Mirko Kunčič:
Jutro se bliža . . .
Kmet Balantač se vrača iz mesta domov. Prodal je telička od edine krave, ki mu še muka v hlevu. Vrača se in je zatopljen v težke misli.
Misli na Andrejčka in na ženo.
Njegov Andrejček irna toliko želja. Vsaj štiri želje mu je kotel izpolniti. Nove hlaeke, nov klobu-ček, lesenega konjička in niasleno štručko mu je hotel prinesti iz mesta. Zdaj bo kmalu doma — v žepu pa ninia ne darov ne denarja. Ves izkupiček za proda-nega telička je v veseli družbi zapravil. Joj, ali bo žalosteii Andrejček! Joj, koliko grenkih očitkov bo moral preslišati od žene, ki je že vnaprej vse skrbno preračunala, za kaj bo uporabila denar!
Vrača se kmet Balantač, vrača skozi črno šumo — in ga zdajci- abide rešilna misel.
Tako stori in nič drugače. Ženi in Andrejčku po-reče, da so ga spotoma napadli razbojniki in ga oro-pali... Namesto, da bi mu očitala lahkomiselnost, ga bo žeiia pomilovala in tudi Andrejček bo potem po-zabil na obljubljene darove...
Težek kainen se mu odvali od srca. Le čemu bi si delal težko vest, ko je prepozno. Prihodnjič bo že vedel. Nikoli več se ne bo tako spozabil.
S podvojeno naglico stopa proti domu. Nič ne vidi, nič ne sliši, kako se mu izza širokega debla pla-zita dve črni senci za hrbet. Nič ne vidi, nič ne sliši, kako ena od njiju dvigne nad njegovo glavo grčav korobač in zamahne ...
En sam presunljiv krik — in kmet Balantač oinahne na tla. Obraz mu oblije gost curek krvi. Nje-gove lnisli so postale živa resiiica.
Razbojnika planeta nanj in mu pretipljeta žepe.
Brezuspešen trud. Kmet Balantač nima niti di-narja več v žepu.
Razočarana se razbojnika izgubita nazaj v teino, sirovo preklinjajoč ,in psujoč...
13
Andrejček leži tačas v beli postelji in ne more, ne more zaspaii.
Bedi in sanja z zaprtimi očmi o novih hlačkah, o novem klobučku, o lesenem konjiču in masleni štručki. Vse to mu je očka obljubil, preden je šel od doma.
Čudno, zares čudno, da ga še ni nazaj. Priti bi bil moral že sinoči. Hojej, gotovo je prodal telička šele danes in bo zdaj zdaj potrkal s koščeno roko na duri in zaklical z radostnim glasom:
»Hoja hej, Andrejček, ali spiš? Vstani ni poglej, kaj sem ti prinesel!«
Sanja revček Andrejček, sanja in ne ve, da umira njegov oče brez pomoči na sainotni cesti...
Ko bo sinilo jutro, ga bodo prinesli odnekod črni možje. Tihega iii bledega ga bodo položili v leseno krsto. Nikoli več se ne bodo zgenila njegova ustna v ljubečem smehljaju, nikoli več ga ne bodo posadile njegove roke na koleua in ga ujčkale... Nikoli več! Zbogom, nove hlačke, nov klobuček, konjič in ma-slena štručka, zbogom!
Sauja revček Andrejček, sanja mehko in pokoj-no — jutro pa se bliža, bliža — s sovražnimi, groze-čimi koraki-----------
14