TEDENSKA REVIJA — PRILOGA PONEDELJSKEGA JUTRA
V LJUBLJANI, 11. APRILA 1836.	KNJIGA 19
ST. 15.
PREŠERNOV KRST PRI SAVICI
DUHOVNI OBRAZ NAJLEPŠE SLOVENSKE PESNITVE OB NJENI STOLETNICI
STANKO B U N C
D
an za dnem hodi na stotine in stotine ljudi mamo Prešernove« ga spomenika m marsikomu, ki ae misli samo na svoje pa« pirje v aktovki ali na Številne dobrote v košari, morda obtiči vsaj za trenutek oko na obeh reliefih, ki krasita spomenik m predstavlja« ta dva prizora iz najboljše pesnikove umetnine — iz Krsta pni Savici.
V	burnih časih globoke duševne de« presije, ko je Prešeren bojeval notranji boj za odpoved neuslišane ljubezni do Julije, ga je zadela mimo ljubezenske še nova nesreča: v savskih valovih je pri Toanačevem utoniil 6. julija 1835. njegov najboljši prijatelj Matija Cop. Ta dva življenjska udarca sta spravila
Eesnika v izredno čuvstveno napetost,
i je našla izraz v njegovi največji pe» 6tn,i t vi
Krst pri Savici je izšel, kakor nam iz« pričuje Blasnikova delovna knjiga, idne 14. aprila 1836. leta kot po« sebna knjižica v 600 izvoddh.
Pesnitev, ki jo je Prešeren nazva! za« radi značaja dejanja »povest v verzih«, obsega tri dele, izmed katerih tvori vsak po obliki in vsebini edinico zase, vsi trije skupaj pa organsko umetniško celoto: posvetilna pesem Matiji Copu daje dragocen ključ za pravilno umeva* nje umotvora. Uvod riše epsko ozadje iz zgodovine Slovencev v drugi pok> vici 8. stoletja, Krst sam pa prikazuje duševni boj glavnega junaka Črtomira.
Pesnitev je lirsko epska elegija z dra« matičnimi vložki, zložena v romanskih enajstercih, ki so ubrani v posvetilu v sonet, v razgibanem Uvodu v 26 tercin, v mirnejšem Krstu pa v 53 stane.
V	uvodnem sonetu posvečuje pesnik »milo pesem« svojemu prezgo« daj umrlemu prijatelju Matiji Copu in tolmači, da je pesem izraz njegove osebne žalosti nad izgubo prijatelja in ljubezni, ki jima se je moral odreči. Kot je Črtomir izgubil upanje na po« zemsko srečo, tako je tudi Prešeren po« kopal svoje visoko leteče misli ob Copu in bolne želje ob Juliji ter se predal vsemogočni sili, ki ga tira v popolni konec, v grob, od koder ni več resnje poti^ To je v skladu s pesnikovim na*
Prof. STANKO BUNC
zorom o svetu, ki ne sega preko groba, v zagrobne višine.
V Uvodu je narisal, oskmjen na Valvasorja, v glavnih fazah in v krep« kih potezah vnanji svetovno zgodovin« ski dogodek: zadnji poraz poganskih Slovencev. S tem, da vodja Črtomir ni niti padel niti dosegel svobode, vzbudi v bravcu zanimanje za nadaljnjo ju* nakovo usodo in ustvarja napetost, ki vodi iz Uvoda v Krst.
Krst obravnava zgodbo tragične ljubezni in ločitev za večno. Naslednje jutro po boju stoji Črtomir na bregu Bohinjskega jezera naslonjen na meč in premišljuje o usodi svoje domovine. Iz težkega duševnega boja samomorilnih misli, ki ga navdajajo v »slepi veri«, da so z izgubo politične in državne samo« stojnosti ter stare vere staršev uničeni tudi vsi pogoji za nadaljnje narodno življenje Slovencev, ga reši spomin na srečne dni, ki jih je preživel na Blej« skem otoku s svojo nevesto Bogomilo. GJtoboka skrb za njeno usodo po nju« nem slovesu ga obrani pri žavljen>u. Te«
AL Gangl: PREŠEREN
daj ga ribič opozori na nevarnost Valj« hunovega zasledovanja, ga spravi v varno zavetje pod slap Savice ter gre poizvedovat po Bogomila. Drugi dan mu pripelje ribič živo Bogomilo. Ob sestan* ku izve Črtomir, kako ni Bogomila v dneh zapuščenosti in dušne maloupno« sti našla kot poganka nobene rešitve na boleče vprašanje, kaj bo z njuno Iju« beznijo; če Črtomir najde smrt v boju. Ni se zadovoljila z ljubeznijo do groba, ampak je terjala zase ljubezen na več« ne čase. Ko pa je slišala tolažilno vest krščanske vere v življenje onstran groba, je postala kristjanka. Tako se je Bogomila v preveliki skrbi za Črtomira odločila za ločitev na zemlji in združb tev v nebesih. Na njeno prošnjo se da še on krstiti, a v veri, da je najvarneje ša pot, ki vodi v nebo. če postane du« hovnik, je sprejel še mašništvo Tako je z vsemi sredstvi vere, z Bogomilino obljubo večnega devistva in s Č rtom i* novim mašništvom. ubita sleherna mb sel za združitev na zemlji. Pesnitev se konča s krstom zadnjega pogana in s pogledom v bodočnost, ko se Črto* mir in Bogomila nista nič več videla. Odpoved in ločitev je popolna.
Vodilna misel vse pesnitve je odpoved, ki je označena že v uvodnem sonetu. Kakor se je Črtomir odpovedal veri dedov in pozemski sreči, ki ob* stoji zanj samo v zvezi z Bogomilo, ta« ko se je tudi Prešeren ločil od svojega
prijatelja in se odpovedal ljubezni. Krst je pesnikova osebna življenjska od« poved in ločitev, tesno združena s smrtjo Matije Čopa in z neuslišano l}u* beznijo pri Juliji, obenem pa krasne svetovna pesnitev obče človeškega do* življanja odpovedi in ločitve.
Krst pri Savici so sprejeli Pre» šemovi vrstniki z veJikim veeeljem, ta« ko prijatelji kakor tudi nasprotniki Cek> janzenistom je delo ugajalo in bili so zadovoljni s pesnikom. Tudi proda« jalo se je dobro. Ko so ddo ponatisnile leta 1844. Bleiweisove Novice, so se seznanili s to pesmijo vsi sloji sloven« skega naroda, ki so se zanimali za slov« stvo.
U m e v a n j e Krsta pa je od izida do danes rodilo najrazličnejša tolmače« nja, ki so jih gradili domači in tuji raziskovalci, kakor n. pr.: Stritar, Mur« ko, Aškerc, Tominšek, Lampe, Pri j a* telj, Žigon, Puntar, Musič, Marjanovih* Korš, Laciejewski in drugI Lansko leto smo dobili dva nova in zanimiva pri« nosa.
Prof. Anton Oven (Krst pri Savici, Maribor 1935 kot prvi zveeek Belokranjske knjižnice) ugotavlja, da je Prešeren v Krstu realiziral ono snov, ki jo je gojil že iz mladih let in jo hotel izvesti najorej v tragediji iz
1832,	nato v noveli iz 1833 in potem zo» pet v noveli v slogu ж1ет Zerrissenen« iz 1836. Vendar nikakor ni dokazano, da je imel Prešeren že leta 1832. oz.
1833.	za aktualen motiv ločitve in od« povedi, ki je zadel njegovo dušo šele po 6. juliju 1835. leta. Krst je novo delo, po motivu in problemu naj« brž povsem drugačno, ki je v vzročni čuvstveno«idejni zvezi z nemško ele« gijo Matiji Čopu in Julijinimi soneti po Sonetnem vencu. Ona mladostna snov je bila zaradi dolgega odlašanja, ki že samo izraža manjše zanimanje in aktualnost, v kritičnem času gotovo osebno in življenjsko manj zadevajoča kot najnovejša doživetja.
Vse drugačen uspeh pa ima razprava Toneta Šifrerja (Čop in Prešer« nov Krst pri Savici, LZ 1935, 377—396), ki je v smeri najnovejših raziskovanj prof. Kidriča in po njegovi metodi stvarnosti, ki nudi najnaravneišo pot za razumevanje Prešernove umetnosti, prinesla razlago, ki se od vseh doseda« njih zdi še najbolj verietna in je tudi podlaga našemu pisanju.
Pesnika moramo presojati predvsem kot umetnika in ne kot izpovedovalca katerega koli svetovnega nazora. Krst je pesnik dvakrat sam razložil: v po« svetilnem sonetu Matiji Čopu (glej zgoraj) in v pismu Čelakovskemu (kot metriono nalogo in z namenom, da si pridobi naklonjenost duhovščine), ven* dar obakrat tako, da je bilo mogoče iz obeh pripomb izvajati najrazličnejša tolmačenja. Tako se je zgodilo, da ima* mo o Krstu že celo literaturo, a kljub temu še danes pravda ni končana, am* pak ustvarja delo vedno zopet in zo* pet nove probleme. Navzlic večini raz* lag, da gre v Krstu za poveličevanje zmage nadnaravnega krščanskega sve* tovnega nazora, ki se kaže v pokristja* njen ju zadnjega pogana, in še posebej v duhovništvu Črtomira, pri Bogomili Da v obljubi večnega devištva, moramo v skladu z novimi odkritji ugotoviti, da Prešeren ni v Krstu spremenil svojega stalnega svetovnega nazora, ampak mu ostal zvest. Poganstvo, Bogomilina za* obljuba, krst in Črtomirovo duhovni* štvo so le pesnikova stilno*izrazna sredstva pri ustvarjanju, ki v verskih simbolih in podobah velike estetske vrednosti in občinstvu splošno znanih dejstev s področja verskega življenja kažejo pesnikovo emocionalno čuvstvo odpovedi in ločitve v posebno nazor* ni in vsakomur dostopni ter razumljivi obliki.
Delo ima vse polno jezikovnih in stilnih lepot ter drugih estetskih vred* not. V 5. in 21. stanci nahajamo krasen poetičen opis naj* lepših slovenskih krajev. Blejsko jezero z otokom na sredi in s cerkvico na njem ter gradom na strmi skali, zadaj pa »snežnikov sivi pogla* var« Triglav — to je prava podoba ra* ja. Skozi Bistriško dolino hitimo mimo Ajdovskega gradca k Bohinjskemu je* zeru dalje k slapu Savice, ki razsipava svoje razkošje v mavrični prelesti. Po svojem veličastju narave nas spominja Krst na Stowaokega švajcarijo. Dasi moramo pomniti, da je Prešeren rabil naravo in njene pojave le za čim na* zornejši prikaz dane misli, vendar ni sožitje pesnika z naravo nikjer tako močno upodobljeno kot prav v naši pe* snitvi.
Dalje so v Krstu poleg duhovitega pripovedovanja še posebno p o m e m b* na miselnosidejna mesta: neukrotljiva ljubezen do svobode, ne*
ugasljiva zvestoba do domovine, rodu in jezika, globoka navezanost na do* mače šege in na vero pradedov ter ju* naško bojevanje za narodne ideale zo* per grozeče tujstvo. Slovanski svet na* vdaja pesnika s samozavestjo in pono* som. Slovanstvo mu je ogromno polje, na katerem se uveljavlja svobodna vo* lja vseh, ne pa samopaštvo poedinih delov, ki streme za eliminacijo drugih. Zato so znameniti njegovi verzi, vkle* sani v spomenik na Bledu:
Največ sveta otrokom sliši Slave, tja bomo našli pot, kjer nje sinovi si prosito vol'jo vero in postave*
Krst je večno živa umetnina, ki zno* va in znova zanima čitatelja, v kateri sleherni nekaj najde, nihče pa ne osta* ne ob njej prazen. Kakor je bil za Pre* šernove vrstnike ves poln vsebine in zanimiv, tako je tudi za sodobnega člo* veka. In v tem je večnost umetnine in neumrljivost pesnika, našega Franceta Prešerna, ki stoji s Krstom pri Savici v krogu največjih slovanskih pesnikov in njihovih del, kot so: Puškinov Evgenij Onjegin. Mickiewiczev Pan Tadeusz, Kollarjeva Slavy dcera, Mažuraničeva Smrt Smail age Čengiča in Njegošev Gorski venac. S tem si je Prešeren ustvaril — trajen spomenik.
VELIKI PETEK (L. Brandenburg — izrezanka)
NAŠIM NAROČNIKOM Da ustreženio mnogim našim naročnikom, bomo priobčevali ilustrirani roman >T,rije mušketirji« na štirih stinaneh Tako si bodo mogli oni. ki ne vežejo celotne knjige, izre-zati posamezna nadaljevanja ter jih ob koncu dati v vezavo, da bodo imeli lepi in obsežni roman z ilustracijami v posebni knjigi. Iz tega razloga ponatiskujemo v U.-ш zvezku začetek romana.
анвншннммнннм
LE ZVONI, ZVON,
-— elika noč je praznik zvonov.
Meščani ne opazijo kdo ve ko= liko, da so zvonovi umolknili. V Parizu se v neposredni blis žini cerkve komaj sliši najve«
_ čji »bourdon«. Toda na kme=
tih je zvonjenje vsakdanji glas; ako prestane, to vsakdo opazi.
Zvon je prastar izum, bržkone iz« točnega izvora. Na zapadu se je poja« vil nekako proti 1. 400 našega štetja. Kampanja, dežela v južni Italiji, mu je dala najprej pristrešje. Odtod na* ziv zanj v večini romanskih jezikov: campana, kar je prodrlo tudi v alban« ščino (kembone) in bolgarščino (k iin« bana). Francoski cloche in nem. Glo= cke se zdita izposojena iz irščine: sta* roirski menihi so z otoka prinesli po* jem in izraz na francosko celino, od koder je beseda prodrla tudi v razna italijanska narečja.
Raba zvonov se je po Evropi po« splošila proti 8. stoletju. Toda šele v 12. ali 13. stol. so jim pričeli dajati velik obseg in težo. V početku 15. stol, je pariška Notre Dame dobila dva vzorca, eden 7000 kg težak, drugi 13.500. Znameniti zvon, ki ga je Jurij iz Amboisa podaril 1. 1501 stolnici v Rouenu in ki Sa je uničila Revolucija, je tehtal 18.500 kg.
Danes s love jo zvonovi: »burdon« pri Materi Božji v Parizu iz 1. 1683, težak 15.664 kg; »savoika« (la Savoyarde) v pariškem Sacre«Coeuru, ki dosega 16 tisoč 888 kg; »savinijanka« v Seusu
Z VISOKIH LIN...
(17.500 kg) in še nekateri, ki jih radi prevelike teže ni mogoče razmajati, n. pr. »cesarski« v Kolinu, ki potegne 28.000 kg in ki ga ljudstvo imenuje »die grosse Schvveigende«.
Govoreč o Moskvi, poroča B. (Voš« njak: Pod Ivanom Velikim stoji »car« kolokol«. To je največji zvon na svetu, pod njim ima 200 oseb prostora. Pa« del je s stojala, ki se je pod težo po= drlo (carski zvon tehta 2022 metrskih stoto v). Pri padcu se je bil utrgal ve« likanski kos brona in sedaj ima zvon na tem mestu luknjo. — Z njim se pač ne moreta kosati slovenska zvončka, poslana letos v Indijo: dar neznatnega naroda siromaka imovitemu veljaku.
Svoje dni so zvonove lili na skrivaj, z velikim misterijem; blagoslavljali pa so jih na veliko noč. Zvonar je bil junak premnogih legend. Čudovite pravljice so vzbrstele okoli zvonov, primerjaj pri nas Funtkovo pesnitev »Blejski zvon«. Ta sijaj je danes pre« cej .omedlel. Kako nestrpno so njega dni čakali povratka velikonočnih zvo« nov! Njih glas je vstajal proti nebu nalik opojni dišavi. Danes je veleme« stnemu človeku pogosto le nevšečen trušč med drugim hrupom, posebno za bolnika.
Naj posnamem zgodbo zvonov stare opatije na Flamskem, ki so jih dolgo« hlačniki (sans culotte) 1. 1792 sneli, da bi napravili iz njih topove. Z velikim naporom so jih spravili iz stolpa in naložili na voz, nastlan s slamo. Treba
O. UBBELODHE
POMLADANSKA SETEV
L
jih je bik) peljati v topilnico v Douai» ju. Spotoma je vožniik rentačil in ben« til, venomer: zvonovi so kar trepetali spričo taikih kletvim. Neikega lenega večera — bilo je ravno na veliko so« boto — ko je nejevernik še huje ko kedaj poprej bogoekrunil, so se zvo« novi zdajci zganili, se zadeli drug ob drugega, napolnili ozračje z besnimi zvoki, nato se kar sami od sebe dvigni« li ter izginili v noč. Moža so našli one« svesčenega poleg vprege. Zvonovi pa so se vrnili v opatijski stolp in ljudje so drugo jutro presenečeni poslušali njih pritrkavanje in trijančenje.
Ob takih dogodbicah so trepetali kmetje zvečer na preji. Dandanašnji se zanimajo zanje še ljubitelji ljudskih tradicij in pesniki, navdušeni za sliko« vitost zvonikov. Ob koncu prejšnjega stoletja smo, kakor še dobro pomnim, otroci na veliki četrtek hodili drenje trest, kadar so odhajali zvonovi v Rim. Danes vem, da folkloristika ime« nujo ta pojav: zakon o participaciji ali udeležbi — drevje gre na ta način z onimi tja doli in se vrne blagoslov« Ijeno.
Avstrija je med vojno pobrala mno* go zvonov v vojaške namene, posebno pa so plenili Rajhovci po Flamskem, Pikardiji, itd. Nobnega čudeža ni bilo, da bi jih otel. »Stari nemški bog« se ni zanimal za njih usodo: morda ga bolj veseli grmenje topov kakor pa ubrano čuvstveno klenkanje?	A. D.
SI	SI	SI
KAKO UČINKUJE ELEKTRIČNI STOL?
Strokovnjak za poškodbe po elektriki prof. Jellinek opisuje v neki medicinski reviji, kako deluje električni stol, ki ga v Ameriki uporabljajo za usmrtitve zločincev. V novejšem času so opustili tam rabo izmeničnih tokov za te namene in so prešli na ietoemerni tok. Najprvo oddado za 30 sekund v obsojenčevo telo tok 1500 voltov in po kratkem presledku 750 voltov za 1 minuto. Takoj po prvi vključitvi toka nastopi nezavest z omrtvičenjem možganov, po drugi vključitvi preneha vse življenje. Po raztelešen ju. ki se mora izvesti po zakonu po petih minutah, so ugotovili v možganih temperaturo do 65 stop. Celzija, tako da je poleg omrtvičenja možganov smatrati tudi pregretje možgamov in ostalih organov kot vzrok smrti.
G. L. DOUS
POMLAD

r23!
ČASTITLJIVI IZLET NA KMETE
T H O M A S R A U C A T
N
ekaj let po vojni je izšel pri Gallimardu v Parizu zabaven humorističen roman L'hono«
_ rable partie de Campagne, iz
katerega se kaj nazorno, dasi karikira« no zrcalijo niponske šege in navade. V vsakem poglavju pripoveduje nova oseba, povezana v dejanje, tako da svo« je nazore osvetli vsak za svoj družab« ni sloj. Pri tem se razvije toliko smeš«
ne more
nih prizorov, da se človek ubraniti dobre volje.
Odposlanec Društva narodov v Že« nevi se mudi v Tokiu po uradnem opravku. Da bi si preganjal dolgčas m obenem proučeval nravstvo, povabi na izlet par gospodičen iz nižjega ljud« stva, ki ju je spoznal na razstavi. Da bi preprečil občevanje odličnega tujca z ljudmi nižje vrste, se ponudi bogat
TRIJE MUŠKETIRJI
ALEKSANDER DUMAS ST. © ILUSTRIRAL NČRRETRANDERS © PONATIS NI DOVOLJEN
SLOVO
Lepega pomladanskega dne 1. 1625. je sklenil mladi francoski plemič d'Ar« tagnan zapustiti svoj domači kraj v Gascogni ter se napotiti v Pariz, da prosi tam za sprejem v slavni zbor mušketirjev Ludvika XIII. Ob slovesu mu je izročil oče na pot tri stvari: de« narnico s 15 tolarji, konja in pripo* ročilno pismo za gospoda de Trćvillea.
»Glej sin, ta konj je pred trinajsti« mi leti na dvorišču tvojega očeta za« gledal luč sveta. Prizanašaj mu, koli« kor moreš in ne prodaj ga nikoli. In stopi v Parizu pred gospoda de Trč« villea, ki je bil nekoč moj sosed ter mu izroči to pisme Začel je te nič kakor ti, danes je pa stotnik kraljevih mušketirjev. Vem, Njegovo Veličan« stvo kralj ga ceni, pa tudi kardinal ga spoštuje.«
industrijec, da ga bo on sam s prvo* vrstno družbo spremljal na dogovorje* no ekskurzijo. Poslušajmo gostiteljev monolog.
★
Sprejeti tujca, tfo je imenitno, to se opazi. To je čast, ki sem jo izkazal tu* di svojim prijateljem, ko sem jih po« vabil, naj s svojo sijajno prisotno* stjo prispevajo krasoti dneva.
Pa še drugačen razlog je bil vmes. Jako me je užalilo ne samo kot nipon* skega državljana, marveč tudi v imenu
moškega spola, ko sem videl, da ugled« ni tujec kani oditi na deželo z dvema častitima gospodičnama. Ne spodobi se, da bi se gospod takole javno kazal z osebami manjvrednega spola. To je onečaščenje. Moški se skupaj spreba* jajo, osebe iste družbe in istega čina. In zakaj bi človek vodil ženske na de* želo? Niponsko je dovolj dobro ure* jeno, da na vseh izletiščih lahko naj* deš duhovitih gospodičen gejš, ki te zabavajo, ali pa če si še mlad, da lah* ko tam naletiš na čedne lahkioživke, ki ti omogočijo prijetno noč. Mnoga
OČETOVSKI SVET * Oče se je dvignil, obesil sinu svoj stari orožni prepas z mečem preko .a* me ter mu z nežnim, toda ponosnim pogledom nanj dejal: Samo s svojim pogumom, sinko, da izključno le s svo= jim pogumom more dandanes plemič najti svojo srečo. Ako v dani prilož; nosti le za sekundo omahuie. je zan.i vsa prihodnost izgubljena. Zato zagra*
bi vsako pravo priložnost, kakor -se ti pač ponudi in celo išči pustolovščin: Naučil sem te sukati meč, tvoje kite so železne in tvoje pesti jeklene. Bij se in sicer tem bolj, ker st dvoboji prepovedani io ker prav to zahtev dvojni pogum od tebe.«
Nato je gospod d'Artagnan objel si» na, ga nežno poljubil na oba lica ter ga odp-'.jstil s svojim blagoslovom.

a
233
izletišča slovijo bolj po svojih častitih gejšah, kakor po lepoti pokrajine. Spre* hod je prilika, da se za trenutek odpo* čiješ od žensk, ki si jih vajen in kate* rih družba, pa bodi si še tako zabavna, postane sčasoma vendarle nadležna. Človek torej pusti dame doma ali pa jim da priliko, da gredo med seboj na oddih. Saj je mogoče, da v tujini ne poznajo naše organizacije in da mora človek ondi s seboj jemati ženstvo, ki bo sladilo izlet. Pa to je napotje in skrb. Evropa je manj civilizirana ko mi v tem oziru kakor v drugih. Ali zakaj
ne pridejo podrobno proučevat naše uredbe? Zakaj je ne posnamejo? Za* padnjaki so preveč samozavestni.
Oprezno sem vabil. Gospod profesor Kamel pozna Evropo, g. Jamaguči glad* ko govori po angleško: vse to bo p ris jetno gospodu Tujcu, hkrati pa tudi gospodu profesorju Kameiju in g. Ja* magučiju. Prositi sem želel g. profesor* ja Kameija, naj se spusti s gospodom Tujcem v kratko, ljubeznivo bitko o kakem evropskem pravnem predmetu. Poslušali bi ta dva odlična duhova in g. Jamaguči bi o tem gotovo spisal čla*
SLOVO OD MATERE
Gospa d'Artagnan je bridko jokala, ko se je morala posloviti od svojega vroče ljubljenega sina, saj je bil ven* dar njen edini otrok. Preden sta se lo* čila, mu je izročila recept za čudežno mazilo, ki ga ji je bila dala neka ci* ganka. To mazilo je moglo ozdraviti vsako rano, samo ne ranjenega srca.
Tudi sin je bil globoko gin j en in če* prav si je prizadeval, da prikrije svojo ginjenost, kakor se spodobi bodočemu kraljevemu mušketirju, vendar so mu pokrile lica vroče solze.
234a
r>
nek za enega izmed dnevnikov, pri ka* terih sodeluje. Iz vljudnosti bi govo« ril tudi o mojem novem slamniku, gle« de katerega bi mu moj inženjer g. Ta= kamori dal mimogrede nekaj pohvalnih podatkov.
Ko bi tako preživel prekrasen dan, ko bi pripravil gospodom svojim go* stom vse možne zabave in časti ter do* bil iste dobrine, bi ob isti priliki do* segel za svoj novi izum blestečo in brezplačno reklamo. Vse bi se torej ču* dovito lepo izteklo.
Na žalost pa gospoda Tujca ni bilo.
Ljudje so začeli stopati v vlak in za njimi smo morali, drugače bi bila naj« boljša mesta v vozu zasedena.
G. Tujec pride bržčas in zamudi vlak. Mogoče sta celo oni dve gospo« dični z razstave zakrivili njegovo iz* redno zakasnitev. Zapadnjaki so ne« razumljivi. Kot znanstvena pamet so še nekaj vredni, kar pa se tiče vsakda« njega življenja, se splošno vedejo ki« kor otroci ali pa norci.
G. Jamagučija sem prosil, naj zapiše nekaj angleških besed na črno pločo, ki služi za dopisovanje z izgubljenimi
»ZBOGOM, DRAGI SINKO!«
D'Artagnan je bil krepak dečko, star komaj 19 let, ko je zapustil domače ognjišče. Oči so mu pametno in odprto gledale v svet. Nos mu je bil močan, toda fino oblikovan. Visok ni bil, to* da krepak in prožen. Nosil je volnen suknjič, na glavi pa ploščato baskov* sko čepioo, okrašeno s peresom. Nje«
gov konj pa je bil povsem svojevrstno bitje. Nihče ga ni mogel spregledati, kajti bil je rumene barve, imel je rep brez las ter poln tvorov in otiskov. Med capljanjem mu je bila glava ni« žja od kolen. Navzlic temu pa je m« gel prehoditi svojih osem milj na dan, česar bi mu nihče ne prisodil.


znanci. Moj častitljivi gost bo postal na to pozoren, kadar se prikaže na ko« lodvoru.
Kakor se spodobi, je vsakdo izmed nas delal, kakor da ne misli na odsot« nost g. Tujca. Vsi smo bili poparjeni, vendar vesti smo se morali, kakor ila ni bilo nikdar besedice o njem. Vijud« nost to zahteva.
Na selo smo se peljali, da bomO sku« paj dihali zdravi hladni in čisti zrak. Proč skrbi vsakdanjega poslal Nič več resnih pomenkov! Vse za razvedrilo. Na vlak smo sedli, da si oddahnemo. Ako sem po preudarku izbiral s/oja vabila, zdaj o tem ni več govora. Z.lcti se je moralo, kakor da nas je združilo srečno in prijateljsko naključje.
Vsakemu od gospodov sem dal klin« ček iz rožastega papirja, ki naj bi bil naš skupni odznak na našem veselem pohodu po polju. In papirno cvetko smo si zataknili v gumbnico. G. oro« fesor Kamei je bil edini prišel v narou« nem kimonu in je preveč gosli kazal, da bi mu bili mogli — ne da bi mu kožo predrli — vtakniti nageljček na istem mestu kakor nam. Delajoč se, kakor da se silno zabavamo, smo pri« trdili cvetko v štulo širokega slamni« ka. G. profesor Kamei bo naš prapor« ščak.
Scherer-Wagner: SEJALEC (lesorez)
Hoteč pokazati, kako smo radostni, smo si potem potisnili slamnike na tilnik, malone navpik, in smo krenili proti peronu. Gredoč zadnji mimo nad« ziralnega uradnika, sem mu dal še neka navodila, da bo g. Tujec vsak čas sto« pil v pravi vlak. Zmoti se človek tako hitro.
Izbrali smo si skoro prazen voz in se nastanili na sredi. To je najbolj zračen kraj in najbolj oddaljen od prerivanja okoli vrat. Naši vozovi drugega raz« reda so udobni, četudi so menda manj široki ko v tujini. V slednjem vozu sta samo dve globoki klopi, stoječi si na« sproti in naslonjeni pri oknih: razteza« ta se od konca do konca po dolgem va gonu. Klop je dovolj široka da moreš na njo zložno poklekniti in če hočeš, nasloniti sc na okno zaradi razgleda.
Jako vroče jc bilo in potaikem nismo imeli vzroka, da bi obdržali obleko na sebi. Na železnici je treba ravnati, kakor da si doma. Zapadnjaška obleka pa je neprikladna za poleti, sicer pa tu« di pozimi.
Da bi dal dober zgled, sam si prvi se« zul obutev, ki sem jo postavil pod se pod klop, nato sem snel klobuk, sle« kel suknjič, ki sem ga položil v mrežo. Odpel sem elastiko, ki mi je držala kravato, in se odkrižal tega mučila, ki mu pravijo ovratnik. Spustil sem na« ramnice in si slekel hlače od belega platna, ki sem jih skrbno zganil. S se« be sem potegnil svilno srajco, ki se od« penja spredaj po ameriško.
Moji prijatelji so me z veseljem po« snemali in ostali smo oblečeni v na« prsnik iz celularne tkanine in v krat« kih spodnjih hlačah. To je bilo prav spodobno in je omogočalo, da se niso spotikali tuji gospodje in gospe, ki so bili pravkar vstopili in nas gledali iz svojega oddelka. S tem smo jim celo pokazali, da nas ne bodo motili, če isto napravijo.	A. D.
ZDRAVILNOST VOLOVSKE KRVI
Profesor N. A. Bogoraz je na kliniki zdravniškega zavoda v Rostovu ob Donu s poskusi dognal, da je z nekolikšno opreznostjo mogoče vbrizgati govejo kri v človeško telo, to pa v veliki množini, a da to ne povzroči resnih motenj. Proučujoč to vprašanje, so kliniki prišli do sklepa, da spričo svojih posebnih lastnosti volovska kri lahko nadomesti človeško in da bi se tako mogla izkoriščati kot učinkovit lek za mnoge bolezni.

ARIJ IN ARIJANSKI SPOR
DR. VLAD. TRAVNER
red 1600 leti (336) je umrl v Carigradu mož, ki je povzročil s svojimi nazori v mladi cerkvi in v vsej rimski državi silen in poguben spor, čigar posledice so trajale nad 350 let. To je bil Arij (Areios).
Danes, v dobi narodnih, socialnih, gospodarskih in drugih >posvetnih« problemov, se uživimo le težko v duh tistih davnih časov, kajti takrat je bilo usmerjeno vse hotenje in čutenje ljudi — predvsem v rimskem imperiju — v nauke zmagovitega krščanstva zlasti o bistvu in naravi Odrešenika. Iz prejšnjih dob pa so se ohranili mnogi versko-modroslovni nazori, katere so bogoslovci skušali spraviti v sklad z novimi idejami. Le tako moremo razumeti pomen arijanstvn v tej dobi. ki sliči v mnogih ozirih reformaciji v 16. stoletju.
Začetnik tega gibanja je bil doma iz Libije. V Antiohiji in Aleksandriji, obeh tedanjih središčih vede, se je poglobil vneto v novo platonsko modroslovje in židovsko bogoslovje, ki tvorita temelj njegovemu nauku. Obenem je bil odličen organizator in govornik ter vplival tako na široke ljudske sloje. Kot duhovnik v Aleksandriji je učil od 1. 313 dalje, da je Bog neskončno in popolno bitje in da ne more zato neposredno ustvariti in ohraniti nepopolnega in minljivega sveta. Obudil je pa pred začetkom časa iz nič posrednika imenovanega Logos (Beseda) ali Krista. kateremu je podelil zaradi njegovih nravnih vrlin čast božjega sina. Ta je ustvaril in odrešil svet. Sin torej po svojem bistvu ni enak. Očetu in ga moremo imenovati Boga le v prenesenem smislu. Ta nauk je bil bolj jasen in enostaven kakor oficielna dogma o sv. Trojici. Zato so se ga oklepali zlasti preprosti ljudje. Atrijev predstojnik, škof Aleksander ga je skušal zlepa pregovoriti, naj prekliče svojo zmoto, toda zaman. Zato ga je 1. 320 izobčil, nakar je sel Arij v Nikodemijo k somišljeniku škofu Ev-zebiju, ki je imel na cesarskem dvoru velik vpliv. Odtod je širil uspešno svoj nauk po vsem Vzhodu. Da ti zadušil nastali prepir, je sklical cesar Konstantin Vel sporazumno s papežem Silvestrom I. I. 325. prvi splošni cerkveni zbor v Nicejo Tu se je zbralo v navzočnosti vladarja 318 škofov in okoli 2000 duhovnikov iz vseh delov tedanjega sveta- Predsedoval je šknf Hozii iz Kordo-ve. Arij je imel le 29 pristašev Po mnogih debatah je odločil zbor. da je Krist po razodetju pravj sin božji in enega bistva z Očetom. Obenem ie izobči! znova Arija, nakar ga je pregnaj cesar v Ilirijo. Kljub temu se je razširil novi nauk kmalu tako, da je kakor pravi Hieronim (+ 420.), »vzdihnil ves svet in se začudil, da je arijanski«. Naklonjen mu je postal cesar in pozval Arija. naj se vrne v Carigrad, kjer bi bil sve-
čano sprejet v cerkveno občestvo, Na predvečer zadoščenja pa je Arij nenadoma umrl. Baje mu je počil trebuh, kar so smatrati pravoverni za pravično kazen božjo.
Po smrti Konstantina Vel. (337.) se je vnel znova strasten spor med ODeina strankama. V teh borbah se je odlikoval zlasti novi aleksandrijski škof in »oče pravover-noeti« Atanazij (t 373). Vršile so se številne sinode — n. pr. v Sardiki in Filipopolju (343) —, ki so se medsebojno preklinjale in izobčevale. Red in mir v državi sla skoraj povsem prenehala, zlasti ker so prevladovali na Vzhod'i arijanci, na Zapadu pa pravoverni. K sreči so kmalu izbruhnili prepiri med arijanci samimi. Nekateri — tako zvani anomejci — so pod vodstvom Aecija in Evnomija trdili, da Sin Očetu ni niti podoben; drugi — semiarianci — pa so priznavali njihovo sličnost (homoiusios*. S tem se je začel propad arijanstva v rimski državi. Slednjič je drugi splošni cerkveni zibor v Carigradu (381) znova potrdil sklepe nicej-skega zbora in izrekel, da je tudi sv. Duh Bog. Ods'ej se je ohranil Arijev nauik le še pri germanskih narodih, zlasti pri Gotih (Ulfilov prevod sv. pism i). V an dali h in Longobard:h, dokler ni v teku 7. stoletja polagoma ugasnil.
4»	N	V*
J. Liop: POMLAD (lesorez)

KAKO VEŽE
M O KNJIGO?
Kdor čita časopise, bi si posamezne številke rad tudi ohranil, ni pa videti posebno lepo, če leži v kakšnem kotu knjižne omare kup neurejenih listov. Morali bi jih
to delo lahko sam. Ne bo tako strokovnja-ško, toda če je nekaj ljubezni zraven, potem lahko nastane še vedno nekaj lepeg-a in takšnega, kar bo povsem izpolnilo svojo
imeU v trdnem ovitku, potem bi iz tega lahko nastalo še krasno delo za našo knjižnico. Toda vsak nima denarja za knjigoveza. Nič ne de, z nekaj potrpljenja opravi
nalogo.
Kar se tiče materijala, nam je potrebna trda gladka lepenka, nekaj trdnega platna, trdnega papirja, kleja in vrvice. Orodja po-
. Platnice ' •
Platnice

trebujemo: oster žepni nož, ravnilo (ali kotno železo), zgibainik (ali podoben instrument) in večjo iglo.
Potem sledijo po vrsti naslednja dela: Najprvo si urežemo tri 11 do 12 cm dolge ln 3 cm S roke proge platna. Na te trake pritrdimo posamezne zvezke z vrvico, kakor nam kaže si. 1. na levi strani. Ob koncu tega dela so vsi zvezki povezani s tistimi tremi platnenimi traki. Preko hrbta prilepimo potem drug platnen trak, kakor nam kaže si. 2 Pri tem moramo paziti, da ne pride nič kleja med zvezke! Sedaj imamo povezano knjigo, seveda brez platnic.
Obe platnici si urežemo iz lepenke, in sicer tako, da sta nekoliko milimetrov večji od zvezkov. Robove platnic moramo ureza-ti zelo gladko in lepo. Sedaj izrežemo platnen trak, ki naj bo 6 do 7 cm Širši, nego naj bo hrbet naše knjige, pa tudi 4 do 5 cm daljši, nego je vižina platnic.
Obe platnici položimo sedaj tako na platneni hrbet, kakor nam kažeta sliki 3. in 4. Razdalja med platnicama naj bo kakšnih 6 mm večja, nego je debel naš povezani zvezek.
'14) razdaljo si zarišemo na hrbtu platnenega traka. Med črti prilepimo kos trdega papirja. To mora biti zato, da bo hrbet potem dovolj trden. Platno okrog tega papirja namažemo s klejem in nanj prilepimo obe platnici. Dela, ki molita zgoraj in spodaj preko platnic, zavijemo sedaj nazno-traj in ju trdno prilepimo (si. 4.)
Ovoj bd bil gotov, zvezana knjiga tudi. Treba je le, da ju skupaj zvežemo. Za to nam rabijo platneni traki, ki molijo na obeh straneh knjige ven. Na zadnji strani jih namažemo s klejem in prilepimo na notranjo stran obeh platnic. (SI. 5.) Da bo ta zlepitev držala, knjigo zapremo in obte-žimo s velikimi utežmi. Nad platnene trake položimo iz previdnosti list papirja, da bi se odvišai klej ne zlepil s knjigo.
Kar še manjka, Je hitro narejeno. Gre samo še za lepoto. Znotraj nalepimo na platnice-lepega papirja da ni videti platnenih trakov in razpoke med knjigo ter platnicami. Okrog papirja mora biti 3 mm prostega roba, znotraj pa mora biti papir z ožjo progo nalepljen na prvo in na zadnjo stran knjige. (SI. 6.) Vnanji strani platnic moramo prav tako oblepiti s papirjem enake velikosti, to ne toliko zavoljo lepote, kolikor zato, da se lepenka ne bo zvijala. Tudi najmočnejša lepenka se zvija, če jo obleplmo samo na eno stran!
To bi biJo vse. Paziti je treba na to, da je klej redek, da zlepi vse, kar mora zlepiti, ln da ga ne nanesemo predebelo. Z zgibal-nikom krepko zgladimo vse zlepljene kose.	kk
kn
IZ LITERARNEGA SVETA
SPOMINI ANE MAGDALENE BACHOVE
Anglosaksoni so imeli od nekdaj veselje do potegavščin. Včasih gredo tako daleč, da te mistifikacije izgubijo vso komiko in zahtevajo naše občudovanje. Tako so že pred sto leti Ossianovi spevi, ki jih je v resnici zložil Macpherson, ohranili svoje privržence še tedaj, ko je bila potvorba razkrinkana. S lično si je danes »Kronika Ane Magdalene Bachove« obdržala vse prijatelje, čeprav se je nepristnost literarnega dela kmalu razve-dela.
L. 1925. je gospodična Esther МеУпеП ix-dala v Londonu pod gorenjim naslovom knjižico brez avtorjevega imena. Takoj so jo lahkoverni Nemci prevedli in jo požirali kar se da. Lani sta jo M. in Ed. Buchet po-francozila in izdal jo je Correa v Parizu.
Primer Meynellovke je izreden. Tako dobro se je vživila v položaj Bachove žene, da ki človek skoraj verjel v reinkarnacijo. Kritik J. Marteau se celo vprašuje ali ni ta »mala kronika« zgodba ženske ljubezni do moža, umrlega pred dve sto leti, 5e5 drugače se skoraj ne da razlagati vzdušje zanosa, verskega oboževanja, kakrSno diha iz knjižice.
Pisateljica bi bila bolje storila, da bi bila kar priznala: »To je življenje Ane Bachove v obliki romana.« Uspeh bi bil prav tako sijajen, a nekim anahronizmom ti se bila ognila. Tako n. pr. podrobno opisuje svirnla in godala, kakršna so bila v navadi 1. 1730. Sodobnik ne bi bil na to mislil: ali je mogel vedeti, da bodo v naslednjem stoletju pozabljena?	D.
NOVE KNJIGE IN REVIJE
Uredništvo je prejelo:
I. SLOVENSKI IZSELJENSKI KONGRES V LJUBLJANI. Izseljenska knjižnica št. 7. Izdale in založila Dmžba sv. Rafaela — 9tr. 148. Knjižica vsebuje po stenoerafskem zapisniku prirejeno poročilo o kongresu. Važsn priročnik za vse, ki se гш>г«>о in hočejo zanimati za našo km v tujini.
REjEC MALIH ŽIVALI, 1. III.. št.4. Ne uvodnem mestu ie dr. L. Kocjana 61a-nek o »Raznih boleznih organov za nesnost iaijc kot vzroku pogina kokoši«. Iv. Zupane priće o račiereji, A. Šetina o domači grlica, Lav. Gosak o valjenju, V. Kunt>ira o »Ženah in dekletih za rejo ftugorekih kuncev«, Jafic. Hladnik o ovčjih 6redah in očiščenju planinskih pašnikov, Fr. Krištof o »Kozi, najboljši tvcmici mleka«, J. Ke>l-nariič o »Naših kemarakrh v marcu«, F. Gori up nadaljuje svvij članek o »Vzgoja in dresuri pnfliciiskega in sipoartnege j>sa«, O. Sevinrsld o akvairistovstvu. Zvezek vsebuje še mnogo zanimivosti ter je nedvomno dobro urejen kot strokovno glasilo. Nero-ča se v Ljubljani, Karunov« utica 10 in stene četrtletno dm 301


ZA LJUBITELJE CVETLIC
Cvetlice v aprilu Med našimi rastlinami v lončkih jih je mnogo, ki jih je mogoče s prirezanjem pomladiti, pobudit-i k novi rasti. Da, mnogo jih je med njimi, ki jih celo moramo pri-rezati, kei- dobe drugače grdo obliko in
kažejo suhe dele svojega telesa. Posebno rastline z zelenimi, mehkimi poganjki, kakor pelargonije, fuksije, heliotrope. moramo zlasti po prezimovanju vedno prirezati. A to velja s pridom, vsaj vsako drugo spomlad, tudi za rastline, ki zra&ejo v velikost, kakor oleandre, avkube, mirte. Pri tem izrežemo iz notranosti rastlinskega telesa vse, kar stoji pregosto in se tre. Revne poganjke prirežemo prav do tja, kjer rasejo iz rastline. Med ostalimi poganjki prirežemo močnejše manj. slabotnejše pa bolj. Vse to se zgodi najbolje z ostrim nožem. Samo ob sebi je umevno, da odstranimo pri tem tudi vse mrtve in gnijoče dele. Kdor presadi svoje rastline v druge lonce ali v zaboje na balkonu, izvrši lahko prirezanje ob tej priliki.
Z nastajajočo pomladjo pričnejo listne uši in druge kvarljivke nadlegovati naše sobne rastline. Zato je treba pozorno pregledovati zgornje in spodnje dele listov, stebelca in posebno listne kote. Čim se pojavi najmanjša uš. jo je treba uničiti s pripomočki, ki se dobe naprodaj. Če bi ostala živa, smo lahko prepričani, da bo kmalu postavila na svet druge uši.
Kameli je in azaleje so sedaj ode ve tele. Samo vsaki 2 ali vsaka 3 leta jih moramo presaditi v večje lonce. Za to si priskrbimo pri vrtnarja dobro mešanico listne ia
druge zemlje. Po presaditvi pustimo obe vrsti rastlin še nekaj časa v sobi.
Leseno omrežje na našem balkonu bi včasi radi obrasli ne samo z običajnimi plezalkami, kakor divjo trto. bršljanom L t. d., temveč tudi z drugim rastlinjem. V ta namen nasejemo v lonce ie sedaj priljubljene kobeje. ki se razcvetejo pozneje s svojimi velikimi, lilastimi cveti, dalje bob, ki ne cvete samo lepo, temveč je njegov plod v mladem stanju tudi užiten, dalje kapucinke, niponski hmelj in dišeče plemenite grašice. Lonce s to setvijo položimo v sobi k oknu in pazimo na to, da so enakomerno vlažni. Če bi rastlinice rasle pregosto, tedaj odstranimo pravočasno vse, kar jih je odveč. Nekako sredi maja presadiš te vzpenjalke potem ž njihovo zemljo vred v zaboje na balkonu, kjer bodo rasle veselo dalje.
0 0 & PRAKTIČNE NOVOTE
Nič več jajčnih lupin na mizi
Miza z izpraznjenimi jajčnimi lupinami ne proži vedno estetičnega pogleda. Vsak ne zna po vseh pravilih odstraniti lupine,
marsikakšna poči tudi že pri kuhanju, v takš-aih primerih se zlije vedno kaj belja-kr. na mizo. Toda s pomočjo novega kuhalnika za jajca postane to nemogoče. To je mično ogrodje iz belega porcelana s petimi majhnimi sklediicaimi, ki ima vsaka prostora za eno jajce. Surova jajca vlijemo v skledice, damo vso pripravo za 3 do 6 minut v vrelo vodo, da se pač jajca skuhajo do zaželjene trdote, potem potegnemo vse skupaj za ročaj iz vode in postavimo na mizo. Vsak si potem lahko postreže naravnost iz skledic. Kuhalnik za jajca je vee-kako lepa in praktična novota, ki je tudi poceni, tako da se bo gotovo razširila v gospodinjstva.


H? \ A M H
PROBLEM 154
E. Guttimann »Deutsche Schechzeitung« 1936
a b c d e f g h
Met v treh potezah Rešitev problema 153 1. Sd6-^e8 (Grozi 2. Sg7+; 3. Lf5 mat), Kh5—g6; 2. h4—h5 + !, Th2Xh5; 3. f4— f5 + , TflXf5; 4. g3—g4!, Tf5 poljubno; б. Lc8—f5+H, TXf5; (sedaj so vsi črni kmetje na prav svojevrsten način prikovani); 6. Se8—g? poleg mata v naslednji potezi.
ZA BISTRE GLAVE
Rešitev k št. 220 (Velik nakup) 12 ovac, 8 gosi iin K) kokoši Rešitev k št 221 (Račun razpošiljalnice)
4 din.
R e š i t e v k š t. 222 (Uganka z imeni) Profesor se je imenoval Mlinar. Rešitev k št. 223 (Problem na vrtu) Vrtnar je bdi zasadil drevesa v krogu. Rešitev k št. 223 (Ura je zaman bila) Mož je bil moral slišati od dvanajstih udarcev opolnoči samo zadnjega, potem je ura bila pol 1., 1. in pol 2., torej vsakokrat po en udarec.
UGANKE
Cras«us L
Sod zavaljen oglej si na dvoru, kopa junačikov kraj njega na ziboru. tiiho uživajo vince pijoč. Sod pa se zgane kdaj rezko vp:joč.
(i^sfnd s BfulAg)
II.
Hej, kdo je ta objestirca. pogozdinica, pocestnica: Gore in gaj zastira, še soncu pot zapira. Ne straši kralja se» cesarju, boji pa vetra se piharja?
(е/ЗзЈу-;
III.
Neznanski ptič visoko se repenč" železen rep se vedno mu krivemči, v plamenu so mu zrasle perotn ce. Po zraku suče noč m dan se bodei na tleh pa ni ga videti nikodar. Kadar je lačen, tri požre telice.
(n^flUOAZ BU U\j3)3,l)
IV.
Stoji, stoji tam Belligrad, a nima oken nima vrat. V sredina pa rumena krogla: pol mesta bi veljati mog a, In ko napoči njemu pravi dan junak pi>skoči čvrst iz nje na plan.
(шОуејиЗШПЈ 2 30[Bf)
REŠITEV »IGRE S KAMENČKI« S tremi kamenčki lahko napravite šest vrst, kakor kaže priložena slika. S petami pu lahko napravite nič manj neso 120 vr«t. Kdor sc zanima za mat.rnaitiko, ve, da se da to dokazati po tako zvanem zakonu permutacije.
1. vrsta:	АФ1
Z • •	©AH
3. ■ •	DO A
k - •	A B Ф
	■ A*
b. * •	ШША
Pravilno in v pravem času so rešili: Ali in Adlešič. Jurij Šumer. Anton Bezlaj, v^i v Ljubljani. Josip Gregorin v Mariboru in Г. Vitezič v Nišu (izžreban za nagrado).
UREDNIK IVAN PODR2AJ — TELEFON ST 3126 — UREDNIŠTVO NAČELNO NE VRAČA ROKOPISOV — IZDAJA ZA KONZORCIJ ADOLF RIRNIKAR — TISKA NARODNA TISKARNA V LJUBLJANI. PREDSTAVNIK FRAN rEZERSEK Uredništvo In uprava v Ljubljani. Knafljeva ulica 5 — Mesečna naročnina Din 4.—, po raznašalcih dostavljena Din S.—