ar h ivi Zbornik ob sedemdesetletnici w Marije Oh 'ak-C arni Glasilo Arhivskega društva in arhivov Slovenije Letnik 26, št. 1 Ljubljana 2003 arkf\ UDK 930.25 (497.12) (05) ISSN 0351-2835 UDC 930.25 (497.12) (05) Glasilo Arhivskega društva in arhivov Slovenije Zeitschrift des Archivvereins und der Archive Sloweniens Gazzetta dell'Associazione archivistica e degli archivi in Slovenia The Gazette of the Archival Association and Archives of Slovenia © 2003 Arhivsko društvo Slovenije Izdalo in založilo Arhivsko društvo Slovenije Uredništvo: Zvezdarska 1, p.p. 21, SI-1127 Ljubljana telefon: (01)241 42 00 telefaks: (01)241 42 69 e-pošta: matevz.kosir@gov. si Glavni in odgovorni urednik: dr. Matevž Košir (Ljubljana) Tehnična urednica: Tatjana Senk (Ljubljana) Uredniški odbor: Zdenka Bonin (Koper), dr. Jože Ciperle (Ljubljana), Marija Hemja-Masten (Ptuj), Jožo Ivanovič (Zagreb), Andrej Nared (Ljubljana), dr. Alfred Ogris (Celovec), Blaž Otrin (Ljubljana), dr. Marko Štuhec (Ljubljana), mag. Slavka Tovšak (Maribor), Ivanka Uršič (Nova Gorica), mag. Ivanka Zajc-Cizelj (Celje) Redakcija te številke je bila zaključena 31. julija 2003. Revija izhaja dvakrat letno. Cena posamezne številke je 3000 SIT. Lektorica: Eva Blumauer Prevodi: Bojana Šuper (angleščina), Wolfgang Zitta (nemščina), Anna Nizza (italijanščina) Fotografska dela: Tatjana Rodošek UDK: Alenka Hren Izdajo so omogočili: Ministrsh'o za kulturo, Ministrstvo za šolsh>o, znanost in šport m Arhivsko društvo Slovenije Poslovni račun NLB d.d. Ljubljana, 02083-0019446150 Računalniški prelom in oblikovanje: Franc Čuden, MEDIT d. o. o., Notranje Gorice Tisk: Grafika - M s.p. Naklada: 500 izvodov Na predhodni strani: Pogled s Centromerkurja na Tromostovje v Ljubljani. Foto Vlastja Simončič, okoli 1952. Zgodovinski arhiv Ljubljana, Foto teka, PozlI/E7, št. 160 Vlarija Oblak-Čarm arhivi Zbornik ob sedemdesetletnici Marije Oblak-Carni Glasilo Arhivskega društva in arhivov Slovenije Letnik 26, št. 1 Ljubljana 2003 Na predhodni strani: Pogled iz Centromerkurja na Tromostovje v Ljubljani. Foto Vlastja Simončič, okoli 1952. Zgodovinski arhiv Ljubljana, Fototeka, Poz II/E7, št. 160 ARHIVI 26 (2003), št. 1 KAZALO / INDICE / INHALT VERZEICHNIS / INDEX Zbornik ob sedemdesetletnici Marije Oblak-Čarni Sammelband zum 70. Geburtstag von Marija Oblak-Čarni Racolta in onore dei settant'anni del Marija Oblak-Čarni Special edition on the occasion of Marija Oblak-Čarni 70th jubilee Peter Ribnikar, Sedemdeset let Marije Oblak-Čarni...... Marija Oblak-Čarni 70 Jahre I settanfanni di Marija Oblak-Čarni 70 Years in the Life of Marija Oblak-Čarni Brane Kozina, Brane, bodite tiho! Brane, seid stili! Brane, stia zitto! Brane, Keep Stili! Bibliografija Marije Oblak-Čarni................................................................................................... 9 Bibliografie von Marija Oblak-Čarni Bibliografia di Marija Oblak-Čarni Bibliography of Marija Oblak-Čarni Vladimir Žumer, Dostop do javnih podatkov, informacij, dokumentov in arhivskega gradiva v Republiki Sloveniji ........................................................................................................... 13 Der Zugriff auf öffentliche Daten, Informationen, Dokumente und Archiv gut in der Republik Slowenien Accesso ai dati pubblici, alle informazioni, ai documenti e al materiale archivistico nella Repubblica di Slovenia Access to public information, documents and archives in the Republic of Slovenia Jedert Vodopivec, Trajnost dediščine na papirju............................................................................................... 23 Die Dauerhaftigkeit des Erbes auf dem Papier La permanenza dell'ereditä sulla carta Durability of written artefacts Hans Hofmann, Pot do boljše usklajenosti arhivskih dejavnosti v Evropski uniji: dosežki in pričakovanja........................................................................................................ 31 Der Weg zu einer besseren Harmonisierung der archivalischen Tätigkeit in der Europäischen Union: Leistungen und Erwartungen La strada verso un miglior coordinamento delle attivitä archivistiche nell'Unione Europea: risultati e aspettative Towards greater coordination of archival activities in the European Union: achievements and perspectives Nina Sulek, Vodni znaki zgodnjega 15. stoletja v testamentih, hranjenih v Pokrajinskem arhivu Koper - Enota Piran......................................................................... 37 Wasserzeichen des frühen 15. Jahrhunderts in Testamenten des Regionalarchivs Koper La filigrana dei primi del XV secolo nei testamenti conservati nell'archivio regionale di Capodistria Watermarks from the first half of the 15th century in the testaments preserved in the Provincial archive of Koper the Piran unit ARHIVI 26 (2003), št. 1 Damjan Hančič, Kronika in nekrolog loškega samostana klaris - 17. stoletje............................................... 47 Chronik und Nekrolog des Klarissenklosters in Skofja Loka 17. Jahrhundert Cronaca e necrologio del monastero delle clarisse di Loka XVII secolo Chronicle and necrology of the loke convent of the order of st. clare 17 (2003j si Peter KI [iN I KAK • Sedemdeset ki Marije ObLik-Čarni. ;tr l-fi 10SS glavna urednica, nalo pa do lela 1903 odgovorna urednica. Z Obve.stJi ¡e bila arhivska javnost obveščena o pomembnih dogajanjih v arhivski službi v SJoveniji Marija Oblak-Čarni je opravila tudi veliko odgovornega dela pii vračanju arhivskega gradiva po mednarodnih pogodbah Kot direktorica Arhiva Slovenije ¡e mla imenovana v državno delegacijo v mešani jugoslovansko avstrijski komi siji za pogajanja o vračanja arhivskega gradiva i/ Avstrije po Arhivskem sporazumu iz leta 1023. Pogajanja z Republiko Avstrijo so potekala v letih 1975-1990. V tem času je bilo opravljeno enajst primopredaj ariiivskega gradiva. Ob iazp;idanju Jugoslavije so bila pogajanj;: pre trganj med nerešenimi vprašanj: jc ostalo najpomembnejše vprašanje vrnitve arhivskega gradiva iz Štajerskega deželnega arhiva v Gradcu. Kol direktorica Arhiva Slovenije je bila tudi članica jugoslovanske delegacije za pogajania o vrnčan|u arhivskega gradiva iz Italija po Osim sl-'h spora/umih S sodelovanjem slovenskih arnivisiov je, delala pr pripiavi seznama jugoslovanskih žalitev. Mešana aigoilovansko- italijanska komisija se je neuspešno sestala v letih 1078, 1970 in 108'. Italijanska stran je jugoslovanske zalHevc zavračala, strokovnjakom n dovolila vpogleda v gradivo v 'albanskih ustanovah, niti m bilo sestanka ekspertov, da bi preuči:- jugoslovanske zahteve. Vprašanje vrni. ve arhivskega gradiva po Osimskdi sporazumih je ostalo se naprej odprlo. Leta 1992 je slovenska vlada imenovala Ma - rijo Oblak-Carni v članstvo delovne skupine za nasledstvo po razpadli Jugoslaviji, in sicer i-ot strokovnjakinjo za arhive. Na podlagi pogauil skih izkušenj z Avstrijo in Italijo je za pogajanju glede arhivov pripravila izhodišča za slovenske zahlcvc, ki so temeljila na določilih Dunajske konvencije o sukcesiji državnega premoženja! arhivov n dolgov i/ leta 1^83 (31 člen), na strokovnih načelih n priporočilih Mednarodnega arhivskega sveta, rezultatih razprav 17. okrogle mize arhivov iz leto 1977 i na določilih 10 in 20. zasedanja generalne skupščine UNESCA. Pripravila je sezname gradiva, ki po provcnicnci pripada Sloveni|i in je bilo odneseno v zvezns jugoslovanske ustanove. V sodelovanja s slovenskimi m'nistrslvi iti drugimi prizadetimi ustanovami je pripravila sezname gradiva, ki ga naša država potrebuje za upravno poslovanje v Sloveniji. Pogajanja o nasledstvu po rd7,pudli Jugosla viji so potekala od leta 109?. do leta 2001 Sporazum o nasledstvu je bil podpisan 29. junija 2001 na Dunaju, Državui zbor Republike Slovenije pa gaje ratificiral 12 julija 2002. V sporazumu so upoštevane zahteve Republike Slove nijc; Ministrstvo za zunanje zadeve pa je Matiji Oblak-Čami, ob desetletnici slovenske države 25. junija 2001. podelilo posebno priznanje. V letih 1084-1088 je bila Marija Obiak-Čarni republiški svetovalka v Arl^vu Slovenije. IVda je člamca jugoslovanske komisije za raziskave v vat kaSkilj arhivih. Za komisijo te pnpiavila slovenski program za raziskovanje v vatikanskih arhivih V lotih 1985-1988 je bila izvoljena za Marija Oblak-C\irni prejema državno odlikovanje red dela x zlatim vencem leia 1978 Arhiv Republike Slovenije, fototeka ARHIVI 26(2003), Si. 1 IVlcr klliNIK Ali Sukmdcsel let Marije Ofilak-Cami. str. 1-6 5 Dunaj 25. 5. 2001, Sio\enska pogajalska skupina na Dunaju po parafiranju spoiaziana o nasledstvenih \prašanjih po nekdann S! RJ (Andrej Rani, Tina Kokaij, Hlanka Prnnec, dr. Miran Mejak, dr Borul Bohte dr. Miljam Škrk, Marija Oblak-Carni) Arhiv Republike Slovenije, Foloteka predsednico Zveze zgodovinskih društev Slovenije Nadalje je bila članica sveta Muzeja ljudske revolucije, članica sveta Zgodovinskega a njiv« \ Ljubljani, članica sveta ViUA.-lilma jn sveta Filozofske fakultete \ Ljubljan V letih 19731074 je biia izvoljena kut delegatka v Skupščino SR Slovenije. Za svoje delovne uspehe je že leta 1978 prejela državno odlikovanj red dela / zlatim vencem Z dolgoletn .n uspcši in vode njem arhiva je pomembno pripomogla k podelitvi državnega odlikovanja reda zaslug za narod z zlato zvezdo, ki ga je prejel Arhiv Slovenije leta 1%7 Arhiv Slovenije jc pod ničnim vodstvom navezal delovne slike s številnim: arhivi v t-jj i Arhiv Slovenije so obiskale arhivske delegacije izjnekdanph |ugoslovanskih republik n tujine, med njimi delegacija iz Kitajske, lubje, Rusije, Češke .n Nemčije Arhiv je obiskal tudi predsednik Nemškega zveznega arhiva v Koblenzu, gospod dr. Kahlenberg. V okviru mednarodne Kullumo-prosvetne i/menjave je Marija Oblak-Čarni obiskala arhive v Moskvi, Minsku n v Pragi z organiziranjem strokovnih ekskurzij pa več pomembnejši/ arhivov v Nemčiji^ Italiji Avstriji, Angliji, Španiji, na Poljskem, Češkem, Slovaškem m Madžarskem Udeležila sc je svetovnega arhivskega kongresa v Londonu in Bunnu, v Ljubljani je organizirala pripravljal m sestanek za pureditev Okrogle mize Mednarodnega arhivskega sveta v Nairobiju, leta 1994 se je udeležila mednarodne konference okrogle mize v Solunu S skupino slovenski,T zgodovi narjev je leta 1997 v Moskvi obiskala Center za hrambo zgodovinskih in dokumentarnih zbirk ter ruski državni vojn arhiv in tam evidenliiala vire za slovensko zgodovino. Po upokojitvi 1 oktobra 1992 jn Marija Ob-lak-Čarni še naprej sodelovala / Arhvotn Rc publike Sloveni|e in Arhivskim društvom Slovenije. Sodelovala j s kot strokovnjakinja v pogajanjih o nasledstvu nekdanje SFRJ, o pogajanjih je poročala vodstvu Arhiva Republike Slovenije iil Arhivskemu Jiuštvu Slovenije Sodelovala je na arhivskih zborovanjih. Referate n poročila je objavljala v Arhivih in Obvestilih Ob štirideseti obletnici ustanovitve Arhivskega društva le popravilu publikacijo Arhivsko društvo Slovenije -40 let - ter leta 1905 uredila društveni arhiv za obdobje 1954-1ki obsega triintrideset tehnični! i enot. Razbremenjena službenih obveznosti se je po upokojitvi včlanila v Muzejsko društvo na Vrh-myj njenem domačem kraju, kjer je preživela obdobje svojega odraščanja Leta 1099 je bila izvoljena za predsednico društva, leta 2001 je prevzela uredništvo publikacije. Vrhniški razgledi Muzejsko društvo na Vrhniki deluje predvsem na področju domoznanstva in kulturne tL-d-šeine. Društvo zbira gradivo in pričevanja o pomembnejših občanih zgodovinski dogajanjih :n 6 Peter RIBNIKAR: Sedemdeset let Marije Oblak-Carni, str. 1-6 ARHIVI 26 (2003), št. 1 pomembnejših objektih. Društvo je odkrilo spominska obeležja slikarjema Petkovšku in Ster-nenu ter Ogrinu. Marija Oblak-Carni je svoje razprave, članke in poročila objavljala v Prispevkih za zgodovino delavskega gibanja, Letopisu Muzeja narodne osvoboditve, Zgodovinskemu časopisu, Arhivistu, Arhivih, Obvestilih Arhiva Republike Slovenije, Enciklopediji Slovenije, spominskih zbornikih ter v časopisih Delo, Naši Razgledi, Razgledi, Našem tedniku in Slovenskem vestniku; v zadnjem času pa tudi vmesečniku Naš časopis, ki izhaja na Vrhniki. Članke biografske vsebine je objavljala v Enciklopediji Jugoslavije in v Arhivih. Pri objavi knjig Dokumenti ljudske revolucije (knjige 1-4) je bila sodelavka, pri knjigah 5-8 pa je soavtorica. Jubilantka je priznana arhivska strokovnjakinja. Svoje delo v arhivih in v arhivskem društvu je opravljala z veliko vnemo, dosledno in strokovno. Poslušala je mnenja drugih in predloge svojih sodelavcev. Rada je sprejemala nove pobude in jih tudi podpirala. Zmeraj je bila pripravljena na polemične razprave o arhivskih problemih, če so koristile arhivski službi in arhivistiki. Poudarjala je, da je pri arhivskem strokovnem delu potrebna enotnost, posebej še v Sloveniji, kjer je arhivska služba maloštevilna. Samo enotnost je po njenem zagotavljala uspešno delovanje arhivske stroke. Ob poskusu ustvarjanja neenotnosti v arhivski službi v Sloveniji, ki ji je botroval preambiciozni direktor Pokrajinskega arhiva v Mariboru, Marija Oblak- Čarni ni ostala ravnodušna. Njegova namera po razcepitvi arhivske službe v Sloveniji se je odražala v ustanovitvi ločenega arhivskega društva v Mariboru, v organiziranju ločenih arhivskih posvetovanj^ v Radencih, sklicevanju direktorjev arhivov na Štajerskem, izdajanju novih arhivskih glasil Arhivi, Sodobni arhivi, Slovenski arhivski časopis, v vmešavanju in spreminjanju programa mednarodne kulturno-prosvetne izmenjave in v delu skupine slovenskih strokovnjakov za vračanje arhivskega gradiva iz Avstrije ter končno v ustanovitvi Mednarodnega inštituta arhivskih znanosti s časopisom Atlanti. Velika večina arhivskih delavcev in slovenskih arhivov je ravnanje direktorja mariborskega arhiva zavračala, nekaj podpore pa je prejemal od nekaterih posameznikov v republiški upravi. Preambicioz-nemu direktorju njegove namere niso uspele tudi zaradi preudarnega ravnanja Marije Oblak-Čarni, vseeno pa so negativne posledice njegovega ravnanja v arhivski stroki zaznavne še danes. Ob vpraznovanju sedemdesetletnice Marije Oblak-Čarni ji želimo še dolgo in plodno delovanje na področju arhivske stroke, ki ji je posvetila ves čas svojega službovanja. Uresničijo naj seji želje, da se uspešno dokončajo vsa začeta in nedokončana dela, kot so vračanje arhivskega gradiva po mednarodnih sporazumih, ureditev arhivskih prostorov na Roški cesti, in da seji izpolnijo načrti delovanja Muzejskega društva na Vrhniki; njej osebno pa veliko zdravja in zadovoljstva v krogu njenih najbližjih. Arhivi 26 (2003) s, I. sir 7 8 7 UDK 929 Oblak Čanu M Brane, bod te t^io! BRANE KOZINA mag., direktor, Zi'odovinsk: arlcv Ljubljana, Mestni trg 27, SI-1000 Ljubljana Ko sta me dr. Matevž Košir m Tatjana ^enk (glavni urednik m tehnična urednica glasila Arhivi) povabila, naj ob letošnji številki Arhivov, ki bo zaznamovala jubilej - 70-lct;nco Manje Oblak-Čarni. pripravim kratek prispevek, sem pred meseci takoj privolil, da zapišem nekaj spommov (ki me vežejo) na najmo devet let trajajoče sodelovanje v Arhivu Slovenije Ko pa sem se lotil pisanja, sem spoznal, daje človekov spomin podoben švicarskemu snu, vsebma je viuna. njo v njej nešteto lukenj Zato bo ta zapis teincl|il i/U|učno na le nekaterih dogodkih, ki so mi še posebej ostal. v spominu ir. so le kamenčk' v mozaiku naj nega uspešnega sodelovanja. Članek je napisan izključno po spou -'iib .i na podlagi mojega subjektivnega odnosa do iubilanike. Nc spominjam se natanko tistega 16 judja 1084, ko sem po odsluženi vojaščini prvič kot bodoči arhivist oziroma novi član kolektiva takratnega Arlvva Socialistične Republike Slovenije prestopil prag znane Gruberjeve palače v Zvezdarski 1. Venetno je bil usf ponedeljek zelo vroč. Mentor Marjan Zupančič me je napovedal ir. direktorica Marija Oblak-Čan. sprejela že prvi dan. Občutel je bil še malcc "vojaški". Zc po nekaj minutah pogovora sem spoznal, da imam za sogovornico človeka. Ki se zna pogovarjali, zna poslušati zna pu tudi človeku povedati, da slu/ba ni več študentsko obdobje jn da od mene pričakme delovno disciplino Sc dveh stvari se sponuniam V pogovorih im je nakazala možnost za nadaljne izobraževanje. Tega sem bi! vesel saj sem o (em razmišljal že med služenicm vojašč"ie. Poudarila pa je, da je potrebna velika mera samostojnosti pri delu in tudi odgovornosti, predvsem pri izločanju gradiva, kajti gradivo za obdobje po letu 1945 za to sem bil določen - je bilo v piecejšnii meri še neurejeno. ( eprav so bil pogovori kratki sem njene besede, predvsem o odgovornosti do gradiva, Se dolgo premlcval in se spraševal, ali bom zmožen pravilne presoje Moram povedati, da so b.le skrbi skoraj odveč, saj sem imel ob mentorjih Marjnnu Zupančiču, Vladu Sunčiču in vodji oddelka Peliu Ribmkarju vso potrebno oporo. Po dobrih štirih mesecih dela v arhivu je imel celoten kolektiv strokovno ckskun.ijo v Zgodovinski arhiv Ptuj, kjer so odprli obnovljena skladišča, in otvoritev razstave ter podelitve državnega p iznanja v Pokrajinskemu arhivu Maribor. Gostoljubir ptujski kolegi so nam že ob piihodu pripravili nepozabno pogosniev; ni manjkalo tudi znanih štajerskih vin (op., takrat šc m bilo Ki-brovega zakona). Tako smo biii na otvornvi a/stave /e kai dobre vol|e. Na otvoritvi sva stala skupaj z gospo Marijo, ko je neki starejši gospe poslalo slabo. Direktorica ini je. namignila, naj ji pomagam in jo odpeljem na sve/i /rak. Še danes ne vem, ali jc vedela, da sem bi1 svežega /raka bol, kol gospa potreben sam. Hvaležen sem ji bil /a to nalogo. Ekskurzija seje končala v minski klel" gospoda Klasinca. Ne smem pozabiti, da so nas tudi mariborski kolegi lepo spreiel Nikoli ne bom pozabil vožnje nazaj v Ijubljano. Skupaj sta na avtobusu sedeli ga. Marija m Ema Umek V svoji mladostniški razposajenosti sem povedal nekaj šal ki si jih danes ne bi dovolil, da ne govorim kolikokrat smo na mojo "zahtevo" zapeti tisto narodno -Pleničke je prala .. Naslednji dan sem pričakoval "raport" Direktorica me je srečala na stopnicah (raporta m bilo) Na moje opravičevanje mi je odgovorila pr.bližno takole: "Tudi poveselit seje potrebno, bdi ste enkratn vse |e bilo v redu, zavedajte pa se, da smo danes /opet v služb, ¿jCcprav sem nji razposajen tud na naslednjih ekskuizi|ah nikoli K ARHIVI 26(2003), it; 1 Umne kO/ISA. Hrano, hodile lilto!. sir % S Vrhnika 16. ¡0. 2001 Ra~slava "Atelje hšlei " in srečanje s krajani Arhiv Republike Slovenije, i atoleka m bilo problemov Po njenem pičelii jc- ravnala Uid njena naslednica Ema Umek Se danes ju spoštujem, ker sta znali v skladu s Rtjimi pooblasti"! zahtevali disciplino pri delu ; i dovoljevali razposajenost n zabavo, seveda, zunaj službenega časa Še en dogodek mi bo oslal v /ivem spominu na go. Marijo. Leta 1^91 mi je direktorica ponudila možnost, da nadaljujem evidentiranje arhivskega gradiva v čeSkil. arhiv ih. Nadaljeval naj b, delo, ki sta ga dn tedaj opravliala ona in g. Peter R bmkar. Z njeno mentorsko pomočjo sva skupaj 7 direkorjem Arhiva Bosne, in Hercegovine g. Mntkom Kovačcvičem končevali evidentiranj gradiva v arhivu Kariove univerze v Pragi. Čeprav je bil g Kovačevič vodja takratne jugoslovanske delegacije :e ga. Manju uspešno vodila vse pogovore m vod la strokovno delo. Po uspešnem "usposabljanj' v arhivu so nam gostiteijt preskrbeli za nedeljo dopuldne vstopnice za koncert. Ne spomnim se natanko programa in ■zvaialccv, vem pa, dajo bi koncert v čudovit' dvorai na Staromestkih niimcst h En starem zvonu Ko nam jc gospa Syrova, ki je na ( cški arhivski upravi skrbela za mednarodno sodelovanje, izročala vstopnice, sem jih lahkomiselno žc vnaprej zavrnil, češ da si bom raje individualno ogledal Prago, saj sem bil tam prvič. Ga. Ma:ija me :e v tem trenutku res prvič grdo pogledala. V sekundi sem spoznal, da sem naredi» veliko neumnost. V tej sekund-, morda dveh, treh mi je ostro rekla. Brane, bodite tiho':. Sledila jc poučna "pridiga" o obnašanju do go-strtcliev in predstavljanju države >n arhiva v tujin- Na tiste besede sc spommm vedno, še danes, ko predstavljam državo, arhiv sebe in v vseh naslednjih lc!ih. Ko je go. Marijo p;i Evidentiranju na Češkem nadomest'1 kolega Branko Radulovič. Kratka, jedernarts m uspesna šola in moram pri/mu., da v vseh nadaljnjih letih do danes ni bilo nobenih problemov, Nasprotno, vsa leta sodelovanje uspešno poteka. < cški kolegi na vsakoletnem srečam u na t eškem ali lu v Sloveniji obujajo lepe čudovite spoirme na go Marijo Moram pa priznati da po tistem ' ukoru m bilo zamere. Direktorica naju je z Matkom Kovačcvičem povabila na znano češko pivo v gos-• Ino ob Karlovem mostu, ki je danes na žaloit zapita, saj je bila poplavljena ob lanskih avgustovsk'h poplavah. Kar precej spomn.ov se mi še utrne, ko skušani obuditi dogajana na tista leta - zapisana v mojih spominih Skupno praznovanje rastnih dm sktipar s Tatjano n Gašperjem (vsi smo decembrovci"), poprav* puhl i kač je AD-S ob njegovi 40-letnici - bili ste tisti, k: ste vleki voz do zida knjige, da no omenjam vseh naših strokovni!i ekskurzij (Pariz, Rim, Dunaj, Budimpešta ..) in seveda sindikalnih izletov, na katerih sva sicc.r bila kot predsednik sindikata in direktorica na nasprotnih bregovih, vendar je bilo sodelovanje kurektno. Ko smo konec osemdesetih, prva generacija arhivistov vpisal: magisterij, smo morali redno poročali, kako napreduje delo, Pr. tem ,e bda ga. Marija res direktorica v pravem pomenu besede -čim bolj je hotela biti seznanjena z našim delom. Tud; njena spodbuda, morda tudi ostra beseda, je b-la spodbuda, da smo danes dokcnča'i študij. Naj končam Moj; priletno devetletno sodelovanje z go. Marjo v Arhivu Slovenije j; batorskim posegom leta 2001 varnostno mikrofilmana in iz mikrofilmske kopije skenirana ter tako dostopna uporabnikom lendavske knjižnice od koder izhaja. gimi atmosferskimi vplivi povzroča nagle spremembe in neredko tudi propadanje pisnih in likovnih spomenikov. Na starem papirju, ki ima zaradi tehnologije izdelave boljše mehanske in kemijske lastnosti kot večina zdaj izdelanih vrst papirja, vlaga prav tako pusti sledove, robovi potemnijo, ovlaženi deli se nagubajo in potemnijo. Vendar pa prodira v gradivo le postopoma in tudi takrat, ko robovi že precej propadejo, lahko ostane notranjost knjižnega bloka še sorazmerno zdrava. Na starejšem, ročno izdelanem papirju ostane poškodba le lokalno omejena, jedro knjige pa lahko ohrani tako kemijsko strukturo in take kemijske lastnosti, kot so bile gradivu dane ob njegovem nastanku. Gradivo, nastalo na mlajšem industrijsko izdelanem papirju, pa v enakih razmerah v enakem časovnem obdobju že skoraj povsem propade. Plesen Vlaga Konservatorji - restavratorji se srečujemo z mnogimi vzroki poškodb. Vlaga pa prav gotovo sodi med najpogostejše in žal tudi najhujše in najtežje obvladljive nasprotnike. Hkrati z dru- Slika 2 - AS 763, Stift register Urbar 1760-1781, ev. št.: 3/01, foto: Dragica Kokalj. Med zunanjimi poškodbami je vlaga najpogostejši vzrok, vendar je na starejšem fondu, zaradi kakovostnega papirja, poškodba navadno omejena na mesto neposrednega stika z virom vlage in ne prizadene celotnega objekta v enaki meri. S povečano vlago se pojavlja tudi plesen in je v večini primerov vzporeden pojav. Včasih se pokaže prej, kot se zavemo, da v gradivu potekajo procesi zaradi povečane vlage. To je opozorilo, ki ga opazimo, saj škodljivega obsega vlage z našimi čutili pogosto ne zaznamo dovolj zgodaj. ARHIVI 26 (2003), št. 1 Članki in razprave Jedert VODOPIVEC: Trajnost dediščini; na papirju, str. 23-30 27 Insekti Arhivsko gradivo je lahko tudi hrana za različne vrste žuželk. Zaredijo se v zanemarjenih, nevzdrževanih skladiščih, če gradivo dolgo ni bilo pregledano. Skoda, ki jo povzročajo, je velika, saj se z njim hranijo. Poškodbe so nepopravljive. Slika 3 - NŠAL, Krstna knjiga 1713-1744, ev. št: 88/03, foto: Dragica Kokalj. Eden od možnih vzrokov poškodb so tudi požari, kot na primeru krstne knjige, ki jo hrani Nadškofijski arhiv v Ljubljani. Zal s konservatorskim postopkom lahko le ublažimo poškodbo, ne moremo pa nadomestiti izgubljenega besedila. Na posnetku je predstavljeno stanje pred posegom. Človek Skoraj vse poškodbe vsaj posredno povzroča človek, so pa še drugačne, za katere je neposredno odgovoren. To so mehanske poškodbe, ki nastajajo zaradi pogoste uporabe (zatrganine, raztrganine) zaradi listanja, zvijanja, zgibanja, poškodbe, ki nastajajo zaradi malomarnosti, če se po gradivu polije tekočina ali kako drugače umaže. Svetloba Svetloba škoduje vsakemu gradivu, saj povzroča destruktivne kemijske spremembe v pisni podlagi (pergament, papir) in na pisnih snoveh (črnila, barve). Vse valovne dolžine svetlobe: vidne, infrardeče (IR) in ultravijolične (UV), pospešujejo kemijsko razgraditev materialov. Na nekaterih papirjih povzroča čezmerno obledelost, na drugih porumenelost oz. potemnelost. Negativno vpliva na črnila, ker obledijo, spremenijo barvo, s tem pa dokumenti postanejo nečitljivi oz. imajo spremenjen videz. Korozivna črnila in pigmenti Poškodbe na gradivu so lahko tudi posledica korozivnega delovanja kovinskih ionov, ki jih vsebujejo železotaninska črnila in nekateri bakrovi pigmenti. Med rokopisnim in likovnim gradivom je razmeroma veliko tako poškodovanega gradiva, vendar poškodbe niso vedno enako izrazite na vsem gradivu. Na izrazitost poškodbe vplivajo sestava in primesi v komponentah črnila oz, pigmenta ter kemijska reaktivnost s polnili, klejivi in nečistočami kot sestavnimi deli pisne podlage - papirja. Pri pregledu gradiva ugotavljamo, da intenzivnost poškodb ni v tesni zvezi z vrsto in kakovostjo papirja. Obstaja pa povezanost med koncentracijo nanosa in razmerji osnovnih komponent ter nečistoč v črnilu oz. pigmentu in papirju. Slaba kakovost papirja Z napredkom in širjenjem pismenosti v 19. in 20. stol. So se povečevale tudi potrebe po papirju. Ročni način izdelave in razpoložljiva količina krp niso več zadovoljili vseh potreb. Spremenil se je tehnološki postopek izdelave papirja. Zaradi čedalje večjega povpraševanja po ekonomsko dostopnih vrstah papirja seje znižala tudi kakovost le tega. Na dejstvo, da navzočnost lesovinskih nečistoč, aluminijevega sulfata ter klorovih spojin vplivata kvarno na trajnost papirja, so strokovnjaki opozarjali že kmalu po osvojitvi industrijske izdelave papirja. Z raziskavami, ki so potekale in še potekajo pri ugotavljanju vzrokov razpadanja papirja, so to tudi povsem dokazali. Danes lahko dodamo še dodaten vzrok, in sicer uporabo recikliranih vlaknin. Brez dvoma z recikliranjem odpadnega papirja lahko prihranimo kar nekaj lesa, vendar je potrebno vedeti za katere namene je tak papir primeren, ter kdaj in zakaj ga ne smemo uporabljati. Poleg notranjih vzrokov, pa k hitrej šemu razpadu pripomorejo še zunanji: neprimerne klimatske razmere, nečisto okolje in prepogosta uporaba. Do skoraj tragičnih ugotovitev pridemo, kadar 28 Članki in razprave Jedert VODOPIVEC: Trajnost dediščini; na papirju, str. 23-30 ARHIVI 26 (2003), št. 1 tehtamo življenjsko dobo starejšega gradiva v primerjavi z mlajšim. Ko se je v drugi polovici 19. stol. v papirništvu uveljavil industrijsko izdelan papir, so se začeli hitrejši procesi staranja in propadanja, ki ju dolgoročno še ne znamo povsem ustaviti. Najslabše kakovosti so papirji za splošno uporabo (npr. časopisni), ki kmalu pokažejo znamenja razkrajanja. Gradivo, ki ima veljavo kulturne dediščine, bi moralo biti na papirju, ki ima lastnosti t.i. trajnoobstojnega papirja. Trajnoobstojni papirje po definiciji tisti, katerega kemijske in fizikalne lastnosti se v daljšem časovnem obdobju (nekaj desetletij) ne spremenijo opazno. Če želimo svoje misli, čustva, spoznanja in znanje zapustiti prihodnjim rodovom, bi moral biti na trajnoobstojnem papirju natisnjen vsaj kak odstotek vseh publikacij, del sleherne naklade - sicer bomo po nekaj rodovih veljali za ljudi iz časa brez spomina. Stopnje ohranjenosti gradiva: Pri določanju stopnje ohranjenosti določenega gradiva je potrebno vedno upoštevati tudi vrsto poškodbe; stopnjo poškodbe, papirja, črnil, vezave in uporabo le-tega. Predvsem je potrebno pravilno oceniti ohranjenost vitalnih delov gradiva. Včasih je poškodba na videz veliko hujša, pa se izkaže, daje bolj prizadet le estetski del, manj pa strukturni, ali narobe. Pri ocenjevanju stanja, so pomembni izkušenost, praktičnost in prava mera logičnega razmišljanja. Odlična ohranjenost (1), 0-10% poškodb: pri uporabi ni posebnih omejitev npr.: nepoškodovan papir, trdna vezava, odlično ohranjen hrbet, pregibni spoj ni natrgan. Dobra ohranjenost (2) 10-30% poškodb, še dovoljena uporaba v čitalnici: npr.: deloma porumenel papir, manjše raztrganine, delno poškodovana vezava, hrbet dobro ohranjen, vežice dobro držijo knjižni blok, ki ima lahko že natrgan papir, platnice niso natrgane. Slaba ohranjenost (3): 30-50% poškodb: Dovoljena uporaba le arhivistu za popis gradiva, PREPOVEDANA je uporaba v čitalnici npr.: porumenel papir, raztrganine, razrahljana ali delno poškodovana vezava, hrbet razpada, knjižni blok ponekod odstopa, vežice delno potrgane. Priporočljiva je izdelava mikrofilmske kopije. Zelo slaba ohranjenost(4): več kot 50% poškodbe NI DOVOLJEN NIKAKRŠEN VPOGLED NITI ARHIVISTA - ŠE NAJMANJ PA UPORABA V ČITALNICI - NUJEN JE KONSERVATORSKO-RESTAVRA-TORSKI POSEG npr: zelo preperel papir, močno raztrgan papir, že v fragmentih, močno poškodovana vezava, hrbet hudo poškodovan, vežice potrgane, knjižni blok razrahljan. Če je ali predvidevamo, da bo gradivo veliko v uporabi, je po konservatorsko-restavratorskem posegu nujna izdelava mikrofilmske kopije. Konservatorsko-restavratorski posegi na gradivu H gradivu na papirju sodijo: rokopisne in tiskane knjige, rokopisno in tiskano spisovno gradivo, likovna dela, zemljevidi, načrti, makete in podobno gradivo. Pri konservatorsko-restavratorskih postopkih moramo upoštevati tudi, ali je gradivo t.i. muzejski primerek (npr. inkunabule, listine, likovna dela) in ali je pogosto v uporabi. Gradivo, ki je pogosto v rabi, kot so nekatere zvrsti starejšega gradiva (npr. matične knjige) in velika večina gradiva 20. stol. (npr. časopisno gradivo), zahteva nekoliko drugačen pristop. Pristop je odvisen tudi od materialov samih, velikosti objekta, vrste in stopnje poškodo-vanosti. Od vsega naštetega je odvisno, ali bomo uporabili vse stopnje konservatorsko-restavratarske obdelave ali pa samo nekatere. Preventiva V splošnem velja, da je izbira gradiva, ki je deležno posebnih zaščitnih ukrepov, kot sta na primer reproduciranje (spreminjanje materialne oblike zapisa, t.j. fotokopiranje, mikrofilmanje in digitalizacija) ter hranjenje v škatlah, ovojih, paspartujih tudi stvar zdrave presoje. Če pri hranjenju v škatlah dajemo prednost gradivu, ki je v dobrem stanju in ga le redko uporabljamo, pred gradivom, ki je v slabem stanju in ga uporabljamo pogosto, odločitev ni bila razumna. Pri zaščiti gradiva je treba upoštevati: - kakšno je splošno stanje gradiva, - katero gradivo je v izredno slabem stanju, - katero gradivo je posebno dragoceno oz. pomembno, - katero gradivo je najbolj ogroženo, - kako hitro naraščajo zbirke, - katere vrste gradiva imajo največji priliv, - ali je za novo gradivo predvidenega dovolj prostora. Sistem hranjenja Nevezano gradivo hranimo v zaščitnih škatlah ali mapah. Gradivo formata A4 in manjšega lahko hranimo pokonci, gradivo večjega formata pa je priporočljivo hraniti v vodoravnem položaju, Nepoškodovano gradivo hranimo originalno prepognjeno, za konservirano in restavrirano pa odvisno od uporabe in poškodb, priporočamo hranjenje vodoravno. Likovna dela potrebujejo po meri izdelane zaščitne ovoje ali paspartuje iz trajnoobstojnih papirjev in lepenke. ARHIVI 26 (2003), št. 1 Članki in razprave Jedert VODOPIVEC: Trajnost dediščini; na papirju, str. 23-30 29 Slika 4 - Novi skladiščni prostori v Pokrajinskem arhivu Celje, foto: Studio Fonda, Celje. Gradivo formata A4 in manjšega lahko hranimo pokonci, gradivo večjega formata pa je priporočljivo hraniti v vodoravnem položaju, vendar največ po tri enote ena na drugi. V novih prostorih Pokrajinskega arhiva Celje je večina knjig večjega formata hranjenih v skladu s priporočili. Tridimenzionalni objekti in redke ter dragocene knjige potrebujejo po meri izdelane zaščitne škatle. Knjige večjega formata naj na policah ležijo, vendar največ po tri enote ena na drugi. Zaščitna embalaža Zaščitne škatle in ovoji morajo biti iz trajno obstojnega papirja oz. lepenke. Izdelani morajo biti tako, da je zagotovljena največja možna zaščita gradiva pred vplivi iz okolja in mehanskimi poškodbami. Vlaganje dokumentov med poliestrske folije priporočajo le za obstojna črnila in tiskarske barve. Na ta način je gradivo zavarovano pred mehanskimi poškodbami, uporabnik ne prihaja v neposredni stik z izvirnikom, vendar tako zaščiteno gradivo ne diha dovolj, poleg tega pa lahko zaradi statične elektrike črnila in barvne plasti odstopijo. Raziskave so dale prednost hranjenju v trajnoobstojnem papirju ali lepenki. Slika 5 - AS 984, osebni fond Peter Pavel pl. Radie s, fasc. 8, ev. št.: 1/02, konservirali: Tina Buli in Jedert Vodopivec, foto: Dragica Kokalj. Zaščitne škatle in ovoji morajo biti iz trajno-obstojnega papirja oz. kartona. Izdelani morajo biti tako, da je zagotovljena največja možna zaščita gradiva pred vplivi iz okolja in mehanskimi poškodbami. Na posnetku je predstavljena zaščita za izredno krhek fragment čipke iz 17. stol. najden v Valvasorjevi grobnici na gradu Medija. Hrani se v Arhivu RS, razstavljen na razstavi Narodnega muzeja "Theatrum Vitae et Mortis Humanae" leta 2002. Zaključek Največjo težavo pri uporabi in hrambi predstavlja gradivo, nastalo v 20. stol. V tem času se je zaradi težnje po množični proizvodnji in čim nižji ceni slabšala kakovost materialov in izdelave. Papir je v večini primerov slabši, manj obstojen in trpežen. Podobno je s črnili in tintami, ker hitreje bledijo in so manj obstojne. Tehnike izdelave so zaradi avtomatizacije poenostavljene. Nasploh se še ne moremo povsem sprijazniti z dejstvom, da se precejšnjemu delu takega gradiva naravni življenjski cikel že izteka in da mu preostalo življenje lahko le umetno podaljšujemo. Za ustrezno materialno varovanje gradiva smo odgovorni vsi zaposleni. Direktorji, vodje, vzdrževalci, konservatorji, arhivisti, zadolženi za posamezno gradivo, moramo tesno sodelovati. Obstajati mora neposredna komunikacija. Da bi bolje razumeli problematiko varovanja gradiva, bi morali biti vsi delavci seznanjeni tako z vsebinsko vrednostjo gradiva kakor z naravo materialov, ki ga sestavljajo, z morebitnimi poškodbami in ustreznimi zaščitnimi ukrepi. 30 Članki in razprave Jedert VODOPIVEC: Trajnost dediščini; na papirju, str. 23-30 ARHIVI 26 (2003), št. 1 Zapleteno varovanje različnih materialov in vrst gradiva, kot jih je dalo zadnje stoletje, terja upoštevanje določenih pravil, navodil, standardov, ki se nanašajo na zgradbe, hranjenje, uporabo, varnost, selekcijo, reproduciranje, razstavljanje in konserviranje oz. restavriranje. Upoštevanje standardov naj bi pripomoglo k izboljšanju razmer, nujno potrebnih za hranjenje gradiva, in pomagalo pri fizični identifikaciji posameznega gradiva in s tem omogočilo dostop in trajno hranjenje zapisov. Pri tem so v veliko pomoč standardi in politika varovanja na lokalnih in nacionalnih ravneh. Praksa je pokazala, da sicer zelo koristni programi, kot so obilica dosegljive literature, načrtovanje, izobraževanje sodelujočih v procesu, ne zaležejo, če akcije niso temeljito organizirane in jih ne podpre tudi vodstvo ustanove. UPORABLJENI VIRI: Nada Čučnik-Majcen: Zapis v čas, Ljubljana 1996. Jedert Vodopivec, Nataša Golob, Zapis in Podoba, Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana 1996 Forde H.: Preservation as a strategic function and an integrated component of archives management; or can we cope without it? Proceedings of the International Conferences of the Round Table on Archives XXXIV CITRA - Budapest 1999, Paris, 2000, p. 21-29. Ann Smith, The Future of the past, Council on Library and Information Resources, Washington D. C., 1999. IFLA Načela za hrambo knjižničnega gradiva in za ravnanje z njim, Biblio Thecaria 7-prevodi 2, (ur. Jedert Vodopivec, Jože Urbanija, Filozofska fakulteta in Arhiv Republike Slovenije Ljubljana), Ljubljana 2000. Jedert Vodopivec, Prihodnost dediščine 20. stoletja, Tradicionalni mediji v sodobni informacijski družbi, Zborovanje Zveze bibliotekarskih društev Slovenije, Maribor 11.-13. okt. 2000 (ur. Vlasta Stavbar, Zveza bibliotekarskih društev Slovenije), Maribor 2000, str. 13-20 Jedert Vodopivec, Uporaba in konserviranje vezanega arhivskega gradiva, v: Arhivi in uporabniki, Arhivi in zgodovinopisje, Zbornik 20. zborovanja Arhivskega društva, Ptuj 2001, 116120. Jedert Vodopivec et. al.: Konserviranje in restavriranje matičnih knjig župnije Korte, v: Strokovna predstavitev slovenskih konservator-skih in restavratorskih delavnic, Narodni muzej Slovenije, 2001, str. 24. Thea Burns, A serious and universal evil: the early scientific study of paper deterioration, Works of art on paper, books, documents and photographs, Contributions to the Baltimore Congress, 2-6 September 2002, International Institute for Conservation of Historic and artistic works, London 2002, str. 36-41. Meta Černič Letnar, Jedert Vodopivec: Trajnost in obstojnost dokumentov na papirju -zahteve in testae metode, v: Tehnični in vsebinski problemi klasičnega in elektronskega arhiviranja, Zbornik referatov, Maribor 2003, str. 183-193. Blanka Avguštin-Florjanovič, Tina Buh: Problematika matičnih knjig v Sloveniji, v: Tehnični in vsebinski problemi klasičnega in elektronskega arhiviranja, Zbornik referatov, Maribor 2003, str. 221-228. Arhivi 26 (2003) št. 1, str. 31-36_Članki in razprave_31 Za objavo prispevka INZ ni pridobil soglasja avtorja 32_Članki in razprave_ARHIVI 26 (2003), št. 1 Hans HOFMANN: Pot do boljše usklajenosti arhivskih dejavnosti v Evropski uniji: dosežki in pričakovanja, str. 31-36 Za objavo prispevka INZ ni pridobil soglasja avtorja Članki in razprave ARHIVI 26 (2003), št. 1 Hans HOFMANN: Pot do boljše usklajenosti arhivskih dejavnosti v Evropski uniji: dosežki in pričakovanja, str. 31-36 33 34_Članki in razprave_ARHIVI 26 (2003), št. 1 Hans HOFMANN: Pot do boljše usklajenosti arhivskih dejavnosti v Evropski uniji: dosežki in pričakovanja, str. 31-36 Za objavo prispevka INZ ni pridobil soglasja avtorja ARHIVI 26 (2003), št. 1_Članki in razprave_35 Hans HOFMANN: Pot do boljše usklajenosti arhivskih dejavnosti v Evropski uniji: dosežki in pričakovanja, str. 31-36 Za objavo prispevka INZ ni pridobil soglasja avtorja 36_Članki in razprave_ARHIVI 26 (2003), št. 1 Hans HOFMANN: Pot do boljše usklajenosti arhivskih dejavnosti v Evropski uniji: dosežki in pričakovanja, str. 31-36 Za objavo prispevka INZ ni pridobil soglasja avtorja Arhivi 26 (2003) št. 1, str. 37-46 Članki in razprave 37 UDK 676.026.22(497.4 Koper)" 14" Vodni znaki zgodnjega 15. stoletja v testamentih, hranjenih v Pokrajinskem arhivu Koper - Enota Piran NINA ŠULEK univ. dipl. bibliotekarka, Ljutomerska 7, SI-2270 Ormož IZVLEČEK Vodni znaki so vidni kot prosojnejši del v papirju, kadar papir podržimo ob viru svetlobe, Prvotni vodni znaki so bili oblikovani iz žice in pritrjeni na sito, s katerim so mojstri za papir zajeli papirno maso. Danes so ti odtisi v papirju pomembni za določevanje kraja in časa nastanka papirja in jih lahko najdemo tudi v slovenskih knjižnicah in arhivih. Predvsem v Pokrajinskem arhivu Koper -Enota Piran je ohranjenih precej zgodnjih papirjev, ki so verjetno italijanskega porekla. Zato je pr\>i del raziskave potekaj v piranskem arhivu, kjer sem v času od 24. septembra do 12. oktobra 2001 pregledala sklop testamentov piranskih notarjev od 2483/1401, II. 11. do 3099/1432, VIII. 18. Vodne znake sem prerisala in tako dobila zbirko 342 vodnih znakov, od teh je bilo 38 različnih tipov, ostalo so bile variante tipov. Največkrat so se v papirjih pojavili vodni znaki z motivi krone/"triroga" (tip lj ■ 74-krat, zvona (tip lj - 46-krat, nakovala - 30-krat, volovske glave (tip 2) in štirih zvončastih cvetov — 27-krat, zvona (tip 2) — 25-krat in kroga z dvojnim obodom — 13-krat. Vodni znaki s ostalimi motivi so se pojavili manj kot 10-krat. Sledila je primerjava vodnih znakov, s tistimi, ki so zbrani v velikih priročnikih (Piccard, Zonghi, Mošin). Ta del je potekal v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani v času od 22. oktobra do 12. decembra 2001. V priročnikih sem našla variante za 31 tipov vodnih znakov, 7 tipov pa sploh nisem zasledila (lestev, trikotnik, črka S, neznan, ptič, oven, črka Dj. Rezultati v veliki meri kažejo na to, da je papir iz Italije. ABSTRACT WATERMARKS FROM THE FIRST HALF OF THE 15™ CENTURY IN THE TESTAMENTS PRESERVED IN THE PROVINCIAL ARCHIVE OF KOPER - THE PIRAN UNIT Watermarks can be seen as a rather translucent part of paper if the paper is looked at against the light. The first watermarks were formed out of wire and attached to a paper mould with which a paper substance was ladled. Today these imprints play an important role in determining place and time of the paper's origin and they can also be found in Slovene libraries and archives. Many early papers, presumably of Italian origin, are preserved in the Piran unit of the Provincial Archive of Koper. This is the reason why the first part of the research took place in the Piran archive where a series of testaments from 2483/1401, II. 11. to 3099/1432, VIII. 18. of the Piran notaries were studied from the 24 September to the 12 October 2001. Watermarks were copied and thus a collection of 342 watermarks was created. There are 38 different types of watermarks, the rest of them are varieties of these types. Most frequent were the watermarks with the motives of a crown/three-horn (type 1) — 74 times, bell (type 1) — 46 times, anvil — 30 times, ox (type 2) and four bell-shaped flowers — 27 times, bell (type 2) — 25 times and the double circumference circle — 13 times. Watermarks with other motifs appeared less than 10 times. The comparison between the analysed watermarks and those described in extensive reference books (Piccard, Zonghi, Mošin) followed. This part of the research took place at the National and University Library in Ljubljana between the 22" October and the 12 December 2001. In reference books, variants of 31 types of watermarks were found, whereas 7 types were not found at all (ladder, triangle, letter S, unknown, bird, ram, letter D). The results have shown that the paper probably originates in Italy. Simbol, ki je opazen v papirju, če tega podržimo ob viru svetlobe, imenujemo vodni znak. Zakaj je ta znak, značilen za evropsko ročno izdelavo papirja, sploh nastal, ni natančno znano. Najverjetneje je bil vzrok v potrebi po korektnem trgovanju, saj je bilo mogoče na tak način ločevati papir boljše kvalitete od papirja slabše in izdelek enega mlina za papir od izdelka drugega. Za razumevanje tega, kako je tak zaščitni znak nastal, je potrebno poznati zgodovino papirja in okoliščine v času, ko se je začela širiti uporaba. Papir Papir so, kot mnogo drugih stvari, iznašli Kitajci. Pred tem so Kitajci za pisanje uporabljali želvje oklepe, kosti, drevesno skorjo, kovinske in bambusove ploščice. Poznali so tudi neke vrste 38 Članki in razprave ARHIVI 26 (2003), št. 1 Nina ŠULEK: Vodni znaki zgodnjega 15. stoletja v testamentih ..., str. 37-46 papir, či, ki so ga izdelovali iz ostankov svile. Leta 105 n. št. naj bi Ts'ai Lun uporabil sicer isto metodo, kot je bila v navadi do takrat, vendar je za papirno snov namesto svilenih vlaken uporabil odpadke tekstila rastlinskega izvora. Tako je pripomogel k temu, da se je na Kitajskem razširila uporaba papirja.1 Izdelava je potekala tako, da so najprej v kamnitem možnarju z lesenim tolkačem stolkli materiale (bambus, murvo, ribiške mreže, riževo slamo, razne krpe ...) in jih z vodo in apne-nim lugom spremenili v papirno snov. To snov so zajeli iz kadi s štirikotnim sitom, kije imelo lesen okvir, dno pa je bilo oblikovano iz tankih bambusovih trakov in prečnih svilenih niti. Z rahlim tresenjem so omogočili, da seje snov razporedila po situ - vlakna so se prepletla, voda pa je odtekla. List papirja so nato previdno odstranili s sita in ga dali sušit na deske ali zidove. Posušene liste so zlagali enega na drugega in jih v svežnjih stiskali v lesenih stiskalnicah. Tako pripravljene so pre-mazali z lepilom, zgladili s (slonovo) kostjo, obrezali in jih poslali v prodajo.2 Postopke izdelave so Kitajci skrivnostno čuvali. Leta 610 so zanje izvedeli Korejci, še skoraj sto let pa je minilo do takrat, ko so papir začeli izdelovati na Japonskem. Leta 751 so bili Kitajci v vojaškem napadu Arabcev poraženi in s tem seje začela izdelava papirja širiti tudi proti zahodu. Arabci so papir drago prodajali, skrivnost izdelave le-tega pa jim je uspelo očuvati štiri stoletja. V številnih vojnih pohodih so izdelovanje papirja razširili po Siciliji, Grčiji, južni Italiji in južni Španiji.3 Leta 1144 so v kraju Xativa (današnja Jativa) pri Valencii začeli izdelovati prvi papir na evropski celini.4 Od iznajdbe papirja na Kitajskem do začetka izdelovanja na evropski celini je preteklo več kot tisoč let in v tem času so se spreminjali materiali in pripomočki za izdelavo. V vsaki državi so namreč morali najti zamenjavo za materiale, ki jim niso bili dostopni. Japonci so recimo začeli uporabljati lubje le na japonskem rastoče murve z zelo dolgimi vlakni, materiala pa niso več tolkli v možnarju, ampak s štirioglato palico na kamniti ploskvi. Tehniko površinskega plemenitenja papirja so izboljšali Arabci. Uporabljati so začeli čisti škrob. Ta je dal papirju posebno čvrstost, trajnost in sijaj. Arabcem pripisujejo tudi preoblikovanje štirikotnih sit za zajemanje papirne snovi iz kadi. Namesto bambusovih trakov in svilenih niti so na dno sita pritrdili kovinske žice.5 Takšna sita so bila osnova za ročno iz- Z. Kulundžič, Historija pisarna, materiala i instrumenata za pisanje, Zagreb 1951, str. 445-448. V. Mošin, Filigranologija kao pomočna historijska nauka, v. Zbornik historijskog instituta jugoslavenske akademije Zagreb 1954, str. 41. Z. Kutundžie, navedeno delo, str. 449-451. K. Trobas, ABC des Papiers: die Kunst, Papier zu machen: mit 116 Abbildungen und Zeichnungen, Graz 1982, str. 14. Z. Kulundžič, navedeno delo, str. 449-450. delavo papirja v Evropi. Spremembe, ki so jih uvedli na evropski celini, so bile izpopolnjene v tolikšni meri, da so se v takšni obliki uporabljale, dokler so v Evropi izdelovali papir ročno. Turner6 pravi, da je bil zgodnji prispevek evropske proizvodnje papirja uvedba težkih kladiv; z njimi so tolkli krpe v vodi. Vendar je treba dodati, da so kladiva verjetno poznali že Arabci. Evropejci naj bi izboljšali postopek priprave papirne snovi z uvedbo vodne sile. Ta je delavcem olajšala delo, saj jim ni bilo več treba ročno poganjati koles, na katerih so bila pritrjena kladiva. Poseben način klejenja papirja z živalskim žela-tinskim klejivom (vezivom) so uvedli v Italiji. S tem postopkom so pridobili gibkost papirja, poleg tega je postal odporen v vodi. Silasta gosja peresa so po takem papirju tekla gladko brez zatikanja in črnilo se ni razlivalo.7 Zaradi vseh teh izboljšav je papir pri pisarjih postajal vse bolj priljubljen in zato je število mlinov za papir hitro naraščalo. Izdelovalci so izdelovali ne le vedno večje količine papirja,8 ampak kmalu tudi več vrst papirja. Treba je bilo najti način za razlikovanje papirja boljše kakovosti od slabšega, predvsem pa način, na katerega bi lahko določali, kateri od papirnih mojstrov je izdelal določen papir. Rešitev je bila v uvedbi vodnega znaka. To je bil iz kovinske žice oblikovan simbol, pritrjen na sita. S takim sitom sta v Evropi delala dva rokodelca. Prvi (angl. vatman, nem. schöpfer) je zajel papirno snov iz kadi. Situ je pripadal pokrov, ki je preprečeval, da bi zajeta papirna snov uhajala iz sita. Nato je sito dvignil in stresel, da se je snov razporedila po njem, voda pa odtekala. Odstranil je pokrov in papirno sito predal drugemu rokodelcu (angl. coucher, nem. gautscher); ta ga je obrnil in mokro polo papirja položil med platno. Medtem je prvi obrtnik zajel papirno snov z drugim sitom, ki pa je imelo enak vodni znak kot prvo. Ta dva vodna znaka sta sestavljala par. Postopek sta ponavljala, dokler ni nastal kup papirja; tega so dali v stiskalnico in iztisnili odvečno vodo. Papir so obdelali z že omenjenim lepilom živalskega izvora, ga posušili, zgladili z apnencem in ga po kakovosti in formatih zložili v pakete.9 Če tak izdelek obrnemo k svetlobi, je vodni znak (pa tudi odtis mreže sita) viden kot svetlejši - prosojnejši del v papirju. Izraz vodni znak (angleško "watermark", nemško "Wasserzeichen") je pravzaprav zavajajoč, saj odtis motiva v papirju ni nastal zaradi vode, ampak zato, ker seje na tistem mestu nabralo manj vlaken kot v ostalem delu. Primernejši bi bil morda stari angleški izraz "papermark", saj gre za znak v papirju. Tudi francoski "filigrane" in italijanski S. Turner, The book of fine paper, London cop. 1998, str. 14. Papermaking: art and craft, Washington 1968, str. 19 in 32. Z, KulundiiC, navedeno delo. str, 456-457, Z. KulundiiC, navedeno delo, str. 453-457. Članki in razprave ARHIVI 26 (2003), št. 1 Nina ŠULEK: Vodni znaki zgodnjega 15. stoletja v testamentih ..., str. 37-46 39 "filigrana" sta bolj opisna izraza, saj je izdelovanje vodnega znaka podobno zlatarskemu oblikovanju žic iz žlahtnih kovin.10 Izhajajoč iz tega se pomožna zgodovinska veda - veda o vodnih znakih - imenuje tudi filigranologija. Za danes najstarejšega velja vodni znak v papirju iz leta 1282, kije bil izdelan v mestu Fabriano v Italiji.11 Papir je razmeroma kmalu dosegel tudi naše kraje. Na Slovenskem so ga uporabljali od druge polovice 13. stoletja za notarske knjige (v Piranu od 1282), računske knjige grofov Goriško-Tirol-skih od 1288, od prvih let 14. stoletja pa se je uporabljal tudi za manj pomembne dopise in akte. Uvažali so ga iz Italije j[najbližja papirnica je bila omenjena leta 1318 v Čedadu), pozneje pa iz južne Nemčije in v prvi polovici 16. stoletja tudi s Koroške.12 Mlini za papir so za izdelovanje papirja uporabljali izključno cunje. "Dokler ni bilo na Slovenskem mlinov za papir, so cunje izvažali na Benečansko in na Koroško".13 Kot ugotavlja Sorn,14 je bilo o slovenskih mlinih za papir do leta 1954 malo napisanega in tudi ni bilo nikjer objavljenih vodnih znakov. Zato se je odločil izpopolniti to vrzel. Tako je podobno kot Slokar15 raziskoval zgodovino vseh mlinov za papir na Slovenskem, Cafuta16 pa je pozneje podrobneje obdelal še papirnici v Skofji Loki in Radečah. V številnih raziskavah omenjenih avtorjev smo dobili natančen pregled mlinov za papir in njihovega delovanja, podatke o mojstrih, ki so v njih delali, zvedeli smo, kakšne so bile cene papirja, kako so se oskrbovali s cunjami ipd. V teh raziskavah so objavljeni tudi vodni znaki določenih mojstrov za papir, vendar le-ti niso v originalni velikosti. Gre za vodne znake, ki jih je možno opaziti v papirjih s konca 16. stoletja ter 17. in 18. stoletja. Najstarejši vodni znak, izdelan na Slovenskem, je v papirju, nastalem leta 1579. Izdelal naj bi ga mojster Pankrac v mlinu pri Fužinah, ki velja tudi za naš naj starej ši mlin za papir.17 Znano je, da so v slovenskih arhivih ohranjeni starejši fondi, pisani na papirjih z vodnimi znaki, 10 A. Zadnikar, Vodni znak na papirju do leta 1800, v: Arhivi, XXI (1998, št. 1-2, str. 59. 11 K. Trobas, navedeno delo, str. 14. 12 B. Otorepec, Papir, v: Enciklopedija Slovenije, 8. zvezek, Ljubljana 1994, str. 237. 13 I. Slokar Nekaj dodatkov k zgodovini mlinov za papir na Slovenskem, v: Zgodovinski časopis 1956-1957, št. X-XI, str. 217. 14 J. Šom, Starejši mlini za papir na Slovenskem, v: Zgodovinski časopis 1954, št. Vin, str. 87-117. Isti, Dodatek k starejšim mlinom za papir na Slovenskem, v: Zgodovinski časopis 1955, št. IX, str. 189-192. Isti, Se o mlinih za papir na Slovenskem, v: Zgodovinski časopis 1958-1959, št. Xn-XEI, str. 266-272. 15 I. Slokar. navedeno delo, str. 295-298. D. Cafuta, Loška papirnica, v: Loški razgledi 1185, št. 32, str. 137 152. Isti, Dodatek k zgodovini loške papirnice, v: Loški razgledi 1986, št. 33, str, 57-64. Isti, Začetek radeške papirnice, v: Kronika 1986, št. 34, str. 152-160. 17 J. Šom, Starejši, str. 88. vendar ni zgodnejših znakov nihče raziskoval. Imamo sicer nekaj splošnih pregledov o filigra-nologiji, omenjenih znotraj drugih raziskav;18 niso pa bili vodni znaki raziskani na način, kije v tujini uveljavljen že od objave C. M. Briqueta "Les Filigranes, Dictionnaire historique des marques du papier dès leur apparition vers 1282 jusqu'en 1600 avec 39 figures dans le texte et 16112 fac-similés de filigranes", s katero je postavil temelje filigranologiji.19 Osnovna pomanjkljivost je že ta, da vodni znaki niso objavljeni v naravni velikosti, zato jih ne bo mogoče primerjati z morebitnimi pozneje odkritimi. Dejstvo, da tovrstnih raziskav ni, je bilo glavni motiv za izbiro te teme za diplomsko delo.20 Arhiv v Piranu sem izbrala zato, ker je eden bolje ohranjenih; njegove arhivalije segajo v 12. stoletje. Ker sem raziskovala vodne znake, mi je bilo lažje pregledovati listine, kot pa v knjigo vezane liste papirja. Poleg tega so testamenti datirani, kar mi je koristilo pri primerjanju časa izdelave določenega papirja z letnico uporabe tega papirja. V ostalih arhivih po Sloveniji nimajo ohranjenih zgodnjih evropskih papirjev ali pa je papir iz različnih držav, pri papirju piranskega arhiva pa sem bila skoraj prepričana o izvoru. Da so piranski notarji21 res pisali na papir, izdelan v italijanskih mlinih, sem se z raziskovanjem detajlov lahko prepričala. Vodni znaki Danes lahko s pomočjo vodnih znakov dokaj natančno določimo kraj in čas nastanka nekega dokumenta in trgovske poti od izdelovalca do uporabnika. Za določitev časa izdelave papirja pa ni pomemben samo vodni znak, ampak so pomembni tudi podatki, kijih ponuja odtis mreže sita. Sito s kovinskimi žicami je bilo torej osnova za izdelovanje vodnega znaka. Bambusova sita, ki so jih uporabljali predvsem na vzhodu, so v Evropi zamenjali s togimi lesenimi okvirji.22 Po dolžini pravokotnega okvira so tesno skupaj napeli tanke žice. Zadrževale so papirno maso in prepuščale vodo. Te žice imenuje Zadnikar23 18 A. Zadnikar, navedeno delo, str. 62-63. ^ V. Mošin, navedeno delo, str. 31. 90 Diplomsko delo z naslovom "Vodni znaki prve polovice 15. stoletja: Testamenti, hranjeni v pokrajinskem arhivu Koper — Enota Piran" sem pisala pod mentorstvom prof. dr. Nataše Golob in somentorstvom doc. dr. Jedert Vodopivec in sem ga zagovarjala septembra 2002 na oddelku za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo. 21 Delo notarjev in vicedominov je razčlenil Darko Darovec v svojem delu Notarjeva javna vera: notarji in vicedomini v Kopru, Izoli in Piranu v obdobju Beneške republike, Koper 1994. Isti, Inventar notarskih spisov v Pokrajinskem arhivu Koper (1558-1850), Koper 1916. 22 Papermaking, str. 35. 93 A. Zadnikar- navedeno delo, str. 59. 40 Članki in razprave ARHIVI 26 (2003), št. 1 Nina ŠULEK: Vodni znaki zgodnjega 15. stoletja v testamentih ..., str. 37-46 osnovne žice, v drugih jezikih pa najdemo tudi te izraze: v francoščini la vergeure, angleščini laid lines, v nemščini bodendrahte, hrvaščini potke. Debelina in gostota teh žic sta, kot pravi Mo-šin,24 pomemben podatek za določanje časa izdelave papirja. V 13. stoletju in prvih štirih desetletjih 14. so bile osnovne žice drobne in fine. Dvajset žic je zavzemalo v 13. stoletju povprečno širino 28 mm, v prvih dveh desetletjih 14. stoletja povprečno 26 mm, med letoma 1320 in 1340 pa povprečno 23 mm. Proti koncu tretjega desetletja 14. stoletja se je začela pojavljati nova vrsta papirja z zelo širokimi osnovnimi žicami; pogostejša je bila v četrtem desetletju, postala značilna za obdobje 1340-1380 in izginjala proti letu 1390; v začetku 15. stoletja so bili papirji s širokimi osnovnimi žicami zelo redke izjeme. Pravokotno na osnovne žice so v večjih razmikih napeli nekoliko debelejše, ki se imenujejo vezne žice;26 francosko les pontuseaux, angleško chain lines, nemško binddrahte, hrvaško osnove. Mošin27 po Briquetu navaja razdelitev veznih žic, glede na to, v kakšnem razmiku so se pojavljale v papirju. Papir običajnega ("pomanj-šanega") formata - 0,32 x 0,45 m je imel: v 13. in prvi polovici 14. stoletja navadno po 7 do 10 veznih žic z razmikom od 45 do 60 mm; v drugi polovici 14. in v 15. stoletju 10 do 14 veznih žic z razmikom 28 do 40 mm: proti koncu 15. in v 16. stoletju pa 20 do 24 veznih žic z razmikom od 18 do 25 mm. Večje število veznih žic priča o boljši kvaliteti papirja. Pri enakih vodnih znakih je papir s širšimi veznimi žicami navadno starejši, pri večjih formatih je bil razmik med žicami večji. Pri nekaterih papirjih, v glavnem italijanskih, je bil razmik tistih veznih žic, ki so omejevale vodni znak, pogosto večji kot razmik med ostalimi na celotni poli papirja. Zelo pogosto najdemo v tem širšem prostoru dodatno vezno žico, na katero je bil pritrjen vodni znak.28 Zato je bilo potrebno v raziskavi poleg vodnega znaka prerisati tudi odtis, ki ga je v papirju pustila mreža sita. Spreminjal se je tudi položaj vodnega znaka. V začetku 14. stoletja so bili znaki pomaknjeni proti robu ali pregibu lista, v spodnjem ali zgornjem delu. Kasneje pa je bil vodni znak redno postavljen v sredino polovice pole, in sicer tako, da je njegova vertikalna os potekala v smeri veznih žic. 9 Glede na položaj znaka lahko danes ugotovimo prvotni format pole. 24 V. Mošin. navedeno delo, str. 59. V. Mošin, navedeno delo, str. 60. A. Zadnikar, navedeno delo, str. 59. o 7 V. Mošin, navedeno delo, str. 59. Prav tam. V. Mošin. navedeno delo, str. 63. Prvi vodni znaki, ki predstavljajo odtis žičnega znaka, so bili linearni in preprostih oblik. Vendar to še ne pomeni, da niso ustregli estetskim merilom. V knjigi Papermaking30 opazimo štiri kategorije, v katere so uvrščeni vodni znaki: preprosti znaki ali simboli; človeška bitja in njihove osebne stvari; rastlinstvo ter živali. Večina zgodnjih vodnih znakov je bila v obliki križev, krogov, trikotnikov, ovalov in ostalih oblik. Kategorija, ki se nanaša na človeka, vsebuje glavo, roke in noge, pojavlja se tudi celoten človek ali prizor. Sem so vključene tudi stvari, ki jih je uporabljal človek, npr, poljedelska orodja, ladje, instrumenti, orožje, pokrivala, pisma, ščiti. Religiozni simboli, tudi prizori Jezusa Kristusa, prav tako sodijo k tej skupini. Posebej zanimiv je tudi profil negroidne glave, ki so ga uporabljali v 14. in 15. stoletju. Kategorija vodnih znakov, ki predstavlja rastlinstvo, vsebuje sadje, zelenjavo, poganjke, žito, liste, rože in drevesa. V kategorijo živali sodijo četveronožci, ribe in vse vrste ptic. Vedno večje zanimanje obrtnikov za vodne znake je narekovalo povečanje njihove kompleksnosti, dodajanje novih oblik in nekatere novosti. Tako seje npr. na prehodu iz 15. stoletja v 16. pojavil t.i. "kontraznak". To je bil vzporedni znak na drugi polovici pole in je bil navadno v obliki iniciale, ki je predstavljala začetnici imena izdelovalca ali papirnega mlina. "Kontraznake" so v Benetkah in Genovi postavljali v spodnjem zunanjem kotu, v ostalih krajih pa v sredini lista. Vedno bolj so razne znake kombinirali, tako da v kasnejših stoletjih redko najdemo znak, ki bi ga lahko uvrstili v eno samo kategorijo, npr. k živalstvu ali rastlinstvu.31 Da bi lahko danes čim natančneje evidentirali in datirali vodne znake, moramo upoštevati tudi, kako se je spreminjala njihova oblika. Te spremembe so najbolj vidne v priročnikih. Gre za večje zbirke zgodnjih vodnih znakov, ki so jih avtorji zbirali več let. Raziskovalci, kot so Liha-čev, Briquet, Zonghi, Mošin, Piccard, so se z vodnimi znaki ukvarjali večino življenja. V njihovih priročnikih lahko opazimo zelo različne načine klasifikacije vodnih znakov: po predmetu, kronološko, po regionalnem kriteriju, po spomenikih in po formalnem abecednem redu.32 Delitev na predmete je lahko poljubna, vendar pa ne more biti povsem dosledna. Tako lahko pri enem avtorju najdemo štirinajst skupin, drugi se odloči za manjše število, tretji spet drugače. Razpored po regionalnem načelu ima veliko prednost, ker olajša preučevanje izvora posameznih znakov in določevanje kraja izdelave. Ta način je primeren predvsem za zbirke z ožjega območja. Manj primeren je za velike priročnike zaradi Papermaking, str. 73-74. V. Mošin, navedeno delo, str. 63-64. 32 Prav tam, str. 71-72 Članki in razprave ARHIVI 26 (2003), št. 1 Nina ŠULEK: Vodni znaki zgodnjega 15. stoletja v testamentih ..., str. 37-46 41 razdelitve iste vrste v posebne regionalne oddelke in zato, ker ne moremo z zanesljivostjo določiti kraj nastanka nekaterih vodnih znakov. Pri opisih inkunabul se pogosto pojavlja delitev po spomenikih, v večjem zborniku paje tak način uporabil Lihačev. Po eni strani ta delitev otežuje uporabo priročnika, saj so isti znaki "raztreseni" po knjigi, po drugi strani pa ima prednost, ker pogosto kaže na skupni izvor različnih znakov iz iste delavnice. Kronološka delitev je manj primerna za večje priročnike. Omenjena sta primera dveh avtorjev - Midouxa in Mattona - ki sta ta način uporabila za gradivo iz francoskih arhivov za 14. in 15. stoletje. Enaki znaki z različnimi letnicami so tako razporejeni po vseh straneh knjige.33 Zaradi navedenih pomanjkljivosti vsakega od omenjenih načinov klasifikacije se je Briquet odločil, da v svojem priročniku uredi znake glede na predmete po abecednem redu. Predmete je razdelil na skupine in tipe in jih razvrstil po kronološkem redu. V tem priročniku je Briquet izdelal terminologijo predmetov v francoskem, nemškem, angleškem in italijanskem jeziku, ki je objavljena v delu "The Briquet Album".34 V razpravi "De la valeur des filigranes du papir" ni ostro razlikoval pojmov skupina in tip, zato je Lihačev predlagal uporabo teh izrazov: tip za skupino vodnih znakov z enakim nazivom (npr. zvon, ključ, krona), vrsta, ki se razločuje po časovnem ali krajevnem načelu, in varianta, ki se pojavlja kot izdelek istega mlina, a različnih sit. Briquet je prilagojeno klasifikacijo uporabil v svojem priročniku. Uporabil je te termine: družina, razred, skupine, tip in variante, ki so lahko identične, podobne ali različne.35 Kasneje je Mošin36 v svojih raziskavah delitev prav tako prilagodil. Uporabil je vrsto za skupino vodnih znakov z enakim nazivom (npr. zmaj, jelen), skupino za znake s skupnimi potezami, ki večinoma kažejo določen regionalni izvor, in tip za podobne znake, ki izhajajo iz iste delavnice. Tipi se delijo v variante. Mošin je delitev variant prevzel od Briqueta - torej identične, ki se neznatno razlikujejo in izhajajo iz različnih, a hkratnih sit istega mlina, podobne, ki veljajo za znake, med katerimi obstajajo manjše razlike, in različne, pri katerih so razlike zelo očitne. K tem trem pa je dodal še pojma identični znaki; zanje pravi, da izhajajo iz istih sit in kažejo na enak čas nastanka ter deformirane variante, pri katerih so vidne manjše razlike zaradi uporabe sita. 33 34 35 36 Prav tam. The Briquet Album. A miscellany on watermarks, supple- menting dr. Briquet's Les filigranes, by various paper scholars. Hilversum 1952; hranijo v NUK. V. Mošin, navedeno delo, str. 72-74. Prav tam. str. 74-76. Krona - tip L Testament št. 2500/1402, VII. 15. 4_ '/von - tip L Testament št. 2492/1401. XI. 5. 42 Članki in razprave ARHIVI 26 (2003), št. 1 Nina ŠULEK: Vodni znaki zgodnjega 15. stoletja v testamentih ..., str. 37-46 Tudi Piccard (Wasserzeichen),37 ki ima objavljenih največ zbranih vodnih znakov, je v teh objavljenih katalogih uporabil enako ureditev -torej skupine, tipe in variante. Za izdelavo kronološkega kriterija vodnega znaka so pomembni: rok uporabnosti enega sita, interval med datumom izdelave in datumom uporabe papirja in kronološki okvir, v katerem se pojavljajo datirani znaki določenega tipa v raznih variantah.38 Znano je, da je bilo sito uporabno razmeroma kratek čas - ne več kot leto ali dve. Zaradi stalnega tresenja in čiščenja so se tanke žice premikale ali trgale, znak je bil deformiran in potrebno gaje bilo popraviti. S popravilom pa je takoj nastala nova varianta. To je dokazano s številnim ohranjenim gradivom, v katerem se identični znaki pojavljajo v zelo kratkem časovnem razmiku. Vendar pa je Schulte v svojih raziskavah pokazal, "da je navedeni sklep glede trajanja enega sita potrebno omejiti z nekaterimi popravki. Ce je delavnica izdelovala samo en format in eno vrsto papirja, je bilo sito (ali par sit) uporabno eno leto. Če pa je delavnica izdelovala več formatov, so bila nekatera sita lahko uporabna dalj časa",39 Mošin40 opozarja tudi na Weissove pripombe, ki se prav tako nanašajo na sito. Vsak mojster je delal izmenično z dvema sitoma, na katerih znaka nista bila popolnoma identična in lahko seje zgodilo, da so bile razlike med paroma večje kot razlike med znaki različnih sit z znakom istega tipa. Kljub razlikam pa je Mošin41 mnenja, da le-te ne vplivajo na izdelavo kronološkega kriterija ter poudarja, da je priporočljivo v priročnikih o vodnih znakih objaviti znak z njegovimi variantami, pri datira-nju pa moramo biti pozorni na dejstva o identičnih, podobnih in različnih variantah. O razlikah med znakoma, ki predstavljata par, je podrobneje pisal Woodward.42 V tem članku je primerjal znak sirene z dvema repoma v krogu, 37 G. Piccard, Die Kronen Wasserzeichen, Stuttgart 1961. Isti, Die Ochsenkopf Wasserzeichen, Stuttgart 1966. Isti, Wasserzeichen Waage, Stuttgart 1978. Isti, Wasserzeichen Horn, Stuttgart 1979. Isti, Wasserzeichen Fabeltiere: Greif. Drache, Einhorn, Stuttgart 1980. Isti, Wasserzeichen Werkzeug und Waffen, 2 zv.. Stuttgart 1980. Isti, Wasserzeichen Kreuz, Stuttgart 1981. Isti, Wasserzeichen Lilie, Stuttgart 1983. Isti, Wasserzeichen Vierfüssler, Teil 1, Wasserzeichen Hirsch, Stuttgart 1987. Isti, Wasserzeichen Vierfüssler, Teil 2, Wasserzeichen Raubtiere, Stuttgart 1987. Isti, Wasserzeichen Vierfüssler, Teil 3, Wasserzeichen verschiedene Vierüssler. Stuttgart 1987. Isti, Wasserzeichen Dreiberg, 2 zv, Stuttgart 1996. V. Mošin, navedeno delo, str. 76. 39 Prav tam. 40 Prav tam, str. 77. 41 Prav tam. 42 D. Woodward, Martha and Mary, 1568-70: the use of a pair of watermarks in reconstructing the Venetian map trade, v: Look- ing at paper: evidence & interpretation: symposium proce- edings, Toronto 1999. Canada cop. 2001, str. 134-138. nad katerim je zvezda. Gre za manjše razlike; ponazoril jih je s pomočjo določenih tehnik. Za določevanje časovnega razmika med datumom izdelave in datumom uporabe papirja so gotovo edino zanesljivo sredstvo vodni znaki v obliki letnic, ki so se prvič pojavili leta 1545 in so postali obvezni leta 1741. Vendar je tudi tu potrebno upoštevati, da letnice niso nujno predstavljale dejanskega leta izdelave papirja, saj so bile po eni strani na situ, ki gaje bilo mogoče uporabljati več kot leto dni, po drugi strani pa so jih lahko kopirali na kasnejših sitih. Obstajajo tudi določeni postopki za računanje časovnih intervalov. Mošin43 navaja Briqueta, ki je v raziskavi prišel do zaključka, da je ta razmik v večini primerov manj kot 15, pa tudi 10 let. Pri tem je potrebno poudariti, da je oddaljenost uporabe papirja od izdelave odvisna od vrste dokumenta, za katerega so papir uporabili. Najzanesljivejše merilo ponujajo notarske knjige - zapisniki, registri in ostale uradne knjige - ki so izdelane iz velikega števila listov z enakim znakom in na splošno veliki datirani rokopisi, napisani na enotnem papirju. Diplome in ostale uradne listine so večinoma zanesljiv kronološki kriterij, vendar tu ne smemo pozabiti na možnost, da so v določenih izjemnih priložnostih uradniki lahko uporabili papir iz starih zalog.44 Če datirani vodni znaki izhajajo iz notarskih knjig ali nekaj raznih dokumentov približno istega datuma, je datiranje identične variante lahko zelo ozko, celo v okviru nekaj let. Pri podobnih variantah se ta okvir razširi na 10 do 15 let, pri različnih variantah pa tudi na 25 do 30 let. Vendar pa Mošin45 dvomi, da bi se ta okvir lahko razširil na več kot 30 let znotraj znaka enega tipa. Heawood46 omenja tudi regionalne značilnosti vodnih znakov. Italijanske značilnosti naj bi bile: uporaba okroglega okvirja okrog znaka, polživali, umeščanje "kontraznaka" v kot lista, dvojni obroči (koluti) in umeščanje vodnega znaka k sredini pole. Raziskovalna metoda in ugotovitve Za raziskavo samo sem najprej sestavila popisni obrazec;47 vanj sem kasneje vpisovala podatke o dimenzijah in ohranjenosti papirja, položaju in orientaciji vodnega znaka ter posebnostih (npr. v katerem testamentu se vodni znak določenega tipa ponovi). 43 V. Mošin, navedeno delo, str. 77-80. 44 V. Mošin, S. Traljič, Vodeni znakovi XIII. i XIV. vijeka, 2 zv, Zagreb 1957, str. 8. 45 V. Mošin. Filigranologija, str. 82. E. Heawood, Watermarks: mainly of the 17th and 18rl1 centuries, Hilversum 1950, str. 28-29. 47 J. Vodopivec, Vezave srednjeveških rokopisov: strukturne prvine in njihov razvoj = Medieval binding in Sloveni: : binding structures on stiff-board manuscripts, Ljubljana 2000. Članki in razprave ARHIVI 26 (2003), št. 1 Nina ŠULEK: Vodni znaki zgodnjega 15. stoletja v testamentih ..., str. 37-46 43 V Pokrajinskem arhivu Koper - Enota Piran sem ob upoštevanju vseh pomembnih elementov, s pomočjo steklene plošče (ki sem jo položila med dve mizi) in svetilke (ki je bila pod steklom) pregledovala sklop testamentov zgodnjega 15. stoletja (2483/1401,11.11.- 3099/1432,VIII. 18.). Prerisovala sem z mehkim svinčnikom 2B na prosojen (pavs) papir. Pregledala sem 616 testamentov, od teh je bilo 342 takih, ki so vsebovali vodni znak. Zbrala sem 38 različnih tipov vodnih znakov, 304-krat so se ponovile variante teh tipov. Pri vsakem tipu vodnega znaka sem zapisala podatke o papirju, v katerem sem ga opazila, kje sem našla podoben vodni znak (katalogi - Piccard. Mošin, Zonghi) in čas izdelave papirja (to sem prav tako ugotovila s pomočjo katalogov). Pri tem opisu mi je bil v pomoč članek Nataše Golob.48 Vodni znaki, ki so se največkrat ponovili, so: krona/trirog, zvon (tip 1), nakovalo, volovska glava (tip 2), štirje zvončasti cvetovi in zvon (tip 2). Glede na motive lahko zbrane vodne znake uvrstim v vseh šest glavnih skupin po Piccardu49: neprcdmetni motivi - črke AR (?), D, M, R, S, dva kroga, trikotnik, krog z dvojnim obodom in križem; heraldični motivi - krona/"trirog" (tip 1, 3), lilija; vesoljski, duhovni in posvetni motivi, razen grbov; pravljični motivi - krona (tip 2), enorog (tip 1, 2), zmaj, vejnati križ oz, olistna veja, zvezda; rastlinski motivi — štirje zvončasti cvetovi, peterodelni cvet; živalski motivi - ptič, pes, volovska glava (tip 1, 2), jelen (tip 1, 2, 3), oven, leopard; motivi človeka in predmetov, ki mu pripadajo - negroidna glava, nakovalo, tehtnica, čelada, samostrel, lok s puščico, rog, lestev, zvon (tip 1,2). Zanimivo je pogledati tudi, v kakšnem časovnem razmiku so se določene variante pojavljale v papirju oziroma koliko časa so notarji uporabljali papir z določenim vodnim znakom glede na to, kdaj sem ga prvič in zadnjič opazila v papirju. Pri sklopu pregledanih testamentov sem najdaljši interval uporabe opazila pri papirjih s krono (tip 1) - 29 let, z rogom 27 - let in s tehtnico - 24 let. Lahko da so papir s temi vodnimi znaki uporabljali še več let, saj se je krona (tip 1) zadnjič pojavila v papirju iz leta 1431, rog in tehtnica pa leta 1432, zato je možno, da se ti znaki pojavljajo še v kakšnem naslednjem papirju v sklopu testamentov. Prav tako ni nujno, da se je vodni znak določenega tipa, ki Nakovalo. Testament št. 2692/1407. VIII. 18. N. Golob, Nekaj detajlov o vezavah srednjeveških rokopisov iz nekdanje Auerspergove ljubljanske knjižnice, v: Arhivi XXIV, Ljubljana 2001, št. 2, str. 53-58. 49 G. Piccard: Die Kronen Wasserzeichen, Stuttgart 1961, str. 12. Volovska glava — tip 2. Testament št. 2584/1405. IV. 1. 44 Članki in razprave ARHIVI 26 (2003), št. 1 Nina ŠULEK: Vodni znaki zgodnjega 15. stoletja v testamentih ..., str. 37-46 Štirje zvončasti cvetovi. Testament št. 2833/1417. VIII. 1. sem ga v testamentih prepoznala za prvega, takrat tudi prvič pojavil. Možno je, da se je pojavil že nekaj let prej, v papirjih, ki jih nisem pregledovala. V večjem časovnem intervalu se je pojavljalo tudi nakovalo - 18 let, zvon (tip 1) -17 let, enorog - 12 let in jelen (tip 3) - 7 let. Ostali vodni znaki so se pojavljali v časovnem intervalu štirih let in manj. Zanimiv je tudi podatek, da se je vseh 27 ponovitev vodnega znaka z volovsko glavo (tip 2) pojavljalo v papirju z letnico 1405. Število ponovitev variant in časovni intervali niso v nikakršnem razmerju. Pisarji so papir kupovali pri izdelovalcih in so lahko imeli papirje z različnimi vodnimi znaki. Ko so potrebovali pisni material, so vzeli list papirja naključno. Lahko pa bi verjetno povezali izdelavo papirja, ki ima določen vodni znak, s pogostostjo uporabe. Če seje vodni znak pogosto pojavljal, bi to lahko pomenilo, da je bilo veliko izdelanega papirja s tem vodnim znakom, to pa bi lahko pomenilo tudi boljšo oz. slabšo kvaliteto papirja. Prav tako bi lahko ugotavljali, kaj pomeni pogosta uporaba papirja z določenim vodnim znakom v zelo kratkem časovnem obdobju. Morda je bil vodni znak značilen le za tisto obdobje in ga kasneje niso več uporabljali. Enorog - tip 1. Testament št. 2570/1405. 1. 19. S primerjanjem vodnih znakov s tistimi v priročnikih sem ugotovila, da lahko potrdim hipotezo, saj je večina vodnih znakov značilna za italijanske izdelovalce papirja, to pa pomeni, da so pisarji iz Slovenskega primorja kupovali papir v Italiji. To potrjuje tudi Gestrin50 v svojih raziskavah o trgovanju slovenskih primorskih mest z Italijo in objavo Mitninskih knjig,51 ko pravi, da je bila že od začetka srednjega veka, zlasti pa od 14. stoletja dalje, poglavitna gospodarska povezava dežel na obeh staneh jadranskega morja v trgovinski zamenjavi. Če upoštevamo še dejstvo, da na slovenskem ozemlju pred letom 1579 nismo imeli svojega mlina za papir, smo ga pa uporabljali, so papir morali uvažati. Če pogledamo podrobneje, so vodni znaki značilni predvsem za ta italijanska mesta: Udine, Firenze, Benetke, Bologno, Ferraro, Rim, Pescaro, Čedad in Fabriano. V manjši meri rezultati kažejo tudi, da nekateri papirji z vodnimi znaki izhajajo iz južne Nemčije, česar tudi ne gre spregledati, saj Otorepec52 pravi, da smo 50 F. Gestrin, Trgovina slovenskih dežel z italijanskimi ob koncu srednjega veka in v XVI. stoletju, v: Zgodovinski časopis XXIX Ljubljana 1975, št. 1-2, str. 89-108. Isti, Gospodarstvo in družba zahodnojugoslovanskih dežel od 15. do srede 17. stoletja, v: Zgodovinski časopis XXIX, Ljubljana 1975, št. 1-2, str. 45-76. F. Gestrin, Mitninske knjige 16. in 17. stoletja na Sloven-skem=libri daziari del cinquecento e seicento in Slovenia, Ljubljana 1972, str. 423. B. Otorepec, navedeno delo, str. 237. 51 52 Članki in razprave ARHIVI 26 (2003), št. 1 Nina ŠULEK: Vodni znaki zgodnjega 15. stoletja v testamentih ..., str. 37-46 45 papir med drugim uvažali prav od tam. Ugotovila sem, da je še manj papirjev, ki izhajajo iz Francije, Belgije in Nizozemske. Gledano v celoti gre gotovo bolj za italijanske papirje, saj je bilo Slovensko primorje močneje povezano z Italijo. Ostali rezultati, ki po Heawoodu53 kažejo, da je papir iz Italije, so okrogli okvirji okrog znaka -krona (tip 3); polživali - oven; dvojni obroči (koluti) — krog s križem, vejnati križ oz. olistna veja; črke - R, S, AR (?), D, M. i s i Črka S. Testament št. 2672/1406. VII. 7. Pri večini listov papirja je viden odtis petih veznih žic in ene tanj še, kadar pa so ohranjene pole papirja, je veznih žic 11-13 in ena tanjša, razmik med veznimi žicami pa je približno 29-42 mm. Ti podatki nas po Mošinu54 vodijo k papirjem, ki so značilni za drugo polovico 14. in za 15. stoletje. Papir običajnega formata - 0,32 x 0,45 m ima v tem obdobju 10 do 14 veznih žic z razmikom 28 do 40 mm. Položaj vodnega znaka je vedno približno enak. Na listu papirja je večinoma umeščen med drugo in tretjo vezno žico in pritrjen na dodatno tanjšo vezno žico med njima. Prostor med veznima žicama, ki omejujeta vodni znak, je večji kot med ostalimi veznimi žicami na papirju. Ti dve lastnosti - dodana vezna žica in širši prostor med veznima žicama okrog vodnega znaka - sta prav tako značilni za italijanske papirje. V enem primeru je vodni znak med prvo in drugo vezno žico. Tako lahko sklepam, da je bil list papirja tako odrezan. Vodni znak z motivom človeške glave je izjema. Pritrjen je na drugo vezno žico, ki ga ne razpolavlja, kot je običajno pri ostalih vodnih znakih. Tudi prostor, v katerem je vodni znak, ni širši, ampak enako širok kot prostori med ostalimi veznimi žicami. Vezna žica, na katero je pritrjen vodni znak, ni tanjša, ampak enakovredna drugim. Kadar so pisarji uporabili celo polo papirja, je z odtisa vidno, da je znak umeščen med tretjo in četrto ali pa med četrto in peto vezno žico. Format papirjev, ki so jih notarji uporabljali za zapis oporok: približno 300 mm višine in 446 mm širine (oziroma 223 mm pri polovici pole); tudi to nas vodi k papirjem italijanskega izvora. Eden izmed formatov, ki so jih uporabljali v Italiji, je bil regute ("pomanjšani") in je imel dimenzije 0,315 x 0,450 m. Vendar pa so tudi v Nemčiji in Franciji v tem času izdelovali papir pribjižno enake velikosti.55 Če bi imela nedatirane listine, bi lahko s pomočjo vodnih znakov ugotovila čas nastanka papirja. V tem primeru pa je šlo za testamente, ki so bili datirani, saj so datum uporabe listine zapisali notarji sami. Tako sem lahko letnice na testamentih primerjala s tistimi podatki, ki so bili podani ob določenem vodnem znaku v katalogih. Ugotovila sem, da se večina letnic ujema, še posebej pri tistih znakih, ki so med seboj zelo podobni ali identični (včasih pa tudi, kadar so med njimi večje razlike). Letnice so se lahko natančno ujemale ali pa so bile tiste v priročnikih nekaj let starejše; to bi pomenilo, daje bil papir, na katerega so kasneje pisali oporoke, uporabljen šele nekaj let po izdelavi oziroma da so papir z enakim tipom vodnega znaka izdelovali več let. Zgodilo pa se je tudi, da so bile letnice v priročnikih za deset let ali več mlajše od tistih na testamentih. To pa verjetno pomeni, da avtorji priročnikov pri svojem evidentiranju niso imeli na voljo starejših papirjev s temi vodnimi znaki. Kot primer naj navedem testament 2684/1407, VI. 27., na katerem je vodni znak z motivom jelena. V Piccardovem priročniku sem našla nekaj podobnih in nekaj deformiranih variant. Ena izmed variant ima letnico 1417. Pri tem in podobnih rezultatih je potrebno upoštevati raziskave o tem, da so z enim sitom delali dve leti ali več, da se je sito in s tem tudi vodni znak poškodoval pri čiščenju, da so lahko včasih papir, ki je bil v zalogi, uporabili šele nekaj let po izdelavi.56 Z enim sitom so navadno izdelali E. Heawood, navedeno delo, str. 28-29. V. Mošin. Filigranologija str. 59. 55 Prav tam, str. 58. 56 Prav tam, str. 77-80. 46 Članki in razprave ARHIVI 26 (2003), št. 1 Nina ŠULEK: Vodni znaki zgodnjega 15. stoletja v testamentih ..., str. 37-46 200.000 do 250.000 pol papirja57 in ker vemo, da so delali s parom sit, je lahko imelo enak vodni znak 500.000 pol papirja. To število je lahko bilo še večje, kadar so enak motiv vodnega znaka izdelali tudi na ostalih sitih. Zgodilo se je lahko tudi, da so bile razlike med vodnima znakoma istega para sit celo večje kot pa med vodnima znakoma istega tipa v različnih parih sit. Prav zato so lahko včasih takšne razlike v letih izdelave, čeprav sta si vodna znaka zelo podobna. V Ljubljani ni vseh priročnikov, ki so izšli,58 niti niso bili vsi evidentirani vodni znaki objavljeni, zato sem v preglednih priročnikih našla variante za 31 tipov vodnih znakov, 7 tipov (lestev, trikotnik, črka S, neznan, ptič, črka D in oven) pa sploh nisem našla. To so tipi, ki so se v testamentih pojavili le enkrat (trikotnik, črka S, neznan, ptič, oven), dvakrat (lestev) ali pa največ štirikrat (črka D). Včasih je težavo predstavljalo tudi različno poimenovanje predmetov pri določenih avtorjih, čeprav je Briquet izdelal terminologijo v štirih jezikih. Tako za isti predmet najdemo dva izraza (npr, čelada, pokrivalo po Zonghiju je po Mošinu školjka ali pa leopard po Piccardu je mačka po Zonghiju). Težava lahko nastane, kadar iščemo vodne znake pod enim izrazom, v priročniku pa je objavljen z drugim. Lilija. Testament št. 2707/1408. XI. 4. Zvon - tip 2. Testament št. 2541/1404. VIII. 20. 57 A. Horodisch, On the aesthetics of ancient watermarks, v: The Briquet Album. A miscellany on watermarks, supplementing dr. Briquet's Les filigranes, by various paper scholars. Hilver-sum 1952, str. 109. CO V Narodni in univerzitetni knjižnici hranijo 24 zvezkov Piccarda, Mošinov in Traljičev priročnik in Zonghijevo zbirko vodnih znakov, značilnih za mesto Fabriano. Arhivi 26 (2003) št. 1, str. 47-114 Članki in razprave 89 UDK 271.973(497.4 Škofja Loka)"16" Kronika in nekrolog loškega samostana klaris -17. stoletje DAMJAN HANČIČ arhivist, Zgodovinski arhiv Ljubljana, Mestni trg 27, SI-1000 Ljubljana IZVLEČEK Kronika klaris obsega format 35 x 20 cm in je vezana v črno usnje z bogatimi reliefnimi odtisi. Pisana je v nemškem jeziku in gotici. Morda nas sam izraz "kronika" lahko nekoliko zavede, saj bi pričakovali, da bomo našli (podobno kot v kroniki marenberških dominikank) zapis oz. opis vseh pomembnejših dogodkov, ki so se zgodili v samostanu in mestu Škofja Loka ter njeni okolici, pa gre v resnici le za vpise vstopov redovnic v samostan in njihovih smrti. Zelo malo zvemo o bolj "posvetnih" in s tem za samo lokalno zgodovinopisje "pomembnejših" stvareh, ki so se zgodile v obdobju, ki ga zajema kronika. Začetek pisanja Kronike sega v leto 1683, vendar zajema dogodke že od leta 1633 dalje, tako da časovno obsega 17. in 18. stoletje. Prvi del Kronike obsega strani od 5 do 92 in je v bistvu beležka, v kateri so zabeleženi datumi redovnih preoblek redovniških kandidatinj in njihovih redovnih zaobljub; drugi del knjige (od 7 do 88) strani je nekrolog ali mliška knjiga; v njej so vpisani datumi (ter ponekod tudi vzroki) smrti loških klaris in opisi lastnosti, s katerimi so se v svojem samostanskem življenju najbolj odlikovale. Vpisi v Kroniko in mrliško knjigo se leta 1782, ko je bil klariški samostan rctzpuščen, niso končali, saj so vanjo do leta 1891 vpisovale podatke o sprejemu in smrti redovnic tudi loške uršulinke. Kronika klaris je pomembna zato, ker prinaša eno redkih upodobitev klariške redovne obleke, kakršno so imele klarise na Slovenskem v preteklosti. Kronika klaris prinaša na prvi notranji strani tudi najstarejšo znano upodobitev loškega samostana klaris s cerkvijo. V članku je predstavljen prvi del Kronike loških klaris z zapisom vstopov redovnic v 17. stoletju. Gre za predstavitev pomembnega zgodovinskega vira iz zasebnega arhivskega gradiva, ki ga hrani Arhiv uršulinskega samostana Sv. Duh pri Škofji Loki. ABSTRACT CHRONICLE AND NECROLOGY OE THE LOKE CONVENT OF THE ORDER OF ST. CLARE- 17,h CENTURY The format of the Chronicle of Poor Clares is 35x20 cm. The book is bound in black leather and has beautiful relief ornaments. It is written in German and Gothic. The term "chronicle" can be misleading since one might expect to find (as in the Chronicle of Marenberg Dominicans) records of all the important events that took place in the convent, Škofja Loka and its surroundings, but there are mostly notes on when the nuns entered the convent and when they died. Very little is written about secular and for the historiography more important events that happened in the period, covered by the Chronicle. The first entries in the Chronicle date back to 1683, but the book already describes the events from the year 1633 onwards, so basically it covers the 17th and 18th centuries. The first part of the Chronicle encompasses pages 5-92 and basically represents a notebook with the dates when candidates were received into a convent and took their vows. The second part of the book (pages 788) is a necrology or a death cer tificate book with the dates (and sometimes also the causes) of death of the Loka Clares and comments on their greatest achievements in the convent. The entries in the Chronicle and death certificate book continued also after the year 1782, when the convent was dissolved, for Loka Ursulines used it to record their dates of entry into convent and the notes of the nuns' deaths till 1891. The Clares Chronicle is also important because it includes one of the rare pictures of a dress, which was worn by the Clares in Slovenia in the past. On the first page inside the Clares Chronicle there is the oldest known picture of the Loke convent with the church. The paper describes the first part of the Loka Clares Chronicle, which contains the entries of nuns in the convent in the 17th century. It presents an important historical source from private archive material, which is kept in the Archives of the Ursuline Convent in Sv. Duh pri Škofji Loki. 48 Članki in razprave ARHIVI 26 (2003), št. 1 Damjan HANČIČ: Kronika in nekrolog loškega samostana klaris 17. stoletje, str. 47-60 Predgovor V pričujočem članku želim nekoliko podrobneje predstaviti zgodovinski vir, pomemben za preučevanje zgodovine ženskih redovnih skupnosti pri nas: Kroniko in nekrolog (mrliška knjiga) klaris v Škofji Loki iz 17. in 18. stoletja. Predstavitev vira je pomembna, ker gre za t.i. zasebno arhivsko gradivo, ki je vv lasti uršu-linskega samostana v Sv. Duhu pri Skofji Loki, zato je razumljivo, da vir ni tako dostopen kot so viri shranjeni v javnih arhivih.1 Arhivski vir torej hranijo v uršulinskem samostanu Sv. Duh pri Škofji Loki, Sveti Duh 244, 4220 Škofja Loka, pod oznako: Arhiv uršulinskega samostana Škofja Loka (AUŠ), KRONIKE, Kronika 1683-1860: Klurise in uršulinke. Preučevanja vira sem se lotil v okviru priprave doktorske disertacije. Arhivski vir sem najprej v celoti prevedel v slovenščino; ker pa sem pozneje v disertacijo vključil približno polovico omenjenega vira, se mi je zdelo škoda, da bi ostali tekst ostal neobjavljen, sem se odločil predstaviti strnjeno vsebino vira v obliki samostojnega članka. Pri tem sem združeval podatke iz kronike in mrliške knjige, tako da so v knjigi sicer ločeni zapisi o posameznih redovnicah, sedaj objavljeni združeno. Zaradi precejšnjega obsega bo vsebina arhivskega vira predstavljena v dveh delih. V tem zborniku bodo predstavljene loške redovnice, ki so vstopile v samostan v 17. stoletju oz. do leta 1700. V naslednji številki Arhivov, pa bo predstavljeno nadaljevanje; obravnavano bo obdobje med letoma 1700 in 1782. Uvod Kratka zgodovina loškega samostana: Samostan klaris v Skofji Loki je ustanovil tedanji župnik v Kamniku Otokar Blagoviški, ki je prosil freisinškega škofa Alberta za dovoljenje za ustanovitev samostana, ker so bili lastniki ozemlja okrog Škofje Loke in mesta freisinški škofje. Ohranjena je nepristna pergamentna listina iz leta 1352, v kateri freisinški škof Albert dovoljuje Otokarju, da lahko po svoji presoji upravlja svoje posestvo v Loki in mu obljublja pomoč in varstvo ob ustanovitvi samostana, V samostan so vstopale večinoma meščanke. To je samostanu sprva zniževalo ugled in moč. Kljub temu pa je imel kar nekaj posesti in bogastva. Loške klarise so bile znane po vezenju čudovitih cerkvenih paramentov, izdelovanju voščenih kip- Ob tej priložnosti se Se enkrat zahvaljujem vodstvu uršulin- skega samostana Sv. Duh pri Skofji Loki. zlasti tedanji predstojnici s. Fidelis Bratina da mi je bil spomladi leta 2002 omogočen dostop do tepa arhivskega vira. Arhivski vir je bil ob tej priložnosti v Zgodovinskem arhivu Ljubljana tudi posnet na mikrofilm (dopolnilno mikrofilmanje), tako da je sedaj v tej obliki laže dostopen tudi morebitnim prihodnjim uporabnikom. cev in peki t.i. loškega kruhka oz. "nunskega lecta", kot so ga imenovali domačini, ki je bil prednik poznejšega znamenitega malega loškega kruhka. V sklopu samostana je bila tudi samostanska oz, t.i. "nunska" cerkev, posvečena Devici Mariji. Leta 1393 jo je z dovoljenjem oglejskega patriarha posvetil freisinški škof Bertold. Cerkev omenja leta 1486 Paolo San-tonino in navaja, da je bil zadnjega avgusta v cerkvi loških klaris pri maši, ki jo je spremljalo odlično nunsko petje. Dne 7. oktobra 1660 med 22. in 23. uro je loški samostan in cerkev prizadel grozovit požar, ki je uničil tudi velik del mesta. Poleg samostana je požar precej poškodoval tudi samostansko cerkev; oboje so hitro obnovili. Sredi 18. stoletja je imel 77,5 hub in 5 kaj ž. Pripadale so mu tudi desetine še kakih sto hub v mejah loškega gospostva. Mnogo premoženja so prinesle samostanu redovnice z doto. Samostan klaris v Škofji Loki je bil pod vrhovno cerkveno jurisdikcijo oglejskega patriarha, v smislu duhovne oskrbe klaris pa je bil od leta 1629 podrejen frančiškanom, prej pa avstrijski minoritski provinci. Loške klarise so bile tudi prve redovnice, ki so se naselile v leta 1656 zgrajenem samostanu klaris v Ljubljani. Tudi loškim klarisam čas reform cesarja Jožefa II. ni bil naklonjen. Ob razpustitvi je bilo v samostanu 21 redovnic in nekaj novink. Kot vladni sodnik je bil v Škofjo Loko poslan Anton Rešen. Klarise iz razpuščenega loškega klariškega samostana so v glavnem vstopile v na novo uvedeni red v razpuščenem loškem samostanu - k uršulinkam. Vizualni opis Kronike in nekaj osnovnih podatkov o njej Kronika klaris obsega format 35 x 20 cm in je vezana v črno usnje, na katerem so bogati reliefni odtisi. Na prvi strani platnic je podoba v me-daljonu naslikanega sv, Frančiška, ob robu pa so v trikotnikih naslikane glavice angelov. Enaka poslikava je tudi na zadnji strani/platnici; v me-daljonu je upodobljena sv. Klara, ki v rokah drži monštranco (spomin na dogodek, ko je sv. Klara odvrnila napad Saracenov na asiški samostan). Celotno besedilo je pisano v nemškem jeziku in v gotici. Morda nas sam izraz "kronika" lahko nekoliko zavede, saj bi pričakovali, da bomo našli (podobno kot v kroniki marenberških do-minikank)2 zapis oz. opis vseh pomembnejših dogodkov, ki so se zgodili v samostanu in mestu Škofja Loka ter njeni okolici, pa gre v resnici le za vpise vstopov redovnic v samostan in njihovih smrti. Zelo malo zvemo o bolj "posvetnih" in s tem za samo lokalno zgodovinopisje pomembnejših stvareh, ki so se zgodile v obdobju, ki ga zajema kronika. Začetek pisanja Kronike sega v Glej: Jože Mlinarič: Marenberški dominikanski samostan, Družina, 1997. Članki in razprave ARHIVI 26 (2003), št. 1 Damjan HANČIČ: Kronika in nekrolog loškega samostana klaris 17. stoletje, str. 47-60 49 leto 1683, vendar "po spominu" zajema dogodke že od leta 1633, tako da časovno obsega 17. in 18. stoletje. Prvi del Kronike obsega strani od 5 do 92 in je v bistvu beležka, v kateri so zabeleženi datumi redovnih preoblek redovniških kandidatinj in njihovih redovnih zaobljub; drugi del knjige (7-88 strani) je nekrolog ali mrliška knjiga, v katero so vpisani datumi (ter ponekod tudi vzroki) smrti loških klaris, pa tudi s čim so se v svojem samostanskem življenju najbolj odlikovale. Vpisovanje v Kroniko in Mrliško knjigo se leta 1782, ko je bil klariški samostan razpuščen, ni končalo, saj so vanjo do leta 1891 vpisovale podatke o sprejemu in smrti redovnic tudi loške uršulinke. Kronika klaris je pomembna zato, ker prinaša eno redkih upodobitev redovne obleke klaris na Slovenskem v preteklosti (na prvi notranji strani) in tudi najstarejšo znano upodobitev loškega klariškega samostana s cerkvijo. Podatki o redovnicah v loškem samostanu v 17. stoletju: Pred letom 1633 naj v klariškem samostanu v Skolji Loki ne bi bile več kot štiri redovnice. To so bile: Klara Rizi, Livia Vinturina iz Krmina (von Cormons), Ana Stabil iz Gorice, Barbara Gulder. Le-te so bile koriste. Poleg njih je bila v samostanu še ena laična sestra (Beischwester). Opatinja je bila, po besedah Kronike, najprej Elizabeta Reccalch, nato pa Klara Rizi, vendar je po določenem času odstopila in se po odstopu umaknila v svoj (matični) samostan. Za njo je bila izvoljena za opatinjo Suzana Petričevič (Hrvatica), redovnica mekinjskega samostana, ker naj v loškem samostanu po mnenju vizi-tatorja ne bi bila nobena druga primerna za to službo. Za opatinjo je bila izvoljena 22. 2. 1633. Takoj nato jo je potrdil in posvetil patriarhov vizitator.3 1. Na veliko noč leta 1633 je v samostan vstopila in bila preoblečena v redovna oblačila Agata Oberegger iz Radovljice, hči plemiča Wolfganga Obereggerja, nekdanjega uradnega pisarja samostana dominikank v Velesovem. Stara je bila 23 let. Obdržala je svoje krstno ime Agata. Leta 1634 je napravila redovne zaobljube.4 Umrla je 31. maja 1673 okrog 5. ure zjutraj; ob smrti je opravljala službo opatinje. Med njenim opatovanjem so samostan prizadele številne nevščenosti, med njimi grozovit požar. Vendar ji je uspelo sezidati novega skupaj z novo kaplanijo in cerkvijo. Poleg tega je na novo priskrbela vso premično opremo za te objekte, in Kronika, str. 11, 12; temu zapisu pa nasprotuje vizitacijski zapisnik iz leta 1627; zapisano je, da je vizitator — osorski škof Ceasere Nardi leta 1627 zaradi neprimernosti odstavil tedanjo opatinjo Klaro Rizzi in na njeno mesto imenoval mekinjsko klariso Elizabeto Rechalch: Vatikanski arhiv, Visitationes no. 59, Acta visitationis Provinciae Styriae et Carniolae, !627. Kronika str. 12, 13. to brez dolgov, poleg tega pa tudi samostanu ni zapustila nobenega nerazrešenega sodnega postopka. V času ko je bila opatinja je sprejela 26 redovnih kandidatk. Ob njeni smrti pa je bilo v samostanu 16 redovnic in ena novinka. Samostanu je načelovala 29 let. Med njeno dolgo in hudo boleznijo se je odlikovala s številnimi vrlinami, zlasti s potrpljenjem, kar je, kot piše kronistka, "lahko za zgled vsem njenim duhovnim hčerkam". Pokopal jo je gorenjski arhi-diakon Janez Mihael Ferri, pogrebno pridigo pa je opravil samostanski spovednik Karel Walter* 2. Leta 1638 je umrla nekdanja loška opatinja Klara Rizzi, potem ko je bila opatinja 25 let in je zaradi starosti in svoje neprimernosti odstopila. Po opravljeni pogrebni maši prvega dne, jo je, ker samostan še ni imel zgrajene posebne grobnice, kar v cerkvi pokopal patriarhov komisar Oktavij Amigoni, ki je bil župnik pri Sv. Juriju in samostanski spovednik.6 3. Leta 1638 je bila preoblečena Veronika Scherer (v navzočnosti arhidiakona Krištofa Planka, župnika v Kamniku). Bila je rojena v Ljubljani in bila hči Ernesta Schererja von Schernburga in njegove žene roj. Priesser, Obdržala je svoje krstno ime.7 Umrla je v soboto pred belo nedeljo leta 1651 ponoči, po 8-tedenski boleči bolezni. Bila je v 8. letu redovništva;8 to pomeni, da je redovne zaobljube napravila leta 1643. 4. Istega leta je vstopila tudi Uršula Herzog, hči Mihaela Herzoga z loškega gospostva. Obdržala je svoje krstno ime. Nato je bila med prvimi štirimi redovnicami, ki so odšle v na novo ustanovljeni samostan klaris v Ljubljano.9 Umrla je 22. novembra 1676 v ljubljanskem samostanu. V Ljubljani je bila dvakrat izvoljena za opatinjo.10 5. Leta 1639 je vv samostan vstopila Marija Lukančič, rojena v Skofji Loki, hči Jurija Lu-kančiča, nekdanjega mestnega sodnika in njegove žene Suzane, rojene Adelman. V samostan je prišla na večer pred cvetno nedeljo, in sicer kljub ostremu nasprotovanju sorodnikov. Na velikonočni torek pa je bila pred opatinjo, pa-triarhovim komisarjem Oktavijem Amigonijem, samostanskim spovednikom in župnikom pri Sv. Juriju, ki so imeli po patriarhovem pooblastilu pravico biti navzoči pri redovni preobleki, preoblečena v redovna oblačila. Obdržala je svoje krstno ime. Redovno zaobljubo je opravila 15. aprila 1640 v roke opatinje Marije Petričevič, komisarja Amigonija in dveh starejših sester. Nato je odšla v novoustanovljeni samostan v Ljub- Mrliška knjiga: v nadaljevanju MK, str. 17, 18. 6 MKstr. 11. H Kronika, str. 13. 8 MK str. 13. 9 Kronika, str. 13. 10 MK, str. 19. 50 Članki in razprave ARHIVI 26 (2003), št. 1 Damjan HANČIČ: Kronika in nekrolog loškega samostana klaris 17. stoletje, str. 47-60 ljano,11 kjer je postala prva samostanska opa-tinja. Umrla je 28. februarja 1683, potem ko je bila trikrat izvoljena na položaj opatinje in v 44. letu redovništva. Umrla je prav na nedeljo petdesetnico navsezgodaj, čisto v tajnosti, le v navzočnosti ljubljanskega škofa Jožefa Rabata.12 6. Istega leta je vstopila v samostan Walburga Wagenhütt, hči Hansa Wagenhütta, župana v Radovljici in njegove žene Sare, roj. Schatter. Sprejela je novo redovno ime Ana. Redovna zaobljuba je bila 15. 4. 1640.13 Umrla je 5. oktobra 1680 med 6. in 7. uro zjutraj, po desetdnevni hudi bolezni, stara 64 let in v 43. letu redovništva. Kar pod tremi opatinjami je vestno in zanesljivo opravljala službo tajnice (sekretarke) in zaupne svetovalke.14 7. Leta 1643 je v samostan vstopila Katarina Mikolič iz Zagreba, hči Ladislava Mikoliča. Ob slovesni preobleki je bil navzoč njen stric (očetov brat), kije bil član osebja Nj, Veličanstva na Ogrskem, Preobleka je potekala ob navzočnosti opatinje in Oktavija Amigonija. Sprejela je novo redovno ime Katarina. Čez dve leti, t.j. leta 1645, pa je v navzočnosti omenjenih dveh in dveh starejših sester opravila pri glavnem oltarju redovne zaobljube.15 Umrla je na kvaterni petek v postu leta 1647, in sicer v 24 letu naravne starosti in 3. letu redovništva.16 8. Leta 1645 je v samostan vstopila Zofija Katarina Schwab, hči plemiča Krištofa Schwa-ba in njegove žene Ivane, rojene Bonom. Redovna preobleka je bila opravljena 12. februarja 1645 ob 11. uri pred opatinjo, patri arhovim komisarjem Oktavijem Amigonijem in g. Maksom Dolinarjem, stolnim dekanom. Bila je stara 15 let. Pri preobleki je sprejela novo redovno ime Terezija. Redovno zaobljubo pa je opravila šele leta 1647, in sicer v roke opatinje Agate Oberreger, ki je v tem letu nasledila medtem umrlo opatinjo Marijo Petričevič, in v navzočnosti Oktavija Amigonija, samostanskega spovednika in dveh starejših sester (pred glavnim oltarjem ob 11. uri).17 Umrla je 12. julija 1647 v 17. letu starosti in 3. letu redovništva. V cerkvi jo je pokopal Jurij Scherlich.18 9. Sedemnajstega julija 1646 je v samostan vstopila Suzana Legat iz Ljubljane, hči deželnega trobentarja. Istega leta je napravila pred opatinjo, gorenjskim arhidiakonom Jurijem Scherlihom, dr. teologije (župnik v Kamniku) ob 11. uri redovno preobleko. Ob tem je obdržala svoje krstno ime. Leta 1647 pa je (tudi ob 11. 11 Kronika, str. 13, 14. 12 MKstr. 20, 21. 11 Kronika, ibidem. 14 MKstr. 19, 20. 15 Kronika, str. 14. 16 MKstr. 12. 17 Kronika, str. 14, 15. 18 MK,str. 12. uri) naredila redovno zaobljubo pred obema omenjenima osebama in dvema starejšima sestrama.19 Umrla je 16. julija 1650; bila je v 21. letu naravne starosti in 4. letu redovništva.20 10. Leta 1647 je po osemdnevni bolezni na sredo po veliki noči umrla opatinja Suzana Petričevič. V loškem samostanu je bila opatinja 13. leto.21 11. Leta 1647 je bila pred opatinjo, gorenjskim arhidiakonom z običajno slovesnostjo ob 11. uri preoblečena Eva Marija Laneenmantl, ki je dobila novo redovno ime Klara.-- Umrla je 29. oktobra 1660 ob peti uri popoldne, po 14-tedenski bolezni in šestih tedenih ležanja. Bila je stara 34 let in v 13. letu redovništva. Bila je pokopana v mestni cerkvi sv. Jakoba, nato pa so jo leta 1662 prenesli v samostansko grobnico.23 12. Istega leta je bila v samostan sprejeta tudi Ana Sidonija Stih, hči Janeza Stiha iz Seegendorfa in žene Barbare, roj. Prükler. Dobila je novo redovno ime Terezija. Kasneje je šla ta sestra v na novo zgrajeni ljubljanski samostan; tam je tudi umrla24 13. Leta 1648, v mesecu januarju na soboto pred nedeljo na katero se bere evangelij o svatbi v Kani Galilejski, je umrla sestra - laikinja Marjeta, ki je bila stara 110 (!) let, in bila 80 ali 90 let redovnica. (Amigoni jo je pokopal v cerkvi).25 14. Petindvajsetega novembra 1648 je bila v redovna oblačila preoblečena Ivana Katarina Raumschüssel, hči Leopolda Raumschüssla iz Mengša (von Manspurg) in njegove žene Terencije, roj. baronice von Dornberg. Obdržala je svoje dotedanje ime Ivana. Po preteku novici ata je 27. decembra 1649 naredila redovne zaobljube. Tudi ona je bila med tistimi sestrami, ki so leta 1657 odšle v ljubljanski samostan.26 Umrla je 7. 9. 1663 v Ljubljani. 15. Šestnajstega novembra 1649 sta v samostan vstopili rodni sestri Sidonija in Regina Taller z Zapric pri Kamniku (Steinbichel), hčeri Janeza Tallerja in njegove žene Marije, roj. Posarelli. Sidonija je bila stara 30 let, Regina pa 20. Preoblečeni sta bili 27. decembra istega leta ob 11. uri, in sicer pred opatinjo, gorenjskim arhidiakonom Jurijem Scherlichom z običajno slovesnostjo in nemško pridigo, ki jo je opravil pater Hiacint - gvardijan kapucinskega samostana v Ljubljani. Sidonija je svoje krstno ime zamenjala za redovno Konstunca, Regina pa je obdržala krstno ime. Leta 1650, na drugo nedeljo 19 Kronika, str. 15. 20 MK str. 13. 21 MK, str. 11, 12. 22 Kronika, str. 16. 23 MK, str. 14. 24 Kronika, ibidem. 25 MK, str. 13. 26 Kronika, str. 16, 17. Članki in razprave ARHIVI 26 (2003), št. 1 Damjan HANČIČ: Kronika in nekrolog loškega samostana klaris 17. stoletje, str. 47-60 51 po prazniku Treh kraljev, natančneje 16. januarja ob 11. uri, pa sta po opravljeni probaciji obe naredili redovne zaobljube v navzočnosti zgoraj omenjenih oseb; pri slovesnosti je bila nemška pridiga.27 Konstanca (Sidonija) Taller je umrla 26. januarja 1679 med 7. in 8. uro zjutraj po osemdnevni hudi bolezni. Bila je stara 60 let, imela pa je 30 let redovništva.28 Regina Taller pa je umrla 24. avgusta 1686, t.j. na praznik sv. Jerneja (na soboto) ob 3. uri, potem ko je ravno dopolnila 13. leto službe opatinje. V času ko je bila opatinja je morala preživeti veliko hudih in nenavadnih stvari. Umrla je po petmesečni hudi bolezni. Bila je stara 58 let, v redovništvu pa je bila 37 let. Bila je previdena z zakramenti katoliške Cerkve. Imela je navado, da se je vsakih osem dni ali celo pogosteje spovedovala in prejemala sveto obhajilo. V času, ko je bila opatinja, so bili samostanu naloženi zelo veliki davki oz. dajatve, tako cesarske (državne) kot papcške (cerkvene). Tretjina samostanskega premoženja je bila porabljena za "protiturški" davek. Samostan je vse naloženo plačal, Kronistka je ob njeni smrti zapisala: "Bog ne daj, da bi še katera opatinja morala vse to izkusiti!" Samostanski spovednik Pavel Bergamaš je poudaril, da je dovzetna za vse opomine in je vse z neverjetno ponižnostjo in krotkostjo prevzemala in mu kot dušnemu skrbniku v vsem, kolikor je le mogla, sledila. Ni pa vdano prenašala samo svoje petmesečne bolezni, ampak je bila takšna tudi v vseh drugih težavah. Med tridnevnim opravljanjem maš za umrle je samostanski spovednik navedel še več njenih lastnosti in jo označil za pravo naslednico sv. Klare. Besede spovednika je potrdil, preden so opatinjo položili v grobnico, tudi gorenjski arhidiakon Janez Mihael Ferri. V času ko je bila opatinja je samostan dobil nove kon-stitucije in pravila, skrbela pa je tudi, da so jih kar najbolj vneto izpolnjevali. Zlasti v času bolezni je pogosto molila za izpolnjevanje teh pravil, tudi ob svoji smrtni uri. Posebno ognjevito in ponižno je to opravljala sedem dni pred svojo smrtjo, ko sije nekoliko opomogla: po opravljeni generalni (življenjski) spovedi je samostanske sestre, ki so sedele ob njeni postelji v navzočnosti rednega samostanskega spovednika, opominjala na izpolnjevanje postavljenih pravil, pa tudi na izkazovanje medsebojne ljubezni in enotnosti. Po govoru je dvignila roko in vse sestre skupaj in vsako posebej prosila, naj ji pri petih Kristusovih ranah odpuste vse napake ali jezo. Prosila je tudi za milost (potem ko je že prej prek spovednika izročila najstarejši sestri po določbah klariških pravil samostanske ključe), naj jo po smrti oblečejo v skromen^ habit in nato položijo na nek prostor v cerkvi. Želela je, dajo pokopljejo samo z duhovnikom; slovesnost pokopa naj bi bila taka 27 Kronika, str. 17. 28 MK,str. 19. kot so slovesnosti ob pogrebu kake druge (navadne) sestre. Nato je vstala in se dala prenesti v bolniško sobo in tam preživela preostalih šest dni v goreči molitvi, potrpljenju in oprav-ljenju drugih duhovnih opravil. Vsak dan je bilo iz njenih ust slišati vzklik: "O, Jezus. Jezus, Marija, Jožef!". Nato pa je umrla v navzočnosti spovednika in drugih sester, in sicer med molitvijo ob prižganih svečah in s križem v roki. V skupno samostansko grobnico jo je pokopal redni samostanski spovednik Pavel Bergamaš.29 16. Leta 1650 je v samostan vstopila Estera, baronica Moscon z Ortenka, hči Bernarda Moscona in žene Sidonije, roj. Jurič. Bila je stara 25 let. Dne 27. 2. 1650 ob 11. uri je bila v navzočnosti opatinje Agate Oberegger, patriarho-vega komisarja Oktavija Amigonija, samostanskega spovednika in župnika župnije Sv. Jurija preoblečena v redovna oblačila. Pri tem je pater David - gvardijan kapucinskega samostana v Kranju imel slovensko pridigo (crainerische Predig). Leta 1651 je naredila redovne zaobljube.30 Umrla je v soboto, 17. februarja 1685, ob 6. uri zvečer. Bila je stara 60 let in v 35, letu redovništva. Umrla je po opravljenih litanijah Matere božje, medtem ko je zvonilo avemarijo točno pri tretji vrstici te molitve, ko so izrečene besede: "In beseda je meso (človek) postala." Umrla je v navzočnosti opatinje, sester in spovednika. Se istega dne zjutraj je prejela Najsvetejše, zvečer pa je bila previdena. Pokopali pa sojo v ponedeljek 19. februarja.31 17. Leta 1651 je bila v samostan sprejeta Eva Katarina Oberegger iz Velesovega, hči plemiča Wolfa Obereggerja, uradnega pisarja samostana Velesovo in njegove žene Marije, Bila je hčerka iz drugega zakona in polsestra tedanje loške opatinje Agate Oberegger. Bila je stara 16 let. Dne 19. februarja istega leta ob 11. uri je bila pred opatinjo, gorenjskim arhidiakonom Jurijem Scherlichom z običajno slovesnostjo, pri kateri je imel pridigo v nemščini pater Hiacint - gvardijan kapucinskega samostana v Ljubljani, preoblečena. Dobila je redovno ime Katarina. Dne 30. junija, t.j. na nedeljo po prazniku sv. Janeza Krstnika, pa je v navzočnosti omenjene opatinje, arhidiakona in dveh starejših sester naredila redovne zaobljube, in sicer po običajni slovesnosti. Pridigo v slovenskem jeziku je imel pater David - kapucinski gvardijan iz Kranja.32 Umrla je 28. junija leta 1715 med dvanajsto in eno uro opoldne v 79. letu starosti in 63. letu redovništva. Bila je večkratna magistra novink. Zlasti je častila sv. Jožefa.33 29 Mrliška knjiga, str. 23-26. 30 Kronika, str. 17, 18. 31 MK, str. 22: 23. 32 Kronika, str. 18. MK, neoznaiena stran med stranjo 45 in 46. 52 Članki in razprave ARHIVI 26 (2003), št. 1 Damjan HANČIČ: Kronika in nekrolog loškega samostana klaris 17. stoletje, str. 47-60 Upodobitev sv. Klare na zadnji platnici Kronikejoških klaris Arhiv uršulinskegu samostana Sveti duh pri Skofji Loki Članki in razprave ARHIVI 26 (2003), št. 1 Damjan HANČIČ: Kronika in nekrolog loškega samostana klaris 17. stoletje, str. 47-60 53 18. Leta 1655 je v samostan vstopila oz. bila sprejeta Elizabeta Furenpfeil iz Škofje Loke, hči Sigmunda Fttrenpfeila in Katarine, roj. Škrpin. Bila je stara 18 let. Dne 11. 4. 1655, t.j. na nedeljo po veliki noči, pa je bila ob 11. uri v navzočnosti opatinje, komisarja Oktavija Amigo-nija, samostanskega spovednika, na slovesnosti, na kateri je pridigal pater David, kapucinski gvardijan iz Kranja, preoblečena. Dne 30. aprila 1656 pa je po dopolnitvi celotnega noviciata ob navzočnosti opatinje, Oktavija Amigonija, samostanskega spovednika in dveh starejših sester ob 11. uri naredila redovne zaobljube.34 Umrla je 28. oktobra 1667 proti 9. uri zvečer po sedmih tednih bolezni v 29. letu naravne starosti in 12. letu redovništva.35 19. Leta 1659 sta bili sprejeti in 16. februarja v navzočnosti Oktavija Amigonija, samostanskega spovednika, z običajno slovesnostjo, pri kateri je imel pridigo v slovenskem jeziku p. Alojzij, kapucin iz Kranja, preoblečeni Marija Lukančič in Uršula Adelman. Prva je bila stara 22 let, doma iz Škofje Loke, hči Andreja Lu-kančiča, loškega mestnega sodnika in njegove žene Marije, roj. Grundel; dobila je redovno ime Marija. Marija Neža Lukančič je bila po opravljenem noviciatu zaradi bolezni, prisiljena redovne zaobljube prestaviti na poznejši čas; zaradi hude bolezni je zaobljubo tudi kasneje opravila v bolniški sobi,36 umrla pa je že 9. marca 1660 ob 6. uri zvečer po treh mesecih hude bolezni.37 Druga novinka je bila stara 20 let, doma iz Kranja, hči Feliksa Adelmana, nekdanjega mestnega sodnika iz Kranja, in njegove žene Marije, roj. Kos. Dobila je redovno ime Frančiška. Dne 22. 2. 1660 je Frančiška Adelman naredila v roke opatinje po opravljenem noviciatu redovne zaobljube, in sicer v navzočnosti Oktavija Amigonija, ki je tudi pridigal ob tej slovesnosti, in dveh starejših sester. Umrla je 20. decembra 1705 kot opatinja. V redovnem poklicu se je zelo izkazala, bila je večkrat predstojnica samostanske šole in magistra novink. Ko je opravljala službo šolske predstojnice, je bilo v vzgojo in uk vzetih več kot 50 otrok, S svojim odličnim vedenjem in duhovnim poučevanjem je mnoge navdušila za duhovne poklice. Potem je napredovala v magistra oz. voditeljico novink in mladih redovnic. Tudi pri tem delu je bila zelo dejavna in vneta v duhovnem poučevanju. Po naravi je bila dobrega in bistrega razuma, bila je vneta za Boga; tudi v stikih s svetnim ljudmi in tujci se je vedla spoštljivo in vljudno. Zaradi vseh dobrih lastnosti je bila tudi izvoljena za opatinjo. Odlikovala se je z mrtvičenjem telesa, določenimi molitvami, dajanjem miloščine in drugimi dob- 34 Kronika, str. 18, 19. 35 MK, str. 16, 17. 36 Kronika, str. 19. 37 MK,str. 14. rimi deli. Njene posebne pobožnosti so bile: čaščenje presvete Trojice, Sv. duha, Kristusovega trpljenja, Matere božje in molitev za uboge duše v vicah. Nadvse pa se je odlikovala z dajanjem miloščine, tako da so jo imenovali "mati revežev", saj ni nikomur odrekla, če jo je prosil zanjo, nikogar tudi ni pustila oditi, ne da bi mu kaj dala oz. ne da bi ga potolažila. Kljub njeni dobroti, pa je v času ko je bila opatinja, loško gospostvo "sovražno odtujilo" samostanski sadni vrt. Službo opatinje je opravljala 18 let. V njenem času je bilo preoblečenih deset redovnih kandidatk. Bila je bolna tri do štiri leta. Rada je prepevala duhovne pesmi. To je storila še dva dni pred smrtjo. Še drugi dan, v soboto, na večer pred svojo smrtjo je molila dolge jutranjice, ki so v brevirju predpisane, da jih je treba moliti na 4. adventno nedeljo. Nato so dali poklicati spovednika; prišel je ob 4. uri. Na mrtvaški oder so jo dali v preprosti obleki.38 20. Leta 1659 je bila v samostan sprejeta Marija Rauber s Kravjeka (Weinegkh), hči plemiča Franca Adama Rauberja in njegove žene Marte, roj. Haller. Bila je stara 15 let. Dne 14. 11. 1659 je bila preoblečena v redovna oblačila, in sicer v navzočnosti opatinje, komisarja Oktavija Amigonija in samostanskega spovednika: potekala je običajna slovesnost (ob 11, uri). Pridigo v nemškem jeziku je opravil kapucin p. Gabrijel. Obdržala je krstno ime Marija. Redovne zaobljube je v roke opatinje v navzočnosti Oktavija Amigonija in dveh starejših sester opravila 9. januarja 1661 ob 10. uri dopoldne, in sicer v kapeli hiše, ker zaradi požara, ki je prizadel samostan, slovesnosti niso mogle opraviti drugače.39 Umrla je 19. maja 1662 zvečer proti peti uri po štirih tednih bolezni. Bila je stara 25 let in je imela tri leta redovništva. Tudi ona je bila pokopana, ker po požaru na novo zgrajena samostanska cerkev še ni bila posvečena, v cerkvi pri sv. Jakobu, še istega leta pa je bila prenesena v samostansko grobnico.40 21. Leta 1660 je bila v samostan sprejeta in 27. 6. 1660 z običajno slovesnostjo in nemško pridigo, ki jo je imel kapucin pater Karel, preoblečena v redovna oblačila Ana Kristina Ramser iz Beljaka, hči mestnega svetnika (Rathsbiirger) Bernharda Ramserja in njegove žene Suzane, roj. Remss. Bila je stara 19 let. Dobila je redovno ime Ludvika. Redovne zaobljube je v roke opatinje in v navzočnosti Oktavija Amigonija in dveh starejših sester opravila 31.7. 1661 v novi samostanski kapeli, ki sojo zgradili, ker je cerkev pogorela.41 Umrla je 26. junija 1708 med 2. in 3. uro ponoči, po petmesečni bolezni in petih tednih ležanja v 38 MK, str. 35-39. 39 Kronika, str. 20. 40 MK, str. 15. 41 Kronika, str. 20, 21. 54 Članki in razprave ARHIVI 26 (2003), št. 1 Damjan HANČIČ: Kronika in nekrolog loškega samostana klaris 17. stoletje, str. 47-60 bolniški postelji. Bila je v 67. letu starosti in 49. letu redovništva. Omenjena redovnica je v samostanu opravljala veliko različnih služb in zadolžitev. Leto pred smrtjo je izgubila sluh, kljub temu pa je hotela biti še vedno pri maši, med katero je vseskozi klečala. Sicer pa je bila vneta v izpolnjevanju redovnih pravil; zlasti je ljubila uboštvo.42 22. Na isti dan kot prejšnja je bila sprejeta in preoblečena tudi Suzana Geinzel iz Beljaka, hči mestnega svetnika Jurija Geinzla in njegove žene Marije, roj. Worath. Stara je bila 19 let. Dobila je redovno ime Ivana. Redovne zaobljube je opravila 31. 7. 1661.43 Umrla je 26. januarja leta 1711 v 69. letu starosti in 50. letu redovništva.44 23. Dne 28. junija 1661 je po 10 dnevni bolezni umrla Livija Vintorina. Bila je stara 76 let in je bila 50 let redovnica. Umrla je v hiši loške družine Furenpfeil, kjer so redovnice bivale po požaru. Najprej je bila pokopana pri sv. Jakobu in bila nato leta 1662 prenesena v samostansko grobnico.45 24. Leta 1663 je bila v samostan sprejeta in v osemdnevnici praznika Janeza Krstnika tega leta v navzočnosti Oktavija Amigonija in samostanskega spovednika z običajno slovesnostjo z nemško pridigo, ki jo je imel kapucin pater Amandus, preoblečena v redovna oblačila Suzana Hauenstein iz Ljubljane; bila je hči Ludvika Hauensteina, deželnostanovskega lekarnarja iz Ljubljane in njegove žene Helene Konstance, Bila je stara 16 let. Dobila je redovno ime Terezija. Redovne zaobljube pa je naredila 16. 7. 1664 po končanem noviciatu v roke opatinje in v navzočnosti gorenjskega arhidiakona Jurija Scher-liha ter dveh starejših sester. Redovno zaobljubo je opravila že v na novo zgrajeni samostanski cerkvi pred velikim oltarjem.46 Umrla je 30. januarja 1672 okoli 8. ure zjutraj po 4 mesečni hudi bolezni v 24. letu naravne starosti in 9. letu redovništva. Pokopal jo je loški župnik Karel Walter.47 25. Istega leta in dne pa je bila preoblečena tudi Marija Hirschenfeld iz Škofje Loke, hči loškega meščana Matije Hirschenfelda in njegove žene Neže. Takrat je bila stara 18 let. Dobila je redovno ime Klara. Redovne zaobljube je naredila ravno tako 16. 7. 1664, vendar pa zaradi bolezni v bolniški sobi prav takrat na novo zgrajenega samostana.48 Umrla pa je že 30. avgusta 1666 po polnoči, po desetih tednih hude bolezni, stara 20 let in v drugem letu redovništva. Pokopal jo je Jurij Haffner, mestni župnik v 12 MK, str. 40, 41. 43 Kronika, ibidem. 44 MK, str. 41,42. 45 MK, str. 14, 15. 46 Kronika, str. 21. 47 MK, str. 17. 4R Kronika ibidem. Škofji Loki in takrat tudi samostanski spovednik; pokopana je bila v novo grobnico pri glavnem oltarju.49 26. Na silve strovo leta 1665 proti 9. uri dopoldne je po mesecu dni hude bolezni umrla Ana Stabil, in sicer v 70. letu naravne starosti in 48. letu redovništva. Bila je zelo pobožna sestra; bila je dolga leta laična sestra, nato pa je bila, po besedah kronistke, v skladu z evangelijskim načelom, "Kdor se ponižuje, bo povišan" prišteta h kornim sestram. Se naprej pa je izkazovala ponižnost.50 27. Leta 1666 je bila sprejeta v samostan Suzana Moffrin iz okolice Celja, hči Mihaela Moffrina in njegove žene Marije, roj. Reisinger. Takrat je bila stara 30 let. Redovna preobleka je bila na nedeljo sedemdesetnico tega leta v navzočnosti opatinje, komisarja Amigonija in samostanskega spovednika z običajno slovesnostjo; pridigal je kapucin, pater Martin. Dobila je redovno ime Cecilija. Redovne zaobljube je naredila po končanem noviciatu na belo nedeljo leta 1667 v roke opatinje v navzočnosti komisarja Oktavija Amigonija in dveh starejših sester. Pri tej slovesnosti je imel pridigo loški župnik Hafner, dr. teologije.51 Umrla je 22. novembra 1674, prav na praznik sv. Cecilije ob 8. uri zvečer po šestih tednih hude bolezni; stara je bila 38 let in v 8. letu redovništva. Pokopal jo je samosanski spovednik Pavel Bergamaš.52 28. Leta 1666 je bila sprejeta v samostan tudi Ana Marija Sorgfeld iz Postojne, hči Janeza Pavla von Sorgfelda, upravnika tamkajšnjega posestva knezov Eggenbergov (fürstlichen Eg-genpergischen Verwalter alda) in njegove žene Marije Elizabete, roj. Kunstel. Bila je stara 16 let. Redovna preobleka je bila opravljena na praznik apostolov Petra in Pavla (29. 6.) pred opatinjo, komisarjem Amigonijem in samostanskim spovednikom z običajno slovesnostjo, pri kateri je pridigal loški župnik Jurij Hafner. Dobila je redovno ime Izabela. Redovne zaobljube pa je opravila po končanem noviciatu v roke opatinje in v navzočnosti Oktavija Amigonija in dveh starejših sester dne 3. 7. 1667. Pri tem je pridigal omenjeni župnik Haffner.53 Umrla je 7. septembra 1704 med četrto in peto uro zjutraj, v 54. letu starosti in 38. letu redovništva. Bila je hudo bolna od 14. januarja tega leta.54 29. Leta 1666 je v samostan vstopila tudi Suzana Kristina Knorr iz Celovca, hči plemiča Hansa Heinrika Knorra iz Rosenrotha na Saškem, sekretarja deželnih stanov na Koroškem in njegove žene Suzane, roj. Dienthaller, Bila je 49 MK, str. 15, 16. 50 MK str. 16. 51 Kronika, str. 21, 22. 52 MK str. 18. Kronika, str. 22. 54 MK, str. 33, 34. Članki in razprave ARHIVI 26 (2003), št. 1 Damjan HANČIČ: Kronika in nekrolog loškega samostana klaris 17. stoletje, str. 47-60 55 stara 27 let. Preoblečena je bila 12. 8. tega leta. Dobila je redovno ime Klara. Redovne zaobljube je naredila po preteku noviciata, 12. 8. 1667.55 Umrla je 25. aprila 1695, na praznik sv. Marka med tretjo in četrto uro popoldne v 56. letu starosti in 29. letu redovništva. Odlikovala se je zlasti z uboštvom. Bila je bolna kar petnajst let. Kar dvakrat na leto je zbolela za smrtno boleznijo, vendar vsa leta, razen zadnjih dveh v postu ni jedla meso. Bolezen je vdano prenašala.56 30. Leta 1668 je bila sprejeta v samostan in 6. maja istega leta ob 11. uri v navzočnosti opatinje, komisarja Oktavija Amigonija in samostanskega spovednika z običajno slovesnostjo, pri kateri je pridigal kapucin p. Rupert, preoblečena v redovna oblačila Ana Barbara Petričevič, hči Franca Petričeviča in njegove žene Elizabete, roj. Khögluotsch, z Ogrske.5'Bila jc stara 16 let in je dobila redovno ime Marija (Barbara). Redovne zaobljube je naredila 8. septembra 1669 v roke opatinje ter v navzočnosti Oktavija Amigonija in dveh starejših sester. Na slovesnosti je pridigal kapucin p. Rupert v slovenskem jeziku.5® Umrla je 22. decembra 1737 (4. adventna nedelja) ob drugi uri popoldne v 85. letu starosti in 69. letu redovništva kot opatinja. V samostanu je živela kolikor je le mogla prizadevno. Zaradi svoje sposobnosti in odličnega razuma je opravljala mnoge samostanske službe. Večkrat je bila predstojnica samostanske šole in magistra novink. Kot šolska predstojnica je gojenke naučila lepe vzgoje in posredovala veliko znanja. Veliko jih je pridobila za redovne poklice. Nato je napredovala v magistro novink. To službo je opravljala osem let. V tem času je vzgojila sedem novink. Tudi pri tem je ravnala vneto, duhovno in hvalevredno. Po naravi je bila dobrega in razsvetljenega uma, vneta za Boga in pobožna. Tudi z drugimi (zunanjimi) ljudmi se je vedla taktno, tako da je vsak, ki je imel kadarkoli z njo opraviti, o njej govoril le najboljše. Meseca novembra 1713 joje zaradi dolgotrajne bolezni tedanje opatinje Marije Suzane Hohenwart ob soglasju celotnega konventa gorenjski arhidiakon Flachenfeld imenoval za samostansko vikarijo. Dne 23. maja 1714 pa je bila po smrti dotedanje opatinje tudi kanonično izvoljena za opatinjo in 12. avgusta, na praznik sv. Klare je bila tudi slovesno potrjena in umeščena. Kot opatinja je ne samo s tem, da je vse stvari v samostanu dobro vodila, ampak tudi s svojim razumom in taktnostjo tako z osebami duhovnega kot svetnega stanu dosegla, daje samostan v vsej deželi zaslovel po imenitnosti. Njena pobožnost je bila zlasti usmerjena k čaščenju Presvete trojice, Kristusovega tipljenja, k božji materi Mariji in sv. Jožefu. Z visokimi odpustki je dala ustanoviti bratovščino Brezmadežne Božje matere Marije in sv. Jožefa in jo obdarila z visokimi odpustki. Vsem potrebnim je pomagala: nikogar ni odpustila praznega ali nepotolaženega. Kot opatinja je ne le, da je dala postaviti tri nove oltarje in kor v samostanski cerkvi, ampak je tudi povsem na novo uredila celotnen samostanski trakt skupaj z vrtom. Pri samostanu je izboljšala še mnogo drugih stvari, že v prvem letu pa je povečala tudi letne prihodke samostana. V svoji poldrugo leto trajajoči slabosti je dala večkrat poklicati spovednika; tri dne pred smrtjo pa je ob 5. uri zjutraj, ko so vse svoje okoli bolniške postelje stoječe sestre skupaj ponižno odmolile, se je od njih poslovila z nekaterimi lepimi duhovnimi nauki in jim s križem v rokah podelila blagoslov in bila vpričo vseh sester previdena. Pokopana je bila 23, decembra 1737 zvečer. Pokopal jo je takratni gorenjski arhidiakon grof Petazzi.59 31. Na isti datum kot Marija Petričevič je bila v samostanu preoblečena tudi Marija Regina Pelko iz Ljubljane, hči Urbana Pelka, hišnega mojstra hiše Turjaških v Ljubljani in njegove žene Marije, roj . Someregger. Bila je stara 15 let. Redovne zaubljube je opravila tudi na isti dan kot prejšnja.60 Umrla je 18. decembra 1716 med dvanajsto in eno uro ponoči, v 63. letu starosti in 43. letu redovništva. Bolezen je prenašala zelo potrpežljivo.61 32. Leta 1671 je bila v samostan sprejeta, 12. julija istega leta pa je opravila slovesno prebleko Ivana Frančiška Lampfritzheim, rojena v Munchnu (Bavarska), hči loškega (freisinškega) glavarja in freisinškega tajnega svetnika Matije Lampfritzheima ter njegove žene Marije Jakobine, roj. Taxberg. Bila je stara 16 let in je dobila redovno ime Marija Angelika. Na slovesnosti ob preobleki so bili poleg opatinje tudi gorenjski arhidiakon in kamniški župnik Mihael Furlan, pridigal pa je kapucin p. Angelik.62 Redovne zaobljube pa je naredila 24. avgusta 1672 ob 8. uri zjutraj po končanem noviciatu, v roke opatinje in v navzočnosti gorenjskega arhidiakona in župnika v Kranju Janeza Mihaela Ferrija, in sicer v spovednici v navzočnosti celotnega konventa.63 Umrla je 31. julija 1700 je med 5. in 6. uro zjutraj v 45. letu starosti in 29. letu redovništva. Bila je dolgo časa bolna. V zadnjih tednih 55 Kronika, str. 22, 23. 56 MK, str. 30, 31. Verjetno Hrvaška; še zlasti, ker pri zapisu iz leta 1714, ko je bila izvoljena za opatinjo loškega samostana pri njenem nazivu piše: "baronica Stubiška" (po gradu Stubica v Hrvaškem Za-gorjui. Kronika, str. 23, 24. 59 Mrliška knjiga, str. 54-59. Kronika, ibidem. 61 MK ibidem. 62 Kronika, str. 24. 63 Pripis na koncu vrstice pravi, da naj bi v prihodnje redovnih zaobljub ne opravljali več v spovednici, ampak v cerkvi pred glavnim oltarjem. 56 Članki in razprave ARHIVI 26 (2003), št. 1 Damjan HANČIČ: Kronika in nekrolog loškega samostana klaris 17. stoletje, str. 47-60 življenja je prejela sv. bolniško maziljenje in bila trikrat spovedana.64 33. Istega leta je bila sprejeta in preoblečena tudi Ana Marija Hohenwart iz Gerksteina, hči Jurija Hohenwarta in njegove žene Marije Magdalene roj. Taller. Bila je stara 19 let. Dobila je redovno ime Marija Suzana. Redovne zaobljube je naredila skupaj s prej omenjeno.65 Umrla je 19. maja 1714 med 16. in 17. uro popoldne kot opatinja. Za opatinjo je bila izvoljena leta 1706. Bolna je bila tri leta, in sicer je postajala mrtvo-udna, tako da na koncu ni mogla premikati že nobenega uda več. Kljub temu se ni nad ničemer pritoževala in je vse prenašala v zaupanju v Boga. Pokopal jo je gorenjski arhidiakon Flachenfeld.66 34. Leta 1671 je bila sprejeta in na dan sv. Ane (26. julija) v navzočnosti opati nje, loškega župnika Krištofa Karla Walterja in samostanskega spovednika z običajno slovesnostjo, pri kateri je imel pridigo v nemščini kapucin p. Angelik, preoblečena Ana Kordula Ott, hči Krištofa Otta iz Rožeka (Rosenthall) in njegove žene Sibile, roj. Schwab. Bila je stara 19 let; dobila je novo redovno ime Marijana. Redovne zaobljube je opravila po opravljenem noviciatu na praznik sv. Frančiška Asiškega (4, 10.) 1672; odlog zaobljub je bil posledica bolezni. Zaobljube je opravila v roke opatinje in v navzočnosti gorenjskega arhidiakona Hansa Mihaela Ferrija. Slovesnost je potekala v zakristiji ob 11. uri; pridigal je loški župnik Krištof Kari Walter.67 Umrla je 31. decembra 1694 med 7. in 8. uro zjutraj. Bila je v 43. letu naravne starosti in 24. letu redovništva.68 35. Leta 1672 je bila sprejeta zadnja redovni ška kandidatka, ki jih je sprejela opatinja Agata Oberreger. To je bila Ana Lukrecija, grofica Barbo, z Reke (Rijeka / "St. Veit am Ham"). Bila je stara 16 let, bila pa je hči grofa Franca Karla Barba in Marije Felicite, roj. Ursini, grofice Blagajske. Preoblečena je bila 20. maja 1672 ob 11. uri v navzočnosti opatinje, gorenjskega arhidiakona Hansa Mihaela Ferrija (takrat že župnika v Kamniku) in samostanskega spovednika; pridigal pa je loški župnik Krištof Karel Walter. Dobila je redovno ime Marija Jožefa. Redovne zaobljube je naredila 20. avgusta 1673 v roke nove opatinje Regine Taller (za opatinjo kanonično izvoljena in potrjena 3. junija 1673), v navzočnosti gorenjskega arhidiakona Ferrija in celotnega konventa. Slovesnost je bila v zakristiji. Pridigal je (v slovenščini) kapucin p. Rupert.69 Umrla je 18. novembra 1719 med 8. in 64 MK, str. 31, 32. 65 Kronika, ibidem. 66 MK, str. 43-45. 67 Kronika, str. 25. 68 MKstr. 29, 30. 69 Kronika, str. 25, 26. 9. uro zjutraj; med sv. mašo previdena z vsemi zakramenti po dolgotrajni bolezni. Bila je stara 62 let in bila je v 41. letu redovništva.70 36. Leta 1674 je bila v starosti 16 let sprejeta v samostan Katarina Kappus z Zapric (von Steinbüchel), hči Jurija Kappusa in njegove žene Katarine, roj. Kos. Redovna preobleka je bila 18. novembra tega leta ob 11. uri v navzočnosti opatinje, gorenjskega arhidiakona Ferrija z običajno slovesnostjo, pri kateri je imel pridigo v slovenskem jeziku Pavel Bergamaš - loški mestni vikar in upravnik župnije v Stari Loki, ki je bil obenem tudi samostanski spovednik. Pri tem je dobila novo redovno ime Marija Terezija. Redovne zaobljube je po opravljenem letu noviciata naredila 24. novembra 1675 v roke opatinje in v navzočnosti omenjenega arhidiakona in celotnega konventa v spovednici z običajno slovesnostjo. Pridigal je (v slovenskem jeziku) samostanski spovednik mag. Pavel Bergamaš.71 Umrla je 6. marca 1720 ob 4. uri zjutraj med zvonjenjem avemarije v 60. letu starosti in 43. letu redovništva.72 37. Leta 1676 sta bili v samostan sprejeti in sta na isti dan t.j. 13. septembra 1676 v navzočnosti gorenjskega arhidiakona Ferrija z običajno slovesnostjo, pri kateri je imel nemško pridigo kapucin p. Konrad, opravili redovno preobleko Marija Cecilija Rasp in Marija Wurzer. Prva je bila hči Hansa Jurija Raspa iz Sostrega (Osterwitz) in njegove žene Marije Lucije, roj. Kunstel. Ob preobleki je bila stara 17 let in je dobila novo redovno ime Marija Beatrika. Druga pa je bila doma pri Kostanjevici ob Krki in je bila hči Mihaela Wurzerja in njegove žene Elizabete, roj. Bučar (Puscharin). Ob preobleki je bila stara 16 let in je dobila novo redovno ime Marija Neža. Redovno zaobljubo pa sta opravili 14. septembra 1677, na praznik Povišanja sv. Križa, in sicer po končanem noviciatu v roke opatinje in v navzočnosti arhidiakona in celotnega konventa v spovednici z običajno slovesnostjo. Pridigal je loški mestni vikar in samostanski spovednik Pavel Bergamaš.73 Marija Agnes Wurzer je umrla 12. junija 1688 okoli 7. ure zvečer po dveh mesecih hude bolezni. Bila je v 28. letu starosti in 12. letu redovništva. Med svojo boleznijo se je vsakih osem dni redno spo-vedovala ali še pogosteje. Bila je previdena. Ko je zaslutila, da se bliža ura njenega odhoda, je dala hitro poklicati spovednika. Takoj ko je prišel, jo je pobožno spovedal in ko je sam sedel ob njeni postelji, je objela križ in ga prisrčno poljubila, goreče je molila in v zadnjem boju klicala Boga. Pokopal jo je Pavel Bergamaš.74 70 MKstr. 47. 71 Kronika, str. 27. 72 MKstr. 48. 73 Kronika, str. 27, 28. 74 MK,str. 26, 27. Članki in razprave ARHIVI 26 (2003), št. 1 Damjan HANČIČ: Kronika in nekrolog loškega samostana klaris 17. stoletje, str. 47-60 57 Marija Beatrika Rasp pa je umrla 12. septembra 1737 med drugo in tretjo uro popoldne v 77. letu starosti in 61. letu redovništva. Bila je zgled ostalim redovnicam v vseh vrlinah in zlasti v potrpežljivem prenašanju bolezni. Dvajset polnih let je bila tudi zelo skrbna lekarnarka, ki je ni zanimalo nič drugega kot pomoč in dobro počutje ljudi. Poleg tega je bila 27 let magistra novink in v tem času je zgledno pripravila na redovno življenje enajst novink. Bila je tako ponižna, daje celo enkrat eno izmed novink kleče prosila, naj jo vsak dan ali najmanj enkrat na teden opozori na njene pogoste pomanjkljivosti. Pokopana je bila 14. septembra v samostansko grobnico.75 38. Leta 1678 je bila v samostan sprejeta Marija Rozalija Fidel iz Ljubljane, hči Konrada Fidela von Treuenfeld in njegove žene Justine Livije, roj. Brugnol. Redovno preobleko je opravila 6. februarja ob 11. uri pred opatinjo in gorenjskim arhidiakonom Ferrijem v običajni slovesnosti, pri kateri je pridigal samostanski spovednik in tedaj že župnik v Sori (Seirach) mag. Pavel Bergamaš. Pri tem je dobila novo redovno ime Marija Roza. Redovne zaobljube pa je naredila po preteku noviciata, na cvetno nedeljo leta 1679 v roke omenjene opatinje in v navzočnosti omenjenega arhidiakona in celotnega konventa v spovednici z običajno slovesnostjo; pridigal je Pavel Bergamaš.76 Umrla je 2, januarja 1740 ob četrt na dve popoldne po mesecu dni bolezni zaradi telesne slabosti in starosti. Bila je v 78. letu starosti in v 62. letu redovništva. Bila je zelo vzorna redovnica. V vsem svojem življenju ni niti enkrat samkrat nikogar zavestno prizadela. Vse do svoje bolezni ni nikoli zanemarjala oz. izpustila samostanskih molitev in opravil, tako zjutraj kot tudi čez dan,77 39. Leta 1678 je bila v samostan sprejeta Marija Katarina, grofica Barbo, hči grofa Bernarda Barba in njegove žene Helene, roj. Schernburg. Bila je stara 16 let. Redovna preobleka je bila 7. avgusta tega leta ob 11. uri v navzočnosti opatinje in gorenjskega arhidiakona Janeza Mihaela Ferrija z običajno slovesnostjo; pridigo (v nemškem jeziku) je imel nek pater jezuit; takrat je dobila tudi novo redovno ime Marija Antonija. Redovne zaobljube pa je po preteku noviciata opravila, 14. septembra 1679 ob 11. uri v roke opatinje Regine Taller, v navzočnosti gorenjskega arhidiakona in celotnega konventa; slovesnost je bila v spovednici. Pridigal je jezuit pater Sternesi. 8 Umrla je 26. novembra 1726 med 1. in 8. uro zjutraj. Bila je stara 63 let in v 47. letu redovništva.79 40. Leta 1682 je bila v samostan sprejeta ba- 75 MK, str. 53, 54. 76 Kronika, str. 28. 77 MK,str. 60. 78 Kronika, str. 28, 29. 79 MK, str. 49, 50. ronična Izabela Terezija Moscon z Brda (pri Kranju), hči barona Rudolfa Mascona z Ortneka (Hortenegg) in Ottensteina in njegove žene Marije Doroteje, roj. Ursini, grofice Blagaj. Bila je stara 20 let. Redovna preobleka je bila 4. januarja tega leta ob 11. uri pred opatinjo in gorenjskim arhidiakonom Ferrijem z običajno slovesnostjo; pridigal je (v nemščini) jezuit p. Gelb. Dobila je novo redovno ime Marija Kon-stanca. (Pri preobleki te novinke so začeli obredno striči lase pred glavnim oltarjem, preobleko pa opravljati v zakristiji. Vzrok je bil v na novo zgrajeni klavzuri, ki je onemogočala, da bi se tri osebe hkrati povzpele na nunski kor. Pred tem je bila ta slovesnost na nunskem koru). Redovne zaobljube je opravila 10. januarja 1683 ob 11. uri, po preteku noviciata, in sicer v roke opatinje in v navzočnosti omenjenega arhidiakona in celotnega konventa; pri slovesnosti je pridigal samostanski spovednik Pavel Bergamaš.80 Umrla je 17. novembra 1713 med 11. in 12. uro dopoldne, v 52. letu starosti in 31. letu redovništva. Odlikovala se je po mrtvičenju telesa. Bila je bolna tri tedne.8' 41. Istega leta je vstopila v samostan tudi Marija Klara Kunstl iz Polhovega Gradca, hči Marksa Antona Kunstla von Paumgartna ter gospoda Polhograjskega in njegove žene Johane Sibile, roj. baronice Gall. Takrat je bila stara 16 let. Preobleka je bila 24. maja 1682 ob 11. uri pred opatinjo, gorenjskim arhidiakonom Ferrijem; pri slovesnosti je v nemškem jeziku pridigal frančiškan - observant p. Anton Lazari. Dobila je novo redovno ime Marija Serafina. Redovne zaobljube je opravila 30. maja 1683 ob 11. uri v roke opatinje v navzočnosti arhidiakona Ferrija in celotnega konventa v spovednici; tudi pri tej slovesnosti je pridigal p. Anton Lazari.82 Umrla je 20. marca 1720 ob 11. uri v 53. letu starosti in 37. letu redovništva. Pokopal jo je novi samostanski spovednik Sebastijan Vodnik.83 42. Petnajstega avgusta 1683 je vstopila v samostan Benedikta Gemebunda Dolenc (von Buessfeld) iz Thranenthala, hči Adama Dolenca (Dolentis), grofa Bussfeltskega, nekdanjega gospodarja in predsednika "na novo pridobljenega ozemlja" in njegove žene Eve Patientie, rojene Paradeiser. Bila je stara 15 let, V tem času je bila opatinja Marija Ehrenhaus. Redovna preobleka je bila 8. septembra istega leta ob 11. uri pred opatinjo in gospodom Perpetuom Klemen-tom, dr. teologije, ki je bil gorenjski arhidiakon in župnik v Kamniku, z običajno slovesnostjo. Pridigal je (v nemškem jeziku) jezuitski pater Constans. Dobila je novo redovno ime Marija Renata. Redovna zaobljuba je bila 8. 12. 1684 ob 80 Kronika, str. 29, 30. 81 MKstr. 43. 82 Kronika, str. 30. 83 MK, str. 48. 58 Članki in razprave ARHIVI 26 (2003), št. 1 Damjan HANČIČ: Kronika in nekrolog loškega samostana klaris 17. stoletje, str. 47-60 11. uri po v celoti končanem noviciatu; ta je potekala pred opatinjo, arhidiakonom in celotnim konventom. Pridiga je bila ob tej slovesnosti v slovenskem jeziku, imel pa jo je pater Celestin.84 Umrla je 1731 po triintridesetih letih hude bolezni. Bila je v 63. letu naravne starosti in 48. letu redovništva. Bila je previdena s svetimi zakramenti katoliške cerkve. Spominsko mašo prvega dne je bral samostanski spovednik Fervido Monitore. Pokopana pa je bila v grobnico pri glavnem oltarju.85 43. Osemnajstega maja 1687 je v samostan vstopila Marija Rozalija von Billichgraz/Pol-hograjska, hči Marksa Antona, barona Polho-grajskega, prisednika kranjskih deželnih stanov, in njegove žene Ivane Sibile, roj. Gall. Preobleka je potekala pred tremi najstarejšimi sestrami v samostanu, ki so po smrti dotedanje opatinje Regine Taller opravljale službo samostanskih vikark: Marije Katarine, Marije Frančiške in Marije Ludovike. Redovno preobleko je opravila na nedeljo, 16. novembra 1687, med 11. in 12. uro že pred na novo izvoljeno opatinjo Marijo Frančiško Adelman in gorenjskim arhidiakonom Ferrijem z običajno slovesnostjo, pri kateri je imel pridigo v nemškem jeziku gvardijan kapucinskega samostana v Ljubljani p. Angelik. Bila je stara 16 let in je dobila novo redovno ime Marija Frančiška. Redovne zaobljube je naredila 21. novembra 1688 na praznik Marijinega darovanja v templju med 11. in 12. uro, v roke omenjene opatinje v navzočnosti gorenjskega arhidiakona Ferrija, in sicer v spovednici. Pri slovesnosti je pridigal (v nemškem jeziku) kapu-cin p. Martin.®6 Umrla je 20. aprila 1724 zvečer med 22. in 23. uro v 53. letu starosti in 37. letu redovništva.87 44. Leta 1689 je vstopila v samostan Marija Angelika Zanetti iz Škofje Loke, hči Jerneja Zanettija in njegove žene Marije Jakobine, roj. Grundl. Bila je stara 16 let. Redovno preobleko je opravila 13. junija 1689 (praznik sv. Antona Padovanskega; med 11. in 12. uro) pred opatinjo in gorenjskim arhidiakonom Ferrijem z običajno slovesnostjo; (nemško) pridigo je imel gvardijan kapucinskega samostana v Ljubljani p. Samuel. Dobila je novo redovno ime Marija Rozalija. Redovne zaobljube pa je naredila 13. junija 1690 med 11. in 12. uro v roke omenjene opatinje in v navzočnosti loškega župnika Andreja Hudačuta in celotnega konventa, in sicer v spovenici. Pri slovesnosti je imel slovensko pridigo kapucin p. Alojzij.88 Umrla je 4. novembra 1726 med tretjo in četrto uro zjutraj po dveh letih bolezni. Bila je stara 52 let in v 36. letu redovništva. 84 Kronika, str. 10. 85 MK,str. 50. 86 Kronika, str. 35, 36. 87 MJCstr. 49. 88 Kronika, str. 37, 38. 45. Dne 6. decembra 1690 je umrla gdč. Katarina Maksimilijana Rasp. Pokopal jo je Pavel Bergemaš v grobnico klaris. Na mrtvaški oder bi bila položena v klariškem habitu, če ne bi imela prej že pripravljenega habita iz Velesovega (dominikanskega). Omenjena gospodična si je prizadevala, da bi bila sprejeta v red sv. Klare, vendar je bila po dveh poskusih dvakrat zavrnjena, ker je v samostanu že bila njena rodna sestra; dveh rodnih sester pa samostan po kla-riških konstitucijah in pravilih ni smel sprejeti. Kljub temu pa je vztrajala v svoji odločitvi za redovni poklic, zato je zaprosila za sprejem v samostanu dominikank v Velesovem. Tako bi bila po štirih mesecih po vstopu v Velesovem že preoblečena v redovna oblačila. Vendar pa je pred redovno preobleko, kot je to v navadi, zapustila samostan, da bi vzela "dopust", med katerim bi se dokončno odločila za redovni poklic. V tem času pa je zbolela in umrla. Loški klariški samostan se je z namenom, da bi potolažil njeno žalostno mater, odločil dajo bo vzel vsaj po smrti medse. Zato je bila na večer dne ko je umrla, prinesena v zakristijsko kapelo, kjer so tudi sicer ležale na mrtvaškem odru redovnice tega samostana, naslednji dan pa sojo pokopali v klariško grobnico.89 46. Avgusta leta 1692 je vstopila v samostan Marija Cecilija Pistor iz Gradca, hči Jeremije Pistorja, uslužbenca štajerskih deželnih stanov, in njegove žene Marije Sidonije roj. Hart. Bila je stara 18 let. Redovno preobleko je opravila 18. novembra 1692 ob 11. uri pred opatinjo, samostanskim spovednikom Pavlom Bergamašem. Pri tem je imel nemško pridigo gvardijan kapucinskega samostana v Ljubljani p. Angelik. Dobila je redovno ime Marija Bernardina. Redovne zaobljube pa je naredila po težavah z novim gorenjskim arhidiakonom 8. decembra 1693 v roke opatinje in v navzočnosti konventa ter spovednika Bergmaša kot zastopnika arhidiakona. Slovesnost je bila ob 11. uri v spovednici, pridigo v nemščini pa je imel kapucin z Ljubljane p. Leonard.90 Umrla je 2. aprila 1751 med šesto in sedmo uro zjutraj v 77. letu življenja in 59. letu redovništva. Ta sestra je bila poseben primer resnične potrpežljivosti in najglobje ponižnosti. V svoji bolezni namreč ni zmogla narediti niti koraka brez tuje pomoči, saj še palice ni mogla pobrati s tal. Tako je v glavnem ta čas preležala ali presedela. Kljub temu pa je hotela v vsem slediti samostanskemu urniku in je v postelji opravljala kako ročno delo. Pokopana je bila 3. aprila po opravljeni maši zadušnici in branju oficija. Pokopal jo je samostanski spovednik Matej Raspotnik.91 89 MK, str. 27-29. 90 Kronika, str. 40, 41. 91 MK, str.63, 64. Članki in razprave ARHIVI 26 (2003), št. 1 Damjan HANČIČ: Kronika in nekrolog loškega samostana klaris 17. stoletje, str. 47-60 59 Zgodnejša upodobitev samostana klaris v Škofji Loki Arhiv uršulinskega samostana Sveti duh pri Škofji Loki 60 Članki in razprave ARHIVI 26 (2003), št. 1 Damjan HANČIČ: Kronika in nekrolog loškega samostana klaris 17. stoletje, str. 47-60 47. Enajstega septembra 1693 je bila v samostan sprejeta Marija Terezija Siberau iz Ljubljane, hči Jurija von Siberaua, nekdanjega uslužbenca kranjskih deželnih stanov ter davkarja (Dazinhaber) in njegove žene Marije Ane roj. Walter. Bila je stara 15 let. Redovna preobleka je bila 25. oktobra 1693 ob 11. uri pred opatinjo in gorenjskim arhidiakonom Jurijem Andrejem von Gallenfelsom (župnik v Mengšu) z običajno slovesnostjo, pri kateri je imel nemško pridigo ljubljanski kapucin p. Leonard; dobila je redovno ime Marija Benedikta. Redovne zaobljube je naredila 14. novembra 1694 ob 11. uri v roke opatinje in ob navzočnosti omenjenega arhidia-kona, in sicer v zakristiji. Pridigo (nemško) je imel ljubljanski kapucin p. Amandus.92 Umrla je 22. novembra 1752 med 22. in 23. uro zvečer. Bila je v 75. letu starosti in 59. letu redovništva. Umrla je po treh dneh bolezni v izredno velikem potrpljenju. Vse življenje je bila zgled ne le naravne, ampak kar nebeške preprostosti, velikega potrpljenja in pobožnosti. Zaradi svoje starosti je bila opravičena peti v zboru, zato pa je vseskozi ponižno molila z govorjeno besedo. Večkrat je rekla: "Kadar ne bom več mogla priti v kor, takrat bom umrla." In to se je tudi zgodilo; četrti dan pred smrtjo res ni mogla več priti v kor. Pokopana je bila 24. 11.93 48. Leta 1696 sta vstopili v samostan dve dekleti, ki sta opravili 21. oktobra redovno preobleko z običajno slovesnostjo; nemško pridigo je imel p. Sigenheimber. Prvo dekle je bila Ana Terezija Ganser iz Ljubljane, hči Gregorja Ganserja, advokata kranjskih deželnih stanov pri ograjnem sodišču, in njegove žene Ane Doroteje, roj. Kacin ar. Bila je stara 16 let, dobila pa je redovno ime Marija Hortulana. Umrla je 11. januarja 1758 kmalu po 12. uri opoldne po šestnajstih dneh bolezni v 78. letu starosti in 62. letu redovništva.94 49. Druga pa je bila Katarina Klara Lu-kančič iz Žič, hči Janeza Jožefa Lukančiča, dvornega sodnika v Žičah in njegove žene Marije Maksimilijane, roj. von Dienernsperg. Bila je stara 16 let. Dobila je redovno ime Marija Klara. Obe sta naredili redovne zaobljube 17. novembra 1697 po preteku noviciata v roke opatinje in v navzočnosti omenjenega samostanskega spovednika in celotnega konventa; pri slovesnosti ie imel (slovensko) pridigo jezuit pater Paradižič. Umrla je 11. marca 1740 okrog tri četrt na eno popoldne po šestih tednih telesne slabosti in hudih zbadanj. Stara je bila 60 let in v 44. letu redovništva. Bila je vse življenje ponižna, miroljubna in vdana pokorščini. Dolgo je opravljala težavno službo samostanske kuharice.96 S tem se konča predstavitev prvega dela Kronike in Mrliške knjige loških klaris; obsega zapise o vstopih redovnic v 17. stoletju. Opaziti je, da se območje, s katerega so prihajala dekleta - bodoče redovnice - v loški samostan razteza od Bavarske prek Koroške in Kranjske (največ, kar je razumljivo) vse do Istre in Hrvaške; po stanovski strukturi prevladujejejo meščanke, čeprav je bilo nekaj tudi deklet iz pomembnih plemiških rodbin. 92 Kronika, str. 41,42. 93 MKstr. 65. 94 MKstr. 68. 95 Kronika, str. 43, 44. 96 MK,str. 61. Arhivi 26 (2003) št. 1, str. 61-114 Članki in razprave 89 UD K 316.343.35(497.4 Negova) 347.44:323.34(497.4 Negova) Pogodbe med gospoščino Negova in podložniki o opravljanju tlake BORUT HOLCMAN mag., asistent, Univerza v Mariboru, Pravna fakulteta, Mladinska ulica 9, SI-2000 Maribor IZVLEČEK Avtor v svojem sestavku obravnava pogodbe o reluiciji tlake podložnikov gospoščine Negova v obdobju pravnega absolutizma. Obdobje od 1792 do 1840 je obdobje, ko je veljala jožefinska zakonodaja, v času cesarja Jožefa II. sicer naklonjena kmetu, vendar po njegovi smrti velikokrat interpretirana na njegovo škodo. Pogodbe pomenijo poskus urejanja odnosov med gospoščino in podložniki. Kažejo na to, da je bil sistem naravnan v trojno korist, in sicer v korist države ter neposredno korist gospoščine in podložnikov. Prikazana je struktura pogodb in komentirana vsebina glede na zakonodajo, ki kažejo prizadevanja države na tem področju. ABSTRACT CONTRACTUAL AGREEMENTS ON STATUTE LABOUR BETWEEN NEGOVA LANDOWNERS AND THEIR SERFS This paper describes contractual agreements on the payments made instead of the statute labour-on the Negova estate in the period of legal absolutism. The period between 1792 and 1840 gave rise to Franz Josefs legislation. Although farmer-oriented under his rule, the legislation was misused after the monarch's death. These agreements represent an attempt to set up formed relations between landowners and their serfs. They also point to the system's triple benefit; it was beneficial to the state and directly to landowners and serfs. This paper explains the structure of the contracts and comments on their contents with regard to the legislation, revealing the state's efforts in this field. V priročniku za gospodarske urade Lindenbichel definira tlako1 in pravi: "tlaka so različne Prim. Johann Nepomuk Rainer von Lindenbichel, Handbuch zur Geschäftsführung der Wirtschafts-Aemter überhaupt, und mit besonderer Rücksicht auf Inner-Oesterreich und Elyrien, Klagenfurt 1837, Str. 40. Načini opravljanja tlake. Vozna in osebna tlaka. Vozna tlaka z enojno ali dvojno vprego, glede na krajevno navado, s konji ali voli. Osebna tlaka je dvojna, in sicer roCna in posebna (prim. Sergij Vilfan, Pravna zgodovina Slovencev, Ljubljana 1996, str. 81) — predvsem prenašanje pošte. Neodmerjena in odmerjena nadalje definirana in nedefinirana. Neodmerjeno tlako je lahko gospod zahteval kadar koli in za kar koli, ta oblika je bila odpravljena s patentom 1778. leta. Od tega leta dalje je bila dovoljena le odmerjena tlaka, s tem da je gospod lahko zahteval, da so njegovi podložniki priäli na tlako le določeno število dni v tednu. Z dvornim dekretom, ki je bil izdan 15. julija 1780, je bila določena odmeijena tlaka. Le-taje tisto, kar je lahko gospod od svojega podložnika zahteval za potrebe zidave, košnje, žetve, lova itd. K drugi vrsti tlake gospod podložnika ni smel siliti. Pri neodmerjeni in nedefinirani tlaki pa je imel gospod na razpolago nasprotno zahtevati od podložnika vsakovrstno tlako za svoj gospodarski obrat (dekret dvora z dne 6. marca 1783). Odmeijeno tlako je določil isti dekret dvora z dne 6. marca storitve, ki jih je bil podložnik dolžan opraviti svojemu zemljiškemu gospodu, na vsakokratno zahtevo in velikokrat na očitno lastno škodo."2 Tlaka je bila redna, urbarialna obveznost podložnikov do zemljiškega gospostva. Glede te je že zgodaj prevladalo mnenje, da sojo podložniki od vseh obveznosti najteže prenašali.3 Ta ob- 1783, ki pravi, daje le-ta točno določena. Podložnik je bil tako dolžan požeti točno določeno Število snopov, ali pokositi točno določen travnik, posekati toliko in toliko sežnjev drv in gospod ni smel zahtevati nobene druge tlake, niti te-te povečati. Johann Nepomuk Rainer von Lindenbichel, n.d., str. 39 ("Die Roboten (Frohnen) sind Dienstleistungen verschiedener Art, welche der Unterthan seinem Grundherrn, oft sogar auf jedesmaliges Verlangen, und zum offenbaren Nachteil seiner eigenen Wirtschaft leisten mußte'"!. Prim. Franz Joseph Schopf, Die Grundobrigkeiten im Lande Steiermark, deren Wirkungskreis und Amtshandlungen. Aus den gesetzlichen Vorschriften zum Gebrauche der Gültenbesitzer und Beamten. 1. zvezek (Die Rechte und Pflichten aus dem Unterthänigkeits= und Grundbarkeitsverbande), Graz 1845, str. 250, § 231 "Die Staatsverwaltung erkannte die schwere Last des Grundbesitzers, der einen Zug nur für den Grundherrn zu halten, bemüßigt gewesen". 62 Članki in razprave ARHIVI 26 (2003), št. 1 Borut HOLCMAN: Pogodbe med gospoščino Negova in podložniki o opravljanju tlake. 61-67 veznost je izhajala iz patrimonialnosti in bila večkrat prepuščena samovolji zemljiškega gospoda. Deželni knez ex iure regio nanjo ni imel posebnega vpliva, absolutističnim vladarjem pa je po več poskusih kljub temu uspelo vplivati na to obveznost (skladno z odredbo in dekretom dvora je gospoščina smela od podložnikov zahtevati tlako le takrat, če je bila ta pravica z listinami izpričana, ali pa jo je gospoščina trideset let nepretrgano zahtevala od podložnikov. Prenovljeni urbar je bil bistveni instrument, ki je odločal o pravici zahtevati tlako, vendar samo toliko, če so fasijo, ki je bila osnova za tlako, obenem podpisali gospoščina in podložniki),4 Ta se je v obdobju cesarice Marije Terezije kazala predvsem v zaščiti kmeta pred samovoljo zemljiškega gospoda, čeprav so privilegiji zemljiških gospodov ostali nedotaknjeni. Sin Marije Terezije, cesar Jožef D. se je popolnoma zavedal pomembnosti in vrednosti kmečkega stanu in tako brezobzirno nastopil proti privilegijem zemljiških gospodov.5 Mell v zvezi s tem ugotavlja, da je cesar odpravljal vse, kar ni bilo v skladu z izvajanjem njegovih idej, in to ne glede na to, ali je zadeva, ki jo je odpravljal, imela kakršno koli pravno ozadje (privilegiji).6 Vsa ta prizadevanja pa so povzročila napačno interpretacijo, saj so podložniki menili, da želi cesar odpraviti tlako in se zato niso želeli pogajati. Živeli so, tako pravi Mell, "v utvari, da želi cesar kmalu odpraviti tlako ali je to že tako ali tako storil."7 Vendar pa je cesar kmetom, ne oziraje se na zgodovinske pravice zemljiških gospodov, na podlagi zakonov želel omogočiti le neodvisnost, zato tudi vsi predpisi, ki jih je izdal v zvezi z robotnim patentom. Z robotnim patentom8 je cesarica določila način in obseg tlake ter cesar z dekretom dvorne pisarne z dne 28. septembra 17819 postopke in vsebino, ki jih je bilo v zvezi s sestavljanjem reluicijskih pogodb med gospoščino in njenimi podložniki treba upoštevati. Po smrti cesarja Jožefa II. je reformna za- Odredba dvora z dne 6. septembra 1777. Dekret dvora z dne 2. junija 1783. Prim. Fritz Posch, Bauer und Grundherrschaft, v: Der Steirische Bauer, Leistung und Schicksal von der Steinzeit bis zur Gegenwart, Steirische Landesaustellung. Graz 1966, str. 51. Prim. Anton Mell, Die Anfange der Bauernbefreiung in Steiermark unter Maria Theresia und Josef IL, Nach den Acten dargestellt, Graz 1901, str. 211. Glej op. 6. Robotni patent z dne 5. decembra 1778. Dekret dvorne pisarne z dne 20. septembra 1781. Intimat štajerskega gubernija z dne 5. oktobra 1781. Znova je bil dekret objavljen z Odredbo štajerskega gubernija z dne 18. julija 1787. Prim. Johann Tschinkowitz, Darstellung des politischen Verhältnisses der verschiedenen Gattungen von Herrschaften zur Staatsverwaltung, zu ihren Beamten und Unterthanen in der k. k. österreichischen Monarchie, mit besonderer Rücksicht auf die Provinzen Steyermark, Kärnten und Krain, Grätz 1827, str. 339-340. konodaja večinoma ostala veljavna, vendar je bila restriktivno interpretirana in uporabljena. Med tem ko so v obdobju vladanja cesarice Marije Terezije in cesarja Jožefa D. državni organi v spornih zadevah med gospoščinskimi in podložniki največkrat odločili v prid zadnjih, so bili pod vladavino njunih naslednikov skoraj vsi postopki rešeni v prid gospoščinskih.10 28. septembra 1781 je cesar Jožef II, z dekretom dvorne pisarne1' predpisal postopke in vsebino pogodb v zvezi s tlako podložnikov. Predpis upošteva možnost zemljiškega gospostva, da zahteva opravljanje tlake in natura, kolikor pa bi se odločilo za pogodbeno ureditev obveznosti podložnikov, so za "veljavnost morale imeti naslednje elemente: 1. pogodba je smela biti sklenjena največ za tri leta, v nasprotnem (za daljši čas) je bilo potrebno dovoljenje deželnih uradov; 2. pogodba je morala biti izstavljena v dveh izvodih in oproščena pristojbine, za vsako pogodbeno stran je moral biti po en izvod; 3. gospodarja kmetije, ki je po sklenitvi pogodbe prevzel kmetijo, pogodba ni obvezovala, vendar je bil dolžan opravljati tlako; 4 če sta pogodbeni stranki dosegli soglasje, da bosta sklenili pogodbo za daljše obdobje oziroma celo za vselej, je bilo pogodbo treba predložiti kresiji, le-ta pa jo je morala posredovati deželnemu uradu v potrditev in preverbo, ali niso morda podložniki s pogodbo oškodovani glede tlake oziroma njene vrednosti."12 Pogodbe V arhivu gospoščine Negova, ki ga hrani Pokrajinski arhiv v Mariboru,13 hranijo za obdobje od 1792 do 1840 pogodbe, ki jih je gospoščina sklepala s svojimi podložniki za obdobje treh let, za katere pravi Meli, da so bile predhodnica reluicije tlake.14 Izhodišče razprave so pogodbe gospoščine Negova, ki jih je gospoščina sklepala s svojimi podložniki in kmeti. Navadno jih je sklepala za tri leta, le v primeru urada Verjane, kjer je bil 21. oktobra 1807 sklenjen "ein widerrechtlicher Abolitions Contract", za obdobje od 1807 do 1835 v arhivu ni pogodbe, saj v preambuli pogodbe za obdobje 1835-1838 govori o vzroku "von den Ketzern der Herrschaft Negau."15 Neredko je zemljiško ^ Prim. Georg Grüll, Bauer, Herr und Landesfurst, Forschungen zur Geschichte Oberösterreichs 8, Graz 1963, str. 442-603. 11 Prim. opombo st. 9. 1 ? Anton Mell, n.d., str. 207. Prim. äe: Johann Tschinkowitz, n.d., str. 339-340. 13 Pokrajinski arhiv Maribor, Gospoäüina Negova 1543-1941, sig. 1911111, Pogodbe o opravljanju tlake med gospoščino in podložniki za obdobje 1792-1838, arhivska enota 158, 14 Anton Mell, n.d., str. 207. 15 Gospoščine so lahko proti podložnikom, ki so se upirali oprav- Članki in razprave ARHIVI 26 (2003), št. 1 Borut HOLCMAN: Pogodbe med gospoščino Negova in podložniki o opravljanju tlake. 61-67 63 gospostvo s svojimi podložniki sklepalo pogodbe za dobo enega leta. Te je potem navadno tudi podaljšalo za dobo treh let. Po preteku treh let je gospoščina navadno sklepala novo pogodbo. To se je zgodilo pred iztekom triletja ali po njem in je skladno z določilom dekreta dvorne pisarne, ki je za daljše obdobje predvideval soglasje deželnega urada. Nekatere pogodbe so imele dodano klavzulo, da se po treh letih preprosto podaljšajo, kolikor se ne bi ugotovilo, da pogodbe ni mogoče izpolniti, ali bi bila le-ta sklenjena protipravno (widerrechtlich).16 Pri sestavi pogodb so sodelovali kresijski uradi, kar je določal dekret dvorne pisarne iz leta 1789 in odredba dvorne pisarne iz leta 1821.17 Pogodbe, ki jih je sklepala gospoščina s svojimi podložniki in so upoštevane v tej razpravi: 18 1) 1793-1795, sklenjena za obdobje treh let ("auf die drey ununterbrochene Jahre '793, '794 et '795", ... "Zwischen der Hochgräflich Excel-lenz Ferdinant Trautmansdorfischen herrschaft Negau in Untersteuer Eines dann ihrem unter-thänigen Gemeinde zu NegaudorP), sklenjena z občinami (občina: v tem primeru verjetno skupnost gospodarstev in gospodarjev);19 a) 15. novembra 1792 za občino Ivanjševci; b) 15. novembra 1792 za občini Kunova in Spodnji Ivanjci; c) 15. novembra 1792 za občino Lastomerci; d) 15. novembra 1792 za občino Negovska vas; e) 15. novembra 1792 za občino Očeslavci; f) 15. novembra 1792 za občino Radvenci in g) 15. novembra 1792 za občino Zgornji Ivanjci. ljati tlako ravnale skladno s podložniškim patentom z dne 1. septembra 1781. Če opomini niso zalegli ali imeli želenega učinka, je bila kresija dolžna proti takim brez odlašanja posredovati ter kolovodje in hujskače iz vsake vasi ali odseliti ali primerno kaznovati, preostale upornike pa prisiliti v opravljanje tlake, po potrebi tudi z vojaško asistenco (115) z vsemi za te primere predpisanimi prisilnimi sredstvi, med katerimi so tudi udarci s palico (robotni patent z dne 5. decembra 1778, § 5. Dekret dvora z dne 30. maja 1783). "6ens. Wenn nach verlauf dieser 3 Jahre sowohl die Herrschaft, als die Unterthanen mit gegenwärtigen Kontrakte zufrieden seyn sollten, so soll auf Ansuchen der Unterthanen so auch hiefuro wieder bey dieser kontrakte belassen werden können, in welchen Falle sohin wieder ein neuer wiederrechtlicher Kon trackt abgeschlossen würde, — sollte aber die Herrschaft oder die Unterthanen nach veraluf dieser Drey Jahre es verzichten, zur Natural Roboth zuruck zukehren, so stehet dies- wie es sich ohnehin von selbst verstehet, beyden theilen frey." '7 Dekret dvorne pisarne z dne 24. avgusta 1789. Odredba dvorne pisarne z dne 9. novembra 1821, št. 31749. Prim. Franz Joseph Schopf, n.d,- str. 269, § 252. IA 10 Pokrajinski arhiv Maribor, Fond Gospoščina Negova 15431941, AŠ 158. prim. Sergij Vilfan, Soseske in druge podeželske skupnosti, v: Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev, 2, zv. Družbena razmerja in gibanja, DZS, Ljubljana 1980, str. 10. 2) 1796-1798, sklenjena za obdobje treh let ('796, '797 und 798) za občine: a) 4. februarja 1796 za nemški urad (občine Mahovci, Nasova, Lomanoše, Plitvice, Lutverce in Police); b) 31. decembra 1795 z občinami Negovska vas, Očeslavci, Stavešinci, Lastomerci, Ivanjševci, Radvenci, Benedikt in Kunova. 3) 1798-1801, sklenjena za obdobje treh let (von 1. Jänner '798 bis dachin '801): a) 22. februarja 1798 za občini Koračice in Rakovci; b) 9. marca 1798 je bila sklenjena pogodba za občino Iljaševci in je veljala od 1. januarja 1798 do leta 1801. 4) 1808-1810 je bila sklenjena za obdobje treh let: a) 30. maja 1807 z občino Iljaševci; b) 2. junija 1807 za občini Koračice in Rakovci; c) 17. junija 1807 za občine Smolinci, Sv. Jurij in Hvaletince; d) 24. junija 1807 za občini Moravče in Gibino; e) 27. oktobra 1807 za nemški urad (občine Mahovci, Nasova, Lomanoše, Plitvice, Lutverce in Police). To pogodbo so 31. januarja 1811 podaljšali za naslednje triletje - 1811-1813; f) 21. oktobra 1807 za občino Verjane; g) 24. novembra 1807 za občine Negovska vas, Očeslavci, Stavešinci, Lastomerci, Ivanjševci, Radvenci, Benedikt in Kunova. 5) 1814 - pogodbe sklenjene za eno leto ("auf ein Jahr"), po letu dni podaljšane: a) 4. januarja 1813 je bila sklenjena pogodba za leto 1814 za nemški urad (z občinami Mahovci, Nasova, Lomanoše, Plitvice, Lutverce in Police); b) 14. oktobra 1813 je bila sklenjena pogodba za eno leto z občinama Moravci in Gibina, ki pa je bila podaljšana 20. decembra 1816 za leto dni in sicer za leto 1817; c) 5. januarja 1814 je bila sklenjena pogodba za eno leto (1814) z občinami Negovska vas, Očeslavci, Stavešinci, Lastomerci, Ivanjševci, Radvenci, Benedikt in Kunova; d) 3. februarja 1814 je bila za leto dni sklenjena pogodba z občino Iljaševci in je biki podaljšana 4. decembra 1816 za leto 1817. 6) 1819 pogodbe sklenjene za eno leto ("auf ein Jahr"), po letu dni podaljšane: a) 24. decembra 1818 z občinami Negovska vas, Očeslavci, Stavešinci, Lastomerci, Ivanjševci, Radvenci, Benedikt in Kunova; b) 24. decembra 1818 za Stročjo vas; c) 24. decembra 1818 za nemški urad (občine Mahovci, Nasova, Lomanoše, Plitvice, Lutverce in Police); d) 3. januarja 1819 z občino Iljaševci, ki pu je bila podaljšana 3. januarja 1820 za leto 1820, 23. septembra 1820 za leto 1821, 4. januarja 1823 za leto 1823 in 12. januarja 1826 potrjena za leta 1824-1825 in podaljšana za triletje od 1826 do 1828\ 64 Članki in razprave ARHIVI 26 (2003), št. 1 Borut HOLCMAN: Pogodbe med gospoščino Negova in podložniki o opravljanju tlake. 61-67 e) 8. januarja 1819 je bila podpisana pogodba z občinama Moravč i in Gibina; f) 24. decembra 1820 z občinami Smolinci, Sv. Jurij in Hvaletince in je veljala za leto 1819 in naprej (za nazaj in za naprej). 7) 1827-1829 za tri leta: a) 28. decembra 1826 za Stročjo vas; b) 28. decembra 1826 za občini Moravci in Gibina in c) 28. decembra 1826 za občine Smolinci, Sv. Jurij in Hvaletince. 8) 1832, 1833, 1834 triletna pogodba: a) 13. decembra 1831 z občinami Negovska vas, Očeslavci, Stavešinci, Lastomerci, Ivanjšev-ci, Radvenci, Benedikt in Kunova. 9) 1834, 1835, 1836 triletna pogodba: a) 27. februarja 1834 z občinama Moravci in Gibina. 10) 1835, 1836, 1837 triletna pogodba: a) 6. maja 1835 z občino Stročja vas; b) 6. maja 1835 za nemški urad (občine Ma-hovci, Nasova, Lomanoše, Plitvice, Lutverce in Police); c) 31. julija 1835 z občino Verjane. 11) od 1. 1. 1838 do 31. 12. 1840 sklenjena triletna pogodba med gospoščino, podložniki in kmeti (... Unterthanen und Bauern vom Amte ...): a) 29. decembra 1837 za urad Stavešinci; b) 3. januarja 1838 za urad Lastomerci; c) 3. januarja 1838 za urad Ivanjševci; d) 4. januarja 1838 za urad Negovska vas; e) 8. januarja 1838 za urad Lomanoše; f) 8. januarja 1838 za urad Benedikt; g) 12. januarja 1838 za urad Stročja vas; h) 21. januarja 1838 za urad Očeslavci; i) 1. februarja 1838 med gospoščino in podložniki iz občin Moravci in Gibina; j) 16. marca 1838 med gospoščino in podložniki iz občin Koračice in Rakovci; k) 20. marca 1838 za urad Verjane; 1) 22. marca 1838 med gospoščino in podložniki občin Smolinci, Sv. Jurij in Hvaletinci; m) 24. marca 1838 za nemški urad (iz občin Mahovci, Nasova, Lomanoše, Plitvice, Lutverce in Police). Pogodbe, ki jih je sklepala gospoščina s posameznimi občinami oziroma podložniki in kmeti, so med drugim zanimive tudi zaradi tega, ker je pri razpravah o reluiciji tlake sodeloval grof Karel Trautmannsdorf, ki je bil ob nastajanju podložni škega patenta in razprav predsednik deželnih stanov20 in lastnik gospoščine Negova. Ugotovitve, koliko je njegovo sodelovanje vplivalo na oblikovanje pogodb v sami gospoščini, so stvar druge raziskave. Besedila pogodb in ohranjeni osnutki pogodb pričajo o tem, daje bil sam, pa tudi njegovi nasledniki, kot državni uradnik prepričan, da je abolicijski sistem koristen za državo. Kot lastnik gospoščine 20 Prim. Anton Meli, n.d.r str. 205. pa je bil tudi prepričan, da je ta sistem za gospoščino in podložnike koristen.21 Devetinštirideset pogodb, ki jih je gospoščina sklepala s posameznimi občinami, z več občinami skupaj, z uradi - predvsem moramo omeniti nemški urad, kamor so sodile občine - skupnost gospodarstev in gospodarjev - Mahovci, Nasova, Lomanoše, Plitvice, Lutverce in Police, ter podložniki in kmeti posameznega urada ("... Unterthanen und Bauern vom Amte ..."), pričajo o pomenu tlake za gospoščino in hkrati o vplivu države na urejanje odnosov med gospoščino in podložniki v zvezi s tlako. V naslednjih poglavjih bom skušal na podlagi priročnika, ki ga je za zemljiška gospostva pripravil Schopf,22 in na podlagi pogodb gospoščine Negova, ko sta bila upravnika Alojz Sentscher in Kajetan Schluetenberg - ta je bil od leta 1820 dalje najemnik gospoščine - predstaviti in analizirati vsebino posameznih pogodb. Struktura pogodb Vse pogodbe imajo te elemente: 1. stranke pogodbenega posla (gospoščina in podložniki (kmetje) določene občine); 2. namen pogodbe; 3. veljavnost pogodbe; 4. obveznosti, ki izhajajo iz pogodbenega dogovora - 156 dni: a. ročna tlaka; i. preja, ii. lovna, iii. ribolov, b. vozna tlaka; c. posebna tlaka; 5. preračun tlake; 6. določila v zvezi z opravljanjem tlake; a. dolgi dnevi (od jurjevega do mihaelovega); b. kratki dnevi (od mihaelovega do jurjevega); c. delavci in vprega, ki so jih podložniki dolžni poslati na tlako; d. redna in izredna vozna tlaka; 7. plačilo robotnine (na jurjevo in mihaelovo); 8. izjema - v primeru ognja, potresa in v drugih izrednih primerih; 9. končne določbe in datum sklenitve pogodbe; 10.podpisi obeh pogodbenih strank in prič. Stranke pogodbenega posla V primeru gospoščine Negova sta bili stranki dve: gospoščina oziroma lastnik ali najemnik gospoščine na eni ("Zwischen der Hochgräflich Excellenz Ferdinant Trautmansdorfischen herr- 21 Prim. Anton Meli, n.d., str. 205. 9? Franz Joseph Schopf, n.d. Članki in razprave ARHIVI 26 (2003), št. 1 Borut HOLCMAN: Pogodbe med gospoščino Negova in podložniki o opravljanju tlake. 61-67 65 schuft Negau"23 ali "... zwischen der Herschaft Negau und respective der dermahligen Pachtung eines ...") in podložniki oziroma kmetje posameznih občin oziroma uradov na drugi strani ("... ihrem unterthünigen Gemeinde zu Negaudorf. Andertheüs ..." ali "... dann der dießherr-schaftlichen Unterthanen der Gemeinden ...", ali "... dann der unterfertigten Unterthanen und Bauern vom Amte ..."). Gospoščina seje lahko s podložniki, ki so bili dolžni opravljati tlako, dogovorila, da se za določen čas ali kar trajno spremeni način opravljanja te obveznosti. Tovrstne pogodbe so bile lahko le soglasne ("... ganz dem freiwilligen Einverständnisse zwischen Grundherrn und Unterthan zu überlassen ..."),24 prisila z ene ali druge strani je izključevala veljavnost sklenjenega posla.25 V arhivu gospoščine za posamezne občine in urade so predlogi pogodb, ki jih je gospoščina predložila podložnikom ("Roboth Vergleichs Entwuif"). V predlogu iz leta 1807 (17. junij) za občine Smolinci, Sv. Jurij in Hvaletince podložniki niso sprejeli določila, s katerim bi bili dolžni opravljati ročno tlako v dominikalnih vinogradih in tovoriti vino ter desetinsko žito. V dodatku k predlogu je mogoče razbrati, da so podložniki dosegli spremembo teh členov pogodbe. Odpravljen je bil tudi člen o veljavnosti - ■ trajanju in podaljšanju pogodbe. Namen pogodbe Triletna nepreklicna pogodba o opravljanju tlake, pri čemer enoletna obveza skladno z robotnim patentom ni smela presegati 156 dni ("... einer jährlichen Schuldigkeit gm 156 Tage Naturalrobotstagen Ree tifie irt sind..." ali "... 156 Zug und Handrobothtage ..."). Z robotnim patentom je bilo določeno najvišje število dni v tednu in v letu, tako da je bilo vsakemu posestniku kmetije, ki je bil dolžan tlako (bili so tudi taki, ki niso bili dolžni) odmerjeno 156 dni na leto.26 Tri dni v tednu, samo za tiste, ki so pred robotnim patentom opravljali dnevno ali pet 23 Pogodbe za posamezne občine za triletje 1793-1795, od 1796 dalje govori preambula o najemu gospoščine in najemniku kot stranki v postopku. 24 Johann Nepomuk Rainer von Lindenbichel, Handbuch zur Geschäftsführung der Wirtschafts-Aemter überhaupt, und mit besonderer Rücksicht auf Inner-Oesterreich und Illyrien, Klagenfurt 1837, str. 45. Dvorni dekret z dne 19. decembra 1790, 21. junij 1793 in 28. junij 1800. Dekret dvorne pisarne z dne 24. novembra 1781. Dekret dvorne pisarne z dne 14. aprila 1783. Dekret dvora z dne 2. junija 1783. Odredba dvorne pisarne z dne 21. junija 1784. Okrožnica štajerskega gubernija z dne 3. julija 1784. Dekret dvora z dne 21. junija 1793. Dekret dvora z dne 19. decembra 1790. Intimât štajerskega gubernija z dne 29. decembra 1790. Sklep dvora z dne 28. junija 1800. Dekret dvorne pisarne z dne 3. junija 1803. Prim. Franz Joseph Schopf, n.d., str. 266. Robotni patent z dne 5. decembra 1778. oziroma štiri dnevno tlako v tednu. Podložnik, ki je imel več kakor eno hubo (tako robotni patent) in to izpričano s potrdilom o zakupu in isto vpisno številko v popisu letnih dajatev zemljiškemu gospostvu (Stiftregistru), torej posestnik ene hube in pol, je bil dolžan opravljati tlako samo od ene same hube, kajti robotni patent, dvorni dekret in intimat štajerskega gubernija ne poznajo primera ene hube in pol.27 Manjši posestniki (pol hube) so bili dolžni opravljati tlako dan in pol v tednu, najmanjši posestniki (četrt hube) le 39 dni v letu.28 Če je prenovljeni urbar predvideval več kakor 156 dni, gospoščina od podložnikov ni mogla zahtevati več, kakor je bilo predpisano z robotnim patentom z dne 5. decembra 177 8.30 Patent v §2 jasno razlikuje med podložniki, ki so bili pred uveljavitvijo patenta dolžni opravljati tlako vse dni, ali pet dni oziroma štiri dni, ali sicer manj dni vendar več ur na dan, patent pa ni veljal za podložnike, ki so že pred uveljavitvijo patenta opravljali tlako tri ali manjše število dni v tednu in seveda manj ur na dan, kakor jih je patent predvidel.31 77 Dekret dvora z dne 2. junija 1783; Dekret dvora z dne 11. avgusta 1783; Intimat štajerskega gubernija z dne 3. septembra 1783; Dekret dvorne pisarne z dne 11. avgusta 1783; Dekret dvorne pisarne z dne 5. decembra 1808. Dekret dvora z dne 25. aprila 1784; Intimat štajerskega gubernija z dne 4. maja 1784. 29 Zemljiški gospodje so bili vsakemu podložniku dolžni izročiti seznam obveznosti (Stiftbüchel, Blaznik - posebne knjižice prim. Pavle Blaznik, Podložniske obveznosti do zemljiškega gospostva, v: Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev, 2. zv. Družbena razmerja in gibanja, DZS, Ljubljana 1980, str. 270). To je tisti dokument, v katerem so bile zapisane dajatve, ki jih je bil podložnik dolžan gospoščini iz naslova urbarialnih dajatev, kakor tudi vse, kar je bil občasno dolžan storiti ali dati. Knjižica se je morala ujemati s prenovljenim urbarjem, tako da je bilo pri podložniku skladno z dekretom dvorne pisarne z dne 5. decembra 1778 in okrožnico štajerskega gubernija z dne 19. januarja 1779 mogoče preveriti dajatve, ki so bile že opravljene ("...ein zettl erhalten wird...") in tudi zaostanke. V tem zvezku naj ne bi bile samo dajatve v naravi in še posebej dolžnost tlake (odredba štajerskega gubernija z dne 19. septembra 1782). Gospoščine in veleposestniki so dolžni na prvem listu pod-ložniške posebne knjižice zapisati celotne zemljiškogosposke dajatve (Skladno z odredbo štajerskega gubernija, ki je izšla 11. marca 1798, je bilo odrejeno, daje poleg tega treba v eni in isti knjižici navesti vse dajatve. Po predpisih, ki so stopili v veljavo po letu 1820 je bilo treba imeti posebno davčno knjižico, ker je pobiranje davkov stvar okrajnih gosposk). 30 Tako imenovani pomožni dnevi in druge tako ali drugače imenovane postranske pomoči, kakor sajenje zeljnih in tobačnih sadik, priprava konoplje, dolge vožnje, predenje, lovska tlaka itd., se poleg v patentu določenih dni ne smejo zahtevati, temveč samo skladno z patentom (Odredba dvora z dne 15. januarja 1784, robotni patent). 31 Robotni patent z dne 5. decembra 1778, § 2. Ko so bili dnevi krajši, sta vozna in ročna tlaka, se pravi od 1. oktobra do zadnjega, 31. v mesecu marcu, trajali po osem ur; ko so bili dnevi daljši, se pravi od 1 aprila do zadnjega, 30. v mesecu septembru, pa po dvanajst ur. V osemurno tlako je bilo treba všteti 66 Članki in razprave ARHIVI 26 (2003), št. 1 Borut HOLCMAN: Pogodbe med gospoščino Negova in podložniki o opravljanju tlake. 61-67 Vozna in osebna (ročna, posebna) tlaka sta bili različno preračunani, tako je bila vozna tlaka za obdobje od 1832 do 1834 preračunana na 16 goldinarjev ("Sechzehn Gulden"), ročna na 12 goldinarjev ("Zwölf Gulden") in jo je bilo mogoče poravnati v dveh delih, prvi del 1. marca (tudi 1. aprila), drugi del 1. septembra (tudi 1. oktobra) za tekoče leto - vsekakor v času jur-jevega in mihaelovega. Za skupnost gospodarstev in gospodarjev Stročja vas je vozna tlaka leta 1819 znašala štirinajst in ročna sedem goldinarjev. Veljavnost pogodbe Dekret dvora je 3. junija 1803 določil, da se sme sklepati pogodbe le za določen čas in to na tri leta ali krajše obdobje. Pri sklepanju pogodb je lahko sodelovala kresija; to ni bilo nujno, vendar je v primeru sklenitve za daljše obdobje le-ta morala sodelovati in pogodbo predložiti deželi. Pogodbe med gospoščino Negova in podložniki oziroma kmeti niso nikoli veljale več kakor tri leta, vendar je v njih mogoče najti klavzulo, ki omogoča podaljšanje ("Sollten die Unterthunen und auch zugleich die Pachtung mit diesem Contracte zufrieden seyn, so soll er abermals auf ansuchen der Unterthanen auf ein Jahr fern Wirkung haben."). Časovno omejene pogodbe prenehajo, ko je zapisano obdobje, v katerem naj bi veljale, preteklo.32 Včasih je bila pogodbam, ki so bile sklenjene za določeno število let, dodana klavzula, da le-te po preteku dobe, za katero so bile sklenjene, ostanejo naprej veljavne ("... so soll er abermals auf ansuchen der Unterthanen auf ein Jahr fern Wirkung haben ...), če ni pol leta pred iztekom pogodbe ena ali druga stran naznanila konca in samo za eno leto. Podobne pogodbe niso imele značaja trajnosti. Ni bilo mogoče, da bi po predvidenem času, ki ga je sklenjena pogodba predvidevala, proti volji ene ali druge strani postala trajna, namreč, če je šlo za nesorazmerno (nepravično) in še posebej neugodno pogodbo za podložnika, da bi taka pogodba obveljala.33 Obema stranema je bilo torej na razpolago vda sta se dogovorili in sklenili novo pogodbo. Če pa ni bilo mogoče izposlovati soglasja, so stopile v veljavo prvotne pravice gos-poščine in prvotne obveznosti podložnikov ter skladno z robotnim patentom odmerjena tlaka.34 eno uro za počivanje, hranjenje in pitanje, v dvanajsturno za počivanje, hranjenje in pitanje dve uri, Prav tako je bilo ob kratkih kakor in tudi dolgih dnevih treba upoštevati in odšteti čas, ki gaje podložnik potreboval za pot v eno smer in nazaj. 32 Dekret dvorne pisarne z dne 20. septembra 1781. Odredba štajerskega gubernija z dne 5.oktobra 1781. Dekret dvorne pisarne z dne 28. junija 1800, 24. avgusta 1800 in 3. junija 1803. 34 Delni sklep dvora z dne 28. junija 1800. Sklep dvorne pisarne z Vozna in osebna tlaka Vse pogodbe vsebujejo določila o opravljanju vozne (Zugroboter) in ročne tlake (Handroboter) in jih je bil podložnik dolžan izpolnjevati skladno s svojim seznamom obveznosti ("... Ver-zeichniß und Respective Robotausweiß ... "j.35 Vozna tlaka je skladno s pogodbami obsegala tovorjenje vina in rib v Gradec, Maribor, Radgono in Ptuj. Deli se na sestavljene in vnaprej napovedane ter nesestavljene in nenapovedane ("Bey unzusamgepauten furn ...") ter jih kot take tudi klasificira in ovrednoti. Od prvega oktobra do zadnjega dne v marcu je tovorjenje s konji in prenašanje pošte smelo potekati na razdalji treh milj, pri tlaki z voli dve milji, od prvega aprila do zadnjega dne v septembru je tovorjenje s konji in prenašanje pošte smelo potekati na razdalji štirih milj in pri tlaki z voli tri milje. To seje obračunalo za en dan tlake. Pod to mero je bilo treba upoštevati obe strani (v eno in drugo stran). Tako je na primer v mesecih od prvega aprila do zadnjega dne v septembru pri vozni tlaki s konji treba računati oddaljenost dve milji od hiše podložnika, seštevek je potem štiri milje. Pri tem je treba upoštevati še vozne razmere, v hribovitem svetu in ob slabih poteh paje gospoščina mero dolžna prilagoditi glede na razmere.36 Osebna tlaka je bila razdeljena na tlako, ki so jo bili podložniki dolžni opravljati v gozdu (Scheiterholz oder Briiglholz), v dominikalnih vinogradih, pri preji (zu spinnen und die ge-spunst), ribolovu ("... jährlich bestimmten Schuldigkeit so oft die abfishung Überhaupts nothwendig verlanget wird...") in lovu, vendar je bila ta redka. Osebna tlaka je vključevala tudi prenašanje pošte. Za gospoščino je bilo prenašanje brez nadomestila, za potrebe nabornega okraja pa je sel dobil 10 krajcarjev na dan ("Die Unterthanen haben wechslweise sowohl die Mahrburger als auch die bey Haus nöthige bottengänge ohnentgeltlich zu verrichten wofür sie jedoch in Werbbezirks angelegenheiten 10 kr in geld erhalten sollen."). Podložnik je bil dolžan tovoriti samo s svojo vprego. Če je imel samo vole, mu ni bilo treba najeti konj za tovorjenje in pri tem še plačati visoke najemnine.37 Niti človeka niti živali ni bilo dovoljeno obremeniti prek njunih zmožnosti. Podložnika ni bilo dovoljeno v nasprotju z njegovo voljo obremeniti z delom, ki ni bilo njegova obvezna tlaka, kot taka zapisana in odmerjena.38 dne 12. septembra 1813. Dekret dvorne pisarne z dne 23. septembra 1813. Glej opombo št. 29. 36 Robotni patent, § 9. 37 Sklep dvorne pisarne z dne 7. julija 1785. 3R Robotni patent, § 10. Za tovoijenje žita sme gospošiina od Članki in razprave ARHIVI 26 (2003), št. 1 Borut HOLCMAN: Pogodbe med gospoščino Negova in podložniki o opravljanju tlake. 61-67 67 Zanimiv je dodatek k pogodbi za Negovo, v katerem je zapisan člen, ki govori o izrednih razmerah in odpravlja določila pogodbe ("Hat sich die Arrendazions Herrschaft vorbehalten daß es ihr freystehen müssen den ganzen Vertrag Z.ur Stunde aufzuhöben und Naturalrobot zu fordern wann durch Feuer, Erdböben, oder andere ausserordentlichen Fallen die Herrschaft verurtglükt werden solte "). Podpisi obeh pogodbenih strank in prič Podložniki so s sklenitvijo pogodbe privolili v klavzulo, da bodo za opravljanje vozne in osebne tlake poslali uporabne delavce in bodo za nastalo škodo, ki bi nastala iz malomarnosti, odgovarjali "... daß die unterthanenn brauchbare und keine untauglichen leute schicken müssen in lezten fall in noch für den entstanden schaden haften miisten ...", vendar pa gospostvo od podložnikov ni smelo zahtevati, da bi eden za vse in vsi za enega jamčili za pravilno in predvsem vestno izvršitev vsake posamezne reluirane obveznosti in solidum.39 V posameznih pogodbah so poleg podpisov navedene tudi obveznosti posameznega podlož-nika (tovorna, osebna tlaka) in številka urbarja (pogodba za obdobje od 1832 do 1834 z občinami Negovska vas, Očeslavci, Stavešinci, Lastomerci, Ivanjševci, Radvenci, Benedikt in Kunova). Poleg strank v postopku, gospoščinskega upravnika in podložnikov sta pogodbo navadno podpisali še dve priči. Na koncu je k vsaki pogodbi dodano še potrdilo, s katerim podložniki potrjujejo prejem prepisa pogodbe. Sklep Tlaka, obveznost, za katero je veljalo, da sojo podložniki od vseh obveznosti najteže prenašali, glede na pogodbe, ki so mi bile na voljo, le ni bila takšna obveza, vsaj ne po uveljavitvi robotnega patenta in začasnega davčnega zakona leta 1820, ko je tudi tlaki poleg preostalih urbarialnih dajatev pripadel 20-odstotni popust in po katerem so bili podložniki zavezani samo k štirim petinam obveznosti.40 Vendar pa moramo takoj pripomniti, da je glede na predpise, ki jih navajajo avtorji v svojih priročnikih za vodenje gospoščinske pisarne, mogoče skleniti, da je tlaka pomenila obvezo, kije niso preveč marali. Dokaz za to so različne možnosti poseganja države, predvsem kresijskih uradnikov v poslovanje gospoščine. Gospoščina je bila v seznamih obveznosti podložnikov, ki so jih podložniki sami hranili (Stiftbuchl), dolžna zaznamovati opravljene obveznosti in s tem tudi opravljeno tlako. Kresijski uradniki so se bili občasno na svojih službenih potovanjih dolžni prepričati o tem, ali so bile obveznosti in opravljanje tlake, pa tudi druge dajatve natančno zavedene v seznamu obveznosti, kakor tudi vsi zaostanki in prestopki v zvezi s tem.41 Vendar pa se ob tem postavlja vprašanje, koliko in kako dejavno je lahko neki kresijski uradnik posegel v poslovanje gospoščine zemljiškega gospoda, ki je bil na drugi strani stanovski kolega njegovega predstojnika. Ob prebiranju vsebine pogodb je na podlagi določil, ki so podložnika obvezovale k opravljanju obveznosti, mogoče skleniti, da je bil tisti, ki je bil obvezan opravljati obveznost tlake vedno podložnik. podložnikov zahtevati, da le-ti uporabijo za to svoje vreče samo v primeru, da je ta obveza v urbarju ali kako drugače izrecno dogovorjena (§ 13). 39 Dekret dvora z dne 5. junija 1793. 40 Leta 1820 je začel veljati začasni davčni zakon, ki je vse kmetije (dominikalne in rustikalne) enako obdavčil. 41 Dekret dvora z dne 5. decembra 1778. Dekret dvora z dne 14. novembra 1781. Dekret dvorne pisarne z dne 29. marca 1821. Okrožnica Štajerskega gubernija z dne 11. aprila 1821. 68___ARHIVI 26 (2001), 5t 1 Komercijalni del vinske razstave na Trgu revolucije, današnjem Kongresnem trgu, /955. Zgodovinski arhiv Ljubljana. Fototcka, Poz H/D7, št. 320 i Arhivi 26 (2003) št. 1, str. 69-114 Članki in razprave 89 UDK 711.76(497.4)" 17" 627.4:929 Vega J. Gabrijel Gruber in navigacijski inženir Jurij Vega STANISLAV JUŽNIČ dr., Fara 2, SI-1336 Vas IZVLEČEK Pregledali smo dokumente o Gruberjevi brodarski šoli v Ljubljani, ki jo je obiskoval Vega. Raziskali smo doslej neznane podatke o delovanju inženirja Vege po koncu šolanja v Ljubljani Preučili smo dokumente o Gruberjevi navigacijski direkciji, pri kateri je Vega služil Ugotovili smo, da je Gruber zaposlil Vego in druge inženirje pri regulaciji Mure med Gradcem in Radgono. Opisali smo vodne razmere, s katerimi se je Vega srečaval pri svojem delu. Nakazali smo, kaj je ambicioznemu Vegi preprečevalo hitrejše napredovanje v službi. Kot enega od vzrokov za Vegov odhod na Dunaj smo predstavili slabitev Gruberjevega vpliva v deželi. ABSTRACT GABRIEL GRUBER AND NAVIGATIONAL ENGINEER JURIJ VEGA All biographies of Jurij Vega mention his connections with Gruber and the Navigation Directorate for Inner Austria. However, these obseri'ations were merely guesses. This paper discusses Vega's work for Gruber's office for the first time on the basis of the original documents. Vega was born in Carniola, but there was eventually no place for him in his native land. Gruber hired him to do some navigation work in the neighbouring Styria. Vega was not very satisfied with the position. He probably took advantage of the well-developed town ofGraz■ Its university had just been degraded to a lyceum, but Graz still had some eminent scientists, including Biwald, a former professor at the University of Ljubljana Uvod Vegova pot od pastirja do barona je Kranjcem pisana na kožo. Vsak pravoveren Kranjec si jo želi uresničiti in se povzpeti do modre plemiške krvi. Žal imajo vse dosedanje Vegove biografije pomanjkljivost - manjka jim en člen, leta Vegovega dela pri regulaciji notranjeavstrijskih rek. Zato bomo dopolnili Vegovo podobo s podatki o njegovem delu pri uravnavanju reke Mure; tokrat bodo prvič predstavljeni slovenski javnosti. Brodarska šola v Ljubljani Vegova "manjkajoča leta" so tesno povezana z Gruberjem, sivo eminenco kranjskega šolstva in tehnike tistih let. V soboto, 4. 6. 1768, je prišel profesor eksperimentalne mehanike Gabrijel Gruber iz Judenburga v Ljubljano. Naslednjega leta je postal predstojnik katedre za risanje, geometrijo, mehaniko in hidravliko na jezuitskem kolegiju v Ljubljani. Profesuro je posebej zanj ustanovila Kranjska kmetijska družba. Pouk seje začel 8. 4. 1769. Najstnik Vega je v tem času obiskoval nižje razrede gimnazije v Ljubljani, kjer je občudoval napredek Gruberjevih del. Ob koncu Vegovega študija na nižji stopnji je Gruber 15. 1. 1773 dobil dva tisoč goldinarjev, namenjenih šoli za mehanične in hidravlične študije, in je še istega leta začel zidati.1 Na katedri za mehaniko in hidravliko je poučeval nizke gradnje, mapiranje in vodil poseben "brodarski" oddelek. Njegovo šolo so obiskovali celo Benečani. Jurij Vega (1754-1802) je ob koncu študijev leta 1775 prejel diplomo "brodarskega inženirja", usposobljenega za projektiranje mostov, pristanišč in suhih dokov. Brodarska šola v Ljubljani je nastala ob širših prizadevanjih v monarhiji, ki jih je začel Karel VI. z razglasitvijo proste plovbe po Jadranu leta 1717.2 Gruberjeva brodarska šola je bila edina te vrste v monarhiji. Izobraževala je prve domače strokovnjake za navigacijo in tudi oficirje za vojno mornarico.3 Glede ladijskega modelarstva je bila boljša od tržaške in pozneje reške pomorske šole, na kateri je Gruberjev prijatelj Franc Ksaver Orlando (1723-1784) usposabljal predvsem ladijske kapitane. 1 Pahor, 1981. 13. 2 Pahor, 1970,44. 3 Pahor, 1981, 11, 13, 14, 18, 25, 28-29, 32, 33, 34, 35, 36; Hlaj 1999, 767-769. 70 Članki in razprave ARHIVI 26 (2003), št. 1 Stanislav JUŽNIČ: Gabrijel Gruber in navigacijski inženir Jurij Vega, str. 69-80 TENTAMEN PHILOSOPHICUM Es 'LOGICA, MKTAi#HSICA; ALGEßKArfIHjOMETRlA.„ T tU OOHOi-JCTßl^, GEOQESIA STilRE-ÖttS*KlU. GEOH^TRIA CTPVA-JlUJlii BALTSTKA; RT »iTEICA SAM ejuu '' am P/ ^ Tia U.K1 iHw jcpocuexv:' Mjis^e JJf AJtCÜll», AiliBliM L jjucimi J.'J/iI CI_ O tiLEÜüRfl seildrTL M ryih PhL>±^ WIE* I?T ORJ >. ALM HCT. i- tift:!,! D,JOSEPH! MAi-FFJ BM GLATTPORT, MATH. rSLWfcS, iüfiL. t i OKP VDV si; « ci a. LMO-. T T.khokU l,(XJr ET MET, f-fUJl*, i*LrBL ü'l üirB, £ U il I V E It JrtHO D.PJEHiK fOCLJtTJI,.eÜlll 11 J / gJllsš qitjestiünes žogica* V Quvi & £UOffi£leJt cogmiic t Q-tnj «fcnsa« fanal a*.. ' kiiiiJit? Qj« fk&Htioasi, i djy^ ££ J. CB i r-i, its r Ojud jbdichiffl , ^ TJ^MJ; ? Qu* cjwptjcM i ^JidppjLcidti? V*E Jvjfoinn trisnc «tU i Q^d tawdÜBtkjYQ«* «juiptifloj j * THEORESCATA» L .iWijL-^iü Ä^iinnrnp pfcüofc* pucim, op* .ümkMtcg et ootak» iu-V Ai ri- Naslovnica izpitnih tez ob koncu študija Vege, Poglajnu in Kalana v Ljubljani Navigacijska direkcija v Ljubljani Od leta 1762 do smrti je komerčni svetnik Fremaut imel v rokah vrhovno vodstvo pri regulacijskih delih na Savi in Ljubljanici.4 Fremaut je 15. 1. 1766 kupil graščino Strane pri Vremah (Streinach) od pl. Abramsberga za 10.000 gld.5 Po njegovi smrti ga je pri regulacijskih delih nadomestil Raab.6 4. 6. 1772 so bila z dvornim dekretom vsa porečja v monarhiji razdeljena na dva oddelka (divisionen). Prvi je obsegal Savo od Ljubljane do Zemuna, Kolpo, Ljubljanico, Muro in Dravo. Upravljala gaje navigacijska direkcija s sedežem v Ljubljani. Podrejena je bila neposredno dvorni komisiji za plovbo, ki je za direktorja postavila Gruberja, v pomoč pa mu je dodelila prejšnjega navigacijskega komisarja Franca Miihlbacherja. Gruber je obdržal direktorski položaj do 1. 5. 1781, njegove pristojnosti pa so se pozneje Maximilian pl. Fremaut (t 1769). Smole, 1982, 464' Umek, 1986, 256. Umek, 1986, 258. Franc Anton pl. Raab (* 21. 12. 1722 St. Leonhard na Koroškem; f 20. 4. 1783 Dunaj). razširile tudi na druge reke v Notranji Avstriji. Gruberjev mlajši brat Tobija je bil med letoma 1774 in 1777 navigacijski ravnatelj v Temiš-varju, na nasprotnem koncu dolge vodne poti po monarhiji. Od leta 1773 navigacijska direkcija ni bila več neposredno podrejena dvorni komisiji za plovbo, temveč je bila vezana na deželno glavarstvo. Deželno glavarstvo je leta 1774 postavilo Ivana Ursinija grofa Blagaja (Blagay) za posebnega referenta navigacijskih zadev/Blagaj je že nekaj let prej prevzel položaj direktorja cestnih del na Kranjskem, potem ko je grof Leopold Lamberg umrl.8 Drugi oddelek se je ukvarjal z navigacijo na Donavi. Leta 1774 so za dela na Gruberjevem oddelku porabili 17.500 gld, na Donavi pa za tretjino manj 11.500.q Večina tega denarja je bila porabljena za plače navigacijskim inženirjem in drugim uslužbencem. 7 Umek, 1986, 257-258. 8 Šorn, 1977, 64, 67, 77. 9 Pickl, 1977, 229. Članki in razprave ARHIVI 26 (2003), št. 1 Stanislav JUŽNIČ: Gabrijel Gruber in navigacijski inženir Jurij Vega, str. 69-80 71 Gruberjeve ladje Ob prevzemu navigacijske direkcije v Ljubljani leta 1772 je Gruber pri Kranjskih deželnih stanovih zaposlil več ladijskih mojstrov, 18. 2. 1774 pa še najboljšega med njimi Tržačana Špirita Viga. Tako je Vega v zadnjem letu svojega šolanja na Gruberjevi brodarski šoli sodeloval z mojstri evropskega slovesa. Na plačilnem seznamu Kranjskih deželnih stanov so ostali do leta 1783, ko so Gruberjeve ideje v glavnem že izgubljale podporo. Vigo je dobival plačo 1 fl 8 Iona dan, Tržačan Michelle Galiatti (Gabiatti) in Pirančan Checco (Franc) Davanzo pa po 30 fl na mesec. Poleg njih sta bila zaposlena še Dominik Persoljo (Persoglio) in Frančišek Perušič (Franc Perushitz) s plačo 1 fl na dan. Njihova skupna plača leta 1774 je bila več kot 1000 fl, 788 fl 57 kr pa so znašali materialni stroški za les in podobno.10 Bili so visoko usposobljeni obrtniki in so dobivali skoraj tolikšne plače kot Vega in drugi Gruberjevi inženirji. Gruber jih je sprva nameraval uporabiti v državni ladjedelnici, ki jo je 12. 6. 1773 hotel postaviti na Ljubljanici, v neposredni bližini jezuitskega kolegija. Pripravil si je ladjedelski les in ladje po zgledu dve leti starejše ladjedelnice v Karlovcu. Tam so izdelovali čolne z nosilnostjo 3000 q na renski način z vrvmi iz konoplje. Žal je gradnja ladjedelnice na Ljubljanici odpadla zaradi gmotnih težav;11 položaj pa sta še poslabšala prepoved jezuitskega reda in požar leta 1774. Tabela: Dohodki Gruberjevih ladijskih mojstrov v času Vegovega študija leta 1774 Ime Začetek dela Konec dela Delovnih dni Skupaj Vigo 18.2. 31.12. 317 359 fl 16 kr Galiatti 23.6. 21.11. 4 mesece 28 dni 157 fl12 Davanzo 10.4. 28.9. 5 mesecev 22 dni 172 fl Persoglio, Perushitz 23.7. 28.11. 252 252 Med letoma 1772 in 1774 so ladijski mojstri pri Gruberju izdelovali modele za rečne ladje, ki so plule po Ljubljanici in Savi. Po prihodu "najspretnejšega ladijskega mojstra" Viga so izdelovali tudi modele pomorskih ladij za pouk pri Gruberju. Vigo je vseskozi delal za Gruberja, ostale mojstre pa je potreboval predvsem v poletnih mesecih. Njihovi modeli bojne ladje "Cesar Kari VI", beneške bojne galeje, pristaniške tovorne galeje, korvete, dvojambornika in Gruberjevo ogrodje za sestavljanje ladij so danes 10 AS, Deželni stanovi I, Sk. 684, fasc. 385, str. 229. 11 Pahor, 1981, 14. 11 " Napaka, pravilen seštevek le 148 fl. last Narodnega muzeja v Ljubljani, hrani pa jih Pomorski muzej Sergeja Mašere v Piranu. Fregati iz let 1775-1777 in drugi modeli so bili razstavljeni v pomorskem muzeju v Pulju, vendar so izginili ob italjanski kapitulaciji leta 1943. Pri Gruberju so izdelali model trgovske dvojambornice z 80 do 100 t nosilnosti, vlačilec za les pa je bil prirejen za plitve vode severnega Jadrana. Vsaj en model fregate so izdelali po portugalskem vzoru, kar je bilo lahko povezano s pomorsko šolo v Sagresu na rtu S t. Vincenta, ki jo je princ Henrik Pomorščak (1394-1460) ustanovil leta 1418. Šolo so strokovno in upravno najprej vodili dominikanci, nato pa jezuiti. Jezuiti so bili pregnani iz Portugalske, še preden je Gruber začel pedagoško delo, tako da so tudi neposredno vplivali na Gruberjev pouk brodar-stva. Tržaška navtična šola in ljubljanska brodarska šola sta sledili tudi zgledu pomorskih šol v Marseillu in Hamburgu, ustanovljenih leta 1728 oziroma 1749. Biser ljubljanskega modelarstva je bil model beneške galeje s tremi jambori z latinskimi jadri, ki so ga izdelali leta 1779 in 1780. Bojno linijsko ladjo imenovano, po očetu Marije Terezije cesarju Karlu VI s 106 topovi na štirih krovih, so ob pomoči strokovnjakov iz Antwerpna sestavili na Reki med letoma 1717 in 1719. Gruberjevi sodelavci so sestavili skoraj tri metre dolg model ladje leta 1781 in 1782 po originalnih načrtih, bržkone v razmerju 20 proti 1. V dvorano palače, ki jo imenujemo po njem, je Gruber postavil zbirko vsaj petnajstih ladijskih modelov dolžine in višine okoli 2,5 m in večji model ladje Cesar Karel VI.13 Zbirka je brez dvoma mladega Vego pritegnila in ga navdušila za navigacijo. Pri prevozu z ladjami so se Gruber in njegovi inženirji srečavali s številnimi zagatami. Jeseni 1767 je bila uvedena nova tarifa za čolne in je ostala nespremenjena do leta 1778. Med tovori je prevladovalo vino. V sedemdesetih letih so ga po Savi prepeljali po dvanajst do osemindvajset tisoč hektolitrov na leto.14 Med letom 1766 in 30. 5. 1778 so bili čolnarji prisiljeni voziti v roloju in so dobivali le uradno določene tarife prevoza. Odprava roloja je povzročila težave pri prevozu žita. G. Gruberje že leta 1779 predlagal ponovno uvedbo roloja ob podpori Žige Zoisa, Damijana Bartelottija, Antona Domijana in zemunskih trgovcev Filipa Radkoviča, Ivana Obradoviča ter Petra Pallechuza. Cesarski Dunaj je tedaj prisegal na prosto trgovino, zato je bil predlog odklonjen po posredovanju baronov Leopolda Liechtenberga in Franca Apfaltrerja pri deželnem glavarstvu.15 13 Pahor, 1981, 13, 15, 24, 26-27. 14 Umek, 1964, 197. 15 Umek. 1964, 194, 199; Umek, 1986, 257. 72 Članki in razprave ARHIVI 26 (2003), št. 1 Stanislav JUŽNIČ: Gabrijel Gruber in navigacijski inženir Jurij Vega, str. 69-80 Za tovorjenje je Gruber uporabljal posebne patentirane ladje, ki jih je opisal 8. 1. 1779.16 Gruberjevo zavzemanje za plovbo z velikimi jadrnicami so podpirali trgovci, nasprotovali pa so mu deželni stanovi. Jadranje po rekah najbrž res ni bilo posebno učinkovito. Največje težave so bile pri prevozih po toku navzgor, ker so plovila vlekli konji in predvsem voli. Za vleko čolnov je zadostoval par volov, za ladje po Savi navzgor pa so včasih vpregli tudi do enaindvajset jarmov oziroma tri "vlake". Na posameznih težko dostopnih točkah je moralo vleči tudi do petdeset ljudi.17 Licejski profesor Balthazar Hacquet seje med počitnicami leta 1775 še dal pregovoriti sodelavcu Gruberju, da ga je z novo jadrnico zapeljal do Zemuna. Veličastno ladjo je zgradil v Karlovcu porenski ladjedelniški mojster Heppe ob pomoči Viga in drugih Gruberjevih mojstrov.18 Ko so ladjo nazaj grede vlekli proti toku, se je nenadoma prelevila v nerodno plovilo. Hacquet je bil sicer vajen težkih planinskih tur, vendar ga je zamudno premagovanje jesenskih brzic muhaste Save tako razjezilo, da je postal najglasnejši nasprotnik Gruberjevih načrtov. Heppe je delal za Gruberja že aprila in maja 1773, ko je zgradil ladjo za prevoz soli iz Szegedina do Zemuna po reki Tisi. S svojimi izboljšavami je stroške prevoza znižal za 30%.19 Gruberjeve vodne poti na Savi in Ljubljanici Za tehnično izvedbo Gruberjevih načrtov in varno plovbo ladij so skrbeli inženirji, ki jih je večinoma sam izučil. Navigacijska direkcija je morala predlagati dela za izboljševanje plovbe, jih izvajati in nadzorovati, skrbeti za skladišča v Vrhniki, Zalogu, Krškem, Dobavcu pri Karlovcu in Sisku ter voditi navigacijski sklad.20 Gruber je želel izboljšati plovbo med Brodom na Kolpi in Siskom.21 Gruberjevi sodelavci so leta 1773 in 1774 izrisali karte rek z natančno zaznamovanimi vlečnimi potmi, usposobili vlečno pot od Zaloga do Litije in očistili bregove med Zalogom in Krškim.22 Poleg mojstrov ladjedelcev je 15. 1. 1773, 12. 2. 1773 in leta 1774 imel na plačilnem seznamu še navigacijske inženirje, navigacijskega blagajnika, računovodij o, zidarje, tesarje, kopače in dvanajst čolnarjev. Za glavnega navigacijskega inženirja sije takoj ob prevzemu direktorskega stolčka izbral Ignaca Kunstija (Kunstl), ki mu je leta 1774 izplačal 900 fl in še 394 fl 42 kr delovnih do- 16 AS, Deželni stanovi I, šk. 684, fasc. 385, str. 263; AS, Dež. Glav. šk. 297. Nav. lit. S, 1/5 1773; Umek, 1986, 243. 17 Vrhovec, 1991.95. 18 Umek, 1986, 266. 19 Piekl, 1977, 230. 20 Umek, 1986, 257-258. 21 Piekl, 1977, 229. 22 Umek, 1986, 259. datkov. Kunstiju sta pomagala Gruberjev dotedanji študent Šemerl23 in Joan (Johann) Becker z enakima osnovnima plačama 900 fl, vendar brez dodatkov, Semerl je prevzel visok položaj pri Gruberju takoj po koncu študijev. Licej je končal pred Vego, čeprav je bil tri dni mlajši od njega. Inženir pripravnik Matija Starizki (Staricki, Starezky) je imel trikrat nižje dohodke, navigacijski blagajnik Joseph Putscher je prejemal po 84 fl, navigacijski računovodja Anton Plusc 24 in nadzornik del Franz Drobnitz po 60 fl.24 Naslednjega leta je Gruber svojim inženirjem plačal po 2000 gld. Veliko manj je seveda plačeval zidarjem in drugim delavcem za dela na prekopu.25 19. 4. 1775 je namesto Becketja nastavil inženirje Karla pl. Prignitza, Ignaca Krosa (Chrosa)ui Jožefovega pet let starejšega brata Andreja Semerla. Obdržal jih je do ukinitve ljubljanske navigacijske direkcije.26 Andrej je bil leta 1764 najboljši latinist v Ljubljani.27 Oktobra 1767 je absolviral logiko v Ljubljani, poučeval v višjih razredih gimnazije v Leobnu, končal filozofijo v Gradcu ter ponavljal snov s študenti jezikov in matematike v Gradcu. Nato seje vrnil v Ljubljano ter leta 1772 in 1773 poučeval dijake prvega letnika jezuitske gimnazije kot pomožni profesor. Obenem je Gabrijelu Gruberju pomagal pri računanju28 skupaj z Gabrijelovim mlajšim bratom Antonom Gruberjem (1750-1819), pozneje profesorjem matematike na liceju v Ljubljani. V Ljubljani je ohranjeno malo virov o Vegovem delovanju po študiju, ki ga je avgusta 1775 končal kot najboljši. Gruber gaje zaposlil kot navigacijskega inženirja za urejanje voda v notranji Avstriji in mu je letno plačeval po 600 gld.29 Kmalu je začel delati pri vzdrževanju plovbe na Štajerskem, saj bi sicer 25. 2. 1779 ne mogel biti nadrejen drugim trem inženirjem na Muri, med njimi tudi sošolcu Poglajnu in plemiču Marinelliju. Zaradi skromnega porekla Vega ni dosegel položaja, primerljivega s Semerlovim, ki bi mu po sposobnostih vsekakor pripadal. Tudi po osebnem dohodku je za Semerlom precej zaostajal. Gruber in sodelavci so se navduševali nad nizozemskimi prekopi z zapornicami. Zato so med letoma 1777 in 1779 poslali J. M. Semerla študirati prekope na Nizozemsko in v Porenje. Nizozemsko so tisti čas imenovali tudi "doma- 23 Jožef Marija Šemerl (Schemerl, * 1754 Ljubljana; t 1844). 24 AS, Deželni stanovi I, Sk. 684 fasc. 385, str. 226, 228: AS, Dež. Glav. Nav. lit. S/6, 15. 1. 1773, 12. 2. 1773; Umek. 1986, 258. — AS, privatni spisi. fasc. 875, predzadnji dokument 1. 6. 1776. 26 AS, Deželni stanovi I, šk. 684, fasc. 385, str. 231; Umek, 1986, 258. 27 Annua, 297. 28 Annua, 415 (št. 23, 1772), 422 (št. 29, 1773), 465 (osmrtnica). 29 Kopatkin, 1934, 9. ARHIVI 26 (2003), št. 1_Članki in razprave_73 Gruberjev prekop (Gruber, 1781) čo" Belgijo, ki so jo Habsburžani upravljali med mirom v Utrechtu leta 1713 in francosko zasedbo leta 1795. Pretok tehnologije in ljudi med Brusljem in Ljubljano je bil v Vegovem času nadvse pester, čeprav takrat seveda še ni bilo govora o evropski skupnosti. Semerlov oče z enakim imenom je bil tehnični mojster, upravnik skladišč pri carinskem uradu in lastnik hiše št. 321, danes Breg 16. Imel je tudi skladišče in konjski hlev v Gradišču, na današnji Erjavčevi ulici št. 1. Za življenjsko družico sije izbral Marijo Katarino pl. Rebhuen, hčer člana ljubljanskega zunanjega sveta. Po vrnitvi v Ljubljano se je J. M. Semerl skupaj z bratom Andrejem znova zaposlil pri Gruberju. V knjižnico ljubljanskega liceja je prinesel več monografij o navigaciji, med njimi dela Tilemana van der Horsta in Jacoba Polleyja, nizozemskega državnega arhitekta in direktorja mlinov, v nizozemščini in nemškem prevodu. Ker je bila Horstova in Polleyeva zajetna knjiga predvsem polna skic zapornic, jezov in ladij, za Gruberjeve inženirje morda manj razumljivo vmesno nizozemsko besedilo ni bilo posebna ovira. Nizozemski načrti za ladje in jezove so dobro dopolnjevali številne podobne knjige, ki jih je Gruber že imel pri katedri za risanje, geometrijo, mehaniko in hidravliko. V knjižnici jezuitskega kolegija in pozneje liceja v Ljubljani jih je označeval z ekslibrisom "Zur Mechanic" brez letnice in omembe ustanove. Takšen eklibris so imeli tudi nekateri deli nemškega prevoda štirih Belidorjevih30 knjig o vodni arhitekturi iz let 1743-1771. Belidorjeva knjiga je bila poleg Boškovičevih glavni vir Gruberjevih načrtov za kanale na Savi in Ljubljanici, Semerl pa jo je citiral še leta 1782.Belidor je skupaj s Cas-sinijem meril poldnevnik v severni Franciji, pozneje pa se je ukvarjal z balistiko in matematiko za topničarje ter inženirje. Bil je član pruske akademije, londonske kraljeve družbe in dopisni član pariške akademije. Belidorjeve knjige, ki so jih sicer kupovali tudi ljubljanski jezuiti, je Boškovič leta 1764 priporočal za nakup, ko je začel predavati na univerzi v Pavii, tedaj pod habsburško upravo.32 30 Bernard Forest de Belidor (* 1693 Katalonija; 1761 Pariz). 31 Šorn, 1977, 59. 32 Markovič, 1969,653, 654, 656. 74 Članki in razprave ARHIVI 26 (2003), št. 1 Stanislav JUŽNIČ: Gabrijel Gruber in navigacijski inženir Jurij Vega, str. 69-80 J. M. Šemrl se je leta 1783 poročil s Saro Kappus pl. Pichelstein, katere predniki so bili fužinarji v Kamni Gorici na Gorenjskem. Po Gruberjevem odhodu v Belorusijo je J. M. Šemrl za dve leti prevzel njegovo katedro in risarsko šolo pri liceju. Za pouk je leta 1785 v Ljubljani in Celovcu izdal učbenik o geometriji in geodeziji. 22. 11. 1793 je pripravil podroben predračun pri spremembi namembnosti nekdanjega frančiškanskega samostana v Ljubljani za potrebe liceja. Kot gradbeni direktor je tehnično nadziral adaptacijo. Pred letom 1799 se je na Dunaju uveljavil kot arhitekt in načrtovalec prekopov. Leta 1810 je opisal načrt za plovni prekop od Dunaja do Jadranskega morja, ki je spominjal na starejše Gruberjeve zamisli. Bil je kameralni inženir, deželni cestni inšpektor, nato direktor pri deželni direkciji za stavbe in ceste v Ljubljani ter svetnik dvorne komisije. Leta 1811 se je povzpel v plemiški stan z nazivom pl. Lcytenbach. Gruber od 10. 12, 1777 ni več vodil del na prekopu. Kljub temu je še tri leta in pol ostal ravnatelj plovbe po Ljubljanici, Kolpi in Savi. Na visoko funkcijo je bil gotovo ponosen in je ni nikoli pozabil omeniti ob svojih podpisih. Čeprav mu je bilo prepovedano vmešavanje v graditev prekopa, je na plačilnem sezamu obdržal vse inženirje, razen odsotnega J. M. Šemerla, Seveda ni več plačeval zidarjev in kopačev, ker jih je skupaj z deli na prekopu prevzel dvorni svetnik Strupi,34 kije leta 1779 kot polkovnik končal pet let trajajoča dela na cesti med Kar lovcem in Senjem.35 Gruberjeva in Vegova rečna pot po Muri Splavarji na Muri so imeli že od leta 1629 posebne grbe. Prvo postajališče pod Gradcem je bilo mesto Waldon. Navigacijske postaje so bile v Leobnu, Waldonu in Radgoni. Med 20. 5. 1755 in 1. 12. 1755 je bila končno določena dolga stoletja sporna meja med Štajersko in Madžarsko, predvsem ob zgornjem toku reke Mure. Vega in drugi izbrani navigacijski inženirji so dodeljeno progo prepluli po dvakrat na leto in ugotavljali vse začetke spreminjanja rečnega korita. Vsak poseg v tok je moral najprej dovoliti navigacijski inženir izbranega odseka.36 Čolnarska ceha v Legradu in Drnju blizu izliva Mure sta na osnovi privilegijev Marije Terezije iz let 1766 in 1770 zahtevala od vseh ladij in splavov, da za vsak prevoz blaga, razen lesa, najamejo po štiri njune čolnarje in mojstra za pot do Osijeka. Pet radgonskih čolnarjev si je v Vegovem času prilaščalo izključno pravico do 33 SBL, 216-217; Ljubljanski klasiki, 1999, 281, 455; Ciperle, 2001, 261; Serše, 2000, 42. 34 Vincenc Jurij Strupi (Struppi, 1733-1810). 35 Tonkovič, 1985, 198. 36 Suppan, 1984, 113, 204-205. splavarjenja po Muri, dokler ni dvorni ukaz 29. 10. 1784 zapovedal proste vožnje s splavi za vsakogar.37 Muro so začeli urejati za plovbo leta 1770, ko je strugo pregledala posebna komisija in so začeli opravljati manjše posege. Mura je imela več meandrov kot Drava. Poleg tega je dobro povezovala Štajersko v smeri sever-jug, denimo pri prevažanju soli iz rudnika v Ausseeju, Zato so se bolj ukvarjali z urejanjem vodnih poti na Muri kot na Dravi. Na Muri so tudi splavarili, še več pa po Dravi in predvsem po Savinji ter naprej po Savi.38 Med Šentiljem in Radgono je med 15. in 19. stoletjem nastala ob Muri pustota neobdelane zemlje zaradi turških vpadov, kužnih bolezni ter visokih voda. Pozneje so med Šentiljem in Cmurekotn zemljiščavznova obdelali.39 Omenja se brod čez Muro pri Šentilju, kjer je imel brodar 90-letno mater in 5 3-letno ženo Katarino leta 1770, nekaj let pred Vegovim prihodom.40 Gruberjevi inženirji so strokovno reševali probleme na Muri že od Gruberjevega prevzema direktorskega mesta, več let pred Vegovim prihodom.41 Ko je Vega končal višje študije v Ljubljani, je Gruber leta 1775 začel regulacijska in sanacijska dela na Muri od Waldona do Radgone. Dela je Kunsti sprva vodil z dvema podrejenima inženirjema, pozneje pa s štirimi. Muro so z velikim uspehom regulirali do leta 1781.42 Najprej so odpravili škodo zaradi poplav. Pri Waldonu so popravili levi rokav reke približno 1 km od izliva potoka Kainach. Predvsem so preprečili, da bi potok spodjedal trško pot. Podobne probleme so na tem odseku reševali tudi pozneje ob postavitvi železnice.43 25. 2. 1779 so Vega in sodelavci sanirali škodo zaradi poplav Mure v preteklem letu.44 Gruber je poročal deželnim stanovom o vseh delih v zvezi z uporabo voda, posebno pri prizadevanjih za izboljšavo plovbe. Predstavil je možnosti in prednosti za plovbo po Muri navzgor ter predstavili svoje inženirje. S Štajerske so lahko po Muri pripeljali na Kranjsko in na Hrvaško. Zal je Mura vsako leto spreminjala strugo, ustvarjala meandre in spodkopavala obalo. Na območju od Leobna do Gradca so bile okvare struge majhne. Največ je bilo odlomov skal, ki so padale v dele struge. Nastajale so sipine, zato jih je bilo treba vedno znova prekopavati. Najširši presek struge je bil 37 Vrhovec, 1991, 99. 38 Šorn, 1984, 36-37. 39 Suppan, 1984,221. 40 Suppan, 1984,222. 41 AS, Deželni stanovi 1,šk. 684, fasc. 385, str. 272. 42 Pickl, 1977, 229-230; Ilwof, 1909, 553; Tremel, 1946, 38. 43 Suppan, 1984,205. 44 AS, Deželni stanovi I, šk. 684, fasc. 385, str. 269-285. Članki in razprave ARHIVI 26 (2003), št. 1 Stanislav JUŽNIČ: Gabrijel Gruber in navigacijski inženir Jurij Vega, str. 69-80 75 med Gradcem in Radgono, kjer je Mura vsako leto spreminjala tok. Neravnine in loke je preraščalo grmovje, reka pa je bližnjo raševino ob poplavah razdejala kot po bitki. Grozovito opustošenje se pogosto še dolgo ni zaraslo. Leto za letom je pesek neustavljivo prekrival velike površine. Voda je prestopala bregove in se razlivala po pobočju. Propadanje je stopnjevalo samovoljno postavljanje jezov za mline, kjer so brez strokovne zidave mlinščice mašili z blatom. Mlinarji sami jih niso čistili, saj je bilo predrago. Tako so jezovi med poplavami reke prejemali še več vode. Vsaka poplava je povzročila zasipavanje s peskom in višanje struge. Med delovanjem mlina so mlinarji začasno samovoljno preusmerjali tok Mure. Tako so ustvarjali peščene otoke in poplave na nasprotnem bregu reke. Poplava je končno zasula s peskom celotno strugo in prisilila reko k spremembi toka. Nič manjše posledice niso imele nezaželene ovire; tako so veliki kosi zemlje zajezili odtočne žlebove in spreminjali tok reke. Najbolj so tok Mure ovirale goščave, ker jih ni bilo mogoče dovolj hitro krčiti. Razrito zemljo je vodni tok lahko zbral na več krajih hkrati. Že šest let je bil tok vode povečan, zato so morali vsako leto za vodne jezove izkopati po dvanajst kubičnih čevljev materiala. Stroške je pokrila oblast, vendar ni plačevala dodatkov inženirjem, ki so jih seveda zahtevali za svoje delo in potovanja. Izkušeni Gruber je trdil, da ima podporo oblasti in da lahko dvome svojih nasprotnikov "svetohlincev" brez težav ovrže. Seveda podpora oblasti ni bila več nesporna, saj so ga pred tem že umaknili z del na prekopu. Gruber je opisal pogosto vdiranje struge reke na mnogih krajih. To je marsikje povzročalo večji padec in zato manjšo količino vode. Kljub temu je menil, da lahko vzdržuje plovnost Mure. Poročal je o izvozu iz Notranje Avstrije v višje ležeče dežele, predvsem na Dunaj. Potovanja po vodi so bila cenejša od kopenskih, saj je bilo mogoče ladje veliko bolj natovoriti kot kopenska prevozna sredstva. Tudi vožnja po toku navzgor je imela nizko ceno. Seveda so bile vodne poti uporabne le zaradi strokovnih posegov Vege in drugih Gruberjevih inženirjev. V Gradcu je glavi inženir Ignaz Kunsti vodil dela z velikim uspehom in je imel pri tem nedvomno zasluge.4^ Naročal je izvajanje del podrejenim inženirjem, ki niso imeli pregleda nad vsemi delovnimi problemi. Podrejeni inženirji so bili samostojni pri izvajanju del in so bili odgovorni za storjene napake. Gruber jim je plačeval po 1000 fl na leto, še posebej pa potne stroške in dnevnice v višini 3 fl.46 || L jj ¿fJŽi^:^ ||| -1 m i/2ux /mM ^¿¿j AA ¿/2*,__i- y/r ^f-^? M hh // ^ S ■M4 me t, J^fAt^U -J -----—- . j M A/// . |.ŠC : _ ^¡M | g—1| —:— uC t t t*r i *'■(.lijj! L ' ' ' J E-C* ¿t) 2 . n M« 45 AS, Deželni stanovi I. Sk, 684, fasc. 385, str. 274, 278. 46 AS, Deželni stanovi I, Sk. 684, fasc. 385, str. 275. Gruberjev zapis o Georgu Vehi (Juriju Vegi) in drugih inženirjih na Muri 25. 2. 1779 (AS, Stanovi l, šk. 684, fasc. 385, str. 276) Za plovbo po Muri od Gradca do ogrske meje je 25. 2, 1779 zaposlil štiri podrejene inženirje. Trije med njimi so si razdelili posamezne odseke, prvoimenovani Vega pa je vodil celotna dela. Po 76 Članki in razprave ARHIVI 26 (2003), št. 1 Stanislav JUŽNIČ: Gabrijel Gruber in navigacijski inženir Jurij Vega, str. 69-80 Vegi je naštel njegovega sošolca Poglaina,47 Greinerja48 in Josepha pl. Marinellija.49 Vega in Poglajen sta prejemala le po 600 fl na leto, druga dva inženirja pa samo po 400 fl. Vegova skupina je po Gruberjevih navodilih odstranjevala ovire pri plovbi na posameznih odsekih: 1. Poglajen je skrbel za plovbo med Gradcem in Lipnico (Leibnitz). 2. Greiner je skrbel za plovbo med Lipnico in Cmurekom (Mureck). 3. Pl. Marinelli je skrbel za plovbo od Cmure-ka do Radgone (Radkersburg). Vega in sodelavci so po Gruberjevih ukazih sorazmerno dobro in sistematično skrbeli za plovbo po Muri. Kopali so kratke jarke na odsekih, ki jih je Gruber določil po skrbnem opazovanju: - izkopali so 12 kubičnih čevljev materiala brez posebnih plačanih dodatkov za kontroliranje del; - vsa pooblastila je imel vodilni inženir Ignac Kunsti; podrejene inženirje je razporejal po svoji volji; - po Gruberju bi bilo treba v vsej deželi najstrožje prepovedati posege v vode brez dovoljenja in privolitve njegove uprave; - ribičem bi bilo treba prepovedati metanje grmovja in drugih materialov v reko; - naročila so opravljali brez previsokih stroškov ob podpori lokalnih gospostev.50 Pri delu na Muri je Vega sodeloval z znanstveniki iz Gradca. Na univerzi je fiziko predaval nekdanji ljubljanski profesor Gotlib Leopold Biwald (1731-1805), ki je na Štajerskem prvi preizkusil strelovod51 in s tem gotovo pritegnil pozornost mladega Vege. Biwaldov prijatelj matematik Poda52 in za njim leta 1773 Ptujčan Tirnberger53 sta Gradec zapustila po uspešnem vodenju novega astronomskega observatorija in fizikalnega kabineta Nekdanji jezuit Kari Taupe je predaval matematiko na univerzi na Gradcu v 60-ih in 70-ih letih. Jožef D. je po Vegovi preselitvi na Dunaj 4. 11. 1782 graško univerzo sicer degradiral v licej, vendar je Biwald nadaljeval svoja predavanja iz fizike.54 50 51 52 53 54 47 Fidelis Poglain (Fidelius Poglajn, Poglayn, * Kranj). 48 Philipp (Filip) Greiner (* 12. 3. 1748/9; > 2. 12. 1782). 49 AS, Deželni stanovi I, äk. 684, fasc. 385, str. 276. AS, Deželni stanovi I, šk. 684. fasc. 385, str. 278. Kunitsch, 1808 19, 27. Nikolaus Poda von Neuhaus (Boda * 4. 10. 1723 Dunaj; SJ 22. 1. 1740; t 29. 4. 1798 Dunaj). Kari Tirnberger (Tirenperger, * 27. 10. 1731 Ptuj; t 1780 Schott wein). Ilwof, Peters, 1875, 262. Leopold GuttJieb BIWALD _il731 - 1805) Doprsni kip Gotliba Leopoldu Biwalda (17311805), nekdanjega profesorja v Ljubljani in graškega profesorja fizike v času Vegovih del na Muri Gradec je imel v času, ko se je Vega preselil na Dunaj 2600 hiš in 44.000 prebivalcev in je bil poleg Maribora edino štajersko mesto z več kot 5000 žitelji.55 Konje za obhode ob bregovih Mure so si Vega in sodelavci lahko sposojali v znameniti kobilarni kneza S eh warzenberga v Cmureku.56 Leta 1785 je 22-članska skupina armadnih zemljemercev in maperjev pod vodstvom polkovnika Neua končala merjenje porečja Mure. Njihovemu poročilu dolgujemo podroben opis Mure, s katero seje Vega moral ubadati nekaj let prej. Glavni tok reke so spremljali številni rokavi, med njimi stara Mura pri Landschi, Mlinščica od Gersdorfa do Weitersfelda, stara Mura pri Weitersfeldu in rokav reke pri Cmureku. Zaradi rokavov so nastajali številni otoki in manjše sipine, med drugim pri kraju Unterschwarz. Pri kraju Spielfeld se je tok Mure 55 56 Tremel, 1966, 202. Tremel, 1966, 198. Članki in razprave ARHIVI 26 (2003), št. 1 Stanislav JUŽNIČ: Gabrijel Gruber in navigacijski inženir Jurij Vega, str. 69-80 77 Mura pri Gradcu v Vegovem času RÄDKfRSBDKS \ 10 57 Wfï'idt Plan mesta Radgona na otokih Mure 78_Članki in razprave_ARHIVI 26 (2003), št. 1 Stanislav JUŽNIČ: Gabrijel Gruber in navigacijski inženir Jurij Vega, str. 69-80 razširil na 38 do 40 čevljev, struga pa je postala globoka le 6 do 8 čevljev. Dno je bilo kamnito, poševne brežine pa visoke dva do tri čevlje. Pri kraju Strass so bili travniki močvirnati, Mlinščica pa je poganjala mlin Strasser. Pri Gersdorfu je bila reka oddaljena od vasi le 1500 korakov, razširila pa se je na 50 do 60 čevljev. Imela je položna bregova, visoka poltretji čevelj. Tam je Mura naredila rokav, širok 5 do 6 korakov in globok 4 do 5 čevljev; uporabljali so ga za pogon mlinov pri Gersdorfu in Oberschwarzi. Pot od Gersdorfa proti brodu na Muri je bila prehodna le, če ni narastel potok ob njej. Pri Weitersfeldu je bila Mura široka 50 do 60 sežnjev. Spodkopavala je levi breg in se vedno bolj približevala vasi. Pri Lichendorfu se je razširila na 110 do 120 sežnjev. Bila je polna sipin, ki so se vsako leto spreminjale. Na Mlinščici v Lichendorfu je bil trdno zgrajen mlin. Pri trgu Cmurek se je Mura razširila na 35 do 40 sežnjev. Bila je globoka 7 do 8 čevljev in zelo deroča. Vsako leto je za dva ali tri dni poplavila območje in za sabo pustila 10 cm debelo plast peska. Pri Ehrenhausnu je bil lesen most na kamnitih stebrih, dolg 100 in širok 8 korakov. Pri Cmureku je bil trden most na lesenih stebrih. Brodi so vozili pri Gersdorfu, Oberschvvarzi un Weitersfeldu; uporabljali so širok plitev čoln za 3 naložene vozove in 20 do 30 ljudi. V okolici Radgone je bilo polno sipin, Mura pa je spomladi navadno poplavila otok in mestne jarke ter predmestje Gris na desnem bregu. Tja so morali pluti s čolni, po poplavah pa so ostajala močvirja, Most čezjlavni tok je bil dolg 220 in širok 19 korakov. Cez rokav so postavili most, dolg 70 in širok 8 korakov. Mlinščica se je v Muro izlivala pri Altdorflu. Široka je bila 2 do 3 sežnje in je imela 3 čevlje visok breg. Po njenem kamnitem dnu je voda vedno tekla, mlini ob njej pa so bili trdno grajeni. Ob vasi Altdorf je bila Mura dobro prevozna s splavi,57 ob nizki vodi pa je imel Vega težave pri prevozu z ladjami. Reka je poplavljala tudi območji Laafelda in Sichel-dorfa, vendar ni ogrožala hiš. Sicheldorf leži nižje od Radgone in tako ni bil več v Vegovi pristojnosti. Gruber je predvideval prevoz lesa vse do izliva Kolpe v Savo pri Sisku.58 Upravnim inženirjem je dodelil po dva podrejena inženirja na vseh zahtevnejših položajih, Ignac Kunsti je vodil delo inženirjev,59 dokler ni vodstva po vrnitvi iz Nizozemske prevzel J. M. Šemerl, kot lahko zvemo iz Gruberjevega poročila 5. 6. 1779. Starizki je medtem napredoval v najbolje plačano skupino inženirjev ob Kunstiju in bratih Semerl. Vendar so bile plače več kot dvakrat nižje kot pred petimi leti, saj so prejemali le po 400 fl, pol 57 Rajšp, 2001. 12-15. 58 AS, Deželni stanovi I. Sk, 684, fasc. 385, str. 284-285. 59 AS, Deželni stanovi I, Sk. 684, fasc. 385, str. 276-278. toliko za uporabo konja in 20 fl za druge stroške. Enako plačo 400 fl, toda brez stroškov za konje, so prejemali inženirji Ignatz Kros, Kari Prignitz in Ignatz Veha. Nižanje inženirskih plač je bilo gotovo tudi posledica Gruberjevih političnih težav, zaradi katerih je sicer nepolni dve leti pozneje izgubil službo navigacijskega direktorja, Gruberje zadnjega inženirja imenoval Ignatz Veha,60 dobre tri mesece prej, 25. 2. 1779, pa je zapisal Georga Veho.61 Morda je šlo za isto osebo in je nastala pomota pri prepisovanju dokumenta, morda zato, ker sta bila druga dva inženirja res Ignaca. Po drugi strani Gruber 5. 6. 1779 ni omenil nobenega izmed inženirjev, ki so Vegi pomagali pri urejanju plovbe po Muri. Poleg sedmih inženirjev je imel Gruber 5. 6. 1779 pri navigacijski direkciji v službi še osem oseb z nižjimi dohodki: dva računovodja, popisovalca opreme, tri tehnična risarja in dva korporala za dela na okopih. Vega je v naslednjih dneh odpovedal službo pri Gruberju. Že v kopiji istega poročila, označeni z (B), je Gruber nadomestil Veho s Franzom Minzlom. Minzel je prejemal enake Prva (A) izfned dveh kopij Gruberjevega zapisa o "Ignacu" Vehi in drugih inženirjih 5. 6. 1779 (AS, Stanovi I, Sk. 684, fasc. 385, str. 293) 60 AS, Deželni stanovi I, Sk. 684, fasc. 385. str. 276. 61 AS, Deželni stanovi I, Sk. 684, fasc. 385, str. 293. .1 11 s ,.t..¿v,, ^ _____j^.Ajjr r Jm T&- L Pjtfh.TirtM^ H i < »i i . J^I- . iirj-rfa//V 1 ^ ^ / , .lJ4 ¿V ¿¿r. s / fi _ *** ^ ■ ■ -....... -f, ii / » -jK.J TU, tM. v£tr' - . , JI/L: /z, g jf/L.?. up (.-.- ?i: ' i _ . ja n ¡•■■(»ir ----------ah v ffof&gf ------fV- l . M, ,11. .J 'i' L /Hi . . (f. ^f^Mi _ .„^¿j > MU . !t,l Jiji^.^ 'a I t Jtt^tr-n t ^j/i—iS J' , tX!. ...... .■tflUC.J.fC.--...... <**■ ; i/r1 —J&.sVr^ž..''/! 'v __^ ■ /i ~ Članki in razprave ARHIVI 26 (2003), št. 1 Stanislav JUŽNIČ: Gabrijel Gruber in navigacijski inženir Jurij Vega, str. 69-80 79 dohodke in prav tako ni imel plačane uporabe konja.62 Vega ni bil med Gruberjevimi vodilnimi inženirji, ki so delovali v Ljubljani. Vodilnega mesta ni smel pričakovati zaradi skromnega rodu. Gruber ni omenjal Vege, Poglajna in njunih sodelavcev Kranjskim deželnim stanovom pred letom 1777, saj je poročal predvsem o delu na Kranjskem. Le 25. 2, 1779 je izjemoma poročal kranjskim deželnim stanovom o delu na Muri oziroma na Štajerskem.63 Za Gruberjevega naslednika je bil določen Semerl in možnosti za Vegovo napredovanje niso bile velike. Gruberjeva zvezda na Kranjskem je zahajala, dela na Muri pa so se bližala koncu. Zato se je 7. 4. 1780 Vega vpisal med topničarje cesarske armade na Dunaju. Dva meseca pozneje je bil objavljen navigacijski patent za Štajersko 25. 7. 1780, ki je prvič izrecno postavil celotni tok reke Mure pod upravo navigacijskega direktorja Gruberja. Trgovina na Muri je bila povezana tudi z ruskimi deželami;64 to je lahko bila ena od zvez, na podlagi katerih se je Gruber pozneje preselil v Belorusijo. Nekaj mesecev po Vegovem odhodu na Dunaj je Strupi 25. 11. 1780 končal prekop in celo prihranil nekaj zlatnikov od predvidenih 72.000 gld. Vega ni več slišal strela iz grajskega topa, po katerem so vodo spustili v prekop in kmalu znižali gladino na barju za okoli 70 cm.65 Leta 1781 je Gruberjev nekdanji pomočnik Maffei postal prostozidar v cesarskem mestu. Maffei je bil tedaj že tri leta tajnik feldmaršala kneza Jožefa Marije Colloreda-Walseja. Verjetno mu je priporočil tudi svojega nekdanjega učenca. V duhu velemesta je priimek Veha nadomestil z Vega. Gruberje leta 1779 pisal mineralogu Bornu o plovbi med Ljubljano in Trstom in o poldrugo miljo dolgem prekopu med Ljubljanico in Savo.66 V času objave pisma je Ignac, baron Born (1742-1791), postal veliki mojster najslavnejše dunajske prostozidarske lože "Resnična sloga", ki se je marca 1781 odcepila od lože "Okronano upanje". Strupi, ki je medtem postal baron, se je včlanil v Bornovo ložo 1. 7. 1785. Štiri mesece pozneje je Vega zaprosil za vstop v isto ložo. Sprejeli so ga po prostozidarskem obredu 9. 12. 1785.67 62 AS, Deželni stanovi I, šk. 684. fasc. 385, str. 294. 63 AS, Deželni stanovi I, šk. 684, fasc. 385, str. 229-250 (18. 2. 1774-25.7. 1777), 264 (8. 1. 1779). 64 Pickl, 1977. 231. 233. 65 Juričič, 1990, 53. 66 Gruber, 1781, 1,4. 67 Košir, 1998, 61-62; Košir, 2002, 81. Zaključek Vega je tako odšel v veliki svet. Naše kraje je sredi januarja 1785 zapustil tudi njegov nekdanji predstojnik Gruber in na skrivaj odpotoval v Belorusijo. Vega je postal znanstvenik evropskega slovesa, Gruber pa eden vodilnih evropskih politikov. Njuni poti se nista več križali. Z Vegovim odhodom uravnavanje Mure ni bilo končano. Po koncu Vegovih regulacijskih del na Muri so krajani Lipnice pod Jožefom II leta 1786 izgubili še zadnje pravice do mostnine.68 24. 1. 1787 je Jožef II poleg drugih bratovščin razpustil tudi čolnarski ceh.69 Janez Tomasich (1799), geometer Žalske županije, in inženir Gottfrieg Totzauer, kraljevi cesarski cestni asistent, sta naredila načrt za regulacijo Mure od Dokležovja do Veržeja ter Dolnje Bistrice. Tedaj je kraje ob Muri obiskala posebna komisija.70 Še po Vegovi smrti so med letoma 1816-1876 uravnali tok Mure med kraji Thorn-dorf, Dörfla in Gösendorff.71 Vendar je promet po reki postopoma prevzemala železnica v obsegu, ki ga Vega seveda ni mogel niti slutiti. Po letu 1860 je nekoč pomemben promet z lesom, železarskimi izdelki, soljo in vinom po Muri zamrl.72 LITERATURA Historia Annua Collegij Labacensis, 17221773. NU K. Ms 1544. Belidor, Bernard Forest de. 1737-. Ar-chitectura Hydraulica. Pariz. Nemški prevod. 1743-1771. Architectura Hydraulica. Oder die Kunst das Gewässer zu denen verschiedent-lischen Hothwendigkeiten des menschlichen Lebens zu leiten, in die Höhe zu bringen. I-IV. Augsburg: Johann Georh Wertz. Ciperle, Jože. 2001. Podoba velikega učilišča ljubljanskega. Licej v Ljubljani 1800-1848. Ljubljana: Slovenska matica. Curk, Jože. 1977. Razvoj prometnih zvez v severovzhodni Sloveniji. Razvoj prometnih zvez. 199-224. Gruber, Tobija. 1781. Herrn Tobias Grubers, Weltpriesters und k.k. Bau- und Navigationsdirektors im Temeswarer Banat, Briefe hydrographischen und physikalischen Inhalts aus Krain an Ignaz Edlen von Born k.k. wirklichen Hofrath. Vienna: Johann Paul Krauss. Hlaj, Nataša. 1999. Ladijski modeli patra Gabriela Gruberja. Primorska srečanja. 23 (št. 222/ 223): 767-769. 68 Suppan, 1984,216. 69 Vrhovec, 1991, 28, 53. 70 Zelko, 1984, 26. 71 Suppan, 1984, 197. 72 Curk, 1977, 216. 80 Članki in razprave ARHIVI 26 (2003), št. 1 Stanislav JUŽNIČ: Gabrijel Gruber in navigacijski inženir Jurij Vega, str. 69-80 Horst, Tileman van der, Jacob Polley. 1738. Theatrum Machinarun Universale: of Keurige Verzameling van verscheide g rote an zeer fraate Waterwerken, Schutsluizen, Waterkeringen, Ophaal- en Draabruggen. Met hare Gronden, Opstallen en Doorgesnedens. I-IL Amsterdam: Petrus Schenk. (Ponatisa 1757 in 1774 obeh delov v skupni vezavi. Amsterdam: Schenk). Ilwof, Franz, Peters, Karl F. 1875. Graz Geschichte und Topografie. Der Stadt und ihre Umgebung. Graz: Verlag der Geschäftsführung der 48. Versammlung der deutsche Naturforscher unf Ärzt. Ilwof, Franz. 1909. Flussregulierungen und Wasserbauten 1772-1774. Archiv für österr. Geschichte. 97: 522-538. Juričič, Daniela. 1990. Gabrijel Gruber - ob 250-letnici rojstva. Arhivi. 13/1-2: 52-55. Kopatkin, Viktor, S. J. 1934. Gabrijel Gruber S. J. in njegov prekop. Kronika. 1/1: 8-14. Košir, Matevž. 1998. Prostozidarstvo v habsburški monarhiji v 18. stoletju ter prostozidarski loži "Združena srca" v Mariboru in "Dobrodelnost in stanovitnost" v Ljubljani. Kronika. 46: 41-65. Košir, Matevž. 2002. Brat Vega, prostozidar. Zbornik za zgodovino naravoslovja in tehnike. 15-16: 75-111. Kunitsch, Michael. 1808. Biographie des Herrn Leopold Gottlieb Biwald, der Weltweisheit und Gottesgelehrtheit Doctor, ehern ahlige s Mitglied des aufgelösten Jesuitenordens, ordentl.und öffentlicher Professor der Physik. Senior und Director der philosophischen Facultät, und gewesener Rector Magniftcus an dem k.k.Lycäum zu Graz. Von Michael Kunitsch, jubilirten (sie!) Lehrer der k.k. Hauptnormalschule zu Graz. Graz: gedruckt bey den Gebrüdern Tanzer. Ljubljanski klasiki 1563-1965. 1999. (ur. Živ-ka Črnivec in drugi). Ljubljana: Maturanti klasične gimnazije. Markovič, Željko. 1968-1969. Rude Boškovič. Zagreb: JAZU. Pahor, Miroslav. 1970. Slovenski dijaki in študentje na pomorskih šolah (1754-1941). 10 let višje pomorske šole Piran. (Ur. Slavko Kavšek). Portorož: Primorski tiski Koper. 43-100. Pahor, Miroslav. 1981. Gabrijel Gruber ali ladjedelstvo-navtika-navigacija. Slovensko morje in zaledje. Zbornik za humanistične, naravoslovne in družboslovne raziskave. Koper, št. 4-5: 11-40. Pickl, Othmar. 1977. Mur und Drau als Verkehrswege nach dem Sudosten. Razvoj prometnih zvez. 225-240. Rajšp, Vincenc. 2001. Zgodovinska Mura. 10 let Stalne slovensko-avstrijske komisije za Muro. 12-16. Razvoj prometnih zvez v panonskem prostoru do leta 1918. 1977. Uredila Vanek Šiftar in Janko Kuster. Maribor: Univerza v Mariboru. Serše, Saša. 2000. Začetki obrtnega šolstva na Kranjskem v obdobju 1750-1850. Arhivi. 22/2: 41-46. Smole, Majda, 1982, Graščine na nekdanjem Kranjskem. Ljubljana: DZS. Suppan, Rudolf. 1984. Unsere Mur. Huss in Grünen Land. Graz: Verlag für Sammler. Semerl, Jožef Marija pl. 1782. Abhandlung über die vorzüglichste Art an Flüssen und Strömmen zu bauen. Wien: Kraus. Sorn, Jože. 1977. Modernizacija cestnega in vodnega omrežja v času od leta 1713 do 1830 na ozemlju današnje Socialistične republike Slovenije. Razvoj prometnih zvez. 59-86. Sorn, Jože. 1984. Začetki industrije na Slovenskem. Maribor: Obzorja. Tonkovič Kruno. 1985. Fužine uz Karolinsku cestu. Fužine, Odbor za proslava 200-godišnjice škole Fužine. 191-202. Tremel, Ferdinand. 1946. Schiffhart und Flösserei auf der Mur. Jahresbericht des Akademischen Gymnasiums in Graz. Graz 3-41. Tremel, Ferdinand. 1966. Land an der Grenze. Graz: Leykam-Verlag. Erna Umek. 1964. Trgovski promet po Savi v XVIII. stoletju. Kronika. 12: 194-200 Umek, Ema. 1986. Plovba po Savi v 18. stoletju. Zgodovinski časopis. 40/3: 233-268. Vrhovec, Ivan. 1991. Ljubljansko življenje na vodah. Ljubljana: Ceh velikih čolnarjev. Zelko, Ivan. 1984. Stoletne razprtije zaradi reke Mure med Avstrijo in Madžarsko. Kronika. 32/1: 24-27. Arhivi 26 (2003) št. 1, str. 81-114 Članki in razprave 89 UDK 728.8(497.4 Turn pod Novim gradom)(091) Kratek oris zgodovine gospostva Turn pod Novim gradom IVAN NEMAN1Č vodja Slovenskega filmskega arhiva v pokoju, Arhiv Republike Slovenije, Zvezdarska 1, SI-1127 Ljubljana IZVLEČEK Zgodovinski viri poročajo, da je že v 12, stoletju v vasi Po toče ob reki Kokri obstajal grad Turn (Thurn unter Neuburg), v katerem je bil sedež gospostva Turn pod Novim gradom. Gospostvo Turn so imele od 12. do konca 18. stoletja v lasti plemiške družine: kranjski krajišniki Andeško-Meranjski, celjski grofje, Habsburžani, Egkhi, Dinzli, pl. Angerburgi, in Gandini, pl. Liliensteini Leta 1793 je Vincencpl. Gandin prodal gospostvo Martinu Urbančiču, kije bil začetnik rodbine Urbančičev. Tiso obdržali gospostvo Turn do 20. stoletja. Tudi z dejavnostjo Martina Urbaneiča in nekaterih drugih oseb je nastalo arhivsko gradivo, ki je zdaj v fondu gosposfra Turn pod Novim gradom. Martin Urbančič je umrl leta 1796. Nasledil ga je sin Janez Nepomuk Urbančič, ki se je leta 1831 poročil z Jožefino Terpinc. Njima se je 1833. leta rodila hči Jožefa (Josipina) z vzdevkom Turnograjska, znana zlasti po kulturnem udejstvovanju. Janezu Nepomuku Urbcmčiču je po njegovi smrti leta 1841 sledil njegov sin Janez Nepomuk Urbančič - Janko, kije leta 1909 izročil gospostvo Turn Otonu pl Deteli, ki pa je leta 1940 prodal gospostvo nečaku in ekonomu na Turnu Karlu Palmu. Po končam II. svetovni vojni je Okrajna zaplembena komisija v Kranju 27. avgusta 1945 izdala Karlu Palmu odločbo o zaplembi vsega imetja. Danes je v zgradbi nekdanjega gospostva Turn pod Novim gradom Dom starejših občanov Preddvor. ABSTRACT SHORT DESCRIPTION OF THE HISTORY OF THE TURN POD NOVIM GRADOM ESTATE Historical sources show that already in the 12th century in the village of Potoce by the Kokra river there was a Turn castle (Thurn unter Neuburg), the seat of the Turn pod Novim Gradom estate. Several noble families owned the Turn estate from the 12th to the end of the 18th century: Carniola border inhabitants the Andechs-Meran, the Counts of Cilli, the Habsburgs, Egkhs, Dinzl von Angerburg and Gandin von Lilienstein. In 1793 Vincent von Gandin sold the property to Martin Urbancic, who started the Urbancic family. They owned the Turn estate until the 20th century. Martin Urbancic among other people created the archive materials, which can now be found in the Turn pod Novim gradom fond. He died in 1796. He was succeeded by his son Jcmez Nepomuk Urbancic, who married Jozefina Trepinc in 1831. In 1833 their daughter Jozefina (Josipina), nicknamed Turnograjska, was born. She later became known for her cultural activities. Jcmez Nepomuk Urbancic was succeeded by Janez Nepomuk Urbancic - Janko. In 1909 Janko handed over the Turn estate to Oton von Detel, who in 1940 sold the estate to his nephew and Turn manager Karl Palm. After the Second World War, on the 27th August 1945, the District Confiscation Committee at Kranj issued Karl Palm a decree on confiscation of all his belongings. The house of the Turn pod Novim gradom estate is used today as the Preddvor Home for the Elderly. Janez Vajkard Valvasor1 poroča, da je v vasi Potoče ob reki Kokri že v 12. stoletju obstajal grad Turn (Turn unter Neuburg). V njem je bil sedež gospostva Turn pod Novim gradom. Ime Novi grad nas navaja na misel, daje bila na istem mestu v preteklosti zgrajena starejša utrdba ali grad. Stari grad Turn je stal nad sedanjim, kjer so bile v Valvasorjevi dobi še vidne razvaline. Kranjskim deželnim knezom in mejnim grofom je služil za trdnjavo, ki je zapirala vhod v dolino Kokre.2 Terenske raziskave so pokazale, da je grajski kompleks že od začetka obsegal osrednji stolp na severovzhodni strani z zidovi, visokimi do tri metre in pol, in notranji prostor okrog pet metrov in je predstavljal obrambno središče gradu. Na severozahodni strani je bil prizidan stanovanjski del (palacij), na jugovzhodu pa je bil ob obzidju zgrajen manjši stolp, ki je verjetno varoval vstop v grad. Jugovzhodno od palacij a je Janez Vajkard Valvasor, Die Ehre des Herzogtums Krain, Ljubljana 1689, ponatis Ljubljana — München 1970. Dr. Josip Žontar, Zgodovina mesta Kranja, 1939, str. 245. 82 Članki in razprave ARHIVI 26 (2003), št. 1 Ivan NEMANIČ: Kratek oris zgodovine gospostva Turn pod Novim gradom, str. 81-88 bila na grajskem dvorišču zgrajena cisterna. Na platoju z ledinskim imenom Pristava so v tlorisu vidni ostanki nekdanje grajske pristave. Grad je bil zavarovan s tremi jarki na jugozahodni ter z globokim jarkom na severozahodni strani. Na nekoliko nižji, okoli 100 metrov oddaljeni vzpetini, so bili ob terenskih raziskavah odkriti sledovi stolpa v velikosti 6 x 6 m, ki je gotovo predstavljal del grajskega obrambnega sistema.3 V virih je bil grad prvič omenjen leta 1408 kot last celjskih grofov. Na prehodu iz 15. v 16. stoletje, v bojih za celjsko dediščino, po uboju zadnjega Celjana pri Beogradu (1456), je bil grad zelo poškodovan. Leta 1439 je grad razrušil Jan Vitovec. Ne smemo pozabiti na turške vpade po dolini Kokre na Koroško, ko so Turki leta 1473 grad poškodovali.4 Grad je bil poškodovan tudi v rušilnem potresu 1611, ki je razdejal tudi Ljubljano. Podoba gradu, ki jo je ohranil Valvasor v Topografiji iz leta 1679 in Slavi vojvodine Kranjske leta 16895 se kaže kot enonadstropna dvotraktna zgradba s stolpičem na severozahodnem vogalu. Grad, kakor ustreza zapuščinskim inventarjem, je nastal po prezidavah v 17. stoletju, ko gaje kupil Adam Dinzl, pl. Angenburg, od baronov Egkh (1677). To potrjuje polkrožno oblikovan portal s kamnito heraldično ploščo z grbom Adama Dinzla in letnico 1680. Ludvik Ksaverij Dinzl, pl. Angerburg, je leta 1760 pred vhodom v grad zgradil baročno kapelo, posvečeno Materi božji. Notranjost je poslikana s freskami, na oltarju je slika Pieta baročnega slikarja Valentina Metzingerja. V kapeli so na novo namestili križ v obliki monštrance, pozlačen srebrni kelih ter oskrbeli novo mašno obleko. Takrat so zgradbo prezidali iz dvo- v štiritraktno, kar kaže Valvasorjeva predstavitev v Slavi vojvodine Kranjske s pogledom na grad z zahodne strani.6 S tem je nastalo notranje kvadratno dvorišče, ki je razvidno v tlorisu objekta v franciscejskem katastru. Dr. Ivan Stopar meni, da so v 18. stoletju vso zgradbo za nadstropje nadzidali. Verjetno so povišali tudi stolp na vzhodni strani, ki nad-kriljuje ostale dele gradu.7 Majda Žontar-Mirina Zupančič, Terenske raziskave gradov na Gorenjskem, Varstvo spomenikov XII, Ljubljana 1969, str. 29; Ivan Stopar, Grajske stavbe v osrednji Sloveniji, Gorenjska ob osrednjem toku Save. prva knjiga, Ljubljana 1996, str. 106, 107; Peter Fister, Andrej Valič, Majda Žontar, Marijan Sajovic, Terenski ogled in dokumentacija gradu leta 1968; Majda Žontar, Preddvorski gradovi v zapuščinskih invcntaijih 18. stoletja, v: Zbornik občine Preddvor v Času in prostoru, 1999. Krajevni leksikon Dravske banovine, Ljubljana 1937, str. 245. Janez Vajkard Valvasor, Die Ehre des Herzogtums Krain, Ljubljana 1689, str. 580. Majda Žontar, Gradovi na območju Kranja, Kranjski zbornik, Kranj 1970, str. 19. Ivan Stopar, Grajske stavbe v osrednji Sloveniji, Gorenjska ob zgornjem toku Save, prva knjiga, Ljubljana 1996, str. 106-107. Grad Turn, foto Boštjan Gunčar. Helena Križaj, Gradovi v Preddvoru skozi zgodovino, Kranj 1991 Gospostvo Turn je bilo v lasti plemiških rodbin od 12. do konca 18. stoletja. V 12. stoletju je bil v lasti kranjskih krajišnikov Andeško-Me-ranjskih. To trditev potrjuje listina Bertolda An-deško-Meranjskega, s katero je vetrinjskemu samostanu podelil urad Preddvor. Listina je bila napisana in datirana leta 1156 v Neuburgu ali Novem gradu, imenovanem tudi Pusti grad, kakor so ga v srednjem veku večkrat imenovali.8 Listina z dne 28. septembra 1455 poroča, da je bil grad Turn pod Novim gradom v 15. stoletju v lasti Celjanov, ko je grof Ulrik Celjski podelil Frideriku Schrottu v fevd dva dela gradu Turn in del dvora s pritiklinami gospostva Turn pod Novim gradom,9 ki ju je podedoval po svojem očetu Frideriku. To fevdno podelitev je 3. avgusta 1495 potrdil cesar Maksimilijan.10 Po izumrtju celjskih grofov je grad Turn prišel v last Habs-buržanov, Valvasor navaja kot lastnike gradu tudi plemiče Kokherje in za njimi Egkhe,11 Cesar Maksimilijan je s kupno pogodbo 30. julija 1500 grad Turn prodal kranjskemu deželnemu vicedomu Juriju, baronu Egkhu za 13.022 8 J. V. Valvasor, Die Ehre ...Krain, 1689, XI/580, 581. 9 AS 1063, Zbirka listin, 28. september 1455. 10 AS 1063, Zbirka listin, 17. julij 1464; 3. avgust 1495. 11 J. V. Valvasor, Die Ehre .. Krain, 1689, XI/581. Članki in razprave ARHIVI 26 (2003), št. 1 Ivan NEMANIČ: Kratek oris zgodovine gospostva Turn pod Novim gradom, str. 81-88 83 renskih goldinarjev.12 Nadvojvoda Ferdinand pa je leta 1526 podelil Juriju, baronu Egkhu, ki je bil tedaj goriški glavar, grad v fevd.13 Potem je omenjen Jurijev mlajši sin Janez Jurij Egkh, ki mu je vetrinjski samostan 1545. leta podelil v fevd tri dele desetine pri Preddvoru.14 Kari, nadvojvoda Avstrije, je 8. junija 1571 podelil Jožefu, baronu Egkhu, posest gospostva Novi grad.15 V drugi polovici 17. stoletja je Jurij Sigmund, baron Egkh, gospostvo prodal v svojem in imenu svojih bratov Karla, Gotfrida in Kristijana Adamu Dinzlu, pl. Angerburgu,16 kije bil takrat lastnik gospostva Kolovrat. Adam Dinzl je bil v službi pri kranjskih deželnih stanovih kot stanovski knjigovodja (1653, 1657-1664) in nato upravitelj plačilnega urada Ogulinske vojne krajine do 1676.17 Po smrti Adama Dinzla, pl. Angerburga, leta 1696 je gospostvo Turn pripadlo njegovemu sinu Antonu Krištofu Dinzlu.18 Leta 1727 gaje nasledil nečak Ludvik Ksaver, sin njegovega najstarejšega brata Franca Benedikta Dinzla.19 Po smrti Ludvika Ksaverja leta 1772 je na osnovi oporoke z dne 26. oktobra 1771 in pri-sojilne listine (17. avgusta 1772) postala lastnica gradu njegova hči Marija Jožeta Gandin, pl. Lilienstein, ki pa je 24. marca 1788 izročila gospostvo svojemu sinu Vincencu Gandinu, pl. Liliensteinu. Pri tem si je zagotovila pravico, da razpolaga z zneskom 12.000 goldinarjev.20 Vincenc Gandin, pl. Lilienstein, je bil lastnik gospostva le pet let. V tem času je bil zakupnik vinskega daca v distriktu Preddvor in vikariatu Jezersko. O tem je sklenil pogodbo s kranjskimi deželnimi stanovi in Martinom Urbančičem. Vincenc Gandin, pl. Lilienstein, je sklenil pogodbo tudi z brati Poušnar o zakupu vinskega in glasbenega daca v župniji Preddvor in vikariatu Jezersko. Podobno pogodbo je sklenil tudi z Luko Bru-nichem, lastnikom gospostva Preddvor.21 Že leta 1793 je Vincenc Gandin sklenil z Martinom Urbančičem kupoprodajno pogodbo za gospostvo Turn; prodal mu gaje za 54.487 goldinarjev. Del kupnine je Urbančič poravnal s prevzemom dolga v znesku 38.487 goldinarjev, preostalo pa v go- 12 AS 1063 Zbirka listin, 30. julij 1500. 13 AS 1063 Zbirka listin, 26. februar 1526. 14 AS 1063 Zbirka listin, 4. oktober 1545; Genealoške tablice EGKH. 15 AS 792 Gospostvo Turn pod Novim gradom, fevdno pismo, 8. junij 1571. 16 AS 1063 Zbirka listin, 18. maj 1677. 17 Dr. Jože Zontar, Fevdalne družine na območju Preddvora v 18. in 19. stoletju, zbornik 1999, str. 123, 124. I R AS 1075, Zbirka rodovnikov, Genealoške tablice Dinzl, pl. Angerburg. 19 AS 315 Deželna deska za Kranjsko, gl. knj. IX/341; Zap. inv. XI. D-38. on AS 792 Gospostvo Turn pod Novim gradom, fevdno pismo Marije Jožefe pl. Gandin, šk, 9; Deželna deska za Kranjsko, gl. knj. IX/341, listine I. rumeni kvatern F-23. 21 AS 792 Gospostvo Turn pod Novim gradom, šk. 49. tovini.22 Vendar je ostal Martin Urbančič še nadalje upravitelj gospostva Brdo in je tam tudi živel. Martin Urbančič je bil začetnik rodbine Urbančičev, ki je obdržala gospostvo Turn pod Novim gradom vse do 20. stoletja. Njegov oče Martin Urbančič je bil gradbenik (palir) in je živel v Sempetrskem predmestju v Ljubljani.23 Gospostvo Turn pod Novim gradom je bilo v katastrskih občinah Breg (gospoščinsko poslopje) in Kokra. Leta 1793, v času Martina Urbančiča, je imelo 103 kmetije in eno petino.24 Zemljiški davek od gospoščinske zemlje je znašal 448 goldinarjev, 10 kr. in 1 d. Gospostvu Turn pod Novim gradom je oddajalo urbarialne dajatve tudi 11 kmetij z Jezerskega, ki so bile v okraju Kapla in kresiji Celovec.25 V terezijanskem katastru je zapisan izkaz hub gospostva Turn pod Novim gradom, njih lega v vaseh, občinah, soseskah, nabornih okrajih in župnijah, 1807.26 Celjski grofje so kot lastniki gospostva Turn pod Novim gradom v Jablanici (Potoče) ob reki Kokri zgradili žago na vodni pogon. Leta 1552 je bila ta žaga omenjena kot last gospostva Turn, ki je imela pravico žagati hlodovino, ki sojo plavili po reki Kokri.27 Tudi listine iz let 1377 in 1552 omenjajo mlin in žago Jablanico. Gospoščinska žaga je imela izključno pravico do žaganja lesa, ki so ga plavili po Kokri. Ta žaga je stala že ob nastanku gradu Turn (1408) in je najstarejša znana žaga na Slovenskem. Janko Urbančič je imel v solastništvu s Francem Hajnriharjem iz Trate na levem bregu Kokre v katastrski občini Kokra na parceli št. 297 žago s krožno žago, ki jo je poganjalo podlivno vodno kolo. Na reki je bil zgrajen lesen jez z zapornico in mlinskim žlebom. Leta 1896 je v prvi žagi vodno kolo poganjalo enolistno vertikalno žago, drugo krožno žago je poganjalo vodno kolo. Leta 1912 je bilo ugotovljeno, daje namesto vodnih koles poganjala gater, vene-cijanko z dvema listoma, tri krožne žage in žago za obžagovanje hlodov francisova turbina.28 Poplava leta 1962 je odnesla jez na Kokri, ki ga niso več obnovili. S tem je bilo tudi konec starodavne žage na Kokri.29 Janko Urbančič, lastnik 99 AS 792 Gospostvo Turn pod Novim gradom, šk. 9; Deželna deska, gl. knj. Bi/341, listine modri kvatern A-20. 93 AS 792 Gospostvo Turn pod Novim gradom, Martin Urbančič, Personalia, šk. 62. 24 AS 315 Deželna deska za Kranjsko, gl. knj., I. železnobarvni kvatern D-15. 95 AS 792 Gospostvo Turn pod Novim gradom, uradna korespondenca 1807-1846. AS 792 Gospostvo Turn pod Novim gradom, šk. 13. 27 Franc Puhar, Od žag do lesne industrije, v: Kranjski zbornik 1995, str. 292. 98 Zgodovinski arhiv Ljubljana, Enota za Gorenjsko Kranj, vodna knjiga št. 106. 29 Franjo Jurnah, Gozdarstvo pri nas nekdaj in danes, v; Kranjski zbornik 1985, str. 150-166. 84 Članki in razprave ARHIVI 26 (2003), št. 1 Ivan NEMANIČ: Kratek oris zgodovine gospostva Turn pod Novim gradom, str. 81-88 gradu Turn pod Novim gradom, je imel žago tudi na levem bregu Bistrice, v kraju Potoče, katastrska občina Breg, št. 1321. Drugo vodno kolo je podnevi poganjalo krožno žago, ponoči pa dinamo za razsvetljavo gradu.30 Zage gospostva Turn so predstavljale temelj za obsežno trgovino z lesom, zlasti v času Janka Urbančiča. O tem priča korespondenca v zvezi s prodajo lesa v Trst, na Madžarsko, Češko, v Avstrijo in drugam.31 Martin Urbančič je leta 1788 z Luko Bru-nichem, lastnikom gospostva Preddvor, kupil podržavljeno cerkveno imenje sv. Petra v Naklem, sv. Siksta v Predosljah in sv. Tomaža v Britofu ter desetino od 6 2/3 kmetij v vasi Hotemaže. V zadevah cerkvenih imenj je imel Martin Urbančič mnoge spore. Z Vincencem Gandinom, pl. Liliensteinom, je prišel v nasprotje, ker še ni plačal njegovi materi Jožefini dolga po kupoprodajni pogodbi in zaradi kontribucije in tlake od štirih kmetij na Kokrici in v Mlaki. Z Brunichem je imel pravdo zaradi obračuna pri giltah in vinskem dacu. S soseskami bližnjih vasi je bil v nasprotju zaradi planin. Podložniki so se proti gospostvu Turn pod Novim gradom pritožili Josipina Urbančič-Turnograjska Gorenjski muzej Kranj, fototeka 15/13 30 Zgodovinski arhiv Ljubljana, Enota za Gorenjsko, vodna knjiga št. 127. 31 AS 792 Gospostvo Turn pod Novim gradom, šk. 20. zaradi tlake. O mnogih sporih in tožbah Martina Urbančiča priča ohranjeno gradivo.32 Martina Urbančiča so odlikovale izredne sposobnosti za upravitelja gospostev. V zvezi s tem je nastalo tudi arhivsko gradivo, ki je zdaj v fondu gospostva Turn pod Novim gradom. Opravljal je več služb: - kaščar in upravitelj gospostva Rakovnik pri Mirni 1774-1779. Dolžnosti njegove službe je določalo navodilo - inštrukcija za delo upravitelja, ključarja in pisarja gospostva. Izkaz o prodanem vinu in žitu gospostva v letu 17741775 dokazuje, daje bil Martin Urbančič v tem letu kaščar in upravitelj gospostva. Z grofom Barbo Dizmo Wachensteinom in Jožefom Ru-perčičem se je povezal v družbi za trgovino z vinom, Urbančič je skrbel za vodstvo družbe in za obračun vseh prejemkov in izdatkov. Ruperčič je nakupoval vino in skrbel za prevoze, grof Barbo pa je finančno pomagal družbi;33 - upravitelj gospostva Brdo (1779-1795). Martin Urbančič in Jožef pl. Edlstein sta 21. maja 1779 na Brdu sklenila pogodbo,34 po kateri je Martin Urbančič s 1. majem 1779 prevzel službo upravitelja gospostva Brdo za dve leti (do 30. aprila 1781). To delo je nato nadaljeval do leta 1795. Pogodbo je v imenu barona Žige Zoisa podpisal njegov brat Jožef. Dolžnosti in obveznosti upravitelja gospostva Brdo pa tudi njegovo plačilo so bile opredeljene v petdesetih točkah inštrukcije oziroma navodila za delo. Zadnji -sedemnajsti račun gospostva Brdo je Martin Urbančič sestavil v letu 1795, ko je bil že dve leti lastnik gospostva Turn pod Novim gradom. Korespondenca med Martinom Urbančičem in baronom Žigo Zoisom dokazuje veliko zaupanje med obema in obravnava tekoče zadeve zemljiškega gospostva Brdo ter predstavlja Zoisa kot zemljiškega gospoda. Leta 1780 se je Žiga Zois vrnil z daljšega potovanja po Evropi. Takrat je s podložniki, ko jim je hotel vsiliti novo pogodbo za tlako, prišel v oster spor. Podložniki so se pritožili celo na dvor, kar pa jim ni pomagalo. Zaradi upornosti proti gospodu so bili kaznovani. Vodje upornih kmetov so zaprli v ljubljansko kaznilnico. Kmetije jim je Zois odvzel in jih prodal drugim podložnikom, Zoisova pisma kažejo tudi na njegovo vnemo za prirodoslovje. Dopisoval si jez naravoslovcem Baltazarjem Hacquetom, profesorjem na ljubljanskem liceju. V osemdesetih letih je bil v pripravi nov davčni sistem pri zemljiških gosposkah; o tem je pisal Zois Martinu Urbančiču. Svetoval mu je popustljivost s podložniki, zlasti ob vesteh o revoluciji v Franciji. Nasprotoval je prisilnim izterjavam dajatev, ker 32 AS 792 Gospostvo Turn pod Novim gradom, šk. 29, 30, 31, 50. 33 Dr. Jože Zontar, Fevdalne družine na območju Preddvora v 18. in 19. stoletju, v: Zbornik občine Preddvor, 1999, str. 128. 34 AS 792 Gospostvo Turn pod Novim gradom, Martin Urbančič, korespondenca, šk. 62. Članki in razprave ARHIVI 26 (2003), št. 1 Ivan NEMANIČ: Kratek oris zgodovine gospostva Turn pod Novim gradom, str. 81-88 85 bi lahko izzvale upornost podložnikov;35 - zakupnik daca na pijače. Z uradom za bankalne pristojbine je sklenil pogodbo o zakupu daca na pijače v letu 1787. Poleg tega je sklenil Martin Urbančič pogodbo o zakupu vinskega daca tudi v župniji Preddvor in na Jezerskem z Vincencem Gandinom, pl. Liliensteinom;36 - prevzel je službo komisarja nabornega okraja Brdo.37 Po davčni regulaciji so nabornemu okraju Brdo pripadle davčne občine: Kranj, Bela, Spodnje Duplje, Preddvor, Jezersko, Spodnja Kokra, Primskovo, Trstenik, Zadraga in Žiganja vas;38 - bil je član upniškega odbora stečajne mase gospostva Smlednik.39 Martin Urbančič, upravitelj gospostva Brdo, se je 25. novembra 1783 v Velesovem poročil s Konstanco Dietrich, hčerjo Franca Ksaverja Dietricha, lastnika gospostva Strmol. Poročil ju je župnik Tomaž Poklukar,40 V Velesovem je bilo sklenjeno njuno ženitno pismo. Oče Konstan-ce Franc Ksaver Dietrich se je zavezal, da bo nevesta prinesla Martinu Urbančiču v zakon doto 1500 goldinarjev. Tisoč goldinarjev je izplačal ženinu takoj, preostalo pa v enem letu. Nato je pogodba določala, da bo v morebitnem sporu med zakoncema ženin izplačal nevesti 3000 goldinarjev, povrhu pa še eno doto, skupaj 4500 goldinarjev. Tudi, če bi ženin umrl pred nevesto in brez potomcev, bi pripadlo nevesti 4500 goldinarjev, če pa bi umrla nevesta pred ženinom in tudi brez potomcev, bi pripadla ženinu polovica njene dote.41 V zakonu so se Martinu in Konstanci Urbančič rodili otroci: - Ivana Marija, rojena 5. februarja 1785; krščena v grajski kapeli na Brdu, krstil jo je Andrej Novak, župnik v Preddvoru. Krstna botra sta bila baron Sigmund Zois in soproga. Ivana Marija je umrla 7. aprila 1795 na Turnu; - Alojzij, rojen 2. julija 1786; krstil ga je župnik Andrej Novak v Preddvoru. Krstna botra sta bila baron Sigmund Zois in soproga; - Ignacij, rojen 30. avgusta 1787; krstil gaje župnik Jožef Paric v Predosljah. Krstna botra sta bila baron Sigmund Zois in soproga. Umrl je 3. februarja 1795 zaradi koz; - Kari, rojen 24. oktobra 1788; krstil ga je župnik Jožef Paric v Predosljah. Krstna botra sta bila baron Sigmund Zois in soproga. Umrl je 13. februarja 1794 na Turnu. Pokopan je bil v Preddvoru; Dr, Jože Zontar, Neznana pisma Žige Zoisa, Kronika 2/1954, str. 188-191. AS 792 Gospostvo Turn pod Novim gradom, šk. 50. AS 792 Gospostvo Turn pod Novim gradom, šk. 63. 38 Dr. Josip Žontar, Zgodovina mesta Kranja, 1939, str. 236. 39 AS 792 Gospostvo Turn pod Novim gradom, šk. 51. 40 AS 792 Gospostvo Turn pod Novim gradom, računske knjige 1783-1831. 41 AS 792 Gospostvo Turn pod Novim gradom, šk. 9. Josipina Urbančič- Turnograjska Oljni portret, slikar Matej Langus, 1851 Gorenjski muzej Kranj, fototeka 15/22 - Frančiška Salezija, rojena 3. januarja 1790; krstil jo je župnik Jožef Paric v Predosljah. Krstna botra sta bila baron Sigmund Zois in soproga. Umrla je 14. februarja na Turnu; - Vincenc Rajmund, rojen 25. avgusta 1791; krstil gaje župnik Jožef Paric v Predosljah. Krstna botra sta bila Alojz Goglia iz Gorice in Ro-zalija Orehovnik, upravitelj ica gospostva Kisel-stein. Umrl je 13. marca 1795; - Janez Evangelist Anton, rojen 9. decembra 1793; krščen je bil v Preddvoru. Krstna botra sta bila Franc Ksaver Dietrich in soproga Jožefa Dietrich; - Janez Nepomuk, rojen 19. februarja 1797; krščen je bil v Preddvoru. Krstna botra sta bila Janez Nepomuk Gandin in Jožefa Pogačnik.42 42 AS 792 Gospostvo Turn pod Novim gradom, šk. 63, izpis iz rojstne in mrliške knjige 1784-1801 župnije Preddvor o umrlih otrocih Martina Urbančiča; računska knjiga 1786-1831; Nadškofijski arhiv Ljubljana, župnija Preddvor, mrliška knjiga 1784-1801, rojstna knjiga 1793-1822. 86 Članki in razprave ARHIVI 26 (2003), št. 1 Ivan NEMANIČ: Kratek oris zgodovine gospostva Turn pod Novim gradom, str. 81-88 Zadnja znana upodobitev pisateljice Josipine Gorenjski muzej Kranj, fototeka 13/37 Martin Urbančič je umrl 6. junija 1796 ob 11. uri na Brdu. Pokopali so ga na pokopališču v Predosljah. Vdova Konstanca se je preselila na Turn. S prisojilno listino z dne 22. septembra 1800 sta postala lastnika gospostva mladoletna sinova Martina Urbančiča Alojz in Janez Nepo-muk.43 Njuno varuštvo sta prevzela žena Martina Urbančiča Konstanca, mati otrok Alojza in Janeza Nepomuka in dr. Rajmund Dietrich, brat Konstance in odvetnik v Ljubljani (lastnik hiše št. 158). Za upravljanje gospostva Turn je Konstanca nastavila upravitelja.44 V času od 1. maja 1798 do 26. junija 1801 je bil upravitelj Andrej Florjančič, nato pa Janez Ponzier.45 Alojz Urbančič je v soglasju z varuhoma 7. januarja 1823 izročil svojo polovico gospostva mlajšemu bratu Janezu Nepomuku Urbaneiču, ki je postal sam lastnik gospostva Turn pod Novim gradom. Janez Nepomuk Urbančič se je poročil z Jo-žefino (Josipino) Terpinc, hčerjo podjetnika Ter- 43 AS 315 Deželna deska za Kranjsko, gl. knj. IX/341, listine, morskozeleni kvatem D 25. 44 AS 792 Gospostvo Turn pod Novim gradom, pupiiarni spisi, šk. 12. 45 AS 792 Gospostvo Turn pod Novim gradom, šk. 20. pinca iz Kranja. Janez Nepomuk Urbančič in Jo-žefina Terpinc sta 15. junija 1831 sklenila že-nitno pogodbo. V njej se je oče neveste obvezal, da bo ženinu prinesla doto 3100 goldinarjev, če bi ženin umrl pred nevesto in ne bi imela v zakonu otrok, bi nevesta dobila vrnjeno doto in še dodatek, skupaj 4000 goldinarjev iz zapuščine ženina. Poleg tega naj bi imela nevesta v gradu Turn zagotovljeno hrano in bivanje. Pogodba tudi določa pogoje za dedovanje ženina in otrok ob smrti neveste.46 Dne 9. julija 1833 se je Janezu Nepomuku Urbančiču in ženi Jožefini rodila hči Jožefa (Josipina) Konstanca Ana Urbančič z vzdevkom Turnograjska (1833-1854).47 Josipina je živela v gradu Turn. V njem so še danes sledi, ki spominjajo nanjo. Poleg kapelice naj omenimo zlasti "sobo Josipine Turnograjske". V njej sta ohranjena njen doprsni kip (ustvaril ga je kipar Franc Ksaver Zajec) ter citre, na katere je Josipina igrala. V njenem času se je že uveljavila fotografija. Dala se je slikati in tako je ohranjena njena avtentična podoba iz leta 1854, ki jo hrani Narodni muzej v Ljubljani in Gorenjski muzej v Kranju. Upodobil jo je tudi Matej Langus, ko je slikal sv. Lucijo. Ta podoba je v pisarni šentjakobskega župnišča v Ljubljani. Domači učitelji so poskrbeli za njeno izobrazbo in po njihovem prizadevanju se je že v zgodnji mladosti vključila v literarno ustvarjanje. Učitelj Alojz Potočnik je v njej odkril velik glasbeni talent. Na to kažejo njeni poskusi komponiranja. Sama se je učila tujih jezikov. Preddvorski kaplan Kastelic jo je učil latinščine in italijanščine. Učila se je tudi francoščine. Pritegnili sta jo prirodoslovje in zgodovina slovanskih narodov. Zbudila je pozornost mladih romantikov, ki sojo oboževali. Leta 1841 je umrl njen oče Janez Nepomuk Urbančič, kar je bila zanjo velika preizkušnja v zgodnji mladosti. Leta 1853 seje poročila z dr. Lovrom Tomanom. Poroka je bila 22. septembra 1853 v grajski kapeli. Nato sta odpotovala v Gradec z velikim pričakovanjem srečne prihodnosti, ki seje končala 1. julija 1854, ko je po porodu umrla. Pokopana je v Gradcu, kjer je ohranjen njen spomenik. Preddvorski kaplan Lovro Pintar je navdušil Josipino Urbančič Turnograjsko za slovenski jezik in književnost/8 Josipina Turnograjska je bila prva slovenska pesnica in pisateljica. Na družabnih prireditvah je javno nastopala, npr. na "Slovenski besedi" v Gradcu. Urbančičevi so zahajali v Kranj na družabna srečanja, tudi v Kazino ustanovljeno 1847. leta. Z njimi je bilo verjetno tudi dekletce Josipina. V Kazino je zahajal tudi France Prešeren. Utemeljeno lahko domnevamo, da se je 46 AS, Ženitna pogodba Jaiuza Nepomuka Urbančiča.. testamenta, Lit 4, 111, U+V, grupa IH, 1675-1897, 1 140. 47 Nadškofijski arhiv Ljubljana rojstna in krstna knjiga župnije Preddvor 1822-1858. 48 v Dr. Josip Zontar, Zgodovina mesta Kranja, 1939, str. 311. Članki in razprave ARHIVI 26 (2003), št. 1 Ivan NEMANIČ: Kratek oris zgodovine gospostva Turn pod Novim gradom, str. 81-88 87 Josipina tam srečala z njim in ga je poznala. Literarna dela Josipine Turnograjske so nastala v kratkem obdobju štirih let in so blizu ilirskemu gibanju. Njeno zapuščino hrani Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani.49 Jo sipino je na Turnu večkrat obiskala Primčeva Julija, po očetu iz Tržiča, žena predsednika okrožnega sodišča Antona Scheuchenstuela v Novem mestu. Postali sta prijateljici.50 Dne4. avgusta 1835 in nato 27. junija 1838 sta se Janezu Nepomuku in Jožefini rodila sinova Janez Nepomuk Viktor Martin Dominik in nato Antonij Fidelis, poimenovan po starem očetu Terpincu. Nato se jima je 19. avgusta 1840 rodila še hči Fidelis Marija.51 Janez Nepomuk Urbančič je bil član kranjske komisije za prisilno posojilo.52 Umrl je 24. maja 1841. Nasledil gaje mladoletni sin Janez Nepomuk Urbančič - Janko.53 Po smrti Janka Urbančiča je vdova Jožefina razmišljala tudi o prodaji gospostva, vendar seje premislila in je Turn še ostal v lasti Urbančičev. Na gospostvu Turn pod Novim gradom so občasno prirejali lovske pohode. Janez Nepomuk Urbančič je opisal lov na medveda v dolini Bistrice 27. septembra 1815;54 k poročilu je pripet krempelj ujetega medveda. Tedaj je bil oblačen in mrzel jesenski dan. Oblaki so počasi potovali po nebu prek vrhov visokega hribovja. Zgodaj zjutraj je rdeča zarja obsijala nebo. Lovci so se zbirali v gradu. Potem ko je v gradu odbilo šesto uro, je Janez Nepomuk Urbančič z zbranimi lovci odšel na lov. Po dveh urah naporne hoje so lovci prišli do revirja "Sderth" in nato nadaljevali pot v revir "Orlova peč", kamor so prispeli šele okrog 12. ure. Kazalo je, da tam domuje medved. Strmina je bila poraščena s smrekami in grmovjem. Globoko v dolini je bilo slišati brundanje medveda in vpitje gonjačev, ki se je polagoma bližalo. Janez Nepomuk Urbančič je napel svojo dvocevko. Skozi grmovje je opazil v oddaljenosti 60 korakov medveda, kako se mu bliža. Tedaj je lovec nameril in ustrelil. Strel je odmeval po dolini in kmalu utihnil. Medved pa je še vedno brundal in se z besnim renčanjem približal lovcu na približno dvanajst korakov. Večja skala ga je ovirala, da bi prišel do njega. Postavil se je na zadnji taci in padel prek skale. Lovec je nato sledil medvedu v dolino k Bistrici, kjer so ga našli. Gonjači so pripravili nosila in medveda med 49 Marijan Krišelj, Josipina Urbančič Turnograjska 1833-1854, v: Zbornik občine Preddvor 1999, str. 241-247. 50 Nadškofijski arhiv Ljubljana rojstna in krstna knjiga župnije Preddvor 1835-1900. 51 Nadškofijski arhiv Ljubljana, rojstna in krstna knjiga župnije Preddvor 1835-1900. AS 792 Gospostvo Turn pod Novim gradom, šk. 49. 53 AS 315 Deželna deska za Kranjsko, gl. knj. IX/341, listine, 1. srebrni kvatern F 6. 54 AS, Gospostvo Turn pod Novim gradom, Opis lova, šk. 63; povzetek opisa lova. vriskanjem okrog tretje ure popoldne prinesli v grad. Medved je tehtal prek dvesto kilogramov. Lova so se udeležili Janez Nepomuk Urbančič, njegov brat in drugi lovci: Janez, Tone, Jernej ter gonjači: Miha Ribež, Janez Belhar in Rozman. Po smrti Josipine Urbančič se je njen mož dr. Lovro Toman znova poročil, in sicer z Nemko Luizo Altmann. Po smrti Tomana 1870 se je z njegovo vdovo Luizo poročil brat Josipine Turnograjske Janko Urbančič, ki je ostal brez potomcev, Njegov mlajši brat Fidelis Urbančič se je poročil s kmetico Marijo Rogel iz Tupalič 29. 5 V njunem zakonu so se rodili otroci: Ana (1871), Jožefa Marija Konstanca (1873), Leo (1876) in Janez Nepomuk Jožef (1877). Njun rod še danes živi na Olševku.56 Janez Nepomuk Urbančič - Janko je po pogodbi z dne 20. novembra 1909 izročil gospostvo Turn Otonu pl. Deteli s tem, da mu je prevzemnik moral plačevati dosmrtno rento, in sicer od 1. januarja 1910 do 31. decembra 1919 po 20.000 kron na leto, od 1. januarja 1920 dalje pa po 16.000 kron na leto. Rento je moral Oton pl. Detela izplačevati v štirih obrokih letno.57 Po prodaji gospostva Turn sta se Janko Urbančič in žena Luiza preselila na gospostvo Polhov Gradec. Luiza Urbančič je namreč že 3. novembra 1875 sklenila z Zofijo Auersperg, rojeno Chorinski, vdovo grofa Auersperga, kupno pogodbo za posest Polhov Gradec za 24.875 goldinarjev.58 Oton pl. Detela in Karel Palm (nečak) sta 4. marca 1940 sklenila izročilno pogodbo za gospostvo Turn pod Novim gradom. Oton Detela je izročil Karlu Palmu, ekonomu na Turnu, v polno in nepreklicno last svoje zemljišče, vi. št. 167, 203, 303, 386, 388 in 389 k. o. Breg pri Preddvoru s pritiklinami vred, za izročnino 600.000 din, Izročitelj si je izgovoril pravico na dosmrtni užitek vsega izročenega posestva.59 Na osnovi popisa prebivalstva z dne 31. marca 1931 so bili v družinskem listu Otona Detele vpisani: Oton Detela, roj, 1865, žena Magdalena Detela, roj. 1870, nečak Kari Palm, roj. 1912 in služinčad. Po končani drugi svetovni vojni je Okrajna zaplembena komisija v Kranju 27. avgusta 1945 (na formularju za leto 1946) na osnovi odloka AVNOJ-a z dne 21. novembra 1944 o prehodu sovražniškega imetja v državno last izdala proti osebi nemške narodnosti Karlu Palmu iz Potoč pri 55 Helena Križaj, Gradovi v Preddvoru skozi zgodovino, Kranj 1991, str. 26. 56 Nadškofijski arhiv Ljubljana, rojstna in krstna knjiga župnije Preddvor 1835-1900. 57 AS, Dež. deska, gl. knj. IX/341, listine IB 392-393; vložek h glavni knjigi 954. listine, fasc. 1909/1295. 58 AS 315 Dež. deska za Kranjsko, gl. knj. 1/185, listine, fasc. 3 1875 IV/773-426. 59 Kopijo izvirne pogodbe hrani g. Leo Vest, Vošnjakova ul. v Ljubljani. Zgodovinski arhiv Ljubljana, fond občine Preddvor, šk. 2. 88 Članki in razprave ARHIVI 26 (2003), št. 1 Ivan NEMANIČ: Kratek oris zgodovine gospostva Turn pod Novim gradom, str. 81-88 Preddvoru odločbo o zaplembi vsega imetja.61 Kmalu po osvoboditvi so se v prostore nekdanjega gospostva Turn vselile enote JLA. Po letu 1948 so v gospostvu našli streho varovanci doma slepih na Okroglem in v Skofji Loki, danes pa v njej prebivajo oskrbovanci doma Albina Drolca.62 V fondu gospostva Turn je tudi gradivo, ki je nastalo z delovanjem v okviru posebnega udej-stvovanja še teh oseb: - Franc Benedikt Dinzl, lastnik gospostva Kolovrat, kužni komisar v začetku 18. stoletja. Skrbel je zlasti za nadzor poti po dolini Kokre proti Koroški in s tem preprečeval širjenje nalezljivih bolezni preko deželnih meja;63 - dr. Lovro Toman (1827-1870) je bil odvetnik v Radovljici in Ljubljani, politik in pesnik Njegovo posebno udejstvovanje je obsegalo kulturno delovanje. Prizadeval si je za pravice slovenskega jezika in gospodarski napredek slovenskih krajev. Bil je tudi prvi predsednik Slovenske matice. Pisal je domoljubne in ljubezenske pesmi. Leta 1853 seje poročil z Josipino Urbančič Turnograjsko, kije pa naslednje leto umrla;64 - pl. Oton Detela je postal lastnik gospostva Turn pod Novim gradom leta 1909, ko mu je Janez Nepomuk Urbančič po pogodbi z dne 20. novembra 1909 izročil gospostvo. Bilje član občinskega odbora v Preddvoru, predsednik Rudarske družbe "Wocheinit" 1929-1931.65 Gradivo gospostev, ki je gospostvu Turn pridruženo na osnovi sorodstvenih vezi ali z nakupom lastnikov Turna pod Novim gradom pred Martinom Urbančičem: - gospostvo Preddvor: ob koncu 18. stoletja je lastnik gospostva Franc pl. Schifferstein s kupoprodajno pogodbo prodal gospostvo Luku Bru-nichu.66 Po smrti Luke Brunicha je gospostvo podedovala njegova hči Marija Urbančič, ki je bila žena Alojza Urbančiča (sin Martina Urbančiča) in gaje leta 1855 izročila sinu Edvardu Urbančiču;68 - gospostvo Strmol: v drugi polovici 18. stoletja je gospostvo prišlo v last rodbine Dietrich, ko je baron Michelangelo Zois 4. aprila 1769 prodal gospostvo Francu Ksaveriju Dietrichu za 19.000 goldinarjev.69 Franc Ksaver Dietrich je gospostvo 61 Zgodovinski arhiv Ljubljana, Skupščina občine Kranj, št. 833, leto 1945. 62 Helena Križaj, Gradovi v Preddvoru skozi zgodovino, Kranj 1991, str. 26. 63 AS 792 Gospostvo Turn pod Novim gradom, šk. 49. 64 AS 792 Gospostvo Turn pod Novim gradom, šk. 49; Mala splošna enciklopedija, str. 535. 65 AS 792 Gospostvo Turn pod Novim gradom, šk. 48. 66 AS 315 Dež. deska za Kranjsko, gl. knj. m/81, listine, 3. modri kvatern H 16. 67 AS 315 Dež. deska za Kranjsko, gl. knj. IH, listine IB XI/371. 68 AS 315 Dež. deska za Kranjsko, gl. knj, III, listine fasc. 1855 V/l 19 (manjka). ® AS Dež, deska za Kranjsko, gl, knj. LX/141, listine, 1. modri kvatern M 21. 9. septembra 1802 izročil sinu Vincencu, ta naj bi med njegove dediče - dr. Rajmunda Dietricha, Rebeko, Jožefa, Antonijo, Konstanco, por. Urbančič in Terezijo, por. Planine in med nečake Alojza, Janeza Nepomuka in Fidelisa Urbančiča razdelil znesek 32.000 goldinarjev. Vsak je dobil po 4000 goldinarjev.70 Ti so 1843. leta gospostvo prodali na dražbi. Kupil ga je Alojz Urbančič in ga leta 1850 izročil sinu Edvardu. Po njegovi smrti sta si ga razdelila sinova dr. Viktor in dr. Edvard.71 Večji del gradiva gospostva Strmol izvira iz odvetniške dejavnosti dr. Rajmunda Dietricha, brata Konstance, žene Martina Urbančiča. Dr. Rajmund Dietrich, odvetnik v Ljubljani, je urejal številne pravne zadeve Konstance in bil tudi varuh njenih mladoletnih otrok;72 - gospostvo Gamberk: v drugi polovici 18. stoletja je bila lastnica gospostva Gamberk Marija Kristina pl. Lichtenthurn, 28. januarja 1769 ga je prodala Aleksandru Dietrichu za 51.000 goldinarjev.73 Aleksander Dietrich je 1. julija 1785 izročil gospostvo svojemu bratu Francu Ksaveriju Dietrichu, lastniku Strmola, za letno rento 1000 goldinarjev.74 Franc Dietrich je nato 2. januarja 1792 izročil gospostvo Gamberk svojemu sinu Jožefu in zetu Martinu Urbančiču;75 - gospostvo Ajmanov grad: Jožef Dietrich (brat Konstance Dietrich, žene Martina Urbančiča) je 31. maja 1803 kupil gospostvo za 27.053 goldinarjev.76 Nasledniki Jožefa Dietricha so bili v sorodu z Otonom pl. Detelo, ki mu je leta 1909 Janko Urbančič prodal gospostvo Turn pod Novim gradom; - gospostvo Kolovrat: Materna pl. Raum-schtissl in soproga Lukrecija sta s kupoprodajno pogodbo z dne 12. dec. 1661 prodala Adamu Dinzlu pl. Angerburgu (poznejšemu lastniku gospostva Turn pod Novim gradom) gospostvo Kolovrat.77 70 AS Dež, deska za Kranjsko, gl. knj, X/141, listine. 5. modri kvatern K 20. 71 Majda Smole, Graščine na nekdanjem Kranjskem, Ljubljana 1982, Strmol, str. 467-468. AS 792 Gospostvo Turn pod Novim gradom, šk. 64-74. 73 ■' ■ AS 792 Gospostvo Turn pod Novim gradom, kupoprodajna pogodba za gospostvo Gamberk, šk. 76. 74 AS Dež, deska za Kranjsko, gl. knj. H/145, listine, 2. modri kvatern N 15. 75 AS 792, Gospostvo Turn pod Novim gradom, izročilna pogodba Franca Dietricha, 2. januar 1792, šk. 76. 76 AS Dež. deska za Kranjsko, gl. knj. 1/505, listine, 4. modri kvatern G 46. 77 AS 792 Gospostvo Turn pod Novim gradom, šk. 9. Pri preučevanju spisovnega gradiva gospostva Turn pod Novim gradom in pri sestavi uvoda inventarja sem uporabljal zlasti strokovno delo prof. Majde Smole, Graščine na nekdanjem Kranjskem, Ljubljana 1982. Iz njega sem navedel citate s številkami: 1, 5, 9-15, 17, 19-21, 23, 25, 44, 54, 57, 58, 66-71, 74, 76. Kolegici prof. Majdi Smole dolgujem iskreno zahvalo za nasvete pri urejanju gradiva gospostva Arhivi 26 (2003) št. 1, str. 89-114 Članki in razprave 89 UDK 930.253(497.4 Ljubljana):347.672 Primeri starejših oporok v slovenščini, ki jih hrani Arhiv Republike Slovenije MATEVŽ KOŠIR doc. dr., svetovalec direktorja, Arhiv Republike Slovenije, Zvezdarska 1, SI-1127 Ljubljana IZVLEČEK V razpravi je objavljeno več slovenskih oporok, kijih hrani Arhiv Republike Slovenije. Najstarejša in najimenitnejša je oporoka baronice Barbare Kacijanar iz leta 1671, ki jo je napisala lastnoročno. Baronica je bila hči Gabrijela pl. Križaniča imetnika gospostev Pusti Gradec in Trebnje. Baronica je bila prvič poročena z Matejem pl. Dorotičem, drugič z Janezom Boltežarjem pl. Purgstallom in tretjič od leta 1632 z Jurijem Boltežarjem pl. Kacijanarjem baronom Begunjskim. Baronica je bila od leta 1652 imetnica gospostva Preddvor. V svojem testamentu je posebno bogato obdarila jezuitski kolegij v Ljubljani. Umrla je leta 1673 v starosti 83 let. V razpravi je objavljena tudi slovenska oporoka cerkniškega župnika, prelata Gregorja Cerviča iz leta 1685 in več podložniških oporok iz 18. stoletja. ABSTRACT EXAMPLES OF OLDER SLOVENE TESTAMENTS KEPT BY THE ARCHIVES OF THE REPUBLIC OF SLOVENIA This paper describes several Slovene testaments kept by the Archives of the Republic of Slovenia. The testament of baroness Barbara Kacijanar from 1671, written in her own hand, is the oldest and most prominent among them. Baroness was a daughter of Gabriel Križanič, owner of Pusti Gradec and Trebnje estates. She was first married to Matej Dorotič. Her second husband was Janez Boltežar Purgstall. Lastly, in 1632, she married Jurij Boltežar Kacijanar, the baron of Begunje. Since 1652 she owned the Preddvor estate. In her testament, she amply rewarded the Jesuit College in Ljubljana. She died in 1673 at the age of 83. This paper also includes a Slovene testament from 1685, written by Gregor Cervič, a prelate from Cerknica, and several testaments of serfs from the 18th century. Arhiv RS je od nekdaj posebno pozornost namenjal tudi starejšim spomenikom v slovenskem jeziku.1 Med slovenskimi besedili uradne narave so na prvem mestu tako po starosti kot številu prisege. Opazno mesto pa gre tudi oporokam v slovenščini. Prva in najimenitnejša je slovenska oporoka Barbare, baronice Kacijanar Baronica jo je napisala v maju leta 1671. I. TESTAMENT BARBARE BARONICE KACIJANAR 1. Uvod Slovenski testament Barbare, baronice pl. Kacijanar, je najstarejši znani slovenski testament. Starejši so le fragmenti. Se nedavno je za najstarejšega veljal testament cerkniškega župnika, prelata Gregorja Cerviča, ki je bil zapisan leta 1685.2 Slovenščina v dokumentih skozi stoletja, razstava ob 25 letnici samostojnega delovanja Arhiva Slovenije, Ljubljana 1971. Iz roda v rod - Pričevanja o slovenskem jeziku, Arhiv SR Slovenije, Ljubljana 1982. AS, Testamenti m, lit. Z, št. 9; Objavil Mirko Rupel, Prispevki Slovenski testament baronice Kacijanar izpričuje, da je bila baronici slovenščina bližja kot nemščina, saj je slovenski testament napisala lastnoročno, medtem ko je nemško kopijo napisala druga roka.3 To dejstvo je nemara še dodaten argument za ugotovitev, daje napačna predstava, po kateri naj bi bilo kranjsko plemstvo nemško. Po identiteti v tem času ni moglo biti nacionalno, zavest pripadnosti je bila deželna v ožjem (npr. Kranjska, Štajerska ipd.) ali v širšem pomenu (npr. No-tranjeavstrijska). Kot je zapisal že S. Vilfan, bi bilo vprašanje o nacionalni pripadnosti plemstva k protireformacijski dobi, 8. Cervičeva oporoka 1685, Slavistična revija V-Vffl (19541, str. 178-184. Oporoko smo našli v Zbirki testamentov Arhiva Republike Slovenije leta 1993. Prvič je bilo nanjo opozorjeno v publikaciji Dokumenti Slovenstva (Cankarjeva založba 1994, str. 18). Takrat je bil napisan tudi večji del pričujoče razprave, vendar je ostal "projekt" v okviru Filozofske fakultete v Ljubljani, zaradi drugih nedokončanih prispevkov, nerealiziran in razprava neobjavljena. Leta 1998 je oporoko baronice Kacijanar objavila v Zgodovinskem časopisu Maja Žvanut ("To ie moia uola": Po sledeh nekega testamenta iz 17. stoletja, Zgodovinski časopis 52. 1998, št. 4, str, 487-496), o oporoki pa smo pisali tudi drugod (Preddvor v času in prostoru, 1999, str. 131-141). 90 Članki in razprave ARHIVI 26 (2003), št. 1 Matevž KOŠIR: Primeri starejših oporok v slovenščini, kijih hrani Arhiv Republike Slovenije, str. 89-114 anahronistično. V pogovoru pa se je plemstvo posluževalo več jezikov, med njimi večidel gotovo slovenščine,4 Odvisno od sporočilne priložnosti je govorilo v različnih jezikih, slovensko, nemško in italijansko, pa tudi hrvaško. Pri vseh slojih je bila v tem obdobju kot govorni jezik na splošno najbolj razširjena slovenščina. Jezik upravnih sporočil pa je bil po večini nemški. V manjši meri tudi latinski, slovenski, italijanski in hrvaški.5 Testament Barbare pl. Kacijanar ni le primer uporabe slovenščine v dokumentih in jezikovni vir, ampak je tudi pričevanje o ljudeh v 17. stoletju, njihovem čustvovanju, odnosu do družine, premoženja, življenja in smrti, 2. Oporoka v 17. stoletju Testament je bil v prvi vrsti dokument z versko vsebino in je bil predvsem do srede 18. stoletja sestavljen iz dveh enako pomembnih delov: v prvem delu so bila našteta pobožna volila za dobro duše, v drugem pa je bila naznanjena razdelitev dediščine. Naše besedilo vsebuje tri dele, med prvim, ki vsebuje pobožna volila ("legati duhovni" - "pia legata"),6 in zadnjim, ki razglaša razdelitev preostalega premoženja dedičem, so vstavljene določbe glede pogreba. Ta določila vsebujejo navodila glede opreme, načina, kraja in oblike pokopa, določila glede pogrebnih maš in denarja za reveže. Sestava testamenta je veljala za pobožno de- Sergij Vilfan, Zemljiško gospostvo ob koncu srednjega veka (13.-15. stol.) v: Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev, Zgodovina agrarnih panog, D, zvezek, Družbena razmerja in gibanja Državna založba Slovenije, Ljubljana 1980, str. 152. Breda Pogorelec, Sociolingvistični vidiki Trubarjevega jezika, v: Odsevi reformacijskega gibanja v dokumentih Arhiva SR Slovenije, katalog k razstavi, Ljubljana 1987, str. 14-21; Breda Pogorelec, Cerkveno življenje in slovenščina v javnosti v sedemnajstem stoletju, v: Katoliška prenova in protireformacija v notranjeavstrijskih deželah 1564-1628, Klagenfurt-Ljubljana-Wien-Gratz-Koln 1994, str. 551-560; o kranjskem plemstvu in jeziku glej: MajaŽvanut, Od viteza do gospoda, poglavje jezik, Ljubljana 1994, str. 32-35; o uporabi slovenščine med plemstvom še: Ema Umek, Kos, Jezik in slovstvo XIX/1973-74, št. 6-7; Pavle Merku, Slovenska plemiška pisma družin Marenzi-Coraduzzi s konca 17. stoletja, Trst 1980; Lojzka Bratuž, Karel Mihael Attems Slovenske pridige, Trst 1993; Iz roda v rod, Pričevanja o slovenskem jeziku, katalog k razstavi Arhiva SR Slovenije, Ljubljana 1982; Janko Pajk, Stari rokopisi Kranjskega mesta, Programm des k k. Gymnasiums in Marburg, Marburg 1870, str. 25-43, Marburg 1871, str. 21-26; Franc SimoniC, Prisege ljubljanskega mesta, Letopis slovenske matice 1884, str, 196-220; Jože Koruza, O zapisanih primerih uradne slovenščine iz 16., 17. in 18. stoletja, Jezik in Slovstvo XVin, 1972/73 str. 244-254; Peter Ribnikar, Blejske podložniške prisege, Ljubljana 1976; Matevž Košir, Prisege v slovenščini, Arhivi XV, Ljubljana 1992, št. 1-2, str. 6-11 itd. Kot jih imenuje baronica Kacijanar v slovenskem tekstu oziroma so imenovani v prevodu. janje: človek naj ne bi čakal, da zboli, ampak naj bi sestavil oporoko že prej. Namen tega dejanja je bil, da naj bi človek mislil na smrt, dokler je še čas za to. Zapustnik naj ne bi gledal toliko na ureditev posvetnih okoliščin, temveč predvsem na zadeve pokopa, poravnal naj bi ceno za uporabo in zlorabo svojih posvetnih dobrin ter namenil legate za maše za čim daljši čas po svoji smrti in si tako zagotovil prošnje živih.7 V korist duše so bila zapisana številna določila za maše, molitve ipd. Testament je bil torej za zapustnika garancija za zveličanje in tako sredstvo za dosego večnosti, ne da bi se moral povsem odreči zemeljskemu, minljivemu. Dušo naj bi zapustil Bogu in telo "materi zemlji". Oporoka je bila v določeni meri, ob posredovanju cerkve, zavarovalna pogodba med umirajočim posameznikom in Bogom, pogodba med vernikom in Bogom, kije bila naperjena proti demonu.8 Pogodba z dvojnim namenom je pomenila po eni strani "prepustnico (potni list) za večnost", kot jo imenuje Le Goff in po njem povzema Aries,® četudi je bila plačana s časovno svetnim denarjem - pobožnimi legati. Po drugi strani je testament tudi posvetna prepustnica, ker legitimira sicer sumljivi užitek za življenja pridobljenih dobrin. Cena za to je bila plačana v duhovni vrednosti, to je v mašah in dobrodelnih ustanovah.10 Testament na tem svetu naj bi zagotovil pomoč v onostranstvu. To naj bi posameznik potreboval spričo, v tem času splošno uveljavljene predstave, da je vsaki duši (z izjemo svetnikov) trpljenje v vicah neizbežno.11 Testament, ki je dokument z versko vsebino, je hkrati tudi osebni dokument, ki kaže na senzibilnost časa.12 Oporoke so kakor vsa druga besedila napisane v aktualnih slogovnih vzorcih, že od poznega srednjega veka sem pa so vanje vrinjene različne vsebinske prvine, kakor: zavest o samem sebi, o pravici in dolžnosti razpolagati s samim seboj, s svojo dušo, telesom in imetjem, ter zavest o pomenu poslednje volje.13 Odnos do smrti je bil v 17, stoletju drugačen kot danes. Aries, ki loči štiri velika obdobja odnosa zahodnega človeka do smrti, imenuje ob- Philippe Aries, Georges Duby (Hg.), Geschichte des privaten Lebens, 3 Band: Von der Renaissance zur Aufklärung, S. Fischer, Frankfurt am Main 1991; str. 100 sl. Q Alberto Tenenti, Občutje smrti in ljubezni do življenja v renesansi, Ljubljana 1987, str. 119. 9 Jacques Le Goff, La Civilisation de L'Occident medieval, Paris, Arthaud, 1964, str. 240; Philippe Aries, Geschichte des Todes, dtv, München 1991, str. 245. 10 Philippe Aries: Geschichte des Todes, str. 245. 11 M. Verginella, Živi pomagajo živim, živi mrtvim, mrtvi živim in mrtvi mrtvim (Skrb za dušo v kmečkih oporokah s tržaškega podeželja), v: Zgodovina za vse II (1995), št. l,str. 1-17. 12 - M. Vovelle, La Mort et 1'Occident de 1300 ä nos jours, Paris 1983. 1 "1 Philippe Aries, Geschichte des Todes, str. 258. Članki in razprave ARHIVI 26 (2003), št. 1 Matevž KOŠIR: Primeri starejših oporok v slovenščini, kijih hrani Arhiv Republike Slovenije, str. 89-114 91 dobje od 12. do 18. stoletja čas "lastne smrti".14 V ogledalu lastne smrti se je človek srečal s skrivnostmi svoje individualnosti. Smrt posameznika je bila pomemben trenutek, ki je pripadal predvsem njemu. Zato je bila osnovna pravica zapustnika, da spozna, pripravi in organizira svojo smrt. Smrt je bila, kot piše Aries,15 tragedija, ki se je igrala za tistega, ki bo umrl. Čas pred smrtjo je bil trenutek, ko se je človek zavedel svoje individualnosti, in pobožne klavzule so predstavljale način, kako to individualnost obvarovati pred zemeljskim uničenjem, in izražale željo, da bi se prestavila na drugi svet. Slo je za smrt "samega sebe" pred Bogom, z lastno biografijo, z osebnim kapitalom dejanj, med molitvijo, prošnjami, pridobljenimi garancijami za onostranstvo in nizkotno ljubeznijo do stvari. Individuum je bil razpet med tostranstvom in onstranstvom in se je soočal z lastno smrtjo. Umirajoči je bil v stiski, ki je imela korenine v močni zasidranosti v to-stranstvu, v strastni navezanosti na bitja in predmete, kot tudi v onostranstvu, saj je smrt predstavljala točko prehoda v drugo obliko življenja.16 Oporoka je bila del priprave na smrt. Pobožne klavzule so bile dokaz osebne pobožnosti in verske gorečnosti zapustnika. V testamentu se kaže tudi zapustnikov odnos do družine. Iz religioznih klavzul v oporoki je bila družina izključena. Po Ariesu naj bi bil do 18. stoletja testament izraz nezaupanja, da bodo člani družine in drugi spoštovali zapustnikovo voljo.17 Zapustniki so posebej skrbeli za blagor njihove duše. Za ta namen je šel kar velik del premoženja. Da bi se po smrti zgodilo vse, kakor je želel in volil pokojni, so bila potrebna legalna jamstva, podpisi prič in določila o izvršiteljih testamenta. Nekateri drugi avtorji na odnose znotraj družine tega časa gledajo drugače kot Aries in menijo, da so bili bolj zaupni in neposredni.18 Pobožna volila baronice Kacijanar so obsegala približno tretjino zapuščine. Baronica poudarja dejstvo, da je napisala oporoko tudi zato, da ne bi prišlo med sorodniki do sporov, vendar v nadaljnjem besedilu večkrat navaja, da so oporočna volila dana iz ljubezni in ne iz dolžnosti, in s tem izrazi svojo navezanost do članov družine in ljubezen do vnukov in pravnukov. V 18. stoletju so začeli religiozne klavzule opuščati ali uporabljati zgolj kot konkretne obveznosti izpraznjeni uvodni ali sklepni del besedila. Skrb za dušo in telo je bila prepuščena sorodstvu. Oporoka je postala predvsem pravno 14 Philippe Aries, Geschichte des Todes, str. 121 si. Filip Arijes, Eseji o istoriji smrti na zapadu, Beograd 1989, str. 182. 16 Philippe Aries, Geschichte des Todes, str. 258 si. Filip Arijes, Eseji, str. 45 si., 174 si. Frederick Mount, The Subversive Family, London 1983; o delu glej Majda Černii, Subverzivna družina, Razpol I, Problemi in razprave IX-XI, 1985. dejanje, sestavljena je bila zaradi razdelitve zapustnikovega premoženja po smrti. Na podeželju seje ta proces zavlekel v 19. stoletje. Testament je dokument, ki je pisan po določenem obrazcu. V 17. stoletju seje ta začel z uvodno invokacijo: "V imenu Boga očeta in Sina in Svetega duha. Amen." Korenine te invokacije segajo daleč nezaj v srednji vek. Srečamo pa jo tudi še v nekaterih aktih 19. stoletja. Besedilo se je nadaljevalo s pobožno mislijo, da ni nič bolj negotovega kot ura smrti. Tako se je izrazil Karel pl. Jurič iz Struge in Prežeka na primer zelo slikovito: "...ker življenje vseh ljudi ni nič drugega kakor trave ali rože na polju, danes lepe in pokončne, jutri pa zaradi ostrega vetriča ovenele in posušene."19 Podobne misli pogosto srečamo v plemiških oporokah. Besedilne sestavine so se sčasoma spreminjale. 3. Oporoka baronice Barbare Kacijanar Baronica Barbara pl. Kacijanar je bila hči Gabrijela pl. Križaniča. O imenu in družini njene matere viri ne poročajo. Točni rojstni podatki baronice niso znani, najverjetneje pa je bila rojena med majem 1589 in aprilom 1590.20 Oporoko je baronica zapisala v maju leta 1671. Umrla je v aprilu leta 1673. V svoji oporoki je baronica Barbara pl. Kacijanar po uvodni invokaciji in intitulaciji zapisala omembo, zakaj je oporoko zapisala. Kot vzrok je navedla dejstvo, da človek nikoli ne ve, kdaj ga čaka smrt, ter željo, da ne bi prišlo med sorodniki do sporov. Sledila je obvezna navedba, da je bil testament zapisan pri zdravi pameti, polni zavesti in iz svobodne volje. Določil oporoke, ki jo je zapisala lastnoročno, se morajo držati njeni sorodniki in vsi drugi. Uvodoma baronica zapušča dušo Bogu, telo "materi" zemlji. Nato razloži svojo poslednjo voljo glede pogreba. Pokopali naj bi jo stanu primerno pri jezuitih v cerkvi sv. Jakoba v Ljubljani, v kapelici Device Marije. Izbrani kraj pokopa kaže na mentaliteto tistega časa. Ljudje so želeli biti pokopani čim bliže Bogu, Materi Božji in svetnikom. Telo je bilo po smrti prepuščeno cerkvi. Umrle so po večini pokopavali skupaj, tudi kosti so lahko zlagali v kostnice, važno je bilo predvsem, da so bili grobovi in kostnice na posvečenem mestu. Cerkvene predstojnike in premožne so pokopali v grobnice pod cerkvenim tlakom. ^ Testamenti H, št. 2, Karel Juritsch zum Strug vnd Preissekh; "..., wie allermenschen Leben, nichts änderst, als das graas oder blümlein auf dem feld, so heiif schön vnd volgestalt, morgen aber von einem Ieichten scharjfen windlein, verveicht vnd verdorret...". T) Sterb register der dompfar von 6 ten jäner 1658 bis 27 ten februar 1735, str. 61; V njem se navaja, da je bila ob smrti stara 83 let (Nadškofijski arhiv v Ljubljani). 92 Članki in razprave ARHIVI 26 (2003), št. 1 Matevž KOŠIR: Primeri starejših oporok v slovenščini, kijih hrani Arhiv Republike Slovenije, str. 89-114 V nadaljnjem besedilu baroničine oporoke so navedena pobožna volila. Jezuitom pri cerkvi sv. Jakoba je zapustila 2000 goldinarjev. Kapital naj ostane njim, obresti pa naj porabijo za nakup masnih plaščev in podobnega. Bratovščini Kristusovega trpljenja2' v cerkvi svetega Jakoba je zapustila 1000 goldinarjev. Za kapelici svetega Frančiška Ksaverija in Device Marije, kjer bo ležalo njeno telo, je namenila 1000 goldinarjev. 400 goldinarjev naj se porabi za nakup olja za svetilke. Trem bratovščinam Device Marije pri patrih jezuitih v Ljubljani22 je zapustila 300, avguštincem pred Spitalskimi vrati v Ljubljani pa 1000 goldinarjev. Obresti od te vsote bodo imeli za olje v kapelici Marije Loretske. Bratovščini svetega rožnega venca je določila 500 goldinarjev, kapucinom v Ljubljani in Kranju za hrano in blago 500 goldinarjev, Bratovščini svetega Rešnjega telesa pri svetem Nikolaju23 v Ljubljani zapušča 100 goldinarjev. Frančiškanom v Ljubljani je zapustila 100 goldinarjev. Menihi naj bi v zameno za denar, ki jim ga daje, zanjo maševali. Ob pogrebu naj se razdeli revežem 35 goldinarjev. Drugih 35 goldinarjev naj se porabi za nakup mesa, vina in kruha za ubožce v dveh ljubljanskih špitalih. Posebej za maše, ki se bodo brale takoj po njeni smrti, je namenila 400 in za pogreb 1000 goldinarjev. Za izvršitev teh določil je prosila rektorja jezuitskega kolegija v Ljubljani, ki naj jo tudi pokoplje. Rektor jezuitskega kolegija je bil njen spovednik.24 Ob pogrebu naj se da denar za reveže, maše in špital. Kupijo naj se sveče, črno blago, vse potrebno za pogreb in za cerkev ter naj se plača duhovnike. Preostalo premoženje je razdelila med dediče, čeprav se ni čutila dolžna, saj je svoji dve hčeri, Suzano, poročeno pl. Orsič in Ano, poročeno pl. Rasp, že odpravila s svojim "blagom" ter z več kot pet tisoč goldinarji, nakitom in srebrnino. 91 BratOVšCina z imenom "Congregatio Christi in cruce agoni-zantis" je bila ustanovljena leta 1660. Njeni člani so se s čaščenjem Kristusovega trpljenja in smrti želeli pripraviti na smrt. Razširjena je bila po vsej deželi. Člani bratovščine so se vsako tretjo soboto zbrali v cerkvi sv. Jakoba, kjer je imela bratovščina svoj oltar. Prirejali so procesije, posebno v postnem Času. (France M. Dolinar, Das Jesuitenkolleg in Laibach und die Residenz Pleterje 1597-1704, Ljubljana 1976. str. 78-79.) 22 Verjetno misli na tri Marijine kongregacije pri ljubljanskih jezuitih: na Kongregacijo Marijinega vnebovzetja, ustanovljeno leta 1605, na Kongregacijo Marijinega brezmadežnega spočetja, ustanovljeno 1605 in na Kongregacijo Marije Kraljice angelov varuhov, ustanovljeno 1640. (F. Dolinar, na v. d., str. 74-76.) 23 To je bila plemiška bratovščina z imenom "SS. Corporis et Sanguinis Christi". Delovala je pri škofijski cerkvi. Bila je ustanovljena istega leta kot ljubljanska škofija (1461). (F. Do- linar, nav. d., str. 77.) 94 V času, ko je pisala testament, je bil rektor jezuitskega kolegija Ferdinand Acatius (1669-1672). (F. Dolinar, nav. d., str. 143.) Poleg tega je ob različnih priložnosti pomagala vnukom in pravnukom. Kljub temu je iz ljubezni imenovala za dediče svoje tri vnuke: Janeza Frančiška in Boltežarja pl. Orsiča ter Marto pl. Petečič ali Patašič (Patatschitsch). Vsak naj dobi tretjino njenega premoženja, potem ko bodo iz štiri tisoč goldinarjev, ki jih je hranila pri gospodu pl. Jan-koviču, plačane bratovščine, cerkev in kot je zapisala. Pri gospodu pl. Benagliju je hranila dvanajst tisoč goldinarjev kapitala in pri kranjski deželi štiri tisoč goldinarjev. Dežela je igrala pri tem neke vrste banko, saj si je izposojala denar proti obrestim. Nadalje je zapustila svojima pravnukinjama Mariji Ani in Salomi pl. Moškon, vsaki po tisoč goldinarjev in pravnukoma Frančišku in Herbertu pl. Moškonu, vsakemu po petsto goldinarjev. Pravnuki in pravnukinje naj se izplačajo iz denarja, kije shranjen pri kranjski deželi. Glede premičnin je imenovala za izvršitelja oporoke pl, Orsiča. Ce ne bi mogel priti, naj bo izvršitelj gospod rektor jezuitskega kolegija. Pred sklepnim delom je dodala pridržek, da lahko ta testament še spremeni ali dopolni z dodatkom. Oporoka je sklenjena z obrazcem, kakršne v različnih oblikah srečamo na koncu testamentov in drugih pravnih aktov. Cesarja in deželnega kneza, deželnega glavarja ter vso gosposko prosi, da naj ne pustijo, da bi se kaj storilo zoper ta testament in naj poskrbijo, da bo storjeno, kot je zapisala. Pri tem se sklicuje na klavzulo splošne deželne zaveze za škodo. Dolenc25 meni, da klavzula v oporoki pomeni le nekakšno slovesno poudarjanje popolnoma svobodne volje zapustnika. Klavzula se je običajno nanašala na nepremičnine; z njo naj bi prišlo do hitrejše poravnave škode, ki bi utegnila nastati zaradi neizpolnitve pogodbe.26 Ta del oporoke je zapisala 24. maja 1671. Pod besedilom je pečat in podpis Barbare, baronice Kacijanar. Tri dni zatem sta bila zapisana dva pripisa, prav tako lastnoročno od Kacijanaričine roke, V prvem pripisu ponovno pooblašča za izvršitelja oporoke rektorja ljubljanskega jezuitskega kolegija in Franca pl. Orsiča, Poleg tega prosi deželnega glavarja ali njegovega namestnika (deželnega upravnika), naj poskrbita, da bo gospod pl. Benaglia obema izvršiteljema oporoke izročil denar, ki ga ima shranjenega pri njem. V drugem dodatku sešteje ves svoj kapital, ki znaša 20 tisoč goldinarjev in še enkrat na kratko zapiše, kako naj se razdeli. Cerkev sv. Jakoba, bratovščine in 25 M. Dolenc, Pravni institut "Klausel des allgemeinen Landschadenbundes" v slovenskih deželah, v: Zbornik znanstvenih razprav, VÜ/1929-30, str. 48. 9 S. Vilfan, Die Klausel des allgemeinen Landschadenbundes als rechthistorisches Problem. V: Festschrift Berthold Sutter, Graz 1983, str. 445-458. Članki in razprave ARHIVI 26 (2003), št. 1 Matevž KOŠIR: Primeri starejših oporok v slovenščini, kijih hrani Arhiv Republike Slovenije, str. 89-114 93 menihi so dobili skupaj 6900 goldinarjev. Posebej za pogreb, maše takoj po smrti in reveže je namenila skupaj 1470 goldinarjev. Štirim pravnu-kom je zapustila 3000 goldinarjev. Kar je ostalo, to je bilo 8630 goldinarjev, so si razdelili trije vnuki, ki so bili glavni dediči.27 V nemški kopiji testamenta je navedeno, da gre za goldinarje deželne, se pravi kranjske veljave. Ni pa jasno, ali tudi drugod vedno govori o goldinarjih deželne veljave. V slovenskem testamentu namreč uporablja naziv "rainis", oziroma ponekod v nemškem kratico rx., iz česar lahko domnevamo, da gre za renski goldinar.28 Vse to je zapisala lastnoročno, pečatila s svojim pečatom in za to prosila še številne plemiče, ki so podpisali in pečatili ta testament kot priče. Na koncu je naveden datum 27. maj 1671, sledi sedem podpisov in pečatov prič ter pečati in podpisi zapustnice. Na pečatu baronice Kacijanar je upodobljen njen grb. Sestavljen je bil iz dveh družinskih 97 Baronica Kacijanar je zapustila kar 34,5% denarnega premoženja cerkvi (bratovščinam ipd.). Drugi zapustniki niso bili tako radodarni do cerkve: tako je npr. Katarina pl. Schwab v testamentu, kije bil sestavljen v Ljubljani 10. aprila 1624, zapustila cerkvi, kjer bo pokopana le 100 goldinarjev, 100 za oba ljubljanska špitala, vse ostalo, to je 7200 goldinarjev in posest, pa sorodnikom. (AS, Testamenti II, lit. S, št. 5.) Bernardin pl. Barbo je namenil 3000 goldinarjev menihom in cerkvi, vse ostalo premoženje, kije znaSalo 17267 goldinaijev in posest, je zapustil sorodnikom. Cerkev je dobila v tem primeru približno 15% zapustnikovega denarnega premoženja. Testament je bil sestavljen na Dunaju 29. decembra 1627. (AS, Testamenti H, lit. B, št. 5.) oo Za predstavo, koliko je bil vreden goldinar kranjske veljave v času, ko je baronica Kacijanar pisala testament, si lahko pomagamo s cenami žita. Leta 1671 je mernik (26,5 litra) pšenice stal 46 krajcarjev, mernik rži 32 krajcarjev, prosa 30 krajcarjev in ajde 22 krajcarjev. En goldinar je bil vreden 60 krajcarjev. Leta 1673 je mernik pšenice stal 50 krajcarjev. Cene žita so namreč nihale glede na letino. Cena za mernik pšenice med leti 1660-1690 se je gibala med 42 in 66 krajcarji. Goldinar avstrijske (nemške) veljave je imel vrednost 16,78 gramov čistega srebra. Ta goldinarje predstavljal funt dunai skih denaričev in se je imenoval tudi cesarski ali renski goldinar. V drugi polovici 17. stoletja mu je vrednost padla tako, daje leta 1692 pomenil 12,59 gramov čistega srebra. Goldinar kranjske veljave je imel približno za 16% manjšo vrednost kot goldinar avstrijske veljave. Razmerja kranjske in nemške valute so bila v letu 1701 naslednja: 84 goldinarjev 22 krajcarjev 2 dčnariča nemške valute je bilo 100 goldinarjev kranjske valute; 100 goldinarjev nemške valute je bilo 118 goldinarjev 31 krajcarjev in 1 denarič kranjske valute, (Vlado Valenčič, Žitna trgovina na Kranjskem in ljubljanske žitne cene od srede 17. stoletja do prve svetovne vojne. Razprave SAZU X, Ljubljana 1977, str. 139. — Sergij Vilfan, Temelji in razvoj denarnih sistemov v slovenskih deželah do 17. stoletja. Zgodovinski časopis 49, 1086, št. 4, str. 397-412.) Za 20 tisoč goldinaijev si lahko sredi 17. stoletja kupil manjše gospostvo. Tako je bilo za ta denar kupljeno leta 1654 gospostvo Turn ob Ljubljanici. (Majda Smole, Graščine na nekdanjem Kranjskem, Ljubljana 1982, str. 513.) grbov, ki sta bila upodobljena vsak na svojem ščitu. Nad ščitoma je krona s tremi roglji. Na vrhu grba nad krono so zapisane kratice njenega imena B[arbara] K[acijanar] F[reiherrin] G[ebo-ren] V[on] Kfrižanič], V sredini med obema grbovnima ščitoma, ki se pod krono z zgornjima vogaloma ščitov stikata, je upodobljeno veliko sidro. Na desnem ščitu je grb družine Kacijanar, na levem grb družine Križanič. Grb družine Kacijanar je sestavljen iz sedmih polj. Na srednjem je upodobljen orel, na polju nad njim je puščica, na polju pod njim križ. V dveh desnih in dveh levih poljih so upodobljene živali, verjetno panterji in levi. Grb družine Križanič je sestavljen iz treh polj. V zgornjem polju je upodobljena riba, srednje polje, ki je manjše, je prazno, v spodnjem je upodobljen rak. 4. Besedilo slovenske oporoke29 Prečrkovanje slovenskega testamenta je natančen prepis izvirnika z izjemo črk s in z. Črko s uporablja tako za s kot z, zato je v transkribirana v skladu z današnjo normo. Dolgi / je tran-skribiran dosledno, kot je zapisan. Veliko začetnico je včasih težko razbrati, posebno pri črki j. Besede so prečrkovane tako kot so zapisane -po več besed skupaj, čeprav bi po normi morale biti zapisane s presledkom. Primeri pisanja več besed skupaj so dokaj pogosti in zahtevajo pri branju teksta nekaj pozornosti. Interpunkcija je enaka kot v izvirniku. Besede so izjemoma dopolnjene, ko gre za okrajšave ali očitno napako, vendar vedno tako, da je popravek razviden v oglatem oklepaju npr,: Jakov i č = Ja[n]kovič. Oporoka je zapisana v humanistiki. Pri pisavi piše nekatere črke v nemški kurzivi: u, h, ch, z. Opombe iz teksta so označene s črkami. Celoten snopič, na katerem je zapisan slovenski testament, obsega deset listov, folio formata, od tega je vsebina testamenta zapisana na enajstih straneh. Besedilo slovenskega testamenta: Vtim, jmenu, Boga ocheta, jnoi sinu, jnoi sue-tiga duha, Amen, spoznam, jnoi dam naznunie, jest Barbara Khazianarica, raniciga30 gospud irga31 Baltifara Khazianara fraihera, zapufchena udoua, roiena Krifanich, dasarn pomislila inosam razmislila, dasam jest, kakor usi drugi mertuachki ludi, tismerti poduerfeni, jnoi dani nasuitu nich, gui/ni/ega kakorie tasmert, tiga chlouika, tudi pak nich, neguifnifega, kakorie taura tesmerti, jnoi lipftga kakor posuoioi smerti, mei Jlahtu ino usimi drugimi dobra ordinga, zauolu tiga zapufcheniga Blaga storiti, dabi 29 AS. Testamenti H, lit. K, št. 14. Pokojnega. "3 1 Verjetno pomeni blagorodnega. 94 Članki in razprave ARHIVI 26 (2003), št. 1 Matevž KOŠIR: Primeri starejših oporok v slovenščini, kijih hrani Arhiv Republike Slovenije, str. 89-114 flahta inoi usi, obene jeringe32 neimali, zauolu tiga samsi pridobrim zdrauiu tiga fiuota, inoi pridobri mochi, jpraui pameti, inoi zastupnosti jnoi priobenoi jeringi, napri uzela inoi razmislila, jzmoie dobre uole, jednu ordingu jnoi tastament storiti, pokoterimbise moi flahta, jnoi usi drugi zamoiu uolu, imaiuse derfati, khatera ordinga, ali tastament zmoiam las[t]nom rukom nas napisan inoi firtigouan, inoi zmoim lastnim pechatom zapechachtin,33 narpopri gospudi Bogu, ochetu nebefkomu, preporuchim inoi zafafam moiu bogu potim bofim pildu, stuorienu, dufu koteru gospud Bog, skuzi suoiu suetu gnadu, ino profnu diuice marie, ino usi h suetnikou, ino angelcou, oche nebefko34 kralestuo odpelati, moie truplo pak, jeno timateri zemli odkudarie priflo, pri patrih lesouitarih, ucirkui suetoga jakopa, ukapelici diuice marie, pokopano biti, jno nikar zmanom, ueliko prangati, usai pomoiem stanu pokopana biti, suetimi mafami, jno suichaml, posuete cirkue nauadi, jmase oprauiti, jnoi nich odlafati, tetmtch suete mafe prece, jedno zadrugim oprauiti, posuete cirkue rumadi, jno pomoim pokopalifchu, proti usim kakor, Budem ordnala inu zapisala, seimaiu usi derfatP5 dr(u)gimu zafafam mo zapufcham, cirkui suetoga jakopa, tiga touaruftua jezusoua dua taufent36 rainif od tih ftirih taufent, koterisu per moimu gospud stricu gos[pudj juriu iankouichu, uleti uift ino maningi, da ima kapital ostati za cirkau, na uechne chase ino jhinteresu, se ima en lip cir kakorsu masni guanti, ali pak kai od srebernine kupouati, jno ta kapital, seruma malo nu veliko na drugo obernuti, Jest tudi zafafam ino zapufcham, Bratoufchini kristaseuiga terplenia, cirkui suetoga iakopa kir bude moie telo lefalo, ledno taufent rainif, od tih koterisu pri gosp ia[n]kouichu, leti uift da bude Bratoujfjchina imala na uechne chase, od jnterescP7 enu pomoč h, suichum ino drugim potribnim38 richim, akobi pak nemoglo biti dabi kapital naguifnom mistu useli ostal, tako ochem dase istih taufent rainif stoiri, en srebern pild diuice marie, falos[t]ne jno lednem krucifiks, z.atu bratoufchinu, undar bih otila raifi dabi kapital useli ostal, jnose preporuchim dabudu pustili zame maseuati, Jest tudi zafafam ino zapufcham, zakapelicu suetoga siueriusa cirkui, suetogajakopa, ino zakapelicu diuice marie, kir bude moie telo lefalo, jedno taufen[tj rainif, katerisu pri 32 Spora. Konec prve strani. Pod tekstom podpis: "Barbar[aj Kazic'--nerica vdoua frai[n]". 34 "ko" je zapisan nad vrstico. 35 Konec teksta na dragi strani. Pol strani je nepopisane. 36 "tausent" je napisano zgoraj nad vrsto. 37 Obresti. "JO Prečrtani črki "di". gospudfuduj jankouichu, uleti uift dase puste,39 ftoritiftiri sreberni loibteri,40 dua za oltar diuice marie,41 kir bude moie telo lefalo, dua pak zakapelicu suetoga franzifka siueriusa, jno ochem dabudu lete laitare uchasi nucali bratou-fehna kristuseuoga terplenia, Zopet zafafam ino zapufcham. ftiri sto rainif duimaiu gosp patri [jejzouitarie od tih ftiri sto R42 jnterese za lampu ulie kupouati, na uechne chase, ukapelicu diuice marie kir bude moie telo lefalo, tno tudi za lampicu kotera sakipetak gori, na oltaru sueto[ga] siueriusa Bratoufchincim trim, diuice marie, pripatrih iezouitarih ulublani zafafam tri sto rainif, toie sakoi bratoufchini sto rainif, taki uift daimaiu brutoufch[i]na pustiti zame mafeuati Auguftinarom pred fpitalskimi urati, zafafam ino zapufcham, iedno43 taufent rainif od tih ftirih taufent, koterisu prikranski lonchouti,44 taki uift duimaiu na uichne chase od toga jnteresa, za iednu lampu ulie fgati ukapelici diuice marie, loretanski kar pa ostane od interesa od lampe ulia tobudu uftualipatri na uechne chaze, Bratoufchini suetoga rofenkranca, zafafam pet sto rainif utaki uift daimaiu zame izause moie mertue pustiti mafeuati, jno akobise leta brutoufchina kamo prenesla, tako daima tih pet sto R, pritoi cirkui pri diuici marie ostati,45 kapucinarom tim lublanskim ino kranskim, zafafam pet sto rainif, utaki uift da karim bude ukuhinu potriba, ali uina ali masla ali platna, daimse ima daiati, dokle bude tih pet sto R terpilo jnoih zjauefem dabudu zame mafeuali, Bratou[fjchini suetoga rifnoga telesa zafafam, prisuetom rniklaufu iedno sto rainif, taki uift da imaiu brcitoufchina pustiti zame mafouati, frančiškanarom zafafam iedno sto rainif, taki uift daimaiu zame ino za moie mertue mafeuati, Jest zafafam pet itrideseti rainif dase ima bofchem razdiliti omoiem pogrebu Jest zafafam pet itrideseti rainif, taki uift dase ima kupiti, mesa uina ino kruhu bofcem tih duih fpitalih ulublani, zakoteri fpital, duakrat jisti inoi piti dati, da budu zame boga molili Jest zafafam, ftiri sto rainif, za mafe, daimaiu mafeuati prece pomeni ino nikar ad lafati46 Jest zafafam ino zapufcham, jedno taufend rainif za moi pogreb, jno kai on tiche moiega Prečrtana beseda "storiti". 40 Svečniki. 41 Konec tretje strani. Pod tekstom podpis: "Barbarfaj Kazia-narica vdoua frae[in]". 42 R je kratica za "Reichsthaler". "Reichsthaler" je bil vreden 70 krajcarjev, goldinar pa 60 krajcarjev. 43 "iedno" je zapisano zgoraj. 44 Deželnih stanovih 45 Konec četrte strani. Pod tekstom je podpis: "Barbara Kazi-anerica vdoua fr[e]i[n]". 46 Konec pete strani. Pod tekstom je podpis: "Barbara Kaziant rica vdoua freifn]". Članki in razprave ARHIVI 26 (2003), št. 1 Matevž KOŠIR: Primeri starejših oporok v slovenščini, kijih hrani Arhiv Republike Slovenije, str. 89-114 95 pogreba, kaisam zafafala za pogreb ino zamaje, jno kaise47 ima razdiliti bo/ceni ino fpitalom, zatiga uolu prosim inose preporuehim moiemu spouidniku, ino gospud pater rekturu da oni to use krukam uzameiu, ino zuisto oprauiu, moi pogreb jno zamaje ino bofcem ino fpitalom ino dase kmoiemu pogrebu kupiu bintlehti,48 suicbe bopni49 cherno sukno za cirkau, ponauadi, ino da se plachaiu dubouni, koteri budeiu moie tela sprimili mefnari, ino ti drugi koteri budu kai pomagali, azamafe sam posebi tU gori zgorai, ftiri sto R zafafala, ino prosim ino prepouim dase nima malo niueliko pomeni predigouati Jno ako lih nišam dufna, obeniga ierba Storiti, ino tudi nišam nich dufna moiem unvkam, ino preunukam, doklersam moie dui k[e]heri, kakor gospu suzanu orfichku, jno gospu onu ros-pouku Jasam ih mufu dala ino izmoiega blaga od prauila, inoim dala usakoi uech, neg pet taufent rainif posebi fornuz ino smuk jno srebernine, daie ueliko uechiga stanu, koterim nih starifi tuliko nedadu kulikosam, jest nim dala ino potlem sam im daiala kcheram ino unukam, ino preunukam kai ni bilo odnih50 ocheta blaga te-much izmoiega prauoga, lastnoga blaga use karsamim popri ali potli daiala, kakor sam udrugim pismu zapisala, tako nikar izdufnosti temuch51 izlubezni jest postauim inoi jmenuiem, jno justituiram, za ierbe gospud Johaneza franciziska orficha, jno niegouoga brata gospud Baltifara orficha, jno nih sestru gospu martu patachichku, moie unuke, leti uifi, da oni za dobro [v]zametu, slegitimu toie tretim dilom moiga blaga, kotero pomoie smerti ostane, fenkfnge zitnai, koterosam popri,53 cirkui s ue toni u jakopu fenkala,54 karie pri gosp iankouichu, koteri ftiri taufant, su za cirkau, za bra-toufjjchinu kristuseuoga terplenia, jno zalaih-tare zakapelu, diuice marie, ino suctiga siue-r i lisa,— na minieni kakorsam zgorai tukai postauila ino zafafala, zunai togaie moi kapital pri gos [p] benaliu duanaiest taufent rainif, pri lonchouti ftiri taufent, leta dua kapitala zastupim moie Blago kotero stori fesnaiest taufent56 rainif od koterih budu moie ierbi, imali treti dil kakorsam tu gori zapisala,57 ali uendar popri se 47 Beseda "kaise "je zapisana preko prečrtane besede. 48 Bakle. 49 Grbi. 5® Konec šeste strani. Pod tekstom je podpis: "Barbara Kaziane- rica vdouafreien". 51 Prečrtano in spackano "izlub". s? "leti iti si" je zapisano zgoraj nad vrstico. 53 Tri besede prečrtane. 54 Tri besede prečrtane. 55 Najprej napisano "namien " in prečrtano, ker je zmanjkalo pro- stora ob koncu vrste. "tausent" je napisano zgoraj nad vrstico. Od "ali uendar popri" do konca odstavka zapisano nekoliko bolj stisnjeno — verjetno pripisano kasneje. moreiu, ti odmene z,afafani legatie, duhotmi, moi pogreb jno karie kniemu, potriba, suete rnafe ino useto karsam tukai od zgorai, zafafala plachati ino oprauiti, jno ako lih nišam dufna moim preunukam, nich kakosam tukai gori ufe zapisala, tako nikar izdufnosti temuch iz lubezni iest zafafam mariani mufkunouki jedno taufent rainif pri lonchouti5* Salmiki mufkunouki iedno taufent rainif, francifkv mufkunu, pet sto rainif, herbartu mufkunu, pet sto rainif, toie tim ftirim moiem preitnuchicam, tri taufent rainif, koteresu pri kranskojm] lonchauti Ja si obderfm gualt ali moch, leta tastament pustiti, ali drugo ga storiti, inoi s tim istim, kakosemi bude uidilo, zmoim blagom obernuti ali storiti.59 Jno kar antiche farenfi0 blaga, tose nima malo mi ueliko imentirtf1 temuch kakor se bude nuflo udrugom pismu, aH uuentariifi2 dase ponem jmaiu kuntetirat usi, jest postauim inoi jmenuiem gospud Johaneza orficha, kenimv exsekutora tiga moiga, tastamenta jno akobi gosp orfich, zdaici nemogel63, priti pomoioi smerti, tako64 prosim gospfudaj patra rektura, jno moiga spouidnika, da nich zmoim truplom nechakaiu ino spogrebom ino suetimi mafami ino da nebude obeniga pomankania, ino akobi nebilo dinarieu predrukami, takose ima od kapitala uzeti keterie pri gos[pudu] benaliu kai antiche pogreba ino z maf ino bofchem dase prece oprane ino placha glihi uifi tim duho[v]nini ino usim kote resam tugori tastamentu zafafala ino nunie spumnila, inoi prosiminose preporuehim gosjpudou] patrou iezouitarou gosfpuda] patra prouinciala inoi gospufda] pat[raj rektura da name nepozabiu sue timi mafami i molituicamfi5 Jnoi kadarbi naleti moie fafti, ino zadni uoli, inoi tastamentu, kai uenim ali drugim punktu, na defelski, ordingi, praude jnoi salemnitetu,66 man-kalo ino potribno Bilo, tako kouse karki doli gre, jno zakoteriga, uolu Bise imali praudati, jno difputirati pomoie smerti, tako touse nadomistim, jno dopulnuiem, utaki uifi, ako leta moia faft nemore, obstati za tastament, tako nai uala, za codicil, ali usaku moiu zadnu uolu, Jnoi nato pokorno prosim nih cesarske sutlosti, nafega defelskoga firfta, ino nafiga gos- C o Konec sedme strani. Pod tekstom je podpis: "Barbara Ka-zianerica frai[n]". 59 Običajen obrazec, ki pomeni, da si jemlje pravico spremeniti testament, če seji bo zdelo to potrebno, Premičnine. Popisovati. 62 Popisu. "nemogal" je napisano zgoraj nad vrstico. 64 Prečrtana črka "p". Konec osme strani. Pod tekstom podpis: "Barbara Kazianarica vdoua freie[n J". Verjetno pomeni slovesu. 96 Članki in razprave ARHIVI 26 (2003), št. 1 Matevž KOŠIR: Primeri starejših oporok v slovenščini, kijih hrani Arhiv Republike Slovenije, str. 89-114 pud loncautmana,67 inoi usu gospocku, dcdmaiu leta moi tastament, zadnu uolu jnoi faft, terditi, jnoi nich pustiti od obenoga, zuper andlati ali difputirati, ampak braniti inoi Jermati, ampak natim biti, da skuzi od zgorai imenouanoga, ta-stamenta exsekutora, ino gospud patrou iezoui-tarou, bude use dopulneno ino use plachano, ino odprauleno use legate, duhoune sachom smochom gospud loncautmana, letu motu po-slidnu uolu inoi tastament usih zadarfanih punk-tih, do pulniti use persauezi, gmaini kranske, lontfadenpunta,69 praui prichi jno spoznaiu, leti ga tastamenta, samga skuzi, jnoi skuzi moiom lastnom rukom usega pisala, jno pod pisala, jno Zjnoim lastnim pechatom zapechatila, jnoi risni-chnomu spoznaniu, ino zafihraniu, sam iest lete od zdolai gospude, čilo lipo prosila, dasu oni letu moiit fafut ali tastament, fnih lastnimi ruka-mi podpisali ino pechatili sapechatili, usai re-chenim gospudom preže Jkode, datum, 24 maia 1671, (pečat in podpis) Barbara Kazianerin wittibfrain prosim pokorno gnadliuoga gospud loncauta-rnarui, ali niegouoga namistnikct,70 da zdaici pomoioi smirti nalofe gospjudu] benaliu, da se dinarie dadu od kapitala tih duanaiest taufent za pogreb ino za mafe ino karsam zafafala, boga ime jno duhounim, ino kadarbi zdaici nebilo kpogrebu inoi zamafe tih dinarieu kakorsam tugori utastamentu zapisala inoi zafafala jnobi naposudu uzeli gospud pater rektur, namisti gospud johaneza francifka orficha kakor eniga exsekutora, tako dase niemu jno kolegiamu lublanskomu zdaici od moiga kapitala placha jno p rese jkode dirfi, datom 27 maia 1671 (pečat in podpis) Barbara Kaziainurica v[doua ] f[rein ] Jno da pa nebude obenoga, umoiem tasta-mentu, sprichouania ali kakoue jeringe, kote-rebise moglo od koteroga zgoditi, zauolu ftirih taufent rainif, kateri lefe nainteresu, pri gospud iankouichu, koterihsam umoiem tastamentu, bila od luchila tukai gori inoi od pisala, od moiga blaga jno under ulegute ali fafingu, tako tukai zopet imenuiem jno spoznam, daie usa fupstan-cia, jno kapital moiga blaga, duaieseti taufent rainif od keteria 1 legitima bude zamoie tri jerbe, 07 Deželni glavar. Konec devete strani. Pod tekstom podpis. "Barbara Kaziane rica vduouafrai[n]". ® Krajša oblika klavzula splošne deželne zaveze za škodo. 70 Tu gre za deželnega upravnika, tako se namreč običajno prevaja "Verwalter". Izraz upravnik se je kljub nekaterim pomislekom, uveljavil v pravni terminologiji. Ustreznejši prevod bi sicer bil deželni namestnik, 7' "keterih"je zapisano zgoraj nad vrstico. tukai utastamentu jmenouane, undar ochem da teiste ftiri taufent rainif, koterisu pri gospud jankouichu, ostaneiu kakorsam tukai tastamentu, postauila jno zapisala, da za cirkem suetoga jakopa, dui taufent rainif, aza Bratoufchinu kri-stusouiga terplenia taufent rainif, za ftiri sre-berne laitare, za kapelu diuice marie dua, laitara, aza kapelu suetoga siueriusa dua sreberna laihtara, datum 27 maia 1671 (Pečat in podpis) Barbara Kazianerin willib jrairp- (Sledijo pečati in podpisi:) Barbara Khazianerin wittib frain Johan f[reicher] B[aptista] Eggkh m[anu] p[ropria ] J [ob st] J[akob] g[rajf] v [on J Gallenberg m[,anu] p[ropriaj Johan Fridrich v [on] Trillegkhfr[ei]h[e]rr Gabriel Lukhantschitsclf3 manu propria als erbettener mit fertiger und ohne schaden Adam Dinzf4 m[anu] p[ropria] als schrifftlich nambschafftgemachter mit fertiger Johan Baptista von Pättenekh m[anu] p[ropria ] Hanns Peer m[anu] p[ropria] (Na hrbtni strani zadnjega lista je opomba:) N[ota] B[ene]: dissen mainen lezten willen oder testament, bitt ganz demitig, nach mainen absterben also recht von Ihr grejf[lichen] excelfenz] hern herren Landtshaubtmann etc[etera] oder dero angesezten herrn ambts Verwalter, Zueröffnen, wnd auf den Landsrecht mit der eröffnung, nicht zuerwarten. (Podpis) Barbara khazianerin Wittibfrain toie moia uola Testament je pečaten s sedmimi pečati podpisnikov in z osmimi pečati Barbare pl. Kacija-nar, ki so pritrdili vrvico, s katero je bil testament zvezan in zaprt. Pri odpiranju testamenta so prerezali vrvice, niso pa poškodovali pečatov. Testament je bil zaprt tako, da so se videli podpisi in pečati ter zgornja v nemščini zapisana opomba (Nota Bene). V tej opombi baronica Ka-cijaner ponižno prosi, da odpre testament deželni glavar ali njegov upravitelj. Testament naj se odpre takoj po njeni smrti, in naj se ne čaka na odprtje pri deželni pravdi. Opombe ni zapisala sama, podpisala pa jo je sama in poudarila "to je moja volja". 7? Konec desete strani. 73 Višji deželni sekretar na Kranjskem. 74 Deželni knjigovodja na Kranjskem. Članki in razprave ARHIVI 26 (2003), št. 1 Matevž KOŠIR: Primeri starejših oporok v slovenščini, kijih hrani Arhiv Republike Slovenije, str. 89-114 97 5. Besedilo nemške oporoke Poleg slovenske oporoke se nahaja še nemška kopija testamenta, ki ga ni pisala Kacijanarica. Nemški izvod je prevod slovenske oporoke in ni potrjen s pečati in podpisi prič. Na koncu nemškega izvoda je samo Kacijanaričin podpis in njen pečat. Nemška kopija testamenta ni bila zaprta in zapečatena. Nemška kopija je bila zapisana naenkrat v celoti in zagotovo ne pred 27. 5. 1671. Ohranjena kopija je zelo verjetno nastala šele konec marca 1673, istočasno (ali vsaj približno v istem času) kot dodatek. Tej domnevi v prid govori kar nekaj dejstev. Dodatek je bil zapisan 28. 3. 1673, to je nekaj dni pred baroničino smrtjo. Tako nemška kopija kot dodatek sta zapisana na enakem papirju (enak format, enak vodni znak), medtem ko je slovenski original zapisan na papirju nekoliko večjega formata z drugačnim vodnim znakom. Podpis Barbare Kacijanar tako na dodatku, kot na kopiji se očitno loči od drugih njenih podpisov, saj je oba podpisa zapisala s tresočo roko. Tresoča roka je posebno vidna pri malem b in zvezi kh, ki sta si posebno podobni in se ločita od podpisov na slovenski oporoki. Končno se je le na kopiji in na dodatku podpisala Khazianerica, oziroma Khazianerin, sicer se je vedno podpisala Kazianerica, oziroma Kazianerin. Nemških kopij je bilo verjetno več, nastale so verjetno zaradi želje njenih dedičev. Tako se ena kopija (morda celo ta, ki se sedaj nahaja poleg slovenskega testamenta) omenja v zapuščini Janeza Krstnika pl. Moschona v letu 1681.75 Po smrti baronice Kacijanar je tajnik deželnega glavarja na Kranjskem gospod Henrik Matej Svajger pl. Lerchenfeld izročil deželnemu glavarju na Kranjskem Wolfgangu Engelbrechtu pl. Turjaškemu zapečaten (slovenski) testament skupaj z dodatkom. Ob tej priliki sta bila oba odprta in prebrana.76 Pri prečrkovanju nemškega teksta sem pisal z veliko začetnico osebna in krajevna imena, besede, ki stojijo na začetku stavka in nekatere nazive (npr.: Mayestat) ne glede na to, kako so zapisani v izvirniku. Vse ostale besede so zapisane z malo začetnico ne glede na to, kako so zapisane v izvirniku. Interpunkcije v besedilu in delitev besed je usklajena z današnjimi gra-matičnimi interpunkcijami. Pri tem sem upošteval pravila za izdajo nemških tekstov.77 Črk nisem spreminjal, le ostri B sem prečrkoval kot 75 AS, Zap. inv. XXXI, lit. M, St. 33, str. 13. 76 Jezuitski dnevnik (Diarium P. Ministri) 1672-75; AS Rkp. I 33r, Str. 220-222. 77 Johannes Schulze, Richtlinien für die äussere Textgestaltung bei Herausgabe von Quellen zur neueren deutschen Geschichte, v: Blätter für deutsche Landesgeschichte 98, 1962, str. 1-11; Empfehlungen zur Edition frühneuzeitlicher Texte, Archiv für Reformationsgeschichte, Jahrgang 72, 1981, str. 299-315. ss. Kratice so razrešene tako, da je manjkajoči del teksta dopolnjen in označen z oglatim oklepajem [ ]. Tekst je zapisan v nemški kurzivi. In namben der allerheiligisten vnn vnzert-huilten Dreyfaltigkheit Gottes Vatters, Sohns vnn heiligen Geistes, amen. Ich Barbara Khaziänerin ain geborne Khri-schänitschin, des wollgebornen herrn, herrn Georgen Balthäsürs Khaziäner freyherren see[Hg] hinterlassne wittib friiu Bekhenne hiemit vnnd thue khundt jedermenigkhlich, das ich mit wol-bedachten muett vnnd reüfflich erwogen, wie dass ich, gleich wie andere menschen alle, dem gewissen todt vnterworffen, wie auch nichts gewisse rs sey in der weit als das sterben, nichts vngewissers aber als die stundt des todts. Zu dem auch nichts bessers seye (zur abwendung aller irrung vnnd strittigkheit, welliche sich zwischen meinen befreundten, vnnd anderen meinetwegen, eraignen möchten) als von wegen des zeitlichen guett ain richtige Ordnung vor meinen todt für-zukheren. Alss habe ich mir, bey annoch guetter gesundtheit vnnd leibs eräfften, bey vnuerrugkh-ten verstandt, aus freyen aigenen willen vnnd vngezwungener weis, ain Ordnung, testament vnnd disposition von meinen verlass, nach wel-licher sich meine befreundte vnnd alle andere von meinetwegen richten vnnd halten sollen, aufzurichten fürgenomben. Welliches testament habe ich auch mit meiner aigenen handt vnterschriben, vnnd mit meiner adelichen Signatur verpet-schieret. Am aller ersten, beuilche ich meine, nach dem ebenbildt Gottes erschaffene seel in die hündt Gottes des allmächtigen, welliche wolle der allerhöchste durch sein vnermessene genadt, durch die fiirbiltt der allerseeligsten jungkhfrauen vnnd muetter Gottes Mariae, allerlieben heilligen engein vnnd ausserwöhlten Gottes, in dass himmlische reich auff[nemben] vnnd annemben. Meinen sterblichen leib aber, beuilche ich meiner muetter der erden, daraus es genomben worden. Diser soll nach christliche catholischen gebrauch, meiner standt zwaP^ gemäss, doch aber nit mit sonderen pracht vnnd gepriing, bey denen patri-bus societatis Jesu alhier zu Laybach in st. Ja-cobis khirchen, in Vnnser lieben frauen Capellen begraben vnnd bestättet werden. So will ich auch, vnnd disponiere, das79 nach meinen tödtlichen hintritt, alsobaldt vnnd ohne ferrern aufzug die heilige meesopffer, mit kherzen vnnd anderen durzue nöttigen suchen sollen fleyssig vnnd ge-threu verrichtet vnnd gelesen werden. Nach meiner bestättung vnnd begräbnus aber, über mein verlass vnnd das zeitliche, sez.e, statuiere, disponiere vnnd ordne nach folg linder gestalt. Der Khirchen der societet Jesu alhier zu Laybach, legiere ich, von denen jenigen bey meinen 7R Konec prve strani. 79 Prečrtano "also". 98 Članki in razprave ARHIVI 26 (2003), št. 1 Matevž KOŠIR: Primeri starejših oporok v slovenščini, kijih hrani Arhiv Republike Slovenije, str. 89-114 herrn vettern herrn Georgen Jänkhovitsch am Interesse ligunden viertuusendt gülden (zway-tausendt gülden rxß'J sollicher gestalt, dass jezt gemeldte zwaytausendt gülden zu ewigen z.eiüen der khirchen St. Jacobi soc[ietatis] Jesu, als ain cäpitäl verbleiben, vnnd kheines weegs änderst wohin verwendet werden. Von den verfallenen Interesse aber, sollen daruon ornat, meesge-wändter, silber geschmeidt, vnnd dergleichen zur notturjft vnnd zicrde der khirchen nottwendige suchen erkhaufft vnnd procuriert werden. Der bruderschtdft der todtangst Christi an dem heiligen creüz verschaffe ich von dem, bey herrn Georgen Jankhouitsch meinem herren vettern, ligunden gelt, ain tausendt gülden rx.82 in diser mass vnnd numier, dass wollgedachte bruederschafft soll dasselbe gelt zu ainen cäpitäl machen, vnnd von den vetfallenen Interesse für die kherzen, vnnd andere nottwendigkheiten Vorsehung thuen, vnnd also ain hiiljf daruon haben. Wär aber doch das gedachte 1000 /,83 nicht mächten an ein sichers orth als ain cäpitäl auf den Interesse nidergelegt werden. Alss verschaff ich das in solcher begebenheit wollgedachte brueder schafft der todtangst Christi in bemeldten st. Jacobi khirchen der societet Jesu zu Laybach, bemeldte tausendt gülden zu sich nembe, vnnd darfür ain silbernes crucifix sambt dem bildt der schmerzhajften muetter Gottes vnter dem creiiz, verfertigen lasse. Sonst vnnd in übrigen wäre mein wünsch, vnnd grössers verlangen, das die 1000f,84 möchten an der Interesse als ain cäpitäl zu ewigen Zeiten still ligen. Vnndt beuüch mich der bruederschajft, das sy für mich wirdt lassen mess lesen. Für die zwo cäpellen, nemblichen Vnnser lieben frauen, vnndt st. Francisci Xavery, in abgedachter st. Jacobi der societet Jesu khirchen, verschaffe ich von den jenigen bey meinen herrn vettern, herrn Georgen Jankhouitsch ligunden gelt, auch ain tausendt gülden rx. Damit von sollichen gelt vier silberne leiichter, z.ween zwar für den altar Vnnser lieben frauen, in dero cäpellen ich mein ruhebettl haben werde. Zween aber auf den altar st. Francisci Xauery in der neu aufgerichten cäpellen, sollen verfertiget werden. Beynebens ist auch diser mein will vnnd mainung, das bemelte 4 silberne leiichter, die löb[liehenj bruederschajft der todtangst Christi, bisweilen zu den gotts dienst möge brauchen. In gleichen legier vnnd verschaffe ich der khirchen st. Jacobi der societet Jesu, vierhundert gülden rx. Von deren Interesse solle järlich das oel für die lampen in Vnnser lieben frauen cäpellen, vnnd für die lampen, wellche alle frey- sn Verjetno je mišljen renski goldinar. 8' Pripisano: "in der khirche socfietalis] Jesu". 82 Verjetno je mišljeno renskih goldinarjev. o? Konec druge strani. Sil /je kratica za goldinar. tag in der Capellen st. Francisci Xavery angezündet wirdt, erkaufft werden. In der lampen aber der cäpellen Vnnser lieben frauen soll tag vnnd nacht zu ewigen zeitten das öel brinnenß5 Denen dreyen Vnnser lieben frauen bruder-schiifften bey denen pfatres] societatis Jesu alhier zu Laybach, verschaffe ich dreihundert gülden. Das ist ainer jeden bruederschafft ain-hundert gülden. Damit sy sollen für mich lassen meess lesen. Denen pfatres] avgustinianis vor dem spitall-thor alhier, verschaffe ich (von denen beey ein hochlöb[lichen] lajndschaft] in Crain auf Interesse legenden viertausendt gülden in capital), ain tausendt gülden in solcher mainung, das man von den Interesse gedachter 1000 f für ain lampen in der lauretanischen Vnnser lieben frauen Capellen, genuegsambes öel zu ewigen Zeiten für die beleüchtung erkhauffe. Das übrige Interesse aber so von den erkhaufften öel überbleiben wierdet, mögen die wollgedachte p[atres] augustiniani selbsten geniiessen. Der bruederschafft des h[eiligen] rosenkranzes, legiere ich fünffhundert gülden, damit sy soll für mich vnnd alle meine abgestorbne befreundten die heylige meessen lesen lassen. Vnndt wofern ins khönfftig wurde wollbemeldte bruederschajft anderstwohin transferiert, so sollen gleichwoll gedachte 500 f ainer weeg als den andern bey Vnnser lieben frauen in der khirchen obementer patrum augustinianorum ruhewig verbleiben. Denen pjatres] capuccinis alhier zu Laybach vnnd denen zu Crainburg, verschaffe ich solcher gestalt funffhundert gülden, das man ihnen durfür wein, brodt, schmalz, öel, leinwath, oder was ihnen in die khuchl, oder sonst anderwertig sein wierdet, so lang raichen vnnd geben solle, so lang die benandte 500 f erkhlekhen werden. Mit diser obligation das sye pjatresj für mich mess lesen sollen. Der bruederschajft corporis Cristi in st. Nicolai khirchen zu Laybach, verschaffe ich ain-hundert gülden. Das wolgedachte8° bruederschafft solle für mich meees lesen lassen. In gleichen denen pjatresj franciscanis alhier zu Laybach, innhundert gülden, sollichermassen, das sy für mich vnnd alle meine abgestorbene befrundte sollen meess lesen. Denen armen bey meiner bestättung vnnd be-gräbnus auszuthaillen, fünfvnnddreyssig gülden. Gleiche gestalt denen armen, in denen zweyen spitällern alhier zu Laybach fünffvnnddreyssig gülden, darfür soll man in ainen jeden spital für zweymal denen armen genueg brodt, wein vnnd fleisch erkhauffen, damit sye dasselbe verzehren, vnnd Gott für mich bitten. Für die geistliche, welliche alsobaldt vnnd Konec tretje strani. Konec četrte strani. Članki in razprave ARHIVI 26 (2003), št. 1 Matevž KOŠIR: Primeri starejših oporok v slovenščini, kijih hrani Arhiv Republike Slovenije, str. 89-114 99 ohne Verzug nach meinen hintritt das opffer der h[eiligen] mess verrichten werden, vierhundert gülden. Für mein bestättung vnnd begrübnus verordne ich absonderlich ain tausendt gülden. Datfür soll man windtliechter, wa.xkherz.en, wäppen, schwarztuech für die khirchen wie es sich gebüert erkhaujfen. So soll man in gleichen von denen tausendt gülden, die geistlichen welliche mich zu meiner bagräbnus beglaitten werden, item die mesner, vnnd alle andere we-liche zu meiner bestättung etwas heljfen werden, gethreulich befridigen vnnd auszahlen. Dahero bitte ich zum höchsten dem ehrw[ürdigen] Herren pfater] rectora des collegy soc[ieta]tis Jesu zu Laybach, vnnd meinem beichtvatter, damit sy alles das jenige was ich zu meiner begrübnus, oder für die heilige messopjfer, für die armen so wo II bey der begrübnus als auch in denen spitälleren disponiert, statuiert vnnd verordnet habe, alsobaldt zu ihren sicheren bänden nemben wollen, vnnd damit alles nach meinen willen in das werkh gestellet werde, getreulich verrichten.87 Bitte in gleichen dieselbe, sy wollen sich auch meiner begrübnus annemben das sy statuiertermassen vollzogen werde. Ww.v.v abefö für die heilige mesopffer solle denen geistlichen, welliche für mich celebrieren werden, gegeben werden, habe ich schon oberhalb absonderlich die 400f verordnet. Vnrult obwollen ich nicht schuldig wäre kheinen erben Zu instituiren, meinen enigkhlen vnnd ihren erben nichts zuuerschaffen, forderist weillen ich meine zwo tochter frau Susanam Orschitschin vnnd frau Anna Raspin seelfig] ausgeheyrath der jedwedem, ausser der fahmus, weiber geschmukh, silbergeschmaidt, mehr dan fünff tausend gülden auss meinen aignen mir allein zuegehörigen guett vnnd mittein gegebn vnnd sollicher gestalt ehrlich abgefertiget, das auch maniche eines ¡löchern standts ihren khin-dern nit so vill zugeben pflegen, als ich gethan habe. In glaichen habe ich meinen enigkhlen vnnd ihren erben vndterschidlichmallen gegeben nit aus ihren vätterlichen verlass, sondern aus meinen aignen mir von rechts vnnd natur wegen zuestendigen mittein, wie ich anderwertig vertu lehnet habe, gleich woll aus kheiner schuldig-kheit, sonndern bloss vnnd allein auss sonderbaren gegen ihnen tragunden affection vnnd naigung. Auch guett willigkheit, ordne, bennene vnnd instituiere ich zm meinen erben, herrn Johann Franzen Orschitsch, seinen bruederen herrn Balthasarn Orschitsch, vnnd frau Martham Päüitschitschin, als meine liebe enigkhlen, so ge-staltsumb, dus sy für lieb werden nemben ihr legitimam, duss ist den dritten thail meines übrigen verlass, wellicher sich befinden wierdet 87 Konec pete strani. QO Poleg še prečrtano "aber". über dass89 was ich vorhero der collegy soc[ieta]tis Jesu zu Laybach,90 khirchen saneti Jacobi daselbsten91 bey den herrn Georgen Jankhouitsch, ligunden vier tausendt gülden, welliche ich der khirchen st. Jacobi, der brueder-schajft der todtangst Christi.92 In gleichen für die vier silberne leüchter zu der cäpellen Vnnser lieben frauen vnnd st. Francisci Xuuery, appliciert vnnd verordnet (wie solliches hieroben nach lengs beschriben ist). Ausser dessen sprich ich, ist mein übriger verlass zwölff tausendt gülden bey dem herrn Beruiglio, vnnd andere vier tausend gülden welliche bey ein[en] löb[ liehen] lajndschaft] in Crain auf den Interesse Ii gen, vnnd also zusammen sechzehen tausendt gülden, von we Iiichen meine denominierte vnnd instituierte herrn vnnd frauen erben vnnd erbinnen, werden den dritten thail oder ihr legitimam haben, wan zuuor von disen jezt gedachten 16000 f die obuerschribne legata pia, vnnd was auf mein begrübnus vnnd für die arme möchte spendiert werden in ermunglung anderer mittein, entrichtet werden. Zu dem, auss kheiner schuldigkheit, sonndern auss sonderlich tragunder gegen meiner enigkhlin erben vnnd erbinnen, affection vnnd naigung, verschaffe ich Marianna Muschkhonin freyen, ain tausendt gülden,93 von den cäpital der 4000 f bey ein hochlöb[liehen] la[ndschaft] in Cruin. In gleichen Salome Muschkhonin freyen ain tausendt gülden bey hochgedacht löb[liehe] la[ndschaft] in Crain. Herrn Frunzen, vnnd Hörwardten v[on] Muschkhon freyherrn etc[etera] jeden derselben fünjfhundert gülden. Vnndt also diser vieren meiner enikhlin erben vnnd erbinen zusamen drey tausendt gülden weliche bey hochgedacht löb[liehen] la[ndschaft] in Crain ligen. Die sollen ingleichen von meinen instituirten erben vnnd erbinen, ihnen Muschkhonischen erben erfolgt werden. Ich behalte mir beuor den gewalt, gegenwertiges testament entweder ganz ZM cassieren vnnd ain anders aufzurichten, oder dises zu ¿in-deren, vnnd darmit tjuthuen vnnd zuhandlen, wie es mir mit meinen guett zu disponieren, gefällig sein wierdet. War aber khein anders vorhanden, so soll dises gegenwertige gültig sein.94 Anlangendt mein fuhrnus, will ich das kheines weegs soll dieselbige inuentieret werden, sondern sollen sich alle vnnd jede interessierte nach ainen inventario, weliches sich befinden wierdet, 89 V tekstu zapisani "über dass" je zapisan preko prečrtantga "ausser dessen". 90 Prečrtano "der". 91 Dopolnjeno: "wie ich oben in disen testament gedacht," sledi del stavka, kije prečrtan in ni berljiv. 92 Zapisano in preCrtano: "für die". Sledi konec šeste strani, 93 Tuje preirtano "auss". 94 Konec sedme strani. 100 Članki in razprave ARHIVI 26 (2003), št. 1 Matevž KOŠIR: Primeri starejših oporok v slovenščini, kijih hrani Arhiv Republike Slovenije, str. 89-114 richten, darmit contentieren vnnd befridigen lassen. Zu ainem executorn dises meines testaments emnene vnnd bestelle ich meinen enigkhel, herrn Johann Franzen Orschitsch. Vnnd zum fall gedachter herr Orschitsch nicht möchte zu meinen abschaiden alhero gleich khomben, so bitte ich auffs fleyssigist herrn pfater] rectorn alhier zu Laybach, vnnd meinem beichtx'atter, das sy mit meinen todten leichnamb nicht sollen wartten, sondern derselben alsobald zu der erden bestätten lassen. Auch mit Verrichtung der seelmessen nichts verziehen, sondern in continenti dieselbe für mich verrichten lassen, vnnd auf das bey meiner begräbnus vnnd messlesen khein abgang erscheine gethreulich darob sein. Im fall khein paares gelt vorhanden wäre, so soll man von herrn Benaglio aus dem cäpitäl so vill hcrnemben, das man mein conduct, legata pia, das heilige allmosen, die geistlichen vmb Verrichtung der heiligen messen, vnnd alle andere, deren ich in meinen testament hieroben gedacht, befridiget werden. Ich beuilche mich hernn patri prouinciali Austria, herrn patri rectori alhier zu Laybach, vnnd der ganzen löb[lichen] societet Jesu das jy wollen in ihren heiligen meesopjfern, gebett, vnnd andacht, meiner treulich ingedenkh sein. Wan in gegenwertigen meinen testament, vermächt vnnd lezten willen, in ainen oder andern punct was abgienge, welliches von rechts, vnnd gebrauch wegen zu der solennitet nöttig wäre, dessentwegen möchte ins khönfftig ainiche strittigkheit oder irrung entstehen, solliches alles will ich hiemit ersezen vnnd sollicher statt erfüllen. Das wan dise mein disposition nit wurde, als ain solenne testamentum, gelten khänen, so soll gleichwoll als ain codicill, vnnd lezter willen gelten vnnd die crafft haben.95 Hierüber bitte ich ganz diemüttig gehor-sämbist ihr Röm[isches] Khay [serliches] May[estät] etc[etera] wnnsern allerg[ne]di[gi] sten Erblandsfürsten vnnd herrn herrn ihr hoch gräff[liches] Exfzellenzf herrn herrn Lands-hfauptman] in Crain etc[etera] vnnd ain jede obrigkhait. Sy wollen dise mein disposition, vermacht vnnd lezten willen in allen vnnd jeden obbeschriebenen puncten handthaben vnnd schüzen, auch kheinem darwider zuhandlen nit gestatten, sonndern dem obgemeldten von mir denominierten vnnd gesezjen executori, herren patri rectori zu Laybach vnnd der societet Jesu nit dero ansehenlichen authoritet beystehen, damit alles das jenige, so woll was die pia legata, als anderr puncto so verhero von mir geordnet sein, anlanget, getreulich vnnd fleyssig werkh-stellig gemacht werden. Bey Verbindung des allgemainen landtschadenpundts in Crain threu-lich vnnd vngeuährlich. 95 Konec osme strani. Zu mehrer gezeugnus dessen, habe ich gegenwertiges testament mit meiner aignen luindt durch vnnd durch beschriben, vnnd mit meiner adelichen pedtschajft verfertigt. Sy dan zu besserer Versicherung, habe ich die hierundter verzaichnete herren sonnderliches fleiss erbetten das, seye ihre handtschrijften vnnd pedtschajften neben mir hiefürgestellt haben, jedoch wollgedachten herren, ihren erben vnndt dero fertigung ohne allen nachtl vnnd schaden. Actum Laybach den 24. May 1671 Ich bitte gehorfsam] ihr hoch gräfffliches] Exfzellenz] herrn herrn Landtshaubtman in Crain, vnndt in abwesenheit demselben, ihrer nuchgesezjen herrn ambtsverwalter, sy geruehen alsobalden nach meinen todt herrn Benaglio aufferlegen, das er von meinem bey ihme ligun-den cäpitäl der 12000 f so vill gelts hergebe. Damit mein begräbnus khäne bezalt, vnnd alles das jenige was ich für die seelmessen, denen armen leüthen vnnd geistlichen verschafft vnnd disponiert habe, alsobalden vnnd so geschwindt sein wirdt khänen, werkhstellig gemacht werde. Vnnd zum fall also geschwindt man nicht khändte das gelt für mein begräbnus vnndt pia legata von derrP° herrn Benaglio haben, vnndt herr p[ater] rector des alhiesigen collegy soc[ieta]tis Jesu zu Laybach an statt meines etwo villeicht damallen abwesendt wehrunden executoris testamentary herrn Franzen Orschitsch, müesste anderwertig das gelt so woll zu meinen conduct als auch zur abzallung der geistlichen welliche die seelmessen lesen werden, vnnd abrichtung anderer von mir ver-schajften piorum legatorum, zu leich nemben vnnd entlehnen. Alss soll so woll ihme herrn Orssitschen wan er zugegen sein wierdet, alss auch97 in dessen abwesenheit herren pfater] rectori von dem beym herrn Benaglio ligunden cäpitäl, das jenige was sy herren etwo möchten entlehnet haben zur obbesagter notturfft, also-baldt vnnd vor allen bezalt, entrichtet, vnnd also ohne entgelt, ainer so woll als der andere herr, vnnd ohne schaden gehalten werden. Actum Laybach dem 27. may 1671. Damit endtlichen khein ihrung in meinen testament, wegen der bey dem herrn Georgen Jänkhouitsch ligunden 4000 f sich eraigne, wellen ich solliche hieroben in disen meinen testament von meinem völligen verlaass separiert vnnd gleichwoll herentgegen vnter andere pia legata einuerleibt. Also bekhenen ich vnnd vrkhunde hiemit, das mein ganzer verlass er-strekhe sich auf zwainzig tausendt gülden landt-swehrung,^ von wellichen 20000 f soll die legitima, meinen dreyen in disen testament con-stituiert vnnd benandten erben, erfolgt werden. Konec devete strani. 97 Prečrtana crka "p". 98 Tu navaja, da gre za guldne deželne, se pravi kranjske veljave. Članki in razprave ARHIVI 26 (2003), št. 1 Matevž KOŠIR: Primeri starejših oporok v slovenščini, kijih hrani Arhiv Republike Slovenije, str. 89-114 101 Gleichwoll will ich dass die obberüerte bey wollgedacht herren Jänkhouitsch ligunde 4000 f alhin appliciert werden, wie ich vorhero in disen testament verordnet. Nemblich der khirchen st. Jacobi soc[ieta]tis Jesu zu Laybach 2000 f der bruderschujft der todtangst Christi in bemeldt er p[atres] soc[ieta]tis Jesu zu Laybach khirchen 1000 f. Vnndt so den zur v[er]fertigung vier silbernen leüchter, 2 in die Capellen vnnser lieben frauen, 2 in die ciipellen st. Francisci Xavery, auch ain tausendt gülden. Actum Laybach den 27. May A[nn]o 1671ten (Pečat in podpis) Barbara Khazianeirin wittib frain Na zadnji strani je kasnejši zapis "de dato 27. 6. Nemški dodatek k slovenskemu testamentu Testament je bil dopolnjen z dodatkom (kodi-cilom), na dveh straneh in pol. Dodatek je bil zapisan 28. marca 1673 v nemščini. V dodatku je po običaju najprej navedeno, da se testament dopolnjuje pri zdravi pameti (za-pustnice). Določila dodatka naj se upoštevajo skupaj s testamentom in nihče ne sme ničesar storiti v nasprotju z dodatkom. V dodatku je baronica Kacijanar na novo določila: Prvič: Spremenila je v oporoki zapisano določbo, naj jo pokopljejo stanu primerno in s sprevodom. V dodatku je zapisala, naj sejo brez odvečnih ceremonij zvečer prinese v cerkev sv. Jakoba in pokoplje. Drugič: Oltar Naše ljube Gospe in druga mesta (stene) v cerkvi poleg grbov naj se okrasijo in prekrijejo s črnim blagom. Tretjič: Tri dni zapovrstjo naj opravljajo za-dušnice, s svečami, baklami, grbom, brez pridig in kakor bo priporočil gospod rektor. Četrtič: Denar naj se izplača po točkah v testamentu. Petič: Izdatki naj se zapišejo, posebej izdatki vnuka in dediča Franca pl. Orsiča. Denar za maše in reveže naj se razdeli tako, kot je zapisala v testamentu. Šestič: Njen mali vprežni voz skupaj s konjema prejme po njeni smrti jezuitski kolegij. Sedmič: Cerkvi sv. Jakoba naj se izroči velika sulica z vdelanim zlatom, ki je še v delu. Osmič: Zvestim služabnikom, Speli, ki ji je služila veliko let, je poleg rednega plačila zapustila 100 goldinarjev^ drugim služabnikom, kočijažu, kuharju, šivilji Speli, in Alenki je volila plačilo za celo leto. Te vsote naj brez prigovorov izplača dedič Franc pl. Orsič. Na koncu dodatka je Franca pl. Orsiča, ki ga je v testamentu pooblastila za izvršitelja oporoke, zamenjala z gospodom Janezom Krstnikom pl. Pattenegkh, ker je bil Orsič po pomembnih opravkih na Dunaju. Obenem je za to uslugo zaprosila tudi gospoda patra rektorja. Deželnega glavarja pa prosi, naj nadzoruje izvršitev testamenta in dodatka in naj ne pusti storiti nič, kar bi bilo v nasprotju z njima. Poleg baronice so se pri klavzuli deželne zaveze za škodo dežele Kranjske podpisale priče. Dodatka k testamentu ni zapisala Kacijanarica lastnoročno; napisan je bil po nareku, ker baronica sama verjetno ni mogla več pisati, saj je umrla nekaj dni kasneje, 2. ali 3. aprila 1673.99 S tresočo roko se je le podpisala.- Barbara Khazi-anerica vdoua frein. Dodatek je transkribiran po istih načelih kot nemški prevod testamenta. Codicil V[on] der cuocungn modo genandter, ander mehrer lezter willen oder dispo[siti]on, weliche ich Barbara Khazianerin freyin wittib habe wollen, meinem aufgerichten testament vnfülbar adiungiern, welicher auch nachvolgender gestalt solle gehalten werden, das in dem testament nichts solte verendert werden, alss allein dises wass ich mit meinem guetten verstand zuzusezen, vnd verändern wollen. Darwider kheiner khein wordt, weder mein testamentalischer erb, oder khein anderer zu reden noch handellen solle. Erstlich habe ich, zwar in meinem testament gesezt, das mein verstorbener leichnamb mit der clerisay nach meinen standt, auss dem hauss in die khürchen St. Jacob der Soc[ietatis] Jesu processionaliter getragen solle werden, nun aber aussgewissen vrsuchen beuelche vnd wül, das auf die nacht ohne ainiger ceremonien, oder procession in die khürchen st. Jacobi getragen, vnd begraben werden soll Zum andern beuelche ich, Vnser lieben frauen altar mit schwarzen tuech, wie auch gebührilche andere örter, neben denen wappnen zu züeren vnd zubedekhen. 3 tens; darauf drey tag nacheinander die ge-breühige exequien [ohne predig] mit h[eiligen] messen vnd wass herr p[ater] rector, vnd mein nachgesezter für guett befinden werden, vor-zukheren, alss mit wündtlichtern, khärzen, Wappen vnd allen wass zu deine erfordert wierdet. 4 tens: dise ob, vnd vorgesezte aussgaaben aber mit dem (vermög testamentspunet) darzue V mrliški matični knjigi župnije sv. Nikolaja v Ljubljani (Sterb Register der Dompfar von 6 ten jäner 1658 bis 27 ten Februar 1735) je kot dan smrti naveden 2. april 1673. V rokopisu Janeza Lukančiča, Genealogien Fürsten vnnd Gräften Standts des Löbl. Herzogtumbs Crain... Joanni Gotthardi Lucantschitsch ab Hertenfels Dni. in Alten- et Klain Lagkh. S.C.M- Consillarii Vicedomi Carniolae... str. 85 in 85 v, ki gaje sestavil Janez G. Lukančič v letih 1681-1716 (AS, Rkp., I 43r) in v Jezuitskem dnevniku (Diarium P. Ministri) 1672-1683 fAS, Rkp. I 33r, str. 220-222) se kot datum smrti navaja 3. april 1673. 102 Članki in razprave ARHIVI 26 (2003), št. 1 Matevž KOŠIR: Primeri starejših oporok v slovenščini, kijih hrani Arhiv Republike Slovenije, str. 89-114 deputierten gelt, gerieht, vnd bezalt werden solten.100 5 ten: man soll dise aussgaab aufzuihnen, vnd vrass der testamentaliseher, vnd diser meiner dispo[siti]on verbleiben solle, soll durch nach-gemelten mein verordenten mit vorwissen herrn pfater] rectoris denen haussarmen, khrankhen, vnd nothleidenden leiithen, wie auch auf die h [eiligen ] seel messen völlig angewendt vnd aussgetheilt werden. Vnd die specifi[cati]on der aussgaaben meinem herrn vüttern vnd erben, herrn Franzen Orschitsch etc. ZMCStellen. 6 ten: es soll mein khleiner rooswagen, sambt der zweyen gutscheerossen, nach meinen tott dem collegio der soc[ietatis] Jesu zugesteh werden. 7 ten: die in der arbeit befündende, vnd mit golt eingewürchte grosse spüss, sollen in st. Jacobs khürchen gegeben werden. 8 tens: wül vnd legiere meiner threyen diene rin Spella, welche mir threy vül jähr gedient, das mein testamentaliseher herr erb, herr Franz Orschitsch, ihro vndisputirlich vnd alsobaldt ain hundert gülden, ausser ihres eidlohns, geben vnd bezal len solle. Denen andern ober dienstbotten alss gutschee, khöhin Spella, notterin vnd Allenkha, ihren verdinthten lidlohn von den ganzen jähr guettzumachen. Schliesschlich, weil ich in dem testament zu meinem rehten erben herrn Franz Orschitsch etc. alss meinem lieben herrn vättern instituiert, vnd gesezt, wie auch edle die verichtungen aufgetragen, er herr aber, sich derzeit in wichtig Verrichtung zu Wienn in Osterreich befindt, vnd diser meiner disposition nit obbartten101 khan, alss substituiere demselben herrn Johan Baptista von Püttenegkh, welichen ich auch selbsten mündlich gebetten, neben herrn p[ater] rector, das er dise mühewaltung auf sich nimbt, vnd in allen disen meinem codicil, oder genandten mehreren lezjen willen nachlebe, auch demithen, ihr hoch grajf[liche] Exjzellenz] bitte, demselben die landsobrigkhaiten hand zuhalten, vnd disen meinen codicil nichts zuwider handeln lassen. Darzjue mich, dimit[lich] anbeuelche, vnd verlasse, denen darzue erbettenen herrn mitfertigern aber ohne schaden bey dem land-schadenpundt in C min. Laybach den 28 marty anno 1673ten (Pečat in podpis) Barbara Khazianerica vdoua frein (Pečat in podpis) Franz Coppinus Dr. mfanu] [propr]ia (Pečat in podpis) Johan Baptista v[on] Püttenekh mjanu]) [proprjia (Pečat in podpis) Hanss Adam v[on] Püttenegkh [manu] [projpria 1Konec prve strani. 101 Konec druge strani. 7. Barbara baronica Kacijanar in njena družina Baronica Barbara pl. Kacijanar je bila hči Gabrijela pl. Križaniča iz Pustega Gradca. O imenu in družini njene matere viri ne poročajo. Rojena je bila leta 1589 ali 1590.102 Križaniči so bili stara plemiška družina, kije plemstvo prejela leta 1224 od ogrskega kralja Bele IV. Kasneje so se delili v štiri veje Klokočko, Nebljuško, Hrasnovsko in Mraclinsko.103 Pri Karlovcu je na Križaniče spominjal tudi obrambni stolp, imenovan "Križanič turn", ki so ga izgradili Križaniči iz Hrasnovske veje. Zgradili so ga zelo verjetno v prvi polovici 16. stoletja, ko so na meji z Osmansko državo postavljali stražne stolpe. Giovanni Pieroni je v letih 1639/1640 zapisal, da so bile približno miljo in pol od Karlovca štiri utrdbe, ki so bile v njegovem času že delno porušene. Stolp Križanič turn je stal poleg ene od njih na sotočju Korane in Mrežnice.104 Klokočka in Hrasnovska veja Križaničev sta izumrli v 16. stoletju, baronica pa je bila po rodu iz Nebljuške veje Križaničev, Ti so opravljali v 16. stoletju pomebne vojaške funkcije v Vojni Krajini. Barbarin ded Gašper pl. Križanič je bil leta 1570 stotnik105 v Bihaču,106 leta 1693 je postal stotnik v Karlovcu, kjer je poveljeval večjemu številu haramij,107 Iz leta 1594 je ohranjeno zaslišanje dveh Turkov, ki so ju zajeli Križaničevi možje.108 Tudi njegov sin, Barbarin oče, Gabrijel pl. Križanič se omenja kot cesarski stotnik v Karlovcu.109 V letu 1593 je Gašper pl, Križanič zaprosil nadvojvodo Karla in dvorni vojni svet za plačilo vojske v Vojni krajini. Gašper je namreč za plačilo "revnih vojakov v vojni krajini, ki se dan in noč borijo proti sovražnikom, zastavljajo svoja življenja in so nekateri pri tem ranjeni ali padejo 1 09 Aprila 1673 je bila stara 83 let. Sterb register der dompfar von 6 ten janer 1658 bis 27 ten februar 1735, str. 61 (Nadškofijski arhiv v Ljubljani). 103 Ivan Kukuljevič Sakcijski, Juraj Križanič Nebljuški, Arkiv za povjesnicu jugoslavensku, Knjiga X, Zagreb 1869, str. 12. 104 Pieroni; AS, Rkp. D, 56; Po tem stolpu se je imenovala tudi vojaška upravna enota ki ji je poveljeval stotnik (Haubt-manschafft Krischanitsch Turn). AS, Stan. I, fasc. 144. 105 Stotnik je bil poveljnik posamezne čete. Četo je sestavljalo poleg stotnika še 11 poveljujočih in 150 strelcev. Leta 1583 je stotnik letno prejel 304 renske goldinarje 6 krajcarjev plače, medtem ko je strelec prejel 36 renskih goldinarjev 30 krajcarjev plače (Vaško Simoniti, Vojaška organizacija na Slovenskem v 16. stoletju, Ljubljana 1991, str. 137 141). 106 AS, Stan. I, fasc. 107 AS, Zap. inv., C-1: AS, Stan. I, fasc. 290b. str. 415-420; Han, mije so bile vrsta lahko oboroženih vojakov v času vojne s Turki. Haramije so nadzirali meje posebno na Kolpi in Dravi, uporabljali pa so jih tudi za hitra posredovanja manjšega obsega 108 AS, Stan. I, fasc. 290c, str. 541. 109 AS, Stan. I, fasc. 292f, str. 209. Članki in razprave ARHIVI 26 (2003), št. 1 Matevž KOŠIR: Primeri starejših oporok v slovenščini, kijih hrani Arhiv Republike Slovenije, str. 89-114 103 celo v ujetništvo", najel kredit.110 Ker ga iz svojih sredstev ni mogel odplačati, seje obrnil na deželnega kneza, da bi on poravnal strošek. Na deželnem zboru, stanov Vojvodine Kranjske 3. aprila 1693 so kranjski stanovi sklenili, da z intervencijo pri deželnem knezu podprejo Križani-čevo prošnjo. Poudarili so, da se je pl. Križanič zmeraj zvesto bojeval, in prosili dvorni vojni svet, naj posojilo plača.111 Nazadnje so se sporazumeli, da naj omenjeno vsoto poravnajo kranjski stanovi iz davka, ki so ga odobrili deželnemu knezu. Aprila 1595 so glede tega prejeli ukaz deželnega kneza, naj obračunajo iz odobrene vsote 3000 goldinarjev za plačilo stotnika Gašperja pl. Križaniča, poveljnika nad določenim številom strelcev.112 Vojaško službo je izdajala tudi oprema v stolpu in dvorcu na Pustem Gradcu, izpričana v plemičevi zapuščini, posebej veliko turškega blaga, od turških blazin in odej do turškega orožja. V tej zapuščini je bil tudi seznam ujetih Turkov, ki ga je Gašper pl, Križanič vodil lastnoročno.113 Gašper Križanič, ki je življenje preživel kot vojak v stalnih spopadih s Turki, ga je tako tudi končal. Leta 1596 je premagal Turke pri Ko-stajnici, a je na povratku iz bitke padel v zasedo in bil ubit.114 Barbarin oče, vitez Gabrijel pl. Križanič, je bil imetnik gospostva Pusti Gradec, ki ga je podedoval od svojega očeta Gašperja pl. Križaniča, ki je gospostvo kupil leta 1586 in ostal lastnik gospostva Pusti Gradec do svoje smrti 1596."^ Gabrijel pl. Križanič je v juniju leta 1601 že kot lastnik Pustega Gradca kupil gospostvo Trebnje in imel tam poslej svoj sedež.116 Istočasno je zaprosil kranjske deželne stanove za kranjsko deželanstvo, V prošnji je Gabrijel pl. Križanič poudaril požrtvovalnost svojega očeta Gašperja in strica Jurija pl. Križaniča v bojih proti Turkom. Stanovi so mu 12. aprila 1602 na deželnem zboru v Ljubljani podelili kranjsko deželanstvo.117 Križaniči so tako postali kranjski deželani in bili uvrščeni v klop vitezov.118 110 AS, Stan. I, fasc. 290b, str. 415-420. 111 Isto. 11 ? V razliCnih virih ga imenujejo enkrat kot stotnika nad hara-mijami, drugiC pa kot stotnika nad strelci, V obeh primerih gre za lahko oborožene vojake, ki so branili mejo Vojne krajine. AS, Stan. I, fasc. 291, str. 459-462. 113 AS, Zap. inv., C-l. 114 Ivan Kukuljevič Sakcinjski, Juraj Križanič Nebluški, v: Arkiv za povjesnicu jugoslavensku, Zagreb 1869, str. 115 AS, Zap. inv., C-l. 116 AS, Zap. inv., J-8, IV, str. 17/24; M. Smole, o.d., str. 501, avtorica jo napačno imenuje grofico. 117 ARS, Stan. I, plemiška pisma. 11K 11 ° Deželan je splošna oznaka za Člana deželnih stanov (skupnosti deželnega plemstva kot korporacije). Kranjski deželni stanovi so se v 16. stoletju delili na štiri kurije: prelate, gospode (grofje in baroni), viteze in deželnoknežja mesta in trge. Deželni stanovi so uživali doloCene privilegije in svoboščine na pod- Njihov grb je upodobljen tako v Valvasorjevi Slavi vojvodine Kranjske kot tudi v njegovi Veliki knjigi grbov. Grb Križaničev je sestavljal ležeči rak med dvema rekama. Grb Križaničev je bil umeščen med grbe viteških družin, katerih člani so živeli tudi v drugih deželah zunaj Kranjske.119 Med njenimi sorodniki je bil tudi Juraj Križanič in sicer po liniji njenega starega strica Jurija pl. Križaniča. Juraj Križanič, kije bil rojen leta 1617 ali 1618, je bil pisec filozofskih in verskih spisov. Študiral je na številnih evropskih univerzah (Gradec, Bolonja, Rim), potoval na Poljsko, v Rusijo, Carigrad. Umrl je leta 1683 pred Dunajem, ki so ga oblegali Turki.120 Po drugi strani naj bi bila Barbara z njim v sorodstvu preko Orsičev s katerim je bila poročena njena hči Suzana Dorotič, saj se oče Juraja Križaniča, kije bil tudi Gašper Križanič, leta 1616 poročil s Suzano Orsič.121 Barbara pl. Križanič je bila prvič poročena z Matejem pl, Dorotičem,122 zagotovo že leta 1612, saj je Gabrijel pl. Križanič naveden kot Dorotičev tast.123 V tem času sta Barbara in pl. Dorotič verjetno živela na gospostvu Pusti Gradec, ki je bil še vedno v lasti njenega očeta Gabrijela pl. Križaniča. Križanič je leta 1612 pisal predsedniku deželnih poverjenikov na Kranjskem glede 2500 renskih goldinarjev, shranjenih pri deželi Kranjski, ki mu jih je vrnila vdova Julijana pl. Gusič, rojena Sigesdorff; denar je želel podariti zetu Mateju pl. Dorotiču, zato je prosil deželne stanove, naj ga neposredno izplačajo 10 dni pred svetim Jurijem. Pismo je sestavil in ga lastnoročno podpisal na gradu v Trebnjem; na pečatu je lepo viden grb družine Križaničev.124 Stanovi so v odgovoru pl. Doro-tiča obvestili, da mu tast poklanja 2500 renskih goldinarjev in da jih lahko v navedenem roku s pooblastilom dvigne pri Deželi.125 Dorotič pa jim je v pismu, napisanem na gospostvu Pusti Gradec, odpisal, naj ostane denar naložen pri Deželi in naj se obrestuje, dokler sam ne bo želel kaj kupiti.126 V zakonu z Matejem Dorotičem je Barbara rodila hčeri Ano in Suzano. Gabrijel pl. Križanič gospod na Trebnjem in v Pustem Grad- roCju finanCnih, sodnih in drugih zadev. 119 Valvasor, Die Ehre, knjiga IX, str. 112-113; Johann Weichard Valvasor-Bartholomaeus Raumschissl, Opus insignium armor-umque 1687 1688, str. 139. 120 Ivan Kukuljevič Sakcinjski, Juraj Križanič Nebluški, v: Arkiv za povjesnicu jugoslavensku, Zagreb 1869, str. 121 Ivan Kukuljevič Sakcinjski, Juraj Križanič Nebluški, v: Arkiv za povjesnicu jugoslavensku. Zagreb 1869, str. 1 " Regia Virtutis den Diuersa Genealógica Inclusa Genetis Carni-ola, Liberum Baronum... Collectae Joannis Gotthardi Lucan-tschitsch..., Labaci 1700, str. 116b; (AS, rkp., I44r). 123 AS, Stan. A., fasc. 293a, str. 427-428. 124 AS, Stan. I, fasc. 293a, str. 191. 125 AS, Stan. I, fasc. 293a, str. 427-428v. 126 AS, Stan. I, fasc. 293a, str. 375. 104 Članki in razprave ARHIVI 26 (2003), št. 1 Matevž KOŠIR: Primeri starejših oporok v slovenščini, kijih hrani Arhiv Republike Slovenije, str. 89-114 cu je umrl leta 1619. Pokopali so ga v frančiškanski cerkvi v Novem mestu.127 Po očetovi smrti, je Barbara podedovala gospostvi Pusti Gradec in Trebnje. Barbarin mož Matej pl. Dorotič je kmalu umrl in baronica se je drugič poročila z Janezom Boltežarjem pl. Purgstallom iz Krupe, Pobrežja in Gradca. Kdaj točno se je Barbara ponovno poročila ni podatkov. Purgstalli so imeli v cerkvici sv. Ane pri gradu Krupa (na pol poti med Metliko in Črnomljem) svojo družinsko grobnico. V njej so leta 1623 pokopali Andreja pl. Purgstalla prvorojenca Barbare in Hansa Bolte-žarja pl. Purgstalla.128 Sedem let kasneje 15. avgusta 1630 so v njej pokopali tudi Barbarinega drugega moža Hansa Boltežarja pl. Purgstalla. Oba baročna nagrobnika sta ohranjena v belokranjskem muzeju v Metliki. Tudi iz kratke zabeležke v Schonlebnovi Genealogiji je mogoče razbrati, daje bila Barbara pl. Križanič v času, ko se je poročila s baronom Kacijanarjem vdova baronica Purgstall.129 Po smrti svojega moža je Barbara vodila z družino Purgstall številne pravde, posebno zaradi gospostva Gradac, katerega lastnik je njen mož Janez Boltežar pl. Purgstall postal leta 1629.130 Gospostvo je ležalo v bližini Podzemlja v Beli Krajini131 in verjetno je bila Barbara določen čas po smrti pl. Purgstalla (ali pa že prej) lastnica tudi gospostva Gradac. Kaže, da z Janezom Boltežarjem pl. Purgstallom ni imela drugih otrok, saj bi jih sicer omenila v oporoki. Septembra 1632 se Barbara v virih prvič pojavi s priimkom Kacijanar, to je s priimkom svojega tretjega moža.132 Kdaj točno seje poročila s pl. Kacijanarjem, baronom Begunjskim in Smledniškim,133 se iz razpoložljivih virov ne da ugotoviti, domnevamo pa, da je bilo leto 1632 tudi leto njune poroke. Gospostvo Pusti Gradec je baronica Kacijanar leta 1635 prodala Mateju pl. Plasmanu. 4 V popisu Plasmanove zapuščine je naveden urbar 197 Ivan Vrhovec, Zgodovina Novega mesta, Ljubljana 1891, str. 94. 1 9R Na baročnem nagrobniku jc bil napis: "Hie ruet in Got des -H(er)r.H(er)r. Baltasarn v(on) Purkstal zu K(rup), F(reythurn), u(ndl G(radez) mit der edlgebomen F(rau) F(rau) Barbara geborne Krisanicin zu 0(eden Gradtz) u(nd) T(reffen) erster söhn G. Andre, welcher den 24. Avg(ust) 1623 Jars in Got verschiden deme Got ein freiig Auferstehung verleien wele. Amen." Ivan Sašelj, Slovenska domovina, Grad Krupa v Beli Krajini, v: Dom in svet VI, 1893, str. 366; tudi Emiljan Cevc, Kiparstvo na Slovenskem med gotiko in barokom, Ljubljana 1981, str. 330, op. 566. 12^ Schönleben nav. d. 130 M. Smole, str. 168. 131 To je drugo gospostvo kot Pusti Gradec. 132 AS, Stan. A., fasc. 297, str. 953-954. I 33 Njegovo lastništvo obeh gospostev izpričuje poleg naziva, ki ga je uporabljal, tudi njegov zapuščinski inventar (AS, Zap. inv. XXVL lit. K, št. 17.) 134 M. Smole, str. 396. tega gospostva, ki gaje vodila baronica.135 V letu 1633 je baronico Barbaro, tedaj že poročeno Kacijanar, tožil Jurij pl. Purgstall, sin pokojnega Janeza Boltežarja pl. Purgstalla, zaradi davčnih ostankov za gospostvo Gradac v znesku 635 goldinarjev 43 krajcarjev.136 Septembra 1633 so jo zato kranjski deželni poverjeniki naprosili, naj se 4. novembra tega leta137 zaradi tožbe gospoda pl. Purgstalla osebno zglasi v deželni palači.138 Zaradi kontribucije139 se je baronica še v letu 1652 pravdala s pl. Purgstallom, čeprav že dolgo ni bila več lastnica gospostva.140 V tem letu pa je sporočila stanovom, da ni varuh Purgstalla in njegovih posesti, te namreč v celoti poseduje Adam pl, Gusič in ta je dolžan poravnati davke (kontribucijo) in njih zaostanke. Ona je prevzela le tista imenja, ki so bila z zaščitnim pismom odvzeta gospodu Ivanu Adamu pl. Gallenbergu.141 V Lukančičevi genealogiji je poleg imena baronica Barbara pl. Kacijanar postavljena letnica 1632. Z njo naj bi bilo označeno leto poroke Barbare, rojene pl. Križanič, vdove baronice Purgstall, z jlurijem Boltežarjem pl. Kacijanarjem baronom Begunjskim.142 Baron Jurij Boltežar pl. Kacijanar je bil iz kranjske družine Kacijanarjev. Kacijanarji so imeli sredi 13. stoletja posestva okoli Gornjega Grada v Savinjski dolini; več Kacijanarjev je bilo tedaj med vazali gornjegrajskih gospodov. V prvi polovici 15. stoletja se jih je nekaj naselilo na Gorenjskem okoli Radovljice, v njihovi posesti so bile od 14. stoletja (s krajšim presledkom) do leta 1763 Begunje,143 ki se od leta 1476 omenjajo kot njihov glavni grad (grad Katzenstein), po njem so se imenovali tudi gospodje (baroni, kasneje grofje) Begunjski. Grajsko poslopje še danes slovi po svoji imenitni štu-katuri iz 16. stoletja. Leta 1436 se omenja vitez Kacijanar kot gradiščan grofov Celjskih v Kranju.144 Zelo visoko na družbeni lestvici so se povzpeli v začetku 16. stoletja pod cesarjem Ferdinandom I. Ivan (tudi Janez) pl. Kacijanar baron Begunjski, ki se je rodil leta 1491 ali 1492 na Gorenjskem očetu Lenartu pl. Kacijanarju in materi Urši, je postal kranjski deželni glavar (1530-1538) in vojaški poveljnik. Njegova mati Urša je bila sestra znamenitega Žiga pl. Her- 135 AS, Zap. inv., P-31, str. 8/12. 136 AS, Stan. I, fasc. 297, str. 953, 954. 137 AS, Stan. I, fasc. 297, str. 1547, 1548. 138 Lontovž, Palača je stala na mestu današnje SAZU, Novi trg 3. (M. Kos Srednjeveška Ljubljana 1955, str. 20.) 139 Davek, kije imel osnovo v odobritvi sredstev deželnih stanov deželnemu knezu za obrambo. Pobirali so ga deželni stanovi. 140 AS, Stan. I, fasc. 301 a, str. 1127. 141 AS, Stan. I, fasc., str. 1128-1129. 142 Lucantschitsch, nav. d., Labaci 1700, str. 116 b. 143 J. Valvasor, IX. knjiga, 298-300. 144 J. Žontar, Zgodovina mesta Kranja, Ljubljana 1939, str. 41. Članki in razprave ARHIVI 26 (2003), št. 1 Matevž KOŠIR: Primeri starejših oporok v slovenščini, kijih hrani Arhiv Republike Slovenije, str. 89-114 105 bersteina iz Vipave.145 Kacijanar je leta 1524 poveljeval kranjskim četam v bojih proti Turkom, kasneje pa združeni vojski treh dežel Štajerske, Koroške in Kranjske. V letih 1527-28 je bil vrhovni poveljnik Ferdinandovih čet v boju proti ogrskemu protikralju Ivanu Zapolji, leto kasneje pa je imel pomemben delež pri uspešni obrambi Dunaja pred Turki.146 Ko je bil deželni glavar na Kranjskem, so mu zaupali tudi vrhovno poveljstvo krajišniških čet na Hrvaškem in v Slavoniji. Leta 1533 je z vojsko uspešno prodrl v Bosno, a so pohod ustavili zaradi sklenitve miru s Turki. Usoden zanj pa je bil pohod nad Turke leta 1537. Cesar mu je zaupal poveljstvo nad 2400 možmi, nabranimi po vsem cesarstvu, ki naj bi osvojili Osijek. Zaradi slabe oskrbe in bolezni med vojaki se je pohod končal s porazom; poleg Kacijanarja se jih je le malo rešilo.147 Turki so zajeli tudi sedem ali osem velikih topov, od katerih so enega imenovali "Kacijanarica"; v roke krščanske vojske je top ponovno prišel po bitki pri Sisku leta 1593.148 Kacijanar je bil zaradi poraza poklican na zagovor na Dunaj, obtožili so ga veleizdaje in zaprli. Iz zapora je pobegnil na Hrvaško k Nikolaju Zrinskemu v Kostajnico. Nikolaj Zrinjski pa gaje leta 1539 po cesarskem naročilu, potem ko je izvedel, da se Kacijanar pogaja s Turki o predaji Kostajnice, ubil in poslal njegovo glavo na Dunaj. Na cesarjevo nemilost pa sta verjetno bolj kot vojaški poraz vplivali dejstvi, da se je cesar pri Ka-cijanarju dolgo zadolževal in da je imel Kacijanar veliko premoženje. Kacijanar je imel delež pri rudniku svinca in srebra Gvozdansko na Hrvaškem, na Kranjskem pa pravico pobiranja nekaterih davkov. Veliko premoženja si je pridobil tudi kot vojak. Premoženje je bilo zaplenjeno in šele kasneje delno vrnjeno njegovim potomcem.149 V 16. stoletju je bil iz rodu Kacijanarjev pomemben ljubljanski škof Frančišek pl. Kacijanar (1536-1543), brat deželnega glavarja Janeza pl. Kacijanerja. Škof Kacijanar je bil zelo strpen do 145 Žiga pl. Herberstein (rojen v Vipavi 1486, umrl na Dunaju 1566) je bil diplomat in zgodovinar. Študiral je na dunajski univerzi, sodeloval v vojnah zoper Ogrsko (1506) in Benetke (1508, 1514) in služil na dvoru. Leta 1514 je bil povišan v viteški stan in imenovan za dvornega svetnika, V tej službi je opravljal diplomatske naloge, kot cesarski odposlanec je bil na Danskem, Ogrskem, Poljskem, v Švici, Italiji, Španiji, Turčiji in Rusiji. Znan je njegov na Dunaju leta 1549 izdani opis poti po Rusiji Rerum Moscovitacarum commentarii. Pri svojem poslanstvu v Rusijo si je pomagal z znanjem slovenščine, ki jo je znal iz mladih let. (SBL, 2 zv. str. 313-314.) 146 g y¡]fan^ jVEm Kacijanar, Enciklopedija Slovenije, str. 366. 147 Dimitz. Geschichte Krains, Laibach 1876, VI, str. 160. 148 Matija Žargi, Bitka pri Sisku, Ljubljana 1993, str. 19; AS, Stan. I. 149 J. Valvasor, Slava, EX. knjiga, str. 29-41; S. Vilfan, ES, str. 366; J. Gruden, Zgodovina slovenskega naroda, Celovec 1910, str. 542-582. protestantov; v tem času je v stolnici sv. Nikolaja slovensko pridigal Primož Trubar, ki si je pridobil škofovo naklonjenost in leta 1542 postal ljubljanski kanonik; bil je tudi škofov spoved- Družina Kacijanarjev je bila v 16. stoletju trdno protestantska. Na gradu v Begunjah so imeli od leta 1579 nastavljenega predikanta in vdova po Boltežarju pl. Kacijanarju, Julijana, je hotela tam sezidati tudi protestantsko molil-nico.151 Valvasor poroča, daje leta 1588 uredila luteransko molilnico v poslopju v bližini begunjskega gradu in daje v njej na željo kranjskih deželnih stanov pridigal tudi Jurij Dalmatin.152 Protestanti so v Begunjah nemoteno delovali, do leta 1600, ko jim je protireformacijska komisija (komisija katoliške verske prenove) dala molilnico razstreliti. V začetku 17. stoletja so Kacijanarji vodili pomembne urade deželnih stanov. Oče Barbarinega moža Jurija Boltežarja, Jurij Andrej, je bil od 1607 do 1610 deželni poverjenik153 na Kranjskem in leta 1611 deželni upravnik154 na Kranjskem.155 Tudi Barbarin mož baron Jurij Boltežar pl. Kacijanar je opravljal številne pomembne deželne službe. V letu 1617 so ga skupaj z Ivanom Jurijem pl. Lambergom pooblastili, da kot spremljajoča komisarja nadzirata prehod 1000 mušketirjev, ki bodo prišli s Tirolske in nadaljevali pot v Furlanijo. Nadzor je bil potreben, da ne bi vojska povzročila podložnikom preveč škode. Ker je Lambergu umrla tašča, je celotno vodstvo komisije prevzel Kacijanar. V marcu 1617 so mušketirji prispeli na mejo med Koroško in Tirolsko. Kacijanar je šel v Beljak, da bi vodil mušketirje po predvideni poti čez Podkorensko sedlo prek Bleda, Bohinja, Bače do Furlanije. Mušketirjev je prišlo veliko več in zaradi pomanjkanja hrane jih je le 500 šlo po začrtani poti, 2000 pa preko Kranja in Škofje Loke. Zaradi kaznivih dejanj in izgredov potujoče vojske so naslovili na deželno upravo številne pritožbe.156 V letu 1619 je bil baron Kacijanar član komisije za ogled in popis posameznih plemiških zemljišč in njihovih dohodkov (imenj) za potrebe davčne naklade in vpisa le teh v imenjsko knjigo.157 V 1Zgodovina cerkve na Slovenskem, Anton Ožinger: Kriza cerkvenega življenja in reformacija na Slovenskem, Mohorjeva družba, Celje 1991, str. 97. 151 Žvanut, Od viteza, str. 126. 152 J. W. Valvasor, Slava, IX. knjiga- str. 300. 153 Štiričlanski urad poverjenikov (imenovani tudi deželni odborniki) je bil izvršni organ deželnih stanov; opravljal je naloge deželnostanovske vlade. 154 Namestnik deželnega glavarja. 155 Lukančič, Genealogia Graffen und FUrsten Stands, str. 84-86. 156 AS, Stan. I, fasc. 294, str.: 894. 971, 983, 1013, 1015, 1033. 1038, 1060, 1113, 1116, 1125, 1149, 1152, 1156, 1158, 1249, 1445. 157 AS, Stan. I, fasc. 294b, str. 390, 930, 1147. 106 Članki in razprave ARHIVI 26 (2003), št. 1 Matevž KOŠIR: Primeri starejših oporok v slovenščini, kijih hrani Arhiv Republike Slovenije, str. 89-114 letu 1620 so ga predlagali za svetnika notranje-avstrijskega regimenta158 iz Kranjske.159 V letih 1624 in 1625 je bil deželni poverjenik na Kranjskem, od 1635-1636 pa predsednik urada deželnih poverjenikov. Kot prisednik dvorne in deželne pravde, se omenja že leta 1622 in tudi kasneje (1630).160 V letu 1628 ga srečamo med kranjskimi deželnimi odposlanci, ki so v Celovcu skupaj s koroškimi razpravljali o obrambi proti Turkom in plačevanju Vojne krajine.161 V letu 1630 je skrbel za pripravljenost dveh oklepnih konj.162 V letu 1632 je spremljal skupino 500 vojakov na poti od Železnikov preko Škofje Loke in Kamnika do deželne meje s Štajersko.163 V letu 1635 je sodeloval pri zatrtju kmečkih uporov.164 Avgusta 1636 je Jurij Boltežar baron Kacijanar prisegel deželnim poverjenikom kot čepninski uradnik165 za bohinjsko in radovljiško četrt,166 To službo je opravljal do smrti. Pri pobiranju davkov je prihajalo tudi do sporov; tako se je baron Kacijanar spri z Jakobom Merjascem iz Bohinja, zaradi česar sta se morala v februarju 1640 oba zglasiti v deželni palači.167 Ker pa poziva nista spoštovala, so ju poverjeniki ponovno poklicali v deželno palačo v avgustu 1640.168 Leta 1638 je Kacijanar sodeloval v komisiji, ki se je pogajala s koroškimi deželnimi stanovi glede poravnave stroškov za Vojno krajino.169 Barona Boltežarja Kacijanarja večkrat srečamo tudi med aktivnimi razpravljalci na zasedanjih deželnega zbora. V marcu 1639 je generalni prejemnik kranjske dežele izplačal baronu Kacijanerju 1000 goldinarjev, zakaj ni navedeno.170 V letu 1640 bi moral baron Kacijanar plačati 130 starov pšenice za oskrbo vojske na Ogrskem, ker pa je v tistem času umrl, je bilo leta 1641 določeno, naj se z izročitvijo pšenice, do nadaljnjega počaka,1'1 Barbarin mož baron Jurij Boltežar pl. Kacijanar, gospod Smledniški in Begunjaski, je umrl leta 1640. V svojem testamentu, ki ga je I Za zasedbo mesta "Cramerische Regiments Rath" oziroma "Hoffregiments Rath"; Regiment je bil organ za notranje-avstrijsko deželno skupino (Štajerska, Koroška, Kranjska, Goriška), z določenimi upravnimi in sodnimi pristojnostmi. 159 AS, Stan. I, fase. 294c, str. 1975. 160 AS, Stan. I, fasc. 295, str. 298; fasc. 296, str. 1606. 161 AS, Stan. I, fasc. 216, str. 620, 644. 162 AS, Stan. I, fasc. 269, str. 1895. 163 AS, Stan. I, fasc. 217, str. 907, 933, 935, 997, 998. 164 AS, Stan. I, fasc. 297a, str. 1483, 1587, 1675, 1699, 2073, 2191, 2451. 165 V tej vlogi je bil odgovoren za pobiranje vseh dohodkov od čepnine. Čepnina je bila davek od vina, ki so ga pobirali deželni stanovi. 166 AS, Stan. I, fasc. 299, str. 37-38. 167 AS, Stan. I, fasc. 299, str. 67. 168 AS, Stan. I, fasc. 299, str. 760. 169 AS, Stan. I, fasc. 298a, str. 575-584. 170 AS, Stan. I, fasc. 303a, str. 129. 171 AS, Stan. I, fasc. 299, str. 487, 1086. zapisal 19. decembra 1640, pravi da ni podedoval od svojega očeta nič drugega kot življenje in dobro ime. Ker je opravljal številne službe pri kranjski deželi, je veliko potoval in je le malo prihranil. K skromnim prihrankom je pripomogla tudi njegova bolezen in odplačevanje kreditov. Za glavnega, edinega in popolnega dediča za vse nepremično in premično premoženje je imenoval ^svojo "ljubo, drago in zvesto" ženo Barbaro. Želel je, naj ona poskrbi za njegov pogreb; pokopan naj bo v frančiškanskem samostanu po katoliškem obredu, stanu primerno, vendar brez posebega ceremoniala. Barbara naj nadalje da zanj brati maše v samostanih in kolegijih. Po svojem preudarku naj da miloščino za reveže. Nato naj odplača njegove kreditorje, po možnosti s prodajo gospostva Begunje in pripadajočih posesti. Najprej pa naj odtegne delež po materi. Potem lahko uresniči svoje zahteve, ki izhajajo iz poroke in drugih obveznosti, saj je bila tudi sama med njegovimi kreditorji. Ostalo premoženje naj upravlja in z njim razpolaga kot s svojo lastnino. Jurij jo iz ljubezni prosi, naj v svoji poslednji volji ne pozabi na njegovega brata Gottfrieda in mu zapusti, kakor se ji bo zdelo prav. Jurij pa ni vedel točno, koliko premoženja bo ostalo, ko bo izplačala kreditorje; "in če bi bratje, kot Hans Sigmund pl. Kacijanar kaj več zahtevali in bi kazalo, da ne bo od premoženja nič ostalo, naj njegovega testamenta ne upošteva, ampak naj vse skupaj pusti." Njegov testament so lastnoročno podpisale in pečatile priče: Heinrich pl. Paradeiser, baron iz Novega Grada (Pri Ilirski bistrici) in Gradisch, gospod na Mehovem in Ložu, deželni upravnik na Kranjskem; Janez Ferdinand grof Portia de Brugnera, deželni upravitelj na Kranjskem; Marx baron Paradaiser; Ludvik pl. Rasp z Ostrega vrha v Podgradu in Dola, deželnostanovski glavni prejemnik na Kranjskem; Leopold pl. Raumbschisl iz Šumberka in Bel-nika; Jurij pl. Pasarell; Ahac pl. Neuhausen; Leonhard Mercheritsch, imenovan Fabia-nitseh. Pod testament se je s silno tresočo roko, kar kaže na slabo zdravstveno stanje, podpisal tudi Jurij Boltežar baron Kacijanar ter s tremi pečati zapečatil ovojnico testamenta.172 Ker je Barbara baronica Kacijanar odstopila od urejanja moževih zapuščinskih zadev in upravljanja njegove zapuščine, je bil za urejanje le te razglašen Kacijanarjev kreditor Burgkhard pl. Hitzingkh, ki je ugotovil, da so Kacijanarjeva posestva v velikih dolgovih. Našli pa so tudi listine, dokaz, da je dvorni vojni svet dolgoval 172 AS, Testamenti II, lit. K, št. 9. Članki in razprave ARHIVI 26 (2003), št. 1 Matevž KOŠIR: Primeri starejših oporok v slovenščini, kijih hrani Arhiv Republike Slovenije, str. 89-114 107 Kacijanarju za dnevnice od leta 1615 do 1639 kar 3572 goldinarjev.173 V stanovskem arhivu je iz leta 1639 ohranjen dopis dvornega vojnega sveta, odgovor na Kacijanarjevo zahtevo po plačilu dnevnic, v katerem mu obljubljajo, da mu bodo denar izplačali, a naj zaenkrat še počaka.174 Vendar Kacijanar plačila dnevnic ni dočakal, prav tako ne pl. Hitzingkh, čeprav so mu bile z dekretom odbljubljene. Morda je to uspelo Hit-zingkhovim dedičem, ki so se leta 1651 pritožili pri dvornem vojnem svetu.175 Grad Begunje je tedaj prišel za nekaj let v last Burgkharda pl. Hitzinga in nato njegovega sina Ferdinanda. A že leta 1664 je bil Begunjski grad ponovno v lasti družine Kacijanar, in sicer Jurijevega sina, Janeza Herberta pl. Kacijanarja grofa Begunjskega.176 Baronica Kacijanar pa je ostala lastnica gospostva Trebnje, in je tako v letu 1646 in ponovno v letu 1649 na seznamu za plačilo kontribucije za vojsko.177 V tem času je dala gospostvo v zakup gospodu Ivanu Andreju pl. Kačiču. V letu 1648 so bili pri njem na gospostvu nastanjeni Palfijevi vojaki. Za oskrbo vojakov in njihovih konjev je Kačič plačal 1023 goldinarjev 38 krajcarjev in 3 denariče nemške vrednosti. Tej vsoti je Kačič prištel še 6 odstotne obresti in zahteval, da stroške poravna baronica Kacijanar. Deželni glavar in poverjeniki so zato baronico prosili, naj račune, ki jih je poslal Kačič, poravna, ali pa naj se oglasi pri njih v deželni palači,178 V zapuščini Jurija Jankoviča pl, Priberdh, ki ga baronica v testamentu naslavlja kot svojega strica, je bil evidentiran urbar gospostva Trebnje z njenim podpisom in pečatom; podpisala gaje v Ljubljani, na dan sv. Jurija 1652.179 Gospostvo Trebnje je tega leta zamenjala z Jurijem Jan-kovičem za gospostvo Preddvor.180 Kot lastnica Preddvora je v letu 1669 plačevala oskrbo za štiri oklepne konje za vojsko zoper Turke.181 M. Smole navaja, da se kot lastnica Preddvora omenja še leta 1670.182 Iz stanovskega arhiva pa je razvidno, da je še v januarju 1671 kot imetnica gospostva Preddvor plačala za oskrbo dveh oklepnih konj za vojsko poveljnika Pagaggija.183 Gospostvo Preddvor je baronica Kacijanar pro- 173 AS, Stan. I, fasc. 300a, str. 25. 174 AS, Stan. I, fasc. 300a, str. 11-15. 175 AS, Stan. I, fasc. 300a, str. 29. 176 J. V. Valvasor, IX. knjiga, str. 300. I 77 AS, Stan. I, fasc. 301. str. 2635. Kontribucija seje plačevala od imenja — od dohodka ki ga je prinašala posest. 178 AS, Stan. I, fasc. 301, str. 2535, 2638. 179 AS, Zap. inv., J-8, IV, str. 18/26. I 80 Johann Weichard Freiherrn von Valvasor, Die Ehre des Herzogthums Krain, Laibach-Nurnberg 1689, EL zvezek, XI. knjiga, str. 588; AS, Zap. inv. J-8, IV, str. 23/36; str. 16/ 23. 181 AS, Stan. I, fasc. 305a, str. 500. 182 M. Smole, o.d., str. 384. 183 AS, Stan. I, fasc.305a, str.907. dala 1. marca 1671 Janezu Krstniku Benaglia.184 Da je baronica gospostvo Preddvor prodala Benagli, navaja tudi Valvasor in omenja, da je Benaglia lastnik Preddvora še v času, ko je Valvasor pisal Slavo vojvodine Kranjske.1®5 Drugi viri govorijo o lastništvu preddvorskega gospostva do leta 1686 nekoliko drugače, saj naj bi nad gospostvom do tega leta ohranila določene pravice družina Jankovič, po tem letu pa naj bi Benaglia postal dejanski lastnik gospostva. Baronica Kacijanar je imela od leta 1671 pri Janezu Krstniku pl. Benaglia naložen večinski del svojega kapitala v višini 14 000 goldinarjev. Družina Benaglia je bila iz Italije in je bila lastnica fužin. Šele leta 1675 je dobil Janez Krstnikpl. Benaglia, ki seje precej ukvarjal tudi z denarnimi posli, kranjsko deželanstvo,186 Jurij Boltežar Kacijanar je umrl leta 1640 v starosti 50 let.187 Tudi iz navedb J. Lukančiča je razvidno, da je bila Barbara njegova druga žena ter daje imel iz prvega zakona z ženo Barbaro pl. Franklin, sina Janeza Herbarta pl. Kacijanarja, grofa Begunjskega, kasnejšega deželnega glavarja na Goriškem in deželnega upravnika na Kranjskem,188 ki je od leta 1672 kot prvi na Kranjskem nosil tudi naslov dednega srebrnega komornika dežele Kranjske.189 Njegov sin Leopold Engelbert pl. Kacijanar, grof Begunjski (vnuk Jurija Boltežarja) je bil znan pravnik: v Salzburgu je objavil obsežno delo o civilnem pravu po Justinijanovih Institucijah.190 Družina Kacijanarjev je v genalogiji J. Lukančiča, sestavljanj v letih od 1681 do 1716, našla mesto med kranjskimi grofovskimi družinami. Grofovski naziv je prvič zapisan prav pri potomcu barona Jurija Boltežarja Kacijanarja. Barbara pl. Kacijanar, roj. pl. Križanič je v genealogiji večkrat omenjena in je med redkimi, pri katerih je naveden tudi datum smrti.191 Barbara je imela dve hčeri, iz prvega zakona Ano pl. Dorotič, poročeno z Erazmom pl, Raspom in Suzano pl. Dorotič, poročeno z Matijo pl. Orsičem, Ana je dobila ob poroki za doto gospostvo Ročen pod Šmarno goro;192 v času ko je Barbara pisala testament, je bila Ana že pokojna in pokopana pri kapucinih pred Špitalskimi vrati v Ljubljani.193 Anina hči Marija Sidonija pl. Rasp se je poročila z Janezom Krstnikom pl. Moško- 184 Liber Archivy Collegy Labacensisi; AS, Rkp. H-69r, str. 532. 185 Valvasor, Die Ehre, knjiga XI, str. 284. 186 AS, Zap. inv. XLVI, T 25. 187 Schiviz von Schivizhoffen, Der Adel in den Matriken des Herzogtumbs Krain. Görz 1905, str. 175. 188 Genealogien Fürsten und Graffen Stands..., str. 86. 189 J. V. Valvasor, IX. knjiga, str. 12. 190 ES, str. 366. 191 Lukančič, Genalogija, AS, rkp. 143r, str. 84-86. 19~ Slovenski biografski leksikon, 9. zvezek, Ljubljana 1960, str. 30. 193 AS, Testamenti H lit. M št. 9. 108 Članki in razprave ARHIVI 26 (2003), št. 1 Matevž KOŠIR: Primeri starejših oporok v slovenščini, kijih hrani Arhiv Republike Slovenije, str. 89-114 nom, v tem zakonu so se rodili hčeri Marija Ana in Marija Šaloma ter sinova Frančišek Erazem in Herbert. Frančišek Erazem je bil lastnik gospostva Jablje.194 Baronica Kacijanar in Janez Krištof Ransft baron pl. Wiendorf sta bila leta 1653 krstna botra baroničinemu pravnuku Janezu Herbertu baronu pl. Moškonu.195 Pravnukinja Marija Šaloma baronica Moškon se je leta 1675 poročila z Janezom Herbertom pl. Valvasorjem, bratom nam mnogo bolj znanega Janeza Vajkarda Valvasorja.196 Tri leta pred tem pa se je pravnukinja Marija Ana poročila z Adamom Sey-friedom pl. Valvasorjem,197 malim nečakom Janeza Vajkarda Valvasorja. Ko je Barbara Kacija-narica pisala testament, se je v njem spomnila z volilom tudi teh svojih pravnukinj in pravnukov, zato se je eden od prepisov Kacijanaričinega testamenta nahajal tudi v zapuščini Janeza Krst-nika barona Moškona.198 Po drugi hčeri Suzani, poročeni pl. Orsič, je imela Barbara tri vnuke, Janeza Frančiška in Boltežarja in vnukinjo Marto pl. Orsič, poročeno pl. Petačič. Te tri vnuke imenuje v oporoki za glavne dediče. Baronica Kacijanar je imela tesne stike z Jurijem Jankovičem pl. Priberdhom, s katerim je bila tudi v sorodu. Dvema njegovima otrokoma je bila krstna botra. V škofijski cerkvi sv. Nikolaja v Ljubljani je bil 21, marca 1648 krščen Janez Herbard, sin Jurija Jankoviča pl. Priberdh in Marije Sidonije, rojene Rues pl. Ruessenstein. Poleg Barbare baronice Kacijanar je bil otroku krstni boter še grof Herbard pl. Turjaški.199 Deset let kasneje (24. decembra 1657) je bila pri sv. Nikolaju v Ljubljani krščena njuna hči Renata. Botra sta bila Barbara baronica Kacijanar in Jurij pl. Raunach.200 Jurij Jankovič pl. Priberdh, ki je tudi opravljal pomembne deželne službe (poverjenik kranjskih deželnih stanov), je umrl leta 1679. V času smrti je bil lastnik gospostev Trebnje, Hmeljnik in Rožek pri Dolenjskih Toplicah ter hiše v Ljubljani. Število knjig v njegovi knjižnici je samo na gradu Trebnje daleč presegalo številko 100. Tudi sicer izpričuje njegova zapuščina veliko bogastvo.201 Družina Jankovič je dobila kranjsko deželanstvo leta 1641. O baroničinem življenju imamo še druge podatke. Ko je leta 1661 prišlo do spora z nekaterimi baroničinimi podložniki, so ti 22. aprila 1661 vložili svoje pritožbe pri deželnem gla- 194 AS, Zap. inv. XXXI, lit. M, št. 39. 195 Schivizhoffen, str. 9. 196 Valvasor, o.d., III. zvezek, IX. knjiga str, 109; AS, Zap. inv. XXXI, lit. M, št. 39. 197 Prav tam. 198 AS, Zap. inv. XXXI, lit. M, št. 33, str. 13; Kopija oporoke se omenja med listinami, ki jih je hranil baron Moschon, ni pa ohranjena. 199 Schi vizhoffen, str. 6. 200 Schi vizhoffen, str. 13. 201 AS, Zap. inv. J-8. varju. Za reševanje spora je baronica pooblastila Jurija Jankoviča pl. Priberdh, ki se je zaradi predvorskih podložnikov pravdal z mestom Kranj že leta 1645>2 Gospoda Josipa Bosio, imetnika gospostva Landšprež, je tožila zaradi nerazdeljenega sodnega denarja za neko njivo; z njim seje sprla tudi zaradi požiga ograje. Leto spora ni znano.203 Nastopila je tudi proti Luku Sufac, podložniku gospostva Satriserisch (?) Čas spora ni znan.204 0 tem, v kakšnih krogih se je gibala nam pove veliko tudi seznam otrok, katerim je bila krstna botra v cerkvi sv. Nikolaja v Ljubljani. Zapustnica je v testamentu posebno bogato obdarila jezuitski kolegij v Ljubljani. Vendar to ni bilo njeno prvo obdarovanje tega kolegija. Iz ohranjenih poročil o obdarovanjih še iz časov pred smrtjo je razvidno, da je leta 1644 darovala kolegiju mašno obleko v vrednosti 100 goldinarjev,205 leta 1661 je prispevala en srebrn svečnik, leta 1665 je darovala monštranco v vrednosti 70 zlatnikov in 20 goldinarjev.206 Junija 1671 je neodvisno od oporoke podarila jezuitom, točneje rektorju patru Ferdinandu Akatio, 2000 renskih goldinarjev kranjske veljave, ki so bili na letne obresti naloženi pri gospodu Janezu Krstniku Be-naglia. To je bil denar njene hipoteke na gospostvo Preddvor, ki je izvirala od prodaje Preddvora gospodu Benaglia. 1. septembra 1671 je Benaglia teh 2000 goldinarjev s 5 procentnimi obrestmi izročil rektorju celovškega kolegija Frančišku Jorgererju. Ljubljanski jezuitski kolegij je dobil denar marca 1686.207 Baronica je zelo verjetno darovala tudi drugim cerkvam in bratovščinam. 1. marca 1652 je z ustanovnim pismom, napisanim v latinščini na pergamentu, namenila 2000 goldinarjev in s tem ustanovila sklad za štipendiranje študija glasbe v jezuitski šoli v Ljubljani. S štipendijo iz te ustanove sta se preživljala vsaj dva revna študenta glasbe. Poleg študija glasbe je bila njuna naloga igrati pri bogoslužju v kolegiju za dobro duše baronice Kacijanar in duše Ane pl. Rasp.208 Letni stroški za oskrbo enega študenta (za preprosto hrano brez vina) so znašali 30 goldinarjev in so se krili iz obresti glavnice. Po njeni smrti je pravica upravljanje ustanove prešla na rektorja jezuitskega kolegija.209 Nekaj sto študentov glasbe je prejemalo njeno štipendijo od srede 17. stoletja210 do 202 AS, Zap. inv. J-8, IV, str. 37/56. 203 AS, Zap. inv. J-8, IV, str. 27/34; str. 28/35. 204 AS, Zap. inv. J-8, IV str. 28/36. 205 F. Dolinar, o.d., str. 128. 206 F. Dolinar, o.d., str. 130. 207 Liber Archivy colegy Labacensis; AS. Rkp. 11-69, str. 532. Liber archivy collegy Labacensis; AS, Rkp-IIr. str. 577. 209 F. Dolinar, o.d., str. 56. 910 Dnevnik dijaškega doma: Historia Seminarii Labacensisi Nova NUK 156. Članki in razprave ARHIVI 26 (2003), št. 1 Matevž KOŠIR: Primeri starejših oporok v slovenščini, kijih hrani Arhiv Republike Slovenije, str. 89-114 109 leta 1918. Med njimi tudi operni pevec in glasbeni pedagog Julij Betetto.211 Baronica Kacijanar je bila velika dobrotnica jezuitskega kolegija, kakor so zapisali jezuiti v svoji knjigi "Liber Archivy Collegy Labacensis". Zaradi te darežljivosti je dobila že 21. junija 1655 od jezuitskega generala Goswinusa Nickla in nato 1. novembra 1657 od jezuitskega provin-ciala Janeza Bertholdusa in 6. februarja 1671 od jezuitskega provinciala Adama Aboe pravico pokopa v jezuitski cerkvi. 8. Smrt in pogreb Z lastno roko napisano besedilo oporoke izpričuje osebo, veščo pisanja. Na njeno razgledanost in izobraženost opozarja tudi podatek, da je bila ustanoviteljica ustanove za revne študente glasbe. Na žalost pa se njen zapuščinski inventar ni ohranil; iz njega bi namreč lahko veliko izvedeli o načinu življenja in baroničinih duhovnih obzorjih, saj je imela zelo verjetno tudi bogato knjižnico. Pač pa je bila bogata knjižna zapuščina izpričana po smrti njenega moža Jurija Boltežarja pl. Kacijanarja, med knjigami je bil naveden tudi prepis Celjske kronike.-"12 O aristokratskem načinu življenja nam zgovorno pričajo tudi njeni služabniki: koč ¡jaz, kuhar, šivilja in dve služkinji. Baronica Barbara pl. Kacijanar je umrla 2. ali 3. aprila 1673 v starosti triinosemdesetih let.213 Zadnja leta pred smrtjo je prebivala v Ljubljani. Smrt v baroku ni pomenila samotnega odhoda, spremljal jo je bleščeč, odličen, predpisan in urejen obred. Medigra, svečan prehod iz enega stanja v drugega, primernega rangu umrlega.214 Po srednjem veku manifestacije žalosti niso bile več spontane, vse bolj so se izražale v ustaljenem obredu. Umirajočega je spovedal njegov spovednik in mu podelil odvezo. Od poslednjega diha dalje je pripadala smrt cerkvi. Glavno vlogo pri obredu so prevzeli menihi. Bdeli so pri mrliču, najprej v pokojnikovi hiši in nato v cerkvi. Žalni sprevod, ki je bil v pogrebni simboliki posebej pomenljiv, je imel točno določen red. Pogrebne povorke so bile videti kot sprevod žalovalcev v črnih oblačilih s kapucami. Spominjali so na tradicionalne sprevode "poklicnih" žalovalk iz sredozemskih krajev,215 Aries216 na 211 ■ Peter Ribmkar, Študentske in dijaške štipendijske ustanove na Kranjskem, Arhivi XXII, 199, Zbornik ob sedemdesetletnici dr. Eme Umek, str. 15. 212 AS, Zap. inv. XXVI, lit. K, št. 17. on Sterb register der dompfar von 6ten jäner 1658 bis 27ten februar 1735, str. 61 (Nadškofijski arhiv v Ljubljani.) 214 Magdalena Hawlik — van de Water, Der schöne Tod, Zere-monialstrukturen des Wiener Hofes bei Tod und Begräbnis zwischen 1640-1740, Herder, Wien-Freiburg-Basel 1989, str. 11. 215 Isto. 216 F. Arijes, Eseji, str. 188. podlagi testamentov 16. in 17. stoletja poroča, da so pogrebne povorke sestavljali menihi, mestni reveži in njihovi v črno oblečeni otroci, ki so bili za udeležbo na pogrebu poplačani. To plačilo naj bi bilo izraz poslednje pokojnikove milosrčnosti. Pogreba cesarice Eleonore leta 1720 na Dunaju se je na primer udeležilo nad 1200 revežev,217 Pokop in čaščenje sta bila po izročilu rimskega običaja dva ločena obreda. Postavitvi trupla na mrtvaški oder, s tem je bilo dano javnosti na vpogled, in pokopu so sledile slovesne maše zadušnice. Poudarjeno celebriranje smrti naj bi pomenilo iskanje poti za premagovanje strahu pred smrtjo.218 Smrt in pogreb Barbare baronice Kacijanar sta zabeležena v dnevniku jezuitskega kolegija v Ljubljani:219 Ponedeljek 3. aprila 1673. Danes popoldne ob petih je odšla spoštovana gospa Barbara Kacijanar. Patra rektorja,220 ki je bil na poti v Idrijo, so poklicali nazaj in še isti dan se je vrnil z Vrhnike. Na ta dan so zvonili v velikem zvoniku v cerkvi pri svetem Jakobu in v drugih cerkvah. Že ponoči so poslali sveče za umrlo. Iz jezuitskega seminarja so v hišo, kjer je ležala pokojna, poslali črno pregrinjalo, gojence in mlade glasbenike, ki so ponoči in naslednji dan bdeli pri pokojnici. Deželni tajnik Švajger-21 je istega dne ob navzočnosti patra Adama Pettika222 zapečatil vse njeno imetje. Večer po smrti je pater minister223 izročil deželnemu glavarju Wolf-gangu Engelbrechtu pL Turjaškemu testament, ki ga je prinesel tajnik Svajger. V prisotnosti deželnega glavarja, njegovega brata in gospoda patra ministra je bil nato (slovenski) testament skupaj z dodatkom odprt in prebran. Naslednjega dne, 4. aprila, so zvonili tako kot prejšnji dan. V jezuitski cerkvi sv. Jakoba so pri oltarju Blažene Device Marije, to je nasproti oltarja Frančiška Ksaverija, dvignili ploščo za večerni pokop, pripravili sveče, bakle in po-kojničin grb. Po sedmi uri zvečer so v jedilnici brali nemške in latinske molitve. Zvečer so pri zunanjih vratih kolegija in na trgu v zadnje slovo baronici Kacijanar prižgali sveče. K preprostemu pokopu, kakršnega si je želela v dodatku testa- 217 M. Hawlik, str. 108. 218M.Hawlik str. 18-19sl. 219 Jezuitski dnevnik (Diarium P. Ministri) 1672 1683; AS, Rkp. I 33r, str. 220-222. Rektor jezuitskega kolegija v letih 1672-75 je bil Sigismund Gleispach (F. Dolinar, o.d., str. 143). 221 Henrik Matej Švajger pl. Lerchenfeld, deželni tajnik na Kranjskem, višji prejemnik sredstvenine v Ljubljani 1679-1692, prisednik deželnega sodišča (1687). 222 Pater Adamus Pettik je bil rojen 1604 v Ljubljani, umrl 1682 v Ljubljani, leta 1629 je bil profesor na jezuitskem kolegiju, 1637 regent seminarja za revne študente. (F. Dolinar str. 144, 148. 174.) Pater minister je opravljal v kolegiju naloge ekonoma. 110 Članki in razprave ARHIVI 26 (2003), št. 1 Matevž KOŠIR: Primeri starejših oporok v slovenščini, kijih hrani Arhiv Republike Slovenije, str. 89-114 menta, so jo prinesli od doma, kjer jo je pri hišnih vratih blagoslovil mestni župnik gospod Rossetti. Osem študentov je nosilo krsto, šest bakle; ko so jo nesli, so peli miserere, kakor je bilo običajno za člane bratovščine. V cerkvi jo je s štolo okoli vratu počakal pater Pettik, ki je pri pogrebu tudi govoril. Pri večernem pogrebu niso zvonili. Osmrtni list, s katerim je bila razglašena njena smrt in v katerem je bila priporočena, je ostal pripet vse do konca zadušnic.224 V nedeljo, petega aprila zgodaj zjutraj so preko groba pokojne baronice pregrnili dolgo črno preprogo, postavili dva svečnika in prižgali poleg sveč še dve bakli. Sveče in bakli so gorele od prve do zadnje maše, vseh enajst dni, ko so se opravljale zadušnice. Od nedelje do četrtka, 9. aprila so za dobro gospo zvonili.-"25 V četrtek, petek in soboto so za pokojno baronico brali zadušnice. 11. aprila so bili k zadušnici povabljeni kanoniki in verniki. 12. aprila so prišli v jedilnico jezuitskega kolegija, dedič in sorodnik gospod Orsič, sorodnik gospod Valvasor mlajši227 in Benaglia228 ter se sestali s patrom rektorjem. Navzoči so bili še patri Harrer, Cruxilla in Mazzoll. Oltar je bil tega dne še vedno pokrit s črnim blagom, prav tako klop ob vznožju. Oder nad grobnico je bil pokrit z mrtvaškim prtom iz svilenega blaga s svetlim križem iz atlasa na sredini. Prt so za to priložnost na novo sešili. Ob odru je bilo 24 bakel in 40 sveč iz belega voska. Gorele so ves čas obreda. Na oltarjih so v svečnikih gorele bele sveče: na glavnem oltarju je bilo šest srebrnih svečnikov, na oltarju Marije Device so bili štirje, v velikem oltarju dva. Sveče na glavnem oltarju so prvič gorele do konca zadnjega obreda, sveče v velikem oltarju so gorele ves čas med mašo. Glavni oltar in oltar Blažene Marije Device sta bila pokrita z žalnim prtom, na prtu je bil svetel križ. S črnim blagom so bili pokriti pokojničin cerkveni sedež, tla obeh oltarjev in okenski križi. Nad odrom so postavili 224 Jezuitski dnevnik, str. 220-222. 225 Jezuitski dnevnik, str. 220-222. 226 Najverjetneje eden od obeh vnukov, o 27 ~ Najverjetneje Adam Seyfned pl. Valvasor, ki je bil poročen z njeno pravnukinjo Marijo Ano pl. Moschkon. To je bil Janez Krstnik Benaglia pl. Rosenbach (umrl leta 1687). Bilje lastnik gradu Jama v Zgornji Šiški (1680) in Preddvora. Gospostvo Preddvor naj bi po navedbah Valvasorja kupil od baronice Kacijanar malo pred njeno smrtjo. Benaglia je leta 1679 krstil svojega otroka v cerkvi sv. Petra v Preddvoru. Povezavo med Janezom Krstnikom Benaglio pl. Rosen-bachom in baronico Kacijanar izpričujeta tudi listini evidentirani v njegovi zapuščini: to sta pogodba med Jurijem Janko-vičem in baronico Kacijanar glede Preddvora iz leta 1670 ter pooblastilo, ki ga je 2, maja 1673 izdal Boltežar pl, OrsiC zaradi testamenta. Pri gospodu Benaglia je baronica Kacijanar hranila večji del svojega kapitala, ki je verjetno izviral iz prodaje gospostva Preddvor. (AS zap. inv. V, B-26, str. 8.) srebrn križ, na drugi strani pa kip Marije Device. V zakristiji so bila pripravljena mašna oblačila za maševanje pri vseh oltarjih. Barva mašnih plaščev in obrednih tkanin relikvij je bila črna. Zvečer so v jedilnici patri drug za drugim slavili gospo Barbaro baronico Kacijanar, večno dobrot-nico jezuitskega kolegija. V spomin nanjo bodo patri trideset dni maševali v črnih plaščih.229 15. aprila je za pokojno dobrotnico maševal rektor jezuitskega kolegija.230 Prav tako, kot je bilo običajno bogoslužje po osmih dneh od pokopa, je bilo običajno bogoslužje tudi po enem letu. Ob prvi obletnici so razdelili revežem miloščino kot na dan pogreba. Takrat se je tudi zaključil prvi ciklus maš za pokojnico. Začel pa se je drugi, "neskončni" ciklus maš, ki so jih brali za pokojne iz podedovanih nepremičnin ali iz obresti kapitala, podarjenega bratovščinam, konventom ipd.-31 II. OPOROKA CERKNIŠKEGA ŽUPNIKA PRELATA GREGORJA CERVIČA Cerkniški župnik prelat Gregor Cervič je svojo oporoko v slovenščini zapisal leta 1685. Njegova pisma v slovenščini232 kažejo, daje tudi ob drugih priložnostih pisal slovensko. Kot cerkniški župnik je Cervič v dokumetih prvič izpričan leta 1683. V času svojega župnikovanja je na novo sezidal in blagoslovil cerkev sv. Volbenka v Želšah. Bil je znana osebnost, med ljudmi je veljal za zdravilca in čudodelca, zato so ljudje v Cerknico kar romali, in to ne le iz Kranjske, ampak tudi iz Furlanije, Koroške, Štajerske, Hrvaške in od drugod. Zaradi njegovih "čudežev", kot piše Valvasor, so bili v Cerknico poslani tudi komisarji in zadeva naj bi prišla celo v Rim do papeža, vendar pa tam ni bilo sklenjeno nič določnega, Valvasor naj bi Cerviča, ki ga opisuje kot ljudskega zdravilca, tudi osebno poznal. O tem, da se je ukvarjal z zdravilstvom pričajo tudi številne knjige o zdravilstvu, ki so se nahajale med 94 knjigami njegove zapuščine.233 Na splošno je bil imenovan "cerkniški škof", kot trdi v zasebni družinski kroniki Dolničar,234 Tudi Valvasor poroča, da so ljudje govorili, naj bi imel Cervič naslov škofa, po neki škofiji, ki je bila v tistem času pod Turki, Besedilo oporoke Gregorja Cerviča:235 Jest tukai dol Podpissan, Vem inu sposnam da sem iest Veliko Dobrote preie od Moie Gnadliue 21Q Jezuitski dnevnik, str. 222. Jezuitski dnevnik str. 222. Anes, Geschichte des Todes, str. 230. 232 Rupel, str. 189-190. 233 Rupel, str. 192. 234 Rupel, str. 190. 235 ARS, Testamenti I, Lit. Z, št. 9. Članki in razprave ARHIVI 26 (2003), št. 1 Matevž KOŠIR: Primeri starejših oporok v slovenščini, kijih hrani Arhiv Republike Slovenije, str. 89-114 111 Gospe Matere Ester Maximilliane Freierze Co-radezin Vdoue inu skuse to se naidem nim veliko dushan, skuse katere alli sprizu katere dobrote iest se obligeram sletim tnoim pismizam kokar da bi bilo nil moio Sadgno vro stoireno, da tolkoi oni, kokar se gnimi alli po nigh smarti, nigh Gnadliua Gospa hz.i imaio po moiey Smarti use Zisto bres obene praude pouerbat in quorum fidem etc. Cirknizi na 26. Decembra 1685 Prelut Gregor Ceruizh m[anu] pfropria] (pečat) Na hrbtni strani je zapisala druga roka: Disposition H[erm] Gregom Zeruitsch see [lig] Pfarrern de d[at]o 26. Decembris 1695 Testament ima lepo ohranjen pečat z grbom in mitro ter črkami G.C.P.M.A. (Gregor Ceruizh Prelatus...). Za dedinjo je Cervič določil Ester Maksimi-lijano baronico Coraduzzi. Ester Maksimilijana baronica Coraduzzi se je rodila kot baronica Pruckenthal na gradu Suha (Neuhaus) na južnem bregu Drave na Koroškem. Leta 1662 se je poročila z baronom Francem Henrikom Cora-duzzijem in se z njim preselila na grad Koča vas pri Cerknici. Coraduzziji so imeli nekaj časa tudi gospostvo Lož. Franc baron Coraduzzi je bil lastnik gradu Koča vas do svoje smrti leta 1667, po njem pa je polovico gospostva podedovala Ester Maksimilijana.236 Baronica je umrla okoli leta 1700. Ohranjenih je 31 slovenskih pisem in listov, ki sta si jih pisali Ester Maksimilijana baronica Coraduzzi in njena hči Marija Izabela baronica Marenzi med letoma 1685, ko se je Marija Izabela poročila v Trst in letom smrti Ester Maksimilijane baronice Coraduzzi.237 Kakšne zveze je imela Ester Maksimilijana baronica Coraduzzi s Cervičem, ni znano, dejstvo pa je, da ga je baronica podpirala; Merku domneva, daje Cervič učil tudi njeni hčeri Terezijo in Marijo Izabelo.238 Cervič je umrl 3. aprila 1694 in je pokopan v cerkniški cerkvi. Njegovo premoženje je v nepremičninah znašalo tri in četrt hube (kmetije) na različnih krajih in šestnajstino hube vrta. Nepremičnine (brez premičnega inventarja) so bile ocenjene na 489 goldinarjev, 25 krajcarjev, 5 denaričev,239 III. PODLOŽNIŠKE OPOROKE Poleg zapisanih oporok so bile v tem času in 236 M. Smole, str. 224. 237 Merku, str. 6. 93S Merku, nav. d. 239 Rupel, str. 193. še kasneje pri vseh slojih v navadi tudi ustne oporoke (testamentum nunicupativum); še največ jih je bilo pri podložnikih, ker je verjetno le malokdo znal pisati. Tudi zato je iz tega časa ohranjenih veliko manj podložniških oporok kot plemiških in meščanskih. Zapustnik je ob navzočnosti prič besedilo poslednje volje ali oporoke pisarju narekoval. V Arhivu Slovenije so v arhivu gospostva Klevevž na Dolenjskem, ki se je nahajalo med Mokronogom in Novim mestom, ohranjene tri podložniške oporoke v slovenščini. V začetku 17. stoletja je prišlo gospostvo v posest Jurija pl. Moškona iz Srajbarskega Turna, konec 17. stoletja je v posesti stiškega in nato kostanje vi škega samostana.240 1. Oporoka Andreja Češnovarja Oporoka Andreja Češnovarja je bila zapisana 19. marca 1795 in ima pet glavnih delov: od tega uvodni del, zaključek in na tri točke razdeljena volila ter navedena imena zapustnika, prič in pisarjev podpis. Uvodoma je po običaju poudarjeno, daje bila oporoka sestavljena "pri pravi pameti in dobrem premisleku" ob navzočnosti treh mož, V prvi točki so naštete premičnine, ki jih ima pravico zapustiti, in to 6 žitnih skrinj in 2 kadi različnih velikosti, malo skrinjo ("skrinjico"), ki jo uporablja za obleko, pa izrecno poklanja vnukinji (Katarinini hčeri) Micki. V drugi točki so volila glede koče v Sent-kocjanu, ki jo zapušča hčeri Katri Jeričovki, po njeni smrti pa njenemu sinu Jožku. Če pa bi hči Katra prej umrla, naj koča pripade takoj sinu Jožku. Ob tem ugotavlja, da je imel dva dediča, in sicer umrlega sina Andreja in hčer Katarino. Sin Andrej je svoj del dediščine volil naprej. Andrej i ešnovar starejši je v oporoki potrdil, da ima Anton Raps po smrti hčere Katarine pravico podedovati pol koče, nima pa nobene pravice do druge dediščine po njej. Oba dediča je zavezal, naj za dediščino plačatajpo dve maši, eno za duše v vicah, drugo za Češnovarjevo sorodstvo. Skrinje in drugo blago je zapustil Katarini. Vinograd na Vinjem vrhu je zapustil s pogojem, da mora tisti, ki ga bo užival, vsako leto ob prazniku vseh svetnikov plačati za tri maše: eno za duše v vicah in dve za bližnje sorodstvo. Po šest sveč je zapustil farni cerkvi sv. Kacijana in cerkvi Matere Božje na Stopnu. Testament je sklenil z določili o pogrebu. Pokopan naj bo spodobno, z zvonjenjem na dan pogreba in osmi dan po pogrebu naj se berejo po tri maše. Pod besedilo so Andrej Češnovar in priče poleg svojih imen, ki jih je prej zapisal pisar, 240 M. Smole, str. 218. 112 Članki in razprave ARHIVI 26 (2003), št. 1 Matevž KOŠIR: Primeri starejših oporok v slovenščini, kijih hrani Arhiv Republike Slovenije, str. 89-114 naredili križce, saj zapustnik in priče niso znali pisati. Zato seje pod oporoko podpisal le pisar. Besedilo oporoke:241 Jest Andreas Zhesnovar, Dokler she perpravi pameti, inu dobrim premisleku; Strim mu Testament inu dam mojo Sadno Volle notri, Katieru v prizho Trjeh Mosh, glih ta 19ti Martia v Leittu 1795. Gorj postavim, jnu sashafam moje Lastnu blago inu Grunte is tem raslozhkam. Moiga Lastniga Barm Blaga se naide Kateri iest praviza sashafat jmam Koker. Pervizh Eno shitna skrina ie Katiera dershi 60 Mirniku spet eno skrina 50 Mir. spet Eno 25 Mir. spet Eno 16 Mir. spet Eno 12 Mir. spet Eno 7 Mir. jnu eno Kat 15 Mir. Eno spet 12 Mir. Jnu te moje medla skrinza katiera iest sdei sa gvunt nuzam tisto sashafam iest Katerni hzhjeri Mizki Drugezh Sdei pata v' shenkoziani Leshjoshe, mojo Lastna Hofshtat Sashafam iest taisto moj hzhierj Katri Jerizhouki, tuje do nene smarti, po niene Smarti pade ta hofshtat nienem Sijnu Joshku, Keb pa moje hzjii Catra popreid v' Marla, Tok pa prezei Sijnu Joshku, pade Al vendar nato Vis ho ie sklenenu; Kir iest sem jmu Dva jerba Koker ta odmerjozhi Sijn Andreas Zhesnovar, jnu tashe vshuleinu mojo hzhi Katharina, Tok iest pamoj oblubi sem sturu, deis tie Hofshtatti vsak pollo-viza jerbati moreta; jnu deslih mui Sijn Andreas ie v' M rti. in on sui tal prezji sashafou, Tok rud iest poterdem, de ta Vniversal Anton rapsu, tal od moje hzhiere Catharine Le samu od Hofshtati pogiervat pravizo jma; Kar patu sgorai jmeno-vanu Barm Blagu odstane Lesamu moj Kzjiieri Cathri, al nienem Sijnu Joshku, jnu is tie Hofshtati ie mojo Volle, de vssaku 2. Svete Mashe tuje 1. sa Dufhe Viza. 1. Sazhesnovarjovo shlahta odraitanu bitti more. Tretizh Ta v Vinem Verhi, v' strashi Lesjozhi mui Lestan Nograd, ga iest sashafvati jma, jnu isto Saveso, de ta Katier ta Nograd vshivou bode, taisti vfsaku Leittu sa 3. Svette Mashe dat, inutu na Vezhnu odraitanu bitti jma, jnu tie Mashe 241 Objavljeno v: Slovenščina v dokumentih skozi stoletja, Katalog Arhiv SR Slovenije 1971, str. 36-38. bodo vfsaku Leittu pred vfsem Svetimi tisti zait Brane; inu 2. sa blishna shlahta 1. sa Dushe V iz,ah. Sadenzh Sashafam tud iest 6. Sveizfi Firenshkih St. Kozinu perfarfski zierkvi. Glih toku tud M.B. na Stopnu 6 Sveizh. Tudi Kadar iest v' Mer jem; tok se jma mojo Truplu spodobna pokopati, Tuje is ordentlih sgonenjem, inu is Konduhtam, inu na dem tega pokopalishe Trij Svette Mashe de Brane boda; jnu Glih nato Visho ta Ofsnii dan jma dershan bitti. Prizhe x Matheus M ramo r x Andreas Zhesnovar x Joseph Kiern x Jakob Jrshizh Naproshen Fiertguaz Joseph Skubitz 2. Oporoka Jere Globevnice Druga oporoka je oporoka klevevške podlož-nice Jere Globevnice. Ustna oporoka je bila zapisana sedmega decembra 1795. Jera je najprej zapustila svojo dušo Bogu, telo pa počitku v zemlji. Po običajni navedbi, da govori pri pravi pameti in dobrem premisleku pred dvema pričama je za glavnega dediča imenovala učitelja pri sv. Kacijanu Jožefa Skubica. V primeru, da bi on umrl, naj vse podeduje njegova žena Marija Ana. Jožef naj bi ji zato pomagal, če bi potrebovala pomoč. Nobenemu od sorodnikov ni dala pravice do dediščine. Glavnemu dediču je zapustila grunt. Zapustila mu je tudi obleke, ki naj jih nekaj slabših razdeli med reveže. Naštela je tudi druge predmete, ki mu jih zapušča: tehtnico, skrinje, čeber, motiki, sklede, leseno skledo, skledi za maslo, sito itd. Nato mu je zapustila še vinograd v Globeli in pol zidanice ter vso posodo v njej: sode, vinsko kad, klop in škafe ter pravico do pol preše. Zapustila mu je poleg tega še vinograd pod Radelsko polico ter kravo, ki jo je imela pri kovaču. Kravo bo lahko vzel šele potem, ko bo vzredila tele, zagotovo jo bo lahko vzel jeseni. Petič namenja za normalko (šolo) dva goldinarja. To mora iz njene zapuščine poravnati univerzalni dedič. Sestrični je zapustila 6 petič, poudarila pa je, da do drugega premoženja niti sestrična niti ostalo sorodstvo nimajo nobene pravice. Očitno je bila s sorodniki v sporu. Od vinograda v Globeli je bilo treba plačati za maše pri sv. Marjeti, sv. Kocijanu, Stopu, na Žalostni gori, sedmi dan po pogrebu, pri sv. Jožefu na Vinjem vrhu. Domači cerkvi je posebej zapustila eno krono. Glede pogreba je določila, da se mora spodobno pokopati z zvonjenjem, z mašami na dan pogreba in osmi dan po pogrebu. Poleg imen Članki in razprave ARHIVI 26 (2003), št. 1 Matevž KOŠIR: Primeri starejših oporok v slovenščini, kijih hrani Arhiv Republike Slovenije, str. 89-114 113 prič sta priči naredili križca, prav tako je naredila križ poleg svojega imena Jera. Besedilo oporoke:242 Testament Jest Jera Globeunica /trm ntui Teftament inu perporozhim mojo Dusho Bogu, imu tu moje Truplu K enimu mirnimu pozhiwanju u zemli, Kir ftrim mui Spomin, inu poterdem mojo sadno Vollo, Kir jest she per pravi pameti, inu dobrimu premisliku ven govorim u prizjii dueh Mosh glih ta (sed)mi dan Decembra u Letu 1795. inu si sberem sa moiga Universal Erba tega u Shen Kozianu ftojezhiga shulmaistra Joshefa Skbza, inu temu isrozhim jest u/se zettu ftojezhe, hru leshejoz.be moje Premosheine, inu taistmu sa fliafam glih fto pravizo ino mozhio ushivati tu želu moje premojheine, is KaKershno pravizo jest nshivala sem. Jnu Keb se per merlu deb ta Josheph Skubez pop red umeru, tok glih negova shena Mariu Anna to moje zellu premosheine erbut praviza ima ? ino is to saveso. de ona meni u moji nedlugi ino potrebi ft? ftrezhi more, inu tO moje saftiafilu inu Premosheine obftoji u tem. Koker de od zelle moje shlahte nobeden Kai pojir\>at al od tega Kai prezh ufseti obene pra-vize nima. Ampak Pervezh Jest sojhafam temu Univer/alerbu Joshephu SKubzu ta na trauniku ftojezha polovizo tega Pohishtua, ino tudi ta sraven shlishejozhi Grunt glih fto pravizo, Koker sem jest ushivala. Sraven safhafam tudi ufse moje Barnu Blagu, Kateru se naide. Tuje Sa fliafam jest vefs moj Guant, aH Klaider na to visho, de on od tega shlabshiga neKulku med te boge rastalat more.243 Barnu Blagu je 1. Vaga 3. Sklede 4. ShKrinze 1. lesena 1. Shpainpei inu u-se Kar se gor naide 2. Shkafa 2. Putershka 4. Buhe 1. Barigelza 1. zhebriza 1. Pezhne Kodmine 2. Matike 1. smernu shittu 1. Veinik 1. reshetu 3. Shakelze Jnu sraven tudi ufse drugu Barnu Blago, akim glih tukai samerkanu se na naide, satu Kir na vem. Kulku she sanuzala bodem. Drugezh Sa shafam tudi timu univerfal erbu Joshefu SKubzu ta u Glabelih leshejozju, inu pod shmer-jeshko palzo shlishejozhi Nograd inu polovizo sidanze inu ufso moj o pofsodo, Katera se notri snaide Koker L sodzhik 9. veder 1. detto 6. detto 1. detto 3 172 detto 1. vinska kad 8 detto 1. Banka 1/2 veder 3. ShKafe inu do pu preshe pravizo Tretezh srozhim tudi temu univer[f]al erbu ta na Verbinshzi le shejozju inu pod RadelsKo palzo shlishijozhi Nograd u dlihi vishi KoKer druge rezhi. Zhetertezh Sa fliafam tudi timu Univerfal erbu Joshefu SKubzu tu mojo Krava Katera jest sdei u Grabni per Kovazhi imam is tem reslozhKam de Kir sdei tu tretu, inu sadne Telle244 odredi, toK u Jefsen ima praviza ta erb, taifto shiher prezh ufset. Petezh Jest safhafam sa Norma1 Shullo duct Goldinarja. Shestezh Je ta Univerfal erb savesan, de is ufsiga mo-jiga nemu sapusheniga premosheina, more tu sveftu, inu per perloshnofti tu naprei poftaulenu rihtiK ven odraitanu biti. Sedmezh Jest, desglih sama u svoimu, al vendar sraven moje sestrizhne sem se snefhla, inu zhe je ona meni Kai podala, ali ne, inu zhe sem ufela, aline, tok taifti vender is mojo vollo s a shafam 6. Petiz, inu per drugim ona, ali zel a shlahta jeskat, ali pogervat zel nezh pravize nima. Osmezh od tega Nograda u Globelih se more sa fvete mashe dati u shmerjeto 12 Petiz u shenKozian 12 petiz 242 243 AS, Gr. A„ X. Klevevž, fasc. 4. Konec prve strani. 244 Prečrtani "im" 114 Članki in razprave ARHIVI 26 (2003), št. 1 Matevž KOŠIR: Primeri starejših oporok v slovenščini, kijih hrani Arhiv Republike Slovenije, str. 89-114 na Stopnu 10 petiz na shalostno goro 3 petize na dan tega poKopalisha 3 petize na sedmi dan 3 petize na vin verh svetimi Joshefu 2 petiz safhafam tudi, de se ima domazhi Zirkvi u Kupiti sa eno Krono Kar bode nar bel potreb-niga sa nuzala. Ti/ti Krat. Kader pa jest umerjem, se ima moje truplu spodobnu pokopati, inu is ordentlih sgoneinam, inu is Konduktam tuje na dan tega poKopalisha, inu glih na tu vijho ima ta ofnii dan derfhan biti, na taKo vifho poterdem mojo vollo. Prizhe x Matheush Mramor x Jera Globeuniza is stopniga (pečat) Jakob Hra-tenizher x Josheph Vouk mjanu] p j ropria ] is Swur Podpisvanz (pečat) Franz Schuller mjanu] p[ropria] in zeiige 3. Oporoka Jerneja Lušerja Tretja oporoka je oporoka Jerneja Lušerja, narekoval jo je 9. februarja 1802. Jernej je najprej zapustil dušo Bogu in telo zemlji. Kot ponavadi sledi navedba, da narekuje testament pri zdravi pameti in dobrem premisleku v prisotnosti treh prič. Za glavnega dediča je določil zeta Anžeta Mesojeda, ki mu je zapustil vse svoje premoženje, ne da bi ga podrobneje navedel. Dedič mora zanj in za njegovo ženo plačati 15 maš, prav tako mora poravnati tudi njegove dolgove in izterjati dolžnike. Vse upnike in dolžnike je Jernej poimensko navedel. Poleg tega mora glavni dedič plačati njegov pogreb. Pod besedilom oporoke so imena treh prič, zapustnika in pisarjev podpis. Glavni dedič je v tem primeru podedoval za zapustnikom precej stroškov. Iz oporoke ni razvidno, kolikšno je bilo Jernejevo premoženje. Besedilo oporoke:245 Tafstamenth. Je/st jernij Lusher Strim Muy Tafstamenth inu perporoZhim Moio dusha Bogu, inu Tu moie Truplu K enmu Mernimu pozhivaini Te semle, Ker Strim muy Spomin, inu poterdem Moio sadna volla, Ker jest She per pravi pameti, inu She dobremu premifsiuku VOU Sgavorim, V prizhe 3 Mosh glih ta deve[ti] dan Sezjma, v Le it i 1802, inu jesvolem Sa moiga jenvusar jerba Moiga Seta Ansheta Mefsaieideka, zhes vfse Moie pre-mosheine, pred Tem de on Kader jest Se Stega Sveta Se Lozhem de on Sa 15 Mash Sa mano inu Sa Maio Sheno odraita v drugezh More Tudi Samano vfse Anko-shtenge inu Maie danguve plazhet, inu Kandutet dauguvi Sa von plazhet Mihati Koziani Sago riza Sausfskitnu podios[nik] 9. 55. - Anshe Weganti na duli detto 4. — Gregor podgurzi v Kluzhe Kelvenshki podlosnijk] 3. 33. - jerelenki v Menze detto 1.8.- Ansheti Rodizi v St. Merleta detto 2. 16. - Sa vboge v Spe tale L — dumazhi zerkvi v Si. Merieta L — dauk Kater noter Shlishi Teriet Faimoshtru pillpohi Sem plazheu 6. — Jury AKorni na Suhi Raduli 3. — Ansheti KrashenZi pod Kofstanulle 2. 58. - Mariani wobizhauki v Mettnz.e 9. 55. - Leta dank Sem plaZhew Sa Rankem Korlnam Shumashtram, Sa moie Shene popreishnem moshem Letu Shlishi Moimu jenufsar jerbi Ansheti Mesaied Na Leto vis ha pote rde Moio vollo v prizhe Leteh Mene ShlishoZheh Mosh PriZhe Joseph Paushe x Jernij Lusher Kllenovik Jasheph Paushez m[anu] p[ropria] Gregor Hozhevar popisvanz velke polane Miha Goreinz Swure 245 AS, Gr. A., X. Klevevž, fase. 4. Arhivi 26 (2003) št. 1, str. 115-118 Članki in razprave 115 UDK 628.1.033(497.4 Vrhnika)"18" Kakšno vodo so pili na Vrhniki v 19. stoletju? SAŠA SERŠE mag., svetovalka direktorja, Arhiv Republike Slovenije, Zvezdarska 1, SI-1127 Ljubljana IZVLEČEK Na podlagi sejnih zapisnikov deželnega zbora za Kranjsko leta 1893 in 1899 ter gradiva deželnega odbora od leta 1893 do 1927 v registraturnem fasciklu IX/3 Vrhnika — vodovod, smo v prispevku opisali težave s pitno vodo, ki so jih imeli Vrhničani, in večletni trud, da bi prepričali deželni zbor o nujnosti napeljave vodovoda na Vrhniki in v vasi Hrib. V obeh krajih je bila oporečna pitna voda vir različnih bolezni. Kolera in tifus sta bili dve izmed njih. ABSTRACT WHAT KIND OF WATER DID VRHNIKA HAVE IN THE 19TH CENTURY? On the basis of the minutes of meetings of the Kranjsko Provincial Assembly in 1893 and 1899 and the records of the Provincial Council from 1893 to 1927 in the "IX/3 Vrhnika — Waterworks" loose-leaf binder, this paper describes the difficulties of the people in Vrhnika with drinking water and the efforts to persuade the Provincial Assembly to set up waterworks at Vrhnika and the Hrib village. Contaminated drinking water in both places was the source of various diseases such as cholera and typhoid fever. Na podlagi sejnih zapisnikov deželnega zbora za Kranjsko leta 1893 in 1899 ter gradiva deželnega odbora od leta 1893 do 1927, kije dokaj fragmentarno ohranjeno v registraturnem fasciklu IX/3 Vrhnika - vodovod bomo skušali opisati težave s pitno vodo, ki so jih imeli Vrhničani, in njihov večletni trud, da bi prepričali deželni zbor o nujnosti napeljave vodovoda na Vrhniki in v vasi Hrib. V obeh krajih je bila oporečna pitna voda vir različnih bolezni. Ena izmed njih je bila kolera. V Evropo so jo iz Azije prinesli vojaki in trgovci. Po Evropi je prvič 'pustošila' leta 1831/32, deželi Kranjski pa se je izognila. Naslednje epidemije pa ji niso več prizanesle. Sledile so si od leta 1836, 1848, 1855 vse do 1886.1 Raziskave so pokazale, da je bila vzrok bolezni onesnažena voda.2 Nadaljnje epidemije so skušali preprečiti z zajetji 'čiste' vode in napeljavo vodovodov - 'kolera je imela med vsemi boleznimi posebno mesto, saj so zaradi njenih groznih učinkov mnoge evropske države začele posvečati več pozornosti splošni javni skrbi za zdravje.'3 To so storile predvsem bogatejše države, dežele in mesta, medtem ko so revnejše za njimi zaostajale, nekatere med njimi ga še danes nimajo. Na Kranjskem je marsikateri kraj dobil vodo- Glej še Keber, Katarina: Ne hodite v Ljubljano, doli je bolezen! V: diplomski nalogi: Kolera v Ljubljani v letih 1836 in 1849, Ljubljana 1998 str. 23: Laibacher Zeitung, 12. maj 1836, št. 38; Kobal, F.: O koleri na Kranjskem. Zbornik SM, zv. XE, Ljubljana 1911. Leta 1883 je Robert Koch odkril povzročitelja kolere. Glej Studen, Andrej: Stanovati v Ljubljani. Ljubljana: Studia Humanitatis, 1995, str. 38. vod šele v 20. stoletju. Vzrok, da povsod niso napeljali vodovoda ni bil le v finančnih težavah, ampak v dejstvu, da so bili ponekod viri pitne vode neoporečni. A žal v nekaterih krajih kljub žgočim problemom, t.j. sporadično pojavljajočim se boleznim, dolgo niso imeli vodovoda zaradi deželnih in občinskih finančnih težav. Eden takih primerov je bila Vrhnika, ki jo je leta 1886 prizadela epidemija kolere.4 Ljubljančani5 so se zelo bali, da bi se bolezen razširila, vendar jo je zdravnikom uspelo omejiti. Epidemija je bila povod, da so prebivalci Vrhnike začeli poizvedovati o vzrokih okužbe. Zdravstvena komisija, ki je obiskala občino v mesecu avgustu istega leta, je po raziskavi priznala, da povzroča neugodne zdravstvene razmere oporečna pitna voda. Vrhničani so primerno ukrepali. Zaprosili so profesorja Knapitscha, da opravi kemijske raziskave vode. Profesorje leta 1892 preiskal vse studence, vodnjake in tekoče vode v tamkajšnji okolici. Rezultate svojih raziskav je podal v tabelarični obliki. Kliški potok nad Vrhniko in Hribska voda sta bila po njegovem mnenju potoka z neoporečno vodo, torej primerna za pitno vodo. Ljubljanica je bila v tabeli opredeljena kot pitna z razlago, "da je tako močna, da vse škodljive substance, ki pridejo ali pritečejo vanjo, sama iz-čisti in uniči". Vseh dvanajst preiskanih vodnja- Raziskave o epidemijah kolere na Slovenskem se niso končane, zato ni natančnješih podatkov o razširjenosti bolezni v letu 1886. Glej Studen, str. 39 "leta 1886 je epidemija kolere ponovno obiskala kranjsko in njeno prestolnico." Pri ljubljanskem vodovodu so začeli dela 25. 9. 1888, vodovod pa so odprli 29. 6. 1890. 116 Članki in razprave ARHIVI 26 (2003), št. 1 Saša SERŠE: Kakšno vodo so pili na Vrhniki v 19. stoletju?, str. 115-118 kov pa je bilo onesnaženih zaradi bližnjih greznic. Zaradi prehude okuženosti bi morali zapreti Verbinčev, Gabrijel-Jelovškov, Mulejev in Ko-renčanov vodnjak. Podatka o tem, ali so se Vrhničani držali navodil, pa žal v gradivu ni. Izvir "Staja" je imel za zajetje dovolj 'čiste' vode. "... studenčnica je čista kakor sploh malo kje na svetu", seje strinjalo tudi vrhniško županstvo. Zaradi kolere in okužene vode, ki sta ju potrdili zdravstvena in strokovna komisija, je leta 1892 vrhniški občinski odbor sklenil napeljati vodovod. Zato je 14. januarja 1893 prosil deželni odbor, naj pošlje deželnega inženirja Hraskega,6 s pojasnilom, da je zaradi "nezdrave vode zelo veliko bolezni, ki se jih ne da zatreti". Deželni odbor je prošnji ugodil. Inženir je preiskal tamkajšnje vodne razmere in na podlagi izmer in izračunov izdelal načrt in predračun stroškov za napeljavo vodovoda. Zajetje je po priporočilu profesorja Knapitscha predlagal "pri Stajah". Studenec je bil od Vrhnike oddaljen dva kilometra in pol. Meritve so pokazale, da ima studenec dovolj vode za potrebe prebivalcev Vrhnike in vasi Hrib. Po ljudskem štetju leta 1880 sta imela oba kraja 324 hiš in 2110 prebivalcev. Takratni izračuni so pokazali, da ena oseba porabi po 60 litrov vode na dan, t. j. povprečno po 120 m na dan. Dnevna zmogljivost studenca pa je bila 173 m . Kasneje seje izkazalo, da studenec le ni imel dovolj vode za preskrbo obeh krajev. Napaka pri računu se je kazala še po 23 letih. Ko je Vrhnika drugič prosila za finančno podporo (leta 1899), so bili v letu 1900 izdelani dodatni izračuni in načrti. Po načrtih je bilo sicer predvideno, da bo rezervoar s 180 m prostornine dovolj tudi v izrednih razmerah. Od rezervoarja, ki naj bi po načrtih stal na hribu pri Sv. trojici, bi cevi vodile v dve smeri, in sicer v smeri proti Vrhniki in v smeri proti vasi Hrib. Cevi bi bile dolge dva kilometra in pol - tolikšna je bila razdalja od zajetja do Vrhnike, ves vodovod pa bi bil dolg približno pet kilometrov. Za zmanjšanje vodnega pritiska v ceveh7 je projektant predvidel gradnjo redukcijskega šahta. Predvidena je bila tudi izdelava petnajstih izlivov in šestnajstih hidrantov. Predračun za izvedbo del je bil 22.000 gld. Za gradbena dela je bilo predvidenih 2200 gld,, za jarek, kamor bi položili cevi, 5355 gld., za cevi 8865 gld. in 73 kr., za armaturo 1962 gld., za dovoz železa 152 gld,, za montažo 2175 gld., za odkup zemljišča 450 gld., za nepredvidene stroške pa naj bi ostalo še 840 gld. in 27 Arhiv Republike Slovenije (AS), fond AS 38, Deželni zbor in odbor za Kranjsko, IX/3, 1893/ spis 529, š. 1159. Glej tudi Birkner, Ottmar: Die bedrohte Stadt. Cholera in Wien. Der Wasserleitungsbau als soziales Werk. Wien 2002, str 103. Ponekod na Dunaju je bil vodni pritisk prešibak; zato so v višje ležeče dele pitno vodo vozili s cisternami. SSKJ šaht — (rudniški) jašek. kr. Projektant je bil prepričan, da bo predvidena vsota denarja dovolj za pokritje vseh stroškov za napeljavo vodovoda.8 Leta 1893 so projekt, skupaj s predračunom predložili v obravnavo deželnemu zboru. To leto so na XII. seji (10. maja)9 poleg vrhniške prošnje obravnavali še šest drugih prošenj za napeljavo vodovoda. Vrhnika ni dobila primerne finančne podpore. Hribar, ki je imel sicer veliko zaslug za napeljavo in ureditev ljubljanskega vodovoda,10 je graditvi vrhniškega vodovoda nasprotoval. Strinjal se je sicer s strokovnim mnenjem prof. Knapitscha. Naklonjen pa je bil bolj ribniški in kočevski občini. Ugovarjal je vrhniškemu županu, češ da imajo na Vrhniki dovolj vode. Menil je, da bi z majhnimi stroški lahko prišli do kakovostne podtalnice. Za Hribarjem je za besedo prosil poslanec Lenarčič, ki je argumentirano predstavljal interese svoje občine. Poudaril je, da so raziskave vode na območju Vrhnike pokazale, da so vodnjaki okuženi z amoniakom, ki prenika iz greznic in gnojnic, čeprav so jih vaščani pred strokovnim ogledom očistili in oprali. Pripomnil je tudi, da bi prof. Knapitsch prišel do drugačnega rezultata v svoji raziskavi, če bi vzel vzorce potoka Klis in Hribske vode tam, kjer so ljudje pravzaprav zajemali vodo za pitje in kuhanje. Kot vzrok za onesnaženost je navedel usnjarsko obrt, kije bila v okolici Vrhnike zelo razvita. Prebivalci, ki so živeli v bližini teh delavnic, so se pritoževali, da oba zgoraj omenjena potoka nista za nikakršno rabo. Uredbe in predpisi za usnjarsko obrt so obstajali, a so bili prestrogi. Usnjarji so jih bili prisiljeni kršiti. Če bi jih upoštevali, bi morali skoraj vsi zapreti svoje delavnice. Poročevalec je trdil, daje Ljubljanica onesnažena zaradi odpadnih vod usnjarske obrti in zaradi napajanja živine ter pranja perila v pritokih, ki so se stekali vanjo. Glede vodnjakov pa je pripomnil, da bi lahko prišli do boljše vode le, če bi kopali globlje, to pa zaradi sipkega materiala ni bilo izvedljivo. Ob koncu svojega poročila je poslanec pripomnil, da bi bilo vseh težav konec, če bi Vrhnika dobila vodovod. Zaprosil je deželni zbor za podporo v višini 5000 gld., t.j. 22,5% potrebnega denarja. Kljub govornikovim argumentom, s katerimi je skušal pridobiti čim večjo podporo pri de- Niti v Obravnavah niti v gradivu Deželnega zbora in odbora za Kranjsko ni podatkov o k&kih premikih na tem področju. V omenjenem gradivu (AS 38, š. 1159, Vrhnika vodovod) ni niti projekta niti predračuna, pa tudi kemijskega poročila, ki naj bi bil izdelan v tabelarični obliki. Morda je več gradiva ohranjenega na lokalni ravni. 9 Obravnave deželnega zbora kranjskega v Ljubljani (Obravnave zv. 34) 1892-1893, Ljubljana 1893, str. 304-307. ^ Tominšek-Rihtar Tadeja: Pili smo vodo, polno škodljivega mrčesa: h kulturni zgodovini ljubljanskega vodovoda in kana- lizacije pred prvo svetovno vojno. Zgodovina za vse, 4, št. 1(1997), str. 31-43. Članki in razprave ARHIVI 26 (2003), št. 1 Saša SERŠE: Kakšno vodo so pili na Vrhniki v 19. stoletju?, str. 115-118 117 želnem zboru in kljub Hribarjevi pohvali za vestno zavzemanje za domači kraj, Hribar ni spremenil svojega prepričanja o pitni vodi na Vrhniki, saj se mu razmere niso zdele tako žgoče kot v drugih občinah. Dodal je še: "Na Vrhniki imate tiste razmere glede talne vode, kakor jih imamo tukaj, ali Ljubljansko mesto zidalo si je ne da bi se bilo obrnilo do deželnega zbora za kako podporo, z velikimi troški samo svoj vodovod, prebivalstvo ga samo plačuje in jaz mislim, kjer so razmere jednake, kakor pri nas (mislil je Ljubljano) - to velja glede Vrhnike - naj bi se postavljale bolj na lastne noge. Pomisliti je treba, kam bi dežela prišla, ako bi se hotelo ugoditi vsem prošnjam, katere nam dan na dan dohajajo in ustrezati vsem pretenzijam, katere so včasih res take, da se jim moramo kar čuditi. Želeti bi bilo torej, da bi se občine bolj na svoje noge postavljale in ne zanašale vedno na deželno pomoč. Sicer pa ustrajam pri predlogu finančnega odseka in sem prepričan, da se je že s tem predlogom za Vrhničane več storilo, nego bi z ozirom na okolnosti bili smeli pričakovati." Higienske razmere v Ljubljani vse do napeljave vodovoda in kanalizacije niso bile zavidanja vredne.11 Zakaj ni Vrhnika, tako kot je Ljubljana, sama zgradila vodovoda? Zato, ker je finančni odsek na podlagi Hribarjevega mnenja leta 189312 dodelil Vrhniki in vasi Hrib le 3000 gld v okviru posojila za vodovod. In ker občina ni imela svojih lastnih sredstev, ni mogla pokriti ostalih stroškov za graditev vodovoda. V tem obdobju je občinski proračun obremenjevala zidava šole,'3 železnice in ureditev dovoznih poti. Tako je občina odložila projekt in čakala na ugodnejše čase. Na podlagi arhivskih dokumentov lahko ugotovimo, da sta bila načrt in predračun leta 1893 po krivici zavrnjena, in sicer zato, ker so bili vodnjaki onesnaženi z amoniakom, potoki pa z odplakami usnjarske obrti in zaradi napajanja živine ter pranja perila. To pa je onesnaževalo tudi Ljubljanico. Domneva, da bi se, kakor so nekateri trdili, Ljubljanica sama prečistila zaradi velike količine vode, pa je nesmisel. In prav ta onesnaženost voda je bila vzrok za zadnjo epidemijo kolere na Vrhniki leta 1886. Z zadostno finančno podporo bi Vrhničani zgradili vodovod in preprečili okužbe, saj se je na območju Vrhnike poleg kolere občasno pojavljal tudi tifus. Ugodnejše razmere za napeljavo vodovoda so se pokazale leta 1899, ko je državna uprava sprejela sklep, da bo podprla graditev vodovoda na Kranjskem iz melioracijskega sklada. Vrhniška občina se je nadejala, da bo lahko speljala svoje načrte iz leta 1893 tudi zato, ker ji je bil tudi deželni odbor bolj naklonjen kot pred leti. Poslanec Jelovšekje 14. aprila 1899 v imenu zastop- 11 Glej Studen, str. 38-59. 12 AS 38, IX/3, 1899/4801, š. 1159. 13 Stala je 60.000 gld. stva Vrhnike predal deželnemu zboru prošnjo. Na XI. seji, 21. aprila 1899, so znova razpravljali o kakovosti vrhniške pitne vode. K razpravi se je oglasil Hribar,14 češ daje bila deželnemu odboru na seji 13. maja 1893 že dana prošnja za finančno podporo. Že takrat sta bila predstavljena natančen načrt in predračun del. Tokrat je bilo Hribarjevo stališče do vrhniškega problema drugačno kot pred šestimi leti. Napredek kraja je videl v razvoju turizma, ki ga je omogočala železnica, zgrajena ravno v tistem času. Povezala je Vrhniko z Ljubljano in drugimi kraji. "Vrhnika je lepo mesto z lepo okolico" in kot taka je bila primerna izletniška točka. V prid turizmu nikakor ni bila "slaba in zdravju škodljiva voda". Drug njegov argument za napeljavo vodovoda je bila Ljubljanica, ki se "od izvira pa do Vrhnike že toliko ogreje, da tam ni več primerna za pitje", zato je predlagal, naj vrhniški občini dodelijo 20% celotne vrednosti dela. Finančni odsek je prošnji ugodil. Sklep deželnega zbora z dne 21. aprila 189915 seje glasil, da bo občina prispevala 30% stroškov. Občinski odbor pa je sprejel sklep, da bo s posredovanjem deželne vlade prosil za državno podporo v višini 50%. Poslanec Jelovšek, ki je zastopal interese vrhniške občine, je Hribarjevim trditvam o kakovosti vode oporekal. Kot njegov predhodnik leta 1893 je podal enake argumente o onesnaženosti voda. Le glede Ljubljanice je dodal še tehtnejše dokaze, namreč daje kot vir pitne vode neprimerna, da v deževnem obdobju postane umazana, "rjava kot čokolada ali kava, včasih celo rumena in polna prsti". Po dežju seje bistrila tudi štirinajst dni. Ob sušnem vremenu pa je bilo tako malo vode, da "vsa nesnaga udari na dan". O pritokih, kanalih, ki so se izlivali vanjo, in vodnjakih pa je ponovil besede govornika iz leta 1893. Zahvalil se je finančnemu odseku za 20% podpore, vendar je bil razočaran, ker dežela ni bila pripravljena dati podpore v višini 25%. Tako kot večino deželenozborskih debat o vodovodu je tudi to zaključil Hribar s pripombo, da ima Ljubljanica popolnoma dobro in zdravo vodo, čeprav ob deževnem vremenu "ni lepa niti prijetna za pitje". Tako sta si izmenjala mnenja dva moža na XI. seji 21. aprila 1899, kar pa ni tako pomembno kot dejstvo, da je Vrhnika končno dobila možnost za graditev tako dolgo želenega vodovoda. Kaj bi bilo, če bi prebivalci še naprej pili oporečno vodo? Ali bi znova izbruhnila kolera ali katera druga bolezen?16 Zadeve niso stekle hitro in enostavno, kot je bilo sprva videti. Deželna vlada s predloženim 14 Obravnave, zv. 40, str. 251-252. 15 Obravnave, zv. 40, priloga, str. 48. 16 AS 38, IX/3, 1903/6147, š. 1159. V dopisu 13. maja 1903 be- remo "v kraju se sporadično pojavlja legar"'(tifus). In prav leta 1903 so na Vrhniki zabeležili kar 60 takih primerov. Raziskave so pokazale, da tudi to bolezen povzroča oporečna pitna voda. 118 Članki in razprave ARHIVI 26 (2003), št. 1 Saša SERŠE: Kakšno vodo so pili na Vrhniki v 19. stoletju?, str. 115-118 načrtom in predračunom ni bila zadovoljna, zato je projekt vrnila deželnemu odboru s pojasnilom, da ga je treba dopolniti s podrobnejšimi načrti za zajetje, zidavo 'šahta' za zmanjševanje pritiska vode in betonskega rezervoarja, hkrati pa izdelati tudi podrobnejši stroškovni izračun in analizo del. Na podlagi zavrnjenega projekta in zahtev deželne vlade je deželni odbor naročil podrobnejši projekt deželnemu inženirju Wicku (Viku).'7 Projekt je bil leta 1901 dopolnjen.18 Vrhniška občina je upala, da bo dobila deželno in državno podporo. Nekaj stroškov je bila pripravljena pokriti tudi sama z najemom posojila. Okrajno glavarstvo Ljubljana je na osnovi vodnopravnega zakona ter stavbnega reda leta 19021' dovolilo občini Vrhnika zgraditi vodovod za trg Vrhnika. Pri načrtu so bile narejene manjše spremembe. Vodovod so speljali namesto čez parcele 1758, 1579, 1760, 1761 le čez parcelo 1761, nato pa je vse do nabiralnika potekal le ob javnih cestah. Nabiralnik je bil zgrajen na parceli 2322 in ne na prvotno predvidenih parcelah 2322 in 2324. Ker je bil projekt precej obširen, je bilo treba pred graditvijo urediti zadeve z lastniki parcel, po katerih naj bi bil speljan vodovod.20 Uradni cenilci so ocenili višino odškodnine (na podlagi zakona, sprejetega 30. 5. 1869, št. 93), ki je pripadala posameznemu lastniku parcele.21 Lastniki parcel so dobili primerno odškodnino. Za nadaljnje vzdrževanje vodovoda so bile določene služnosti na parcelah, na katerih je tekel vodovod, in sicer za polaganje vodovoda, vzdrževanje, popravila vodovodnih cevi in občasne nadzorne obhode. Ko so uredili vse zadeve s parcelami in odškodninami, so leta 1903 v dnevnem časopisju razpisali natečaj za oddajo del. Na razpis se je odzvalo šest stavbnih družb. Podjetniki so ponudbe oddali do 10. avgusta 1903. Se isti mesec so na občinski seji soglasno sklenili, da bo dela izvedlo podjetje z Dunaja z najugodnejšo ponudbo, in sicer podjetje Wagenführer za 81.690 K.22 Graditev vodovoda je bila končana leta 1904. Vodovod je bil predan v javno uporabo, a žal seje že na začetku izkazalo, da vse ni delovalo, kot bi moralo. Ko so bila dela pri polaganju vodovoda opravljena, je ljubljansko okrajno glavarstvo izvedlo kolavdacijo del (25., 26. in 27. septembra 1905).23 Iz zapisnika je vidno, da predvideno zajetje dveh studencev ne bo zadoščalo za potrebe po pitni vodi obeh omenjenih krajev. Po mnenju kolavdacijske komisije je bilo nujno zajetje še tretjega studenca. Kolavdacijo so ponovili leta 1907; med delovanjem v garanciji pa so se pokazale nekatere pomanjkljivosti.24 Na zahtevo deželnega odbora jih je podjetnik, ki je izvedel vsa dela pri vrhniškem vodovodu, odpravil. Za graditev vodovoda je podjetnik dobil 92.225 K 39 h. Matek Prelovšek, mestni inženir, ki je vodil graditev, pa 563 K in 77 h.25 Zadnji obrok državne podpore za leto 1906 v višini 7481 K in 74 h je bil nakazan šele po odstranitvi vseh nepravilnosti, ki so se pokazale med delovanjem vodovoda v garancijskem roku.26 Vse te nepravilnosti in dodatne poškodbe, ki so se pojavile med prvo svetovno vojno, so Vrh-ničani želeli odpraviti že leta 1916, in sicer s pomočjo vojske in z deželno denarno podporo. Odgovor deželnega odbora seje glasil: "... počakajte na primernejše čase ...".27 In kdaj so ti primernejši časi prišli? Na to vprašanje v tem prispevku ne moremo odgovoriti, ker se spisi, ki so ohranjeni v že omenjenem registraturnem fasciklu, končajo z letom 1927.28 Vrhniška občina je takrat zaprosila oblastni odbor za finančno podporo za novo zajetje in popravilo vodovoda. Občina očitno tudi deset let po vojni ni imela dovolj sredstev, da bi sama obnovila vodovodno omrežje. Ob koncu prispevka lahko le ugotovim, da so sicer na Vrhniki dobili vodovod, a so se pomanjkljivosti kazale vseh triindvajset let. Nastajale so tudi nove, ki sta jim botrovala prva svetovna vojna in povečanje števila prebivalcev. Ali se zgodovina ponavlja? Danes v Sloveniji mnoga zajetja ne ustrezajo mednarodnim standardom o kakovosti pitne vode, saj je v njej preveč pesticidov. Parlament se s tem problemom ne ukvarja. Da le ne bo prepozno! 17 Obravnave, zv. 41, priloga, str. 54, (8. januar 19001; AS 38, IX/3, 1900/9397, š. 1159. 18 Obravnave, zv. 42, priloga, str. 135, (1. julij 1901). Sestanek komisije pri okrajnem glavrstvu je bil 9. maja 1902. 20 AS 38, Bi/3, 1902/5058, š. 1159; Razglas 3. aprila 1902. Zajetje je predvideno na parcelah 1174/148 in 1254 davčne občine Vrhnika pri izviru Stajah, speljano bo po ceveh do nabiralnika, ki naj bi po projektu stal na parcelah št. 2322 in 2324. 21 AS 38, Di/3, 1902/8714, š. 1159, Ljubljana, 16. junija 1902. 22 AS 38, Bi/3, 1903/10306, š. 1159; 20. maja 1903, 29. junija 1903. Občinska seja je bila 23. avgusta 1903 na Vrhniki. 23 Glej še AS 38, IX/3, 1906/2618, š. 1159. Leta 1905 je deželni odbor na prošnjo županstva nakazal oh koncu del ostanek deželne podpore in hkrati zaprosil za izplačilo zadnjega dela državne podpore. Četrti obrok te podpore je bil izplačan 2<4 novembra 1905, in sicer 7040 K. 24 Več o tem, kako so bile odpravljene napake po kolavdaciji 1906. A so se pojavile druge v garancijski dobi v AS 38, IX/3, 1907/ 14755, š. 1159. Priloge leta 1907 stenografičnim zapisnikom obravnav deželnega zbora kranjskega v Ljubljani iz leta 1908 in 1909. Letna poročila deželnega odbora za 1905, 1906, 1907. K Obravnavam, zv. 47, Ljubljana 1909; 1905, str. 40. 26 Prav tam, 1906, str. 36. 27 AS 38, Bi/3, 1916/8943, š. 1159. 28 AS 38, Bi/3, 1927/1233, š. 1159. Arhivi 26 (2003) št. 1, str. 119-118 Članki in razprave 115 UDK 340.130:342.5(497.4)" 1918" Naredba o prehodni upravi v Sloveniji iz leta 1918 in njen pomen za Slovenijo PETER RIBNIKAR arhivski svetnik v pokoju, Arhiv Republike Slovenije, Zvezdarska 1, SI-1127 Ljubljana IZVLEČEK Narodna vlada SHS v Ljubljani je 14 novembru 1918 izdala naredbo o prehodni upravi v Sloveniji. Naredba je bila objavljena 21. novembra 1918 v Uradnem listu narodne vlade SHS v Ljubljani kot razglas narodne vlade št. 111. Naredbo je pripravila za objavo upravna komisija, kije bila imenovana 7. novembra 1918 in jo je sestavljalo 7 članov. Predsedoval ji je dr. Ivan Zolger, največji strokovnjak za upravno pravo tega časa v okviru avstro-ogrske monarhije. Naredbo o prehodni upravi v Sloveniji so tedanji pravni strokovnjaki imenovali Zolgerjeva ustava. Obsegala je uvodno besedilo in 17 tematskih poglavij, v katerih so bila zajeta vsa določila za poslovanje narodne vlade SHS v Ljubljani in drugih najvišjih in najpomembnejših institucij na območju Slovenije. Naredba je bila sprejeta in objavljena sporazumno z narodnim svetom v Zagrebu. Na podlagi naredbe je narodna vlada SHS v Ljubljani izvajala upravo in oblast na vsem slovenskem ozemlju: na Kranjskem, Goriškem, v slovenski Istri, v Trstu Z okolico, na Štajerskem in Koroškem, kolikor sta bili ti deželi v okviru Države Slovencev, Hr\>atov in Srbov. Z naredbo je narodna vlada SHS v Ljubljani svojo upravno in zakonodajno oblast zaokrožila na vse slovensko ozemlje po programu Združene Slovenije. Upravno središče Slovenije je postala Ljubljana. Naredba o prehodni upravi naj bi veljala do sprejetja nove ustave, toliko časa naj bi narodna vlada SHS v Ljubljani upravljala avtonomno Slovenijo. Zaradi notranjih političnih razmer v Državi Slovencev, Hrvatov in Srbov ter zaradi italijanske zasedbe dela slovenskega in hrvaškega ozemlja so 23. novembra 1918 v okviru narodnega sveta v Zagrebu stekle priprave na združitev Srbov, Hrvatov in Slovencev v novo državo Kraljevino Srbov, Hn'atov in Slovencev pod vodstvom regenta Aleksandra Kara-djordjeviča. Združitev je bila 1. decembra 1918. Tako je Slovenija izgubila svojo avtonomijo, ukinjena je bila narodna vlada SHS v Ljubljani, v Sloveniji se je začel uvajati srbski centralizem, naredba o prehodni upravi na ozemlju narodne vlade SHS v Ljubljani pa je izgubila pomen državotvornega akta. ABSTRACT DECREE ON TRANSITIONAL ADMINISTRATION FROM 1918 AND ITS SIGNIFICANCE TO SLOVENIA On the 14th November 1918, the National Government of the Kingdom of SHS in Ljubljana issued a decree on transitional administration in Slovenia. This document was published on the 21st November 1918 in the Official Journal of the National Government of SHS in Ljubljana as the National Government Proclamation No. 111. The decree was prepared for publication by an administrative commission, which was appointed on the 7tl November 1918 and consisted of 7 members. It was chaired by Ivan Zolger, the top expert on the administrative law in Austro-Hungarian monarchy. The Decree on Transitional Administration was called the Zolger Constitution by the legal experts of the time. Composed of an introduction and 17 chapters, it contained the provisions regulating the operation of the National Government of SHS in Ljubljana and other highest or most important institutions in Slovenia. The decree was adopted and published in agreement with the National Council in Zagreb. On the basis of the decree, the National Government of SHS in Ljubljana exercised administration and power over the entire Slovene territory: Carniola, Goriško, Slovene Istra, Trieste and its larger area, and Styria and Carinthia, to the extent these two regions were included in the State of Slovenes, Croats and Serbs. Under a new programme for a United Slovenia, the National Government of SHS in Ljubljana used the decree to spread its own administrative and legislative power throughout the Slovene territory. Ljubljana became the administrative centre of Slovenia. The Decree on Transitional Administration was supposed to remain in force until the adoption of a new constitution. Meanwhile, the National Government of SHS in Ljubljana would govern the autonomous Slovenia. Due to internal political circumstances in the State of Slovenes, Croats and Serbs, as well as to the Italian occupation of a part of Slovene and Croatian territories, preparations were launched for the integration of Serbs, Croats and Slovenes into a new state, the Kingdom of Serbs, Croats and Slovenes, under the regency of Alexander Karadjordjevič. The preparations began on the 23r November 1918 in the National Council in Zagreb. The integration took place on the 1st December 120 Članki in razprave ARHIVI 26 (2003), št. 1 Peter RIBNIKAR: Naredba o prehodni upravi v Sloveniji iz leta 1918 in njen pomen za Slovenijo, str. 119-128 1918. This way, Slovenia lost its autonomy. The National Government of SHS in Ljubljana was dissolved and Serbian centralism was introduced. The Decree on the Transitional Administration in the territory of the National Government of SHS in Ljubljana lost its status as a state-establishing law. Naredba celokupne vlade o prehodni upravi v ozemlju narodne vlade SHS v Ljubljani je gotovo ena izmed najpomembnejših naredb - državotvornih aktov, ki jih je v kratkem času svojega delovanja sprejela in objavila narodna vlada SHS v Ljubljani. Zaradi njenega pomena so jo najuglednejši pravniki in pravna stroka tega časa imenovali Zolgerjeva ustava. Pripravila jo je upravna komisija narodne vlade SHS v Ljubljani, ustanovljena na 7. seji vlade dne 7. novembra 1918.1 Sestavljalo jo je sedem članov: dva uradnika s področja politične uprave ter po en uradnik finančne, šolske in pravosodne uprave in en uradnik deželnega odbora. Za vodjo upravne komisije je bil imenovan vitez dr. Ivan Zolger, takrat v okviru avstro-ogrske monarhije najvidnejši slovenski pravni strokovnjak upravnega prava, ki je pred razpadom monarhije ponudil svoje strokovne moči slovenski politiki in se je vrnil v Slovenijo. Upravna komisija je ob ustanovitvi dobila mandat, da takoj začne delo in po potrebi lahko pritegne še druge strokovnjake. Po pričevanju dr. Janka Brejcaje pri izdelavi naredbe odlično sodeloval z dr. Zolgerjem dr. Henrik Steska.2 Upravna komisija se je takoj lotila priprave naredbe in je svoje delo zaključila že pred 14. novembrom 1918. Besedilo je izročila narodni vladi SHS v potrditev in objavo dne 14. novembra 1918. S tem datumom je naredba tudi datirana; objavljena je bila v Uradnem listu narodne vlade SHS v Ljubljani dne 21. novembra 1918.3 O besedilu naredbe je narodna vlada razpravljala na svoji 17. seji dne 16. novembra 1918. Iz sejnega zapisnika je vidno, da je imela narodna vlada le tri pripombe, in sicer je pri I. poglavju predlagala, da ne bi popolnoma izpustili Istre, ker del Istre teži k Notranjski; pri IV. poglavju, točka 3, ki zadeva sestavo višjega šolskega sveta, je predlagala dodatek odstavkov e in f; pri X. poglavju, ki je zadevalo Trgovsko in obrtniško zbornico v Ljubljani, pa je predlagala, da bi v njeno delovno območje vključili tudi Trst in okolico.4 Sklep o objavi naredbe v Uradnem listu narodne vlade SHS v Ljubljani je narodna vlada AS, arhivski fond št. 60, Sejni zapisniki narodne vlade Slovencev, Hrvatov in Srbov v Ljubljani in deželnih vlad za Slovenijo 1918-1921, zapisnik št. 8 z dne 7. novembra 1918. Objava Peter Ribnikar, Sejni zapisniki I, Ljubljana 1998, str. 83; Slovenski narod LI št. 254, 8. november 1918; Slovenec XLVI, št. 257, 8. november 1918. Janko Brejc, Od prevrata do ustave. Slovenci v desetletju 1918- 1928. Ljubljana, 1928, str. 166. Uradni list Narodne vlade SHS v Ljubljani. Letnik I., št. 11,21. november 1918. Peter Ribnikar, Sejni zapisniki I, Ljubljana 1998, zapisnik št. 17, 16. november 1918, str. 114. sprejela na svoji 18. seji dne 18. novembra 1918,5 za objavo pa je vlada zadolžila dr. Janka Brejca, tedanjega poverjenika za notranje zadeve. Naredba je bila objavljena v Uradnem listu narodne vlade SHS v Ljubljani, letnik I, št. 11, dne 21. novembra kot razglas narodne vlade št. 111 z datumom 14. november 1918. O pripravi naredbe obstajajo poročila, da je dr, Ivan Zolger že na Dunaju s sodelavci pripravljal načrt začasne ustave in uprave na Slovenskem, in sicer že nekaj mesecev pred prevratom leta 1918. Pri pripravah naj bi sodelovali slovenski ministrski uradniki na Dunaju. Omenjeni načrt provizorne ustave in uprave na Slovenskem naj bi narodna vlada SHS v Ljubljani po prevratu leta 1918 skoraj nespremenjenega objavila v tej naredbi. Zato so jo mnogi pravniki tega časa tudi imenovali Zolgerjeva ustava oziroma Zolgerjeva naredba.6 Naredba obsega poleg uvodnega besedila 17 tematskih poglavij; v uradnem listu so oštevilčena z rimskimi številkami. Uvod k naredbi vsebuje izredno pomembno besedilo, da je naredba nastala in bila objavljena sporazumno z narodnim svetom Slovencev, Hrvatov in Srbov v Zagrebu kot najvišjim predstavnikom narodne volje celokupnega naroda Slovencev, Hrvatov in Srbov z namenom ustanovitve prehodne uprave za Kranjsko, Goriško, slovenski del Istre, mesto Trst z okolico ter Štajersko in Koroško, kolikor sta ti deželi del države SHS. Na tem območju sta bili uprava in oblast v rokah narodne vlade SHS v Ljubljani; na to območje so vezana vsa določila naredbe o opravljanju upravnih in oblastnih funkcij narodne vlade SHS v Ljubljani, zajete v 17. poglavjih naredbe. I. poglavje "Občna temeljna določila"; poglavje obsega 6 točk; v okviru teh je podana pravna podlaga za veljavnost naredbe. Določeni so časovno obdobje o veljavnosti naredbe, teritorialni obseg ozemlja, na katerem narodna vlada SHS v Ljubljani izvaja oblastne in upravne pristojnosti, ločitev pristojnosti med narodnim svetom SHS v Zagrebu in narodno vlado SHS v Ljubljani; določena sta sestava vlade in njenih upravnih oddelkov ter njeno delovno območje. Narodna vlada SHS v Ljubljani je na tem ozemlju najvišja upravna oblast in službena instanca. H. poglavje "Politična uprava"; zadeva pristojnosti oddelka za notranje zadeve; III. poglavje "Samouprava"; zajete so pristojnosti narodne vlade do avtonomnih organov Peter Ribnikar, Sejni zapisniki I, Ljubljana 1998, zapisnik št. 18, 18. november 1918, str. 118. Rudolf Andrejka, Zaslužni slovenski upravni jurist. Pol stoletja društva Pravnik. Ljubljana, 1939, str. 131. Članki in razprave ARHIVI 26 (2003), št. 1 Peter RIBNIKAR: Naredba o prehodni upravi v Sloveniji iz leta 1918 in njen pomen za Slovenijo, str. 119-128 121 oblasti, ki spadajo pod njen nadzor. Določeno je, da občine in okrajna zastopstva delujejo še naprej v dosedanji organiziranosti, da posli deželnih odborov preidejo na pristojne oddelke narodne vlade, da pritožbe občinskih odborov in županstev rešujejo okrajna politična oblastva in da se za likvidacijo deželnih odborov ustanovijo posebne likvidacijske komisije; IV. poglavje "Šolska uprava"; v šolski upravi je najvišji organ oddelek za uk in bogočastje. Za opravljanje poslov dosedanjih šolskih svetov se za vse ozemlje narodne vlade SHS v Ljubljani ustanovi višji šolski svet; določeni sta bili njegova sestava in izvolitev članov višjega šolskega sveta; V. poglavje "Pravosodna uprava"; ustanovi se višje deželno sodišče v Ljubljani; območje delovanja se razteza na Kranjsko, Koroško in Štajersko. V Trstu ostane višje deželno sodišče. Navedene so pristojnosti višjih deželnih sodišč. V administrativnih zadevah sta višji deželni sodišči podrejeni narodni vladi SHS v Ljubljani. Koroško ozemlje se začasno priključi notarskima zbornicama v Ljubljani in Celju, okoliš odvetniške zbornice v Ljubljani se razširi na vse območje narodne vlade SHS v Ljubljani; VI. poglavje "Obrtno nadzorništvo"; naredba določa, da se območje delovanja obrtnega nadzorni štva v Ljubljani razširi na vse območje narodne vlade SHS v Ljubljani in da je obrtno nadzorništvo podrejeno oddelku za socialno skrbstvo; VII. poglavje "Finančna uprava"; naredba določa, da vsa finančna oblast, vsi finančni uradi, vse finančne blagajne in monopolna podjetja preidejo pod vrhovno vodstvo oddelka za finance narodne vlade SHS v Ljubljani. Finančno ravnateljstvo v Ljubljani se preimenuje v Finančno deželno ravnateljstvo v Ljubljani; njegovo delovno območje obsega teritorij narodne vlade SHS v Ljubljani, podredita se mu finančno okrajno ravnateljstvo v Mariboru in na novo ustanovljeno finančno okrajno ravnateljstvo v Ljubljani. Ozemlje Koroške se deloma priključi finančnemu okrajnemu ravnateljstvu v Mariboru, deloma pa finančnemu okrajnemu ravnateljstvu v Ljubljani. Finančno ravnateljstvo v Trstu ostane na svojem mestu. Pri višjem deželnem sodišču v Ljubljani se ustanovi dohodarstveno višje sodišče. Davčni uradi poslujejo samostojno in se preimenujejo v davčna okrajna oblastva. Deželna pridobninska komisija in prizivna komisija v Ljubljani poslujeta za vse ozemlje finančnega deželnega ravnateljstva v Ljubljani. Določa se postopek za odmero pristojbin in plačevanje državnih davkov, davščin in pristojbin; od 1. novembra dalje jih treba plačevati v korist Države SHS. Okoliš Finančne prokurature v Ljubljani se razširi na vse ozemlje narodne vlade SHS v Ljubljani; VIII. poglavje "Pošta"; ustanovi se Poštno in brzojavno ravnateljstvo v Ljubljani; spada k oddelku za promet narodne vlade SHS v Ljubljani; IX. poglavje "Železniška uprava"; ustanovi se železniško ravnateljstvo v Ljubljani; spada k oddelku za promet narodne vlade SHS v Ljubljani. Železniško ravnateljstvo je pristojno za državne in privatne železnice. Južna železnica na ozemlju narodne vlade SHS v Ljubljani dobi obratno vodstvo v Ljubljani. Podrejeni sta oddelku za promet narodne vlade SHS v Ljubljani; X. poglavje "Trgovska in obrtniška zbornica"; delovno območje Trgovske in obrtniške zbornice v Ljubljani se razširi na vse območje narodne vlade SHS v Ljubljani; XI. poglavje "Rudarstvena uprava"; koroško in štajersko ozemlje, kolikor sta del Države SHS, se priključita okrožnemu rudarskemu uradu v Ljubljani in Celju. V Ljubljani se ustanovi rudarsko glavarstvo, podrejena sta mu okrožna rudarska urada v Ljubljani in Celju; XII. poglavje "Meroizkustvo"; meroizkusno nadzorništvo v Trstu se premesti v Ljubljano. Podrejeni so mu vsi meroizkusni uradi na ozemlju narodne vlade SHS v Ljubljani. Vrhovno vodstvo meroizkustva spada k oddelku za javna dela in obrt narodne vlade SHS v Ljubljani; XIII. poglavje "Agrarske operacije"; deželne komisije in ministrske komisije za agrarne operacije se združijo v višjo komisijo za agrarske operacije v Ljubljani. Komisijo sestavlja oddelek za kmetijstvo narodne vlade SHS v Ljubljani v dogovoru z oddelkoma za notranje zadeve in za pravosodje; XIV. poglavje "Orožništvo"; ustanovi se višje orožniško poveljstvo v Ljubljani. Delovno območje obsega vse ozemlje narodne vlade SHS v Ljubljani, Orožništvo se podredi političnim okrajnim oblastvom oziroma oddelku za notranje zadeve narodne vlade SHS v Ljubljani. Pouk in nadzorništvo nad orožniško službo opravljajo orožniška poveljstva oziroma oddelek za narodno obrambo narodne vlade SHS v Ljubljani; XV. poglavje "Upravno sodstvo"; pri višjem deželnem sodišču v Ljubljani se ustanovi poseben senat za upravno sodstvo. Njegovo delovno območje je vse ozemlje narodne vlade SHS v Ljubljani; XVI. poglavje "Uradni list"; zakoni, naredbe in druge uradne objave, ki veljajo za vse ozemlje narodne vlade SHS v Ljubljani, se pravomočno razglašajo v Uradnem listu narodne vlade SHS v Ljubljani; XVII. poglavje "Končna določila"; vsi danes veljavni zakoni in naredbe, kolikor ne nasprotujejo tem določilom, ostanejo v veljavi do preklica ali spremembe. Določila te naredbe začnejo veljati z dnem razglasitve te naredbe. Za uresničevanje določil te naredbe je pristojna narodna vlada SHS v Ljubljani. Naredba celokupune vlade o prehodni upravi na ozemlju narodne vlade SHS v Ljubljani je datirana z dne 14. november 1918 in s tem dnem tudi začne veljati. Naredbo so podpisali: predsednik vlade Pogačnik, poverjenik za notranje za- 122 Članki in razprave ARHIVI 26 (2003), št. 1 Peter RIBNIKAR: Naredba o prehodni upravi v Sloveniji leta 1918 in njen pomen za Slovenijo, str. 119-128 deve dr. Brejc, poverjenik za kmetijstvo prelat Kalan, poverjenik za socialno skrbstvo Kristan, poverjenik za finance dr. Kukovec, poverjenik za promet dr. Pestotnik, poverjenik za narodno obrambo dr. Pogačnik, poverjenik pravosodstvo dr. Ravnihar, poverjenik za javna dela in obrt ing Remec, poverjenik za prehrano dr. Tavčar, poverjenik za trgovino in industrijo dr. Triller in poverjenik za uk in bogočastje dr. Verstovšek.7 Manjka podpis poverjenika za zdravstvo dr. Brec-lja, ki je bival v Gorici in se je redko udeleževal sej narodne vlade SHS v Ljubljani. V skladu s točko 3 I. poglavja naredbe naj bi narodna vlada izvajala določila te naredbe do sprejetja nove ustave Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. O objavi naredbe v Uradnem listu narodne vlade SHS v Ljubljani dne 21. novembra 1918 sta poročala osrednja slovenska častnika Slovenec in Slovenski narod; prvi v članku "Prehodna uprava v ozemlju narodne vlade SHS v Ljubljani" dne 21. novembra,8 drugi pa 22. novembra v članku "Komunike narodne vlade SHS v Ljubljani".9 V obeh člankih je bilo poudarjeno, da je bila naredba objavljena sporazumno z narodnim svetom v Zagrebu, da je po določilih naredbe vsa uprava na Kranjskem, Goriškem, v Trstu z okolico in na Štajerskem in Koroškem, kolikor sta ti deželi del Države SHS, osredotočena v narodni vladi SHS v Ljubljani, V komunikeju je bila Istra, tudi slovenska Istra, za to prehodno obdobje in brez prejudica za končno ureditev podrejena posebnemu poverjeniku narodne vlade v Zagrebu, in sicer v osebi dr. Matke Laginje. V komunikeju je bilo še zapisano, daje narodna vlada SHS v Ljubljani in njeni oddelki najvišja upravna oblast in službena instanca za vsa oblastva na njenem teritoriju in da v njeno pristojnost spadajo tudi vsi posli nekdanjih ce-sarsko-kraljevih ministrstev na Dunaju in cesar-sko-kraljevih namestništev in deželnih vlad ter vsi posli nekdanjih deželnih odborov.10 V zvezi z Istro so nastale spremembe besedila v naredbi in komunikeju. Slovenska Istra, ki je v preambuli naredbe med teritorialnimi enotami navedena na tretjem mestu, je v komunikeju izpuščena z navedeno obrazložitvijo. Kako in zakaj je v nekaj dnevih nastala ta sprememba, še ni pojasnjeno. To spremembo bo treba raziskati, posebej še s stališča pripombe, izrečene na seji narodne vlade dne 16. novembra, daje treba vključiti v naredbo tiste dele Istre, ki težijo k Notranj- Uradni list Narodne vlade SHS v Ljubljani. Letnik I, št. 11,21. november 1918. 8 Slovenec XLVI (1918), št. 268, 21. november 1918, sestavek: Prehodna uprava v ozemlju Narodne vlade SHS v Ljubljani. 9 Slovenski narod LI (1918), št. 276, 22. november 1918, sestavek: Komunike; Narodne vlade SHS v Ljubljani. 10 Slovenski narod LI (1918), št. 276, 22. november 1918, se- stavek: Komunike; Slovenec XLVI (1918), št. 268, 21. no- vember 1918, sestavek: Prehodna uprava. ski,11 pri čemer je mišljeno ozemlje v okrajnem sodišču Podgrad. Raziskati bo treba, ali je šlo za tiho privolitev takratne slovenske politike, ali gre za spremembo stališča narodnega sveta v Zagrebu do omenjene naredbe, ki se je v odsotnosti predsednika dr. Antona Korošca enostransko odločila, da se slovenska Istra izključi iz upravne in oblastne pristojnosti narodne vlade SHS v Ljubljani, Dr. Lovro Bogataj v svojem članku navaja, daje bila narodna vlada SHS v Ljubljani s tem dejstvom seznanjena s tem, da istrski okraji spadajo pod pristojnost dr. Laginje kot poverjenika za Istro narodne vlade v Zagrebu.12 Istro sta do leta 1797 sestavljala dva dela: avstrijska ali kranjska Istra ter beneška Istra. V letih 1797-1813 je Istra sodila k avstrijski monarhiji; s krajšim presledkom je spadala v okvir francoskih ilirskih provinc, nato pa je bila do leta 1918 sestavni del Avstrije. Istra je že od srednjega veka naprej bolj gravitirala h Kranjski kot k Hrvaški. Ko je leta 1374 notranji del Istre prišel pod Habsburžane, so se istrski kraji izjavili za priključitev h Kranjski, kamor so njihovi predstavniki hodili na stanovske zbore, vse do najnovejše dobe; še leta 1839 so Istrani izjavljali, da želijo zborovati kot stoletja poprej s kranjskimi deželnimi stanovi.13 Leta 1861 je Istra dobila svojo avtonomijo, svoj deželni zbor in odbor, v katerem so prevladovali italijanski poslanci, ki so zavračali slovenske in hrvaške zahteve po jezikovni enakopravnosti, organiziranju narodnega šolstva in društvenega delovanja ter volilnih pravic. Italijanski poslanci so slovenske in hrvaške zahteve zavračali. Z iredento so pri Slovencih in Hrvatih pospeševali narodno prebuje-nost in povečali povezanost slovenskega in hrvaškega prebivalstva v boju za dosego narodnostnih pravic. Pri narodnem prebujanju so pomembno vlogo odigrali: šola, cerkev, društva ter ugledni posamezniki. O tem pričajo številni arhivski dokumenti. O povezavah Istre s Slovenijo pa pričajo med drugim tudi skupni nastopi istrskih Slovencev in Hrvatov v številnih skupnih političnih akcijah. Učiteljstvo Istre se je včlanilo v Zvezo slovenskih učiteljskih društev na Kranjskem, Štajerskem in Primorskem, ki je imela sedež v Ljubljani.14 Politično in gospodarsko društvo za Slovence in Hrvate v Istri je leta 1918 sodelovalo na ustanovnem zboru slovenskega narod- 11 Peter Ribnikar, Sejni zapisniki I, Ljubljana 1998, zapisnik št. 17, 16. november 1918, str. 114. 1 ? Lovro Bogataj, Uprava v Sloveniji od prevrata 1918 do izvršitve Vidovdanske ustave. Slovenci v desetletju 1918-1928. Ljubljana, 1928, str. 374. 13 AS, arhivski fond št. 37, Narodni svet v Ljubljani, fasc. 2. losip Mal, Slovensko narodno ozemlje v preteklosti. Ljubljana, 19. 12. 1918. 14 France Ostanek, Slovensko-hrvatska jezikovna meja v Istri. Gradivo za obdobje od leta 1860 do 1956, Annales, 1/91, str. 220. Članki in razprave ARHIVI 26 (2003), št. 1 Peter RIBNIKAR: Naredba o prehodni upravi v Sloveniji iz leta 1918 in njen pomen za Slovenijo, str. 119-128 123 nega sveta v Ljubljani, imenovanega tudi narodni svet za slovenske dežele in Istro. V njegovi sestavi je deloval tudi pokrajinski odsek za Istro.15 O naredbi o prehodni upravi narodne vlade SHS v Ljubljani in njenem pomenu za zgodovino Slovencev sta v 1. desetletju po njenem nastanku pisala dr. Janko Brejc16 in dr. Lovro Bogataj.17 Dr. Brejc imenuje naredbo kot novi ustavni načrt Slovenije, dr. Bogataj pa jo označuje kot mednarodno pogodbo, ki je ločila upravne in oblastne pristojnosti med narodnim svetom v Zagrebu in narodno vlado SHS v Ljubljani. Ta pa ni bila le najvišje upravno telo, temveč tudi zakonodajno telo v Sloveniji. Veljavnost njenih naredb in odlokov, izdanih pred 1. decembrom 1918, sta priznavali tudi osrednja vlada v Beogradu in Vidovdan-ska ustava.18 Dr. Bogataj je ugotavljal, daje imela naredba o prehodni upravi tudi po zedinjenju 1. decembra 1918 polnopravno veljavo. To dejstvo se potrjuje s tem, daje osrednja vlada v Beogradu leta 1919 ob ustanavljanju svojih novih uradov v Ljubljani ustanovila delegacijo ministrstva financ za Slovenijo in Istro, zdravstveni odsek za Slovenijo in Istro ter gozdarski odsek za Slovenijo in Istro,19 ki so bili neposredno podrejeni pristojnim ministrstvom osrednje vlade v Beogradu; njih delovno območje pa je obsegalo tudi Istro, ki jo je tedaj zasedala Italija. Hrvaška historiografija naredbi o prehodni upravi na ozemlju narodne vlade SHS v Ljubljani ni posvečala posebne pozornosti. Eden od vodilnih hrvaških zgodovinarjev Ferdo Sišič,20 ki je objavil dokumente o nastanku Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, omenjene naredbe ne omenja; prav tako nista objavila te naredbe Dra-goslav Jankovič in Bogdan Krizman21 pri objavi dokumentov o ustanavljanju jugoslovanske države, čeprav je ta naredba za zgodovino delovanja narodnega sveta v Zagrebu in narodne vlade SHS v Ljubljani veliko pomembnejša kot marsikateri drugi dokument, ki je objavljen v njunem zajetnem delu. Naredba o prehodni upravi je nastala v zelo 15 Janko Pleterski, Prva odločitev Slovencev za Jugoslavijo. Ljubljana, 1971, str. 249; Janko Prunk, Slovenski narodni programi. Narodni programi o slovenski politični misli od 1848 do 1945, Ljubljana, 1986, str. 39; Jurij Perovšek. Narodni svet v Ljubljani. Enciklopedija Slovenije, zv. 7, Ljubljana 1993, str. 319. 16 Janko Brejc, Od prevrata do ustave. Slovenci v desetletju 19181928. Ljubljana, 1928, str. 165-166. 17 Lovro Bogataj, Uprava v Sloveniji od prevrata 1918 do izvršitve Vidovdanske ustave. Slovenci v desetletju 1918-1928. Ljubljana, 1928, str. 373-374. 1 R Lovro Bogataj, n.d., str. 378. 19 Miroslav Stiplovšek, Državne ureditve na jugoslovanskem ozemlju Slovenije 1918-1929. Arhivi XVIII (1995) št. 1-2, str. 22; Peter Ribnikar, Sejni zapisniki L Ljubljana 1998, str. 19-20. 20 Ferdo Šišič, Dokumenti o postanku Kraljevine Srba, Hrvata i Slovenaca 1914-1919. Zagreb, 1920. 91 Dragoslav Jankovič, Bogdan Krizman. Gradja o stvaranju jugo- slovenske države (1.1.-20. XE. 1918), Tom H, Beograd, 1964. razgibanih političnih okoliščinah, v času nestabilnih razmer pri urejanju Evrope po 1. svetovni vojni, ko so nekatere evropske države pretresale politične, socialne in gospodarske stiske in so se že začele priprave za povojno ureditev Evrope. Narodna vlada SHS v Ljubljani seje zavedala, da je treba z objavo naredbe zelo pohiteti, saj bi si z njo pravno uredila in utrdila svojo upravno-ob-lastno območje. Sodobni slovenski pravni strokovnjaki so že takrat poročali, da je dr. Ivan Žolger s svojimi sodelavci pripravljal ustavo naredbo že pred razpadom avstro-ogrske monarhije,22 a za to za zdaj še ni pisnih dokazov. Delo pri pripravi naredbe seje uradno začelo šele na osnovi naredbe poverjeništva za notranje zadeve, s katero je bila ustanovljena upravna komisija, ki ji je predsedoval dr. Ivan Zolger. Upravna komisija je izdelala načrt za preosnovo javne uprave v prehodni dobi, ki je bil objavljen v uradnem listu pod naslovom Naredba celokupne vlade o prehodni upravi v ozemlju narodne vlade SHS v Ljubljani. Izdelana je bila v zelo kratkem času — med 7, in 14. novembrom 1918. Upravna komisija jo je datirala s 14. novembrom, to je na dan, ko jo je izročila narodni vladi SHS v Ljubljani v obravnavo in potrditev; le-ta pa jo je v Uradnem listu objavila šele 21. novembra 1918. Za narodno vlado je bilo pomembno da naredbo o prehodni upravi čim prej objavi; zato jo je datirala z dnem, ko jo je prejela od upravne komisije. S tem datumom je želela pridobiti ugodnejši položaj pri političnih dogovarjanjih in na mednarodnih pogajanjih. Mcd pri p ravl j arije m naredbe o prehodni upravi so v Ženevi potekala naporna pogajanja o prihodnosti nove jugoslovanske države, združevanju Države SHS s Kraljevino Srbijo. Državo SHS so sestavljale: Slovenija, Hrvaška, Istra, Dalmacija ter Bosna in Hercegovina, na pogajanjih pa jo je zastopal predsednik narodnega sveta v Zagrebu dr. Anton Korošec, kije bil 9. novembra 1918 sopodpisnik ženevskega sporazuma. Koliko je bil v teh razmerah dr. Korošec seznanjen z dogajanjem v domovini, ni znano; verjetno tudi ni imel vseh informacij o pripravljanju naredbe o prehodni upravi v Sloveniji. 10. novembra 191823 je bil v Ljubljani shod socialnih demokratov. Na shodu so izrazili zahtevo, da narodni svet v Zagrebu razglasi enotno jugoslovansko državo in objavi začasne ustavne odredbe ter sklic mednarodne socialistične konference. Shod socialnih demokratov je tudi zahteval razglasitev osnovnih ustavnih naredb na vsem jugoslovanskem ozemlju nekdanje avstrijske monarhije. V tem času so tudi 99 Rudolf Andrejka, Zaslužni slovenski upravni juristi. Pol stoletja društva Pravnik. Spominska knjiga, Ljubljana, 1939, str. 131; Vladimir Simič, Ivan Žolger. Enciklopedija Slovenije, zv. 15, Ljubljana 2001, str. 374. 23 Dragoslav Jankovič, Bogdan Krizman, Gradja, Tom II, str. 543, dokument št. 469. 124 Članki in razprave ARHIVI 26 (2003), št. 1 Peter RIBNIKAR: Naredba o prehodni upravi v Sloveniji leta 1918 in njen pomen za Slovenijo, str. 119-128 potekale priprave na predlog dalmatinske vlade v Splitu24 za ureditev provizorične skupne države Slovencev, Hrvatov in Srbov na čelu s srbskim prestolonaslednikom Aleksandrom Karadjordje-vičem. Na te predloge je močno vplivala italijanska zasedba precejšnjega dela slovenskega in hrvaškega ozemlja. Poleg tega so položaj narodne vlade SHS v Ljubljani oteževali neenotnost slovenske politike ter boji za slovensko severno mejo. V teh okoliščinah je upravna komisija hitela s pripravo naredbe o prehodni upravi, v kateri je oblikovala zaokrožitev slovenskega narodnostnega ozemlja, ki se je okvirno pokrival s programom Združene Slovenije. V naredbi niso bile točno določene meje slovenskega narodnostnega ozemlja, izražene pa so bile okvirno po posameznih pokrajinah - deželah. Slovenija je tedaj imela le končno določeno mejo s Hrvaško - pokrivala se je z mejo Kranjske in Štajerske s Hrvaško. Za slovensko mejo z Avstrijo so potekali boji. Povsem odprto je bilo vprašanje zahodne slovenske meje, ker je Goriško, Trst, Istro in velik del nekdanje Kranjske po Londonskem sporazumu iz leta 1915 zasedla italijanska vojska. Upoštevaje navedena dejstva je narodna vlada SHS v Ljubljani v resnici imela svojo upravo in oblast le na ozemlju večjega dela Kranjske ter na južnem Štajerskem in delu Koroške, ki sta bili takrat sestavni del Države SHS. Kljub tem razmeram je bil največji pomen naredbe o prehodni upravi v tem, daje nakazovala zaokroževanje slovenskega narodnostnega ozemlja v eno upravno enoto združeno Slovenijo pod vodstvom narodne vlade SHS v Ljubljani ter daje Ljubljana postala upravno središče Šlovenije, v kateri so ustanavljali najvišje upravne in oblastne urade in zavode, ki so svoje delovno območje razširili z ozemlja nekdanje Kranjske na vse slovensko ozemlje. Dva dni po objavi naredbe v Uradnem listu so se v okviru narodnega sveta v Zagrebu začeli dogovori o pripravah za združitev Države Slovencev, Hrvatov in Srbov s Kraljevino Srbijo. Razprava je potekala v odsotnosti predsednika narodnega sveta dr. Antona Korošca; razprav-ljalci pa niso imeli enotnega stališča do združitve obeh držav v enotno državo. Po diktatu Srbije je 1, decembra 1918 prišlo do združitve vseh Slovencev, Hrvatov in Srbov v enotno državo Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev. Združitev je bila usodna tudi za uresničevanje naredbe o prehodni upravi v Sloveniji in njene pridobitve. Določeni krogi srbskih politikov niso bili naklonjeni pridobitvam Slovenije v prevratni 9 ¡4 - Jurij Perovšek, Slovenska osamosvojitev v letu 1918. Študija o slovenski državnosti v državi Slovencev, Hrvatov in Srbov. Ljubljana, 1998, str. 133-144, Peter Ribnikar, Sejni zapisniki I. Ljubljana, 1998, str. 123-124; Bojan Balkovec, Prva slovenska vlada 1918-1921, Ljubljana, 1992, str. 14-16; Jurij Perovšek, Kraljevina ali republika. Slovenska kronika XX. stoletja 19001941. Ljubljana 1995. str. 218. dobi, posebej so odklanjali avtonomijo Slovenije pod vodstvom narodne vlade SHS v Ljubljani. Dr. Janko Brejc poroča,25 da se je zavzemal za ohranitev stanja v Sloveniji, kakršno je bilo, do sprejetja nove ustave, ki jo bo sprejela na novo izvoljena konstituanta. Dr. Brejc je tudi izjavil, da je Slovenija zaradi neupoštevanja statusa quo doživela prvo veliko razočaranje po združitvi v novo skupno državo. Z združitvijo je naredba o prehodni upravi postala neizpolnjen državotvorni akt za izvedbo Združene Slovenije kot je bil načrtovan v naredbi o prehodni upravi. Z ukinitvijo narodne vlade SHŠ v Ljubljani in z uvedbo deželne vlade za Slovenijo seje začelo postopno ukinjanje avtonomije v Sloveniji, ukinjanje avtonomnih upravnih organov in uvajanje srbskega centralizma. S podpisom mirovnih pogodb med Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev z Republiko Avstrijo, Kraljevino Italijo in Republiko Madžarsko je bilo slovensko narodnostno ozemlje razdeljeno med štiri države, izvedba programa o Združeni Sloveniji pa je bila odložena vključno z naredbo o prehodni upravi v Sloveniji. V zadnjih desetletjih je vse več zgodovinskih raziskav o dogajanjih v prevratni dobi 1917-1921. Med raziskavami je tudi naredba o prehodni upravi v Sloveniji postala predmet novih obravnav in analiz, zlasti še s stališča njene državotvornosti. Največ raziskovalnega dela je naredbi o prehodni upravi posvetil dr. Jurij Perovšek,26 saj ji je namenil več del, člankov in razprav. O naredbi o prehodni upravi sta pisala tudi dr. Miroslav Stiplovšek27 in dr. Bojan Balkovec.28 Navedeni avtorji so poudarjali pomembnost naredbe in njenih določb za zgodovino Slovencev. Naredbi pripisujejo značaj ustave, ustavnega zakona oziroma mednarodne pogodbe, v zvezi z naredbo pa narodno vlado SHS v Ljubljani postavljajo v kon-federalni odnos z narodnim svetom v Zagrebu. Poudarjajo, daje narodna vlada SHS v Ljubljani sama upravljala slovensko ozemlje in je bila na tem ozemlju najvišje upravno oblastvo in najvišja službena instanca za vse oblastvene urade in javne organe. Posebej namenjajo poudarek pomembnosti besedilu v preambuli naredbe, da je do naredbe prišlo sporazumno z narodnim svetom v Zagrebu kot najvišjim predstavnikom narodne volje in narodno vlado SHS v Ljubljani za dolo- 25 Janko Brejc, n.d., str. 165. Jurij Perovšek, Slovenska osamosvojitev v letu 1918. Ljubljana, 1998; Jurij Perovšek, Oblikovanje slovenske nacionalne države leta 1918, Prispevki za zgodovino delavskega gibanja. XXV (1985), št. 1-2, str. 49-75; Jurij Perovšek, Prva slovenska nacionalna vlada. Slovenska kronika XX. stoletja, knjiga 1, 1900-1941. Ljubljana, 1995 str. 208-209. 27 Miroslav stiplovšek, Državne ureditve na jugoslovanskem ozemlju Slovenije 1918-1929. Arhivi XVIII (1995), št. 1 2, str. 18-29. 9R Bojan Balkovec, Prva slovenska vlada 1918-1921. Ljubljana 1992. Članki in razprave ARHIVI 26 (2003), št. 1 Peter RIBNIKAR: Naredba o prehodni upravi v Sloveniji iz leta 1918 in njen pomen za Slovenijo, str. 119-128 125 čitev prehodne uprave na ozemlju Kranjske, Goriške^ slovenskega dela Istre, mesto Trst z okolico ter Štajersko in Koroško, kolikor sta bili del Države SHS, ne omenjajo pa komunikeja narodne vlade SHS v Ljubljani, s katerim je bila slovenska Istra po objavi naredbe v Uradnem listu, izločena iz teritorialne pristojnosti narodne vlade SHS v Ljubljani. V slovenskem zgodovinopisju za zdaj še ni sporočila o tem, kdaj in na kakšen način so prenehala veljati določila naredbe o prehodni upravi v Sloveniji. Svojega pravnega mnenja o trajanju pravne veljavnosti naredbe o prehodni upravi v Sloveniji niso dali niti sodobni pravni in upravni zgodovinarji. V naredbi je sicer zapisano, da določila naredbe veljajo za prehodno obdobje, to je do sprejetja ustave, ki jo mora sprejeti konstituanta. Združitev Slovenije v novo skupno državo Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev z vsemi posledicami pa je naredbi o prehodni upravi odvzelo njen namen za upravljanje slovenskega nacionalnega ozemlja. Ko je po drugi svetovni vojni nastalo vprašanje razmejitve slovenske Istre med Ljudsko republiko Slovenijo in Ljudsko republiko Hrvaško, bi se kazalo opreti na določbe naredbe o prehodni upravi v Sloveniji iz leta 1918. Slovenska Istra je po avstrijskih statistikah obsegala teritorij okrajnega glavarstva Koper, v okviru katerega so bila okrajna sodišča Koper, Buzet in Piran ter okrajno glavarstvo Volosko, v njegovem okviru pa je bilo okrajno sodišče Podgrad. Ker narodnostna meja v slovenski Istri nikoli ni bila dokončno določena, je leta 1947 oziroma 1954 prišlo do politične rešitve pri razmejitvi v slovenski Istri. Slovenska stran se je pri tem opirala na razpravo zgodovinarja Simona Rutarja iz leta 1896. Prebivalstvo slovenske Istre so sestavljali Italijani, Slovenci in Hrvati ter posamezni pripadniki nekaterih drugih narodnosti. Italijani so bili večinsko prebivalstvo v mestih Koper, Izola in Piran ter nekaterih večjih naseljih v priobalnem pasu. Slovenci so bili večinsko prebivalstvo v naseljih v notranjosti slovenske Istre in na območju okrajnega sodišča Podgrad, ki je gravitiralo k Notranjski, Hrvati so bili večinsko prebivalstvo v večjem delu okrajnega sodišča Buzet, saj je narodnostna meja v tem delu potekala severno od Buzeta. O narodnostnem sestavu prebivalstva v Istri ~y Simon Rutar, Samosvoje mesto Trst in mejna grofija Istra. Slovenska zemlja. Opis slovenskih pokrajin v prirodoznan-stvenem, statističnem, kulturnem in zgodovinskem opisu, O. del Trst in Istra. Ljubljana 1896, str. 49-53; France Ostanek, Slovensko-hrvatska jezikovna meja v Istri. Gradivo za obdobje od leta 1860-1956. Annales 1/1991, str 218- Cadastre national de L'Istrie du apres le Recensement du ler Octobre 1045. Sušak, 1946. 30 Izjava dr. Jožeta Vilfana leta 1985 Mariji Oblak Čarni in Petru Ribnikarju v njegovem stanovanju ob izročanju njegovega arhivskega gradiva Arhivu Slovenije. sredi 19. stoletja obstajata študiji Karla Czoer-niga31 in Petra Kozlerja32 ter Kozlerjev zemljevid slovenske dežele in pokrajin, s konca 19. stoletja pa delo Simona Rutarja,33 ki je raziskoval narodnostne razmere v slovenski Istri. Iz let 1880-1910 obstajajo publikacije o statistiki ljudskih štetij,34 na osnovi katerih ni možno začrtati nacionalne meje med Slovenci in Hrvati v slovenski Istri, ker so se prebivalci pri ljudskih štetjih enkrat opredeljevali za Slovence, drugič pa za Hrvate; sicer pa narodnostno mejo postavljajo na reko Dragonjo. Občina Piran je obsegala severni del savudrijskega polotoka s katastrskima občinama Savudrija in Kaštel in je obsegala Piran, Portorož, Sečovlje, Kaštel in Savudrijo ter celotni Piranski zaliv. Naselja v katastrskih občinah Savudrija in Kaštel so imela v letih 1880-1920 italijansko večinsko prebivalstvo, Slovencev je bilo le okoli 14-15%, od Hrvatov so bili v teh krajih le posamezniki. Leta 1945 je statistika kazala, da so v teh delih postali Hrvati večinsko prebivalstvo,35 Leta 1954 je bila na podlagi politične odločitve piranska občina razdeljena, z njenega območja so izločili katastrski občini Kaštel in Savudrijo36 in ju priključili okraju Buje. S tem dejanjem se je pokazala politična odločitev za razmejitev na sa-vudrijskem polotoku. Leta 1947 je nastala tudi politična rešitev pri razmejitvi na območju naselij Rupa, Pasjak, Šapjane in Brdce;37 prebivalci teh so se do leta 1947 imeli za Slovence, leta 1947 pa so se izrekli za priključitev k Hrvaški; pri ljudskem štetju leta 1953 pa so se v veliki večini opredelili za Hrvate, Za naselja tega območja je narodna vlada SHS v Ljubljani na 17. seji izrecno zahtevala, da je treba dele slovenske Istre, ki gravitirajo k Notranjski, vključiti v območje narodne vlade SHS v Ljubljani. Po osamosvojitvi Slovenije leta 1991 so se razvnemale ostre polemike glede določitve slo-vensko-hrvaške meje, zlasti še glede meje v Piranskem zalivu. V Sloveniji velja prepričanje, da je nekdanja slovenska politika v letih 1947 oziroma 1954 naredila veliko napako, ko je razdelila občino Piran in s tem prepustila del savudrijskega 31 ■ ■ Kari Czoermg, Ethnographie der Ostrerreichischen Monarchie. Band I, L Abtheilung. Wien, 1857. - Peter Kozler, Kratek slovenski zemljopis in pregled politiCne in pravosodne razdelitve Ilirskega kraljestva in štajerskega voj-vodstva. Dunaj, 1854. 33 Rutar Simon, n.d. 34 Spécial Ortsrepertorium vom Kiistenlande. Posebni krajevni imenik za Primorje. Izdala c.k. Statistična centralna komisija. Dunaj, 1885; Allgemeines Ortschaften-Verzeichnis. Istrien. Wien, 1902; Cadastre National de L'Istrie du apres le Recensement du Ier Octobre 1945. Sušak, 1946. 35 Cadastre National de L'Istrie. Sušak, 1946, str. 525-527, 538540. 36 Darja Mihelič. Piran, zgodovina. Enciklopedija Slovenije, zv. 8 (1994), str. 343. 37 France Ostanek, n.d. III. del. Annales HI/1993, str. 177. 126 Članki in razprave ARHIVI 26 (2003), št. 1 Peter RIBNIKAR: Naredba o prehodni upravi v Sloveniji leta 1918 in njen pomen za Slovenijo, str. 119-128 polotoka Hrvaški. Slovenski politiki takrat niso upoštevali nekdanje upravne ureditve okrajnega glavarstva Koper, ki je v skladu z naredbo o prehodni upravi v Sloveniji iz leta 1918 sodil v slovensko Istro. S tega stališča je naredba o prehodni upravi v Sloveniji iz leta 1918 še zmeraj aktualna. Priloga Razglasi Narodne vlade. 111. Naredba celokupne vlade o prehodni upravi v ozemlju Narodne vlade SHS v Ljubljani Sporazumno z Narodnim večem Slovencev, Hrvatov in Srbov kot najvišjim predstaviteljem narodne volje celokupnega naroda Slovencev, Hrvatov in Srbov je Narodna vlada SHS v Ljubljani v svrho prehodne uprave za Kranjsko, Goriško, slovenski del Istre, mesto Trst z okolico in za Štajersko in Koroško, kolikor sta te dežele, del države SHS, določila to-le: I, Občna temeljna določila, 1. Do onega časa, dokler konstituanta naroda SHS ne ukrene drugače, je narodno veče SHS v Zagrebu najvišji činitelj v državi SHS, Ono odločuje v vseh vprašanjih, ki so v zvezi s temeljnimi načeli ujedinjenja naroda Slovencev, Hrvatov in Srbov v narodno, svobodno, neodvisno, na demokratskih načelih urejeno državo SHS in v vseh vprašanjih, ki jih zastopniki, odposlani v Narodno veče, priznavajo za skupna, 2. Za ono dobo, dokler konstituanta naroda SHS ne določi ustave države SHS in se ne uveljavi po zmislu te ustave definitivni upravni ustroj, seje za Kranjsko, za Goriško, za slovenski del Istre, za mesto Trst z okolico in za Štajersko in Koroško, kolikor sta te deželi del države SHS, odredila prehodna uprava, ki se pod vrhovnim vodstvom Narodnega veča SHS v Zagrebu osredotočuje v "Narodni vladi SHS v Ljubljani". 3. Narodna vlada SHS v Ljubljani upravlja gori pod št. 2 navedeno ozemlje v imenu Narodnega veča SHS v Zagrebu kot del narodne, svobodne, neodvisne, na demokratskih načelih urejene države SHS ter je v vseh skupnih vprašanjih (točka I,, št. 1) vezana na navodila Narodnega veča v Zagrebu. 4. Narodna vlada SHS v Ljubljani je sestavljena iz Predsednika in poverjenikov. Vsak poverjenik stoji na čelu upravnega oddelka. Upravni oddelki so ti-le: oddelek za notranje zadeve, oddelek za prehrano, oddelek za uk in bogočastje, oddelek za pravosodstvo, oddelek za socialno skrbstvo, oddelek za finance, oddelek za promet, oddelek za industrijo in trgovino, oddelek za javna dela in obrt, oddelek za kmetijstvo, oddelek za narodno obrambo, oddelek za zdravstvo. 5. Narodna vlada SHS v Ljubljani, oziroma njeni oddelki so za vse ozemlje, navedeno v točki I., št. 2, in za vsa oblastva, vse urade in javne organe, kar jih je v tem ozemlju, najvišja upravna oblast in službena instanca. Ni odloka ali naredbe Narodne vlade SHS v Ljubljani, oziroma njenih oddelkov ali kakršnegakoli drugega oblastva, zoper katerega, oziroma zoper katero bi bila dopustna pritožba ali kako drugo pravno sredstvo na instance izvun države SHS. 6. Vsi posli bivše c. kr. deželne vlade v Ljubljani kakor tudi posli bivših c. kr. namestništev v Trstu in Gradcu in bivše c. kr. deželne vlade v Celovcu, kolikor se ti posli nanašajo na ozemlje, navedeno v točki I„ št, 2, so združeni v Narodni vladi SHS v Ljubljani, oziroma njenih oddelkih. n. Politična uprava. 1. Vsi posli Narodne vlade SHS v Ljubljani, navedeni v točki 1., št. 5 in 6, ki ne spadajo v območje kakega drugega oddelka, spadajo v področje oddelka za notranje zadeve. 2. Isto velja za posle bivših deželnih odborov. III. Samouprava. 1. Vse avtonomne oblasti in naprave v ozemlju, označenem v točki I„ št. 2, so pod vrhovnim vodstvom in nadzorstvom Narodne vlade SHS v Ljubljani, oziroma njenih stvarno pristojnih oddelkov. 2. Občine in okrajna zastopstva ostanejo, kakor so, v svoji organizaciji in svojem področju. 3. Vsi posli deželnih odborov preidejo na Narodno vlado SHS v Ljubljani, oziroma na njene stvarno pristojne oddelke. O pritožbah zoper krajnopolicijske naredbe občinskega odbora kakor tudi o pritožbah zoper krajnopolicijske odredbe županstva razsoja okrajna politična oblast, 4. Za likvidacijo uprave deželnih odborov se ustanove posebne likvidacijske komisije. IV. Šolska uprava. 1. Narodna vlada SHS v Ljubljani, oddelek za uk in bogočastje, tvori najvišjo instanco za šolstvo in vzgojo na vsem ozemlju označenem v točki I., št. 2. 2. Za vse to ozemlje se ustanovi višji šolski svet v Ljubljani, ki prevzame posle dosedanjih deželnih šolskih svetov. 3. Višji šolski svet je sestavljen: a) iz predsednika; b) iz dveh ali treh poročevalcev za upravne in gospodarske šolske zadeve; Članki in razprave ARHIVI 26 (2003), št. 1 Peter RIBNIKAR: Naredba o prehodni upravi v Sloveniji iz leta 1918 in njen pomen za Slovenijo, str. 119-128 127 c) iz štirih ali petih višjih šolskih nadzornikov; č) iz dveh katoliških duhovnikov; d) iz dveh članov srednješolskega in iz dveh članov ljudskošolskega učitelj stva; e) iz zastopnika poverjeništva za socialno skrbstvo; f) iz zastopnika staršev, ki ga začasno imenuje občinski svet ljubljanski, dokler ni pristoj-nej šega mesta. 4. Člane višjega šolskega sveta, omenjene pod 3 a, b, c, imenuje poverjenik za uk in bogo-častje, člana, omenjena pod 3 č, pa knezoškofijski Ordinariat v Ljubljani po dogovoru z drugimi ordinariati na ozemlju, označenem v točki I., št. 2. Člane, omenjene pod 3 d, voli srednješolsko, oziroma ljudskošolsko učiteljstvo. Vsak volilec voli enega člana. Izvoljena sta v vsaki skupini ona člana, ki sta dobila največ glasov. Za vsakega člana višjega šolskega sveta se imenuje, oziroma voli namestnik. 5. Zoper odločbe višjega šolskega sveta v Ljubljani v upravnopravnih zadevah ni pritožbe. 6. Šolstvo, ki ni podrejeno višjemu šolskemu svetu, upravlja Narodna vlada SHS v Ljubljani v svojih stvarno pristojnih oddelkih. V. Pravosodna uprava. 1. V Ljubljani se ustanovi za Kranjsko in pa Štajersko in Koroško (točka I., št. 2) višje deželno sodišče. Koroška okrajna sodišča se, vpoštevaje njih zemljepisno ležo in prometne zveze, podrejajo začasno ali deželnemu sodišču v Ljubljani ali okrožnemu sodišču v Mariboru. 2. Višje deželno sodišče v Trstu ostane na svojem mestu. 3. Zoper sodbe in druge ukrepe višjih deželnih sodišč in pa deželnih in okrožnih sodišč, ki jih ta izdajajo kot sodišča druge stopnje, odslej ni daljnjega pravnega sredstva. Višja deželna sodišča sodijo dokončno tudi v vseh onih pravnih stvareh, v katerih je bilo po dosedanjih določilih pristojno avstrijsko vrhovno in kasacijsko sodišče. O medčasno že vloženih, pa še ne rešenih pravnih sredstvih na avstrijsko vrhovno in kasacijsko sodišče odloča višje deželno sodišče v Ljubljani. 4. V administrativnih zadevah sta obe višji deželni sodišči podrejeni Narodni vladi SHS v Ljubljani, oddelek za pravo sodstvo. 5. Koroško ozemlje se začasno priklopi notarskima zbornicama v Ljubljani ali v Celju po načelih, označenih v drugem odstavku št. I. 6. Okoliš odvetniške zbornice v Ljubljani ob-seza vse ozemlje, navedeno v točki I,, št. 2. VI. Obrtno nadzorništvo. Teritorialno območje obrtnega nadzorništva v Ljubljani obseza vse ozemlje, navedeno v točki I., št. 2, ter je podrejeno Narodni vladi SHS v Ljubljani, oddelek za socialno skrbstvo. VII. Finančna uprava. 1. Vsa finančna oblastva, vsi finančni uradi, vse finančne blagajne in vsa monopolna podjetja v ozemlju, označena v točki I., št. 2, so pod vrhovnim vodstvom Narodne vlade SHS v Ljubljani, oddelek za finance. 2. Območje finančnega ravnateljstva v Ljubljani, ki se izpremeni v finančno deželno ravnateljstvo, obseza vse ozemlje, navedeno v točki V., št. 1. Finančnemu deželnemu ravnateljstvu v Ljubljani sta podrejeni finančno okrajno ravnateljstvo v Mariboru in novo ustanovljeno finančno okrajno ravnateljstvo v Ljubljani. Koroško ozemlje se priklopi prav tako, kakor je določeno pod točko V., št. 1, glede sodišč, finančnemu okrajnemu ravnateljstvu v Mariboru ali finančnemu okrajnemu ravnateljstvu v Ljubljani. 3. Finančno ravnateljstvo v Trstu ostane na svojem mestu. 4. Pri višjem deželnem sodišču v Ljubljani se ustanovi dohodarstveno višje sodišče za vse ozemlje, navedeno v točki I., št. 2. 5. Zoper odločbe finančnega ravnateljstva v Trstu in finančnega deželnega ravnateljstva v Ljubljani ter zoper sodbe dohodarstvenega višjega sodišča v Ljubljani v upravnopravnih in kazenskih zadevah ni pritožbe. 6. Dosedaj pri okrajnih glavarstvih obstoječi davčni referat posluje odslej samostojno in se imenuje "davčno okrajno oblastvo", 7. Deželna pridobninska komisija v Ljubljani in prizivna komisija (za dohodnino) v Ljubljani poslujeta za ozemlje finančnega deželnega ravnateljstva v Ljubljani. 8. Kadar davčni urad odmeri pristojbino, gre instančna pot na finančno okrajno ravnateljstvo, oziroma na pri stoj binski urad v Trstu, ki odločuje dokončno. 9. Vsi državni davki, vse davščine in pristojbine se plačujejo, sprejemajo in zaračunjajo od dne 1. novembra 1918. dalje v prid države SHS. 10. Okoliš finančne prokurature v Ljubljani obseza vse ozemlje, označeno v točki I., št. 2. VIII. Pošta. Za vse ozemlje, navedeno v točki I., št. 2, se ustanovi v Ljubljani poštno in brzojavno ravnateljstvo, ki je podrejeno Narodni vladi SHS v Ljubljani, oddelek za promet. IX. Železniška uprava. 1. Za vse državne železnice, ki so v ozemlju, navedeno v točki I,, št. 2, se ustanovi železniško ravnateljstvo v Ljubljani, ki je podrejeno Narodni vladi SHS v Ljubljani, oddelek za promet. 2. Za vse proge južne železnice, ki so v 128 Članki in razprave ARHIVI 26 (2003), št. 1 Peter RIBNIKAR: Naredba o prehodni upravi v Sloveniji leta 1918 in njen pomen za Slovenijo, str. 119-128 ozemlju, navedeno v točki I., št. 2, se ustanovi obratno vodstvo v Ljubljani, ki je podrejeno Narodni vladi SHS v Ljubljani, oddelek za promet. X. Trgovska in obrtniška zbornica. Okoliš trgovske in obrtniške zbornice v Ljubljani obseza vse ozemlje, navedeno v točki I., št. 2. XI. Rudarstvena uprava. Koroško in Štajersko ozemlje, kolikor je to del države SHS, se priklopi prav tako, kakor je določeno pod točko V,, št. 1, glede sodišč, okrožnemu rudarskemu uradu v Ljubljani ali okrožnemu rudarskemu uradu v Celju. Le-ta okrožna rudarska urada sta podrejena na novo ustanovljenemu rudarskemu glavarstvu v Ljubljani. XII. Meroizkustvo. Meroizkusno nadzorni štvo v Trstu se premesti v Ljubljani ter so mu podrejeni vsi meroizkusni uradi, ki so v ozemlju, navedenem v točki I„ št. 2. Vrhovno vodstvo meroizkustva spada v območje Narodne vlade SHS v Ljubljani, oddelek za javna dela in obrt. XIII. Agrarske operacije. Vsi posli deželnih komisij in ministrske komisije za agrarske operacije se združijo v višji komisiji za agrarske operacije v Ljubljani. To komisijo sestavlja Narodna vlada SHS v Ljubljani, oddelek za kmetij stvo, dogovorno z oddelkom za notranje zadeve in z oddelkom za pravosodstvo. V tej komisiji mora po zmislu obstoječih zakonitih določil biti vsaj polovica članov usposobljenih za sodno službo. XIV. Orožništvo, Teritorialno območje deželnega orožniškega poveljništva v Ljubljani, ki se izpremeni v višje orožniško poveljništvo v Ljubljani, obseza vse ozemlje, navedeno v točki I., št. 2. Glede javne varnostne službe je orožništvo podrejeno političnim okrajnim oblastvom, oziroma Narodni vladi SHS v Ljubljani, oddelek za notranje zadeve, glede vojaških, gospodarskih in upravnih zadev, nadalje glede pouka in nadzorstva orožniške službe pa orožniškim povelj-ništvom, oziroma Narodni vladi SHS, oddelek za narodno obrambo. XV. Upravno sodstvo. Za upravno sodstvo se ustanovi za ozemlje, navedeno v točki I., št. 2, pri višjem deželnem sodišču v Ljubljani poseben senat, v katerem mora biti po zmislu obstoječih zakonitih določil vsaj polovica članov usposobljenih za sodno službo. XVI. Uradni list. Zakoni, naredbe in druge uradne objave, ki veljajo za ozemlje, navedeno v točki I., št. 2, države SHS, se pravomočno razglašajo po Uradnem listu Narodne vlade SHS v Ljubljani. XVH. Končna določila. 1. Vsi danes veljavni zakoni in vse danes veljavne naredbe, kolikor ne nasprotujejo tem določilom, ostanejo do preklica ali izpremembe v veljavi. 2. Ta določila stopijo v veljavo z dnem razglasitve. 3. Izvršitev teh določil se naroča Narodni vladi SHS v Ljubljani. V Ljubljani, dne 14. novembra 1918 Pogačnik s. r. Dr. Brejc s. r. Prelat Kalan s. r. Kristan s. r. Dr. Kukovec s. r. Dr. Pestotnik s. r. Dr. Pogačnik s. r. Dr. Ravnihar s. r. Ing. Remec s. r. Dr. Tavčar s, r. Dr. Triller s. r. Dr. Verstovšek s. r. Št, 11. V Ljubljani, dne SI. novBmbra 1918. Letnik I. URADNI LIST Narodne vlade SHS v Ljubljani. Razglasi Narodne vlade. m. Nftreribk cftlokupu« o prehoda) uprav) v ozamJIu Nator vi«An SHS t L|nbJJanl. SfKjfiiuiiiiio z Mmodiiini vcčem Slovencev, i IrvHlov ill Sf1)ov k ft t iinjvipjlni preiisllvlLtljuiil i lamelne volje, celokupnega nalogu Slovencev, Hrvatov i i h Si hov j« Narodni vlKtl* SHS v Ljubljani v s vrbo prrhuthie Uprav? n Ki j slin, Go-fiilcn, iluve.nslri d si fctre, mestr» Trtt z nkoliro in ra Štajersko iu Koioško, kolikor $ta te deželi ilrl države fStlS, ilolniili to-t«: L O li cr; 11 m e I j n a d o I & i! i I a. rrtilnf vlajK Sli? v Ljuljljimi. mina tljflliil ilrtkrt. IT. Politična il p I t) v & r. Vsi pmli Narodne rlnAa SHS v Ljubljani, HAveiiciii r točki L., št. $ 111 (s, ki lir -upadajo v ffhinfii jc blit'ijii <\ri 1 g*(:.1 Ofldelk», tpailajn t pntl- t-< H' it c: I i.l CI n. hiijlj^i-l ji.1 3, Jsu> v CI i r s a |K)E>k ijlvalls tlcžclnili ^OmniV, i J I. a j m fl 11 p r j v 1. 1, Vse avtonomne cblits'.i in naprave v uzcni-Iju, ornaisnem v toikl L. it. z, so pod vrhovnim vodstvom in nadzor L V0H1 Navotlne vlade SHS v LjtihLjiinI, uihtstna ftjenlli stvarno pri i t ornih ott-rldkov. 2. Občine in okrajiih ¿natopslva ostanejc, bakor 40, v pvoji Ntpiiiliiciji In svojem pnil-: roi j 11. 3. 7-ri]iiir scdl.ip in druge ukrepe vlijlh dežel-nilj RU!li'.r. in jhi dfžrlniii in okrožnih sotllSč. Iri jih l;ijvilajnji> ko» sotlittfa druge strjpnjr, fldslff ri rlaljjijc^a pravnega jrtilslvj, Vtijii fliirlui sodišča sodijo dokončno tudi v va^Ii v»ili prpviiib stvnrcli, v katerih je bilo j ki [iHi^uilanjili rinlnnlih pristojno avstrijsko vrlirivnri in knsfrij^kr ao ti i Str. U 111 c(ti:asi 10 r.z vloženih, pa Se rw rrSpnih pravnih srcdslvil] na avstrijsko irliririio ¡11 iij:;l(fi .idrliif.i1 i-iillnin višje drirlmi sodišče v LjuMjani. V ai1uiinisLra!iviiih /rcIcvaIi sta ulic višji J «.Ari 111 antliači pndrujeni Narilileh>k ta pi-ivosijil^!vo, 5. KiitcSkii :: 4! K m I j r priklopi IH> (¡iraknim KliHftrirfltTiji v Ljlililjani ali v CHjn po načelih, označenih V drugcni udstnvhu Št. [. fi ["ličili ■• I J..Mi—I AK- Arhivi 26 (2003) št. 1, str. 129-118 Članki in razprave 115 UDK 323:329(497.4 Ljubljana)" 1921/23" Protiliberalno občinsko vodstvo v Ljubljani 1921-1923 VASILIJ MELIK dr., redni član SAZU, redni profesor v pokoju, Cankarjeva 11, SI-1000 Ljubljana IZVLEČEK Ljubljanska občina je bila desetletja v rokah liberalcev, ki so se do junija 1918 imenovali Narodno napredna stranka, odtlej pa Jugoslovanska demokratska stranka. Prve povojne volitve so bile 26. aprila 1921. Na županskih volitvah 8. junija so nastopili katoliki (SLS), narodni socialisti, socialisti in komunisti proti liberalcem. Zdi se, da je imela ta povezava v sebi tudi določeno socialno naravo, slovenski poudarek in protibeograjsko ost. Protiliberalna povezava se je pojavila drugič ob županskih volitvah 28. septembra 1921, tretjič na občinski seji 23 maja 1922, četrtič pa v Zvezi delovnega ljudstva oktobra 1922 in na decembrskih volitvah, ko je Zveza zmagala. Bila pa je preveč nenavadna družba, da bi mogla dolgo trajati. Komunisti so decembra 1923 izjavili, da bodo v občinskem svetu prešli v opozicijo proti zastopnikom SLS. ABSTRACT ANTI-LIBERAL MUNICIPALITY LEADERSHIP IN LJUBLJANA FROM 1921 TO 1923 The Ljubljana municipality had been in hands of the liberals for decades. They called themselves the National Progressive Party, but in June 1918 the name was changed into Yugoslav Democrat Party. The first post-war elections took place on the 26th April 1921. At the mayoral elections of the 8th June, the Catholics (Slovene People's Party), national socialists, socialists and communists were running against the liberals. It seems that this union was more of a social nature. The emphasis was on the Slovene national awareness and defiant attitude towards Belgrade. The atiti-liberal union was formed for the second time at the mayoral elections on the 28th of September 1921, for the third time at the municipality meeting on the 23rd May 1922, and for the fourth time in the Union of the Working People in October 1922 as well as at the December elections, when the Union won. Nevertheless, the alliance was too strange to last. In December 1923, the communists declared that they would join the opposition against the representatives of the Slovene People's Party. 17. oktobra 1910 je dobila Ljubljana nov volilni red. Sprejel ga je kranjski deželni zbor; v njem je imela tedaj absolutno večino Slovenska ljudska stranka. Namen te večine je bil z novim ljubljanskim volilnim redom uničiti liberalno oblast v deželnem glavnem mestu. K temu naj bi pripomogle proporcionalne volitve, ki jih dotlej ni bilo, in širša volilna pravica za ženske. Med volilnimi upravičenci je bila tako petina žensk. Ženske so tako lahko tudi osebno glasovale, to pa prej ni bilo mogoče. Posebej pa so dobile volilno pravico vse učiteljice. Zaradi uršulink je to strašno razburilo liberalce. Zaradi premalo pretehtanega besedila 48. člena volilnega reda pa liberalci večine niso izgubili, ampak so jo obdržali. Od 45 občinskih odbornikov jih je dobila Narodno napredna stranka 23, torej ravno še dovolj. Dr. Ivan Tavčar je bil izvoljen za župana. Do naslednjih občinskih volitev je minilo skoraj natanko deset let. Po vojni, 22. marca 1920, je deželna vlada sprejela načrt novega občinskega volilnega reda za Slovenijo in 15. maja je bila izdana uredba s tem volilnim redom. Uvedena je bila splošna moška in ženska volilna pravica. Julija je deželna vlada sklenila, da bodo volitve 17. oktobra, toda beograjska vlada tega ni sprejela, zahtevala je revidiranje občinskega reda in je nazadnje z uredbo 17. februarja 1921 volilno pravico za ženske preprosto črtala. Iz Slovenije so bili tedaj v jugoslovanski vladi samo liberalci. Ljubljanske občinske volitve so bile torej 26. aprila 1921. Župan Tavčar za novi občinski svet ni več kandidiral, tako se je že pred volitvami poslovil od županstva. Avgusta je imel sedemdesetletnico in njegovo zdravje ni bilo več zadovoljivo. Narodno napredna stranka se je od junija 1918 imenovala Jugoslovanska demokratska stranka, vedno bolj pa so se v njej križali nazori starinov in mladinov. Na volitvah je dobila 37% glasov. To je bila sicer relativna večina - vendar je bila ta mnogo manjša in manj pomembna kakor pred desetimi leti, ko je imela stranka za seboj 43% volilcev. Občinskih odbornikov je bilo 48. Posamezne liste so dobile: 18 odbornikov Jugoslovanska demokratska stranka (2812 glasov) 10 odbornikov Slovenska ljudska stranka (1554) 130 Članki in razprave ARHIVI 26 (2003), št. 1 Vasilij MELIK: Protiliberatno občinsko vodstvo v Ljubljani 1921-1923, str. 129-131 8 odbornikov Narodno-socialistična stranka (1326) 6 odbornikov Delavsko kmečka republikanska skupina volilcev (1051) (komunisti) 5 odbornikov Jugoslovanska socialnodemo-kratična stranka (806) 1 odbornika Samostojna kmetijska stranka za Slovenijo (140). 8. junija 1921 je bila prva seja novega občinskega odbora in na njej tudi županske volitve. Kandidat demokratske stranke (liberalcev) je bil dr. Karel Triller. Zanj so glasovali demokrati in z njimi povezan kmetijec, kmet iz Črne vasi. Tako je dobil Triller pri vseh treh glasovanjih največ 19 glasov. Odborniki SLS, narodni socialisti, socialisti in komunisti so glasovali proti Trillerju in pri tretjem, ožjem glasovanju je bil za župana izvoljen tiskarnar Anton Pesek, narodni socialist, za podžupana pa socialist dr. Ljudevit Perič. Tako je 8. junija 1921 prvič nastopila proti-liberalna koalicija. Štiri stranke, od desnice do levice, so nastopile proti dotlej vladajočim liberalcem, stranki, ki je že desetletja predstavljala Ljubljano. Zdi se, daje imela ta povezava v sebi tudi določeno socialno naravo, slovenski poudarek in protibeograjsko ost. Slovenec je 9. junija navdušeno zapisal, da je "konec liberalne centralistične strahovlade". Protiliberalna koalicija pa ni bila muha enodnevnica. Njen drugi nastop je bil tri mesece pozneje, na občinski seji 28. septembra. Tedaj je bilo sporočeno, da "notranji minister izvolitve Antona Peska ljubljanskim županom ni mogel predložiti v najvišjo potrditev", ni pa bilo rečeno, ali so bili vzrok za to Peskovi spori z liberalnimi mladini ali druge stvari, o katerih so šušljali. Sporočeno je bilo tudi, da je minister razveljavil šest občinskih svetnikov, ki jih je izvolila delavsko kmečka republikanska skupina, ker so bili komunisti. Za novega župana je bil istega dne izvoljen zdravnik dr. Tone Jamar, narodni socialist. Ta izvolitve ni sprejel. Nato je bil izvoljen dr, Ljudevit Perič, ki je tako postal prvi socialistični župan Ljubljane. 18. februarja 1922 je kralj podpisal nov zakon o volitvah v občinska zastopstva v Sloveniji. Slovenski minister v Beogradu je bil tedaj z liberalci povezani Ivan Pucelj. Glavna misel nove volilne ureditve za Ljubljano je bila, da dobi stranka z relativno večino polovico vseh občinskih svetnikov in še proporc v drugi polovici.vTo je bila po mnenju Vladimirja Ravniharja Žer-javova iznajdba. Seveda je računal na to, da bo imela demokratska stranka relativno večino in da bo na ta način znova zavladala v mestu. 19. maja 1922 je pokrajinska uprava z "odobrenjem ministra notranjih del in v smislu novega občinskega volilnega reda razpustila ljubljanski občinski svet". Kakor je izjavil župan Perič, za razpustitev ni bilo nobenih tehtnih razlogov. Hribar, kije bil tedaj pokrajinski namestnik, je na očitke, da se je z razpustitvijo občinskega sveta pregrešil proti občinski samoupravi in da je to storil zaradi strankarskopolitičnih namenov, odgovoril v svojih spominih, "Nič ni zgrešenejšega, ko takšna trditev", je zapisal. "Za razpust odločil sem se zgolj iz gospodarskih razlogov. Uradništvo Mestne hranilnice bilo je od občinskega sveta zahtevalo takšno zvišanje svojih službenih prejemkov, kije daleč presegalo službene prejemke tako državnih kakor magistralnih uradnikov ... Prijateljsko sem župana Perica opozarjal, naj ... občinskemu svetu zahtev hrani lničnega uradništva ne priporoča. ... Namignil sem mu tudi, da utegnem, ako se to zgodi, izvajati skrajne konsek-vence ... Občinski svet je zahtevane poviške na županovo priporočilo sklenil. In zato je sledil razpust, ki ni imel nikakega drugega namena, ko da je glasen memento, naj se upelje takšno občinsko gospodarstvo, ki na ramena davkoplačevalcev ne bo nalagalo pretežkih bremen." Gotovo pa se je težko izogniti vtisu, daje bil namen novega volilnega reda in razpustitve občinskega sveta vrniti ljubljansko občino v liberalne roke. Preden pa je prišlo do volitev, je prinesel občni zbor Jadranske banke na dan afero, kije povzročila pravi razkol med starini in mladini v liberalni stranki. Dr. Vladimir Ravni-har je 2. junija izstopil iz vodstva demokratske stranke. Sledili so mu somišljeniki in starini so se začeli imenovati "skupina okoli Slovenskega naroda". Demokratska stranka je ostala mladi-nom z dr, Gregorjem Žerjavom na čelu in Jutrom kot glavnim glasilom. Protiliberalno povezavo smo videli prvič ob županskih volitvah 8. junija 1921 in drugič ob županskih volitvah 28. septembra 1921, Tretjič se je pokazala po razpustitvi občinskega sveta na občinski seji 23. maja 1922. Četrtič se je pokazala v Zvezi delovnega ljudstva. SLS, Peričevi socialisti in komunisti so se ožje povezali 26. oktobra 1922 s podpisom zapisnika sporazuma in 27. oktobra z velikim zborovanjem v unionski dvorani. Tako ustanovljena Zveza delovnega ljudstva je imela poseben komunalni program in skupno, enotno kandidatno listo; nosilec je bil dr. Ljudevit Perič, Volitve so bile 3, decembra 1922. Posamezne liste so dobile: 35 odbornikov Zveza delovnega ljudstva (3952 glasov) 8 odbornikov Jugoslovanska zajednica (2917) 5 odbornikov Jugoslovanska demokratska stranka (1822) 1 odbornika Socialnodemokratična stranka (Bernotovci) 283. Razcep je preprečil liberalcem prvo mesto, relativno večino na volitvah in absolutno večino v občinskem svetu. Starini (Ravnihar) so nastopili kot Jugoslovanska zajednica v povezavi z narodnimi socialisti, mladini pa kot demokratska stranka. Skupaj so imeli 4739 glasov, toda zaradi razcepa ni to nič pomenilo. Relativno večino in pravo zmago je dobila Zveza delovnega Članki in razprave ARHIVI 26 (2003), št. 1 Vasilij MELIK: Protiliberatno občinsko vodstvo v Ljubljani 1921-1923, str. 129-131 131 ljudstva. Ta je bila popolna slovenska posebnost v Jugoslaviji in nekaj povsem novega v slovenskem političnem življenju. Zato so o njej že precej pisali. Naj opozorim na razpravo Zveza delovnega ljudstva v Ljubljani za občinske volitve decembra 1922, ki jo je objavil Janko Prunk v Prispevkih za zgodovino delavskega gibanja leta 1971-72, Iz časa delovanja protili-beralne katoliško-socialistično-komunistične občinske večine v letu 1923 naj obudim spomin na dva dogodka: na imenovanje novega mestnega arhivarja in na Marxov trg in Mahničevo cesto. Prvi ljubljanski mestni arhivarje bil Hribarjev ljubljenec, pesnik Anton Aškerc. V arhivu je delal od leta 1898 do smrti v 16^1912. Aškerčev naslednik je bil pesnik Oton Zupančič, ki je nastopil službo arhivarja 1. februarja 1913, razrešen pa jo je bil oktobra 1922. Za novega arhivarja se je prijavilo osem kandidatov, med njimi tudi nekaj pisateljev. Po soglasnem sklepu mestnih odbornikov, ki so izšli iz Zveze delovnega ljudstva, je dobil mesto arhivarja Vladislav Fabjančič, ki je bil preporodovec, prostovoljec v srbski vojski, član srbskega dopisnega urada v Ženevi, komunistični poslanec v ustavodajni skupščini. Diplomiral je med prvo vojno v Fribourgu. V Slovenskem narodu je bil 28. aprila objavljen protest zoper klerikalno-ko-munistično zvezo, ki se je odločila za komunista Fabjančiča, čeprav naj bi imeli pravico do arhivarstva pisatelji. Podobno je napadlo Jutro komunistično-klerikalno večino, češ da je bilo arhivarsko mesto "vedno rezervirano odličnim literatom". Vendar je Fabjančič 5. maja prisegel in je takoj nato začel opravljati službo. Vodil je arhiv s presledkom vse do smrti 17. 6. 1950. 12. julija 1923 je občinski svet sprejel že prej v anketah in stavbnem odseku prediskutirana poimenovanja in preimenovanja približno petdesetih ljubljanskih ulic. "Po zaslugi črno-rdeče magistratne večine" je dobila Ljubljana Mahničevo ulico in Karl-Marxov trg. Tako je zapisalo Jutro 14. julija. Anton Mahnič, goriški profesor bogoslovja in nato krški škof, je dobil Mahničevo cesto - tako so poimenovali del Bleiwei-sove ceste med Gosposvetsko in Dunajsko cesto. Nekdanji Novi trg, ki je postal leta 1876 Turjaški trg, je dobil zdaj ime Marxov trg. Zveza delovnega ljudstva je bila preveč nenavadna združba, da bi mogla dolgo trajati. Že 15. aprila 1923 je konferenca komuni sto v-zaup-nikov iz vse Slovenije, ki je bila obenem usta- novna konferenca Neodvisne delavske stranke Jugoslavije, obsodila dotedanje vodstvo komunistične stranke ter izključila iz nje Lovra Kle-menčiča in Vladislava Fabjančiča. 4. decembra 1923 so imeli komunisti v ljubljanskem mestnem domu sestanek. Na njem je dr. Lemež poročal, da bodo v občinskem svetu prešli v opozicijo proti zastopnikom SLS. 10. junija 1924 je veliko županstvo razpustilo ljubljanski občinski svet z naslednjo utemeljitvijo: "Mestna občina, odnos-no mestni magistrat se je geriral kot korporacija, za katero ni nobene nadrejene oblasti. V mestnih podjetjih je nastala taka nedisciplina, da je ogrožala ljubljansko mesto, njega javni red in mir. V večini ljubljanskega sveta so se pojavila stremljenja, ki so v nasprotstvu z zakonom o zaščiti države." Peričevega županstva je bilo konec. Zdaj so bili na vrsti gerenti in vladni komisarji. Nekaj časa je bil gerent tudi Perič (29. 7. - 10. 11. 1924), v času, ko je bil v vladi Davidovič, večinoma pa so bili gerenti iz liberalnih vrst. Občinske volitve so bile v Ljubljani šele 2. oktobra 1927 in po njih je bil liberalec Dinko Puc izvoljen za župana. Malo pozneje sta tudi Marx in Mahnič izgubila svoji ulici. 13. novembra 1928 je občinski svet Mahničevo cesto znova vključil v Bleiweisovo cesto, Marxovemu trgu pa so vrnili staro ime Novi trg. Drugi viri in literatura: Peter Ribnikar: Sejni zapisniki narodne vlade Slovencev, Hrvatov in Srbov v Ljubljani in deželnih vlad za Slovenijo 1918-1921, 3. del, Ljubljana 2002 Josip Mal: Slovenci v desetletju 1918-1928, Ljubljana 1928 - Melita Pivec: Kronološki pregled glavnih dogodkov, str. 758 Kronika slovenskih mest 2, 1935 in 3, 1936 -Ljubljanska kronika 1921, 1922, 1923, 1924 Vladimir Ravnihar: Mojega življenja pot, Ljubljana 1997 Ivan Hribar: Moji spomini, II. del, Ljubljana 1984 Jože Sorn: Vladislav Fabjančič - Zgodovinski časopis 4, 1950 Vlado Valenčič: Zgodovina ljubljanskih uličnih imen, Ljubljana 1989 Tone Ferenc: Revolucionarno delavsko gibanje v Sloveniji v letih 1921-1924. Ljubljana 1975 132 ARHIVI 26 (2003), št. 1 Karel Triller (1862-1926) Zgodovinski arhiv Ljubljana, Fototeku, zbirka portretov A4-1 -650 Arhivi 26 (2003) št. 1, str. 133-118 Članki in razprave 115 UDK 352/354(497.4)" 1918/1941" Splošna okrajna uprava v Sloveniji v letih 1918 do 1941 JOŽE ŽONTAR dr., redni profesor, svetovalec vlade RS v pokoju, Zoisova 30, SI-4000 Kranj IZVLEČEK Narodna vlada SHS v Ljubljani je prevzela avstrijsko organizacijo okrajnih glavarstev. Na njihovo delovanje so v prvem obdobju vplivale razmere do določitve meje z Italijo in Avstrijo. Zakon o obči upravi iz leta 1922 ter uredba o razdelitvi države na oblasti z istega leta sta dala podlago novi organizaciji okrajnih glavarstev. Ta je bila leta 1929 z zakonom o notranji upravi ter z razdelitvijo na banovino in poznejšimi spremembami delno spremenjena. ABSTRACT DISTRICT ADMINISTRATION IN SLOVENIA IN 1918-1941 The National Government of the Kingdom of SHS in Ljubljana maintained the Austrian organization of local district boards. In the first period the district board activities were affected by the establishment of border with Italy and Austria. The Act on administration from 1922 and the Regulation on the division of the country into administrative areas from the same year laid the foundation for the new organization of districts. This organization was partially changed by the Act on internal administration in 1929 together with the division into banovinas and by further modifications. Prehodno obdobje Narodna vlada SHS v Ljubljani je prevzela avstrijsko organizacijo okrajnih glavarstev ter jih z razglasom z dne 31. oktobra 1918 uzakonila.1 Njeno poverjeništvo za notranje zadeve je z uredbo z dne 5. novembra 1918 določilo, da mora vsa izvršna oblast zopet preiti izključno v roke javnih oblasti. Vse bivše c. kr. oblasti, posebno okrajna glavarstva, davčni uradi itd. so bili dolžni, brez odlašanja začeti zopet poslovati oz. nadaljevati z delom/ V skladu s tem je na podlagi sklepa ministrskega sveta v Beogradu z dne 22. decembra 1918 celotna Narodna vlada SHS v Ljubljani 10. januarja 1919 razpustila vse narodne svete in narodne straže.3 Vsi uradniki okrajnih glavarstev so morali podpisati izjavo, da bodo zvesti in pokorni Narodni vladi SHS v Ljubljani. Kot notranji in zunanji uradni jezik je bila predpisana slovenščina, vloge pa so morali sprejemati tudi v jezikih drugih narodnosti, živečih v Državi SHS, a reševati v slovenskem jeziku. Vsi napisi na uradnih poslopjih so morali biti v uradnem jeziku.4 Politični okraji so temeljili na zakonu o postavitvi političnih upravnih oblasti z dne 19. Uradni list Narodne vlade SHS v Ljubljani, št. 1-1/1918-1919. Uradni list Narodne vlade SHS v Ljubljani, št. 2 11/19181919. Uradni list Narodne vlade SHS v Ljubljani, št. 36-263/19181919. Uradni list Narodne vlade SHS v Ljubljani, št. 25-203/19181919. maja 1868.5 Upravna razdelitev dežel pa je bila predpisana z ministrsko uredbo z dne 10. julija 1868, na Kranjskem pa že z ministrsko uredbo z dne 3. februarja 1867.6 Okrajna glavarstva so predstavljala državno upravo na prvi stopnji pod enotnim vodstvom okrajnih glavarjev, strokovni uradniki - zdravstveni, gradbeni, gozdarski - so bili njihovi referenti. Okrajne glavarje je imenoval minister za notranje zadeve. Za delo strokovnih uradnikov je bil odgovoren deželni šef. Poslovanje okrajnih glavarstev je urejala uradna instrukcija, objavljena z ministrsko uredbo z dne 17. marca 1855, po referatskem sistemu.7 V pristojnost okrajnih glavarstev so sodile vse naloge splošne uprave, kolikor niso bile posebej izvzete. Za reševanje šolskih zadev pa so obstajali posebni okrajni šolski sveti. Instančna pristojnost je bila določena z vladarjevimi določbami o ureditvi in uradni dejavnosti okrajnih uradov, okrožnih oblasti in namestništev, objavljenimi z ministrsko uredbo z dne 19. januarja 1853.8 Upravni sistem okrajnih glavarstev lahko označimo kot birokratskega. Reichs-Gesetz-Blatt für das Kaiserthum Oesterreich, št. 1744/1868. Reichs-Gesetz-Blatt für das Kaiserthum Oesterreich št. 41101/1868; št. 41-102/1868; št. 10-22/1867. - Jože Žontar, Obnovitev okrajnih glavarstev na Kranjskem (1867), Zgodovinski časopis 55, Ljubljana 2001, str. 451. Reichs-Gesetz-Blatt für das Kaiserthum Oesterreich, št. 1552/1855. Reichs-Gesetz-Blatt für das Kaiserthum Oesterreich, št. 410/1853. 134 Članki in razprave ARHIVI 26 (2003), št. 1 Jože ZONTAR: Splošna okrajna uprava v Sloveniji v letih 1918 do 1941, str. 133-138 Organizacija prvostopenjskih splošnih državnih upravnih oblasti v novih razmerah ni ostala povsem nespremenjena, čeprav se predpisi niso spremenili. Sistem poverjeništev pri narodni in deželni vladi ter sistem samostojnih, samo raznim ministrstvom podrejenih oddelkov druge stopnje v Ljubljani, je vplival tudi na stanje v prvi stopnji in je zrahljal načelo koncentracije okrajnih glavarstev. Strokovni organi so postali polagoma povsem neodvisni od okrajnega glavarja.9 V Prekmurju so obstajali - do tedaj na stopnji okrajev - za nekatere upravne panoge posebni državni uradi, tako na primer za gradbene in šolske zadeve. Okrajna predstojništva, kot splošni upravni organ, so bila zunanji uradi muni-cipijev, okrajni predstojniki, postavljeni po skupščini municipialnega odbora, pa so bili neposredno podrejeni podžupanu županije. Po zasedbi Prekmurja avgusta 1919 deželna vlada za Slovenijo ni prevzela ogrskega upravnega sistema, marveč je tudi v Prekmurju vpeljala avstrijskega.10 V nekdanji Kranjski so bili v neposredni upravi Narodne vlade SHS v Ljubljani in njene naslednice Deželne vlade za Slovenijo že od začetka politični okraji Radovljica, Kranj, Kamnik, Ljubljana, Litija, Krško, Novo mesto, Kočevje in Črnomelj. Italija je zasedla še nekaj več ozemlja, kot ji je bilo obljubljeno z Londonskim paktom, tako od nekdanje Kranjske ves postojnski okraj, logaško kotlino z Logatcem, dele občin Oslica in Sorica v kranjskem okraju, občino Bela Peč in dobro polovico občine Rateče v radovljiškem okraju. Za nezasedene dele logaškega okraja, in sicer za občine Begunje, Cerknica, St. Vid nad Cerknico, Bloke, Lož in Stari trg pri Ložu je bila novembra 1918 ustanovljena politična izpostava Okrajnega glavarstva Logatec s sedežem v Starem trgu oziroma Ložu; občina Žiri, razen zasedenega dela, pa je bila začasno dodeljena kranjskemu okraju. Naslednji mesec je bila kot sedež omenjene izpostave določena Cerknica; iz njenega območja je bil marca 1920 izločen tisti del občine Rovte, ki ga niso zasedli Italijani (in sicer vas Praprotno brdo ter kraja Podpesek in Sovra) ter pripojen Okrajnemu glavarstvu za ljubljansko okolico.11 Po sklenitvi Rapalske pogodbe novembra 1920 je Italija vrnila večino občine Sorica ter Dragotin Trstenjak. Uprava v Sloveniji, v: Spominski zbornik Slovenije: Ob dvajsetletnici Kraljevine Jugoslavije, Ljubljana 1939, str. 115. 10 Zakonski ¿len XXI, 1886: o municipijih. - Dragotin Trstenjak, Uprava v Sloveniji, v: Spominski zbornik Slovenije: Ob dvajsetletnici Kraljevine Jugoslavije, Ljubljana 1939, str. 114. 11 Uradni list Narodne vlade SHS v Ljubljani, št. 14-140/1918- 1919, St. 21-187/1918-1919; Uradni list Deželne vlade za Slo- venijo, št. 42/1920 (razglas poverjeništva za notranje zadeve z dne 24. 3. 1920). logaško kotlino. Občina Sorica je bila zopet dodeljena kranjskemu okraju. Marca 1921 je bila politična izpostava v Cerknici odpravljena in obnovljeno Okrajno glavarstvo v Logatcu s krajevnim območjem za tisto ozemlje nekdanjega okrajnega glavarstva logaškega, ki je pripadlo po Rapalski pogodbi Sloveniji in za ozemlje nekdanje izpostave v Cerknici. Temu so bila nato zopet dodeljena začasno ločena območja (občina Žiri, vas Praprotno brdo ter kraja Podlesek in Sovra).12 Primorje so v celoti zasedli Italijani. Narodna vlada v Ljubljani je sicer 18. novembra 1918 imenovala svojega vodjo okrajnega glavarstva v Gorici, dr. Podgornika, ki pa ni mogel izvajati dejanske upravne oblasti.13 Na Koroškem je 30. novembra 1918 Narodna vlada odstavila tedanjega okrajnega glavarja v Velikovcu, Roberta barona Benz von Albkrona in imenovala svojega vodjo okrajnega glavarstva, Matevža Kaklna. Za zahodni del slovenske Koroške je bila decembra 1918 ustanovljena začasna politična izpostava za ozemlje okrajnih glavarstev v Beljaku, Celovcu in Smohorju -kolikor so bila ta glavarstva v območju Narodne vlade - s sedežem v Borovljah. Ta naslov so uporabili, da bi z njim označili upravičenost Narodne vlade do vseh slovenskih delov omenjenih okrajev.15 Delovanje obeh koroških uradov so močno ovirali boji med nemškimi in jugoslovanskimi četami, njuni upravni okoliši so se menjavali po vsakokratnem položaju. Tako je bilo na primer območje Okrajnega glavarstva v Velikovcu decembra 1918 razširjeno celo na sodni okraj St. Pavel v Labodski dolini.16 Januarja 1919 so Nemci zasedli Borovlje, maja istega leta pa Ve-likovec. Ko so čete generala Smiljaniča v dneh od 28. maja do 6. junija 1919 zopet zasedle Koroško in dosegle najsevernejšo točko pri Gospe Sveti, je vojaška okupacijska oblast imenovala za celovški okraj civilnega komisarja v Celovcu ter obnovila velikovško glavarstvo in politično izpostavo v Borovljah. Jugoslovanske čete so morale zapustiti Celovec že ob koncu julija 1919. 19 Uradni list Deželne vlade za Slovenijo, št. 34/1921 (razglas poverjeništva za notranje zadeve z dne 23. 3. 1921); št. 40-104/ 1921. — Sejni zapisniki Narodne vlade Slovencev, Hrvatov in Srbov v Ljubljani in deželnih vlad za Slovenijo 1918-1921 (za objavo pripravil Peter Ribnikar), 3. del, Ljubljana 2002, str. 246, 273,281. 13 Sejni zapisniki Narodne vlade Slovencev, Hrvatov in Srbov v Ljubljani in deželnih vlad za Slovenijo 1918-1921, l.del, Ljubljana 1998, str.l 16. 14 Sejni zapisniki Narodne vlade Slovencev, Hrvatov in Srbov v Ljubljani in deželnih vlad za Slovenijo 1918-1921, l.del, Ljubljana 1998, str. 150. 15 Uradni list Narodne vlade SHS v Ljubljani, št. 23-195/19181919. 16 Uradni list Narodne vlade SHS v Ljubljani, št. 28-220/19181919. Članki in razprave ARHIVI 26 (2003), št. 1 Jože ZONTAR: Splošna okrajna uprava v Sloveniji v letih 1918 do 1941, str. 133-138 135 Okrajno glavarstvo v Velikovcu in politična izpostava v Borovljah, ki se je kasneje spremenila v okrajno glavarstvo, sta ostali v jugoslovanski upravi do izvedbe plebiscita oktobra 1920.17 Po Senžermenski mirovni pogodbi septembra 1919 sta pripadli Državi SHS samo občina Jezersko, ki je bila pridružena kranjskemu okraju in Mežiška dolina (sodni okraj Prevalje), za katerega so ustanovili po plebiscitu Okrajno glavarstvo v Guštanju. Sedež urada je bil nato prenesen na Prevalje.18 V nekdanji Štajerski je uprava Narodne vlade zajemala politične okraje Maribor, Slovenj Gradec, Konjice, Celje s politično izpostavo v Mozirju, Ptuj, Ljutomer in Brežice. Po Sanžer-menski mirovni pogodbi je prišel v sklop Države SHS del političnega okraja Radgona, in sicer tako imenovana Apaška kotlina južno od Mure, ki je bila potem razdeljena med politična okraja Maribor in Ljutomer, Krajevne občine Dražen Vrh, Grabe, Lokavci, Rožni grunt, Sladki Vrh, Sčavnica, Trate, Velka, Vratje in Vratji Vrh je deželna vlada dodelila Okrajnemu glavarstvu Maribor, občine Absberg, Apače, Črnci, Drob-tinci, Lutverci, Nasova, Plitvica, Plitvički Vrh, Rosshof, Segovci, Zepovci in Žigmarce pa Okrajnemu glavarstvu v Ljutomeru (avgusta 1920). Manjši popravki mej so bili tudi med mariborskim in lipniškim okrajem. Od okraja Slovenj Gradec je severozahodni del (občina Sobota in del občine Fernice) pripadel Avstriji.19 Mesta Ljubljana, Maribor, Celje in Ptuj so ostala kot statutarna mesta izločena iz političnih okrajev. Prekmurje so zasedle jugoslovanske čete v prvi polovici meseca avgusta 1919. Začasna uprava pod civilnim komisarjem se je spremenila v dokončno dne 1. junija 1921, ko je bilo ustanovljeno Okrajno glavarstvo s sedežem v Murski Šoboti, za ozemlje, kije bilo do tedaj pod upravo civilnega komisarja za Prekmurje, na-mestništvo civilnega komisarja v Dolnji Lendavi pa je postalo izpostava okrajnega glavarstva.20 Narodni svet v Mariboru je dosegel, da je avstrijsko notranje ministrstvo na Dunaju 31. I 7 Lovro Bogataj, Uprava v Sloveniji od prevrata 1918 do izvršitve Vidovanske ustave, v: Slovenci v desetletju 1918 1928 (uredil Josip Mal), Ljubljana 1918, str. 375-376. 1 R Uradni list Deželne vlade za Slovenijo, št. 13/1921 (razglas poverjeništva za notranje zadeve z dne 3. 2. 1921); št. 57/1921 (Iz: Službene novine Kraljevine SHS, št. 113/1921). - Sejni zapisniki Narodne vlade Slovencev, Hrvatov in Srbov v Ljubljani in deželnih vlad za Slovenijo 1918-1921. 3.del, Ljubljana 2002, str. 208,227,313. 19 Uradni list Deželne vlade za Slovenijo, št. 100/1920 (razglas poverjeništva za notranje zadeve z dne 20. avgusta 1920). — Lovro Bogataj, Uprava v Sloveniji od prevrata 1918 do izvršitve Vidovdanske ustave, v: Slovenci v desetletju 19181928, Ljubljana 1928, str. 376. 20 Uradni list Deželne vlade za Slovenijo, št. 56/1921 (iz: Službene novine Kraljevine SHS, št. 112/1921). oktobra 1918 odpoklicalo nemške okrajne glavarje v Spodnji Štajerski in imenovalo za vodje slovenske uradnike. Marca 1919 je deželna vlada predlagala ministrstvu za notranje^ zadeve imenovanje nekaj okrajnih glavarjev. Šlo je za prerazporeditev visokih uslužbencev Deželne vlade, ki se ji je zmanjševal obseg dela.21 Obdobje vidovdanske ustave Komisija za preosnovo javne uprave pri Deželni vladi za Slovenijo je decembra 1919 pripravila mnenje o prihodnji državni upravi. V prvi vrsti je bilo to delo njenega predsednika Henrika Steske, ki je že od leta 1905 služboval pri Deželni vladi v Ljubljani. Poudarili so, daje na najnižji stopnji državne uprave, to je v okraju, nujno potrebna določena koncentracija, sicer bo uprava predraga ter prepočasna ali preveč enostranska. Pa tudi zato, ker je glede na notranjo vez vsega gospodarskega, prosvetnega in zdravstvenega življenja potrebno, da obstaja oblast, ki skrbi za kolikor mogoče harmonično delovanje vseh t.i. političnih strok državne uprave. Ni potrebno, da bi imeli posebne okrajne veterinarske, zdravstvene, gozdarske in gradbene oblasti. Samo tam, kjer ima najnižja stopnja izključno pravni značaj in ni treba sodelovanja drugih strokovnjakov ter se tovrstna stroka izdatno ločuje od ostalih upravnih panog (npr. davčne oblasti najnižje stopnje), ali koder lahko najnižja stopnja obsega velik okoliš (npr. okrajne rudarske oblasti), ali kjer so upravne zadeve ene in iste vrste na enem kraju v zelo obsežni meri osredotočene (npr. luška glavarstva in podobne pomorske oblasti), ni pomislekov glede posebnih strokovnih oblasti. Potem ko je bil objavljen osnutek zakona o obči upravi, je predsedstvo Pokrajinske uprave 5. januarja 1922 poslalo v Beograd pripombe k osnutku zakona (pripravil jih je Henrik Steska), v katerih je ponovno poudarilo potrebo po koncentraciji državne uprave na najnižji stopnji. Razen tega v Sloveniji ali Dalmaciji ni mogoče, da bi glede na njuno velikost ustanovili upravni okraj za vsak sodni okraj. Kot merilo naj bi bilo upoštevano načelo, da obsega upravni srez od enega do tri sodne okraje z 20 do 30.000 prebivalci. Zaradi nujno potrebnega mirnega razvoja ne kaže, da bi že sedaj z zakonom določili nove sodne okraje in meje sodnih okrajev oziroma srezov bistveno spremenili. Potrebno pa bo meje nekaterih sodnih okrajev, posebno ob bivši kranjski in štajerski meji v doglednem času spremeniti. Da pa ne bo preveč vznemirjenja in ^ 1 Dragotin Trstenjak, Uprava v Sloveniji, v: Spominski zbornik Slovenije: Ob dvajsetletnici Kraljevine Jugoslavije, Ljubljan 1939, str. 115. — Sejni zapisniki Narodne vlade Slovencev, Hrvatov in Srbov v Ljubljani in deželnih vlad za Slovenijo 1918-1021, 2. del, Ljubljana 1999, str. 72. 136 Članki in razprave ARHIVI 26 (2003), št. 1 Jože ZONTAR: Splošna okrajna uprava v Sloveniji v letih 1918 do 1941, str. 133-138 vpitja s strani vsakokratnih opozicijskih političnih krogov, naj se take spremembe prepustijo prizadetim lokalnim dejavnikom.22 Zakon o obči upravi z dne 26. aprila 1922 je dejansko zaustavil nadaljnjo dekoncentracijo okrajnih glavarstev in spet vse posle splošne uprave na prvi stopnji združil v uradu sreskega poglavarja, razen onih, ki so bili s posebnimi predpisi naloženi drugim oblastem. Svoje naloge so opravljali sreski poglavarji samostojno ter so bili osebno odgovorni zanje. Pravni in strokovni referenti, ki so jim bili dodeljeni (sanitetni, tehnični, prosvetni, veterinarski, ekonomski, gozdarski in drugi), kakor tudi potrebno tehnično osebje, so opravljali delo po njegovih navodilih in odgovornosti. Strokovni referenti so bili lahko postavljeni tudi za več srezov. Že na podlagi dejstva, da uporablja zakon tudi za urad osebni izraz sreski poglavar, kaže, da je hotel zakonodajalec podčrtati osebno odgovornost starešine urada za vse poslovanje, da je torej uzakonil monokratski (birokratski) sistem poslovanj a. Sreske poglavarje je imenoval minister za notranje zadeve. Za nastavitev je moral kandidat izpolnjevati naslednje pogoje: da ima pravno izobrazbo, da ima najmanj osem let državne službe ter da je opravil poseben praktični izpit. Se nadalje so bile možne v večjih srezih sreske izpostave. Te so bila pristojne za vse zadeve sreske upravne oblasti, razen za tiste, ki so zahtevale po svoji naravi enotno izvrševanje v vsem srezu. Sicer so starešine sreske izpostave opravljali vse poverjene zadeve samostojno ter, enako kot sreski poglavarji, neposredno poslovali z velikim županom, pa tudi z drugimi oblastmi in uradi. Okrožne uprave v Sloveniji niso postavili, glede na to, da je doslej ni bilo. Mesta, ki so imela upravno oblast prve stopnje (mesta z lastnim statutom: Ljubljana, Celje, Maribor, Ptuj), so opravljala to funkcijo še naprej, do sprejetja zakona o samoupravi mest, razen tistih državno-in varnostnopolicijskega značaja, ki so jih upravljale redne državne policijske oblasti. Glede na nadaljnji obstoj okrajnih samouprav, je bilo predvideno, da za razliko od Ljubljane, ki bo tudi v samoupravnem oziru poseben srez, mesta Maribor, Celje in Ptuj ne bodo opravljala nalog sreske samouprave.23 Na podlagi uredbe o razdelitvi države na oblasti z dne 26. aprila 1922 je Ljubljanska oblast obsegala sreze, ki so jih izoblikovali iz dotednjih političnih okrajev: 99 Arhiv Republike Slovenije 103, Komisija za preosnovo javne uprave pri predsedstvu Deželne vlade za Slovenijo, fasc. 1, št. 15068; fasc.3, št 154, 7056. - O Henriku Steski: Slovenski biografski leksikon HI, 11. zv., Ljubljana 1971, str. 481. — Uradni list Pokrajinske uprave za Slovenijo, št. 49-135/1922: izpremembe: št. 124-405/1922. — Dragotin Trstenjak, Uprava v Sloveniji, v: Spominski zbornik Slovenije: Ob dvajsetletnici Kraljevine Jugoslavije, Ljubljana 1939, str. 115 116. Črnomelj, Kamnik (razen občin Motu ¡k, Trojane in Spi-talič, ki so bile dodeljene srezu Celje, z odlokom z dne 28. aprila 1927 pa spet srezu Kamnik), Kočevje, Kranj (s koroško občino Jezersko), Krško, Litija, Lj ubij ana-okolica, Logatec, Novo mesto, Radovljica, Kastav. Ozemlje nekdanje Štajerske, ki je prišlo v sklop Ljubljanske oblasti, so razdelili med dva sreza: Brežice: sodna okraja Brežice in Sevnica ter občini Veliki Kamen in Mrčna sela iz sodnega okraja Kozje, Laško: sodni okraj Laško (razen občine Sv. Rupert) ter sodni okraj Radeče z območja nekdanje Kranjske. Na novo je bil oblikovan le srez Laško. Srez Kastav je bil z zakonom z dne 20. maja 1928 dodeljen Primorsko-krajiški oblasti v Karlovcu. Politični okraji v okviru mariborske oblasti so doživeli več sprememb, tako da so bili (ob upoštevanju razglasa velikega župana mariborske oblasti z dne 19. maja 1924) srezi: Maribor-levi breg: sodna okraja Maribor-levi breg ter Sv. Lenart, Maribor-desni breg: sodna okraja Maribor-desni breg in Slovenska Bistrica, Dravograd: sodna okraja Marenberg in Guš-tanj (s sedežem na Prevaljah), Slovenj Gradec: sodna okraja Slovenj Gradec in Šoštanj (brez občine Šmartno ob Paki) ter občini Gornji Dolič (v predpisu z dne 19. maja 1924: Spodnji Dolič) in Kozjak iz sodnega okraja Konjice, Konjice: sodni okraj Konjice (brez občin Gornji Dolič in Kozjak), Gornji grad: sodni okraj Gornji Grad in občina Šmartno ob Paki iz sodnega okraja Šoštanj, Celje: sodna okraja Celje in Vransko (v predpisu z dne 19. maja 1924 dodano: občina Št. Rupert iz sodnega okraja Laško ter občine Mot-nik, Trojane in Spitalič iz sodnega okraja Kamnik (na podlagi odloka z dne 28. aprila 1927 so bile^zadnje tri občine dodeljene srezu Kamnik), Smarje-Rogatec-Kozje: sodni okraji Šmarje, Rogatec in Kozje (v predpisu z dne 19. maja 1924 dodano: brez občin Mrčnega in Velikega Kamna) ter občina Stoprce iz sodnega okraja Ptuj, Ptuj: sodni okraj Ptuj (brez občine Stoprc), sodni okraj Ormož, Ljutomer-Radgona: sodna okraja Ljutomer in Gornja Radgona z Apaško kotlino, Murska Sobota: sodni okraj Murska Sobota, Dolnja Lendava: sodni okraj Dolnja Lendava, Članki in razprave ARHIVI 26 (2003), št. 1 Jože ZONTAR: Splošna okrajna uprava v Sloveniji v letih 1918 do 1941, str. 133-138 137 Čakovec: sodni okraj Čakovec, Prelog: sodni okraj Prelog.24 Na novo so bili osnovani gornjegrajski, šmar-sko-rogaško-kozjanski ter dolnjelendavski srez. Ministrski svet je na seji 24. januarja 1924 določil sedeže s rezov, kjer ti doslej še niso bili določeni: laškemu srezu - Laško, mariborskemu srezu (desni breg) - Maribor, gornjegrajskemu srezu - Gornji Grad, šmarsko-rogaško-kozjanske-mu srezu - Šmarje pri Jelšah in dolnjelen-davskemu srezu - Dolnjo Lendavo. Upoštevali pa niso prizadevanj občine Trbovlje, da bi bil sedež laškega sreza v tamkajšnjem kraju.25 Na podlagi razglasa velikega župana mariborske oblasti z dne 19. maja 1924 so morala sreska poglavarstva začeti delo 1. junija 1924, razen sreskih poglavar ste v Maribor levi breg in Maribor desni breg, zaradi tehničnih težav pri delitvi okrajnega glavarstva v Mariboru. Za začetek poslovanja je bil določen 1. julij tega leta. Z dnem začetka poslovanja sreskih poglavarstev sta bili odpravljeni politični izpostavi v Mozirju in Dolnji Lendavi.26 Razdelitev na sreze ni doživela nadaljnjih sprememb, le v Skofji Loki je bila leta 1927 ustanovljena sreska izpostava. V njeno območje so sodile vse občine škofjeloškega sodnega okraja. Sreskemu poglavarju v Kranju so bile še pridržane vse vojaške zadeve, volitve v narodno, oblastno in sresko skupščino, pridobitne in gospodarske zadruge, proračuni in obračuni okrajnih blagajn, zadeve, ki so sodile v področje sreskega kmetijskega referenta, gozdnotehnične zadeve, zadeve s področja ministrstva za narodno zdravje (med njimi tudi volitve v zdravstvene zastope) in zadeve s področja ministrstva za prosveto. Veterinar in "podšumar" pa sta bila na sreski izpostavi.27 Poleg splošnih so obstajale še druge oblasti prve stopnje: okrožni agrarni uradi, to je uradi za zadeve agrarne reforme (skupni za več srezov), lokalni komisarji za agrarne operacije (po eden za vsako oblast), okrožni rudarski uradi (po eden za vsako oblast), oblastni inšpektor za delo, policijske oblasti prve stopnje (policijska rav- ~4 Uradni list Pokrajinske uprava za Slovenijo, št. 49-134/ 1922. — Uradni list ljubljanske in mariborske oblasti, št. 48-161/1924; št. 67-292/1927; št. 66-236/1928). - Almanah Kraljevine Srba, Hrvata i Slovenaca, 2. zv., 1924-1925, str. 111. Uradni list ljubljanske in mariborske oblasti, št. 10-52/1924; št. 48-161/1924. — Almanah Kraljevine Srba, Hrvata i Slovenaca, 2. zv., 1924-1925, str. 111.-Hedvika Zdovc, Prizadevanja občine Trbovlje za ustanovitev sreskega poglavarstva v Trbovljah, Arhivi 24, št. 1, Ljubljana 2001, str. 37-40. 26 Uradni list ljubljanske in mariborske oblasti, št. 48-161 / 1924: št. 48-158/1924. — Imena sreskih poglavarjev leta 1924 v: Almanah Kraljevine Srba, Hrvata i Slovenaca, 2. zv., 19241925, str. 111. 97 Uradni list ljubljanske in mariborske oblasti, št. 67-293/ 1927; št. 69-305/1927. nateljstva, policijski komisariati, komisariati železniške policije) ter sreski šolski sveti. Obdobje sestojanuarske diktature in oktroirane ustave Z zakonom o notranji upravi z dne 19. junija 1929 so dobile upravne oblasti nov ustroj in delokrog. Splošne državne upravne oblasti prve stopnje so se imenovale odslej sreska načelstva. Vendar so zadnja leta pred drugo svetovno vojno v neslužbenem izražanju začeli uporabljati namesto besede srez okraj. Sreske načelnike so postavljali na predlog ministra za notranje zadeve s kraljevim ukazom. Zakon je v organizacijskem smislu ponovno poudaril koncentracijo uradov splošne uprave. Kot osrednja pristojnost sreskega načelnika so bile določene vse zadeve splošne uprave, razen tistih, ki so bile izrecno prenesene na druge državne ali samoupravne oblasti. Predvsem je bila poudarjena njegova skrb za gospodarski, socialni in kulturni napredek. V skrbi za javni mir, varnost, red, za varnost prometa, zdravje ljudi in živali, javno moralo in za pospeševanje narodnega gospodarstva je smel sreski načelnik s privolitvijo banske uprave izdajati tudi uredbe splošnega značaja. Po zakonu o občinah iz leta 1933 so sreska načelstva tudi nadzirala poslovanje občin in bila pritožbena instanca za občinske oblasti. Sreskemu načelniku so bili dodeljeni politični upravni uradniki in posebni strokovni referenti: sanitetni, tehnični, prosvetni, veterinarski, gospodarski, gozdarski in drugi, kakor tudi pomožno osebje. Glede na krajevne razmere so lahko posamezne strokovne referente postavili tudi za dva sreza ali več. Tudi sreska načelstva so bila monokratsko urejena. V večjih srezih je smel minister za notranje zadeve, na predlog bana, po odobritvi ministrskega sveta, ustanoviti sreske izpostave.28 Določba zakona, da je sreski načelnik predstavnik vlade v srezu, je kljub uredbi o depolitizaciji upravnega uradništva omogočala zamenjavo sreskih načelnikov tudi ob spremembah vlade.29 Ob razdelitvi države na banovine oktobra 1929 se razdelitev na sreze ni spremenila, le da je v Dravsko banovino prišel srez Cabar, medtem ko so sreze Čakovec, Prelog ter Črnomelj dodelili Savski banovini. Pač pa so aprila 1931 iz dela črnomaljskega sreza (območje okrajnega 98 ... Uradni list ljubljanske in mariborske oblasti, št. 76-313/ 1929. - Službeni list kr. banske uprave Dravske banovine, št. 35- 229/1933. - Henrik Steska, Organizacija državne uprave, Ljubljana 1937, str. 73-74, 77-81. 29 Dragotin Trstenjak, Uprava v Sloveniji, v: Spominski zbornik Slovenije: Ob dvajsetletnici Kraljevine Jugoslavije, Ljubljana 1939, str. 116. -Imena sreskih načelnikov leta 1930 v: Almanah Kraljevine Jugoslavije, 4. zv., str. 299-329, 370. 138 Članki in razprave ARHIVI 26 (2003), št. 1 Jože ZONTAR: Splošna okrajna uprava v Sloveniji v letih 1918 do 1941, str. 133-138 sodišča Metlika) ter občine Radatoviči iz jastre-barskega sreza, ustanovili metliški srez.30 Ko je bila avgusta 1931 na podlagi spremembe razdelitve države na banovine izvedena ^prilagoditev narodnostnim mejam, so sreza Črnomelj in Metlika ter občino Štrigova iz sreza Čakovec dodelili Dravski, srez Čabar pa Savski banovini. Del občine Štrigova je bil priključen dolnje-lendavskemu, del pa ljutomerskemu srezu. Priključitev nekaj nadaljnjih vasi iz varaždinskega ter čakovskega sreza ptujskemu pa so preklicali.31 Nova vlada se je leta 1936 lotila popravkov razdelitve srezov, kar je bilo potrebno zaradi komasacije občin. Do sprememb v banovini je prišlo pri dvanajstih političnih okrajih. Razen tega je bil sedež dravograjskega okraja prenesen iz Prevalj v Dravograd (s 1. aprilom 1937). Poleg tega je vlada odpravila metliški srez, ki je bil najmanjši srez v banovini in je obsegal občine Metlika-mesto, Metlika-okolica, Gradac in Radatoviči ter jih vključila v črnomaljski srez. Hkrati je sresko izpostavo v Skofji Loki spremenila v sresko načelstvo.32 Že kmalu po ustanovi so občine z območja škofjeloške sreske izpostave prosile, da se pristojnost starešine izpostave razširi tudi na vojaške zadeve in zadeve s področja ministrstva za narodno zdravje. 2. marca 1933 pa so poslale posebno spomenico, v kateri so utemeljevale potrebo, da izpostava postane sresko načelstvo. Prošnjo so utemeljevali s tem, da je samostojen srez dolgoletna želja vseh prebivalcev, da je območje izpostave zaokrožena upravna celota, v katero Kranj ne sodi in so zato "njegove zahteve v najhujšem protislovju s škofjeloškimi" in daje območje izrazito obmejnega značaja. Ministrstvo za notranje zadeve je zelo hitro prošnjo zavrnilo, ker naj bi to terjalo spremembo zakonodaje, povečali pa bi se tudi izdatki v državnem in banovinskem proračunu, kar ni v "sedanjem času rigoroznega varčevanja v državnem in banovinskem gospodarstvu pametno ravnati". Novi minister za notranje zadeve dr. Anton Korošec pa je prošnjo ugodno rešil in 15. avgusta 1936 je začela uredba o^sreskem načelstvu veljati, nato so priredili v Skofji Loki velike slovesnosti. Mestni župan Matevž Ziherl je poudaril, da se je tega dne izpolnila dolgoletna želja vsega prebivalstva škofjeloškega območja, ki vidi v upravni osamosvojitvi boljšo prihodnost v gospodarskem, kulturnem, socialnem in vsakem drugem pogledu. Od tedaj v Dravski banovini ni bilo več sreskih izpostav. Srezu so nato dodelili še občino Crnj Vrh (doslej v okraju Ljubljana), ne pa občine Žiri, kot so predlagali. Srez je tako po štetju leta 1931 imel 23.763 prebivalcev.33 Leta 1934 je bil sprejet zakon o mestnih občinah, med katere so bile v Sloveniji uvrščene mestne občine Ljubljana, Maribor, Celje in Ptuj. Zadeve državne uprave, ki so jih te izvajale, so ostale iste kot doslej, potem ko je bila naslednje leto preklicana določba, da se določene tozadevne naloge prenesejo na sreska načelstva, ki so imela sedež v istem mestu. Izjema so bile zadeve po zakonu o društvih, zborih in posvetih, če ni v mestu državne policijske oblasti, ki pa so jih prenesli na sreske načelnike. Naloge državne uprave so spadale v delovno področje predsednika mestne občine, njegov urad pa se je imenoval mestno načelstvo.34 Tako je dočakala Dravska banovina okupacijo leta 1941 upravno razdeljena na petindvajset okrajev, ki se v Sloveniji niso vedno pokrivali z območji okrajnega sodišča; navadno smo imeli dva ali tudi več okrajnih sodišč za en upravni okraj. Leta 1939 je bil po površini najobsežnejši okraj Kočevje (s 1,064,67 km2), po številu prebivalstva pa okraj Ptuj (z 69.081 prebivalci), najmanjši po površini okraj Laško (s 309,58 km ) in po številu prebivalstva okraj Konjice (s 21.487 prebivalci).3^ Okraje so na zasedenih območjih Spodnje Štajerske, Koroške in Kranjske preoblikovali v okrožja (julija, septembra 1941), v Ljubljanski pokrajini pa obdržali dotedanjo upravno razdelitev skoro nespremenjeno; v Prekmurju so vsakega od obeh okrajev priključili drugi župa-niji.36 30 Uradni list Dravske banovine, št. 100-399/1929. - Službeni list kr. banske uprave Dravske banovine št. 36-211/1931. i Službeni list kr. banske uprave Dravske banovine, št. 53339/1931; št. 58-380/1931; št. 68-483/1931. 39 Službeni list kr. banske uprave Dravske banovine, št. 88711/1936, na osnovi § 50 finančnega zakona za leto 1936/37 -Službeni list kr. banske uprave Dravske banovine, št. 35231/1936; št. 63-489/1936; št. 88-711/1936. - Prim. Krajevni leksikon Dravske banovine, Ljubljana 1937, str. 611-614 (Dodatek). 33 Zgodovinski arhiv Škofja Loka 63, Občina Škofja Loka, škatla 92. — Slovenec 1936, št. 187 (18. 8.). 34 Službeni list kr. banske uprave Dravske banovine št 67530/1934: št. 27-189/1935. 35 Splošni pregled Dravske banovine, Ljubljana 1939, str. 4-19. 36 Tone Ferenc, Okupacijska civilna uprava na Slovenskem in njeno gradivo, Arhivi 2, št. 1-2, Ljubljana 1979, str. 47-49. Arhivi 26 (2003) št. 1, str. 139-118 Članki in razprave 115 UDK 06:796.41(497.4 Ljubljana)" 18/19" Arhivsko gradivo Ljubljanskega Sokola v Arhivu Republike Slovenije DANIELA JURIČIČ CARGO mag., višja svetovalka arhivistka, Arhiv Republike Slovenije, Zvezdarska 1, SI-1127 Ljubljana IZVLEČEK Obsežen arhivski fond Ljubljanskega Sokola, ki ga hrani Arhiv Republike Slovenije, vsebuje zanimivo arhivsko gradivo, ki priča o razvoju telesne kulture v Ljubljani in na Slovenskem v drugi polovici 19. in prvih štirih desetletjih 20. stoletja. Poleg raznovrstnega spisovnega gradiva (zapisniki občnih zborov, sej društvenih odborov in odsekov, poročila o delu, gradivo o delu društvenih odsekov, gradivo telovadnih akademij in tekmovanj in drugo zanimivo gradivo) fond vsebuje tudi zbirko 315 fotografij, načrtov društvenih poslopij ter zbirko sokolskih razglednic. ABSTRACT ARCHIVE MATERIAL OF THE LJUBLJANA SOKOL IN THE ARCHIVES OF THE REPUBLIC OF SLOVENIA A vast archive fond of the Ljubljana Sokol, stored by the Archives of the Republic of Slovenia, contains interesting archive materials that describe the development of the physical culture in Ljubljana and Slovenia in the second half of the 19 century and in the first four decades of the 20' century. Besides various written records (minutes of annual conferences, minutes of meetings of sub-committees, achievement reports, records of the progress of different bodies, material from athletic academies and competitions etc) the fond also includes 315 photographs, building maps and several Sokol postcards. Bogati arhivski fond Telovadnega društva Sokol v Ljubljani ali krajše Ljubljanskega Sokola je v dobri meri,1 čeprav nedavno še neurejen, omogočil preučevanje zgodovine telesne kulture na Slovenskem,2 saj je to najstarejše slovensko telovadno društvo postavilo temelje slovenski telovadni organizaciji, ki seje še posebej razvila v obdobju med obema svetovnima vojnama (19191941). Občni zbor Gimnastičnega društva Južni Sokolje bil 1. oktobra 1863 v Ljubljani. Priprave za ustanovitev društva so trajale od julija 1862. Prvi osnutek pravil je avgusta 1862 pripravil ožji pripravljalni odbor. Deželna vlada je po dveh zavrnitvah 25. septembra 1863 društvena pravila potrdila. Na ustanovnem občnem zboru je bil za starosto izvoljen Etbin Henrik Costa. Prva skupina telovadcev je štela 60 mož. Društvo je na začetku svoje delo usmerjalo k zbujanju in po- Arhiv RS, AS 641, Ljubljanski Sokol 1862-1981. En fascikel gradiva Ljubljanskega Sokola hrani Zgodovinski arhiv Ljubljana. Na arhivsko gradivo Ljubljanskega Sokola se opira Drago Ste-pišnik v monografijah o zgodovini telesne kulture na Slovenskem ter v novejšem času tudi Tomaž Pavlin, ki je leta 2000 zagovarjal doktorsko disertacijo o razvoju sokolstva v Sloveniji. Prim: Stepišnik, Drago: Oris zgodovine telesne kulture na Slovenskem, DZS, Ljubljana 1968; isti: Telovadba na Slovenskem, DZS, Ljubljana 1974; Pavlin, Tomaž: Razvoj sokolstva v Sloveniji med leti 1929-1941, doktorska disertacija, Filozofska fakulteta, Oddelek za zgodovino, Ljubljana 2000. speševanju slovenske narodne zavesti in se po tem ni veliko razlikovalo od drugih takratnih slovenskih društev.3 Kot posebnost je gojilo telovadbo in zato je bila ustanovljena društvena telovadna šola; vodil jo je telovadni učitelj Štefan Mandič. Člani društva so na javnih nastopih kot najvidnejši simbol društva nosili slavnostni kroj, ki so ga sestavljale sivkastorjav suknjič, imenovan surka, rdeča srajca ter hlače iz enakega blaga kot surka. V javnosti je z javno telovadbo Južni Sokol prvič nastopil 18. junija 1864. Deželna vlada je zaradi neredov 3. avgusta 1867 društvo Južni Sokol razpustila, vendar je bilo že 27. aprila 1868 ustanovljeno novo, Telovadno društvo Sokol v Ljubljani. Društvo je nadaljevalo delo Južnega Sokola in ni spreminjalo metod ali vsebine dela, predvsem ne telovadbe, kije bila nesistematična in neprivlačna. V prvih desetletjih je bilo delovanje društva usmerjeno k organizaciji izletov, spominskih večerov, udeležbam na taborih in političnih slavnostih, obletnicah in podobnih prireditvah.4 Svojo organizacijo je Ljubljanski Sokol širil z ustanovitvijo podružnic; te so pozneje postale samostojna sokolska društva.5 D. Stepišnik: Telovadba, n.d., 1974, str. 21. Do leta 1888 je imel Ljubljanski Sokol več kot 400 prireditev zabavnega značaja, nad 90 izletov ter številne interne prireditve. Prim: D. Stepišnik, Telovadba, n.d., 1974, str. 24. Leta 1869 je bila ustanovljena postojnska podružnica, 1870 pa podružnici v Vipavi in Planini. 140 Članki m razprave ARHIVI 26 (2003), št. 1 Danicla JURIČIČ ČARUO' Arhivsko gradivo Ljubljanskega Sokola v Arhivu Republike Slovenije, str 139 144 //. slovenski vsesokolski zlet v Ljubljani 1904, Pruste vaje članov ARS, AS b41, Ljub!lanski Sokol, šk. 59, p.e. 6407/0 Konec 10. sLoletja se c pod vplivom dr. Viktorja Murnika v društvu začelo prerodno gibanje in v začetku 20. stoletia ie društvo preraslo iz narodnohudilcljikcga citalniskega v p>avo telovadno društvo. Dr. Murnik se je naslonil na načela telovadnega gibanja n v Mednarodno telovadno zvezo in od tega leta la.stopalo na mednarodrili telovadnih tekmah Člani Ljcblian-skega Sokola so se prvič udeležili mednarodnega telovadnega tekmovanja leta 1901 na vsesokol-skem zletu v Pragi, do 1. svetovne vojne pa so sc udeležili dveh vsesokolskih zletov v Pragi n treh mednarodnih tekem (vse pod vodstvom dr. Viktorja Murnika). Gradbeni predlog sokolskega doma iz Icla 1888 je predvideval dvonadstropno stavho velikosti 800 m Načrt je v kleti pred videval kuhinjo, skladiščne in kletnt proporc v pritličju telovadnico, v prvem naditropji; galerijo s prostori za cilrlnicn, v drugem nadilropju pa dve dvorani Glasbeno malico in stanovanje za hišnika ARS, AS 641, Ljublianski Sokol, šk 1, p.c 613. Članki in razprave ARHIVI 26 (2003). št. Danicla JURK \r ČARCrO Arhivsko gradivo Ljubljanskega Sokola v Arhivu Republike Slovenije, str 139 144 141 Skupinska fotografija članov Južnega Sokola, 1865 ARS, AS 641, Ljubljanski Sokol šk. 58, p.e. 6398/2 Velik pomen v predstavljam snkolskth idej so imeli zleti, ki so vkl čevali tud- telovadno tekmo najboljših med najboljširr Prvi vseslovenski sokolski zlet je Ljubljanski Sokol organiziral leta 1888 ob 25-letnici obstoja. Udeležilo se ga je 52 duinačih i tu i sokolskih društev. Po 1. svetovni vojni je Ljublianst Sokol med drugim organiziral I. ugoslovanski vsesokolski zlet leta 1922 ter V. ugoslovanski pokrajinski vsesokolski zlet v Ljubi j a leta 1933. Števiio članov društva je močno nihalo. Večje zmanjševanje števila članov je bilo opazno v 70-tih letih 19. stoletja. Leta 1«71 je društvo šlelo 274 članov, leta TSvI pa le še 108. Društvo seje okrepilo pn premdni dobi, posebei pa v 30-hh letiii 20. .toleija. Tako je leta 1936 štelo že 1881 članov in član, Telovadno društvo Sokol v Ljubljani je prenehalo delovati ob okupaciji leta 1941; številni člani so se udeležili boja proti okupatorju. Delo društva po 2. svetovni vojp' nadaljevalo Te lovadno društvo Partizan L jubljana - Narodni dom. Arnivsko gradivo Ljubljanskega Sokola te Arhivu RS leta 1958 izročila Zveza za telesno kulturo Sloveniie. Takrat sta bila narejena su- marni prevzemni seznam gradiva ter seznam pomembnejšega gradiva (za 130 dokumentov, fotografij, načrtov , letakov) Gradivo ie Mlo zloženo v kartonasth škatlah po let i nastanka, znotraj škatel pa je bilo neurejeno. Spisovne evidence niso ohraniene. Nekaj sklopov gra< va je bilo žc pri nastanku izločenih iz ostalega gradiva ter urejenega po vsebini (to so sklopi gradiva nekaterih pomembnejših dogodkov, kot so bili vsesokolski zleti popravila Narodnega doma v Ljubliani, gracu^o nekater odsekov in članske zadeve, grat vo o delovaniu dr. Viktorja Mun lka). Pri urejanju gradiva je bil vodilo sistem urejevanja po letih nastanka gradiva (in znotraj posameznega leta po mesecih nastanka), pii tem pa so bile upoštevane tud1 delo\odniske oznake na gradi u, kolikor so hi le ohranjene. Večina ohranjenega arhivskega gradiva Ljub-janskega Sokola sc nanaša na oodobje. delovanja društva v letih od I8(j3 do 1941. Nekaj gradiva sc nanaša na TVD Purtizan-Narodni dom, naslednika L jubljanskega Sokola, ter na delov ann dr Viktorja Murnika po letu 1945 Arhivsko gradivo Ljubljanskega Sokola obsega 61 škatel ali 7,3 tekočih metrov gradiva. 142 __Članki in razprave_ ARHIVI 26 (2003), št. I JUR1ČIČČARG0: Aihivsko gradivo Ljubljanskega Sckoia v Arlnvo Republiko Slovenije, str, 119-144 Članice Ljubljanskega Sokola ob 50 letnici društva, 19i3 Na sredttu dr. Viktor Murmk A RS, AS Ml, ljubljanski Sokol, ŠL SS, p.e. 0404/1 Gradivo prvih descllctij delovanja društva vsebuje dopise, ki zadevajo ustanovitev društva, pravila Južnega Sokola 'n Ljubljanskega Sokola (i867), poročila o delu in zapisnike občnih zborov, zapisnike sej odbura (po letu 1871), gradivo o izbir sokolikega kroja, gradivo v zvezi z delom telovadnih učiteljev in pogojih za telovadbo ter najem telovadnice v realki v Vegovi uliti v Ljubljani, dopise o sodelovanju društva na telovadnih prireditvah, proslavah obletnic telo vadnih in domoljubnih društev, sodelovanja na taborih, gradivo o organizaciji društvenih izletov, dobrodelnih prireditev, veseiic, gradivo o pio-slavi 25 letnice društva leta 1888, o zbitanju prispevkov za graditev Narodnega doma.5 17. tega časa ]e svojevrstna zani.mvost gradivo o so-kolskih maškaradah, ki so b;,e osrednji k jIiuti m zabavni dogodek v lotu v Ijjblian; O pi -Ijubljenosti pričajo številna lično i/delana vabila, /vpisniki p pravljalnega odbora in poroč la o uspehih prireditev. Tako je na primer v laimškem poročilu za leto 1901 zapisano, da je maškarada 1901, imenovana velika stoletna maškarada na pustni torek 19. februarja v vsakem oziru nad krilila vse svoie prednice. Riizu 1000 udeležencev se ie gnetlo v krasno ozaljsan; dvorani, 120 do 150 parov jo plesalo eetvorke, z jedno besedo vladalo jo ves večer tako veselo življenje, kakršnega še ni bilo videti na sokolskili maš- Za društveno poslopje 1 junija i ¡k .pa Sofcota jc dcn.ir rr:d drugimi daroval (udi djakovnki 5kof Josip Ju raj Strossmayer, AR S, AS (.4!, Ljubljanski Sokol 3K 6 p.e. 610, karadah" 9 Poleg maškarad so bili v mestu dobro znani tudi sokolski "Miklavževi večeri" in druge prireditve. Ljubljanski Sokol e bil soustanovitelj in podpornik številnih kulturnih in narodnih društev in ustanov, uspešno je sodeloval s Glasbeno matico, Ljubljansko citalni :o, leta I8"?0 je postal ustanovni član Slovenske matice Posebno pozornost ie diuštvo namenjalo svojim umrlim članom Pogrebov so se člani udeleževali v slavnostnih oblači h, če jc bilo potrebno pa so poskrbeli tu Ji za finančno pomoč dolžinam umrlih Priložnost za druženie in prikaz pridobljenili telovadnih veščin ter propagando sokolskc ideje so predstavljali vsakoletni izleti v okolico Ljubljane aii v bolj oddaljene kraje. Ljubljanskemu Sokolu »o se na takšnih izletih včasih pru ružili tud člani urugih društev, pevskih, glasbenih, telovadnih Številne izlete jim je deželna vlada prepovedala, zato so svoje delovanje usmeri i k obiskovaniu taborov. Lita 1893 se je. L jubljanski Sokol namenil na Koroško, v Podravje. V razlagi namena izleta je mod drugim zapisana želta po krepitvi narodne zavesti na drugi strani Karavank, "ki so samo meje po kraju, a ne po krv« "!0 Zaraji nemirov ob napovedanem izletu e koroška deželna viada izlet orcpovcJala.11 '' ARS, AS 041, Ljubljanski Sokol, Sk. 10. p.e. 11S7. 0 AR-S, AS 641 Ljubljanski Sokol, i k 7, p.e. 754. ' O tem priča oliramena korespondenca med Ankirom Gabrom iz Iklhka in takratnim starosto Ljubljanskega Sokola Ivanom Hribarjem Prav tam. Članki in razprave ARHIVI 26 (2003), št. 1 Daniela JURIČIC ČARGO: Arhivsko gradivo Ljubljanskega Sokola v Arhivu Republike Slovenije, str. 139-144 143 Ohranjenega je malo arhivskega gradiva iz časa reorganizacije društva. Med drugim je ohranjeno vabilo na ustanovno sejo vaditeljskega zbora'2 ter nekaj zapisnikov sej društvenega odbora. Reorganizacija društva je tesno povezana z načelnikom društva dr. Viktorjem Murnikom.13 Nekaj arhivskega gradiva o njegovem delu je bilo izločenega in zloženega v posebno škatlo. Ohranjeno gradivo, ki zajema obdobje od leta 1904 do leta 1977, je raznovrstno in vsebuje poročila Murnika kot društvenega načelnika, rokopise in tipkopise Murnikovih člankov, predavanj, govorov, predlogov v zvezi s sokolsko organizacijo. Posebej so zanimivi Murnikovi rokopisi o telovadnih vajah. V tem sklopu je popisano tudi gradivo, ki je nastalo po smrti dr. Viktorja Murnika in se nanaša na njegovo življenje in delo: spominske proslave, odkritje spominske sobe v Narodnem domu, ocenitev strokovnih knjig dr. Viktorja Murnika. Od leta 1893, ko je bil ustanovljen ženski telovadni odsek in so se z organizirano telovadbo začele ukvarjati tudi ženske, se je v fondu začelo pojavljati tudi gradivo, ki nas seznanja z razvojem ženske telovadbe v Ljubljanskem Sokolu. Pobudo Franje Tavčar za ustanovitev ženskega odseka je z odobravanjem podprl dr. Viktor Murnik. Takoj po ustanovitvi ženskega odseka je dr. Murnik prevzel žensko telovadbo ter hkrati organiziral vadite ljski tečaj za izobrazbo posebnega ženskega vaditelj skega zbora, tako daje že leta 1898 začel sam voditi žensko telovadbo. Ženska telovadba je postala stalna, število te-lovadk je v letu 1898 naraslo na 35; žensko telovadbo so vodile vaditeljice Josipina Kajzelj, Mila Vdovič in druge. Ženske so telovadile v dveh oddelkih: kot članice in gojenke. Telovadile so po dve telovadni uri na teden. Vaditeljski zbor je telovadil enkrat na teden.14 Leta 1901 je bilo ustanovljeno Žensko telovadno društvo, ki je delovalo tudi ob podpori Ljubljanskjega Sokola in telovadilo v Narodnem domu. Iz poročila o občnem zboru Ženskega telovadnega društva v letu 190615 lahko izvemo, da so se članice v letu 1905 udeležile javne telovadbe, sokolske maška-rade ter sokolskih izletov. Društvo je ustanovilo borilni odsek. Imel je dve borilni uri tedensko, ki jih je obiskovalo 10 rednih članic. 1. aprila 1906 je borilni odsek prvič javno nastopil, vendar njegov nastop v časopisju ni bil lepo sprejet in občni zbor je zaključil, da "za tukajšnje razmere 12 ARS, AS 641, Ljubljanski Sokol, šk. 13, p.e. 1454. 13 Več o delu Viktorja Murnika v Ljubljanskem Sokolu glej: Trček, Slavko: Zapisi o dr. Viktorju Murniku, Ljubljana, Par-tizan-Narodni dom, 1976. Vazzaz, Jelica: Dr. Viktor Murnik-Ata, Ljubljana, Olimpijski komite Slovenije, 1997. 14 Prav tam. 15 Časopisno poročilo o občnem zboru Ženskega telovadnega društva v Ljubljani. ARS, AS 641, Ljubljanski Sokol, šk. 13, p.e. 1520. seje storil ta korak pač 50 let prekmalu, sicer bi se v nobenem slovenskem časopisu ne bilo pisalo, daje nastop borilk "izzivajoč", "smešno ka-valirski."16 Po ustanovitvi Slovenske sokolske zveze (SSZ) leta 1905 seje v delo aktivno vključil tudi Ljubljanski Sokol, zato je med gradivom Ljubljanskega Sokola ohranjeno tudi gradivo o tej organizaciji: vabila na seje in občne zbore, tekmovalni red SSZ, poslanice, vabila na vaditeljske tečaje in podobno. Med 1. svetovno vojno so avstrijske oblasti delovanje društva ustavile. Letno telovadišče društva so zasedli vojaki, telovadnico v Narodnem domu pa uprava Narodnega doma. Društveno življenje se je ponovno razvilo po letu 1919. Po ustanovitvi Sokolske zveze SHS leta 1919 (kasneje Jugoslovanska sokolska zveza, od leta 1929 pa Zveza sokolov kraljevine Jugoslavije) je tudi Ljubljanski Sokol postal njen član. Dejavnost društva seje razmahnila, ustanovili so agitacij ski odsek, gospodarski odsek, kulturno-prosvetni odsek, tiskovni sklad. Svoje člane je društvo zavarovalo za morebitne poškodbe. Po letu 1923 so bili ustanovljeni poškodbeni skladi. Ohranjeno arhivsko gradivo iz obdobja med svetovnima vojnama je vsebinsko najbogatejše, saj vsebuje večino zapisnikov rednih in izrednih občnih zborov, odborovih sej, poročil o delu, društvenih pravil in pravilnikov, poročil o delu odsekov, poročil o telovadnih nastopih in akademijah ter drugih društvenih prireditvah, tekmovanjih, članske zadeve, statistične preglede. Vodstvo društva je aktivno sodelovalo v jugoslovanski sokolski zvezi, zato fond vsebuje tudi nekaj tovrstnega zanimivega gradiva. Fond Ljubljanskega Sokola vsebuje številno gradivo o velikih manifestacijah sokolske ideje, t.i. zletih. Ti so bili lokalni, regionalni ali mednarodni. Med drugim najdemo gradivo o II. vsesokolskem zletu v Ljubljani leta 1904, I. jugoslovanskem vsesokolskem zletu v Ljubljani leta 1922, IX. vsesokolskem zletu v Pragi leta 1932, I. pokrajinskem zletu Sokolov kraljevine Jugoslavije (SKJ) v Ljubljani ob proslavi 70-letnice Ljubljanskega Sokola leta 1933, IV. pokrajinskem zletu SKJ v Subotici leta 1936, pripravah na jubilejni zlet ob 75-letnici Ljubljanskega Sokola leta 193917 ter gradivo o številnih sokolskih izletih, kot je bil na primer propagandni izlet v Cabar in Gerovo leta 1932 z javnim nastopom članov Ljubljanskega Sokola. Iz gradiva je vidno sodelovanje Ljubljanskega Sokola z drugimi sokolskimi društvi v Ljubljani in okolici ter drugod po Sloveniji, na Hrvaškem in v Srbiji, na Češkem, Slovaškem in Poljskem. Posebno plodno je bilo sodelovanje z Ljubljansko sokolsko župo. 16 Prav tam. 17 Zaradi pomanjkanja finančnih sredstev je bil zlet odpovedan. 144_Čkmknn razprave__ARHIVI 26 (2U03), št 1 Danicla JURIČIČ OARGO: Arhivsko gradivo Ljubljanskega Sokola v Arhivu Rnpuhlikc Slovenije, str. 139 144 --H—i . v »J- ^ Wp...... ' jjt"f/tt\f t'tr/f/t trfr Velita mastrtraclk ^ na [niHtfii vlorrk H, jVlnuirja ISMKJ^*" ^ v ciiatiiičutfj dTorani.^ itojVrtifi .m* ¡l\ «« i ■ «ii J. Jj>i ita,i|i«. «»»i jwjvdtU.it«'7 * cilatnic«1 J . ii>x 11 o |v 117 tiT" jfft/j* drf/frtt /f tff/C-str „„>„/„,/ + /JiftjAflrf/lfl I4IV. it, -'.l.j...i., 1 ' ' -ilnni- A/ »fl# J.I «J « <(»l{Aa«< Vabilo na sokolsko maškarado, 9. februar 18t>9 ARS, .45 64 J, Ljubljanski Sokol, Št 2, p.e. 88 Naj umen-no še iz kronološkega dela fonda izločeno gradivo o društvu Narodni dom v Ljubljani 188.5-1947 (pravila društva, seznami deležn l;ov, na/cmrinc, sanacija in popravila Narodnega doma, pogoji za uporabo prostorov v Narodnem domu in lastništvo nad Narodnim domom), gradivo jezdnega odseka (1935-36) ter zanimovo gradivo o hdkarstvu v Ljubljanskem Sokolu in slovenski sokolski organizaciji 19181948 (poslovnik in piavilnik lutkarskega odseka 1932, pravih za luikarska tekmovanja, gradivo Jugoslovanske lutkarske zveze s sedežem v 1 jub jar gradivo s kongresa mednarodne lutkarske zveze UNIMA v Ljubljani 1033, gradivo o lutkarskih teči jih, besedila lutkovnih iger, časopisi "n časopisu izrezki o hitkarstvu, gradivo o delovanju Vekoslava Kovača). Fond Ljubljanskega Sokola poleg spisovnega gradiva vsebuje j'oioqrafsko zbirko, ki obsega SI- fotografij iz obdobja od leta 1883 do leta 1973, zbirko načrtov (Narodni dom v L jubljani, letno ttlovadišče, telovadišča za javne nastope), zhi .ko 55 slovcnskn sokolskih razglednic, zbirko vabil na različne zabavne prireditve, koncertc, javne telovadne nastope in veselice, nekaj pla- katov in olje na platnu. Zaradi boljših razmer za uanjenje je bilo iz fonda Ljubljanskega Sokola Izločenih 48 plakatov in letakov; uvrščeni so bili v Zbirko plakatov, letakov in koledarjev.I!i Gradivo se vset.isko nanaša na delovanje društva ■vabila za sokolske večere, plese v maskah, Miklavževe večere, vabila za javne telovadne nastope in telovadne akademije, društvene izlete, vsesokolske /lete, zlete ljubljanske župe, sokol-ske tabore) ter na nekatere druge vsebine, povezane z delovanjem Ljubljanskega Sokola (Deželno gljtlališče v Ljubliani, narodne slovesnosti, nastop ljubljanskih lutkovnih odrov, proslave drugih sokolskih društev). Fotografska zbirka je razdeljena v vsebinske sklope po le* h nastanka gradiva: fotogralije sokolski' telovadnic, skupinske fotogralije članov in č!a c Ljubljanskega Sokola in drugih sokolski n društev, portreti članov Ljubljanskega Sokola fotografije prireditev, izletov, shodov, zlc-tov, fotogralije telovadcev na telovadnih orodjih n fotografije skupinskih nastupov članov Ljubljanskega Sokola, fotografije članov jezdnega, lutkovnega n ženskega odseka ljubljanskega Sokola ter tamburaškega zbora, fotografije zveznih .n mednarodnih tekem, fotografije sokolskih razstav, fotografije članov Jugoslovanske sokol-ske zveze, fotografije TVD Partiz.an-Narodni dom m druge, vsei nsko različne fotografije. Arhvski fond Ljubi lanskega Sokola predstavlja poleg gradiva neprecenljive vrednosti o razvoju slovenske telovadbe bogato zakladnico podatkov o dogajanju v slovenskem družbenem! pO1 Učnem i javnem življ :nju v drugi polovici 19. in p/vih štirih desetletjih 20. stoletja. Ure-Gitev fondn po letih nastanka gradiva omogoča spremi anie razvoja društvenega življenja in sprememb, ki so jih na prelomu iz 19. v 20. stoletje povzročila prizadevanja dr. Viktorja Mur jka, da hi se Ljubljanski Sokol z modernim pristopom do telovadbe preoblikoval v pravo telovadno društvo Pi em preobratu je pomembno vlogo odigralo strokovno in siceišnje sodelovaje društva s češkimi sokolskimi društvi ter nj hova materialna, strokovna in moralna pod pora. Ne, podoben način lahko spremljamo razvoj slovenskega . jugoslovanskega sokolskega giba-ija po koncu 1 svetovne voine ter prizadevanja n pomen članstva m vodstva Ljubljanskega Sokola pri tem. is AS 1104, Zbirka plakatov, letakov m koledarjev. Gradivo je okviru ic zbirka posebej popisano. Arhivi 26 (2003) št. 1, str. 145-118 Članki in razprave 115 UDK 368(497.4)" 1890/1990" 351.84(497.4)" 1890/1990" Zavarovalništvo in socialno zavarovanje na Slovenskem 1890-1990 FRANCE KRESAL dr., znanstveni svetnik, Inštitut za novejšo zgodovino, Kongresni trg 1, SI-1000 Ljubljana IZVLEČEK Zavarovalništvo je mlajša gospodarska dejavnost, ki se je v samostojno gospodarsko panogo razvilo šele v obdobju razvitega kapitalizma. Do 18. stoletju je zavarovalništvo poslovalo s veliko tveganja aH pa na osnovi vzajemne pomoči in človekoljubnosti. V19. stoletju so ustanavljali velika zavarovalna podjetja, zavarovalništvo se je povezovalo, razvil se je pozavarovalni sistem. Večje slovenske zavarovalnice do druge svetovne vojne so bile samo tri: Slovenija (1872-85), Vzajemna (1900-45) in Slavija (1922-46). V socialističnem obdobju so bile pomembnejše: Doz (1946-61), Zavarovalna skupnost Slovenije s 14 regijskimi zavarovalnicami (1961-67), Zavarovalnica Sava (1967-76) in Zavarovalna skupnost Triglav (1976-90). Vse večje zavarovalnice so poleg elementarnih zavarovanj razvijale tudi sistem prostovoljnih življenjskih zavarovanj. Obvez.no socialno zavarovanje se je razvijalo vzporedno ob zavarovalništ\>u. V razmerah gospodarskega liberalizma so se razvila mezdna razmerja brez delavske zaščite in varstva pravic. Družba je socialne probleme odpravljala z dobrodelnostjo in kolektivno samopomočjo, ustanavljali so delavska bolniška in podporna društva. To obdobje je trajalo do 80-ih let 19. stoletja, ko je bilo leta 1888 uvedeno obvezno socialno zavarovanje delavcev. Vsi delavci pa niso imeli enakih pravic, ugodnosti in zaščite. Državni uslužbenci, delavci v rudarstvu in metalurgiji, pri državnih železnicah in nekaterih drugih državnih ustanovah so imeli pokojninsko in zdravstveno zavarovanje, delavci v industriji in obrti pa le bolniško in nezgodno. Socialno zavarovanje je poslovalo po odredbah zakona o zavarovanju delavcev iz leta 1922 še vse do konca leta 1946, ko je bil sprejet novi zakon o zavarovanju delavcev in nameščencev. Ta zakon je uvedel enotno socialno zavarovanje za vse zaposlene. Leta 1959 je izšel zakon o zdravstvenem zavarovanju kmetov. Leta 1966 sta se združili skupnosti delavskega in kmečkega zavarovanja, že predtem pa leta 1954 tudi obrtniškega. Ko je bilo leta 1972 uvedeno starostno zavarovanje kmetov in leta 1984 še obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje kmetov v okviru iste zavarovalne skupnosti, je bilo socialno zavarovanje za skoraj vse državljane enotno. Število aktivnih zavarovancev je hitro naraščalo - od 126.000 leta 1946 na skoraj 880.000 leta 1988; v devetdesetih letih je to število padlo na pod 700.000. ABSTRACT INSURANCE INDUSTRY AND SOCIAL INSURANCE IN SLOVENIA IN 1890-1990 Insurance industry is a relatively young area of economic activity, which evolved into an independent branch of economy during the period of developed capitalism. In the 18 century, the insurance industiy still performed its activities with great elements of risk or on the basis of mutual assistance and philanthropy. Big insurance companies were first founded in the 19 ' century, when insurance industiy started an international network and a reinsurance system was created. Until the Second World War, there were only three large insurance companies in Slovenia: Slovenija (1872-85), Vzajemna (1900-45) and Slavija (1922-46). The most important insurance companies in the period of socialism were Doz (1946-61), Zavarovalna skupnost Slovenije with its 14 regional insurance companies (1961-67), Zavarovalnica Sava (1967-76) and Zavarovalna skupnost Triglav (1976-90). In addition to the basic insurances, all big insurance companies were building systems of voluntary life insurances. Compulsory social insurance developed together with the insurance industry. In the period of economic liberalism, wage policy with no protection of the workers' rights was adhered to. The society dealt with these problems by means of charity and collective self-help. Mediccd and support societies for workers were established. This period lasted until the 1880's, when compulsoty social security for workers was introduced in 1888. Not all workers enjoyed the same rights, benefits and protection. State employees, mining and metallurgy workers, those employed at state railways and some other state institutions were granted retirement income and health insurance, whereas the workers in industry or trade only had sickness and accident insurances. Social insurance was based on the provisions of the 146 Članki in razprave ARHIVI 26 (2003), št. 1 France KRESAL: Zavarovalništvo in socialno zavarovanje na Slovenskem 1890-1990, str. 145-152 Workers Insurance Act from 1922 until the end of 1946, when a new Workers and Employees Insurance Act was adopted. This Act provided uniform social insurance for all employees. The Farmers' Health Insurance Act was adopted in 1959. In 1966 the workers' and farmers' insurance companies merged, together with a tradesmen's insurance company, which existed already in 1954. When old age insurance for farmers was introduced in 1972 and compulsory pension and disability insurance followed in 1984 within the same insurance company, the social insurance became uniform for nearly all citizens. The number of active insured persons grew rapidly from 126,000 in 1946 to almost 888,000 in 1988; in the 1990's, however, the number dropped below 700,000. Ko se danes ukvarjamo s problemi socialnega zavarovanja in lastninskega preoblikovanja zavarovalnic v poteku tranzicije, pogosto pozabljamo na razvojno pot zavarovalništva in njegove dimenzije v zgodovini. Več kot sto let razvoja slovenskega socialnega zavarovanja in tržnega zavarovalništva pomeni dolgo pot, ki je bila nekako na sredi prekinjena in začeta znova, a popolnoma drugače, Z doseženim nismo bili v celoti nikoli zadovoljni in tisto, kar smo pričakovali, se ni uresničevalo tako, kot bi radi. Tudi v družbenem razvoju je bilo veliko sprememb. Spreminjali so se državni okviri, spreminjali so se družbeni in politični odnosi. V tem obdobju sta bili dve svetovni vojni in osamosvojitvena vojna. Bila je velika svetovna gospodarska kriza leta 1929 in več krajših kriznih obdobij. Bilo je spreminjanje kapitalizma v socializem po drugi svetovni vojni, v samoupravljanje in družbeno dogovarjanje, v združevanje dela in sredstev; bilo je spreminjanje razrednih v brezrazredne družbene odnose, spreminjanje tržnega gospodarstva in svobodnega podjetništva v državni socializem in dogovorno ekonomijo, pa zopet nazaj v tržno gospodarstvo. Zato je pogled v zgodovino slovenskega zavarovalništva zelo pester. Popelje nas daleč nazaj v čas, ko se je zavarovalništvo šele oblikovalo, ko so nastajale prve zavarovalnice, ki so bile še majhne, okorele in so delovale nekatere samo kratek čas. Pokažeta se zapletenost in kompleksnost oblikovanja zavarovalniških sistemov v posameznih družbenih, ekonomskih in političnih razmerah. Sedanjost nam ob tem postane bolj razumljiva, zaradi zgodovinske dimenzije pa postanemo strpnejši do današnjih dilem in problemov, Sedanjost je včasih težko razumljiva, če jo ocenjujemo samo iz sedanjosti. Preradi hote ali nehote pozabljamo, da je ta sedanjost tudi posledica preteklosti, take ali drugačne, kakršna je pač bila, ne pa take, kakršno bi si morda želeli. Ta članek naj bo moj prispevek zborniku razprav ob 70 letnici kolegice Marije Oblak-Carni. Razvoj v Evropi od 19. stoletja do druge svetovne vojne Zavarovalništvo je mlajša gospodarska dejavnost, ki se je v samostojno gospodarsko panogo razvila šele v obdobju razvitega kapitalizma. Ob njem seje razvijalo netržno socialno zavarovanje, in sicer zaradi potrebe po zagotavljanju minimalne socialne varnosti ljudi v delovnem razmerju, ki so si svojo življenjsko eksistenco zagotavljali samo z odvisnim delom in je ta sloj ljudi postajal velik ali celo večinski del prebivalstva. Zavarovalništvo je bilo že od nekdaj posebna vrsta gospodarske dejavnosti, ki je nihala od pomoči in solidarnosti ob nesrečah, do različnih oblik vzajemne porazdelitve gospodarskega tveganja na čim širši krog ljudi ali gospodarskih subjektov. Tveganje zaradi elemantarnih in drugih nezgod so prevzemale zavarovalnice za določeno premijo in na ta način delovale kot gospodarska podjetja. Zavarovanje premoženja in storitev je postalo gospodarska dejavnost, ki je ohranjala vrednost obstoječega premoženja, z učinkovitim gospodarjenjem akumuliranih premij pa ustvarjala tudi novo premoženje. Zavarovalnice so poslovale z velikimi vsotami denarja. Z zavarovalnimi premijami so zbrale velike rezervne sklade, te pa so vlagale v vrednostne papirje, bančne vloge, posojila in nepremičnine ter bile pomembne pri akumulaciji kapitala. Izplačevale so velike vsote škodnih primerov in rent življenjskega zavarovanja ter tako med ljudi plasirale sveže količine denarja, ki je šel takoj v obtok (obnova pogorišč iz požarnega zavarovanja, nadomestilo škode, plačevanje življenjskih stroškov iz rent življenjskega zavarovanja). Zavarovalne vsote so bile velike, število zavarovancev tudi. Vpliv zavarovalnic na gospodarsko življenje je bil velik, zavarovalnice pa pomemben gospodarski dejavnik. Zavarovanje je zajemalo raznovrsten obseg primerov, od zavarovanja premoženja, poslovnega tveganja in storitev, do različnih oblik življenjskega in socialnega zavarovanja. Ko je država v razvitem kapitalizmu uvajala različne oblike obveznega zavarovanja delavcev (nezgodno, bolniško, starostno), se je razvil sistem socialnega zavarovanja. Vzporedno z njim se je razvijal tudi sistem življenjskih zavarovanj, ki jih je izvajala skoraj vsaka večja zavarovalnica; temu prostovoljnemu zavarovalništvu pa je država določala samo zakonske okvire njegovega podjetniškega poslovanja na tržni osnovi in s podjetniško pobudo. Organizacijske oblike podjetništva v zavarovalni stroki so bile različne in so se razvijale v določeno smer. Tudi predmet in vsebina zavarovanja sta vplivala na ta razvoj. V zgodnjem obdobju požarnega zavarovanja so prevladovale vzajemne zavarovalnice, v zavarovanju pomorske trgovine in ladijskega prometa so tveganja prevzemali posamezni podjetniki za visoko pre- Članki in razprave ARHIVI 26 (2003), št. 1 France KRES AL: Zavarovalništvo in socialno zavarovanje na Slovenskem 1890-1990, str. 145-152 147 mijo. Do 18. stoletja je zavarovalništvo poslovalo z velikimi elementi tveganja ali na osnovi vzajemne pomoči in človekoljubnosti. V 19. stoletju se ustanavljajo velika zavarovalna podjetja, zavarovalništvo se mednarodno povezuje, razvije se pozavarovalni sistem. Zavarovalništvo postane dognana gospodarska panoga z eksaktnimi izračuni tveganja. Vse večje zavarovalnice so poleg elementarnih zavarovanj razvijale tudi sistem življenjskih zavarovanj.1 Socialno zavarovanje se je razvijalo vzporedno s podjetniškim zavarovalništvom. Socialno zavarovanje je zavarovanje posebnega pomena, ker krije eksistenčni riziko socialno najšibkejšega sloja prebivalstva in je zato obvezno in neprofitno ter temelji na sklenjenem delovnem razmerju. Socialno zavarovanje izvajajo javnopravne ustanove, ki so samoupravno organizirane ali državne; ne morejo pa biti gospodarske organizacije ali podjetja. V sistemu premoženjskega in življenjskega zavarovanja škodo izplačujejo zavarovalnice iz sredstev vplačanih premij, v socialnem zavarovanju pa iz sredstev vplačanih prispevkov. Zavarovalne premije v prostovoljnem zavarovanju so odvisne od velikosti rizika in pričakovanih škod, prispevki za socialno zavarovanje pa od višine osebnih prejemkov iz delovnega razmerja. V prostovoljnem zavarovanju se zavarovanec svobodno odloča o višini in obsegu zavarovanja po načelu več premije - več prejemkov ali ugodnosti v primeru nastale škode. V socialnem zavarovanju pa je določen minimum pravic, prejemkov in storitev. V socialnem zavarovanju je zavarovatelj vedno delodajalec -podjetje ali ustanova. Delojemalec ima status zavarovanca; koristnik zavarovanja je zavarovana oseba sama in njegova družina. Predmet zavarovanja so bolezen, nezmožnost za delo, invalidnost, brezposelnost, starost, onemoglost, smrt ipd. Prispevke za socialno zavarovanje plačujejo delodajalci v celoti (npr. za nezgodno zavarovanje) ali delodajalci in delojemalci skupaj v določenem deležu. Dolžnost delodajalca je prijaviti delavca v socialno zavarovanje takoj po sklenitvi delovnega razmerja in redno plačevati prispevke. Zavarovančeve pravice pa nastopijo s sklenitvijo delovnega razmerja avtomatično, ne glede ali je delodajalec izpolnil svojo dolžnost. Pravice in dolžnosti iz socialnega zavarovanja določa zakon o zavarovanju delavcev.2 Delavsko zavarovanje seje razvilo iz potrebe, da delavcu, ki nima imovine in živi samo od svojih zdravih rok, zagotovi življenjsko eksistenco v primeru bolezni, nezgode, onemoglosti in starosti, v kasnejši dobi tudi v primeru brez- Ivan Martelanc, Razvojna nagibnost oblike zavarovalnega podjetja. Ljubljana 1943, doktorska disertacija, str. 5-30. Vilko Androjna, Miha Budna, Lev Svetek, Predpisi o pokoj- ninskem zavarovanju s pripombami in sodno prakso. Uradni list, Ljubljana 1965, str. 1-4. poselnosti, v primeru njegove smrti pa zagotovitev eksistence tistim članom njegove družine, ki jih je ta delavec moral preživljati. Vse vrste zavarovanja se niso razvile in uveljavljale hkrati. Najprej sta bili uvedeni nezgodno in bolniško zavarovanje, starostno pa precej pozneje, še pozneje in v manjšem obsegu se je razvilo zavarovanje za brezposelnost. Nekatere kategorije delavcev so si posamezna zavarovanja priborile prej, druge pozneje. Posamezne države so uvajale socialno zavarovanje delavcev v različnih obdobjih in tudi v različnem obsegu. Prva je bila Nemčija, ki je uvedla obvezno socialno zavarovanje delavcev; leta 1883 je uvedla bolniško zavarovanje. To zavarovanje je najprej obsegalo le delavce v industriji, v naslednjih treh letih pa seje razširilo tudi na ostalo delavstvo. Leta 1884 je uvedla nezgodno zavarovanje, leta 1889 invalidsko in starostno, leta 1911 pa še zavarovanje za primer smrti (vdovske in otroške pokojnine). Po nemškem zgledu je bilo v Avstriji uvedeno nezgodno zavarovanje leta 1887, naslednje leto pa še bolniško. Pokojninsko zavarovanje so imele le posamezne kategorije delavcev (npr. rudarji, železničarji, nameščenci). Ogrska je uvedla bolniško in nezgodno zavarovanje leta 1891, Italija pa leta 1889. V Angliji je bilo nezgodno zavarovanje uvedeno leta 1897, leta 1908 pa je bil izdan zakon o državnih podporah v starosti in šele leta 1911 zakon o obveznem zavarovanju za primer bolezni, materinstva, invalidnosti in brezposelnosti. V Franciji je bilo nezgodno zavarovanje uvedeno leta 1898, bolniško, invalidsko in starostno pa leta 1911; namenjeno je bilo le materialno šibkejšim socialnim slojem, ker je bilo obvezno le za delavce in nameščence z nižjimi zaslužki. Delavci in nameščenci, katerih zaslužek je presegal določeno mejo, so imeli možnost zavarovati se prostovoljno, morali pa so v tem primeru prispevke za socialno zavarovanje plačevati v celoti sami. Leta 1912 je bilo obvezno bolniško zavarovanje uvedeno v Rusiji in Romuniji, leta 1913 pa na Norveškem. Na Švedskem je bil leta 1913 izdan zakon o socialnem zavarovanju, ki je uvedel splošno zavarovanje. Obvezno socialno zavarovanje je bilo razširjeno na vse državljane in ni temeljilo na sklenjenem delovnem razmerju.3 Do druge svetovne vojne so bili v razvitih državah že skoraj vsi industrijski delavci zavarovani za primer nezgode, tričetrt jih je bilo zavarovanih za bolezen, polovica za delane-zmožnost in tretjina za brezposelnost. Ker je ta sloj predstavljal že veliko večino prebivalstva, naj bi bil logičen prehod socialnega zavarovanja v socialno preskrbo (socialno varnost), ki ne bi več temeljila na delovnem razmerju. Socialna France Kresal, Pregled razvoja delavske zaščitne zakonodaje in ustanov delavske zaščite. Prispevki za zgodovino delavskega gibanja, Vm-IX, 1968-1969, št. 1-2, str. 237-245. 148 Članki in razprave ARHIVI 26 (2003), št. 1 France KRES AL: Zavarovalništvo in socialno zavarovanje na Slovenskem 1890-1990, str. 145-152 preskrba naj bi zagotavljala življenjsko eksistenco vsakemu državljanu, ki bi brez lastne krivde prišel v socialno stisko. Prehod socialnega zavarovanja v socialno preskrbo (ali v socialno varnost), ki ne bi temeljila na delovnem razmerju, je bil zelo težaven in finančno zahteven in ga je do druge svetovne vojne izvedlo samo nekaj držav in samo za nekatere skupine državljanov, Danska je uzakonila delno socialno preskrbo leta 1891, Francija 1905, Švedska 1913, Belgija 1920, Norveška 1923, Kanada 1929.4 Vsi avtoritarni režimi so uvajali enakost pri vključevanju vseh državljanov ali čim širših slojev prebivalstva ali vsaj čim večjih stanovskih skupin v enake strukture gospodarskega in socialnega življenja v državi. Po oktobrski revoluciji je bil v Sovjetski zvezi uveden enoten sistem socialne preskrbe, vendar ga je kmalu nadomestilo socialno zavarovanje na podlagi nove delavske zakonodaje iz leta 1922.5 Carta del lavoro iz leta 1927 je bila osnova italijanskega korporacijskega sistema, po katerem so bile poenotene pravice vseh zavarovancev v funkciji nacionalne koristi. Koristi zavarovancev in posameznih skupin državljanov so bile podrejene koristim vsega naroda in njegovega celotnega gospodarstva. Tudi socialno zavarovanje je bilo instrument za dosego političnih, gospodarskih in socialnih ciljev fašizma.6 Po nemškem zakonu o nacionalnem delu iz leta 1935 (Gesetz zum Ordnung der nationalen Arbeit) naj bi nova socialna ureditev temeljila na korpracijski osnovi in na načelih nacionalnega socializma. Narodno gospodarstvo in socialno zavarovanje je bilo v izključni službi narodne skupnosti. Svobodne izbire dela ni bilo več, namesto pravice do dela je bila uvedena delovna obveznost. Iz popolne in obvezne zaposlitve je sledil tudi prehod iz socialnega zavarovanja v minimalno socialno preskrbo vseh državljanov.7 V Angliji je bil med drugo svetovno vojno izdelan smo načrt za uvedbo socialne varnosti vseh državljanov. Enotno socialno zavarovanje do takrat niti ni bilo uzakonjeno in so to funkcijo sicer učinkovito opravljale različne pomožne blagajne in zavarovalnice. V glavnem sta bili dve skupini teh ustanov: v okviru Friendly Society za vse državljane in v okviru Trade Union za de- Ivan Martelanc, Razvojna nagibnost oblike zavarovalnega podjetja. Ljubljana 1943, doktorska disertacija, str. 115. Sovjetsko radno pravo u redakciji n. G. Aleksandrova i D. M. Genkina, prevod s ruskog, Ministarstvo rada FNRJ, Beograd 1948, str. 74-110 (Istorija sovjetskog radnog prava). Stojan Bajič, Delovno pravo (Splošni del). Ljubljana 1936, str. 25, op.; Mirko G. Vratovič, Korporativna država u Italiji. So-cijalni arhiv 1940, Beograd 1940, str. 127,138. Stojan Baiič, Novo nemško delovno pravo. Slovenski pravnik, Ljubljana 1935, str, 280; Mario Krmpotič, Osnovni socialni zakoni nacionalsocializma i fašizma. Socijalni arhiv 1940, Beograd 1940, str. 302-316. lavce. Pravno osnovo sta določala dva zakona: Friendly Societies Act iz leta 1896 in Industrial assurance and Friendly Societies Act iz leta 1929. Vladno komisijo za načrt socialne preskrbe je vodil socialni politik in teoretik William Beveridge. Načrt je bil izdelan v okviru angleško-ameriškega dogovora za ureditev gospodarskega in socialnega življenja po drugi svetovni vojni na osnovah 5. člena Atlantske karte iz avgusta 1941.8 Atlantska karta je bila skupna izjava Churchilla in Roosevelta o pravični ureditvi sveta po drugi svetovni vojni z zmago protifašistične koalicije.9 Člen 5 Atlantske karte je predvideval čim tesnejše gospodarsko sodelovanje držav, da bi se izboljšali delovni pogoji, dvignila življenjska raven in da bi bila zagotovljena socialna zaščita za vse državljane. Beveridgeov načrt je bil v bistvu poskus, da bi s socialnim zavarovanjem oziroma s socialno preskrbo dosegli čim večjo enakost vseh državljanov. Za vse zavarovance bi veljala popolna enakost tako glede obveznosti plačevanja prispevkov kot prejemanje dajatev od zavarovalnega zavoda in uveljavljanje drugih pravic iz socialnega zavarovanja. Bever-digeov načrt v celoti ni bil uspešen. Razvoj socialnega zavarovanja v Sloveniji V gospodarskem liberalizmu so se razvila mezdna razmerja brez delavske zaščite in varstva pravic. Družba je posledice prevelikega izkoriščanja skušala omiliti z dobrodelnostjo in kolektivno samopomočjo, ustanavljali so delavska bolniška in podporna društva. To obdobje je trajalo do osemdesetih let 19. stoletja. S širjenjem neagrarnih gospodarskih dejavnosti je raslo tudi število ljudi, ki so z odvisnim delom ustvarjali svoj dohodek. To so bili delavci, ki dohodka niso ustvarjali s svojim premoženjem, ampak s fizičnim in umskim delom. Zato je bilo treba zdravje in življenje primerno zavarovati. Vendar je imel le ožji sloj zaposlenih ljudi z višjimi dohodki (višji uradniki, menedžerji) možnost zavarovanja svojega zdravja in življenja za primerno veliko premijo. Široki sloj delavstva tega ni zmogel in država je zanj uvedla socialno zavarovanje.10 Vsi delavci pa niso imeli enakih pravic, ugodnosti in zaščite. Državni uslužbenci, delavci v rudarstvu in metalurgiji, pri državnih železnicah in nekaterih drugih državnih ustanovah so imeli pokojninsko in zdravstveno zavarovanje, delavci v industriji in obrti pa le bolniško in Ivan Martelanc, Razvojna nagibnost oblike zavarovalnega podjetja. Ljubljana 1943, doktorska disertacija str. 115-117. 9 Metod Mikuž, Druga svetovna vojna. Ljubljana 1961, str. 7880. 10 France Kresal, Zgodovina socialne in gospodarske politike v Sloveniji od liberalizma do druge svetovne vojne. Ljubljana 1997, str. 11-47. Članki in razprave ARHIVI 26 (2003), št. 1 France KRES AL: Zavarovalništvo in socialno zavarovanje na Slovenskem 1890-1990, str. 145-152 149 nezgodno. Rudarji so bili obvezno zavarovani od leta 1854, prav tako državni uslužbenci, železničarji od leta 1858, tovarniški in vsi ostali delavci šele od leta 1888. Nezgodno zavarovanje je bilo organizirano posebej in vse stroške nezgodnega zavarovanja so morali pokrivati podjetniki. Tovarniški delavci so bili nezgodno zavarovani pri delavskih nezgodnih zavarovalnicah; za Kranjsko in Primorsko je bil sedež v Trstu, za Koroško in Štajersko pa v Gradcu. Železničarji so bili nezgodno zavarovani pri železničarski nezgodni zavarovalnici na Dunaju. Rudarji so bili do leta 1914 nezgodno zavarovani pri svojih bratovskih skladnicah, potem pa do leta 1918 pri posebni nezgodni zavarovalnici za rudarje na Dunaju. Po statističnih podatkih nezgodnih zavarovalnic za leto 1905 je bilo na slovenskem delu Štajerske in Koroške 50.000 zavarovancev, na Kranjskem, Goriškem, v Istri in Trstu pa 45.000 slovenskih zavarovancev.11 Nastanek Jugoslavije je zavrl razvoj socialnega zavarovanja in napredek mezdnih odnosov v modernejše oblike delovnih razmerij. Nova jugoslovanska delavska zakonodaja, kije bila sprejeta v letih 1921 in 1922, je predvsem poenotila delavsko zaščito v vsej državi. Večjih in novih pravic delavcev iz delovnega razmerja pa ni prinesla. Tudi prejšnja neenakost doseženih pravic iz socialnega zavarovanja posameznih kategorij delavcev in nameščencev je še naprej ostala. Glavne pridobitve razvoja delovnih razmerij med obema vojnama so bile: uvedba 8-urnega delovni-ka, uvedba delavskih zaupnikov, podpiranje brez-poslenih, uvedba delavske zbornice, stanovanjska zaščita, nato pa leta 1937 še začetek izvajanja pokojninskega zavarovanja vseh delavcev, ureditev določanja minimalnih mezd, poravnavanje in razsodništvo v mezdnih sporih.12 Socialno zavarovanje ni bilo enotno izvedeno z enakimi pravicami za vse zaposlene delavce, niti splošno. Rudarji so bili zavarovani v okviru krajevnih bratovskih skladnic pri rudarskih in metalurških podjetjih, ki so bile podrejene glavni bratovski skladnici s sedežem v Ljubljani. Ustanove za zavarovanje železničarjev so bili humanitarni in bolniški fondi državnega prometnega osebja pri direkcijah državnih železnic. Vse te ustanove so za svoje zavarovance izvajale bolniško, nezgodno in pokojninsko zavarovanje. Javni in zasebni nameščenci so bili bolniško in nezgodno zavarovani pri Trgovskem bolniškem in podpornem društvu, pokojninsko pa pri Pokojninskem zavodu za nameščence v Ljubljani. Državni uslužbenci so bili zavarovani pri dr- 11 Vekoslav Kisovec. Delavsko zavarovanje proti nezgodam. Gorica 1913, str. 0-25. I 7 France Kresal, Pregled razvoja delavskozaičitne zakonodaje in ustanov delavske zaščite v Sloveniji med dvema vojnama. Prispevki za zgodovina delavskega gibanja, VIII-IX, 1968-1969, št. 1-2, str. 103-190. žavnem zdravstvenem in pokojninskem skladu. Delavci v industriji, obrti in zaposleni drugod so imeli samo bolniško in nezgodno zavarovanje. Pokojninsko zavarovanje za te delavce je bilo uvedeno šele 1. septembra 1937. Za izvajanje zavarovanja je bil namesto prejšnje Zveze bolniških blagajn za Slovenijo ustanovljen Okrožni urad za zavarovanje delavcev v Ljubljani. Za vzdrževanje in delovanje delavskih zdravstvenih ustanov in za izplačevanje bolniških podpor so od 135.000 zavarovancev zbrali po 100 milijonov din obveznih prispevkov letno, za pokojninsko zavarovanje pa še dodatnih 100 milijonov din.13 Pod okupacijo med drugo svetovno vojno sta Nemčija in Madžarska podredili socialno zavarovanje na zasedenih ozemljih svojim ustanovam in ga izvajali po svojih predpisih. Po štetju zavarovancev z dne 20. junija 1941 je prišlo v okvir nemških socialnih ustanov 82.653 slovenskih zavarovancev, v okvir madžarskih pa 1923 zavarovancev. Italija je v okviru Ljubljanske pokrajine pustila v veljavi jugoslovanske predpise o socialnem zavarovanju in jih nadgradila s svojimi. Septembra 1941 so bile uvedene rodbinske doklade. Okrožni urad za za-varovnje delavcev v Ljubljani je postal oktobra 1941 samostojen nosilec vsega socialnega zavarovanja v Ljubljanski pokrajini in se je preimenoval v Zavod za socialno zavarovanje. V njegovem okviru je ostalo samo 27.827 slovenskih zavarovancev.14 Po osvoboditvi so se vsi uradi socialnega zavarovanja v Sloveniji združili v Federalni zavod socialnega zavarovanja v Ljubljani, ki ga je leta 1947 nasledila Uprava za socialno zavarovanje pri ministrstvu za socialno skrbstvo v Ljubljani. Po zakonu o ustanovitvi zavodov za socialno zavarovanje iz leta 1952 je bil ustanovljen Zavod za socialno zavarovanje LRS. Leta 1971 se je Zavod za socialno zavarovanje razdelil in ustanovljeni sta bili Zdravstvena skupnost in Skupnost invalidskega in pokojninskega zavarovanja. Socialno zavarovanje je poslovalo po odredbah zakona o zavarovanju delavcev iz leta 1922 še vse do konca leta 1946, ko je bil sprejet nov zakon o zavarovanju delavcev in nameščencev. Ta zakon je združil in poenotil vsa zavarovanja. Ukinjene so bile vse dotedanje bolniške blagajne za posamezne stroke (nameščencev, železničarjev, rudarjev in državnih uslužbencev). Po letu 1954 so bili s pogodbami v socialno zavarovanje vključeni nekateri samostojni poklici in obrtniki.15 Leta 1959 je izšel zakon o i France Kresal, Začetki in razvoj delavskega zavarovanj* v Sloveniji med obema vojnama. Zgodovinski časopis, XXIV, 1970, št. 3-4, str. 209-245. Ponatis 1988. 14 Letno poročilo Zavoda za socialno zavarovanje Ljubljanske pokrajine za leto 1941. Ljubljana, 30. 11. 1942, str. 14-22. 15 Milan Valant, Zgodovina socialnega zavarovanja v Sloveniji do leta 1945. Ljubljana 1978, str. 53. 150 Članki in razprave ARHIVI 26 (2003), št. 1 France KRES AL: Zavarovalništvo in socialno zavarovanje na Slovenskem 1890-1990, str. 145-152 uvedbi zdravstvenega zavarovanja kmetov. Ko so se leta 1966 združili skupnosti delavskega in kmečkega zavarovanja, že pred tem pa tudi obrtniškega, lahko govorimo o prehodu socialnega zavarovanja v socialno varnost. Ko je bilo leta 1972 uvedeno starostno zavarovanje kmetov16 in leta 1984 še obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje kmetov v okviru iste zavarovalne skupnosti, je bilo socialno zavarovanje izenačeno za skoraj vse državljane. Število aktivnih zavarovancev je hitro naraščalo od 126.000 leta 1946 na skoraj 880.000 leta 1988; v devetdesetih letih je to število padlo na manj kot 700.000.17 Temeljni zakon o organizaciji in financiranju socialnega zavarovanja iz leta 1965 je dopuščal tudi prostovoljno pokojninsko in razširjeno zdravstveno zavarovanje za plačilo posebne premije, a so ga ustanove socialnega zavarovanja načelno odklanjale.18 Minimum pravic, ki jih sedaj zagotavlja enotno socialno zavarovanje, lahko zavarovanci povečujejo z dodatnim prostovoljnim zavarovanjem v okviru številnih zavarovalnic in pokojninskih skladov v sistemu prostovoljnih zavarovanj na tržni osnovi za plačilo zavarovalne premije. Te možnosti omogoča zavarovalništvo s številnimi zavarovalnicami, ki se je na Slovenskem začelo razvijati pred več kot 100 leti, bilo pred 50 leti prekinjeno in se zadnjih 10 let zopet uvaja. Zavarovalništvo na Slovenskem do druge svetovne vojne Slovensko zavarovalništvo je staro prek 100 let in samo zadnjih 10 let se je razvijalo v samostojni državi. Tržno gospodarstvo liberalnega kapitalizma je pri nas staro približno 150 let. Po meščanski revoluciji 1848 je bil odpravljen fevdalizem, z obrtnim zakonom iz leta 1859 je bila vpeljana popolna podjetniška svoboda. Neagrarne gospodarske panoge (zlasti industrija in rudarstvo) so se začele hitreje razvijati in ob koncu 19, stoletja so obsegale že tretjino slovenskega gospodarstva, med vojnama skoraj polovico, po drugi svetovni vojni pa so industrija in terciarne dejavnosti tako napredovale, da kmetijstvo danes predstavlja manj kot 10% gospodarstva. Temu razvoju ustrezen je bil tudi predmet zavarovalstva, ki je bil prvotno samo delno požarno zavarovanje, med vojnama pa se je povečal tako obseg premoženjskih zavarovanj kot delež življenjskih zavarovanj. 16 Predpisi o starostnem zavarovanju kmetov in preživninskem varstvu kmetov. Skupnost starostnega zavarovanja kmetov v SR Sloveniji. Ljubljana 1982, str. 4-88. 17 Statistični letopis Republike Slovenije 1997. Statistični urad Republike Slovenije, Ljubljana 1997. str. 105, 195. 1 R Vilko Androjna, Miha Budna, Lev Svetek, Predpisi o pokojninskem zavarovanju s pripombami in sodno prakso. Uradni list, Ljubljana 1965, str. 11, 270-272. Slovensko zavarovalništvo se je najprej razvijalo v okviru avstrijskega potem pa jugoslovanskega. Ko je sredi 19. stoletja zavarovalniška ideja prišla iz zahodnih dežel v naše kraje, so začele delovati pri nas le tuje zavarovalnice s centralami na Dunaju, v Trstu, Gradcu, Budimpešti in Pragi. Pravne razmere pri poslovanju z zavarovalnimi pogodbami so bile dolgo časa neurejene. Zavarovalnice so poslovale po določilih splošnega trgovinskega zakona iz leta 1862 in določilih posebne novele iz leta 1896; posebne določbe o zavarovalni pogodbi so izšle šele 23. decembra 1917. Zavarovalnice so bile lahko delniške družbe ali pa vzajemne zavarovalnice. Za zavarovalnice je veljal koncesijski sistem, kar je pomenilo, da je zavarovalne posle lahko opravljalo le tisto podjetje, ki je dobilo posebno dovoljenje - koncesijo za opravljanje zavarovalniških poslov.19 Najbolj in najprej se je pri nas razvilo požarno zavarovanje. Škode te vrste so bile naj-pogostej še in katastrofalne tudi zaradi neustrezne gradnje stanovanjskih hiš in gospodarskih poslopij, ki so bila sredi._ 19. stoletja še pretežno lesena in s slamo krita. Številni so bili primeri, da so zgorele cele vasi ali večji deli mest.20 Požarne škode so bile zelo velike, ker je bila slaba in neustrezna tudi protipožarna obramba in še slabša ozaveščenost o zavarovanju. V sedemdesetih in osemdesetih letih 19. stoletja se je razvila mreža gasilskih društev. Gasilska društva so se povezovala v deželne zveze; na Slovenskem so bile Zveza gasilskih društev za Koroško (1869), za Spodnjo Štajersko (1899), Deželna zveza gasilskih društev za Kranjsko (1888). Do prve svetovne vojne je bilo na Slovenskem 239 gasilskih društev z 8.365 člani. Protipožarna zavest se je močno izboljšala in ljudje so svoje premoženje tudi zavarovali. Leta 1852 je bila zavarovana le petina stanovanjskih hiš. Leta 1885 je bilo zavarovanih že 67% poslopij, leta 1890 pa skoraj tričetrt (73,7%). Večino zavarovalnih poslov so opravile tuje zavarovalnice. Število požarov je bilo še vedno veliko in tudi škoda je bila velika. Zavarovalnice so izplačale le od 34% do 47% nastale škode. Res pa je tudi, da so bili objekti zavarovani samo do 52% svoje vrednosti; to je ugotovil deželni odbor Kranjske po podatkih, ki jih je dobil pri statistični komisiji na Dunaju, ko je razpravljal o učinkovitejšem zavarovanju proti požaru, toči in boleznim živine.21 Iz slovenskih političnih in gospodarskih krogov je zato prišlo več predlogov in pobud za 19 Nina Zupančič PuSavec, Oblike orgniziranosti gospodarstva na Slovenskem 1918-1941. Magistrska naloga, Ljubljana 2003, str. 110-112. or) Josip Mal. Zgodovina slovenskega naroda, najnovejša dob... Družba sv. Mohoija v Celju 1928, str. 500-501. 21 Martelanc Ivan, Vzajemna zavarovalnica v Ljubljani. Ljubljana 1933, str. 18. Članki in razprave ARHIVI 26 (2003), št. 1 France KRES AL: Zavarovalništvo in socialno zavarovanje na Slovenskem 1890-1990, str. 145-152 151 ustanovitev lastne zavarovalnice, ki bi zbrani kapital investirala doma, da ne bi več odtekal na tuje. Prvi tak poskus je bil leta 1872, ko je bila ustanovljena zavarovalna banka "Slovenija". Kljub dokaj visoki delniški glavnici je zavarovalnica že po dveh letih propadla.22 Bilo je tudi več predlogov in pobud za ustanovitev novih oblik zavarovanja. Bili so predlogi za ustanovitev deželnih, okrajnih in mestnih zavarovalnic. Zavarovanje živine ter zavarovanje proti toči in drugim naravnim nesrečam naj bi bilo obvezno. Nove zavarovalnice naj ne bi iskale dobička in poslovale naj bi z nižjimi premijami. Vendar iz teh predlogov ni bilo nič. Šele leta 1900 so ustanovili "Vzajemno zavarovalnico v Ljubljani". Pobuda zanjo je prišla iz katoliških cerkvenih krogov in iz Slovenske ljudske stranke. Po nastanku Jugoslavije so zavarovalnice v Sloveniji še naprej delovale v okviru avstrijske zakonodaje vse do leta 1931. Jugoslovanski pravni red za zavarovalništvo je bil v Sloveniji uveden šele leta 1931, ko je izšel novi jugoslovanski obrtni zakon. Ta je določal, da smejo zavarovalne posle opravljati na podlagi koncesije le delniške družbe in gospodarske zadruge. Že obstoječe vzajemne zavarovalnice pa so lahko še naprej delovale. Večina zavarovalnic v Sloveniji in v Jugoslaviji je bila v tujih rokah, le tretjina jih je bila v domači lasti. Uredba o nadzoru zavarovalniških podjetij iz leta 1936 je bila odgovor na številne zlorabe med gospodarsko krizo. Zavarovalnice so večkrat kršile svoje obveznosti do zavarovancev; bilo je več primerov nelikvidnosti, stečajev in neizplačevanja škodnih primerov. Propad nekaterih zavarovalnic (Adria, Zora, Feniks) je povzročil paniko med zavarovanci. Zlasti propad avstrijske zavarovalnice Feniks leta 1936 je povzročil veliko škode tudi v Sloveniji, ker je imela ta zavarovalnica veliko število zlasti življenjskih zavarovanj. Zaradi varnosti zavarovalnih naložb je bilo z uredbo določeno, da se morajo sredstva matematično izračunanih rezerv nalagati v državne vrednostne papirje (najmanj 25% sredstev), v hipotekama posojila in nepremičnine (največ 50%), v denarne zavode pa največ 15%.23 Bilo je tudi več predlogov in pobud za ustanovitev novih oblik zavarovanja. Zlasti po gospodarski krizi, ko so bile še sveže izkušnje negativnih pojavov v zavarovalstvu in ko zaradi denarnih stisk kmetje niso mogli zavarovati svojega premoženja in kmetijskih pridelkov, so bili izrečeni predlogi za ustanovitev banovinskih, okrajnih in mestnih zavarovalnic. Zavarovanje 22 * Stane Granda, Poskus organiziranja slovenskega zavarovalništva v Ljubljani v drugi polovici 19. stoletja. V: Zgodovina Ljubljane, prispevki za monografijo. Kronika — Ljubljana 1984, str. 238-244. 93 v Franc Skufca Sto let slovenskega zavarovalništva. V: Sedmi dnevi slovenskega zavarovalništva, Ljubljana 2000, str. 63-83. živine, zavarovanje proti toči in drugim naravnim nesrečam naj bi bilo obvezno. Nove zavarovalnice naj ne bi iskale dobička in poslovale naj bi z nižjimi premijami. Vendar tudi tokrat iz teh predlogov ni bilo nič. Uvedba obveznega zavarovanja bi bila takrat za kmete prevelika denarna obremenitev in še naprej je bila edina možnost gospodarjenje s tveganjem. V Sloveniji so delovale skoraj vse jugoslovanske zavarovalnice ter številne podružnice in zastopstva tujih zavarovalnic. V Sloveniji sta imeli svoj sedež samo dve zavarovalnici, in sicer Vzajemna zavarovalnica, ustanovljena v Ljubljani že leta 1900, in Slavija, ki se je iz podružnice češke Zavarovalne banke Slavija preoblikovala v samostojno zavarovalnico leta 1922, v obdobju nacionalizacij tujega premoženja. Vzjemna zavarovalnica v Ljubljani je bila največja slovenska zavarovalnica. Prva svetovna vojna jo je zelo prizadela. Vojna inflacija je popolnoma razvrednotila vrednost rezervnih skladov, avstrijska vojaška rekvizicija je pobrala večino cerkvenih zvonov, ki so bili pomembnejši predmet zavarovanja. V okviru Jugoslavije je morala svojo zavarovalno mrežo graditi znova. Odpirala je nove podružnice v Beogradu, Zagrebu, Splitu in v Sarajevu. Postopoma je uvajala nove panoge zavarovanja; leta 1918 je uvedla življenjsko zavarovanje, 1926 zavarovanje stekla, 1930 zavarovanje proti vlomu, leta 1931 zavarovanje jamstva in avtomobilsko nezgodno in kasko zavarovanje. Najpomembnejše področje njenega poslovanja pav sta bili življenjsko in požarno zavarovanje. Število zavarovancev je raslo in leta 1938 jih je imela prek 110.000. Zanje je izdajala mesečnik Naša moč z naklado 120.000 izvodov. Bil je najpomembnejša periodična publikacija zavarovalništva.24 Vzajemna zavarovalnica v Ljubljani je obstajala do konca druge svetovne vojne - zavarovalnica Triglav je njena naslednica. Slavija, jugoslovanska zavarovalna banka, je bila ustanovljena 26. maja 1922 in je imela svoj sedež v Ljubljani. Ustanovili sta jo češka zavarovalna družba Slavija in Ljubljanska kreditna banka. Svoje podružnice je imela v Zagrebu, Sarajevu, Osijeku, Beogradu, Novem Sadu in v Splitu. Od praške zavarovalne banke Slavija je prevzela vse posle v Jugoslaviji in je izvajala vse veje zavarovanj. Obe slovenski zavarovalnici25 sta sodili med večje domače zavarovalnice in delovali sta na vsem jugoslovanskem prostoru. Svojo dejavnost sta razširili predvsem v življenjsko zavarovanje, ki je zavzemalo vedno večji obseg njunega poslovanja. Vendar je imel le ožji sloj zaposlenih z 24 Ivan Martelanc, Vzajemna zavarovalnica v Ljubljani. Ljubljana 1933, str. 7-158. 95 Ivan Martelanc, Zasebnopravno zavarovalstvo v Sloveniji. Spominski zbornik Slovenije, Ljubljana 1939, str. 464-468. 152 Članki in razprave ARHIVI 26 (2003), št. 1 France KRES AL: Zavarovalništvo in socialno zavarovanje na Slovenskem 1890-1990, str. 145-152 višjimi dohodki (višji uradniki) možnost zavarovati svoje zdravje in življenje za primerno veliko premijo. Za širši sloj ljudi z nižjimi dohodki je bilo pri Vzajemni uvedeno ljudsko življenjsko zavarovanje Karitas z nižjo premijo. Število življenjskih zavarovanj je nenehno raslo in v letih pred drugo svetovno vojno jih je bilo na primer že za dobro tretjino števila zavarovancev socialnega zavarovanja. To so bili predvsem ljudje, ki niso imeli obveznega pokojninskega zavarovanja (npr. samostojni obrtniki), ali pa je bilo to prenizko (npr. višji nameščenci, ki so jim premije pogosto plačevali podjetniki). Zavarovalna vsota večine zavarovancev je bila v višini letne delavske plače (10.000 do 12,000 din). Premije so znašale 4,8% zavarovalne vsote, prispevki za pokojninsko zavarovanje delavcev pa 3% plače. Skupna zavarovalna vsota življenjskih zavarovanj slovenskih zavarovalnic je znašala okrog 543 milijonov din, letne premije pa okrog 25 milijonov din. Rent iz življenjskega zavarovanja je bilo izplačanih za okrog 10 milijonov din letno. Za primerjavo: Pokojninski zavod za na-meščance je izplačal okrog 20 milijonov din pokojnin letno, pokojnine vseh železničarjev so znašale okrog 24 milijonov din letno in približno toliko tudi pokojnine rudarjev. Zavarovalništvo v Sloveniji po drugi svetovni vojni Med vojno sta Vzajemna in Slavija delovali le v Ljubljanski pokrajini; dve tretjini njunih portfeljev na Gorenjskem in Štajerskem sta prevzeli Graška vzajemna in Koroška deželna zavarovalnica. Nova Jugoslavija je s podržavljenjem nemškega premoženja in kasneje z nacionalizacijami vseh zasebnih zavarovalnic ustanovila Državni zavod za zavarovanje in pozavarovanje. Leta 1946 je bil preimenovan v Državni zavarovalni zavod (Doz). Zavarovalništvo je dobilo novo vsebino; njegov smoter je bilo "koristno služiti narodnemu gospodarstvu". Uvedeno je bilo obvezno zavarovanje vsega premoženja v državni in družbeni lasti; načelo prostovoljnega zavarovanja je veljalo samo še za zasebnike. Razmeroma velik kapital življenjskih zavarovanj je bil med vojno in v novih razmerah po njej popolnoma izničen. Novih zavarovanj je bilo malo in do leta 1961 so življenjska zavarovanja obsegala le slabih 14% vseh zavarovalnih premij. Ob velikem zaposlovanju in širjenju obveznega socialnega zavarovanja se je zanimanje za vse oblike življenjskih zavarovanj stalno manjšalo. Državni zavarovalni zavod pa ni razvijal tega sektorja in življenjska zavarovanja so skoraj povsem prenehala. Zaradi visoke ravni obveznega zdravstvenega in pokojninskega zavarovanja tudi ni bilo več potrebe po večjem obsegu prostovoljnih življenjskih zavarovanj. Šele v obdobju tranzicije v devetdesetih letih, po prehodu v tržno gospodarstvo, so se razmere spremenile in leta 1998 so življenjska zavarovanja obsegala 17%, premije dodatnega zdravstvenega zavarovanja pa 23,6% skupne vsote zavarovalniškega poslovanja v Sloveniji.26 Centralistično državno vodenje zavarovalništva se je začelo rahljati z uvedbo družbenega upravljanja s samoupravljanjem delavcev po letu 1957. Leta 1961 je bila v okviru decentralizacije ustanovljena Zavarovalna skupnost Slovenije s številnimi občinskimi zavarovalnicami. Po gospodarski reformi iz leta 1965 je bil zavarovalništvu zopet priznan status gospodarske dejavnosti in zavarovalnice so postale gospodarski subjekti. Zakon o zavarovanju iz leta 1967 je določal, daje "zavarovanje gospodarska dejavnost, s katero se po načelu vzajemnosti zagotavlja gospodarska varnost premoženja in oseb pred nevarnostmi, ki jih ogrožajo". Delež zasebnega sektorja seje začel povečevati in v sedemdesetih in osemdesetih letih je obsegal že prek 43% skupne zavarovalne vsote. V zavarovalnih poslih je začelo prevladovati avtomobilsko zavarovanje. Vse slovenske zavarovalnice razen Zavarovalnice Maribor so se združile v Zavarovalnico Sava, Po uveljavitvi zakona o združenem deluje zakon o zavarovanju iz leta 1976 določal, da se "zavarovanje premoženja in oseb uresničuje z združevanjem sredstev po načelu vzajemnosti in solidarnosti". S samoupravnimi sporazumi so se oblikovale rizične skupnosti v okviru zavarovalne skupnosti. Zavarovalno skupnost so ustanovile organizacije združenega dela (podjetja), samoupravne interesne skupnosti (družbene dejavnosti) in družbenopolitične skupnosti (občine, republika). Vse so urejali samoupravni sporazumi: predmet in način poslovanja, premije, medsebojna razmerja ter organe vodenja, odločanja in odgovornosti. Zavarovalnici Sava in Maribor sta se leta 1977 združili v zavarovalno skupnost Triglav. V zavarovalni skupnosti je na osnovi samoupravnega sporazuma odločal zbor delegatov zavarovancev iz 5 rizičnih skupnosti in 16 območnih skupnosti s po 79 temeljnimi ri-zičnimi skupnostmi in komisijami; celotna delegatska piramida Zavarovalne skupnosti Triglav je štela okrog 8.300 delegatov. Ali je bil to vrh demokratičnega odločanja ali samo zavesa za uveljavljanje gospodarskega liberalizma vodstvenih struktur, je drugo vprašanje. Dejstvo je, daje v obdobju 1977 do 1990 Zavarovalna skupnost Triglav postala ena od treh največjih jugoslovanskih zavarovalnic in da je obvladovala 95% slovenskega trga. Franc Skufca, Zavarovalstvo. V: Enciklopedija Slovenije, zv. 15, Ljubljana 2001, str. 81 83. Arhivi 26 (2003) št. 1, str. 153-118 Članki in razprave 115 UDK 930.253.4:929 Lampret J. Osebni fond Jožeta Lampreta (1903-1969) LJUBA DORNIK ŠUBELJ mag., svetovalka direktorja, vodja Oddelka za dislocirano arhivsko gradivo III, Arhiv Republike Slovenije, Linhartova 3a, SI-1127 Ljubljana IZVLEČEK V prispevku je podcm prikaz osebnega fonda katoliškega duhovnika Jožeta Lampreta, rojenega 19. L 1903 v Šoštanju, umrlega 23. 5. 1969 v Ljubljani. Bil je udeleženec narodnoosvobodilnega gibanja, verski referent 14. divizije NOV in POS. Zaradi svojega verskega delovanja med partizani ga je ljubljanski škof dr. Gregorij Rozman decembra 1943 suspendiral. Po vojni je bil član verske komisije pri predsedstvu vlade LRS in eden od pobudnikov ustanovitve Cirilmetodijskega društva katoliških duhovnikov; gradivo o tem obsega skoraj tretjino Lampretovega osebnega fonda. Ostali del fonda predstavljajo osebni dokumenti ter osebna in uradna korespondenca; velik del se nanaša na njegova prizadevanja za pravico do ponovnega opravljanja duhovniškega poklica in s tem rehabilitacije. To je tudi dosegel le nekaj let pred svojo smrtjo. ABSTRACT THE PERSONAL ARCHIVE FOND OF JOŽE LAMPRET (1903-1969) The paper describes the^persoiial archive fond of a catholic priest Jože Lampret. He was born on the 19 January 1903 in Šoštanj and died on the 23 May 1969 in Ljubljana. He took part in the national liberation movement. He was an official for religious affairs of the 14th Division of the National Liberation War atid of the Slovene Partisan detachments. The Ljubljana bishop Gregorij Rozman suspended him in December 1943 because of his religious activities among the partisans. After the war he was a member of the Commission for the Religious Affairs in the Government of the People's Republic of Slovenia and one of the initiators for the establishment of the Cirilmetodijsko društvo society of catholic priests. Almost a third of Lampret's personal fond consists of the society's material. The rest consists of personal papers and personal and formal correspondence. A substantial part of the correspondence relates to his efforts to win back the right to practice the clerical profession and through this his right to rehabilitation. He succeeded only a few years before he died. "Predmet: Prošnja za spregled od iregular-nosti. Prečastiti Lavantinski škofijski ordinariat v Mariboru. V zvezi s tamkajšnjim dopisom z dne 28. 8. t.l. in rešitvijo škofijskega ordinariata v Ljubljani z dne 15. 9. t.l. (ki jo prilagam) ter v zvezi z osebnim razgovorom s presvetlim pomožnim škofom dr. Maksimiljanom Držečnikom ter preč. g. prelatom in gen. vikarjem dr. Franc Cukalom dne 4. t.m. pošiljam sledečo vlogo: Podpisani je bil meseca decembra leta 1943 od ljubljanskega škofa dr. Gregorij a Rožmana suspendiran a jurisdikcione et divinis. (Ljubljanski škof. list 1. 1943 str. 86). Imenovani namreč ni izpolnil predpisov kanonov 874 in 1328 C.z. Podpisani je šel meseca septembra 1943 z vednostjo prevz. g. dr. Viktorja Buriča škofa senj-sko-modruškega kot partizanski duhovnik v Slovenijo. Od Glavnega štaba NOV in POS je bil še istega meseca imenovan za verskega referenta XIV. divizije. V tej formaciji je podpisani vršil dušnopastirske posle t.j. delil je zakramente za umirajoče težko ranjenim borcem, cerkveno za-prisegal novake, prostovoljce in mobilizirance; vršil cerkvene pogrebne obrede, maševal in pri-digoval itd. Radi rednega dušnega pastirstva med tamk. civilnim prebivalstvom, na teritoriju ljubljanske škofije. Sedaj nastane vprašanje, čemu in zakaj sem vršil vse te dušnopastirske posle na teritoriju ljubljanske škofije ne da bi si preje pribavil potrebna dovoljenja kakor to zahteva C.z. v kan. 874 in 1328. Za to navajam sledeče razloge: 1./ Takratno osvobojeno ozemlje, osvobojeno po formacijah NOV in POS je bilo brez vsakih legalnih zvez z okupiranim ozemljem torej tudi od mesta Ljubljana, kjer je bil sedež ordinarija ljubljanske škofije. Med Ljubljano in osvobojenim ozemljem ni bilo takrat nobene legalne občevalne zveze, (točki 2 in 3 v citatu izpuščam) Salus animarum et populi suprema lex esto. To dvoje me je gnalo in vodilo v partizane. Prepričan sem, da sem storil vse za blagor ne-umrjočih duš in za blagor svojega takrat tako strašno trpečega naroda. Radi tega sem bil suspendiran. Prav radi teh visokih in idealnih nagibov sem vzel nase težko breme partizanskega življenja. Suspenza in njegove obveznosti v svoji vesti nisem mogel priznati. Kaj bi namreč 154 Članki in razprave ARHIVI 26 (2003). št: 1 l juba DORMk ŠUBI I J Osebni lond Jožeta Lampreta (1903-1969), sir. 153-160 pomor duhovni!:, v partizanskih edinicah, ki ne bi maševal, J^H 1 sv. zakramentov, ki ne bi pridigova. n ne poučeval v takratir h partizanskm šolah verouka. Takšen duhovnik bi bil kakor okleščeno drevo."1 19. januarja 2003 je minilo sto let od rojstva Jožeta Lampreta in deset let, odkar je Marija Dornik, njegova soroda.ca in izvršneljica oporoke, podarila njegov osebni fond Arhivu Re publike Slovenije. V prošn i za spregled iregularnosti s katero sem začela predstavitev njegovega osebnega fonda, se skriva njegovo osnovno eksistenčno vprašanje Bilje katoliški duhovnik, ki seje že kot srednješolce, nato pa v letih studi m rta | prej v L ibljani ria pravni fakulteti in nato na bogoslovju v Mariboru spoznal z marksizmom ki ga je hotel tudi na podlagi svojega spoznavanja življenjskih razmer najrevnejših slojev prebi valstva v župnijah, v katerih je maševal, pomagati uresničiti za boljši jutrišm dan. Po oceni naslovnega škofa Grmiča na proslavi Lamprctove stoletnice v Soštamu ji bi: s svojo teologijo revolu.tje i teologijo osvoboditve vsa dvajset let pred podobj mi pojavi v Južni Amcnh. Ve.idar |e umrl žalosten, razočaran n zagrenjen, nerazumljen tako pr soborcih kot v vodstvu katoliške cerkve in po svoji oceni zlorabljen od politične oblasti, v I jubljani 23. maja 1%9.2 JožeLampret seje rodil v Sostaniu 19. 1 1903 očetu Jožefu in materi Mariji, roj. Rajšter. Oče | i bil iz Stične na Dolenjskem. Od lam se je leta 18°8 preselil v Šoštanj Podjeten, narodno zaveden in sposoben je že leta 1^03 v Šoštanju zgradil strojnomizarsko delavnico, v usti dobi eno največjih in najmodernejših v Slovet, jj Kot so zapisali ob njegov snn i v časopisju, e v dobrih časih dajal kruha po 30 i tudi 40 mizarjem, sami: i zavednim slovenskim ljudem, pa tudi bratom Čehom. Da je tako I/impretova tovarna bila zanesljiva opora novo ustanovljenega Sokolskefia društva, narodne godbe in vobče slovenske fronte proti prodirajočemu raznarodovanju.'" Vendar pa je M tu Ji ta obrat žrtev gospodarske krize. Razen Jožeta |e imel oče še enega sina, Jožctovega polbral Pranra Ravljena, ki se je rodil 10. 10. 1902 v Šoštanju Sicer ni živel 7 niirr i se pa v starosti 22 let prršel učit k očetu m zarskega poklica, v času očetove smrl pa je b"l dodeljen orožnišk iluzbi na Gorenjskem AS 1405, Osebni fond Jožeta Lampreta, osebni dokumenti proSnja za odvezo od i/obienja in dokumenti v zvezi s leni, l.c. l.ae. 10 Proslavo ob stoti obletnici rojstva Jožeta Lampreta sla lli januarja 2003 organizirala krajemi odbor ZB NOV ŠoStanj in pododbor Xl\ divizije v Pomu kulture v ŠoSlanjti. O Življenju in delu roiaka sta govorili dr Vekoslav Grm:£ m general Ivan DolniCar. predsednik ZZ13 NOU Slovenije in l,ani))reU>v so-borec v XIV diviziji. ARS, eddelek III. l-ranc Ravlien ~ oiebru dojjc n.. mikrofilmu. Jože Lampret (1903-J969) V družin" n bilo prav veliko sloge med materjo : očetom. Jože ie bil zelo navezan na mamo, ki je bila zelo verna ženica. Ker jc zmanjkovalo sredstev za vsakdanje življcnie, saj |e oče ves denat vlagal v podjetje, sla Jože 111 mama med prvo svetovno vojno hodila delat h kmetom na dnino, da ie mama preživela sebe in sina ednea. Bil ie večkrat lačen kot sit, vendar ga ■>; man a znala potolažiti.4 V Šoštanju ic bila nemška in slovenska šola, Jože - v otroških lotih so ga klicali Pepček - je kot sin zavedmh Slovencev hodil v slovensko šolo i slovensko telovadno društvo. Kot fantič c tuj j íninist ¡ral v domači farni in podružnicivh cerkvah. V letih od 1917 do 1^24 jc Jože obiskoval celjsko gimnazijo. V pisal se je v d: sško društvo Liizor, ki jo bito naklon :no delavskim gibaniem. lani krožka so hodi1 ta tečaje, k jih je prirejata Zadružna zveza, organizirali debatne krožke, razpravljal; o socialnem in nacionalnem vprašanju ter študirali literaturo, posebej dela p;scev iz kroga krščanskega socializma, na pi ner Janeza Evangelista Kreka in kmalu tudi marksizma. Marija Dornik, Duhovnik in revolucionar Nckai postaj na življenjski poli Jozcla Lampreta. Goret 10-11, letnik XIII, 1990, str, 912 945, Članki in razprave ARHIVI 26 (2003), št. 1 Ljuba DORNIK ŠUBELJ: Osebni fond Jožeta Lampreta (1903-1969), str. 153-160 155 Prebirali so dnevni tisk in zlasti delavske tednike Glas svobode, Borbo, Delavsko pravico, in pisali članke vanje. Povezovali so se z levičarsko usmerjenimi študenti v Ljubljani, od njih pa so potem dobivali literaturo. V šolskem letu 1923/24 je preko Staneta Kraševca vzpostavil stik s študenti marksisti v Ljubljani. V teh krogih je tedaj potekala razprava o pojmih evangelsko krščanstvo in marksizem, h kateremu se je Jože vse bolj nagibal. Drugo pomembno vprašanje je bilo vprašanje razmerja med jugoslovanstvom in slovenstvom. Pri tem je bil Jože odločno na stališču slovenstva. Ko je oktobra 1924 kot novinar spremljal proces na celjskem sodišču, v katerem so sodili rudarjem, obtoženim zaradi spopada z Orjuno 1. julija 1924, je na podlagi njegovih stenografskih zapiskov s sodišča kmalu izšla knjiga Prvi junij. Bila je takoj zaplenjena. Ko pa se je nekaj pozneje udeležil predvolilnega zborovanja v Smarjeti pri Rimskih Toplicah so ga izključili iz vseh gimnazij v Sloveniji.5 Tako je sedmivin osmi razred dokončal na srbski gimnaziji v Cupriji in tam tudi maturiral. V šolskem letu 1925/26 seje vpisal na pravno fakulteto v Ljubljani, po dveh semestrih študija pa na teološko v Mariboru. S tem je izpolnil svoji materi največjo željo. S študijskimi dokumenti - indeksom predavanj juridične fakultete - se tudi začenja osebni fond Jožeta Lampreta. Uredilajn popisala gaje oktobra 1993 Danijela Juričic Cargo. Obsega 11 tehničnih enot, v katerih so med osebnimi dokumenti tudi v uvodu omenjena prošnja za odvezo od izobčenja in dokumenti v zvezi s tem.6 Anketni listič za duhovnike, ki ga je svoje-ročno izpolnil, je najbolj jedrnato opisano njegovo službovanje. Mašniško posvečenje je prejel v Mariboru 13. 7. 1930. Inkardiran je bil v la-vantinsko škofijo; tuje služboval v Sv. Trojici v Halozah od leta 1931 do 1933, v Žetalah od 1933 do 1936, v Ribnici na Pohorju od 1936 do 1937, v Sv. Juriju v Slovenskih goricah od 1937 do 1938 in v Smiklavžu pri Slovenj Gradcu od 1938 do 1940. V rubriki "Kraji in doba med okupacijo" je navedel takole: od 18. 2. 1940 do 15. 9. 1943 v Senjski škofiji, od 28. 9. 1943 do 15. 5. 1945 verski referent XIV. udarne divizije NOV in POJ, sedaj tajnik verske komisije. Naslov v juniju 1948: Verska komisija pri predsedstvu vlade LRS, Zupančičeva 1 ? Te zelo skope biografske podatke bi nekoliko osvetlila. Že iz navedbe krajev, v katerih je služboval je videti, daje deloval v najrevnejših delih SV Slovenije. Tako je o razmerah v eni od svojih župnij tudi pisal. Članek "Materialno duhova struktura župnije Ribnica na Pohorju", kije Jože Lampret, Upornik iz ljubezni, GO ZZB Slovenije, 2003. AS 1405, Osebni fond Jožeta Lampreta, uredila in popisala Daniela Juričič Čargo. AS 1405, t.e. 1, a.e. 4, osebni dokumenti. bil objavljen v reviji Dejanje leta 1938, opisuje posestne razmere v statističnem prikazu, koliko je vseh učencev v župniji in koliko od teh biva v enosobnih stanovanjih in znotraj tega, koliko otrok sploh lahko spi samih. Na podlagi družbenega izvora je opredeljeval učni uspeh šolarjev, prehrano, telesno zaposlitev in poroke v dobi 15 let, na podlagi tega pa je sklepal o moralni ravni prebivalstva v Ribnici, Zaključuje s pregledom izobraževanja, gospodarske samopomoči in politične usmerjenosti in tiska.8 Njegova najljubša fara je bila Smiklavž pri Slovenj Gradcu. V pridigah, ki so jih sicer hodili poslušati od blizu in daleč, je zelo rad razlagal ljudem, da so imeli prvi kristjani enak nauk kot komunisti, skrbeli so drug za drugega. Kot privrženec Kmečko-delavskega gibanja, ki je kasneje preraslo v Zvezo delovnega ljudstva Slovenije je edini v Mislinjski dolini podpisal razglas "Kaj hočemo", natisnjen ilegalno. Oblast je takrat preganjala tako podpisnike kot tiste, ki so razglas širili. Priprli so tudi Jožeta Lampreta in ga odpeljali v Ljubljanske zapore. Po dvanajstih dneh so jih izpustili.9 Za Lampreta pa to ni bila edina kazen. Zaradi podpisa razglasa, ki gaje sestavil komunist Franc Leskošek in ga ni hotel preklicati, ga je la-vantinski škof Tomažič, njegov predstojnik, poklical na pogovor. Na njegovo zahtevo so ga orožniki izgnali iz Dravske banovine. Postal je izgnanec, ni imel več službe, ne dela, ne domovine. Vključitev v narodnoosvobodilno gibanje je prav tako sam popisal v vprašalniku za nosilce spomenice 1941. Že oktobra 1941 je začel aktivno delati s prvimi partizanskimi edinicami, ki so se ustanovile v Skarah pri Otočcu, Tu se je povezal z Aleksičem, Stipetom Ugarkovičem Ninom in drugimi. V Liki je ostal do leta 1943. Leta 1941 so ga italijanske okupacijske oblasti zaprle, iz zapora pa je prišel tako, da so ga zamenjali za nekega italijanskega oficirja. Po izpustu iz zapora je deloval kot aktivist na terenu - bil je član NOO v kraju Bilogu. Po kapitulaciji Italije je odšel v Slovenijo v XIV. divizijo. Na vprašanje št. 21, iz kakšnih razlogov še do tedaj ni prejel spomenice 1941, je prostodušno napisal "Mislil sem, da imajo do nje pravico samo borci NOV in POJ."10 Na poti iz Hrvaške v Slovenijo je zaprisegel Rabsko brigado. To je bilo prvič, daje duhovnik zaprisegel vojaško enoto. Štela je 1700 inter- Jože Lampret, napredni slovenski duhovnik in revolucionar občinski odbor ZZB NOV Velenje 1981, str. 25-37. 9 AS 1473, Policijski komisariat v Mariboru, Predvojne evidenčne pole s fotografijami. J. Lampret je bil fotografiran in dak-tiloskopiran 22. 11. 1939. S popisne pole je tudi razvidno njegovo znanje tujih jezikov, saj je govoril slovensko, nemško francosko in latinsko. 10 ARS, oddelek I, Jože Lampret. 156 Članki in razprave ARHIVI 26 (2003), št. 1 Ljuba DORNIK ŠUBELJ: Osebni fond Jožeta Lampreta (1903-1969), str. 153-160 nirancev, ki so se vanjo vključili po kapitulaciji Italije. Zaprti so bili v italijanskem koncentracijskem taborišču na Rabu. Brigada je bila kasneje razformirana, saj so bili borci zaradi trpljenja v taborišču nesposobni za daljše pohode. Marsikateri pa je bil kasneje vključen v druge partizanske enote.11 Pot XIV. divizije na Štajersko, ki se je je kot verski referent udeležil tudi Jože Lampret je bila ne le naporna, ampak je zahtevala tudi mnogo človeških žrtev. Brigada seje na poti zmanjšala za polovico, toliko je bilo izgub. Jože Lampret je v njej deloval ne le kot duhovnik ampak tudi kot član kulturniške skupine skupaj s pesnikom Kajuhom, plesalko Brino, ki so ji v globokem snegu pomrznile noge, skladateljem Špikom in drugimi. Njegovo fotografijo, ki jo je posnel Petek, kako nosi ranjence na Paškem Kozjaku, so našli po osvoboditvi v uredništvu Štajerskega gospodarja z nemškim podnapisom "Der Banditenpfarrer Lampret mit XIV. Division der Banditen auf der Flucht in Februar 1944." Zal pa je bil ta del partizanskega življenja za Lampreta usoden iz dveh razlogov. Na eni strani cerkvene oblasti za njegovo duhovniško delo med partizani niso pokazale razumevanja. O tem sem pisala že v uvodu, več pa nekoliko kasneje. Se bolj boleče kot to pa so bile insinuacije Lampretovih soborcev, partizanov, kot lahko izvemo iz njegove uradne korespondence. V njej je med drugimi tudi pismo Viktorja Avblja, med vojno visokega funkcionarja XIV. divizije, ki gaje pisal Franciju Strletu 1. 2. 1914 v zvezi s člankom "Kako je padel Kajuh" v 12. številki revije Borec leta 1963. V njem poziva avtorja, naj popravi krivico, ki jo je storil Jožetu Lampretu, ko je na podlagi nekaterih navajanj napisal, daje dobil dovoljenje oblasti divizije, da si pri nekih faranih v Smiklavžu poišče skrivališče, da je nagovarjal Kajuha, da stori enako in da je Lampret s svojim odhodom napovedal razkroj kulturno-umetniške skupine. Viktor Avbelj kot eden od odgovornih oseb pri pohodu trdi, da to ni res. Štab divizije je dal Lampretu dovoljenje, da naveže stik s terenom, domačini. To je bilo namreč za ostale politične delavce, ki niso bili iz teh krajev, težko. Za Lampreta. kije v tej župniji delal že pred vojno in je bil zelo priljubljen, pa je bilo razumljivo, da so ga ljudje lepo sprejeli in z njim tudi ostale borce. Za spremstvo mu je štab določil kurirja, vrniti pa se nista mogla zaradi sovražnih premikov. '1 Iz govora Ivana Dolničaija na proslavi v Šoštanju 18. 1. 2003. Z Lampretom sta se prvič srečala na Mašunu, kasneje pa kot soborca na poti XIV. divizije na Štajersko, ki je trajala en mesec, veliko pogovarjala. Od njega je zvedel, kaj pomeni socialna revolucija, česar ni zvedel od svojih predpostavljenih polit-komisarjev. V imenu organizacije ZZB NOV Slovenije se je opravičil, ker mu borci v zadnjih letih življenja niso stali ob strani. Za konec še citat iz Avbljevega pisma: "S tovarišem Lampretom sem ves čas pohoda XIV. divizije veliko govoril; moram ugotoviti, da sem ga spoštoval, še posebej zaradi njegovega zelo prisebnega zadržanja, velike požrtvovalnosti in izrednega tovarištva."12 Sam je objavil zabeležke iz svojega partizanskega dnevnika v zborniku "V nove zarje", ki gaje zbral in uredil in je izšel ob deseti obletnici Cirilmetodijskega društva katoliških duhovnikov LR Slovenije. Zaradi kazni cerkvenega izobčenja leta 1950 in prizadevanj za preklic le-tega pa Lampret ni naveden kot avtor zbornika.13 Ko se je vojna končala in se je oglasil pri svojem predpostavljenem škofu Jožefu Toma-žiču, ga je prosil za jurisdikcijo. Te sicer ni dobil, dovolil pa mu je škof maševati, pridigati in deliti zakramentov pa ni smel. Lahko bi dobil župnijo, vendar s pogojem, da ne bi politično deloval. To je bil pogoj za to, da sme v celoti opravljati svojo duhovniško službo. S tem se ni strinjal in minilo je veliko let, preden se je lahko vrnil k opravljanju duhovniškega poklica. Tako je bil od 16. maja 1945 do 31. januarja 1946 referent pri okrožnem odboru OF za Mariborsko okrožje. Od 1. februarja 1946 do 28. februarja 1947 je bil referent pri okrajnem ljudskem odboru Celje okolica. Od 1. marca 1947 do 30. aprila 1947 pa je bil referent pri komisiji za zadružništvo LRS v Ljubljani.14 Iz njegovih osebnih dokumentov lahko tudi izvemo, daje bil leta 1945 imenovan za člana pri Sodišču slovenske narodne časti, daje bil delegat glavnega odbora Rdečega križa Slovenije in član glavnega odbora SZDL Slovenije. Bil je tudi imenovan za univerzitetnega profesorja na teološki fakulteti.15 Njegovo glavno delo v času po vojni je bilo posvečeno komisiji za verska vprašanja in Ciril-metodijskemu društvu katoliških duhovnikov.16 Leta 1945 se je katoliška cerkev v Jugoslaviji znašla povsem v novih razmerah. Religija je bila v očeh nove oblasti in njene ideologije ne-znanstvena zabloda in iluzija, ki je povzročila odtujitev človeka, cerkev pa razredna sovražnica, ki bi utegnila zlorabiti verska čustva državljanov in ogroziti revolucionarno oblast. Odnose med državo in katoliško cerkvijo je izrazito negativno zaznamovalo tudi medvojno ravnanje cerkvenih oblasti, ki se niso postavile na stran odpora proti 12 AS 1405. t.e. 4 Uradna korespondenca, črke A-Ž 1945-1968. a.e. 2, Viktor Avbelj. 13 V nove zarje, Ljubljana 1959. 14 ARS, Oddelek I, Jože Lampret, potrdilo Oddelka za kadre št. 4/15. 15 AS 1405, Le. 1. 16 Tamaia Griesser - Pečar, Duhovščina med nacizmom, fašizmom in komunizmom, Cerkev na Slovenskem v 20. st., Ljubljana 2002, str. 285 do 297. Članki in razprave ARHIVI 26 (2003), št. 1 Ljuba DORNIK ŠUBELJ: Osebni fond Jožeta Lampreta (1903-1969), str. 153-160 157 okupatorju. Katoliška cerkev v Sloveniji je z lojalnostno izjavo julija 1945 res obsodila in obžalovala vsa medvojna nasilna in brezpravna dejanja, vendar se v očeh oblasti ni iznebila krivde. Spor je poglobila tudi nepopustljivost katoliške cerkve do novega družbenega reda v Jugoslaviji, saj je s papežem Pijem XII, na čelu zavračala sodelovanje katoličanov s socializmom in komunizmom. Poleg tega so jugoslovanske oblasti menile, da Vatikan služi zgolj italijanskim interesom in da domača duhovščina, navezana na Vatikan, ne premore dovolj patriotizma, različne religije v večnacionalni državi pa naj bi sejale mržnjo med narodi.17 Oblast se je odločila za postopno ateizacijo družbe, saj je na eni strani dovoljevala verske obrede, da ne bi odvrnila od sebe vernih množic, na drugi pa je omejevala verouk in izobraževanje duhovnikov ter okrepila ateistično vzgojo otrok in mladine v šolah. Precej ostreje je nastopila proti duhovščini. S sodnimi procesi, med katerimi je bil najbolj spektakularen in mednarodno odmeven proces proti zagrebškemu nadškofu Stepincu jeseni leta 1946, v Sloveniji pa proces proti ljubljanskemu škofu Rožmanu, je obračunavala z opozicijo, v javnosti pa ustvarjala pro-ticerkveno razpoloženje. Precej strpnejša je bila oblast do duhovnikov, organiziranih v duhovniških društvih. Prek njih je skušala vzpostaviti nadzor nad duhovščino, predvsem pa jo odvrniti od vrha katoliške cerkve in Vatikana.1® Kljub temu duhovniškim društvom niso priznavali nikakršne politične veljave, saj so bila v njihovih očeh "samo vprašanje notranjega razkrajanja cerkve in hierarhije".1^ Članstvo v duhovniških društvih je bilo povezano tudi z marsikatero ugodnostjo, zlasti s socialnim in zdravstvenim zavarovanjem duhovnikov, pravico do poučevanja verouka v šolah, denarno pomočjo za obnovo cerkva. Od tega pa je bila odvisna celo izpustitev duhovnikov iz zapora. Prvo duhovniško društvo je začelo delovati v Istri 1948. leta, septembra pa je bilo v Sloveniji ustanovljeno Cirilmetodijsko društvo katoliških duhovnikov. Do leta 1952 je zajelo približno polovico slovenske duhovščine, vendar se je članstvo že naslednje leto začelo osipati. 17 Mateja Režek, Država in katoliška cerkev v Jugoslaviji (19451966), objavljeno v zborniku Država in cerkev, SAZU Razprave 18 Ljubljana 2002, str. 309-320. 1 R Mateja Režek "Vprašanje svobode vere je vprašanje osvoboditve cerkve od Vatikana" Odnosi med državo in katoliško cerkvijo v letih 1949-1954. Zgodovinski Časopis, let. 53, 1999, št. 3, str. 367-390. 19 Darinka Drnovšek, Zapisniki politbiroja CK KPS / ZKS 1945- 1954, Arhivsko društvo Slovenije, Viri št. 15, Ljubljana 2000, str. 211 213. Ker skoraj tretjino osebnega fonda Jožeta Lampreta sestavlja gradivo Cirilmetodijskega društva katoliških duhovnikov podajam pregled naslovov, ki so kot arhivske enote: Pravila CMD, Članstvo CMD, Zapisniki sej odborov in komisij CMD, Občni zbori CMD, Delovanje pokrajinskih in okrajnih odborov CMD, Resolucije in okrožnice, Poročila o delovanju CMD, Anketa 1958, Tečaji CMD, Založniška dejavnost CMD, Nova pot - glasilo CMD, Gradivo študijsko dokumentacijske komisije pri GO CMD, Kulturna in izobraževalna dejavnost CMD in sodelovanje z duhovniki in društvi v drugih jugoslovanskih republikah in korespondenca CMD.20 Posebno enoto predstavlja Zadruga katoliških duhovnikov. Vatikan je v duhovniških društvih videl zasnovo nacionalne cerkve, zato je proti njim ostro nastopil. Jugoslovanski škofje so 26. aprila 1950 razglasili članstvo v društvih za nezaželeno oziroma "non expedit", tej odločitvi pa je Vatikan avgusta 1950 pritaknil po opominu še eksko-munikacijo predsednika CMD Antona Bajta in pobudnika ustanovitve društva Jožeta Lampreta.21 Jugoslovanska vlada je ravnanje Vatikana razumela kot vmešavanje v notranje zadeve ter zahtevala preklic izobčenja in ukrepa "non expedit", vendar je nanj zaman čakala. Do skrajnosti so odnose med državo in katoliško cerkvijo zaostrili sklepi Jugoslovanske škofovske konference, sprejeti med 23. in 25. septembrom v Zagrebu. Škofje so z dekretom "non licet" duhovniška društva prepovedali, na maršala Tita pa naslovili pismo, v katerem so zapisali, da v lugoslaviji ni popolne verske svobode in da modus vivendi ne bo dosežen, dokler bo oblast cerkvi kratila pravice. Obstoju duhovniških društev so močno nasprotovali, češ, da skuša oblast z njimi spodkopavati versko disciplino. Zapisali so, da bodo duhovniška društva priznali, ko bodo njihova pravila v sozvočju s kanonskim pravom in ko bo cerkvenim oblastem omogočen nadzor nad njihovim delom. Posledica je bila prekinitev diplomatskih odnosov z Vatikanom leta 1952. Po sprejetju zakona o pravnem položaju verskih skupnosti je dialog med oblastjo in cerkvijo zamrl. Začela pa so se tajna pogajanja, tako da so se odnosi med lugo slavij o in Vatikanom počasi uredili. Ko je Tito decembra 1959 sprejel predstavnike CMD, med njimi tudi Jožeta Lampreta, je govoril o napredku v odnosih med državo in cerkvijo. Poudaril je, da je obnovitev diplomatskih odnosov v rokah Vatikana, jugoslovanska vlada pa si želi sožitja med državo in cerkvijo. Eden od pogojev za normalizacijo 20 AS 1405, Le.7 do Le. 11. 21 M. Režek, str. 312. 158 Članki in razprave ARHIVI 26 (2003), št. 1 Ljuba DORNIK ŠUBELJ: Osebni fond Jožeta Lampreta (1903-1969), str. 153-160 jV^viAuj {It tm ^tuLdUt d^,^ Ji jeclja, ^/mMŽV jl+tto-U&t, , ¿H*" t -k. yV prt ¡Mm, /u-u-v^Č /VŽ l^r/^&fV-i -iT , iA / '• ' .1 ~B / (j ■ j A initif iitf i^o Jki^/aviVi ¿j 3*-* / . „u i t ¡r ■ ¿hr^/tA' Cte ot*.. ¿te- diliAit'/t^nJt , ^ M***, /z&t^a*«.* ^ StJU^it f/t^i I? JtjJi&^-jl. c^Jv^t^Mp, r^ JAt&jt/^u^Jf , $¡'¿-0 /iS^t^a/? j' fi^) M^tif .(tttii^Ai A^bt^lgoM., iiuou^afi-^^t 'fiht - ¿v," 'iju^fU^o /lo-p M-*. jh-u-^/L^.^ Jt .i^, u, ¿h. TtolCo T ' -t , S-^-P^r obocnjinj f^A i /t} ^->2tL.-.^ /$rt&rxlt ^ . ^A ^ ¿o1A:L jr+^+^vo /Mi- i, ' S' ' s y ! i $ - t <*<) T" • f ifp^tr ttpJ) J/ p^iLnf-tr-^j-U. -A, i^i^p Iz osebnega fonda Jožeta Lampreta, AS 1405 Članki in razprave ARHIVI 26 (2003), št. 1 Ljuba DORNIK ŠUBELJ: Osebni fond Jožeta Lampreta (1903-1969), str. 153-160 159 .'Škofijski ordinariat ? Ljubljani It.septembra 1943. ¿tsT.Fr. Jože -Lisiflpret .raareai tav suspenaije. (iospodu Jožetu Lampre tu oiihoToiku lavantinsks škofije v J o i 1 j s i i , ¡ilasom objare v J.junij Miškam škofijskem listu iz leta 1943,stran 66 ste bili v ljubljanski škofiji suspetieHraui s, jurisdiatione et divirns.7 poletju leta 1947 ste na Bledu,ko sta bili še suspendirani .maševali an ste po kan 985,7,postali še i regularni. £ tem Vas odvsžejn-raaresiai suspenzi je,ki je bila izrečena v aiejah ljubljanske škofije.iiaarešites pa stopi v veljavo a dneffi.ko pri Ordicarij« -.avantinske škofije dobite se spregled oa i regularno rt3. Heneralai Tikar^omošni škof: X. ■ . '•■ S, ; Iz osebnega fonda Jožeta Lampreta, AS 1405 odnosov s strani države je bil tudi preklic cerkvene kazni za Jožeta Lampreta, medtem ko je cerkev za izbris kazni zahtevala od Lampreta, da opravi pokoro, predpisano po kanonskem pravu. Po dolgotrajnem vztrajanju je Lampret sprejel predpisano pokoro, ki je bila pogoj za izbris njegove cerkvene kazni izobčenja in cerkev gaje rehabilitirala. V osebnem fondu je del posvečen tudi zasebni korespondenci, V njej predstavljata največji obseg dva naslova. Dopisovanje z Zenko Sagadin oz. njena pisma Jožetu Lampretu se nanašajo na Lampretovo delo in bivanje v muzeju NOB v Srečah. Tam je pomagal urejati zbirko in občasno vodil po njej goste. Posebno rad je sprejemal šolske otroke, pa tudi fizično delal na posestvu, da je ob težkem vsakdanjem delu, ki si ga je sam nalagal, nekako pregnal temne misli in jezo v zvezi s svojo usodo.-"2 Se obsežnejša pa je korespondenca z Leopoldom Edgarjem Lavovom, pleterskim priorjem, njegovim iskrenim prijateljem, pri katerem je prebil veliko časa, mu prevajal knjigo in po letu 1966, ko je bil podpisan protokol med Jugoslavijo in Vatikanom tudi študiral cerkveno literaturo, ki so mu jo predpisali kot pogoj za preklic cerkvene kazni. Prošnje za odvezo od izobčenja so glede na datume med letoma 1948 in 1961. Med koncepti člankov in razprav je tudi njegov dnevnik, ki ga je pisal med študijem cerkvene literature v Pleterjah, ki šteje kar pet blokov, nanje si je izpisoval iz predpisanih besedil, kar kaže, kako resno je vzel zadano nalogo.24 22 AS 1405, t.e. 3, a.e. 101. Ženka Sagadin. 23 AS 1405, t.e. 3, a.e. 67. Leopold Josip EdgarLavov. 24 AS 1405 t.e. 2, a.e. Koncepti Člankov in razprav. 160 Članki in razprave ARHIVI 26 (2003), št. 1 Ljuba DORNIK ŠUBELJ: Osebni fond Jožeta Lampreta (1903-1969), str. 153-160 Iz osebnega fonda Jožeta Lampreta, AS 1405 Ljubljsflis, dna 12.staran. 136« r"wrmi.*Ei gpepod Isgr» .iatca T o * k JjubijaoSii škof Sokrat Anion Bajt ai j» pffijpcflrsdOTal, ¡Jsa ste bili U&» ljubeznivi in ¿te * peticiji, si ste jo iarofiili Br, Km-oiljski Jeosgrefipoiji, prosili m odvezo od »sskasauikaslj« tudi zaas. Sa to pleatesiita ¿»Janja in gasio ic-šiisiske ljubega! t« fm, gmsviiSesji, aajteplais ssaSivaljiij«®. furjeaita si, da ai j# odslej asieslikc! lažje precflia-ti te strogo isaaeis, ki u«a ai jo aaaapal s ta«, da sm m % ostali «i sabrsti irud.il m ust=o?cvitev iiiiilaetodi^Sijs^ draitro ka-tolifiaiJi auMmiko* LM, a se a OiStšdinl dtaaovsiarii dntAtvi r FL3J» mi «roj sadin toidi i« prisad«?« ti ksp n ?&> reaaarjs asd Katolik® Ber.^ij® in Ij&inka oblastje. V aavesti, d« s®s jm&sl pri fas, ppMBTižsr.i, raz?j-sww«s3*» s® Vasi nsulonjrav lam, str. 35. ° IVav tam, str. 35 da jO iztrga 'iz dosedanjega pasivnega, mrtvega življenja, ki je žalostna dediščine temne preteklost. vseli narodov in ne njena osebna krivda", dajo "/budi" , i "zrevolucionira tei da jo povedo "v borbo za resnico in pravico", da bo ?udj slovenska ženska postala enakopravna soustvarjalci ' političnega iij družbenega obrabi družbe" Vendar pa si ženske nikakor nc bi smele domišljati, da j« njihova organi zacija v kakršnem koli smislu oblastna organizacija- "Da smo si na jasnem da SPŽZ tore: pi narodna oblast niti nc nikak odbor narodove oblasti, b mora vir, ki bo žene vzgajal m jii; usposabljal zato, da jilj bo OP taiiko uporabljala kot sposobne ljudi za vzpostavitev tc oblasti."31 Slovenski politični voditelj so torej od SPZZ pričakovali, da bo ženske spndbudila k podpiranju NOG, hkrati pa naj bi Ijilj tako poli',čno vzgojila, da bodo sposobne tako med vojno kot tudi po njej delovati v organih nove oblasti. Očilno pa so članice SPZZ pokazale precej več samo niciativnosti kot so pričakovali njihovi voditelji.32 Iz pisma centralnega komiteja (CK) KPJ i/januarja 1944 jc namreč jasno vidi»x da jugoslovansko partiisko vodstvo z delom APZ ni bilo zadovoljno. Očitalo j je željo po vzpostavitvi močne, centralizirane in neodvisne ženske organizacije, ki naj hi se kazala v preveč samosloinem delu s pomočjo lastnega "aparata pisarn, inštruktorjev itj funkcionark" Nižji odbori AFZj naj bi se čutu bolj odgovorne svojim nadrejenim organom kot pa lokalnim narodnoosvobodilnim odborom ii: odborom OF, komu-nistke noj oi začele oblikovan jtekakšne ženske partijske aktive, v okviru AFŽ pa ustanavljati partijske cclicc. Vse to naj bi povzročilo razvoj fer nisličnih tendenc i izločitev ženskega gibanja iz ostalega ppliiičnega življenja Zato |e CK KPJ opozonl AFZ, daje njena glavna naloga "zbrati n aktivb.irati ženske v občenarodno osvobodilno fronto, pomagat! jim v njihovem poii'.ičncm dvigam i s piljenj! da zavzamejo svoje mesto v obči osvobodi ni borb skupaj z moškimi". Za takšno delo pa na ne ' ■ bile potrebne niKakršne. l lne in stalne organizacijske obliKe Odboi AFZ naj 1 služili le agita.iijskc-pro-pagandnemu delu med poHično pasivn a! diugače mislečimi, njene funkcionarkc naj ne bi b le predstavnico žensk v NOG, ampak le aktivistke narudnoosvnbod lne fronte za vključevanje žensk v NOG, partija pa naj bi prevzeli1 strog nadzor nad delom ženske organizai ijr\33 Marca 1944 je tudi slovensko pur-^ko vodstvo pnsialo okroži co s podobnimi navoc: j vsem ¿P. Prav lam. str 35-30. Prav lam str 37. 12 Izjava Micc šlander, Ljubljana 27 september 1957, v: Slo venke v NOH II 1, sir. 539. Ev Pismo Ck KPJ vsem Sjžjiiu pariijsKim komilcicni o napakah v AFŽ januar 1944 v. Slovenke v NOB 111 str. 521-523. Članki in razprave 166 ARHIVI 26 (2003), št. 1 Mateja JERAJ: Komunisti£na partija, Antifašistična fronta žensk in uresničevanje ženske enakopravnosti..., str. 161-178 oblastnim in okrožnim komitejem KPS.34 Glavni odbor SPŽZ je samokritično priznal vse očitane napake, dovolil si je le izraziti mnenje, da sta "ilegalnim prilikam in množičnemu pridobivanju prav ta samostojnost organizacije in njena organizacijska trdnost veliko pripomogli k tolikšnemu razmahu".35 Izvedena je bila reorganizacija SPŽZ, po kateri so morale biti aktivistke ženske organizacije obvezno tudi članice partijskih celic ali komitejev, narodnoosvobodilnih odborov ali odborov OF, Vse naloge, povezane z ženskimi vprašanji, so lahko opravljale le v sklopu teh organov, ki so jim bile tudi odgovorne. Tak način dela naj bi omogočil enakopravno vključitev žensk v politično življenje in najuspešneje "porazil zastarele nazore poedinih mož", ki so še nasprotovali enakovrednemu ženskemu sodelovanju.36 Verjetneje pa je, da so bila takšna stališča več ali manj tudi posledica v partijskih vrstah splošno razširjenega strahu pred feminizmom, kot je vidno iz prispevka Zime Vrščaj-Holly, ki je izšel aprila 1944 v Naši ženi: "Ponekod je bil celo slučaj, da so odbori SPŽZ nezdravo tekmovali z odbori OF. To ni bilo zdravo tekmovanje, to je bilo neumestno, škodljivo, ljubosumno tekmovanje, ki ne rodi dobrega sadu. Namesto da bi naša organizacija krepila OF s tem, da bi ji predajala zgrajene kadre - kar je ena njenih nalog - je čuvala te kadre zase, češ videli boste, kaj premoremo žene. Nastala je resna nevarnost, da bi naša organizacija zašla v feministično organizacijo, to je organizacijo, ki zasleduje ženske cilje v meščanskem smislu, ločeno od ciljev vsega naroda ..,".37 Ni znano, ali se je vodstvo SPŽZ brez vsakega ugovora podredilo zahtevam partij skega vodstva, vsekakor pa podobnih pritožb do konca vojne ni bilo več, V zadnjih mesecih pred zlomom Hitlerjeve Nemčije so se začele intenzivne priprave na povojno življenje. Vodstvo SPŽZ je ženskam zagotavljalo, da bodo imele v novi državi možnost uveljaviti svoj vpliv v političnem življenju: "Osvobodilna fronta je poklicala in znova kliče slovensko mater v javno življenje. Kliče jo kot pomočnico pri graditvi naše narodne oblasti, kliče jo kot aktivistko v naše politične odbore. Ne kliče jo samo kot človeka, ki naj v časih, ko se nahajajo na frontah očetje in sinovi, nadomesti njihove sile pri domačem delu in pri delu v 34 Okrožnica CK KPS z dne 19. marca 1944 o napakih pri delu SPŽZ, v: Slovenke v NOB D-l, str, 523-524. 35 AS 1664, GO SPŽZ, Škatla 1, okrožnica GO SPŽZ o reorganizaciji SPŽZ z dne 22. 3. 1944. 36 Prav tam. 37 Članek Zime Vrščaj o odpravljanju odklonov v SPŽZ, Naša žena, št. 3, april 1944, v: Slovenke v NOB E-l, str. 524-525. Glej tudi: Barbara Jančar Webster, Women in Yugoslav tional Liberation Movement, v: Sabrina Ramet, Gender Politics in the Western Balcans, The Pennsylvania State University 1999, str. 78-82. narodno osvobodilnih in političnih odborih. Res je, da jo v tem času kliče predvsem zato, da prevzame v tej vojni breme zaledja na svoje rame. Toda, ko je Osvobodilna fronta poklicala ženo v javno življenje, je mislila pri tem več. Mislila je, da žena v javnem življenju ostane tudi takrat, ko bodo možje že doma in ko bodo lahko vse svoje sile posvetili obnovi naše domovine in urejanju našega bodočega življenja."38 Vendar pa so se nekatere njegove članice že od začetka dobro zavedale, kako se utegne prav kmalu zgoditi, da bodo tudi oblastni organi nove države pozabili na uresničevanje interesov žena in mater. Ta trditev vsekakor velja za Heleno Puhar, ki je že na ustanovnem kongresu slovenske ženske organizacije opozarjala: "... kakršno oblast si bomo zgradile, kolikor bomo tudi žene na oblast vplivale, toliko bo pač ona v resnici zgrajena prav za naše ženske koristi. Gotovo je, da če bomo pustile, da jo bodo zgradili brez našega sodelovanja, bo zgrajena brez ozira na posebne potrebe žena v narodu."39 Pa vendar je v izrednih razmerah svetovne vojne, ko nihče ni vedel, kaj mu bo prinesel jutrišnji dan, marsikdo pozabil na tradicionalne navade in ženskim pravicam naklonjeno razpoloženje je bilo dokaj razširjeno. Ženske so že pred koncem vojne dobile volilno pravico,40 lahko so postale sodnice civilnih in vojaških sodišč ipd.4' Tudi socialna usmerjenost nastajajoče države je bila ženskam v korist. Novi oblastni organi so že v vojnem času izvedli prve ukrepe za zaščito mater in otrok.42 Kaj pa 38 AS 1664, GO SPŽZ, Pismo GO SPŽZ za Slovenijo pokrajinskemu odboru SPŽZ za Primorsko z dne 17. januarja 1945. 39 Organizacijski referat Helene Puhar na I. kongresu SPŽZ, Slovenke v NOB E-l, str. 37. 40 Februarja 1942 so ženske s tako imenovanimi fočanskimi predpisi dobile volilno pravico, 17. maja 1942 pa je izvršni odbor (IO) OF Slovenije izdal odlok o razpisu volitev v na rodnoosvobodilne odbore na partizanskem svobodnem ozemlju, ki je določal, da imajo aktivno in pasivno volilno pravico vse osebe od dopolnjenega 18. leta starosti "brez razlike spola", ki prebivajo na območju terenskega odbora OF. (Tone Ferenc, Ženske in volilna pravica, v: Naše žene volijo, Ljubljana 1999, str. 64.) Na zasedanju odposlancev slovenskega naroda v Kočevju oktobra 1943 je bilo v 120-čtanski slovenski narodnoosvobodilni odbor (SNOO) izvoljenih tudi 12 žensk; tako so slovenske ženske prvič vstopile v parlamentarno življenje. (Vida Deželak-Barič, Vloga in položaj žensk v narodnoosvobodilnem boju in revoluciji 1941-1945, v: Naše žene volijo, Ljubljana 1999, str. 39.) 41 Članek Jerneja Stanteta o enakopravnosti žena v sodstvu, Slovenski poročevalec, 19, februarja 1945, v: Slovenke v narodnoosvobodilnem boju II-2, Zbornik dokumentov, člankov in spominov, Ljubljana 1970, str. 1276-1277. (Odslej Slovenke v NOB n-2.) 42 Prvi zakonski predpisi, ki so zagotavljali socialno zaščito materam, otrokom in mladini, so izšli že ob koncu leta 1944: odlok o ustanovitvi začasnega socialnega sveta za varstvo mater, otrok in mladine z dne 1. decembra 1944 (Izdan pod št. 148 v Beogradu, Uradni list Demokratične federativne Jugoslavije Članki in razprave ARHIVI 26 (2003), št. 1 167 Mateja JERAJ: Komunistična partija, AntifaSistična fronta žensk in uresničevanje ženske enakopravnosti... str. 161-178 kasneje, ko seje življenje vrnilo na stare tire, ko je minilo prvo navdušenje ob zmagi nad nasprotniki in ko je spomin na tovariško sodelovanje moških in žensk v nevarnih vojnih časih postopoma bledel? Takoj po osvoboditvi najbrž ni bilo malo takšnih, ki so pričakovale, da jim bo nova država omogočila bistveno drugačen, dejavnejši in bolj ustvarjalen način življenja, kot pa so ga imele v prvi Jugoslaviji. Junija 1945, na prvem povojnem kongresu slovenske ženske organizacije, ki se je tedaj preimenovala v AFŽ Slovenije (AFZS), jih je Helena Puhar takole spodbujala: "Žena, mati ali dekle v letih naše borbe, ki se jo je žena prav tako kot mož udeležila, ni zaradi tega izgubila nič, kar je v njej vrednega. Žene zaradi svoje borbenosti in zaradi svoje politične aktivnosti nismo izgubile nič, kar predstavlja žensko človečnost. Nasprotno! Žene, ki so bile v tem boju vseskozi aktivne, so na tej človečnosti samo še pridobile. Predvsem pa smo žene postale svobodni ljudje, s svojimi možmi vred soodločamo o vsem, kar zadeva naše javno in zasebno življenje. Soustvarjamo na vseh področjih, z možmi vred postavljamo nove zakone in izvršujemo velike načrte. Da. Predvsem pa tvorimo, pomagamo uresničiti tisto največje, tisti najgloblji smisel vse borbe. Pomagamo uresničiti delovno skupnost novega življenja poštenih in dobrih ljudi. Nič vrednega nismo izgubile. Otresle pa smo se vsega, kar je bilo navlake, kar je bilo nepotrebnega, slabega v nas; otresle smo se zavesti podrejenosti v družbi, občutka manjvrednosti pred moškimi, napačne sramežljivosti v javnem delovanju in strahu pred življenjem. Take, kot smo iz te borbe žene izšle, smemo samozavestno stopiti na pot novega dela za ohranitev in za dvig in dokončno uresničenje Združene Slovenije v federativni Jugoslaviji pod vodstvom njega, ki nam je vseskozi kazal pot, pod vodstvom našega Tita!"43 Pa ni bilo povsem tako. Ustava socialistične jugoslovanske države z dne 31. januarja 194644 je sicer po vzoru sovjetske ustave iz leta 193645 (DFJ) št. 3/45), odlok o organizaciji skupinskih otroških domov in zaokroženih otroških naselbin z dne 8. decembra 1944 (Izdan pod št. 273 v Beogradu, Uradni list DFJ št. 3/45), Odlok o ustanovitvi sveta za zaščito mater, otrok in mladine z dne 6. februarja 1945 pa je določal ustanovitev sveta za zaščito mater, otrok in mladine v novi državi, "da se doseže čim ožje sodelovanje in koordinacija pri izvajanju celotnega socialnega, zdravstvenega in moralnega varstva mater, otrok in mladine" (Uradni list DFJ št. 8/45). 43 Naša žena, št. 4-5, april - maj 1945, Iz referata tovarišice Helene Puhaijeve o politično organizacijskem delu Antifa-šistične fronte žena Slovenije v času od L do II. kongresa, str. 63-64. 44 Uradni list FLRJ št. 10/46. 45 Tudi tako imenovana Stalinova ustava je določala enakoprav- nost žensk na vseh področjih gospodarskega, državnega, kul- turnega in družbenopolitičnega življenja. Ženskam je zagotav- zagotovila ženskam enakopravnost "na vseh področjih državnega, gospodarskega v in družbenopolitičnega življenja" (24, člen). Ženske so dobile volilno pravico (23, člen), pravico do enakega plačila za enako delo, do posebne zaščite v delovnem odnosu (24. člen), dostop do vseh javnih služb (33. člen) in enakopraven položaj v izobraževalnem sistemu (38, člen). Toda kakor se je pokazalo že v Sovjetski zvezi, je črka zakona žensko enakopravnost le omogočala, uresničiti je ni mogla. V enopartijski državi, v kateri je KP vodila vse politično in ekonomsko dogajanje, je bilo povsem razumljivo, da je partijsko vodstvo skušalo vplivati tudi na način uresničevanja enakopravnosti žensk. Kako pa si je predstavljalo to enakopravnost in kaj je od nje pričakovalo? Boris Kidrič, eden vodilnih jugoslovanskih politikov in predsednik prve slovenske vlade, je ženskam takole govoril: "Nadaljnji razvoj vsake pravice, ki si jo pribori ljudstvo, je odvisen od tega, kako jo ljudstvo uporablja, kako ljudstvo po njej posega, kako se ljudstvo usposablja, da se od nje okoristi v celoti. Isto velja za žensko enakopravnost. Danes ni več vprašanje ali ženi priznavamo enakopravnost ali ne. Žena si je enakopravnost izbojevala. To je dejstvo, ki ga ne more nihče več izbrisati. Danes gre za nadaljnji razvoj naše žene kot - državljanke. V čim večji meri bo naša žena posegla po pravicah, ki si jih je izbojevala v trdi narodno osvobodilni borbi, čim večja bo njena udeležba v politični organizaciji in organih oblasti, čim več novih, doslej zanemarjenih kadrov bo zraslo, tem uspešnejši bo razvoj naše žene, žene državljanke,"46 Čeprav je bila ženska enakopravnost neločljiv sestavni del vseh na marksizmu in leninizmu temelječih gibanj in jo je tudi KPJ že kmalu po ustanovitvi zapisala v svoj program, pa je tako jugoslovansko kot slovensko politično vodstvo neutrudno izjavljalo, da so ženske dobile enakopravnost le zato, ker so si jo zaslužile s sodelovanjem v narodnoosvobodilnem boju in revoluciji.47 Takšno stališče je sicer mogoče razumeti kot pohvalo in priznanje. V državi, v kateri ženske niso dobile enakopravnosti po parlamentarni poti, ampak z revolucijo, pa se je zlahka uveljavilo mnenje, da morajo ženske vedno znova dokazovati, da si določeno pravico zares zaslužijo. Po načelu, da iz pravic izhajajo tudi obveznosti, so politični voditelji ženske vedno znova opozarjali: "Izbojevana enakopravnost ljala enake pravice do dela, plačila, dopusta, socialnega zavarovanja in izobraževanja, interese mater in otrok pa je država ščitila s plačanim porodniškim dopustom in s široko organizirano mrežo porodnišnic, otroških jasli in vrtcev. (Povzeto po: Sovjetsko radno pravo, V redakciji N.G. Aleksandrova in D.M. Genkina, Vesnik rada, Beograd 1948, str. 245.) 46 Boris Kidrič, Pravica in njena uporaba, v: Naša žena, št. 6/7, leto 1945, str. 104. 47 Prav tam, str. 103-104. Članki in razprave 168 ARHIVI 26 (2003), št. 1 Mateja JERAJ: Komunistična partija, Antifašistična fronta žensk in uresničevanje ženske enakopravnosti.... str. 161-178 vam nalaga velike dolžnosti".48 Dolžnosti pa je seveda določalo partijsko vodstvo v skladu s trenutnimi potrebami notranje in zunanje politike. Čeprav so se naloge žensk z leti spreminjale, pa so vse vodile k istemu cilju - k oblikovanju "nove ženske", ki naj bi bila vse tisto, kar se je od nje običajno pričakovalo - skrbna mati, žena in gospodinja, zraven pa še veliko več - lojalna novi oblasti, socialno čuteča, zaposlena, izobražena in politično dejavna. V prostoru, v katerem so bile stare, patriarhalne vrednote močno zakoreninjene, pa ni bilo mogoče pričakovati, da se bodo moški brez odpora sprijaznili z drugačno vlogo svojih žena in hčerk, pa tudi velik del žensk se z novimi nalogami ni hotel ali pa ni znal spoprijeti. Zato jih je bilo treba najprej vzgojiti v duhu socializma. Skrb za vzgojo državljanov pa je partijsko vodstvo tako med vojno kot tudi kasneje zaupalo t. i. množičnim oziroma družbenopolitičnim organizacijam, ki naj bi pomagale partiji pri oblikovanju "novega človeka". Čeprav je že Lenin poudarjal, daje treba "prevzgojiti" tudi moške,50 pa so tako jugoslovanski kot slovenski komunisti menili, da je treba politično vzgajati predvsem ženske, še zlasti tiste, ki so bile nezaposlene, slabo izobražene in nerazgledane ter se za javne zadeve dotlej niso zanimale. Za "prevzgojo" žensk so bile sicer zadolžene tudi mladinske in sindikalne organizacije ter OF, ki pa se v tem času za ženska vprašanja niso preveč zanimale.51 Tako je bilo oboje, politična vzgoja žensk in skrb za njihov enakopraven položaj v družbi, večinoma prepuščeno le AFZS, ki je bila po drugi svetovni vojni edina ženska organizacija v Sloveniji, saj se je nova oblast že leta 1945 odločila razpustiti AO Govor predsednika Narodne vlade Slovenije Borisa Kidriča na drugem kongresu AFŽ Slovenije v Ljubljani, v: Naša žena, št. 4-5, Ljubljana 1945, str.48. 49 Ko je Tito govoril o nujnosti sodelovanja žensk v AFŽ, je poudaril, da to nikakor ne pomeni, "da bi se odtujevale domu, družini, vsakodnevnemu delu, ki so ga kot žene dolžne opravljati. Ne, nasprotno. Izpolnjevati morajo tudi obveznosti, ki jih imajo do svojega doma in svoje družine." (Naša žena, št. 9, leto 1946, str. 207.) 50 "Naše komunistiino delo med ženskimi množicami, naše politično delo med njimi vključuje dobršen del vzgojnega dela med moškimi. Staro gospodovalno načelo moramo izruvati do zadnje natančnejše korenine v stranki in med množicami. To spada med naše politične naloge, prav tako kot spada sem nujna izgraditev štaba tovarišic in tovarišev, ki bodo, v teoriji in praksi temeljito izšolani, opravljali svoje strankino delo med delovnimi ženskami." (Klara Zetkin, Pogovori z Leninom, Ljubljana 1959, str. 64. S tem v zvezi je Lenin zapisal: "Da, žal velja za mnoge tovariše: 'olupi komunista in dobil boš filistra'." /Prav tam, str. 63./) 51 AS 1800, GO AFŽS, fasc. 7, mapa 1, referat Mirne Zupančič na 3. kongresu AFŽ Slovenije z naslovom Poročilo o delu in organizacijska vprašanja Antifašistične fronte Slovenije, 13. december 1948. vsa predvojna ženska društva.52 AFŽ je imela sicer svoje vodstvo in podobno organizacijsko strukturo kot ostale družbenopolitične organizacije,53 v bistvu pa jo je vodila ženska komisija pri CK KPS.54 Ta je bila večinoma sestavljena iz tistih oseb, ki so bile tudi v vodstvu slovenske ženske organizacije. Idejni vodja komisije Vida Tomšič je bila članica takovGO AFZS kot tudi centralnega odbora (CO) AFŽ Jugoslavije, po letu 1948 pa tudi predsednica jugoslovanske ženske organizacije. Sekretarka komisije Angela Ocepek je bila predsednica SPŽZ in AFŽS, po ukinitvi leta 1953 pa tudi predsednica Zveze ženskih društev Slovenije. Angela Mahnič je bila tajnica Glavnega odbora AFZ Slovenije ter članica CO AFŽ Jugoslavije, Zima Vrščaj, Erna Mu ser in Poldka Kos so bile članice GO AFŽS, Marica Čepe pa je delovala v vodstvu ženske organizacije v vojnem času. Poleg članic ženske komisije pri CK KPS pa so bile članice GO AFŽS tudi številne druge vidne predvojne revolucionarke, partizanke in politične voditeljice, kot na primer Lidija Sentjurc, Mira Tomšič (kasneje Svetina), Mara Rupena-Osolnik, Ada Krivic, Mica Slander-Ma-rinko itd. Čeprav so bila predsedniška mesta v ženski organizaciji rezervirana za preizkušene komunistke iz predvojnega obdobja, pa so bile v vodstvu slovenske ženske organizacije tudi nekatere predvojne krščanske socialistke kot sta bili na primer Helena Puhar in Jožica Toman, ki sta bili članici ožjega odbora, katoliško usmerjena Dora Vodnik pa je bila članica širšega odbora.55 Takšen način vodenja sicer ni bil nikakršna posebnost AFŽ, saj je partija bolj ali manj neposredno vodila vse množične organizacije.5" s? AS 1589, Centralni komite Zveze komunistov Slovenije (CK ZKS), škatla 25, zapisnik 1. seje ženske komisiji pri CK KPS, 1945 (brez datuma). 53 AFŽ Jugoslavije je bila od leta 1945 pa vse do ukinitve v letu 1953 organizirana po upravnoteritorialnih enotah: od osnovnih organizacij (uličnih, blokovnih, terenskih, vaških odborov) do krajevnih rajonskih (v večjih mestih), mestnih okrajnih, okrožnih in oblastnih odborov. Delo AFŽ v republikah in pokrajinah so vodili glavni odbori, najvišji organ v državi pa je bil centralni odbor AFŽ Jugoslavije. Več o tem: Marjeta Adamič, Gradivo Antifašistične fronte žena Slovenije po letu 1945 v arhivu Inštitutu za zgodovino delavskega gibanja v Ljubljani, Arhivi, št. 1-2, VI, Ljubljana 1983, str. 93. 54 Ženska komisija pri republiškem partijskem vodstvu naj bi delovala v letih 1945-1952, vendar je žal ohranjenega le malo gradiva. 55 Članice ženske komisije pri CK KPS in GO AFŽS so navedene v teh dokumentih in publikacijah: AS 1589, CK ZKS, škatla 25, zapisnik 1. seje ženske komisije iz leta 1945 (brez datuma) in zapisnik seje ženske komisije z dne 25. 3. 1947; Nasa žena, št. 4-5, 1945, Na drugem kongresu AFŽ so bile na demokra- tičen način izvoljene v Glavni odbor sledeče tovarišice, str. 83; Dobrnič, Ob 50-letnici 1 kongresa Slovenske protifašistične ženske zveze, n. zvezek, Novo mesto 1994, str. 6. Tudi v vodstvu slovenskih sindikatov je bilo precej članov sindikalne komisije pri CK KPS. Članki in razprave ARHIVI 26 (2003), št. 1 169 Mateja JERAJ: Komunistična partija, AntifaSistična fronta žensk in uresničevanje ženske enakopravnosti... str. 161-178 Pa vendar je KP z žensko organizacijo ravnala nekoliko drugače kot z ostalimi. AFZ namreč ni bila podrejena le partiji, ampak tudi OF. In čeprav so tudi druge množične organizacije sprejemale program OF oziroma Ljudske fronte (LF) Jugoslavije in so bile kot celota včlanjene v slovensko in prek nje v jugoslovansko frontno organizacijo, pa se je to dejstvo močno poudarjalo le v povezavi z AFZ. Medtem ko so politični voditelji druge organizacije spodbujali k čim večji aktivnosti, 7 pa so članice AFZ nenehno svarili "Najvažnejša stvar je, da se bodo organizacije AFZ v popolnosti zavedale, da so sestavni del Osvobodilne fronte, ker je vse-narodna politična organizacija, ne oa da so nekaj posebnega, same sebi namen ...,l58 Obstajala je celo želja, da se AFZ pri opravljanju svojih nalog ne bi povezovala neposredno s pristojnimi ministrstvi kot so to delali na primer sindikati, ampak le posredno, prek organizacij OF.59 Razloga sta bila vsaj dva. Strah, da bo feminizem prevladal v ženski organizaciji, še zlasti v mestih, kjer so imela pred vojno velik vpliv nekdanja meščanska ženska društva, je bil v Sloveniji navzoč ves čas njenega obstoja, verjetno pa tudi veliko pozneje. Drugi vzrok, ki je vsaj deloma izhajal iz prvega, pa je bil v tem, da je partija že ob ustanovitvi namenila AFZ kratko življenjsko dobo: "Posebne ženske organizacije so smotrne samo toliko časa in tedaj, če je njihova naloga prebuditi zaostale ženske množice in jih na poseben, zanje dostopnejši način pripeljati v politično življenje, v skupno borbo vsega naroda. Pomagajo naj jim torej, storiti prvi korak v javno življenje, preboleti predsodke, ki jih je družba vzgojila v njih samih in v njihovi okolici in ki jih ovirajo, da bi lahko vstopile v politično življenje 57 "... Ni torej samo v interesu delavstva kot takega in v interesu sindikatov, je v interesu vse Osvobodilne fronte, v interesu vsega ljudstva, da se sindikati v vsem delu osvobodilne fronte najtemeljiteje, najuspešneje uveljavijo." (AS 540, RS ZSS, knjiga 1, zapisnik 1. kongresa Enotnih strokovnih zvez delavcev in nameščencev Jugoslavije (ESZDNS), Ljubljana, 23.-25. september 1945, govor Borisa Kidriča. 58 AS 1800, GO AFŽS, fasc. 18, mapa 2, Nekaj misli Mihe Marinka o vlogi in nalogah organizacije AFZ v zvezi z drugim kongresom AFŽJ januarja 1948 v Beogradu, ki jih je izrekel na ožjem sestanku aktivistk in funkcionark AFŽS. Vida Tomšič je že takoj po končani vojni opozarjala na napačen odnos odborov AFŽ do odborov OF in poudaijala, da sc morajo ženske zavedati, da so "del te velike fronte". (Naša žena, št. 4-5, Ljubljana 1945, Iz referata tovarišice Vide Tomšičeve o nalogah bodočnosti, str. 59.) 59 Ženska komisija pri CK KPS je 25. 3. 1947 sklenila: "Za delo GO AFŽ niso merodajne direktive ministrstev, temveč direktive IO OF. Kadar pa je potrebno razgovarjati se z ministrstvi, naj se sekretarka obrača na pomočnike ministrov, z ministri samimi pa naj se dogovarja tov. Ocepkova." (AS 1589, CK ZKS, škatla 25, zapisnik seje ženske komisije pri CK KPS, 25. 3. 1947.) direktno."60 AFŽ je bila torej zamišljena kot začasna organizacija, njeno delovno področje pa naj bi sprva le delno, kasneje pa v celoti, prevzela OF kot najširša politična organizacija, pristojna za obravnavo vseh pomembnih družbenih vprašanj. Partija je torej žensko organizacijo ustanovila zgolj "po sili razmer" ali kakor je zapisala Lydija Sklevicky, AFZ sploh ne bi bila vzpostavljena, če bi bilo vključitev žensk v narodnoosvobodilno gibanje mogoče izvesti brez njene pomoči.61 Tudi po vojni ni bilo drugače - če bi KP lahko pritegnila ženske k oblikovanju nove države brez pomoči ženske organizacije, bi jo najverjetneje ukinila že v letu 1945. V prvem povojnem letu je bila pomoč žensk potrebna skorajda povsod. Obnoviti ali na novo zgraditi je bilo treba v vojni porušene domove, ceste in tovarne, obdelati polja, poskrbeti za osirotele otroke in invalide. Kljub slabim ekonomskim in socialnim razmeram (primanjkovalo je tako socialnih in zdravstvenih ustanov kot tudi strokovno usposobljenega osebja) pa so bile že takrat v ospredju politične naloge. Osrednjo pozornost sta jim posvetila tako Vida Tomšič na prvem povojnem kongresu slovenske ženske organizacije junija 194562 kot tudi Tito, ki je na 1. kongresu AFZ Jugoslavije od 17. do 19. junija v Beogradu najprej navedel te ženske dolžnosti: "okrepitev naše narodne oblasti; vzgoja otrok, mladega naraščaja, naših bodočih rodov; okrepitev bratstva in enotnosti ter zgraditev naše države".63 Obstoj nove države v sedanjosti je bil po Titovem mnenju neločljivo povezan s sodelovanjem vseh jugoslovanskih narodov v boju proti političnim nasprotnikom, ohranitev nove oblasti v prihodnosti pa naj bi zagotavljala le ustrezna vzgoja mladih rodov. Sledile so ekonomske naloge — obnova v vojni porušene države in zgraditev socialističnega gospodarstva z lastnimi silami, ki naj bi državljanom Jugoslavije omogočila materialni obstoj, tudi če ne bi bilo nobene pomoči "od zunaj".64 Šele potem so prišle na vrsto dolžnosti "na socialnem polju, za 60 Članek Vide Tomšič o napakah pri delu med ženskami, Ljudska pravica, št. 5, 1. maj 1944, v: Slovenke v NOB H-1, str. 526. 61 Lydija Sklevicky, AFŽ kao potencialni čimbenik procesa kulturne mijene tijekom razdoblja NOB-e, v: Problemi, 1, 1985, str. 72. 62 Iz referata tovarišice Vide Tomšičeve o nalogah bodočnosti, Naša žena, št. 4-5, Ljubljana 1945, str. 58-59. 63 Maršal Tito ženam Jugoslavije, v: Naša žena, št. 4-5, Ljubljana 1945, str. 43-44. Referat je bil v originalu objavljen med drugim tudi v: Naši zadaci, Referati na 1. kongresu antifa-šistkinja Jugoslavije, Centralni odbor AFŽ Jugoslavije, Beograd 1945 str. 3-9 (brošura se nahaja tudi v fondu AS 1800, GO AFŽS, fasc. 9); Tito ženama Jugoslavije, Centralni odbor AFŽ Jugoslavije, Beograd 1945, str. 35-47; Govori druga Tita ženama Jugoslavije, Pravno-politički položaj žena Jugoslavije Savez ženskih društava NR Srbije, Beograd 1957, str, 11-16. 64 Prav tam, str. 43-46. Članki in razprave I7U ARHIVI <26 (2003). St. 1 M-rtcja JLRM komun '.ticna partija AntifaiistiCna fronta žensk in uresničevanje fcenske enakopravnosti ...sfr. I6I-17K V pni h mesecih leta 1945 na osvobojenem ozemlju pmi z leve stoji Angelca Occpck, v pni vrsti spredaj je Helena Puhar (foto last Alenke Puhar) oskrbo naših otrok, za pomoč našim invalidom, tovarišem in tovarišitam, ki so izgubil- zdravje v borbi ud."65 Partijsko vodstvo je bilo z opravljanjem gos pndarskili in socialnih nalog zadovoljno, pač pa je ženski organizacin očitalo, da zanemarja politično delo. A F/S naj bi delovala ti'd: preveč samostojno m premalo v sodelovanju z OK Zato je Vida Tomšič poleti 1946 funkdonarke opozorila, da je bila AFZ kot množična orgamzacira OF ustanovljena v prvi vrs i zato, da bi naipa-sivnejše ■ i najbolj nevedne ženske, predvsem liste s podežeh'!, odtegnila vplivu nasprotnikov socializma, jih politično ¡/.obrazila in usposobila za delovanje v političnem življenju i v oblastnih orga h 00 Krinka je očitno obrodila sadove, sa je vodstvo AFŽS v delovnem poročilu za leto 1946 zapisalo, da so ženske v drugi polovic leta pokazale nekoliko več zanimanja za politična vprašanja, s kakovostjo političnega dela svoie 65 Prav tam, jtr. 44. 0fl AS 1800. organizacije pa nikakor še ni bilo zadovoljno.6 Leto 1047 je potekalo večinoma v znamenju izpolnjevanja petletnega plana Zato je bilo treba cim večje število žensk vkjučiti v proizvodno delo. Vse leto je potekala načrtna propagandna akcija za popularizacijo ženskega zaposlovan,a.6K Naša žena je objavili ve i ko število prispevkov, ki so v najsvetlejših. barvah slikali ž.ivljenie sovjetsk:'] žensk, ki naj bi dosegale izjemne uspehe tako v poklicnem in političnem kot tudi zasebnem življenju,69 redno so izhajal članki o 67 68 69 "Žene so se v veliki meri udeležile predvolilne kampanje 7a volitve v zvezno sknpščino vendar jc bilo to delo Sc precej nenaertno. Radi pomanikljive politične razgledanosti so se žene v glavnem zadovoljile /, udele/.bo na volitvah premalo pa so polagale pažnjc na pravilno razumevanje volitev in reakcionarne parole." (AS 1800 GO Ai-ŽS fasc. 13, spis, št 82/48 Delo organizacije A1-7 v obdobju 194')-1948.) Naša ?,ena št. 5, 1947, sir. 135-137 Kako zaposlili kar največ icna. V več nadaljevanih je na primer i/.hajn! referat iz plcnamic seje Mednarodne demokratične Icderacue iensk v Pragi /. naslovom Žena v Sovjetski zvezi, v: Na?a iena it. 10 1947, sir. 317-318' SE 1947, str. 349-351,.it. 12 Članki in razprave ARHIVI 26 (2003), št. 1 171 Mateja JERAJ: Komunistična partija, AntifaSistična fronta žensk in uresničevanje ženske enakopravnosti... str. 161-178 slovenskih delavkah in udarnicah, ki so želeli pokazati, da poklicno delo ne prinaša le ekonomske neodvisnosti, ampak tudi veliko osebnega zadovoljstva.70 Ideal je postala ženska, kije na delovnem mestu enaka moškemu, ženska, ki zmore vse, tudi pilotirati letalo!71 Po navodilih ženske komisije CK KPS z dne 25, marca 1947 pa je bilo treba težišče dela AFŽ prenesti na podeželje, kjer so bile največje rezerve delovne sile.72 Prilagoditev vaškega življenja socialističnim vzorom je sčasoma postala ena od najpomembnejših nalog ženske organizacije, ki pa ji ta nikakor ni bila kos.73 Od tedaj so bile namreč kritike, da AFŽ svojih dejavnosti ne izkorišča dovolj za politično delo, vedno pogostejše. Predstavnice AFŽ so se opravičevale s tem, da niti oblastni organi niti partijski in OF funkcionarji ne podpirajo dela ženske organizacije. Očitale so jim, da posredujejo AFŽ pogosto najslabši kader, ker vidijo v tej organizaciji le animatorja oziroma organizatorja delovne sile za različna javna dela, da so vodilni položaji bolj ali manj rezervirani za moške, da na svojih sestankih ne obravnavajo ženske problematike, da je njihovo obnašanje v zasebnem življenju često v neskladju z njihovimi nastopi v javnosti, da celo mnogi predstavniki oblasti, političnih organizacij in oficirji ne dovolijo svojim ženam delovati v AFŽ, Res pa je bilo tudi, da se marsikatera cenjena politična delavka ni hotela ukvarjati z ženskimi vprašanji in če jo je partija napotila na delo v AFŽ, je to večkrat razumela kot nekakšno degradacijo. Posledica je bila postopno zmanjševanje dejavnosti, na kar je že leta 1947 opozorila tedanja predsednica CO AFŽJ Cana Ba-bovič.74 Kot odgovor na takšna in podobna 70 Na primer: Zmagoslavna pot naše delavke, Nasa žena, ät. 11, 1947, str. 338-339; Pot služkinje Marije v lepše življenje, Naäa žena, ät. 12, str. 365-367. 71 Kako sem postala pilotka, Zgodba Valentine Grizodubove, heroja Sovjetske zveze, aviatičarskega polkovnika, predsednice Komiteja sovjetskih žena, Naša žena, ät, 11, 1947, str. 345-346. 72 Naäa žena, št. 4, Ljubljana 1947: Načrt v kmetijstvu je del našega narodnega gospodarstva, str. 100; Ko bodo stroji pomagali obdelovalcu zemlje, str. 101; Tudi kmečki delavci uživajo socialno zavarovanje, str. 102-103; V kmetijskih šolah bo zrasel nov rod slovenskega kmetovalca, str. 104-105; Nekoč dninarica Ančka, danes sekretar OF, str. 106-107; Tudi kmečkim otrokom oskrbimo sezonske domove, str. 108; Knjižnica na vasi, str. 109. 73 To pa ni bilo nič čudnega, saj je v letih 1952, 1953 nad kmeti obupala celo partija in opustila prizadevanja za kolektivizacijo kmetijstva. Več o tem: Dušan Bilandžič, Zgodovina Socialistične federativne republike Jugoslavije, Ljubljana 1980, str. 122. 74 AS 1800, GO AFŽS, fasc. 7, mapa 3, spis št. 310/48, referat Mime Zupančič na 3. kongresu AFŽ Slovenije, poročilo o delu in organizacijska vprašanja Antifašistične fronte žensk Jugoslavije; Lydia Sklevicky, Modeli integracije emancipatorskog procesa: Antifašistička fronta žena Jugoslavije 1945-1953, v: Problemi 9, 1986, str. 21. opažanja je v januarski številki Naše žene iz leta 1948 v sklopu priprav na drugi kongres AFŽ Jugoslavije izšel prispevek predsednika slovenske vlade Mihe Marinka. Odločno je poudaril, "da se bodo žene s konstruktivnim delom pri politično-gospodarskih družbenih nalogah, kjer sodelujejo, lahko afirmirale kot polnopravne državljanke le, če bodo aktivne. Dalje se morajo zavedati, da tu ne more biti govora o stremljenju za neko formalno enakopravnostjo, kar pri nekaterih posameznih članicah AFŽ še vedno lahko opažamo, kajti meščanski feminizem še namreč ni do kraja preboljen. V organizacijah AFŽ mora prevladovati zavest, da bo konzervativizem, ki še vlada marsikod pri politično bolj zaostalih tovariših, mogoče najuspešneje tolči s tem, da se žena pokaže kot sposobna delavka, odbornica itd. ... Formalno pojmovanje pa ne pospešuje afirmacije enakopravnosti, ampak jo manjša, slabi in povzroča razdore. Kajti nikakor ne more veljati načelo, ki se tu in tam pojavlja, da mora biti glede na odgovarjajoče število žena tudi primerno število zastopnic v nekem družbenem organu. To bi bilo do kraja napačno." Ženska organizacija tudi ne bi smela biti "sama sebi namen", kar naj bi se kazalo v tem, "da se že zgrajeni ženski kadri zadržujejo v ženski organizaciji. To, da držimo vse, kar je ženskega spola, v posebni ženski organizaciji, od spodaj do vrha, je eden od izrazov meščanskega feminizma. To ovira odstranjevanje razlik med ženo in moškim v družbenih vlogah, v javnem udej-stvovanju... Kajti ženska organizacija obstoja samo zato, da vključi najbolj zaostale žene in da tiste, ki so že politično dvignjene, mobilizira dalje, za vse panoge javnega življenja... Tam, kjer druge organizacije ne zajemajo ženskih množic, tam ima AFŽ svoje področje dela."75 Vodstvo slovenske ženske organizacije je takoj priznalo, da AFŽS ni dobro opravila svoje največje naloge: "... politično delati med ženami, vključevati žene v OF in jih mobilizirati za izpolnjevanje vseh nalog, ki so postavljene pred OF kot enotno politično organizacijo. Zato so naše organizacije ravno v predkongresnih pripravah razvile po vsej Jugoslaviji široko kampanjo za vpis v Fronto. V času, ko bije teren najtrši boj za dokončno izvršitev odkupov, za plačilo davkov, za gradnjo zadružnih domov, je bolj kot kdaj koli potrebno, da se zavedamo važnosti, ki jo ima OF Slovenije oziroma LF Jugoslavije kot iniciator in mobilizator našega boja za boljše, bogatejše in polnejše življenje. Dejstvo, daje ta kampanja v Sloveniji rodila tako majhne uspehe, je gotovo dovolj zgovoren dokaz, da se naša AFŽ še vedno ne zaveda, da je politično delo med ženami prva in poglavitna 75 Miha Marinko, O vlogi organizacije AFŽ, v: Naša žena, št. 1, 1948, str. 2. Cl.Tiiki in razprave 172 ARHIVI 26 (2003), Si. 1 iVtalcja JI RAJ Komunistična partija. AMilaSislični Ironn žensk in tiresmče\iiiije ionske enakopravnosti ilr, 161 178 Delovno predsedstvo na 2. kongresu AFŽ Jugoslavije \ Beogradu januar 1948: z leve pran desni Vida Tomšič, Kota Pejnovič, Mitra Mifrovič-Djilas, Cana Babovie, Goja Djurič fiz fololeke. Arhiva Republike Slovenije - AS 1202 /birka jotograjij uredništva "Naša žena", mapa št 299j naloga ženske organizacije." 6 Toda bilo je ze prepozno V statutu, ki je btl sprejet na drugem kongresu AFŽ Jugoslavije (od 25. do 27 januarja 1048 v Beogradu), je bilo zapisano, da je ženska organizacija sestavni del LF Jugoslavije, k- skrhi za uresničevanje programa LI-. Ni imela svojega članstva, zato tu bilo članskih izkaznic, niti članarine. Bila naj bi le orodje, io ga je L.F potrebovala za j lo 7 "zaostalim ženskami s podeželja77 S tem je bil na dnločcnjiač n že nakazan bližnji konec delovanja AFŽ kot samostojne polit čne organizacije, čeprav pol-lični voditehi o lern še so govoril T-to ic v svojem govoru na 2. kongresu jugoslovanske A I-Ž po svoji stari navadi ženske najprei pohvali' zaradi "velikansko vloge" pri "izgradnji države" n njihovega "dragocenega prispevka" pri uresni čevanju petletnega plana. Tako' zatem pa jc izrabil nezadovoljstvo, ker so ženske premalo dejavne v OF m ostro pograial APZ, češ da ni znala pritegniti tistih žensk, ki se "ne zavedajo svojih dolžnosti ali pa so do skupnosti malo- NaSa icna, Si. 2 1948 sir 41, O predkongresnem delu naSih žena. Vida Tomšič AntifaSisticki fronl icna Jugoslavije v; Tnci-klopcdija Jugoslavije 1 Lekiikojralski zavod FNKJ, Zagreb I954), str 120. mame ' in skrbijo le zase. Potem pa jc navedel še dve nalogi ki sta sicer obstajali že prejRa nista bil tako poudarjeni mednarodno dejavnost 11 vzgojo otrok. Jugoslovanske ženske jc pozval, naj si skupaj z vsemi "naprednimi ženskimi organizacijami v i lozemstvu prizadevajo za mi: ui na( odločno nastopijo proti " lpcrialističnim zahodi n državam, ki na' bi želele razšn 't svoj vpliv po svetu tudi za ceno nove vojne 71i Se prav posebej pa jim jc "položil na srce" skrb za vzgoje otrok, ki jih je treba vzgojit v socialističnem duhu in jih obvarovati pred skod-iivirni vp-.ivi vseh nasprotnikov nove Jugoslavije.79 Vlogo žensk sta obravnavala tudi oba partijska kongresa. jugoslovanski ju':ja 1048 v Beogradu i< ® A[-"Ž Juposlavjic ic bila zelo aktivna članici Mednarudne dc mokraticnc federacije icna (MD1Ž) ki jc bila ustanovljena novembra 1945 v Parizu in jc nastopala proti vsem pojavom faSiuna, prizadevala pa si jc za mir na svelu za iensko enakopravnost in pravice oirok Pc iporu Jugoslavije 7. In formbirojcin icjc MDK7 pOstiiViU ra sovjetsko slran in jcrcni 1049 je bila jugorlovnnski ženska organizaciji h MD1Ž izključena. (AS 1800, fanc 12 mana l; fasc. 7 mapa 2 spis St. 164/48- fasc. 10, mapa I spis gl, S/49; fase 18, mapa 1 fasc. i 5 iti«) " Naša icna, St, 2, Ljubljana 1948 sir 35 Maršal Tito nant je govoril o naših nalogah. Članki in razprave ARHIVI 26 (2003), št. 1 173 Mateja JERAJ: Komunistična partija, AntifaSistična fronta žensk in uresničevanje ženske enakopravnosti... str. 161-178 slovenski novembra istega leta v Ljubljani, ki sta naloge AFŽ še dopolnila. Ženska organizacija naj bi dajala vsestransko pomoč zaposlenim ženskam in materam: v sodelovanju z ljudskimi odbori, zdravstvenimi organizacijami, Rdečim križem, sindikati itd. naj bi pomagala pri ustanavljanju porodnišnic, ambulant, zdravstvenih, vzgojnih in pravnih posvetovalnic, vzgojno-var-stvenih ustanov za otroke, otroških igrišč, šolskih kuhinj in delavskih menz, gospodinjskih servisov ipd.80 Do konca leta 1948 je bilo že precej jasno, da bo AFŽ obstajala le še toliko časa, dokler jo bo država potrebovala pri "prevzgoji" politično še "neprosvetljenih" žensk in pri opravljanju tistih nalog, ki moških niso zanimale - pri negi in vzgoji otrok:81 "Dvoje je, kar terja obstoj in utrditev naše organizacije tudi še v današnjem času: posledice tisočletne enakopravnosti, proti katerim se moramo trdo in vztrajno boriti in dejstvo, daje vsaka žena tudi mati, vzgojiteljica bodočih pokolenj."82 Ženskam ni bilo težko opravljati praktičnih nalog (oblikovale so skupine za varovanje otrok zaposlenih mater in pomoč porodnicam, pomagale so pri ustanavljanju materinskih posvetovalnic in otroških vrtcev, šivalnic, pralnic in kopališč, organizirale so številne tečaje in predavanja), vendar pa so voditeljice slovenske ženske organizacije ob koncu leta 1948 samokritično priznavale, da niso znale "dovolj povezovati vsakodnevnih nalog, na katere trčijo žene in matere z borbo za socialistično prevzgojo".83 Zaradi zanemarjanja političnega dela naj bi bila "žena še vedno v večji meri kot mož žrtev bedaste, kratkovidne reakcionarne propagande",84 zmanjšalo pa naj bi se tudi zanimanje žensk za delo v AFŽ,85 80 AS 1800, GO AFŽS, fasc. 7, mapa 1, spis št. 310/48, referat Mime Zupančič na 3. kongresu AFŽ Slovenije z naslovom Poročilo o delu in organizacijska vprašanja AFŽS; V. kongres Komunistične partije Jugoslavije, Beograd, od 21. do 28. julija 1948, Referat Edvarda Kardelja o osnovnih in tekočih nalogah organizacij KPJ, str. 375. 81 * "Ženske naj bi postorile vse tisto, kar nihče drug ni hotel. Jasli, vrtci ipd. so bile tiste drobne, sitne, nesimpatične zadeve, za katere je vedno manjkalo denarja, zato so jih prepuščali ženskam," (Izjava Mire Svetina avtorici z dne 2. 8. 1999), V delovnem poročilu AFŽ Slovenije za obdobje 1945-1948 pa je Branka Jurca takole zapisala: "Prav tako je razumljivo, da se z nobenimi vprašanji, ki se tičejo zaščite matere in otroka, nt, bo bavila nobena druga organizacija kot prav ženska organizacija." (AS 1800, GO AFŽS, fasc. 13, spis št. 115/48.) 82 AS 1800, GO AFŽS, fasc. 13, spis št. 115/48, poročilo o vlogi in delu AFŽ Slovenije v obdobju 1945-1948. 83 Naša žena, št. 12, leto 1948, Pozdrav III. kongresu AFŽ Slovenije, str. 330. 84 AS 1800, GO AFŽS, fasc. 13, spis št. 115/48, poročilo o vlogi in delu AFŽ Slovenije v obdobju 1945-1948. 85 AS 1800, GO AFŽS, fasc. 7, mapa 1, spis št. 310/48, referat Mime Zupančič na 3. kongresu AFŽ Slovenije z naslovom Poročilo o delu in organizacijska vprašanja Antifašistične fron- te žensk Slovenije. Kaj pa je ženske privedlo do tega, da so se začele umikati iz političnega^ življenja? Je bila krivda zares le na strani AFŽ? Vzroka sta bila najmanj dva. Navdušenje in optimizem, ki sta, kakor je zapisal Dušan Nečak, po zmagi nad fašizmom zajela precejšen del slovenskega prebivalstva, sta sčasoma ugasnila.86 Po drugi strani pa je na zmanjšano zanimanje žensk vplivala tudi sprememba nalog. AFŽ je imela moč in vpliv le takrat, kadar so jo ženske občutile kot svojo organizacijo. To pa je bilo predvsem tedaj, ko so v njej aktivno sodelovale, ko so videle, da s svojim delom lahko pripomorejo k lepšemu življenju svojega naroda, AFŽ je bila pravzaprav najbolj uspešna tedaj, kadar ni upoštevala vseh partijskih navodil in narobe - bolj ko se je posvečala politični vzgoji, manj je bila uspešna.87 Zato je bilo v prvih povojnih letih ženske lažje pritegniti k delu v AFŽ. Takrat je bilo sodelovanje žensk pri obnovi požganih domov, uničenih naselij in zapuščenih polj nujno potrebno, njihova pomoč pri oskrbi invalidov, ostarelih in nepreskrbljenih otrok nepogrešljiva. Kasneje pa se je življenje vsaj deloma vrnilo "na stare tire". Država je bila vsaj za silo sposobna zagotoviti sredstva za rešitev najbolj žgočih socialnih vprašanj, pomoč žensk v obliki zbiranja prispevkov in prostovoljnega dela ni bila več tako potrebna kot prej,88 obsedenost političnega vodstva z zunanjimi in notranjimi sovražniki pa se je povečevala. Že nevarnost "z Zahoda" je dovolj "burila duhove", ko pa seje tej z resolucijo Informbiroja pridružila še nevarnost "z Vzhoda", je postalo iskanje pravih in namišljenih sovražnikov še bolj paranoično, poleg tega pa je bilo treba Stalinu za vsako ceno dokazati, da je Jugoslavija zares socialistična država. Obdobje razmeroma počasnega prehoda v socializem je bilo dokončno zaključeno, za politične omahljivce ni bilo več prostora, oblast je zahtevala popolno lojalnost državljanov. Politična vzgoja, še posebej na podeželju, je postala prednostna naloga vseh množičnih organizacij. In AFŽS nikakor ni bila edina organizacija v Sloveniji, ki so jo zadele kritike partijskega vodstva. Enako se je na primer dogajalo tudi slovenskim sindikatom,89 saj so jim očitali, da še posebej zanemarjajo ideološko-po-litično delo med zaposlenimi "ženami - mate- 86 Dušan Nečak, "Slovenija 1945 - čas evforije, shizofrenije in paranoje", v: Borec, št. 4-6, Ljubljana 1991, str. 444. 87 To dokazujejo tudi besede iz entga od poročil o delu ženske organizacije: "AFŽ je imao toliko uspeha u radu jer nije bio usmeren ka prosvetiteljskom radu medju zaostalim ženama več su ga žene osečale kao svoju vlastitu organizaciju i kao izraz svoje aktivnosti." (Dokument ni niti podpisan niti datiran. nahaja se v osebnem fondu Vida Tomšič: AS 1413, škatla 99.) 88 AS 1800, GO AFŽS, fasc. 13, spis št. 115/48, poročilo o delu AFŽS v obdobju 1945-1948. 89 AS 1589, CK ZKS, škatla 2, zapisnik seje biroja CK KPS, 18. februar 1949. Članki in razprave ARHIVI 26 (2003), št. 1 174 Mateja JERAJ: Komunistična partija, Antifašistična fronta žensk in uresničevanje ženske enakopravnosti.... str. 161-178 ramj" in "novodošlimi delavci s podeželja".90 AFŽ je imela drugačen položaj kot ostale množične organizacije le zato, ker je bila povsem ženska organizacija in je partija videla v njej tisti politični prostor, ki je stalno "grozil" z izbruhom "meščanskega feminizma". Pretiran in najverjetneje neutemeljen strah pred feminizmom pa je silil partijo v vedno nove kritike in vedno nova omejevanja pristojnosti ženske organizacije. Tako ji je očitala tudi, da se je "izrodila v organizacijo najnaprednejših žena, v organizacijo aktivistk", namesto da bi postala resnično "množično organizacija, na katero se bodo žene, kmetice in gospodinje in tudi delavke obračale, kadar jih bodo težila težka vprašanja ,,.", v takšno organizacijo, ki bi skrbela predvsem "za človeka, za mater in otroka ...".91 Ženska organizacija si je sicer prizadevala, da bi čim bolj vestno opravljala vse naloge pri zaščiti matere in otroka, vendar pa je bila takrat ukinitev AFŽ le še vprašanje časa. CK KPJ je v pismu slovenskemu partijskemu vodstvu z dne 22. 6. 1950 ugotavljal, da AFŽ pogosto obravnava tudi splošna politična vprašanja, ki so v pristojnosti LF, partijske in frontne organizacije pa da se za dejavnost ženske organizacije sploh ne zanimajo in ne usklajujejo svojega dela z delom AFŽ. Delo naj bi se podvajalo in brez potrebe naj bi se povečalo število sestankov. Te naj bi že tako preobremenjene žene in matere občutile le kot dodatno breme. Zato se je jugoslovansko partijsko vodstvo odločilo, da odbori AFŽ ne bodo delovali več samostojno, ampak le še kot nekakšne sekcije odborov LF. Ženske sekcije naj bi bile povsem podrejene vodstvu odborov LF, dajale naj bi le predloge za delo med ženskami in opravljale različne naloge "na terenu". CK KPJ je zahteval ukinitev profesionalnih kadrov v AFŽ, češ da plačane odbornice pri okrajnih in mestnih organizacijah AFŽ opravljajo delo, ki pogosto presega njihove sposobnosti. Odbori AFZ kot sekcije OF naj ne bi imeli več nobenega profesionalnega osebja. Tehnično delo naj bi opravljalo administrativno osebje OF, ostale naloge pa ustrezno strokovno usposobljene prostovoljke. Na tak način naj bi dosegli, da bi v AFŽ delovale le tiste ženske, ki so sposobne pomagati pri reševanju ženskih vprašanj: učiteljice, profesorice, zdravnice, medicinske sestre, socialne delavke ipd. Vsebina ženskega tiska naj bi bolj kot doslej temeljila na vzgoji ženske kot matere - ženski listi naj bi obravnavali vse probleme, ki težijo zaposlene matere, poučevali naj bi jih o zdravstvenih in vzgojnih vprašanjih, spodbujali naj bi jih k večji higieni, k lepši ureditvi doma, skratka k ustvarjanju boljših 90 Prav tam. 91 AS 1800, GO AFŽS, fese. 13, spis št. 115/48 poročilo o delu AFŽS v obdobju 1945-1048. življenjskih razmer zanje in za družine.92 To pismo je sprožilo številne odmeve po vsej državi, v Sloveniji pa so se na spremembe že vnaprej pripravili, saj je slovenska ženska organizacija na podlagi sklepov glavnega odbora OF Slovenije že pred prejemom pisma CK KPJ razpustila vse profesionalne funkcionarke, organizacijske in administrativne naloge pa so prevzeli sekretariati OF. Ni pa bilo povsem jasno, v kolikšni meri so bile na novo nastale ženske sekcije predstavnice ženske organizacije in v kolikšni meri zastopnice OF. Izvršni odbor OF je pojasnil, "da je AFŽ sekcija Fronte v vsem političnem delu med ženami, ki se mora vršiti povsod skupno in za katerega uspehe ali neuspehe je tudi skupna odgovornost." Skrajno škodljiva pa naj bi bila "likvidacija konkretnega dela" (pomoč materam in otrokom), ki _so ga doslej uspešno opravljale organizaci je AFŽ. Enako stališče je zavzel tudi 3. kongres AFŽ Jugoslavije, ki je bil od 28. do 29. oktobra 1950 v Zagrebu, na katerem je bila integracija ženske organizacije v LF v obliki sekcij tudi formalno proglašena.93 AFŽ je torej izgubila tako organizacijsko samostojnost kot tudi možnost za kakršno koli samostojno politično delo, s tem pa tudi značaj politične organizacije. Toda, kot je obrazložil IO OF v svojem informativnem biltenu iz oktobra 1950, "ni šlo za spremembo strukture ženske organizacije marveč zato, da se tudi v ženski organizaciji uveljavi načelo demokratičnega razpravljanja in odločanja."94 V imenu prizadevanj za demokracijo in skrbi za preobremenjenost žensk ter pod geslom boja proti birokraciji, je bilo AFŽ odvzeto še tisto malo možnosti za samostojno odločanje, kolikor je je partija dopuščala drugim družbenopolitičnim organizacijam. Omejevanje administrativnega aparata je v tem času potekalo povsod, tudi v gospodarstvu in oblastnih organih, število profesionalnih kadrov so zmanjševale tudi druge družbenopolitične organizacije,95 toda le odbori ženske organizacije so se morali podrediti neposrednemu vodstvu OF. 92 AS 1800, GO AFŽS, fasc. 3, mapa 2, pismo centralnega komiteja KPJ centralnemu komiteju KPS, 22. 6. 1950. 93 Vida Tomšič, Antifašistički front žena Jugoslavije, v: Enciklopedija Jugoslavije 1, Leksikografski zavod FNRJ, Zagreb 1955, str. 120; Lyidia Sklevicky, Modeli integracije emancipa-torskog procesa: AntifeSistička fronta žena Jugoslavije 19451953, v: Problemi 9, 1986, str. 22. 94 AS 1800, GO AFŽS, fasc. 15, mapa 2, Informativni bilten IO OF Slovenije, št. 12, Ljubljana, 3. 10. 1950. 95 AS 540, RS ZSS, knjiga 16 (17), poročilo o delu glavnega odbora ZSS (Zveze sindikatov Slovenije) za leto 1949 in knj iga 29, poročilo o delu glavnega odbora Zveze sindikatov Jugo- slavije (ZSJ) za Slovenijo za leto 1950. Članki m razprave ARU [VI 20 (2003), m. 1 175 Mateja Jt RAJ komunistična partija, Antifašislicna fronta ž.emk in uresničevanje ienske iMiakupruvnosli ... str 161-l78 Angelca Ocepek govori na 3. kongresu A F/ Slovenije i Ljubljani, december 104R (izfototeke Arhiva Republike Slovenije -AS 1202 Zbirka fotografij uredništva "Naša žena", mapa šl. 300) Spremembe so bile vsaj v Slovcni" vidne tak^j. Vse do tedaj plačane funkcionarke AFŽS so bile premeščene na druga delovna mesta, le pri glavnem odboru je ostala sekretarka kot "inštruktor OF". Delo e zastalo, ker so bile nekdanje profesionalke zaposlene s prilagaja njem novim delovnim mestom, organizacije AFŽ pa so čakale na "direktive od zgora/ "[>6 Širile so sc govorice o ukinitvi AF^ff^Jara trenja" med aktivisti OF m aktivistkami AFŽ niso prenehala, nekateri odbori AFŽ so povsem piencbali delovati, ponekod, predvsem na T ■ morskem in v celjskem okraju so se pojavilo parole, da jo ženska organizacija nepotrebna, saj spada "žena itak samo v kuhinjo" ipd ' Vodstvo slovenske ženske organizacije je sicer skušalo še naprej opravljati svoje dolžnosti, čeprav so se delovni pogoji bistveno spremen ii. Organiziralo je šte-viina posvetuvanja o spremenjen vlogi njihove organizacije, izvedlo volitve v nove odbore AFŽ, praktična dejavnost pa je bila v skladu z navodili 96 AS 1800 GO AFŽS, rase. 3, mapa 3, poročilo delu Al-Ž po reorganizaciji v lelu 1950. 97 AS 18H0, GOAf-Ž-S fasc. 15 mapa 2 Inforniativni bilten 10 OF Slovenije št. 12, Ljubljsna 1. 10. 1950 in fasc 1 irapa 3 porotiloo delu po rcorpamzaciji v letu 1950. večinoma posvečena materinski in otroški problematik' ) (2001), št- i Mateja IIP RAJ: komunistična pirli|a Aiitifaiislična fronta iensk in uresničevanje ženske enakopravnosti . str. 1M-178 treba ptepričati da bodo sam odstranili neustrezne ljtJt, ne da bi bilo v el kot da jLn to ukazuje partja, na pn ner: "Če se pojav reakcionarno delovanje, ]e treba nanj hitro reagirat na licu mesta učiti I idi, da bodn znal takoj izčistiti take ljudi J1.1"2 Videz demokratičnosti je hotela partija ustvaril1, že s spremembo imena, ko se je na b. kongresu KPJ pieimcnovala v Zvezo komunistov Jugoslavije, še bolj pa s poudaijeno vlugo ljudske oziroma Osvobodilno fronte] ki naj bi jo nekateri komunisti do tedaj podcenjeva! m napačno pojmovali le kot organizator' t razn "> delovnih akcij v gospodarstvu.10 Večji pomen LF kot najširše polit čne organizacije naj bi tako doma kot v tijint ustvaril vtis, da je jugoslovanska država kljub enopartijskemu sistemu demokratična, da omogoča svobodno izrazame različnih iteresov.104 LPJ, ki se ]e na svojem 4. kongresu februarja 1953 preimenovala v Socialistično zvezo delovnega ljudstva Jugoslavije (SZDL), je bila razglašena za "temeljno silo socialistične poli . do 27 I 1952. Glej tudi AS 1589. CK7KS, Škatla 1 10:1 6 kongres KPJ (?KJ). tjuhljana 1952, govor Josipa Rroza Tita 7. naslovom Borba komunistov Jugoslavije za socialistično di-mckracijo, str 79. lU Prav tam. str. 80. ' ^ Tdvard Kardelj Vloga in naloge Socialistične zve/.e delovnega ljudstva Jugoslavije, referat na 4 kongresu LPJ, 23. tebruurja 1953, v: Komurist, Ueograd februar marec 1953 it 2-3, str. 114. sko vprašanje, nc pa vprašanje družbene skupnosti, vprašanje vseh borcev /a socializem, sprejema IV. kongres sklep, da sc namesto AFZ ustanovi Zveza ženskih društev."100 Kongres je pozval vse Jugoslovanke, naj "razvijejo čim večjo aktivnost pri reševanju vseh problemov, ki zadevajo žene, matere nt otroke, in to pač v skladu s pogoj kraja in s potrebami žene " Dejavnost žensk n;*; bi odslej potekala v ra/ličml. organizacijah n društvih, kt naj bi pripomogla k več kulturni razgledanosti žensk, skrbela naj bi za njihovo zdiavstveno vzgojo, seznanjala naj bi jih 7 njihovim: pravicami spodbijala strokovno izobraževalne, prizadevala naj bi si za izboljšanje življenjski!: razmci tako žensk kot tudi njihovih družin, hkrati pa pr.pomogla k spremembi do-tcdai iih pogledov n? vlogo ženske v družbi.107 Obstajal so celo pomisleki o smiselnosti obstoja vseh povsem ženskih društev. Vida Tomšič jih je takole obiazložila "Takrat smo razpravljali o tem, da mogoče zarad tega, ker imamo že Društva prijateljev mladine, Rdeči križ in nekatera druga aruštva, sploh ne bi bilo treba ustanavljam kake posebne Zveze ženskih društev. Venca, smo se v dogovoru ? našimi vodečimi tovariši na poli čnem področju dogovorile, da bi vendarle bilo boljše ostati pri Zvezi ženskih društev, ker je pravzaprav tu nastalo v zvezi s Helena Pahor (foto last Alenke Puhar) l(J& NaSa žana, 51. 1 1 1953 Resolucija o ustanovitvi Zveze icnskili društev Jugoslavije str, 302 303107 1'iav tam. str. 303. Članki in razprave ARHIVI 26 (2003), št. 1 177 Mateja JERAJ: Komunistična partija, AntifaSistična fronta žensk in uresničevanje ženske enakopravnosti... str. 161-178 tem mednarodno vprašanje. Koncem koncev so naše žene dobile in imajo določeno mesto v mednarodnem ženskem gibanju."108 Slovenke in hkrati z njimi vse Jugoslovanke so torej izgubile svojo politično organizacijo prav v tistem obdobju, ko bi jo morda najbolj potrebovale. Ko si je moralo jugoslovansko državno vodstvo zaradi razkola s Sovjetsko zvezo poiskati nov prostor v mednarodnem življenju nekje med Zahodom in Vzhodom, doma pa so ga zaposlovali najrazličnejši nasprotniki, je bila namreč ženska enakopravnost znatno manj pomembna kot v prvih povojnih letih, odkrito in brezkompromisno nasprotovanje ostankom patriarhalne miselnosti pa celo nezaželeno. Vse to je mogoče razbrati iz Titovih pogovorov z ženskami v jeseni 1953. Josip Broz sicer na zadnjem kongresu AFŽJ ni nastopil, je pa sprejel delegacijo 20 žena iz vse Jugoslavije. Poudaril je izjemen pomen političnega boja, v Sloveniji in na Hrvaškem predvsem proti "protiljudskim duhovnikom", in opozarjal, da je treba pri tem uporabiti tudi zvrhano mero spretnosti, iznajdljivosti in previdnosti. Menil je, da politične razmere ne dovoljujejo odkritega nasprotovanja: "Nisem proti temu, da se razbijajo predsodki. Toda to je dolgotrajen proces. Zdaj nam je važen zlasti boj za mladino. V posameznih krajih so jo osvojili duhovniki. Najdejo jim razne načine zabave, igrajo z mladino celo nogomet, kar vse delajo s posebno nalogo, da nam mladino zastrupljajo ...". Zahteval je tudi upoštevanje dotedanjih navad: "V zadnjem času se je pri nas tu in tam pojavil negativen odnos med moško in žensko mladino. Nimamo nič proti temu, da se fant in dekle imata rada, vendar pa mora biti določena meja v moralnem pogledu. Temu vprašanju morajo ženske in mladinske organizacije posvetiti posebno pozornost,..". Priznal je, da se "povrača nekakšen star način gledanja na ženo celo pri komunistih ..,". Toda vsakršno prehitevanje časa bi bilo škodljivo: "Vsi ti problemi in negativni pojavi imajo svoje korenine v davni preteklosti in jih ni mogoče rešiti čez noč in kampanjsko. Tu nas čaka dolgotrajen boj in politično delo, da bi dosegli pri ljudeh pravilno razumevanje. Z administrativnimi ukrepi se tu ne da ničesar storiti ...". Samo eno naj bi bilo mogoče: "Čim bolj zavedna bo žena, tem manj bo možnosti, da bi moški, ki so glede žena manj zavedni, ravnali z ženami po starih običajih. Potrebno je, da se tako možje kakor žene obojestransko borijo za odpravljanje negativnih pojmovanj v odnosih do žena."109 Partijski voditelji so odslej bolj pou- 108 AS 1800, GO AFŽS, fasc. 20, mapa 2, zapisnik seje iniciativnega odbora Zveze ženskih društev z dne 20. 1. 1955, govor Vide TomšiC. 109 Naša žena, št. 11, 1953, str. 304-305, Na sprejemu pri maršalu Titu, besede predsednika republike tovariša Tita delegaciji žena. darjali, da bo treba na uresničitev ženske enakopravnosti še dolgo čakati. Na zadnjem kongresu jugoslovanske AFZ je na primer Vida Tomšič med drugim povedala tudi tole: "Večina naših zakonov na vseh področjih družbenega življenja je rezultat pridobitev, doseženih v ognju dnevnega boja za zgraditev socialističnih družbenih odnosov. Vendar pa so imeli pravni predpisi pri nas često tudi značaj programa naprednih sil, za katerega se morajo te sile bojevati. V splošnem vzeto rečemo to lahko tudi za uzakonitev enakopravnosti žensk, kajti bolj kakor za predpise s katerega koli drugega področja velja za zakonske predpise o položaju žensk, da so le-ti programske smernice za delo naprednih družbenih sil in da je zanje potreben še dolg, zavesten in vztrajen boj."110 Po letu 1953 so ženske v Jugoslaviji lahko uresničevale svoje politične interese le v okviru mešanih organizacij, v njih pa pogosto niso imele enakopravnega položaja, saj za tekmovanje z moškim spolom večinoma niso bile pripravljene - v povprečju so bile slabše izobražene, primanjkovalo jim je praktičnih izkušenj, ovirali so jih predsodki. Zato so se pomisleki, ki so jih ob ukinitvi AFZ nekatere ženske tudi glasno izrazile,"1 večinoma izkazali za upravičene. AFZ morda ni bila vsesplošno všečna, a je le omogočila nemajhnemu številu žensk, da so morda prvič v svojem življenju pokukale izven zidov domače hiše, "se naučile politično živeti" in "sodelovati v javnem življenju."112 Po ukinitvi ženske organizacije je v Sloveniji deloval republiški iniciativni odbor za ustanovitev Zveze ženskih društev, ki pa ni podpiral ustanavljanja novih društev, ampak je menil, da je bolje, da ženske sprva delujejo le v obstoječih organizacijah in društvih (Društvo prijateljev mladine, Rdeči križ Slovenije, Zveza zadružnic itd.). 110 AS 1413, osebni fond Vide TomšiC, škatla 73, Položaj žena v Jugoslaviji, njihova družbena aktivnost (poroCilo Vide TomšiC na IV. kongresu AFŽ Jugoslavije septembra 1953). PoroCilo je bilo pod naslovom Mesto in vloga ženskih organizacij na današnji razvojni stopnji socialističnih družbenih odnosov objavljeno tudi v: Naša žena, št. 11, leto 1953, str, 292-295 in v: Vida TomšiC, Ženska, delo, družina, družba, str. 80-87. "'Naslednja izjava običajne ženske - delegatke na zadnjem kongresu AFŽ Jugoslavije verjetno ni bila osamljen primer: "Ja ne dam da se kaže daje AFŽ umro". Cit. po: Lydija Sklevicky, Modeli integracije emancipatorskog procesa: Antifašistička fronta žena Jugoslavije 1945-1953, v: Problemi 9, 1986, str. 23. 112 AS 1413, osebni fond Vide Tomšič, Položaj žena v Jugoslaviji, njihova družbena aktivnost (poročilo Vide Tomšič na IV. kongresu AFŽ Jugoslavije suptembra 1953). Ukinitev AFŽ je prizadela tudi marsikatero Slovenko, njen konec pa naj bi nedvomno negativno vplival na nadaljnjo uveljavitev ženske enakopravnosti. (Izjave nekdanjih funkcionark AFŽ avtorici: Vide Gantar z dne 15. 3. 1999, Mare Rupena z dne 5. 10. 1999, Mire Svetina z dne 2. 8. 1999.) Članki in razprave ARHIVI 26 (2003), št. 1 178 Mateja JERAJ: Komunistična partija, Antifašistična fronta žensk in uresničevanje ženske enakopravnostistr. 161-178 Nekdanji odbori AFŽ so se sicer preimenovali v iniciativne odbore Zveze ženskih društev, niso pa imeli niti članic (bivše odbornice AFŽ so odšle na druga delovna mesta in niso imele več časa za delo v Zvezi ženskih društev) niti delovnega programa, tako da je bila Zveza ženskih društev Slovenije pravzaprav ustanovljena šele leta 1955.113 Vendar pa so se prizadevanja za žensko enakopravnost z ukinitvijo AFŽ le začasno končala. Dejavnost Zveze ženskih društev in njenih naslednic, izboljšanje gospodarskega in zunanjepolitičnega položaja, predvsem pa nadaljnje oblikovanje ženskam prijazne zakonodaje, so sčasoma ženskam v Sloveniji in Jugoslaviji omogočili, da so svojo materinsko vlogo lažje usklajevale s poklicnim in političnim delom, če so seveda za slednje našle čas in voljo.114 Brigadna pekarna ob delovni akciji druge ljubljanske delovne brigade v Bohinju leta 1945. Zgodovinski arhiv Ljubljana, Fototeka, delovne akcije 113 AS 1800, GO AFŽS, fasc. 20, Zveza ženskih društev Slovenije. 11 ' Več desetletij kasneje je samosvoja slovenska odvetnica in pisateljica Ljuba Prenner takole ugotavljala: "Čeprav ni vse rožnato, so vendar določila naše zakonodaje tako odlična, da so vzor za vsako moderno državo zlasti kar se tiče žensk." (AS 1413, osebni fond Vide Tomšič, škatla 132, pismo Ljube Prenner Lidiji Šentjurc z dne 20. 4. 1977, ki gaje Šentjurčeva 26.4.1977 posredovala Vidi Tomšič.) Arhivi 26 (2003) št. 1, str. 179-186 Članki in razprave 179 UDK 312(453.3)" 1945" Ljudsko štetje prebivalstva v Julijski krajini z dne 1.10.1945 METKA GOMBAČ mag., svetovalka direktorja, vodja Oddelka za dislocirano arhivsko gradivo II, Arhiv Republike Slovenije, Kongresni trg 1, SI-1127 Ljubljana IZVLEČEK Po zasedanju Svetu zunanjih ministrov v Londonu (11. 9.-2. 10. 1945) so v Slovenskem primorju in Trstu organizirali izredno obsežno akcijo in sicer "Ljudsko štetje prebivalstva v Julijski krajini z dne L 10. 1945". V ta namen so pri PNOO za Slovensko primorje in Trst ustanovili Anketno komisijo, ki je vodila priprave in izvedbo popisovanja na ozemlju, ki je obsegalo vse kraje in prebivalstvo v coni A Julijske krajine, kije bila pod upravo Zavezniške vojaške uprave ter v koprskem in piranskem sodnem okraju. Za izvedbo štetja, so bile izvedene temeljite priprave in izdana obširna navodila. Zavedali so se, da bo imel popis največjo dokazno vrednost, če se bodo držali upravno-teritorialne razdelitve, kije bila v veljavi ob popisovanju leta 1910. Popisovanje so orguniziruli tako, da je potekalo po dveh tirih, popisovalni (izvršni) in izvedenski (kontrolni). Organizacija popisovanja in kontrole je zavezovala člane centralnih, okrajnih in krajevnih komisij, da so delo pripravili in izvajali točno in po navodilih. Z zbranim popisnim gradivom je iz okrajev prišlo na centralno komisijo tudi poročilo o tem, kako je popisovanje po krajih potekalo. To so opisi poteka popisu, ki se po krajih razlikujejo, saj so bili pogoji za delo različni. Rezultati popisovanja nam pokažejo, da so obstajale razlike med Goriško in Tržaško pokrajino in med mesti na Tržaškem in njihovo okolico. Podatki zbrani na ta način, naj bi služili za primerjavo s stanjem prebivalstva leta 1910. Poleg tega predstavljajo pomemben vir za ugotavljanje stanja slovenskega prebivalstva na obravnavanem področju v prvi polovici 20. stoletja. Naj opozorimo med drugim na popise izseljenih Slovencev, ki so v obdobju med obema vojnama odšli zaradi gospodarskih, političnih in drugih razlogov. V fondu PNOO za Slovensko primorje in Trst 1944-1947 (AS 1818), je zbranih 17 tehničnih enot popisnega gradiva. Čeprav popisovanje ni dalo rezultatov, ki so jih takrat potrebovali, pa obsežno gradivo čaka podrobne obdelave, saj predstavlja dobro osnovo za pripravo mikroštudij za številne kraje v Slovenskem primorju. ABSTRACT MATERIAL ON THE CENSUS IN THE VENEZIA GIULIA OF THE Ist OCTOBER 1945 After the meeting of the Council of Ministers of Foreign Affairs in London (11th September — 2nd October 1945), the "Census in the Julian March of the 1st October 1945" was conducted in the Slovene Littoral and Trieste. It was an extensive project. For this purpose the Regional National-Liberation Committee (RNLC) for the Littoral and Trieste formed a sun>ey commission. The commission led preparations for and conducted the census in the territory that comprised all places and population in Zone A of the Julian March that was under the Allied Military Administration (AMA), and in the Koper and Piran judicial districts. Thorough preparations were made and detailed instructions were given for conducting the census. Authorities were aware that the census would have the most evidential value if they adhered to the administrative territory division which was used for the census in the year 1910. The census was organised at two levels, the survey (executive) level and expert (control) level. Due to the organisation of the suri'ey and its control, the members of central, district and local commissions were forced to strictly follow the instructions while preparing and doing their work. Together with the collected data, the central commission received reports from the districts on how the suri'ey was conducted in towns and villages. The reports describe the manner in which the census was conducted. The descriptions vary from one place to another, since the working conditions were different. The results of the census show that there were differences between the Goriško and Trieste regions and between the towns in Tržaško and their surroundings. The survey was used for comparison with the information on population from 1910. The collected material is also an important source for recognition of the Slovene population's status in the analysed territory in the first half of the 20th century. The census of emigrant Slovenes who left their country in the interwar period due to ecotiomic, political and other reasons, is particularly worth noting. In the RNLC fond for the Slovene Littoral and Trieste 1944-1947 (AS 1818) there are 17 technical units of census material. Even though the census did not give any results that were needed at the time, the extensive material awaits detailed analyses, for it is a good basis for the preparation of microanalyses in numerous places in the Slovene Littoral. 180 Članki in razprave ARHIVI 26 (2003), št. 1 Metka GOMBAČ: "Ljudsko štetje prebivalstva v Julijski krajini z dne 1. 10. 1945", str. 179-186 Preučevanje demografskih gibanj na točno določenem ozemlju ima svoja ozadja v zgodovinskih, socioloških, gospodarskih in političnih nastavkih razvoja določene regije. Ljudska štetja so nedvomno pomemben vir za evidentiranje tega razvoja. Gradivo, ki ob teh štetjih nastane (okrožnice, navodila, statistične priloge, popisne pole) je pomembno ne le zaradi številk, ampak je tudi izredno pomemben vir za vrsto drugih vprašanj. Tako je bilo gradivo "Ljudskega štetja prebivalstva v Julijski krajini z dne L 10. 1945" zanimivo ne le zaradi demografskih podatkov, ki jih je prineslo, ampak predvsem za dokazovanje etnične sestave prebivalstva na jezikovno mešanem ozemlju, ki mu je mirovna konferenca po drugi svetovni vojni določala bodoče meje med Jugoslavijo in Italijo. Omenjeno štetje je evidentiralo dve narodnostni skupini, in sicer: a. slovensko prebivalstvo, ki je od etnične meje naprej strnjeno naseljevalo zaledje velikih mest in mesta sama (Trst, Gorica, Tržič) in b. italijansko mestno prebivalstvo. Sklep o popisu prebivalstva v Julijski krajini je sprejel Pokrajinski narodnoosvobodili odbor za Slovensko primorje in Trst (PNOO) po zasedanju sveta zunanjih ministrov v Londonu (11. 9. - 2. 10. 1945), na katerem so govorili o možnih variantah razmejitve med Jugoslavijo in Italijo. Ker je svet zunanjih ministrov pri določanju etnične in kot posledico tudi politične meje kot osnovo za diskusijo upošteval avstrijsko ljudsko štetje iz leta 1910, je italijanska delegacija že takoj na začetku izjavljala, da je Avstrija tedaj favorizirala Slovence.1 Jugoslovanska delegacija je v nasprotju z zgornjimi ugotovitvami zagovarjala povsem nasprotna stališča, ki jih je strokovno argumentiral slovenski zgodovinar dr. Fran Zwitter. Trdil je, da je Avstrija že zaradi solidarnosti med "zgodovinskima" narodoma vedno favorizirala le eno stran in da je bila ponovitev ljudskega štetja nujna zaradi makroskopskih napak, ki si jih je dovolila tržaška mestna oblast v svoji želji po dokazovanju, da je Trst povsem italijansko mesto. Jugoslovanska delegacija je opozorila še na nasilno izseljevanje Slovencev po prvi svetovni vojni in načrtno doseljevanje italijanskega prebivalstva z Apeninskega polotoka v Trst in Istro.2 PNOO je želel podkrepiti svoje trditve z znanstvenimi dokazi. Zato je ustanovil anketno komisijo pri PNOO, ki je pripravila strokovna navodila za popis prebivalstva v Slovenskem primorju in Trstu in ga nato tudi izvedla.3 Jeri Janko, Tržaško vprašanje po drugi svetovni vojni, Ljubljana, 1961, str. 144-180. 2 AS 1818, PNOO, šk. 54/1/2, Okrožni NOO za Goriško, uprav-nopolitična komisija, 3 PNOO za Slovensko primorje in Trst je bil izvoljen 15. 9. 1944 in je predstavljal najvišje upravno, sodno in zakonodajno telo na Primorskem. Sredi maja 1945 je prevzel civilno upravo v Zaradi verodostojnosti primerjalnih podatkov ljudskih štetij iz let 1910 in 1945, so se načrtovalci pri izvedbi popisa držali nekaterih stalnih točk ljudskih štetij. Kriterij ljudskega štetja iz leta 1945 je zato določal, da bo: 1) popis izveden samo za tisti pas Primorske, ki je bil pod upravo zahodnih zavezniških sil in 2) samo za tiste upravne enote, ki so delovale že leta 1910; 3) čeprav je PNOO Primorje razdelil v okrožne, okrajne in krajevne NOO, je kot krajevna enota ljudskega štetja štel samo sodni okraj; 4) popisovanje je ob stalnem rezidenčnem prebivalstvu zajelo tudi vse tiste, ki so se iz kakršnega koli razloga izselili po letu 1918 oziroma še med prvo svetovno vojno in se zaradi političnih vzrokov niso vrnili; 5) v krajih v katerih so bili v večini prebivalci italijanske narodnosti, so popisovali le Slovence, v tistih pa, v katerih so med Slovenci živeli le posamezni Italijani, so popisovali tudi njih; 6) ker ljudsko štetje iz leta 1910 ni ugotavljalo ne narodnosti ne maternega jezika in je štel le občevalni jezik (Umgangsprache), so načrtovalci štetja iz leta 1945 to pristranskost tud ¡upošteval i/ Čeprav je Italija do druge svetovne vojne opravila še nekaj štetij prebivalstva v Julijski krajini, je bil jezik prebivalstva predmet popisa le leta 1921. Na osnovi štetja iz leta 1936 so načrtovalci ljudskega štetja iz leta 1945 ugotovili, da se je število prebivalstva do druge svetovne vojne močno zmanjšalo.5 Pri evidentiranju vseh podatkov o prebivalstvu v Julijski krajini je treba omeniti še tajno štetje prebivalstva Julijske krajine leta 1933, ki ga je pripravila in izvedla primorska duhovščina, zbrana v Zboru svečenikov Sv. Pavla.6 Slovenskem primorju in Trstu. Po podpisu beograjskega sporazuma 9.6. 1945, je upravo na novo ustanovljene cone A Julijske krajine prevzela Zavezniška vojaška uprava (dalje ZVU) in PNOO je do septembra 1945 izgubil oblastno funkcijo. Kot posvetovalni organ je deloval do podpisa mirovne pogodbe v Parizu 10. 2, 1947. Več o tem M. Gombač, Pokrajinski narodnoosvobodilni odbor za Slovensko primorje in Trst, Jadranski koledar 1995, Trst. str. 169-172. 4 AS 1818 PNOO, šk. 54/1/2, Okrožni NOO za Goriško, uprav-nopolitična komisija. 5 Zwitter F., Julijska krajina, str. 23 25. 6 Pelikan Egon, Tajno štetje prebivalstva v Julijski krajini 1933, Knjižnica Annales, št. 28, Koper 2002. ARHIVI 26 (2003), št. 1_Članki in razprave_181 Metka GOMBAČ: "Ljudsko štetje prebivalstva v Julijski krajini z dne 1. 10. 1945", str. 179-186 Primerjava štetij 1910, 1921, 1933, 1936 v Julijski krajini (brez Zadarske pokrajine):7 Štetje Italijani Slovenci Slov./Hrv. Prebivalstvo 1910 397.550 326.282 479.986 943.256 1921 527.102 259.542 354.780 911.485 1933 455.389 343.648 545.541 1.000.930 1836 588.070 251.760 382.349 976.417 Anketna komisija PNOO se je izvedbe ljudskega štetja lotila temeljito, in sicer z izdajo obširnih navodil. Po možnosti so na čelo lokalnih komisij postavljali izobražene ljudi. Odgovorni za ljudsko štetje so se namreč zavedali, da jim za izvedbo tako obširnega projekta ostaja le malo časa in da bo delo potekalo v napetem ozračju kot je bilo na splošno značilno za prve povojne mesece v coni A Julijske krajine. Zavezniška vojaška uprava (ZVU) ni obvladovala vseh delov te cone, saj so jo v velikem delu nadomeščali organi ljudske oblasti, ki jih je prebivalstvo povsem podpiralo. Zato so v popisnem območju obstajale velike razlike, kar zadeva možnosti za neobremenjeno ljudsko štetje. Na Tržaškem in Goriškem, kjer je prevladovalo slovensko prebivalstvo, je bilo popisovanje redno in brez ovir. V primorskih mestih z večinskim italijanskim prebivalstvom, je bilo zaradi posegov ZVU ljudsko štetje ilegalno. Ker so bili prebivalci italijanske narodnosti do teh pobud nezaupljivi, so se popisovalcem izogibali in jih tudi prijavljali. Zato so rezultati popisa za različne dele cone A Julijske krajine različni, ponekod le delni in pomanjkljivi. Organizatorji popisa so popisovalcem ukazali, da se morajo pri popisovanju najstrožje držati upravno-teritorialne razdelitve, ki je bila v veljavi leta 1910. Tako so obdelali te občine: I. OBČINA TRST (mesto z lastnim statutom) seje delila v: 1) sodni .okraj Trst - mesto. (Sv. Vid, Staro mesto, Novo mesto, Nova mitnica, Stara mitnica, Sv. Jakob), 2) sodni_okraj Trst - predmestja. (Barkovlje, Kijadin, Zgornja Carbola, Kolonja, Greta, Ver-delj, Lonjer, Rojan, Rocol, Sv. Marija Magdalena spodnja, Sv. Marija Magdalena zgornja, Skorklja, Skedenj), 3) sodni_okraj Trst - okolica. (Bane, Bazovica, Kontovel, Gropada, Lipica, Miramar, Op-čine, Padriče, Prosek, Sveti križ, Trebče). II. GORIŠKO - GRADIŠKA: 1) Gorica (mesto z lastnim statutom), 2) politični, okra' Gorica, a) sodni okraj Kanal, b) sodni okraj Gorica, c) sodni okraj Ajdovščina, 3) politični okraj Gradišče. a) sodni okraj Krmin, b) sodni okraj Gradišče, 4) politični okraj Tržič, a) sodni okraj Tržič, 5) politični okraj Sežana, a) sodni okraj Komen, b) sodni okraj Sežana, 6) politični okraj Tolmin, a) sodni okraj Bovec, b) sodni okraj Kobarid, c) sodni okraj Tolmin. III. ISTRA 1) politični okraj Koper, a) sodni okraj Koper, b) sodni okraj Piran. Sodni okraji so se naprej delili po krajih.8 Anketna komisija PNOO je popisovanje organizirala tako, da je potekalo po dveh linijah in sicer po popisovalni (izvršni) in izvedenski (kontrolni). Vsako od obeh komisij, popisne in kontrolne, so sestavljali načelnik in po en zastopnik pripadajočih popisnih okrajev. Tudi vsak popisni okraj je imel popisno in kontrolno komisijo. Načelnika okrajne popisne komisije in kontrolne komisije sta bila tudi člana centralne popisne oziroma centralne kontrolne komisije. V vsaki okrajni komisiji je bilo toliko članov, kolikor je bilo popisnih krajev. Zastopniki posameznih krajev so v eni in drugi komisiji načelovali krajevnim komisijam. Vsako krajevno komisijo, tako popisovalno kot kontrolno, je sestavljalo tri do pet članov. Krajevna popi-sovalna komisija je zbrala popisovalce in razdelila delo. Opisana organizacija popisovanja in kontrole je zavezovala člane centralnih, okrajnih in krajevnih komisij, da so delo pripravili natančno in ga izpeljali do konca. Anketna komisija je delo razdelila na dve fazi, na pripravljalno in popisovalno. V prvi fazi dela so razmejili področja, nato pa so popisovalce natančno seznanili z nalogami in jih opozorili na različne probleme, s katerimi se bodo srečevali. V drugi fazi dela so morale popiso-valne in kontrolne komisije vsak dan preverjati delo, zbrati popisne pole in preveriti opravljeno delo ter opozoriti na morebitne napake. Vsi konč- 7 Ibid., str. 12. 8 AS 1818, PNOO, Sk. 53/1/1, ObCine, v katerih se vrši popis prebivalstva. 182 Članki in razprave ARHIVI 26 (2003), št. 1 Metka GOMBAČ: "Ljudsko štetje prebivalstva v Julijski krajini z dne 1. 10. 1945", str. 179-186 ni podatki so se zbirali iz krajevnih v okrajne in nazadnje v centralni kontrolni komisiji.9 Okrajne popisne komisije so morale centralni komisiji posredovati zbrano popisno gradivo in posebno poročilo, o tem, kako je delo potekalo. To so zanimivi in dragoceni opisi poteka popisne akcije, saj so bile možnosti za delo v vsakem kraju drugačne. Ti podatki dajejo raziskovalcem vpogled v sam akt popisovanja, verodostojnost podatkov, sodelovanje in zavračanje prebivalstva, povedo pa tudi, kje je popisovanje potekalo po načrtih in kje ne. Za vsak popisni kraj so pripravili manjši ali večji dosje.10 Podatki, ki so tam zbrani govorijo o: - vodji popisa, - številu sodelujočih popisovalcev, - nadzornikih popisa, - tem, kolikokrat in na kakšen način se je popis izvedel, - tem, kako je popisovanje potekalo, - težavah pri popisovanju in o tem, ali so vplivale na potek in točnost popisovanja, - načinu pridobivanja podatkov za ljudi, ki so se izselili, - o tem ali so pridobili podatke na anagraf-skem uradu ali iz matičnih knjig, - o tem ali popis v kakšnem kraju ni mogel biti opravljen v predpisanem roku oziroma če ni bil izveden so morali natančno opisati vzroke, zaradi katerih popis ni bil opravljen.11 V občinah, v katerih je bilo slovensko prebivalstvo v večini, so popisali vse prebivalce. Izjema je bila samo v nekaterih tržaških predmestjih, v katerih so zaradi različnih težav popisani le prebivalci slovenske narodnosti. Taki popisni kraji so morali poudariti, da je bilo popisano le slovensko prebivalstvo. V občinah z italijansko (furlansko) večino so bili popisani le Slovenci, le v sodnih okrajih Koper in Piran so popisali vse prebivalstvo. Izjema je bilo zopet mesto Milje, v katerem so bili popisani le Slovenci. Posebno pozornost so namenili izseljenim po letu 1918. Podatke o njih so pridobili s pomočjo sorodnikov, iz matičnih knjig in anagrafov. Ohranjene so tudi posebne popisne pole, tako imenovani popisi izseljencev, z 10 rubrikami; evidentirale so te podatke: redno številko, naziv zaselka ter hišno številko, priimek in ime, rodbinski odnos, rojstno leto, rojstni kraj, poklic, datum izselitve, kraj izselitve, vzrok izselitve. Kako so bile rubrike izpolnjene, je bilo odvisno od tega, koliko podatkov jim je uspelo pridobiti.12 y AS 1818, PNOO, šk. 236/1, Okrožnica L okrajnim komisijam, 16. 1. 1946. 10 AS 1818, PNOO, Sk, 236/1, Okrožnica II. okrajnim komisijam, 17. 1. 1946. 11 AS 1818, PNOO, Sk, 54/1/2, Okrožnica, 11. 1. 1946. 12 AS 1818, PNOO, šk. 53/111, Popisi izseljencev. Če si ogledamo še popisne pole, ki so bile izdelane po zbranih podatkih, vidimo, da je prva stran vsebovala podatke, ki so omogočili primerjavo s štetjem prebivalstva leta 1910. Na njej so izpolnjene rubrike (1-14), ki nam posredujejo te podatke: politični okraj, sodni okraj, občino, naselje, sosesko, število prebivalcev občine po ljudskem štetju od 31. 12. 1910, skupno število prebivalcev občine, župnijo, jezik, v katerem so pridigali do leta 1918, šole v občini leta 1918, kakšne so bile šole, v katerem jeziku je potekal pouk, ali so bile šole državne ali zasebne, v zadnji, 14. rubriki, ki jo je izpolnila anketna komisija pa so bili zbrani statistični podatki, število prebivalcev, doseljenih od 1918, izseljenih od 1918, prisotnih.13 Sam popis prebivalcev je za vsakega posameznika prav tako vseboval 14 rubrik: vas, naselbina, soseska, redna številka rodbinske skupnosti (vsaka rodbinska skupnost je imela ne glede na število članov eno številko), hišna številka, priimek in ime ter priimek po "domače", poitalijančeni priimek, materni jezik, rojstno leto, poklic, narodnost, domačin ali doseljen in kdaj, izseljen po let 1918 in kam, katere šole je obiskoval, ali se je sedaj izjavil za Jugoslavijo, pripombe.14 Pri proučevanju rezultatov popisa prebivalstva cone A Julijske krajine, ki je določeno z datumom stanja 1. 10. 1945, moramo upoštevati kar nekaj dejstev. Najprej se moramo zavedati, da obstajajo velike razlike med Goriško in Tržaško pokrajino ter tudi med mesti na Tržaškem in njihovo okolico. Seveda je obstajala razlika tudi med Goriško občino in drugimi okoliškimi občinami na Goriškem. Zapis o popisu stanja prebivalstva na Goriškem nam poroča o zelo uspešnem delu. Popisovanje je vodila upravno-politična komisija za Goriško okrožje. Imela je zelo dobre rezultate. Popis je v glavnem na celotnem Goriškem popisovalnem področju potekal gladko, prebivalci so sodelovali, pa tudi zavezniki niso intervenirali. Prav tako niso nasprotovali predstavniki italijanske strani. Določene probleme so imeli v Breginjskem kotu, saj so nasprotniki jugoslovanske možnosti glasno nasprotovali popisovanju, češ da je to politična stvar, ter skušali popisovalcem preprečiti delo. Manjši zapleti so se pojavljali v Gorici, kjer so opozicijo predstavljali tudi Slovenci, ki so po koncu vojne pribežali v Gorico. Drug problem, ki je oteževal popisovanje, je bil ta, da so po prihodu zaveznikov občinsko upravo prevzeli spet italijanski uradniki, tudi župan je bil Italijan, tako je bil dostop do matičnega in anagrafskega oddelka nemogoč. Prav tako je bila kontrola nad izda- 13 AS 1818, PNOO, šk. 227/1, Popisna pola, Solkan. 14 Ibid. Članki in razprave ARHIVI 26 (2003), št. 1 Metka GOMBAČ: "Ljudsko štetje prebivalstva v Julijski krajini z dne 1. 10. 1945", str. 179-186 183 janjem dovoljenj za bivanje v Gorici popolnoma v italijanskih rokah.15 Podatki, zbrani v tem popisu, lahko predstavljajo pomemben vir za ugotavljanje stanja slovenskega prebivalstva na obravnavanem območju v prvi polovici 20. stoletja. Dragoceni so tudi podatki o slovenskih izseljencih iz obdobja med obema vojnama, ki so odšli zaradi gospodarskih, političnih razlogov ali pa so bili zaradi dela (učitelji, uradniki, železničarji) prestavljeni. Tako je na primer Janez Kramar v knjigi Primorski in istrski železničarji 1857-1947, uporabil podatke omenjenega popisa o premeščenih slovenskih železničarjih v obdobju fašizma. Popisovanje Slovencev v Tržiču in okolici je potekalo razmeroma mirno, zavezniki večinoma niso posredovali, ker so bili tudi popisovalci previdni. Popis je bil v rokah učiteljev in članov slovenskega društva Triglav, težavo pa je predstavljala raztresenost slovenskega prebivalstva po vsem mestu, tako da sklepno poročilo dopušča možnost, da verjetno niso bile popisane vse družine. Tudi kraji s furlansko večino prebivalstva (Pieris, Turriaco, S. Canziano) so izpadli iz popisa.16 Dobro so izvedli popis prebivalcev v okolici Trsta, na Krasu in v sodnih okrajih Koper in Piran, Razen posameznikov, ki so bili zadržani in se niso hoteli izpostavljati (neprimerno je bilo na primer vprašanje rubrike 13, ali so se izjavili za Jugoslavijo), so prebivalci večinoma odgovarjali na vprašanja popisovalcev. Podatki, zbrani na ta način, poleg tega, da omogočajo primerjavo stanja prebivalstva s popisom leta 1910, ponujajo tudi sliko o prebivalstvu na splošno in očrtujejo etnično sliko tamkajšnjega prebivalstva po 25 letih fašizma.17 Poseben primer je bilo popisovanje v Trstu. Potekalo je med 25. 1. in 7. 2. 1946, ko so zavezniške oblasti v mestu prepovedale popisovanje. Prepoved so utemeljile z razlogom, da pomeni popis kršitev zakona, saj PNOO ni prosil zaveznikov za dovoljenje. Prepoved popisovanja in ostri nastopi zavezniške civilne policije, ki so se lahko končali tudi z aretacijo popisovalca, so vnesli med ljudi strah in negotovost. Tudi prepričevanja, da popis ni politična zadeva, ampak da na ta način zbirajo le statistične podatke, niso veliko zalegla. Mnogi prebivalci in popisovalci slovenske narodnosti so se omejili od popisovanja. Dogajalo se je, da je "Italijan, nepozvan, nepopisan in sploh brez osebnega vzroka" iztrgal iz rok popisovalca pole in izkaznico, s katero so bili popisovalci opremljeni, in vse odnesel na policijo. Taki dogodki so vplivali na potek popisovanja.18 Poleg tega je lokalni italijanski časopis Voce libero začel ostro propagando proti popisovanju. Pozabiti ne smemo časovne stiske, v kateri so bili izvajalci popisa, saj je bilo premalo časa, da bi se zahtevno delo v zaostrenih razmerah, kakršne so bile v mestu, izvedlo tako, kot je bilo načrtovano. Zbrane podatke popisa je obdelal dr. Marjan Mašera, ki pa v pismu dr. Lavu Čermelju opozarja, da so imeli v mestu Trst velike težave, da so popisovali le Slovence in da se številke ne ujemajo s pravim stanjem.19 Kljub vsemu pa so popisovanje nadaljevali skrivaj in so podatke dopolnjevali naslednje mesece. Že v predmestju Trsta so bili rezultati precej drugačni, Navedimo območje Barkovlje, kjer so na podlagi dobre organizacije, natančnih priprav in aktivnih popisovalcev ugotovili stanje v "99% primerih, mogoče tudi 100%". Glede podatkov o izseljenih Slovencih pa govori poročilo o 90%.20 V fondu PNOO za Slovensko primorje in Trst 1944-1947 (AS 1818) je ohranjeno gradivo te zanimive akcije, ene od mnogih, gotovo pa najzahtevnejše, ki so potekale na ozemlju Slovenskega primorja in Trsta v letih 1945-1947, ko je potekalo razmejevanje med Jugoslavijo in Italijo. Čeprav popisovanje v celoti ni dalo rezultatov, ki so jih takrat potrebovali, pa obsežno gradivo še vedno čaka podrobne obdelave raznih raziskovalcev. Gradivo predstavlja dobro podlago za pripravo mikroštudij za številne kraje Slovenskega primorja. V okviru anketne komisije PNOO je zbranih 17 tehničnih enot popisnega materiala. Gradivo je zbrano po popisnih krajih, obstajajo podatki za 204 kraje. Govore o številu prebivalcev posameznega kraja in vsebujejo opozorila o tem, ali so popisani Slovenci in Italijani ali le Slovenci, pomembni so poročila o poteku popisovanja, okrožnice in navodila. Številni so popisni obrazci, popisne pole, ki so jih popisovalci sestavljali ob delu, in popisne pole, ki so nastale po obdelavi. Poleg tega so ohranjeni tudi statistični podatki, podatki o izseljencih in najrazličnejše priloge, dopisi, opozorila, zapisi itd. Na koncu si oglejmo statistične podatke, ki so nastali po štetju prebivalstva v Slovenskem primorju in Trstu po stanju 1. 10. 1945. 15 AS 1818, PNOO, šk. 53/H, Opombe k ljudskemu štetju z dne 1. oktobra 1945. 16 AS 1818, PNOO, šk. 54/1/2, Poročilo o popisovanju slovenskih družin v okraju Tržit in za občino Devin, 24 1. 1946. 17 Gombač Metka, Pomen in vloga Študijskega odseka pri PNOO 1945-1946, Prispevki za novejšo zgodovino, Ferenčev zbornik, št. XXXVII, št. 2, Ljubljana 1997, str. 355. 18 AS 1818, PNOO, šk. 53/1/2, Trst, Nova mitnica. 19 AS 1818, PNOO, šk. 54/1, pismo dr, M. Mašere dr. L. Čermelju 20. 3. 1946. 20 AS 1818, PNOO. šk. 53/1/2, Poročilo o popisovanju prebivalstva v okraju Barkovlje. 184_Članki in razprave_ARHIVI 26 (2003), št. 1 Metka GOMBAČ: "Ljudsko štetje prebivalstva v Julijski krajini z dne 1. 10. 1945", str. 179-186 SUMARNI PREGLED PREBIVALSTVA DNE 1. OKTOBRA 1945 21 Področje, politični okraji, Skupaj Slov. Hrv. Ital. Nemci Drugi sodni okraji ? 173.447 2.475 ? ? ? 1. TRST, mesto z lastnim ? 46.516 1.752 ? ? ? statutom 2. GORICA - GRADISKA ? 91.232 135 ? ? ? 1 .Gorica-mesto ? 8.930 14 ? ? ? 2. Pol. okraj Gorica ? 36.072 19 ? 5 15 Sodni okraj 1. Ajdovščina 2.036 2.032 1 1 1 1 2. Gorica ? 27.769 18 ? 4 13 3. Kanal 6.462 6.271 190 1 3. Pol. okraj Gradiška ? 5.000 2 ? ? ? Sodni okraj 1 .Gradiška ? 533 ? ? ? ? 2. Krmin ? 4.467 2 ? ? ? 4. Pol. Okraj Sežana 24.619 23.750 16 839 4 10 Sodni okraj 1. Komen 11.683 11.038 8 632 3 2 2. Sežana 12.936 12.712 8 207 1 8 5. Pol. okraj Tolmin 14.493 14.375 5 88 5 20 Sodni okraj 1. Bovec 4.005 3.938 3 52 2 10 2. Kobarid 8.230 8.200 1 20 2 7 3. Tolmin 2.258 2.237 1 16 1 3 6. Pol. okraj Tržič ? 3.105 79 ? ? ? Sodni okraj 1. Červinjan 2. Tržič ? 3.105 79 ? ? ? 3. ISTRA ? 35.699 588 ? ? ? 1. Pol. okraj Koper ? 35.699 588 ? ? ? Sodni okraj 1. Koper ? 29.004 65 ? ? ? 2. Piran 22.289 6.695 523 14.961 19 91 21 AS 1818, PNOO, Sk. 54/11, Specialni krajevni repertorij za popisno področje, 1946. Sodni okraj Červinjan je sodil v Videmsko pokrajino, zato ni podatkov. Članki in razprave ARHIVI 26 (2003), št. 1 Metka GOMBAČ: "Ljudsko štetje prebivalstva v Julijski krajini z dne 1. 10. 1945", str. 179-186 185 d Politični okrnj (I) Sod tii okrnj (2) . . ^¡H^-t^O*. občiim (3) ^ Vasi (4) .......^^ , J Nifelbliiti CK /it»t- ■f I fflfTT rt.l^V^ ¡V. K^JV ¿Cv , ^riJ1 " -- /H-tst*^ /LJ-vi^J, žr&r»- tili- . i'tSjabjL ¿LiU- Število prebivalcev občine po ljudskem stelju od 31. 12. 1910 (fi): Ncmcov Italijonov Slovencev Si bo-llrvalov Jff M......JS-/-6' j Drugih .A Tujcev / Sktipno šlevilo prcbivnlcev občine (7): 3J^, '' Župnija cerkvena (8): * , i^^tU/«. ¿K-f , tUi*^*-. ^ V knlerem jeziku aa Je pridigalo do 1. 1918 (f>)? Kje so v občini bile Šole 1. 1B1R In knkc so te iole 'L/J, _ ^¿¿isia bife (eno-j dvo-, večrniredniee, meščanska, priprav- •'A^i-vi. nlen,'.srednjn, slrokovrm 5ola)? (10) Knke so bile 5ole I. 1918: sdov-enske, llnlijanskR ali dvojezične? (tt) ■ •■ ■ t M, '1' ^rfi rm Da .11 so bile Sole: driiivne, deielne, Cii il-Metodove, Nazionnle, nli drugačne? (12) •v. -•■■ > ■■a * <" .-i To riibrlko J K p-olii I Ankolnn krmilaijn! (14) • Rodbinskih skupnosti "Sf.^^t*-!^ naseljenih po 191R 460 • - t ■ Prebivalcev.!. ... brez doaeljenih po ■ , 1918 .'. i1«- ■ ■ -Slovencev . vj m doseljenlh od 1B1R ,.r * , Ilrvalov - b doseljenili od 1918 ■. 'I/ ■ r.. llolfjanov - - 100 doBDlJnnih orl lf) IR...... .119 • v , . _ ■. ■■ Ostalih .'. ....! .........s doseljenlh od IfllS ■V i,' Skupaj....'.-.', . . ' . ."S : '■ ,3-3.51 doseljenili od 1918;... JAfr sedaj v. kraju f prisotnih Izseljenih od 1918 -s.*.. iiscljonih od 1918 . Izseljenih otl 1918 - -izseljenih od 1016 .'. . prisotnih prisotnih ^ \\ . prisotnih prisotnih '■S V ' ■■ '■ ■■ -'Izseljenih od 191 Brp*'.'^prisotnih I? ■ ■ r v V. " um 186 Članki in razprave ARHIVI 26 (2003), št. 1 Metka GOMBAČ: "Ljudsko štetje prebivalstva v Julijski krajini z dne 1. 10. 1945", str. 179-186 Občina:. 1 1 Vas, iiisalbln*. »oicalio, S>QIIW ffirudanil Dn.dn i i i. -. l.'i [I JU hud? hj.ij.Tl po 1 ililS ■ — .. 1 "^liS^-MM. ("niiiM, i i, I\ K „ i HkliVitiJk, H ■ | tf *>l u - t ^'ttaitli. Oiji» > p| mJ i. - ■f , 'ViAlmto t»; 1, If 01. riKtrijc^ — —- ■■ » irai. -<• juiitf ^'•Jjfliujjll.i. K iiK^^lau«- -i« - -.'" \ ifol u^iClj' t, . 'i n! tK-Ktilt, "Ktll/I k ■ i«. ii It i L " s iflfl Htr - i, i ■i f*- ^tnlijvL a™,. rC; i 'JJ-..J. " v ~ itto iaiujj" > UaI u « d i 11 X ■ Ifflf ■■ sSw. ir « CfJ 1. lilo i. .. 1 ri h i % 1. \ C— .. . 1, ----- ■ t i. % (