Zgofioja Eatoliáh cerkven list. Danica izhaja vsak petek načeli poli, in veljá po pošti za celo leto 4 gld. 60 kr., za pol leta 2 gld. 40 kr., zaeetert leta 1 gld. 30 kr. T tiskarnici sprejemana za leto 4 gold., za pol leta 2gld., zaeetert leta 1 gl; ako zadene na ta dan praznik, izide Danica dan poprej. Tečaj XXXIII. V Ijubljani 30. prosinca 1880. List 5. Mzgtedi bogotfubnih otroh iz vzih časov herdanztra• MM. 15. Sv. Germana. (Dalje.) /) Velika pred Bogom. Blizo vasi Pibrak a je bil takrat zaraščen gozd. Posebne poti do njega ni bilo; med vasjo in gozdom je tekel velik, širok potok, ki je gostokrat tako narastel, da je voda čez bregove stopila. Mostu ni bilo čezenj, ie bervi ne. Vendar je Germana naj rajše v ta gozd zaganjala svojo čedico, zato ker je bilo tam za drčbnico obilno prav dobre paše, in pa zato, da je bila sama in se je lože z Bogom pogovarjala. Navadno je bila voda, ker je bil potok precej širok, bolj plitva in se je lahko prebredla; tudi ovce so lahko hodile čez njo. Drugi otroci niso gonili v tisti gozd na pašo; bali sc se volkov. Tu se je nekaj prav posebno čudnega zgodilo. Bog je očitno pokazal, kako draga mu je Germana, kako velika je v njegovih oččh od ljudi zapuščena deklica. Neko jutro je bila Germana že na vse zgodaj z ovcami v gozdu. Naenkrat vstane nevihta in tak naliv, da je voda kar v potokih tekla po bregovji. Zdaj zasliši zvon, ki jo kliče k sv. maši. Kakor i*e bila že dolgo časa vajena, hoče tudi to jutro v cer-:ev hiteti. Berž zasadi pastirsko palico v zemljo, ovči-cam ukaže, naj le lepe skupaj ostanejo, dokler se ne verne, ter se urno in veselo spusti proti cerkvi. Pride do potoka. Močno je narastel po gorskih pritokih vsled silnega dežja. Koj sprevidi, da danes ne bo mogla pre-bresti. Kaj storiti ? Nazaj noče, ker jo tako močno vleče v hišo Gospodovo k naj svetejši daritvi. Priprosta, kakor golobček, si misli blaga deklica: „Ljubi Bog, ki stori, da se voda sterdi in v led spremeni, kadar je mraz, mi tudi zamore pomagati, da pridem čez vodo. Sej grem k sv. maši!" V takem zaupanji naredi sv. križ in vsa serčna se spusti v derečo vodo. In glej — voda se ne vdira pod njenimi ^ogami, brez naj manjše škode pride poverhi vode na drugo stran tako lahkotLO, kakor bi se bila voda mahoma spremenila v terde tla! Z veliko pobožnostjo in priserčno hvaležnostjo je bila pri sv. r aT", potlej pa spet hiti po ravno tisti poti nazaj k svojim ovčicam, ki so se še vse skupaj mirno pasle, kakor iih je bila pustila. Enake čudeže beremo večkrat v življenji svetnikov. Ta čudež je Bog storil, da je poveličal ponižuost sv. Germane. O tem čudežu ni sama nikomur povedala ne besedice. V svoji detinski priprostosti si je mislila, da to ni nič tako posebnega: da ljubi Bog ji je namreč hotel le pomagati, da je k sv. maši šla. Pa čudež se je ponavljal in ni mogel zmiraj ostati skrit pred ljudmi. Neki dan je bila spet voda zelo narastla v gozdnem potoku. Kmetje, ki so bili šli v gozd derva sekat, so hoteli iti spet domu. Pa pridši do potoka, sprevidijo, da j* Ji nikakor ni mogoče ga prebresti. Sklenejo tedaj po daljni poti čez hrib se verniti v vas. Pri tej priči zagledajo Germano. Kakor kako bitje z onega sveta pride do potoka, naredi križ in gre ččz, kakor bi bila voda zamerzla, ter hiti proti cerkvi. Mcžje se ne morejo dovelj načuditi in stermč pripovedujejo po vasi, kaj so videli na lastne oči. Nekteri so jim verjeli na besedo, nekteri pa so jo hoteli sami opazovati. Kmali se jim je namerila lepa prilika. Neko jutro je bila spet Germana z ovčicami v gozdu; kar se ulije huda ploha in potok tako naraste, da je kakor široka reka. Možje opazovalci pridejo k dereči vodi, ko je imelo ravno k sv. maši zvoniti. Berž se poskrijejo za drevesa in po gostem germovji. Germana res kmali pride, se vstopi pred šumečo vodo, naredi znamnje sv. križa in gre čez vodo, ter se še zmoči ne. Zdaj ni mogel nihče več tajiti čudeža, ker so ga vidile take priče. Od ust do ust je šla ta neslišana novica, ne le po domači vasi, marveč tudi po okolici. Zapuščena sirota jela je daleč na okrog sloveti, mnogi so jo imeli za svetnico in so jo zelo spoštovali. Neka nova dogodba je ljudi v tem še bolj po-terdila. Neki kmet gre po noči memo ovčnjaka, v kterem je Germana že dolgo dolgo prenočevala. Tu zasliši iz ovčnjaka neizrečeno prijetno petje, kakoršnega še ni nikoli slišal vse svoje žive dni. Ob enem zagleda med razpokami starega ovčnjaka presvitli blišč. Vstopi se bliže k steni, da bi notri pogledal, pa blešči se mu in ne more dalje gledati v bliščečo svitlobo, ki obdaja blagoserčno pastarico. Vidi jo klečati, roke ima proti nebesom povzdignjene. Groza in stermenje ga obide, trepetaje zapusti kraj čudežne prikazni. Tudi to se je hitro na okrog razvedelo. Se bolj so jo zdaj ljudje spoštovali in ljubili. Tisti, ki so jo pred zaničevali in grajali, jeli bo jo hvaliti; in glasno ao začeli očitati Lovrencu toliko slabost, da oče puatijo naj boljšega otroka tako prehudo terpeti. Mnogoverstno očitanje ni bilo sastoni. Vest se jim abudi; živo se »pomnijo tiste otročje ljubesni, s ktero jim je dobra hčerka stregla v hudi bolezni, in milošnje prosila; pomislijo tudi, kako je bila vsikdar poterpež-ljiva in vbogljiva, da jih nikoli ni nič razžalila; mlajši otroci pa tolikrat. „To mora biti drugač", pravijo, in mačehi prepovejo, da ne smč nikdar več nič žalega ji prisadjati. S priserčno ljubeznijo hočejo zdaj vse popraviti, kar so pred zanemarjali. Prijazno ji velijo, naj zapusti hlev, kamor jo je bila mačeha spravila; naj hodi spet v hišo spat, kjer počivajo drugi otroci. Toda čujte — Germana noče sprejeti te prijazne ponudbe! Iz ljubezni do Jezusa, ki je nekdaj tudi v hlevu na terdi slami ležal, želi še v ovčnjaku ostati. Lepo prosi očeta, rekoč, da je že navajena, da ji liube živalice ne storijo nič žalega, ker jo imajo rade ita., in ne neha prositi, dokler ji ne dovolijo. Menim, da še vas veseli to, da se je po tolikem terpljenji Germani jelo bolje goditi. Vendar Germana se tega kar nič ni veselila. lostna je bila, da se ji je odjemalo prejšnje terpljenje; žalostna je bila, da so jo jeli po vsi vasi tako častiti, da so celo otroci za nio tekli, da bi ji roko poljubili; žalostna je bila, da so celo gosp. župnik jo v cerkvi drugim za izgled priporočali. „Bog me nima nič več tako rad", si je mislila, „ker mi pošilja Čast mesto zaničevanja, pohvalo mesto grajanja". O, Germana je bila velika pred Bogom! (Dalje sledi.) Cerkev — nepremagljiv*. (Dalje.) Neron ukaže ss. Petra in Pavla v Rimu zapreti. Devet mesecev pijeta aposteljna grenke kupe terpljenja v ječi mamertinski. 29. rožnika pa, 67. leta, ukaže ju umoriti: Petra križajo, Pavlu pa glavo odsekajo. V enem dnevi padeta dva velikana v ven, skupaj preiijeta kri aa vero, ktero sta oznanjevala za Cerkev, ktero sta vsta-novila! V tem času pa je bila razširjena sv. vera že daleč po Rimskem ce-iarstvu, zlasti po mestih, kamor je posebno vabil sv. Duh oznanovalce. Bog pa poskuša svoje apoznavalce in dopusti Nerona, kteri zbudi silen boj proti sv. Cerkvi, ki je z malimi izjemami divjal cele tri stoletja. Ta dolgi boj, ki je bil s tako nevarnim, vsakoverstnim orožjem bojevan, ni zaterl sv. vere, temveč vterdil je njene spoznovalce, da so z veseljem svoje lastno življenje darovali za Kristusovo vero. Razbeljeno želez je, g« »reče germade, ogenj in meč, divje zveri, vse to rabili so ljuti preganjalci, da bi doveršifi delo satanovo, da bi namreč aaterli vero Jezusovo; toda bilo je vse zastonj. Kolikor bolj so kristijane mučili in morili, toliko hitreje širilo se je Jezusovo blagovestje po vsem tedaj znanem svetu. Ni čuda, da Tertulijan je klical: „Kri mučemkov je bila seme novih kristijanov." Serčno so se kristijani borili proti vsem sovražnikom, z veseljem preterpeli naj veče muke, a dosegali ao tudi zato obilno plačilo v nebesih. Poglejmo pa ie, kako se je godilo preganjalcem in zaničevalcem Jezusovim, da vidimo, kaj tudi dandanes Čaka vse tiste, ki se sramujejo Boga očitno spoznavati, ali ga pa še celó saničujejo. V 54. letu po Kr. r. vlada Rimce po Klavdijevi smerti Neron, naj veča pošast v človeški podobi, ki je živela pod solncem. Neusmiljeno grozovitost njegovo so poskusili celó njegovi sorodniki. Britanika, sina svojega prednika, je ukazal ostrupiti, svojo lastno mater Ágri-pino zapovedal umoriti, tudi svojo ženo Oktavijo je pred časom U8mertil. Bil je naj veči nesramnež, vdan vsem razuzdanostim in grozovitostim svojega časa. Bil je vladar, vendar je preživel mnogo noči na mestnih ulicah. Ni ga bilo sram, stopiti pred ljudstvom na oder kot pevec ali igralec, le da nasituje svojo slavoblepnost. Pravijo, da bi ga bilo veselilo videti, kako je gorela svoje dni slavna Troja, zaradi tega nekega dne ukaže zažgati Rim na štirih oglih in gleda s strehe svoje palače vehkansk požar citrajoč in pevajoč. Gorelo je mesto osem dni, in mnogo delov mesta je bilo pokončanih. Rimsko ljudstvo se zaradi te zlob-noati razserdi nad cesarjem. Ko to spazi, izmisli si zdajci gerda pošast, kako hoče odvaliti od sebe ves sum. Raztrosi namreč govorico med ljudi, da so kristjani iz sovraštva do poganov mesto zažgali. Ljudstvo mu verjame in ga sili, naj začne preganjati kristijane. Kteri ukaz bi bil njemu ljubši, kakor ta? Bode se saj nagledal človeške kervi! Bilo je grozovito, kar so počenjali sedaj s kristijani. Z živalskimi kožami jih ogrinjajo, da naj jih psi tergajo; odevali so jih z oblačili, namazanimi s smolo in oskom, pribijali jin na križe, ktere so postavljali na oglih uličnih in jih zažigali, da so kakor goreče baklje. S tako razsvetljavo je Neron mesto Rim v temnih noččh razsvetljeval; opomniti je, da je z veliko zadovoljnostjo gledal take prizore in nasitoval s tako grozovitostjo svojo peklensko dušo. Ne samo v Rimu, tudi po rimskih pokrajinah divjajo na povelje Neronovo zoper kristijane. Na tisoče kristijanov je v tem preganjanji prelilo kri za sveto vero. Toda mera hudobij je polna. Tudi Nerona in njegove pajdaše je aadela kazen, vméijena po njegovem preostudnem djanji. Poveljnik njegov, Galba namreč, vadigne se soper njega in oglasi sebe za cesarja; ljudje, ki so bili siti kervoločnega divjanja Neronovega, pri-poznajo ga z veseljem za svojega vladaija. Rimsko starešinstvo odstavi Nerona in ukaže, da naj ga veržejo s Tarpejske pečine v sterm propad. Nero to zvé in pobegne. Toda njegovi zasledovalci ga dohité; predno pa ga primejo, se pošast sama a mečem sabode. V 68. letn ilo je to po Kr. r. Podobe njegove je ljudstvo pokončalo in razdjalo, palačo njegovo so sažgali, preklinjali njegov spomin. Laktancij piše: Veržen je bil z visočine svoje slave in moči, in izgonil je tako hitro z zemlje, da še kraja ne vedó, kjer je ta ljuti grosovitež pokopan. Zaradi tega se je tudi raznesla govorica med kristijani, da Neron ni umeri, marveč, da je skrit na meji kraljestva in da se na koncu sveta sopet prikaže na dan kot antikrist, da bi na novo poskušal uničiti kraljestvo Božje na zemlji. Razvidno je iz tega, kako gro-aovit je moral biti, da so kristijani v njem aagledali prihodnjega antikrista. Toda odvernimo oči od te pošasti in priterdimo Tertulijanu, ki pravi: „Znamnje slave in časti za nato sveto vero je to, da je bil Neron njen pervi pregpnja-vec, kajti nekai posebno dobrega moralo je niti, kar je preganjal tak grosovitež." (Dalje sledi.) Ogled po Slovenskem in rfopM Poziv ! Večerna delu postojnskega okraja žuga v tem letu z nova revščina z vsemi žalostnimi nasledki. V občinah vremske, košanske in vipavske doline, ki me je na Pn morsko, potem v celem sodnijskem okraji bistriškem — skupaj v 21 občinah s 26.00) prebivalci — je preobilna mokrota spomladi lanskega leta, potem celo poletje neprestana suša, kakor tudi tertna bolezen provzročila slabo letino, ki se v tej meri ie zdavno ni pokazala niti v onih krajih, katere take nesreče večkrat zadenejo. Kazen nekaj krompirja so se vsi drugi pridelki slabo obnesli. Poizvedovanja o tej zadevi že sedaj kažejo, da bode prizadetim spomladi semena in sadežev do čistega manjkalo, in da bode celo mala zaloga živeža pri večini komaj še zadostovala za mesec februarij. Hitra in izdatna pomoč je tedaj silno potrebna ! Sicer se ni nič opustilo, kar je potreba, da se moremo v polajšanje revščine zanašati tudi na deržavno in deželno pomoč. Toda gledč na denarne zaklade in na podporo, ki je v drugih deželah še v mnogo veči meri potrebna, je dvomiti, da bi ta pomoč popolnoma zadostovala , do dobrega odpraviti nadloge naše dežele z vsemi njihovimi nevarnimi nasledki. Poln zaupanja se tedaj obračam do blagih prebivalcev kranjske dežele, kateri so vselej in sijajno milo-serčnost sv<>jo dejansko skazali, in v korist pomanjkanja terpečih deželanov razpisujem tu očitno nabiro z dostav-kom, ua se dohajajoči mili darovi sprejemajo pri c. kr. okrajnih glavarstvih; za njih primerno porabo se bode pa skerbelo s sodelovanjem dotiČnih občin. Imena darovalcev in dohajajoči zneski se bodo razglasili v deželnem časopisu. V Ljubljani dne 21. januarija 1880. C. kr. deželni predsednik v vojvodini Kranjski: Franc vitez K al lina 1. r. Iz Ljubljane, 24. pros. 1880. (Pogreb misijonarja Pirca.) Danes popoldne ob štirih je bil slovesen pogreb prečastitega gospoda amerikanskega misijonarja Frančiška Pirca, 941etnega starčeka. Ranjkemu so poslednjo zasluženo čast skazali milostivi gospod knez in škof, dr. Janez Krizostom Pogačar, duhovšina ljubljanska, očetje frančiškani, bogoslovski učeniki in učenci, župan ljubljanskega mesta in drugi gospodje, odborniki kmetijske družbe kranjske in obilna množica vernega ljudstva. Rakev je bila obložena z znamnji mašnikovega stanu in z lepimi venci, in pred njo je nesel služabnik na blazini venec lavorjev z zlatim napisom na černih širokih svilnatih trakovih: „Očetu umne sadjoreje kmetijska družba kranjska.'1 Osem gospodov bogoslovcev je pelo ginljive latinske žalostinke in poslednjič na grobu slovensko nagrobnico. Pokopavali so ga iz lastnega nagiba prečastiti gospod stolni prošt Jožef Zupan, ki so tudi še na grobu povzdignili svoj doneči glas in ranj-cega poslavili s prelepim slovenskim govorom, rekoč: „Blagor mertvim, kteri v Gospodu umerjč, zakaj njih dela gredo za njimi. Teh besedi svetega pisma sem se spominjal, kolikorkrat sem mislil na slavnega mert-vega, s tem čutilom sem ga simo spremil, te besede mu kličem tukaj v grob, — in vi, ki ste mu poslednjo čast skazali, gotovo z menoj vred kličete: Blagor mertvim, kteri v Gospodu umerjč, zakaj njih dela gredo za njimi. Moj Bog! kako mnoge so dela, ki jih je doverše-val ranjki ko misijonar v Ameriki skozi štirideset lčt med divjimi Indijani! Koliko dela v potu svojega obraza, koliko skerbi, koliko truda je imel na popotvanji pri podučevanji divjakov, pri pridigovanji v nemškem, francoskem, angleškem in indijanskem jeziku! Kolikokrat je terpei lakoto in žejo, mraz in vročino! Koliko nevarnost je prestal, da bi le divjakov k naši sveti veri spreobernil, da bi le obilno duš rešil! — Koliko je tudi storil v kmetijstvu ubogim Indijanom v prid! — Prebi-vavci po mest'li, vasčh in kočah, po hrib h iu dolinah amerikanskih nodo vse to pripovedovali od roda do roda, mi ne v« mo za vse njegove dela, pa zapisane so v bukvah večnosti, kamor so ga spremile! Slavni ranjki je bil veselje, lepota in čast misijonarjem, roašnikom naše svete Cerkve, naše škofije, naše kranjske dežele! Katoliški Cerkvi, posebno pa prečastitega ranjcega duhovnim otrokom v Ameriki, in tudi nam so tolažilo besede, ktere so govorili učeni papež Benedikt XIV, ko so jim naznanili, da je umeri sedaj svetnikom prišteti misijonar Leonard Portumavriški; rekli so: .,Veliko smo nad njim zgubili, pa modrega besednika v nebesih zadobili." V oziru pobožnega življenja, bogate delavnosti v Gospodovem vinogradu, žive vere, ki jo je ohranil in nejevernikom oznanoval, dobre vojske, ki jo je vojskoval ranjki misijonar, mislim, da smemo zaklicati z besedami Cerkve: Frančišek, tukaj ubog in ponižen, gre bogat v nebesa, češen ie z nebeškimi pesmimi. Tako tedaj počivaš, dragi brat v Kristusu, Frančišek, deleč od svojih ljubih duhovnih otrok, svojih In-dijanov, tukaj v blagoslovljeni zemlji svoje ljube domačije! Tako prebivaš tukaj med mašniki Božjimi in služabniki Kristusovimi, goreči duhovni pastir, neutrudljivi, Božje ljubezni vneti, mnogozaslužni misijonar ameri kanskih Indijanov. Tako prebivaš, visokočastiti rojak, med duhovnimi brati in sodelavci v Gospodovem vinogradu na strani prečastitega škofa, ki so te mašnika posvetili (Anton Kavčič 14. sušca 1813). Ti z njimi vred spiš! Eden pa nad nami čuje, Jezus Kristus, dobri Pastir, ki ste k njegovim nogam položeni, kteri vam a križa kliče: Jaz sem vstajenje in življenje; kdor v mé veruje, bo živel, če tudi umerje." Počivaj tedaj, goreči delavec v Gospodovem vinogradu, počivaj od truda svojega dolzega, težkega dela, od teže in vročine, ki si jo prenašal! In veselo naj za-buči v tvoj grob trobenta angeljeva, ki te bo iz spanja zbudila in veliko jutro vstajenja vsega mesa na desnico božjega Sodnika v kraljestvo nebeškega Očeta, v sv. raj poklicala." Z ginjenim, bolj veselim, kakor žalostnim sercem smo zapustili grob slavnega misijonarja ter so nam v spomin prišle besede kraljevega pevca: ,,Draga je pred Gospodovim obličjem smert njegovih svetih." (Ps 115,6.) Iz Ljubljane. (Nagovor v katoliški drvibi 11. pros. 1880. (Dalje.]) Tako se lahko sto in sto britkosti m ogneš. Povem ie en sam nlučai. Ti si si n. pr. isvolil stan. ki se ti zdaj ne sdi prijeten, morebiti celó sopero. Vsakemu to pocožtš, vedno stokaš in žaluješ, ta bi ae to kamenje usmililo, ko bi serce imelo! Prijatelj, čemu to, Čemu prazno sdibo vanje? Če je moč, prenaredi si, izvoli si kaj druzega! Ce si ne moreš prebrati, podaj se, pn podaj se popolnoma ne le na pol, in zatopi se v opravila svojega stanu, boš videl, da se ti bo še slednjič prikupil. Vsaka reč ima svojo lepo stran, le poiskati je je treba; in pa sej ni treba, da bi bilo vsako drevo v gozdu visoka cedra, sej se tudi leskov gertn dobro počuti: visokega stanú ne more doseči vsaki, a svojega niskega stanu dolžnosti lahko vsaki častno spolnup in zakaj bi ne bil srečen, če ie hoče! Pa se to-le vas prosim, nikar nikakcrŠne zamere iz prejšnjih časov seboj ne nosite sem v novo leto. Zato vsa tega prosim, ker vem, d« krivic« io resžsljenje naj globočjo rsno vseka, ktera se naj težje zaceli. S taci mi ranami, ktere je bližnji kdor koli naiemu občutljivemu sercu vseksi, je treba ravnati, kakor a telesnimi ranami eploh. Kolikorkrat etaro rano ponovit, tolikrat bojiabo, in nazadnje neozdravljiva. Stare rane je treba naj bolj savijati io varovati, tako tudi staro rszžaljenje skrivati sam pred seboj, da se ne ponovi: velikodušno is Ijo-besni do Jesuaa Kriianega odpuatiti enkrat sa smiraj, pa ne misliti ved na to. Pri tem sem se nalašč nekoliko delj pomudil, da ne bi kdo ismed vas stsrib reči na dan vlekel in atarih sopernosti prenašal v novo leto, kakor krojač ali čevljar ob novem letu prepiše atari dolg alsbib plačnikov v svoje nove sapisnike! Enako ravnajmo s tistimi akerbmi, a tiatim atre-bom, ki ga imamo zaatran tistih nesreč, ki nam jih kake ¿iva domišljija še daleč tam za gorami — v neznani prihodnosti! Tudi v tem obziru ao terdili nekteri: bolje bi bilo, da bi človek kar nič naprej ne mislil, koliko aitnih skerbi bi ae lahko iaognil! Vendar škoda bi bilo postrežljive domišljije, ki naa večkrat ia poete sedanjosti v prijetno prihodnost prepeljuje, škoda bi bilo aladkega upanja 1 Brea upanja — kako prazno, tužno in suhoparno bi bilo nase življenje! Kaj bi počela ljuba mladina, ko bi si ne sidsla slatih gradov v srebernih oblakih! Upanje je takorekoč ara za prihodnje veaelje. Srečo, ki je za terdno upamo, že tako rekoč naprej čutimo in vživemo: kdor ima aladko upanje, okuša dvojno sladkost; sdaj, ko upa in takrat, ko ae mu bo upanje apolnilo. Tedaj upanje le imejmo, aamo aitne skerbi ai s poti spravljajmo! Gledé skerbi zastran prihodnosti le to-le dvoje reano prevdarimo: to, čeaar ae zdaj bojimo, ae bo znebiti kdaj zgodilo, ali pe ae ne bo nikoli sgodilo. — Ce se ne bo sgodilo to, česar se tako bojimo — tedej je vea naš grosoviti atrah zastonj, ssstonj tolike skerbi! Bres potrebe smo mučili in stisksli to ubogo serce! In res, če preteklost pregledujemo, lahko sprevidimo, da polovica naših naj hujših akerbi je bila bres vsroks; da se tiato (čeaar amo ae tako bali) celó ni sgodilo, ali pe se je po Božji milosti in našem prisadevanji vse bolje isilo, kakor pa smo se nadjali. — Ce se bo pa sgodilo, česar se bojimo, tedaj bo še takrat čas objokovati nesrečo, ko res pride. Za sdaj pa nam je le moliti in vse storiti, kar je v naši moči, da se odstrani nesreča, ktera nam preti; če je pa ni moč odverniti, — treba jo bo preterpeti z vdanostjo iz ljubezni do Boga. Pravi kriat-jen je vojščak Kristusov, toraj mora biti hraber junak, ki zna tudi kako aivarico preterpeti, če ni drugač; zakaj pa ima svoje ime po Njem, ki je prestal za naa tako grozovite muke in naj britkejšo amert na križu? — Podobno se mora obnašati neki dobro znani živali, ki nikoli ne pade ua glavo, če jo veržeš z visokega ali nizkega, ampak vselej na noge; tako tudi junaški kristjan nima glave zato, da bi padal na njo, temuč zato, da prevdari, kako se dá v naj sitnejšib okoliščinah na noge postaviti in na nogah se obderžati! Časnikarji in pratikarji n. pr. nam ravno zdaj prerokujejo, da bo nektera leta zelo hudo na svetu, da bo alasti čez 6 lét, ko se bo pisalo 1886 tako strašno hudo, da bo vsa po svetu jokalo in zdihovalo! Nekteri so aarad tega v velikem strahu; kaj pa mi? Nam naj pomaga ta dvojni prevdarek: upajmo, da ne bo rea tako hudó; ker pratikarji (tudi tiati, ki atoletne pratike pišejo) ao radi — „aiamopreroki"; če nam je pa Bog rea kako šibo namenil, prosimo Ga, molimo in opomiojajmo sebe in druge k pokori in poboljsanji, da nam s njo prisanese. Če nsm pe neskončno usmiljeni Oče n# prissneae, treba bo preatati kasen, ki si jo tako urne alužimo. Zgrabimo ie tretjega aovražnika, ki naa bo nepedal in nadlegovel akor vaak dan poaebej 1 Ker je kesenje in ssmers sa preteklost in skerb se prihodnost, to je jeza za vsakdanje sitnosti. Prev kaj malega in nesnstnege je sadoati, da ae rasgreje nsia občutliivost in koj ae sačnejo sbirati černi oblaki nad glavo. Pri nekterib je k sreči naglo obdelano: blisk, tresk in grom — pa spet lepo vreme! Pri drusih pa se jesa počasi sbira in vleče več dni, kakor megle po hribih; potlej se pa apet rsskedi, včssib * lepo, ie večkrat pa tudi s nevihto. In da pod tskisn jese polnimi oblaki ni prijetno lepega vremene čakati, tega mende vem ni treba ie praviti. Ta gerda jesa se res vsake ie tako ničaate priložnosti posluži, da nam osgaja. Precej sjutrsj ae mleko sa ssjutrek zagrize ali ekipi; pozneje ae ti černilo ras-lije, ae v6, da tje, kjer ga je nsj manj treba; o po h ne jo joba nealana ali pa prealana; predeoj je malica pri kraji, ae ti že kaka posoda ubije; ko se hočei ob koncu dneva dobička veseliti, ae prepričaš, kako gerdo te je kaki svijač ogoljufal; in nameati lepih beaedi, ki ao Čes dan v navadi: „dobro jutro, dober dao, lahke noč!" morai slišati kako jako nabrušeno in sbadljivo — snabiti ravno is tistih uat, is kterih si je naj manj pričakoval ; in poleg tega ie sto in sto drusih sitnoati, kterih je že ena sama zadoati, da ti v malo trenutkih naj bolj „židano voljo" spremeni v naj bolj raskov hodnik in v naj pustejšo raševino. O, jesa, to je tisti strup, ki vam bo v novem letu naj več veselja resjedsl in tsbs naj več priglavice delal, ako ga ne snete ugonobiti. Pridigarji in spovedniki so vss premagovanje jeee že mnogokrat mnogoverstno učili, to vem, da; ssto menim, de bo sadoatovalo, če vam podam le en asm svčt; in aicer nasvetujem vam sa tega sovražnika ravne to, kar sa ona dva (is preteklih in prihodnjih časov). Tudi o jesi so nekteri rekli, da bi bilo boljše, Če bi je sploh ne bilo na svetu. Jas pa pravim: naj le ie ostane med nami; kajti mnogokrat bi je močno pogre-šali. Kdo bi pa paglavce atrahoval in v red deval! O, aveta in modra jesa naj le še ostane, aej jo je Bog vatvsril — le presno in neamčrno, aploh vsako greino jezo moramo pa precej zaduiiti, kakor hitro ae prikaže. In tu imamo apet dvojno orožje, da glavo zdrobimo tej strupeni kači. Če se dž to, kar naa jezi, še prenarediti, verzimo jezo na atran, pa berž popravimo, kar nam ni všeč; če je pa vzrok jeze tak, da ae ne d& premakniti in odatraoiti, tedaj ae pa jeze lotimo, pa ne lahkotno, kakor z rokovicami, marveč terdo in zarea jo zagrabimo, kakor z razbeljenimi kleščami, — da je bo precej konec, kajti za vaak trenutek odlašanja bi bilo škoda. To ae pravi, jezo premagati, nekteri pravijo: jezo pogoltniti — požreti! In da ae vam to vselej glsdkejse obnese, obudite v odločivnem trenutku dober namen, na glaa ali pa tiho, rekoč: ,.Naj bo aa duše v vicah; naj bo ea moje grehe; naj mi bo sa pokoro!" Včasih seže lahko privzame čisto natorni pripomoček: da se namreč naj britkejša reč na amešno oberne. (Konec sledi.) Čist Limbarček. (Prosto poslov, po: „O Lilie rein".) Čist limbarček — Marija Ti! Mir, srečni lek, Vir milosti! Blažil d osti Cvetličica, Priserčno mi Pozdravljena! Colnič togot Varuj morji; Če kažeš pot Mi Zvezdica, Ne bo končal Neviht me grom, S teboj veslal Bom v rajski dom. O limbarček, Marija Ti! Dai mir za včk — O Mati mi. Radoslav, Čertice v spomin preblagemu, nepozabljivemu, rajnemu gospodu Jožefu Virk-u, prečastitemu iupniku LoČkemu, marljivemu slovenskemu pesniku. Kakor mnogo mnogokrat prej, preljuba Danica! prinesel sem ti tudi, ni še dva mesca tega, sa te mi poslani spis in pesmico. Vse si precej z veseljem sprejela, in v 50. svojem listu lanskega leta priobčila a navadnim podpišem J. V. (Jožef Virk). Pa glej! kratke štiri tedne po sne je marljiva roka, ki je tebi tako rada pisala, že počiva, — serce, ljubesnjivo serce, vneto za čast Božjo, čast Marijino, pa tudi vneto za mili svoj slovenski rod, za lepo besedo materno, to serce je nehalo biti, — prečastitega gospoda Jožefa Virka, predrazega mojega ujca ni več! — V 70. letu svoje starosti so v nedeljo pred sv. tremi Kralji, 4. prosinca t. 1. ob eni zjutraj, prevideni s ss. zakramenti za umirajoče, po kratki pljučni bolezni mirno v Gospodu zaspali in šli k Večnemu Pastirju naših duš vživat plačilo sa svoj trud. Dovoli tedaj, preljuba Danica, da v tvojem listu predragemu pokojniku hvaležnega serca postavim majhen spominček. . ' Rsjni gospod Jožef so se rodili 10. sušca 1. 1810 na Podrečjem, v mali vasioi starodavne tare sv. Martina v Dobu pri Kamniku. Starši so jim bili Jakob in Marija Virk, po domače Pogorelčevi, ki so bili sicer revni in so si morali s težkim delom pripravljati vsakdanji krahek; ali bili so pobožnega in keršanskega duhá. — Mnogokrat so mi pravili ranji gospod, kako so oče včasih vsi trudni prišli domú, ko so ves ljubi dan tesali (bili so namreč tesar), ali vendar «niso šli prej k počitku, da so sv. rožni venec s svojo drnžinico obmolili. Zato so pa tudi tako lepo skerbeli za svojo malo domačijo, še lepše pa za svoje otročiče, in Bog jim je dal srečo in svoj blagoslov, ter ukljub pičlemu pozemeljakemu blagu bili so zadovoljni in zmiraj veseli, — še celó na smertni postelji so mati ranjcega prepevali. Ni čudo tedaj, da so tega duha se navzeli tudi ranji gospod, da je tudi njih življenje bilo le petje, le poesijs. Kako lepe spomine iz zlate mladostne dobe da so ranji imeli, naj postavim le njihove lastne besede iz pridige o moji novi maši v Dobu, 8. kim. 1878. „Bodite mi iz serca pozdravljeni, moji l>bljeni Dobljani, moji stari znanci in prijatelji, s kterimi sem mladeneč preživel zlato spomlad svojib sicer revnih, pa vendar naj srečnejših lét svojega potovanja na zemlji! Pozdravljena mi bodi, stara mati moja, rojstna Dobska fara, — prelepa cerkev sv. Martina! Sem sta me vodila sa roko ranja zlata mama in neposabljeni oče in mm tolikokrat s solznimi očmi izročevala ljubemu Jezusu, Mariji in sv. Jožefu. Pozdravljena mi hišica, kjer je tekla moja aibelka; — posdravljene mi pisane vč trate, kjer sem perve rožice bral in jih spletal v venčike; _ o srečni časi mladih Ičt! Ali sginila je moja srečna mladost, in večji del mojih ljubih verstnikov in ananoer že v hladni zemlji spi; — Bog daj, da bi se tam v nebesih objeli io nikoli več ne ločili." — Tako ljub, tako drag je bil blagemu pokojniku rojstni kraj, tako draga rojstna hišica, dasi revna. Ali včasih je bila rodovina imenitna in sloveča. Zsnimivo je slišati zgodovino naše rodovine prejšnih časov; kako so živeli predniki naši, — povejo nam zopet ranji gospod sami v omenjeni pridigi, ko pravijo: Ljubi R.! kakor je nekdaj usmiljeni Jezus revne in priproste ribiče sa knese in poglavarje svoje sv. cerkve iavolil, tako je tudi na tebe milostljivo pogledal in te ia revnega stanu visoko povsdignii; ali naši predniki niso bili revni, ampak naj bogatejši, in naj bolj čislani od Ljubljane do JČelja. Virkova hiša na Viri je bila središče bližnjih Štajercev in Kranjcu v. Gospodar v te hiše je po 32 io še po več kčnj redil, s kterimi je Štajersko alato vinsko kapljico na Kranjsko tovoril, ker še tedaj ni bilo Dunajske ceste. Ali po turških vojskah in drazih nesgodah je tako daleč prišlo, da je sadnji gospodar prišel ob vse posestvo, in potem so ga še k vojakom vseli. V slavni turški vojski je Princ Evgen Turke premagal, mesto Beligrad I. 1717 uzel, in tukaj se je ta predprednik naše rodovine tako slavno obnašal, aa je s odpustom od vojaščine 300 rumenih slatov v dar dobil. Čelado tega prednika so dolgo v rodovini hranili, — ranji gospod so mnogokrat pravili o njej, — a sdaj je ni več. S tem denarjem, so pravili ranji dalje, si je ta mož kupil nekaj posestva na Količevem (v Dobski fari) in je bil stari oče očeta pokojnega gospoda, ki so se na PodreČje na Pogorelčevo hišo priženili. Pa kakor je bila naša rodovina nekdaj sloveča na bogastvu, so rekli pokojni dalje, je pa sdaj sloveča po mašnikih. Ker, kakor so bili naši predniki bogati in sloveči, pa vendar nikjer ne morem zvedeti, da bi bili kedaj kacega posvečenega mašnika imeli; ali zdaj, ko je rodovina ubožala, si ti, ljubi R., že tretji iavoljeni mašnik iz te rodovine: pervi so bili g. Marka (na Oso-vem selišči), ki so jih moj oče še poznali, in od njih pravili; — drugi jaz (Jožef), ki sem 1. 1836 v Dobu sv. novo msšo pel; in zdaj ti, — oba na Pogorelčevem. — To je velika milost Božja, kakoršna je malo rodbinam dodeljena. Bodi Bogu večna hvala sanjo! Tako so ranji gospod ginljivo govorili o svojih prednikih in svoji rodovini, — in morebiti, da so popisali tudi lastno življenje, ki se nemara med drusimi spisi še najde; ali meni ni znano, da bi to bili storili, in mi o tem tudi niso nič povedali; zato sem dolžan jaz, že iz hvaležnosti, vsaj nektere poglavitne čertice, kolikor so mi zoane iz njih lepega življenja, posneti v slavo io pove'ičanje Boga io brezmadežne Device, ki sta zvestega služabnika svojega tako lepo vodila is prijazne Dobske ravnine v vinograd Gospodov, kjer so marljivo delali čez 43 let. Edini sin ubožnih staršev (eden je namreč že prej umeri) zapustili so domačijo naj 9tare)i sestri svoji, moji materi, in šli po volji očetovi v Ljubljano v šolo. Neumorna pridnost pobožnega očeta, neutrudna 9kerb zlate matere jih je podpirala, in kar ta ni zmogla, storile so usmiljene roke dobrotnikov, posebno teta Urša Virk in v Ljubljani preblaga rodovina Melcerjeva, pri kteri je ta teta gospodova služila. Marsikterikrat so mi ginjeni pripovedovali rajni gospod, kako vesele ure so preživeli v družbi pobožnih rajoih Melcerjevih staršev, blasega rajnega profesorja io drosib udov miloserčne rodovine. V Kamniku jim je blaga Gerkmaoova in na Podrečjem dobrotna hiša Bedenekova podajala usmiljeno roko. Tako jim je srečno tekla šolska d« ba, prelepe leta, kterib so se rajni gospod z veseljem spominjali in radi o njih govorili. Ali vse na semlji le kratek čas terpl, tudi njim je ta lepi čas naglo minil. Doveršili so latinske šole v Ljubljani in so se potem podali v bogoslovje v Celovec, ker je v domači Ljubljanski škofiji one čase bilo bogo-slovcev obilo, toliko, da le četertoletniki so stanovali v semenišči, drugi so morali po mestu stanovanja si iskati in mnogi že posvečeni mašoiki so morali dolgo čakati, predno so dobili kako službo. Zato jih je veliko šlo v sosednje šk< fije, kjer so potem prav goreče delali v vinogradu Gospodovem in po pravici je nastala tedanje čase prislovica, ktero so mi rajni mnogokrat povedali: „Kranjska, Štajerska io Koroška so zmiraj skupaj der-žale, in še sdaj derže, in Kranjska vee te tri dežele preskerbuje (namreč one čase je tako bilo) z duhovni, Šta-jereka s .,ferb<>lt«rjiKoroška pa z beriči." Tako je bilo nekdaj, kako je pa današnji čas, mi ni treba praviti. V Celovškem semenišči je tedaj, ko so rajni gospod tje prišli v bogoslovje, kot špiritval blago in neumorno deloval mož, kterega ime je z zlatimi čerkami zapisano v tg< dovini naroda slovenskega, — neumerljivi Slomšek. Koliko je on storil za razširjanje Božje časti in za povzdigo keršanskega duha, pa tudi v probujenje narodne zavesti, znano je dovolj, le to naj še omenim, da je on tudi spoznal zmožnost in osdarjenost pokojnega gospoda in jih je jel spodbujati in vnemati sa pesništvo. In res so se ga poprijeli in ga gojili do zadnjega trenutka svojega življenja. Tedaj tudi poesija Virkova je ssd Slomšekovega delovanje, kar so pokojni sami spo-snali, ker so večkrat rekli: „Ko bi Slomšeka ne bilo, težko težko bi bil jaz kdaj kako pesem zložil.'1 Kot bogoslovec tretjega in četertega leta, kakor so rajni pravili, so že morali gostokrat pridigovati, — in kaj radi so povedali, kako da so pervo pridigo aačeli, ki je velik vtis napravila, namreč a besedami: „Kam vandraš, vaodrovec moj?" Vselej kedar so to povedali, ao smehljaje pristavili, koliko lepie se glasi: „Kam greš, popotnik moj?" Sicer je bilo pa s rajnim gospodom vred v bogoslovji sošolcev (sdi se mi) 29, med njimi tudi sedanji premil. vladika Lavantinski Jakop Maksimilijan (ki so bili pa premladi in niso bili s sošolci ob enem posvečeni). Bil je prav veri letnik, obče spoštovani in ljubljeni gospodje „36letniki", bili so namreč 1. 1836 sv. Ignacija dan 31. julija posvečeni. — Kako da so se ljubili, pokasali so verli sošolci tudi 1. 1876, ko so se bili zbrali v Rušah, kj»r so ginljivo obhajali 401etnico svojega duhovstva in se veseli spominjali nekdanjih dni. Bi neki kerčmar pri pustnem plesu (balo) od mertuda zadet in je bil mertev s pleiiša na mertvažki oder prenesen. Plesna veselica je nehala in plesavci so vsi prestrašeni zapustili pletiše. Liberalci vpijejo, kako škodl)ivi ali nevarri za zdravje so misijoni, procesije in druge keršanske pobožnosti. Toda vsaki priliki, pri kteri človeka bolezen ali nagla smert zadeoe v cerkvi, pri miaijonu, in sploh pri keršanskih obredih, zarrore zgodovina sto zgledov nasproti postaviti, v kterih je kasen nagi* smerti zadela posvetne razveseljevale na plešo, na lovu, pri igri itd. Pri vsem tem pa nočejo posvetnjaki ljudem erajati svojih za dni© io telo škodljivih veselic, temuč jim nasproti obetajo zlate ure in sladko veselje, če tudi je resnica, da se a veselic d«»mú vračajo s težkim serc-m in mračno glavo. U Benedek, 16. pros. 1880. (Poterdilo.) Hvaležno sem prejel 124 gl, ktere b-m r-zdelil po določenih namenih, namreč: 15 gl. z* B žji grob N. G. J. Kr.; — 6 gl. za S», deželo zbirk S. Ane Lah; 50 gl. za misijone oo. Franč škanov; 5<> gl. za misijon gosp. Alfonsa Ratisbona; 2 gold. za p-.božoo djanje Ratisbonovo. — Zahvala naj pnser. niši Vam in dobrotnikom... P. Ciprijan de Tarvisio. komisar Sv. dežele. Weckstimmen fflr das kathol Volk; deseti letnik. Enajsti zv z** „Mari* Magdalena", prav pod- li "Ijive do? 1'ne Laiarjevih .>b Kristusovem času in po-ZQej«. D*»n»j*ti zvezčič pa: „Missions-Bischof A. Zhuber"; iz njegov h vzhodnje indijanskih spominkov. M r.jikteri v Ljubljani se morebiti ie spominja P. Ata- nas i j a, ki je pred več leti iel skoz Ljubljani v Indijo. V tej knjiiioi je ob kratkem popisano njegovo življenje, ■lasti kot ikofa v Patni; nekoliko bolj obiirno pa: „Eine Sehreekensnaebt auf dem Ganges". — Teh zvezkov — vseskosi prav mičnih in podučnih — pride po eden vsaki mesec na svitlo in stane s poštnino vred vsih dvanajst 1 gld. Kdor pa pošlje še v tem mesca 11 kr. več (namreč sa itempelj 6 in sa poštnino 5), dobf „Weok-stimmenkalender" ss I. 1880 poverbi. Napis: Löbliche Administration der „Weckstimmen für das katholische Volk", Wien, Mariahilf, Kaunitsgasse Nr. 2. Brezbožno nstenje. Trije Hervati v Žirovcn, ie opiti, so sabtevali še močneje pijače, in eden se je astil proti drngima, da bode popil bokal špirita (iešte). Če si ravno sta mu uoa dva pomagala, je vendar bahaöa naj več tega pitja doletelo, ter je nesrečnež v strašnih bolečinah 24 ur potem umeri. Poslednje novice. — v deržavni zbornici so te dni poslanec Vinkler in tovarši derž. vojnega ministra po-prašali zarad 200.000 gl., ki jih imajo primorski vozniki še sdaj na dolgu pri opravniku Abendroth-u. Prašanje je, kako se ie moglo opravilo isročiti takemu človeku, in če je vlada vol)na pomagati voznikom, da dosežejo svojo plačo? — Belgijanski liberalci od sreni zahtevajo, naj ziaajo palačarske šole za šolaije, ki jih ni, ker ljudstvo nikjer ne mara za sleparske brezverske šole in nikoli maralo ne bo, naj siti liberaluhi tudi še s tolikim tri-noštvom otroke v take šole silijo. — Nemčija se oboro-žuje, Anglež poprašuje, zakaj ? in se sami okovarjajo. — Za terpeče in stradajoče Irce so se tudi Amerikanci pečati začeli in Angleže to serbi. MPmhmmmhe spremnembe. T Lmntinski ikoflji: 0. g. Vinko Geršak je presentirán župnik Podčeterški; č. g. Jakob Korošak je postal provisor v Ločab. — Prestavljeni so čč. gg. kaplani: Simon Gaberc k sv. Barbari v Halosih; Martin Meško na Ponikvo; Anton Pajmon v Laporje, in Jožef Kotnik v Loko. — Umeri je preč. g. dosluženi dekan in župnik Albert Nagy. R. I. P. — Kuracija Zavodnje in Ločka župnija ste do 18. februarja t. 1. razpisani. Za svarilo in vedrilo. Muha. (Pustnim plesavkam in plesavcem.) Pride, pride doba svetna, Doba svetna, plesni kres: Muham muha vsa prevzetna Svoj predstavlja divji ples. Pride, pride dekle zala, Kteri ni je v plesu par; Muha dekle bo plesala, Muha, mušja derzna stvar. Muha pleše, muha pleše, Divje raja, se vertí, Da se zemlja zemlja trese, Tako pleše mušja hči. Zviti pajek izza plota Gleda, gleda jo serpó; Vse prepreže njene pota In zadavi mušico! Gledi, gledi, dekle zala, Ki ti ni je v plesu par; Muha dans je doplesala: Ne zapleše več nikdar! Št. K. Bitja, ki se ne pokrižujejo. „Katol. Novine" v Ter-novi na Ogerskem naštevajo šest redov stvari, ki se ne pokrižujejo. Te so: 1. Pogani: Kitajci, Indijani, Tibetani, Hoten to ti, divji Avstralci, molitelji gnjusnih malikov, naj bolj zanemarjeni in ne manj nesrečni narodi: ti se ne pokri-žujejo. 2. Mohamedani: prasci oziroma nečistosti, tigri oziroma trinoštva, samogibci oziroma fatalizma (slepo-guljstva): ti se ne pokrižujejo. 3. Judje: popolnoma zatopljeni v temnoverstvo smešnih vraž: ti se ne pokrižujejo. 4. Drugovčrci: odpadniki, ki so delo Božje popravljati hotli, pa so za kazen svojega napuha tako daleč zašli, da so še mali ostanek resnice zguDili: tudi protestanti se ne pokrižujejo. 5. Malopridni katoličani: odpadenci od svojega kersta, sužnji posvetnjaških misel, napuhnjeni gumpci, kteri o vsem govorč, pa nič ne vedč, kterih bog je trebuh...: ti se ne pokrižujejo. 6. Živinčeta: dvonožci in četveronožci: psi, mački, osli, mezgi, čuki, sove, krokodili, smerkove ostrige, povodni konji: se ne pokrižujejo. M**brmtmi darovi. Za stradajoče na Isterskem: Iz Kranjske gore po č. g. župniku 18 gld. — S Primskovega pri Kranji po č. g. župn. 4 gl. 85 kr. — Iz Križ po č. g. župn. 6 gl — Is Leskovice po č. g. administr. 3 gl. 50 kr. — G. N. P. 45 kr. — Neimenovana roka 60 kr. — Is Mavčič 5 gl. — Iz Rudnika farani 4 gl. 20 kr. — Č. g. A. K., župnik, 2 gl. — Iz Vodiške fare 17 gl. — Od fare sr. Trojice po č. g. župniku Jož. Gerčarju 5 gl. — M. M. 50 kr.,— Bresovška fara 20 gl. — Iz Zap6g 2 gl. — Č. g. Šim. Kosmač 5 gl. — Iz Stare Loke 6 gl. — Is Reteč 4 gld. - C. g. Fr. Zbsšnik v Mirni peči 1 gld. — Po č. g. J. Dol. 30 kr. Za stradajoče na Notranjskem: Iz Vodiške fsre 6 gl. Za novo cerkev v Sarajevem: Iz Zapčg 1 gold. — Č. g. Koder iz Slapa 5 gl. Za pogorelce v Sarajevu: J. K. 25 kr. Za sv. Očeta: Zavoljo doveršene 301etne profesure daruje iz hvaležnosti do Boga sv. Očetu dvajset frankov v zlatu dr. Klofutar. — M. M. 50 kr. Za afrikanski misijon: Dr. Klofutar 1 gld. — Is Mavčič 2 gld. - A. Skalar 4 gld. - Po č. g. J. Dol. 50 kr. — M. M. 1 gl. Za redovnike Trapiste v Bosni: Č. g. Fr. Zbašnik 1 gld. Za družbo sv. Leopolda: Po g. J. Dol. 50 kr. Za Božji grob v Jeruzalemu: Po g. J. Dol. 30 kr. Za Jutrovo: M. M. 25 kr., in zopet „za Jutrovo": B. 25 kr. *) (Drugi dar. prih.) *) Ker ni nič določeno, sa ktero „Jutrovo", smo djali oboje k darovom „družbe čistega Spočetja za misijone na Jutrovem"; Če ni prav, sporočite. Treba je pri darovih dobro določiti, ugibati ne moremo. Vr. Odgovorni vrednik: Laka Jeran. — Tiskarji in založniki: Jožef Blatnikov! nasledniki v Ljubljani.