tribuna
1.   Knj. Fakultete za sociolugiPr politične vede ln novinarstvo, Titova I "2
2.   Knj. Višje šole za socialne delavce, Šaranovičeva 5
3.   Knj. Inštituta za sociologijo in filozofijo, Tig osvoboditvc 1
4.   Knj. Oddelka za filozofijo FF, Aškarčeva 12
5.   Knj. Oddelka za sociologijo FF, Aškerčcva 12
6.   Knj. Oddelka za pedagogiko FF, Aškerčeva 12
7.   Knj. Oddelka za psihologijo FF, Aškerčcva 12
8.   Knj. Oddelka za zgodovino FF, Aškerčeva 12
9.   Knj. Oddelka za umetnostno zgodovino FF, Aškerčeva 12
10.   Knj. Oddelka za arheologijo FF, Aškerčeva 12
11.   Knj. Oddclka za etnologijo FF, Aškerčeva 12
12.  Knj. Oddelka za geografijo FF, Aškcrčeva 12
13.  Knj. Oddelka za slovcnske jezike in književnost FF, Aškcrčeva 12
14.   Knj. Oddelka za romanske jezike in knjižcvnost FF, Aškcrčcva 12
15.   Knj. Oddel ka za grški in latinski jezik s književnostjo FF, Aškerčeva 12
16.   Knj. Oddelka za germanske jezike in književnosti FF, Aškerčeva 12
17.   Knj. Oddclka za svctovno književnost in literarno teorijo FF, Aškerčeva 12
18.  Knj. Oddclka za primerjalno jezikoslovjc in oricntalistiko FF, Aškcrčcva 12
19.   Knj. Oddelka za muzikologijo FF, Aškerčeva 12
20.   Knj. Glasbeno narodopisnega instituta, Wolfova 8
21.  Knj. Akademije za glasbo, Gosposka 8
22.   Knj. Akademije za gledališče, film, radio in televizijo, Nazorjeva 3
23.   Knj. Slovenskega etnografskega muzcja, Prcšernova 20
24.   Knj. Instituta za ekonomska raziskovanja, Gorupova 7
25.  Centralna ekonomska knjižnica, Cregorčičeva 27
26.   Knjižnica Pravne fakultete, Trg osvoboditve 11
27.   Knj. Inštituta za kiiminologijo, Trg osvoboditve 11
28.   Knjižnica za javno upravo in delovna razmerja, Trg osvoboditve 11
29.  Centralna medidnska knjižnica, Vrazov trg 4
30.   Knj. Višje šole za zdravstvene delavce, Poljanska 26 a
31.   Knj. Visoke šole za telesno kulturo, Gortanova
32.  Semeniška knjižnica, Dolničarjeva 4
33.   Knj. Teološke fakultete, Poljanska 4
34.  Nadškofijska knjižnica, Ciril Metodov trg 4
35.   Frančiškanska knjižnica, Prešcrnov trg 4
36.   Biblioteka SAZU, Novi trg 3
37.   Slovanska knjižnica, Gosposka 15
38.   Knj. Modernc galerije, Tomšičcva 14
39.  Knj. Pedagoške akademije,   Stari trg 34
40.  Knj. Narodne galerije, Prežihova 1
41.   Knj. Narodnega muzeja, Prešernova 20
42.  Knj. Mestnega arhiva, Kresija
43.   Knj. Aihiva Slovcnijc, Levstikov trg 3
44.   Knj. Instituta za narodnostna vprašanja, Cankarjeva 5
45.   Knj. Instituta za zgodovino delavskega gibanja, Txg osvoboditve 1
46.  Mestna ljudska knjižnica, Gosposka 1
47.   Delavska knjižnica, Prešernova 30
48.   Knj. Slovenskega šolskega muzeja, Poljanska 28
49.  Knj. Akademije za likovno umetnost, Erjavčeva 23
50.  Knj. Oddelka za arhitekturo, Cojzova 5
51.   Knj. Gcodctsko komunalnega odseka, Aškarčeva 18
52.   Knj. Promctnega odseka FAGG, Aškerčeva 9
53.  Knj. Gradbenega oddelka FAGG, Jamova 2
54.  Knj. Uibanističncga instituta SRS, Titova 98
55.  Knj. Geološkega odseka FNT, Aškerčeva 20
56.   Knj. Tehniškega muzeja Slovenije, Parmova 33
57.  Ccntralna tchniška knjižnica, Tornšičeva 7
58.   Knj. Instituta za gozdno in lesno gospodarstvo, Večna pot 30
59.  Knj. Kmetijskega inštituta Slovcnije, Hacqetova 2
60.  Knj. Fakultete za elektrotehniko, Tržaška 25
61.  Knj. Elektroinštituta Milan Vidmar, Hajdrihova 19
62.  Knj. Inštututa Jožef Štefan, Jamova 39
63.  Knj. Fakultete za strojništvo, Aškerčeva 16
64.  Knj. Inštituta za mctalnc konstrukcijc, Mencingerjeva 7
65.  Knj. Oddelka za kemijo, Snežniška 5
66.  Knj. Oddelka za tekstilno tehnologijo, Snežniška 5
67.   Knjižnica za montanistiko, Aškerčeva 20
68.  Knj. Hidrotehniškega odseka, Hajdrihova 28
69.  Knj. Konstrukcijskega odseka, Hajdrihova 28
70.  Knj. Mehaničncga instituta, Lcpi pot 11
71.  Rnj. Katedie za mehaniko FNT, Lepi pot 11
72.  Knj. Katedie za meteorologijo FNT, Aškcrčcva 12
73.  Biblioteka kemijskega instituta Boris Kidrič, Hajdrihova 19
74.  Centralna knjižnica Biotehnične fakultete, Krekov trg 1
75.  Centralna biološka knjižnica, Aškerčeva 12
76.  Knj. Astronomskogeofizičnega observatorija, Pot na Golovec 25
77.   Matematična knjižnica, Jadranska 19
78.  Narodnain univerzitetna knjižnica, Turjaška 1 Op. av.
Bolj ali manj nabite knjižnice imajo tudi nekatere, večinoma večje delovne organizacije, skupščine, itd . . . , kjer pa je vstop in izposoja nujna posledica štipendije, VlP-a, ali pa prošnje.
komiteji, b. pirih
SEZNAM 
KNJIŽNIC
V  LJUBLJANI
KULTURA
   Kultura je tisto posvetno področje duha, ki stoji na meji človeka      in Človeka. Z eno nogo stoji še v sferi materialne produkcije, z        drugo sega onstran, na ozemlje človeške mogočnosti, človečnosti, enkratnosti, humanosti in večnosti, v katerih si človek lahko reče: tu smo, do sem sem pa jaz stopil.
Razvojno gledano deli kultura usodo zg odovine: mestoma zamre, utihne, barbarske horde jo glasno pregazijo, zanikajo in zatrejo, a ona vseeno ždi nekje globoko in ko se znova rodi, to ni kača na prsih, temveč žaba spremenjena v princesko, in uzorpatorji so prisiljeni vzklikniti: ,,Tu je in hočemo je še več, še boljšo, večjo in še bolj našo."                                                               /
V SRS ima kultura samosvoje mesto. To ni mesto blišča in razkošja, uvoženih orhidej in giomkih hvalnic, ne, kultura stoji tiho ja odrom na katerem gospodari gospodarstvo in druge emancije naših prvobitnih potreb. A kultura ve, da pride njen čas, čas, ko se je zavemo, se ovemo, jo pokličemo na plan in vzkliknemo tukaj je, naša je! V takem trenutku kultura vzplamti in se ne ozira več na očitke neuporabnosti, saj jih, samostna, zviška razkrije kot nekulturo. Toda zgodovina valovi. Kultura preneha biti mesto potrjevanja ter postane kraj in leglo zatajevanja in balast, nič več perpetuum mobile.
A vendar se jasnega dne ali temne turobne noči kultura znova
"  podmuklo dvigne, razpre peroti in se da čutiti v svoji potrebnosti.   Tekrje^potešeno in duh si zavestno želi zadostrtye._ ._             
—- CeTTFSodiš v Hegkrvo zgadovino, nimaš minutemana
^i[YL i itpticjobjvanja -dušika iz^zrakaT nisi NrTeataTld je OSta\ 46i 
Tadej Labernik
Ljubljansko poletje
V tistem soparnem dnevu junija, ko je okoli avtobusnih pustaj vse polno in vroče in prepoteno, sva si rekla adijo in soparen zrak nama ni pustil, da bi dalje razpravljala.
Poznal sem tvoj obraz
in začudene oči,
ko sem odgrnil oranžno zaveso
na oknu tvoje sobe
in pogledal proti gradu,
kjer sva si nek zimski dan leta 1974
začela pripuvcdovati kako je bilo,
ko še ni bilo.
Zvečer sem obsedel Pod lipo ob pivu
in s kolegi smo se smejali starim zgodbam.
Midva pa sva bila drugod
in veliko potije bilo med nama.
2.
Pod platanami se ob klopeh
stiskajo golobi.
Opoldansko sonce prinašti vročino
in vodeno željo padanja listja,
jeseni, dežja.
Vsako sobuto sva gledala opuldne reku,
avetlo in zelenu,
pa brez besed sva prenašala
iiajine spr ehode v hrib^
Res, ni jih bilo veliku
in zdaj bi šel vsak dan,
mogoče proti večeru s tabo na Rožnik,
potem bi naredila krog okoli cerkve
in šla na inalo pivo k Čadu.
Pod platanami se ob klopeh stiskajo golobi, kot da sonce prinaša mraz utru/enim spreml/evalcem vedno etiakih dni.
3.
Pripovedujem o kavi po kosilu
in tvojem zaspanem pogledu,
pa o Poloni in Mateju,
ki že hodita in ju imam rad.
Pili stno kavo in z mamo sva igrala karte
ti pa si se česala
in tvoji lasje so ležali v meni.
Čutil sem okus deudoranta
in mehke sokove
prvih korakov ob bregu,
mrzlem in zapuščenem,
kmalu po novem letu 1975.
¦Avgusta je Dubrovnik tako prazen in zlizani kamni Straduna prenašajo moje stopinje proti morju. Daleč je, daleč sobota in bolečina, prav takrat so mi izruvali zob, ti pa si hotela, da je konec v trenutku mimo.
4.
Danes je tiho med hišami
in ob reki ni nikugar.
Dežuje in sprehajam se
po stenah, vlažnih
in dišečih
po prvem dežju tega poletja.
Mislim na Poljsko, na Gdansk in razdalju, ki me zapušča. Neizgovorjene besede udarjajo sempatja v velikih, toči podobnih kapljah.
In tako sem hodil poleti
po zapuščenih nedeljskih popoldnevih
v tihemmr aku nekega pričakovanja.
'     .                5.
Vzela si s seboj
volj po poletju
in tistem čisto tvojem smeftu,
kije prinašal
nekaj pohotnega in belega.
Prvi trenutek sem izgubil
in gledal v tiho požiranje sonca,
utapljanje in borovce, omatnne ob cesti.
Prenašal sem korake mudre in vlažne
med hiše stare Ljubljane
in zaprte pločnike,
ki so zvečer otopeli v samoti.
Pa poti, ki so se gibale vse hitreje,
blizu Bologne in naprej do Firenc,
pa motel ob cesti in deževna peščena plažaj
na kateri je kipelo vsako poletje sonce
in telesa stisnjena s peskom.
Vzela si s seboj vonj po poletju
in tvoj živjo se je izgubil
nek/e med Titovo itt Trgom revolucije.
Nuja odgovora na ta vprašanja, ki je bila toliko večja zaradi konkretnih potreb borbe, vzporedne tisti, ki jo je vodila ,,tradicionalno" vodstvo PLO-je vnesla v palestinsko gibanje novo dialektiko, dozorelo je novo vodstvo in prisililo k spremembi načinaborbe.
Omenjena diskusija je posebej po oktobrski vojni 1.73 privedla do spremembe razmerij palestinskega gibanja do družbenih okolji, vkaterihje delovalo.
Oktobrsko vojno in z njo ponovno vzniklo zavest arabskih množic, da se lahko zoperstavijo Izraelu, pa so konservativni režimi izkoristili za ustvarjanje vzdušja možnosti za ,,politično rešitev" bližnjevzhodne krize, tako razpoloženje se je polotilo celo najbolj nepopustljivih političnih krogov. S tem pa se je okoristila ameriška strategija, stremeča k razbitju arabske fronte, in sledila so dvostranska pogajanja med Egiptom in Izraelom.
Postavljena pred dilemo, ali prelomiti s svojimi tradicionalnimi zavezniki Sirijo in Egiptom ali pa spremeniti globalno strategijo, t.j. zgraditev demokratične in laične države v vsej Palestini, vključno s ozemljem Izraela, se je palestinsko gibanje odločilo za taktiko čakanja, kar naj bi rešilo enotnost — in s tem obstoj — gibanja. Kljub temu, da so — sicer ob znatnih razlikah — arabske vlade vedno bolj odkrito uporabljale Palestince kot adut v pogajanjih z Američani, pa so bile politične in strateške vezi Palestincevs temi vladami pregloboke, da ne bi, četudi 2 naporom, ob notranjih nestrinjanjih in brez pravega prepiračanja, poskušali ohraniti staro politiko ,,nevmešavanja v notranje zadeve arabskih dežel". Poleg tega se je z oktobrsko vojno spet okrepila arabska finančna buržoazija, za katero je gibanje mislilo, da je likvidirana, pa je nasprotno spet postala, zaradi svojih dohodkov od nafte močan nasprotnik, ki se je znal po vojni povezati z arabskimi nacionali-stičnimi režimi. Tako je PLO v naporu, da bi presegla nevarno situacijo, spet predlagala tezo o ,,komplementiranih strategijah". Komplementarnost Palestincev je pomenila, da je palestinska borba podrejena neki — v resnici neobstoječi — vsearabski strategiji, ob predpostavki, da se bodo dolgoročna razmerja sil—in to ne le vojaških - ampak tudi ekonomskih in tehnoloških - spremenila, tako da Izraelu okupacija zasedenih ozemelj ne bi več ustrezala. ,,Palestinska listina" (za zahtevo po palestinski državi) naj bi zaenkrat ostala bolj propagandno gradivo za begunska taborišča, neposredne akcije gibanja naj bi se omejile na okupirana ozemlja, sicer pa naj bi potekala ob boku arabskih držav. Ta politika aktivne pridruženosti je rodila vrsto pomembnih diplomatskih uspehov, priznanje PLO, kot edine predstavnice palestinskega ljudstva, kije bilo vsiljeno Huseinu in vladarjem Arabskega polotoka na arabskem vrhu v Rabatu leta 73, Arafatov govor v OZN itd. pomenila pa je tudi prelomno točko. Po eni strani so najbolj razvite komponente gibanja, — t.im. fronta zavračanja s Habaševo Ljudsko fronto in drugimi organizacijami — septembra 74 izstopile iz Izvršnega odbora PLO, in sicer na osnovi teze, da je treba zavračati vsako reševanje palestinskega vprašanja preko pogajanj; tedanjemu vod-stvu PLO so očitali prav takšno usmeritev, ki da je v bistvu podrejena arabskim vladam; diplomatske uspehe na mednarodni ravni namreč niso dopolnjevala sredstva za njihovo konkretno usmerjanje v korist Palestincev. Po mnenju te nove struje, ki se je teoretično opirala na Center za palestinske študije, se je pogajalska moč ameriškega imperializma krepila, saj je po eni strani ustvaril močno konservativno os Kairo—Riad, po drugj strani pa je izvajal ekonomski prodor tudi v napredne države,. — Sirijo in Irak. Tako se je rodila potreba po novih strategijah, ki bi bile dovolj fleksibilne, da bi parirale srednjim - in dolgoročnim ameriškim načrtom stabilizacije. Treba je bilo okrepiti predvsem lastne sile in povečati organizirano politično prisotnost na okupiranih ozemljih. In res je bila Palestinska nacionalna fronta, ki deluje v Cis jordaniji in Gazi ozemljih, pomemben udeleženec na 12. zasedanju palestinskega nacionalnega sveta junija 74.; tedaj je bila proglašena za cisjordansko vejo PLO.
Oglejmo si natančneje  analizo Centra za palestinske študije: njegova   teza  je   bila,   da   ZDA   kljub   rastočim   ekonomskim interesom, nimajo namena nadomestiti Izraela v njegovi funkciji nadzornika bližnjega vzhoda. Oktoberska vojna je samo dvignila ceno, ki so jo bile ZDA pripravljene plačati za svoje balansiranje med starimi in novimi zavezniki. Šl o je v bistvu za večji pritisk na Izrael, da bi ga pripravile k teritorialnim .Jconcesi jam" v zameno za ,,uradno" uveljavitev njegove ekonomske in tehnološke neokolo-nialne vloge na Bl ižnjem Vzhodu in v celi Afriki. Srednjeročna rešitev, kakršno je hotel Washington je bila, po palestinski analizi,
obkrožitev Izraela s sanitarnim kordonom, ki bi ga nadzorovali Združeni narodi in ki naj bi po eni strani blokiral obnovitev sovražnosti (kar bi daio alibi arabskim vladam), po drugi pa likvidiral palestinsko gibanje v vseh njegovih artikulacijah. Po palestinski analizi je prva faza načrta — ekonomski prodor, kontrola arabskih režimov - že izvršena, ne da bi imeli Palestinci realno možnost nasprotovanja politiki, ki je notranja zadeva arabskih držav, in ki bi se ji lahko zoperstavila samo množična gibanja znotraj Sirije in Egipta.
Boljše pa so bile možnosti zoperstavljanja drugi fazi načrta, tako so bila bistvena vprašanja, ki se jih je lotil ,,prehodni program", kako prebiti izolacijo Palestincev od glavnega nasprotnika -Izraela, katera ,,palestinska oblast" naj prevzame nadzor nad okupiranimi ozemlji, ki jih je Izrael vrnil in vprašanje neodvisnosti gibanja arabskih dižav.
LIBANON II.
Problem nove reprezentativnosti PLO je prišel na dnevni red kot posledica rezultatov oktobrske vojne, in sicer vsporedno z dokončnim priznanjem palestinskega problema na mednarodni ravni, kot neodstranljive komponente stabilizacije na Bližnjem vzhodu. Ameriški načrt, o katerem je bilo govora, je predvideval izolacijo raznih delov gibanja posameznih arabskih deželah, da bi jih lažje likvidiraJi. V ta namen so si ZDA in njihovi bližnjevzhodni zavezniki — Sa-Aduska Arabija, Egipat in kasneje Sirija — zadali nalogo, da obnovijo protipalestinsko usmerjenost dežel, povezanih z Zahodom, t.j. Jordanije in Libanona. V tem trenutku — leta 74 — pa je bilo za palestinsko vodstvo — posebej pa še za politično naprednejše struje - bistveno, da začnejo računati s pogojevanji, ki so jim jih vsiljevali omenjeni arabski režimi in mednarodni dejavniki.
Vendar ni šlo več samo za spoznanje protislovji teh pogojevanj in za reagiranje nanje, ampak za njihovo aktivno preseganje: šloje skratka za politično dozorevanje v vodstvo, ki naj postane izraz palestinskega naroda. Nujno je bilo torej povezati kratkoročne politične zahteve, ki so jih postavljale arabske države, s temeljnimi izbirami palestinskega Ijudstva, ki so: zavračanje sedanje okupacije in nacionalne brezpravnosti, zavr ačanje jordanskega in arabskega tutorstva. Šl o je skratka za problem palestinske nacionalne oblasti.
V tej fazi je razvitejšemu delu vodstva, ki je bil pogosto v sporu s tradicionalnim vodstvom, postalo jasno, da so analiza situacije v Izraelu in Jordaniji, stopnja povezanosti in politične zavesti palestinskega Ijudstva, razdeljenega na ,,diasporo", t.j. begunce, in prebivalstvo okupiranih ozemelj in pa libanonske napredne sile, pomembnejši dejavniki kot operativna učinkovitost gverile. V ospredje je silil problem ureditve zasedenih ozemelj — Gaze in Cisjordanije, in to kot problem prehajanja k uresničitvi palestinske listine, ki predvideva, kot že omenjeno, ustanovitev laične in demokratične države na vsem ozemlju Palestine, kjer bi skupaj živeli Palestinci in Iziaelci. Tako je bilo težišče ,,prehodnega programa", ki je bil interni dokument gibanja, na vprašanju samoodločbe okupiranih ozemelj, s ciljem vspostavitve nacionalne palestinske oblasti pod vodstvom PLO. K temu so spodbujali zgodovi nski dejavniki: nujnost, da vodstvo PLO ohrani predstav-ništvo vseh Palestincev, in to tako na mednarodni, kot na arabski ravni. Po podatkih Centra za palestinske študije sestavJjajo namreč begunc i samo 50 % palestinskega naroda. Le-ti živijo v taboriščih in ne sodelujejo v proizvodnji, in so torej družbeno in ekonomsko na obrobju družbenih stvarnosti v posameznih arabskih deželah. Večji del gibanja (fedajini, milica itd.) kot tudi kadrov, pa izhaja prav iz teh stvarnosti, svojo strategijo pa je utemeljevalo na beguncih, ki jih je obvladoval ,,zakon vrnitve" v izgubljeno domovino, kar je imelo precej sentimentalno obeležje. Ti begunci so samo delno občutili težo izraelske okupacije in izkoriščanja s strani palestinske kompradorske buržoazije in zato niso videli prioritete v spremembi družbene ureditve v deželah, kjer so živeli, ampak v v zrušitvi izraelske države.
Libanonska izkušnja, t.j. borba proti državni oblasti, v katere ,,gosteh" so bili, potreba po vspostavitvi zavezništev a z lokalnim prebivalstvom in političnimi gibanji, priznanje enakosti z izko-riščanimi libanonskimi množicami, se je začela maja 1973 s prvim poskusom uničenja palestinskega gibanja. Aprila lani, pa se je začela prava državljanska vojna. libanonska izkušnja torej napo-veduje in zahteva obrat dosedanje palestinske strategije — nevmešavanja, vsporednosti z borbo arabskih držav. Ta obrat torej
pomeni tesno povezanost med Palestinci in arabskimi množicami.
Ta proces pa pospešuje in posplošuje notranja rast palestinskega gibanja na okupiranih ozemjjih. Nacionalna fronta, ki tu pred-stavlja palestinsko gibanje in PLO, je še najbolj spoznala nevarnost politične odsotnosti in praznine ob pogajanjih Egipta z Izraelom, in je zato sprožila organizacijsko-politično dejavnost, pri čemer je pokazala veliko sposobnost avtonomnosti in predvsem povezovanja z regionalno družbeno in razredno stvarnostjo, česar zunanje "Vodstvo ni v polni meri razumelo. Potrdilo vodilne vloge Nacionalne fronte je bila udeležba na aprilskih upravnih volitvah v Cisjordaniji namesto bojkota, posebej pa velik uspeh na teh volitvah; Fronta pa je tudi znala — vsaj v zametkih — povezati palestinske sile v Cisjordaniji in v Izraelu; tako so Palestinci — izraelski državljani marca podprli stavko cisjordanskih Palestincev za obrambo zemlje.
Najpomembnejše posledice rasti palestinske baze je kljub temu, da se še niso povsem uveljavile v vodstvu, čutiti na več ravneh: z dižavljansko vojno in predvsem z množično protipalestinsko in protilevičarsko intervencijo Sirije se zaključuje neko obdobje gibanja, zastavljajo pa se novi problemi. Položaj ,,begunstva" je namreč dolgo spodbujal poudarjanje palestinske nacionalne speci-fičnosti, kar je oviralo razvoj razredne zavesti. Ko pa je prišlo do proletarizacije beguncev in nato do spopada z desnico, je osveščanje dobilo tudi ideološke in politične oblike.
Konflikt med PLO in Sirijo je pospešilo prav povezovanje palestinske baze in kadrov z libanonskimi progresisti, hkrati pa se je tudi vsebina tega konflikta izčistila v enotno odločitev vodstva Palestincev, da bodo ohranili libanonsko zavezništvo na ljudski bazi, ne pa računajoč na posredovanje arabskih držav. To pa pomeni začetek emancipacije palestinskega gibanja od tutorstva arabskih režimov. Skupaj z libanonskim levičarskim gibanjem postavlja jasen program družbenih in razrednih zahtev. Silovitost in neomajnost sirske intervenicije je razložljiva prav z bojaznijo pred možnimi posledicami te prve zveze med revolucionarnim naciona-
lizmom in razredno borbo, ki bi jih lahko čutil ves arabski svet. Arabske buržoazije, posebej v deželah, kjer živijo palestinski begunci. gotovo ne morejo gledati z naklonjenostjo na družbenopo-litične spremembe, ki jih je v Ubanonu povzročila sprememba fedajinov iz gverilcev in izoliranih beguncev v aktiviste. Okrog bejrutskih palestinskih taborišč so se zbirali libanonski proletarci druga plat medalje Bejruta — mesta razkošnih hotelov in bank. V taboriščih so se organizirali, se opismenjevali, na razpolago so jim bile palestinske šole in bolnice. fu so našli človeško dostojanstvo in vspodbudo za borbo. Še pred petimi leti dokaj šibka libanonska levica se je tudi ob sodelovanju s Palestinci močno okrepila. To sodelovanje pa ni nikakršen ,,izvoz revolucije", ampak čudovit in nadvse pomenljiv zgled povezave protiimperialistične borbe z ,,notranjo" razredno borbo. Palestinsko vprašanje, ki se je doslej zdelo zgolj ,,mednarodni" problem ameriško—izraelske imperia-listične agresivnosti, se jasno izpostavlja tudi kot vprašanje razrednega boja in družbene preobrazbe vsem prostoru, ki ga zajema bližnjevzhodna kriza. To pa pomeni, da zadnje izjave vodje libanonske levice Džumblata, da bo kriza rešena le z borbo, ni gola parola: nobena državljanska vojna s takšnimi implikacijami, kot jih ima libanonska, se ni končala za zeleno mizo. Polarizacija med arabskimi državami, ki se že kaže v zaostritvah med Egiptom in libijo, sicer morda lahko kratkoročno škodi ,,arabski stvari", a v perspektivi družbenih sprememb, ki jih lahko prinese, pomeni okrepitev antiimperialistične fronte na mnogo trdnejših temeljib, kot je nacionalizem arabskih buržoazij.
Trenutno pa smo priča prizadevanjem desnice, ki jo podpirata Izrael in ZDA, za razdelitev Libanona. Sirija, katere provnicaje bil nekoč Li banon, teži k priključitvi vzhodnega dela k ,,veliki Siriji" Izrael skomina po jugu, desnica ZDA in Francija pa hočejo v sredini obnoviti ,,bližnjevzhodno Švico." Sovjetska zveza je tiho: vendar libanonska levica in Palestinci kljub Tal el Zaatarju in sirski intervenciji niso poraženi. Vsekakor pa bo imela libanonska kriza za dolgoročen razvoj na tem področju posledice, kakršnih nihče od tistih, ki so jo izzvali, ni predvideval.
VIDMARIGOR
KAJ SO OLIMPIJSKE IGRE?
Da sem se lotil članka na temo Olimpijskih iger (01), me je vspodbudilo predvsem pisanje našega tiska o gladiatorskih borbah v Montrealu, njihovo mitologiziranje tega vsekakor meščanskega fenomena in pa pulile fraze slovenskih malomeščanov, izraženih v raznoraznih anketah v našem časopisju o tem, da so 01 prispevek k miru v svetu, k bratstvu med narodi itd. Tako pisanje se mi zdi skrajna aroganca in cinizem, če vemo, kakšne drame se dogajajo na raznih delih našega ,,humanega" planeta, na primer borba Palestincev v Tat el Zaatarju, ki prav gotovo niso življenjsko zainteresirani za dogodke na 01, kot je vsa ,,civilizirana in humana" Evropa in Amerika.
Če ostajamo dosledni marxistični metodi, potem nikakor ne moremo mimo 10, kot fenomena meščanskega sveta in sicer kot procukcijske dejavnosti, v katero se tako kot v vsak meščanski odnos oz. fenomen zlivajo vsa protislovja kapitalskega sveta, vsa njegova grozovita nadvlada stvari (kapitala) nad ljudmi, njegov eksploatatorski odnos, katerega lahko v 01 odkrijemo preko spoznanja totalnosti meščanskih odnosov, ,,kjer vsak ekonomski odnos predpostavlja druge maščansko-ekonomske odnose, pa je tako vsaka postavka obenem tudi predpostavka." (K. Marx: Grundrisse) Iz tega jasno izhaja reakcionarni značaj 01 v vseh svojih pojavnih oblikah in posledicah. Tako kot bistven element lahko poudarimo, da v okviru te proizvodnje športnikov kapital izkorišča, pohablja in ubija množico delavcev (letos se je zaradi peklenske naglice pri gradnji olimpijskih objektov ubilo nekaj ljudi),' kakor tudi svoje lastne produkte športnike (hormonsko ustvarjene človeške stroje), ki v blagovno-kapitalski produkciji niso nič drugega kot blago, ki se ga izkorišča kot kupljivo prostituirano delovno silo, s katero se ne samo na 01 ponovno oplaja svetovni kapital, zajet direktno v produkciji športa, v sredstvih javnega obveščanja,   v  proizvodnji   raznoraznih  spominkov,  opreme
drugih ,,pomembnih" simbolov, v reklamnih dejavnostih itd. Vendar ima ta produkcija še druge politične in ideološke namene, ki se v končni instanci zopet sprevrnejo v profit. Ti nameni po eni strani stremijo za tem, da zakrivajo resnično bistvo te produkcije in izpostavljajo samo fetišizirano stran te produkcije oz. blaga, ki se simbolično kaže kot sprejemanje olimpijskega denarja - kolajne in pa v povzdigovanju športnika v idola, v njegovo dehumanizacijo in preobrazbo v mit, s katero se z veliko uspešnostjo deklasira revolucionarna zavest tako športnikov, kot tudi množice, ki jih časti, ne da bi se pri tem zavedala požrtnega profitarstva kapitalistične proizvodnje. (01 laliko prav tako kot religijo pioglasimo za opij Ijudstva, če parafraziramo Marxa!). Po drugi strani pa zakrivajo s svojo hinavsko apolitično orientacijo najpomembnejša protislovja svetovnega kapitalističnega sistema, ki v svoji ekstremni, zgodovinski obliki tj. v razrednih bojih, v človeški odtujenosti in v degeneraciji narave, znova in znova pretresajo svst in opozarjajo na to, da je treba meščanski svet (živalsko kraljestvo) revolucionarno preseči.
beveda je jasno, da se ti svetovni zgodovinski razredni boji kažejo tudi v 01, pa naj bo to na tak drastičen način, kot je bil to napad Palestincev v Munchenu, ali pa politizacija črnih panterjev v Mehiki, ali pa po svojem bistvu kolonizatorski in imperialistični odnosi do športnikov iz nerazvitih dežel, ki se prodajajo po sprejetih ,,terms of trade" v svetovni kapitalistični produkciji, kot cenejše blago v razvite kapitalistične dežele in končno nam to pokaže tudi prekinitev 01 v času II. svetovne vojne.
Vse to nam kaže na resnični značaj 01, na njihovo mistično, transcendentno obliko, ki prekriva vso kapitalistično produkcijo in se konkretno v produkciji športnikov kaže kot boj za mir, za zbližanje narodov in ne vem še kaj tako lepo zvenečega, ki pa ob državljanski vojni v Libanonu, ob ubijanju črncev v Južni Afriki, ob fašističnem teroiju v južni Ameriki itn. zbledijo le v kup meščanskih hinavskih fraz.
SREČOKIRH
misli in delo mao-tse tunga
Ne more biti dvoma o tem, da sodi kitajska revolucija med največje in najpomembnejše zgodovinske revolucije vseh časov in to ne samo zaradi števila ljudi, ki jih je zajela, temveč tudi, če ne predvsem, zaradi globokih spreraemb, ki jih je povzročila in jih še povzroča v nenehnem procesu transformacij, pa naj gre za institucionalno zgradbo, osnovne vrednote, značaj oblasti ali pa, univerzalizacijo političnega sodelovanja milijonskih množic v kitajski diužbi. Hkrati je ta revolucija vplivala, vpliva in bo vplivala tudi v prihodnje na mednarodno delavsko in komunistično gibanje z vsem, kar njeni nosilci počno, bodisi tedaj, ko se sklicujejo na marksizem — leninizem kot njegovi branilci, bodisi, ko ustvarjajo specifični model poti v socializem. In ne nazadnje: kitajska revolucija je povzročila velike spremembe tudi v strukturi mednarodne skupnosti ter dinamizira la procese v njej.
Misel in delo Mao-Tse-tunga se s to revolucijo neločljivb zraščata tako, da sta ji dali usmeritev, ne samo v času boja proti japonskemu okupatorju in Kuo-mi-tangu, maiveč tudi po doseženi zmagi. Še več: oboje daleč presega okvire kitajske družbe tako, da je upravičeno trditi, da se Mao-Tse-tung uvršča med velikane svetovnega delavskega in komunističnega gibanja.
V življenjski rubriki umrlega predsednika Mao-Tse-tunga so številni pomembni datumi kot n.pr. januar 1935. leta, ko je bil izvoljen — po težkih porazih in preizkušnjah, ki jih je kitajska revolucija doživljala — za predsednika Partije, ali pa april 1945. leta, ko je bila ta izvolitev vnovič potrjena, njegov nauk pa izrecno sprejet kot temeljna smernica za delovanje kitajske partije. Toda, če je bila takrat kitajska revolucija skoraj že na pragu zmage nad Kuo-mi-tangom, pa je za leto 1935. značilno, daje ta revolucija — po oscilacijah, preizkušnjah in porazih — z Mao-Tse-tungovo mislijo dobila kompas, ki jo je vodil do zmage. Ta kompas je Mao—Tse—tung ustvarjal že leta poprej, upoštevajoč po eni strani tako splošne zakonitosti razvoja družbe, kot po drugi strani specifične karakteristike družbe v polfevdalni in polkolonijalni dreželi.
Evolucija Mao-Tse-tungove misli o socialistične revoluciji na Kitajskem sega od njenih izhodišč v letu 1926. do njene, lahko bi rekli, že povsem jasne artikulacije v letu 1940. V članku „0 razredih v kitajski družbi", ki je bil objavljen 1926. leta je opozoril na to, da šteje industrijski proletarijat na Kitajskem samo dva milijona. Res je, da je v njem povedal, da je ta proletariat ,,vodilna sila naše revolucije", toda hkrati se je v njem predvsem dvakrat več bavil s kmeti. Marca 1927. leta je v ,,poročilu o raziskovanju kmečkega gibanja v provinci Hunan" dobesedno zapisal: ,,V zelo kratkem času se bodo v provincah srednje, južne in severne Kitajske dvignile stotine milijonov kmetov, ti bodo nepremagljivi kot orkan in nobena sila jih ne bo mogla zaustaviti." Leto kasneje je v članku „0 značaju revolucije" še jasnejši, ko je zapisal, da je osnovni pogoj za prehod v socializem najprej meščansko—demo-kratska revolucija, s čimer se je dejansko tudi vključil v debato v mednarodnem komunističnem gibanju med pristaši pogledov Trockega na revolucijo in stališči Stalina. V delu ,,Strateška vprašanja revolucionarne vojne na Kitajskem" iz leta 1936. je opredelil revolucijo na Kitajskem kot ,,revolucionarno kmečko vojno", ki jo vodita proletariat in Komunistična partija Kitajske, to misel pa je še jasneje izrazil v delu „0 novi demokraciji", kjer je zapisano, ,,da je boj kmetov za zemljo glavna vsebina antiiperija-lističnega in antifevdalnega boja na Kitajskem in da je meščansko— demokratična revolucija dejansko kmečka revolucija". Cilji te agrarne, kmečke revolucije se tesno povezujejo z bojem proti okupatorju, s čemer je ustvarjen nacionalni, protiimperiaslistični okvir revolucije, v kateri imata proletarijat in Komunistična partija Kitajske vodilno vlogo. Ta koncepcija je našla je našla izraza v politični in vojaški praksi te revolucije t.j. oboroženi boj se naslanja na podeželje, k zmagi ne vodi upor v velikih mestih, marveč kmečka partizanska vojna v notranjosti dežele, o čemer je Mao-Tse-Tung pisal v številnih situacijah, posvečenih strategiji in taktiki boja proti japonskemu okupatorju in Kuo-mi-tangu, s katerimi se je uvrstil tudi med klasike vojaške misli.
Ko gre za zgodovinski prispevek, ki ga je Mao-Tse-tung dal teoriji in praksi socialistične revolucije, tedaj je le-ta predvsem v teiu, da je razširil Leninov model revolucije in to v dveh pomembnih elementih. V nasprotju z Leninovim stališčem, da se revolucija razširja iz mest - kjer je koncentracija industrije z visoko organiziranim proletariatom — na podeželjc je uveljavil strategijo boja iz podeželja v mesto. Drugi element je. da je formula ,,nove demokratske revolucije", o kateri je pisal v že omenjenm članku gibčnejša in širša od Leninove ,,demokratske diktature delavcev in kmetov", ker se v Mao-Tse-tungovem prijemu nacionalna bur-žoažija pojavlja kot zaveznik kmetov in delavcev. Poudariti velja, da je bila širina te formule praktično potrjena tudi v specifičnih izkustvih posameznih narodnoosvobodilnih gibanj v toku druge svetovne vojne in poslej. Glede na to, da je ta ,,nova deniokratska revolucija" postavljena v okvir protimperialističnega boja, izgublja po mnenju Mao-Tse-tunga - značaj meščanskodemokratične revolucije, ker se vklaplja v ,,novo svetovno revolucijo, to pomeni proletarsko, socialistično revolucijo".
Z zmago revolucije in z ustvaritvijo novih političnih struktur na Kitajskem, se je Mao—Tse—tungovi misli odprlo novo, nič manj pomembno delovanje od tistega, ki ga v zgodovini določa kot njenega poglavitnega arhitekta. V ospredje njegovih preokupacij je bilo postavljeno vprašanje, kakšen socializem graditi v tej zaostali deželi in po kakšnih poteh ga razvijati. Gre torej več kot zgolj za to, kako braniti revolucionarne pridobitve in kako jih konsolidirati pred naskoki notranjih in zunanjih reakcionarjev. Čimbolj so se znotraj kitajske partije zaostrile dileme okrog razvoja socializma, čimbolj so naraščala krizna stanja, ki so jih povzročili neuspehi v politiki ,,velikega skoka" in ljudskih komun, čimbolj so se pojavljali znaki birokratskih deformacij in degeneracij znotraj partijskega in državnega aparata, tembolj je v Mao-Tse-tungu dozorevala vizija uresničevanja popolne preobrazbe kitajskega človeka. V obdobju kulturne revolucije je to vizijo Žen-min-ži-bao izrazil takole: ,,Proletarska kulturna revolucija nima samo namena uničiti staro ideologijo in kulturo in vse stare navade in običaji, ki so—vzdrževani od izkoriščevalskega razreda — zastrupljati možgane ljudi skozi tisoče ]et, marveč tudi, da vzgaja množice v popolnoma novi ideologiji in kulturi in v popolnoma novih običajih in navadah. To je velika naloga, ki ji ni primera v zgodovini."
Toda kdo naj vzgaja množice, kdo naj vzgaja naslednike generacij, ki so ustvarjale in ustvarile revolucijo? Ali so voditelji, ki naj vzgajajo mlade generacije vredni zaupanja?
V znanem referatu „0 pravilnem razreševanju protislovij v ljudstvu", s katerimje Mao-Tse-tung nastopil 1957. leta, je postavil v ospredje značaj objektivnih notranjih družbenih protislovij v kitajski družbi ter se na podlagi analize le teh opredelil za njihovo razreševanje znotraj socialističnih sil ter proti uporabi sredstev in metod — zlasti tistih administrativnega in represivnega značaja — ki jih je revolucija sicer uporabljala zoper razrednega sovražnika. Toda že v tem referatu so bile nakazane teze, ki jih je Mao-Tse-tung v koherentejši obliki razvil nekaj let kasneje - v takšnem smislu sb bile precizirane na X. plenumu kitajske partije 1962. leta -namreč, da bi se mogla nasprotja neantagonističnega značaja spremeniti v antagonistična, razredni boj pa zaostriti ne glede na
to, da je revolucija /niagala. In kar je še poniembncjše: teorija ,,razrednega boja, boja na življenje in smrt med dvema linijama v razvoju družbe" je bila po svoji vsebini, zlasti pa ostrini, nianj namenjena n.pr. tistim piscem, ki so hoteli upodabljati človeka v njegovi človeški, ne pa razredni naravi, glasbenikom, ki so izvajali žalostne simfonije, ki deprimirajo množice, intelektualcem, ki so kritizirali voditelje — uporabljajoč simbole iz kitajske preteklosti -ker so pozabili na obljube, kakršne so dali Ijudstvu v času revolucionarnega narodiio-osvobodilnega boja, zagovornikom ki-tajske pneteklosti, ki so častili Konfutseja in tako naprej, marveč samemu vodstvu partije in države. Po teoriji Mao-Tse-tunga je namreč osnovno protislovje nastalo nied ljudmi na oblasti, ki so šli na pot revizionizma in restavracije kapitalizma, ter proletarskinii silami v družbi.
Šli bi predaleč, če bi se spuščali podrobneje v vprašanje, s čim je Mao-Tse-tung utemeljeval revizionizem in restavracijo kapitalizma. Poudarili bi le, da je bila ost Mao-Tse-tungovih kritik vodilnih ljudi v partiji in dižavi namenjena tistim njihovim koncepcijam, ki so se nanašale na vprašanje, kako naj bi v najkrajšem možne m času razvili in razširili proizvajalne sile, kakšna naj bi bila vloga partije pri tem, kakšne konsekvence bi realizacija teh koncepcij povzročila v sferi razredne diferenciacije, povečanju razlik med delavci in kmeti, mestom in podeželjem, umskim in fizičnim delom.
Tem koncepcijam se je Mao-Tse-tung zoperstavil s teorijo, o neprekinjeni revoluciji v pogojih diktature proletarijata. Njeni temeljni elementi so: revolucioniranje družbene zavesti v nepre-kinjenem procesu, v katerega so vključene in v njem aktivirane vse celice kitajske družbe in černur so podrejene vse dejavnosti vnjej, koncentracija in centralizacija ,,velike" politične in ideološke avtoritete po eni strani, po drugi strani pa dekoncentracija ,,malih" avtoritet in relativna avtonomija le-teh v mejah konkretizacije ,,splošnih pravilnih idej" in absolutiziranih ideoloških principov, ki jih proizvaja center, primat subjektivnih dejavnikov nasproti dejavnikom materialnega značaja in tako naprej.
Kot je bil boj za ,,popolno preobrazbo" kitajskega človeka v neprekinjenem revolucionarnem procesu vzpodbujen od dejanskih birokratskih deformacij in teženj preseči rastoče odvajanje političnih elit od množic, tako se je n.pr. parola o opori na množice in na aktivnost le-teh pogostom, če ne najčešče, uresničevala v manipuliranju z njimi, pa naj bi rabile kot sredstvo socialne kontrole od spodaj navzgor, ali pa kot sredstvo za uresničevanje političnih ciljev Mao-Tse-tunga samega. Predvsem pa je možno trditi, da se v absolutiziranju zgoraj navednih elementov v Mao-Tse-tungovi teoriji odraza poenostavljanje problemov, ki sc pojavljajo in se bodo še pojavljali v graditvi socialistične drnžbe na Kitajskem. Takšno poenostavljanje pa je že za časa zadnjih let Mao-Tse-tungovega življenja rojevalo nove krize v političnem vrhu, ki so kot po pravilu zadevale vprašanje, kako spreminjati Kitajsko v moderno industrijsko državo.
Evolucija pogledov Mao-Tse-tunga na odnose v mednarodni skupnosti in v mednarodnem delavskem in komunističnem gibanju nedvomno razodeva tesno povezovanje med političnimi procesi znotraj Kitajske in zunaj nje.
To, da je KP Kitajske   odkar je Mao-Tse-tung prevzel vodstvo v
njej, imela vseskozi izrazito avtonomno staiišče nasproti sovjetski partiji in Stalinu, nadalje, da je Mao-Tse-tung, še pred zmago kitajske revolucije, pretendiral na to, da je iznašel model socialističnega razvoja, ki bi mu naj sledile dežele na kolonialnih področjih, nadalje, da obstajajo velike razlike med revolucionarno potjo in revolucionarnimi izkušnjami obeh komunističnih partij in socialističnih dežel, je še pred 20. kongresom KPSS navajalo nekatere strokovnjake na niisel, da je konflikt med njima neizbežen. Te razlike naj bi namreč v skrajni posledici zastavile temeljno vprašanje katera od teh dveh dežd, oziroma partij, naj bi vodila ,,socialistični tabor" in mednarodno delavsko in komu-nistično gibanje, če naj bi bila napravil zmedo v mednarodnem delavskem in komunističnem gibanju ter odpreti pot sredobežnim silam v ujem. Zato niso na kitajskem — predvsem*z Mao-Tse-tun-govim člankom o protislovjih antagonističnega in neantagonistič-nega značaja — poskušali smo s vprašanjem kulta že vnaprej — na temelju dotedanje prakse Sovjetske zveze — izključena možnost, da bi v tem taboru in v tem gibanju obstajali dve središči.
Čeprav so v Kitajski poglavitna strateška stališča, ki jih je Hruščov razvil na 20. kongresu — možnosti nenasilnega prehoda v socializem v številnih kapitalističnih državah in miroljubna koeksistenca — sprejemali z očitno zadržanostjo, so javno reagirali predvsem v pogledu Hrušove obsodbe ,,kulta osebnosti". Predvsem Mao-Tse-tung je menil, da se je sovjetski partijski voditelj lotil zelo nevarnega posla, ki bi lahko napravil zmedo v mednarodnem in komunističnem gibanju ter odpreti pot sredobežnim silamvujem. Zato niso na kitajskem — predvsem z Mao-Tse-tungovim člankom o protislovjih anatgonističnega in neantagonističnega značaja — poskušali smo s vprašanjem kulta osebnosti ter Stalinovih deformacij postaviti v teoretično perspektivo, marveč so insistirali na tem, da mora socialistični tabor imeti svojega voditelja — ki je Sovjetska zveza - kar je Mao-Tse-tung izrecno poudaril na novemberski konferenci komunističnih partij 1957. leta, hkrati ko se je zavzemal za to, da se mora univerzalna resnica marksizma — leninizma odražati preko medija specifičnih nacionalnih karakte-ristik.
To je bilo Mao-Tse-tungovo stališče tudi potem, ko je na Kitajskem oživel teorijo permanentne revolucije, ki bi mogla implicitno ogiožati ideološki monopol sovjetske partije in njen vodilni položaj v mednarodnem delavskem in komunističnem gibanju. Stvar pa je mogoče razumeti na ta način, da je Mao-Tse-tungova, tudi na mednarodno področje prenešena stra-tegija ,,permanentne revolucije" terjala monolitnost, hkrati pa je bila tudi pritisk na sovjetsko državno in partijsko vodstvo, da postane manj strpno do različnih oblik revizionizma.
Ta novi pogled kitajskega vodstva na mednarodne odnose je bil pogojen z uspehi, ki jih je dosegla Sovjetska zveza na področju raketne in jedrske tehnologije. Za Mao-Tse-tunga so ti uspehi pomenili bistveno spremembo v svetovnem razmerju sil, ki jo je izrazil s slikovitimi besedami, ,,da vzhodni veter prevladuje nad zahodnim". Iz tega naj bi sledil akcijski program na področju mednarodnih odnosov v tem smislu, da bi bUo potrebno udariti na imperializem v Aziji, Afriki in na Srednjem vzhodu in da se ni potrebno bati ne globalne jedrske vojne, ne lokalnih vojn, ki pravzaprav predstavljajo edino možnost kapitalističnim državam, da ubranijo status quo.
Toda v Sovjetski zvezi niso sprejeli identičnih ocen. Tako je N. Hruščov menil da je vzhodni blok s sovjetskim raketnim in jedrskim prebojem sicer postal močnejši, vendar ne superioren zahodnemu kapitalističnemu bloku. Bitko s kapitalizmom je mogoče dobiti — v zaščiti novopridobljene vojaške tehnologije — z uresničevanjem miroljubne koeksistence.
Temu je sledilo postopno oblikovanje posebne kitajske teorije o bistvenih značilnostih obdobja z akcenti na negiranju politike miroljubne koeksistence, podcenjevanju globalnega jedrskega spo-pada in propagiranju svetovne revolucije, kar ni bilo samo izraz prepričanj kitajskega vodstva o veljavnosti teh stališč, marveč je nedvomno imelo tudi funkcijo, zapornega ognja proti sporazu-mevanju med Sovjetsko zvezo in ZDA, ki bi — nasprotno ambicijam Kitajske — le-to praktično postavilo na položaj sekundarne politične sile. V zaostrevanju odnosov med Sovjetsko zvezo in Kitajsko, ki je v letih kulturne revolucije privedlo do globokega razkola med njima, vsekakor ne kaže zanemarjati Mao-Tse-tungovih stališč o notranjem razvoju v Sovjetski zvezi ter o nevarnosti revizionizma v njegovi lastni deželi.
VLAD0 BENKO
POLISARIO
Sunki, ki trenutno pretresajo svet, posebno Afriko in Arabski svet, so zasenčili konflikt, ki vlada v tako imenovani Zahodni Sahari   in   v   katerega   so  zapleteni  ha  eni   strani  Maroko  in Mavretanija,   na   drugi   strani   Polisari o   -   osvobodilna   fronta saharskega ljudstva, ki jo podpira sosedna Alžirija.
Sporazum, ki ga je podpisal Madrid novembra 1975, je dokončno umaknO Španijo iz njene dolgoletne kolonije — Zahodne Sahare. Toda, če je kdo pričakoval s tem proces dekolonizacije, se je krepko zmotil. Velike sosede so hitro izpolnile praznino kolonialne uprave. 27. II. tega leta so vojska in uradniki Maroka in Mavretanije prišli in ostali. Kolonizatorja je zamenjal drug okupator. Saharsko ljudstvo ni imelo nobene možnosti, da kakorkoli izrazi svoje želje o nadaljni usodi svoje domovine. Posledicc so znane, Saharsko ljudstvo se je, enotno, okupaciji uprlo.
Alžirija, sklicujoč se na resolucije Združenih narodov, Organi-zacijo Afriške Enotnosti, ter seveda neuvrščene dežele, zahteva, da ima tudi saharsko ljudstvo pravico do samoodločbe in ne priznava tistega, kar je v njihovih očeh le ,,poteza sile".
Zato podpira fronto Polisario, z orožjem, strelivom, inštruktorji za gverilce. Prav tako se v Alžiriji nahaja tudi večje število beguncev, ki so pobegnili pred nasiljem. Njihova preskrba je zagotovljena s pomočjo mednarodnih humanitarnih organizacij.
Marsikdo bi se vprašal, zakaj toliko prepirov okoli kosa Sahare, kosa puščavskega peska? Toda tu so ogromna nahajališča fosfctov, pomembne surovine. Kam bo le-ta sedaj šla je tudi jasno. Večina zahodnih držav tudi odkrito podpira Maroko.
Napadi, zasede, atentati in sabotaže od takrat ne pojenjujejo. Nedvomno so poročila, ki jih fronta Polisario redno objavlja napihnjena. Toda tudi o resnični situaciji ne moremo imeti nikakršnega dvoma. Nedavno so saharski bojevniki napadli vojaški kamp Maročanov na jugu Maroka, blizu mesta Tan— tan in zajeli 23 ujetnikov, poleg mnogih, ki so jih pobili. Te ujetnike so kasneje pokazali novinarjem. Prišla je tudi vest o napadu na glavno mesto Mavretanije. Kraljevske čete Maroka in vojaki Mavretanije, v svoji nemoči, da bi ujeli gverilce, napadjo civilno prebivalstvo. Pri zasledovanju gverilcev večkrat zaidejo tudi na ozeinlje Alžirije in s tem kršijo tudi druge mednarodne zakone. Brez dvoma tudi to napetost jiajtgfn področju še povečuje.
Tretji kongresTronte Polisario, ki je potekal od 26. avg. nekje v Sahari(2). Četudi je dal prednost oboroženemu boju za osvobo-ditev Zahodne Sahare, ni zanemarjal kongres tudi diplomatske akcije. Poslal je spdfočilo poslanice nekaterim šefom arabskih in neuvrščenih dežel. Izvršile so se tudi volitve novega generalnega sekretarja. Mohamed Abdelaziz (star okoli 30 let) je nasledil Mustafo El Uali Essayeda, ustanovitelja in prvega generalncga sekretarja fronte, ki je padel konec junija med napadom na glavno mesto Mavretanije.
Na koncu je kongres pozval tudi maroško in mavretansko ljudstvo z razglasom: ,,Vrata Polisarie so odprta vsem patriotom, teh dveh držav, ki se želijo skupaj z njimi boriti proti režimom Nukšote in Rabata" Ta razglas nikakor ni brez odziva, saj so se na primer dva predstavnika progresivnega maroškega gibanja Ilal Aman (Naprej) udeležila kongresa. ,,Dajemo podporo fronti Polisario proti skupnemu sovražniku". Lahko samo upamo, da se bo takšno sodelovanje naprednih sil tega dela sveta le še nadaljevalo, da bo preseglo meje Zahodne Sahare, kakor jih do sedaj presegajo, ter zrušile diktatorske režime Maroka in Mavre-tanije. Mogoče je Hasan II maroški s svojo okupacijo sprožil sile, ki ga lahko tudi uničijo. Zadnje vesti nam govorijo o silovitem terorju, ki ga kraljeva vlada vrši proti levim silam v deželi. Govorijo nam tudi o vse večji aktivnosti fronte Polisario.C^)
Primož Južnič
Ta primer nikakor ni bil letos osamljen. Prav tako je po umiku Poigugalccv in dekolonizaciji vzhodnega Timorja, prišlo do oborožene intervencije velike sosedc Indonezije, in vzhodni Timor jc postal del Indonezije.
Na žalost so šla sredstva mednarodnega obveščanja precej tnimo tega dogodka. Zaradi nasprotovanja konzervativnili držav v gibanju neuvršče-nih, tudi v Colombu ni prišlo do pravične obsodbe okupacijc.
Najnovejše vesti o akcijah fronte Polisario, oziroma njene Armade narodne osvoboditve Sahare (ALPS) nam govorijo, da so 9. sept. osvobodili 20 zaprtih tovarišov iz zaporov blizu glavnega mesta Zahodne Sahare. Poročajo o ostalih sabotažah, ki povscm onertiogočajo transport foslatov iz rudnikov do obale. V sredini septembra jc bilo tudi uspcšno napadenih nckaj maroških vojaških oporišč.
Včasih se mi dozdeva, da naši novinarji že vstopajo skozi vrata končne in absolutne resnice, v pro-store, iz katerih nam potem na njihov svojstven način razlagajo in nas poučujejo o tem, kaj je v naših medsebojnih odnosih slabega, za-nikrnega in kaj je dobrega ter kaj naj obstane, saj je povezano z abso-lutnim, s tistim, kai oni že poznajo. Tak primer razsojanja in apeliranja s prestola splošnega vseznanja nam ponuja tudi novinai DELA, ki v svojem članku opozarja neuko mno-žico na piobleme odvečnega po-stavljanja kipov po ljubljanskih trgih in ulicah (konkietno gie za spo-menik I. Cankaija na Trgu osvobo-ditve).
Pa bom raje prešel k stvari sami. V časniku DELO, dne 22.9.1976, je izšel članek novinarja, ki se nam skrivnostno (ne) predstavlja s kia-ticama T.V. z naslovom ,,Cankar v Zvezdi". Članek je eklatanten pri-mer novinarskcga filistrstva, ustvar-janja nekih novih socialnih terminov in zmesi pozivanja, oponiranja in klečeplazenja pred nekaterimi na-šimi družbenimi organi in kul-turnimi odborčki (kot je na primer postavitev Cankarjevega spo-menika). Zato je nujno, da se ga (celega) citira po delih in se ga tudi kriticno prekomentira s sociali-stičnih pozicij.   -
kulturna samozaščita ali zaščiata pred kulturo
,,Z negodovfihjem smo že zabeležili, da je kipar Bojan Kunaver, tokrat v nekdanji Zvezdi, zvedavosti Ljubljan-čanov spet enkrat vsilil svoj izdelek, tokrat poskus spotne-nika Ivana Cankarja. Ob tem se spominjamo netečne zgodbe z njegovim Jakopičem, res je pa tudi, da nam neljubi dogodek obuja tegobne občutke, ki smo jih v zadnjih letih - po pravici ali po nemarnem - doživljali v zvezi z ,,wadnimi" prizadevanji za postavitev dostojnega (pod-črtal S.K.) Cankarjevega spome-nika v Ljubljani. Konkretno se nam ta hip oblikujejo tri vpra-šanja."
Prvo, kar se mi zdi čudno, je to, ali tovariš T.V. samega sebe tako visoko ceni, da se onika, ali pa govori v imenu vseh Ljubljančanov, ko uporablja raznorazne:   ,,z nego-
dovanjem smo zabeležili, ta hiip se nam oblikujejo tri vprašanja itd.   Po rerjetnosti je drugo, saj se piscc ta skozi ves članek sklicuje na   l/\ organe in na njihovo strokov- /] f   ] in zaradi tega ne goji prctirane    II   J zavesti,  vsaj   ne na  področju    •>-;
SONl.-IIV.l ONfOlSOO  ouuuzod nuinfu   ouins
0>|OU BU OUJ0J?)UO>| OJ UI) Ofp5(3ps 0>fOU Bl! BfjEAOŽZI OS UI IUU3J i;ojd •y\l SEU  3f Ep3A3§    (OSH|  05[SJCUIAOU
asE^ ifiAai !>[qnr[ ius>ie>i qo ofupez -bu ou ui ijiueiuoj j(j ifiuzEj qo ed i|E uin ndi) ndujs uiaiqop mou
-S5(E>[   qo)    l(HCjpBA>l    ll!>[sfUEAOUEJS
i|iseu a ofpBS^jEpj Ed ui i(!snq -o)ab ijuaCiojBi/V ifioofeosnd pcjius ui   i[iueSBqcu   a   afuEfiAEzi   ,,o>|S!u
-JOUin" Bd I|E 'AOIOJSOJd l|IUAO[3p qiU3fU3UIO IB5(OUABX OJ0da[ lAEod O[EUJ JESA V\ '}(0l3pZ! l>(SIECl[>j fOAS |1[1SA   Op5(OU   3f  LUEU   Ep   'AEjd   0>(E>(
os ,if 'ndnii| mousouzau ui qifoj}S qiUEZEiun qo 'i[i}>(E qiUBi)odsBZ qo
lAKDjd  >(3AO[3   E3  I>(   'EA3Up   eSsUAO]
-sp  jsoS[op  osa luioo paid  ouieui;
OJ    JEUOp  3l SEQ   :3[OJBd  3>(SUEDS3UI
rqijs a Aoiuop sqznis zi nfU3Zjq ud 3UEf[qnfT ;pnf| 3UAo[ap cjiao Ed e3s) Sajod '(3AJeq ouio af di}j) [iuioo of ui [izb>is ispu3A dr\ of iq Pbs ¦suEfi^nfi 3[sq nosipsis a oi ui di5(
AOU   J3d0Z   fE5(EZ   'OlUsftiSEjds   O>(qE]
ssj '(nfi|OAix ui nfissBu uiaijsjuspnjg
A Ed IJB lllfBJ>i qiUDOipO BU 3| Of|foiS D[ 'ElUnjEp EŽOSfSAOU  Bd  l(OldS)  !UBf]
-qnfi a Aodi^i oija.ijs ^oujijsbjubj"
EU    3p3j3    3f   Ep    'lUI]Sr]\      EfjE>(UB3
eueai di>( foAs iuouEguEriqtifT (sx
fB}J5Pod)      UIJISA      afOASOUlES      O5(EJ
|i;dn sf is i>( 'EJJ3ABunj[ EUEfog e§33 -oqn spBdBu onso sd ojbz ¦3jnj]n>i
nost, bom, vsaj upam, izvedel od našega velikega moralno-estetskega presojevalca?) o tein, kakšni, od koga in kjc sc naj postavljajo kipi. Vcrjctno bi našemu T.V. najbolj prijalo, da bi kip stal v kakšni odročni ljubljanski galeriji, kjcr bi on in pa še ostali kulturni cksperti lahko besedno onanirali o tcj aJi oni DOSTOJNI UMETNOSTI! Zaradi tega naspr otovanja si naš T-V. za-stavlja tri vprašanja.
,,Prvič, po kakšnih pravilih in kriterijih izdajajo pmtojni ko-munalni organi dovoljenja za postavljanje česar že koli po javnih prostorih? Ali so pri tem tako imenovani umetniški pred-, meti privilegirani in, če že so, kdo in kako prepoznava nji-hovo umetniško in estetsko na-ravo ? Kje sta začetek in konec zadevne     komunalne     demo-
kracije?
Dragi moj T.V., čfc so že kakšna pravila in kriteriji, po katerih se naj ravnajo naši komunaln,i organi, so to predvsem človckove ^otrebi;, po-trebe, ki človeka humanizirajo, ka-terih zadovoljitev človeka vsaj malo dezalienira. Vsekakor ima tako funkcijo vsak kip, ki ga postaviš kjcrkoli v Ljubljani, saj človeku vsaj za kratek čas odkriva tudi kakšno
drugačno prakso, kot pa je njegovo garanje v službi, drugačno zaradi še vedno obstojcče diubžene delitve dela, prakso umetniškega ustvat-janja, ki s tem, ko je postavljena kot oprcdmetna mirujoča sila človeka v njegovcm končncm produktu na javncm prostoru, izgublja funkcijo zaprtosti in jc odprta množicam,ne pa samo eliti, ki presoja in podo-življa umetnost v imcnu množic. Zato se šele s postavitvijo kakršnega-koli kipa ali druge reči začenja tvoja posebna komunalna demokracija (lzglcda, da poleg demokracije kot takc obstajajo še razne drugc -samo našemu novinarju znane -poscbne dcmokracije). Demokracija je, dragi moj T.V., ravno nasprotno od tistega, kar si predstavljaš ti, namrcč, da bi morali komunalni organi prepovedati postavljanje raz-noraznih kipov po Ljubljani.
Drugič, kaj počne ta čas odbor za postavitev Cankar-jevega spomenika v Ljubljani, ki je bil imenovan pred leti. Ali še deluje? Spominjamo se razpisa, izida, potem diskusij etc. Ali se je Kunaver phglasil v konku-rencu, je bil morda kdaj po-zvan, da se loti Cankarja, Can-karja se ni mogel in se ga ne bo tnogel lotiti, ker je že veliko let od njegove smrti so bile njegove ambicije spregledane? Je v Ljubljani prostor za en sam spomenik ali za več spome-nikov? Opomba S.K.
Prebljub i T.V., ali je res za presojo vsakc stvari (ki se na svetu zgodi) potreben nekakšen odbor strokovnjakov, ki v imcnu množic ' odloča, to je lcpo, to ni lcpo oz. po tvoje: to je DOSTOJNO in o ti Nl-DOSTOJNA UMETNOST KU-NAVERJA! Ali imaš res tako malo zaupanja v množice, ki lahko tudi sama vzpostavlja svoj odnos do umetnosti in ojoj, da jo celo sama ustvarja (dobri stari B. Brccht jc svoje drame pisal in režiTal skupaj z dclavci tramvajske družbe v Kopen-hagnu, zakaj ne bi potcm pri nas Ijudem dopustili, da si stvar vsaj ogledajo?) In nadalje, ali je res potcbno propagirati tudi v naši umctnosti prevladujoče meščanske produkci jskc odnose, trg, kar ti delaš, ko pozivaš na neko konku-renco. Vsi vemo, da jc umctnost podvržena in je celo saina pio-dukcijski odnos, pa vendar, ali jc potrcbno nekoga, ki se je odpovcdal tržnim zakonitostim ponudbe in povpraševanja, konkurenci, takoj in a priori onemogočiti. Prav tako se mi zdi, da umctnika ni potrebno URADNO pozivati, naj ustvarja oz. mu poslati uraden poziv, ker umet-nost ni služenje vojaškega roka. In še hujc, ga pri priči onemogočiti, čc se izogne uradnemu pozivu olite poznavalcev, ki smejo edini določiti, kaj jl- in kaj ni umetnost.
Tretjič, kako gleda, če gleda - na stvar republiški odbor za proslavo 100-letnice Cankarje-vega rojstva, ki naj bi eviden-tiral in koordiniral vse pobudc
in akcije, ki letos potekajo v pisateljev spomin. Ali ni ena od prvih dolžnosti tega odbora, da skrbi za primerno raven javnih manifestacij naše Ijubezni do Cankarja? Se pravi, da s svojo avtoriteto in po svo/ih ofganiza-cijskih zvezah tudi izloča škan-dalozne pojave (NEDOSTOJNO UMETNOST op.p.) in pre-prečuje očitne špekulacije ob jubilejni obletnici".
Dragi T.V., sedaj mi pa že prese-daš s tcm tvojim obračanjem na vse mogoče organe in odbore, na nji-hovo avtoiiteto in organiziranost. Pa nc samo to, prav na živce mi gre, ko prcbiram tvoja priporočila vsemo-gočnim odborom za regulacijo naše Ijubezni do Cankarja (upam, da nimaš v mislih tudi kakšnega od-bora, ki bo preprečeval škandalozne pojavc ljubezni po ljubljanskih uli-cah in ne samo ljubezni do Can-kaija? ) In končno, če je za tebe ta kip moteča pojava in če je poleg tcga produkt nekaj špekulacij, nam vsaj razj asni ,,te spekulacije", nc pa, da jih samo prikrito najavljaš v svojem članku. (To pa so čiste insinacije!)
,,Odkriti in jasni odgovori na ta vprašanja ne bi bili koristni samo za ta primer, temveč bi na splošno prispevali k razvijanju in utrjevanju smisla za kulturno samozaščito v občinah in v iavnih službah."
Ti ubogi Kunaver! Mar si izvedel desant ali pa bombaidiranje na ljubljansko kulturno srenjo? Ali pa je v tvoji postavitvi kipa zajet napad na našo diužbeno ureditev oz. samo-upravljanje v kulturi, če skrivnostni pisec T.V. (tako po priimku kot po vsebini teksta) operira z izrazom kot je kulturna samozaščita? Sam imam ob njegovcm članku v mislih TI-SKOVNO SAMOZAŠČITO, da bi se ubranili tiranije podobnih člankov.
Da zaključim. V sestavku nisem hotel razpravljatf o umctnosti B.Kunaverja, ampak zgolj o tem, da jc treba presojo o umetnosti pre-pustiti vsakemu človeku in sicer tako, da si bo lahko na čim lažji način ogledal kakršenkoli umetniški izdelek. Ne pa, da so si ga oglcdali le nekateri, ne vem za koga in od koga poklicani strokovnjaki. Postavitev kipa B. Kunaverja na Trgu osvobo-ditve vsekakoi pozitivno deluje v tej smeri, pa naj bo to DOSTOJISA ALI NEDOSTOJNA, MOTECA ALI NE-MOTEČA UMETNOST, kakor si pač vsak sam predstavlja.
KIRN SRECO
BELE TRAVE
BELE TRAVE so problematičen film. Pri tem ne gre za kakšno zunanjo pToblematičnost, temveč za problematičnost razumevanja in razlage filma. S to dilemo se je soočila tudi filmska kritika, ki je film enostransko zavrnila.
Kaj je tista značilnost BELIH TRAV, ki onemogoča kritično reflektiranje ali celo vsakdanje gledanje filma, oziroma ju otež-koča? Kajti ta težava vsekakor obstaja, dovolj jasno jo izražajo gledalci in kritični pisci.
Ob površni analizi teh vzrokov je nujno poseči izven čisto filmske sfere filma ter upoštevati, da je Hladnikov film slovenski film (kar samo po sebi pogojuje določen določen pristop in vrednotenje, poleg tega pa poznamo Hladnikove neuspehe zadnjih nekaj let. Vse to vedenje vpliva na naše vrednotenje filma še preden smo sploh stopili v kinematografsko dvorano. Seveda s tem nismo povedali ničesar noveg a; zanimivo je le, da sam začetek, in sploh ves začetni del filma, popolnoma potrjuje našo vnaprejšnjo diskvalifikacijo Hladnika in njegovega novega filma, našo predstavo o sterilnosti Hladnikove filmske dejavnosti. Prizori so ravno tako hladni, nastavljeni, nemočni in neprepričljivi, kot v KO PRIDE LEV. In ne le to - sčasoma se film povsem spremeni, oziroma bolje, potisne v ospredje povsem drugačen pristop in deloma tudi tematiko, ki sta v ostrem nasprotju z začetkom. Verjetno je ravno ta hiatus vzrok zmede pri ocenjevanju, kajti sedaj pristop ni več pristop zabave, lahkotnosti in narejenosti, temveč povsem človeška in tudi socialna problematika. V skladu s tem se spremeni tudi igTa igralcev. Tako se film razkrije kot križanec med LEVOM (prva četrtina filma) in LETOM MRTVE PTICE (in sploh poznim Pavlovičem) — v preostalem filmu z izjemo konca. To je res svojevrstna parafraza tistega ,,Jaz sem lev in nisem lev, ampak sem Smuk."
Niso nam znani odnosi med scenaristom in režiserjem in nas tudi ne zanimajo. Jasno pa je, da je film v pretežni meri Šomnovsko usmerjen, saj kaže vrsto stereotipov, ki so postali značilni za njegove scenarije (nemočni soprog, lepa (dobra) a nesrečna žena, intelektualec-idealist, bogati zapeljivec), tako da dobimo občutek, kot da scenarist enostavno premutira različne like in doda nekaj novosti, s čemer ustvari nov scenarij. Vendar pa to začuda ne vpliva bistveno na kvaliteto filma. Obstaja celo bistvena razlika, ki
Šomnov scenarij močno loči od LETA - na koncu se uspe izogniti usodnosti, ki obvladuje celoten LET MRTVE PTICE. Ta pobeg predestinaciji je sicer nekam nemočen, saj ravno zaradi na novo postavljene svobode sam naslov filma (z vso pripadajočo) simboliko izgubi svojo težo in upravičenost. S čim so namreč potem sploh še upravičene bele trave? Ali so le znanilec smrti, njen atribut ali pa njen nosilec?
V tej točki se znova pokaže slabost scenaristične zasnove, ki si ni uspela razjasniti svetovnega nazora. To je sicer scenaristov osebni problem, a na žalost se razkriva tudi v filmu.
Če se nekoliko vrnemo k prvotnemu vprašanju, namreč vprašanju o nesporazumu glede BELIH TRAV. Jedro tega nesporazuma tvori nedoslednost samega scenarija, ki se kaže v formalnem smislu (lahkoten začetek, ki neosnovano preide v socialno problematiko in skoraj črnovalovski film) ter v pripa-dajoči idejni zmedi, ki deloma vzpodbuja občutek svobode, deloma pa spet popolne ujetnosti v usodo. Vendar pa, začuda, vse te scenaristične slabosti filma samega sploh tako zelo ne prizadenejo. Če izvzamemo začetek, ki je res le vsebinsko, ne pa tudi umetniško opravičljiv, lahko za preostali film rečemo, da je relativno dober, saj vnaša like, probleme in življenje, ki je slovenskemu filmu precej neznano, vsekakor pa neznano na tako pnstopen način (to leti na Duletiča).
Tako nam simbiotična organizacija llladnik—Šomen res ponuja delo, ki z določenimi elementi (nikakor pa ne s celoto; a bodi nam oproščeno da ocenjujemo film per partes), daleč presega Hladni-kove zadnje. filme in tudi večino nstalih slovenskih filmov ter zadnjih nekaj let (z izjemo Klopčičevih). Vprašanje je, če m to svojstven vpliv Pavloviča, ki je očitno močno vplival na scenarista TRAV in mogoče še na koga. Vseeno pa mislim, da so se TRAVE' prebile iz tega (srbskega) fllrnskega stila, predvsem pa, da vsebujejo prvič v novejšem slovenskem filmu res slovensko umetniški? resničnost kot resničnost sedanjosti, ne pa preteklosti ali estetizirai-nega svetobolja. Ravno ta lastnost BELIH TRAV je tista svetla točka filma, id ga postavlja v poseben položaj do drugih novejših slovenskih filmov in odpira nove možnosti, pravzaprav celo področje udejstvovanja, ki se bo morda znebilo večnega priveska literature, ter postalo tudi v Sloveniji umetniška zvrst — Sui generis.                                                                        a. Erjavec
O INTERNACIONALIZACIJI TELEVIZIJSKE FILMSKE VSEBINE 
Številni razlogi, predvsem tinanč-ne in politične naravc, so doslej preprečcvali, da bi z zahtevnimi i empiričnimi raziskavami natančnejc ugotovili, kako procesi vključcvanja filmskc in televizijske ustvarjalnosti v industrijske konglomeratc, to je, v transnacionalne družbe, vplivajo na kakovost, predvsem pa na vred-nostno orientacijo vsebinc, ki jo ta dva množična medija dnevno posre-/ dujeta oziroma vsiljujeta milijonom' Ijudi po svetu, še posebej v deželati v razvoju. Na podJagi širšega politično ekonomskcga, instucionalnega in interdisciplinarnega pristopa in s pomočjo deduktivne analize je mo-gočc razbrati, da se s takšno vklju-čitvijo filmske in televizijske ustvar-jalnosti v dclovanje - tj. v zako-nitosti dclovanja - industrijskih konglomeratov filmi nujno prila-gajajo celotni globalm strategiji konglomeratov, v katere so vklju-čeni. Z drugimi bcsedami, objek-tivne okoliščinc, to je, boj za obstoj v danih kapitalističnih odnosih, si-lijo ustvarjalcc filmske in televizijskc vsebine, da v svoje stvaritvc - v večji ali manjši meri - vključujejo temeljne socio-kulturnc vrednote družbenega sistema, znotraj ka-terega in v intercsu katerega de-lujejo. V sedanjem času to pomeni delovati v interesu razvijanja in propagiranja vrednostnega sistcma potrošniške družbe industrijsko raz-vitega kapitalističnega sistcma, to je, v interesu ustvarjanja vedno bolj potrebncga dobička, ki dejansko koristi le ožjim skupinam znotraj družbenc strukture, oziroma se pra-viloma ustvarja na škodo zane-marjanja človeških potreb širšili množic prebivalstva, zlasti neprivile-giranih in marginalnih družbcnih skupin.
Izjava Nicholasa Jolinsona, nck-danjega FCC Commissionerja (FCC- Federal Communications Committee v 2DA), jc pomcmbna za osvetlitcv mcdsebojnc pove-zanosti industrijskih konglomcratov in filmskc in TV vsebine: ,,Nadzor (moč) nad dejavnostjo množičnih medijcv, ki ga (jo) ima konglomerat, v katerega so ti množični mediji vključeni (tj. katcremu so podre-jeni), ustvarja situacijo, v kateri se družba— korporacija, ki je glavni del-ničar v konglomeratu, nc more odieči skušnjavi, da nc bi koristila množične medije—podružnice kot integralni del svoje reklamne dc-javnosti in ,,public relations" (stik z javnostjo) naporov, tako za svoje potrcbe, kot za potrebc ostalih podružnic-podjetij, ki so vključene v konglomerat."l) S takšno izjavo v mislih, si oglejmo kaj je doslcj ugotovljenega o strukturi in kako-vosti televizijskega in filmskcga re-pertoarja v svetu, zlasti v dcžclah v razvoju.
Ceprav razpolagamo doslej z iz-redno malim številom raziskav, ki bi osvetlile kakovost oziroma vred-nostno usmerjenost vsebine televi-zijskega in filmskega programa v svetu, kažc, da se je, v vcčji ali manjši meri povsod uvcljavila ,,za-nesljiva formula", kot ji pravi Eric Barnouw:2) čim vcč ,,zabavnega programa" (lahkc glasbe, kvizov, nadaljevank, kriminalk, kavbojk, ipd.) in čim manj resnih informacij o stvarnosti, ki bi ..razburila in/ali žalostila občinstvo (celo toliko, da bi glcdalci utegnili zaprcti tele-vizijski sprejemnik)". To vclja za domačo (v deželali v razvoju) tele-vizijsko in filmsko proizvodnjo, še bolj pa za uvožcni program-material.
Doslej najboljši pregled uvoza— izvoza televizijskega programa v svetu je raziskava finskih komuniko-
logov lapio Varisa in Kaarla Norden-strenga ter njihovega raziskovalnega tercna: INTERNATIONAL INVEN-TORY OF TELEVISION PRO-GRAMME STRUCTURE AND THE FLOW OF TV PROGRAMMES BETWEEN NATIONS.3 Čeprav je potiebno biti pteviden pri obrav-navanju rezultatov te raziskave (av-toija sama opozarjata, da pregled stiukture programov tcmelji na pro-gramskem formatu nc pa na vsebini, to je, raziskava je izvedcna na podlagi kvantitativne anaJize vse-bine, ne pa tudi kvalitativne analize vsebine, kar bi bilo bolj poglobljeno, a tudi ncprimerno tcžje izvedljivo -morda celo neustvarljivo, ko gie za analizo vsebinc televizijskcga pro-grama v svetovnem merilu. Poleg tega, kot poudarjata avtorja, so nekatere televizijske postaje upo-rabljale deloma različno katego-rizacijo oziroma klasifikacijo, kar je omogočalo le grobo primerjavo pro-gramske strukture med deželami). Njcni rezultati, ki veljajo za obdobje ' 1970-72, omogočajo sledeče ugo-^ tovitve: za vse obravnavane deželc Latinskc Amerike (razen Kolum-bijc) in pietežni del Azije je zna-čilno, da ,,zabavni" program prevla-duje v televizijskem sporedu, to je, informativnemu programu je dolo-čeno le 20-30 % celotnega pro-grama. V Afriki je situacija nekoliko diugačna: v Gani in Ugandi odpade na informativni del skoraj polovica programa (50 %), medtem ko v Nigeriji in Zamb iji prevladuje ,,za-bavni" program, informativni pa se pojavlja le z 20 %. Pogled v lastniško strukturo postaj in televizijske pro-izvodnje na teh območjih razkrije, vsaj delno, korenine takšnega stanja. Kar zadeva Latinsko Ameriko, čc izključimo Kubo, je 93% telc-vizijskih omrežij komercialnega tipa, ki težijo k združevanju po modelu severnoameriških televizijskih po-staj, zlasti ABC NBC in CBS. Skoncentriranc so v območijh me-tropol, kar dcloma pojasnjujejo raz-logi geo-fizične narave, deloma pa tudi visoka stopnja revščine oziroma nepismenosti in nizka stopnja kupnc moči ruralnega in marginalnega pre-bivalstva, ki je za poslovanje trans-nacionalnih diužb- prek njih pa za komercialno televizijo - relativno nepomcmbno. Vendar je zaradi ko-mcrcialnega značaja latinsko ame-riškc televizije razčlenitev program-ske strukturc zelo težavna, ker re-klamna dejavnost, ki zavzcma pri-bližno 30 % programa, prepleta ce-loten program in je potemtakem skorajda ncmerljiva. Ceprav se od-stotek uvoženega programa razlikuje po posameznih deželah, zajema uvoz poprečno približno 50 % pro-grania. Večina uvoza je iz Združenih dižav Amcrike; poprečno ena tret-jina celotnega programa jc iz ZDA.4) Stanje v Aziji pa je bolj raznotero: če izključimo Japonsko, ki sodi raed razvite države, in dežele, ki še nimajo tclcvizije (vklju-čujoč L.R. Kitajsko, ki je v obrav-navanem obdobju imela le 100.000 'televižijskih sprejemnikov in izključ-«o domaiproizvedeni program), sc v teh dež^Jali ijnočno preplcta politika državno nadzorovane televizije in politika komercialnih telcvizijskih postaj. Tudi tu je visok odstotck uvoženega materiala, predvscm iz Združenih držav Amerikc. ŽaJ pa so podatki za Azijo, prav tako kot za Afriko, zelo ncpopolni, saj niso zajeta pomembna področja, kot na primer, Indija, Indonezija, Iran, Bur-ma (v Aziji), celotna Severna in zahodna Afrika, itn.5)
Glede strukture filmskega rcpcr-toarja  v svetu, nimamo niti  tako
pomanjkljive raziskave, kot je za televizijski program raziskava iz-vedena na Tampere univerzi. O vsebini oziroma kakovosti filmske dejavnosti v svetu lahko sklepamo le na podlagi nekaterih izsledkov, kot so Gubackove raziskave dejavnosti MPEA (Motion Picture Export Association, ZDA), ki združuje naj-večje ameriške in zapadno evropske izvoznike filmov.6). Pomembna je predvsem Gubackova ugotovitev na podlagi analize temeljnih poslovnih dokumentov tega združenja in nje-govih posameznih članov, da je bilo zgodaj spoznano in celo uradno razglašeno, da film ni le sredstvo za komuniciranje in ena izmed umet-niških zvrsti, ampak je (poleg po-mena, ki ga ima kot politično orodje), v kapitalističnem gos-podaistvu tudi, oziroma PRED-VSEM, temeljito organizirano, obil-no financirana in izredno močno OBLIKA TRGOVINE. Zato ne pre-seneča, da je večina ameriških fil-mov zamišljena, oblikovana in pro-dana na podoben način kot so dru gi industrijski izdelki7) Svetovni trg, na katerega izvažajo takšnc filme,je scstavljen iz več kot 80 dežel, predvsem pa dežel v razvoju. Po obsegu prikazovanja zavzemajo ti filmi več kot polovico celotnega časa, ki je v svetu na razpolago za predvajanje filmov v enem letu.
Novejši podatki povedo, da film-ske družbe Daljnega in Bližnjega Vzhoda predstavljajo največjo ,,to-varno" filmskega ustvarjanja; letno proizvedejo 1.700 filmov, petkrat več kot je sedanja letna proizvodnja filmov v ZDA, in dvakrat več kot proizvodnja v Zahodni Evropippri tem pa moramo vedcti, da jc velik odstotek teh filmov dejansko finan-ciran iz ameriških virov, bodisi ne-posredno ali posredno prek zahod-nocvropskih filmskih podjetij. Po-zornosti vicdna je ,,obrazloatev", ki jo ponuja vodilni ameriški tednik TIME za takšno veliko filmsko proizvodnjo v Aziji: glavni motiv je pritisk, ki ga na proizvajalce filmov izvaja milijonsko občinstvo tega ob-močja. Ti ljudje nimajo kaj početi, pravi TIME; televizija še ni prodila (vsaj ne v zadostni količini) v te zaostale kraje sveta in zato je kine-matografska dvoiana, pa čeprav naj-bolj revno opremljena, glavno za-¦ vetišče, in celo ,,svetišče' milijonov Ijudi. V tcm smislu citirajo Run Run Shavvs, multimilijonarja iz Hong Konga (pravijo mu ,,Kitajski De Mille '), ki je svoje bogastvo zgradil na proizv odnji Kung-fu porno-grafskih filmov. Shaw pravi: ,,Živ-Ijenje tu je zelo težko. Vedno smo soočcni z vojno, lakoto, revščino in podobnimi problemi. Ljudje si želijo rešitev iz takšne situacije, in film jim nudi tolažbo. Včasih v filmu najdejo celo odgovor oziroma napotek, kako reševati svoje probleme. 6) In kakšna je vsebina teh filmov? TIME ugotavlja: obilje Kung-fu filmov in drugih pustolovščin v stilu James Bonda, zgodovinski (kvazi-) spek-takli, psihološkc mclodrame, porno-grafija. Cclo v Indiji, ki je diugi največji filmski pioizvajalec v svetu, v katcri je proizvodnja filmov sedma največja industrija v deželi, ugotav-ljajo, da spektakli in prikazovanje nasilja dovoljujejo zelo malo pro-stora za politična in - ali družbeno angažirana sporočila. Scveda je pri tem potrebno dodati, da je zmotno misliti, da se prek sedanje filmske proizvodnje ne pienaša politično in - ali družbeno sporočilo; če to sporočilo ni eksplicitno vključeno je vselej implicitno prisotno. Pa ne samo to: prav tako kot je navidez ,,samo zabavni" značaj filmske vse-
LIBANON
Gozovitosti, ki spremljajo libanonski spopad, posebej pa obračunavanje s Palestinci, ki je kulminiralo v masakru Tal el Zaatarja, omogoča ,,svetovnemu (meščanskemu) tisku", da po preizkušenem vzorcu reducira to, bistveno antiimperialistično in razredno borbo na moralni, ali kvečjemu nacionalno-politično-ver-ski problem. Ob padcu Tal-el-Zaatarja je celo desničarski tisk postal ,,humanističen", in setako še pravi čas vključil v univerzalni koncert ideološkega mistificiranja in hinavskega sočustvovanja, ki prikrivata in sprevračata resnico in hkrati služita meščanskim in pomeščanjenim vladajočim razredom kot čistilo za vest, moralni alibi za njihovo sokrivost.
In ko bodo pripadniki kake skrajne palestinske organizacije, ki se bo morda imenovala ,,črni avgust", spet ugrabili kako letalo,?e bo lahko povsem legitimno dvignilo — sveto ogorčenje nad ogrožanjem življenj ,,nedolžnih" turistov, biznismenov in Židov, ki pa bo dosti bolj iskreno.
Kljub dovolj celovitemu in objektivnemu tekočemu poročanju vsaj glede na to, da se je opiralo pretežno na zahodne tiskovne agencije — pa je naš dnevnik tisk malo temeljitO pisal o nekaterih ključnih vprašanjih npr.: kakšno je družbeno-razredno ozadje te navidez verske vojne, v kateri desnica pobija tudi krščanske Palestince? Od kod skupni interesi libanonske desnice in Sirije, ki je veljala za napredno, sedaj pa s sovjetskim orožjem pomaga uničevati palestinsko gibanje? Pričujoči zapis, ki ga povzemamo po italijanskem dnevniku II Manifesto, bo skušal razsvetliti prav taka vprašanja.
Palestinski odpor se je, kot avtonomno gibanje, rodil v 60. letih, a se je polno afirmiral po ,,šestdnevni vojni" 1967. Tedaj se je ponovno pokazalo, da se vojske arabskih držav še niso bile sposobne zoperstaviti Izraelu, in vlade• arabskih dežel niso imele več legitimacije, da bi govorile v imenu Palestincev. V Jordaniji se je palestinsko gibanje razvilo v pravo državo v državi, z lastnimi političnimi organizacijami in infrastrukturami (šolami, bolnicami itd.), kar je pripeljalo do konflikta s hašemitsko oblastjo. Pokoli v ,,črnem septembru" 1970 in politični-ne, pa tudi vojaški-poraz gibanja in njegov izgon iz Jordanije leto kasneje, je spor razrešilo v korist kralja Huseina. Palestinski odpor v Jordaniji konec leta 1971, kot organizirano gibanje, ni več obstajal.
Znotraj palestniksih organizacij, povezanih v Organizacijo za osvoboditev Palestine (PLO), se je začela temeljita in tudi boleča diskusija o vzrokih poraza. Kakšni so bili odnosi med palestinskim gibanjem in arabskimi množicami? Kako to, da jih tedaj le-te niso podprle — z izjemo kake nemočne, obrobne manifestacije, prav v trenutku, ko je gibanju sicer uspelo pridobiti —pogosto aktivno— podporo množic, saj je postalo pravi simbol arabske neuklonljivo-sti? Kakšen naj bo značaj palestinske revolucije, ko se bo ponovno organizirala? To so bila vprašanja, ki so globoko pretresala palestinsko gibanje.
V poročilu ene od organizacij, vključenih v PLO—Demokratične fronte za osvoboditev Palestine-o dogodkih v Amanu piše, da je arabska reakcija od vsega začetka izolirala Palestince in tako pripravila ,,črni september". To pa ji je uspelo zato, ker so se Palestinci sami izolirali, ker so svojo dejavnost omejili na uresničevanje ,,palestinskega cilja". Po analizi Demokratične fronte si je gibanje leta in leta prizadevalo za ,,palestinizacijo palestinskega vprašanja" — tako je organiziralo šole, bolnice in ostale strukture samo za Palestince — pač v skladu z linijo ,,nevmešavanja v notranje zadeve arabskih držav". Tako je prišlo do ,,ločitve jordanskih in palestinskih ljudskih slojev", ki je postajala vse globlja, in ,Jci je skrivala vsako razlikovanje med kontrarevolucio-narnim razredom kompradorske (trgovsko-posredniške) buržoazije in nacionalnimi in naprednimi množicami, in je zoperstavila Palestince in Jordance" na nacionalni osnovi. ,,Vse to je pripeljalo do uveljavitve regionalnih teženj medjordanskim prebivalstvom, ki jih je kialj Husein usmerjal proti Palestincem, pa hkrati zaviial spoznanje, da predstavlja palestinska revolucija interes izkoriščanih razredov.
bine v osnovi tudi politično-Uruž-beno sporočilo, je prav tako politič-nega pomena že samo obiskovanje kinematografov, ko to dobi velike razsežnosti. Pofemtakem je zelo po-membno poglobiti se v proučevanje zvezc - ali morebitne zveze — med dejstvom, da v Manili na Filipinih, na primer (isto pa velja za mnogc druge dežele Azije, Afrike in -La-tinske Amerike) gre v kino dnevno več kot pol milijona ljudi (poprcčno porabijo 20 % razpoložljivih oscbnih
dohodkov za to, da vidijo prcdvsem kriminalke, ,,špageti" kavbojkc, Kung-1'u in James Bond filmc, ipd.) hkrati pa družboslovei zaskrbljeno ugotavljajo, tako kot je ugotovil začctkom 60-ih let znani ameriški i;konomist paul A. Baran.
,,Pievladujoče dejstvo našega časa je, da je institucija privatnega last-ništva v proizvodnih sredstvih -nckoč močan instrument napredka — scdaj prišla v nepomirljivo proti-slovje z gospodarskim in družbenim
naprcdkom vseh harodov manj raz-vitih dežel, prav tako pa tudi z rastjo in nadaljno osvoboditvijo Ijudi v razvitih dežolah. DEJSTVO, DA OBSTOJ IN PRIRODO TEGA KONFLIKTA VEČINA DUDI ŠE NI SPOZNALA, NITI ZAČELA DOJF.MATI, JE EDEN NAJPO-MEMBNEJSlH, ČE NE CELO OD-LOČILNI VIDIK SAMEGA KON-FLIKTA. Odraža močan vpliv, ki ga imajo sedanja vcrovanja, praziiovcrja in  fetiši v  mislih ljudi. prav ti pa
izvirujo iz institucije privatne last-nine nad srcdstvi za proizvodtijo, ki jo je sedaj nujno potrcbno strmo-irlaviti."9)
To jc vsekakor cdcn najpo-membncj&h raziskovalnih izzivov cclotnemu sodobncmu družbo-sJovju, prtdvsejn pa marksistični inisli: v raziskovanju tc problcma-tikc pa smo šclc na začetku.
Brcda Pavlič
OPOMBE:
1.  Howard J. Ehilich, ,,The Politics of Nevvs Media Control", THE INSURGENT SOCIOLOGIST, Vol. [V, No. [V. Oregon 1974 (str. 34)
2.  Interview \vith Eric Barnow:   ,,A Dangcrous  Malaise  Ahcad  for IV Viewers'\U. S. NEWS  AND WORLD REPORT, March lst, 1976, str. 27-29: Videti prav tako: Eric Barbomv, HISTORY OF BROADCASTING IN THE UNITED STATES (111. zvezck), O.vford Univcrsity Press, Nc\v York 1970
3.  Iapio  Varis in  Kaarle  Nordenstreng, INTERNATIONAL INVENTORV OF IELEVISION  PROGRAMME STRUCTURE AND THE FLOVV OF TV PROGRAMME  BETWEEN  NATIONS, Institutc of Journalism and Mass Communieation, University ot Iampere, Finland 1973; skrajšana verzija objavljena tudi v:  TELE VISION TRAFFIC - A ONE-WAY STREET? , Reports and Papers on Mass Communitacion No. 70, UNESCO, Paris 1974
4.   Zanimivi so sledeči podatki: v Argentini je uvožencga telcvizijskega materiala bilo v tem obdobju le 10-30%, od tega 80% iz ZDA; v Cilu je bilo več kot polovica programa uvožcnega, od tega  80% iz ZDA: Gvatema la jc  uvozila  vcč  kot  80% celotncga  programa, od  tega polovico iz ZDA; v Mehiki je bila uvožena približno polovica programa, od tcga dve trctjini iz ZDA. Op. 3, str. 21
5.  To nikakor ni razumeti kot očitek raziskovalccm, ki so poslali vprašalnikc tudi tem deželam, temveč je ilustiacija stanja in problemov, s katcrimi so soočeni raziskovalci na tcm področju, in ki so eden  od pomembnih virov pomanjkanja potrebnili raziskav oziroma pomanjkljivosti izvršenih raziskav.
6.   Thomas H. Guback, THE INTERNATIONAL FILM INDUSTRV, Indiana Univeisity Press, Bloomington 1969; Več o tem: Breda Pavlič, ,,Filmska in TV industrija v službi multinacionalnih družb", TEORIJA IN PRAKSA, let. 12, št. 8-9, Ljubljana 1975, str. 824-833
7.  Guback, op. cit. str. 7
8.   ,,Asia's Ftenetic Film Scene", TIME, New York, 19. julij 1976, str. 40-46
9.  Paul A. Baran, THE POLITICAL ECONOMY OF GROWTH, Modert^Rcadi;r. Nc\v York, 1957, str.xi; pievcdla in podčrtala B.P.
IRIULNA
ŠTUDENTSlvl  LIST. IZDAJA UNIVFRZHLINA K.ONFERENCA ZSMS,
UREDNrŠTVO:  61000  UUBLJANA, TRG OSVOBODITVE  1/11, SOBA
86, TELEFON 21-280; URADNE URE VSAK DAN OD 10 - 12h:TISKA
TISKARNA ŠTUDENTSKI SERVIS, LETNA NAROČNINA 40.00, POŠT-
NINA  PLACANA V GOTOVINl,  ROKOPISOV NE VRAČAMO. OPRO-
SCENI TEMEUNEGA DAVKA NA PROMET PO PRISTOJNEM SKLEPU
ŠT.: 421-1/70 OD 22. 1.1973.
UREDNlSTVO;
GLAVNI   UREDNIK   STEVANOVIC  BORIS, ODGOVORNI  UREDNIK
PIRIH BOJAN, BELAK VESNA, KLASINC JANJA, PEJOV RISTO, PAPIC
SREČO, KIRN SRECO IN ERJAVF.C ALEŽ.
ZACASNO  VLOGO IZDAJATELJSKA SVETA OPRAVLJA PREDSED-
STVO UK ZSMS
CONCURSUS!
ENA SUPHR MODERNA NOVICA
Uvod:
Glava:
Vabljeni vsi freaki (M & F), ki so pripravljem
prodajati TRIBUNO najboljši cajteng v človeškem kozmosu. Za VSAK prodani izvod na ulici, na faxu, na gimnazijah, na in v institucijah .... dobiš (če si freak seveda)
1,00 N.D. (frekvenca glasu ni pomembna)
N.pr.:
100 prodanih izvodov X 1,00 dinar = 100,00 n.d
100,00 n.d. pri Lipi =    2 x pizza
2 x pivo
cigarete pa še kaj zraven
(Sicer pa, kaj je le prodati 100 izvodov naj-časopisa, dok kažeš britva . . . .)
Torej se dobimo na tem naslovu:
Trg osvoboditve (kaverna) 1 /11 soba 86 vsak dan od 11-12.
OBESTILCE
V uredništvu se dobi šc nekaj posferjcv MILESA DA 5,00 din). Ce hočetc rariteto, čimprej na urcdništvo'
Sicer pa pripravlja uredništvo nov poster, nadaljnega pa tuhtajtc.
OBVESTILCE
Uredništvo Vas obvešča, da^T7iovice~po katerih naj bi člani bivšega uredništva našega cenjenega lista, postali člani sedanjcga,^reresnične oziroma -pjpd kratkega stika v mcdscbojnem razumevanju v uredništvu
ŠE EN CONCURSUS!!
freaki, daiitejevci, pomichelangeleni likovniki, uradno natalentirahi talenti, nekultumo kulturni kulturniki, štoserji, (s)triperji, primorci, prleki, anglikanci, avstralopitejki, rubini, dolgokurci, radiaši, špeglarji, udarjeni maratonci, riovci, agitpropovci, culukafrovci, spiritualisti, komunisti, fuzbalerji, filozofi, vidmarji in coleti, baletniki, stenografi, radioamaterji, zsms^evke, rusofili, leninisti, trocko-maoisti, in še vedno isti , cittadinisti, romantiki, zamorci, pedagogi, reakcionarji, reformisti (oh spet so isti), klubaši, volilci, resolucionarji, sergejevci, shakespermovci, zakonopodiralci, knaflovci, štrajni, zakonci, raketarji, kaktusarji, palestinci, invalidi, poeti, brigadirji, diktatorji, španci, zobozdravniki, tnarginalci, levi od levih,   ljudje iz živalskega vrta, rdeče kapice......,
vaš prostor je TRIBUNA
Trg osvoboditve 1 /11 soba 86 vsak dan od 11 do 12, lahko pa že prej!
TRIBUNA
študentski list
Izdajatelj UK ZSMS
LJUBUANA, TRG REVOLUCIJE 1 II (soba 8
Št. ŽIRO RAČUNA 50101-678-^78-47420