Poštnina plačana v gotovini PLANINSKI VESTNI K GLASILO PLANINSKE ZVEZE SLOVENIJE LETNIK X ★ LIV 8 AVGUST ★ 1954 VSEBINA: Alojzij Gradnik: Grad............... S t a z i k a Cernič: List iz chamoniškega dnevnika.....410 France Avčin: K trem knjigam o Everestu......418 Josip Wester: Planinski spomini in zapiski iz 1. 1953 .... 432 Mitja Sarabon: V Martuljku..........438 Dr. Julius Kugy-Vilko Mazi: Sanjač Korobidelj .... 439 Rudolf Badjura: Nemški vrh 2180m ali Visoka vrtača? . . 442 Ivog: O planinski fotografiji......'.....447 Tine Orel: Prof. Josip Wester — osemdesetletnik.....450 Ludvig Zorzut: Briška pesem..........452 Društvene novice................... Iz planinske literature...............461 Razgled po svetu................... Priloga: Ferdo Premru: ob zatonu vrli Triglava Prilogo natisnila tiskarna »Ljudske pravicec v LJubljani Planinski Vestnik Je glasilo Planinske zveze Slovenije / Izdaja ga Imenovana Zveza, urejuje pa uredniški odbor / Revija Izhaja dvanajstkrat na leto, po potrebi v snopičih po dve številki skupaj / Članke pošiljajte na naslov: Tine Orel, Celje, X. gimnazija / Uprava: Planinska zveza Slovenije, Ljubljana. Llkozurjeva ulica št. 12, poštni predal 214, telefon štev. 32-553 / Tu se urejajo: reklamacije (ki sc upoštevajo dva meseca po Izidu številke), naročnina, honorarji, oglasi, računi, razvid naslovov / Tiska tiskarna »Jože Moškrič« v Ljubljani / Letna naročnina znaša din 400.—, ki Jo morete plačati tudi v štirih obrokih po din 100.— / Tekoči račun revije prj Narodni banki B02-T-321 / Spremembo naslova javljajte na Upravo Planinskega Vestnika, pri čemer navedite poleg prejšnjega vedno tudi novi naslov, po možnosti s tiskanimi črkami. Zadružno podjetje Vino SLOVENSKA BISTRICA nudi vsem planinskim postojankam in ostalim gostinskim podjetjem dobra domača štajerska vina, isto tako tudi ostale alkoQol pijače Izdelujemo ludi Cock to za Štajersko področje Na zahtevo dostavljamo tudi na dom Al ojzij G r a d n i k : GRAD (Iz cikla Ljubljanski soneti) I Vzpel si nad stolpe se i» strehe rjave, da že zarana vidiš sonca zarje, sijaj planin sneženih, v meglah Darje in na zapadu notranjske dobrave. Vzpel si nad prah se in vijuge dima, nad krik in trušč in trga rano trenje: saj skoraj bliže ti oblakov vrenje nad Polhovgradcem je in iznad Krima. Gledaš na Golovca šumeče bore, na strani severni na Save prode, na belo cerkvico vrh Šmarne gore. Več ne prežiš na bojnih trum pohode; zdaj samo skromen mestni si stražar, da zagrmiš, če treba je: »Požar!« V ' II Tu tisoč je bremen na tisoč ramen tiščalo; tisoč črnih, golih rok gradilo zid in most je in obok, črn znoj je tekel z njih na vsak tvoj kamen. Kaj ne odmeva zdaj še njih ječanje v hodnikih tvojih temnih in kleteh? Kaj niso kletve to, ni smrtni smeh, ko da so vzidane še v njih lobanje? ,Va našo kri si prežal kakor zmaj, strah rabotnikov, sel in leoč in staj bile so tvoje grabežljive čete. Muk. naših znamenje, gnezdo krvavo -ko ti je strla vrata pest osvete, premagan dvignil našo si zastavo. 409 Cornič S t a z i k a : LISTI IZ CHAMONIŠKEGA DNEVNIKA Le Moine 11. VIII. 1953. Po povratku z Aiguille du Plan je našel Serge v Chamonixu zbran ves cvet francoskega alpinizma — Herzog, Magnone, Dagory (več od njihovih imen povedo morda imena njihovih najlepših zmag: Annapurna, Fitz Roy, zapadnn stena Drujev. ..) — in se je zmenil z njimi za Couloir Y v La Verte. Tudi mene so vabili — toda kolikor koli me je mikalo, spoznati to lepo in težko ledeniško turo, pa še zanimivo družbo z vrha francoskega alpinizma povrhu — so »fissures« v Aiguille du Plan le precej na kratko ostrigle peroti moji samozavesti. Turo bi bila sicer zmogla, čc nc z lahkoto, pa s trudom; samozavesti mi je manjkalo predvsem za to visoko družbo . .. In tako sva sc s Sergem zmenila, da se dobiva danes na Refuge du Couvercle; on po povratku z Aiguille Vertc, jaz pa naravnost iz Chamonixa. Jutri pa nekam naprej. Zjutraj sem sc bila zadržala s pospravljanjem šotora in z nakupovanjem hrane — in tako je naneslo, da sem izstopila iz monten-verske železnice opoldne, ob uri, ko ni bilo med vsemi potniki prav nobenega z nahrbtnikom in cepinom. Razen mene .. . Bela samota na ledeniku. Brczbrežno morje bleščečega opoja. Ne vem in ne razumem, zakaj me chamoniški ledeniki toliko privlačujejo. Bolj kot lepota gora in sten me z nerazumljivo silo osvajajo ledeniki. Ne morem opisati občutka širine, ki me prevzema. Na ledeniku ni markacij, pa tudi sledov ne. Saj to je čisti, zeleni led, na katerem puščajo sledove lc elementarne sile — ne pa človekov čevelj ... Jaz pa sem vedela le približno, kje moram zaviti z ledenika v skalovje, da najdem pot, ki drži do Refuge du Cou-verclc. Veliko prezgodaj sem zapustila ledenik. In kar na lepem sem se znašla sredi obrobne morene, tavala iz kotanje v kotanjo in iskala izhod iz tega kamnitega labirinta. Nisem se mogla načuditi. Ko stojiš sredi ledenika, se ti zdi, da ta nima bregov — in da kar iz njega rastejo v višino stene in strmine. In vendar je od roba ledenika do strmine še na stotine metrov te grde, gole in umazane morene, polne kotanj in uval. Živo nasprotje: bleščeč ledenik in njegova mrtva morena. Iz kotanje v kotanjo — kako se to vleče! Pa sem vendar nekako ušla iz labirinta. Kmalu nato sem našla začetek nadelane poti, ld s klini, žico in z ravbarskimi lestvicami drži čez hudo strmino na po-ložnejši teren pod ostenji Meniha (Le Moine, 3413 m), kjer stoji najlepša francoska planinska postojanka, Refuge du Couvcrcle (2698 metrov). Ta pot z ledenika na Refuge du Couvercle je edina v francoskih Alpah, ki spominja na naše nadelane »plezalne poti«. Drugače pa 410 poznajo tod le steze za turiste, ki držijo samo do gozdne meje, in pa nedotaknjen, divji gorski svet, dostopen le tistim, kL imajo dovolj denarja, da si najamejo vodnika; dostopen pa tudi onim redkim, ki si v tej divjini iščejo svoja lastna, samotna pota. Zgodaj popoldne je in prvi turisti se žc vračajo iz koče proti dolini. Srečujemo se. Visoki skoki so opremljeni kar z železnimi lcstvicami. Pravkar se po njih spuščajo trije fantje, mladi in nasmejani. Moram počakati, da mi naredč prostor. Ko poskačejo z zadnje prečke na grušč, me naenkrat zagledajo pred seboj. Začudenje, nato razigran smeh. »Vous dčsirez peut-etre un guide?!« Pol za šalo, pol za res. »Merci, je n'en ai pas besom.« »Je le ferais volontier, quand-meme,«1 še slišim med smehom, ko sem žc na sredi ravbarskih štenge. Tudi meni gre na smeh. Le kaj si mislijo, fantini, ob tej za francoske Alpe tako nenavadni prikazni?! Pa sem kmalu pozabila nanje, kot najbrže tudi oni name. Težak nahrbtnik in popoldanska pripeka povečujeta mojo nestrpnost, da bi čimprej lahko občudovala kočo Couvercle, ta »biser planinske arhitekture«. Moram priznati, da nisem bila razočarana. Razen toplih tušev sem našla prav vse, kar sem bila slišala in brala o tej šele pred letom otvorjeni planinski postojanki. Pa še to: prijazen oskrbnik in celo za spoznanje nižje cene kot v zanemarjenem Requinu. Doslej je bil Serge opravljal zame vse formalnosti po kočah — sedaj pa sem se sama srečala s težavami, ki so me pozneje šc tolikokrat zabavale. — V francoskih kočah zapiše oskrbnik vsakogar, ki namerava v koči prespati, in mu potem tudi sam, ob osmih zvečer, dodeli prenočišče. Stopila sem v njegovo sobico poleg kuhinje in povedala svoje ime. Mož me je debelo gledal. Spomnila sem se, da nisem doma in zlogovala sem svoje ime v francoskem alfabetu. Toda tudi to ni pomagalo. Zato sva se zmenila kar za »club alpin yougoslave« — in pri tem je ostalo. »Toute seule?«2 Povedala sem, da čakam skupino alpinistov, ki se morajo vsak čas vrniti z Aiguille Verte. »Ali je to skupina s Herzogom?« »Da.« »Potem jih boste čakali še dolgo. Sclc okoli poldne smo jih opazili na vrhu — takrat jc pa že prepozno za povratek po Wymper- 1 »želite morda vodnika?!« »Hvala, ne bo treba.« »Pa bi šel vseeno z veseljem. ■ 2 »ČLslo sama?« 411 jevern kuloarju. Sestopati bodo morali po brezkončnem grebenu Le Moinea; ne rečem dvakrat, da bodo bivakirali. Sicer jih pa tudi Herzogov oče že nestrpno pričakuje.« Z zanimanjem sem si ogledala moža, ki se je pred kočo nervozno sprehajal sem in tja: oče Maurioea Herzoga, zmagovalca Annapurnc. Razumem njegovo nervozo: dovolj slabi in težkih ur mu je že povzročilo hribovsko udejstvovanje njegovih otrok; današnji vzpon preko Couloir Y na Aiguille Verte pa je bil Mauriccov pivi resni poizkus, da se po težki nesreči na Annapurni zopet povrne v göre; in morda še enkrat — v Himalajo. Terasa pred kočo se koplje v soncu. Najlepši je pogled na severno steno Grandes Jorasses, ki je letos od vrha do tal okovana v led. Med alpinisti kroži krilatica, da bi v tej sezoni lahko preplezal steno, ne da bi se sploh dotaknil skale. Praktično pa tega seveda nihče ni poizkusil... Potikam se pred bajto, posedam na Couvcrcleu — ogromni, skoro vodoravni skalni luski, ki tvori pravcati pokrov nad zasilnim zavetiščem, ki je bilo predhodnik današnji koči - - in ld ji še danes služi za »depandanso«. Občudujem Glacier de Tale/re in stene, ki z vseh strani tako enotno in tako strmo padajo vanj. Poslušam razgovore in ogledujem ljudi okoli sebe. In spet se potikam po vseh kotih okoli bajte. Čakam, da mine dan. — Lepö je, biti sam kjer koli v naravi — tu pa sem sama med tolikimi ljudmi. Ne počutim se dobro. Počasi pada mrak. Onih še vedno ni. Ne skrbi me; pa vendar . .. — Da bi že vsaj prišli! Zunaj se je popolnoma stemnilo; ljudje so po večer j ali in se počasi zgubljajo v zgornje prostore. Ostala sem sama za mizo v kotu in gledam skozi okno v noč. Gotovo jih nocoj več ne bo. Ko sem se končno odločila, da grem Spat tudi jaz, so s hrupom in hruščem pridrli v kočo. Kako sem sc jih razveselila! -— Glasni so in veseli — toda Sergev obraz se mi zdi pošteno zdelan. Dolga je morala biti. Hotela sem mu vzeti nahrbtnik z ramen, pa me je zadržal. »Pazite, roka.« Od tod torej Sergev tako upadli obraz. .. »Veliko nas je bilo in na sestopu sem dobil kamen naravnost v komolec.« Roka je otekla, na komolcu pa za pest velika bula. »In tako so najini načrti spet splavali po vodi,« je stvarno ugotovil Serge. »Skoda.« Res je škoda. Serge bo predčasno zaključil svoje bivanje v gorah, meni pa odtekajo dnev: chamoniškega dopusta kot voda med prsti. Z vso jasnostjo čutim, da so to dnevi, ki se ne bodo nikoli več vrnili. Kljub pozni uri se obračam po pogradu in iščem sna. 412 Foto E. Cos Pogled na severno steno Grandes Jorasses, ob sotočju ledenikov Leschaux in Talefre 12. VIII. 1953. Drug za drugim vstajajo ljudje s pogradov — tiho. v naglici — in odhajajo. Ze razločim, okenske križe na svetlejši podlagi jutranjega neba. Spet bo dan brez oblačka. Ko se je bil Serge pred tednom dni tako iznenada pojavil doli v Le Toureu, se nisem mogla načuditi svoji sreči — saj me tako redkokdaj obišče. Kaj vse si nisem takrat obetala! — Pa le ni moglo do konca iti gladko. Spet sem se zagledala v nebo za okenskimi križi. Brez barve je še, toda čisto kot kristal. Ali ni škoda dneva?! 413 Neskončno me mika, da bi šla ven, kamor koli. Lahko bi šla na Le Moine po voie normale (običajna smer); saj ne more biti težko. — Toda za vse na svetu ne bi pustila, da bi se Serge sam vračal v dolino. Ne zaradi pomoči, ki bi jo morda rabil; saj je dovolj drugih. Toda tudi brez tega čutim pregovor »Skup' jedel, skup' pil...« kot pravilo brez izjeme. Ali je pa to le zato, ker se ne morem odločiti, da bi šla sama? Da me morda ni strah pred goro, katere steno — čeprav lahko še nikoli nisem videla?! Ne morem več vzdržati na pogradu. Po prstih se splazim k oknu. Dan kot umit. Razen onih. ki so prišli z T,a Verte, ni na pogradih več nikogar. Kaj če bi šla vsaj malo na zrak? Proti Jardin de Talčfre ali proti vrhu ledenika. Saj oni gotovo ne bodo odšli v dolino prej kot sredi dopoldneva. Poiščem najbolj kuštravo od onih glav, ki so zakopane v sladki sen po trdem delu. »Serge!« Krmežljave oči me gledajo brez razumevanja. »Kdaj mislite kreniti v dolino?« »Nc vem. Dopoldne enkrat. — Zakaj?« Zagledala sem se skozi okno. »Rada bi šla malo ven.« Sergeve oči so naenkrat pogledale bistro. »Pojdite na Le Moine, Staža. Ni težko; lahko greste sami.« To zaupanje me je samo še ogrelo. Pa vendar. .. Nc morem se odločiti. »In vi?« »Name se ne ozirajte; šel bom v dolino z ostalimi. Tudi roka me skoro ne boli več.« »Ne, Serge. Nikamor ne grem.« Utihnila sva. Spet. mi je pogled ušel proti oknu. Pa se je Serge še enkrat oglasil. »Pojdite, Staža. Poglejte, kakšen dan bi zamudili! — Veste kaj: počakal vas bom, dokler se ne vrnete. Potem greva pa skupaj v dolino. « Zlati Serge! — Vsi moralni zadržki so naenkrat odpadli. Kako sem vesela! V nekaj minutah sem napravljena; še malo hrane v žepe vetrovke — in že sem stopila v hladno, kristalno čisto jutro. •it Z velikimi koraki stopam v breg. Kot da je moj ves svet. Tudi kratek, toda strm ledenik pod steno jc kmalu za mano. Na robu krajne poči sem. 2« sam ta rob je precej neroden, zlasti zame, ki sem pustila cepin v koči —- računajoč na to, da je ledenik kratek, stena pa jugo-zapadna, toraj praktično suha. Kar dovolj 414 opravka imam, ko se bočno prestopam po ostrem, kot steklo gladkem robu ledenika. »Bon jour. mademoiselle! Kam pa. kam?« Presenečeno dvignem glavo. Ob samem vstopu, toda še vedno na ledeniku stojita dva alpinista, navezana na novo, popolnoma belo nylonko, ki se sveti kot svila. Se vedno začudena jima odgovorim, da nameravam na Le Moine. »Pa poznate smer?« »Ne. Mislim pa, da je ne ho težko najti.« Prcccj razburjeno sta mi' nato pripovedovala, kako že od jutra sem plezata tu ob vstopu, pa nc najdeta smeri. »Midva greva nazaj. Je le pretežko.« Se bolj začudena ju ogledujem in skušam preceniti njune in svoje moči. Pri tem računu me najbolj moti tista lepa, bela nylonka. Jaz sem pa sama, in le kladivo, dva klina in Prusikovo vrvic« imam — za vsak slučaj. Toda prestop z ledenika v steno je prav zares neroden. Ko sem žc z vsemi štirimi okončinami na zlizani, strmi plati onkraj krajne poči, mi iznenada zdrsne — ujamem se šele dober meter niže. »Vidite, saj vam praviva,« triumfirata ona dva. Malo sem bila res poparjena — še bolj pa jezna; morda prav zato pa sem bila že v naslednji minuti brez težav na vrhu teh zlizanih plati. Ona dva še nekaj brundata, pa ju ne poslušam nič več. Umirila sem svoj tempo in z užitkom so dvigam po solidni skali. Opis smeri je zelo preprost: vstop na najvišjem delu ledenika in po dveh zaporednih, črnih kaminih naravnost navzgor. Nato vodoravna prečnica v levo, potem pa — »pravac« do vrha. Stena je dobro razčlenjena. Prilezla sem na vrh prvega kamina; nekakšna grapa ga veže 7. drugim. Ta pa se proti koncu zoži in ustromi v skoro previsen izstop. Po videzu me spominja na Zimmer - Jahnov izstop v Triglavski. Ko pa sem prilezla prav do njega, sem se pošteno začudila. — Hudirja! In tole naj bo voie normale?! Skala je namreč sigasta in poraščena z algami; preko nje v vsej širini curlja voda. Kakor koli sem poskušala priti preko, nisem uspela. Podplat ne prime; in s skale mi curlja voda pod rokavom naravnost pod pazduho. Ne, tu pa nekaj ne bo prav. Tole že ne more biti voie normale. Zlezla sem navzdol in se začela temeljito ogledovati na vse strani. Vem, da gre smer po teh dveh kaminih navzgor; sem pa prav tako prepričana, da tule čez vodniki svojili klientov ne spravljajo. Na vsak način mora torej obstajati kakršen koli drug izhod. Kje? Na levo, v gladki steni je nekakšna poč. Strmo je; morda pa bi vendarle šlo. 415 Prilezla sem skoro do konca. Samo za meter šc — pa bo vseh težav konec. Tamle gori je tista vodoravna prečka v levo; kar slutim jo, za robom. Na žalost pa ravno na tem zadnjem metru zmanjka vsega. Robovi so gladki, v poč se ne morem zagvozditi ne z roko ne s kolenom. Nič ne bo. Toda tam zgoraj, prav na vrhu, je v globino poči zagvozden kamen. Ce bi se stegnila do njega, bi se morda lahko potegnila navzgor — toliko, da bi z drugo roko segla za rob; tam bo pa že kaj prijeti. Zagrabila sem za kamen in počasi se vlečem navzgor. Ro? Ne bo? Gre. Ko pa sem se dvignila žc toliko, da kamen ni bil več obtežen naravnost navzdol, se je začel izmikati iz ležišča. Pot me je oblil, in s skrajno previdnostjo sem se spustila na izhodne stopke, nato pa na poličko pod počjo. In kaj sedaj? Nazadnje bom — siccr sama in brez nylonke — tudi jaz obupala in krenila — nazaj ... Tega pa vendar ne! Še enkrat sem šla v kamin, in tudi tokrat nisem uspela v mokrem in spolzkem previsu. Obsedela sem. na polički pod počjo in poparjeno razmišljala svoj položaj. Po kaminu ne gre. Čez poč bi pa morda šlo — čc se mi le ne izruva kamen!? Pogled navzdol mi pokaže mesto, kjer bi »pristala«: v krajni poči med steno in ledenikom, na tistem mestu, kjer se ona toliko zoži, da me ne bi pustila več globlje. Brrr .. Ali ni to nekoliko nesmiselno? Potem grem pač nazaj. Ze sem se začela spuščati navzdol, ko sem ponovno obstala. Kaj sem res tak figar? Zaradi tistih deset centimetrov, ki mi manjkajo?! — Vem, da se ne bi nikoli obotavljala, če bi bilo to kjer koli v domačih gorah — zakaj si potem tukaj ne upam? Ali zato, ker sem pomislila na vse tiste zoprne govorice, ki bi nastalo, če bi se mi sami v Franciji kaj zgodilo? Končno, kaj me to briga! — Kaj pa, ce mi to negotovost vceplja strah pred neznanim, pred steno, ki je ne poznam? Ah pa pred francoskimi Alpami sploh? Naj bo že kakor koli, nazaj ne grem! Pa čeprav samo zaradi tega, da mi ne bo treba povedati Sergeu, da je bila voie normale na Le Moine zame — pretežka. .. Trdno odločena sem tokrat gladko preplezala zares težko mesto. Oddihujem se. Le kako, da sem se tolikanj obotavljala?! Potem pa ni bilo nobenih težav več. In vendar je bilo vse drugače kot kje v domačih gorah. Car neznanega — mik in strah obenem — prevzema človeka kot prepovedana igra otroka. Sredi stene nekje srečam tiste, ki so ponoči — tiho in v naglici — vstajali s pogradov in se izgubljali v temo. Sedaj se že vračajo z 416 vrha. Začudeno me gledajo, drug drugemu nekaj mrmrajo — glasna beseda pa tokrat ni padla na moj rovaš. Pa tudi če bi — kaj mi mar! Ko se zadnja naveza izgublja za robom v globino, začutim, da od tu dalje ni v vsem Menihovem kraljestvu nikogar več. Vsa srečna se dvigam v popolno samoto chamoniških velikanov. •tt Vrh. Gore — kot kristali — od koder in do koder seže oko. Človek — samcat sam — na samotnem vrhu tega kristalnega kraljestva. Kdo bi popisal občutke?! ^ In vendar bi rada vedela, zakaj sem tako srečna. Je to samo ta čudovito lep pogled na svet gora? In če je več kot to, če je to doživetje, potem doživetje — česa?? Spomnila sem se trenutkov, ki sem jih doživljala tam v poči, kolebanja in zmage — pa ne nad »goro«, ampak nad samim seboj. Spomnila sem se občutkov, ko sem se potem dvigala vse više in više v samoto kamnitega kraljestva. In čutim vso prekipevajočo srečo, ko stojim sedaj na koncu poti. Izvlekla sem pipec iz žepa in ne da bi sploh pomislila, kaj počenjam, sem vrezala pet črk v kos preperelega lesa, ki je štrlel iz možica na vrhu Le Moine. Pet črk, ki ne bodo nikomur ničesar povedale. Otročje zadoščenje za borbo in za tako nepomembno zmago. « Na povratku sem odkrila »skrivnost« kamina, oziroma smeri. Zaradi ogromnih množin dežja teče letos voda čez zgornji kamin in onemogoča prehod, ki je v normalnih letih suh. Zato drži smer sedaj takoj nad krajno počjo čez strmo stopnjo v desno — in se obem kaminom izogne. Navzgor grede tega nisem opazila; na povratku pa so me sledi brez vseh težav pripeljale na ledenik. Ko sem vsa razigrana tekla čez zadnjo strmino proti Couvcrcleu, sem v soncu pred bajto zagledala Sergea. Umerjen kot vedno mi ni stopil naproti, pa sem vendar brala veselje v njegovih očeh. »Kako je bilo, Staža?« »Hvala, dobro!« Kar samo se mi smeje. »Pa še nekaj, Serge: za to turo vam bom vedno hvaležna!« Kot da bi vedel, za kaj gre, se je nasmehnil tudi Serge. Potem pa sva oprtala nahrbtnike in se spustila v dolino. 417 Fiance A v č i n : K TREM KNJIGAM O EVERESTU vzponom na vrh najvižje gore sveta dne 29. maja 1953, pol ure pred poldnevom, je človek obrnil novo, doslej, mogoče najvažnejšo stran v knjigi zgodovine alpinizma — še več, zgodovine sveta. Naključje je hotelo, da se je na dan natančno, a pred 500 leti dovršil podobno važen dogodek: Mohamed II. je 29. maja 1453 zavzel Carigrad. In s padcem Rizanca je prav tako konec velikega obdobja v človeški zgodovini, kot postavlja vzpon na Mt. Everest važno ločnico v zgodovini alp:nizma. Med nedavno poplavo člankov, knjig, raznih a posteriori modrovanj o Evercstu zaslužijo posebno pažnjo predvsem tri dela švicarsko, angleško in francosko. Njihova značilnost je, da tvorijo tri povsem različne dele ene celote. Šele skupaj pogledana podajajo zaključeno podobo o vrhuncu borbe za Čomo Lungmo — boginjo mater vetrov. Zaslužijo pač, da si vsako od njih ogledamo zase, ä vendar vse tri s skupnega zrelišča. Gre za naslednja dela: I. G. Chcvalley, R. Dittert, R. Lambert: AVANT - PREMIERES A L'EVEREST (Arthaud, Grenoble 1953 — Poizkusni vzponi na Everest). Med prvimi telegrami vodje angleške zmagovite odprave takoj po vrnitvi z Evercsta je bilo tole priznanje švicarskim tovarišem: »A vous autres une bonne moitiee de la gloirc! Dobra polovica slave gre vam!« — John Hunt. Delo o »generalnih izkušnjah« Švicarjev na najvišji gori sveta spomladi in jeseni leta 1952 je stran za stranjo dokaz za resničnost tega telegrama. Pa še nečesa, kar kot trpka odpoved že od vsega početka preveva vso knjigo: »II n'y a pas de vietoire pour les pionniers. .. mais il faut croire ä la vietoire. Za pionirje je ni zmage ... vseeno pa je treba vanjo verovati!« Od vseh štirinajstih večjih in manjših odprav na Mt. Everest — 9 med njimi jih je bilo angleških v 32 letih obleganja sta obe švicarski nedvomno v največji in odločilni meri prispevali h gori izkušenj, ki se je morala nakopičiti, da je bil vrh končno dosežen. Švicarji so odpahnili južna vrata te gore, dotlej zapečatena s sedmerimi pečati. To dejstvo se povsod priznava in moralna zmagovalca sta pravzaprav predvsem Azijec Tenzing- Norkey pa njegova evropska izdaja, Raymond Lambert. Oba sta hkrati med najsimpatičnej-šimi pojavami na polju alpinizma, saj oba v polni meri izpolnjujeta znane tri Kugyjeve pogoje: »wahrhaft, vornehm und bescheiden — resnicoljuben, plemenit in skromen!« Knjiga jc razdeljena v dva dela. Prvi opisuje spomladansko odpravo in je biser alpinske literature. Drugi pa, ki govori o jesenski, 418 je medlejši, nedvomno pod vtisom obeh porazov tik pred ciljem po vseh nezaslišanih žrtvah in trpljenju. Pisali niso navedeni trije avtorji sami, temveč njihov planinski prijatelj Andre Guex po ekspedicijskih zapiskih. Pisal pa je tako živo, tako doživeto, da so sami švicarski everesterji ob branju čutili, kot da jc bil ves cas avanture z njimi. Znano švicarsko natančnost, vztrajnost, pridnost je oplemenitil prefinjeni francoski esprit in začinil humor živahmh 2enevčanov. Nastalo je sijajno delo izrednih odlik. Švicarji so Everest mogoče res »izgubili«, toda poleg osnovnega doprinosa k potrebnim izkušnjam so prispevali od vse literature o Everestu nedvomno najmočnejši, najganljivejši del, najbolj avtentični in predvsem najbolj človečanski: »Le livre meme de VEverest — pravo knjigo o Everestu«, kot jo ocenjuje francoska kritika. Švicarji so, k« jc bila zaprta pot s severne, tibetske strani, poiskali in utrli pot na Everest z juga, kot jo je 1950 videl Houston, 1951 nakazal Shipton do višine 6300 m in ki jo je še 1921 nesrečni, na Everestu pod samim vrhom v viharju izginuli Maliory proglašal za nemogočo. Od ledenega slapu na ledeniku Kumbu naprej jc bil zanjo vsak korak v višino neznanka, vsak prehod uganka, vsako taborišče avantura. Zraven pa, kot da se je bila zarotila zoper pionirje vsa magična obramba osemtisočakov, vse tiste sile narave, ki so bile leto nato Angležem tako milostne. Toda za te gore veljajo pač besede vodje in zdravnika švicarske odprave dr. Chevalleya: »Ce nisi voljan staviti vsaj malo na srečo in naključje, potem nikar nc hodi v Himalajo!« Knjiga sc bere brez oddiha kot najmikavnejši roman, ob nekaterih odstavkih ti naravnost zapre sapo in srh ti spolzi po hrbtišču. Divni posnetki sproti pričarajo nam nedostopni gorniški paradiž. Spremlja jih živo zanimanje vseh za vse na poti, od »mrtvega« cvetja dreves do živega cvetja metuljev, od kač do človeka - domačina. Ob debatah, pogovorih, modrovanju in opisih gore in ljudje kar zažive pred duševnimi očmi. Viharji in mir prevevajo strani v enaki meri. Tisti mir, tista sideralna tišina vsemirja, ki z višino tako raste v svoji čistoči, da postaja že nevzdržna. Da bi ušel njeni grobnici, glasno govoriš. Da bi jo prelomili, se udirajo plazovi, da bi jo pretrgali, besne vetrovi. Veličastni so ti opisi in veličastna je bila bitka, ne z goro. ne za goro, h kraju samo še s sovražnimi elementi. Zlasti ob jesenskem poizkusu so se razbesneli do meja, kjer človek povsem obnemore in je vesel, če lahko vsaj pobegne in kakor brez glave pušča svojo kramo za seboj. Od vseh demonov, ki po stari veri ta-mošnje dežele varujejo gore, je veter nedvomno najbolj zagrizen v svoji nalogi, najneizprosnejši, najpazljivejši. »»Quel personnage — kakšna osebnost«: Neutrudljiv, nenasiten te napada, te bije z ledenimi iglicami, pokriva s pršičem, nagrize kot rja najtrše jeklo še zadnje ostanke morale, gloje moči, mrtviči samozavest. Se v šotoru mu ne ubežiš, s posmehom te brez prestanlca opominja na svojo vse-pričujočnost s plahutajočimi stenami, škrabljajoč večno z belimi kri- 419 * stali po tenkem platnu, ki te loči od njega, češ: »Kar tiči notri, sirota, kajti če se mi prikažeš, boš plesal, dokler ne otrdiš za vselej!« Boginjo mater vetrov so njeni sinovi dobro branili in jo še danes. Ponavljalci bodo imeli enako delo, le zavest, da so branilci enkrat že popustili, enkrat samkrat sicer, jim bo v oporo. Za vzpon tja gori v mišnico Južnega sedla ob pogojih, kot so jih srečali Švicarji zlasti jeseni, je bilo treba fantastičnih energij, brezobzirne odločnosti, ki je pretrgala z ostalim svetom, zroč samo še v cn sam zadnji svetilnik: vrh in zopet vrh! Vsi ostali človeški momenti moTajo izginiti, vsi do zadnjega, kot v bitkah na življenje in smrt. So stvari, kjer moraš, tvegati prav vse, tudi življenje, če hočeš uspeti. In v gorništvu je premnogokrat tako. Le taka odpoved Evropejca in pa fatalizem Azijca sta mogla doseči, da sta se Tenzing in Lambert odločila za ledeni bivak v višini 8400 m brez spalnih vreč, brez hrane in pijače, brez kurjave in ob nevarnem vremenu, torej povrhu brez spanja, pa sta naslednjega jutra še našla sil za poizkus proti vrhu. Tn če bi bila nemila usoda zamenjala vremenske razmere tistega dne, s tistimi leto pozneje, bi bila prva človeka na Čomo-Lungmi ne Hillary in Tenzing, temveč Lambert in Tenzing, a zopet Tenzing; močni sirdar močnih šerp! Da, ta rod izpod Čomo Lungme! Kot da mu je ona sama podarila moči in vrline. Pogosto bi se mogli in morali učiti srčne kulture pri njem, mi patentirani kulturonosci. Kaže, da bomo kmalu morali v prevzgojo k tem skromnim gorjancem. Zrasli so v telesnem trpljenju in umirajo v njem, daleč od pridobitev moderne medicine, po neusmiljenih zakonitostih narave, ki brezobzirno veja med močnimi, ki prežive, in slabotnimi, ki odmro. Ni čuda, da že otroci nosijo tovore do 40 kg, možje do 80 kg in več — poizkusimo, mladi naši alpinisti! — in to zgolj z vrvicami namesto podloženih naramnic, s čelnim pasom namesto udobne krošnje.1 Njihove žene ne zdrže nič manj, a so vedno smehljajočega se obraza in ne pozabijo ob največjih naporih na svojo ženskost, na živo-pisani cvet v črnih oljnatih laseh. Ljubijo ovratnice, seveda, toda so srečne, vdano dobre volje kot vse žene, navajene na trdo življenje . .. Ti gorjanci pač znajo trpeti. Nikdar pritožbe. Vse ob najskrom-nejši hrani, da bo več zaslužka ostalo za družino. Ko ne gre več, pač padejo kot herojska žival, ki bi ji vse vojske morale postavljati spomenike, zlasti še partizanska, pa jo vse psuje z imenom mula. Na smrt so utrujeni, pa primitivna piščal še iztisne iz njih moči, da preplešejo polovico noči ob ognju, drugo pa prespe v napolomedle-vici kar na tleh, neobčutljivi za mraz, za vlago, za vročino, za komarje. Naslednjega jutra pa pograbijo svoje tovore, kot da prejšnjega dne sploh ni bilo. Res je, da so plačani, toda za denar ne prinašajo le svojih mišic, temveč tudi svojo resnično soudeležbo pri podjetju, svoje prirojeno veselje do drznega dejanja. Kakšna je človeška mize- 1 Primerjaj prenos Herzoga in Lachenala z Annapurne! 420 rija amorfnega ljudstva kakega Kaira, Bombaya v primeri s tem narodom samih osebnosti, družabnih, prijaznih, simpatičnih, ki zna soljudi resnično vzljubiti, brez ozira na drugačno barvo kože, drugače rezane oči ali ličnice! Kako spoštljiv in hkrati dostojanstven je zc njihov tibetanski pozdrav z poklonom in objetjem ponujene roke z obema dlanema v primerjavi z našim evropskim včasih tako nepristnim »handshake«. Ni mogoče biti bolj uslužen in hkrati manj suženjski. Zelje sahibov znajo občutiti, brez besed, s čudežno intuicijo nepokvarjenega otroka vedo njih misli, in v svojem skromnem besedišču najdejo izrazov, ki sežejo naravnost do srca, če ga imaš. Izredno doživetje mora biti spoznati ta narodič izpod Como Lungme! Ti se utegnejo razmišljati kajti nenadno srečanje s civilizacijo zapadnega sveta jih ni bilo podrlo, kvečjemu za hip jih je osupnilo, a takoj nato pripravilo do še globljega gledanja na človeka in njegovo početje. Nam prebivalcem zapadne poloble pa grozi, da nas neopazni zvezni proces oodjarmljanja stroju počasi, a gotovo pretvori v zmehanizirano bedasto žival, če se ne bomo začasa ovedli in iskali pomoči ob vsaki priliki pri materi naravi. Blaženi kraji in ljudje, ki jih parola »tirne is money« še ni onesrečila, ki jih neizprosni duh »businessa« sc m pokvaril! v . Švicarji brez ovinkov priznavajo in poudarjajo nase daljnje bratstvo z onimi ljudmi. Anglež pa še vedno krčevito tišči, da je gentleman lahko samo — Britanec. Ni čuda, da je izšla tretja knjiga, o kateri tudi bo pogovora, ki taka kolonialna gledanja človeka na sočloveka sarkastično prezrači. Švicarsko delo o Everestu predstavlja zasluženi slavospev tem ljudem, angleško pa se ob njih komaj kje P°mSe1 nečesa se naučimo iz njihove knjige: da v podobnih podjetjih šteje samo ekipa, ves kolektiv. Posameznik ne predstavlja brez celote ničesar. Vsa odprava jc bila kot napet lok, konico puščice sta tvorila oba najmočnejša. Njihova ekipa je bila ekipa brez zavisti m zato so bili drug drugemu v pomoč v vseh tegobah, kljub nekaterim nervoznim spopadom diametralno nasprotnih si značajev. Na teh višinah živi človek vedno na robu drame, evforija — zaneseno dobropočutje preži, le srcc bije hitro v svinčeno težkem telesu, pa ni čuda, da nagoni po samoohranitvi izbruhnejo včasih vprav brutalno, da se neločljivi tovariši na vrvi ob izjemno težkih pogojih iskreno zasovražijo — pa se po drugi plati vseeno visoko cenijo in spoštujejo. Tisti, ki so v vsakršni priložnosti sladki, uglajeni, vljudni, nežni, graciozni menda še niso splezali na 8000 m in ostali tam stisnjeni kot sardine tri dni v viharju. Prava solidarnost se pač ne izraža vedno najvljudneje in na Južnem sedlu pobesneli Roch je s Hofstetterjem pokadil pipo miru v obliki litra kisika. Smo pač vsi ljudje, v borbah vse bolj kot v salonih. , „ ... Talca je švicarska epopeja Como Lungme: srčna, duševna plat te in podobnih odprav se nam v njej razkriva kot menda še nikjer doslej v alpinistični literaturi. V nobenem pisanju o vrhuncu sveta ne najdemo pokrajine, doživetij, želja, upanj in razočaranj prikazanih 421 tako živo, tako zgoščeno in predvsem tako človeško. Osebno sem srečen, da mi jo je podpisal sam evropski Tčnzing, ko je azijski za nas večno teoretične himalajce tako nedosegljivo daleč. Quousque tandem, ko so -sredstva za toliko drugih stvari? Poraz Švicarjev na Everestu ni bil nikak poraz, lc korak naprej na težki poti. So napake sploh napake, če o njih lahko sodimo šele a posteriori? Je pač tako, da se zmaga prečesto rodi šele iz poraza. »Om main padme om — cvet lotosa, čisti dragulj, vzklije iz blata močvirij!« II. John Hunt: THE ASCENT OF EVEREST, Hodder & Stough-ton, London 1953. »L'Evcrest sera vaineu quand il le voudra bien. Everest bo premagan, kadar bo pač njemu prav!« je dejal Maurice Herzog, težko preizkušeni zmagovalec z Annapurne ob svojem obisku v Ljubljani. Te volje je bil Everest predlanskim 29. maja in o tem poroča Huntova knjiga. Posvečena je vsem, ki so veliko dejanje omogočili, predgovor pa je napisal sam pokrovitelj ekspedicije, vojvoda Edinburški. Dejanje angleške odprave kot kolektiva in kot posameznikov bo živelo v zgodovini človeštva kot svetal zgled tovarištva za vse čase, dokler bodo stale gore in živeli ljudje, čeprav je bilo veliko laže prisluženo kot švicarski uspehi v neuspehu. Nepopravljiva škoda je, da je moral vodja ekspedicije, polkovnik John Hunt svojo knjigo, ta edinstveni dokument o odpravi in zmagi, napisati v eni sapi, v enem samem mesecu po vrnitvi. Tako je delo ostalo neprespano, nekam neprebavljeno, suho v primeri s prejšnjo angleško literaturo okrog Everesta. Vsega tega, kar smo presodili za odlike švicarskega dela, Iluntovemu primanjkuje. Osebno doživ-ljanjejc bodisi zanemarjeno, bodisi zavestno, po vojaško potlačeno na račun tehnično organizacijske strani. Ta pa je razložena v taki popolnosti, tako podrobno, da knjiga predstavlja že kar tehnični priročnik, kako velja organizirati podobne veleodprave v bodoče. V knjigi se vsepovsod priznava neprecenljiva vrednost pionirskega dela Švicarjev. Vse teče po njihovih korakih, taboriščih, tu so še njihove zastavice, tam zopet viseča vrv, povsod sledovi, preostala hrana, da celo nadvse dragoceni kisik, ki ga ni nikdar dovolj. Vendar so Angleži več kot samostojni, pripravljeni na vsako presenečenje in sproti popravljajo »napake« svojih predhodnikov. Kjer so se Švicarji mučili z vrvnim mostom preko zijajoče razpoke in zalivali konce, da bi primrznili »z vso tekočino, s katero so trenutno razpolagali«, tam polože Angleži že prenosen, raztegljiv aluminijast mostiček, ki drži brez človeškega zalivanja. Kjer so prvim tekali kurirji, tam pomaga drugim izpopolnjen prenosen vojaški radio. Kjer sta Tenzing in Lambert koprnela od mraza in gladu pod golim tenkim platnom, tam stoji sedaj dobro opremljen šotor z zadostno hrano, pijačo, z gorivom in kisikom celo za nočno dihanje. Plezalci so najskrbneje izbrani, ne med vrhunskimi akrobati v skali, temveč med najvztrajnejšimi, najrazgledanejšimi, predvsem pa 422 najbolj tovariškimi alpinisti vsega commonwealth — domala »sod rovci« po naši specialni terminologiji. Dana jim je bila vsa možnost, da se ojeklenijo na »grandes courses« Mt. Bianca, kar jih je Evropejcev, ostali pa so trenirali po gorah Nove Zelandije in celo v vežbalnih odpravah po »nižjih« vrhovih bližnje Himalaje. Lc mimo enega niso mogli, pa naj bi šc tako hoteli: poleg 13 Britancev se je pritegnitev Azijca Tenzinga v naskakovalno ekipo pokazala za nujno, pa še kako nujno na kraju, ko jc šlo za vse. Kdorkoli je hod.il z njim, tudi sam llunt priznava, da je bil Tenzing vedno sposobnejši od kogar koli ostalih, da je ne le prvi gornik svoje rase, temveč tudi alpinist svetovnega kova. Tu je ni pomoči in cclo gcntle-mani so mu postali trdni prijatelji, očarani od preprostoti, iskrenosti, a hkrati nevsiljive avtoritete tega gorjanca, ki je bil samo na Evere-stu že šestič, da vseh drugih odprav niti ne štejemo. Ta odprava na Everest je bila žc deveta angleška. Nedvomno so si ga prislužili, kljub olajševalni okolnosti nekdanjega njihovega privilegiranega položaja v Indiji. Organizirali so jo prav po vojaško in osebnost vodje je bila izbrana temu ustrezno. Nekdo je bil nekoč dejal, da je vodstvo vojne koncc koncev predvsem stvar transporta. Cc ne dobiš ob pravem času munidje, ti najboljše orožje in še tako »srce u junaka« bore malo pomagata. In podobno je pri velikih, resnih odpravah. Vse skupaj pogledano je naravnost orjaški opravek. Angleži so se ga bili lotili v potankostih in ga izvedli v ccloti s tisto hladno natančnostjo, s katero so vodili in dobili že domala izgubljeno bitko za Anglijo s podobno tehnično natančnim nasprotnikom, ki pa ni imel pojma o najvažnejšem momentu pri vseh opravkih z ljudskimi množicami, o psihologiji. Pomagala je nesebično, z velikim navdušenjem in finančnimi žrtvami vsa domača ustrezna industrija, do vojaške, speeialitete pa so na široko kupovali po vsem svetu. Ce en sam slab ventil na kisi-kovem aparatu lahko odloči o največjem daru angleški kraljici za kronanje, potem je vsaka štednja in površnost naravnost žalitev ljubljenega veličanstva. In tu Angleži ne poznajo meja, pa naj bodo kakor koli pobarvani. Zato so do popolnosti analizirali vse probleme okrog Everesta: vplive višine, potrebni trening, aklimatizacijo, veter, Tenzing Šei-pa 423 vreme, najugodnejšo taküko, materiale. Šotore so preizkušali v vetrnih kanalih letalskih laboratorijev, fiziološke vplive izrednih višin v vakuumskih komorah Royal Air Force, obleko in obutev pozimi kar na Jungfraujochu, da so vsako izkušnjo lahko takoj predebatirali ob pivu v sosednjem polpodzemskem hotelu. Posebej so se pobrigali za ohranitev potrebnih sil za skrajni zadnji napor preostalih izbrancev, ki pa naj bi jih določilo šele ponašanje na ekspediciji sami. Na podnožju Everesta so še eksperimentirali s hojo vbreg s kisikom in brez kisika, z aparati na zaprti in tistimi na odprti krogotok izboljšanega zraka. Prezrli niso najvažnejšega, kar je Švicarje poleg vremenskih neprilik mogoče stalo vrh: daljše aklimatizacijskc dobe v »srednjih višinah« med 6 in 7 tisoč metri. Privoščili so si jc kar dvakrat po štirinajst dni ob izbrani prehrani v okolici samostana Tiangboče, najlepšega kraja te zemlje, kot pravijo. Pri tem se je znašel na vrvi vsakdo z vsakomer, tako da so bile vse stalne naveze in klike a priori razbite, ekipa pa en sam homogen kolektiv. Skozi ledeni slap ledenika Kumbu in v zapadnem okrešlju Everesta sn si napravili pravi pravcati »veleslalom« z vrvmi, stopinjami, hlodi, mostiči, zastavicami. Zajeli so prav vse in tako so vsak hip imeli pred seboj jasen, podrobno izdelan program v okviru že v Evropi izdelanega osnovnega. Služile so jim izkušnje predvsem štirih prejšnjih ekspedicij: vežbalne na Čo-Oju, Shiptonove in pa seveda obeh švicarskih. Vse je teklo kot štafetna tekma s predajno palico, ki se ji pravi znanje in zopet znanje. V primeru neuspeha bi jo bili brez zavisti, čeprav s trpkostjo v duši predali določenim naslednikom. , Francozom. Z višino gore raste tudi višina organizacijske piramide, njena materialna in človeška baza pa se širi celo s kvadratom te višine. Res so bila materialna sredstva na kraju naravnost ogromna. 14 sahibov, 35 šerp, 350 kulijev in še 77 za dodatni kisik, skupno tedaj 476 ljudi je štela odprava! In 16 ljudi je moralo žrtvovati svoja življenja gori, preden sta dva lahko stopila na njen vrh! Vsak od vodilnih članov je prevzel svoj sektor dela že v domovini kot osebno obveznost. Vse pa je videl in vedel Tenzing, s svojo nepismeno izredno glavo namesto bclcžnic in številk sahibov. In vendar je moral na kraju poleg »starega« pctdesetletnika Da - Namgiala oprtati krošnjo sam tudi ne več »mladi« Hunt, osebno odgovoren za opremo zadnjega šotorišča. V junaškem podvigu sta prinesla na 8504 m višine, pod Južni vrh Everesta, vse potrebno, kar je Tenzingu in Hülaryju omogočilo tako noč, da so jima še preostale sile za zadnjo preizkušnjo pred vrhom — ob misli na boginjo mater vetrov. Snov jc porazdeljena na sedem poglavij: I. Ozadje, II. Planiranje, III. Približevanje, TV. Priprave, V. Naskok? VI. Žetev otave, VII. Dodatki. Tehnično so prav ti obširni dodatki najvažnejši. Predstavljajo praktično vrednost dela, saj prinašajo celotni ekspedicijski dnevnik W. Noycea, osnovno organizacijsko shemo, osnove planira- 424 nja, pregled in kritiko opreme, vprašanja okrog kisika, prehrano s tabelami po dnevih, fiziološka in medicinska opažanja, na kraju pa pregled materiala in njegovih dobaviteljev po svetu, pa še majhen slovarček alpinističnih izrazov. Poglavje »Reflections — razmišljanja« povzema vse bistveno, kar je privedlo do uspeha in to vprav njihovega, ugotavljajoč, da prejšnje odprave niso propadle, da so le prinašale vsaka svoj napredek, dokler ni čas dozorel tudi za Everest. O šerpah se izraža sicer z vso pohvalo delodajalca, toda le glede na izvršeno delo, daleč od vsakršnega švicarskega gledanja na odločilne duševne kvalitete teh ljudi. Zaključuje z nekdanjo Shiptonovo ugotovitvijo s tem, da je bil skrajni čas, da je bil Everest dosežen. Tako bo ostalo več zanimanja ostalim goram, komaj kaj nižjim od Evercsta, če nc verjamemo ugotovitvam ameriških vojaških letalcev, da so v zadnji vojni videli še višje najvišje gore sveta. Cas za variante je pa tam namreč še zelo daleč, zlepa ne bo še treba umetničiti za dodatnimi težavnostmi in novimi rešitvami istega problema. Prav gomištvo, z odkritjem skrivnosti Čomo - Lungme še ne umira, prav nasprotno. Shipton je bil 1. 1933 dejal: »Zlezite za vraga že enkrat na ta nesrečni hrib, da bomo končno tudi v Himalaji lahko pričeli z resničnim alpinizmom!« Dokaj bo še ostalo sonc za himalajskimi vrhovi za nepočakane raziskovalce, za ljubitelje nedotaknjene narave, za brezosebne avantu-riste, kljub »padcu« Everesta. Pa tudi drugod ne bo zlepa zmanjkalo posla za avanturiste: v zraku, na morjih, v drobovju Zemlje, na dnu oceanov. In končno ostaja še vedno Mcscc, ki ga velja doseči ... Ni je višine ne globine, ki je človekov duh ne bi mogel doseči. . .? Posebej velja omeniti poglavje »The Summit«, sad Hillaryje-vega peresa. Napisano je preprosto, a iskreno. Ko bi človek vedel, kaj je dejansko doživljal navzven hladni Anglo-saksonec. In kaj bi dali za misli globokega Azijata! Zadnje Hillaryjeve besede so zahvala vsem tovarišem, ki so omogočili njun in s tem skupni uspeh ekspedicije, pa tudi vsega človeštva. Končna neprikrita, sproščena radost na licih v boju že utrujenega, tako odločnega vodje je bila Hillaryju zadostno plačilo. Čustvenega tedaj ne bomo našli mnogo. Toda kar ne piše v knjigi, je bilo in je v srcih teh ljudi, ki jim redko privre navdušenje preko roba. Privrelo je pa Huntu in vsem, ko sta se zmagovalca vrnila z vrha. Takole pravi sam: »Iznenada je sprednji mož v skupini — bil je George Lowe — dvignil svoj ceprn in pomeril zgovorno naravnost na daljni vrh Everesta; nekajkrat je močno zamahnil. Ostali za njim so tedaj pričeli z enako nedvomnimi znaki. Torej ne poraz, še daleč ne, bilo je TO! uspelo jim je!! Čustva so pretrgala vse brzde, ko sem tedaj pospešil korak — nisem pa zmogel sile, da bi stekel, in Mike Westmacott je bil že precej spredaj. Vse je drlo iz šotorov, kriki pozdravov in veselja. V naslednjem hipu sem bil pri njih: rokovanje — celo, zardim, ko priznavam, objemi — za zmago- 425 slavno dvojico. Prav posebnega Tenzingu, ki si je to zmago osebno tako zaslužil, zanj in za njegove ljudi.2 Torej kasnejše opravičilo za neangleško, nevojaško, a tako človeško gesto, za moški objem iz veselja! Toda to je le zunanja, v stoletjih krutega kolonialnega gospodstva privzgojena trda zunanja koža. Ni pa več posebno debela. Poznal sem angleškega polkovnika, nedvomno člana Intelligence Scrvicea, ki je v sredi formalnega govora ob pokopu tragično preminulega zelo priljubljenega partizanskega komandanta iznenada izbruhnil v nezadržen jok. .. Skoda! Skoda, da ne izvemo ničesar globljega, človeškega, kot. je n. pr. spodnji dodatek »Prvi pogled na Everest« iz švicarske knjige. Anglež se ne zamisli ne ob prvih, ne ob zadnjih pogledih. Zaman prelistavamo po knjigi. Lepih mest, da bi si jih hoteli zapomniti, ne najdemo. Edino nekatere fotografije, zlasti barvne in pa spretne Evansove perorisbiee jo poživljajo in pričujejo o doživetjih, globljih, kot jih posreduje Huntova knjiga. Vseeno pa bo misleči med vrsticami našel odgovor na časnikarsko - povprečnjaško vprašanje zmagovalcem Evercsta: »Ali ste imeli tam gori kake materialne cilje ali pa gre za neke vrste blaznost?«, in sicer vsaj v smislu nekdanjih Malloryjevih besedi: »Because it's there — ker je pač tam, smo silili nanjo!« III. Yves Malartic: LA CONQUETE DE L'EVEREST PAR LE SHERPA TENZING, Editions du Scorpion, Paris 1953. Kot krepka rdeča črta se vleče skozi vso švicarsko knjigo ime Tcnzing. Tanjša, bolj zabrisana, a vseeno povsod navzoča je ista črta tudi v angleški. Tcnzing vedno, Tenzing povsod! Tenzing skuha prvi čaj zjutraj, ko vse še spi v toplih spalnih vrečah. Tenzing pripravi večerjo, najde vedno moči, da jo celo nosi od šotora do šotora, ko vse evropsko in azijsko moštvo že leži na pol mrtvo od prestanih naporov. Tenzing je neutrudljiv, Temdng misli vedno predvsem na druge. Tenzing je tisti, ki s svojimi naravnimi, a genialnimi domislicami rešuje najkritičnejše položaje, celo ekspedicijo. Sirdar Tenzing, ki za disciplino pri svojih ljudeh nikdar ne rabi ostre besede, le prepričljivo logiko, tudi ob argumentu, da se ne gredo ubijat na ljubo hčerki zadnjega »kaisar i Hind«. Tenzing, večni optimist, vedno mnenja, da bo nekako že šlo. Drobni Tenzing, ki nese več kot kdor koli, čeprav je sirdar ekspedicije. Tcnzing, ki tem bolj zaživi, čim više se povzpne: »Plus il monte, mieux il se portc — quel type extraordinnaire!« Tenzing, ki niti v zanosu na vrhuncu ni pozabil na prijatelja in sotrpina Lamberta, spremljajočega njegov podvig vsaj v mislih tam v daljni alpski deželi. Tenzing, ki je prijatelja udeležil na končnem zmagoslavju vsaj z njegovim rdečim šalom. Ni ga odložil niti na kraljevskem triumfu v Katmanduju po povratku. - Ta zadnji stavek dopušča razna tolmačenja. V originalu se glasi takole: A special one for Tenzing, so well merited for him personally, this victory, both for him and for his people. 426 Tenzing Norkcy, skromni, a pravi moralni zmagovalec z Evere-sta! Brez njega in njegovih šerp človek še dolgo ne bi bil stopil na vrh sveta. Kako profinjen je njegov vedno smehljajoči se iskreni obraz v okviru evropskih kulturonoscev na fotografijah! Nasmešek pomeni budistu mir srca. Sirdar j eve in njegovih ljudi zasluge so Švicarji priznali in orisali kot treba. Oni in Francozi vidijo v njem in v šerpah povsem sebi enakovredne ljudi, z vsemi kvalitetami in slabostmi in šerpe to vedo le predobro. Kjer manjka pismenosti in šole, tam lahko šesti čut, intuicija primitivnega človeka, marsikaj nadomesti, da, celo preseže. Ne tako Angleži, še vedno ne, kljub vsem bridkim kolonialnim izkušnjam sedanjih časov. Gentleinanu so šerpe predvsem plačana delovna sila, odlična sicer, da bi jih pa šteli za sebi enake, v tem pa ne bodo še popustili, celo pri hrani, obleki in opremi ne. Ni tu samo vprašanje simpatije in dejanskih kvalitet, meja je principialna. Že ta njihov zunanji videz, beraštvo, pa ta prekipevajoča veselost. — shocking! Hunt sicer pove, da je bilo razmerje med šerpami in alpinisti srečnejše kot na prejšnjih odpravah. S tem pa tudi priznava, da je bilo dotlej dokaj nesrečno. Po čigavi krivdi, to je menda jasno. Nekateri sahibi so si pač sami krivi, če postajajo za Azijca smešni v svoji vzvišenosti, govoreč k njemu vedno le pokroviteljsko kot otroku, zraven pa znajo biti v svojih zabavicah bolj otročji kot on sam. Resnični otrok v svoji igri sploh ni »otročji«, igranje mu je resno opravilo. Smeh sahiba nima one svežosti šerp, nekaj ga vedno zadržuje, kot da tiče v njem neki demoni. Ves nekdanji prestiž je že zdavnaj zapravljen, ostane le dejstvo, da zapadnjaki imamo in znamo toliko neverjetnih stvari. Teh delikatnih problemov se loteva pisatelj tretje knjige v svojem prikazu. Ne vemo, iz kakšnih nagibov. Ali iz prirojenega odpora proti kolonialnim metodam, ki leži našemu socialističnemu človeku tako na dlani, saj so nas predolgo osrečevale na naši lastni zemlji? Ali pa morda iz spekulativnih namenov, računajoč na prebujajočo se socialnost doslej zakrknjenega zapadnega človeka? — vzhodni je zanjo že od nekdaj zrelejši. Založba te knjige namreč ni na najboljšem glasu, saj se bavi tudi z donosnim izdajanjem znane pariške lascivne literarne plaže. Jasno pa je, da je pisatelj dregnil v sršenovo gnezdo. Doživel je proces in knjiga je bila potegnjena iz prometa z utemeljitvijo, da je slikana naslovna stran s Tenzingom na vrhu Everesta nujno samo »plagiat« ustrezne Hillaryjeve fotografije. Na ves fotomaterial pa ima izključen copyright londonski časopis »Times«. Seveda je že zaradi te senzacije knjiga takoj postala »bestseller« in »potegnitev iz prometa« se je po francosko izvedla tako, da je knjiga pač romala iz izložbe pod knjigarnarjev pult, pa še na teži v frankih je kajpak pridobila ... Naj bo kakor koli, knjiga je sama na sebi dobro napisana, z izredno spretnostjo, čeprav črpa le iz druge roke. Marsikateri obravnavanih kritičnih momentov skriva nedvomno zrno resnice, saj je 427 bil avtor pred pisanjem, ne le predstavljen molčečemu Tenzingu, temveč sprejet tudi pri indijskih kulturnih atašejih v Parizu in Bernu. Diplomati pa vedo marsikaj. Nedvomno bo držalo, da Himalayan Club v Darjeelingu takole zavaruje od njegovih priporočil odvisne šerpe (ena indijska rupija je okrog 70 francoskih frankov, po realnem kurzu nekako prav toliko dinarjev): Res je, da v dandanes šc beraškem standardu povprečnega Indijca ali Nepalca rupija pomeni mnogo več kot 70 dinarjev za našega neskromnega človeka, saj so šerpe plačani za svoje nadčloveško delo po 100 rupij, sirdar po 200, lc Tenzing jc na zadnji ekspediciji imel 300 rupij mesečno. Res je, da je ta plača za tamošnje razmere kar lepa in da sta na ekspedicijah hrana in »stanovanje« zastonj. Res pa je tudi, da odškodnina v višini petih mesečnih plač za izgubo hrani -telja družini pomeni toliko kot nič. Ni čuda, da se je Tenzing v Evropi kar pri kolodvorskih postreščkih informiral o zaslužkih in zavarovanjih na zapadu, kar po vsej priliki v bodoče v Darjeelingu ne bo ostalo brez posledic za finančni položaj šerp in za ekspedicijske blagajne. Mogoče v bodoče ostarelim šerpam ne bo treba več postajati okrog Himalayan Cluba in njegove tajnicc gospe Henderson, prežeč na priložnostne zaslužke na lahkih odpravicah, turističnih vzponih, damskih promenadah, celo trgovskih potovanjih. V bodoče Tenzingu resda ne bo več treba slišati, da mu v nobenem primeru ne bo treba več laziti po gorah, če uspe na Everestu. In čc nc uspe, prav tako nc, ker bo tako ostal na njem! Toda na one gore, tako visoke, da na njih zdrže le duhovi in morda »yeti,« (snežni človek), tja gre Tenzing rad. Ne le, ker bi mu družina sicer pomrla od gladu, tudi ker jih ljubi na poseben način. Tja hodi kot budist, po lastni izjavi na božjo pot, in vsi alpinisti so mu bratje. Tenzingovo življenje je opisano v živih barvah: beda otroka, trpljenje nosača, vzpon sir dar j a in triumf zmagovalca najvišje gore sveta, edinega resničnega zmagovalca po avtorjevem mnenju. Komentirane so razne odprave na Everest, zlasti obe švicarski in seveda končna zmagovita. Najsimpatičneje je opisan bara-sahib Raymond Lambert - »medvedek«, kot so ga krstili Švicarji in prav enako, nc da bi za to vedeli tudi šerpe sami. Kaj bi ne! Kdo drugi kot Lambert bi bil sicer prenesel enako stoično kot svoj čas pet bivakov pod Aiguilles du Diable, ki so mu »nesli« vse prste na nogah, izguba prvega prsta: izguba nadaljnjih prstov izguba palca cela roka tedaj izguba očesa izguba obeh očes smrt samskega človeka smrt poročenega 30 rupij 10 rupij 100 rupij 160 rupij 200 rupij 400 rupij 200 rupij 500 rupij 428 zapovrstjo kar 10 skodelic slanega čaja z žarkim maslom. To junaško dejanje je Lambert izvršil v samostanu Tiangboče, da se ne bi zamerili lamam, ko nihče od povabljenih ni spravil po grlu niti požirka te strašne domače delikatese. Lambert in Tenzing sta najtesneje povezana, čeprav Lambert ne zna angleško, Tenzing pa ne francosko, pa celo z angleščino se bori, kar je že dovolj, da na Otoku ne more veljati za stoodstotnega človeka. Se na vrhu sc Tenzing obrača, iščoč z očmi prijatelja, ki ga čuti pričujočega. Pravijo, da je ta občutek navzočnosti dragih ali važnih oseb na skrajnih višinah izredno zaostren. Tudi bara-sahib polkovnik Hunt dobi pohvalo za svojo junaško odpoved vrhu, ko nosi material v zadnje taborišče, saj je tovoril kot zadnji šerpa za sirdarja Tcnzinga in čebelarja Hillaryja. No vozel an-dec pa dobi vse priznanje. Bil je vseskozi na vrvi s Tenzingom, neločljiva dvojica, tvegajoč tako šanse za vrh, ki naj bi klonil predvsem pred Angleži. In res sta naskakovala prva Bourdillon in Evans, a dosegla sta »samo« Južni vrh, 140 m »nižji« od glavnega. Človek je res nehvaležno bitje. Ob vzponu na Anapurno vik in slava po celem svetu, za šc 500 m višji Južni vrh Everesta pa — »samo«. Za preveliko familiarnost z Azijcem, kar se po R. Kipplingu ne šteje v dobro Anglosaksoncu, je Hillary bojda od svojih tovarišev marsikako moral preslišati. Padel jc bil v globoko razpoko, a Tenzing ga je obdržal na vrvi in s skrajnimi napori sam izvlekel, ves srečen, da je lahko rešil življenje tovarišu - sahibu. Na iskreno priznanje, da brez Tcnzinga ne bi več stal med njimi, je Hillary od tovarišev menda slišal značilni odgovor: »Končno je bilo treba, da vama jc vrv enkrat že za nekaj služila!« Vrsta večjih nesporazumov se je pričela ob povratku z vrha. Vse je objemalo samo Hillaryja, Tenzing pa je capljal samcat zadaj na vi-vi, dokler ni Hunt skušal zagrešeno popraviti. Toda prepozno: šerpc so videli, razumeli, si zapomnili in — povedali! Nesporazum ob prepustitvi opreme, kar je v navadi in kar je Hunt hotel izvršiti slovesno ob ločitvi, je priložil svoje. Prišlo jc šc visoko odlikovanje iz rok novookronane angleške kraljice za Hillaryja in Hunta, za Ten-zinga pa tudi, samo — nižje! Se nekaj neprevidnih izjav okrog Ten-zinga glede vzpona na sam vrh, nekaj časnikarskih nerodnosti in nesramnosti, pa je v Katmanduju izbruhnilo tako navdušenje do sahibov, da so morali nekaternike zaščititi — v zaporu, ker je bil ta še najvarnejši. Tenzing, Hillary in Hunt so mirili, pojasnjevali na vse strani, reševali, kar se je rešiti dalo. Maharadža pa je dal Ten-zingu za sprevod po mestu lastno pozlačeno kočijo in zraven najvišje nepalsko odlikovanje, višje od onega, ki je bilo podeljeno Hillaryju in Huntu ... kakšna nesramnost! Ti »natives« so nemogoči, sedaj nam hočejo ukrasti celo Everest, ko so nam že Indijo! In časopisi so podpihovali, prvi in drugi. Ce je Tenzing dvignil po nepalsko roke v pozdrav, je bilo to za t.e takoj barbarska gesta boksarja - zmago- 429 valca, za druge pa pest pod nos nasprotniku. Vse veliko skupno dejanje je gubilo na vrednosti spričo nestrpnosti, ki z alpinizmom niso imele nikake zveze več. Da bo mir in konec čvekarij okrog dogajanj na vrhu, sta Tenzing in Hillary pri nepalski vladi podpisala dokument, ki jima prepoveduje izjavljati, kdo je stopil na vrh prvi, kako je bilo v zadnjih metrih pod vrhom, od stolpa naprej,, ko sta vodila izmenoma. Hillary je pozneje baje nekje vseeno pisal, da je on položil prvi nogo na vrh. Tenzing pa molči vnaprej, dasi bi mirno lahko potrdil, da jc res dospel »šele« drugi. .. nekaj sekund za prvim in na isti vrvi. . . Alpinistom ne pomeni vse skup ničesar, vselej šteje le naveza kot celota, ne pa posamezniki v njej. Je pa značilno za odnose povprečnežev in špekulantov do slavnih ljudi in dejanj. Občutljivi, tenkočutni Tenzing je bil razočaran in užaljen, povsem upravičeno. Sele povabilo v London je to vsaj delno popravilo. (Londončani so brž dognali, da ali ni kuli ali pa so kuliji lahko zelo dostojna, celo dostojanstvena bitja.) Ponosen na svoj »nizki« rod, dostojanstven in skromen tudi v največjem triumfu se je nepismeni Azijec umel izkazati enakega grandseigneurja kot najčistejši angleški gentleman. Toda šele v prijateljski družbi švicarskih Everesterjev na Jungfrau, ko je bil zopet v svojem elementu, je Tenzing ponovno dobil zaupanje v sahibe in njihov zmešani svet. Odločno pa jc odbil vse smešne ponudbe in podtikanja, ki naj bi služile novim poceni-senzacijam in iznajdljivim lovcem nanje. To sončno plat medalje je obdelal Malartic, če je komu prav ali ne. Dečki iz Sola-Kumbuja so poleteli više od samega Džingis-kana. Toda ali nc bo oče Tenzing mogoče že prihodnje leto zopet moral na nevarno goro, s tovorom na hrbtu, in pustil svojce ponovno v tesnobi? Slava in hvaležnost tega sveta sta pač minljivi bolj kot diin. »Operacija Everest« je končana. Dejstvo, da sta dva človeška mikroba za hipec stala vrh najvišje gore sveta, nima, zgolj materialno gledano, prav nikake vrednosti. Sledu ni več o njima, večni veter je odpihnil in sneg je prekril vse, kar sta tam gori pustila: škatlico sardin in nekaj prepečenca — dar Azijca Tenzinga himalajskemu božanstvu; košček modrega svinčnika, največji zaklad mlade hčerke Nime, da bi bila boginja mati vetrov milostna njenemu očetu, da ga nc bi obdržala za vselej v svoji snežni palači nad oblaki; mali križec, ki ga je priložil Hillary kot Huntovo zahvalo božanstvu zapadnega sveta; in končno Tenzingovo vrvico z zastavicami sa-hibov, Nepala, iz čigar naročja se je rodil, Indije, ki ga je na svojih kolenih zredila in s praporcem močnih šerp iz Sola Kumbuja in Darjeclinga, ki je z njimi živel in trpel. Vse to je manj važno, ostaja le ideja: Človek je zopet nekje uveljavil neuklonljivo moč svojega razuma in volje nad naravo! 430 Prvi pogled na Everest To je torej gora., kakor si je ljudje, ki je niso videli, ne morejo niti zamisliti; tista, ki poraja najsrditejše vetrove; tista, ki so jo bajke neselile z demoni; tista končno, ki si je vzela življenje mnogih drznežev.. . Nismo še sredi dejanj, pa smo vsi prevzeti od tesnobe. Ta vrh, ki böde v samo stratosfero, je še domala šest tisoč metrov nad nami. Tako vzvišen je, tako iznad vsakega razmerja s tem, kar smo mi! Odrivamo dvom, ki se krade v naša srca, kajti ni mogoče poizkusiti naskoka, na nobeno zmago ni moč upati, če malodušje oslabi vero. Tako je kot z bojevniki: verovati je treba... Kajti obstoji zelo svojevrsten pojav, ki je bil še vselej potrjen; koder je en človek uveljavil svojo moč nad kakim elementom, tja lahko pride tudi drugi. Pot je odprta, kot da sile narave čakajo, da se človek izkaže gospodarja, preden se podvržejo. Boren in nebogljen gospodar je to, ves zapuščen. Toda odkar je bil ugriznil v sad z drevesa spoznanja, ga vzpodbuja čudno, živčno poželenje po prilaščanju, gon k vdiranju, želja, da odkriva skrivnosti. In orjaške neupogljive sile se ublaže. Človek pripravlja pot drugemu človeku: povsod, na slehernem področju postane vse nedostopno, vse nemogoče samo še stvar potrpljenja. In to potrpežljivost človek nosi v sebi, ne kot svojo lastnino — saj ob neuspehu nič ne velja — temveč kot čarobni prstan, katerega premagani izroči tistemu, ki bo poizkušal srečo za njim. Tako sc po dolgih časih odpro vsa vrata, ki jih je človek spočetka štel za vedno zaprta. Nobeno odkritje, nobeno osvajanje še ni uspelo, ne da bi bilo popreje dozorevalo v poizkusih in neuspehih. Tn to bratstvo, katerega se človek niti ne zaveda, mu je omogočilo premagati ovire, v kakršne so se njega dni zaganjali lc kiklopi. Prvi pogled na Everest nas navdaja z upom in obupom, ponižnost nas prevzame do kraja. Za pionirje je ni zmage, toda verovati je treba vanjo in iztrgali bomo vsaj drobec skrivnosti. .. . Nadaljujemo z vzpenjanjem proti Namče-ju, nekam omamljeni, omotični... Iz knjige: Chevally - Dittert - Lambert. AVANT - PREMIEKES A L'EVEREST, prevedla T.ilijana Avčin Jos. Wester: PLANINSKI SPOMINI IN ZAPISKI IZ L. 1953 Nadaljevanje 4. Z Vršiča čez Razor (26U1 m) v Trento ostarnemu planincu, tudi če je že dal Triglavu za vselej slovo, se vendarle še zahoče vsaj v njegovo okolico, v Zatriglavje (vzeto s stališča vzhodnjaka), zlasti še, če mu tam kak predel ni bliže znan. In tak odsek so mi bili Kriški podi, ona razrita alpska planota, pokrita z ledeniškimi grobljami, Id jih oživlja troje jezerc. Pač sem pred loti z roba pod Križem, kjer so mejniki s črkami SHS in I še kazali vsiljeno nenaravno državno mejo, strmel dol v nepristopno globel. Poslej se je marsikaj pre-drugačilo: vse Posočje razen ravninskega dolnjega"porečja je naše. Trenta je poslala planincem zatočišče in izhodišče v razne smeri triglavskega okolja. Še več, prav v središču te visoke planote so predlani postavili planinsko zavetišče, Pogačnikov dom, nazvan po njega vnetem pobudniku, in to v znatni višini nad 2000 metrov nad m., torej dokaj vabljivo tudi za priložnostne planince, za take, ki ne morejo pogrešati udobnega zavetja. Zasnoval sem si takle potovalni načrt: z Vršiča po južnih obronkih Prisojnika in Razorja, koder še nisem hodil, na Kriške pode, od tam pa dol v Trento. Po dveh deževnih dneh se je bilo nebo ubrisalo in planine je pobelil sneg. Barometer je zjutraj dne 24. avgusta obetal lepo vreme. Torej na noge, oprtnik na hrbet, palico v roke in hajdi na pot! Opoldanski vlak me je z voznim listkom za Kranjsko goro odpeljal na Gorenjsko. Ko se mi pred Radovljico pojavijo vrhovi Julijcev v snežni odeji, a v sončnem soju, sem si zaželel, da bi vsaj nekaj dni tako ostalo. — Da bi le že bil v Kranjski gori! Izletniku je kaj zoprn dolgotrajni postanek na jeseniški postaji; malone celo uro je treba tratiti čas, preden se odpelje planiška garnitura. Kaj naj počne potnik na pustem hodniku jeseniškega kolodvora? Gradnja nove postaje le počasi napreduje, menda bo vsaj prihodnje leto gotova kot reprezentativno poslopje, kakršno pristoji važnemu obmejnemu križišču, in tedaj bodo gotovo tudi vlake nagleje odpravljali. V Kranjski gori so mi povedali, da vozi ta dan avtobus čez Vršič v Trento, a šele pod večer; malone dve uri bi moral nanj čakati. Medtem lahko pripešačim že do zadnjih vi jug pod Vršičem, če bi od koče na Gozdu zavil po bližnjici proti vrhu. Zato sem brez oklevanja nastopil peš hojo ob Pišnici. V kopališču Jasni so se pretegovali popoldanski kopalci, Dom pod Prisojnikom (prej penzion Erika) je počival v dremežu. Tu se prične cesta rahlo vzpenjati, čim više sem prispeval, tem lepši prizori so se razgrinjali očem. Spokojna Krnica, ob robovih gru.ščasta, po sredi pa gozdnata, jc kakor arena v mogočnem amfi- 432 teatru, ki ga tvorijo stene Škrlatice in njenih robatih trabantov, silni skladi Razor j a in pikre pečine plečatega Prisojnika. In ves ta gorski kolobar je žarel v soju popoldanskega sonca. Sicer sivo pe-čevje je v žarki pripeki kakor žehtelo, oranžno nadahnjeno, Zložno stopaje ob robu gladke ceste sera si ob teh prizorih zbujal spomine na Skrlatico — trikrat sem jo zalazoval, a le enkrat zavzel1 — in na vzpon na strumni Prisojnik, ko sem drzno tvegal nanj popoldansko turo z izhodom od koče na Gozdu, kamor sem se po izdatnem pretegovanju in podvizanju vrnil v petih urah." Zares vabljiva je ta gora, ki je sedaj dokaj laže pristopna z Vršiča, odkar so z njega robovja izginili nekdanji državni mejniki. Ni čudo, da je tako zavzeto pisala o njem naša angleška znanka F. S. Cope land: da so gore, ki sličijo bogovom, in Prisojnik spada med Titane. Spričo porodnega fenomena — velikega okna — ga nazivlje Kiklopa Poli^_ fema.3 Razgledani Angležinji, navdušeni ljubiteljici naših Alp, ni bilo znano še drugo prirodno okno, ki zeva kot ozka zareza v Zadnjem Prisojniku in je vidno s ceste pod Mihovim domom.4 Nič si ne očitam, da nisem nikoli poskusil akrobatskega pohoda na ostro piramido Špika, skladoviti Razor pa le pomeni zcvajočo vrzel v nizu mojih gorskih obiskov. Ta dan pač nisem slutil, da jo bom morda vendarle zadelal. J Kar prijetna mi je bila hoja v tako sijajnem okolju in lagotno sem stopal v zavesti, da ne preti nikaka vremenska premena za drugi dan. Dospem do Mihovega doma prav, ko se je tam ustavila lična limuzina in je iz nje stopil inženir, prijazno me pozdravljajoč kot starega znanca. Se več: povabil me je, da naj prisedem, češ kaj bi še nadalje pešačil po strmini, kar bi mi vzelo debelo uro časa. Dejstvo vljudnosti, kakršna ni več običajna, me je bolj zadovoljilo kakor to, da sem se zadnji del proge prevozil na udobnem sedežu. V okretnem samodrču smo prebrzeli vse vijuge, švignili mimo mo-numentalnih vodnjakov, pomnikov izza prve svetovne vojne, in v nekaj minutah obstali ob 1711 45' Na močilu, na prevalu pod Vršičem, na razvodnici med Savo in Sočo, med Črnim in Jadranskim morjem. Udomil sem se v najbližji postojanki, v obnovljenem Tičarjevem domu. Dobro mi je v spominu, kako zadovoljstvo nas je bilo prevzelo, ko smo 1. 1912 odprli to domačo planinsko kočo, da nam ni bilo več treba vedriti v niže ležeči Vossovi koči, kjer nas bi tujerodni gospodar ne bil nič kaj prijazno sprejel pod streho. Za italijanske zasedbe je bila prav na prevalu mejna zapornica, v koči pa so domovali karabinjerji. Zdaj je dom udobno preurejen, opremljen celo z elektriko in radiom. V'jedilnici se je pod večer zbralo polno gostov, med njimi tudi ekipa trentarskih fantov, ki so bili čez dan zaposleni kot graditelji »jubilejne steze« po vzhodnih robovih Prisojnika, in družba nemških turistov iz Nürnberga, ki so dobre volje 1 Gl. Samogovor na Skrlaticl. FV 1936, 256. 2 Gl. Po mejnih vrhovih. PV 1928, 226. s Gl. F. S. Copeland, Kiklop. Nova Evropa 1830, knjiga II, 291. 1 Gl. Uroš Zupančič, Po robeh Prisojnika in Razorja. PV 1949, 225. 433 dajali čast buteljkam sortne črnine. Lahko njim, ko je njihova marka že čvrsta valuta! Naša kapljica jih je razgrevala, da so unisono popevkah. Tako pet je se pač ne more kosati z ubranim četverospevom naših pevcev. Vendar .so nam dobrodošli, če pridejo k nam s poštenimi nameni v srcu in brez zlih misli v glavi. Ob 22. uri je oskrbnica opozorila na hišni red: v koči mora zavladati splošna tišina! Kar nas je bilo miru potrebnih, smo se umaknili vsak na odkazano ležišče, pevci vinopivci pa pod milo nebo, kjer so pritajeno nadaljevali svoje Dirova-nje menda v zavesti, da se tako tudi pokoravajo hišnemu redu. — Sinilo je krasno jutro dne 25. avgusta. Trojica mladincev, s katerimi smo se bili domenili, da si bomo drugovali, je bila že odšla, pridružil pa se mi je prijazen sopotnik, namenjen v novo Poštarsko kočo. Na kaj primernem kraju so , _ si naši poštarji postavili svoje leto- višče, tam za Sovno glavo, nekaj minut stran od prometne ceste. rotl vzhodu imajo pogled na pikro ostenje Prisojnika, na zapadu pa na strmo streho Mojstrovke. Ce b' se hotel za več dni nastaniti na Vršiču, bi si izbral to mirno bivališče, kjer bi me ne motil direndaj prehodnih gostov. Sonce še ni bilo posijalo izza Prisojnikove glave, ko sem sam nastopil pot po južnem pobočju. Kmalu sem dohitel družbo dveh gospodov ih njiju dam, namenjenih na Kriške pode. Nekaj časa smo družno stopali po zložni stezi pod Prisojnikom. Na razpotju smo krenili navzdol proti Mlinarici. Spiva je hoja po štrlinah in koreninah precej spotakljiva, a kmalu se unese, saj je mestoma prijetna peščena steza, vijoča se v macesnovju med skalinami in pomoli tja do Korit, po katerih šumi potoček v skakavcih dol proti Zadnii Trenti. J Ob izvirku Mlinarice je zanimivo oblikovan gorski predel. Nad nami strmi ostrorobata Skrbina, zobata zareza med Zadnjim Prisojnikom in grmado Razorja. Tu nekje pridrži ona grebenska steza, ki so jo trentarski kladivarji skrdači prav tiste dni naperjali s klini, skobami in žičnimi vrvmi.5 s Opis te grebenske steze gl. v Članku: An L Blažej, Po kraljestvu Zadnjega Prisojnika. Slov. poroč. 1953, št. 265. 434 Lc kratek odmor me jc zadržal ob bolvanu pri Mlinarici, nakar sem nastopil strmohod v pobočje Razorja. V neštetih okljukih se dviga steza večidel po melinastih tleh. Obstal sem pri spominku, v skalo pritrjeni bronasti plošči. Lakonično besedilo: Pogačnik Jože, načelnik gospodarske komisije PZS, fi. okt. 1951 — nam pove, da se je tu ponesrečil idealni planinski aktivist, ki ga jc na poti k otvoritveni slovesnosti Doma na Kriških podih zatela tragična usoda. Z h v znatni višini smo dospeli na sedelce med Razorjem in Planjo. Tu se odpre globinski pogled na osrednji predel Kriških podov Tam zdi, kakih 300 m niže, novi planinski dom, ki je bil družbi in tudi meni dnevni cilj. 2e sem imel pet ur strminske hoje za seboj in kar pri legel bi se bil nizhori, toda deska, ležeča na tleh, z napisom: Na Razor — 40 minut, me jc drugače usmerila. Ugodne prilike, da se povzpnem na ta mi še neznani vrh, vendar ne smem opustiti. Saj je vzpona nanj približno toliko kakor iz Tacna na Šmarno goro. Razorjeva grmada je s krniške plati mikavna lc za plezalca alpinista, s te strani pa vabi tudi navadnega gorohodca. Torej hajdi za mladino tudi ti, priletni krevsač! Medtem se je bila strnila vsa naša družba, ko smo se doslej premikali v daljših presledkih. Skupina, v kateri sta bili dve dami se je določila le za nizhod, mi drugi pa, mladina na čelu, jaz kot zadnjak, smo svoj pratež spravili za skalami ter lahko opremljeni krenili vzbreg. Mladinci so se po žlebičasti strmini naglo kretali, jaz pa sem večkrat duškal ne toliko iz fizične nuje kakor iz želje, da sem zložneje užival sijajne razglede, ki so se mi vedno širše odgrinjali. Tla so bila še vlažna, saj jih je še pred nekaj dnevi pokrival sneg; na zadnjem višinskem ovinku, ki drži na severno plat, pa sem dospel na mehko snežišče, ki so ga prednjaki izgazili. Le-ti so sc že sončili na vrhuncu, ko sem jaz, oprijemaje se štrlečih skahn, kot zadnji pristopil na teme razkošno razglednega vrha. Paša ocem — čudovita panorama! V paradni vrsti se kažejo veljaki osrednje rajde Julijcev: 1 ri-sojnik, Mojstrovka, Jalovec in Mangrt in njih trentski pribočnik Bavški Grintavec, v ozadju njih zapadna skupina s Kaninom, na severu Škrlatica in njeni sateliti. Impozantno se odraža Triglav z »zelenim snegom« in prepadno steno. Pritrjujem Janku Mlakarju, ki pravi: »Smelo lahke trdim, da moraš priti na Razor, ako hočeš videti kralja Julijskih Alp od njegove najlepše strani«." Celo resnobni dr. Tuma je bil tu v družbi Antona Tožbarja - Špika posedel skoraj dve uri, občudujoč prezanimivi gorski svet.' Samo pol ure sem «e predajal blažilnemu užitku, zadovoljen, da sem nekako »en passant« zavzel ta izzivalni vrh, ki s svojo višino malone dosega Mali Triglav; našo najvišjo postojanko, Triglavski dom, pa zrem pod seboj. Inako se mi je storilo ob slovesu, čeprav me je navdajala prijetna zavest, da sem tako mimogrede opravil t.a edinstveni obisk. " Gl. J. Mlakar, Jalovec in Razor. PV 1903, 80. " G1. dr. H. Tuma, Razor. PV 1925, 2oedlnih od.ikovar.cev, vsakemu iskreno čestital k visokemu priznanju m mu izročil diplomo in častni znak. Odlikovancem je v imenu PD T .j ubljane-matice če3tital tudi njen predsednik tov. Stajdohar Tone. Za prejeto odlikovanje so se nato zahvalili ing. Skaberne Viktor, Dolinžek Lavoslav in inšpektor Wester Josip. Vsi so se izjavili pripravljenim 'udi v bodoče, vsak po svojih močeh, sodelovati v planinski organizaciji. Ostanek večera je kaj hitro potekel ob prijetnem kramljanju in spominih na minule planinske doživljaje. Telefon na Mariborski koči. Dne 16. V. t. 1. so marljivi mariborski planinci intimno proslavili nov delovni uspeh. Napeljali so telefon v Mar bor>Jko kočo. Nedvomno bo t ["le "on izvrstno služil tudi oskrbi te koče, ki je bila sicer že sedaj odlična. Prvi telefonski razgovor jc povezal kočo s PZS in njenim predsednikom tov. Koširjem Fedorjem. katerima so zbrani planinci poslali prisrčne pozdrave. Nova planinska koča na Prokletijah. V nedeljo cine !). mata t. 1. Je PD Djara-vica v Peču slovesno odprlo drugo svojo planinsko postojanko v Prokletijah, in sicer planinski dom »Jelenak« v Bjeluhi, 5410 nadm. višine. Prvo kočo Na Slanih poljanah. 1520 m nadm. višine jc društvo Izročilo svojemu namenu dne 13. XII. 1953 Planinsko zavetišče in razgledni stolp na Kesevni. 2e 29 XI. 1953 Je marljivo PD Šentjur na Kesevni (649 m) postavilo 15 m visok lesen razgledni stolp. Stolp Je enak stolpu na BOču ln zgrajen iz neob-tesanih hlodov. Plato razglednega stolpa meri 2.60 X 2.60 m. Otvoritve sc je udeležilo nad 100 planincev. Dne 1. maja 1854 pa so 20 m nižje in 15A m severozapadno od stolpa, na mali äkali sredi strme jase, kjer spomladi čudovito cvete resje, izročili svojemu namenu majhno, a prijazno planinsko zavetišče na Rescvni (829 m), zloženo iz brun, ki si i jim ostala pr. gradnji stolpa Zavetišče Je znotraj obilo z deskami, trna dvoje oken, mizo s klopmi ln 4 ležišča. Notranja izmera pros-torov znaša 3 X 2.50 m. Zavetišče ima samo en prostor, pokrito je z deskami in strešno lepenko. Odprto jc vsako nedeljo in ni oskrbovano. Tudi te otvoritve se Je udeležila množica planincev. y J v/ 453 Razgledni stolp na Resevni (649 m) Najbližji dostop na Resevno je iz postajo Šentjur, od koder je uro m pol zmerne Hoje, iz Resevne pa drži lepa pot do koče na Svetini, ki Je last Železarn* Store, od tu dalje pa tin Celjsko kočo in na žel. postajo Celje, iz Resevne do svetir.e e 2 uri, od tu dalje pa do Celjske koče nadaljnje tričetrt ure pešhoje. Na Resevni so tudi zelo dobil «muSki tereni. TD Šentjur, ki je s tem doseglo tako lep delovni uspeh, iskreno čestitamo. sestanek koordinacijske komisije za alpinizem PSJ. Dne 7. IV. t. 1. so se v Beogradu sestali zastopniki republiških planinskih /.vez Hrvatske, Makedonije in Slovenije, da se pogovore o tem, üe in kako bo PSJ 17. v rdel letošnjo alpinistično odpravo v Francijo. Sestanka se ji- za fSJ udeležil tov. DedaJrin Dimitrije, medtem ko sta rlaninski zvezi Srbije in Bosne ter Hercegovine svoj izostanek kasneje opravičili. 2e takoj ob pričetku sestanku je zastopnik PZS tov. Ručer Tone v imenu komi3lje za alpinizem pr; pzs izjavil, da ne soglaša s sestavo ekip;1 kakor jo je na zadnjem sestanku določila koordinacijska komisija pri PSJ dne 27. II. t. 1. Navedel je. da je treba za dvig alpinističnega »kadra najti povsem drug način In predlagal, da se denarna sredstva, namenjena za francosko odpravo, porazdele na republiške /ve«.', ki naj s tem denarjem Izvedejo čim več plezalnih tečajev, PSJ pa naj organizira trening za Inozemsko odpravo šele potem, ko bodo za to izpolnjeni vsi pogoji. Po njegovem mnenju je treba iti najprej na kvantiteto, kajti šele tako bomo prišli do kvalitete v alpinizmu. Ker sta se s tem mišljenjem tov. Bu-čerja Toneta strinjala tudi delegata PZ Makedonije ta Hrvatske, je koordinacijska komisija sklenila, da se sprejme predlog delegata PZS, da se odhod alpinistov v inozemstvo od lož,i, da se kredit, določen od PSJ za odpravo v Francijo, porazdeli na vse republiške zveze po naslednjem ključu: PZ Srbije 20 '<», PZ .Hrvatske 15'/., PZ Slovenije 15V», PZ Bosne in Hercegovine 20'/« in PZ Makedonije 30'/». Ta sredstva se smejo uporabiti izključno za dvig alpinističnega kadra. Hkrati so PSJ naložili, da že kupljene plezalne vrvi v inozemstvu čimprej dobavi in Jih razdeli republiškim planinskim zvezam po prej nit. ključu. Razpustitev PD Metlika. Na občnem zboru PD Metlika dne 19. V. t. i. so sklenili, da se društvo razpusti, ker nima pogojev za uspešno delo, članstvo pa se i priključi k PD Črnomelj. V Metliki bo v bodoče torej delovala le planinska skupina PD Črnomelj. h, R. 17. zapisnikov sej upravnega ODBORA PZS Na IIL redni skupščini PZS dne 4 aprila t. i. izvoljeni upravni odbor PZS se je dne 14. IV. 1. I. sestal k svoji prvi seji. Ugotovil je, da je skupščina izvolila v Glavni odbor PZS 39 zastopnikov društev in 14 član3kl upravni odbor, ki prav tako tvori sestavni del Glavnega odbora PZS. Polog tega je izvolila še tričlanski nadzorni odbor. V Glavnem odboru so zastopniki naslednjih društev: tov. Brajnlk Rudolf, pd Ajdovščina; Ulčar .Uatko, PD Bled; Hodnik Janko, PD Rohrnj; Orel Tine, Pn Celje; Stravs Jernej. PD Cerkno; Lušin Stanko, PD Črnomelj; Skofic France, Pn DomžEie; Tolar Franc, PD Dovje: Jan Alojz, PD Gerje; Tratnik Jože, PD Gornji grad; Jeram Janez, PD Idrija; Krušic Janez, PD Jesenice; Koder Lojze, PD Kamnik; Kalan Jože, PD Kočevje; Klojčr.ik Franjo, pd Kranj; Ccbular Tonček, PD Krško; Medvešek i'rane pd Laško; Staj-dohar Tone, PD LJubljana-matica; ing. Degen Friderik, pd Maribor; J urbar Anton, PD Mežica; Velnar Miloš, PD Murska Sobota: Hvala Alfred, PD Nova Gorica; Kobe Roman, PD Novo mesto; Lovrenčič Anton. PD Poljčane; Lokovšek Mirko. pd Postojna; Telcer Franc. pd Prevaije; Bogataj Zlatko, pd Radovljica; Drnovšek Avgust, PD Sežana; Grmovšek MiloS, PD Slovenj Gradec; Hcrle Jože, PD Solčava; Ravnik Martin, pn Rkofja Loka; Ceklin Franc. PD Tolmin; Lenarčič Tine, PD Trbovlje; Globočnik Kari, PD Tržič; KoämelJ Martina, PD 2elezniki; Tarman. PD Kranjska gora; Pavšič Alojz, PD Mo3t na Sod; Krajcer Franc. PD Javomik -Kor. Bela; Ravieu France, PD Žerjav. Člani upravnega uiihora PZS: predsednik tov. Košir Fedor. podpredsednik in načelnik komisije za alpinizem Bučer Tone, podpredsednik in načelnik gospodarske komisije Sršen Vekoslav, sekretar Fetlh Mirko, načelnik propagandne komisije Godec Rupko, načelnik komisije za 454 planinska pota Bi;t/.ej Anion, načelnik komisije za GRS dr. Potočnik Mihe, načelnik Planinske založbe tir. Urbane Anton, načelnik inozemske komisije dr. Spiear Bojan, načelnik disciplinske komisije Zmauer Milan, načelnik zdravstvene komisije dr. Strgar Stane ter odborniki škrajnar Tone, pro senc Zivojin in Dekleva Janko. Nadzorni odbor: tov. Torelli Albin, VrstovSek Ciril In Kavčič Rudi. Ker je dne 8. IV. t. 1. tov. Blažej Anton podal pismeno ostavko na svojo funkcijo, Je upravni odbor vzel njegovo ostavko no /.nanje, hkrati pa določil za vršilca dožr.osti načelnika za planinska pota tov. Prosetiea Zivojma. Uredništvu avstrijskega Handbucha je PZS poslala seznam vseh svojih |>osto;ank z vsemi podrobnimi podatki tako, da se v bodoče ne bodo več pojavljale v tem priročniku tako grobe napake kot doslej. Zemljevid Kamniških Alp bo poleg tega, da bo tiskan v U barvah. Izpopolnjen še s tem. rta bodo vsa markirana in ne-markirana pota speljana do meje in povezana s pol to i onstran mej. Ker bo zemljevid poleg Kamniških Alp vseboval še Karavanke In nekatere druge predele, bo nosil naslov »Karavanke, Kamniške Alpe in soseSäna'.c PZS je zvišala naklado zemljevida od 5000 na 10 000 Izvodov. PZS je dala svoj pristanek, da PD Črnuče oskrbuj« kočo na Mali planini, ki jo je do pred kratkim še upravljalo PD Domžale, po ztrrndltvi nove postojanke na Veliki p lan JU pa to opustilo. I>ZS jc poslala v Trst alpinista tov. Levstka Igorja iz Ljubljane, ki bo uril alpiniste SPD Trst. PZS Je povabila tržaške alpiniste tudi na letni plezalni tabor, ki se bo vršili julija In avgust« t. i. v Vratih. PZS Je že ponovno obravnavala vprašanje, kaj naj stori v primerih, ko se društva pri gradnjah postojank zadolže preko svojih plačilnih zmožnosti in preko višine kreditov, odobrenih po PZS. Sklenila je, da v bodoče v vseh takih primerih društvom ne l>o nudila nikake pomoči in da jih bo prepustila samim sebi. pa četudi bi bila za le svoje dolgove izročena drž. arbitraži. Glede na prioritetni gradbeni plan, ki F,a jc Sprejela skupščina PZS v Mariboru, je PZS v to svrho razdelila v investicijske svrhe vsega skupaj dim 17150 000.—. Povečini Je bil kredit dan kot posojilo, le v manjši meri kot dotacija. Šesta.a se je komisija za ocenitev osnovnih sredstev, ki je prišla do naslednjih zaključkov: ocenitev se i/.vrši na osnovi veljavnih normativov zaradi specifičnosti planinskih postojank, t. j. /.aradi višine, pa se bo na izračunano vrednost osnovnih sredstev pribijal določen odstotek za posamezne Višinske pasove. Ocenitev postojank m Inventarja se bo izvrš ia po načrtih, ki jih ima PZS, in po posebnem ceniku. Organizacijski vodja komisijo Je tov. Sršen Vekoslav, strokovno vodstvo pa ima tov. Ogorelec Anton. Delo strokovnjakov bo honorirano po din 150.— na uro. Društva, ki še niso predložila načrtov svojih postojank, je pozvati, da to takoj store. V nasprotnem primeru bo priftel cenilec na društvene stroške na teren. Vendar Je pa lo delo tako komplicirano, da ni upati. da bi bilo izvršeno do 1. vil. t. 1., kakor je to določila skupščina. Dno 19. maja t l. sc je vršil na Drž. sekretariatu za splošno upravo in proračun I.RS informativni sestanek, na katerem so bili vsem lnteresirancem sporočeni pogoji, pod katerimi se bo dodeljeval investicijski kredit iz naslova regresov. Sestanka 80 se udeležili zastopniki PZS, TZS, Partizana. Počitniške zveze, sindikatov, taboru kov, Zveze borcev. Športne zveze in Gostinske zbornice, slednja zaradi dajanja nasvetov. Kredit se bo vračal v obliki 10.5 "< amortizacije in bo torej moril biti vrnjen v 6 ietth. Kredit se bo lahko uporabil za campinge, za nabavo šotorov, gradr.lo in adaptacije planinskih domov, nabavo opreme v planinskih kočah in za počitniške kolonije otrok padlih borcev. Potrebe društev so morale biti predložene Drž. sekretariatu za splošno upravo in proračun do 31. V. t. 1. Upravni odbor PZS je ponovno ugotovil, da več društev ne pošilja PZS svojih sejnih zapisnikov. Ker PZS tako ni na tekočem o delu društev, pride večkrat v mučen položaj, ker nadrejenim ne more vedno postrečl z zahtevanimi podatki. Društva "naj U» upoštevajo in redno pošiljajo kopije svojih sejnih zapisu kov PZS Gospodarska komisija je spremenila način svojega dela. Sprememba je v tem, da se bo delalo v odsekih, na sejah Gospodarske komisije pa se bodo obravnavali le sklepi in načelne stvari. Finančna komisija Gospodarske komisije je izdelala predlog za investicije, ki se glasi na din 42 059 000. . V planu so upoštevana vsa društva, ki so v prioritetnem gradbenem planu in ona. ki sicer niso v prioritetnem gradbenem planu, pa Gospodarska komisija sodi, da so potrebna finančne pomoči. Koča petra Skalarja pod Kaninom bo v letošnji sezoni oskrbovana le ob sobotah popoldne in ob nedeljah. V ostaiih dneh bo možen obisk te postojanke le v spremstvu oskrbnika tov. Zajca, kateremu pa bo treba plačati za to posebni honorar. Gosnodarska komisija je izdelala seznam planinskih koč, ki pridejo v poštev za letošnjo revizijo, gradbeni odsek pa pregled gradbišč. I/delan bo nov način pregledov, ki bo zahteval tudi večje strokovno znanje revizorjev. Pred zaključkom je redakcija novih Navodil za gospodarsko poslovanje PD. kar je skupščina PZS naložila Gospodarski komisiji. PZS bo nato vsa pravila in pravilnike PZS ter PD izdala v tiskani brošuri. Določena je lokacija za novo kočo na Mangrtu. Koča bo stala sredi pentlje, ki jo napravi cesta ob svojem koncu pod Mangrtskim sedlom. Imcia bo le jedilnico in kuhinjo, na podstrešju pa nekaj skupnih ležišč. Zgradilo jo bo PD Uovec. Koml3lja za alpinizem pri PZS bo pričela z obiski onih AO-Jev, ki so postali iz teh aU onih v/.rokov nedelavm. PZS je zaprosila Izvršni svet LltS vsi odobritev odhoda v inozemstvo za vse alpinistične odprave, ki so se prijavile PZS. V bodoče bo to prakso opustila, ker bodo interesen ti prejeli zadevna dovoljenja lahko pravočasno od pristojnih OLO-jev. 455 Na sestanku 3 predstavniki zavoda za zaščito kulturnih spomenikov, starešinsko upravo združenja tabornikov in PZS je bilo sklenjeno, naj vodi vso akcijo ža Gorsko .str;;/o starešinska uprava združenja tabornikov, za koordinacijo pa bo skrbel odbor, ki ga tvorijo zastopniki omenjenega zavoda in obeh organizacij. Za zdaj še ne bodo izdelali posebnega pravilnika o Gorski straži in se bodo prt svojem delu držali začasnih navodil. Vsi so si edini v tem, da mora imeti Gorska straža posebni «nitk, ki naj bi se nosil na desnem žepu taborniške uniforme. Gorska straža bo vršila svojo službo v skupinah od 2—5 članov in v času, ko se bo mudilo v gorali vet ljudi. Skupine bodo uniformirane in opozarjale planince, v kričečih primerih pa predlagali prijave svojim nadrejenim. O svojem delu bodo vodili dnevnik. Propagandna komisija pri PZS je za din 45 000.— nabavila kratki, normalno-tračni zvočni film »V soncu višin«. Tnte-resira pa sc tudi za film »Reševalci«, ki ga je dal svoječasno izdelati ps.t. 7. nabavo obeh filmov bo vsaj nekoliko zamašila vrzel, ki vlada v tej smeri propagande. Dela se tudi za planinski muzej. Dokler rzs ne bo u3j>elo rešiti vprašanje prostorov, se bo omejila le na zavarovanje Jn evidentiranje obstoječih predmetov, ki bi prišli v pož te v za muzej. Gospodarska komisija se bavi z mislijo, knko ustvariti evidenco najbolj obiskanih smeri v gorah, kar bi zelo koristno služilo predvsem pri gradnji eventualnih novih in adaptacij že obstoječih postojank. Stvar se še proučuje. V zvezi s spremembo Navodil za gospodarsko poslovanje PZS ln PD je bila reorganizirana tudi Gospodarska komisija pri PZS, ki ima naslednji sestav: odsek za upravo planinskih postojank, ki ga vodi načelnik Gospodarske kom .sije tov. SrSen Vekoslav, gradbeni odsek, ki ga vodi tov. Ing. Perko Nace. odsek za splošna ekonomska in finančna vprašanja pod vodstvom tov. Dekleve Janka, knjigovodstvo in evidenca, kateri odsek vodi tov. Kavčič Hudi in pravni odsek pod vodstvom tov. Berdena Vasilija. V ta odsek spada tudi zemljiška knjiga. Gospodarska komisija ugotavlja, d« društva sestavi in predlaganju letnih društvenih bilanc ne posvečajo tiste pozornosti, kot bi bilo potrebno. Društva ne sestavljajo bilanc po Navodilih za gospodarsko poslovanje PD, ali pa jih sploh ne dostavljajo PZS. Na ta način tudi Gospodarska komisija nima na razpolago onih podatkov, ki jih nujno potrebuje pri določitvi pavšala za GRS (namesto plačevanja prispevkov od blokov GRS) in v druge podobne svrhe, V takih primerih bo Gospodarska komisija prl3ll1ena določit: višino tega odstotka po lastni presoji in bodo prizadeta društva sama odgovorna za to, če bo ta odstotek določen v taki Viani, kl ga društva ne bodo zmogla. Društva naj zato pazijo na to. da bodo bilance sestavljale po danth navodilih in jih P23 čimprej odposlala. Društva na splošno tudi niso pokazala posebne vneme za Izpolnitev sklepov skupščine v pogledu dviga naklade Plan. Vestnika od 5300 na GXW izvodov in zbiranju oglasov, kar naj bi vsaj v neki meri zmanjšalo visok vsakoletni primanjkljaj le revije. Po sklepu skupščine nuj bi vsaj 20% članstva vsakega društva prejemalo revijo. Uprava PI. Vestnika je v smislu sklepa skupščine razposlala na društva vso od-vižno zalogo revije in jih za njihovo protivrednost (po znižanih cenah) tudi obremenila. Po sklepu skupščine naj bi to zalogo društva delno razpečala med svojimi člani, v ostalem pa porabila za svoje knjižnice, za rastna darila ln podobno. Kaže pa, da vsa društva tega niso razumela. Tako vsaj sodimo iz dopisov, ki jih je PZS prejela od nekaterih društev. Na sestanku predsednikov, tajnikov in gospodarjev PD okraja Trbovlje dr.e y. maja so sporazumno določili planinske dneve poedinih društev. Tako bo PD Kum Trbovlje imelo vsako leto planinski dan prvo nedeljo v avgustu, PD Trbovlje prvo nedeljo v Juniju. PD Zagorje tretjo nedeljo v juniju v letu 1954 in prvo nedeljo po 15. maju naslednjega leta, PD Kadeče drugo nedeljo v maju in PD Hrastnik prvo nedeljo po 13. avgustu. Na tem sestanku so razdelili tudi eno-milijonski kredit, ki ga je zasavskim planinskim društvom preskrbel OLO Trbovlje. Za kočo na Prehodavclil so dodelili din 350000, za kočo na Kumu din 3500W, pd Trbovlje prejme din 90 000, pd Zagorje din 90 000, PD Hrastnik din 04 000 in PD Kadeče din 3Ü 000. i.. r. Te dni izide plezalni vodnik v NaSih stenah, ki so ga napisali r. Levstek, R. Hočevar ln M. Kllar. Ze 22 let je poteklo kar jc izšla pri TK »Skala« knjiga »Naš alpinizem«. Plezalci smo pogrešali drugo izdajo, ki bi nadaljevala ln izpopolnila začeto de'.o. Ni nam težko odgovoriti zakaj. Družbeno-psihološki pojav, kot je alpinizem, globoko zasidran v duši civiliz ranega človeka, zasluži, da se njegova zunan;a ma-nifetacija — plezalni vzponi sistcmlzlrajo. Začetnikom je treba omogočiti postopno obdelavo naših sten in jim dati pravilne ocene vzponov, inozcmce seznaniti z našim alpinističnim delom in jim posredovati nase najznačilnejše smeri. Veliko tega so sicer že uresničil: predvojni plezalci v »Našem nlplni/.mu«. Toda leta 1932 je bil naš alpinistični pokret že v primeri 3 takratnim evropskim, kajpa šele z današnjim razvojem, trdo oblikovan, manjkalo mu je močnejšega zaRona, tako da takrat lahko le slutimo njegov poznejši razmah. Ni čuda, da so vzponi v »Našem alpinizmu« večkrat zastarelo in pomanjkljivo opisani, da ne omenjamo številnih netočnosti. Zato je alio potrebno revidirati prvotno izdajo liri — kar je še veliko važ-neje — vključiti v novo knjigo vse prvenstvene vzpone v Julijskih in Savinjskih Alpah, izvršene po letu 1S32. Podnaslov knjige jc: Izbrani plezalni vzpon: v Slovenskih Alpah. Zakaj izbrani? Razlogi, ki so avtorje sil il k tej odločitvi, so nadrobno razloženi v predgovoru v knjigi. V »uvodni besedi- je izraženih nekaj načelnih misli o alpinizmu povojne generacije in navedeni so razlogi, ki so silili urednika k izdaji opisov izbranih plezalnih vzponov. Daljša razprava »Nas alpinizem včeraj in danes« podaja pregled razvoja nase alpinlsttke v primerjavi z razvojem pri večjih narodih. Plezalno tehnični članek »K ocenjevanju plezalnih vzxionov« 3kuša jedrnato, pa kljub Icmu izčrpno podati problematiko ocenjevanja vzponov. Priložena mu Je originalna plezalna skala, kjer so tabelarično razvidna merila pri ocenjevanju vzponov in sicer v domačih ln tujih gorah. V osrednjem delu ;e opisanih nekaj nad loo vzponov in variant, ki kljub nepopolnosti dajejo jasen pregled vsega alpinističnega udejstvovanja Slovencev. Sleherni vzpon je začrtan na fotografiji, ki tako bistveno dopolnjuje opis. Slikovno gradivo obsegu 44 strani in s tabelo važnejših ponovitev in prvenstvenih zimskih vzponov zaključuje vsebinski material knjige. Knjiga bo opremljena s ščitnim ovitkom, format 13 X19 cm, vezana bo v celo platno ali kartonirana. obsegala bo nad ion strani teksta. Vse alike, 45 po številu, bodo tiskane eelostransko na umetniškem papirju in zaščitene z biblijskim papirjem. Posneli so jih najboljši slovenski fotografi ter bodo kot posebna priloga vezane v knjig". Najtežje smeri bodo opremljene s plezalnimi sklenili! Morda se bo komu zdela knjiga predrago opremljena. Planinska zveza, ki bo vodnik izdala, se jc po predlogu avtorjev odločila za tako izdajo iz dveh razlogov: 1. Fotografija stene včrtano smerjo je bistveni sestavni del dobrega opisa. Zadovoljivo reprodukcijo pa omogoča edino-le umetniški papir, ki motno podraži prodajno ceno knjigi; 2. lep zuna.nll videz knjige -vzročil precej nereda ln znaten primanjkljaj, za katerega se bo moral zagovarjati pred -sodiščem. Koča je od meseca septembra 1953 stalno zaprta, ker društvu m uspelo dobiti primernega oskrbnika. Društvo je imelo težavo tudi f. prejšnjo oskrbnico, od katere Je moralo primanjkljaj prav tako Iztožiti. Od registriranih 143 članov je 144 rednih članov. 14 mladincev in 5 pionirjev. Volitve so bile javne, ker Je bil zbor mnenja, da je ta način volitev veliko zanesljivejši. Tajne volitve na lanskoletnem občnem zboru so namreč pokazale, da so iz odbora izpadli skoraj najboljši društveni delavci, v odbor pa prišli taki. ki se za delo niso posebno zanimali. Občni zbor PD Cerkno, ki se je vršil dne 14. n. t. I je imel prav slovesen značaj. T>ne 23. februarja t. 1. Je namreč minilo 50 let, odkar je zaživelo PD Cerkno. V poe.osf.tev tega visokega jubileja je imel predsednik tov. Lahainar Milan na zbor planincev lep nagovor, v katerem je nakazal ves hislorial društva in njegovo delo po osvoboditvi, pri tem pa omenil, da še dar.es žive trije soustanovitelji njihovega društva. In sicer tov. Kakovšček Josip, Stravs Jernej in Brelih Peter, od katerih sta slednja ie danes člana tega društva in prav tako idealna ter delavna ikot pred 50 let!, Tredlagnl je, da se oba predložita PZS za podelitev častnega znaka. kar je občni zbor soglasno potrdil. 457 Proslava sojetnice PD Cerkno se bo vršila meseca junija v okviru »cerkljanskega tedna«. Iz poročila tajniku je razvidno, da je društvo v pogledu člar.stva nekoliko nazadovalo. Pridobilo je sicer predvideno število novih članov, ker pa jih je bo izgubilo, šteje danes dmStro samo 310 članov. Prirediti pa so nekaj izletov in se udeležili proslave 60-lolnicc slovenskega planinstva v Vratih. Markacijski odsek je pregledal in izpopolni! žc obstoječe markacije in namestil kažipote, kjer je to pač bilo potrebno. Prostor v ko«, ki se je doslej uporabljal za hlev, je bil razširjen n preurejen v spalnico, kjer bo moglo prenočevati najmanj 25 oseb. Nabavili so rjuhe In volnene vzglavnike in speljali vodo iz cisterne pred kočo, kier so namestili črpalko. Pred kočo so montirali tudi velik drog za zastavo. Pred kočo so zgradili hlev za tovorno žival. Pred kočo so /gradili tudi tridelno stranišče. nruStvo upravlja v letni sezoni Kočo na Porezr.u, skozi vse leto zavetišče na Robid enakem brdu, v zimsk sezoni, ko je postojanka na Porcznu zaprta, pa rudi zavetišče na Počah. iz vpisne knjige prve postojanke jc razvidno, da jo je obiskalo 2275 obiskovalcev, zavetišče na Robidcnskem brdu okrog 3000, zavetišče v Počah pa okrog ICjo obiskovalcev. V novembru 1953 so neznanci vlomili v kočo na Poreznu in prizadejali okrog din 20 «pO — škode. Skcda je kriUi Z zavarovalnino. Sprejeli so vrsto sklepov, ki naj bi »oživili društveno delo in razširili krog članstva. Odbor bo tudi v tem letu vodil dosedanji društveni predsednik tov. Lahajnar Milan. Za občni zbor PD Zagorje je vladalo živahno zanimanje, zlasti s strani mladine, ki je skoraj v celot- zasedla prostorno dvorano kina Triglav v Zagorju. Po uvodnih formalnostih je zapel planinski pevski oktet nekaj planinskih pesmi, nato so pa sledUa izčrpna poročila štvo registriranih 643 članov, je člana-r-no poravna]» le 376 članov. Na novo so sprejeli 4» članov in 23 mladincev, t. j. skupno 73 članov, kar je zadovoljiv in lep uspeh društva, iz vrst delavcev je včlanjenih v družtvu ice, uslužbencev los. 3 kmeti, 85 dijakov, o delovne mladine. PD Zagorje je edino v okraju, ki se lahko ponaša s 94 mladimi planinci, ki se pod vodstvom tov. prof. Kumra pravilno vzgajajo in idejno usmerjajo, kateri 30 v preteklem letu izvedli številne skupinske izlete, se udeležili predavanj in Izpopolnili svojo knjižnico s planinsko literaturo. Niso pa doslej uspeli z delovno mladino. V diskusiji sc je izkazalo, da tudi -delovna .mladina prireja izlete na okoliške vrhove, vendar pa po mladinski liniji. Ker mladinska organizacija in PT) nista koordinirano dolali. društvo teh izletov nI evidentiralo. Petih skupinskih izletov se jc udeležilo 327 članov. Organizirali so predvolilni sestanek s predavanjem o vzponu na Mont Blanc (predaval tov. dr. Kajzel;) in predavanje o tržaškem vprašanju (prof. Kuraer). Sodelovali so pri Titovi štafeti, pri festivalu Svooorl in na proslavi 60-letnioe slov. planinstva v Vratih, kjer le njihov pevski oktet zapel več planinskih liesini. Ustanovili so v čemšenlku skupino, vendar so ugotovili, da nima ta skupina niti malo smisla za kulturno Športno udej-stvovanje, da o planinskem idealizmu ■ploh ne govorimo. Planinski reviji so pridobiU 14 novih naročnikov. Propagandni odsek je razdelil med mladince (toft številk Planinskega Vestnika starejših letnikov ter še nekaj drage planinske literature, im-pregntrail so zunanji lesni del postojanke na Sv. Gori in za opazili velike razpoke v lesu, prebelili zklovje in prepleskali vsa okna. Prepleskali so tudi notranjo leseno opremo s spodnjimi prostori. Na Cemše-r.i«d planini nameravajo še letos pričeti z gradnjo nove postojanke. Sedanja oprema v tem zavetišču je zelo skromna — sestoji iz sobe in male kuhinje, razpolaga Je s 14 zasilnimi ležišči. Zavetišče v Jelenovem so opustili in ga prenesli v Zaloke, Jcjei zelo dobro uspeva. Sv. Goro je v preteklem letu po vpisni knjigi obiskalo SMO, CcinšeniSko planino 1MB in Jesenovo BM3 obiskovalcev. Finančni efekt vseh treh postojank je znašal din o« lilrt.—. Občnega zbora so se udeležili številni predstavniki MILO, SZJJ1., ZKS in republiškega sindikata rudarjev, PZS je zastopal tov. LaVTii Itado. Po končanem občnem zboru je planinski pevski oktet zapel sopet nekaj pesmi, nakar so predvajali planinske fllme. PD Žerjav je imelo občni zbor dne 1R. II. t. i. Oillmr je stal pred resnim problemom, ali kočo takoj zapreti ali pa si poiskali drugi vir dohodkov za kritje izgube. Zato so ustanovili *pn Miheveu» novo planinsko postojanko, s katere dohodki so nameravali kriti eventua.no izgubo koče na Smrekovim. Čeprav se je v poletnih mesecih finančno stenje knčo na Smrekovcu izboljšalo in se je izkazala donosna tudi postojanka pri Miheveu, so v glavnem krili le Izgubo. Postojanko »Pri Miheveu« nameravajo oskrbovati le krajši čas in sicer dotlej, da bodo v celoti dogradili in opremili kočo na Smrekovcu. Zavedajo se namreč, da postojanka pri Miheveu ni planinska postojanka. Opustili so misel na organiziranje pionirskega odseka, čeprav so z delom že pričeli. Odpadlo je predvideno taborjenje mladine na Smrekovcu, čeravno so bila za to na razpolago potrebna denarna sredstva. Tudi propagandni odsek ni izvedel zaupane ntu naloge. Nedvomno je tudi nedelavnost propagandnega odseka mnogo doprinesla k tako slabemu obisku postojanke. Markacijski odsek Je stalno nadzoroval poti in obnavljal, deloma pa Jih tudi na novo markiral. Organizirali tudi niso skupinskih izletov, razen medkrajevnega izleta društev Svoboda, ki ga je priredilo društvo iz Orne. Deset njihovih elan o v se je pri^ druv.ilo iz'ctu na Veliki Klek, ki ga je organiziralo PD Ravne, predhodno pa so se ii filarvi udeležili dvodnevnega teca'a v Savinjskih Alpah. Društvo šteje m članov, od katerih odpade 151 članov na Žerjav in 97 članov na Črno. Agitacija za Planinski Vestnik so ni obnesla. Sklenili so, da bodo ustanovili alpinistični odsek, katerega vodstvo bo prevzel tov. Vidrih. vso pomoč pri njegovi ustanovitvi pa mu bo nudi-1 AO Maribor. PZS je na občnem zboru zastopal tov. Petelinšek iz Maribora. Pl> Jesenice je zborovalo dne 18. 17. t. 1. Občnega zbora se je udeležilo preko 300 članov, kar je po osvoboditvi doslej največja udeležba. PZS sta zastopala tov. Prosenc živo j in in dr. Spicar Bojan. Leto 1953 Je bilo /a jeseniške planince jubilejno leto, ker so slavili 50-letnico svojega olistoja. Upi a vrti odl»or je za proslavo tega visokega jubileja izdelal obširen načrt in 458 ga tudi do podrobnosti izvedel. Na društveni slavnostni seji so dobili priznanje v obliki diplom naslednji najzaslužnejši C'ani društva: tov. Šetinc Ivan. Hrovat lgr.ac. Bohinc Franc, Cop Jakob, Cop Jože, vaje Jože in Pohar Ivan. De', programa se je vršil na vršiču, vendar pa je bil zaradi dežja močno skrčen. V program so vključili tudi uprizoritev slovenske opere »Gorenjski slavček«. Hoteli so tudi izdati jubilejno številko Planin skep,a VesthHca, kur so pa kasneje opustili zaradi pomanjkanja finančnih sredstev. Skupno s PD Kranjska gora so na Mihovem domu odkrili spominsko ploščo planincu-alpini-sui ■ p. utizanu Mihi Arhu. Sodelovali so pri proslavi 60-lctnice slov. planinstva in odkritju spomenika vsem padlim planln-cem-borcem v NOB. Društvo ätcje 71)7 Alanov — Isto število ko: v preteklem letu. Seje so bile povprečno slabo ln neredno obiskane, vse delo ji; kljub velikemu številu odbornikov 117) slonelo le na nekaj odbornikih. Tajniška dejavnost, je slonela večinoma na ramah administratorja. Dolo samo je tudi nekoliko ovirala nesloinost odbornikov. Organiziral', so le 7 skupinskih izletov, premalo važnosti pa so vsekakor posvečali mladini ln vzgoji članstva. Upravni oill>or se je mnogo navil z gospodarskimi problemi. Obnovili -jo bivšo vojaško karavlo pri izviru Soče in jo dne 1. junija 1953 izročili svojemu namami Ker pa se opaža, da -.e planinci vedno bolj Izogibajo nižje ležečih postojank, v katerih ne najdejo več pravega planinskega oddiha in se vedno bolj poslužujejo višje ležečih postojank, kot n. pr. Zavetišča na Spički. nameravajo že v letošnjem letu pristopiti k ureditvi ležišč v tej postojanki. Denarna sredstvu so že na razpniago. Alpinistični odsek Šteje 17 članov in 8 pripravnikov ki so bili v okviru danih možnosti vsi aktivni. Ni pa se posrečilo odseku pritegniti novo mladino. Izvedli so lepo število sestankov in predavanj, udeleževali so se pa tudi delovnih akcij, ureditve bivaka na Rušju, zavarovanja poti za Altom itd. Preuredili so tudi kočo v Martuljku ln zamenjali vse staro pohištvo z novim. Kočo uporabljalo kot Izhodiščno točko za skupinske izlete in luxe v ilartuljški skupini. Organizirali so več uspelih tur n i/.lelov skupno s planinci iz njihovega revirja in bližnjih krajev, prav tako pa sodelovali pri vseh društvenih prireditvah in proslavah. Izvedli so odpravo v Švico, kjer je 7-čIanska skupina izvedla v Walisklh Alpah vrsto plezalnih vzponov. Druga odprava, sestoječa iz dveh plezalcev, se je mudila v Avstriji in Nemčiji, vendar pa zaradi slabega vremena ni mogla delati večjih tur. Kljub veliki zaposlitvi članov odselca so izvedli 60 zimskih in 210 letnih plezalnih vzponov, vseh težavnostni h stopenj. Poleg it* omenjenih skupnih tur so posamezne naveze naredile tudi nekaj novih zimskih in iet-nih vzponov. V diskusiji, ki Je sledila poročilom, se jc najprej oglasil tov. Savli, ki :e v obširnem referatu poudaril pomen ISO-V!nice rojstva Staniča Valentina, nato pa je tov. Čop Joža opozoril nr. 30-letnieo smili prvega slovenskega alpinista dr. Klementa Juga, ki bo avgusta letos. V spoinir. in priznanje dela pok. Kopiščarja so preimenovali Jeseniško pot v Kopiščarjevo pot. V novi odbor so bili izvoljeni povečini novi odborniki s tov. ICruäicem Janezom na čelu. Njegovo dosedanje delo v alpinističnem odseku nam vsekakor daje upanje, da bo znal poživiti tudi delo društva na ostalih delovnih področjih. Da ima novi odbor tudi resnično tak namen, je razvidno iz sklepov, ki jih Je sprejel za leto 1954. I'D Ljutomer stopa šele v četrto leto svojega življenja. Čeprav ga ne obdajajo visoke gore — leži sredi Murskega polja —, je vendar v meh letih svojega obstoja dokazalo potrebo in pravico do svojega obstoja. V vseh teh treh letih je nad 400 njegovih članov obiskalo Savinjske in Julijske Alpe, od teh pa je bilo nad polovico takih, ki so se prvič podali v planine Posebno bogato je bilo v tem pogledu letošnje leto, saj jc okrog 12 večjih skupin obiskalo razne naše gorske predele. Med temi sta biU dve skupini mladincev in pionirjev. Prvo pionirsko skupino je vodil na Pohorje tov. Poroka r. drugo pionirsko-mladinsko, S3 po številu, pa je vodil v julijske Alpe tov. Lapornik. Kot vodje skupin so se posebno izkazali tov. Meško Maks. najstarejši planinec Prlekije, tov. Ivajušič Vida in Beg Stanko. Tudi na pridobivanju članstva je bilo društvo letos uspešno. Novih članov so pridobili 31 tako. da šteje društvo danes skupaj 167 članov. Razveseljivo je dejstvo, da je v društvu našlo svoje mesto lepo število žena in deklet, imajo pa soliden temelj za bodoči društveni razvoj tudi v naraščaju, ki postaja iz leta v leto številnejši. To jim Je hkrati tudi poroštvo, da društvo nima kratke življenjske dobe. pač pa lepe perspektive za svoje plemenito poslanstvo — ustvariti v osrčju iprlekije čvrst planinski kolektiv, ki bo širil planinsko idejo m napredno miselnost planinske or-ganilv-acije v tem predelu. Društvo izpolnjuje svoje naloge preko številnih planinskih skupin, od katerih je najagilnejša iz Lahoncev pod vodstvom tov. MeSka. Število naročnikov na Planinski Vestnik £0 dvignili od šestih v letu 191,2 na 23 v letu 1933. S tem uspehom pa se Se ne morejo zadovoljiti, kajti dovolj Imajo še v svoji sredi članov, ki bi se na revijo lahko naročili. Njihovo prizadevanje, da bi na Jeruzalemu ustanovili planI n-sko-turistično l>ostojanko. še ni rodilo uspeha. Prepričani pa so, da se jiin Imj to posrečilo v tem letu. Pri tem jih podpira OLO Ljutomer. kl Jim je tudi žo nakazal dotacijo din 100 000.—. Društvo vod: kroniko, ki bo vsebovala vse bistvene podatke društvenega življenja. Na občnem zboru Iruštva dne 20. II. t. 1. se je vršila o njihovem delu v preteklem letu živahna diskusija. Med njimi naj omenimo zlasti sklep, da bodo letos povabili v fi'oste koroške planince. Vodstva društva je bilo tudi za to poslovno leto zaupano dosedanjemu predsedniku tov. T.apomik Avgustu. L. n. pn Jezersko. Z nezaupanjem sva se vozila delegata Planinsko zveze Slovenije mi občni zbor Jezerjanov, ki se je vršM v soboto 27. februarja 1854. Računala sva pri sebi: 48 članov. 11 mladincev in I pionir dA za občni /.bor največ 20*,'» t. j. 02 planincev. In glejte! V najino prijetno začudenje ln veselje, zaračunala sva se, navzočih je bilo 45 članov, žal so manjkali mlBdinci in pionir 1 Tak številen obisk kaže na veliko ljubezen do planinstva in seveda tudi veliko požrtvovalnost, če se 459 pomisli, kako je Jezersko raztreseno; tudi po eno ai r o daleč so hodili na občni zbor. Poročila so bila sicer kratka toda stvarna. Premalo so je pritegnilo mladine v planinsko organizacijo, ki je na Jezerskem ne primanjkuje, all mladina se raje včlanluje v smučarsko in gasilsko organizacijo. Število članstva je padlo: odpadli so oni, ki so iskali zgolj osebne koristi od planinske organizacije. Ce&ka koča, podedovana od čeških planincev, ima premalo prometa, zgolj za dm 171000. v preteklem letu. Obisk za to lepo postojanko je treba poživetl. Manjka planincev Lz Štajerske strani, ker Savinjsko sedlo (za 20ul m) r.i pristopno. Pot iz Logarske doline in Okrcälja se sicer prestavlja, da bo planinski promet neoviran. Maricacijsko komisijo, ki bi imela na pretek dela, Je treba oživeti. Planinci Jezerjani se pečajo z mislijo, da bi postavili na Mlinarjevem sedlu, kr leži veliko nižje ko Češka koča, novo postojanko, ki bi bila v veliki meri namenjena poletnim tuiistom na Jezerskem. Kulturna dejavnost društva nI bila na zaželeni vütal. Premalo se je poudarjal pomen planinskega glasila Planinskega Vestnika za vzgojo mladih planinskih kadrov, društvo še nima prepotrebne priročne knjižico, predavanj ni bilo. pač pa je šel Mlakarjev Jakob Aljaž v promet. Veliko je bilo zanimanje za novo karto Kamniške Alpe, ki Izide v založbi Planinske zveze Slovenije v maju. Na tehtne besede drugega delegata o pomenu Planinskega Vestnika za članstvo iri rast kulturne dejavnosti slovenskih planincev, se je priglasilo nič manj kot 12 novih naročnikov. Sklenili so tudi, da ustanove priročno društveno knjižnico, -o Dne 1. marca t. 1. so zborovali planinci PD Slov. Bistrica. Prejeli smo sicer zapisnik občnega zbora brez priloženih poroči"., ki ko j ili podali na občnem zboru društveni funkcionarji, vendar je pa že iz samega zapisniki: razvidno, da je bilo društveno delo v preteklem letu zelo >.i-vnhno ji razgibano. Težišče dela je bilo vsekakor na gradnji postojanke pri Treh Kralj i h, v katero so že doslej Investirali okrog s milijonov dinarjev. Z; dograditev te postojanke in notranjo opremo pa potrebujejo še najmanj 1A milijonov dinarjev. Ne njihov predlog je bila gradnja dejana v prioritetni gradbeni plan PZS. Članstvo se je zelo izkazalo pri elektrifikaciji planinske postojanke, ki jo je s pomočjo pohorskih kmetov Izvedlo v enem mesecu. Veliko si obeta društvo od preureditve Ci-nega jezera, ki bo hot veliko gorsko Jezero prava atrakcija za ta del Pohorja in bo privabljalo na Pohorje številne turiste in planince, članstvo je mnenja, naj bi društvo okrog Jezera postavilo lične lesene weeker-d hišice in poskrbelo za primerno število čolnov, 3 čimer bo znatno razširilo svoj delokrog. Začasno postojanko pri Treh kraljih so oddali v socialistični zakup in se je ta način oskrbovanja postojanke za društvo Izkazal povoljnejšl. Društvo je zvedlo ne-iiaj skupinskih izletov, v manjših skupinah pa so poedtnci obiskovali vse predele naših gora. Imeli so tudi predavanja, ki so bila zelo dobro obiskana. Agilna sta bila tudi alpinistični in markacij ski odsek. Letos bo društvo proslavilo uo-letnico svo- jega obstoja In nameravajo v ta namen organizirati festival in praznovanje združiti s proslavo rojstnega dne maršala Tita. Alpinistični odsek bo izdelal društveni album. Predvsem jim bo pomagal njihov najstarejši član tov. dr. Jagodie Simon, ki razpolaga s podatki iz prvih let njihovega društva. Med novoizvoljenimi odbornik. opažamo že znana Imena kakor Cerne Ivan, Trams a k. Urnest, Kovač Hubert, Utenkar Slane, Bradan Franc. Grandušek Jože, Božnik Karel. Pečovnik Vili, Uten kar Jožica, Framgeg Joško, Bošič Slavko, Car Ivan i. dr. Dne 16. Iii. t. I. so polagali obračun svojega dela planinci PD Domžale. Obisk članov je bil minimalen, ker se jc ob istem času in v istem lnislopju vršil sestanek SZDL. kar je znak, da v Domžalah med organizacijami ni prave koordinacije. Od PZS sta se zbora udeležila luv. Ručer Tone in T.avrič nado. Društvo se ponaša s tremi uspehi, t. j. z otvoritvijo lepe in sodobne planinske postojanke na Veliki planini, z uspelo družabno prireditvijo, ki Jim je prinesla znaten finančni efekt in pa z ureditvijo knjigovodstva. Prvič, odkftr obstoje, se Je namreč zgodilo, da je društvo prišlo na občni zbor /. bilanco, ki jc nazorno pokazala društveno finančno stanje, Otvoritev njihovega noma na Veliki planini pa je bila tudi velikega propagandnega značaja, saj se je otvoritve udeležilo nad 3000 planincev, med njimi tudi precej lakih, ki so sicer prvotno tej gradnii nasprotovali. Društvo se je največ bavifo z gospodarskimi problemi in je vsa teža dela ležala predvsem na ožjem planinskem aktivu. Najaktivnejša od teh sta tjač bila tov. Orli In Lenček, ki se nista nikoli ustrašila truda in včasih skoraj nezmotljivih nalog, v kritičnih trenutkih pa, ko je šlo za društvene finance, večkrat tUdI sama segla v svoj lasten žep in z lastnimi cenaraimi sredstvi mašila nastale vrzeli. Za požrtvovalno in nesebično delo jima je občni zbor izrekel vso pohvalo. Skupinskih izletov odbor nI prirejBl rJtl predavanj, odpovedala je tudi propaganda, Nekoliko živahnejša sta bila alpinistični in smučarski odsek. Alpinistični odsek je pridob i od lanskega leta enega člana in šteje sedaj 7 članov m dya pripravnika. Odsek je priredil tečaj v dolini Tamarja In na Kokrskem sedlu. Izvršil je 29 plezalnih vzponov od III do V težavnostne stopnje, smučarski odsek šteje 39 članov, imel je redne sestanke In od oktobra do decembra redno treniral v telovadnici. 7. dohodki svoje družabne prireditve Je organiziral s-dnevni smučarski tečaj na Črnem vrhu, ki se ga Je udeležilo 12 tečajnikov. Sodelovali so na društvenih in mcddrušlveaih tekmovanjih. Tajniško, propagandno in markacijsko poročilo ni bilo podano, zbor je sprejel vr3to sklepov, ki naj pozive društveno delo, predvsem pa so se odločili, da bodo sedaj, ko so z gradnjo v glavnem gotovi, vse delo usmerjali na pridobivanje članstva in njegovo vzgojo. Poleg novega noma pa bodo postavili še gospodarsko poslopje. Za predsednika Je bil ponovno izvoljen tov Skofle, ki iina nemalo zaslug za tako veliko delovno zmago domžalskih planincev. Tudi sestav odbora je v glavnem ostal isti kot v preteklem letu. I.. R. 460 Berec der Welt — 1953. Pričujoči letnik tega zbornika, ki ga izdaja Švicarska ustanova" za alpinska raziska-vanja, je izšel kar v treh jezikih. Prejšnja izdanja nadkriljuje namreč po vsebini in zunanji, zlasti slikovni opremi. Glavni predmet so poročila neposrednih udeležencev švicarske spomladanske odprave na Everest 1952. Možje, danes že slavnih imen, nastopajo s strnjenimi, pa nikakor ne dolgočasnimi poročili, obsegajočimi ne samo vzpon, temveč tudi zelo veliko etnografskih, geografskih, geoloških in hotaničnih podatkov. Zelo skromno pišejo; ni sledu samohvale in ne naštevajo se težavnostne stopnje, omenja se pa v celoti samo en edini klin! Zato je ta pisana vsebina mikavna tudi za neplaninca, ki bo zlasti začuden obstal ob prelepih slikah, obsežnih panoramah, pogledih na vrhove, kakor so slike o prelomu ledenika Khumbu, prehod čez Veliko razpoko po mostu na vrveh. V tem se pokaže vsa veličina podjetja. Kdor škili na kako odpravo na Himalajo, naj to knjigo dobro prebere in natančno preštudira tudi vse slike. Marcel Kurz podaja na čelu kratko, a pregledno zgodovino Everesta, novice o odhodu ruske odprave pa samo registrira. Po drugih poročilih (Dr. Franz Grassler: Der Kampf um die Achttausender) je ta odprava odletela 16. X. 1950 iz Moskve. Od taborišča št. VIII za severni strani je šest mož odšlo proti vrhu iz višine 8000 m. Vrnili se niso. Vzel jih je naj-brže plaz. Ostali so se 27. XII. vrnili v Lhasso. Podobno je poročal londonski radio. Vse te novice pa je treba sprejeti s skrajno previdnostjo. Prvo tipanje iz Nepala je opravila 1950 tako imenovana Houstonova odprava, katere se je udeležila tudi Mrs. Elizabeth S. Cowles. Ta poroča v pričujoči knjigi o uspehih. Bila je to prva odprava, ki je prodrla do Namche Bazarja, kjer je bila prejeta kot božje čudo z vso prijaznostjo. Šla je še dalje, a se je njeno končno po- ročilo glasilo pesimistično: Za dostop z juga ni veliko upanja. O tem smo že poročali (PV 1953, str. 42). Velik delež na uspehu pripisujejo udeleženci domačinom izpod Everesta, tako imenovanim šerpam (pišem v ednini šerpa, ker je v angleščini in nemščini ednina Sherpa, množina Sher-pas, torej v sloven, ne Šerpas ali Šer-pasi). »Brez njih. < tako piše Ren6 Dit-tert, »ne bi bilo nikdar mogoče izvesti dohoda in dostopa do redkih velikih vrhov, ki so bili do sedaj osvojeni. Tem vedno se smejočim fantom velja naše največje občudovanje, njim, ki so nam zvesti do samožrtvovanja, vedno pripravljeni za pomoč, kratko, tem prijateljem, ki jih s tako velikim veseljem zopet vidimo. Res, umazani so, usekujejo se s prsti, strašno pljujejo in se trajno praskajo. Ampak mi smo tega že vajeni.« Andre Roch pa pravi. »Šerpe so poklicni nosači za visoke gore. Večina izhaja iz okoliša Solo Khumbu, čegar središče jc Nam-chc Bazar. Trgujejo s Tibetom, Nepalom in Indijo. Vse sc prenosi na hrbtu mož, žensk in otrok, kajti tovorne živine ni, ker je ni mogoče prehraniti. Videli smo, ko je oče nosil 70 kg. mati najbrže 50 kg in dečki od dvanajst do petnajst let pa bremena od 30 do 40 kg.« Pisec občuduje pri njih dve stvari: V prvi vrsti neomejeno prijaznost, s katero se srečajo z vsakim človekom. I.eta in leta potujejo z vsakovrstnimi »komičnimi« ljudmi. Prvi je skopuh, drugi je prismojen, tretji je bahač, ki gora ne pozna itd. šerpa pa ostane vedno enak, šotor postavi, napihne blazino, pripravi spalno vrečo, pomaga pri menjavi obutve, pripravi hrano in z eno besedo — naredi vse. Opis posameznih etap so si udeleženci med seboj lepo razdelili, da se ne ponavljajo. Prvo etapo opisuje Kene Dittert pod naslovom: Dohod in prvi stiki z budhističnim svetom: Odleteli so iz Paine ob Gangesu v Katmandu, .glavno mesto Nepala, ležečega sredi lepo ob- 461 delane rodovitne ravnine. Od tam je do Namche Bazarja, zadnje vasi pod Everestom, 16 dni hoda. Štiri tone tovora bo šlo na to dolgo pot na hrbtih kulijev, kt prejemajo po tri rupijc (rupija = Sv. frank) na dan ob lastni hrani, skozi troplčne gozdove in visoke prelaze. Namche Bazar (3400 m) je domovina šerp, katerih predniki so se priselili iz Tibeta in ohranili svojo vero in običaje. Renč Aubci l — Od Namche Bazarja do temeljnega tabora: Sedemnajsta etapa privede do samostana Thyang Boche po ozki dolini skozi gozdove smrek in brez. Naslednjega dne prekoračijo višino 400U m in postavijo glavni stan za več ko dva meseca. Čakajo jih tri velike ovire: Odlom ledenika Kbumbu ali Ledeni slap, Velika razpoka, vzpon z Visokih podov (Cwm, izg. Kum) na Južno sedlo. O tem smo po dotedanjih virih že poročali (Everest 1951/1.952, PV 1953, str. 133). Dodajamo nekaj nadrobnosti: Andre Roch. — Odlom ledenika Khumbu: To je prva velika zapreka. Med ogromnimi ledenimi kosi v velikosti hiše in do 30 m visokimi seraki iščejo pot v neštetih vijugah in čez številne razpoke in v enem dnevu zato ne zmorejo višine 1000 m, ki jo ima slap. Tako nastane sredi odloma taborišče II. Ledenik je v stalnem premikanju. Če ležiš v spalni vreči, čutiš vrsto sunkov, združenih z bobnenjem — rušeči seraki so to ali nova razpoka. Jean Jacques Asp er. — Prehod čez Veliko razpoko: Od tod napredujejo skozi strm in ozek kuloar med velikanskimi snežnimi stolpi — seraki proti zapadnemu temelju Everesta in premagajo nevarno cono, ki jo krstijo kot Pasažo samomorilcev, kajti previsni seraki jim grozijo na vsak korak. Nahajajo se v višini 5800 m. Končno stojijo pred Veliko razpoko, kjer se je leto prej Shipton moral vrniti. Prav kmalu se izkaže, da razpoke ni mogoče obiti. Pisec pravi: sNe da bi se obotavljal, se dam zavarovati 7. dvema vrvema (eno okrog pasu, drugo kot s sedežno zanko). Na dveh cepinih, ki se zasidrata do vratu, se vrže dvojna vrv, nato primem svojo spuščatno vrv in se spustim globoko v razpoko, katei-e dna ni videti. Flory in Ilofsetter me varujeta. Ko se nahajam v višini onostranske ledene vzbokline, visim okrog 6 m pod svojima tovarišema. Razpoka je tukaj morda 4 rn široka, medtem ko meri zgoraj približno ö m. Medtem ko se držim dvojne vrvi in oprimem ob steno razpoke, se odstranim od vertikale, da dobim zamah. Ce se v pravem trenutku odrinem z nogami, bi utegnilo biti mogoče, da priniham na vzboklino. »Dva taka poskusa nista uspela ... Opazil pa je spodaj kakih 12 m niže pod robom mal snežen mo-stič. Spustil se je do njega in dosegel na njem nasprotni rob razpoke in ga z velikimi napori preplezal do vrha. Nato so napravili čez razpoko most iz vrvi, preko katerega se je bilo treba plaziti po trebuhu. Ce pogledate slike, je to prava akrobacija. Uspešna Hun-tova odprava, ki je dosegla vrh, je rešila to vprašanje zelo preprosto: Prinesla je pač mostič seboj! T,eon Flory — Tri tedne v Dolini molka: Gornji del ledenika Khumbu so tako imenovali. Ti visoki podi (Western Cwn) so ogromen kotel, dolg približno 5 km in 3 lun širok med neizmernimi, do 3000 m visokimi stenami: Na desni se dviga Lhotse, silna ledena stena s stotinami žlebov in reber, ki se iskrijo v soncu. Na levo po vstaja zapadni greben Everesta, 3000 m vLsoka stena iz temne skale z rumenimi policami. Od tod se vršijo pohodi za postavitev taborišča IV (6450 m) in dalje še tabor V v višini 6900 metrov. Rene Dittert - Boj za Južno sedlo (South Col, 7780 m): To jc tretja velika ovira, dostop na Južno sedlo, kajti treba je premagati več ko 1100 metrov visoka pobočja s strmino 40 stopinj v kritičnih višinah med 7000 in 8000 m. Sedlo se nahaja med Everestom in Lhotsejem in je njegovo pobočje prerezano z dolgim skalnatim rebrom. Zaradi nevarnosti plazov od obeh strani ne preostane nič drugega kakor vzpon po rebru na sedlo. Ampak za to ugotovitev je bilo treba dveh poizvedovalnih podvigov in še dveh nadaljnjih. Po neskončnih naporih je južno sedlo doseženo 26. maja v višini 780U m, med Everestom (8840) in Lhotsejem (8501 m). Preveliki porabi sil na tem delu pota se pripisuje tudi del vzrokov za neuspeh, ker je bila odprava zaradi prevelikih naporov preveč izčrpana. — Hunt je rebro obšel. Tam je nastal tabor VI. 462 Raymond Lambert. — Naskok na vrh: V. 1952 se odpravita iz taborišča VT proti vrhu dve navezi Aubert in Flory, T.ambert in Tenzing. Greben je prestrm, tibetska stran prepadna, zato se vzpon nadaljuje po južni strani. Skoraj v višini Lhotseja postavijo šotorček, ki pa ima prostora samo za dva. Zato se Aubert in Flory vrneta, ostala dva pa skleneta prenočiti v šotoru, ker je vreme lepo, skoraj toplo in brez vetra, čeprav v šotoru ni ne kuhalnika, spalne vreče in zračne blazine. Razen koščka sira in klobasice ni nobene hrane. V tem malem šotoru na grebenu Everesta se začenja z nočjo strašen boj zoper mraz. Vso noč otepata drug drugega, masirata svoje ude, ki počasi postajajo brezčutni. Spanje je popolnoma nemogoče. Zunaj znaša temperatura —.10° C. Ob šestih zjutraj se dvigneta, vzameta seboj tri posode kisika in se brez posebnih težav vzpenjata po grebenu. Vreme pa se vidno slabša, strašno počasi napredujeta. Noge jima postajajo težke ko svinec. Hotenje in misli so ko ohromele in se v takem stanju znajdeta kakih 150 m pod južnim vrhom približno okrog 8600 m, morda nekaj čez. Vreme se slabša, sneg bije v obraz, veter postaja silnejši in jasno jima postane, da ne uldeta smrti, če se vihar razdivja. Brez mnogo besed razumeta, da se morata odreči. Pet in pol ure sta rabila, da sta od šotora napredovala 200 m, na uro tedaj 36 višinskih metrov. Z neskončnimi napori, nič manjšimi od vzpona, dospeta povsem izčrpana na sedlo. O telesnem in duševnem razpoloženju človeka v teh višinah poročajo: Rcnč Aubert. — Med 7000 in 8000: Pri postavitvi taborišča VI smo pač najbolj občutili učinke višine. Naši gibi so počasni, pripogniti se, pomeni resničen napor, prenesti kamen, izčrpava. Da pritrdimo šotor, sedemo. Po tem težkem delu ležimo v vrečah v neke vrste letargiji. Kako prijetna in lahka bi bila sedaj smrt! Kakor bolniki v visoki mrzlici pač slišimo v dalji govoriti svoje tovariše, če pa nas kaj vprašajo, je odgovor velik napor. Tudi vprašanje hrane je problem. Ravno tega bi si poželeli, česar ravno ni. Če si kdo želi kondenzira-nega mleka, oh pivi žlici mu že postane slabo. Na pol topli kosmiči so podobni pivniku, ki naj bi ga požrli. Gabriel Chevaley. — Človek v velikih višinah: Do naskoka druge skupine na vrh sploh ni prišlo, sledil je umik s sedla s strašnimi težavami, z bivakom na rebri, končno je bil dosežen camp V, nakar je sledil tunik v dolino. Neuspeh je utemeljen meteorološko in psihološko: Veter in fizična oslabelost. Prvega skoraj ni treba komentirati, kajti veter je na Evere-stu izredno važen faktor. Fiziološka pripravnost pa se izkaže individualno zelo različno. Medtem ko je propadanje inoči v taborišču V komaj čutno in počasi nastopalo, se je na sedlu povečal za vse. Apetit popušča, razpad moči zadeva ravno tako mu-skulaturo kakor živčno in duševno razpoloženje. Dokler je kdo zunaj v menjajoči se okolici v boju zoper mraz in veter in zoper lastno izčrpanost, je tu še budnost, ki človeku javlja nevarnost, da ostane aktiven in previden. Ampak v majčkenem svetu šotora se utegne brez lastne kontrole razviti cela vrsta motenj: Apatija, lenoba, evforija, zaspanost. To privede, če refleksi niso dovolj močni, do nezavestnega samomora in počasne blage smrti. V tej višini se poostrijo vse telesne in duševne motnje zaradi pomanjkanja kisika. Aparati s kisikom pa zahtevam niso ustrezali. —Prilagoditev višinam je odvisna od nepredvidenega subjektivnega faktorja. Kje leži meja za posameznika, se pokaže šele v določeni višinski coni. AH je ta faktor živčne vrste, vedno isti ali se menja? Ali je samo pojav, ki odgovarja preprostemu dejstvu izčrpanja ali gorske holezni? To so vprašanja. Gorska bolezen se kaže v slabosti, dremavosti, onemoglosti, pospešenem pulzu, glavobolu, vrtoglavosti in morski bolezni. To stanje se je moglo ugotovili v pivi vrsti pri šerpah. V splošnem pa imajo večjo storilno silo in žilavost. ki našo prekaša. Aklima-tizacija se izvrši pri njih hitreje in lažje. Dr. Ed. Wyss-Dunant. — Akiimati-zacija: Aklimatizacija je faktor, ki dopušča človeku živeti v klimatskih razmerah, katerih ni vajen, ki se jim pa vendar lahko prilagodi. Z aklimati-zacijo v Himalaji nima trening med potjo in v višinah 4500 m nič skupnega. To mora udeleženec prinesli že s seboj. Ze med dopotovanjem je podvržen klimatskim razmeram, ki z ev- 463 rnpskimi nimajo nič skupnega: Sub-tropična, klima v pragozdih, alpinska klima na številnih prelazih ob nihanju temperature med —7 do —38 v senci. Aklimatizacija za velike višine ne začne šele v temeljnem taborišču. Tam se ni treba navaditi na mraz samo ob temperaturi —10 do —25 zunaj (—5 v šotoru), temveč tudi na vročino v zavetnih ledeniških kotlih (plus 32 v šotoru), kjer jc mogoč napad »ledeniške utrujenosti«. Glavobol kmalu preide (začne se med 5000 do 6000 m), ob nadaljnji prilagoditvi premeni tudi nerodno nočno dihanje, ki poraste od ničle do maksima, da potem zopet upade. Telo se mora navaditi na intenzivne ultravioletne in kozmične žarke, na redkejši zrak in nižji zračni tlak. Ta prilagoditev organov, artcriclne napetosti, kože s plg-mentacijo, dihanja in delovanja srca sc avtomatično izvrši pri planincih, ki so že mnoga leta sem navajeni bivanja v visokih Alpah. Pridobi se za mnoga leta, zato pa imajo začetniki velike težave. Do 6000 m je aklimatizacija mogoča, ne pa nad 7000 m. Tu se je mogoče le za kratek čas adaptirati, kajti od tu dalje živi telo ie od svojih rezerv in izgube na kalorijah ni mogoče kompenzirati s kakim aktivom. Apa-tija postaja vedno močnejša in se dviga do izčrpanja. Večkrat pride do vnetja mandljev, ki utegnejo preiti v otekline, v vnetje goltanca, v bolestno spremembo srčnega ritma v obliki tahikardije, kar poveča že itak prehitro dihanje. Kdor je svojo zmožnost adaptacije na ta način prekoračil, se mora vrniti v temeljno taborišče, ker v veliki višini bolezni ni mogoče iz-lečiti. Zato morajo udelcžcnci nihati med visokimi in nižjimi oporišči. Če se kdo v višini 7000 m ne more akli-matizirati, pač pa se adaptira, potem v višini 8000 m od njega adaptacije ni pričakovati. Lc če so dani ti pogoji, je mogoče postaviti tabor v višini 8000 m in, ker tam ni nobene obnove moči, je treba tam živeti tri ali štiri dni, ki so potrebni za naskok, izključno od lastnih rezerv. V »smrtni coni«, ki se začne nekako pri 7800 m, je najvažnejše oslati pri življenju. Od te višine dalje jc življenje skoraj neznosno in terja celotno voljo do življenja, da ostaneš tam nekaj dni. Življenje visi samo še na nitki, tako da po vzponu izčrpani organizem v nekaj urah lahko preide iz nekakega dremavega stanja v smrt. To jc najprvo odvisno od starosti do-tičnika in od njegovih rezervnih energij. Pri tem ne gre več za adaptacijo, temveč le že za število dni ali ur, ki so tistemu, ki je še odporen, namenjene. Pisec našteva primere, ko so prišli brez kisika do 8540. 8570 m. To pa je obenem skrajna mejna cona, ki jo bo mogoče prekoračiti le, če bo tehnični napredek mogel izboljšati fiziološke pogoje. Saj sta Lambert in Tensing prišla do 8600 m, uporabljati pa sta mogla kisik le od časa do časa, ker aparati niso prav delovali. Izkazalo se je, da netrajno delovanje kisika nima zaželenega uspeha. Dobro počutje je le kratkotrajno. Lambert in Tenzing sta po svojih izpovedbah prišla v neko stanje evforije; pravzaprav nista videla nikakega zadržka, da ne bi nadaljevala pohoda na vrh, če bi se vreme zboljšalo. Snežni vihar, megla in zakrito nebo sla ju do-vedia k vrnitvi — k sreči! Kajti sestop se je izvršil ravno tako počasi kakor vzpon in je izrabil njune zadnje moči. Blagor jima, da sla se vrnila. Tik pred šotorom na sedlu nista imela niti toliko moči več, da bi prekoračila mal snežen hribček, ki ju jc ločil od šotorov. Bila sta popolnoma izsušena. V resnici moramo občudovati moč njune volje in odpornost njunega organizma, ki je prenesel zračni pritisk samo 260 mm živega srebra, vihar hi temperaturo 25,J C. Nadaljevanje vzpona bi bilo usodno: V tej evforiji, ki ni bila nič drugega ko popolna anestezija kontrolnih organov! Ali ne leži v tem morda pojasnilo za skrivnostno izginotje Mal-loryja in Irwineja? Višina 8600 m je videti fiziološka meja, to je cona evforije, iluzije Mayne tenčice, ki jo zdravnik večkrat lahko opazi pri težko bolnih, ki so Izčrpali že vso svojo odporno silo, stanje blagopo-čutja in veselja, ki nastopi kratko pred smrtjo posebno pri infekcioznih boleznih. Lakota po vitaminih je velika in jih umetni vitamini ne morejo nadomestiti, kvečjemu vitamin C pred skorbutom. Oranžni sok je dober. Ernest Hofstetter. — Prehrana in oprema: Štiri tone opreme so bile v 464 Zürichu spravljene v 183 zabojev in škalel iz parafiniranega kartona, odpravljene z ladjo v Bombay in od tam v dveh poletih v Katmandu. Med potjo pa se je sproti nakupoval riž, sladkor, leča, moka in cigarete za nosače. Riž je temelj prehrane na dopotova-nju in, kjer je priložnost, se nakupi kuretina, prašiči, ovce ali koze in yaki. Pijača je čaj. Evropska hrana ostane nedotaknjena do višinskih taborišč. Zajtrk na poti je ob pol sedmih: Dva kmžnlka riža, garnirana z dvemi ali štirimi jajci ali kosom mesa od p-ejšnjega večera, üb 18. je večerja, med potom pa chapatis (iz moke, pražene na ognju), zraven košček čokolade in požirek čaja. Kuliji odhajajo s teščim želodcem in jedo lc dvakrat na dan. Po dveh urah hoda si pripravijo ogromen zajtrk: Chapatis ali kos mesa. Čudovite množine pospravijo. Drugi obrok jc zvečer. — Šotori imajo dvojno streho iz goste svile, tla so dobro izolirana z nylonom in zračno blazino, spalne vreče so zunaj iz nylona. znotraj iz bombaža, napolnjene s puhom. Čevlji iz ustrojene kože severnega jelena s trojnim podplatom: Znotraj usnje, nato plutovina, zunaj profiliran gumi, čeznje prevleka iz jadrovinc. Gornja obleka je iz nylona, ojačenega s svilo, podšita s prhom. — Kjer hrane ni več mogoče sproti nabaviti, se načenjajo evropske zaloge. Posebno so cenjene klobasice in slanina, tunina in kocke za juho. Porridge (jed i7, ovsenih kosmičev), med, konliturc in prepečenec se jemljejo k čaju ali ČokoladL Sadni ali paradižnikov sok osvežuje, čokolado, lešnike, bonbone in sadni sladkor nosijo vedno v žepih. Šerpe zelo cenijo evropsko hrano. S strahom so gledali na vrnitvi, ko so morali v taborišču III prepustiti usodi nekaj hrane, ko je Ang Norbu požrl namah tri doze tunovke in zraven dozo na pol zmrznjenega sadnega soka. Rastline na meji vegetacije opisuje Albert Zimmermann. V višini 2000 do 3000 m raste himalajska cedra z deblom od 50—80 m, više gori himalajska jelka s 15 20 cm dolgimi storži, himalajska smreka do 4000 m in 2—8 m visoko brinje. Rododendron v belem, rožnatem, rdečem, rumenem s preprostimi ali v šopih po tri do 25 na enem steblu je karakteristična himalajska rastlina. V višini 5000 m je le šc mal grmič. Ena teli vrst sega do 5400 m. Ista gosta naseljenost velja za vse vrste primul, od katerih spleza ena do 5000m. Vse mogoče baTve maka v obsežnih blazinah na 50 cm visokem peclju s cveti ko iz svilenega papirja pokrivajo obširna polja, nepomešane z drugimi cvctlicami. Najvišje bivališče rastline je odkril v višini 6350 m, najbržc neke vrste arenarijo. Znanstvena dognanja zaključuje proi. dr. Avguštin Lombard z začasnim poročilom o geologiji med Kat-mandujem in Everestom, ki je sploh prvo tako poročilo iz tega področja. Če še omenimo popis poti Elle Mail-lard k svetemu jezeru v Gosaikundu. »nedaleč« severno od Katmanduja, ki se odlikuje po zanimivih folkloristič-nih podatkih o Nepalcih, je s tem del knjige o Himalaji končan. Nato preskoči knjiga v Južno Ameriko, od koder poroča Hans Ertl, vodja nemške ekspedicije v Ande v 1.1950 do 1951 v Boliviji. V skupini IllimaM-jevega masiva se je mudil 40 dni, povzpel se je na severni vrh Dlimanlja (6840 m) in ugotovil, da je za 30 m višji od južnega vrha, ki je veljal do sedaj za najvišjega, a je bil že prej večkrat zavzet. Pri vzponu na Kon-doriri (5920 m), ki ga imenujejo tudi bolivijski Mattcrhorn — fotografije opravičujejo to označbo — je pet kondorjev napadlo počivajočega udeleženca Schroderja, ki se jih je mogel ubraniti šele, ko so prišli tovariši na pomoč... Leta 1950 je odprava zavzela tri šcsttisočake in pet pettiso-čakov, skupaj pet prvenstvenih vzponov. Leta 1952 je po 120 km dolgem potovanju po deviškem pragozdu do-šla pod Illampu, na katerega že 24 let ni stopila človeška noga. Postavila jc tabor v višini 5100 m. Samo 400 m pod vrhom jo je vihar prisilil v bivak in v strašno noč v mrazu, kjer so si s svečo v prazni filmski patroni skuhali čaja za dva požirka. Drugo jutro stojijo na vrhu (6530 m). Sledi še vzpon na najvišji vrh Bolivije Sajamo (G530 metrov), kjer so našli šc ob možicu ostanke Italijanske zastave in vizitko Ghiglioneja iz leta 1935. Piero Ghiglionc, znani alpinist, pa se v tem zvezku oglaša tudi sam s poročilom o Andih južnega Peruja. Trdi, da so šc neizmerne pokrajine, kamor še ni stopila belčeva noga. Ekspedicija je imela v načrtu Salcan- 465 tay, pa jo je druga odprava prehitela, zato sc jc obrnila proti Solimani (6530) in Ausangateju (6550 m) in križarila po Cordillcrih tja do izvirov dotokov Amaconke. Poročilo je pisano živahno in zanimivo s podatki o geološkem sestavu, flori in favni Tudi v teh gorovjih čaka planinca večen boj s snegom vetrom in nizkimi temperaturami. Knjigo zaključujejo poročila iz Grönlandije o favni in geološkem sestavu o vrhovih, ki tudi tam presegajo 2000 m. n. pr. Frihestite 2810 m. Iz Evrope ni nobenih poročil. Saj to tudi ni mogoče, ker kaj posebno novega se tam ne more več primeriti. Dr. Pr. Dr. Fran Mišič, I.ik in mik zelenega Pohorja, 1953, izdala zbornica za gostinstvo Maribor-okolica, natisnila Mariborska tiskarna. Dr. Fran Mišič je znan turistični pisatelj, marljiv, razgledan m prijeten. »Ob 00-letnici plodonosnega delovanja planinskih društev v Sloveniji in ob 40-letnici smrt. prof. J. Koprivnika, avtorja prve slovenske monografije o Pohorju«, kakor prav: posvetilo na drugi strani pričujoče knjižice, je slovenski javnosti poklonil turistično monografijo o izredno mikavnem pogorju, o katerem so že pisali Kopiiv-nik, Rad j ura (»Pohorje«, 1924), avtor sam 1. 1934 s publikacijo »V žaru in čaru šumovitega Pohorja« in tudi literati z umetniško ambicijo. Vsebina knjižice obravnava najprej izčrpno »Pohorje kot turistično področje« in turistične .postojanke, ki so po vojni zrasle v senc.i pohorskih gozdov in ki so večji defl. na mednarodni turistični višini. po komfortu pa tudi kulturnem nivoju uprave in postrežbe. Ne ravno odlični klišeji ponazarjajo te kol ose našega planinskega 'turizma, žičnico iin avtomobilsko cesto ter zimski motiv. Posebno poglavje jc posvečeno Lovrenškim jezerom z zanimivim zgodovinskim aspektom, nato sledi opis trga Txwrenca in Puščave, Ribnice z Ribniško kočo in dragimi postojankami, Šmartno na Pohorju, Tinje, Ketoe:, Sen'kungota, Skomarje z njegovim ljudskim pevcem Vodov-nikom. čigar najznačilnejši verzi so priobčeni. Knjigo zaključuje poglavje »Na pohorski visoki planoti«. Delce ni pisano v slogu vodnika, čeprav bi bil spričo suše v turistični literaturi skoraj bolj potreben. Vendar tudi v tej oblik: z vsemi pisateljevimi odlikami drami v nas mik za lepoto narave, smisel za potovanje in pri potovanju zanimanje za vse, s čimer nam potovanje koristi. Ne samo da nas razvedri, marveč tudi razširja obzorje, bogati našo duševnost, nas približuje naravi in človeku, ki se z njo bori in od nje živi. Knjiga je koristno in obrnem prijetno branje. Treba je pohvaliti založinico, ki se ni ustrašila nesorazmerno visokih tiskarskih stroškov in omogočila tudi izid učinkovitega propagandnega in vzgojnega čtiva. T. O. Popravek V 7. julijski številki PV (konec razprave o »pobočju«) se je zgodila neljuba pomota. Natisnjen je bil namreč prvotni, star: uredništvu PV poslani članek, ne pa novi z raznimi popravki in dodatki izpopolnjeni spis, ki sem ga bil uredništvu odposlal kasneje po izidu letos izdanega Geografskega vestnika za 1 1953, a žal prepozno, ko je bil star: spis v tiskarni že v tisku in ni bilo mogoče ničesar več popraviti. Naj navedem tu le dva bistveno važna izpuščena dodatka. 1. Stavku na str. 400 (levi Stolpec), kjer omenjam, da se je že lani v P V prav asno in odločno zavzel za reber geograf C. Malovrh, bi moral slediti tale stavek: »Ker pa so nadalje izkazane rebri« tudi že »v celi vrsti izrazov«, o katerih meni geograf Svetozar Ilešič (Geografski vestnik 1953. str. 229), da jiih bodo > lahko brez pomisleka uvedli v terminolog.jo«, manjka pac le še formalni uradni podpis ... 2. V spodnjem odstavku na listi strani (levi stolpec, G. vrsta) naj stoji: Jesenko Janez, Zemljepisna začetnica 1865: bok, bočje, rebro, stran, breg. brežina ln v Obč. zemljepisu 1873 spet: rebro;.,. Tudi podpis je bil postavljen napačno. R. Badjura 466 Slovenske »Doline« na Dachsteinu. Dne 15. aprila je krenila iz Ober-trauna ob Halstädtskem jezeru skupina .1 učiteljev in 10 dijakov v starosti 16 do 19 let v Dachsteinsko gorovje, kjer jih je zajel snežni vihar in so slabo opremljeni ter bre.7. zadostne hrane onemogli in zmrznili. Avstrijski in nemški časopisi, so o tej strašni tragediji obširno pisali. Giaski dnevnik »Neue Zeil« je pri texn tudi poročal, da so reševalci našli pri iskanju ponesrečencev prazen bivak, kamor so se mladi turisti v snežnem viharju zatekli, »dolino«, ki pa je bila tedaj prazna, našli so le koščke časopisnega papirja, prazno škatlo«. Dolina, skrbno izbran prostor, zaščiten pred snežnim viharjem, je bil ves zasnežen. Poročevalec nato razlaga pojem »doline«, češ da je to slovenski izraz dolina na Krasu. (jr ^ Nove francoske publikacije alpinistične vsebine, ki so lani izšle, so: Alain de Chatellus »Alpinist, si to ti?« Roland Truffaut »Iz Kenyc na Kilimandžaro«, Raymond Lambert »V naskok na šliritisočake«. O Himalaji so v francoskem prevodu izšla kar štiri pomembna dela, ki so jih napisali G. Dyhrenfurth, E. Shipton, Che-valley in Hunt. Prevedli so tudi Ghi-glionejevo knjigo »V Andih Južnega Peruja«. Zanimiv je odziv francoskega recenzenta Georgesa Lovera na Schöner j ev prevod Satulovskega knjige s Na ledenikih in vrhovih Centralne Aziie«. Najbolj ga bode utilitari-zem sovjetskega alpinizma in preže-tost s patriotizmom, ki gre tako daleč, da Satulovski zanika avstrijsko nemški vzpon na Plc Lenin (7127 m) 1. 1928, ki so ga izvedli Allwein, Schneider in Wien. (Prvi Rus se je nanj povzpel 1. 1934.) Loyer se boji, da na mesto individualističnega alpinizma liberalne dobe vedno bolj stopa kolektivistiCni, ki bo zagrnil simbole, kakor so bili Mummery in Lammer. Loyer je mnenja, da je liberalni vek nujno rodil nove poglede na alpinizem. Pridružuje se Samivelu (uvod v knjigo iLcs Cimes et Merveilles«, o katerem bomo šc poročali). Loyer je seveda pristaš starega gesla »o koristnosti popolnoma nekoristnega osvajanja vrhov». O višini gora so do 1. 1750 imeli dokaj čudne pojme. Sredstva za merjenje višine so bila preprosta in nenatančna, metode različne in nič eksaktne. Italijan Cassini jih je meril po senci, ki jo mečejo. Jean Andre de Luc je uporabljal barometer; tretji so se posluževali trigonometrije ali pa so se zanesli na vrelišče vode. Rezultati so bili zato zelo protislovni. Seheuchzer je štel Titlis za najvišji vrh v Alpah, drugi so menili, da je to Gotthard ali Furka. Ženevski fizik Jean-Cristophe Fatio Dtiillier je precej natančno izmeril višino Döle in Mt. Bianca. Anglež Shiickburgh je 1. 1775 precej dobro obdelal Monta-gne Maudite. Standardno delo pa je 1. 1755 izvršil Jean-Barthelemy Mi-chcli du Ciest. ki je objavil «Geometrijski prospekt zasneženih gora. Imenovanih glečer«. študiral je fiziko v Pamu in se je kakor Rčaumur proslavil s proučevanjem barometra. Zaradi neke zarote (Samuel Henzi) je bil obsojen na dosmrtno ječo v trdnjavi Aarhourg, ki pa ni bila težka, ker je v njej lahko znanstveno delal, sprejemal obiske in se sprehajal po ploščadi, raz katere je izmeril vrhove gora na širnem horizontu, ki se mu je nudil. Zgodba o orlu, ki naj bi bM ugrabil tri otroke, katerih kosti je bil našel lovec Del Vecchio v zapuščenem orlovem gnezdu v Cime de 1'Est, je nekaj časa razburjala bralce re-volverskih listov ne samo v Švici, ampak tudi na Holandskem. Novice so bile tako vroče in konkretne, da so morali vmes poseči strokovnjaki 467 prirodopisci, ki so avtoritativno vrnili »čast roparski ptici, ki baje, tudi če meri. čez krila 2 m, vendarle ne more na večje daljave leteti s plenom, težjim od domačega zajca«. Lilion namesto nylona bodo začeli proizvajati v italijanski tekstilni in-v dustriji. Vrvi, mokasine, bluze in kapuce iz liliona bodo že prav kmalu preizkusili italijanski plezalci. Plazovi so 1. 1350/51 samo v Švici povzročili za 2« 320 000 švic. frankov škode, kakor poroča letno poročilo inštituta na Weisslluhjoehu. Ce to preračunamo na naše denarje! Institut za raziskovanje snega na Weissfluhjoehu na Da vosu je v letošnjem januarju spet priredil tečaj o snegu, plazovih, praktični meteorologiji, o presoji plazovitosti, o varnostnih ukrepih pred plazovi, o umetelnem proženju plazov ter o reševalni službi. »I.es Alpes« so v decembrski številki 1. 1953 prinesle prevod angle-V škega članka o vzponu na Mt. Everest. Avtorja sta sir John Hunt in Michael Wcstmacott. Sestavek spremljajo trije prvovrstni posnetki jugovzhodne in jugozahodne strani Everesta. Jura - pogorje pozna vsa:j po imenu vsak srednješolec po širnem svetu. Geološki, turistični in planinski opis tega znamenitega pogorja prinaša v besedi in sliki lanska novembrska številka Les Alpes. Članke so prispevali urednik M. Oechslln, R. U. Winterhalter o orografiji Jure, E. Fischer o literaturi, ki obravnava .Turo, Fritz Ballmer ture, Valentin Binggeli pa piše o stilu gora ob primeru Jure. Maurice Faorc razpravlja o kmetijah v jurskem področju (Neuchätel), priloženih pa je tudi nekaj opisov o plezalnem udejstvovanju v Juri. Binggeli primerja Alpe gotski katedrali, Juro pa romanski baziliki. Fischcrjev članek omenja trubadurje Rudolfa de Fenis, Steinmara v. Klüignau, Wer-nerja de Homburg. Glavna pesniška občudovalca .Ture pa sta Albert Haller in Goethe. Nova sovjetska ekspedicija na Mt. Everest bo 1. 1954 nastopila pod vod-srtvom alpinista Rascka in bo štela 12 mož iz vrst »alpinov«. Kasek je bil tretji na vrhu Pic Lenin, vsi pa so se šolali na Kavkazu. »Les Alpes« so v novembrski številki 1953 prinesle poročilo o spomeniku dr. Kugyja v Trenti in poudarjajo idejo spomenika. Poročilo ni ravno zgled natančnosti. Med drugim poroča M. Oc. (urednik), da Planinarski sa-vez Jugoslavije izdaja mesečnik Planinski Vestnik, glasilo Planinske zveze Slovenije. Federalna struktura naše planinske organizacije in njeno vrhovno predstavništvo PSJ v Beogradu gre nekaterim inozemskim planincem težko v glavo. H. Schöner, ki dobro pozna naše razmere, je konec leta v »Berge und Heimat« jedrnato obrazložil, kako in kaj je s to rečjo. 35 smrtnih nesreč v gorah ZDA je zabeležil A AC (American Alpine Club) v 1. 1952, 27 v suhi skali, 8 v . snegu, 9 pri vzponu, 14 pri sestopu, 14 nenavezanih, 5 samohodcev. Večina mrtvih jih je bilo starih mani kot 25 let. Tenzing Norka iz plemena šerpa je rojen leta 1914 ali 1917 na južni strani Mt. Everesta v vasi Tama v nepalski provinci Solo Khumbu, kjer še živita njegova mati in sestra. Leta 1933 je prišel Tenzing Norka v Dar-džiling v Zapadni Bcngaliji, v letovišče indijskih Angležev in izhodišče v Himalajo. Tenzing ima ženo Ang-lahmu in dve hčerki Pimpim ali Pem-pem in Nimo. Imenuje se sirdar — vodja nosačev in vodnikov. Kakšno uspešno himalajsko pot ima za seboj, smo poročali v lanskem letniku. Njegova karakteristika v Krenekovi listi himalajskih vodnikov in nosačev se glasi: Tehnično najboljši med vsemi šerpamL Vodil največ v težkem terenu. Prvovrsten. Strasten gornik. Zelo podjeten. Govori angleško. Lahko zastopa tolmača in zveznega oficirja. »Tiger-medal j a«. Medaljo »tigra« je izdal Himalajski klub (Himalayan Club). Nepalci na južni strani Como-ltmgme pa tudi na tibetski strani Nepala so skoraj brez izjeme Tibc-tanci ki so se preselili v severni Nepal. Otroci teh priseljencev se v prvem in drugem rodu imenujejo Bhotia (ali Bhutia). Ime Šerpa dobe šele v tretjem rodu. Ker pa se iz rodu Šerp jemlje največ himalajskih vodnikov In nosačev, se jč ime Šerpa preneslo večji del na vse nosače (te potem lahko pišemo tudi z malo začetnico), Tenzing je torej ime, Id pomeni isto kot Temba, kar pove, da je miren, 468 zanesljiv. Norka je priimek, družinsko ime, Šerpa pa je plemensko. Ker je zdaj slaven mož, ga štejejo za svojega i Nepalci i Indijci, tako da je junak v zadregi, katero državo naj prizna za svojo. Hillary Je v posnetek tibetske strani proti Gang La imenujejo edini neizpodbitni dokaz, da je angleška ekspedicija res dosegla najvišji vrh na zemlji Posnetek kaže orjaški ledenik Ronghuk in tibetske doline v senci. Ker je Hillary prišel z juga, je moral vrh prekoračili, da je to dobil v aparat. Pogled na severno stran z grebena je čez in čez izključen. Libanon, arabsko Džehel Lihnan, hebrejsko Lebanon (= helo pogorje) se razteza v daljavo 150 km, širok je 30 km in doseže višino 3000 m (Dhorel Chodib 3063 m in Džebel Timarun 3212 m). Znan je posebno po cedrah (grška beseda kedros — dišeči les), o katerih poroča Monakovčan Stein-lehner 1. 1910, da merijo v obsegu tudi po 10 do 14 m, 20 do 25 m v višino in dosežejo starost 3000 let, vendar so skoraj izumrle zaradi hude eksploatacije v vseh dobah (Salomon, Asurbanipal, Agripa itd.). Danes jih je komaj še 100, 1. 1883 jih je Diener naštel še 377 komadov. Do njih je danes speljana žičnica, v soseščini stoje številni hoteli za letoviščarje in smučarje. Osemtisočake v luči alpske težavnostne lestvice presoja Dyhrcnfurth takole: »Francozi so na neki tiskovni konferenci »Družbe francoskih raziskovalcev« (Socičtč der Explorateurs Francais) 1. 1950 menili, da nad višino 7000 m teren mora biti lahak, siccr je nepristopen. Toda že 1. 1936 sta N. E. Odeli in H. W. Tilman na Nandn Dewiju našla največje težave v zgornjih legah. Amerikanski pleza-ler Fritz IL Wiesner je 1. 1938 in 1939 na K 2 (Čogori) z enim šerpo dosegel 8382 m v zelo težkem plezanju in presodil zgornjih 300 m kot V. in VI. stopnjo. Francozi ko posplošili izkušnje iz Annapurne, kjer so največje težave zares med 5900 in GG00 m (taborišče 2 in 3). Ml. Everest ima najtežji del nad 8000 m, prav tako Čogori. Razume se, da se te težave ne morejo meriti s težavami v Eiger-ju ali v Grandes Jorasses, saj so v višini nad 8000 človeške moči »manjše« in zato so tudi težave videti večje. Kanadski Matterhorn se po vsej pravici zaradi svoje oblike in stila imenuje gora Azziniboine, na katero so prvič stopili avgusta 1951 hotelska uslužbenca Kurt Beam, Erling Stom ih nek profesor matematike. Gorovja na črnem kontinentu niso tako reprezentativna kakor v Aziji, Evropi in Ameriki, vendar niso brez zanimivosti in posebnosti. Najbolj obdelan je Atlas, manj pa je znan Ahaggar, bivališče bojevitih Tua-regov. Ahaggar jc po večini iz granita, gnajsa in bazalta in je vlažen otok sredi Sahare. Največja težava je ogromna temperaturna razlika od —10° do — 50° C na dan. Podobno je gorovje T a s s i 1 i, vendar bolj suho in nižje. 100 000 km2 zavzema gorovje Tibesti, domovanje zelo pozno ukročenih Tubusov (8000 jih jc). Turist se mora pripraviti na fatomor-gano, halucinacije in druge tropske težave. Abesinsko gorovje seže v višino 4000 m in čez, jc kljub italijanskim cestam zelo malo znano. K n m e r u n s k o gorovje se tile morja požene v višino 4075m, t. j. Foko — Božja gora. Glavna težava je v obilnem tropskem deževju, vrh pa večkrat. pokrije sneg, ki ga domačini seveda ne poznajo. R u w e n z o r i v ekvatorialni Vzh. Afriki je 130 km dolgo gorovje, ki so ga poznali že Rimljani kot »gorovje na luni« (domačini si namr-eč niso znali razložiti bleščave snega po vrheh). Vzponi niso prijetni zaradi dnevnega dežja in megle, niso pa težki. Kenijsko gorovje je prijetnejše. Najvišji vrh je Kibo v masivu Kllimadžaro z 2 km širokim in 240 m globokim ognjeniškim žrelom. Tudi Kiliman-džaro redko odloži pajčolan megle zaradi večne mečave. Zmajeve gore (Drakensfoerge) med »zlato in diamantno pokrajino« Južne Afrike so najlažje dostopne. Najznamenitejši predel je C at h in Peak (3660 m) 7. velikim narodnim parkom (Cathin Park), v območju teh gora je tudi dežela Basuto, črnska rezervacija. Mount Waddingion (4040 m) na tihooceanski obali Kanade je dobil ime po Alfredu Waddingtonu, ki je i. 1836 tod raziskoval Coast Range. L. 1936 sta House in F. Wiesner prvič stopila na teme te kanadske gore. 469 L. 1951 in 1950 je bUo v območju masiva izvedenih več lepih tur. Gora je težko dostopna, leži pa v najlepšem predelu Coast Range. V Avstraliji deluje Sydney Rock Climbing Club in Rucksack Člub of Sydney. V zadnjem času so člani iz' vedli več plezalnih tur v Katoombi, v pogorju Tri sestre (Three Sisters), pri čemer jih je snemala filmska kamera za revijo »Avstralski koledar«. Alaska je imela do 1. 1951 najvišji vrh Amerike, na čigar vrh še ni stopila človeška noga. To je bil Mount Hubbard (45G0 m), na katerega se je povzpel marljivi raziskovalee severnoameriškega gorskega sveta dr. "Wood. Pri njegovih ekspedicijah je vedno pomagal pilot Morris King, ki je na A laško prenašal naveze in tovore. 27. julija na dan uspešnega vzpona dr. Wooda na Mt. Hubbard — je priletel na ledenik Seward, prišlo je do katastrofe in padel je nekam v prostrani ledenik. Na krovu je imel tudi ženo dr. Wooda in hčerko. Kljub iskanju trupel niso našli. »Berge und Heimat«, glasilo ÖAV prinaša v novembrski številki j. 1953 daljše poročilo o veliki tragediji v severni steni Špika, ki se je odigrala od 1. do 4. maja 1952. roročilo posebej podčrtava lahkomiselnost, mladih '' alpinistov, ki niso povedali, kam gredo plezat, medtem ko ravnanja prvih dveh plezalcev »zaradi pomanjkljivih informacij« kritično ne pretresa. Polemike, ki se je pri nas zaradi tega razvila posebno o vprašanju GRS, ne omenja niti z besedo. Datum nesreče je napačen (1953), poročilo je podpisano s šifro OST. 75-letnico ÖAV (österreichischer Alpenklub) so proslavili 19. sept. 1953 v hotelu Sulzer v Admontu ob vznož-j ju Gesäusa. Predsednik dr. Prusik je posebej čestital Hermannu Buhlu, članu ÖAK. ki je klubu poklonil najlepše darilo, vzpon na Nanga Parbat. Ing. Ferdinand Horn, vsem slovenskim alpinistom znan po lepi Ilor-novi smeri v Jalovcu, se je s 75 leti lani 7. sept. povzpel na vrh Gross-glockncrja po grebenu Studi. Njegov tovariš dr. Gocdcl je izpolnil 70 let. Ing. Horn živi v Knittelfeldu kot višji gradbeni svetnik. Sam preko severne stene Vel. Zinne jc lani poleti priplezal član mladinske sekcije ÖAV Rene Simek. Sam je zmogel tudi zapadni raz Cima deiia Busazza. V Dachsteinski skupini sta končno speljala smer preko jugovzhodne stene Vel. Koppen-karsteina ing. Otte in Otlo Siegler. Harald Biller iz Nürnbeiga pa je s tovarišem zmogel famozno severoza-padno steno Torre di Valgrande, se-stoječo iz spodnjega lažjega dela (111), iz 150 m visoke previsne zajede (VI.+) in navpične, 150 m visoke zajede (V-V- IV, III). Stena je visoka 000 m, v steni je kakih 12 neporabnih klinov, ki so ostali še po Carlessu. Tudi Avstrijci so letos v Himalaji, in sicer naskakujejo na dva sedemtisočaka Api in Nampa v Nepalu pod vodstvom izkušenega dr. Rudolfa Jonasa. 65 smrtnih nesreč v italijanskih gorah v letu 1952. Največ ponesrečencev je iz severnih italijanskih po krajin. 5 Nemcev, 6 pa Avstrijcev. Tirolska gorska reševalna služba pa je od 1. 1950 spravila z gora nič manj kot 2500 lažje in težje ranjenih planincev. V okviru tc reševalne službe je bilo 1. 1950 512 nesreč, 18 smrtnih, 1. 1951 610 nesreč, 18 smrtnih, 1. 1952 669 nesreč, 34 smrtnih in 1. 1953 do oktobra 841 nesreč, od tega 52 sinrl-nih. Treplr okoli Nange Par bala 'jc h koncu 1. 1953 le prišel na sodišče, čeprav so se nekateri pomirjevalni duhovi zelo trudili za poravnavo in spravo. Buhl in Ertl nastopata pruti dr. Ilerligkofferju, češ da jc ta Erlla obtoževal vseh mogočih kriminalnih prestopkov. Pri ohravnavi, ki se jc vodila med advokati (stranki nista bili navzoči), je zastopnik Buhla in Ertla spodbijal verodostojnost sodnika dr. Roeberja, ki je sodelavec dr. Herrligkofferja. Perilo prve povojne nemške ekspedicije torej še ni oprano. Avtomobilski promet na Tirolskem raste iz leta v leto. 76% tujcev pride v deželo z avtomobili in motorji in le 23,6% z vlakom. Največ vozil pride prclto Brcmierja (85 284), nato preko Seharnitza (72 219). »Bergkamerad«, ki ga izdaja založba Bruno Rother v Miinchnu, urejuje pa dr. Grassler, jc 24. dec. 1953 prinesel sestavek Višarjc — Sveta gora (Luschari — der heilige Berg). Avtor O. F. Schmitt najprej ugotav- 470 t lja, da je krščanstvu ohranilo prastaro navado, da na višinah zida svoja svetišča (kakor Grki, Japonci. Izraelci itd.). O stvari ne bi poročali, če ne bi Višarje bile v resnici najlepša gorska točka, ki jo jc obiskalo že včasih, ko ni bilo govora o množicah v gorah, na deset in deset tisoče preprostih Slovencev, seveda iz verskih razlogov. Višarje so visoke 1792 m in so po prvi svetovni vojni pripadle Italiji, ki je ime spremenila v Monte sacro di Lossari. Članek priznava, da je največ romarjev Slovencev in omenja — napak seveda — celo slovensko ime. Sicer pa o slovenski nomenklaturi ni govora. Poleg nemških imen navaja avtor le italijansko (Sai-fnitz-Camporosso, si. Zabnica, Wolfs-bach-Valbruna, si. Ovčja vas itd.). Pač pa omenja, da so vsi kažipoti v treh jezikih. Z vrha Višarij je_čudovit pogled na Viš in Poliški Špik in Zajezera (tu navaja samo _Wisch-berg, Montasch in Seisera). Clankar ve povedati »štiftarsko« zgodbo, kako je prišlo do gradnje romarske cerkve, ve za obnovo 1. 1926 (med prvo svetovno vojno je bila cerkev porušena), hvali lepo sliko, ki upodablja zgodbo o ustanovitvi božje poti, ne pove pa, da je delo slovenskega umetnika T. Kralja. Članek govori, da letno obišče goro 50 000 romarjev, računa pa še s predvojnimi razmerami, ker govori o romarjih iz Celja, Ljubljane, iz Kranjske. Višarje so za alpinista vrh z edinstvenim razgledom na vzhodne in zHpadnc Julijce, mlajšemu rodu naših planincev zaradi napetih obmejnih razmer nedostopen. Dve avstrijski planinski reviji sta se z decembrom leta 1953 združili: Revija »Berge und Heimat« bo z urednikom Walterjem Flaigom pristopila k »Bergsteigerju«, ki izhaja v Miinchnu. Indijska alpinistična šola bo ustanovljena nekje na področju gore Kanč. Mesto za šolo sta izbrala Tensing Norka in Švicar Arnold Glatt-hard. Pri iskanju sta spotoma med Sikkimom in Nepalom z ledenika Ra-tong stopila na koto 5460 in Koktang, 6147 m. Glattharda je zaradi šole sprejel tudi predsednik Nehru in šef bengalske vlade dr. C. B. Rov. »Daily Mail« je tako nepočakan zaradi dosedanjih novic o »snežnem V človeku«, da je uprava lista sklenila organizirati lastno ekspedicijo v Himalajo. V tej lovski ekspediciji bo en Amerikanec, dva Angleža in en Indijec. Da ti lovci le ne bi pogodili kakšne race (Lug-ente!). Österreichische Alpenzeitung (15. dcc. 1953) prinaša veliko fotografijo Vrat z Aljaževim domom in Triglavom (priloga Planinskemu Vestniku, foto Ivan Tavčar). Sliko spremlja krajši nepodpisani članek o Vratih z ohlapnim poimenovanjem: Steiner (= Stenar), Bihauc (— Pihavec), a lepo označbo specifičnosti Zap. Julijcev in delavnosti »SPD«. To Runo je zaključil lanski letnik uspešneje kot letnik 1952. Letnik šteje 176 strani in je v zadnji številki že prinesel tudi sliko stene z vrisano smerjo. Gre za prvenstveno smer v Flampuri (mea anarrihetike diadro-me). Prvič vidimo tudi sliko otvoritve (posvetitve!) zavetišča Kissabu v višini 1604 m. Siccr pa se številka bavi predvsem z dogodki v Himalaji, z organizacijskimi poročili, speleološki-mi novicami, smučarstvom in obširnimi knjižnimi poročili o vidnejših planinskih publikacijah v Angliji ln Italiji La Montažne, glasilo CAF (Club Alpin Francais), št. 364, dcc. 1953, prinaša obširno poročilo o nemški ekspediciji na Nanga Parbat s sijajnimi posnetki, ki jih jc reviji nudil dr. Herrligkoffer, le portret Hermanns Buhla po prihodu z vrha je dal na razpolago Ertl. Portret na smrt zdela-nega Buhla kaže vse kaj drugega kot 29-letnega moža, vendar še uganeš na obrazu senco srečnega nasmeha. Ista številka prinaša zanimivo meteorološko razpravo o depresijah in slike iz plezalne šole v Montserratu v bližini Barcelone. »De Be rs t; i rt s« je glasilo holand-ske planinske zveze. Izhaja v Amsterdamu, urednik je M. W. Jolles in uredniški odbor. Prinaša članke iz švicarskih gora. novice in organizacijske objave. V 1. 1952 je revija dosegla 100 strani. »Najmočnejši duhovi« so se morali vdati vtisu čudovitih gorskih oblik, možje, ki so bili navajeni trezno govoriti in pisati, so ob njih začeli sanjariti in rapsodirati, je pisal Whympcr, ko je skušal opisati vtis, ki ga je nanj naredil Matterhorn, 471 VAVÖ {Zveza avstrijskih planinskih društev) združuje 12 društev, 10 rednih in dve izredni. Ta društva imajo 270 000 udov (1. 1952) ter 18 438 postelj in ležišč v kočah in zavetiščih, ki pripadajo tem društvom. Vzpenjaea ua Jenner, o kateri smo že poročali, je že v obratu tudi v zgornjem delu in lahko prepelje v eni uri 400 oseb tja in nazaj. Višinsko razliko 1200 m zmaga v 21 minutah. ima 130 odprtih dvojnih sedežev in 20 gondol iz plexistekla. Sedeži so obrnjeni vstran, tako da si potnik »gor grede« ogleda dobro Watzmann, Kö-nlgasee in Steinernes Meer, nazaj hite pa Brett, Kehlstein, Untersberg in Berchtesgaden. Ta velika naprava seveda ni edina v območju turistične industrije Berchtesgaden. Vzpcnjača pripelje do hotela na Jennerju. Hotel ima 300 postelj in prav tako teraso z divnim razgledom tudi za 300 gostov. Modema elektrokuhinja porabi pri polnem obratu več toka kakor eden od motorjev, ki vlečejo vzpenia-čo (12U KW). Spusti z Jer.nerja drže v Mitterbach, Königssee itd., skratka žičnica bo omogočila še večji razvoj visokogorskega smučarstva. Popocatepetl, 5400 m visoki vulkan, je postal pravo zbirališče »divjih« planincev. Na en sam dan jih je rinilo na rob žrela 5000, vendar so se mnogi ustrašili ledeno mrzlega vetra. Pri neki drugi priložnosti je bilo več smrtnih nesreč. Tamkajšnja planinska organizacija skuša tc množične pohode preprečiti s poukom o nevarnostih v gorah, ki jih tudi v vročem pasu Amerike ni malo. I.als Trenker -je bil pred vojno gotovo eden najbolj branih nemških planinskih pisateljev pri nas, znan tudi kot filmski režiser in igralec gorniških filmov, kakršnih je danes na filmskem trgu zmanjkalo ali pa k nam nc pridejo. Lani se je Trenker na nemškem knjižnem trgu spet uveljavil, izšli so popravljeni in razširjeni ponatisi njegovih znanih knjig »Moje gore«, »Gore v snegu«, »Gore in domovina«. Poslednjo je skoraj na novo napisal, da jo je uglasil s časi. ki so se tudi v Nemčiji spremenili. Veliko pozornost je vzbudila knjiga -Amoa Bas«, ki jo je spisal Paul Hartlmnier o svojem potovanju po Abesiniji od severne Eritreje do ekva- torja. Hartlmaier je monakovski globetrotter, ki je v petih mesecih pretaknil 8000 km pota z avtom, konji in mezgi. Opisuje zgodovino dežele skoro od Noeta do Haile Selassiea, arhaično življenje etiopskih rodov in plemen, ki govore nič manj kot 150 različnih jezikov, pa tudi clvilizato-rične ukrepe neguša, naslednika nekdanje kraljice iz Sabe v Zlati deželi. Abcsinija jc orjaška visoka planota, v višini nad 2000 in 3000 m, posamezni vrhovi pa dosežejo 5000 m. Monakovski zdravnik dr. Mikorey zbira opise nenavadnih in nerazložljivih doživetij v gorah za znanstveno rabo in za izdajo. N. pr. halucinacije samohodcev, misli pri nesrečah, ki so jih alpinisti in planinci preživeli, razne prevare čutov itd. Material zbira »Der Bergsteiger«, založba F. Bruckmann K. G. München, Nymphenbur-gerstr. 86. Nemška ckspcdicija v Cordillere v 1. 1953 jc bila izvedena »kakor se Nemcem po vojni spodobi s skrajno štednjo, tiho in skromno«. Tako piše Österreichische Alpenzeitung v zadnjem zvezku lanskega letnika (sept. — dec.). Clankar povzdiguje akademsko tovarištvo monakovskega akademskega .alpskega kluba (AAVM), ki je to ekspedicijo vodil. Najbližji, na katerega je puščica namenjena, je verjetno Herrligkoffer, ki sc pri sestavi svoje ekspedicije ni držal »teorije moštva«. To teorijo je, kakor jc našim bralcem znano, na poseben način upošteval John Hunt. Andrea Ok g i oni opisuje v -Kivista Mensile« 1953, 5—6, svojo plezalno prvenstveno turo v stebru znane dolomitske gore Tofana di Roces. Turo sta z Aiazzijem izvedla pozimi v smeri Constantini—Apollonio. Buhl jc seveda to smer ponovil sam. V isti številki beremo prevod Buhlovega opisa nočnega zimskega vzpona preko vzhodne stene Watzmanna. V Alpah je 183582 m različnih žičnic in vzpenjač. Na tej dolžini premagujejo 59. 217 m višinske razlike in v eni uri prepeljejo 25 479 »potnikov«, smučarjev itd. Najdaljša veže Cour-mayeur s Col du Geant (Colle del Gigante): 4300m. Toda te številke veljajo samo za italijanske Alpe, za avstrijske p« smo poročali lani. 472 J. Predajte se športu in užitkom, ki vam jiö nudi lepa prirodaf Na opreznost nikar ne pozabite — riziko pa predajte zavarovanju! Zoper nezgode, za primer smrti in doživetja zavaruje: DRŽAVNI ZAVAROVALNI ZAVOD Direkcija za LR Slovenijo V LJUBLJANI • Telefon 39-121 iqp£j t\iL •öüS. ßarffeife cazdefywatye deldcicHe CMcyife LJUBLJANA — OKOLICA LJUBLJANA, PARMOVA ULICA 33 Poätnl predal 70 — Telefon ŠL: 39-141 Prejema električno energijo iz elektrarn elektroenergetskega sistema LRS in Jo oddaja potrošnikom v svojem območju preko svojih prenosnih in razdelitvenih naprav. Gradi električne naprave za visoko in nizko napetost, instalira, projektira in gradi velike industrijske instalacije in male elektrarne. Obratne pisarne: v Domžalah, Grosupljem, Črnučah In Vrhniki TISKARNA LJUDSKE PRAVICE LJUBLJANA, Kopitarjeva 6 g iHtismiiHIH^^L , ii % kuaiitetwi Lzdelaua uteh uut ^eafuMk i&delLou Knjigotlsk, r o t o t I s k , offssettlsk, bakrotisk, klišarna In knjigoveznica Platonu Ut ftianütke*.1 Pod zaščito SO LE A kreme sonce, voda in vefer ne morejo ogrožati Vaše kože, ampak Ichka le pospešujejo njeno lepoto in zdravje EM (tmrntv laitUmfe 'MicUu> in. fuvJod: S O LEA (memo/ MARIBORSKA LIVARNA IN TVORNICA KOVINSKIH IZDELKOV MARIBOR, Ulica Heroja Jevtlča 11 poštni p. ät. 20 it Tel. 34-13, 25-12, 23-0f7 -Ü Brzojav: Livarna Maribor IZDELUJEMO: medeninaste palice raznih dimenzij za avtomatsko obdelavo, odlitke vseh barvastih kovin, vodovodne, parne in sanitarne armature, gradbeno in pohištveno okovje iz medenine, niklano ali pok romano, črpalke, gibljive spiralne cevi, odkovke in odpreske iz bakrenih, einkovih in aluminijevih Icgur, peči za kopalnice itd. VRŠIMO: pretapijanje in regeneracijo barvastih kovin Naročila izvršimo kvalitetno In po konkurenčnih cenah Kupujemo odpadke barvastih kovin po najvišji dnevni ceni Ifl MARIBORSKA W TEKSTILNA Wv TOVARNA MARIBOR Požtni predal St. 9 ti Brzojavni naslov: TEKSTILTVOR MARIBOR Telefon: 24-32, 24-18. 21-12, 26-33, 28-08 PREDILNICE TISKARNA TKALNICE APRETURE BARVARNE SUKANCARNA Proizvaja: bombažno prejo, sukance za šivanje in vezenje, hla-fevino, klote, bombažne m umetno svilene podloge, flanele, popeline, cefirje, kretone, tiskanine iz bombaža in stanične volne, tkanine v imitaciji šantunga. Vse naše tkanine iz stanične volne kakor tudi šantung so apretirani proti mečkanju in so opremljeni s posebnimi zaščitnimi znaki, ki jamčijo za obstojnost apreture tudi po večkratnem pranju Izvaža: sukance za šivanje, hlačevino, klote, svilene serže, popeline, cefirje, kretone ter tiskanine za moško perilo in ženske obleke Uvaža: barve, kemikalije, utcnzilije itd. If-ii muL uuletld u> inaai lizedw> doici kvaliteti (m- nizkih Uiiak TISKARNA -i | »Tože iftallccic« | 1- • LJUBLJANA Nazorjeva ulico št. 6 TISKARNA izdelava vseh vrst tiskovin, kaia-logov, časopisov, revij in knjig KNJIGOVEZNICA vezava preprostih in najboljših del K L 1 Š A R N A izdelava eno- in večbarvnih klišejev ■ ŠTAMPIUARNA izdelava vseh vrst žigov in pečatov J ODKUPUJE vsake količine po najugodnejših cenah vse vrste ODPADKOV kovnega in litega železa tekstila, papirja, stekla, gume, kosti itd. Odkupne postaje v vseh večjih krajih Slovenije fiduad« PODJETJE ZA PROMET Z ODPADKI LJUBLJANA Parmova ul. 33 Telefon štev. 22-664, 21-732 Žito Ljubljana podjetje za nakup in prodalo žil in mlevskih izdelkov Kupujemo in prodajamo use/) iiMiJiitmiuiiiHiiffiimiiiiniuniiniiiiiiiniiiiiiaiiiMiiiflfiiiiiiniiMiituiiitiiniiiiiiiiifiiiiiiiaiiHiuii vrst žita in graQorice ter iiHiTrtiHniiiiiiHiiNiiHiiiHiatiMHHiiiifiiiitiiiriiHiiiMimiittiiiBniiMiiniiiHiMiiiiuiiniiiiiiiiniiimu dobavljamo kvalitetne mlevske lllllllllillllllHIllllllKIIIIIIIIIIIIMIM izdelke. imiitiMiiiiriiniiiniiiiiiiHiiiuiniiiiiiiiMiiiiiiiiiiiiiHiiiiniiiiiiinitinntiiiiiiifrMiaiiiiriiniiiiiimiJi Za živinorejce imamo prvovrstna MiiMiiiiiiiiiiiiiNiiimiiiiiniiiiiiiiiiiiiu^ močna krmila V našem laboratoriju 'vršimo proti nizki odškodnini komtr-cialno-sirokovnc analize Vsem odjemalcem jamčimo za s o 1 t dt n o postrežbo Nafti telefoni: hišna centrala: 30-171, direktor: 30-788 Trgovsko podjetje z radio in elektro materialom nudi v svojih poslovalnicah BLISK Titova c. 47o m JUGOTEHNIKA Čopova ulica št. 12 bogato izbiro vsakovrstnega visoko kvalitetnega radio in elektromateriala po najnižjih cenah • V lastnih delavnicah izvršujemo strokovna in cenena popravila jHHgf Y\ 'ifttm. ISfll Ik JUGOTEHNIKA - Uprava: Lepi pot S. telefon: 20-505 - Poslovalnica Čopove 12, telefon: 21-221; BLISK, Titova 47a - Delavnica: JUGOTEHNIKA, Stari trg, telefon: 20-B83 Stwekifa-me LJUBLJANA Frankopanska ulica 11 TELEFON ŠT. 20-171, 20-218, 20-678 Plani inci! Za okrepčilo po naporni hoji v gorah Vam nudimo v vseh planinskih postojankah naše priznane proizvode Bela ut cdeca uma iz vseh področij Jugoslavije, posebno pa iz štajerske, Primorske in Istre Siwouko v naših originalnih steklenicah VčCMuUi Extra Bacchus (/*£ A/zste JUUeqev mv dcuqiU Jz^aniU Ne pozabite na našo okrepčilno in osvežujočo Cockta-Cockta, in druge brez- ali lahko alkoholne pijače cockla cockta Planinska založba deluje kol strokovna komisija v okviru Planinske zveze Slovenije v Ljubljani, Lfkozarjeva uL 12 Tcleloo 41. 32-553 Njen založniški program je načrtno zalaganje planlnsko-alpinistične literature in kart za njeno članstvo po načelu: kulturno zavedni planinec ljubi in podpira planinsko knjigo. Planinska društva širom Slovenije so zadolžena gojiti svojo društveno knjižnico in skrbeti za plan. branje na postojankah V zbirki: NASI VELIKI PLANINCI sta do sedaj izšli knjižici: 1. JAKOB ALJAŽ — triglavski župnik, spisal Janko Mlakar, 120 din; 2. HACQUET BALTAZAR — spisal Josip Wester, 120 din. Kot nadaljnja knjižica izide v septembru: 3. JUG KLEMENT — dr. Vladimir Bartol, Zorko Jelinčič in dr. Vladimir K a j z e 1 j Serija sc nadaljuje V zbirki: PLANINSKE KARTE SLOVENIJE: 1. JULIJSKE ALPE — 160 din; 2. KARAVANKE, KAMNIŠKE ALPE IN SOSESCINA — 200 din; ista karta brez zelenega ovitka in besedila 160 din Prav v kratkem izide nova knjiga o slovenskem alpinizmu: V NAŠIH STENAH izbrani plezalni vzponi v slovenskih Alpah. Knjigo so napisali Mitja Kilar, Rado Kočevar tn Igor Levstek Planinska zveza Slovenije kupuje na antikvarnem trgu vso dosegljivo planinsko literaturo, ki je namenjena za naše planinske društvene knjižnice. Kupuje planinsko literaturo tudi iz privatnih rok. — Knjižničarji planinskih društev se vabijo, da pregledajo zalogo pri Planinski zvezi Slovenije in naročajo za svojo društveno knjižnico ustrezne knjige