SESTANEK KURATORIJA KOŠIČEVEGA SKLADA str. 2
SLOVENIJA (1) str. 6
ČASOPIS ZVEZE SLOVENCEV NA MADŽARSKEM Monošter, 20. maja 1993 Leto III, št. 10
DOSTOJANSTVO ZA VSAKOGAR
V novembru leta 1991 se je v Budimpešti sestal Svet delegatov Mednarodnega gibanja rdečega križa in Rdečega polmeseca ter takrat ponovno podprl skrb in obvezo Gibanja za človekove pravice, ko je potrdil triletno kampanijo za mednarodni teden Rdečega križa in Rdečega polmeseca pod geslom "Dostojanstvo za vsakogar". Pod tem geslom letošnjega tedna Rdečega križa (od 8. do 15. maja) je potekalo veliko število aktivnosti, kajti na žalost v svetu še danes ne vidimo konca trpljenja, saj je veliko ljudi izgubilo svoje dostojanstvo, samospoštovanje in človekove pravice.
Na Gornjem Seniku v Porabju je bilo v nedeljo, 9. maja, srečanje predstavnikov organizacij Rdečega križa štirih sosednjih dežel oziroma držav: 	Mad-
žarske, Hrvaške, Avstrije in Slovenije. Slovesnost se je pričela ob 9. 30 uri z mašo v cerkvi sv. Ivana, ki se je končala z lepo pomladansko Marijino pesmijo v slovenskem jeziku: Spet kliče nas venčani maj... Z nastopom mažoretk iz Monoštra se je po končani službi božji pričelo srečanje na športnem igrišču, ko je predsednik županijske organizacije Rdečega križa iz Sombotela, gospod Birosz Bela, zaslužnim aktivistom Rdečega križa podelil priložnostna odli-
kovanja. V slavnostnem nagovoru je med ostalim poudaril: "... Mi, ki živimo blizu meja, vemo, da meje ne ločujejo, ampak povezujejo narode, s tem pa pomagajo pri mednarodnih aktivnostih Rdečega križa. Ni slučajno, da praznujemo danes ob svetovnem dnevu Rdečega križa prav tukaj, na stičišču treh meja. Zamisel Rdečega križa se je namreč rodila v vojni, organizacija je velikokrat dokazala svojo vitalnost. Tudi dogodki bližnje preteklosti nam dokazujejo, da se v katastrofah rojeva človeška solidarnost in želja, da bi pomagali drug drugemu. Tu mislim na posebne krvodajalske akcije, na ponujeno pomoč begun-
cem. Vsega spoštovanja so vredni tisti, ki so kot pomoč ponudili svoj najdražji zaklad, človeško kri. Žalostna je resnica, da je na Madžarskem trenutno približno 700 tisoč ljudi brez dela, narašča tudi število ljudi, živečih pod življenjskim minimumom. Rdeči križ sicer lahko pomaga tem ljudem z raznimi akcijami, toda to ni nobena rešitev. Potrebno je storiti nekaj več. Potrebni so zakoni in ukrepi, ki bi nam pomagali iz težke situacije... "
Z igrišča šole so se udeleženci srečanja ter številni občani podali preko mostička Turškega potoka do bližnjih razvalin razpadle domačije, kjer je bil predviden prikaz vaje enot
civilne zaščite. Zamišljena je bila akcija reševanja iz stavbe, ki jo je razdejala eksplozija nevarnega plina. Tako je na prizorišče eksplozije prihitela izvid-niška ekipa civilne zaščite, ki je zavarovala kraj eksplozije ter ugotovila, da plini niso več nevarni za prihod ostalih reševalcev. Tehnična ekipa je ob pomoči bagerja odstranila precej nakopičenega materiala ter omogočila zasilni vhod v kletne prostore ekipi prve pomoči. Ta je iz ruševin rešila štiri ranjence. S prihodom zdravnika in reševalnega vozila, ki je odpeljalo težkega ranjenca, se je vaja civilne zaščite ob prisotnosti številnega občinstva zaključila.
Na okrogli mizi so govorili o problematiki v zvezi z begunci iz nekdanjih republik (Hrvaške ter Bosne in Hercegovine) nekdanje Jugoslavije, ki jim od 10. avgusta lani v državi Sloveniji več ne podeljujejo statusa začasnega begunca, saj je število beguncev že doseglo številko 70 tisoč in več, zato jih Slovenija ne more sprejeti ter dostojno poskrbeti zanje. So se pa predstavniki Rdečega križa Slovenije in občine M. Sobota ob tem zahvalili aktivistom Rdečega križa v Avstriji in Madžarski ter državljanom teh držav za vso poslano humanitarno pomoč, ki je bila namenjena beguncem. Udeleženci razgovora okrogle mize (RK Madžarske, Avstrije in Slovenije) so izmenjali še izkušnje s področja krvodajalstva ter s področja organiziranja tečajev in izpitov iz prve pomoči za bodoče voznike motornih vozil, da bi smrtnost in trajna invalidnost poškodovancev v prometnih nesrečah bila čim manjša.
Po razdelitvi spominskih diplom je bilo pozno popoldne srečanje na Gornjem Seniku ob letošnjem mednarodnem tednu Rdečega križa končano z željo, da se na podobnem srečanju aktivisti Rdečega križa štirih sosednjih dežel spet kmalu snidejo.
Filip Matko
2
SESTANEK KURATORIJA KOŠIČEVEGA SKLADA
V MEDIJIH SLOVENCEM PRIBLIŽATI PORABJE
V Števanovcih so se zbrali člani kuratorija Košičevega sklada in se dogovorili za program dela v tem letu. Na prvo mesto so postavili štipendiranje osnovnošolcev in srednješolcev. Sprva so nameravali podeliti štipendije posameznikom, nato pa so se odločili, da štipendije na nek način
dobijo vsi slovenski učenci in dijaki monoštrske gimnazije oziroma srednjih in strokovnih šol. In sicer bodo pripravili ekskurzije v Slovenijo, ter mladim na prijeten, vsebinsko zanimiv in tehten način predstavili matično državo, ki jo le-ti slabo poznajo.
Nasploh je, po besedah predsednika Košičevega sklada Janeza Lombergarja, medsebojno nepoznavanje velik, če že ne največji problem. Da bi to blokado informacij nekako zlomili, si bo zlasti prizadevala slovenska televizija, ki bo objavljala izvirne prispevke iz življenja Slovencev na Madžarskem in prispevke, ki jih za madžarsko televizijo pripravljajo v sombotelskem regionalnem studiu. Gre zlasti za oddajo Slovenski utrinki, ki si jo bodo lahko ogledali Slovenci enako kot oddajo Dober dan, Koroška! in oddaje o Slovencih v Italiji.
Naslednja nadvse pomembna naloga, za katero so se dogovorili člani kuratorija, je organizacija simpozija Košič in njegov
čas. Simpozij bodo v Števanovcih pripravili jeseni, nanj pa bodo povabili ugledne slovenske in madžarske strokovnjake. "Predstavili bomo Košiča kot duhovnika v prvi polovici devetnajstega stoletja, njegovo pot na Gornji Senik, njegovo delo v tem kraju. Se pravi zgodovinsko
ozadje, predstavili bi njegovo pisno delo, torej delo iz etnologije, iz etnografije; ocenili bi ga torej kot etnologa in etnografa, prvega, ki je opisoval navade, šege in življenje v Porabju. Predstavili bi ga tudi jezikoslovno. Skušali mu bomo dati prostor, ki mu v slovenskem prostoru gre... " pravi dr. Zinka Zorko, ki so ji zaupali strokovno plat organizacije simpozija o Košiču.
Sekretarka Sklada Marija Bajzek pa je posredovala odgovor sombotelskega škofa dr. Istvana Konkolya, ki je pisno sporočil, da si bo prizadeval za slovensko bogoslužje v Porabju. Od jeseni bo imelo Porabje svojega študenta na ljubljanski Teološki fakulteti, kar pomeni, da bi čez pet, šest let dobili svojega slovenskega duhovnika. Do tedaj pa bo omogočeno, tako Marija Bajzek, da bo na Gornjem Seniku vsako nedeljo slovenska maša, daroval jo bo duhovnik iz Slovenije. Kdor bo izrazil
željo, bo zanj tudi obred v slovenskem jeziku, denimo ob krstu ali poroki. Glede verouka v slovenskem jeziku pa se bodo pogovarjali s števanovskim župnikom Štefanom Tothom in ga prosili, naj prevzame to nalogo.
Košičev sklad, ustanovljen letos na Gornjem Seniku na pobudo Slo-venskega društva iz Budimpešte, se nedvomno loteva pomembnih in hvalevrednih nalog med porabskimi Slovenci. Zelo dobro bi bilo, če bi svoje aktivnosti povezoval z Zvezo Slovencev v Monoštru. Kajti zdaj - rečeno sicer namerno zelo grobo - izgleda tako, da je Zveza Slovencev eno, Košičev sklad drugo in Vendska zveza tretje. Nikakor ni narobe, da je bil Košičev sklad ustanovljen, niti to, da se loteva pomembnih nalog med manjšino, narobe pa je - pa naj reče kdor kar hoče - da se tako skromne intelektualne moči tako male manjšine drobijo, namesto da bi se povezovale in se družno lotevale perečih problemov in dela. Zmanjkalo ga ne bi - dela namreč - ne Zvezi Slovencev in ne Košičevemu skladu, medtem ko so razbijaški in raznarodovalni cilji Vendske zveze preočitni, da bi jo pridruževali prvima dvema.
Zato še tako dobronamerni opazovalec (ki si "domišlja", da razmere pozna) porabskega narodnostnega življenja ob drobljenju ustvarjalnih moči ne more imeti dobrega občutka, pa naj si še tako prizadeva. Kajti, če bi se znali povezovati, tedaj nekaterih zadev ne bi bilo potrebno "na novo odkrivati", marveč delati v duhu, da je Amerika že "odkrita", tja lahko samo potujemo (ali ne potujemo).
eR
MEDDRŽAVNI ODNOSI SO VSE BOGATEJŠI
Pravzaprav si vsak v življenju želi imeti čim boljšega soseda. Dobri sosedje so naša potreba in varnost, so nam spodbude in pomoč v težavah. Po demokratičnih spremembah v obeh sosednjih državah - Sloveniji in Madžarski - postaja dokaz novega demokratičnega duha v obeh državah
Trije župani - sosednjih
občin.
Foto: J. Graj
potrditev nove evropske naravnanosti tudi izboljšanje meddržavnih odnosov med obema sosedoma. Za takšno trditev imamo vsak dan več dokazov.
Potrditev tega na simbolični ravni je tudi začetek uradnega označevanja meje med Slovenijo in Madžarsko. Tako so pred dnevi predstavniki Avstrije, Madžarske in Slovenije na tromeji v Martinju začeli zamenjevati in obnavljati mejne kamne in druge oznake. Spornih vprašanj v zvezi z določitvijo meje tako madžarska kot slovenska stran nimata, zato bo meja ostala takšna kot je bila v času nekdanje Jugoslavije - torej dobrih 102 kilometra dolga, z 2. 000 mejnimi kamni in drugimi oznakami. Nesporno je začetek skupnega označevanja meje z R Madžarsko dokaz dobrega sodelovanja med obema sosednjima državama.
Predvsem pa dobro sosedstvo in prijateljske odnose najbolj zgovorno potrjujejo številni meddržavni in drugi sporazumi med obema državama.
Prvi sporazum med Vlado Republike Slovenije in Vlado Republike Madžarske o odprtju novih mejnih prehodov na skupni državni meji sta že v maju 1992 podpisala zunanja ministra. Kmalu so
sledili sporazumi o sodelovanju na področju kulture, izobraževanja in znanosti, sporazuma o sodelovanju na področju prometa in komunikacij, o sodelovanju na področju obrambe, varnosti in notranjih zadev. Pomembne meddržavne sporazume zaključujeta pogodbi o sodelovanju obeh držav, ki sta jih podpisala predsednika vlad ter sporazum o zagotavljanju posebnih pravic slovenske narodne manjšine v Republiki Madžarski in madžarske narodne skupnosti v Republiki Sloveniji. Če k temu dodamo še vrsto sporazumov, ki so jih podpisale zbornice in druga gospodarska združenja, obmejne občine in pokrajine (iz Pomurja ter županiji Vas in Zala), nekatere znanstveno raziskovalne ustanove, kulturne organizacije, RTV in druge institucije iz obeh držav, je seznam še bogatejši. V zadnjih letih pa ne manjka tudi meddržavnih srečanj delegacij na najvišjih ravneh, skupnih razstav, izmenjav in sodelovanja, kar se nadaljuje tudi v letošnjem letu.
Takšni odnosi med sosedama gotovo dodatno prispevajo k razumevanju in spoštovanju prebivalcev z obeh strani meje. Tako tudi ta meja postaja vse bolj evropska. Predvsem pa so vsi ti številni bileteralni sporazumi in dobri sosedski odnosi jamstvo za spoštovanje narodnostnih, jezikovnih in kulturnih pravic obeh manjšin. Potrjuje se, da sta madžarska narodna skupnost v Sloveniji in slovenska na Madžarskem dejavnika povezovanja in ne razd-vojevanja ljudi in držav, faktor združevanja in ne ločevanja ljudi. Sporazum o skrbi za obe manjšini zagotavlja ohranitev in razvoj, šolanje, učenje maternega jezika, kulturne dejavnosti in informiranje v lastnem jeziku, spodbuja pa tudi stike z matičnima narodoma in državama.
Tako se vsem prebivalcem na obeh straneh meje in še posebej obema manjšinama odpirajo lepše možnosti. Na vseh nas pa je, da jih bomo znali in hoteli tudi izkoristiti.
Geza Bačič
Porabje, 20. maja 1993
3
OD BESED K DEJANJEM
Bilo je mnogo lepih besed; pa tudi manj lepih. Ampak iz vsega tega naj sledijo dejanja, to je pravi cilj!
Te, sicer malo obrabljene fraze so mi prevevale misli po obisku na Ministrstvu za prosveto in kulturo v Budimpešti, kamor se je naša skromna delegacija povabila na obisk in razgovor pred kratkim. V delegaciji smo bili: Jože Hirnök, Laci Domjan in Valerija Perger.
Najprej smo poskušali pojasniti cilj našega obiska: odgovorne za porabsko narodnostno šolstvo hočemo podrobno informirati o problemih letega, predlagati optimalne rešitve ter pojasniti nekatere nedorečenosti in celo napačne predstave o naših skupnih problemih. Vse to je namreč še kako potrebno, kajti večina naših sogovornic ni bila še nikoli v Porabju, čeprav so odgovorne tudi za porabsko šolstvo!
Argumentirano smo pojasnjevali koncept slovenskega jezika v osnovnih šolah v Porabju; leta se po veljavnem učnem načrtu poučuje na prezahtevnem nivoju in učenci niso sposobni (seveda zaradi skromnega ali sploh nobenega predznanja) aktivno slediti pouku. Zavod za šolstvo Republike Slovenije je v sodelovanju lastnih strokovnjakov ter učiteljev-praktikov iz Porabja pripravljen izdelati ustrezen učni načrt in ga skupaj s poskusnimi gradivi uvajati v porabske šole. Madžarska stran je ta predlog toplo sprejela, saj smo dali zagotovila, da bo učni načrt pripravljen v skladu z madžarsko zakonodajo ter se popolnoma vklapljal v reformirani program narodnostnega šolstva. Pouk slovenskega jezika v porabskih šolah se mora odvijati na začetni stopnji, po sodobnih učnih me-
todah, osnovni cilj tega pouka pa mora biti spodbujanje, razvijanje in ohranjanje tistih možnosti, ki otroku omogočajo vsaj osnovno ustno in pisno sporazumevanje v maternem jeziku (na žalost, seveda večini teh otrok slovenščina ni materni jezik v pravem pomenu besede), kakor tudi razvijanje in bogatenje tistih znanj, pogledov in mišljenj, ki so potrebna za razumevanje slovenske družbe in kulture v primerjavi z državo, v kateri živijo. Na razredni stopnji se učenci torej usposobijo za osnovno ustno in pisno sporazumevanje, na predmetni stopnji pa mora učni načrt biti zasnovan inter-kulturno, saj je potrebno, da razen jezikovnega znanja učencem ponudimo tudi teme z različnih kulturnih področij in jim na zanimiv način približamo Slovenijo.
Pomembna pa je tudi uporaba sodobnih učil ter usposobljenost učiteljev za novi način dela z učenci. Tak način pouka pa zahteva tudi aktivno vključevanje staršev v izobraževanje njihovih otrok; starši odločilno vplivajo na formiranje otrokove osebnosti, njegovega odnosa do narodnostnega samozavedanja, zato je tesno sodelovanje med učitelji in starši še kako potrebno. Razen na roditeljske sestanke naj učitelji povabijo starše tudi v razrede, na šolske prireditve, proslave, razstave, tekmovanja, kajti pozitivna motivacija je važen dejavnik tudi zanje ne le za otroke.
In še nekaj pomembnih misli z budimpeštanskega sestanka: zavedati se je predvsem potrebno, da ima vsaka manjšina glede izobraževanja svoje posebnosti in da ne moremo niti približno ustvariti enotnega koncepta manjšinskega šolstva. To bo
(upajmo) upošteval tudi novi madžarski koncept narodnostnega šolstva, vsaj tako so nam obljubili.
Tudi Sporazum o sodelovanju na področju kulture, izobraževanja in znanosti med Republiko Slovenijo in Republiko Madžarsko nam ponuja velike možnosti plodnega sodelovanja, le da jih včasih premalo izkoristimo ali premalo poznamo. Nekatere možnosti pa so preprosto neizvedljive, na primer ustvarjanje skupnih učbenikov za madžarsko manjšino v Sloveniji ter slovensko na Madžarskem. Gre namreč za prevelika razhajanja v jezikovnem znanju ter položaju tako madžarskega kot slovenskega jezika pri obeh skupnostih in zato smo pojasnili, da bi to za Slovence v Porabju bil še en zgrešen projekt. (O dvojezičnosti tako in drugače bom pisala v eni od naslednjih številk časopisa. )
Pereči problem števanovske šole, kjer se v naslednjem letu načrtuje kombiniran pouk v 5. in 6. razredu in s tem manj ur slovenskega jezika, je bil prav tako izpostavljen. Odgovori so bili seveda salomonski, usoda šole, kjer se trudijo ohranjati slovenstvo, kolikor je to mogoče, pa postaja vprašljiva. Lahko samo upamo, da se ne bo ponovila še ena usodna napaka v porabskem šolstvu, noben zaveden Porabski Slovenec si verjetno ne bi želel, da to šolo doleti ista usoda, kot je pred leti doletela šolo v Slovenski vesi.
Ta komentar sem v razmislek namenila prav vsem, ki nam je kaj do tega, da ohranimo in postavimo na nove temelje pouk slovenskega jezika v porabskih šolah. Vsak najmanjši korak v pravo smer bo uspeh.
Valerija Perger
PISMO IZ SOBOTE
NAŠ PARADAJZ PA PAPRIKA
Prejšnji teden so kouli nas odili tisti trije ledeni možje vküper s poscano Žofo. Bonifacij, Servacij pa Pankracij, tej trije mrzli možakari s svojov mokrov strino že lejta pa desetletja pa stoletja sprtoletje prouti zimi nazaj vličejo. Naše lüdstvo dobro zna, kak se mora ravnati, ka ne bi bilou kaj naroube na njivi ali v ogračeki. Je pa naše lüdstvo tö takšno, ka rado prejk po sousedovom gleda. Takša je moja tašča Regina, trno čedna ženska, tö.
Že fejst rano je po cejli kuči mejla postavlene lunčeke z zemlouv pa tam notri posejano seme od paradajza pa paprike. Vsaki den ji je selila na najbole topla mesta. Vcuj k šparali, pa k okni, gda je fejst sunce svejtilo, nasploj je velko brigo mejla, ka bi njoj vse dobro raslo. Če povem po pravici, tak kak je njoj raslo, je ni enoj daleč naokouli. Meni je vse vküper šlo že fejst na živce. Nigi sam se nej mogo pošteno doj sesti. Vseposejdi sam brsno v kakšen lunček z mladov rastjo ali pa se nanga seu. Tak se mi vse vküper vidlo, kakče bi živo na ogračeki. Ške obed je emo žmaj po zemlej. Ali vse idnouk mine, pa tak je ta zelenjava tö odišla ta, gde njoj je mesto.
Kak sam pravo, rasle sote mlade sadike, kak če bi njih nešče vövlačo. Moja tašča Regina, trno čedna ženska, enoga lejpoga dneva cejla v nevouli doma vsem dá na znanje, ka prej naš drugi soused že ma papriko pa paradajz posajene na vrti. Tak njemi prej vse lepou raste, ka tou nemre biti istina. Vsi smo znali, ka Zdaj tou pomejni. Mi tö mo mogli iti brž sadit, ka tou, ka ma soused, moramo mi tö meti. Niti sam nej pošteno pojo obeda, že sam noso lunčeke na ograček, delo luknje v zamlao, moja tašča Regina, trno čedna ženska, pa sadila mlade paprike pa paradajz kak soldate. Moram pa pravili ške tou. Ge se ne razmim gli fejst v tej stvari, Znam pa, ka je nej fejst čedno tej stvari delati prva, kak poscana Žofa ne odpela svojih mrzlih stricov prejk zemle. Dapa, mojoj tašči Regini, trno čedni ženski, kaj takšoga sploj ne smem pravili. Če ma soused, moramo meti mi tö. Ka nede Sto slučajno mislo, ka so v toj kuči doma manjaki pa se njim ne da delati. Ske dobro, ka sam držo jezik za zobami. Vse vküper se tak dobro zgrabilo pa pognalo vüška, ka je bilou veselje gledati. Eden se nej doj posüšo.
Te se pa zgodilo. V soboto, gda je nastoupila Žofa, smo gor stanoli. Moja tašča Regina, trno čedna ženska, je že sedela v künji. Gledala je ta nekam daleč, odpejrala usta kak riba na siijom, pa vcuj gučala: "Zakoj gli meni, sousedi pa nej. "
Pogledno sam na ograček. Vse tisto, ka je s takšo lübeznijo gojila, varvala, zalejvala, je tak tanta po zemlej ležalo, kak če bi nešče vse poodo. Pogledno sam na sousedov ograček. Možakar je prejšnji večer vse lepou pokril, tak ka njegvim paradajzom pa paprikam mraz nej mogo do živoga. Fejst me melo, ka bi neka pravo, sam se pa vseeno bojo, ka si kaj ne napravi. Zato sam odišo na plac, küpo tresti paradajzov pa tresti paprik. Plačo sam, kak žuti, ali naj bou, vse za Reginino zdravje.
Tak smo nika nej prišparali, ka smo ščeli vse tou doma spouvati. Pa ške vekšo nevoulo sam si na glavou nakopo. Vsaki večer moram pokrivati grede s plastiko. Soused toga več ne dela. Moja tašča Regina, trno čedna ženska, pa vüpa, ka ške kakšen mraz stisne pa ka sousedi vse vrag zeme.
MIKI
Porabje, 20. maja 1993
4
OD 
SLOVENIJE..
SLO V SE
Parlamentarna skupščina Sveta Evrope je v sredo, 12. maja, sprejela Slovenijo v polnopravno članstvo. Pred tem je imel predsednik te skupščine Miguel Angel Martinez kratek govor, spregovorili pa so tudi poročevalci treh glavnih odborov skupščine. Odločitev o sprejemu v članstvo Sveta Evrope so poslanci evropskega parlamenta sprejeli soglasno.
ČEŠKI VELEPOSLANIK
Izredni in pooblaščeni češki veleposlanik v Sloveniji Petr Kypr je slovenskemu predsedniku Milanu Kučanu slovesno izročil poverilno pismo. Slovenija ima že nekaj časa veleposlaništvo v Pragi. Premiera Drnovšek in Klaus pa sta pred kratkim, ob obisku slovenskega predsednika vlade v Pragi, podpisala memorandum o liberalizaciji trgovinskih odnosov med državama.
KMETIJSKI MINISTER NA JAPONSKEM
Slovenski minister za kmetijstvo Jože Osterc se je s skupino predstavnikov slovenskih podjetij, izvoznikov hmelja, predelovalcev mleka in sirarjev mudil na neuradnem obisku na Japonskem. Delegacija se je v Tokiu in Nagoji sestala s proizvajalci in distributerji mlečnih izdelkov ter se seznanila s tržnimi možnostmi za povečanje izvoza. Pogovori pa so tekli tudi o možnostih vlaganja japonskega kapitala v projekte na področju vinogradništva in predelave mleka.
NAGRAJENI
VIDEOSPOT
Na 26. mednarodnem filmskem in video festivalu ZDA v Elmhurstuje slovenski ustvarjalec Ivo Štrakl, avtor glasbenega videospota Od nebes do pekla, prejel drugo najvišjo nagrado festivala, srebrni ekran v kategoriji vera, narodnosti in človečnost.
To je največji mednarodni filmski in video festival na svetu. V 12 katerogijah so predvajali nekaj sto filmov in videoprodukcij. Slovesna podelitev priznanj bo 3. junija na prireditvi v Chicagu.
VEND-END
MI SLOVENCI,
MI SE NE PODAMO... (10)
Že je pravi cajt, ka gorenjamo s tau serijo. Zato, ka je cejlo delo nej telko vrejdno. Zaka smo te don malo bole na dugi pisali o tom? Samo zato, ka naj vsikši vidi, za kakšno folišijo dé: ka par lüdi (nad njimi več takši, štere tau nika ne briga, zato, ka so Vaugri) ške nas, porabske Slovence razlaučiti. Tau pa delajo s takšim namenom, kak ništarne vogrske partije, štere so že na štiripet talov razletele. (Vsikši ške biti ta glavni. )
Nej tak dugo je büu pri meni en starejši Porabski Slovenec, šteri živi v Somboteli, pa me je pito, ka je te tau Zdaj za "vendske akcije"? Te sam ga pa ge nazaj pito: ka vi mislite? Un prej tak vidi, ka je tau prej nikanej drugo, liki frak-cionaštvo: poson sili ejkstra špilati.
Gnauk, pred več lejti je z eno slovensko delegacijo büu v Somboteli znani slovenski pesnik in poiitik Ciril Zlobec. V interjuni sam ga pito, ka misli o asimilaciji Porabski Slovencov. Tak je pravo: Slovenec biti je nej naleki, depa lepau. Tisti Porabski Slovenci, šteri se škejo asimilirati (šteri neškejo biti Slovenci ali tagijo svoje korenine, s tem tö, ka neškejo slovenski gučati), naj se škem prva asimilirajo.
Za druge, prave porabske Slovence pa država more skrbeti, ka uni naj leko nücajo svojo slovensko materno rejč, leko gordrži svojo slovensko kulturo.
Naš Cilj z našo serijo je tö tau büu, ka bi pokazali, gde so tisti tali v vendski teoriji, šteri so folišija in švindlarija. Steri elementi so prauti tistomi lüstvi, štero v Porabji živé pa slovenski guči - pa šteromi dosta Vaugri tak pravijo, ka: vendek. Tau smo tö pravili, ka če se vogrska rejč "vendek" v Vogrskom
geziki nüca tak, ka se misli na slovensko lüstvo kauli Varaša, te naj baude. Če se v Vogrskom geziki nücajo reči "vend nyelv", ka se misli na naš slovenski guč za razlauček od knjižnoga, standardnoga, slavskoga gezika, naj baude. (Madžarom ne moremo dojprepovedati, ka naj ne bi nücali tau rejč, vej nam pa leko povejo, ka edni Porabski Slovenci sami gučijo o sebi, ka so Vendi. ) Depa če se pravi pa guči, ka naša slovenska rejč nej slovenska, tau je folišija pa velka laž. Kak butasto je povejmo trditi, ka je bejla farba nej bejla, liki črna, od toga Zdaj nemo piso.
Kak pravim, v naši seriji smo probali pokazati "skopce" pri vendski teoriji. Zdaj bi etak pravili: tisti, šteri nam po tom dugom pisanji tö ne dajo valati, naj bau. Mi tak brodimo, ka je v demokraciji tau pošteno, naj lüstvo dobi informacije pa naj s pomočjauv te informacij samo odlauči. Pa sledik samo sebi zavali, če sé je dobro ali lagvo odlaučilo. Mi smo dužni bili v naši seriji enpar informacij dati.
Ranč včera me je gorpoisko v Somboteli en napau Porabski, napau prekmurski Slovenec iz Merike, šteri se spravla z zgodovino Slovencov z Vogrskoga v Meriki, pa ka prej po njegovom tü dé za politično akcijo, nej za gezikovno ali narodnostno. Pa za penaze. Money, money, money...
Rejč "money" je té gospoud nüco, šteri več samo enpar slovenski rejči vej. Midva, kak dva porabskiva Slovenca (njegova mati so bili iz Sakalovec) sva se zato engliški mogla pogučavali.
Té gospaud se je zadnja lejta tam v Meriki preveč aktivno začno spravlati z zgodovino Vogrski Slo-
venov v Meriki, šterim tam nistarni tö tak pravijo, ka Vendi. Un tö tak pravi, ka če s tau rečjavu mislijo na slovensko rejč, štero gučijo v Porabji pa v Prekmurji, te un nika nema prauti. Liki če pravijo, ka je naša slovenska rejč nej slovenska, "that’s nonsense", tau je velka norija.
Te porabski-prekmurski gospaud iz Merike, šteri se je že v Meriki naraudo, pa šteri ne vej slovenski, je kauli šestdeset lejt star. Doma ma držina pravi, ka je "crazy and obsessed" (nauri pa zbesnjeni), ka zatau telko penaz zapravla, ka vsikšo leto - Včasik eške na leto Večkrat - na Vogrsko pa v Slovenijo dé iskat korenje svojoga naroda...
V Hoteli Savaria mi je s skuznatimi očami pripovejdo, ka gda je prvo paut prišo v Sakalauvec -tá, gde so se njegova mati naraudili -, se je nikšo čüdno delo zgaudilo:
gnauk samo nej znau ravnati auto. Nikšo čüdno čüténje ga je prevzelo, tak ka je mogo dojstaniti, ka je skor nutri v šanc zavozo... Gda pa je gnauk v Črenšovci ali Martjanci pri žlati spau pa se je vnoči gorpribüdo, je gnauk samo - po petdeset lejtaj -slovenski začno misliti. V tisti kmici so ma od nikec, z nikše velke globočine gorprivrele ništarne slovenske reči. Reči, štere je od matere pa očo čüu v Meriki, gda je eške mali pojbiček büu.
Thomas Mann nin tak pravi, ka: naša zgodovina, naša preteklost je strašno-strašno glopek stüdenec...
Ka pa naša prihodnost?
End?
Happy end?
(End)
Francek Mukič
ZDRAVILIŠČE MORAVSKE TOPLICE
Zdravilišče Moravske Toplice je med mlajšimi v Sloveniji. Zraslo je ob vrelcih zdravilne termo-mineralne vode na skrajnem severovzhodu Slovenije, na panonski ravnici, sredi rodovitnih polj in rahlo gričevnatega Goričkega.
Narava je kraj bogato obdarila. Vrelci zdravilne termo- mineralne vode, zdravilno blato in podnebje ter neokrnjena narava so naravna bogastva, na katera smo v zdravilišču upravičeno ponosni. Podajamo jih Vam z različnimi programi in storitvami. Pomagala Vam bodo, da boste laže kos stresom, da boste ohranili telesne in duševne moči, ki jih potrebujete za zdravo in lepo življenje. Samo eno življenje imate, zato skrbite za ohranitev svojih življenjskih moči.
Mi Vam želimo pomagati!
Porabje, 20. maja 1993
5
PORABSKE DRUŽINE
BREZI DELA NIKA NEJGA
Človak bi najraj od takše družine piso, stera brezi brige, lupau živi. Dapa gnesden, tak mislim, furt menja je že takši držin. Vsakšimau, drugo družino spoznamo, dapa probleme, ka majo, tiste so skur enake. Lüstvo
brezi dela ostane, penzija pa še dalač, dučas pa zato nika delati trbej. Steri pa še majo slüžbo, tisti se pa bujijo, ka zranja oni že tü leko, ka brezi dela ostananjo. Dotejgamau je lüstvo zvekšuga nutra v Varaš odlo delat v fabritje. Doma so krave pa štjir odati. Zemla se je tü ranč ka samo delala. Pa istino so meli tü. V fabritje delati se je bola splačalo, kak doma krave držati. Nej se trbelo bujati, kakšno bau vrejme, ka leko parpauva. Plačo so si vsakši mejsec gorazeli pa etak so živeli cejlak do gnesden. Zdaj že bola tapušilajo lüstvo, kak bi jim delo dali. Tisti pavri, steri so brezi dela ostali, Zdaj si leko brodijo, ali do čakali, ka aj delo dobijo ali do doma gazdüvali. Ka bi bilau baukše? Tau niške ne vej.
Edna etakša pavarska družina v Andovca je Djišarina. "Delati trbej zato, ka brezi dela nika nejga, " pravi vertinja Terika. "V židanoj fabriki sem delala trideset lejt pa zdaj sam döjn brezi dela ostala.
Edan Taljan je dolaküpo židano fabriko. Njema telko lüstva nej trbej, kak tjelko nas dje, je pravo. Dvejstau ma trbej, nikanej več. Dapa kak sam dja vidla pa čüla, lüstvo prinjan težko ostane. Edno ženo je notra zvau k seba pa go
je pito, ka tjelko slüži. Dvanajsat djezero forintov, je prajla ženska. Tau je dosta, telko dja ne plačam, pravi Taljan. Zazranka, gda so djüžino djeli, te tau pravo, ka tau prinjan nejga. Vsakši aj doma djej. Tak mislim, ka v tejn je vlada tü kriva, ka tau dopisti. Če de tau tak šlau tadala, te de tak trbelo delati človaki, kak govedo. Prajti pa delavac nika nede smo, zato ka ma puvejo, leko dé če štje. Namesto njega daset drudja leko najde.
Do 28. majuša delam, po tistim mo že brezi dela dja tü. Moj mauž še dela, dapa Sto vej, kak dugo. Sin na pošti dela, dapa hči je brezi dela. Zdaj se malo vöpučinem, sletkar mo si pa iskala nikšo delo. Zdaj tak zavule dosta bridja mam, zato ka de se mi hči ženila. Po tistim pa že nika baude. Če drugo nej, te mo doma gazdüvali. "
Na koj mislite?
"Svinje pa pravce držimo. Če tak baude, te še več mo držali. S kravi nemo se spravlali, zato ka nej vrejdno. V vesi že tak samo tü pa tam majo krave. Iz cejle vesi samo
trdje nosijo mlejko doladavat. Za petnajst forintov bi dja tü nej doladavala mlejko. Zdaj tak vögleda, ka je zavce vrejdno držati. Vzima je sploj drago prejkdjamlejo. Vleta malo falejše, dapa te dje trava pa bola falejše je leko polaga. Mi Zdaj samo kaulak dvajsti mamo, dapa če mo doma, te mo več zavcov držala, če tau tü nede šlau, te nika drugo mo delala. Nika trbej, zato ka so cene sploj visike. "
Prajli ste, ka de sé hči v juniuša ženila. Zdaj se te že kreda dejvate?
"Moramo se, zato ka cajt sploj tadé. Vse naprej trbej nalečti k gostüvanji zato, ka slejdnji tjedan tak samo
lejtanja baude. Nam, starišom vse pitati trbej, zato ka pri nas še nej bilau gostüvanje. Ona je prva, kažajo na hčer. "
Tü, pri vas ostanajo ali de hči k moža šla?
"Kraj mo od dauma üšla, " pravi hči. "Malo težko baude, dapa zato tak mislim, etak de baukše. Zato, ka tam mo mejla slüžbo. Tü doma sam tak brezi dela bila. Andovce tü njati zato malo težko baude. Tü sam gorarasla, tü poznam vsakšoga pa döjn vse moram püstiti. Sprvoga gviišno ka težko bau, dapa zato sé vejn vcuj vzemam. "
K. Holec
LEJPA ŠEGA
Naše porabske amaterske kulturne skupine - med njimi Pevski zbor Avgust Pavel z Gorenjoga Senika - so si lejpo šego gor vzeli. Pevci so gratali - leko povejmo - kak edna mala držina. Etak pa vküp držimo, če je med nami stoj v navaula, pa vküp držimo, če mamo priliko za veselje.
Ta mala skupina je 24. apriliša 1993 lejpi den mejla. Članica zbora, Judita VVachter sé je té den ženila. Naš zbor sé je tak prpravlo na té den, kak držina. Lejpe pesmi smo pripravili za poroko, štere smo v Varaši popejvali njej, njenomi najdragomi, vsem tistim, šteri so bili na poroki. Rejdka prilika je, gda v Varaši lejpa slovenska pesem napuni dvorano (terem), gde imajo poroke. Potrüdili smo se za mali spominček, za mali dar tü, s šterim bi radi našo Judito - štero sploj radi mamo -razveselili. Vüpamo se, ka naša Judita potem toga tü z nami ostane pri zbori.
V imenu pevskoga zbora pa Slovenske zveze želejmo Juditi pa možej sploj, sploj dosta zdravje, lejpo držino pa srečo v zakonskom živlenji.
I. Barber
... DO
MADŽARSKE
SREČANJE NEMCEV
Letošnje srečanje Nemcev iz Železne županije je bilo 16. maja v Rabafiizesu. Srečanje je odprl Karoly Bauer, župan Monoštra, navzoče je pozdravila Agnes Schnaider, sekretarka Zveze Nemcev na Madžarskem.
V	kulturnem programu se nastopili tudi nemški otroci osnovne šole z Gornjega Senika.
"OTROCI ODRASLIM 1992"
Petrol trgovina Ljubljana in Zavod R Slovenije za šolstvo sta razpisala likovni natečaj z naslovom "Otroci odraslim - srečno" in ga razposlala vsem osnovnim šolam v Sloveniji in zamejstvu.
Najboljša likovna dela so (bila) razstavljena od 18. do 22. maja v osnovni šoli na Gornjem Seniku.
BRALNA ZNAČKA
Letošnje prireditve ob bralni znački na porabskih osnovnih šolah bodo 27. maja. Števanovske in monoštrske otroke bosta obiskala pisatelj Ferdo Godina in pisateljica Karolina Kolmanič. Gornjeseniški otroci pa se bodo srečali z ilustratorjema, zakoncema Matjažem in Alenko Schmidt.
SREČANJE LJUDSKIH
PEVCEV IN GODCEV
V	Mali Nedelji so lani organizirali I. srečanje ljudskih pevcev in godcev pomurskih občin.
Letošnjega srečanja, ki je bilo 16. maja, sta se udeležili tudi skupini iz Porabja, in sicer ljudske pevke iz Števanovec ter ansambel Lacija Korpiča in ženski kvartet.
Porabje, 20. maja 1993
6
PREKMURJE
Dosta gestejo nad nami takši, šteri so že Večkrat bili v Sloveniji, pa takši tö, šteri eške nir nej. Prvin bi radi obudili lejpe spomina, slejdnjim pa bi radi volau naredli, ka bi v leti gorpoiskali lejpe krajine.
Slovenija je ena bila od šest republik v Socialistični federativni republiki Jugoslavija Od 1991-oga leta je REPUBLIKA SLOVENIJA postale samostojne, je naš sausadni rosag. Po cejli Sloveniji samo telko lüdi živi, kak v Budimpešti - 2 milijona. Slovenski knjižni jezik, ka v radioni pa v televiziji čüjemo, bole samo mladi gučijo. Starejše lüstvo vsikši malo ovak guči. Tak kak mi v Porabji tö porabsko narečje gučimo, tak v Sloveniji Prekmurci prekmurske, Štajerci štajersko, Korošci koroško, Gorenjci gorenjsko, Dolenjci dolenjsko, Primorci primorsko narečje, dialekt gučijo. S te raznefele rejči so v 16-om stoletji začnili eno knjižno rejč rediti, ka naj se vsikši Slovenec z drügim leko pripovejda.
Če pri Martinji prejkstaupite grajnco, té na pamet vzemete, ka so tam ranč takše njive, mali bregauvge pa drejvdje, lejs, kak pri nas. Najbole pauleg našom Porabji je
PREKMURJE. Pred prvo bojno so uni z nami vred k Vogrskoma rosagi slišali. Te še ta pokrajina zvala Slovenska okroglina ali Slovenska krajina. Tü pa tam še eške gnes vidijo tučance ali pa scimprane iže s slamatno strejo. Ranč tak s kravami
rogejo pa pelejo eške ništarni, kak pri nas. Žito v bake postavlajo, slamo pa v oslico skladejo. Gda je žetva gotova, te pa lejpe dožnjeke znajo splesti. Uni so se navčili od Vaugrov, gda so na žetvo ojdli, mi nej. Naš dožnjek je en mali püšeu. No, toga več samo malo geste v Prekmurji. Dosta traktorov pa drügi mašinov majo tam pavri. Uni
tau srečo majo, ka so bole na raveni. Najbole na Ravénskom pa na Dolinskom. Trétja krajina pa se zové Goričko. Ta je nam najbole pauleg, pa ranč tak vögleda, kak naše Porabje.
Če te še z autom pelali v Prekmurje, stanite malo v Marijana. Tam je ena stara cerkev, v šteroj so lejpi kejpi namalani na steno. Namalau ji je Janez Aquila 1392. leta. V vesi Selo pa je okraugla cerkev. V Prekmurji je eške gnesnaden dosta lončarov. Eni ranč takšo posaudo delajo, kak so naši delali, eni pa sploj črne pütre, šticline pa sklejce redijo v vesi Filovci, Pečarovci, Kuzmi i Tešanovcí, Najvekša Varaša sta v Prekmurji Murska Sobota i Lendava. Gvüšno dosta vas je ojdlo že tam, pa ste na pamet vzeli, ka uni ranč tak gučijo, kak mi. Pa tö skor tak küjajo kak mi, tikveni oli tö poznajo. Prekmurska granico pa bujto repo pa samo oni znajo rediti. Gibanica je reteš, v štero škipke, mak, med, oreje pa vrnje mlejko dejejo. Bujto repo pa s kisale repe pa prosene kaše redijo.
V Prekmurji Vougri tö živijo. Deset gezero ji je kauli Hodoša, pa Lendave.
Marija Kozar
NAŠE PESMI (49)
PLENIČKE JE PRALA
Pleničke je prala pri mrzlom stüdenci, nemilo se jokala kaj nej deklica več, stodiček, stodiček zakoj njau grešiš, ti fantič zakoj njau greliš.
Pojočki so pravli ali pa nej, daj pravijo deklica, al deklica ti(j), deklica, deklica, (j)ali deklica ti(j),
Zakoj 'maš tak skuzne (j)oči.
Zakoj me sprašuješ, daj sam dobro ves, vu noči gorstanem, mera nigdar, moj sinek se jouče vu zibki leži, zato mam tak skuzne (j)oči.
Nikaj se ne jokaj, se ne žalostuj, ar tvoj fantič pred tebom stoji, moj fantič, moj fantič pred menom stoji, zato 'mam tak skuzne (j)oči.
Veseli so časi za mlade lidi,
(j)ali šteri pri staršaj pošteno živi, šteri pri staršaj pošteno živi, ali tistome nič ne fali.
(Gorenji Sinik) -mkm-
GNESDEN SE EŠČE ŠPARATI TÜ NE SPLAČA...
V Porabji je lüstvo furt šparavno bilau. Bile so lejta, gda je vöpokazano bilau, ka so naši lüdje največ pejnaz pršparali, če smo je merili k drugim pok-rajinam. Kak stojimo Zdaj s tem, tau smo zvedli na tistom djilejši, šteroga so v Oriszentpéteri držali. Hranilnica örség (Takarékszövetkezet) je vöpokazala kak so gazdüvali lajnsko leto pa ka čakajo od toga leta. Varaška Hranilnica je lajnsko leto menja pejnaz vküp pobrala, kak prva leta. Na tejn se ne moremo čüdivati. Če samo tau poglednamo, ka je pri nas
sploj dosta lüdi zgübiio slüžbo, je zadovolni zrok za tau, ka lüdje menja dobička majo. Če pa ešče tau tö vcuj zračunamo, ka je gnesden iz pavarskoga dela vse menja dobička, te je pa sploj čisto pred nami, Zakoj je menja pejnaz.
Tau so na djilejši tü not pokazali, ka je gnesden nej vseedno, kak šparamo, kak pejnaze v banko kladémo, zatok ka je gnesden ešče šparati tü skurok nej vrejdno. Zakoj? Zatok, ka banka več ne plačüje dober žau (obresti), kak povejmo 3 lejta pred tem. Dobro si moreš vöodabrali tisto formo, s šterov iz
banke kakši dobiček leko dobiš. Inflacijaje tak velka, ka na dugi cajt je najbole vrejdno državne obvez-
nice (államkötvény) küpiti, te druge forme so samo za krajši cajt dobre pa tü samo za tau, ka človek, če
ma kakši filerček, ga ne drži doma, ka je tau že gnesden tü nevarno. Gnesden je najbole tau vrejdno, če pejnaz vlagaš (befekteted). Tau pa dobro Znate, ka k tomi milionke trbej, štere med nami trnok doste lüdi nejma, ali pa ranč nišče nej.
Tau smo tü čüli, ka so v rosagi ene banke zavertivale, vrata so vcuj zaparle, pa tisti so tü kvar meli, šteri so tam pejnaze meli. Baugi (h)vala, ta naša hranilnica je nej zavertivala. Tak, ka ji leko zavüpamo.
I. Barber
Porabje, 20. maja 1993
7
OTROŠKI SVET
MATERE SO POZDRAVLALI NA DOLENJOM SENIKI
Mlajši iz vrtca (óvodából) pa iz šaule držijo vsakšo leto prvo nedelo v majuša
materinski den. Mlajši z dolenjoseniškoga vrtca pa z gorenjoseniške šaule so trnok lejpi program notpokazali materam.
Ka mi je do srce segalo, je tau bilau, ka so dolenjiseniški mali mlajši iz vrtca nika posebno pokazali. Takšo sam eške nej vidla tü pri nas. Vzgojiteljice so je vküp postavile, mlajši -
vsi - so začnili v nemškom geziki pozdravlali matere. Po tistim pa mlajši - vsi - v
slovenskom geziki pozdravili matere. Že sam te gledala male lampice, gda so nemški gučali, če vsakši guči ali pa nej. Vsakši je lepau znau pozdrav. Gda so slovenski gučali pá sam je skauz poglednila, če rejsan vsi znajo slovensko. Vsi so znali. Ge tak mislim, ta pelda je trnok lejpa, žau ka
so gnesden ešče samo senja, kak bi mogli dvojezični vrtec pa šaulo naprajti.
Cejli program je bijo nej samo dvojezični, liki trojezični, zatok ka kak v seniškom vrtci, tak v gorenjseniški šauli včijo nej samo slovenski, liki nemški gezik tü. Na gorenjeseniški šauli bi leko dosegnili, ka bi deca znala gviišno dva gezika. Samo, ka tau ne odvisi samo od šaule, pri tom vsi moremo pomagati. Če mo pa mlajše v Varaš davali, raz-targamo tau skupino (csoportot) štera zdaj v vrtec odi pa se zgibi tisto znanje tü, ka so dosegnili. Tak vögleda, ka mi, stariške neščemo svojoj deci dobra, ali ne spoznana, ka bi decaj baukše bilau. Nej trbej meni vörvati, ka vam Zdaj povem, zatok ka naleke dobim, ka se ge k tomi ne razmem. Dapa pitajte takše, šteri se razmejo k tomi: gde je baukše deteti v šaulo ojdti, gde se vči 100 mlajšov, ali pa gde se vči 500 mlajšov? Odgovor si dobra zamerkajte. Vaša odgovornost (felelisség) je.
I. Barber
TAKO SMO PRAZNOVALI MATERINSKI DAN
V Števanovcih smo 30. aprila čestitali materam in babicam. Otroci so se že prej zelo pripravljali na program.
Naredili smo srce s pticami in razglednice. To so otroci darovali materam.
V programu smo recitirali pesmice in zapeli. Na prireditvi smo se zbrali v lepem številu. Vse matere, več babic in krstnih botric je prišlo na naš program. Vsaka mamica je dobila tudi nageljček.
Zdaj pripravljamo program za Sombotel, kjer se bodo predstavili narodnostni vrtci. Predstavili se bomo s slovenskimi pesmimi in z igrami. Naši malčki so zelo pridni in veliko vadijo.
Agica Šomenek-Holec vodja otroškega vrtca
KRISTUS IN SVETI PETER
Kristus in sv. Peter sta potovala. Da ne bi bila lačna, je Kristus kupil kruh in sir. Dal ju je sv. Petru, naj ju spravi v svojo popotno torbo.
A sv. Peter je kar naprej zaostajal za Kristusom. Sir v torbi ga je tako dolgo mikal, dokler ni vsega naskrivaj pojedel.
Po dolgem potovanju sta trudna in lačna sedla v senco košatega drevesa, da si odpočijeta in se okrepčata. Sv. Peter vzame iz torbe kruh in ga položi pred Kristusa.
"A kje je sir" vpraša Kristus.
"Ne vem, verjetno sem ga izgubil, ” se izgovarja sv. Peter.
Kristus se ni hotel pre-
pirati. Molče je prelomil kruh in dal eno polovico sv. Petru, drugo pa je obdržal zase.
Ko sta si odpočila, sta se spet odpravila na pot. Prišla sta v mesto in tam sta slišala, daje zbolel kraljevi sin, ki mu niti zdravniki ne morejo pomagati.
"Tukaj lahko kaj zasluživa, " reče Kristus sv. Petru in odideta v kraljevo palačo.
Kristus ozdravi bolnika in dobi obljubljeno plačilo. Denar da na tri kupčke in reče: 'Ta del je moj, ta del je tvoj, a tretji je od onega, ki je pojedel sir. "
"Jaz sem ga! " zavpije sv. Peter in se nepremišljeno izda.
Lev N. Tolstoj
BABICA IN VNUČKA
Babica je imela vnučko. Najprej je bila vnučka majhna in je kar naprej spala, medtem ko je babica sama pekla hlebčke, pometala hišo, pomivala, šivala, predla in tkala za vnučko. Potem pa se je babica postarala in legla na peč in kar naprej spala. Vnučka pa je pekla, pomivala, šivala, tkala in predla za babico.
Porabje, 20. maja 1993
Foto: K. Holec
PROGRAM:
Dolnji Senik, v soboto, 22. maja
19. 30 Koncert trboveljskega in gornjeseniškega pevskega zbora
Gornji Senik, v nedeljo, 23. maja
8. 30 Povorka gasilskih društev 9. 00 Maša na prostem in blagoslovitev gasilskega praporja
10. 00	Kratek kulturni program
15. 00	Kulturni program na igrišču osnovne šole
18. 00	Ples
A Magyarországi Szlovének Szövetsége tisztelettel meghívja 1993. május 22 - 23 - án a Rábamenti napok rendezvényeire.
PROGRAM:
Alsószölnök, május 22. (szombat)
19. 30 órakor: Énekkari találkozó a trbovljei és felsőszölnöki énekkarok közreműködésével.
Felsőszölnök, május 23. (vasárnap)
8. 30 órakor: Tűzoltó egyesületek zenés felvonulása
9. 00 órakor: Tábori mise és zászlószentelés
10. 00	órakor: Ünnepi műsor
15. 00	órakor: Műsor az általános iskola
Zveza Slovencev na Madžarskem Vas vljudno vabi 22. in 23. maja na Porabske dneve.
NIKA ZA SMEJ
MUZIKA
Naš mladi Imre pa njegvi padaši - kak je tau že šega - v soboto odijo od vesi do vesi na bal. Gda so že v tretjoj mesti bili, Imre etak pravi svojim padašom: "Podje, idite v sausadno ves, čüjo sam, ka tam prej tü bal baude. "
Podje se poberejo pa hajde, v sausado ves se zemajo, štera je samo kumaj 1 km daleč. Gda se prebližavajo k krčmej, gde so bal držali, vidijo, ka lüdje plešejo, dapa ne čüjejo, ka bi igrali. Gda sploj skrajek pridejo, vidijo, ka vsakši samo štrumfa ma na nogaj pa tak plešejo.
Imre je vedo, ka v tau vesi samo skopci živéjo, da je pa itak nej vedo vönajdti, ka tau znamenüje. Vcuj staupi k Irmi, k svojoj pajdašici pa go pita: "Ka pa tau znamenüje, ka vsi v štrumfaj plešate? "
Irma pa Zdaj etak pravi: "Naš žüpan je tau vönajšo. Pravi, ka moremo šparati. Če mo, na priliko, v štrumfaj plesali, nam nej trbej goslara gor vzeti, zatok ka od sausadne vesi čüjemo muziko. Če bi s črevlami plesali, bi fejs rogatali pa bi nej čüli muziko. "
DOMANJI PRAG
Eden den - gda se je
šaula dokončala - je naš mali Pištak domau üšo. Mati ga je že sploj čakala, ka prvi den velka navola bila doma. Oča je zvedo, ka se Pištak slabo vči, pa se je drau nad njim. Zdaj Pištaka mati vpamat vzema, ka dé domau pa gda do rama pride, te se not na okno začna vlejčti. Gda se je Pištak not prvlejko, mati vcuj stana k njema pa pravi: "Zakoj si se pa not na okno vlejko, negajo pri nas dvera? "
Pištak pa etak pravi: "Zatok, draga moja mati, ka mi je snočkar Oča pravo, ka če buknam, te aj domanjoga praga prejk ne
staupim."
PORABJE
ČASOPIS ZVEZE SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Izhaja vsak drugi četrtek
Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Deak Ferenc ut 17., p. p. 77, tel.: 94/380-767
Tisk:
SOLIDARNOST Arhitekta Novaka 4, 69000 Murska Sobota Slovenija