Janko Glaser:   Določba.                                       211
„No, pa Bog te obvari in angel varih in zdrava ostani. Zdaj pa grem."
Prijel je za kljuko in v veži je vzdihnil:
„Oče nebeški: — kakor rajnka!"
Malo je manjkalo, pa bi se bil orjaški Brnad razjokal kakor otrok, ki se spomni varnega naročja svoje odsotne matere. Toda €ula se mu je izmuznila, da je zarobantil, in nežni spomin se je moral plaho  umakniti praskajocemu  občutku neprijetne žeje.
„Kar bo, pa bo: še za popotnico se moram odteščati."
Po zamudnem odteščevanju se je opotekal iz žganjarne po strmi bližnjici do glavne ceste. Korak mu je bil droban in nestalen; tudi cula se mu je izmuzovala, da jo je v glasnih samo-govorih levil med brinovim grmovjem.
„Kar mora biti, mora biti."                          (Dalje prihodnjič.)
Janko Glaser:
Določba.
N
ocoj je šla pomlad prek gor in stresla je smreko in hrast in bor, iz spanja je javor zbudila, tako vsem določbe delila:
„Ti, hrast, boš oprema bogatih hiš, in ti boš plesišče, in ti boš križ — in v tebi bo detece malo v brezskrbni zibelki spalo ..."
A prvi od vseh se predramil je dren in kar obrodil ti, je sad zelen; in grčav je les, drenovina, ki vanj položila boš sina . . .
14*