Naprej velja za Ljubljano: za vse leto 6 gl. — kr. a. v. za pol leta 3 „ "20 „ „ „ za čet. „ 1 „ 75 v „ „
po pošti: za vse leto 7 gl. — kr. a. v. za pol leta 3 , 60 „ , , začet. „ 2 „ 5 „ „ „
Rokopisi se ne vračujejo.
V Ljubljani v petek 26. junija 1805.
Jšt
NAPREJ«
Oznanila. Za navadno dvestopno
vrsto se plačuje: 5 kr., ktera se enkrat, 8 „ „ „ dvakrat, 10 „ „ „ trikrat natisne, veee črke plačujejo po prostoru. Za vsak tisk mora biti kolek (štempelj) za 30 kr. Vredništvo je na starem trgu hišna št. 15.
Dopisi naj se blagovoljno frankirajo.
Ta list izhaja vsak vtorek in petek.
Teeaj I.
v
Oznanilo.
bode prvega pol leta kmalo pri kraji, vabimo čestite bralce, ki so naročeni bili samo do tega časa, naj se blagovolijo dalje naročiti, in naročnino hitro poslati.
4
»»Hfaprej44 velja za Ljubljano: za '/, leta 3 gold. 20 kr. n '/4 55 1 55 fo 55
po pošti: za ys leta 3 gold. 60 kr.
55 'A ?J ^ 55 ** 55
Tistili gg. naročnikov, ki niso plačali do zdaj vse naročnine, prosimo, da blagovolijo doplačati, ko se bodo zopet naročali.	Vredništvo.
Odgovor odprtemu pismu.
Dokazali smo, da celo materijalne okolnosti nikakor ne priporočajo, naj bi se poprijeli v knjiži mi Slovenci hrvaškega jezika. Da-si materijalna podpora vsako slovstvo jako ali pospešuje ali zavira, ter se tako vriva med duševne porode, in da-si jo moramo za tega delj imenovati silo važno: vendar so nam znani vzroki še sto in stokrat važnejši, ki nam branijo slovenščino odsloviti iz knjige.
Ako „misera contribuens plebs" nima po Hrvaškem za narod Bog zna kolike veljave, moramo na ravnost povedati, da je pri nas to vse drugače. Hrvatje imajo narodnost uže zagotovljeno, mi se za-njo še le borimo. Hrvatje imajo povsod okoli sebe največ le slovanske brate, kteri jih ne morejo potujčiti, zato jim pa tudi ni treba gledati tako, kakor nam, povsod in vedno vzlasti na to, da bi narodno izobraževali svoje ljudstvo, ki je uže zdaj, in tudi mora po sedaj ostati narodno, — kaj pa grozi Slovencu na zapadu, severji in vzhodu? Pripoveduje nam zgodovina, kako smo se od nekdaj krčili čedalje bolj proti sredi svoje zemlje, in kako se vedno manjšali. Če zdaj narodu vzamemo jezik iz knjige, pahnemo ga v omiki za 50 let nazaj, in potem še le utegne primorske, koroške in severno-štajerske, morda celo tudi notranjske in gorenske Slovence počasi zadeti žalostna osoda, kakoršna je zadela polabske, pomoranske in braniborske Slovane; sami Dolenci morda bi še ostali narodni, ker se s hrbtom opirajo na Hrvate. Vsemu svetu je znano, kako prihodnjost Sloven-
cem obetajo Lahi, ako bi se jim posrečilo, da kdaj zedinijo / ■ Italijo. Slišali smo namreč, da žele ravno mejo potegniti od Bolca na Idrijo, potem na Postojno in od tod na Reko, da bi jim torej ostalo pol Notranjske, vse Goriško in Istra s Pri-morjem in. otoki. Ce so to bile tudi samo bahajoče besede razgrete krvi, ali vendar nam značajno kažejo, kaj nas bi utegnilo zadeti, posebno ko bi nepametno pomagali sami sebi v nesrečo. Kdor ne vidi, v kako nevarnost pahnemo Slovence, ako jih nehamo narodno izobraževati v maternem jeziku, brez kterega je nemogoča vsaka narodna omika, ta mora tajiti, kar dan denes trdi vesoljni svet, da namreč vsak narod, sedeč na meji izobraženih sosedov, brez narodne svesti, ktera pa izvira še le iz narodne omike, v zdanjem času poleg vse narodne ravnopravnosti nima narodnega obstanka. Naj nam pade narod zboga naše nepremišljenosti še v glo-bočo duševno letargijo, kar se tiče narodne svesti, potem bodo imeli težko delo brez kacega vspeha vsi tisti naši pisatelji, ki bi ga zopet hoteli buditi, piše celo v slovenskem narečji, nikar pa v hrvaškem, kterega ne bi razumel prosti človek. Ce iz knjige pahnemo slovenščino, podobni bodemo vojakom, ki radovoljno predade krepko trdnjavo desetkrat močnejšemu sovražniku, potem se pa naglo zopet izkesajo, ter začno se vanjo zaganjati, da bi si jo zopet kako povrnili. Celovec nam žalostno priča, da, kadar narodna svest po deželi popolnoma izgine, ostanejo budeči pisatelji kakor glas vpijočega v puščavi, kteremu se posmehuje vse, ostanejo kakor na suhem ribe, izpod kterih se je po zatvornicali izpustila voda iz jezera. Slovenci smo narod, in zarad književnega jezika se ne moremo, nečemo in tudi ne smemo iz-nebiti svoje narodnosti. Ali morda je misliti, da nam bodo Hrvatje pomagali, da potem ohranimo narodnost? Kako pa? Hrvatje sami sebi lehko pomagajo, ker imajo vse drugačne zgodovinske pravice, vse druge politične in tudi geografične zadeve nego mi; ali plašč njihove svobode, njihovih pravic ni tolik, da bi mogel tudi Slovence pokriti. Vrzimo iz knjige slovenščino, ali ne pozabimo, da tudi izmed Slovanov potem vržemo večino slovenskega naroda. Tega sem tako prepričan, da uže zdaj vidim, kakošno veselje in poskakovanje bi imeli naši politični nasprotniki tisti dan, kterega bi mi nehali Slovence narodno izobraževati, kar bi pa ne bilo samo slovenskemu narodu na kvaro, ampak vsemu slovanstvu, ker vselej čuti vse drevo bolečino, ako mu odsekaš eno samo, tudi najmanjšo vejo, — čutili bi jo najprvo, najhuje mi Slovenci, pa tudi Hrvatje, ker so tudi oni Slovanje.
Zdaj pa nastopi drugo, zopet jako važno vprašanje namreč: ali bi nam bilo tako lehko, kakor se nekterim zdi, v knjigo tako vpeljati hrvaščino, da bi južnoslovansko slovstvo izmed Slovencev zares dobivalo izborne, slavne pisatelje?
Kje si človek pridobi korenito znanje izobraženega jezika, potrebnega pisatelju? Odgovor: po učilnicah; kajti mladenič se mora naučiti, kar potem rabi možu. Kakošne bi pa bile naše učilnice, ko bi slovenščini vzeli književanje? Temu vprašanju se ne da lehko odgovoriti. Po ljudskih učilnicah se nekteri učitelji še zdaj trudijo z nemščino, kako bi se pa ta reč potlej uravnala? Menda vendar nihče ne misli, da bi slovenščino popolnoma odslovili, ker večina otrok, bodečih v ljudske učilnice, ostanejo na domu, da obdelujejo polje; hrvaščina bi pa vendar bila potrebna uže zarad tistih učencev, ki bi potem šli v kako latinsko učilnico, ako bi namreč dovoljeno bilo po latinskih šolah podučevati hrvaško narečje. Koliko jezikov bi se moral potlej učiti kmečki otrok? Po nekterih učilnicah samo tri! To bi se pa godilo, kakor sem uže rekel, le tedaj, ako bi nam dopustili, da bi se po gimnazijah podučevala hrvaščina, Česar bi pa Slovenci skoraj gotovo nikoli ne dobili, ker mi ni treba vnovič opominjati, kako se nam je bilo še celo boriti, predno smo zopet svojemu jeziku osvojili staro slovensko ime, ki se ga nekteri sivobradci vedno še otresajo; ker je dalje znano, kako se po učilnicah med nami godi podučevanju tega jezika, kterega zares govori naše ljudstvo. Koliko novega nasprotovanja bi se nam tedaj obudilo potem še le, ko bi se začeli potezati, naj se hrvaško narečje podučuje na ljubljanskej, novomeškej, kranjskej, goriš-kej, tržaškej, celjskej in mariborskej gimnazii! Kako bi torej Slovenci mogli kdaj biti dobri hrvaški pisatelji, ako bi ne imeli učilnic, po kterih bi se učili hrvaškega jezika? Tem težavam „odprto pismo" odgovarja: „Hrvatje imajo narodne zavode: akademijo znanosti, vseučilišče, (vsaj ustanovljeno), imajo gimnazije, po kterih se podučuje v njihovem jeziku, in vse to bi tudi nam bilo na korist." Pri važnih vprašanjih, kakoršno je to, mora človek vse dobro presoditi, in po svojej vesti odkritosrčno govoriti; zato pa nam je po pravici povedati, da tega odgovora ne umejemo. Morda se „odprto pismo" uže samo boji, da bi vlada ne privolila slovenskim gimnazijam podučevanja v hrvaščini, in da bi zato naša mladina morala vse domače gimnazije popustivši iti na Hrvaško v učilnice? Marsikaj si človeška glava misli, da bi moralo biti koristno, krasno in lehko; ali kadar je pa treba to misel zares postaviti v živenje, potem še le se pokaže, da je čisto nepraktična. Vlada bi sicer gotovo ne dovolila, da bi hodila naša mladina iz načela v množnem številu z domačih učilnic; ali vendar za zdaj recimo, da bi se temu ne vpirala. Kako pak bi se potem godilo domačim latinskim šolam? Kaj morda naj bi jih čisto odpravili? In koliko učencev bi pa tudi šlo v Zagreb? Kaj bi potem bilo s podukom slovanskega jezika po naših gimnazijah? Ali nam bi ne pretila nova nevarnost, da bi se od prve do osme šole nikjer več celo „riba" ne sklanjala, še menj pa razlagalo kaj druzega, ali pa kaj pisalo v slovanskem jeziku? Žugalo nam bi torej tudi od le-te strani zopet le narodno zanemarjanje, celo narodna smrt po nekterih krajih. Pa vendar „odprto pismo" želi, naj bi slovenščina ostala po uradovih! Kdo pak jo bode poleg vseh naštetih okolnosti potlej znal pisati, ker še dan denes toži premnogo uradnikov, da je ne znajo? Tudi je naša misel taka, da književni, uradni in učilniški jezik mora biti vse eden. Naj še dalje pristavim, da je kranjski kmet malo znan tistemu, kdor meni, da bi mu bilo čisto vse enako, naj hodi njegov sin v Ljubljani ali v Zagrebu v učilnico. Naš kmet narodnega potezanja zdaj še ne umeje toliko, da bi naglo privolil v to, kar sliši, da je narodnosti koristno; raji bi poslal sina, vzlasti Gorenec, morda celo v kako čisto nemško gimnazijo, ko bi čutil, da se mu v domačej deželi nareja kakoršno koli
napotje, in vendar je krepost slovanskega naroda v kmečkej krvi, iz ktere so se nam porodili do zdaj še skoraj vsi narodni velikaši. — Vidimo torej, ko bi Slovenci hoteli v knjigo vnesti hrvaško narečje, da sami sebe, vzlasti pa svoje učilnice, nepotrebno pahnejo v zmes neštevilnih, jako zapletenih vprašanj, iz kterih ne bi jim obrodilo nič koristi, ampak še le narodna škoda. Svet „odprtega pisma" je torej lepa misel, ali djanski čisto nepraktična, celo nemogoča.	(Konec, prih.)
Daljo o prošnji zarad davkov.
Ce primerimo Kranjsko drugim deželam, vidimo, da teže davke plačuje, ker nima niti rodovite zemlje niti druzih ugodnih dohodkov, kterih je bilo po našej deželi vedno kaj malo, in še menj jih je v zadnjem Času. Železnica, sicer zelo koristna rodovitim deželam, ker jih veže s trgi svetovne kupčije, na Kranjskem je velicemu številu malih zemljakov odbila dober postranski zaslužek; vzela je celo kruh še ve-čemu številu tacih, ki so na dneve delali. Cisto vničeno je pošiljalstvo (špedicija), ki je poprej tako cvelo in raztezalo se na široko okoli. Zadnje poročilo kranjske trgovinske in obrtne zbornice uči, da je samo pošiljalstvo po 2 milijona gld. na leto preteknilo po Kranjskem. — Marsikake manjše obrtnosti, ki so živile pri nas posebno male obrtnike, na pr. suknarje, tkalce, sitarje itd., zdaj nimajo več tolike veljave, odkar so se mašine tako razširile. Zemljiške bukve kažejo, da se dolgovi tako množijo, da začenja ta reč uže marsikoga skrbeti, in ker dolgovi čedalje bolj rastov, zato se na bobnu čedalje bolj prodajajo ljudem posestva; po nekterih okrajih je 40—50 tacih dražb na leto. Kmet sam prodaja svoje najljubše blago, — živino — da ima za davke, in zato se dobivajo po Do-lenskem cele vasi, ki nimajo nič živine, ktero morajo na posodo jemati iz Hrvaške, kadar kmetovajo. Po več krajih je zemlja tako slaba, da morajo ljudje po celih trumah vsako leto hoditi na tuje, koder si potem iščejo živeža. Vsak popotni list (pas), ki se da" Kočevarju, Ornomaljcu. in Metličanu, ni druzega, nego uradno izpričevanje, kako ubožna je domovina teh ljudi. Še dobro pomnimo, koliko hudih letin je po leteli krajih. Kranjska dežela uže tako leži, da morajo po njej vsemu cesarstvu na korist vedno sem ter tje potovati vojaci, ki hote priprege, vstanovitve in še druzih deželi težavnih stvari; v zadnjem desetletji pak so poleg tega bile še celo v deželi velike vojaške trume. Uže 20 let je tega, kar davki od leta do leta neprimerno rasto, in torej mora deželi dačna moč naposled popolnoma opešati. Gospod novčni minister je v državnem zboru sodil, da dežele davke še lehko plačujejo, in opiral se je na to, da so 1862. leta nemško-slo-vanske kronovine 1,953.000 gld. več plačale, nego poprejšnje leto, in 1,111.000 gld. nad preudarek letnih davkov. Pozabimo celo, da je to leto bilo sploh rodovito; samo to opomnimo, da bi trebalo tudi na tanko povedati, kako so bili si-ljeni ljudje, predno se je nabralo toliko plačanih davkov, in koliko je bilo treba to ali uno deželo siliti, pa koliko je to pomagalo? Tem vprašanjem bi sicer ne mogli prav do čistega odgovoriti, ali gotovo je pa vendar, da niso ljudem po Kranjskem prizanašali, kadar je bilo treba siliti, naj se plačajo davki, in prav ubožnejše okraje po deželi je to največ in najhuje zadevalo.
Bolškim, tominsklm In cerkljanskim volilcem.
V 42. listu svojega časnika smo bili prinesli z levega brega Soče glas, da je umrl bolški, tominski in cerkljanski poslanec g. dr. Volčič, in opominjali smo domorodne volilce,
naj se uže pred volitvijo za trdno pomenijo, koga mislijo izbrati, in naj skrbe, da si zares izvolijo moža, ki bode modro in srčno govoril za njihove koristi. V zadnjih „Novicah" pa nekdo piše: „ne zamerite mi dragi Tominci, Cerkljanje in Bolčanje! ako vam jaz v imenu dobro mislečih rodoljubov nasvetujem moža, ki je kakor nalašč poklican, da bi zagovarjal vaše pravice. To je g. dr. Tonkli, sedaj v Gorici, mlad sicer, ali bistroumen in dobro izurjen mož, srčen in goreč rodoljub, nravnega in stanovitnega značaja, zvest Avstri-jan, tudi vaš domačin, rojen v tominskem okraji, torej čisto sposoben za to, za kar ga vam priporočam. Tominci, Cer-klanje in Bolčanje! ne prezirajte mojega sveta, ko pride volitev, in prepričani boste, da vas bode v goriškej zbornici zastopal mož, ki zna in hoče zagovarjati vaše pravice." — Mi sicer nimamo te česti, da bi g. dr. Tonklija po licu poznali; vendar pa nam je kaj dobro znano njegovo ime. Slišali smo ga vedno popisovati, kakor ga popisujejo „No-vice;" čuli smo ga uže dostikrat hvaliti zarad njegovega ro-doljubja, zarad njegove učenosti, bistroumnosti, srčnosti in moškega značaja. Gospod, ki vam dr. Tonklija priporoča v „Novicah," mora biti sam rodoljub, in gotovo ga mora dobro poznati, ker sicer bi ga ne priporočal. Ne bojimo se torej, da bi zašli, ako vam tudi mi priporočimo, da gledite, naj pride g. dr. T o n k 1 i v Gorici na poslansko klop. Vzlasti izobraženi rodoljubi Slovenci, kakoršnih je po kmetih največ le med duhovniki, ne držite križem rok, dokler je še čas! Uže nam kranjskim Slovencem je neizrečeno dosti do tega, da v zbornico dobimo narodnega poslanca, koliko več pa mora biti še le vam okoli Gorice, ki po smrti g. dr. Volčiča nimate čisto nobenega narodnega moža več v deželnem zboru!	Vredništvo.
Dopisi.
Od Sotle. M. — Namenil sem se zopet kaj dopisati, kar je pa težka reč, ker se pri nas ne zgodi nič branja vrednega. Premišljal sem, hode ob savskem bregu, kaj bi pisal. Modroval sem sam seboj, kako oblačno je politično obnebje, kako negotov mir; ali bode naš državni dolg rastel ali kopnel; ali se po Evropi sploh jame krepčati narodna svoboda, ali ne; ali bodo pruskega kralja posnemale tudi še druge vlade? To in uno sem premišljal. Zdelo se mi je pa, da je nevarno pisati o teh stvareh. Tiskarnega kazenskega zakona sem se bal. Zdelo se mi je, da celo moje misli niso bile varne od paragrafov kazenskega zakonika. Pogled na Savo me reši teh bojazljivih misli. Nekako motna je Sava; nikjer ne presodiš njene prave, vedno premenljive globočine; povsod enako je površje, globočina pak se preminja od polu do dveh ali trijeh sežnjev. Največ mirno šume valovi po izpranih bregovih; kadar se pa oblači pripode od nepokojnega juga, Sava pre-dere nizke bregove, ruje drevesa, šumi po plodnih njivah in seje vekoma nerodovito prodovje. In kako nestanovitna je njena struga! Od Krškega mesta do hrvaške meje dela po vsakej povodnji nove pretoke, nestanovitno se meče sem ter tje, širi in oži se vsako pomlad drugače. Tu je bilo nekdaj polje — brazda za brazdo je šla po vodi, stanovalci so se umeknili na više brežine. Kar se struga obrne hitro na drugo stran, za saboj puščaje široko prodovje, pa si naredi nov pot po sredi lepih travnikov in rodovitega polja. Veliko sveta se od leta do leta končuje, še več ga je vedno v negotovej nevarnosti. To dela obilo škodo kranjskej in štajerskej deželi in sploh poljedelstvu; kajti slabo se obdeljujejo zemljišča, ktere ima kmet le od povodnji do povodnji, tudi jim je nizka cena. Cas je, da se ustavi to večno razdevanje, in da se na-
pravi savskej strugi trdna, stanovitna ježica. Res imamo deželno uradstvo za kranjski in štajerski breg, ali za vsacega svoje, ki se peči vsako na svojem bregu s popravljanjem nekterih nasipov in vredovanjem savskih strug. Brani in zadelava se le vsak breg sam za-se, pa ne gledajo, kako to ali koristi ali kvaro prizadeva unstranskemu bregu. Voda se odvira, bregovi grade, kakor je dobro samo enej strani; popravila vsacega leta so zelo draga, pa obsezajo le kratke prostore, sploh so le za silo ali za nekaj let in polovično narejena, da se torej ž njimi voda bolj draži, nego kroti. Takej važnej stvari, ki ne trpi odloga, še menj pa nevreden začetek, treba, da se delo na obeh bregovih krepko poprime, vzajemno in po premišljenem črteži, in da se za vselej kmalo dovrši. Zato mora biti pa uže precej v začetku dosti novcev. Kdo pa bi jih dal? Srenje so ubožne ob kranjskem in štajerskem bregu, pa tudi ne bi mogle obe deželi vkup precej pripraviti toliko novcev, kolikor bi trebalo za nagel ter stanoviten vspeh. Drugod so za take poprave novce darovale ali vsaj posojale državne blagajnice; tudi za utrditev savske struge naj bi državna blagajnica potrebne stroške odločila, kakor si bodi. Kar bi odločila ona, ako namreč more, za popravo savske struge, to bi se počasi poplačalo z odkupom pridobljenega sveta, gotovejše in čedalje obilnejše pak z davki od teh in sosednjih zemljišč, kterim bi rastla dačna zmožnost posled veče rodovitosti in više vrednosti pridobljenih in otetih zemljišč. Viša stopinja vsacega gospodarstva vselej tudi množi davek. Dalje je premisliti, da le država more posoditi tako istino (kapital), ki se ne more precej vrniti, ki pa tudi precej ne daje obresti. Ona more in tudi sme čakati nekaj let, ker delo je koristno, in uživala bode obresti svojega posojila, ko bode uže davno povrnen dolg, česar jej nihče ne bi zavidal; tudi gotovo nihče ne želi, da bi se davek in dačna moč savskih bregov le vedno manjšala, ako bi se odlašala ta poprava.
Z Dunaja. 22. junija. —e—. „Naprejev" zadnji dopis z Dunaja, ki je imel znamenje „m-f-p," prinesel je bil nekdo, ki je bil gotovo samo enkrat pri Miklošiči, ali pa morda cel6 nikdar. Ne moremo se hvaliti, da smo dunajski Slovenci Bog vedi kako vneti za slovenščino, pa vendar je resnica, da Miklošiča skoi'aj zmirom hodi poslušat 5 Slovencev, t. j. trije Štajerci in dva Kranjca, torej dopis ni bil resničen, ker je čisto v nemar pustil 4 cele duše. Res bi jih moralo hoditi več, ali kaj pa hočemo? Ukazovati nihče nikomur ne more. — Zarad „odprtega pisma" iz Gorice bi pristavil, da z veseljem pričakujemo vašega, kakor se nam zdi, zelo potrebnega odgovora.
Važnejše dogodbe.
Ljubljana. Letošnji tretji semenj (črešnjev semenj) se prične prvi ponedeljek po sv. Petru, t. j. 6. dan julija meseca.
—	Slišimo, da se mislijo julija meseca udje narodne čitalnice po Ljubljanici peljati, in vnenjo veselico napraviti.
Notranjska. V zadnjem času je v Zagorji kugo imelo 15 goved; poginilo jih je 13, dvoje ostalo še bolnih.
—	Dolenjej vasi pri Senožečah je 18. dan t. m. odvzeta vojaška straža, ki je bila zarad goveje kuge.
Trst. Un dan je hrvaški vol tudi sem zanesel govejo kugo, za ktero so zboleli trije voli, ki so jih zatolkli.
Štajerska. 18. dan t. m. so v Gradcu preiskavali „div-jega moža," in videli, da klep (rmg) ni šel nosu skozi kost, ampak da je le vanjo bil zatet, da se je tedaj lehko snemal, kadar je hotel; tudi se je pokazalo, da je bil pomazan z mavcem (gips), in da je zato imel po sebi tiste pike. Pre-
povedali so mu, da več ne sme jesti surovega mesa in du-hana (tabaka), kadar ga ljudem kažejo.
Dunaj. Nj. veličanstvo je prišlo 26. dan t. m. iz Bavarskega, in pišejo da pojde prihodnji teden v Karlove Vare.
—	Posvetovanje o pismu zarad prestolnega govora je bilo 22. dan t. m. dovršeno v odboru gosposke zbornice. V tem pismu je govorjenje tudi o poljskih zadevah, in rečeno je, da se je do zdaj vlada premišljeno vedla, in da je torej upati, da bode tudi po sedaj Poljakom branila narodnih in cerkvenih koristi, varovala celote svoje države ter izkušala ohraniti mir.
—	V 3. seji poslanske zbornice je prvosednik oznanil, da se je osnovalo devet zborničnih oddelkov, in da je za prvosednika izvolila prva barona Kalchberga, druga grofa Kuenburga, tretja grofa Vrbno, četrta grofa Mazzuchellija, peta profesorja Herbsta, šesta opata Viljema Edra, sedma državnega ministra pl. Schmerlinga, osma barona Doblhoffa, deveta prvosednika pl. Hasnerja. Na vrsti je bil vladni načrt o presojevanji obširnih načrtanih zakonov v državnem zboru, ki se da na presojevanje odboru, v kterem bode 9 poslancev, pa le 7 jih je dobilo nadpolovično večino pri glasovanji; ti so: Waser, Taschek, Herbst, Berger, Zybli-kievič, Pražak, Schindler, dvejeh je torej še manjkalo; potem je bil izvoljen še dr. Demel, zadnjega pak izvolijo v prihod-njej seji. V prosilnem odboru je za prvomestnika poslanec Kuranda, za namestnika Mende in za peresnika Isseczeskul. Konci seje oznani prvosednik nasvet, naj bi se po sedaj pri sejah več ne brali zapisniki, ampak vsak zapisnik naj bi ležal tri dni na mizi, in ako bi nihče nič ne opomnil, potem bodi vsak zapisnik veljaven. Ta nasvet je bil dovolj podpiran, zato je oznanil prvosednik, da ga dade natisniti.
—	11 čeških poslancev se je odpovedalo poslanstva, in poslali so državnemu zboru dolg odpor (protest), v kterem razlagajo, zakaj več ne pridejo v državni zbor. Neki da mislijo uže julija meseca odložiti seje državnega zbora, in voliti nove češke deželne poslance, in potem izmed le-teh nove državne.
—	Velik razgovor je vnel grof Belcredi, ki se misli odpovedati poslanstva, ker je prestavljen iz Opava v Prago, in torej več nima „osobne pravice." Poslanci pa sploh niso te misli.
Trojedina kraljevina. Da bi se kupila knjižnica rajnega Šafarika, za to hoče pokloniti zagrebški veliki vladika in kardinal Haulik 2000 gld., djakovški vladika Strosmajer 5000 gld. in zagrebški prošt 100 gld.
Češka. Dr. Belskv, županov namestnik v Pragi, pišejo da je tudi odpovedal se službe, in da bode torej treba voliti novega župana, za kterega je namenjen Rieger, ki neki zares misli to službo prejeti, za namestnika pa menijo zarad ravno-pravnosti postaviti Nemca dr. Schuberta.
—	Pruski kralj misli 3 tedne ostati v Karlovih Varih.
—	22. dan t. m. je bil v Pragi g. Tkalac, nekdanji vrednik lista „Ost und West;" prišel je bil namreč iz Berlina, kjer je bil zarad svojih oči, kajti na enem očesu je popolnoma oslepel. „Ost und West" začne 4. dan julija meseca zopet izhajati enkrat na teden, kar je uže oznanil njegov sedanji vrednik g. Aleksander Sandič.
—	G. Jožef Barak, ki je bil pred nekoliko časom v Krakovu zaprt, poslan je zopet zdaj v Prago, kjer so ga izpustili iz zapora.
Ogerska. V varjaškem okraji je do zdaj uže od gladu poginilo 127 konj, 76 krav, 386 svinj in 311 ovac.
■— 14. dan t. m. ob treh zjutraj so v Majzi slišali po-
kanje, kakor bi strelalo s topovi, in potem je bil tak potres, da je več zidov regnilo.
-—• Kraljevo ogersko namestništvo ima oblast, da je odločilo svetovalcu Abonvju 50.000 gld., ktere naj stradajočim ljudem nekaj razdari, nekaj razposodi.
Ruska. Vlada se pripravlja za vojno, ter z odpusta kliče vojake in častnike, zaloge pa v shrambe naklada; vzlasti na Baltu se pripravljajo obale, kakor bi se bilo nadjati, da bi utegnil sovražnik tu na suho stopiti.
—	20 milijonov je odločenih, da se dobro ogradi Kron-
stadt.
—	14. dan t. m. so bili prišli k carju v Carskoje Selo poslanci uralskih Kozakov, in prinesli mu pismo, v kterem ga zagotavljajo, da mu ostano vedno zvesti. Med njimi so bili ljudje raznih ver in tudi nek častnik, ki se je uže 1831. leta bojeval z vpornimi Poljaki.
—	Pisma, ktera so šla iz Angleškega, Francozkega in; Avstrijskega v Petrograd, zahtevajo teh-le šest reči: 1) polno in splošno miloščenje; 2) naroden zastop, kakoršen je bil 15. leta dovoljen; 3) posebno deželno opravljanje; 4) polno svobodo vesti in katoliške cerkve; o) deželni jezik po uradih, sodbah in učilnicah; 6) zakonito podlogo, po kterej se imajo novinci pobirati na vojsko, in da se ima prenehati sedanji boj, dokler se bode pogovarjalo zarad le-teh pogodeb.
—	„Politik" pripoveduje, da je veliki vladika Felinski pismo poslal v Rim papežu in tudi na Dunaj papeževemu poslancu, naj bi se naša vlada potegnila za ruske katoličane.
Poljska. V Varšavi se vedno množijo skrivni časniki. Nedavno je na svitlo prišel prvi list tacega časopisa, ki se mu pravi „Ojčyzna."
—	10. dan t. m. je bil pri Korytnicah boj, v kterem se je Lelevel moral umekniti Rusom. V Kovnem so ustrelili grofa Bialozorja.
—	Vporni vojskovod Bonča je pre umrl za ranami.
—	Narodna vlada je ukazala, naj se vrnejo v svojo službo vsi tisti uradnici, ki so jo bili izgubili, ker so se po-tezali za poljske vpornike.
Pruska. Na vratislavskem vseučilišči je na črnej deski zapisanih do 30 poljskih učencev, ki se morajo v 14 dnevih oglasiti, ako nete biti odslovljeni izmed učencev; vendar se ne bodo mogli vsi oglasiti, ker nekoliko jih je uže mrtvih, nekoliko pa ranjenih.
Turška. Ob adrijanskem morji misli Turška postaviti več vojakov, nego jih je bilo do zdaj, ker je čuti, da misli nekak vnuk slavnega Skenderbega zgrabiti Arbanaško.
Vlaska. Po Bukreških časopisih je Štefan Tiirr oznanil Erdeljcem razglas, v kterem jih svari, naj ne odpravijo poslancev na Dunaj v državni zbor.
Grška. 17. dan t. m. je bilo uradno razglašeno, da so jonski otoci združeni z Grško.
Amerika. Pišejo, da je Ortega in častniki ž njim pobegnil na Verakruc, drugi častniki pa niso hoteli na poštenje obljubiti, da se ne bodo 'več bojevali.
Popravek. V zadnjem „Napreji" beri na 1. strani v 1. razdelku v 1. vrsti od zdolaj 2,369.387 namestu 2,351.387, in na 2. razdelku v 2. in 6. vrsti od zgoraj 3,552.920 namestu 3,534.920.
Loterija 24. junija 1863.
Dunaj: 1, 55, 20, 22, §1.
Gradec: 7, 14, 54, 4?, 4.
Dunaj 25. junija. — Nadavek (agio) srebru 10.25.