C. K. pošti!
IVeduNtavljenc številke je poslati administraciji .. 1‘MMMibjiIi 11 er**. I>nuaj V. Kentagnsse •>.
V Trstu, v sredo 1. maja 1912
PgOCTA“a VdDI POTK SVOBODI \
GLASILO SLOVENSKIH ZELEZMSKIH NASTAVL3ENCIV
UREDNIŠTVO
se nahaja v Trstu ulica Madonnina 15, Telefon 15-70 UPR AVNIŠTVO Dunaj V. — Zentagasse 5.
Naročnina:
za celo leto............4'40
za pol leta.............2'20
za četrt leta	....	1M0
Posamezna številka 18 vin.
Nefrankirana pisma se ne sprejemajo, o o o Rokopisi se ne vračajo, o o o
NAS PRAZNIK
1. majnik! Komu ne utripa srce močneje, ko sliši imenovati ta dan in ko ga jj je zopet enkrat dočakal? Po celem dolgem a letu trpljenja en dan veselja. To je pravi Tj praznik, ki ga praznuje delavstvo po vsem svetu. Dan najčistejšega veselja je za delavstvo, ki si je v svesti, da si je ta edini delavski praznik s trudom priborilo. Cer-U kveni poglavar odpravlja praznike, da bi še za več dni v letu zasužnjil delavstvo nenasitnemu kapitalizmu. Kakor pa si je delavstvo izvojevalo prvi majnik, največji delavski praznik, tako si jih bo izvojevalo še več. Otreslo se bo verig suženjstva in nastopila bo pravična razdelitev dela in počitka.
nji Danes počiva delo. Trpinov roj hiti W v veličasten tempelj narave, da si razvedri duha in telo in uživa krasoto zelenih logov in s cvetjem posutih livad, da posluša žvrgolenje ptic in se navžije jasnih in toplih žarkov pomladanskega solnca, ti ki jih tolikanj pogreša v zatohlih delav-| | nicah.
ulj Malo povoda ima delavstvo za pra-znovanje veselih praznikov. Resno in & j kruto je vsakdanje življenje. Borba za borni kruh ne da delavcu, da bi si od-Ti dahnil in se nekoliko razvedril. Mori ga trudapolno delo dolgih delavnikov pod tujo streho kjer dela, skrbi poln je njegov delopust pod tujo streho kjer prebiva s U svojo družino. Celo v njegovem kratkem S počitku ga v sanjah muči skrb kje in n kako bo doprinesel večer svojega življenja, kako se bo njegovim dragim godilo, ko on enkrat premine. V prvem svitu jutranje zore ga zbudi žvižg lokomotive ali pa glas tovarniške piščali in ga kliče na tlako.
Kakor je resno življenje delavca, tako je resen tudi njegov boj za obstanek. Peha se dan za dnem, leto za letom, da pripravi za druge, ki nič ne delajo in samo vživajo, krasne palače, lepe obleke in vse razkošje, ki si ga le more srce [g] poželeti. Trudi se za udobnosti posedujočih ti in njih družin. Ham pa strada in životari v najhujši bedi in mora gledati kako mu žena in otroci hirajo vsled vednega po manjkanja. Nežna deca umira, ker stariši ne morejo prislužiti toliko, da bi odvrnili najhujšo bedo.
Ko mu dorastejo sinovi, ki jih je z
velikim trudom vzgojil, mu jih vzame moloh militarizem, ki se ne zadovolji le z gmotnimi žrtvami, temveč zahteva tudi kri. Ne ozira se na to ali ima delavec in njegova družina kaj jesti, temveč brezobzirno zahteva žrtve za svoje nenasitno žrelo.
Vrhutega pa je še klerikalizem zasužnjil duhove in velike množice ljudstva še tavajo v temi.
A tudi za revne trpine je napočil svit boljše bodočnosti. Delavstvo prihaja do spoznanja in se vedno bolj zaveda svojega človeškega dosj •janstva. Rori se za svobodo duha in telesa. Zarja svobode, ideja socializma prodira v vedno širše kroge in razganja duhamorno temo. Povzdigniti hoče bedne množice na višjo stopinjo in jih kliče v boj za svobodo, jednakost in bratstvo. Boj, večen boj je življenje delavca.
Malo prilike ima torej delavstvo za prazniško veselje in nobenega deleža nima na praznovanju drugih. Drugi obhajajo zgodovinske dneve osvoboditve — a delavec še ni svoboden — drugi obhajajo patrijotične praznike, skratka, vsako priliko izrabijo, da praznujejo. Veselijo se zlatega solnca, ki sije siromaku kvečjemu skozi zaprašene šipe zatohlih delavnic, kjer se mora pehati za druge, ki ne sejejo in vendar žanjejo.
Delavec nima mnogo prilike, da bi se veselil krasne narave. Tujec je pod streho delavnice, tujec v brlogu kjer životari. On ne ve kaj je lepota narave, ker je vklenjen v težke verige suženjstva.
In vendar je duši delavca podarjen dar najčistejšega veselja do življenja. Čuti brezdelnih lenuhov so otopeli vsled vednega uživanja in prenasičeni ne morejo nikoli vživati čistega neskaljenega veselja. Proletarec pa si iz voj uje kratko veselje v kruti borbi z neizprosno usodo. Velik je dar veselja v ljudstvu, a njega mera je pičla in stotisočemje odrečena vsa sreča.
I <vojevati hočemo pravico do veselja za vse trudne in preobložene. Zakaj imamo na našem bojnem praporu zapisano trojno zlato osmico ? Osem ur dela, da ne bo več muke polno izrabljanje naših moči, temveč vesela igra naših ustvarjajočih moči. Tudi delo je lahko veselje, če se ga ne izsili onemoglim mišicam, če sta
duh in telo spočita. Osem ur razvedrila — to je pravica do solnčnega svita in prostega zraka, in do bivanja v krogu družine, pravica vživanja prijateljstva iti ljubezni. Veselje, do narave in ljudi — oboje nam je zajamčeno v osemurnem razvedrilu ! Osem ur spanja ! Oživljajoče spanje brezskrbnih — to je cilj tretje osmice ! To trojno število je naš evangelij harmon ičnega živi j enja.
Delavsko varstvo in delavske pravice zahtevamo, da ustvarimo vesel človeški rod. Brezpraven je suženj ; svoj delež živ-ljeriskih dobrin dobiva kot miloščino. Mi pa nočemo, da bi velikanska večina človeškega rodu igrala vlogo beračev. Svoje pravice hočemo! Ko bo ta boj zma-gonosno končan, naj ga ne omadežuje zavist in prepir, boj in vojska. Konec mora biti hudobnega veselja, konec pre-šernosti izkoriščevalcev, ki se radujejo nad solzami drugih in ki ukajo poleg mrtvih trupel svojih sovražnikov. Stremimo tudi za strmoglavljenjem militarizma, ker on je, ki najbolj zabranjuje pobratimstvo vseh ljudi, srečo vseh narodov.
Osemurni delavnik, delavsko varstvo, boj proti militarizmu in pobratimstvo ljudstev so ideje, za katere nastopamo prvega maja in zanje je mednarodni socialistični kongres v Parizu leta 1889 ustanovil praznovanje prvega majnika. Prvi majnik je torej dan boja — a ob enem tudi dan veselja. Ta dan občutimo za nekaj ur, kar bodo naši vnuki neskaljeno in popolnoma vživali. Mislimo danes na bodoče rodove in veselimo se današnjega razvedrila in zemlje z njenim mladim zelenjem, ker ta zemlja bo nekdaj naša! — veselimo se pomladanskega solnca, ker nova pomlad bo prišla nad človeštvo! Podajmo si bratsko roko in zaukajmo, da zadoni daleč naokrog, ker onstran hribov in morja, v vseh deželah so poletarci vseh jezikov ravnotako združeni v pra-zniškem veselju kakor mi. Danes je pobratimstvo ljudstev resnica, četudi za sedaj le za en dan. Proletarci! Veselite v krogu svojih dragih — danes vas ne loči noben delodajalec ! Veselite se danes stari in mladi, ker jutri bo zopet dan boja, po-jutranjem tudi in tako vsak dan. Danes pa se otresite vseh skrbi, ker danes je prvi majnik — največji praznik proletarijata!
naraščanje revolucionarnih življev.
(Napisal Karel Kautskv.)
(Konec).
Od 1. 1895. je seveda kapitalistični razvoj izdatno napredoval in z njim naraščanje proletariata. Zal nam statistični podatki od 1. 1907, ki to osvetljujejo, še niso v popolnem obsegu na razpolago.
Po začasnih podatkih je v dobi od 1895 do 1907 naraslo število samostojnih moških v poljedelstvu, industriji in trgovini za 33.084, torej skoro nič; število moških nastavljencev in mezdnih delavcev, torej proletarcev, pa je poskočilo za 2 891.228, skoro stokrat bolj.
Proletarski živelj, kije bil že 1895 med prebivalstvom in tudi med volilci v večini, je v tem času dosegel pretežno večino.
L. 1907. je znašalo število volilnih upra-v'čencev 13.352.900. 12. junija 1907. pa so našteli 18,583.864 pridobivajočih moških. Od teh jih je bilo 13.951.000 starih nad 25 let. Če odštejemo inozemce, vojake, osebe, ki so uživale ubožno podporo in ki so bile kaznovane z izgubo državljanskih častnih pravic, potem se to število vjema s številom volilnih upravičencev.
Od 18,583.804 pridobivajočih moških je 4,438.123 samostojnih v poljedelstvu, industriji in trgovini, 12,695.522 pa delavcev in nastavljencev.
Vzemimo, da je odstotek volilnih upravičencev med samostojnimi moškimi in delavci isti kakor 1. 1895, potem dobimo naslednje številke:
llDlilnih upravičenčev samostojnih delavcev sploh
1895	10,628.292	4,172.269	5,590.743
1907	13,352.900	4,202.903	7,275.944
Prirastek	2,724.608	30.634	l,68o,201
Glavni del prirastka volilnih upravičencev odpada na proletariat, še mnogo bolj nego v dobi od 1882 do 1895.
Ampak tudi številke zadnjega ljudskega štetja 1905 so značilne za napredek industrije.
V splošnem so mesta političnemu življenj u, organizaciji proletarcev in razširjanju naših naukov prijaznejša nego dežela, Vsled tega je važno, da prebivalstvo na deželi nazaduje v primeri z mestnim prebivalstvom.
Kako hitro se vrši ta proces, kaže naslednja tablica. Pod podeželsko prebivalstvo je šteto prebivalstvo občin z manj nego 2000 Stanovniki, med mestno pa prebivalstvo občin, ki imajo najmanj 2000 prebivalcev. Našteli so:
	podeželskega		mestnega	prebi-
leta	prebivalstva		valstva	
	absolutno	v odstoikih	absolutno	v odstoikih
1871	26,219,352	63,9	14,790,798	36,1
1880	26,213,531	58,6	18,720,530	41,4
1800	26,185,241	53,0	23,243,229	47,0
1900	25,734,103	45,7	30,633,075	54,3
1905	25,822,481	42,6	34,818.797	57,4
V teku tridesetih let se je mestno prebivalstvo več ket 'podvojilo, dočim je podeželsko prebivalstvo ne le relativno, temveč tudi absolutno nazadovalo. Dočim je mestno prebivalstvo naraslo za dvajset miljonov, se je podeželsko zmanjšalo skoro za miljon. Ob ustanovitvi države je tvorilo še skoro dve tretjini prebivalstva, danes le še nekaj malega več nego dve petinki.
Med poedinimi državami Nemčije pa rasto najhitreje tiste, ki se industrijsko najbolj razvijajo. Ozemlje denašnje Pruske in Saške je štelo J. 1816 60 odstotkov tedanjega prebivalstva na sedanjem ozemlju nemške države, 1905 pa že skoro 70 odstotkov. Južna Nemčija, ki je 1816 štela več kot polovico prebivalstva, naseljenega na sedanjem pruskem in saškem ozemlju, je imela 1905 le še tretjino tega prebivalstva. Ozemlje denašnje Pruske in »Saške je štelo 1816 15 miljonov prebivalcev, štiri južnonemške države z Alzacijo in Loreno skupno 8 miljonov. 1905 pa je prusko-saško prebivalstvo znašalo 42 miljonov ljudi, južna Nemčija pa 14 miljonov. Prvo se je skoro potrojilo, to pa se ni niti podvojilo.
Tako gospodarski razvoj nevzdržema
pomnožuje revolucijske elemente v ljudstvu, one življe, ki so interesirani na odstranitvi denašnjega lastninskega in državnega reda na račun konservativnih življev, njih številno pretežje v državi postaja vedno večje.
Seveda so ti revolucijski življi zaenkrat revolucionarni le po možnosti, ne v resničnosti. Naborni okraj tvorijo za »revolucijske vojnike«, vsi niso še taki vojniki.
Zrasli večinoma iz malega meščanstva in iz malih kmetov, obdrže mnogi proletarci še dolgo njegove lupine: ne čutijo se za proletarce. Ščedijo, da si kupijo ped zemlje, da odpro malo branjarijo, da začno pritlikavo rokodelstvo na »lastno« roko z nekaj nesrečnimi vajenci. Drugi so obupali nad tem in spoznali, da si s tem nakopljejo žalostno življenje, ampak ne čutijo se sposobne in nočejo si v družbi s svojimi tovariši izvoje-vati boljše življenje. Menijo, da se laglje skopljejo naprej, če izdajajo tovariše. Stavkokazi postanejo in člani žoltih organizacij. Drugi zopet prodro nekoliko dalje: očitna jim je nujnost boja zoper kapitalista, ampak ne čutijo se še dovolj varne in močne, da bi napovedali boj vsemu kapitalističnemu sistemu. Pomoči iščejo pri meščanskih strankah in vladah.
Da, celo med onimi, ki so si osvojili spoznanje o neobhodnosti proletarskega razrednega boja, je še mnogo takih, ki se ne upajo preko meja obstoječe družbe, ki dvomijo o zmagi proletariata in obupujejo.
Čim hitrejši je gospodarski razvoj in z njim proletarizacija prebivalstva, čim mno-goštevilnejše množice odtekajo z dežele v mesta, z vzhoda na zahod, iz male posesti v vrste neposestnih, tem mnogoštevilnejši so v proletarskih vrstah življi, ki še niso spoznali pomena socialne revolucije in ki ne umejo niti razrednih nasprotij naše družbe.
Njih pridobitev za socialistično misel je neobhodna, dasi v normalnih razmerah strašno težavna naloga, ki zahteva največje požrtvovalnosti in modrosti in ki napreduje mnogo počasneje, kakor si želimo. Naš naborni okraj obsega danes pač tri četrtine prebivalstva, najbrž še več, število za nas oddanih glasov šele do/n-o tretjino vseh vo lilcev, četrtino vseh volilnih upravičencev.
Ampak napredovanje se mahoma pospeši, če napočijo časi revolucionarnega vrenja. Neverjetno hitro se v takih časih uči masa prebivalstva in spoznava svoje razredne koristi. Ne le pogum in bojevitost, temveč tudi politični interes vzpodbode zavest, da je nastopil trenotek, ko se iz temne neči dokopljejo do jarke solnčne glorije. Najlenejšega popade pridnost, najstrahopet-nejšega smelost in najomejenejšemu se razširi pogled. V takih časih se v nekaj letih izvrši tak kos politične vzgoje mas, ki bi sicer potreboval več generacij.
Če je nastopil tak položaj, če je režim na tem, da se vsled notranjih protislovij sesuje, in če je v narodu razred, ki ima interes, pa tudi moč, da se povzpne do poli tične vlade, potem je treba le še stranke, ki uživa zaupanje tega razreda, ki nasprotuje omajanemu režimu z nespravljivo sovražnostjo in ki jasno spoznava dani položaj, da pelje kvišku stremeči narod do zmage.
Ta stranka je že davno socialna demokracija. Tudi revolucionarni razred je in tvori že dolgo večino naroda. Ali je računati z moralnim polomom vladajočega režima ?
Povzdiga delavskega razreda.
Če smemo verjeti meščanskim listom, ki jih kupuje in čita še velik delavstva, se bo delavstvu še slabo godilo. Zmagati more le potom svoje lastne socialno-demokratične razredne organizacije. Le- ta pa po zatrdilih meščanskih maudatnih politikov vedno bolj nazaduje in propada brez upanja na rešitev, ker so delavci sami preveč nezmožni, da bi se ji trdno pridružili in raje tekajo za svojimi tlačitelji ter poljubljajo roko, ki jih bije in volijo meščanskega zastopnika, kijih izdaja. Včasi je to prorokovanje meščanskega časopisja tako širokoustno, da dobimo vtis,
da ga niti njega iznajditelji ne verjamejo. Ce pa stvar natančneje zasledujemo in če opazujemo slabosti, ki še često tiče v delavstvu, množino brezbrižnosti, bojazljivost in špekulacijo na milost gospode, ki jo je najti pri zasužnjenih in nevednih ljudeh, pomanjkanje samozaupanja, ki ga nahajamo celo pri organiziranih delavcih in nezadostno prosveto, ki tvori dobra tla za meščansko umetnost v zapeljevanju, moramo nasprotnikom priznati, da ne govorijo in pišejo vedno o propadanju in nazadovanju socialno demokratičnega delavskega gibanja, ne da bi to verjeli, marveč da upajo na ta propad. Poskusijo pa tudi vse, da bi delavstvu zlomili hrbtišče ter ga izpremenili v žolte in črne oprode meščanskega izkoriščanja in zatiranja.
Naši nasprotniki verujejov uničenje samostojnega soeialno-demokratičnega delavskega gibanja, ker je v vsaki državi še na milijone brezbrižnih delavcev, za katere se bije naborni boj in ker je v vsaki državi še tisoče delavcev, ki se dado najeti za stavkolomstvo in politično izdajstvo svojih bratov, iz tega dejstva nastane veliko vprašanje usode za v-e delavno človeštvo: Ali se bo posrečilo podjetniški državi in podjetniški stranki res zabraniti povzdigo delavskega razreda s tem, da sc razbije socialno-demokratično delavsko gibanje in ali res nazaduje to gibanje vsled ustanovitve žoltih in črnih organizacij?
Na to vprašan, j e brez druzega lahko odgovorimo .s prepričanja polnim ne.
Vsled gospodarskih in političnih bojev more socialno-demokratično gibanje sicer dobiti udarce, morajo ga ovirati žolte in črne organizacije in mu včasi, kakor nam priča stavkolomstvo krščanskih delavcev v ruhrskih premogovnikih, tudi občudno škodovati, a trajno nazadovati ali pa celo propasti ne more nikoli, ker se ne more nikoli odpraviti zakonov naravnega razvoja.
Ni v oblasti nasprotnikov, ne v oblasti brezbrižnih mas ali pa pokvarjene usedline, ki tvori žolte in črne organizacije, da bi se moglo trajno zabraniti povzdigo delavskega razreda kot oblasti, ki se je popolnoma odločila od starili družabnih razredov. Celo najmanj delavni člani socialne demokracije ne morejo na dejstvu povzdige delavskega razreda ničesar izpremeniti, ker potrebe življenja so močnejše kot vse nasprotje ali pasivileta napram socialnodemohratičnemu gibanju. One prodrejo in če so sovražniki še tako močni, ali pa če si prijatelji še tako udobno uredijo boj za naše cilje.
Temeljno niso delavci nič bolji kot njih sovražniki in pomanjkljiva vzgoja in neprestana odvisnost je vzrok, da so ravno delavci čestokrat manj sposobni za boj kot tisti, ki so dorasli v gospodujočem razredu in prešerni samozavesti. Vrhutega se ne more tajiti, da pripomorejo visoke šole in duševni poklici našim nasprotnikom do velikanskega vpliva in da storijo mnogo večje število naborno sposobnih kot pomanjkljiva šolska izobrazba med proletarci.
Naši nasprotniki imajo zase oblast podjetnikov, bank, vlade in uprave dol do občine, tvorijo v vseh zakonodajnih zastopih večino, imajo sto dnevnikov napram enemu proletarskemu in na njih strani se bojujejo profesorji, farji in odvetniki. Vkljub temu pa ne bodo v stanu zabraniti socialno, kulturno in politično povzdigo delavskega razreda. Tudi ne na tako neugodnih tleh kot je nedvomno Avstrija s svojo zaostalo veleindustrijo, narodno mešanico in kulturno in ferio r •nos tj o.
Kaj vsega niso storili naši nasprotniki proti nam od leta 1907, odkar je delavstvo tudi za meščanske stranke politična posest, ki si je zelo želijo!
Združili so se v parlamentu, in se borili z nami za organizacije, mladino in žene. Skušali so nas storiti politično brezvplivne in gospodarsko potlačiti. Govorili so o naših vodjih kot o strupenih rastlinah, ki lepo žive od krvavih delavskih grošev. Na vsak način so skušali omajati zaupanje v naša mezdna gibanja in akcije za železničarje in državne uslužbence. Dan na dan so nas v svojih
listih razglasili mrtvim in vporabljali separatistični prepir za prorokovanje našega poloma.
Vkljub temu pa korakamo naprej in z nami se pojavljajo v internacijonali orjaški boji Anglije, ki pripravljajo pot zakoniti ureditvi minimalne mezde.
Noben dan ne mine brez uspešnih bojev in če bi vsak delavec čital svoj dnevnik in zasledoval svetovne dogodbe, bi se moral smejati zatrdilom meščanskih listov, ki nas vidijo v vednem nazadovanju.
Kapitalizem brezobzirno koraka preko milijonov eksistenc in z njim zvezana razredna država oskrbuje njegove posle. V tisti meri v kateri pomnožuje svoj profit in ne priznava višjih življenskih potreb proletariata, je država brezmočna, da bi skrbela za redno oskrbo živil in odpravila neznosno, vedno rastočo draginjo, ki izvira iz kartelov, carin, davkov in agrarnih koalicij. Tisti proletarski sloji, ki ne delajo proletarske politike, marveč meščansko politiko, propadajo vsled onemoglosti, gladu in bolezni.
Žoltemu in črnemu izdajstvu sledi dandanes beda in smrt vsled gladu, kakor je nekdaj kuga sledila vojskam in slabim letinam.
Edino sredstvo zoper bedo je socialno politična razredna politika v strokovnih organizacijah, zadrugah in parlamentih.
Edina pot do duševne bojne zmožnosti je lastno časopisje in neprestano nabiranje novih sobojevnikov, da se pobije zmaja brezbrižnosti.
Po tej poti hodi proletarijat, ne raditega ker je boljši io plemenitejši od meščanstva, temveč ker mora hoditi po tej poti. Začasno nazadovanje ali porazi ne igrajo v tem procesu nobene vloge, temveč so le postojanke trpljenja za večje vstajenje in večji uspeh, ki ne more izostati tudi na najneugodnejših tleh. Brezbrižnost more le podaljšati trpljenje gladu, nikoli pa ne more biti svetovnozgodovinski fakt v proletarijatu in nikoli onemogočiti naše povzdige. Za noben fakt ni pregovor: »Kdor ne uboga, ga tepe nadloga«, tako prikladen, kakor za delavstvo. Delavec mora vsako uro brezbrižnosti poplačati z gladom in pomanjkanjem. V svetu kapitalizma nima zgubiti drugega kot svojo bedo in svoje verige. Torej se bojuje za to kar more pridobiti, za svet v katerem pomenja delo blagostanje in svobodo.
V znamenju tega boja bode prolelarjat zmagal in mora zmagati!
Uplašen kapital.
Orjaški boj angleških rudarjev je kapital vsega sveta ne malo prestrašil. Najmočnejši in najponosnejši parlament sveta, ki ga je meščanstvo vseh narodov občudovalo, ta ponosna trdnjava se je v vsej svoji opojni oblasti morala podati oblegovalni armadi rudarjev. Množice izven parlamenta so narekovale in gospodje poslanci so smeli le tu pa tam kaj črtati. Množice niso bile le volilci, temveč to kar so v resnici, kot vzdrževalke in gonilne sile vsega družabnega življenja. Stavka ni bila le gospodarski boj, postala je nad vsem gospodujoče dejstvo politike. In to v deželi, ki se jo je toliko hvalisalo kot obljubljeno deželo socialnega miru, v deželi, kjer naj bi bil socializem inozemska iznajdba in razredni boj nepoznana tuja beseda.
Ni čudno če svetijo plameneča znamenja, ki so jih angleški rudarji prižgali gospodujočim njih dežele, daleč naokrog v vse dežele in da se kapitalizem s strahom in skrbjo ozira okrog po svojem svetu, ki se maje v temelju in da se plaho vpraša, če niso to znaki nastopa nove družbe. In ravno najmogočnejši in najdalekovidnejši v gospodarskem območju kapitala so, ki si stavijo taka vprašanja.
Na občnem zboru zveze moravsko-šleskih industrijalcev je govoril Schuster, generalni ravnatelj vitkoviških železarskih tovarn, ki so vodilne v avstrijskem železar-
skem kartelu, katerega glavni akcijonar je Rotšild. Iz njegovega govora veje strah prrd svitanjem v glavah delavstva. Njegov govor seveda ni bil namenjen za javnost. Najvažnejše točke se glasijo :
» Ogromni boj, ki se bije v Angliji med delavstvom in podjetništvom, se dviga visoko nad pomen navadnega gospodarskega mezdnega boja, kakor smo jih doživeli v raznih deželah na raznih krajih in v raznih časih. Tu ne gre zato ali se delavcem prizna gotova mera v zvišanju njih prejemkov in da se jim nudi možnost zboljšanja njih življenskih razmer, temveč je političen boj oblasti prve vrste. Kar se poleg drugega zahteva za zboljšanje mezd, je podrejenega pomena in — rekel bi — le na zunaj plašč za prave, zadnje in resnične želje, ki se prvič pojavljajo v nezastrti jasnosti.
Slavka je le okvir; tu gre za generalni pregled armade, ki ga vršijo strokovne organizacije in socialnodemokratična društva Anglije, da se prepričajo v koliko morejo voditelji računati na široke mase, če pride do zadnjega boja za oblast. Če se to posreči ali ne, v kateri meri odgovarjajo Angleži temu stremljenju, je odločilnega pomena za vso industrijo ne le Anglije, temveč vsega sveta.
Živimo v dobi tako hitrih izprememb kot nikdar poprej. Opozarjam le na velike politične izpremembe pretečenega leta, v katerih so se vladne oblike nekaterih držav v kratkem času izpremenile in preuredile kakor nismo opažali lega nikdar poprej. Značilen je nemir, v katerega so prišli prebivalci zemlje. Pred petimi leti bi se bilo smatralo blaznim tistega, ki bi bil trdil, da bo Kitajska kmalu postala Ijudovlada. Sedanji pojav nenadnega vzplamtenja velikega in mogočnega gibanja med delavstvom je v prvi vrsti smatrati kot političen moment, ki se razrašča v velikanski prevrat kakor je soditi po dosedanjih pojavih, od katerega pa nikakor ne vemo, kakšno pre-I obrazbo more povzročiti.
Vsled izjave solidarnosti nemških rudarjev z angleškimi se nam razvija perspektiva dalekosežnega pomena. Če zasledujemo misel do njenih zadnjih konsekvenc, pridemo do zaključka, da tudi stalna armada, ki se rekrutira po veliki večini iz delavskih mas, kaj lahko odpove službo v trenotku ko jo pokliče gospodujoča oblast v boj za tiste ideale, za katere smo bili dosedaj pripravljeni potegniti meč iz nožnice. Če odpove delavec v svoji lastnosti kot vojak, potem se nam pojavijo perspektive, ki vodijo naravnost v obsolutno temo. Iz tega vidika in iz že prej omenjenega je sedanji boj izredno važen.
Bilo bi pa popolnoma zgrešeno, če bi mi, kot zastopniki tiste gospodarske skupine, ki ima izredne interese na vzdrževanju obstoječega, preko tega dejstva prešli na dnevni red ter menili, da se moramo brez volje podvreči temu pojavu. Izgubljen je le tisti, ki se že sam smatra izgubljenim. Tega gibanja ne moremo zadrževati, moremo ga pa spraviti v tempo, hi ne prinaša obstoječemu redu prevelike škode*.
»Mi ne bomo zadržali gibanja-. To pove v zaupnem krogu eden najmogočnejših gospodov kapitala! Le nadeja mu še ostane, da ga more ovirati. Novih sredstev seveda tudi on ne ve. Gospod Schuster je zagrizen sovražnik enake volilne pravice in ker je ne more odpraviti, jo skuša obvladati z na-silstvom ter predlaga svojim industrijalnim tovarišem ustanovitev mogočne volilne organizacije, ki bi pošiljala podjetniške hlapce v parlament namesto delavskih zastopnikov.
Toda to ni bistveno. Zanimivo pa je spoznanje tega kapitalističnega magnata, da smo v sredi socialne revolucije in njegovo priznanje, da mogotci starega sveta ne morejo na tem teku usode v zgodovini ničesar izpremeniti. Ta sovražnik vidi jasno in od njega se smemo učiti.
MiA zadruge in stanovanjsko vprašanje.
i.
Stanovanjska mizerija in nje vzroki — Zadružna samopomoč v Angliji — Avstrij?.
Najpogubnejši škodi kapitalističnega družabnega reda prištevamo stanovansko mize-rijo bresposestnili ljudskih slojev. Kakor vse drugo, se vrši ugoditev stanovanjski potrebi, ki je zraven potrebe živil in obleke najnujnejša — v dobi kapitalizma na popolnonm anarhističen način. Ne potreba, temveč pro-fitaželjnost zemljiških posestnikov odloča naj se li zgradi stanovanja ali ne. Protitaželjnost pa je popolnoma kapitalistična in se niti najmanj ne ozira na potrebo. Brezobzirno' poganja zemljiški špekulant cene svojih zemljišč kvišku; brez pomislekov se trudi stav-binski podjetnik, da bi naročnika opeharil. Da skuša kapitalist, ki je posodil stavbinski kapital, izprešati čim večje oderuške obresti, se samo ob sebi razume. Ob enem ž njimi pa si delijo plen država, dežela in občina.
V tej vrsti pa ni najzadnji hišni posestnik,, ki skuša — na stroške najemnikov! znaten ostanek povečati s tem, da ob vsaki priliki po možnosti zviša stanarino in štedi pri vseh izdatkih, ki bi bili v stanu napraviti hišo ugodnejšo, zdravejšo in udobnejšo.
Tako leži na ramah stanovanjskih najemnikov vse ogromno breme obresti za kapital, ki je naložen v hišah. Če se stanovalci še tako omejujejo, morajo vkljub temu razmeroma velik del svojih dohodkov žrtvovati za stanovanje. Izdatke za živila in obleko se omeji na najpotrebnejše, v največji meri se odpove raznim kulturnim potrebam in to vse zato, da ni treba biti brez strehe! Da ima to pomanjkanje za prebivalstvo strašne posledice, je tako jasno dejstvo, da ga ne more nihče več utajiti. Delavni sloji se tlačijo v najslabše luknje, samo da morejo zmagovati stanarino. To prenapolnjenje nezdravih »stanovanj« ima v posledici pojave, nad katerimi »boljša« družba zaničljivo viha nos, ali pa preide brez druzega na dnevni red: Fizična degeneracija, umrljivost otrok, pijančevanje prostitucija, zločini — vse to je v zvezi s stanovanjsko mizerijo, ki povzro-čuje ali pa vsaj pospešuje te pojave. Surovost, nenravnost, nesnaga in nezadovoljnost revežev radi katere se gotovi moralni pridigarji v kuti in uniformi pritožujejo, imajo svoj glavni izvor v skrajno neugodnih stanovanjskih razmerah, vsled katerih trpi dandanes največji del ljudstva. Smisel za red, varčevanje in domačijo, na katere polagajo gospodujoči razredi toliko važnost, se ne more razvijati v »stanovanju«, katerega najemnik je primoran, da si vzame podnajemnike raditega, da nekoliko lažje plačuje stanarino. Že ponovno se je opisovalo strašne posledice nezdravih stanovanjskih razmer.
V to se tukaj ne moremo spuščati. Zadostuje naj navedba nekaterih izvajanj dunajskega vseučiliškega profesorja Philoppovicha, katerega raziskavanja so jako zanimiva. Priobčil jih jo v glasilu centralnega mesta za stanovanjsko reformo« (Zentralstelle ftir AVohnungsreform) št. 14. maj 1910. Tam opisuje razmere kakor so se razvile in kapitalistične gradbe hiš v sledečem: »Delavec, ki pride utrujen domov in ne najde doma udobnosti, se napoti v krčmo in le prepogosto ima alkoholizem s svojimi pogubnimi učinki vzrok v slabih stanovanjskih razmerah. Vsled skupnega bivanja mnogih .ljudi raznega spola — ki pogosto pripadajo različnim družinam — v tesnem prostoru se le prelahko izpodkoplje čut sramu in nravnosti... Trezno razmišljanje vodi nujno do zaključka, da je izguba delovne moči, nravne resnosti, zdravja in celo človeškega življenja, ki jo trpi ljudstvo vsled neugodnih stanovanjskih razmer, tako velikanska, da pov-roča znatno omejitev sposobnosti. Vsled tega pomenja materielno izgubo splošnosti«.
Dvorni svetnik Philipovich je že pred več kot desetimi leti opozoril na neznosne razmere na Dunaju. V tem tipičnem mestu tuberkuloze se je svoječasno naštelo okoli
180.000 takih oseb, ki imajo le posteljo v 1 najemu. Leta 1900 je prebivalo 450.000 oseb (četrtina prebivalstva!) v prenapolnjenih stanovanjih. Do leta 1910 je naraslo število hiš za 3800 za 280.000 novih prebivalcev, dočim 3370 praznih stanovanj zadostovalo kvečjemu za 20.000 oseb. Prenapolnjenje je naraslo na 540.000 oseb, torej za celih 90.000, najbolj seveda v takozvanih proletarskih delih mesta. Nič boljše ni drugod. V Trstu, ki je radi slučajev tuberkuloze prvo med evropskimi mesti, so stanovanjske razmere še slabše. Pa ne le v velikih mestih, temveč tudi v manjših mestih in na deželi so stanovanjske razmere neznosne. Tu popolnoma odpovn zasebni kapital. Zasebni podjetnik nima interesa na zgradbi stanovanj. Nasprotno: čim manjše je število stanovanj, tem večja je njih vrednost — za posestnika, ki dobiva iz njih tem višjo rento. Zato mu pa gre pred vsem! Raditega so mala stanovanja dražja za najemnika, ker donašajo posestniku večji profit nego velika stanovanja. Revež mora relativno mnogo več izdajati za stanovanje kakor bogatin. Vrhutega se mora revež ne le odreči raznim udobnostim, temveč tudi nase vzeti razne nevarnosti za svoje telesno in gmotno dobro. Stiska delavnih ljudi, ki ne morejo razpolagati z delovnimi sredstvi, pred vsem pa ne z zemljo na kateri žive, kriči do neba! Tisti, ki je prvi ogradil kos zemlje ter rekel: to je moja zasebna lastnina ni bil le pravi ustanovitelj moderne kapitalistične družbe kakor pravi Rousseau (izg. Rus6), temveč tudi največji zločinec človeštva. S tem, da je ustanovil zasebno lastnino zemlje in s tem vseh važnih proizvajalnih sredstev, je nad neštevilnimi rodovi, ki so mu sledili, zagrešil največje prokletstvo, ker je s tem milijonom ljudi odvzel domovino. Globokoumna legenda svetega pisma ima v progonu prvih ljudi iz raja svoje grozno pojasnilo.
Kapitalizmu je bilo pridržano, da je pognal stvar na vrhunec. V svojih groznih oblikah seje razvil v Angliji, ki je materina dežela industrije. Tu se je tudi prvič pojavilo gibanje proti zemljiškemu monopolu zemljiških posestnikov. Spočetka seveda brez uspeha, tako da sta Max in Engels v svojih svetovno znamenitih spisih na podlagi mno-gobrojnili uradnih dokumentov in javnih konštatacij mogla opisati pretresljive prizore iz brlogov, kjer je prebivalo milijone napol poživinjenih ljudi. Ako bi bil Dante videl te brloge, bi bil pekel pač povšem drugače : opisal kakor ga je. Toda človek ni samo najhujši sovražnik človeka, temveč tudi nje- ! gov edini, prvi in zadnji prijatelj. Kjer je sila najhujša, je samopomoč najbližja! Delavno, od podjetnikov izkoriščano in od hišnih agrarcev odirano ljudtvo se je oprijelo samopomoči. To je bilo najprvo v Angliji. Tu ie razredna država odpovedala vsako pomoč. Jako značilno je, da se je kolektivistična misel najprvo in najjasneje pojavila v deželi, katere prebivalstvo je med vsemi narodi najprvo storilo korak od rokodelstva k industriji, opremljeni s stroji. Industrielni kapitalizem je porodil socializem! Najprvo v obliki zadružnega socializma.
Po vsej pravici se trdi, da je bil Robert Owen ' (1771—1858), ženialen, dalekoviden j mož človekoljubnega značaja, oče zadruž- 1 ništva. On ješ prvi teoretično utemeljil in ; praktično izvajal idejo zadružne samopomoči. Dasi njegove lastne ustanovitve niso bile | trajne, ker je bil zadružni duh njegovih učencev in pristašev še premalo razvit in prešibek, da bi premagal nagon egoizma, so vendar učinkovale kot poskusi večjega obsega. Poleg Angleža 0\vena jo še omeniti Francoza Josipa Buclieza (1796 do 1865), Charles Fourierja (1772 do 1837) in 1 's Blanca (1811 do 1882). V Nemčiji sta zl^ti ( Viktor Aim6 Iluber (1800 do 1869) in Fran j Schultze-Delitzsch (1808 do 1883) z besedo in dejanjem nastopala za razširjanje zadružne ideje.
(Dalje prihodnjič).
Velika nezgoda na morju.
V noči od 14. na 15. aprila se je v obvodju Nove Fundlandije, kjer vodijo mimo parobrodne črte iz Evrope v Severno Ameriko, potopil največji parnik sveta. Dasiravno je morje v tej okolici dobro znano in navadno ni posebno nevarno, se je tu zgodila naj strahovitejša morska nezgoda, ki nima para v zgodovini plovbe. Najnovejši parnik angleške družbe »White Star Line« (proga bele zvezde), »Titanic«, ki je bil sploh izmed vseh parnikov, ki vozijo po oceanu največji in z najsijajnejšim razkošnjem opremljen, je na svoji prvi poskusni vožnji zadel ob plavajoč lednik in se pogreznil v moker grob. Dočim so prva poročila naznanjala, da so vsi potniki rešeni in da je parnik priplul v kanadsko luko Halifax, seje kasneje doznalo, da je obseg nezgode mnogo strahovitejši. Na parniku je bilo nad 2300 oseb. Teh je utonilo 1635 oseb. Rešenih je izmed potnikov I. razreda 210, II. razreda 125 in izmed potnikov na medkrovu 200 oseb. Izmed moštva so rešeni 4 oficirji, 39 mornarjev, 96 strežajev in 71 strojnikov.
Parnik je potem ko je zadel ob lednik, ostal še skoraj štiri ure na površju. Klical je potom brezžičnega brzojava druge parnike na pomoč, ki so pa vsi dospeli na mesto nezgode šele ko se je »Titanic« že potopil, ker so bili preveč oddaljeni. Parnik »Car-pathia« ki je prvi dospel, je vzel rešene potnike in možtvo iz rešilnih čolnov na krov. Vsi drugi parniki, ki so pozneje dospeli, so našli le še nekaj razvalin razbitega morskega velikana. Izmed ljudi niso našli več nikogar, ker jih je vrtinec za potapljajočim parnikom potegnil seboj v moker grob.
»Titanic« se je potopil na skoraj naj-globokejšem mestu Atlantskega morja. Izginil je v neizmerne globočine. Tam kjer se je pogreznil »Titanic«, je morje nad 4000 metrov globoko. Nedaleč od te točke je globoko celo 6080 metrov. Take globočine so vsakemu potapljaču nedostopne. V brezmejnem morskem grobu počiva na stotine ljudi.
In kaj je povzročilo strahovito nezgodo? Velika množica ljudi ni utonila vsled neznane igre naravnih sil, temveč vsled kapitalističnega zločina. Nezgodo bi se bilo moglo še za braniti, ker je znano, da plavajo vsako leto v tem času ogromni ledeniki v tistem delu morja, kjer se je potopil »Titanic«. Vsled tega se parniki navadno ogibljejo tega nevarnega mesta ter plujejo nekoliko bolj na jugu. »Titanic« pa je drvil naravnost v nevarnost, dasiravno je bil s signali opozorjen na plavajoč ledenik. Vedeli so, da drve v gotovo pogubo, ako ne izpremene smeri vožnje — drveli so dalje.
Nevarno pot se je izbralo le zato, da doseže novi parnik rekord v najhitrejši vožnji. Da se skrajša pot za 150 morskih milj (1 morska milja "= 1855 m.) in vožnjo za približno šest ur, je vozil parnik skrajno severno pot. »Titanic naj bi postal »kralj oceana«. Njegove kabine bi se polnile in od tega so dividende paroplovnih družb jako odvisne. Ismay, zastopnik družbe White Star Line, ki se je tudi vozil na potopljenem parniku, je priganjal kapitana Smitha k najhitrejši vožnji. Kapitan ni imel pravzaprav nobenih pravic na ladji in je moral storiti, kar je ukazal ravnatelj Ismav, ki je rešen. Ismav je hotel pred preiskavo pobegniti na Angleško, pridržala pa ga je komisija, ki vodi preiskavo. Seveda bi mu bilo to najbolj po godu. Vso krivdo hoče sedaj zvaliti na mrtvega kapitana, ki se ne more več zagovarjati. Oglasil pa se je dolgoletni prijatelj Smitha. Temu je Smith povedal, da morajo vsi kapitani slepo ubogati ravnatelje družbe, ker sicer so ob službo.
To nezg o je torej v prvi povzročil pitalističen očin in profitaželjnost kapitalizma jo ima na vesti.
*wr Železničarji! Zahtevajte povsod Vaš strokovni list „Že-lezničar“.
Personalne komisije in delavski odbori
pri c. kr. državnih železnicah.
I.
Pet let je preteklo od ustanovitve personalne komisije in delavskih odborov na c. kr. državnih železnicah in sedaj podržavljenih zasebnih železnicah. Prva funkcijska doba teh inštitucij starih državnih železnic poteče sedaj in nahajamo se pred novimi volitvami Izplača se, rla izpregovorimo nekaj besed o vrtdnosti Leli odborov in o sadu njih dela. Predvsem pa je potrebno, da poznamo v pravilih predpisan delokrog teh inštitucij. Dotične določbe se glasijo, da je bil centralni odbor personalnih komisij in delavskih odborov ustanovljen za izražanje mnenja v splošnih personalnih vprašanjih, personalne komisije in delavski odbori v posameznih ravnateljstvih pa za posvetovanje o splošnih, toda izključno službe enega ravnateljskega okraja se tičočih personalnih zadevah. S tem je rečeno, da morajo člani personalnih komisij in delavskih odborov svoje delovanje omejiti na to, da na sejah vlagajo splošne želje in pritožbe osobja v obliki predlogov, jih na sejah utemeljujejo in končno s svojim glasovanjem izrazijo, da se strinjajo s predloženimi željami osobja. Dalje ne sega njih delokrog. Personalne komisije in delavski odbori torej ne morejo s kakim sklepom določiti izpremenitve tega ali onega v razmerah osobja. S svojimi sklepi morejo le ugotoviti, da je ta ali ona izpre-memba želja osobja, ki jo je izpolniti. Delokrog personalnih komisij in delavskih odborov je torej zelo omejen in v danih razmerah se more presojati vrednost personalnih komisij in delavskih odborov glede na delovanje njih članov v dosedanji funkcijski dobi le iz tega vidika. Drugače stoje stvari seveda tedai, če je za personalnimi komisijami in delavskimi odbori enotna, vse uslužbence obsegajoča strokovna organizacija. V tem slučaju so personalne komisije in dehivski odbori izraz volje celokupnega osobja. Če bi to bilo v resnici, bi so Vkljub ozkosrčnim pravilom močno razširil delokrog teh inštitucij že sam ob sebi. Ker so pa železničarji razpršeni v različne organizacije, se mora stvar razmotrivati kakor je v resnici. Kesnica omenjenega razmerja pa je, da si pač vsak posamezni uslužbenec želi, da bi se izvedla ta ali ona izprememba v njegovem delovnem razmerju, velika večina uslužbencev pa ni zato, da bi sodelovala pri tem. Velik del uslužbencev se namreč še ni pečal z vprašanjem, da ne zadostujejo za izpremembe obstoječih razmer le želje, temveč da je treba tudi moči, da se z izraženimi željami tudi prodre. To neveselo dejstvo moramo konštatirati in se tudi v tem slučaju nanj ozirati, ker člani personalnih komisij in delavskih odborov vsled tega ne morejo razširiti delokroga, ki jim je določen po pravilih.
Večji del članov personalnih komisij in delavskih odborov so bili člani naše organizacije, in so imeli torej v prvi vrsti odgovarjati za svoje delovanje tisti organizaciji, ki jih je kandidirala in šele v drugi vrsti neorganiziranim železničarjem. V naši organizaciji se nahajajoči železničarji bodo slede sledeče konstatirali:
Velik del naših želj je sicer neizpolnjen, toda člani personalnih komisij in delavskih odborov so zvesto in razumno zastopali želje železničarjev in v kolikor je zadostovala za njimi stoječa moč naše organizacije, so se naše želje tudi izpolnile. Da se ni vsega doseglo kar so železničarji želeli, da niso izvedeni vsi predlogi, ki so jih stavili, utemeljevali in zastopali naši člani personalnih komisij in delavskih odborov, ni njih krivda in tudi ne krivda naše organizacije. Poleg odpora državnoželezniške uprave je krivda velikega števila tovarišev, ki pač imajo želje, a ne storijo ničesar, da bi se ž njimi tudi prodrlo, ta sodba velja pred vsem za delovanje članov v centralnem odboru personalnih komisij in delavskih odborov. Tu gre ponajveč za vprašanja, ki se nanašajo na izpremembo službenega razmerja, ki so za
cele kategorije, cele skupine ali pa tudi za celokupno osobje dalekosežnegafinancijelnega pomena. Nad 1400 predlogov je bilo stavljenih tekom te petletne dobe in izvedba vseh še nerešenih želj bi pri današnjem številu osobja c. kr. državnih Železnic zahtevala na milijone kron večje izdatke. Vsakemu razumnemu človeku je jasno, da se vse te želje ne morejo na enkrat uresničiti. A med njimi je mnogo nujnih želj, ki bi se jih moralo izpolniti, če bi za člani personalnih komisij in delavskih odborov bila potrebna gonilna sila enotne velike organizacije. Te je primanjkovalo in raditega se ni posrečilo doseči uspeha v vseh teh perečih vprašanjih.
Pripomniti pa moramo tudi, da je v centralnem odboru personalnih komisij in sicer v sekciji poduradnihov zastopala organizirano osobje le mala manjšina, dočim je večina zastopnikov pripadala nasprotniškim organizacijam. Ta sestava komisije pa je povzročila, da se ni vselej enoglasno sklepalo, kar gotovo ne odgovarja interesom celokupnega osobja. Tako n. pr. je glede na odpravo izvenrednega napredovanja glasovala večina zato, da se isto še pridrži. V kolikor pripadajo člani centralnega odbora personalnih komisij naši organizaciji, se mora reči, da so z razumom, vnemo in najboljšim znanjem delovali na sejah. Dokaz zato je, da so merodajni funkcijonarji državnoželezniške uprave ponovno izjavili, da so upravičene zahteve, ki jih stavi naša organizacija in ki jih zastopajo člani personalnih komisij in delavskih odborov. Tu opozarjamo le na govor železniškega ministra v parlamentu o priliki posvetovanja o 38-milijonskem predlogu lanskega leta. Da so se zastopniki državnoželezniške uprave prerili do tega spoznanja, je brezdvomno v velikem delu pripisati delu članov personalnih komisij in delavskih odborov. Dalje pa se delovanje članov personalnih komisij in delavskih od borov ni moglo razširiti. Več kot predloge staviti in jih stvarno in ncovržno utemeljiti niso mogli, Tu pa so storili kar so mogli in vsled tega jim ne moremo odrekati priznanja za njih delovanje.
Žalibog pa se to dogaja od strani velikega dela uslužbencev in sicer tistih, ki niso v naši organizaciji. Članom personalnih komisij in delavskih odborov kakor tudi zastopnikom organizacije in sploh zaupnikom očita velik del neorganiziranih tovarišev to, kar je državnoželezniška uprava zakrivila na slabih življenskih razmerah železničarjev. Vsaka neizpolnjena želja, vsako poslabšanje in sploh vse kar ne ugaja, se pripiše na rovaš organizacije, personalnih komisij in delavskih odborov. »Nič se ne zgane, organizacija ne stori ničesar, socialni demokrat v personalni komisiji ali delavskem odboru si ni upal itd«. To je navadno govoričenje brezmiselnih tovarišev, ki nič ne čitajo, ne obiskujejo shodov kjer se razgovarja o njih lastnih interesih, ki pa pri vsaki priložnosti širokoustno zabavljajo čez svoje zastopnike. To je seveda zelo komoden način izraza nezadovoljnosti radi neizpolnitve ene ali druge zahteve. Pri tem seveda ni nevarnosti, da bi jih predstojniki smatrali za »kričače«. Glavni vzrok tega pojava je ta, da so ti tovariši v svoji nevednosti in lenobi mišljenja komodnega nazora, da je personalna komisija ali delavski odbor le avtomat, ki mu je treba le čakati na naznanilo želje in na migljaj člana personalne komisije ali delavskega odbora, na kar se na krožniku ponudi izpolnjena želja. Če bi ti tovariši le desetino časa, ki ga porabijo za prazno besedičenje in brezmiselnost, vporabili za sodelovanje v organizaciji, bi se gotovo za 30 odstotkov več želj izpolnilo. Vsak podjetnik, v tem slučaju državnoželezniška uprava, presoja potrebo izpolnitve zahteve vedno le iz stališča podjetniških interesov, v prvi vrsti torej interesov denarnega Žaklja. Iz tega enostranskega stališča bo državnoželezniška uprava presojala zahteve uslužbencev tako dolgo, dokler je ne bo osobje prisililo k drugačnemu naziranju. Zato pa ne zadostuje le neovržna utemeljitev zahtev — ker priznanje,
da so zahteve upravičene nič ne stane — marveč je potrebno, da imajo zastopniki osobja za podpiranje svojih izvajanj zaslombo v celokupnosti osobja, organizirani v eni trdni organizaciji. Potem šele bo podjetnik računal s potrebo izvedbe stavljenih zahtev, ker drugače se mu je bati odpora osobja. >S to logično mislijo pa se velika večina tovarišev dosedaj še ni pečala. Vsled tega torej pojav, da vlada v krogih neorganiziranih železničarjev globoko nepoznanje delokroga personalnih komisij in delavskih odborov.
Seveda ne konštatiramo prvič to dejstvo. Nasprotno, že pri ustanovitvi personalnih komisij in delavskih odborov smo vedeli, kakšen namen ima državnoželezniška uprava pri tem. Bili smo vedno na jasnem, da skuša železniška uprava odvrniti nevoljo osobja od sebe na personalne komisije in delavske odbore, da s tem prepreči edinstvo osobja. Namen posvečuje sredstva. Žalostno pri tem postopanju pa je, da je mnogo tovarišev šlo v nastavljeno past in treba bo še dolgoletnega prosvetnega dela, da se popravi škodo, ki jo vsled tega trpijo interesi železničarjev.
S tem posvetnim delom pa se naj intenzivno prične pri novih volitvah, ki se bližajo. Tovarišem se mora povedati, da zadene največji del krivde njih same, če se ne izpolnijo vse želje. Popolnoma zgrešeno bi bilo, če bi prepustili personalne komisije in delavske odbore njih usodi in jih označili, da so popolnoma brez vrednosti ker se ni vse doseglo. Na vsakem posameznem tovarišu je ležeče, da se razvijejo personalne komisije in delavski odbori v vpliven faktor. Za njimi mora biti močna, enotna in vse skupine in uslužbence obsegajoča organizacija, ki smotrno in resno stremi po zboljšanju položaja osobja. Potem bo možno v kratkem času uresničiti mnoge dosedaj še nerešene želje. Posamezen član personalne komisije j ali delavskega odbora je velika ničla, če je sam, ali pa če je za njim le del osobja; močen in vpliven pa je, če more govoriti v imenu celokupnega osobja, če so njegove besede izraz splošne,,želje’ osobja, ki je za vsak slučaj v trdni organizaciji pripravljeno, da uveljavi svojo vo_ljo.
Če si hočemo napraviti sodbo o vrednosti personalnih komisij in delavskih odborov na podlagi njih dosedanjega delovanja, se moramo iz njega uspehov učiti. Videli smo, da smo rinili zahteve osobja v splošnem potom smotrnega in stvarnega zastopanja za dober kos naprej, če odpošljemo nesebične in zmožne tovariše v te inštitucije. To pa vsled tega ker je državnoželezniška uprava morala priznati upravičenost zahtev. Videli smo nadalje, da je od leta 1907 izveden znaten del zahtev in sicer ravno toliko, kolikor je mogla doseči za personalnimi komisijami in delavskimi odbori stoječa moč organizacije.
❖ sfs
$
V nadaljnih člankih bomo podrobnejše razmotrivali zahteve, ki so jih personalne komisije in delavski odbori predlagali v centralnem in lokalnem delokrogu ter izrazili naše nazore o potrebnih izpremembah teh inštitucij.
Deputacija čuvajskega osobja   v železniškem mlnl$ir$tou.
Dne 23. marca t. 1. se je na državni konferenci izvoljena deputacija predstavila c. kr. železniškemu ministrstvu, ki jo je železniški minister baron Forster osebno sprejel. V deputaciji sta bila razven članov centralne personalne komisije sodrugov Somrnerfeld (Dunaj) in Spielmann (Inoinost) še sodruga Skrdla (sev. zap. žel. Lissa). Schleschilz (Jesenice, drž. žel. ravnateljstvo Trst). So-drugi Kern (Dunaj), Po las z ak (Podgorze) in Brandsletter so bili oproščeni; sodr. Brand-stetter ni dobil dopusta. Razgovora deputacije z železniškim ministrom se je vdeležil tudi sekcijski svetnik dr. Hermann Boss.
Sodr. Somrnerfeld je predložil želje čuvajev in bločno-signalnih slug ter posebej pov-darjal najnujnejše vložene predloge in sicer:
1. glede na nočno doklado; 2. glede službene obleke in 3. glede službene razdelitve. V zadevi nočne doklade je železniški minister opozarjal na razmere progovzdrževalnih čuvajev na deželi, ki so baje včasi ugodne. Pri tem pa je priznal, da so razmere postajnih čuvajev, ki nimajo naturalnega stanovanja neugodne, tako da se mora podeliti nočne doklade raziskovati, kje in v koliko naj se jo podeli. Na ta izvajanja je sodr. Somrnerfeld izjavil, da je tudi med progovzdrževalnimi čuvaji beda in stiska doma in da čuvaji, ki se jim bolje godi, tega ne morejo pripisovati ugodnim plačilnim razmeram, temveč, da so se tistim čuvajem zboljšale razmere vsled pridobitve premoženja morda potom ženitve ali pa dedščine. Raditega bi bilo le pravično, da se čuvajem brez razlike kategorije podeli nočno službeno doklado.
Glede na regulacijo plač in uvrstitev čuvajev iz leta 1908 je sodr. Somrnerfeld izjavil, da se tudi tu ni vpoštevalo čuvajev kakor so upali in da bi se ta regulacija bila že morala izvršiti v dobi Witteka 1. 1899, če bi naj služila čuvajem v prid. Tako pa so čuvaji ravno v dobi naraščajoče draginje v letih 1899 do 1908 tako zagazili v bedo, da jim uvrstitev v ugodnejšne razmere ne more več nuditi nadomestila. Čuvaji sicer uvidevajo dobro voljo c. kr. železniškega ministrstva za pomoč, a od tega nimajo ni-kakega gmotnega uspeha, ker jim rastoča draginja vzame vsako upanje na zboljšanje njih položaja. Raditega ponovno prosijo ekce-lenco, da zastavi ves svoj vpliv pri vladi za podelitev nočne službene doklade čuvajem. Železniški minister je povdarjal zboljšanja, ki se jih je tekom zadnjih pet let podelilo osobju in ki so zahtevala nad 60 milijonov kron. Želel je, da bi osobje to priznalo in da bi bilo zmernejše pri svojih vednih predlogih za zboljšanja.
Glede uniformskega vprašanja je sodr. Somrnerfeld prosil, da se tudi v tej zadevi glede količine in kakovosti s čuvaji ne postopa drugače kot z ostalimi kategorijami slug. Čuvaji upajo, da bo to vprašanje v najkrajšem času urejeno. Železniški minister je to vzel na znanje.
Glede razdelitve službe je sodrtv: Somrnerfeld opozarjal na to, da še vedn ■ obstoje turnusi, ki so napram vedno n«vt ščajočemu prometu naravnost nečloveš Tudi to je železniški minister vzel na znanj o.
Končno je sodrug Somrnerfeld povdarjal željo bločno-signalnih slug in kontrolnih čuvajev za ustanovitev v poduradniško kategorijo ter navajal njih zelo odgovorno službovanje. Prosil je železniškega ministra, da se zavzema za to katogorijo. Sodrug Som-merfeld je nadalje omenil odvzetje prevlečenih kožuhov. V tej zadevi je bil zavrnjen na 10. oddelek.
Ko je železniški minister vse te želje vzel na znanje in ko ga je sodr. Somrnerfeld ponovno prosil za ugoditev željam čuvajev in bločno-signalnih slug, je bila deputacija odslovljena.
Dopisi.
Celje. Že večkrat smo se na tem mestu pečali s postopanjem tukajšnjega pristranskega postajenačelnika in njegovega trabanta skladiščnega mojstra g. Soršaka. Kaj ta dva nganjata z delavstvom, posebno pa z organiziranim, presega že vse meje. Pristaše »Reichsbunda« pa čuvata in protežirata kakor svoje lastne sinove.
Na tukajšnjem kolodvoru se menja osobje kakor bučele v panju. Saj tudi ni čudno. Kdor pride sem, ne more prenašati načelnikovih šikan, pa gleda, da kmalu odide drug \ Skladiščni nad irnik sodr. Krajšek je pi e d d im letom pri. el iz Trsta v Celje z nado, da bo mogel kaj pomagati svojim starišem. Ker pa je sodr. Krajšek tukaj bolj domač in ker je organiziran ter delavcem in strankam prijazen, ga g. načelnik ne more trpeti. Žasledoval ga je s svojimi šikanami toliko časa, da je sodrug
Krajšek prosil za premestitev. In res nas le ta zapušča, kar nam je vsem žal.
Skladični mojster Soršak, ki najbrž nima drugega posla kot da denuncira de lavstvo, pa je nekakšen polbog za gospoda Kiiglerja. Za Soršakovega sina je postajena-čelnik počečkal že marsikako polo, samo da ga obdrži v železniški službi, ker je vnet rajhsbindler. Za koga drugega bi načelnik gotovo ne storil kaj takega.
Tukajšnji skladiščni delavci imajo ta-kozvan akord kakor po drugih večjih postajah. A s tem akordom se dela tu kakor svinja z mehom. Cim več trpi delavstvo, tem manjši je akord, kar gotovo ni čudno, ker postajenačelnik in Soršak počenjata ž njim kakor se jima zljubi. Delavce oškodujeta zato, da moreta tem lažje protežirati svoje ljubljence Rajhsbindlerie. Iz svojega tabora je imel postajenačelnik izbrana dva in sicer Krivca in Kompana, ki sta imela nalogo snažiti ogibe. Koliko se tu dela, vedo že ljudje po mestu in potniki. Največ pa bi vedeli povedati mestni postreščki. Vse delo kar sta ga ta dva imela za cel dan, opravi najpočasnejši delavec v pol dnevu. Toda služba je bila tema dvema postranska stvar. Hodila sta od ene gostilne do druge, nosila prtljago in s tem škodovala postreščkom in drugim uslužbencem. Ce je pa hotel kdo drugi zanesti, sta ga nahrulila. Na zahtevo skladiščnega osobja je g. načelnik končno vendarle moral poslati ta dva bratca v skladišče, kjer sta pa dobila takozvani veliki akord, dasiravno nista tam nikdar delala. Kompan že večkrat celo v službo »i prišel, ker sije moral preganjati mačka. Ce pa gre kateri naših sodrugov po službenih opravkih v mesto, ali pa le po kruh, ga Soršak hitro zagrabi in pelje k načelniku, kjer ni izpraševanju ne konca ne kraja in se ga vrhutega spozna precej za pijanega.
Popolnoma drugačna pa sta ta dična gospoda napram svojim ljubljencem, ki se jima smilijo če bi morali kaj delati v skladišču. Ce je le možno,se jih odtegne od dela in s tem škoduje drugim delavcem na akordu, ki ga morajo krvavo služiti.
Drug ljubljenec g. načelnika, Krivec, pa je taka reva, da se včasi izjalovi načelnikova protekcija napram njemu. Revše ne zna čitati in celo svojega imena ne zapisati. Vkljub temu pa ga je načelnik postavil na mesto, kjer naj bi se izučil za vratarja. Toda možicelj je kmalu zginil s tega mesta. Slišali smo, da ga je baje odnesel prehud prepih. Sedaj se uči za lampista, daje bližje svojega ljubljenega gospodarja in da mu ni treba predaleč hoditi če hoče koga denunci-rati. Slišali smo tudi, da se ustanovi klub pijancev, kamor bodo pripadali sami izbrani rajhsbindlerji kakor Tominc, Golob, Zupančič, Kompan in drugi. (Zares pristni Germani. Ileil!)
G. načelnik se kaj rad ponaša s svojo pravicoljubnostjo. Kakšne vrste pa je ta, imamo zgledov več kot dovolj. Dočim smejo rajhsbindlerji počenjati kar se jim zljubi, trpijo zato temveč drugi delavci, ki ne trobijo v načelnikov rog. Tako na primer je skladiščnega delavca Filipiča kaznoval z globo treh kron radi samovoljne odstranitve od dela. Resnica pa je bila ta, da se je Filipič, ki je organiziran, poškodoval pri delu. Ker pa gospoda načelnika ni bilo v pisarni, da bi se mu bil delavec javil in ker le-ta ni mogel čakati na povratek načelnika, je odšel domov. V tem se torej kaže načelnikova pravičnost.
Kar se pa tiče akordnega gospodarstva, se bo še na drugem mestu izpregovorilo.
Delavcem pa, ki še niso člani naše organizacije, priporočamo, da se čimprej organizirajo. Cim trdnejša bo naša organizacija, tem večja bo naša moč.
Rdeča straža.
Borovnica. V tukajšnji kurilnici vladajo neznosne razmere, o katerih smo že pred nekaj časom izpregovorili par besed. Ker se pa dosedaj niso izboljšale, smo primorani, da zopet nekoliko posvetimo v ta kot.
Strojevodni namestnik Slanovic obklada
kurjače, ki vozijo ž njim, s takimi izrazi, da bi se jih sramoval vsak dostojen človek. Kurjače zmerja z rekruti in jim skuša škodovati kjer le more. Za vsako malenkostno stvar, ki mu ni po volji, grozi kurjaču, da ga bo s stroja vrgel. Kakor seje ta »olikan« mož izrazil, je kurjač pri njem pes.
Pred kratkim pa je naletel na pravega. Spravil se je nad kurjača K. Tega je Slanovic toliko šikaniral, da je kurjač takoj ko je prišel domov, šel h kurilniškemu načelniku, da se pritoži radi surovosti Stano-vica. Izjavil je, da s tem človekom ne more več voziti, raje ostane doma. Kurilniški načelnik je ustregel kurjačevi želji, ter Slano-vicu dodelil drugega kurjača, čeravno ga je bilo težko dobiti, ker že vsi predobro poznajo suroveža.
Drug dan pa je Slanovic prosil načelnika, naj mu zopet dodeli kurjača K., ker se je bal, da bi le ta utegnil kaj povedati o njegovem postopanju. Kurjača pa je prosil naj ne pove ničesar, ker bi njemu (Slano-vicu) utegnilo to škodovati.
G. Slanovicu priporočamo, da postopa s kurjači kakor se za ljudi spodobi in ne bo mu treba trepetati radi stvari, ki bi mu gotovo ne bile prijetne. Ce se ne bo kmalu poboljšal, pa bomo še nekoliko bolje posvetili v ta kot.
Pravico!juhi.
Domače vesfi
Socialističnemu ženstvu !
Podpisano društvo vabi Vas, slovenske žene in dekleta, da se pridružite tudi Ve izobraževalnemu stremljenju Vaših soprogov, bratov, znancev in prijateljev socialističnega mišljenja.
Ve žene ste ravno tako potrebne poduka in izobrazbe kakor možje. Potrebna Vam je izobiazba zato, da Vas vsposobi sodelovati z možem ne samo v dnevnem boju za ohranitev golega, bednega življenja v sedanjosti, marveč tudi v boju za pridobitev boljše, srečnejše, človeka vredne bodočnosti.
Ve žene ste dolžne sebi, svojim otrokom in celemu človeštvu, povspeti se z možem na enako višino duševnega napredka, sicer se zavstavi naš pohod k onim vzvišenim ciljem socializma, ki so skupni obema, tako moškemu kakor ženskemu svetu.
Ve žene ste zato tudi dolžne poiskati si pravo pot in primerna sredstva v dosego gorenjenega namena.
Podpisano društvo Vam hoče predlagati eno sredstvo in Vas zato tem potom vabi v svoje društvene prostore (Via Madonnina št. 15, III. nadstropje Delavski dom), kjer dobite natančnejša pojasnila.
Za društvo »Ljudski oder«:
Fran Skobi, m. p. Dr. .los. Ferfolja, m. p. t. č. tajnik.	t.	č.	predsednik.
Terorizem v tržaški kurilnici južne železnice. Na južni železnici je uslužben kot strojni mojster vsem nepriljubljeni gospod Bure, ki je pa gojil še posebno sovraštvo do sodruga Frana Mikeca, delavca v kurilnici. Sodr. Mikec si je predrznil pred kratkim v »Železničarju« opozoriti javnost na grde razvade nekaterih gospodov in ga je baje gospod Bunc ovadil direkciji, češ, glejte ga, kaj piše v svet Kar je g. Bunc povedal, se je vzelo na zapisnik, čeravno je g. Bunc lagal kar na akord. Sodrug Mikec je bil na to poklican na »raport« in je tam izpodbil točko za točko vse Buncove laži. Toda uradnik ni hotel vzeti izpovedb Mikeca na zapisnik. Pač se je pa zgodilo, da je bil sodr. Mikec še isti dan odpuščen iz službe. Slučaj je zelo kričeč in zna vstvariti podlago za druge take slučaje, ki se lahko razvijejo v delavstvu zelo škodljivo navado. Tukaj mora naša organizacija nastopiti zelo strogo, prvič zato, da se prepreči krivica, ki se godi zoper sodruga Mikeca, drugič pa zato, da prepreči vgnezditev takih navad. Ampak še za nekaj drugega mora organizacija nastopiti. Nastopiti mora, da nauči svoje člane čutiti in misliti socialistično tudi na delu. Ni in ne
■ more biti dovolj, da je kdo vpisan v naše organizacije. Še manj se sme dovoliti, da bi se v naše organizacije vzgnezdili ljudje, ki bi si pridobili radi z učlanjenostjo pri naših organizacijah nekako imuni'eto, da bi smeli uganjati svoje protidelavske in protičloveške akte. Upamo, da nismo pisali zastonj. Sodr. Mikec je bil razžaljen in oškodovan. Treba mu je pridobiti zadoščenje in resno je treba nastopiti proti krivcem take falotarije.
Občinske volitve na Dunaju. Pri občinskih volitvah iz 4. volilnega razreda so socialni demokratje v glavnih volitvah 23. m. m. obdržali šest mandatov, v ožjih volitvah 25. m. m. pa so pridobili še tri mandate. Krščanski socialo L so imeli prej 14 mandatov, socialni demokratje 7. V glavnih volitvah so sedaj obdržali krščanski socialci le še štiri mandate. Da so le-ti dobili v ožjih volitvah še 7 mandatov, imajo zahvaliti omahljivosti nemških nacionalcev, ki so v zadnjem trenotku izdali geslo: »Proti socialni demokraciji in židovstvu«. Nemški nacionalci so v ožjih volitvah dobili en mandat in sicer v prvem okraju, kjer sta bila krščanski socialec Bielohlavek in nemški nacionalec Moissl. Bielohlavek je torej propadel. Da so krščanski socialci pri teh volitvah izgubili le tri mandate, imajo poleg omahljivosti nemških nacijonalcev zahvaliti tudi ogromnim volilnim sleparijam, ki jim na vsem svetu ni para. V tem so krščanski socialci zares veliki.
Izvoljeni so sledeči socialni demokratje : V II. okraju: Jurij Emmerling;
	v.	»	Fran Domes ;
»	X.	»	Jakob Reumann ;
*>	XI.	»	Florijan Hedorfer
»	XIV.	»	Ferdinand Skaret:
»	XV.		Avgust Forstner;
	XVI.	»	Fran Schuhmeier ;
	XX.	»	Leopold Winarsky
*	XXI.		Anton Schlinger.
Sijajna zmaga socialne demokracije-Sodrug Florian Groger izvoljen. Koroško delavstvo beljaškega volilnega okraja je 24. aprila z glasovnicami temeljito odgovorilo na ostuden volilni boj vsenemške stranke in njih kandidata profesorja Angercrja proti socialno demokratičnemu kandidatu. Pri nadomestni volitvi je bil namreč izvoljen so-cialnodemokratični kandidat sodrug Florjan Groger s 3520 glasovi za državnega poslanca, njegov vsenemški kandidat profesor Angerer je dobil 2704 glasove in krščansko socialni kandidat Herler 436 glasov. Sodrug Florjan Groger je torej izvoljen s 380 glasovi absolutne večine. Od lanskih junijskih volitev so napredovali socialni demokratje za 593 glasov, vsenemci kljub vsej nečedni agitacji za borih 73 in krščanski socialci za 147 glasov.
INOZEMSTVO.
Stavkujoče delavce so postreljali. V
zgornji dolini sibirske reke. Lene so mnogoštevilni zlati rudniki, izmed katerih so najbogatejši last ruskega carja. Delavstvo v teh rudnikih je bilo izkoriščano do skrajnosti. Slednjič jo bilo suženjske udanosti konec in delavci so stopili v stavko. Ruske oblasti niso niti z mezincem gonile, da bi vplivale na poravnavo med stavkujočimi in podjetniki, pač pa so podnetile razburjenost rudarjev s tem, da so da dale aretirati voditelje stavke. Delavci so se zbrali pred jetnišnico in so demonstrirali povsem mirno proti zaporu svojih tovarišev. Nenadno je pričelo-vojaštvo streljati, ne da bi dalo preje kakršnokoli svarilo. Učinek je bil strašen. Streli so ubili 270 delavcev, 2,r)0 pa so jih ranili. Med. mrtvimi je tudi 5 žen. Vojaki so porabili vse strelivo. Ruska vlada prikriva nezaslišano grozodejstvo svojih lakajev.
Železničarska stavka v Ameriki. Tz Nju-jorka poročajo : Mr. Stone, predsednik zveze strojevodij, naznanja na odgovor železniških direkcij, da se prične v pondeljek zjutraj na vseh železnicah zapadno od Chicaga in severno od reke Potamac stavka strojevodij. Pri stavki bo prizadetih 34.000 delavcev,
izmed katerih je 32.000 organiziranih. Dotične železnice oskrbujejo 53"/0 prometa dežele. Zvezni poravnalni urad je ponudil svoje posredovanje in Mr. Stone hoče ponudbo predložiti delavcem.
Ameriški strojevodje. Na železnici Grand Trunk so strojevodje sklenili z družbo za tri leta veljavno pogodbo, ki jim jamči 12 do 15 odstotkov mezdnega zboljšanja.
Izpred sodišča.
Zvišanje rente vkljub neugodnemu zdravniškemu mnenju. Ogibni čuvaj Štefan Višic iz Perkoviča v Dalmaciji je ponesrečil 25. avgusta 1909 ker se je izpotaknil na tračnicah, si zlomil kost v členu in dobil kilo. Od tega časa ni več mogel opravljati službe kakor poprej in je bil eno leto potem vpo-kojen. Stanovskozadružna zavarovalnica zoper nezgode mu je po končanem zdravljenju izplačevala le 20 odstotno rento, ker je cenila zgubo delovne zmožnosti le na tretjino. Zoper to je Višie po dr. Leopoldu Katz-u vložil tožbo na razsodišče, ter trdil, da je vsled nezgode močno oviran in da trpi na vidu in sluhu.
K razpravi razsodišča, ki se je vršila 12. aprila t. 1. je Višie nastopil dolgo pot iz Dalmacije na Dunaj, da se predstavi določenim zdravnikom v svrho preiskave. Izvedenca profesor Pollak kot Specialist za ušesne bolezni in docent Hanke kot Specialist za očesne bolezni sta izjavila, da so izpovedbe tožitelja pretirane ter nista priznala zveze očesne in ušesne bolezni z nezgodo. Izvedenec dr. pl. Jagič je izjavil, da je nezgodna j zavarovalnica zadostno visoko ocenila iz- j gubo delovne sposobnosti z eno tretjino.
Napram temu je povdarjal tožiteljev zastopnik, da je renta mnogo prenizka, ker je Višič vsled nezgode za težka dela nesposoben, lažjega dela pa z ozirom na svojo predizobrazbo in vsled pomanjkanja prilike ne more dobiti. Tem gospodarskim razlogom se je pridružil tudi sodni dvor s tem, da je obsodil zavod v naknadno izplačilo 184 kron tožitelju, nadalje v izplačevanje 30 odstotne rente v znesku mesečnih K 27.(51 počenši od 1. maja t. 1. ter v povrnitev tožiteljevih stroškov v znesku K 99'34.
Gospodarski pregled.
Koncentracija kapitala. Razvoj kapitalističnega razreda gre danes v tej smeri, da se posamična podjetja vedno bolj združujejo v skupno podjetje, o čemer nam jasno govore akcijske družbe, karteli in trusti. Tako so že dalj časa pogajanja zastran strnitve manjših tovaren za vžigalice v akcijsko družbo. Pogajanja so sedaj dospela na mrtvo točko, ker zahtevajo lastniki posamičnih tovaren višjo vsoto za svoja podjetja, kakor sta jih voljna dati kreditni zavod in nižje-avstrijska eskomptna družba. Obadva denarna zavoda sta poslala zastopnika, ki se bo pogajal s tovarnarji zaradi zmanjšanja kupnine. Kadar se to posreči, bomo za eno akcijsko družbo bogatejši. In enega lepega dne bo nova akcijska družba za izdelovanje vžigalic, čisto mirno sklenila podražitev vžigalic. Potem se pa bodo presenečeni čudili vsi tisti, ki so slepi za naraščajočo moč kapitalizma in stoje izven vrst zavedne proletarske armade, oznanjujoče in bojujoče organiziran boj proti organiziranemu kapitalu.
TEHNIČNI PREGLED
Razvoj brezžičnega brzojava. V Londonu bo 4. junija zborovala druga internacionalna konferenca za brezžični brzojav. Prva konferenca je bila pred šestimi leti v Berlinu; na njej so se zedinile vse kulturne države v mnogih vprašanjih, tičočih se brezžičnega brzojava.
Dvajset let je poteklo, odkar je nadin-ženir pri angleškem brzojavnem uradu Wil-liam Preece napravil prve uspešne poizkuse. Ladje in bližnje otoke ob angleški obali je brez kabla brzojavno zvezal s suho zemljo.
Ako je na suhem raztegnil žico, skozi katero je zvodil močan izmenični tok, tedaj se je v žici, ki je bila na ladji ali pa na enem izmed bližnjih otokov, s telefonom natančno čutil indukcijski tok, ki se je pojavil v teh žicah. Pri velikih razdaljah se poiskus ni obnesel. Čez pet let je prišel k Preecu mladi italijanski inženir Guglielmo Marconi, ki je našel pri Angležu krepko pomoč.
Marconi je napravil prve skromne poizkuse v 1. 1894 in 1895 na podlagi znanstvenih del profesorja Hertza iz Bonna. Od tega časa se je brezžični brzojav vedno izpopolnjeval; aparati so postajali zanesljivejši, njih delovanje se je jačilo, razdalje med postajami so se večale. Ako je treba v slučaju nezgode iz morja na obalo ali nasprotno odpošiljati poročila, se je brezžični brzojav obnesel izborno, tudi v gosti megli in hudih viharjih. Brezžični brzojav je nenadomestljiv pri oddaji poročil med postajami, ki venomer menjavajo svojo lego. Torej pri ladjah na morju, pri letalnih strojih in zrakoplovih, v vojski, pri železnicah. Akoprav se širi omrežje navadnega brzojava po vsem svetu in vežejo kabli svetovne dele, vzlic temu ima brezžični brzojav neomejeno polje za razvijanje. Mednarodni biro svetovne brzojavne zveze v Bernu poroča o postajah brezžičnega brzojava na vsem svetu sledeče: 1. 1909 je bilo 508 postaj, 1. 1910. že 755 in 1. 1911. je naraslo število postaj na 1100. V dveh letih se je število postaj podvojilo.
Marconi je spretno uporabljal metode raznih znanstvenikov, katere so ti preizkušali v svojih laboratorijih. Pri svojih prvih poizkusih je rabil Hertzov oscilator in Bran-lyjevo koherer (prejemniki, ki obstoja iz majhne steklene cevi, v kateri je 96 delov trdega nikla, 3 deli srebra in 1 del živega srebra. Skozi to cev ne more noben električni tok; kakor hitro jo obžare električni žarki, prevaja tok. Ako se opilki močno stresejo, je cev zopet v starem položaju. S tem da je upeljal Marconi prejemnik v krožni tok, ki je bil preračurijen na dolžino električnih valov, je dajal brezžična znamenja na daljavo 1.6 km. Leta 1895. je izdatno izboljšal oddajalno postajo. En konec osci- j latorjev je zvezal z zemljo, drugi konec je pritrdil na dolgo zračno žico. Čim višja je bila zračna žica, tem dalje se je videlo znamenje. L. 1867. so dajali znamenja na dolžino 15 km. Marconi je pozneje na mesto ene zračne žice, ki je bila pritrjena na kak visok dimnik ali drog in je bila navpično napeta v zrak uporabljal takozvano kapa-citetno ploskev, ki je sestavljena iz večjega števila žic.
Leta 1898. je Marconi zopet izdatno izpopolnil aparate brezžičnega brzojava. V naslednjem letu, ob priliki angleških pomorskih manevrov, so dajali znamenja na daljavo 200 km. Zračne žice so bile dolge 45 m. L. 1899. so prvikrat brezžično brzojavili z Angleškega na Francosko. Vprašanje, kako bi se dajala znamenja na vedno večje razdalje, je stalo v ospredju in je obenem opozorilo iznajditelja, da natančneje preišče prevodljivost zemlje. Pokazalo se je namreč, da je kakovost površine, suha zemlja ali voda, velike važnosti.
Marconijeve zasluge za razvoj brezžičnega brzojava so brezdvomno velike, in vsakdo jih mora brez zavisti priznati. Vendar sta se še dva druga moža močno trudila, da je brezžični brzojav danes na tako visoki stopnji. To sta profesor Braun iz Strassburga in profesor Slaby iz Charlottenburga.
Ustroj brezžičnega brzojavljenjaje sledeč: na odpošiljalni postaji se nahaja antenna (zračna žiea ali pa lijaku podobna žična skupina). Na sprejemni postaji je ravno taka priprava. Znamenja se posredujejo na ta način, da se oddajajo elektr. valovi kot krajši ali daljši sunki, ki se na sprejemni postaji slišijo v telefonu kot krajši ali daljši šum. Pri navadnem brzojavnem aparatu se sestavljajo brzojavljene besede iz pik in črt, ki jih začrta aparat na papirju. Pri brezžičnem brzojavil sestavljajo besede iz daljšega ali krajšega šuma, ki se sliši na telefonu.
Brezžični brzojav je razširjen po posameznih deželah takole: Severna Amerika ima 243 postaj, Angleška 93, Nemčija 83, Francoska 40 in Kanada 51. Na trgovskih ladjah je vsega skupaj 869 postaj, od katerih odpade na Angleško 305, Severno Ameriko 205, Nemčijo 143, Italijo 51, Nizozemsko 35 in Francosko 31 postaj na ladjinih krovih. Vse velike bojne ladje imajo na krovu postaje za brezžični brzojav. Zelo živahen je brezžični brzojavni promet med Nemčijo in njenimi velikimi oceanskimi parniki, kadar plovejo po širokem morju. Leta 1910. se je oddalo ladjinim postajam 5192 brzojavk, la-djine postaje so oddale 6546 brzojavk, skupaj torej 11.738 brzojavk z 281.000 besedami. Za javni promet ima Nemčija 9 postaj ob obali. Velikansko postajo za brezžični brzojav je imela Nemčija v Nauenu, ki je brzojavljala na da daljavo 5 tisoč kilometrov. Pri tej postaji se je pred kratkim podrl stolp.
RAZNE STVARI.
Na poti k internacionalizmu. Da vkljub šovinističnemu hujskanju tudi meščanski svet bolj in bolj vleče k mednarodnemu združevanju, izhaja iz poročila v Bruslju vršeče se seje centralne komisije mednarodnih zvez. Po tem poročilu je 112 takih zvez (delavske organizacije tu seveda niso vštete), ki imajo permanenten urad. Nad eno tretjino teh zvez ima svoje sedeže v Bruslju, izza zadnjega leta 1910. v tem mestu se vršečega kongresa je centralni komite mnogim zvezam dal v poslopjih, ki jih je odkazala belgijska vlada, urade na razpolago; nadalje je ta komite ustanovil mednaroden muzej, ki obsega danes v 16 dvoranah 3000 predmetov, 75.000 zvezkov broječo skupno mednarodno knjižnico, mednaroden bibliografični reper-torij z 11 milioni po predmetih in avtorjih klasificiranih notic in naposled mednaroden arhiv dokumentov z 10.000 mapami in 30.000 številkami. Med drugimi spisi izdaja komite mesečno izhajajočo »Revue des internatio-nalen Lebens« in kodeks sklepov mednarodnih kongresov.
Stanovanja miljonarjev. Iz Novega Jorka poročajo o hiši, kjer se oddajajo stanovanja le miljonarjem. Stanarina znaša 1,200.000 mark. V hiši je prostor za osem strank. Vsaka soba stane na leto 4080 mark. Hiša stoji nasproti centralnemu parku in je bila dokončana šele pred kratkim, a vsa stanovanja so že oddana. Najvišjo stanarino bo plačeval senator Root, namreč 100.000 leto na leto. Stano\ anja so urejena tako, da obsegajo eno nadstropje ali dve nadstropji. Stanovanja, ki se raztezajo čez dve nadstropji imajo v vseh delih stopnjice. Sobe so bogato okrašene z marmorjem in iz lesa izrezanimi okraski. Vsako stanovanje ima posebno pralnico in električne aparate za sušenje perila. Led napravljajo tudi v hiši. Pri stanovanju je všteta tudi že odškodnina za snaženje oken in sob. Sobe snažijo z električnimi se-salkami za prah.
Iz organizacije.
Naš društven znak.
1892 do 1912.
Dvajsetletnico je naša organizacija praznovala brez posebnih prazniških pri-redeb. Vkljub temu pa se vsi veselimo našega napredka in smo ponosni na zgradbo, ki se je razvila iz majhnega početka v trdno in mogočno organizacijo. Spomin na. ta dan pa vendar moramo nuditi našim članom nov društven znak, ki naj sporni-i nja naše sobojevnike na dvajsetletno plodo-nosno delovanje naše organizacije.
Ta društven znak bo časten znak, po katerem se bodo spoznavali vsi naši sobojevniki, katerih življenska naloga in cilj je boj za izvojevanje boljšega, pravičnega družabnega reda.
Znak je po svoji obliki in pomenu vre-' den naših ciljev. — S ponosom ga bo nosi
vsak železničar h<.t častni znak in s tem dokumentiral, d i 'pripada stari, dvajsetletni bojni ot (janizaciji kot sodrug in da v njenem smislu šivi in deluje.
Na rdečem polju znaka blešči napis: <Auf freier Bahn der neuen Zeit entgegen» in letnica 1892, ki je okrašen s krilatim kolesom. Ta znak se sme oddajati edino le našim članom. Dobiva se ga za sedaj z nemškim, češkim ali poljskim napisom. Naročiti ga je pri upravništvu <Kisenbah-nerja.»
Glede slovenskih znakov vabimo vse krajevne skupine, vplačevalnice in člane, da ga naročijo pri tajništvu železničarske organizacije v Trstu, ulica Madonnina 15. Če pride zadostno število naročil, bomo dali znake izgotoviti tudi v slovenskem jeziku.
*
Članom skupine Trst II.
Naznanja se tem potom onim članom, ki niso bili navzoči pri zadnjem zborovanju skupine dne 4. m. m. sledeči sklep skupine: > Dne 1. maja se zberejo vsi službe prosti člani ob S. uri zjutraj pri gostilni »Stadt Klagenfurt« v Via Promontorio od koder odkorakajo sk upno v Via Boccaccio. Tam jih pričakujejo sodrug i južne železnice z godbo na čelu, ter se potem združeni podajo na slavnostni prostor«.
Sodrugi ! Spominjajte se pred leti se vršečega praznovanja 1. maja in udeležile se letošnjega polnoštevilno.
Vodstvo skupine Trst II.
'Jršili so se sledeči shodi
in zborovanja.
Jesenice. Dne 15. m. m. se je na Jesenicah vršil javen železničarski shod z dnevnim redom: »Zahteve železničarjev in parlament«. Poročal je sodr. Somitsch iz Dunaja.
Govornik je orisal položaj in zahteve železničarjev v letih 1905, 1907 in 1908, ter zadnje gibanje in njega uspeh.
Državnoželezniška uprava je jako počasna v izpolnjevanju koncesij, ki jih je dala 1. 1908. Vrhutega pa draginja neprestano narašča, dočim so železničarske plače ostale vedno enake, ali pa so se celo poslabšale. Ker je pa državnoželezniška uprava vedno zavlačevala izpolnitev svojih obljub, je prišlo do gibanja jeseni lanskega leta.
Nato je govornik jasno orisal razvoj in uspeh zadnjega gibanja, ter ožigosal postopanje naeionalcev in krščanskih socialcev. Za izdelanje delovnega reda je uprava rabila štiri leta. Sedaj pa, ko ga je predložila centralnemu delavskemu odboru, da ga takoj pregleda in sprejme. Delavski zastopniki pa niso bili zato in so zahtevali čas za temeljito proučevanje, ker so sumili, da hoče uprava v delovni red vriniti marsikatere neugodnosti za delavstvo. Končno je uprava morala dati potreben čas za proučevanje delovnega reda.
Glede delavskega mezdnega napredovanja je bilo prvotno sklenjeno triletno napredovanje po 20 vinarjev. Ravnateljstvo pa je v svojem ukazu določilo triletna napredovanja po 10 vinarjev. Naša centrala je proti temu takoj vložila protest pri železniškem ministrstvu.
Sodr. Pintar in Sauseng sta nato prevedla izvajanja sodruga Somitscha v slovenščino, nakar se je oglasilo za besedo več sodrugov.
Po zaključni besedi sodruga Somitscha je predsednik zaključil shod.
*
* *
Trst. Dne 16. m. m. se je vršil v dvorani Mally, ulica Carducci 20 dobro obiskan javen železničarski shod. Dvorana je bila nabito polna. K dnevnemu redu:	Železničarske
zahteve in parlament« sta poročala sodruga Adolf Muller iz Dunaja in Kopač.
Sodr. Muller je raztolmačil položaj železničarjev ter pojasnil zakaj se je o železničarskih zahtevah razpravljalo v parlamentu in koliko truda je stalo, da je parlament
dovolil vsaj 38 milijonov kron za železničarje.
V nadaljnih svojih izvajanjih je poročal kaj se je dosedaj izvedlo, kar je bore malo. Povdarjal je zlasti, da so železničarji dobili ravno toliko, kolikor imajo moči v svoji organizaciji. Čo hočejo kaj več doseči, se morajo bolje or,..mizirati.
Sodrug Kopač je ožigoval služben ukaz tržaškega državnoželezniškega ravnateljstva, tičoč se regulacije delavskih mezd. (Ukaz smo priobčili v zadnji številki našega lista. Ur.) Ta služben ukaz, ki po-menja poslabšanje za delavstvo, je tako nazadnjaški, da v celi Avstriji nima para. To je regulacija nazaj. Namesto, da bi se delavstvu kaj dalo, pa se mu vzame še to, kar je dosedaj že imelo.
Najsramotnejša točka tega ukaza je mezdno napredovanje. Dosedaj je bilo mezdno napredovanje določeno za profesijoniste vsaki dve leti 20 vinarjev. Po tem službenem ukazu pa napredujejo stalni in nestalni delavci vsake tri leta za 10 vinarjev, profesijonisti pa vsake tri leta za 20 vinarjev. Pri raznih dokladah kakor tudi izrednem zvišanju mezd »posebno zmožnim« profesijonistom pa so protekciji odprta vrata na stežaj.
»Manj zmožne delovne moči se mora odbiti, slabo opravljanje službe in nezadovoljivo vedenje more v bodoče dotičnega izključiti iz normalnega napredovanja«. To je dobesedno navedeno v točki mezdnega napredovanja omenjenega ukaza. Ali razumete kaj to pomeni ? Kar se pa tiče starejih delavcev, so vsled te regulacije močno prikrajšani, ker se vzame za podlago regulacije triletno napredovanje po 10 vinarjev, namesto triletnega napredovanja po 20 vinarjev.
S to »regulacijo« delavskih mezd hoče tržaško ravnateljstvo prihraniti gotove svote na škodo delavstva. To pa zato, da bi mi-nisterstvo moglo reči: glejte kako so go-I spodje v tržaškem ravnateljstvu pridni, kako [ znajo varčevati. Izključeno pa ni, da se hoče j delavstvu namenjen denar porabiti v druge | svrhe.
Da se kaj takega prepreči, je potrebno, da so vsi železničarji trdno združeni v eni enotni organizaciji. Oim številnejše bodo organizirani, tem večjo moč in vpliv si bodo pridobili.
Oba govornika sta za svoja izvajanja žel;., burno odobravanje.
Končno je predsednik sodr. Skobi ! poživljal železničarje, da se skrbno pripravijo na praznovanje našega delavskega praznika, prvega maja ter naznanil, da državni železničarji 1. maja ob 8. uri zjutraj skupno odkorakajo iz svojega zbirališča pri gostilni »Stadt Klagenfurt« v ulico Boccaccio, kjer jih pričakujejo južni železničarji. Od tam je skupen odhod na slavnostni prostor.
Nato je zaključil lepo uspeli shod.
Praznovanie p® umi i irsii.
VSPORED:
Ob 7. zjutraj: — Budilnica, ki jo priredi po mestu godba socialistične mladine (Zbira-rališče sodrugov ob pol 7 v novem Delavskem domu, ulica Madonnina 15).
Ob 10. dopoldne
PT' jciven majniški shod
na Wi!dijevem zemljišču (Fondo Wildi). Poroča sodr. Etbin Kristan iz Ljubljane. Po shodu sprevod po mestu.
Ob 2. pop. — Zbirališče sodrugov v Delavskem domu.
Ob 3. pop. — Sprevod z godbo na čelu na Wildijevo zemljišče (Fondo Wildi), kjer se vrši
Velika pomladanska veselica.
Glasbeni in pevski koncert, pri katerem sodeluje godba in vsi pevski zbori.
Športne zabave.
Velika loterija — 10.000 dobitkov. Vsak listek, ki stane 10 vin., dobi svoj dobitek. Veliko vrednostnih dobitkov.
Točna postrežba. — Restavracija.
Vstopnina 20 vin. brezizjemno.
V slučaju slabega vremena se vrši veselica v nedeljo, dne 5. maja.
Veselični odbor.
Častna izjava.
Podpisani Rafael titamač, sprevodnik južne železnice v Ljubljani, sem povodom nekega govora razžalil gospoda vlakovnega revizorja Roberta Scherbauma in me je omenjeni gospod klical na odgovor. Ker sem se prepričal, da so očitanja, ki sem jih izrekel, neresnična in brez vsake podlage, se čutim dolžan, da s tem gospoda Roberta Scherbautna javno prosim odpuščanja in se mu udano zahvaljujem, da je opustil sodnijsko postopanje proti meni.
Rafael Stamač,
sprevodnik južne železnice v Ljubljani.
Izjava.
Podpisani obžalujem in preklicujem žaljive in neresnične vesti, ki sem jih govoril o jeseniških soc. demokratih oziroma kovinarski organizaciji. Izjavljam, da so od mene govorjene vesti neresnične in se zahvaljujem sodrugom, da so odstopili od tožbe.
Jesenice Fužine, dne 14. aprila 1912.
Anton Brodar,
tov. delavec.
Usebina št. $. z dne is. aprila 1912.
Članki: Pogled na razvoj naše organizacije" Naše pravovarstveno in podporno delovanje tekom dvajsetih let. Pogled na mednarodno železničarsko gibanje. Razprava službene pragmatike v odseku za državne nastavljence. Iz okrožnic uradnih listov (Konec). Razvoj avstrijskih železnic v letu 1910.
Dopisi: Pieteta društva kurjačev v Gorici. Gorica. Pragersko. Trst, drž. želez.
Domače vesti: Kako se podjetniki organizirajo ? Dunajske občinske volitve. Bančni kapital in industrija.
Iz organizacije: Naš društven znak. Članom skupine Trst II.
Delavske zadruge: Mesečni izkaz.
Poročilo o shodih: Trst. i->t. Peter n/Kr. Postojna, Rakek. Borovnica. Ptuj. Pragersko. Spodnja Šiška, Logatfc. Zidan most. Vižinada.
^Železničarji !
Zahtevajte v vseh gost i 1 n a 11, k a v a r n ah in b r i v n i c a 11 s t r a n kine liste kakor: 3ele^ničar in Zarja.
Kavarna UNIONE-Trst
Ulica Oaserina in ulica Torre Binnca —= Napitnina je odpravljena. =— Velika zbirka političnih in leposlovnih revij —   in časnikov v vseh jezikih. —
DDaoooaooooaoDooo
Izdajatelj in odgovorni urednik Josip Kopač. Tiska Dragotin Priora v Kopru.
aOOODQQQQQQQQQQQD