Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA: 34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - Tel. 83-177
PODUREDNIŠTVO:
34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 - Tel. 414646
Letna naročnina, Italija	Lir 17.000
Letna inozemstvo	»	25.000
Letna inozemstvo, USA dol.	30
Poštno čekovni račun: štev. 24/12410
■	
	9
Leto XXXIII. - Štev. 25 (1658)
Gorica - četrtek, 18. junija 1981 - Trst
w	J Ulil J d izr oj. - iiai
k izvirom! Slovensko romanje na Vejno
Če se je tako spreminjanje besedila zna-nih nesmi doEaialo v zadnii voini. ie neka- Na nraznik sv. Antona Padovanskeera \e. Kristusa Sina Onptnvp.ea. v rpsnir.i in lin-
Posamezna številka Lir 400
Vrnimo se
SPREMENJENI PRIIMKI
Bližamo se zaključku šolskega leta. V časopisih bomo znova brali imena dijakov in dijakinj slovenskih šol, ki so izdelali razne izpite. Uspehi na šoli so nekaj veselega, vendar mene vsako leto boli, ko Prebiram ta imena, kako so njih priimki spačeni. Namesto lepih slovenskih priimkov bereš razne spakedranke, kakor so jih ustvarili razni uradniki v času fašizma. Gre za problem, na katerega bi rad opozoril sedaj, ko bomo v časopisih znova brali take spačene priimke.
Kolikokrat tožimo nad krivicami, ki nam jih je fašizem storil kot narodni skupnosti. Hočemo in zahtevamo, naj nam jih Popravijo. Toda hočemo, naj to storijo drugi in ne mi sami; naj popravi oblast, država, občina in ne vem še kdo. Mnogi se Pa nič ne pobrigajo, da bi se jim popravila ena najbolj kričečih krivic, to je, naj bi se jim vrnili njih prvotni priimki. Te krivice oblast ne bo sama popravila, kajti kdor molči, pomeni, da je zadovoljen. Za kaj naj bi uradno popravljali, kar so prej uradno pokvarili? V demokratični družbi se mora tudi državljan sam pobrigati, če se mu godi krivica. Če tega ne stori, poceni, da je zadovoljen, da soglaša. Zakaj bi torej takemu delali novo nasilje in mu Po uradni poti znova vrnili stari priimek!
Vemo, da se po zakonu brez posebnih težav vrnejo nekdanji priimki tistim, ki to zaprosijo. Ali zaprositi je treba. Zakaj tega ne naredijo premnogi, da bi tudi s tem izpričali svoj rojstni izvor, svojo narodno identiteto?
Ko so nam uradno spreminjali priimke, sem se vpraševal, zakaj so takrat še naprej ostali priimki Cosulich, Suvich, Leich (fašistični senator) in drugi. Bili so Italijani, toda niso hoteli zatajiti svojega porekla, ki bi moralo biti vsakemu človeku dragocena dediščina.
PREKRŠČENE VASI
V zvezi s tem bi opozoril na drugo dediščino: to so imena naših vasi in naselij. Bral sem, da hočejo znova obuditi Dolino namesto San Dorligo; sedaj imamo Opici-«o (Opčine) namesto fašističnega naziva ^oggioreale. Toda še vedno čaka Podgora, da ji vrnejo njeno prvotno obliko. Vsa Zgodovina prve svetovne vojne pozna »le battaglie sul Podgora«. Tudi v Rimu je via '“odgora. V prvi svetovni vojni ni nihče Poznal »Piedimonte«. Zakaj bi se ne vrnili k izvirnemu, k originalnemu imenu?
Na žalost so na pot prekrščevanja vasi in krajev stopili tudi v Sloveniji. Tudi tam so po vojni prekrstili lepo število krajev.
V	naši bližini: Šempeter na Krasu je postal Pivka, Šentvid so preimenovali v Podnanos, Rihemberk je sedaj Branik, Sv. Katarina nad Kromberkom je enostavno Kekec in Sv. Marko, hrib nad Šempetrom Pri Gorici, ni več »sveti«, temveč preprogo »Marko«. Pa še toliko drugih sličnih Preimenovanj dobimo v Sloveniji. Še dolgo bodo pričala o stalinizmu v matični domovini.
V Slovenskem geografskem leksikonu so Se potrudili, da so zbrali vsa zemljepisna ''"ena krajev v Sloveniji, tudi ledinska. To J e zelo prav, saj so imena del pretekle Zgodovine in priče nekdanjih časov. Zaradi tega bi morala biti sveta in nedotakljiva ža vsakogar. Bi morala biti, a žal niso.
POTVORJENA BESEDILA PESMI
In še tretji pojav, ki me grize in bi mo-ra* gristi tudi druge. To je spreminjanje besedil ljudskih pesmi. Gre za svetne in Nabožne, za ljudske in za ponarodele
Pesmi.
Za prvi maj je v Rupi nastopil neki zbor Slovenije. Na programu je imel tudi "ekaj partizanskih pesmi. Toda kako me zbodlo, ko zapojejo kot »partizansko« ‘isto ljudsko »S planine je priskakljal soldov brhki sin«, oni pa zapojejo »S pia ’>ine je priskakljal junaški partizan«. Po tržaškem radiu sem slišal posnetek z re-ViJe Primorska poje v Kulturnem domu v ^rstu. Tam je zopet neki zbor zapel ljud Sko »Po cesti primaršira...« Namesto junakov so bili partizani, kakor da so x Partizani borili tudi proti Turkom.
Če se je tako spreminjanje besedila zna nih pesmi dogajalo v zadnji vojni, je nekako razumljivo. Toda da se sedaj po skoro 40 letih še vedno vztraja pri takšnem potvorjenem besedilu in da s takšnim besedilom nastopajo zbori celo na pevskih revijah v inozemstvu, je nerazumljivo in neokusno, ker je potvorjeno.
Prav tako je nedopustno in neokusno početje »učenjakov« v Ljubljani, ki so izdali Cerkveno pesmarico in v njej spremenili besedilo raznim starim nabožnim pesmim. Besedilo so »modernizirali«, s tem pa napravili pesmarico za kaj malo uporabno, kot mi trdijo razni naši zborovodje.
Kako naj zaključim? Preprosto s tem: Vrnimo se k izvirnemu, pristnemu, domačemu, ki ima in bo imelo trajno veljavo, kakor domače vino.
K. H.
Misijonarke ljubezni tudi v Vzhodni Nemčiji
Vzhodnonemške oblasti so izdale dovo ljenje, da se Misijonarke ljubezni, ki jih je ustanovila in vodi m. Terezija iz Kalkute, naselijo v vzhodnem Berlinu. Prednica nove postojanke bo prišla iz mesta Essen v ZR Nemčiji, kjer že obstaja njihova redovna hiša.
Na praznik sv. Antona Padovanskega je 350 Ljubljančanov poromalo v Marijino svetišče na Vejni. Do Opčin so se pripeljali s posebnim vlakom. Vodili so jih patri frančiškani iz Ljubljane, ki so organizirali romanje tudi v počastitev 750-let-nice smrti sv. Antona. Ob 11.30 je daroval sv. mašo tržaški škof Bellomi; z njim so somaševali škofov vikar dr. L. Škerl in pet patrov. Pri darovanju je g. škof prejel darove, ki so mu jih prinesli darovalci, oblečeni v narodne noše. Škof je imel naslednji nagovor:
SPOŠTOVANJE IN LJUBEZEN
V	čast in veselje mi je, da kot pastir tržaške Cerkve danes prvič pozdravim tako pomembno zastopstvo božje Cerkve, ki Živi v Sloveniji. Rad bi osebno pozdravil vsakega posebej kot drage brate in sestre. S poljubom miru objemam vse skupaj s spoštovanjem in ljubeznijo; in to v ljubezni našega edinega Gospoda, Jezusa Kristusa.
Med vami sta, čeprav odsotna, vaš gospod nadškof in metropolit dr. Alojzij Šuštar in njegov pomožni škof dr. Stanislav Lenič. Po vas jima pošiljam voščilo apostola Janeza: Z vami naj bo milost, usmiljenje in mir od Boga Očeta in Jezusa
Zgodovinski dogodek
»Janez Pavel II. je imenoval za metropolita cerkve v Kantonu (Kitajska) msgr. Dominika Tang Yee-Minga iz Družbe Jezusove, doslej naslovnega škofa elatejske-ga in apostolskega administratorja kan-tonske nadškofije.«
S temi vrsticami, ki jih je uradni list Apostolskega sedeža objavil letos 6. junija, je prišlo do zgodovinskega premika v odnosih med sedanjo komunistično oblastjo na Kitajskem in med katoliško Cerkvijo.
Z zmago Maove revolucije je takoj nastalo s strani oblasti sovražno vzdušje nasproti Cerkvi in že leta 1955 so bili v celoti prekinjeni vsi obstoječi stiki med kitajsko Cerkvijo in Vatikanom. Zadnji škof, ki ga je papež Pij XII. še mogel imenovati je bil Antony Yang-Kuangchi, tod. končal je takoj po imenovanju v zaporu. Na pobudo komunističnih oblasti je leta 1977 prišlo do ustanovitve združenja pa-triotičnih duhovnikov, ki naj bi tri milijone kitajskih katoličanov povezali v avtonomni Cerkvi, povsem neodvisni od rimskega papeža.
Msgr. Dominik Tang je bil zaprt od leta 1958. Za njim je izginila za več časa vsaka sled, tako ga je papeški letopis razglašal vsako leto znova vse do 1970 za mrtvega. 9. junija 1980 pa so oblasti nepričakovano msgr. Tanga osvobodile. Apostolski sedež je nato po skritih kanalih z vednostjo kitajske vlade msgr. Tanga imenoval za na-
slovnega škofa v Elatei in za apostolskega administratorja v Kantonu.
Tajni diplomatski stiki so se nato nadaljevali. Vršili so jih najprej jezuiti kitajskega porekla, ki so se podajali na obisk k svojcem, potem pa cerkveni dostojanstveniki višje stopnje kot kardinala Konig in Etchegaray.
Dokončen preokret vsej zadevi pa je dal papežev govor 18. februarja letos v Manili na Filipinih, ko je Janez Pavel II. povabil kitajske katoličane, naj pozabijo pretekla medsebojna nerazumevanja, oblastem pa dal zagotovilo, da Cerkev nima svetnih ciljev niti želje po oblasti.
V	tistih dneh se je mudil msgr. Tang v Hongkongu, kjer se je podvrgel kirurškemu posegu. Ko je za to zvedel sv. oče, ki je pravkar zaključeval svoj obisk na Japonskem, je nemudoma poslal v Hongkong svojega državnega tajnika kardinala Casarolija, da bolnega škofa obišče.
Po štirih mesecih ponujene roke s Filipinov so kitajske oblasti sporočile Apostolskemu sedežu, da pristajajo na imenovanje msgr. Tanga za rednega nadškofa v Kantonu. Svoj pristanek je dalo tudi združenje patriotičnih duhovnikov. Sv. oče je novega nadškofa sprejel v Rimu 30. aprila letos. Jasno je, da bo po svoji vrnitvi na Kitajsko služil kot naraven most za zbli-žanje med ljudsko Kitajsko in katoliško Cerkvijo, žrtve le niso bile zaman.
Kristusa, Sina Očetovega, v resnici in ljubezni. To voščilo izrekam tudi patrom frančiškanom, ki so vas pripeljali in vam, dragi bratje in sestre.
ENA DUŠA IN ENO SRCE
Vem, da živite v resnici in da od vsega začetka izpolnjujete zapoved ljubezni in da se ljubite med seboj. Vem, da vaša Cerkev zvesto in vztrajno služi vsej slovenski skupnosti, ko ustvarja bratstvo in gradi mir. Sedaj obhajamo sveto Evharistijo, ki je vir in podlaga za bratstvo med ljudmi in za mir med narodi.
Kristusova kri od nas odstranja delitve ki so vedno greh; podira vse pregrade in odpravlja meje, ki postavljajo narode, ki se razlikujejo po jeziku in kulturi, v stanje medsebojnega nepoznanja in celo nezaupanja ter neprijateljstva; izpred oči in srca odstranja vso tisto navlako, ki nam ne dovoljuje, da bi se pogledali iz oči v oči in si priznali, da smo od zmeraj p jatelji.
Kri nove in večne zaveze nas povezuje Z globokimi in trdnimi vezmi čiste in močne ljubezni; tiste ljubezni, ki je močnejša kot sovraštvo, ki ga satan stalno seje v brazde naše zgodovine; ljubezen, ki je močnejša kot vse druge človeške vrednote; ki pa preneha biti ljubezen, kadar postavlja ljudi drugega proti drugemu.
Pustimo, da ta sveta Kri sprave in miru prodre v naša srca in nas tako prevzame, da borno res enotno božje kraljestvo; pustimo, da nas bo oživilo novo življenje, ki ga prinaša in nam ga daje Kristus; da bo tako vse človeštvo prerojeno za ljubezen, svobodo in veselje.
PRED MARIJO
Zbrali smo se v svetišču Marije, matere in kraljice. A čigava je la mati in kraljica? Odgovarjam: mati in kraljica vseh, brez izjeme. Slovanov in Italijanov ter vsega sveta. To svetišče, ki je zgrajeno na meji dveh kultur, je zgovorno znamenje in kraj, ki sprejema vsak pristen izraz kulture, Zgodovine in ljudskih izročil.
Svetišče je velik dom skupnega Očeta, ki sprejema vse ljudi in ne zavrača nikogar. Na pragu te skupne hiše bedi Marija, da so vrata vedno odprta. Tako vsak občuti, da ga tu pričakuje mati, ki ga bo nežno objela z materinskimi rokami in popeljala v notranjost božje družine.
V	imenu Boga, Očeta vsega stvarstva, v imenu Kristusa, brata vseh ljudi, in v imenu Svetega Duha, ki se daje vsem ljudem, izjavljamo: podrt je vsak zid, ki nas je delil; vsaka trdnjava je porušena; vladata naj sprava in mir; združeni hočemo delati za edino božje kraljestvo.
Bratje in sestre! Ko se boste vračali na svoje domove in v svojo domovino, ponesite s seboj tudi sklep, da boste sveto živeli v resnici in ljubezni; ponesite vsem blagoslov, za katerega bomo sedaj prosili pri maši; in to za Jugoslavijo, za Italijo in za ves svet.
Smrt, ki je pretresla Italijo
Padec 6-letnega Alfreda Rampi j a v arte-ško jamo pri Vermicinu nedaleč od Rima preteklo sredo je postal v Italiji za nekaj dni glavni predmet pogovorov in zanimanja, k čemur je svoje dodala še televizija, ki je iz poteka reševanja naredila pravi televizijski špektakcl. Marsikdo se ni mogel znebiti vtisa, da je bilo pri vsem tem poročanju vse preveč teatralnosti, pa premalo resničnega sočutja in doživljanja.
In še ena misel se je marsikomu porodila: zakaj se ne rešuje z istim zanosom Življenj v materinem telesu, kjer ogroženi otroci prav tako prosijo, da se jih pusti pri življenju? Ali je človek res šele človek potem, ko ga poznamo ali pa že tudi tedaj, ko nastaja?
Vsa zgodba nesrečnega Alfreda pa se je kljub dobri volji reševalcev (vse preveč je bilo zraven nepotrebnih radovednežev
Prvi krog parlamentarnih volitev v Franciji
Vse kaže, da bo prihodnjo nedeljo Francija imela poleg socialističnega predsednika še parlament s socialistično večino. Tako bo predsedniku Mitterandu dana možnost, da sedem let svojeg mandata preživi brez večjih ovir in težav.
Volitve v prvem krogu za novi francoski parlament preteklo nedeljo 14. junija so potrdile premik na levo, ki je že prišel do izraza v maju ob predsedniških volitvah. Tako so socialisti prejeli 37,5 % glasov, komunisti pa komaj 16,17 %. Glavni stranki, ki sedaj tvorita opozicijo proti Mitterandu, sta prejeli 20,8 % (golisti) oz. 19,2 % (pristaši bivšega predsednika G. d’Estainga).
V	prvem krogu volitev je bilo od 591 poslancev, kolikor jih šteje parlament, izvoljenih 156. Volilni zakon namreč določa, da je v prvem krogu izvoljen samo tisti kandidat, ki preseže 50% prejetih glasov. Preteklo nedeljo je to mejo prekoračilo 50 golistov, 49 socialistov, 46 d'Estaingovih pristašev, 7 komunistov in še 4 desničarski kandidati.
Kakšni pa so izgledi za prihodnjo nedeljo, ko bodo volilci izbirali le med dvema kandidatoma, ki ste prejela preteklo nedeljo največ glasov? Ker so se komunisti obvezali, da bodo glasovali za soci: stičnega kandidata povsod tam, kjer je ta prejel največ glasov (kar velja seveda tudi za socialiste do komunistov), se zdi, da bodo socialisti osvojili še 202 sedeža, komunisti 35, golisti 25 in d’Estaingovci 12, medtem ko je usoda 55 poslanskih mest še negotova.
Nekaj pa je pri tem še zagonetno: kako se bo odločilo 30 % tistih volivcev, ki so v prvem krogu ostali doma. Če bodo storili tudi prihodnjo nedeljo tako, bi izid volitev že moral biti skoro znan.
Komunisti so v očividni zadregi: radi bi postali deležni oblasti, zato so Mitterandu ob teh volitvah obljubili brezpogojno podporo; še več: obsodili so sovjetski poseg v Afganistanu. Za Mitteranda bodo nadležni zavezniki. Zato bo skušal iskati podpore tudi pri golistih in ostalih sredinskih strankah. Če mu bo to uspelo, bo imela Francija namesto vlade ljudske fronte vlado leve sredine, kar bi še najbolj odgovarjalo večini francoskega prebivalstva.
in nadležnih »svetovalcev«) tragično zaključila. Razplet okoliščin je bil tak, da se dečka ni moglo pravočasno potegniti iz jame. Sprva je obstal v globini kakih 35 metrov. Prvi poskusi, da bi ga z vrvjo neposredno potegnili na površje, niso uspeli. Nato so začeli kopati vzporeden rov, a se je kopanje zaradi trde plasti granita zataknilo pri 32 m. Medtem je otrok zdrsel še 26 metrov globlje.
Spet so poskusili priti do Alfreda po arteškem vrelcu. Dvema drobnima in gibčnima človekoma je to uspelo. Prvi je otroka še našel pri življenju, drugi je mogel ugotoviti le še smrt. Vsa tehnična sredstva so bila preslabotna, da bi rešila življenje. Vse preveč je tudi bilo improvizacije, da ne govorimo o tistih, ki so ves potek reševanja bolj ovirali kot mu pomagali.
Dva jugoslovanska škofa na pogrebu Višinskega
V imenu jugoslovanske škofovske konference sta se pogreba kardinala Višinskega udeležila zagrebški nadškof Franjo Kuharič in slovenski metropolit dr. Alojzij Šuštar. Kakor je slednji izjavil ob svojem povratku v Ljubljano, so ju na Poljskem sprejeli z izredno pozornostjo. Pogreb sam je bil zelo mogočen. Na Trgu zmage, kjer je bila pogrebna maša, se je zbralo več ljudi kot ob papeževem obisku. K pogrebu so namreč prišli verniki iz vse Poljske, pri papežu pa so se ljudske množice razdelile po krajih, ki jih je obiskal.
Čilski škofje v opreki z režimom
V posebnem pastirskem pismu so čilski škofje zapisali, da je sedanji vzgojni šolski program, ki ga izvaja vlada generala Pinocheta, škodljiv za moralno oblikovanje doraščajoče mladine, saj se opira na vrednote potrošniške družbe in individualizem. Liberalistični gospodarski sistem, ki ga Pinochetov režim zagovarja in pospešuje, nujno utrjuje potrošniško miselnost v mladini ter uničuje v njej duha kritičnosti.
Skrivnostna smrt slovaškega duhovnika
V Bratislavi so našli umorjenega Prenesla Koufala, ki se je dal pred leti tai no posvetiti v duhovnika. Ko mu je po' cija prišla na sled, je od njega zahtevala sodelovanje v škodo Cerkve na češkoslovaškem. Ker je Koufal te zahteve odklonil, je bil kaznovan s smrtjo. Policija je seveda Koufalovo smrt označila za samomor.
Msgr. Dominik Tang, ki ga je sv. očfc imenoval za škofa v Kantonu na Kitajskem. Minilo je 25 let, odkar je Apostolski sedež zadnjič imenoval kitajskega škofa
Ob škofovih vizitacijah v slovenskih župnijah
i isi i
Dr. Rudolf Trofenik - 70-tetnik
Nadškofov obisk se je vršil v naši župniji v dveh delih: v maju ob slovesnosti sv. birme smo imeli obisk bolnikov in starejših župljanov po njih domovih, srečanje z birmanci, starši in botri ter srečanje s farani zvečer pri šmarnicah. Poleg tega so se številni verniki srečali z njim na dan sv. birme kar dvakrat: zjutraj in zvečer, ko je med nami maševal.
V četrtek 11. junija pa je prišel na vrsto še drugi del obiska. Najprej je bilo dopoldne srečanje z učenci in učitelji osnovne šole na dvorišču pred šolsko stavbo. V imenu učiteljev je g. nadškofa, ki je prišel v spremstvu domačega župnika, ki je tudi katehet na šoli, pozdravil učitelj Anton Korošec in mu zaželel dobrodošlico. Ester Ferletič in Klavdij Peric iz petega razreda sta mu deklamirala pesem v pozdrav, mala Zdenka Jarc iz 1. razreda pa mu je poklonila šopek cvetja. Zborno recitacijo so potem podali učenci 5. razreda italijanske šole. Nato so vsi zapeli dve nabožni in dve narodni pesmi, na škofovo izrecno željo pa še »Ko bi ljudje ljubili se...«
Po tej pesmi je g. nadškof povzel besedo in spodbujal vse, naj že kot otroci delajo za ljubezen, mir in razumevanje. Prav prisrčno je bilo srečanje z najmlajšimi v otroškem vrtcu. Ti so ga lepo sprejeli, tako kot znajo samo otroci, mu zapeli nekaj pesmic in se nato z njim čisto preprosto pogovarjali.
Zatem se je nadpastir podal na orožniško postajo, kjer se je zadržal v razgovoru s poveljnikom, orožniki in nekaterimi člani njihovih družin.
Obiskal je tudi še tri bolnike, ki so bili v maju odsotni; tudi ti so se njegovega obiska zelo razveselili.
Zvečer je obiskal najprej sedež občinske uprave, kjer so mu člani odbora osvetlili razne vidike življenja v občini. Župan Mario Lavrenčič ga je uradno pozdravil in poudaril zlasti nadškofovo zavzetost za slovensko manjšino, ki je del naše nadškofije, in njegov trud, da se našim ljudem približa s tem, da jim govori v domačem jeziku. Nadškof pa je v odgovoru poudaril svoje veselje nad tem, da vidi v vasi tolikšno blagostanje, ki pa ne sme nikakor zadoščati za srečo in blaginjo posameznika in družbe, da moramo zato vsi težiti za tem, da gledamo na višje vrednote. V spomin na obisk mu je župan podaril plaketo s podobo spomenika padlim.
Nadškofa so povabili v goste tudi upravitelji domače kmečko-obrtne hranilnice in posojilnice. Ravnatelj in predsednik sta mu na kratko orisala zgodovino posojilnice ter njeno nekdanje in sedanje delovanje v korist domačega prebivalstva. Gospod nadškof je gostiteljem izrazil svoje zadovoljstvo nad doseženimi uspehi in vse spodbujal, naj tako uspešno tudi nadaljujejo.
Sledil je obisk društva »Jezero«. Tam so ga sprejeli člani odbora društva in včlanjenih odsekov. Predsednik Karlo Ferletič je podal zgodovino društva in opis njegovega delovanja hkrati pa izrazil zadovoljstvo nad obiskom, na kar je gost odgovoril m se zadržal v sproščenem razgovoru.
V župnišču se je nato srečal s člani župnijskega odbora, se zanimal za versko stanje v župniji ter za zavzetost vernikov za duhovni napredek. Razvila se je živahna debata, v katero so mnogi posegli, nadškof pa je misli povzel in vse bodril, naj se čimprej zavzamejo za ustanovitev pravega župnijskega sveta in za zavzeto ter soodgovorno sodelovanje laikov na raznih področjih farnega življenja.
Medtem se je nabralo pred dvorano lepo
število ljudi, na vrsti je bilo namreč srečanje v župnijski dvorani s skavti, člani društva »Hrast« in cerkvenim pevskim zborom. V pozdrav so nadškofu zapeli skavti nekaj svojih pesmi ob spremljavi kitar. V imenu 3. čete ga je pozdravil študent Ren-co Frandolič, podal zgodovino nastanka skavtov in skavtinj v Doberdobu in njih sedanjo vsestransko dejavnost. V imenu društva »Hrast« ga je nato pozdravila prof. Franka Ferletič-Cernic in osvetlila delo društva in pevskega zbora.
Mešani pevski zbor je nato zapel nekaj narodnih in drugih priložnostnih pesmi, ob domači kapljici in prigrizku pa se je razvil živahen razgovor, nakar je g. nadškof zaključil s pozivom vsem, naj tako uspešno nadaljujejo in zlasti mlade spodbujal, naj radi stavijo svoje sveže sile na razpolago Bogu in farni skupnosti.
V Munchnu v Nemčiji je izšla posebna zbirka razprav (»Serta Balcanica-Orienta-lia Monacensia«) v počastitev 70-letnice rojstva znamenitega slovenskega rojaka Rudolfa Trofenika, dvojnega doktorja — pravnih ved in modroslovja —, predvojnega docenta in tajnika pravne fakultete v Ljubljani, po vojni pa slovitega monakov-skega založnika in urednika knjig in zbirk zgodovinskih virov in znanstvenih razprav iz slovenske in jugovzhodnih evropskih književnosti.
Rudolf Trofenik se je rodil leta 1911 v Mariboru. Na klasični gimnaziji v Mariboru (1922-1930) je postal znan kot izredno nadarjen in iznajdljiv študent. Ze v nižji gimnaziji se je pridružil neodvisnemu mladinskemu gibanju okoli revije »Križ na gori« (pozneje »Križ«), Ta dvojna gimnazijska izoblikovanost ga je ob odhodu na univerzo v Ljubljani označevala kot izrazito samostojno in obetajočo osebnost.
Nova cerkev v Ankaranu
Ankaran je naselje ob slovenski obali Sanjavo gleda proti Kopru. Za hrbtom ima Trst. Skupaj z Debelim rtičem njegova obala vztrajno rine v koprski, oziroma v tržaški zaliv. V zemljiških knjigah je zapisano Oltra (preko, čez); dodali so še ' (dolina) in tako je nastalo ime Valdoltra (dolina tam čez), kakor se imenuje znana ortopedska bolnišnica. Za zaledje pa najdemo v zemljiških knjigah ime Miljski hribi. Te Miljske hribe deli na polovico meja z Italijo. Na jugoslovanski strani se je vgnezdila župnija Sveta Brigita.
Na tem področju je bilo več cerkva in kapelic, povečini v sklopu bolnišnic ali samostana benediktincev, ki je stal na kraju, kjer je danes hotel Adria. Po zadnji vojni so se vse uporabljale v druge namene. Edinole cerkvico na griču, posvečeno sv. Brigiti, so postopoma obnavljali in začeli uporabljati za zbiranje vernikov in za mašo. Po odhodu italijanskega duhovnika ; nekaj časa hodili sem gor maševat so nji duhovniki (nekateri duhovni pomočniki so tu tudi stanovali), dokler ni bila leta 1965 ustanovljena samostojna župnija Sv. Brigita. Koprski škof je prosil slovenske salezijance, da bi oskrbovali novoustanovljeno župnijo. Prvi jo je upravljal Franc Sitar. Od 1967 vodi župnijo Ivan Miklavc ki je vzel na svoje rame tudi breme gradnje nove cerkve v Ankaranu.
Cerkvico sv. Brigite (ali Bride) na griču so obnavljali, tudi nekoliko razširili, prav tako tudi zraven stoječe župnišče. Met' tem časom se je podoba tega dela obalnega področja močno spremenila. Število prebivalcev na področju župnije sv. Brigi te stalno raste. Starih, domačih prebival cev skoraj ni več, pač pa so se naselili novi iz vseh krajev Slovenije in Jugoslavije Povečini so zaposleni v Kopru ali okolici, na ankaranski obali pa mnogi v turizma To verski pripadnosti je župnija izred pestra: poleg katoličanov so pravoslavni, muslimani, protestanti in mnogi brez verske pripadnosti.
Na področju župnije se najbolj razvija tisti del, ki leži ob obali. Tu gradijo stanovanjske bloke in rastejo nova naselja. Razen turističnih objektov (hotelov, kampov, počitniških domov in hiš) so tu še tri velike zdravstvene ustanove: interni oddelek koprske bolnišnice v Ankaranu, ortopedska bolnišnica Valdoltra in mladinsko zdravilišče Debeli rtič. Računa se, da živi na področju župnije okoli 4.000 ljudi
Poleti se temu številu pridruži še množ' ca turistov. Veliko turistov prihaja tudi
iz inozemstva, zlasti v hotel Adria in v kampe. Za vse te potrebe je sedanja cerkev sv. Brigite neprimerna, ker stoji na grebenu griča in je oddaljena od obale ka ke tri kilometre. Tako je bilo nujno mi sliti na novo cerkev ob obali, ki bi i popestrila turistično ponudbo, zlasti za goste iz tujine.
Po mnogih prošnjah za lokacijo je dozorel čas, da so na pristojnih mestih tudi to vprašanje začeli reševati. Izbrana je pr’ merna lokacija v Ankaranu, zbrana je dokumentacija in napravljeni so načrti, ki so bili izdelani pod vodstvom ing. arh. Ivana Berganta.
Cerkev bo imela obliko osmerokotnika in v njej bo prostora za 200 sedežev. V podaljšku cerkve bo župnišče in drugi prostori, ki jih potrebuje župnija. Nad streho cerkve se bosta po načrtu dvigala dva oporna zidova, ki bosta nosila strešno kon strukcijo in nadomeščala zvonik. Med nji ma bo na vrhu prostor za križ. Ko bo ta postavljen, se bo tudi na zunaj videlo, ■ je to cerkev, čeprav ni zidana v klasični obliki cerkva, kot smo jih bili navajeni \ prejšnjih časih.
Čeprav načrtovana cerkev z župniščem ne bo velika, bo spričo današnjih visokih cen v gradbeništvu tako draga, da je za njeno izgradnjo nujna pomoč vernikov iz vse Slovenije in naših rojakov iz zamej stva. Župnija sama, ki je brez večje verske tradicije, bo lahko prevzela le majhen de! denarnih stroškov. Verniki te župnije bodo skušali čim več pomagati z lastnim delom, kadarkoli bo to mogoče. S tem se tudi gradi župnijsko občestvo. Tudi koprska škofija kot taka je v težavnem položaju, ker je vsa svoja denarna sredstva vložila v gradnjo cerkve v Novi Gorici. Nujno se je treba obrniti za pomoč k vsem ljudem dobre volje, če hočemo, da se bodo načrti, na katere se je toliko časa čakalo, sedaj ko je izdano dovoljenje, tudi uresničili.
V tem težkem položaju se je župnijski urad v Ankaranu odločil, da bi se nekaj denarja dobilo tudi z izdajo knjige prof. Janka Ravnika »Lepa si, zemlja slovenska«, ki mu jo je Mohorjeva družba iz Celja odstopila v prodajo. Cisti dobiček bo uporabljen za gradnjo cerkve v Ankaranu.
KRATKE NOVICE
Krščanska družina in duhnuni pnklici
Drugi vatikanski koncil imenuje družino »prvo semenišče« s posebnim ozirom na poklice za službeno duhovništvo. Ta trditev sloni na prepričanju, da ima krščanska družina v starših »prve vzgojitelje vere« otrok in da družinsko ozračje (molitev, globoka krščanska doslednost, življenjska resnost, odprtost v ljubezni do bratov, razpoložljivost za služenje v družbi) lahko porodi v otrocih odziv na poklic, tudi ko gre za poklic posebne posvetitve, kakor je duhovniški poklic.
Toda stanje družine v Trstu, z izjemo nekaj spodbudnih primerov, žal ni tako. V mnogih primerih družina celo zaduši odziv na poklic h krščanskemu življenju in toliko bolj k duhovniškemu in redovniškemu poklicu iz mnogih vsem znanih razlogov. Zato tržaški pastoralni načrt za duhovniške in redovniške poklice predlaga naslednje:
a) spomniti je treba starše na njihovo odgovornost pri poklicu otrok. Za to je priložnost na tečajih priprave na zakon, pri pripravi staršev na krst otrok in na srečanjih s starši ob prvem obhajilu in birmi njihovili otrok;
b) duhovniki in župnijska skupnost naj izkazujejo posebno pozornost družini, tako da bo doživela pristno krščansko izkustvo v skupnosti in v dušnopastirski soodgovornosti;
c) pospešiti srečanja s skupinami, ki gojijo družinsko duhovnost, in z drugimi družinskimi skupinami za razgovor o poklicu otrok;
d) poskrbeti za redne bogoslužne sestanke, v katerih naj se zberejo okrog škofa sorodniki duhovnikov, redovnic in redovnikov, da jih škof predstavi v zgled vsemu občestvu.
■ Po treh procesih zoper oporečnike sedanjega režima v Jugoslaviji se je v Zagrebu po obsodbi generala Tud j mana, kulturnika Gotovca in univerzitetnega študenta Paraga pričel proces zoper 45-letnega Marka Veselico, bivšega člana centralnega komiteja Zveze komunistov Hrvatske in docenta za politično ekonomijo na zagrebški univerzi. Veselica je bil odstranjen z vodilnih mest v hrvaški partiji leta 1972 in nato obsojen »zaradi protirevolucionarne dejavnosti« na 8 let, od katerih je 7 tudi odsedel. Proces je začasno prekinjen in se bo nadaljeval 22. junija.
■ Centralni komite Poljske združene delavske partije (komunistov) je na svojem 11. plenarnem zasedanju potrdil pravilnost »politike obnove«, ki jo zagovarja sedanji glavni tajnik Kania, istočasno pa je ministrski predsednik Jaruzelski pred poljskim parlamentom v dramatičnih barvah orisal položaj poljskega gospodarstva. V maju se je npr. industrijska proizvodnja zmanjšala za 18 %, prireja mesa pa je padla za 500.000 ton. »Ponovno smo na 10-bu katastrofe,« je vzkliknil Jaruzelski. »Vlada se nahaja P°d številnimi pritiski in je prisiljena reševati probleme, ki bi jih lahko rešili na krajevni ravni.«
V teku njegovih univerzitetnih študijev v razdobju unitaristične diktature kralja Aleksandra (1930-1935) so se te značilnosti Rudolfa Trofenika dopolnile in okrepile v usmerjenost k slovenskim narodnim ciljem. Pod vplivom svojega strica prof. F. Vebra (1890-1975), izvirnega mednarodno priznanega slovenskega filozofa, je dr. Trofenik svoje pravne študije poglobil še z dodatnim doktoratom iz filozofije, kar mu je pripomoglo k docenturi v pravni filozofiji. Svoje praktične talente pa je dr. Trofenik izpričal kot tajnik ljubljanske pravne fakultete, dokler je vojni okupatorji niso zaprli obenem s celotno slovensko univerzo.
Stalinistični režim, ki je od maja 1945 iz centralističnega Beograda izžemalno gospodoval nad Slovenijo, ni zmogel prenašati svobodnih osebnosti niti potem, ko je že pobil tisoče ideološko nasprotnih slo venskih ljudi. Tako se je tudi dr. Trofenik znašel med tistimi, ki jih je nasilni režim Josipa Broza Tita, Borisa Kidriča in Edvarda Kardelja natrpal po ječah zaradi njihovega temeljitega in večjega znanja ter slovenskega prepričanja.
Po letih zapora je dr. Trofeniku uspelo priti v Nemčijo, kjer se je s svojo sposobnostjo kmalu uveljavil kot zbiralec redkih knjig za znanstvene knjižnice križem sveta. Uspeh na tem področju ga je opogumil, da je leta 1960 začel s svojo lastno založbo zgodovinskih in znanstvenih knjig, ki jo je razvil v solidno mednarodno književno podjetje. Ob njegovi 70-letnici obsega dr. Trofenikova založba šest oddelkov: Slovenica, Slavica, Balcanica, Albanica, Orientalia in Hungarica.
V tem pestrem književnem okviru je dr. Trofenik organiziral številne svetovne strokovnjake, zlasti nemške, v simpozijih na šestih področjih svojega založništva. Iz teh področij je v dr. Trofenikovi založbi, in večinoma pod njegovim uredništvom, izšlo 137 zajetnih knjig, od teh kar 41 iz slovenske kulturne zgodovine, narodopisja in književnosti. Dr. Trofenik je v svoji založbi priredil in izdal besedila in razlage domala vseh slovenskih književnih prvencev od Brižinskih spomenikov, prek slovenske protestantske književnosti do Poh-linovih spisov in Valvazorjeve kranjske enciklopedije. Prav posebno omembo zasluži razkošna, v usnje vezana izdaja faksimila (1968) Dalmatinove slovenske biblije iz leta 1584, ki jo je dr. Trofenikova založba izdala skupno z Mladinsko knjigo, vodilno založbo v povojni Ljubljani.
Ni pretirano reči, da v povojni dobi ni nihče toliko doprinesel k mednarodni uveljavitvi slovenske kulturne zgodovine kot dr. Rudolf Trofenik. V okviru svoje založbe je dr. Trofenik povezoval slovenske književnike in znanstvenike s strokovnjaki v zunanjem svetu.
Tesnejši sotrudniki in osebni prijatelji dr. Trofenika pa ga poznajo in cenijo tudi kot izrazito slovensko osebnost. Povezujoč svojo nadarjenost, klasično izobrazbo, pravno in filozofsko strokovnost, široko jezikovno znanje z ostro duhovitostjo in edinstvenim humorjem, je dr. Trofenik ljubeče gojil in neprisilno obvladoval družabnost med slovenskimi in zunanjimi kulturniki v Ljubljani, Nemčiji, Avstriji in Italiji. Povsod so bile njegove izbrane družbe znane in dobrodošle v najbolj privlačnih gostiščih.
V obetajočem obdobju odjuge v Jugoslaviji med leti 1965 in 1972 so dr. Trofenikovi tedenski obiski v Ljubljani zasloveli ne le zaradi njegove pomembne založniške dejavnosti, ki ga je vodila, temveč tudi kot edinstvena srečavanja različno mislečih Slovencev, ki sta jih družila zavzeta slovenska ustvarjalnost in omikana družabnost. Tudi na ravni slovenske družabne kulture je dr. Rudolf Trofenik dosegel nekaj zelo redkega in vrednega.
Naj zaključim s prijetnim spominom na dr. Rudolfa Trofenika kot brezhibno latinsko govorečega »reetor ceremoniarum« na nepozabnem »doetor potus ad tabernam sancti Bartolomei« v Ljubljani, ko je slovenska univerza leta 1938 končno podelila častni doktorat svojemu soustanovitelju in poznejšemu zaščitniku dr. Antonu Korošcu.
V imenu številnih slovenskih prijateljev in občudovalcev dr. Rudolfa Trofenika želim ob njegovi 70-letnici izraziti iskreno hvaležnost za njegove izredne slovenske dosežke s prisrčnimi voščili za nadaljevanje v zdravju in sreči.
Dr. Ciril Zebot, ZDA Tem željam se pridružuje tudi naš list. ★
■ Iran je doživel nov potres, ki je to pot prizadejal pokrajino Gol Bagh na jugovzhodu države. Do sedaj je bilo ugotovljenih 1.600 mrtvih. Italijanska Caritas je kot prvo pomoč nakazala 100 milijonov lir.
Tm na nm
■ Poverjeni ministrski predsednik Forla-ni je v sredo 10. junija vrnil državnemu predsedniku Pertiniju mandat za sestavo nove vlade. Pertini ni hotel zgubljati časa, pa je takoj imenoval tajnika republikanske stranke Spadolinija, da se loti novega poskusa. Ta upa, da bo s svojimi štirimi programskimi točkami: ozdravitev gospodarstva, moralizacija javnega življenja, odprava terorizma in zunanja politika uspel | zbrati okoli sebe dovolj trdno parlamen- i tarno večino, ki bi segala od liberalcev prek krščanskih demokratov do socialistov.
■ Prvič v zgodovini Zahodnega Berlina je postal župan mesta človek iz vrst nemških krščanskih demokratov. Je to 61-letni Richard von Weizsacker. Zanj je glasovalo 65 krščanskih demokratov in 4 liberalci. Socialdemokrati, 51 po številu, so bili namreč na zadnjih volitvah temeljito poraženi. Upravljati Zahodni Berlin pa je vse prej kot lahko: po eni strani je 7.000 praznih stanovanj, po drugi jih pa 50.000 primanjkuje. Zaradi tega cvete špekulacija z gradnjo hiš.
■ Rdeče brigade so znova dokazale, da so še močno pri življenju. Tako so ugrabile Roberta Pecija, brata skesanega terorista Patrizia, da bi z njim izsiljevale Patrizia, ki je s svojimi razkritji in pričevanji omogočil aretacijo prenekaterega brigadista in pomagal k razjasnitvi mnogih skrivnostnih primerov. Zadnje čase si brigadisti pomagajo zgolj še z nasiljem, kajti njihova ideologija je doživela zavrnitev celokupne javnosti.
Rekord hlapčevstva in pogum vere
Dneve in dneve ni Stalin nikogar pustil k sebi. Veliko je poslušal radio. Nekega dne je telefoniral na komite za radio, kjer so sedeli direktorji naše radiodifuzije. Vprašal jih je, ali imajo ploščo z Mozartovim klavirskim koncertom št. 23, ki ga je prejšnji dan slišal po radiu. »Igrala je pionistka Judina,« je dodal. Odgovorili so, da seveda imajo ploščo.
Plošče v resnici ni bilo. Koncert so neposredno prenašali iz studia. Toda vsi so se na smrt bali reči Stalinu ne. Nihče ni vedel, kakšne bi utegnile biti posledice, saj človeško življenje ni imelo nobene vrednosti. Lahko so se le podredili, se vdali, rekli da. Norcu morate reči da. Stalin je ukazal, naj mu prinesejo ploščo z Mozartovim koncertom v isti izvedbi v njegovo dačo.
Na radijskem komiteju je nastala panika. Toda izmazati se je bilo treba za vsako ceno. Poklicali so Judino, sklicali orkester, da bi v naglici ponoči posneli ploščo. Vsi so se tresli od strahu, razen seveda Judine. Vendar nje ni mogoče presojati z navadnimi merili. Ničesar se ni bala. Judina mi je pozneje pripovedovala, da so morali dirigenta spraviti domov, saj se je tako bal, da ni mogel ničesar storiti-Poklicali so drugega dirigenta. Šele tretji dirigent je izpeljal snemanje do konca-Mislim, da gre za edinstven primer v zgodovini snemanja. Mislim na to, da so v eni sami noči zamenjali tri dirigente. Toda zjutraj je bilo snemanje končano. Potem so odtisnili ploščo, posneto v zgodovinsko naglem času, ter jo poslali Stalinu-Tudi to je bil zanesljiv rekord. Rekord hlapčevstva.
Cez nekaj časa je Marija Judina dobila ovojnico, v kateri je bilo 20.000 rubljev-Povedali so ji, da je tako ukazal Stalin-Tedaj mu je pisala pismo. Od nje sem zvedel za tisto pismo. Razumem, da j® zgodovina videti čudna. Vendar pa lahko povem, da ni nikdar lagala. Marija Judinč je v tistem pismu pisala približno tako: »Zahvaljujem se vam za velikodušno darilo Josip Visarionovič. Noč in dan bon' molila za vas ter prosila Boga, naj van1 odpusti hude grehe nad ljudstom in državo. Gospod je usmiljenja poln in odpU' stil vam bo. Denar pa bom dala domač1 fari, da bodo lahko kaj popravili.«
In Judina je samomorilsko pismo p°' slala Stalinu. Stalin je pismo prebral in n1 rekel nobene. Pričakovali so, da bo sarn^ namršil obrvi. Seveda je bilo zaporno pc velje za Judino že pripravljeno. Stalin b1 se le nakremžil, pa bi Judina za zmeroi*1 izginila. Toda Stalin je molčal. Tiho j1' spravil pismo. Ni namršil obrvi, kot s<> pričakovali. Judini se ni nič zgodilo. Pri> vijo, da je bila plošča z Mozartovim kol1' certom na Stalinovem gramofonu, ko s0 gospodarja našli mrtvega v dači. To je bil° zadnje, kar je poslušal.
(Iz knjige Spomini Dimitrija ŠostakC viča, ki bo izšla v juliju pri DZS v Ljub" Ijani).
Nekaj k »Pogovoru s psihologinjo«
Sindikat slovenske šole - Gorica nam je Poslal v zvezi s člankom »Pogovor s psihologinjo Zdenko Prebil« sledeči dopis s prošnjo, da ga. objavimo.
Poklicno usmerjanje je letos steklo po vseh slovenskih nižjih šolah. Ob tem se nam takoj prikaže v mislih stanje slovenske šole v Italiji v prvem in deloma drugem desetletju po vojni. Razmejitev septembra 1947, prepoved optantom obiskovati slovenske šole, malodušnost staršev, sebičnost in upadanje narodne zavesti, neuzakonitev slovenskih šol do leta 1961 so dejstva, ki so ogrožala sam obstoj slovenskih šol. Maloštevilni vpisi v otroške vrtce in v osnovne šole so pogojevali obstoj nižjih srednjih šol, te pa obstoj višjih srednjih šol — učiteljišča in gimnazije-liceja.
Takrat se na manjšinskem narodnem prostoru ni pojavila nobena organizacija, ki bi po deželi, od hiše do hiše, hodila Prepričevat starše, naj vpišejo svoje otroke v slovensko šolo razen Sindikata slovenske šole. Takrat je bil »lov« na dijake, da bi se uvedlo vsaj eno paralelko na nižji srednji šoli; danes jih je 6.
Po 3. razredu nižje srednje šole je bilo treba usmerjati dijake na slovenske višje srednje šole, na gimnazijo-licej in učiteljišče. Leta 1968 je prišlo do ustanovitve državnega Strokovnega zavoda za trgovino, leta 1980 pa, na pobudo Sindikata, do odprtja sekcije Tehničnega zavoda za zunanjo trgovino »Žiga Zois«. Leta 1974 pa je bil ustanovljen tudi tečaj za predšolske vzgojiteljice. Breme šolske zamejske politike je tako v povojni dobi nosil Sindikat slovenske šole, in to brez vsakih podpor.
USTREZNOST NAŠIH SREDNJIH ŠOL
Dejstvo je, da obstoječe slovenske višje srednje šole niso v skladu s potrebami slovenske manjšine, ker imajo le zgoraj omenjene usmeritve. Primanjkujejo zlasti znanstveni licej in šole tehnicno-industrij-ske ter gostinsko-terciarne smeri. Tega je kriva neizvedena reforma višjih srednjih šol v državnem merilu in neuzakonitev globalne zaščite naše manjšine.
Sindikat je vzel v pretres predvpis absolventov nižje srednje šole v višje srednje šole in ugotovil tole: od 102 dijakov in dijakinj se je vpisalo na gimnazijo-licej 9, na učiteljišče 6, na tečaj za vrtnarice 1, na Zavod za trgovino »I. Cankar« 24, na Zavod za zunanjo trgovino »Ziga Zois« 19 dijakov oz. dijakinj, na Poklicni zavod za industrijo in obrt v Trstu 1 dijak, na italijanske višje srednje šole (agrarna šola v Čedadu, Tehnično-industrijska šola ITI »G. Galilei« v Gorici, strokovna šola za industrijo, obrt in pomorske dejavnosti, italijansko učiteljišče, Zavod za umetnost, Tehnični zavod »G. D’Annunzio«) približno 20 dijakov, na nobeno šolo pa približno 20 dijakov.
Iz teh podatkov je razvidno, da skoraj Polovica dijakov absolventov nižje srednje šole (okrog 40) ne bo obiskovala slovenskih višjih šol, druga polovica (60) pa se je v glavnem opredelila za nadaljevanje študija na 3-letnem strokovnem trgovskem zavodu ali na 5-letnem tehničnem zavodu Za zunanjo trgovino.
To naj bi bili torej rezultati poklicnega i	usmerjanja, ki »je letos steklo po vseh
slovenskih nižjih srednjih šolah«. Psiholo-.	Sinja Zdenka Prebil sama pravi: »Nekoč
so se dijaki množično odločali za klasično gimnazijo ali znanstveni licej, sedaj pa je j	opaziti, da bolj kritično izbirajo ti šoli.
Ugotovili smo tudi, da se dijaki s tem v j	zvezi bolj strogo (in morda tudi bolj stvar-
no) ocenjujejo kot starši. Vpis na učitelji-u	sče pada, mi pa smo vsekakor svetovali
3	to šolo le tistim, ki imajo izrazite sposob-
e	nosti za pedagoško delo, in jo odsvetovali
3	drugim, ki bi radi z najmanjšim trudom
3	imeli diplomo za uradniško delo. To ima
namreč za posledico, da postane šola dru-[.	gorazredna«.
„	OSTANEMO NAJ BREZ VIŠJE
IZOBRAZBE
i-	Zamejski Slovenci naj bodo torej bre<.
:i	višje izobrazbe, delavci ali podrejeni urad-
niki, ali pa naj se usmerijo na ustrezne y	italijanske šole. Dejstvo, da se je ena pe-
,j	tina dijakov predvpisala na italijanske šo-
0	te, ker nimamo ustreznih slovenskih šol,
y	''na Sindikat kot otipljivo diskriminacijo
,j	slovenske manjšine, ki ji še ni dano, da
D	hi se njena mladina izobraževala v materi-
jč	nejn jeziku na šolah z določeno usmeri
;0	‘Vii°-
v	Tudi razmeroma številni vpis na stro-
kovni in tehnični zavod ocenjuje Sindikat ■o	le kot prisiljeno izhodišče. Diploma učite-
[0	lHšČa in diploma tečaja za predšolsko
vzgojo ne služita samo v specifične na-P	'nene, tj. za pedagoško delo, pač pa nudi
^	1(1 tudi neko višjo izobrazbo in dajeta mo
Inosti za pristop k različnim natečajem.
V	Slovenski Benečiji se bodo, po izglasovanju zakona o globalni zaščiti Slovencev, najprej odprli vrtci s slovenskim učnim jezikom. Nobena organizacija ali politična stranka ni uvidela nujnosti, da se usmeri nekaj Benečank v šolo za vrtnarice!
Slovenski šolski sindikat je mnenja, da poklicno usmerjanje ni samo stvar psihologov, pač pa vse slovenske narodne manjšine in njenega obstoja ter razvoja, to je vse slovenske zamejske šolske politike, ki bi jo kazalo preučiti v širših sredinah.
Naša opomba. - O zadevi »poklicnega usmerjanja« dijakov na slovenskih šolah, kakor se je izpričalo v zadnjih letih, smo objavili članek v pretekli številki. Kot je videti, se naše gledanje strinja z gledanjem Sindikata slovenske šole. Saj drugače biti na more za človeka, ki živi v naši zamejski stvarnosti. Učeni psihologi iz tujih logov naj zato prodajajo svojo učenost kod drugod in ne na naših zamejskih šolah.
Avto z zvočniki je po tržaškem mestu vabil na binkoštno bedenje v svetišču na Vejni. To si je treba ogledati, mi je nekaj reklo in odpravila sem se.
Zbirališče je bilo ob 20.30 pri cerkvi sv. Nazarija. Tu je že bila zbrana in me pri jetno presenetila množica samih mladih ljudi. Ko je prišel tržaški g. škof, so najavili spored in razvoj sprevoda proti Vejni. Opozorili so na popolno tišino, ki naj vlada med sprevodom, da se bo mogel vsak zase čim bolj poglobiti v temo premišljevanja. Sledilo je branje odlomkov iz govorov papeža Janeza Pavla II., odlomki iz beril in evangelijev, vmes pa sta se vrstila molitev in petje.
Do Vejne so si sledili trije taki postanki. Ob približno 22.15 je vsa ta mladina napolnila svetišče. Osrednja misel premišljevanj o svetosti in nedotakljivosti življenja ter o družbenem pomenu družine in prošnji za vzgojo mladih k odgovornemu starševstvu je imela tu svoj zaključek.
Škof se je zahvalil mladim za lepo uspelo in organizirano binkošno bedenje. Z bolečino v naglasu je poudaril, kako je zadnji referendum zadal smrtni udarec : -konu življenja. Nakazal je smernice odgovornega krščanstva pri služenju in v neprestani molitvi. Ob 22.45 smo zapustili svetišče. Ob prižganih baklah so nam mladi kazali pot. Ti so vse srečanje sami organizirali n izieijali, brez posredovanja duhovnike v.
Za italijansko mladino je ta bil že šesti po vrsti dobro uspelih pohodov. V zimskem času so imeli pohod miru od Marijinega kipa do cerkve sv. Antona. Na misijonsko nedeljo in na veliki petek je bil tok sprevod od cerkve na Montuzzi dc stolnice sv. JusLa. Pri enem od teh je bi: dodan tudi celotni znesek pritrganega kosila, kar je dalo nekaj milijonov. Zadnjega maja letos so imeli italijanski skavti večurno molitveno bedenje, ki se je zaključilo s škofovo mašo na Repentabru. Kolikor mi je znano, so bili tedaj prisotni
Slov. pastoralno središče v Trstu je začelo uradovati
Že več let smo si Slovenci v Trstu prizadevali za ustanovitev verskega središča, ki bi moglo nuditi vernikom slovenske narodnostne skupnosti boljšo pastoralno oskrbo. Sedanji škof Bellomi je upošteval te potrebe in je 2. februarja letos podpisal ustanovno listino Slovenskega pastoralnega središča z začasnim sedežem v ulici Risorta 3.
Kateri je namen tega središča? V Trstu je večina župnij brez slovenskega dušnega pastirja. Verniki teh župnij se zato radi udeležujejo bogoslužja v cerkvah, kjer je slovenska služba božja. Vendar precejšen
štirje od naših slovenskih skavtov. Sedaj ima italijanska mladina v načrtu veliko procesijo za praznik sv. Rešnjega Telesa.
Sprašujem se, ali naj mi Slovenci sto jimo ob strani, se zadovoljimo s septembrsko procesijo na Opčinah in morda še s kakim romanjem, katerega se udeleži povečini le starejša generacija?
Priznati moramo, da so druge svetne organizacije bolj podjetne. Pristaniški delavci so pred kratkim odlično uspeli s svojim podvigom. Zveza slov. kulturnih društev je skupno z italijansko ARCI priredila Ringaraja otrok. Pevski zbori se vedno pogosteje srečujejo z italijanskimi. Da ne govorim o sodelovanju v športni dejavnosti. Le na cerkvenem področju je čutiti neko statičnost.
Ali smo že tako izhirali, da se mora v K. g. klicati SOS, kot npr. »Kateri so tisti verniki, ki bi se udeležili procesije sv. R. T. in kdo jih bo za to organiziral?« Res ne razumem, zakaj bi se odrekali običajem, ki smo jih že dolga leta imeli v preteklosti. Priporočati udeležbo k drugim okoliškim procesijam je prav in koristno, saj damo s tem Bogu čast in zadoščenje, toda ne na škodo ali kot nadomestilo za glavno in osrednjo procesijo! (Opomba uredništva: Pisec članka L. Škerl je svetoval predvsem udeležbo pri evharistični procesiji v Barkovljah, ki bo v nedeljo 21. junija po maši ob 8. uri in bo vsa slovenska.)
Odveč je strah, kdo bo vernike organiziral. Ne samo da se je našel duhovnik, ki bo to službo primerno opravil, temve je isti duhovnik za to že poskrbel in ljudem priporočil udeležbo pri mestni procesiji.	F.	V.
•
■ Sv. oče je imenoval za papeškega legata na 42. mednarodnem evharističnem kongresu v Lurdu, ki bo od 16. do 23. julija, črnskega kardinala Bernardina Ganti-na, ki je predsednik papeške komisije »Justitia et Pax«.
del Slovencev ne ve, kam naj bi se obrnili v svojih dušnopastirskih potrebah, da bi imeli v materinem jeziku vsa verska opravila, kot so maša, krst, poroka, prvo obhajilo, birma, kakor tudi v primeru bolezni ali smrti.
Zato je tržaški škof ustanovil Slovensko pastoralno središče, kamor se lahko obrne vsak slovenski rojak iz mesta in okolice, zlasti iz tistih župnij, kjer ni nič slovenskega.
Središče ima začasni sedež z uradom v ul. Risorta 3. Uradovati je začelo 1. junija s sledečim umikom: od ponedeljka do pet ka od 18. do 19. ure. Tel. 744727.
Središče vodi g. Marij Gerdol, ki mu pomagajo še gg. Franc Vončina in Silvo Šuligoj, dve šolski sestri ter nekaj drugih članov začasnega odbora.
Politični položaj na tržaški pokrajini in občini
Izvršni odbor Slovenske skupnosti v Trstu je svojo sejo 10. junija posvetil političnemu položaju na tržaški provinci in občini, kjer se bliža glasovanje o proračunu. Zaradi nasprotovanja vseh tradicionalnih strank, razen Liste za Trst in mi-sovcev manjšinskemu odboru Liste za Trst se predvideva, da bo glasovanje poteklo negativno. To jasno izhaja iz zadevnih izjav omenjenih strank ob izvolitvi manjšinskega odbora Liste za Trst na provinci, kar pomeni, da bo prišlo do imenovanje komisarske uprave in temu sledečih novih volitev za tržaško občino in pokrajino ter kot zgleda tudi za občino Devin-Nabrežina.
Izvršni odbor SSk s tem v zvezi ugotavlja, da je PCI, s tem da je odtegnila zunanjo podporo štiristrankarskemu odboru na pokrajini in s tem sprožila krizo, dejansko izročila tržaško pokrajino Listi za Trst. Pri tem je treba še posebej poudariti, da smo zaradi tega izgubili edinega slovenskega pokrajinskega odbornika.
Kdor meni, da je boljše, da vodi provinco Lista za Trst (kateri med drugim očitajo, da slabo upravlja tržaško občino in nasprotuje pravicam Slovencev) kot pa prejšnja štiristrankarska koalicija DC, PSI, PSDI in SSk, oziroma da pride komisar in razpiše nove volitve, naj si tudi prevzame težko odgovornost za nastali položaj.
Izvršni odbor je nadalje razpravljal o spremembah v vodstvu Stalnega slovenskega gledališča. SSk je mnenja, da mora biti predsednik tako važne kulturne usta nove kot je SSG izraz čim širšega dogovora vseh komponent naše manjšine. Zato smatra, da je bil način, ki je bil uporabljen pri določitvi kandidata za predsedniško mesto nesprejemljiv, kar se odraža tudi v dejstvu, da je kandidat Bogo Samsa prejel samo šest glasov na 16 volilnih upravičencev. Odnosi znotraj SSG so se zaradi tega znatno poslabšali in jih bo treba ni” no takoj preveriti. Pri tem pa želi SSk izreči zahvalo dosedanjemu predsedniku prof. Josipu Tavčarju za njegovo izvršeno delo v 25 letih sodelovanja in 12 letih predsedniške funkcije pri SSG.
Dvojezična plošča na pročelju bivšega Narodnega doma?
Deželna zbornica je prejšnji teden izglasovala zakon, na podlagi katerega bo tržaška univerza postala lastnica bivšega Narodnega doma. S tem v zvezi se je v deželnem svetu razvila daljša diskusija. Svetovalec Slovenske skupnosti dr. Štoka je predlagal, da se na pročelje bivšega hotela Balkan vzida plošča, ki naj spominja na požig Narodnega doma pred 61 leti. Deželni svet je osvojil zadevno resolucijo svetovalcev Štoke in Iskre in bo na pristojnih mestih (občina in univerza) zago-vorjal upravičenost postavitve dvojezične plošče na omenjeno stavbo.
Koristna in plodna srečanja
Večletna medsebojna povezanost med istoimenskima osnovnima šolama iz Gropa-de in Šoštanja (obe sta poimenovani po borcu pesniku Karlu Destovniku-Kajuhu) je prišla letos 11. junija posebno do izraza.
Gostje iz Šoštanja so si najprej v jutranjih urah ogledali Marijino svetišče na Vejni, potem pa še miramarski park in grad. Po kosilu v domači gostilni na Padri-
čah so se z učiteljstvom podali na vrt gropajske šole, kjer so jim osnovnošolci iz Padrič in Gropade skupno z otroki iz vrtca pripravili bogat kulturni program. Veliko je bilo zraven staršev in prijateljev mladine, kar je nadvse hvalevredno. V kratkih, a ne zato manj važnih medsebojnih pozdravih je bilo poudarjeno, naj se vez, ki že več let druži obe šoli pod okriljem pesnika Kajuha, še bolj razširja v medsebojno spoznanje. Po razdelitvi bralnih značk in po obojestranskem obdarovanju se je družabnost nadaljevala ob prigrizku, za kar so poskrbele matere šolarjev. Potem so si otroci obeh šol izmenjali naslove in gostje iz Šoštanja so se še poklonili žrtvam na bazoviškem strelišču.
Kolonija Slokad v Dragi pri Trstu
To kolonijo za skupinsko letovanje slovenskih otrok vodi Slovensko karitativno društvo, ki je vse od leta 1945 organiziralo letovanja po raznih krajih Italije, a zdaj že nad petnajst let upravlja in vodi poletno letovanje v dveh izmenah v Dragi pri Trstu. Vemo, da danes zanimanje za kolonije pada. Spremenila se je tudi oblika organiziranja in nazadnje so dobili velik razmah poletni centri v organizaciji in podpori posameznih občin, ki poskrbijo najprej za neke vrste natečaje za učitelje oz. animatorje. Res so taki centri prikladni, ko so otroci ves dan v oskrbi takih izbranih ljudi, zvečer pa so na razpolago staršem. Vendar s tem še ni rečeno, da mora kolonija prvotnih tipov izginiti.
Letos se bo tako zaradi premajhnega vsestranskega zanimanja čas kolonije skrčil na en sam rok (začetek kolonije je namreč predviden za 7. julij). Mnogo je vzrokov za to: najprej bi tu omenili stalno upadanje števila slovenskih otrok na Tržaškem, potem so ob tem času razna tabor jenja in druge kolonije, nato, kot smo omenili, poletni centri in morda tudi nasprotovanje dela učiteljstva in pomožnega kvalificiranega osebja, ki je odklonilo pomoč na šoli pri vpisovanju in izpolnjevanju obrazcev, če ni že delalo propagande, naj se otroci ne vpišejo v take vrste kolonij.
Spet bi lahko našli opravičilo za starše, ki hočejo imeti otroke v počitnicah doma le zase, ne meneč se, da to otrokom morda prej škoduje kot koristi. Velikokrat so laki otroci prepuščeni cesti, brez praveg; varstva, še manj pa kakšni kontroli. Vse njihovo delovanje se v času počitnic omejuje le na igro ali na brezkoristno norenje in divjanje, ob popolni pozabi na vse, kar bi le količkaj dišalo po šoli ali vzgoji.
Zato imajo starši še čas, da se premislijo in okoristijo z možnostjo, ki jim jo nudi vodstvo kolonije Slokad, da vpišejo vanjo svoje malčke. Saj če je kolonii brezplačna, blizu doma, v lepo urejeni hiši z obširnim vrtom, z možnostjo izletov ir kopanja v morju, zabavnih in koristnih družabnih iger in medsebojnega celodnevnega izpopolnjevanja, se bo otrok naučil reda, samostojnosti, življenja v družbi, teh bistvenih stvari, ki so dandanes tako potrebne. In otroci bodo za to nekoč hvaležni.
Za vsako pojasnilo se zainteresirani lah ko obrnejo na vodstvo Slokada, Bazovica 90 ali po tel. 226117. Ce se bo nabralo zadostno število otrok, bo vodstvo kolonije tudi letos poskrbelo za dve izmeni.
UTRIP CERKVE
Počastitev spomina kardinala Bea
Pred sto leti se je 28. maja 1881 rodil v kraju Riedbohringen v nadškofiji Frei-burg (Zah. Nemčija) Avguštin Bea, veliki sodelavec papeža Janeza XXIII. in pospe-ševatelj ekumenskega gibanja v Cerkvi. Spomin tega uglednega cerkvenega dostojanstvenika so njegovi rojaki proslavili v njegovem rojstnem kraju s številnimi verskimi in svetnimi prireditvami, ki so se jih udeležili zastopniki različnih krščanskih Cerkva.
Južnoameriški škof zavrača teologijo osvoboditve
Predsednik latinskoameriških škofovskih konferenc Alfonso Lopez Trujillo, nadškof v Medellinu (Kolumbija) je označil južnoameriško »teologijo osvoboditve« za nejasno, zaradi česar jo ljudstvo zavrača. Nadškof je tudi obsodil gibanje »Kristjani za socializem«, ki je nastalo v Čilu in se nato preneslo v Španijo, kjer ima sedaj svoj duhovni center.
Ob zaključku nadškofovega pastoralnega obiska v Nabrežini letos 5. aprila
V nedeljo 21. junija bo v SKEDNJU na prostem pred Domom VII. POLETNA PRIDITEV
Nastopajo: ob 18.30 godba iz Doline; ob 20. uri škedenjski pevski zbor, šola »Ivan Grbec« s folkloro in petjem, folklorna skupina »Stu ledi« ter ansambel Lojzeta Hledeta. Kiosk bo odprt od 16. ure dalje.
ŠENTJAKOBSKO PROSVETNO DRUŠTVO V TRSTU
vabi na
KONCERT
ki bo v Marijinem domu v Trstu, ul. Risorta 3 v soboto 27. junija ob 20.30. Nastopil bo zbor
»LOJZE BRATUŽ«
iz Gorice. Dirigent: prof. Stanko Jericijo.
Bhkaštm ledene iMunske nhfnt
V petek 19. junija ob 21. uri bo v Katoliškem domu
Zaključni nastop
glasbenih šol iz Gorice, Štandreža in Doberdoba. Vstop prost.
4\
Umu Trsi H
Slovenska duhovnija v Gorici
V spomin na letošnje romanje v Fatimo imamo v cerkvi sv. Ivana lep kipec fa-timske Matere božje, ki je namenjen našim družinam. Prihodnji teden, v katerem je tudi praznik farnega zavetnika sv. Janeza Krstnika in praznik Jezusovega Srca, bo izpostavljen v naši cerkvi. Ves teden bomo posvetili Marijinemu sporočilu vesoljnemu svetu, da se zopet seznanimo, kaj Marija želi in pričakuje od nas. Zato bo pri Sv. Ivanu ves teden vsak dan maša ob 9. in 20. uri, na praznik sv. Janeza Krstnika pa še ob 8. in 10. uri.
V dneh od 20. junija do 5. julija bo kip v kapeli šolskih sester v ul. don Bosco 72, pozneje pa bo romal po družinah, ki ga bodo želele imeti. Da bo potekalo vse v najlepšem redu, je treba to željo javiti vnaprej v zakristiji pri Sv. Ivanu. Namen vsega je, da bi poživili ljubezen do Marije in se še bolj goreče k njej zatekali.
Binkoštno molitveno bedenje v Gorici
Na predvečer binkoštnega praznika (6. junija) so se v Katoliškem domu zbrali mladi iz vse goriške škofije k molitvi pod geslom: Za Cerkev, ki oznanja Kristusa Odrešenika pod vodstvom Sv. Duha. Dvorana je bila polna.
Ko smo se zbirali, nas je sprejela skupina domačinov z veselim nasmehom in prigrizkom. Že takoj na začetku smo za čutili, da bo »ta pravo vzdušje«. Program smo začeli s pesmijo ob spremljavi ansambla kitar. Sledilo je zelo izvirno predstavljanje skupin. Nekateri so se predstavili z mimiko, drugi s klicem, plesom ali pesmijo. Slovenski goriški skavti so se oglasili s svojo prirejeno pesmijo. Vsi smo sodelovali z odpevi na psalme in meditacijo.
Profesor sv. pisma Fabris iz Vidma je govoril o svobodi mladega kristjana, ki izvira iz moči Sv. Duha in pogumnega krščanskega življenja. Potem smo se v tišini razdelili po skupinah in odšli po mestu. Nekateri so se srečali z bolniki, drugi z raznimi skupinami ali organizacijami. Skupini v Zavodu sv. Družine in Alojzije-višču sta imeli nalogo spoznati tudi slovensko krščansko skupnost in njeno sodelovanje. Mladi Italijani so se res zanimali za probleme Slovencev.
Bedenje se je zaključilo s somaševanjem g. nadškofa in mladinskih duhovnih asistentov v stolnici. V enem stavku: bilo je čudovito srečanje, čudovita molitev za edinost.
Velika škoda, da je bilo prisotnih tako malo Slovencev. Ob vsem tem se mi je porodila misel: Slovenci želimo, da nas
Veliko je bilo priprav za Dan staršev 14. junija. In ne zaman! Mladinska maša na Placuti je izzvenela kot velik družinski klic Bogu v zahvalo in prošnjo. V slogi in edinosti je (in bo) moč slovenske župnije v Gorici! Po maši je bil v Katoliškem domu sestanek skavtov 1. čete.
Popoldanski program je odprl otroški zbor »Kekec«. Nastopili so še volčiči in veverice ter skavti. Temu je sledilo žrebanje in nagrajevanje otrok, ki so najbolj pridno hodili k letošnjim šmarnicam. Li-cejci so ponovno poželi velik aplavz s svojo veseloigro »Jezični doktor«. V atriju pa je bila na ogled prikupna razstava slik natečaja za naslovno stran Pastirčka za leto 1981/82, veroučna razstava osnovnošolcev, skavtska in birmanska razstava.
Med kulturnim programom sta v imenu staršev spregovorila dr. Karlo Brešan in Anka Komjanc Bensa. Dotaknila sta se raznih vprašanj mladine in družin danes. Anka Komjanc je med drugim dejala:
Starši pošiljamo svoje otroke z vso prizadetostjo in marsikdaj tudi z žrtvami v naše verske in kulturne organizacije. Želimo, da bi si otroci v njih kaj dobrega prisvojili. Cerkev je na zadnjem koncilu in lani na sinodi škofov znova poudarila pomen družine, torej staršev kot prvih vzgojiteljev otrok. Toda to ni dovolj; potrebne so tudi primerne mladinske organizacije, ob njih pa povezava med starši in voditelji organizacij.
Na duhovnem in verskem področju že imamo vidne uspehe, za kar gre posebna zahvala najprej našim duhovnim voditeljem, nato še voditeljem skavtske organizacije in tudi nekaterim staršem, ki se za ta problem še posebej zanimajo.
Italijani priznajo in spoznajo. (Velikokrat zaradi tega tudi tarnamo.) Toda kako naj nas spoznajo in priznajo, če se jim ne prikažemo, zlasti ob takih velikih priložnostih? - oč.
Zaključna prireditev na osnovni šoli v ul. Veneto
Učilnice po naših šolah so v tem času podobne panjem marljivih čebelic. Kakor one tudi naši malčki hitijo z delom in nemirno brenčijo, saj čutijo v ozračju neko praznično razpoloženje, predvsem pa željo in dolžnost, da kar najlepše prikažejo staršem in ljubiteljem mladine, kaj so pripravili za zaključek šolskega leta, ki se te dni izteka.
Učenci osnovne šole v ul. Veneto v Gorici so imeli svojo prireditev v soboto 13. junija. Veliko jih je. Kakor v dolgi verigi so prihajali v dvorano. Z njihovih obrazov je sijalo zadovoljstvo, ki je prevzelo tudi navzoče ob pogledu na tolikšno število otrok. Njihov nastop je bil samozavesten, gotov.
Začeli so s pesmijo Stoji učilna zidana na besedilo Frana Levstika, ki mu je bila prireditev posvečena. Letos poteka namreč 150 let od njegovega rojstva, zato je spored obsegal predvsem Levstikove pesmi in prozo. V šolskem zborčku so nastopili vsi razredi. Njihovo petje je bilo ob spremljavi klavirja lepo podano in za čuda ubrano. Ko lestvica glasov zajema otroke od prvega do petega razreda, je ubranost le težko dosegljiva. Zato moramo male pevce še posebej pohvaliti. In navdušenje, s katerim so peli! To dokazuje, da imajo slovensko pesem radi.
S pesmijo so otroci svoj program začeli, z njo so ga tudi zaključili. Vmes je pa bilo še mnogo drugega: recitacije in prizorčki, ki so jih zares lepo in živahno podali učenci nižjih razredov. Glavna točka je bila slika iz povesti Martin Krpan Frana Levstika, v kateri so nastopili učenci višjih razredov. Njih kretanje po odru v lepih kostumih je bilo slovesno; zdelo se je, da so se za kratek čas preselili na dunajski dvor in so temu primemo podali tudi svoje vloge. Še cesarska kočija je pred gledalce pričarala resničnost, čeprav je stala ob steni, brez konjev. Zato je bila pa Krpanova kobilica toliko bolj živa. Mladi igralci so tako pristno igrali, da je Martin Krpan zaživel pred nami v vsej svoji kmetski mogočnosti.
Prireditev je bila v vseh potankostih skrbno pripravljena, zato gre vsa pohvala požrtvovalnim učiteljicam. Otroci so si z njo zaslužili priznanje gledalcev, vsi pa smo se razšli z zavestjo, da so take prireditve poroštvo za rast in obstoj naših slovenskih šol. - Iš
Vedno bolj se zavedamo tudi problema pomanjkanja duhovnih poklicev. Vsi mi, ki nam je poverjena vzgoja otrok, smo soodgovorni za ta tako pereč problem. Naš trud mora biti usmerjen tudi k temu cilju.
Na kulturno vzgojnem področju je bil Katoliški dom že nam staršem drugi dom, saj smo ga od vsega začetka vzljubili, negovali, čistili in marsikatera naša družina se je ustanovila prav med delovanjem v okrilju Katoliškega doma. Naša želja je, da bi ta Dom ostal še našim otrokom drugi dom.
V senci dišečih lip so nas starši presenetili z okusno jedačo in pijačo. Ob hudi vročini je bila žeja res velika. Ob koncu srečanja je vsega zmanjkalo, kar teši žejo in lakoto.
Najbolj pričakovana točka Dneva staršev je bila gotovo nogometna tekma med sinovi in očeti. Že po prvih minutah igre se je občinstvo ogrelo. Zlasti materam je bilo težko opredeliti se: ali za može ali za sinove. Povedli so sinovi. Že se je obetal poraz očetov, kakor lansko leto, toda očetje so to pot oprali svojo čast in zmagali s 5 : 4. Veliko smeha in navijaškega navdušenja so izzvale tudi mame in hčerke s svojim izvirnim tekmovanjem z balončki.
Športno vzdušje so zaključili volčiči in veverice z nogometno tekmo. Sledilo je še dolgo veselo kramljanje, plepleteno s petjem. Velika pohvala in zahvala gre staršem in skavtom, ki so ves Dan pripravili. Čutila se je domačnost, sproščenost in zavzetost vseh. To pomeni, da goriške družine taka srečanja res potrebujejo.
Nov slovenski grob v Gorici
V torek 16. junija smo pospremili k večnemu počitku Alojzija Štrosar. Umrl je pred dnevi v Podbrdu in so ga zdaj prepeljali v Gorico, kjer je bival v Semeni-ški ulici. Pogrebna maša je bila pri Sv. Ivanu, ki se je je udeležilo tudi mnogo dijakov iz trgovske šole »Ivan Cankar«, kjer poučuje pokojnikova hči Antonija. Pokojni je bil po rodu iz Lokev nad Gorico, po poklicu pa kamionist. Dočakal je 67 let. Hčerki prof. Antoniji izrekamo iskreno sožalje, rajnemu pa želimo večni mir.
Nastop gojencev glasbene šole
Glasbena šola SKPD »Mirko Filej« v Gorici je tudi letos redno delovala in to predvsem po zaslugi prof. S. Kerševana, ki že več let skrbi za to šolo. Obiskovalo jo jc blizu 40 gojencev, ki jih je učilo šest profesorjev. Glavni predmeti so bili klavir, harmonika, violina. Ob zaključnem javnem nastopu v četrtek 11. junija pa niso sodelovali vsi gojenci, temveč le 22. Nastopih so od najmlajših, ki so se letos prvič spoprijeli s klavirjem do starejših, ki že več let to šolo obiskujejo. Pri teh slednjih je bil viden napredek, saj nekateri že pomagajo tudi na cerkvenem koru. Upati je, da bo kdo bolj pogumen in bo počasi prevzel tudi vodstvo kakega zbora. Ce tega ne, jim bo glasbeni pouk gotovo v pomoč pri zborovskem petju.
Glasbene točke je napovedovala gojenka šole Emanuela Klanjšček.
V petek 19. t. m. bodo najboljši nastopili skupno z gojenci ostalih dveh glasbenih šol iz Doberdoba in Štandreža.
Števerjanska farna kronika
Duhovnija Jazbine. V nedeljo 24. maja so ob praznovanju Marije Pomočnice trije otroci, en fantek in dve deklici, pristopih k prvemu sv. obhajilu. Po maši je bila običajna procesija z Najsvetejšim. Nedelja je bila pristno majniška, vsa v soncu. Žal pa ostaja v ljudeh trpek spomin na noč 19. aprila, ko je zmrzal osmodila mladje na trtah in sadnem drevju.
Obisk misijonarja Ludvika Zabreta. Potem ko je obiskal ta požrtvovalni misijonski brat, ki že 34 let deluje v Indiji, cerkev na Jazbinah, kjer je bila večerna maša, je nato v farni cerkvi pokazal film o svojem misijonskem delu. V Števerjanu je tudi prenočil.
Prvo obhajilo v števerjanu. Bilo je v nedeljo 31. maja, ko smo slavili Gospodov vnebohod. Priprava je trajala več mesecev, že od postnega časa dalje. Med pritrkavanjem zvonov je stopilo v okrašeno cerkev 12 otrok: 4 dečki in 8 deklic. Obkrožili so oltar in obnovili krstne obljube. Pred evangelijem so zapeli posebno Alelujo. Pri prošnjah so se spomnili tudi ranjenega sv. očeta in njegovega napadalca. Po maši so bili deležni zakuske v župnijskem domu, popoldne pa so še enkrat prišli v cerkev in se udeležili zaključka šmarnic.
Spremembe v Slovenskem
stalnem gledališču
Upravni svet SSG je sprejel ostavko dolgoletnega zaslužnega predsednika Josipa Tavčarja in je izvolil za novega predsednika dosedanjega člana izvršnega odbora Boga Samsa, za tajnika Aceta Mer-moljo in za blagajnika Silvija Tavčarja. Prof. Tavčar je bil dolga leta v vodstvu SSG, nato pa je bil 12 let njegov predsed nik. Do spremembe je prišlo na željo prof. Tavčarja.
Iz Slovenije
Počastitev Janeza Svetokriškega
Klub starih goriških študentov je v nedeljo 14. junija odkril spominsko ploščo ljudskemu pridigarju Janezu Svetokriške-mu. Ploščo so vzidali v poslopje tamkajšnjega kapucinskega samostana. Slavnostni govor je imel predsednik občine Ajdovščina Anton Žagar.
Prav je, da so se spomnili tega za slovensko slovstvo zaslužnega moža in prav je, da se je to zgodilo prav v Vipavskem Križu, kajti Tobija Lionelli spada v to vas.
Mnogi se Janeza Svetokriškega spominjamo iz recitala, ki ga 3e Precl nekaj leti pripravilo SSG iz Trsta in so z njim nastopali širom po zamejstvu in v Sloveniji.
Ta naš najslavnejši pridigar je bil doma iz Sv. Križa na Vipavskem. Njegova družina so bili priseljenci iz Laškega in so se
pisali Lionelli. Ko je bilo sinu Tobiju 17 let, je vstopil h kapucinom, ki imajo tam svoj samostan že od 17. stoletja dalje. Rodil pa se je leta 1647. Kot kapucin je živel v raznih samostanih tedanje štajerske kapucinske province, predvsem na Slovenskem. Naj omenimo, da je bil v Ljubljani, Trstu, Novem mestu in nazadnje gvardijan v Gorici. Tu je tudi umrl leta 1714.
Svojo slavo dolguje pridigam, ki jih je imel po raznih slovenskih cerkvah in jih je pozneje izdal v 5 zvezkih. Zaradi teh pridig slovi v slovenski literaturi in bi spadal tudi v cerkveno govorništvo. Pridige so v slovenščini oz. v vipavskem narečju, ki so mu pa primešane tudi prvine iz drugih narečij, saj je poznal slovenska narečja kot potujoči pridigar, vendar mu je bilo rodno vipavsko najbližje.
Spominska plošča na samostanu v rodnem Križu naj ljudi še bolj spominja na tega našega cerkvenega govornika in pisca.
Novomašniki mariborske škofije
V nedeljo 28. junija bo v mariborski stolnici ob 16. uri prejelo mašniško posvečenje deset diakonov: 8 za mariborsko škofijo, 1 jezuit in en frančiškan.
Skupno bo letos 15 škofijskih novoma-šnikov (za Ljubljano 6, za Maribor 8 in za Koper 1) in 4 redovniki (2 frančiškana, 1 jezuit in 1 salezijanec).
OBVESTILA
Na praznik sv. R. Telesa v nedeljo 21. junija bo v Gorici telovska procesija. Zvečer ob 18,30 bo najprej maša v stolnici, nakar bo procesija šla v cerkev sv. Ignacija na Travniku. Slovenski verniki bodo imeli v procesiji svoje posebno mesto. V stolnici naj se zberejo v levi stranski ladji. Vnovič vabimo pevke in pevce tudi iz okoliških vasi, da se procesije udeležijo.
V Barkovljah bo evharistična procesija v nedeljo 21. junija. Ob 8. uri bo sv. maša, po maši pa procesija z Najsvetejšim. Z udeležbo okrepimo to slovesnost, ki bo v celoti slovenska!
Občni zbor NŠK v ul. sv. Frančiška 20 bo v četrtek 25. junija v čitalnici ob 18. uri v prvem in ob 18.30 v drugem sklicanju.
Sv. Višarje. Na praznik sv. Janeza Krstnika 24. junija se bo začela uradna romarska sezona na Sv. Višarjah. Od 20. junija dalje bo v svetišču p. Miroslav Štok C.M.F. Žičnica vsak dan spet redno obratuje.
Ekumensko potovanje v Dalmacijo, Bosno, Slavonijo in na Ptujsko goro priredi ACM - Trst v drugi polovici avgusta. Potovanje bo trajalo okrog 8 dni in bo stalo približno 380.000 lir. V kratkem objavimo točen program. Vpisovanje pri vseh odbornikih ACM.
DAROVI
Za Katoliški glas: Julka Urbančič, Kanada 7.000; Anton Brecelj, Bočen 13.000; Mira Srebrnič, Gorica 13.000; dr. Matej Pošto-van v spomin na pok. Marijo Zuban 20.000 lir.
Za goriške skavte: družina N. N. 100.000 lir.
Za Katol. dom: Mar. družba 80.000 lir.
Za cerkev v Števerjanu: ob slovesnosti prvega sv. obhajila 120.000; Grdinca ob 30. obletnici pok. Frančiške Humar 50.000 lir.
Vsem plemenitim darovalcem Bog povrni, rajnim pa daj večni pokoj!
Spored od 21. do 27. junija 1981
Nedelja: 9.00 Sv. maša iz župnijske cerkve v Rojanu. 9.45 Veliki orkestri. 10.30 Oddaja o Benečiji. 11.00 Mladinski oder: »Glavne osebe na potepu«. 11.30 Nabožna glasba. 12.00 Narodnostni trenutek. 14.10 Okuole ognjišča. 15.00 Šport in glasba.
Ponedeljek: 8.10 Kozmetika in dobro počutje. 10.10 Koncert. 11.35 Zimzelene melodije. 12.00 Kulturni dogodki. 12.40 Slovenska imena naših krajev. 13.20 Primorska poje. 14.10 Otroški kotiček: Tik-tak. 14.30 Hans Fallada: »Vsakdo umira sam«. 15.00 Glasbeni ping pong. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Koncert. 18.00 Kulturno pismo.
Torek: 8.10 Marijine božje poti v naši deželi. 10.10 Komorna glasba. 12.00 Četrtkova srečanja. 12.30 Melodije od vsepovsod. 14.10 Odraslim prepovedano! 16.00 Mladi pisci. 16.15 Romantični trenutek. 16.30 Rezervirano za... 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Nove plošče. 18.00 Čehov: »Striček Vanja«.
Sreda: 8.10 Svetovni dogodki v začetku stoletja. 10.10 Koncert. 11.35 Zimzelene melodije. 12.00 Pod Matajurjan. 13.20 Naši zbori. 14.10 Iz zakladnice slovenske mladinske literature. 14.30 H. Fallada: »Vsakdo umira sam«. 15.00 Nove plošče. 16.00 Slovenska literatura v Italiji. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Mladi izvajalci; »Primorska poje«. 18.00 Poslušajmo film.
Četrtek: 8.10 Slovenska društva v Trstu in okolici. 10.10 Simfonična glasba. 12.00 Poslušajmo film. 12.40 Melodije od vsepovsod. 14.10 Mladi pred mikrofonom. 14.45 Problemi slovenskega jezika. 15.00 Glasbeni revival. 17.00 Kulturna kronika.
17.10 Deset abonmajskih sezon GM. 18.00 Četrtkova srečanja. 18.00 Kulturne rubrike naših tednikov.
Petek: 8.10 Mednarodno leto invalidov.
10.10 Operna glasba. 11.35 Zimzelene melodije. 12.00 Na goriškem valu. 12.30 Melodije od vsepovsod. 13.20 Rojanski cerkveni pevski zbor. 14.10 Otroški kotiček: Kje je napaka? 14.30 Hans Fallada: »Vsakdo umira sam«. 15.00 Doba kantavtorjev. 16.00 Okuole ognjišča. 17.00 Kulturna kronika.
17.10 Javni nastopi gojencev šole GM. 18.00 Kulturni dogodki. 18.40 Slovenska imena naših krajev.
Sobota: 8.10 Sto let kulturnega udejstvovanja. 10.10 Koncert. 12.00 Glasnik Kanalske doline. 14.10 Tomi na obisku. 14.30 Gremo v kino. 14.40 Glasba od A do Ž. 16.00 »Up naj vam bo zvest prijatelj, mae-stro!« 16.30 Poslušali boste. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Slovenski zbori. 17.30 Na goriškem valu. 18.00 M. Djurdjevič: »Samota«. 18.45 Vera in naš čas.
DAROVI
Za cerkev pri Subidi:	družini	Peru-
sutti in Maurič, Krmin 30.000 lir.
Za cerkev na Opčinah: Alfredo Flamini v spomin na mamo Antonijo 50.000; Tau-čer-Mazza Pija v spomin na teto Marijo 20.000; starši in botri ob krstu malega Mitje Malalan 20.000; razni 17.000 lir.
V spomin na teto Marijo Štoka: Sabina Godina za Dom Jakoba Ukmarja v Skednju in za cerkev na Sv. gori po 50.000 (skupaj 100.000) lir.
Za Dom bi. p. Leopolda pri Domju: N. M. 100.000; N. N., Dolina 5.000; N. N., Dom-jo (Krmenka) 10.000 lir.
Za lačne po svetu: M. F., Gorica 5.000 lir.
OGLASI
La vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski 300 lir, osmrtnice 250 lir, k temu dodati 15 % davek IVA.
Odgovorni urednik: msgr. Franc Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
Izdaja Katoliško tiskovno društvo
%
fSi<&i
KMEČKA BANKA
Ustanovljena leta 1909
GORICA	Korzo	Verdi,	51
Telefon:-84206 - 84207 - 85383 Telefon menjalnice; 83909 Telex 460412 AGRBAN
VSE BANČNE USLUGE MENJALNICA
RAZPOLAGAMO Z VARNOSTNIMI SKRINJICAMI
Dan staršev v Gorici