Poštnina plačana v gotovini. LETO XX. 3
KRANJ, 15. JANUARJA 1933.
CENA ŠTEVILKI 1 DIN.
NOVINE
SLOVENSKE KRAJINE
                                               Naročnina na sküpni naslov letno 24 Din; na posamezni naslov letno 30 Din. V inozemstvo: letno 65 Din. Z M. listom letno 100 Din.
                                       IZHAJAJO VSAKO NEDELO.
                                  Uredništvo i odprava v Kranju. Uprava v Murski Soboti, Križeva ul. 4.
                                                Cena oglasov: po dogovoru. 0-glase sprejema samo tiskarna Tisk. društva v Kranju.
    Slovani i Slovenci.
   Slovenci smo v velkoj drüžini z drügimi slovanskimi eli slavjanskimi narodi, s šterimi smo v davnim bili edno lüdstvo z ednim jezikom. Ali že okoli 1. 500 po Kristušovom rojstvi so se Slovani zdignoli tam za Karpatami na rusoskih ravnicaj i šli vsaki na svoj kraj. Tüdi je vsakši narod gučao vsigdar bole svoj poseben jezik. Dnesden májo Slovanski narodje telko düš : Rusov je 80 milijonov, Ukrajincov 41 mil., Polákov 28 mil., Belorusov 8 mil., Čehov 8 mil., Srbov i Hrvatov vküp 10 mil., Bolgarov 5 mil., Slovakov 3 mil., Lužičkih Srbov 120 jezero. Vseh Slovanov je tak na sveti okoli 187 milijonov.
   Nas Slovencov pa je 1 milijon i 800 jezér! Lepo bi bilo i bole močen bi bio naš narod, če bi vsi Slovenci živeli sküpno v ednoj državi. Tak smo pa raztrgani po vsem sveti: zvün Jugoslavije živé naš narod v Italiji, Avstriji, Madžarskoj, Ameriki i po vsem sveti. Samo na sebi je to ešče ne takša nesreča, ka nas je malo. Če bi bili vsi pošteni pa bi vsi verno delali za dobro svojih bližnjih, te bi bila to sréča za naš narod. Zaistino se moč pa vrednost kakšega naroda pokaže samo v tom, ka je dobroga i velkoga stvoro za vse človečanstvo.
   Istina, ka smo si »lüdjé vsi bratje, bratje vsi narodi — Očeta enega sinovi« kak pravi naš pesnik Prešeren. Vendar pa má vsakši narod pravico do svojega posebnoga živlenja. To je prispodobno, kak v enoj vési živé več drüžin (familij): vsakši človek je kotriga (član) edne drüžine, Zednim pa član vesi i celoga naroda! Takše drüžine v človečem rod so narodje. Vsakši má pravico v svojem jeziki pa na svoj poseben náčin zvršávati svojo dužnost.
   Če se zdaj opitamo: po čem smo mi Slovenci — te nekak tak lejko odgovorimo : po slovenstvo Slovenstvo so pa vse one lastivnosti, štere nam dávlejo Slovencom posebno mesto v sveti, po šterih se ločimo od vseh drügih narodov.
      V najšéršem pomeni reči razmimo pod „slovenstvo“ vse Slovence z našim jezikom, našim mišlenjom, čütenjom, žévsim, ka smo dobroga i lepoga stvorili v svojoj zgodovini: naša književnost, znanost, umetnost.... Posebno močno znamenje Slovenstva je tüdi tisto naše čütenje, ki nam pravi, ka smo vsi Slovenci po vsej krajinaj naše zemlé eden narod bratov i sestér.... Tomi čütenji právimo »narodna zavest«; té reči „zavest“ naše lüdstvo toti ne pozna, ali lejko jo bomo razmili, či si zmislimo na „düšno vest“ — kak nam tá dá čütiti stáliš naše düše, tak nam zavest Slovenstva dá čütiti, ka slišimo vsi Slovenci po krvi (rodi), jeziki, čütenji i vsem drügom vküper.
      Ne je pa zadosta, samo čütiti vse to — za naše slovenstvo se trbe tüdi trüditi. Vsakši dela to tak, ka svoje stáliške dužnosti dobro zvršávle — pa vsigdar tak, ka je to ne navzkriž s slovenskim dühom! Záto večkrát trbe posebi očivesno povedati pa opome j noti narod: vse, ka je slovensko, je naše bogatstvo! Čuvajmo je, povnožávlimo je! Naša dužnost je, da postanemo v vsem bole popuni, z ednim pa vsigdar bole spoznávamo vse, ka je slovensko. Najprle se poglobimo v našo Krajino, nato pa v bogastvo vse Slovenske zemlé. Odpérajmo svojo düšo vsemi, ka má naš narod lepoga, pri vsem tom nas pa naj najbole vodi dobra Slovenska kniga! Mladina naj se vzgaja v dühi čistoga, pravoga Slovenstva za močno Jugoslavijo.
                                             Mala antanta.
  Pred božičom so se zbrali v Belgradi zvünešnji ministri Čehoslovaške, Rumunije i Jugoslavije na izrednoj konferenci. Zbrali so se, da zavzeme-jo sküpno stálišče k pitanjom, štera so se Pojavila v zadnjem časi v Evropi i živo posegnola v haske držav, ki tvorijo malo antanto.
  Nemška držáva je dosegnola v vsa-
kom pogledi ednakopravnost. Tak je države male antante Zaskrbelo, što bode odzdaj čuvar njihovo neodvisnost, če se Nemčiji prišestnoj dobi pripozna neomejena sloboda v oborožavanji i što bo pazo odzdaj na to, da se očuva v Srednjoj Evropi mir. Tak je bila varnost držav štere so nastanole po razpadi bivše Austroogrske, edna od točk, zavolo šterih se je sklicala konferenca v Belgradi. Nadale je bilo na dnevnom redi pitanje reparacij i bojnih dugov, o šterih je puno denešnje svetovno časopisje. Znano nam je že, da se je Nemčiji brisalo plačüvanje bojne odškodnine,države male antante pa morajo nada lavati odplačüvanje medsebojnoga bojnoga duga i sküpnoga duga Zedinje-nim državam Amerike, četüdi je n. pr. samo Jugoslavija z brisanjom nemških reparacij zgübila dohodek edne milijarde dinarov. Trüd Italije, da zberé vse nezadovolne države okoli sebé, zadeva podunavske zveze pod voditelstvom Madžarske i balkanske zveze pod voditelstvom Italije je bila tretja točka belgrajske konference. Ešče edno pitanje je igralo velko vlogo, to je najmre Rusija. Po petnajstletnoj odsotnosti se je končno Rusiji posrečilo, da se je mogla pali pojaviti v Evropi i europskoj politiki. Polskoruska pogodba, francusko-ruska nenenapadalna pogodba sta države male antante neednako prizadeli. Češka, stara zagovornica vseslovanske politike, se je razveselila ruskoga vpliva v Europi, dočim se je Rumunija naednok občütila sama. Tak je bilo potrebno tüdi rešiti to pitanje.
   Konferenca zastopnikov male antante je vzbüdila v europskom poličnom sveti velko pazlivost. Nekši francuski list je o njoj pisao sledeče: Pozvanje konference male antante je bilo jako potrebno, ar se je med velesilami (to so Francija, Angleška i drüge) porodila nekša nova žela po medsebojnom zbližanji v škodo malim državam. Na zadnjoj seji razorožitvene konference je najmre prišlo očivesnu do needinosti med malimi i velkimi državami.
2.
NOVINE
15. januarja 1933.
Angleški ministrski predsednik Macdonald je najmre izrazo stališče, da ne ide, da bi pri odločavanji pitanj svetovne politike kakše dvamilijonske države mele tak velko moč, kak glas kakše velesile. Mussolini je Macdonalda podpro, naj napravi konec, toj neupravičenoj demokraciji pri Zvezi narodov i naj se vpela pali podrejenost malih držav velesilam v vseh velkih pitanjaj svetovne politike. Europo bi si naj razdelile velesile v posamezne dele. Male države trbe krotiti i vsakša velesila bi dobila eden deo v Europi, nad šterim bi bila tutor (varuh). Mussolini bi imeo Podonavje i Balkan do Bospora ob azijskoj meji blüzi Carigrada, severni deo pa bi bio prepüščeni Nemčiji. Čeravno je bivši francuški ministerski predsednik Herriot zavrno te predlog, je načrt vendar ostao i to je napotile zastopnike male antante, da kak edno telo, ki zastopa okoli 60 milijonov lüdi, povzdigne svoj glas i pove k vsem pitanjom zdajšnje svetovne politike svoje misli.
   Zastopniki so v Belgradi sklenoli, da se nastavi stalen meddržavni svet i stalno tajništvo male antante. S tem so mislili povedati, da so se državniki v glavnom zedinili v pitanjaj razorožile, bojnih dugov i varnosti dozdajšnjih mej i države bodo Odzdaj nastopale v Evropi i Zvezi narodov ne več kak ločene države Čehoslovaška, Rumunija i Jugoslavija, liki kak velesila, štera se zove mala antanta.
                                     Slovaški narod zahteva samostojnost.
  Pred dvema tjednoma se je zbrao slovaški narod brez razlike strank s svojimi političnimi voditeli na velkom zbori (kongresi) v Turčanskom Sv. Martini. Na tom zborovanji je enodüšno zahtevao slovaški narod svojo autonomijo (samostojnost).
  Po zborovanji so z velkim navdüšenjom sprejeli resolucijo, štera zahteva državnopravno priznanje Slovaškoga naroda i podelitev autonomije. Slovaški narod mora dobiti slovaško zakonodajno skupščino i samostojno slovaško vlado, odgovorno toj skupščini; v sküpnom češkoslovaškom parlamenti pa se imajo obravnavati samo sküpne finance, vojaške zadeve i zvünešnja politika. V časi pa mora zdajšnja češkoslovaška vlada spuniti zahteve Slovakov, ka se tiče Slovaškoga narodnoga verskoga živlenja. Tak kak katoliška, tak tüdi lüteranska stranka odločno odklanjata brezversko državno šolo i zahtevata šolo, ki spoštüje versko prepričanje i verske zahteve starišov.
  Resolucija nadale pravi, da slovaški narod nemre sprejeti zadnjo šolsko reformo prosvetnoga ministra prof.
Derera. Slovaki zahtevajo na slovaških šolaj učne knjige v slovaškom jeziki. Nadale zahtevajo, da se Slovaška univerza v Bratislavi (Požun) spopuni. Profesori, šteri so ne Slovaki i podavajo na slovaških gimnazijaj i univerzi, morajo delati izpit iz Slovaškoga jezika.
   Na konci resolucija poziva celi slovaški narod, da naj pozabijo na verske i razredne razlike i sküpno delajo na očuvanje slovaškoga jezika i slovaške narodne kulture.
                                                Politični glasi.
   Nemčija. V Hitlerjevi stranski, štera se zové narodno-socialistična, je prišlo do velkoga razdora. Dozdajšnji Hitlerov velki sotrüdnik Strasser je odložo svoje mesto, ar se je ne strin-jao z narodno-socialističnov notrašnjepolitičnov iinijov. Hitler zdaj napove düje revolucionarno politično borboskrajnjjh mej. Nemški parlament je bio pozvan vküper 4. januarja. Ministerski predsednik general Schleicher je v svojem božičnom govori v radio zahtevao, da se odpravi polski koridor i vzhodna Prusija, štero so po svetovnoj bojni dobili Poljaki i zdrüži z Nemčijov. S tem govorom ministerskoga predsednika se je nemški boj proti mirovnim pogodbam iz leta 1918 začno.
   Italija. Musolini nadaljüje svojo protijugoslovansko politiko. Od naše jüžne soside Albanije zahteva pristanek na carinsko unijo z Italijov i ji šče tak vzeti gospodarsko neodvisnost. Ravnotak oborožüje na skrivoma Madžarsko i ji pošila prek austrijskoga ozemla bojna letala.
   Bolgarija. Vlada naše vzhodne soside Bolgarske je pred svetkami odstopila. Imenovana je začasna vlada, ar se v marci vršijo volitve. Politična borba posamičnih strank je jako hüda, poostrüjejo jo makedonstvüjoči, šterih atentati i umori so na dnevnom redi.
   Novo austrijsko posojilo. Francuska zbornica je pred tjednom po dugi debati odobrila lozansko pogodbo, po šteroj se dovoli Austriji posojilo  300 milijonov šilingov. Z odobritvijov je Francija prevzela jamstvo za 100,000.000, pred njov je odobrila Anglija ednako jamstvo 100 milijonov, Italija 30, Belgija 5, Holandska 3. Jamstvo sta odpovedali Nemčija pa Češkoslovaška. Austrija dobi 238 milijonov šilingov. Lozanska pogodba pravi tüdi, da se Austrija za dobo 10 let odpovedüje priklüčitvi k Nemčiji.
   Austrija i Jugoslavija. Med Austrijov i Jugoslavijov je sklenjena pogodba o socialnom zavarovanji. Po toj pogodbi izenačüjeta obe državi državlane drüge pogodbene države z
   lastnimi državlani glede plače (prejemkov), šteri izvirajo iz zavarovanja za bolezen, nesrečo i oslabelost delavcov i rüdarjev i glede, pokojninskoga zavarovanja nameščencov.
   Francija. Kak znam je že znano je pred božičom morao odstopiti francuski ministerski predsednik Heriot. Novi ministerski predsednik pa je Paul Boncour. Vladna večina je socialistična. Novomi predsedniki napovedüjejo kratko vreme.
   Španija, V Španiji se širi autono-mistični pokret (miseo za samostojnost) naprej. Za pokrajinov Katalonijov je začnola pokrajina Galicija za osamosvojitev. Španska vláda je proti tomi pokreti.
   Rusija. V Rusiji pripravlajo Stalinov odstop. Močno je gibanje, da se da kmetom popuna gospodarska sloboda. Najhüjši odpor i nezadovolnost proti režimi vlada v rodovitnoj Ukrajini i na Kavkazi.
   Španija. V Španiji so pripravlali revolucijo. Začnoti bi se moglo 8. jan. železniški štrajk. Policija je najšla na jezero bomb i drüge municije v Madridi i Barceloni. Pri predpripravaj za revolucijo so pomagali tüdi oficirje i vojaki.
   Kmetje se opirajo. V Austriji so se začnoli kmetje puntati, zavolo davčno oblasti, štera je na vso silo začnola izterjavati dačo. V kraji Voran so celi den demonstrirali pred davčnim oblastvom.
   Bolgariji se kolejo zmerom bole. Zadnje dni je napravila protivladna stranka na sredi glavnoga mesta Sofije pred kralevskim dvorom krvavo bojno i z lovskimi pükšami so postreči več svojih nasprotnikov.
   Nemčija. V Nemčiji se politične strasti izdali ne pomirile. Narodni socialisti i komunist se kolejo i strelajo ešče zmerom.
   Na Kitajskom. Med Kitajci i Japonci se je palig začnola redna bojna. Japonci so že vdrli daleč v notrajnost kitajske zemle i si zagotovili angleško prijatelstvo. Kitajska, štero so velesile püstile na samem, išče stikov z bolševiškov Rusijov.
   Amerika. Amerika se boji inflacije. Listi pozivajo k posvetovanji najmočnejših i naj modrejši mož Amerike,“ „šteri naj rešijo svetišče kapitalistične kulture." Ravnotak pa raste v državi zmerom vekši straj pred revolucijov.
   Amerika. Amerika je sprejela 15. decembra okoli 100 miljonov dolarov bojnoga duga, neplačanih je ostalo 26 milijonov. Z nezvestimi dužnicami se bode začno pogajati novi president Roosevelt.
Širite „Novine“
15. januarja 1933.

NOVINE
3.
kaj drügo, je malo pomagano. S tem se samo dače povekšavajo. Prava podpora je v tom i za vsakoga, če mo mogli živino dragše odati, bar za ce-
Palača na Japonskom, štera je zgorela.
                                                   Podpore.
   Gučimo od državnih banovinskih podpor. Ka so te podpore? Gda se dela proračun za letne državne dohodke i stroške, te vsako ministerstvo dene v svoj proračun postavko podpor. Tak dene kmetijsko ministerstvo, tak socialno i drüga. Naprej se misli, ka de trbelo v slučaji nesreče ali potrebe. Te podpore zglasa parlament, davčni uradi je pa sterjajo v formi dače. Kem več dače plača što, tem več da na podpore. Podpora je naša dača.
   Gda smo krmo prosili po občinskih uradaj i jo dobili za 45 Din ali 50 Din smo jo zato mogli tak dobiti, ka je polovico vožnje plačala država (v sobočkom srezi ¾), ostalo pa banonovina i srezki kmetijski odbor. Ali vse, ka je pridjala država, ali banovina, ali srezko kmetijski odbor, vse to je naš penez v dači. To je ne nabrano od smilenih src, kak se dela pri milodaraj za sirote, te penez je v dači navržen i po zakonskih, predpisih sterjan, celo z žakücijov, če nači meje šlo. Vnogi je drago reč mogeo ta dati, da je mogeo dačo plačati. Mi, ki smo podporo dobili i za njo falej krmo, ki dobro, ki slabo za edne peneze, ne smemo pozabiti dvoje. Prvo je to^ka naša podpora je trüd žülami h rok dačo — plačüvala i 2., ka ido te podpore, ar je sad trüdov vseh  državlanov, ma vsaki državlan iste »pravice v istoj nevoli. Tü nema níšče 'vekše pravice, četüdi bi bio v „nebeskoj organizaciji", ki bi bila tok visoka, da bi do nebes segala. Pravica »mora biti za vse ednaka.
   V Slov. krajini je potrebna tüdi podpora. Podpreti se pa mora naš kmet s tem, ka se njemi podraži cena živine. To je prava podpora. S tem, ka dobi cenej krmo, kukorico ali
Stanko Jug, cand. phil:
                                                                                Slovenska zemla.
  Meja med Slovenci i Hrvati ide v glavnom izhodno od črte Léndava— Ormož, ob izhodnom pobočji Macelskih gor i nato ob vodi Sotli do njenoga izliva v Savo. Tü ide na desni breg Save, se zdigne na breg Gorjancov i ide po njem proti jugovzhodi, nato pa se obrné v ostrom Toki proti jugovzhodi na vodo Kolpo, ob šteroj ide skoro do njenoga izvira i nato na Snežnik, šteri tvori mejo med Jugoslavijo i Italijo. Tü ide zdaj Slovenska narodnostna meja na ozemle kraljevine Italije. Črta — linija od Snežnika mimo Slavnika i južno od Kopra loči slovensko Prebivalstvo od hrvackoga v Istri tak, da je slovenskoga ozemla v Istri približno 1000 km2 z okoli 55.000 prebivalci. Nato ide meja ob obrežja Tržaškoga zaliva do vode Timave, tű pa krene proti sevri mimo
 Slovenska krajina.
                                  Naročnikom!
  Pozivamo vse naročnike, naj včasi plačajo ves dug, ovak njim stavimo list. Naročniki na posebne naslove dobijo s tov številkov ček, po šterom naj pošlejo naročnino za tekoče leto. — Širitelje naj do konca meseca naznanijo, kelko naročnikov „Marijinoga lista“ naroči na novo „Novine“.
   Beltinci. Ker mi gospodje okoli „Novoga časa“ zmerem vsiljavajo svoj list, izjavljam, da ga ne sprejmem, ar je protikatoliški. — Peterka Matija, čevljar. Pomočnik.
   Bogojina. Naš vreli širiteo g. Ferko Horvat je preminočo nedelo stopo v
Tržiča (Monfalcone), zahodno od Gorice ide na rob goriških Brd, mimo Čedada na Tarčent i Mučac, nato pa po dolini vode Bele. Od njenoga izvira krene na Dravo pri Sv. Mohori i s tem že v Austrijsko republiko. Tü ide Slovenska meja ob Dravi na Beljak, Vrbsko jezero, severno od Celovca, na južni rob Svinških planin i pride na jugoslovanska tla palig na grebeni Kozjaka. Zdaj se drži v glavnom državne meje vse do Sludave, le v dolini zgornje Rabe je ešče več slovenskih vesnic, štere so pripadnole po mirovnoj pogodbi Madžarsko j državi.
  S temi mejami je obseženo ozemle na šterom živejo Slovenci strnjeno naseljeni, če ravno v štiraj državaj. Vidi se mi, da je za naše stališče najpravilnejše, da opišemo to ozemle brez ozira na kakšekoli državne meje z edinov mislijov, da seznanimo naše čitatele s celotnim denešnjim slovensko-narodnostnim ozemlom.
zakon z Magdicov Horvat, hčerjov našega župana. Dugoletnomi delavnomi širiteli naših listov Želemo vso srečo! Da bi le meli dosta takih širitelov!
  Sestanek za „Novi čas“, vršo se je v Beltincih 4. januarja. Navzoči so bili Titan Janoš, medicinec z Kroga, Čačinovič i Gjirek z Rakičana, Trboča z Tunišča, Kolenko Štefan i Rous Matjaš z Črensovec, Mavčec Matija z Lipovec i Kosi, akademiki, Godina Ferdinand 7. šolec z Dol. Bistrice, en ko-vač z Ižekovec, eden posestnik z Me-livec i Jakob Karol, dijak slikarske šole z Lipovec. Titan je razložo namen Novoga časa. Te namen je: „brez vere pomagati kmetom“. Nato so njemi nešteri odgovarali, zakaj pa te napadate že v prvoj številki vero, če je
   Kak sem že omeno, je bilo slovensko ozemle že od nekda razdeljeno na več delov, iz šterih so se v teki Srednjega veka stvorile Kranjska, Štajerska, Koroška, Goriška z Gradiščanskov i Istrov i kak madžarski deo ešče Slovenska krajína. Od teh delov so bili Slovenci strnjeno i enotno naseljeni samo v Kranjskoj, deloma ešče na Goriškom, medtem gda so v Štajerskoj Vojvodini zavzemali le njeni južni deo i ravnotak v Koroško}. Štajerska i Koroška sta se najmre širili kak Vojvodini daleč proti sevri i je tak v obeh prevladovalo nemško Prebivalstvo. Kranjska sama pa je bila palig razdeljena na Gorenjsko, Dolenjsko i Notranjsko, štere predstavlajo kelkotelko tüdi zemlepisno različne dele. Zato bo tüdi te članek prikazüvao slovensko zemlo po teh posameznih delih.
                                                                                                                                   (DaIe.)
no, kak je prek Müre v Sloveniji. Za to podpora naj delata našiva g. poslanca Slov. krajine v prvoj vrsti, to jiva prosimo.
4.
NOVINE
15. januarja 1933.
neščete pripoznati v svojem listi? Odgovoro je, „ar smo istino pisali“. Istina je pa vedno naopak, kak so sami Kristušov namestnik razglasili po celom sveti. Vr. Melinčar je ete tanač dao Titani i vsoj gospodi okoli Novoga časa: „Če ščete v svoj tábor spraviti narod, te včasi zato pišite kaj od Boga, i vere.“ — Neki se je priglaso, ka de, kaj pisao na verskoj podlagi v list, pa je bilo odklonjeno. Večina navzočih se je Priglasite, ka de širila „Novi čas“, ki že v prvoj številki dobromi Bogi niti toga ne privošči, ka bi ga pisala z velikim „B“, nego z malim „b“ ga piše, kak se pišejo poganski bogovje. Sram nas je, ka krščanskih staršev deca napada tisto, ka je starišom najsvetejše. Čakamo odgovor od tistih, ki so na tem sestanki bili.
   Pšenico küpi apr. gosp. zadruga v Črensovcih za 165 Din, žito za 110 Din meter. Javite v Soboto i Črensovce, ki jo mate k odaji. Zrnje se mora spraviti na kolodvor.
   Beltinci. Mrla je 4. januarja gospa Mici dr. Kolaršova, žena g. zdravnika dr. Fr. Kolarša. G. zdravniki naše sožalje.
   Ižakovci. Naglo je vmrla Petek Matjaša žena. Po lüpanji semena je vküp spadnola i düšo püstila. Kap jo je zadela. Pa drüžina je pred kratkim zgübila sina Alojza, koga je iz lübo-sumnosti vmoro en mladi mož, po nedužnom. Teško prizadetoj drüžini našoj naročnici naj bo Srce Jezušovo tolažba, pokojnine pa smilenje.
   Krumple bi küpile nešterne siromaške drüžine, ki je mate, ponüdite
je agr. i gosp. podp. zadrugi v Črensovce.
Francuzi so postavili spomenik politiki Briandi, ki je mro v preminočem leti. Briand je bio navdüšeni glasiteo mirü, tak nam ga tüdi slika kaže, gda navdüšeno guči za mir. On je bio najbole goreči zagovornik misli,
   naj bi se vse države Europe zdrüžile.
   Izjava. Podpisan Joško Klepec izjavljam, da po svojoj vesti s svojov vsikdar katolišanskov drüžinov nesem podpirao i tüdi nesam mogo podpirati „Novi čas“, šteri list podpira preganjalec vere v Mehiki. Jaz na to pri-
sešem. Mam drüge brige, kak se z dijaki drüžiti. Ravnotak nikaj ne ve moja drüžina od ženitve z gosp. Titanom. Jaz, ki podpiram z edne strani Cerkev, je ne bom blato z drüge strani.“
                                                                                                Beltinci, Joško Klepec, trgovec.
   Mi dragevole objavljamo to izjavo g. Klepca. Mi smo itak pisali dnes tjeden, ka to ne verjemo, ka so neki dečacje okoli „Novoga časa“ razširili od te poštene familije. Cela Sobota i cela okolica je to govorila. Zdaj se je zvedila istina. Z toga vidimo, kakša sredstva si zbira ta z poti krščanskoga mišljenja zblojena mladina, da pridobi v svoj tabor naše lahkoverno lüdstvo.
   Ponesrečo se je i vmro Bauer Julij, sin Bauer Šamuela, gostilničara v Črensovcih. Ponesrečo se je v Ljutomeri, kje je bio trgovski Pomočnik. Naše sožalje.
   Slama se ponüja gornjoj zadrugi za 35 Din meter. Slama je pšenična i ržena mešana i se nahaja v lendavskem srezi. Ponüdbe pošljite zadrügi v Črensovce.
   Odstop Kerec Franca od „Novoga časa“. G. Kerec Franc, vodja državne borze dela je s tremi kmeti prišo 6. jan. na uredništvo „Novoga časa“ i tam z ostrimi rečmi obsodo pisanje lista i izjavo, ka vsi štirje odstopijo od lista, ki ga popolnoma obsojajo. G. Kerec je tak že v kratkom časi drügikrat povdaro, da nema zveze s tem protikrščanskim taborom i dvakrat prijavo odstop.
   Velki ogenj. V Rimski čardi je bio 6 .jan. velki ogenj. Zgorela je slama. Drügo gospodarsko poslopje so pa obranili gasilci iz Martjanec. Zažgala
D. Halas, bogoslovec.
                                    Dijak, šteri nema dühovniškoga pozvanja.
  Osem let ali pa šče več sta živela Horvatov Jožef i njegova žena Kata v vüpanji, da bo njihov sin Ivan ednok novo mešo meo: Kak lepo bi bilo, če bi naša drüžina imela dühovnika ; čast bi delao celoj rodbini; sosedje bi s poštüvanjom gledali na našo hišo; pri Bogi bi imeli posebnoga zagovornika. Sledkar, gda bi že župnik postano, bi se k njemi preselila i bi do smrti imela topeo kotiček pri sini na farofi.
  Takše želje sta gojila oča Jožef i njegova pobožna žena Katá. Z veseljom sta glédala maloga Vaneka, kak se igra z različnimi lodingami. Bio je zdrav, okroglih, rdečih ličec, močnoga tela — v ponos častiželnomi oči i pobožnoj materi. Mati ga je rada vodila s sebov v cerkev, gde ga je navadila klečati pred tabernaklom i rokice lepo vküp držati. — Vanek se je v cerki tak lepo oponašao, da so ga vsi občüdüvali. Kak angelček je zgle-dao, gda je klečao s sklenjenimi rokicami pred oltarom.
   V lüčkoj šoli je bio vsem za zgled v včenji i v oponašanji. Gospod vučiteo ga je večkrat Pohvalo pred celim razredom i ga postavo drügim za zgled. Posebno radi so ga pa imeli gospod kaplan, ar jim je pri veronavuk vsikdar najbolše odgovarjao. Če je on ne znao, je bio to znak, da so deca tistoga ne razmila i jim je trebelo ešče ednok razložiti.
   Tüdi kak ministrant je Vanek vzorno opravlao svoje dužnosti. Ne je bilo tak slaboga vremena, da Vanek ne bi bio že ob šestih v cerkvi. Zato so gospod kaplan večkrat nagučavali očo, naj dajo sina naprej šolati. Celo podporo so jim oblübili od svoje strani. Škoda bi bilo, so pravili, da bi se takše düševne zmožnosti kak jih ima Vanek, vničile na tvrdoj kmečkoj grüdi.
   Ne čüda, da sta oča i mati mislila, palvan mora postati dühovnik. — Inači ne more biti. To že kaže njegovo dozdajšnje živlenje.
   Po petom razredi sta ga poslala v Soboto v gimnazijo. Vanek je z veseljom šo. Stanovanje sta njemi poiskao pri dobroj krščanskoj drüžini, gde ne bilo menše dece. Verti i Ver-tinji sta naročila, naj pazita na njega,
da se bo vedno včio, posebno pa, da se ne bo potepao s kakšimi slabimi tovariši
   Na stanovanji so Vaneka radi imeli, tak da bi njihov bio. Ve jim je pa tüdi nikše nevole ne delao. Vsikdar je imeo knigo v rokah i samo včasih je šo kama vö na zrak. Pomali se je privado novomi živlenji. V šoli je znova bio med prvimi. Celo njegovi tovariši so ga hodili pitat, če so kaj neznali. Vanek je vsakšemi rad pomogeo, zato se je vsem dopadno i vsi so ga radi meli.
   Kakše veselje je pa šele bilo doma, gda je Vanek prišeo na božične počitnice okroglih, rdečih ličic! Mati ga je gledala s tihim zadovolstvom i se radüdala. Povužila se njoj je žela, da bi si ga Bog odebrao za svojega slüžabnika. Živlenje se njoj je vidlo veselejše i ležejše, kak včasi prič; Čeravno so morali doma več delati i bole šparati zavolo njegovoga šolanja. Oča Jožef je rad Pripovedavao od svojega sina-dijaka, če ga je što kaj pitao od njega.
   Brez kakših posebnih sprememb je Ivan zvršo šest razredov gimnazije. Razvio se je v velkoga i močnoga
15. januarja 1933.
NOVINE
5.
je zlobna roka, štera pa je včasi prišla v roke pravice.
    Odranci. Marinič Ivan, šteroga so v črvo smeknoti na Hotizi, vmro v sobočkoj bolnišnici.
    „Krivoverstvo“ Pod tem naslovom se čemeri „Düševni list“, da so prej „Novine“ napadnole lüteransko cérkev. Ali če bi „Düš. 1.“ razmo naše pisanje, njemi ne bi bilo potrebno potrošiti cele strani za to. Novine so pisale 4. dec. 1932. od misijonov v Afriki, gde stoji: „Luteranski misijonarji so svoje delo tak opravlali, da so zamorcem nastavili 130 novih verskih „cerkvi“, to je novih krivoverstev“. Razumlivo je, da pod „cerkev“ trbe tű razmiti to, ka se latinski zové „sekta“. Da pa nešolani lüdje té tühinske reči ne razmijo, smo jo razložili: — verskih cerkvi — tak da níšče nemre misliti, dá to pomeni 130 luteranskih zidanih cerkvi. Dostavili smo: „to je novih krivoverstev“ — i s tem smo samo ešče bole razložili „sekto“ — ar mislimo, da 130 sekt vendar tüdi „Düš. 1.“ nema za — pravoverne! Čisto po krivici nam záto v oči meče, dá smo napadnoti s tem — lüteransko cerkev ! I záto je vsa lekcija nepotrebna! Tüdi mi smo „že navajeni, da „Düš. 1,“ od katoličancov „špotárno rad piše!“ Pa neščemo se svajüvali, da bi vse to ponávlali. Vsigdar glásimo bratsko lübezen med nami, ali da bi bili prisiljeni zamučati i nigdar zapisati ime „lüteranski“ — toga nam níšče nemre zabraniti. Žaljenje vidi samo tisti, ki ga išče! Dale „dokaze“  prosi isti list za rečí v Novinaj 11. dec., gde stoji, da se je nemški casar Viljem zaletavao proti Cérkvi. Kakpa — proti katoličanskoj cerkvi!
Mogoče ščéte tüdi dokaze, da se je Bismark zaletavao v kat cerkev?! To je pa že — predrzno pa dečinsko !
   G. Bistrica. Z novim županom smo dobili tüdi občinskoga tajnika, ali notariuša, kak smo ga prle zvali. Naš notariuš je g. Gabor Hilar,
frančiškan, ki je skočilo z kloštra, z kute od oltara i postali naš občinski sluga. Mi bi ráj bili, če bi Bogi slüžo, ne pa nam. — Premino je Čižmažija Ivan i že dva meseca ne znati, gde je. Te nesrečen mladenec je pred 2 letoma umoro lastnega brata.
                                       Takše so hiše v Ameriki ! S te slike vsaki lejko spozna, kak so visoke proti našim hižam; zovéjo se nebotičniki ali donébniki.
dečka. V cerkev je šče zmerom rad hodo. Poleti med počitnicami je doma skoro vsakši den šo k meši. To lepo navado je obdržao šče od tistih let, gda je bio ministrant. Z novim gospodom kaplanom sta se hitro spoznala. Po cele podvečerke je presedo v njihovoj sobici, ali sta pa šla kama vö na sprehod. — Oča je bio ponosen na svojega močnoga, veseloga i lepo oblečenoga sina Ivana.
   Po sedmom razredi je pali prišeo domo na počitnice kak navadno. Ob nedelaj je nošo trdi koler i lepo rdečkasto kravato. Dekle so bile vesele če jih je Ivan oblazo tű pa tam s svojimi živimi očmi. Ali inači se ne zmeno za nje. Če je že ravno prilika nanesla, je gučao z njimi, kakših posebnih zvez pa ne iskao — Edno veliko spremembo' so opazili na njem tisti ki so ga že prle spoznali: Nekdašnji veseli, Arbravi Ivan je postao zamišleni, Skrivnosten. Najraj je sam bio. V drüžbi je malo gučao. Samo včasih je svojemi prijateli odkrio kakšo svojo skrivnost. Ženske so njemi rojile po glavi. Po velikih mestih je vnogo ženske mladine i mladi Ivan se je morao z vsemi
štirami otepati, da so ga ne zgrabile v svoje mreže. Toda, čeravno se je večine žensk ogibao, denok je meo nekaj znank, s šterini se je rad zagovarjao.
   Oča i mati sta opazila na sini to spremembo, ali ne sta si mogla misliti, kaj bi bio njeni vzrok. V kakšem vekšem mesti ne sta bila šče nikdar, mestnoga živlenja, posebno pa dijaškoga ne sta poznala, nevarnosti, v štere lehko zaide nekdašnji šče tak pošteni sin, če nema dobre drüžbe, so njima ne bile znane. Zato sta mislila, da je sin postano resen, ar je zdaj že bole vučeni i premišlavle od kakših žmetnih stvari, štere so se v šoli včili. Mela sta celo nekše posebno poštüvanje pred njim.
   Ivan je zvršo gimnazijo. Maturo je napravo z odlikov, čeravno zadnje leto ne dosta študirao. Prišeo je domo na počitnice. Zdaj se je trebelo odločiti za pot po šteroj bode hodo skoz celo živlenje. Znao je, da bi oči, posebno pa šče materi napravo najvekše veselje, če bi šo v bogoslovje i bi postano dühovnik. Toda njegova vola se je i nam nagibala, zadnjivi dve
leti je vsikdar menje veselja meo za dühovniški stan. Ne si mogeo predstavlati, kak bi živo celo živenje sam, ločeni od sveta, brez žene, brez dece, brez drüžine . . . Odpovedati se za vsikdar vsem prijetnostim, ki rastejo iz dveh lübečih se src, odpovedati se drüžinskoj sreči, to se njemi je zdela prevelika žrtev.
   Ivan je živlenje malo bole globoko gledao, kak ga gledajo navadni nešolani lüdje. Dobro je premislo, ka se pravi postati dühovnik, odpovedati se sveti, takorekoč vmreti za svet.
   Nega daleč naokolijvekšega nasprot-ja, kak med živlenjom i smrtjov med mladimi letami i med žrtvov. Če žrtvüje svoje živlenje starček, žrtvüje samo zadnji konec podrtije svojega živlenja, od šterih nema več kaj pričaküvati. Žrtvüjo pa mladenič, o šterom je živlenje komaj začnolo cvesti, žrtvüje vse, ka njemi živlenje more nüditi i poleg toga šče vse nekdašnje senje, v šterih si je predstavlao svoje živlenje posejano s samimi rožicami, brez trplenja.
                                                                                                                          (Dale.)
6
NOVINE
15. decembra 1933.
                                                                               Po domovini.
                                                                          Naše visiki šole. Preminoče dneve so bili pozvani ravnatelje vseuči-lišč iz Ljubljane i Zagreba v Belgrad. Izdelao se je najmre novi načrt, po šterom bi se zaprla zdrávniška vejka slovenskoga vseučilišča v Ljubljani, poleg toga pa bi se na vseh trej vseučiliščaj naše države odcepiti tehnični (inženirski) oddelki, ki bi postanoli posebne visike šolé. Pravijo, da bi o tem nastanoli novi stroški — gotovo pa je, da je našoj znanosti to ne na hasek. V hipi, zda to pišemo, je očivesno ešče nikša odločitev ne znana. Drügoč dale!
                                                                          Pa naše šolstvo? Prosvetni minister Stankovič je povedao da trbe v lüdskih šoláj zasesti 900 praznih vučitelskih mest. Zavolo srednjih šol pravi, da se bodo zapirale ali odpirale po potrebóčaj kraja (Slovenska krajína pa sobočka gimnázija!!) Dale: včenjé naj bo enotno, iste knige itd. po svoj državi. Na konci pa: „sokolska misel pa zdrav verski čüt“ naj vodita našo mladino.
                                                                          Naš misijonar g. Kerec je meo 6. januara v Ljubljani velko predáva-nje. Pokazao je vnožino slik iz živlenja na dalèšnjem Kitajskom, od šteroga je tri vöre pripovidavao. Ves tjeden pa je bila odpreta razstava vsega mogočega orodjá, obleke itd. iz Kitajske.
Goreči parnik, o šterom več pišemo na drügom mestu.
Joško Maučec?
    Zgodovina Slovenske krpe.
  Zdrüžitev Vogrske i Hrvačke.
  Že nam je znano, gda je vmro leta 1090. hrvaški krao Štefan, da je ž njim izomrli hrvački narodni vladarje iz rodovine Trzimirovičov. I tak so zavladali na Hrvačkom po dugom boji Arpadoviči. Prvi je bio Ladislav, liki že leta 1095 je vmro. Njegov naslednik je bio Koloman (1095—1116), šteri je imeo načrt, da svojo državo razširi do Jadranskoga morja, zato je obnovo bojno z Hrvačkov. Z dobrov oboroženov vojskov je vdaro prek Drave, gde njemi je Šla nasproti hrvačka vojska pod kralom Petrom. Liki v toj bojni je vogrski krao Koloman zmagao, sam hrvački krao Peter je v boji spadno. Po dugom boji je končno dvanajst prvih velikášov, predstavnikov dvanajsti^ hrvačkih plemen, je sklenilo ž njim pogodbo. I tak imamo od leta 1102. Hrvatje, Vogri i Slovenci v Slovenskoj krajin! sküpnoga krala najprle iz rodovine Arpadovičov, nasednje pa iz drügih rodovin.
  Za kralom Kolomanom so sledili na kralevskom prestoli vladarje, šteri so se ne mogli primerjati z največjimi vogrskimi kralovi. Večkrat je celo prišlo do državlanske bojne, štera je jako škodila v vsakšem pogledi vogrskimi
kralevstvi. Moč i oblast plemenitášov je rastla, a oblast i kralevski ugled se je pa zmerom bole zmenšavao, dokeč se je ne plemstvo oprlo pod slabotnim kralom Andrejom II. (1205— 1235) i krala prisilno, da je morao svojim vsemogočnim velikašom podpirati celo takzvano „Zlato bulo“ 1. 1222., štere Zadnja točka se glasi, da ima plemstvo pravico upreti se z orožjem svojemi krali, če bi se ne držao v njej določenih točk. Ta „ustava“ je za nadalno vogrsko, hrvačko i našo zgodovino jako Važna, ar ie rodila dosta bojev med vladari i plemenitaši.
   Po smrtni krala Andraša II. je zavladao Bela III. (1235—1270), šteri se je dao koronati sküpno za vogrskoga i hrvačkoga krala. Ža njegovoga vladanja so na Vogrsko vdrli divji mongolski Tatari iz Azije, šteri so si bili med tem pokorni vzhodno Europo. Vogrska vojska, v šteroj so bili tüdi hrvačke i Slovenske čete pod voditelstvom Bele, je bila ob vodi baji leta 1241. popunoma premagana od divjih Tatarov. Kak povodenj so za-grnile tatarske trume dežele i morile vse, ka njim je prišlo pod roke. Krao Bela pa je pred njimi zbežao na jüg v Zagreb i nadale v Dalmacijo. Tatari so šli za njim prek naše krajine na Hrvačko i jo med potjov poponoma opüstošili. Gda pa je prišla vest, da je v Aziji vmro njihov Vladar kan
Oktaj, so se Tatari vrnili na vzhod prek Bosne, Srbije i Bolgarske, nazaj v Azijo.
   Vse pokrajine prek šterih so šli divji Tatari so bile strašno opüstošene, lüdje raztepeni na vse strani po goščaj i goraj; le Počasi so se vračali palig nazaj v svoje razdejane domove.
   Krao Bela je vmro 1. 1270. i njemi so sledili na kralevskom prestoli zadni trije krali iz rodovine Arpadovičev, to so: Štefan VI. (1270.—1272.), Ladislav III. 1272.—1290.) i Andraš III. (1290.—1301). Vlade tej kralov je bila slaba, vsi trije so Dili slabi vladari. Za njihove vlade so nastali državlan-ski boji, žteri so divjali zlasti tüdi po Hrvačkoj. Zlasti so bili težki zvünešni i notranji boji za zadnjega Arpado-viča Andraša, šteromi so mnogi nasprotniki oporekali arpadsko pokolenje. Med njimi je bila najvažnejša rodovina Anžuvincóv v Neapli, štera je bila v rodi z Arpadoviči i je trdila, da ima več pravic do vogrskoga prestola kak Andiaš.
   Gda pa je leta 1301. krao Andraš nenadoma vmro, so Vogri Anžuvinca Karla Roberta pripelali v Ostrogom (Estergom) i ga okoronali za vogrskoga krala kak Karla I. Tak so 1. 1301. zavladali Anžuvinci na Vogrskom, Hrvačkom i Slovenskoj krajini, štera je bila popolnoma pod vogrskov oblastjov.
                                                                                                                     (Dalje.)
15. januarja 1933.
NOVINE
7.
Širite „Novine“
 6. januarja je prineso ljubljanski „Slovenec“ mali spis „Slovenci na Madžarskom“, v šterom stoji tüdi to: „Kak za spomin na vse krivice, včinjene Slovencom, májó Vogri v svojoj državi ešče dnes naše brate — nekaj jezér jih je slovenske krvi... živ grob od naše severne meje v Slovenskoj krajini do Monoštra!...“ Poleg sta objavleni 2 sliki: pogled na Dolnji Senik, i kapelica, ki spomina na türske boje.
                                                  Po tüjini.
  Vseučilišča v tüjini. Kak pišemo v toj številki, se naša vseučilišča po najnovejšem cepijo. V Nemčiji se je pa ravno zdaj vseučilišče v Breslavi zdrüžilo s tehničnov visikov šolov — ar mislijo, da je to bole Čedno pa na hasek znanosti.
  V Ameriki je mro bivši predsednik Zdrüženih držav Coolidge.
  Več Slobode! V Češkoslovaškoj republiki živéta dva naroda: Čehi pa Slovaki. Oboji gučijo jezik, ki si je jako v rodi, vendar pa je živlenje obeh narodov različno. Záto se Slovaki, ki v menšini že dugo borijo za svoje Samostalno politično živlenje. Zdaj je obečana preci velka Šolska samostalnost v vsoj državi, tak da dobijo tüdi starišje reč pri vzgoji svoje decé.
  Zgorela je velka francoska ladja „Atlantik “ štere sliko prinašamo. To je v zadnjem časi že tretji párnik (ladja na sopót), ki je zgoro, Vredna je bila 500 milijonov frankov, sekulera-na pa je „bila za 300 mil. Kakši 20 lüdi je najšlo pri nesreči smrt. Mislijo, da je povzročila nesrečo hüdobna roka.
    Gospodarstvo.
                                     Kürnjeki pri nas.
  Vsaki gospodar rad vidi küre na svojem dvori. Odkec penezi za vsakdenéšnje potrebščine, za só, za špice ino drügi drobiž posebno za šolsko deco, či ne z belic? Ništerno jajce odide za duhan, za pipo. Že dugo je naš človek opazo, ka je kürnjek vretina dohodkov, opazo je tüdi to, ka so ne vsi kűri ednaki, ne na hrano, ne na belice gledoč. Z ednimi je več, z drügimi menje brige, posla. Edna ploja kür vsigdar na trnaci čaka, ka bi je človek nahrano, drüge so pa ves dén na paši ino potrebüjejo malo zrnate hrane. Čüdno, hasnovitost tüdi znamo ceniti ne pa lónati, ne smo ešče niti od daleč prišli na to, kakša so ležišča, gde se ležéjo, kakši so kürnjeki, gde najde závitje ino počinek naša živad.
   Kakši so naši kürnjeki? Potrebno je znati predvsem: kakše mamo, kakš. so, pa te komaj kakši bi mogli biti Zato nede od več, či opišemo ništerne vsem nam že znane načine, kak pa gde prenočijo kűri, kak slüžijo küram naprave, štere mi za »kürnjeke" imenüjemo.
   Najstarejši, najednostavnejši, „kürnjek“ ali „sèdalo“ je jablan, zobovec na dvorišči. Tüdi je najbole naraven, pa či bi mi želeli od kokoši samo telko belic, kelko je narava osnovala za održanje plojé, te bi to „ sedalo “ bilo pripravno za naše küre, kak je pripravno za vse drüge ptice, štere so v rodi z našimi kürami, živéjo pa kak divjačina noč i dén na vedrini.
   Zdrav je pa zračen takši „kürnjek“ ali „sédalo,“ ne je pa zadosten v denéšnji prilikaj za naše domače kokoši, ar njim ne nüdi zadostnoga zavitja i mirü.
   Po mali je prosti človek tüdi sam prišeo do spoznanja, ka to vendar ne-mre biti zadostno, pa je stisno zato gde kakši kot pri hlevaj, v hüti ali pa v štali, ino je djao na vzkriž kakše late ali veje, pravimo nad jaslami, gde so kűri postanoli nezaželeni gostje govenske živine. Batrivnejše so sedale ne na njim odrejeno mesto na „kloč-njek“, nego so si zaželele malo više ino so si šele na lestvice nad jasli. Ka pod lestvice kaplejo kürečnjeki, na to naj pazi govedo, šteroga nos je prvi v nevarnosti. Sebov pa v štalo prinesejo kűri nesnago, kürečnice, štere se razidejo po celoj štali ino po nepotrebnom vznemirjajo živino. Z ednov rečjov, s kürami se vseli v štalo vsa nesnaga, štera se očistiti ne da, proti šteroj se obrániti nem ve, dokeč so kűri v štali. — Moremo li biti zadovolni z takšim „kürnjekom“ ? Brž čas ne, ar je že naš dedek presodi, ka je tak ne prav, zato je pa tüdi iskao drügo mesto za te nesrečne, a vse edno prepotrebne küre pa ga tüdi najšeo nad trnacom, navadno v tistoj klüčki pri štali!
Napravo je nekšo „klunjo“ z desek ino na njoj nehao málo — málo odpremo za vhod küram. Vse drüge spoknje, lüknjice je skrbno zadelao, naj ne bi niti malo prepiha bilo v toj „klunji“.
   Tak de njim prej toplejše; ar je pa to „sedalo“ preci visoko, zato je potreben drog s klini, po šterom se naj sprehajajo kűri gori — doli.
   Svetloče so ponoči ne potrebni, zraka njim pa dostakrat zmenka. Nesnaga jih ešče izda preganja, kürečnic, kürečnjekov se pa sami nemrejo znébiti. Ali je čüdo, či so kűri izda nezadovolni?
   Kelkokrat vidimo, kak jako nerade idejo „sedit“ na sedalo! Tüdi vért nemre biti zadovolen, ar se večkrat zgodi, posebno poleti, ka idoč po trnaci, kürečnice prinesé v hižo. Na hlevé z njimi, si misli v takšoj nepri-
liki, tam do pri strani, toplo de njim tüdi, za vse drügo se pa naj sami kűri starajo. — Plevnjek na hlevaj predela, ar je plev tak malo, polojna naj bo pa za küre.
   Küre so se pa selile. Pa kama? Svinjam na šinjek. Sebov so prinesle vse svoje „premičnine“, kürečnice ino nesnago. Mesta malo več, vse drügo pa je ostalo pri stárom. Po zimi toplo, v leti pa samo zadüšeno.
   Ali je čüdno, či si küri — gnani po svojem prirojenom nagoni — iščejo pripravnejše mesto ino odidejo najraj sedit nazaj na drevo na dvorišči? Kak sem že v začetki omeno, bi bilo to najpripravnejše sedalo za ptice ino küre, či bi mi meli küre v dvorišči samo za parado, za lepoto, tak pa nikak ne. Ar pa povlemo küre za hasek, kürnjek nam pa potom slüži za vretino malih, a vendar stalnih dohodkov, te je čas, ka spoznamo vso škodlivost opisanih i njim podobnih kürnjekov pa se moremo navčiti, kakši morejo biti kürnjeki, da bi slüžili našemi cili ino tak dosegnoli svoj namen — dati küram potrebno závitje, pokoj, ne zádivo zdravji ino napredki. Kak? To pa zvedimo v sledečem poglávji.                         B. I. v.
                                                 CENE:
  Biki kg od 2 do 450 Din, telice kg od 2 do 4.50 Din, teleta kg od 4 do 5.50 Din, krave kg od 1 do 2—3 Din, svinje kg od 6 do 7 Din.
  Cene deželnim pridelkom so pa sledeče: pšenica Din 165 i više do Din 175 po kakvosti, žito 1 q 120 Din, kukarica 1 q 130 Din, oves 1 q 120 Din, hajdina 1 p 90 Din, ječmen 1 q 120 — 130 Din, proso 1 q 110 Din, krumpič 1 q 40—55 Din, seno 1 q 60 — 70 Din, slama 1 q 40—50 Din,
  Cement Trbovelski 1 q 97 Din, cement Splitski 1 q 65 Din, žgano Vapno 1 q 36 Din.
                                                        Pošta.
   Vogrinčič Jožef, Gerlinci 7. Ne ste nikaj dužni na 1932 leto. Samo širite naprej naše liste.
   Štefanciosa A. Stüdence. Peneze sprejeli. Plačano na staro vse, na novo ostalo 9 Din 75 p.
   Čontola A. Petanjci. Dobili 60 Din. Višek od naročnine jeli za novo leto poslani ali v kakši drügi namen? — Prosimo odgovor!
   Moršič Treza, Kruplivnik. Din 46 sprejeli. Vse v redi. Bog dáj düši pokojnoga večni mir. Smo opravili sa
8.
NOVINE
15. januarja 1933.
pokojnoga düšo sv. mešo. Kalendar dobite tüdi brezplačno po pošti.
  Lukič Franc, Radovci. Pišete, da ste lani dva kalendara menje dobili. Zakaj zdaj, da je že eno leto minolo? Zdaj Vam pošljemo dva več.
  Denša Ivan, Chicago. Sprejeli smo peneze poslane. Toplak je plačao za Gjura Pavla na Sr. Bistrici en dolar, pa Špilak za Cigan Ago na D. Bistrici v Laštataj en dolar. — Seznam novih naročnikov sprejeli kak i spremembe. Vse vredili po želi vašoj. Vašoj familiji i vsem naročnikom prav srčne pozdrave. Bog vas krepčaj v težkih časaj. Sprejeli smo naročnino po 2 dolara od Sledečih naročnikov: Ignac Štaus, Štefan Kolenko, Štefan Perša, Ivan Toplak, Matjaš Grosko (Grüškovnjak), Janoš Lajnar, Štefan Žižek, Matjaš Tkalec, Janoš Žalig, Štefan Jakšič, Štefan Novak, John La-laj, Anton Balažic, Matjaš Lonec, Jožef Trajbar, Jožef Petek, Matjaš Zver, John Markoja, Lujza Karmija,v Jožef Herman, Martin Cigan, Jožef Špilak, John Špilak, Štefan Lobočan, Jožef Kreslin, Ignac Hozjan, Frank Horvath, Štefan Lutar, Štefan Balažic, John Roos,Mike Hozjan, Ivan Györkis, Cecilia Šimon. Štefan Kozlar. — Bog plačaj! Prosimo i ostale naročnike, da nam kak najprle plačajo, ar so preveliki izdatki v tiskarni. Novine.
  Duh Ivan, Odrami 134. Javi se ednak, da zvemo od tvoje zmožnosti, let itd.
Nedela po Treh Krali Drüga.
   Evangeliom Sv. Jánosa v II. tali.
   Na spomin 1900 letnice svoje križne smrti, Gospod Jezuš, po svojih svetih ranaj reši grešni svet!
   V onom vremeni: Svádba je včinjena v Galilaeánskoj Káni: i bila je tam Mati Jezušova. Zváni je pa bio i Jezuš, i Vučenicke njegovi na svádbo. I gda bi se zmenkalo vino, pravi Mati Jezušova njemi: vina nemajo. I veli njej Jezuš: Ka je meni, i tebi ženska? ešče je nej prišla vöra moja. Veli Mati njegova slugom: kajkoli bode velo vám, včinte. Bilo je pa tam šést kameni veder položeni poleg očiščávanja židovskoga, držéče vsáko dve, ali tri merice. Právi njim Jezus: napunte ta vedra z vodov, i napunili so je do štrihoma. I veli njim Jezus; zájmlite zdaj, i neste starišini I nesli so. Gda bi pa koštao starišina vodo na vino obrnjeno, i ne je znao odket bi bilo; Slugi so pa znali, ki so zajimali vodo: zové zá-ročnika starišina, i prav? njemi: vsákí človik oprvim dobro vino dá; i gda se že napojijo, teda ono, štero je lagoješe: ti si pa zadržao dobro vino do eti máo, Ete záčé-tek je včino čüdni del Jezus v Galilaeánskoj Káni; i pokázao je diko svojo, i Vervali so v njem Vučenicke njegovi.
   V drüžini, v paradižomi, je bio včinjeni prvi grehi, drüžino je Jezuš blagoslovo s svojov prvov čüdov. Po-sredüvalka je bila Marija, drüga, bogša Eva, šteroj »angeo je imé obrno v Ave“, močna žena, »obdána s suncom, okoli Njene glave korona dvanajsterih zvezd i luna (mesec) pod Njenimi nogami".
   Jezušova vöra je prišla.
   Na tom gostüvanji ne níšče pijan bio, čigli njim je Jezuš darüvao okoli 600 litrov vina.
   Na protoletje je bilo.,
   Šče nekaj!
   To gostüvanje je podoba dühovnoga zakona med Kristušom i Cerkvijov oziroma düšov —
   Ja, če bi Jezuš zdaj prišao med nas! — Prihaja, vsakši dén, pri svetoj meši, pa ne obrača samo vode na vino, liki vino v svojo krv. Tü je Jezuš ne nazoči samo kak gosttivanjsček, liki mi krščenicke smo od Njega Povableni tá, gde se nam On davle samoga sebe v jestvino i pitvino.
Širite „Novine“
                                          Proda se po nizki ceni
   lepo posestvo
                                       sestoječe se iz vinograda, njiv, pašnikov in gozdov skupaj 7 in pol orala, ter stanovanjsko hišo, hlevi, škednjem, kletjo za ceno 45.000 Din.
  Gotovi reflektanti popust.
                                       Izve se pri Julijani Notar, posestnica v Jelenčah št. 2, pošta Pesnica pri Mariboru.
                                                                                                       1—1
Tivar-obleke
se najceneje dobijo v trgovini
  ADOLF PREIS
Murska Sühota, cerkvena ul, 13. Obleke se že dobijo od 240 Din naprej. Za mladožence 290 Din. — Prvovrstno blago. — Trgovina je preselila svoje prostore 1. jan. 1933. na Lendavsko cesto v hišo gospoda HARTERJA.        2-14
  MLINARI !
Mlinarske kamle garant. kakovosti, mlinska sita svil. i vunena, Ia remenje za pogon, prima vosek za remenje, gurte, peharčke, ml. Klepec ino vse ostale mlinske potrebščine nüdi najceneje:
  Brcar & Comp.
Ljubljana, Kolodvorska 35.
Znižane cene!   Zahtevajte ponüdbe.
                 Izšla je BLAZNIKOVA
VELIKA PRATIKA
                                                   za navadno leto 1933.
                                                           štera ma 365 dni.
„VELIKA PRATIKO“ je najstarejši slovenski koledar, šteri je bio že od naših očakov najbole cenjeni i je ešče dnes najbole razširjeni.
V »Velikoj Praški« najdeš vse, ka človek potrebüje vsakši den: Katoliški koledar z nebeskimi, sunčnimi, mesečnimi, vremenski-mi i dnevnimi znamenji; — sunčne i mesečne potemnenja; — poštne določbe za Jugoslavijo; — lestvice za kolke, za pobotni-ce, küpne pogodbe i račune; — konzulate tüjih držav v Ljubljani i Zagrebi; vse senja na Kranjskom, Koroškom, Štajerskom, Prekmurji, Međimurji i Juliskoj Benečiji: — pregled o konci breje živine; — popis vseh važnih domačih i tüjih dogodkov v Preteklom leti; — tabela za računanje obresti; — živlenjepis važnih i odločilnih oseb s slikami; — oznanila predmetov, štere rabi kme-— tovalec i žena v hiši. — Cena 5 Din. —
                                               »Velika Pratika« se dobi v vseh vekših trgovinaj i se lehko naroči tüdi pismeno pri založniki:
     tiskarni J. Blaznika nasl. d. d v Ljubljani. . !
 Velepostvo „Pitz“
                                                    Topolovci o Prekmurju
                                 išče dobrega
kravjega hlapca
                                                          o komencijo. (1-1)
       Za tiskarno Tiskovnega društva Jos. Linhart, Kranj. Izdajatelj: Klekl Jožef. Oblasti odgovoren: Ilija Lojze, akademik v Kranju. Urednik: Maučec Joško, akademik, Ljubljana, Sv. Petra cesta 74; rokopisi na isti naslov.