Izhaja vsak dan iveier« izimši nedelje in praznike, ter velja po pošti prejeman za avst ro-ogerske dežele za vse leto 16 gld., za pol leta 8 gld., za četrt leta 4 gld., za jeden mesec 1 gld. 40 kr. — Za Ljubljano brez pošiljanja na dom za vse leto 13 gld., za četrt leta 3 gld. 30 kr., za jeden mesec 1 gld. 10 kr,   Za poSiljanjo na dom računa Be
po 10 kr. za mesec, po 30 kr. za četrt leta. — Za t nje dežele toliko več, kolikor poštnina znaša. Za oznanila plačuje se od četiristopne petit-vrste po 6 kr., če se oznanilo jedenkrat tiska, po 5 ki*., če se dvakrat, in po 4 kr., če se trikrat ali večkrat, tiska. Dopisi naj se izvolfe frankirati. — Rokopisi se ne vračajo. — Uredništvo in upravništvo je v Gospodskih ulicah 5t. 12. Upravni štvu naj se olagovolijo pošiljati naročnino, reklamacije, oznanila, t. j. vse administrativne stvari.
Vabilo na uaročbo.
Slavno p. n. občinstvo uljudno vabimo na novo naročito, stare gospode naročnike pa, katerim je potekla koncem meseca naročnina, prosimo, da jo o pravem času ponovi, da pošiljanje ne preneha in da dobe- vse številke.
„SLOVENSKI NAROD"
velja za Ljubljanske naročnike brez pošiljanja
ua dom
Za vse leto........13 gld. — kr.
„  pol leta........6   „   50 „
„  četrt leta.   .   .       .   .   .   .    3   ,,   30 „
„  jeden mesec.......I   „    10 „
Za pošiljanje na dom se računa 10 kr. na mesec, 30 kr. za četrt leta. S pošiljani«.m. po pošti velja: Za vse leto  ...       .   .   .   .   fe gld. — kr.
,  pol leta........ 8   „   — „
„ četrt leta........4   „   — „
B  jeden mesec.......I   „  40 „
B^P^ Naročuje se lahko z vsakim dnevom, a h kratu se mora poslati tudi naročnina, drugače se ne oziramo na dotično naročilo. Upravništvo ,,8lov. Nkšrbda**,
Jovan Ristić o parlamentskih večinah.
Ločitev zakona z lepo in jako priljubljeno kraljico Natalijo, ali kakor jo srbski vladni krogi sedaj imenujejo, z „madatne de Kečkou, razburila je silno javnega mnenja valove. Da bi poslednje malo pomiril, ulil je kralj Milan tolažilnega olja v razburkano valovje, dal je mladi kraljevini novo in jako svobodno ustavo, katere pomladni dih je popihnil Garašauina „grobokopa Srbije" in vse njegove kreature mahoma s pozorišča, akoravno so jim bili tako navdušeno naklonjeni mogočni gospodje, zbrani okolu jetiSnega „Laibacher Wocheublattau. Pogorel je Garašauin, kakor so že davno pogoreli ustavo vernega kranjskega glasila patroni, ki si sedaj svobodno sežejo v roke, češ: „Similis simili gaudet". Nova srbska ustava je imela sicer nekoliko težaven porod, a jako zanimiv. Obravnave v odseku, sestavljenem „ad hoe', kažejo nam srbskih politikov vi-
LISTEK
Rodbinski spomini.
I uski Hpisal G. P. Dani leva ki, pr«vel Vi u k o.
Prababica.
Moja prababica Ana Petrovo«' Danilevskaj%, rojena Plotnikova, bila je dvorska gospica velike kneginje pozneje earevne Katarine Velike, in umrla je v osemdesetem letu svoj«^ staro3ti, preživevša več nego li petdeset let neprestano ob Donu na dednem stepnem selu svojega moža.
Bila je majhne rasti, nežnega, belega lica s tenkimi gubami, kakor starka Dennerjeva v eremi-taži, in velikih temnorujavih, prijaznih očij. V mlajših letih igrala je na klavecin, lila mej prvimi na pridvornih veselicah prošlega veki ter je, ljubeč cvetice, čitala romane Genlisove in povesti Mar-montelove. V zrelejših letih, preseivša se na posestvo svojega moža, bila je stroga gospodinja. Nosila je vedno črno obleko s pičlim Hšpom, in pod čepico na glavniku iz lastnih osivelh kit spleten visok šinjon, katerega  so takratni kmetje imeli za
soko naobraženost, iz raznih govorov posnemamo, da so voditelji srbski zares napredni , svobodomiselni m da imajo navaduo bistro oko za vsak gibljnj sedanjega stoletja. Izmej raznih govornikov ugaja nam osobito Jovan Ristić in jeden njegovih govorov v ustavnem odseku je nam Slovencem kakor na pleča prikrojen.
Ako sploh kak narod, smo mi Slovenci v neprijetnem, opasnem iti obapnem položaji, da imamo samo v Kranjski — post tot diserimina rerum — večino, da smo na Goriškem v ravnovesji, dokler izmej naših zastopnikov nobeden ne umre ali ne dobi kake druge slabosti, sicer pa na Štajerskem, Koroškem in v Istri v nezmerni manjšini, katera nas tlači, kakor podedovan greh. Vsi napori naših poslancev so pena ob steno.
Premišljevalo se je že mnogo, kako bi se odpravil ali vsaj ublažil pereči ta nedostatek, naposled pa smo vedno zadeli ob Šmerlingovo volilno geometrijo, ki zavira parlamentske naše gare in naš razvoj že blizu trideset let. Na bolje se bode obrnilo le tedaj, ko prodro nova načela, kakeršna je razvijal baš Jovan Ristić v ustavnem odseku. Kdor či ta pazuo govor njegov, spoznati mora v njem državnika poštenjaka, moža, ki dobro umeje, kako Utripi j 6 narodov žila koncem 19 stoletja.
Rekel je mej drugim: „Voiilni red je za vsako deželo duša ustavnosti. Kako pa je ž njim po Evropi? Povsod prevladuje sistema absolutne ve čine, pri vseh volitvah odločuje absolutna večina, četudi samo z jednim glasom Ako na pr. izmej 10.000 volilcev glasuje 5001 volilcev za jedno stranko, odločil je samo jeden glas zmago in manjina, broječa 4999 glasov ostane brez za-Btopuika Ako je to pravo, potem pač ne vem, kakšna je krivica. Tako pa bode ostalo, dokler se ne izumi sistema, ki bode skrbela, da bodo tudi manjine razmerno zastopane. Za tako sistemo nastalo je v Evropi in v Ameriki močno gibanje, katero bode prej al: slej tudi prevladalo. In zakaj bi mi, ki delamo novo ustavo, takoj ne vsprejeli sisteme, ki je pravičnost sama?
Vsaka država ima svoje posebne potrebe. Dovolj je primer, da imajo vlade skoro vse poslance v parlamentu zase, da jim je možno, opoziciji vzeti
koltun. S čilo delavnostjo reševala je opravila moža, vozila se sama na polje na dolgih samodelnih droŽkah, s češnjevo palico v roki, sukala se mej delavci, vodila knjige o dohodkih in stroških, cepila drevesa, rila po zelniku in še malo časa pred smrtjo je vspomladi in poleti malone sleherno nedeljo peš hodila dve vrsti daleč od dvorca v les k studencu z izvrstno vodo, šopirno peljana od dveh hajdukov izmej domačega poselstva , oblečenih v priproste sive jopiče in s palicami v rokah. „Evo — moja dva kamer-paža!" šalila se je vkljub starosti še čila starka, hoteč čez polje k studencu. Tam je s srebrno kupo zajemala vodo, počivala na slikoviti višini, obrasli z rakitami, ter gledala doli na iil) nk, kjer so ženske, na ves glas pojoč pesni, belile platno. Domov vračaje se pa je še trgala šopke gozdnih in poljskih cvetic: golobjega govšča, t. j. podsnežnika, tulipanov in divje rastočega ru-dečega graha.
Na konci svojih dnij, čedalje bolj izgubljajoč svoje moči, zapuščala je prababica Ana Petrovna le redkokrat -^svojo spalnico, v krilu, ležečem v isti vrsti z veliko hišo sinovo. Tukaj je sredi cvetja in kletk z drozdi in škrjanci z rumenimi vratovi, prababica neprestauo sedela  na postelji, v snegobeli
vso moč, ali jo pa popolnoma potlačiti. Mnogo je vlad, ki vlačijo brezvoljno opozicijo za seboj, ako so dovolj močne, so pa tudi take vlade, katere se udajajo večinam, ako so poslednja dosti krepke. V obeh slučajih pridejo javne zadeve na ono opolzlo pot, kjer se ni moči več ustavljati, ko je državni voz prišel v tek, ako se namreč ne posreči, odstraniti take anomalije. Zatorej treba, da se č u -vaj o manj šine, da se jim omogoči, da morejo zadržavati državnega voza prehitri tek.
Volilne sisteme, katero mi priporočamo, smoter je ta, da se manjšini z ustavo zajamči 'obstanek, da se jej daje prilika, da svoje najodličnejše moči pošilja v narodn' zastop. Naj tudi manjšine zastopniki prihajajo v politično areno, da narod poizve. česa manjšina želi. Res, da mora vsaka vlada imeti svojo večino, a na sistemo, da mora tudi manjšina biti zastopana, to načelo nikakor ne upih a. Večini ostane njena oblast, manjina pa dobi svojo pravico. Mi pač nečemo, da bi pet tisoč in jeden glas popolnoma uničili pravice druzih 4999 volilcev. In po naši novi sistemi bode taka krivična večina nemogoča.
Nastopni vzgled osvetil bode najbolie sistemo, absolutne večine. Recimo, jeden okraj ima 2000 volilcev. Na dan volitve jih 500 ne pride na vo lišče, 800 jih glasuje za poljubnega kandidata, 700 proti njemu. Zmagali so prvi in s tem dobili vse ; a njihova večina je le dozdevna, s spretno agitacijo se lahko pridobi.
Sistema, ki jo hočemo uvesti mi, že 30 iet na Danskem sijajno uspeva. Osvetil jo bodem tudi z vzgledom. To je takozvani listinski skrutinij. Mislimo si, da je bilo pri volitvi oddanih 10.000 glasov in sicer za tri razne politične listine. Jedna dobila je 5000, druga 3000, tretja 2000 glasov. Voliti je deset kandidatov. Delimo li število oddanih glasov s Številom kandidatov, kaže se nam 1000 kot kvocijent. Prenesemo li poslednjega na število za posamične kandidate oddanih glasov, dobimo nastopni volilni resultat: Na listino, ki je izmej 10.000 glasov dobila jih 5000, spada 5 poslancev, na drugo listino s 3000 glasovi trije, na tretjo listino z 2000 glasovi dva poslanca. S tem večina ni rušena,   a tudi ; mamina  je zastopana v
visoki čepici, slehernemu laskavo in priljudno smehljaje se.
Semkaj prihajala je na jutranjo kavo in prababici poljubit roko, umito v vodi s tistega studenca, kakor je pravil sivi razpletalec Gavruška, noseč na bosih nogah brezpetnike in v njih kot hladilo slamnate potplate, vsa mnogoštevilna, davno ugasla roiibina: njen sin Ivanuška, to je moj šestdesetletni ded, Ivan JankovleviČ, znan v rodbini po tem, da je že v zibeli dobil čin gardnega praporščaka ter da se više od tega čina v službi ni povzdignil, ker nikdar ni šel iz vasi ter se mirno staral pri svojem gospodarstvu, baveč se z rejo psov in tajuim zasledovanjem selskih krasotie. Za njim so prišli vnuki, to je moj oče, strijci, tete in ves ostali drobiž pravnukinj in pravnukov. Staika se je po tedanjem dvorskem običaji priklanjala v polukrogu, to je vsem najedenkrat, mela si roke ter govorila: „Ste li vsi pri dobrem zdravji?" Pozdravivški mater, odstopil je ded molče na stran, pogladil Bi čop sivih las, kateri so bili, kakor se še spominjam, s posebnim glavnikom pritrjeni na golem čelu, ter vzdihnivši sedel k oknu. Nad Čim je vzdihoval ded ? Bržkone vsled samega dolzega časa. Isto tako molče, priklanjajoč se,  sedali so na stole, stoječe ob steni,
razmerji prave njene sile. Primerjamo li to sistemo z ono, pri katerej 5000 glasom treba samo še jed-nega, da je potem 4999 volilcev nezastopanih, vidimo, katera Histema je pravičnejša.
Za sistemo našo je na zahodu močuo gibanje. Ako se ta sistema sploh Se ni uvela, iskati je razlogov v tem: „Stranke pridobile so si močne postojanke, katere branijo z vsemi sredstvi in manjšinam na škodo. Vsaka stranka, kije v večini, obrača svoj o moč sebi na korist. Za take večine pomenja naša sistema poraz, ali vsaj oslabljenje postojanke, zlorabljene nit lastno korist. Dalje so države z raznimi narodnostmi, v katerih ima jedna narodnost vodstvo ter z drugimi tako postopa, kakor je bilo zgoraj rečeno o veČinah in manjinah. V takih državah vladajoča stranka ne bo dopuščala, da bi se uvela naša sistema, ki varuje manjini, ker bi to bilo nevarno njenemu absolutnemu gospodovanju. Države samo z jedno narodnostjo, kakor n. pr. Srbija, pa bodo pod tako sistemo le uspevale, kajti potem ne bode hudih, raz-burjajočih volilnih bo;ev, niti močnih potresov v družbi, potem bode nemogoče, da bi ekstremi prišli na krmilo, potem bi opozicija mogla izvrševati kontrolno svojo ulogo Opozicija kot kontrola potrebna je pa brezpogojno vsaki državi, otela je že mnogokrat državni voz, da se ni prekucnil."
Dragi mir.
„Libertus est carissimum bouum", klical je baje Cavour v najbolj kritičnih položajih svojega neustrašenega boja za svobodo svoje domovine. ,Ta vzvišeni in zgodovinski izrek slavnega rodoljuba nauduševal je z nepopisno močjo v neprestanem trudu omagujoči italijanski narod za novo delo, saj gledal je v besedi: „narodna svoboda vir nevenljive svoje sreče. Izpolnil se je Italiji dolgo gojeni političen ideal. Združeno je njeno nekdaj razkosano ozemlje v jedno mogočno državo. Vender, ako se ozremo v to klasično zemljo , ki je ustvarjena kakor nobena druga v svetni raj človeštvu, I prepričamo se v istini, da je narodna, vzvišena svoboda najdražji blagor, da ne podeli nebo zemljanu idealne politične sreče brez trpljenja in neprestanih materijalnih žrtev.
S zlatimi Črkami hrani zgodovina imena svojih junakov, ponosne, v nebo kipeče spominke postavlja narod onim svojim možem, ki so mu priborili politično svobodo.
Lavorika spojena z večno hvaležnostjo naroda je plačilo vzvišenemu rodoljubju, neprestano trpljenje in silne žrtve pa so osoda narodu, ki si hoče ohraniti priborjeno svobodo svojo.
Slavni Mazzini izgovoril ]e pogosto zgodovinsko prislovico: „L1 Italija tara da se". V istini prorok bil je slavni državnik svo]i domovini. Ni ga naroda v Evropi, ki bi si bil pridobil s tako malim trudom, skoro po jedini ugodni mu konstelaciji sosednih držav svojo narodno svobodo, kakor baš Italijani
Zaradi tega baje, saj  je utrjeno v človeški osodi, da naj ne  uživa zemljan svoje sreče brez truda in zasluge, čuti Italija sedaj jednako drugim državam in težo »neizmerno dragocenost0 svoje po litične svobode in začasnega miru.
Dočim se raduje italijanska država svojega velikega upliva pri evropskih veleraočeh, o katerem je jedva sanjala pred dvema desetletjema, ječi in zdihuje v nepopisljivi bedi „misera contribuens plebs* na račun domovinske slave. Spominjamo se, kakov krik, togo in opravičeno pomilovanje prouzročil je pred nekimi leti italijanski davek, katereua ni poznal do otovrej noben finančni minister v Evropi, namreč obdačenje mienja — to je vsakdanjega kruha ne samo v Italiji, temveč po vsem omikanem svetu!
Vil je stradajoči narod z rokami pri tej ne zaslišani davčni ostrini, h utihnil je naposled. Sklenil je štediti pri svoji jedini „polenti", saj se mu je zatrjevalo, da zahteva narodna svoboda in zlati mir žrtve od vseh rojakov, od najvišjega dostojanstvenika do prosjaka ob potu.
In čudo, akoravno se ponašajo vse evropske države s svojim sicer dragim a zagotovljenim mirom, trudijo se njihovi finančni ministri noč in dan, da zaslede nove vire povišanju davkov, in sicer le za potrebe zlatega miru. Italijanski finančni minister ne zahteva zopet nič manj kakor 125 milijonov lir za vojskine potrebe, za brambo miru
Kako naj plača osiromašena domovina to velikansko svoto, dežela, ki se ponaša že sedaj s svojo obdačeno polento, jedino hrano dvema tretjinama prebivalcev. In v bodoče podražila se bode baje Še sol, ki je pogosto jedina zabela polenti in naložila se bode še dvajset odstotna naklada na zemljiški davek, da se omogoči pomnožiti vojno brodovje in da se sezidajo nove trdnjave.
O blažena, opevana Italija, tolaži naj te v tvojem dvojno obdačenem skromnem vsakdanjem kruhu zavest, da uživajo tudi tvoji sosedje jedva osoljen ovsenjak za ceno zlatega miru.
In vender, kdo ugane, koliko časa nas oblažuje dragoceni mir. Mi sodimo, da svetovni ogromni boj, katerega nam slikajo vsako leto naši vojni ministri, ko zahtevajo novih vojnih sredstev, kmalu ne bode mogoč, ako uživamo še nekaj let sedanji dragoceni mir, in da se bliža konec rodoljubni pesniški na-udušenosti, saj slavni Horacijev stih: „Duleeet de-corum est pro patria mori", spremenil je Še v vsakdanjo današnjo prozo: Slavno in občudovano je stradanje — za zlati mir. L—s.
Politični razgled.
Notranje dežele.
V Ljubljani, 3. januvarja.
Predvčeraj je bilo na Dunaji vojaško po-Nvctoianje, kateremu je predsedoval cesar. Ude ležili so se tega posvetovanja vojni minister baron Bauer, generalni nadzornik vojske, nadvojvoda Alb recht, generalni nadzornik pehote, cesarjevič Rudolf, generalni nadzornik topništva, nadvojvoda Viljem, generalni nadzornik konjice princ Croy, generalni nadzornik ženijcev baron Salis Soglio in načelnik generalnega štaba baron Beck.
Vojno minister*!vo odklonilo je predlog brambenega odseka ogerske zbornice glede madjar-ščine. Ministerski predsednik pride v kratkem na Dunaj in se bode pogajal o tej zadevi. Ogerska vlada se boji, če se vojno ministerstvo ne bode ozi ralo na želje Madjarov, da utegne ogerska zbornica poslancev zavreči vts vojni zakon.   Ogri neso tako
tudi ostali; poslušali so poklone starkine, odgovarjali na njena vprašanja, pili kavo ter iz nova pri-klonivši se, baš tako obredno razhajali se po svojih sobah in kotih.
Zdelo se je, kakor da je tu zemski raj, vender razmere nikakor neso bile najboljše. Ded, tiho vzdihujoč vpričo matere, ljubil je na skrivnem veselo družbo. Jedva je prodal kaj žita ali volne, že se je pričelo gostovauje. Časih izprosil si je od matere-gospodinje dovoljenje, da sme odpotovati na posestva, in putem ga po cel mesec ni bilo nazaj. Ko pa se je naposled vrnil, pripeljal je s sabo celo druhal bližnjih in daljnih znancev. Ekipaže napolnile so dvorišče. Okna sprednje hiše so se razsvetlila. Domači orkester gromel je z galerije. Pevci pritegovali so mu iz obednice. Na dvorišči se je streljalo s topiči. Veseli pari vrteli so se v škotskem plesu (ekosezi) in v kotiljonu. Časih je tudi prababica Ana Petrovna take dni ostavila spalnico, napravila se v belo slavnostno obleko, šla iz svojega krila, pokritega s trsjetn, pojavila se v domu Ivanuške, v visoki dvorani s slikami pradedov na stenah, ter igrala bostoa, ali mej godbo Sartijevo važno in dostojno s tem ali onim izmej gostov stopala v polonezi.
Ta potovanja in pinovanja pa so konečno Ivanuško nemalo stala. Prišlo je do tega, da je o zimskih večerih, ko je nedostajalo gostov, pošiljal jezdece na bližnje in daljne ceste in vasi, kjer bo vsakega, katerega so napadli, prisilili, da 86 je dal peljati v goBti na njegov dvorec Mej tem pa so služabniki, uoseči pri gostijah frake, često kadar ni bilo gostov, po cele tedne morali jesti ovseno kašo.
Prababici bile so razmere Ivanuške neznane; umrla je, imejoč ga za vrlega gospodarja. Ded jo je pomiril posebno s tem, da je kakih trideset let pred njeno smrtjo, hoteč s tem razmnožiti zver-jad, obsadil s smrekami več nego li petdeset desetin peščenih tal na bregovih Donca. Vse sadike so se prijele ter čudno lepo rastle, tako da je ded dobil red sv. Vladimirja.
Takemu čudeau, narejenemu seveda od neje-voljnikov, hodilo se je čudit mnogo važnih osob, gubernator, arhijerej, profesorji sosednjega vseučilišča in naposled sam grof Arakčejev, kateri je v sosedstvu prababičinih posestev tudi delal čudeže, posebno s tem, da je mej svobodnimi kazaki izjum-skimi in čugujevskimi uvel tako imenovane vojaške naselbine.   Prababica je bila sama še pred nedav-
prizanesljivi, nego je avstrijska državnozborska večina.
Nemški listi tožijo, da nemško prebivalstvo na iVslivm ui več prav pokorno osrednjemu vodstvu nemške stranke v Pragi. Pri volitvah mnogokrat napovedo kan lidaturo kandidatje, za katere še osrednji odbor vedel ni in kandidat osrednjega odbora potom propade. Tako je v Hebu pri dopolnilni volitvi za deželni zbor voljen dr. Gschier, dočim je kandidat osrednjeg1; odbora dr. Schtlcker propal. Doktor Gschier je ravno tako dober Nemec kakor doktor Schtlcker, a vender njegova izvolitev mnogim ni povoljna, ker se jo ž njo rušila disciplina nemške ■tranke, o katerej se je trdilo, da je uzorna. Židovskim listom pa Gschier tudi zaradi tega ne ugaja, ker ni poseben prijatelj Židov.
Pri Dumijhkciii županu bila je deputacija Židov, katera se mu je prišla zahvaljevat, da je bil on prisoten pri otvoritv, židovske ubožtie hiše, in ga je prosila, da bi zabran je val hujskanja in izgrede proti žilom. Župan jim je obetal, da bode storil, kolikor mu bode mogoče Pristavil je pa, da nema nobenega disciplinarnega sredstva za govornike v mestnem zboru. V Dunajskem mestnem zboru je tudi već protisemitov, kateri o vsaki priliki ožigosajo Žide, in židovski listi so že večkrat izražali željo, da bi se to kako preprečilo.
O seiuilnUeni predsedniku upravnega Nodi.šča barona Lelimayor-a, kateremu je cesar podelil dostojanstvo tajnega svetnika, poročajo nemški listi, tla je bil o svojem času aek-cijski svetnik, ministerski svotnik in sekcijski na čelnik v naučnein ministerstvu in desna roka mi nistra Stremay.jrja. Bil je pravi urednik konfesionalnih zakonov in je bil izdelal poročilo na cesarja, v katerem seje priporočalo, da se odpravi konkordat. Potemtakem je jasno, da Lehmaver konservativcem ni prav priljubljen. Omeniti nam je še, da je baron Lehmaver Giskrov zet.
Vnaiije države.
Po poročilih, katere so dobili razni listi iz Srbi jr bile so v Belemgradu demonstracije proti Avstriji. Nemški listi so mej drugim tudi vedeli povedati, da so Čehom, kateri žive v Belemgradu, pobili okna.' „Pol. Corr." se pa piše iz jako zanesljivega vira, da nikacih protiavstrijskih demonstracij ni l lo.
V Krntiji osnujejo posebne povozne oddelke. V miru bode pet povezniti batalijonov, ki bodo šteli 18 stotnij. V vojni se bodo pa te stotnije preme-nile v babalijone. V Varšavi, Kovnu, Berdvezevu, Vinici in Movemgeorgievsku bodo napravili nove velike vojaške pekarije in mline.
V AiiAtlip z vso strogostjo postopajo proti Ircem. 7e dni so poslanca Harringtona obsodili k šestmesečnemu prisilnemu delu, ker je govoril na nekem taboru narodne lige.
Domače stvari.
— (Iz pisma vladike Strosmajerja), poslanega te dni slovenskemu rodoljubu, posnemamo sledeče vrstice: „Ja sam ovih Božića bio dosta opasno bolestan; sada mi je hvala Bogu nješto bolje. TJ ostalom ja sam vazda pripravan poći k Bogu na istinu, da tamo siromašni naš narod zagovaram; a dadne li mi Bog još života, ja ću ga svega proživio u ljubavi prema sv. vjeri in prema našemu narodu". — Gotovo govorimo iz srca vseh čitateljev, ako izražamo željo, naj bi ljubi Bog ohranil Slovanstvu še dolgo to drago življenje.
— (Družba s v. Ci rila in Metoda) je prejela danes z naslednjimi vrsticami naslednji dar: „Velečastiti gospod prvomestnik !   Poslednja občna
nim časom nekoliko despotska; tako je Ivanuška z njeno vednostjo dal v spone ukovati tiste devojke in dečake iz vasi, kateri po njenem izboru neso hoteli o gotovem času stopiti v zakon. Vender ona ni odobravala Arakčajeva in sredstev, s katerimi je v njenem sosedstvu uvel tisti naselbine. — „Mislite Bi, ma chere", — pravila je skrivnostno nekaterim sosedam, ki so prihajale o praznikih k nji poklonit se: „prišel je ta živoder, postavil pod Ćugujevim celo vas, dal nanesti palic ter na strani velel za vsak slučaj napraviti nekoliko gotovih gro bov, potem je ukazal bičati nepokornike. Jedni so bičali, a drugi so na istem mestu svojim kopali grobove! Bil je kmete ter bil stare žene! Neka žena se je vsa prestrašena iztrgala izpod palic ter vsa iz sebe bežala h grobom ... A grof je zakričal nad njo: ne boj se, krasotica, izbiraj, kakor ti je drago; dam ti pogreb, kakeršnega sama hočeš! To vam je surovež, kakor kakšen korporal! Človek brez vsake olike! In taki dušegubci naj bi dandanašnji imeli v rokah gospodstvo? Neotesani Azijat! In on je poleg tega grof, da celo vitez Aleksandrovega redat"
(Dalje pr.h.)