Januš Golec: 23. nadaljevanje. KRUCI Ljudska povest po zgodovinskih virih. Očetu Karlu so polzele solze ganutja po razbrazdanem obrazu pri stiskanju edinega otroka med zagotavljanjem, da je nameraval baš v tej noči poslati izvidnike proti Jeruzalemu. Klicu kresa ni mogel slediti. Kruci so nastopali tedaj preveč strnjeno in bi bili pozobali na prostem strelce kakor ocvjrkc iz ječmenove kaše. Sedaj ni več nevarnosti za napad na VeržeJ, katerega edinega so se ognili sovražniki tako skrbno. Prijel je Vido za foko in jo odvedel ven k lipi, kjer so razdeljevali madžarski plen. Oče je pozabil na krucevsko gorje, ki je korobačilo Mursko polje, se zakrohotal iz polnega grla in se pobahal: »Le poglej, čisto znatna čreda tehle 29 glav govcje živine. Krucem sem ugrabil tri vole, 21 krav in pet telic. Plen bi moral biti večji, pa kaj hočcš. Prokleti Kruc ima svoje lastno gnezdo čisto prazno. Malodane celo Krajino smo preleteli, predno smo nagnali brcz pdpora tele repe!« Stari bi še bil kolovratil «3alje po samohvali, da ga ni opomnila hčerka na nujnejšo zadevo nego je Krucem oropana živina. »Hauptman« je pustil zbobnati in natrobiti vojni posvet pod svojo streho. Radi nujnosti so se posvetovali kratko. Nikdo od starešin ni ugovarjal, da bi ne bil pohod nad pasjo zalego Krucev in sicer takoj potfeben. Vragovom bo treba tako zamuzicirati, da se ne bodo upali nikdar več niti povohati preko Murc! Za početje veržejskih strelcev odgovorni možje so sklenili: Pod noč odhod vseh za boj sposobnih borcev na konjih in peš. Zgodaj zjutraj pod Jeruzalemom na licu mesta razdelitev čete v zasede in za napad, in sicer tako, da ne bo ušel živ ali vsaj ne« poškodovan niti eden od pesjanov. Strelci so začeli navdušeno s pripravami z<t obračun z madžarskimi peklenščeki. Očc in hči sta se zakopala v dolge pogovore, katere je prekinjal stari z glasnimi kletvicami, kapljami solz in s stiskanjem pesti med prisego, da bo tokrat njegov zadnji obračun z Godrnjo po rcceptu, katercga je namerava! pasis scme preizkusiti na Frančeku! Učinek razleta sodov ni presenetil le Krucev, da, celo g. župnika in njegove Miklavčane. Oblegovalci so se razleteli na vse strani. G. poveljnik je odbrzel z ženskami in otročiči v cerkev, da ogladi Vidi z zahvalo ter prošnjo do žalostne Matere božje srečno pot v Veržej. Ostali so za razklopotanimi zakopi kmetje ter njih sinovi, ki so zastonj napenjali oči za pobc^Iini sovragom. Z nasprotnih postojank so strašila proti taboru žrela treh topov. Vsak čas bi sc lahko odprla ter uničila uspeh ter učinek razpoka sodov. Brez besednega podžiga, da, brez namiga g. poveljnika je nekaj ugriznilo Bračičevega Gašperja. Z desnico jc pokazal proti kaaonskemu strašilu in zavpil na glas: »Možje in fantje! Sedaj ali nikdar je prilika, da sc polastimo onih gromskihi strel!« Prvi si je porinil nož med zobe, nabite pištole ža paš, težko puško v roko in že je bil preko nasipa in navzdol po od topovskih zadetkov izkopaniK vinogradih". Sledila mu je dolga riža mož tcr mladcničev, ki so brzeli iz grabe navzgor in bili koj na cilju z grosiovitim: »Udri! Bij! Smrt pesjanom!« Med krucevskimi topničarii in napadalci sc je Vnel boj moža proti možu! Noži so se bliskali, puški- na kopita so treskala po glavah, pištole so pokale in kdor se je zoperstavljal, se je zvalil po mrzli zemlji in niti jeknil ni! Kanonirji so bili pobiti, poklani, postreljeni od blizu; Miklavčani gospodarji topov! Je potipal tudi kak Kruc marsikaterega napadalca z no- žem med rebra, ali ga celo v obupu obgrizel  Kaj izgube v primeru z zavzetjem artilerijskih postojank! Pri izrabi zmage je manjkal veščak-poveljnik. Ta bi že bil znal naphati lintverska žrela topov s hrano, ki bi jim razkadila trebuhe. Nikdo od zmagovalcev ni klical na pomoč g. župnika, ni stikal za smodnikom, nabojem ter užigalno vrvico. Krepke kmečke roke so zagrabile za po tlehi ležečc krampe, lopate in droge. Ukope, s katerimi so bili obdani topovi, so razbrskali napadalci liki krtine, Bračičev Gašpcr je že vpil iz polnega "grla: »Priml, porini! Ena ¦— dve — tri!« Eden top za drugim je ždrčal na lastniti kolesiK navzdol in sc ustavil s prekucom ter treskom v dolini! Miklavčani so dovršili najtežavnejšo nalogo, katere so se lotili kot prostovoljci. Sovražni topničarji so ležali okrog pobiti ali smrtno ranjeni, topovi so že bili uničeni v grabi, treba je bilo poskrbeti za lastno varnost. Iz zvonika Marijinega svetišča je odmeval po okolici plat zvona. Nekdo je trobil na vso moč na umik! Zmagovalci so se ozrli okrog in groza  Od njih zavzete postojanke so bile obkoljene od sovražne konjice. Trudi Kruci pešci so gomazeli od vseh strani in se uvrščali v bojne vrste. Sovražnik je prejel od nekod pomoč in znatna ojačenja. Kaj sedaj? Trenutki zavesti zmage so bili tako kratki! Miklavčani so zašli prostovoljno v past. Da bi se prebilo neznr'::o krdelo zmagovalcev skozi strnjene sovražne vrste konjištva in pehote, je bilo izključeno. Poveljnik z Jeruzalema jim ni mogcl priskočiti na pomoč. Z izpadom nad topove je bila posadka v taboru oslabljena le na nekaj starcev in žensk! Deljena obrambna sila bo sedaj v pogubo Jeruzalemu in tako naglo zavzetim artilerijskim postojankam! Plat zvona je prenehal Trobentač je od- stavil trombo Kamorkoli si se ozrl, povsod jc prežala na prenagljene tabornike neizbežna smrt od sovražne roke. Bračičev Gašper, ki se je bil lotil zavzetja kano- nov na lastno pest, tudi v tem obupnem položaju ni odrekel. Vpil je kot na sodni dan: »Primite za lopate in krampe! Prižgite plamenice! Obdajmo se z nasipi! Živega ne bodo dobili niti enega!« Baklje so zasvetile po okolici tudi z Jeruzalema. Kupi slame so vzplamteli na več mestih, zvonili so, streli iz pušk so se oglasili iz tabora. Nočno bojišče je bilo dovolj razsvetljeno. S kakimi prekanami in presenečenji Kruci niso mogli računati. Napada na hribe se niso mogli lotiti na konjih. Ako se spustijo peš nad kmete, bo prišlo do najljutejše borbe na življenje in smrt. Seljaki se bodo bojevali do zadnjega mladeniča in bogznaj, kdo bi zmc/gal: Ali oni, ki napada od spodaj navzgor, ali morda branilec na utrjenem griču? Taki in enaki pomisleki so begali po glavah krucevskih kolovodij, ko je pritisnila na zemljo precej mesečna zimska noč. Vsi so bili cdini, da jim zlodejeva kmečka golazen itak ne more pobegniti. Kedaj se je polastijo in jo pobijejo do zadnjega otročička, je končno vseeno. Noč ima svojo moč! Zakaj povečavati že itak tolikanj nepredvidene občutnc izgubel Kruci so zakurili po grabah stražne ognje. Njih obnašanje jc kazalo, da bodo piskali krvavo polko šele pri dncvni svetlobi. Kljub dejstvu, da se ni lotil sovražnik nobenih napadalnih priprav, tabora Miklavčanov nista rnirovala. V Jeruzalemu so zvonili celo noč, svetili in posamič streljali. V pasti tičeči izpadniki so izginjali vedno bolj za svežimi zakopi, ki so celo v noči obetali, da bodo za Kruce še trd oreh. Ono noč po tako lepih dveh uspehih s sodi in z zavzetjem sovražnih artilerijskih utrdb so bili uverjeni junaški taborniki, da jih čaka drugi dan smrt z družinami vred! Veržejski strelski stotnik Karol Ropoša je pregledal na konju svojo »vojsko«. Pešce je odposlal naprej na Cezanjevce. Prvemu oddelku je sledil s konjiki, da bi ne prišlo do kakih napadov iz zasede. Iz Cezanjevec jo je ubrala pehota na Žerovince in Cerovec, kjer naj počaka dobro skrita pod poveljstvom Mihajla Juriniča. Ropoša )'c sklenil, da bo udaril na Kruce ob Jutranjem svitu od Sv. Miklavža. Plahi in presenečeni pcsjani bodo skušali uteči proti Cerovcu. Zadeli bodo na pehoto in ta bo že opravila svoje. Stari vojnik je izdal strogo povelje: »Pobiti vse, izvzemši na videz boljše Kruce, katerim se bodo osvetili z navlečenjem na kole!« Ropoša in njegove starešine je strašil pri vsej veri v popolno zmago čudno ter nenavadno razsvetljeni Jeruzalemski hrib. Nekateri so bili mnenja, da napadajo Kruci in se brani tabor ob svitu plamenic in grmad. Drugi so trdili, da so pri veržejskem cincanju Madžari na vrhu Jeruzalema, kjer opravljajo s premaganimi poslednji posel z občnim pokoljem ter požigora. Pri deljenem mnenju je še pristavil stari orjak: »Naj gre za odbijanje napada ali za zmago Krucev, Veržejci bodo učinili svoje. Zmage, krvi, smrti in požigov pijani Kruc bo rajal le par ur!« Kruci po jeruzalemskih grabah, kotanjah ter gozdičih so bili tolikanj brezskrbni, da so menili, da imajo za svojim hrbtom opravka z lastnimi ojačenji, ko se je zakadila vanje ob prvem svitu veržejska konjica. Šele slovenski bojni klici so prebrihtali dremajočo druhal, da se je zavedla, s kom da je dobila svež opravek in to od čisto nepričakovane strani. (Dalje sledi.)