Poštnina plačana v gotovini. Cena 30.- lir Spedlz. in abb. post. I. gruppo DEMOKRACIJA »Beseda je svobodna, dejanje nemo, poslušnost pa slepa«. Nemški pesnik SCHILLER Leto XVI. - Štev. 16 Trst-Gorica, 1. septembra 1962 Izhaja 1. in 15. v mesecu SOV)ETSKI NIET V ŽENEVI Ponoven poskus Zahodnjakov, da hi prišlo do podpisa razorožitvene pogodbe - Dva načrta: prvi prepoveduje atomske poskuse v ozračju in pod vodo, medtem ko dovoljuje podzemeljske; drugi pa prepoveduje vse poskuse pod nadzorstvom kontrolnih postaj Na razorožitveni konferenci v Ženevi so Zahodnjaki postavili Sovjetsko zvezo na izbiro med dvema predlogoma za prepoved atomskih poskusov. Prvi načrt predvideva prepoved, podobno kot so to predlagali že italijanski raprezentanti na ženevski konferenci, atomskih razstrelitev v ozračju in pod vodo, medtem ko se ne dotika podzemeljskih poskusov, ki naj bi se vršili brez kontrole. Drugi načrt pa prepoveduje na splošno vse atomske poskuse. Oba načrta, ki nista med seboj povezana, so krogi, ki z vso pozornostjo zasledujejo potek konference pozdravili z navdušenjem. Vendar pa ostaja le malo upanja, da bi Kremelj pristal na enega ali drugega, kajti sovjetski delegat v Ženevi je praktično že zavrnil novo zahodne predloge. Pri tem je poudaril, da bo Moskva pristala samo na pogodbo, ki ne bo predpisovala kontrolnih postaj. To se pravi podpis pogodbe, brez najmanjših garancij. Anglo-ameriški načrt, ki prepoveduje vsakršne atomske poskuse se v nekaterih točkah približuje memorandumu, ki so ga pred časom predstavile »nevtralne države«. Kljub temu pa načrt predvideva, in v tem je razlika - kontrolne preiskave v slučajih, ko gre za sumnje, da se je ta ali ona država prekršila proti načelom pogodbe. Vseeno pa lahko zatrjujemo, da predstavlja načrt prav v nadzorovanju velike koncesije v korist Sovjetov. V boljše spoznavanje novega načrta si bomo ogledali najvažnejše točke načrta, kt predpisuje globalno prepoved vseh atomskih poskusov. PRVI RAZOROŽITVENI NAČRT 1) Podpisniki pogodbe se morajo obvezati, da bodo spoštovali prepoved katerekoli oblike atomskih poskusov na lastnih ozemljih. Poleg tega pa se morajo podpisniki truditi, da se tudi v drugih pokrajinah ne bodo vršile atomske razstrelitve. 2) Posebna mednarodna znanstvena komisija bo garantirala za izpolnjevanje pogodbe. Komisija bo morala nabrati vse možne podatke o sumljivih raztrelitvah. Sestavljena bo iz 15 članov, od katerih bodo imeli vsi volivno pravico. Združene države, Sovjetska zveza in Anglija bodo imeli stalnega zastopnika pri komisiji. Ostali člani pa bodo imenovani za dobo treh let. 3) Komisija bo iz svoje srede izvolila posebnega komisarja, ki bo imel izvršiv-no oblast. 4) Za nadzorovanje se bo komisija po-služila vseh že obstoječih kontrolnih postaj in bo v doglednem času zgradila še nove. 5) Komisar z izvršivno oblastjo bo moral predočiti v teku 72 ur komisiji vsakršen sumljiv pojav. 6) Ce ne bo moč z gotovostjo raziskati fenomen, se bo komisija opravila na kraj, kjer naj bi se sumljiv pojav izvršil za natančnejše preučevanje na prostoru samem. Ce bo sumljiv pojav nastal na ozemlju Združenih držav ali Velike Britanije, bo zahtevo po kontroli izrazila Sovjetska zveza, v nasprotnem primeru pa bo naloga za zahtevo pripadala vladama omenjenih zahodnih velesil. V anglo-ameriškem načrtu zaenkrat še ni določeno število kontrolnih postaj in preučevanj na prostoru samem, vendar pa so opazovavci mnenja, da bo to število precej manjše od onega, ki so ga Zahodnjaki zahtevali v preteklosti. DRUGI RAZOROŽITVENI NAČRT Drugi načrt, ki predvideva delen podpis razorožitvene pogodbe je zelo enostaven. Ta predlog obsega šest točk, ki predvidevajo: 1) Prepoved vseh atomskih poskusov v ozračju, v vesoljstvu, pod vodo, kakor tudi na onih področjih, kjer bi radioaktivnost lahko povzročila škodo ljudem in živalstvu in rastlinstvu. 2) Atomske razstrelitve v miroljubne namene bodo dovoljene samo po predhodnemu soglasnemu dovoljenju vseh čla-nic-podpisnic. 3) Vsaka država, ki podpiše konvencijo ima pravico zahtevati odgovor tri atomske velesile v slučaju neizpolnevanja pogodbenih pravil. 4) Podpisniki bodo lahko zahtevali, da se v pogodbo navedejo novi členi, če jih večina sprejme. 5) Katerakoli država bo lahko v kakršnemkoli trenutku lahko vstopila in podpisala pogodbo. 6) Tekst pogodbe bo preveden v angleščino in ruščino in ga bo hranila država, ki pogodbe ne bo podpisala. Na tem mestu naj poudarimo, da Ame- ričani in Angleži ne predvidevajo nikakršnega nadzorstva. SOVJETSKI NJET Ko je ameriški delegat Arthur Dean razložil oba načrta je dejal, da je glavni namen predlogov zaustavitev atomske oborožitvene tekme. Washintonski rapre-zentant je poleg tega dejal, da v primeru, da Sovjetska zveza ne bi sprejela vsaj kot osnutek za nadaljno debato enega od prikazanih načrtov, potem bo padla nanjo odgovornost pred svetovno javnostjo. Dean je zaključil svoj govor z besedami: »Ze delna prepoved atomskih poskusov bi bila zelo važna, ker bi predstavljala pomemben korak naprej. Na ta način bi zmanjšali nevarnost, ki jo predstavljajo radioaktivni ostanki sedanjih atomskih poskusov!« Na žalost pa je Sovjetska zveza še enkrat negativno odgovorila. Namestnik zunanjega ministra Kuznecov je najprej zavrnil načrt za globalno prepoved atomskih poskusov, rekoč, da Sovjetska zveza lahko pristane samo na kompromis, ki se bo baziral na memorandum, ki so ga predložile »nevtralne države«. Nevezane države so predlagale zelo elastično formulo nadzorovanja. Inšpekcije se bodo lahko vršile na kraju sumljivega pojava samo v slučaju, da država pristane na prihod mednarodne komisije. Na ta način bi bilo, Sovjetom zelo lahko upreti se vsakršni, inšpekciji v mejah svoje države. Kuznecov je nadalje rekel, da zavrača tudi drugi anglo-ameriški načrt, ki le delno prepoveduje atomske poskuse. »Tovrstna pogodba se opira na princip nadaljevanja podzemskih poskusov. Praktično bi torej prišlo do legallziranja teh razstrelitev. Sovjetska zveza zaradi tega vztraja na prepovedi vseh atomskih poskusov«. Neki visoki ameriški funkcionar je iz- javil, da je treba pričakovati, da bodo Rdeči Kitajci izdelali v roku enega leta svojo prvo atomsko bombo. Prav zaradi tega, je nadaljeval glasnik, sta Kennedy in Macmillan poslala spomenico v Moskvo, v kateri predlagata kremeljskim voditeljem, naj sprejmejo načrt za delno prepoved atomskih poskusov. Ameriški predsednik pa je izjavil časnikarjem, da je dandanes moč nadzorovati brez posredne kontrole vse atomske poskuse, ki se vršijo v ozračju, v vesolju in pod vodo. Tega zaenkrat še ni mogoče izvršiti pri poskusih v podzemlju. Združene države si pa zaenkrat zadovoljijo tudi z delno prepovedjo. S tem bi člo- veštvo ne bilo več v nevarnosti zaradi radioaktivnega prahu. Delna prepoved pa predstavlja samo prvi korak do končnega cilja, ki je za Američani prepoved poskusov in uničenje atomskega orožja. Poleg tega pa je želja Američanov, kakor tudi Sovjetov, da se število držav opremljenih z atomskim orožjem ne poveča. Zato je treba čim prej podpisati pogodbo in to še preden bodo najprej Rdeči Kitajci in za njimi še druge večje države posedovali lastno atomsko orožje. SOVJETI NADALJUJEJO S POSKUSI Medtem ko se v Ženevi nadaljujejo razgovori za prepoved atomskih poskusov nadaljuje Sovjetska zveza z razstrelitvami v ozračju. Prejšnji ponedeljek so v Stockholmu in Uppsali zabeležili nov sovjetski atomski poskus. Po poročilih iz Švedske so Sovjeti razstrelili bombo petnajstih megatcnov na področju Nove Zemlje. S to razstrelitvijo so Sovjeti preizkusili že sedem atomskih bomb v zadnjih dreh. S. R. MOST E MOJT HRUSCEV: KDOR NE GRE CEZ MOJ MOST, NAJ MI NE KAZE LASTNE BRVI! MARINER II LETI PROTI VENEM Rakela ZDA lehla 200 kilogramov - Polovanje do zagonetne Venere bo trajalo tri mesece in pol - Mariner II nam bo povedal, ali obstoja na tem planetu življenje V prvih jutranjih urah preteklega ponedeljka so na razstrelišču v Cape Cana-veralu iztrelili drugo vesoljsko raketo, ki so jo usmerili proti Veneri. Raketa bo po predvidevanjih letela 16.000 kilometrov, od planeta. V tej razdalji, ki je zelo majhna v kozmičnem merilu bo mogoče napravam, ki so vdelane v raketi registrirati številne podatke, ki jih bo nato raketa podala zemeljskim oporiščem. Na ta način bomo izvedeli za številne podrobnosti o nebesnih telesih, ki so nam najbližja. Kot znano imajo strokovnjaki na razpo- lago o Veneri le malo podatkov, kajti zemeljski teleskopi ne morejo podreti skoz; težke oblake, ki vedno obdajajo ta planet. Vesoljska raketa, ki so ji nadali naziv »Mariner II« tehta nad 200 kilogramov. To je pravcati laboratorij v malem. Raketa je pokrita s pozlačenimi in posrebrenimi ploščicami. »Mariner II« so najprej poslali na krajšo krožno pot okoli zemlje z raketo »Atlas-Agena«, ki tehta približno 130 ton. Poskus se je popolnoma posrečil, čeprav je izgledalo po prvih podakth ,ki so tf Moskvi debatirajo o zadržanj« do SET-a Pretekli ponedeljek so v Moskvi člani triindvajsetih komunističnih partij pričeli debatirati za zaprtimi vrati o odnosu, ki naj ga sprejme vzhodni blok nasproti Skupnega evropskega tržišča. Konferenco je sklicala Akademija znanosti sovjetskega instituta in ji dala naslovno temo »sodobni kapitalizem«. Do danes ni bilo moč zvedeti kaj več o delovanju in razpravljanju raprezentantov. Znano je samo, da sodeljujejo »sloviti poznavavci marxizma in leninizma« triindvajsetih držav (iz Evrope, Azije in Amerike). Med delegati je tudi italijanski komunistični senator Emi-lio Sereni. Uradni viri poročajo, da je na začetni seji govoril predsednik moskovskega inštituta za svetovno ekonomijo. Arzuma-nian, kot poroča Pravda, je povedal, da predstavlja evropska skupnost težnjo imperialistov po združitvi, da bi se na ta način okrepili in laže vodili borbo proti komunizmu. S SET-om nameravajo imperialisti, je zaključil predsednik moskovskega instituta, odpraviti pomanjkljivosti v kapitalizmu. Kot je torej opazno se raprezentanti predvsem ukvarjajo z ideološko stranjo problema. Poleg tega pa se nam zdi čudno, da se je kampanja proti SET-u, ki je prišla v najbolj akutno točko ob priliki italijanske industrijske razstave preteklega junija, ko je govoril Nikita Hruščev, pomirila do takšne mere, da sedaj obračajo sovjetski vladarji vso pozornost ne, ideološko stran problema. Nič več pa se ne ukvarjajo s praktičnimi politično-eko-nomskimi vprašanji za borbo proti SET-u, Vendar pa pri tem ne smemo pozabiti, da vladajo med komunisti raznih dežel -in to tudi med raprezentanti »ljudskih republik' - različna mnenja. Konferenca je bila pripravljena po dolgih debatah med člani različnih komunističnih partij vsega sveta. To pa zaradi tega, ker je bilo nemogoče pripraviti reprezentante do kompromisne rešitve zadržanja do Skupnega evropskega tržišča, Pomislimo samo na delikatno stališče, v katerem se nahajajo italijanski komunisti. V trenutku, da bi se postavili v skrajno nasprotovanje proti SET-u, bi njihova politika nujno kapitulirala. Toda tudi za ostale Vzhodnjake ni položaj nič manj kočljiv. Poljska in češkoslovaška zunanja bilanca izkazuje 30% celotnih izmenjav z državami zahodne Evrope. Zaradi tega si Cehi in Poljaki ne morejo dovoliti zagrizenega nastopa proti Skupnemu tržišču. Smernica, ki jo je pokazal Hru-ščev s prelomom gospodarskih izmenjav s Francijo, ni naletela na zaželjeni učinek v Varšavi, Pragi in niti v Budimpešti. Vse te države imajo namreč velike težave z državnimi proračuni, nujno potrebujejo industrijske naprave, ki jih uvažajo iz, zahodne Evrope. Iz želje, da bi preprečili odkrito borbo proti SET-u skušajo sedaj naštete države prepričati Moskvo, da bi vprašanje obrnili na ideološko polje. Na ta način bodo izdelali teoretično linijo, vendar pa se bodo v praksi lahko posluževali elastične interpretacije zapovedane, linije. Eden zadnjih člankov, ki obravnava v-prašanja ekonomske združitve vzhodnega bloka in ki ga je napisal Hruščev za revijo »Mirovna in socialistična vprašanja«, obravnava češko-poljsko zadržanje prot; Skupnemu evropskemu tržišču. Hruščev ne napada te politike mirne koekzistence, pač pa se mnogo hujše zaganja v notranjo ureditev ekonomskega socialističnega bloka. jih dali elektronski možgani, da je »Mariner II« zgrešil smer. Govorilo se je, da predstavlja napaka približno 960 tisoč kilometrov. To napako pa se ne bi dalq popraviti niti s posebnimi vžigalnimi raketami, ki so nameščena na »Marinerjt) II«. Kasneje pa so strokovnjaki izračunali da znaša napaka, na katero so bili pri-, pravljeni komaj 400 tisoč kilometrov, kar pemeni, da bo moč popraviti smer in »Mariner II« bo srečno nadaljeval svojo pot Smer bodo popravili s pomočjo radijskih impulzov z zemlje prev v teh dneh V tem trenutku bo kontrolna postaja Goldstone v Californiji z vso natančnostjo preračunala s pomočjo elektronskih mož-gan razdaljo, v kateri se bo raketa tedaj nahajala. Nato pa bodo sprožili posebne telekomande, ki bodo vžgali posebne smorne raketa na »Marinerju II«. Na ta način, kot smo že dejali, bo vesoljska raketa nadaljevala pot, tako da se bo lahko približala Veneri v razdalji 16.000 kilometrov. »Mariner II« se bo srečal z Venero petnajstega decembra. Pot bo trajala toliko časa, kajti raketa ne bo potovala proti Veneri v ravni črti, kar bi zahtevalo preveliko pogonsko silo, pač pa bo polagoma v elipsni krivulji padala na planet. Nq ta način bo vesoljska raketa prepotovala 290 milijonov kilometrov, namesto 40 milijonov. Poskus se bo srečno zaključil, če se bo raketa dovolj približala Veneri. Zaenkrat kažejo vsi podatki, da bo poskus srečno zaključil svoje poslanstvo. Instrumenti, kj so nastaljeni na vesoljski raketi bodo lahko posredovali podatke o Veneri in njenem površju, o temperaturi, ki vlada na tem planetu, o kozmičnih žarkih in o magnetnem polju, ki prav gotovo obstoja tudi na Veneri. »Mariner II« pa nam bo lahko tudi razvozljal uganko, ali obstoia na Veneri življenje. Kasneje se bo vesoljska raketa ponovno oddaljila od planet^ in se bo uvrstila za vedno v krožno potovanje okoli sonca. »Mariner II« bo torej postal nov majhen planet sončnega sistema. Kljub napaki v smeri, pravijo ameriški strokovnjaki, da je to največji ameriški poskus v raziskovanju vesolja. Najmanjša razdalja, s katero so se Američani prir bližali planetu je opravil »Pioner V«, k*, je leta 1960 šel mimo Venere v razdalji 12 milijonov kilometrov. * Neki poročevalec vesoljske ustanove NASA je dejal: »Prepričani smo, da se bo poskus srečno zaključil, kajti vsi podatki, ki smo jih do sedaj prejeli nam potrjujejo upanje!« SLDUEHSHa LISTU Po vesteh od sigurnih virov bomo v nedeljo, 11. novembra t.l. v Trstu volili nov občinski svet. Volitve sicer še niso uradno razpisane, vendar je malo verjetno, da bi jih prestavili na kasnejši datum. Poleg pokrajinskih svetov so občinski sveti in odbori edini upravni organi v katerih si slovenska narodna manjšina v Italiji lahko zagotovi svoje lastno in neposredno zastopstvo. Pri političnih volitvah (za poslansko zbornico in senat) nam je zaradi naše maloštevilnosti in razbitosti na razna volilna okrožja kaj takega onemogočeno. Odtod še posebna važnost, da izpričamo svojo prisotnost posebno v občinskem svetu bodočega glavnega mesta snujoče se avtonomne dežele Furlanija-Juliska Benečija. Sedaj sedita v tržaškem občinskem svetu dva predstavnika dejansko slovenskih strank: dr. Teofil Simčič, izvoljen na Slovenski listi, in dr. Jože Dekleva, izvoljen na listi Neodvisne socialistične zveze. Slednja je bila sicer uradno slovensko-italijanska stranka, toda z ozirom na svoje skoro izključno slovenske člane in volivce ter kot projugoslovanska politična tvorba, je vkljub temu veljala za slovensko. Poleg teh dveh slovenskih občinskih mož z nesporno slovensko legitimacijo, je v sedanjem tržaškem občinskem svetu sicer še nekaj Slovencev, ki so pa bili izvoljeni kot kandidatje italijanskih list in jim zato ne moremo pripisovati tistega značaja slovenskega predstavništva, kakor prej omenjenima občinskima sveto-vavcema. , , Po nedavni likvidaciji Neodvisne socialistične zveze, katere vodilni možje so v večini prestopili v Italijansko socialistično stranko, manjši del pa v Italijansko komunistično partijo, bo na prihodnjih občinskih volitvah v tržaški občini nastopila kot izrazito slovenska lista samo Slovenska lista, ki je doslej povezovala pristaše Slovenske demokratske zveze in Slovenske katoliške skupnosti. Na dlani je da bi se v novem položaju morali zbrati pod tem nazivom vsi, katerim je do tega, da bi tržaški Slovenci tudi v bodoče ohranili v tržaškem občinskem svetu popolnoma svoje, od raznih večjih in vsedržavnih strank neodvisno zastopstvo. V to morajo biti usmerjeni vsi napori in vsem dobronamernim ter poštenim je treba v tem okviru odpreti vrata za sodelovanje. Napačno bi bilo, ko bi si predstavljali, da je po razpusta titovske politične organizacije tudi demokratično slovensko predstavništvo v tržaški občini izgubilo svoj pomen. Nasprotno, še pridobilo ga je in to v veliki meri. Govori se, da naj bi bodočo občinsko upravo tudi v Trstu sestavili na osnovi sedanje vladne koalicije, to je v smislu levega centra. Enostavna matematika, ki izhaja iz rezultatov dosedanjih volitev v Trstu nam pove, da bo tudi v tem primeru, kot že marsikdaj doslej, soodločujoč prav glas slovenskega demokratičnega občinskega svetovavca, ali še bolje svetovavcev, če bi se seveda posrečilo zagotoviti si izvolitev več kot enega kandidata. Toda to je že naloga volivcev, tržaških Slovencev in Slovenk, katere vabimo in pozivamo, naj se v vsem svojem zasebnem in javnem udejstvovanju zavzamejo za to, da pride v tržaški občini do sestave zares široke in reprezentativne Slovenske liste, katera nam bo zagotovila reprezentativno število glasov in z njimi tudi reprezentativno slovensko zastopstvo v novem občinskem svetu. Komunistični festivc v Helsinkih Komunistični festival v Helsir. se je zaključil. Italijanski udeleženci stivala so se vrnili v domovino pr Sovjetske zveze. V tem času so si o dali nekatera ruska mesta, dva dni so se ustavili v Kijevu. Lahko reče da so bili italijanski komunisti nad i skom razočarani. Kijev se jim je pred vil v popolnoma drugačni luči, kot opisuje komunistična propaganda. A udeleženec potovanja je zatrdil, da gc najbolj razočaralo dejstvo, da so n študentje moledovali turiste za zamei vo ponošenih oblačil. V zameno pa so pripravljeni dati fotografske in film aparate. VESTI z GORIŠKEGA V noči 31. avgusta 1947 se ugrabili Slavka UrSiča Letos je že petnajst let odkar so nasprotniki demokracije in našega gibanja v noči 31. avgusta 1947 ugrabili Slavka Uršiča, soustanovitelja Slovenske demokratske zveze v Gorici in pa glasila »Demokracije«. Slovenska demokratska zveza je nastala iz nujne potrebe, da v času enostranskega diktatoričnega komunističnega režima tolmači politično mišljenje slovenskega demokratičnega ljudstva. To je bilo toliko bolj potrebno, ker so tu bile anglo-ameriške vojaške zasedbene sile in je komunistična oblast nastopala s trditvijo, da govori v imenu vsega slovenskega ljudstva ter uganjala vse mogoče v izvrševanju svojega partijskega programa za dosego absolutne oblasti, nadvlade in diktature. Pri tem se je seveda posluževala bobnečih narodnih gesel in žugala vsem nasprotnikom ter jih preganjala tako, da pravzaprav naš pošten slovenski svobodoljuben demokrat sploh ni mogel do besede. Bilo je poleti 1945, ko sem se po dvajsetih letih zopet srečal s Slavkom Uršičem. Poleti 1925 sem ga namreč prvikrat srečal na tečaju akademskega društva ADRIA iz Gorice pod Črnim vrhom. Na tem tečaju sem spoznal tudi dr. Petra Udoviča, takrat še dijaka, ki je leta 1947 bil med ustanovitelji za tržaške SDZ. S Slavkom Uršičem sva se leta 1945 začela meniti o položaju, o usodi našega, ljudstva in o vsem, kar je bilo s tem povezano. Skupaj z dvema znancema iz Gorice smo sklenili, da izdamo posebno brošuro, v kateri pojasnimo politično mišljenje slovenskega demokratičnega ljudstva. nasproti komunističnemu diktatorskemu hotenju. Kar na lepem pa je eden od ostalih dveh odpadel, ker je meni nič tebi nič s posebno objavo v komunističnem ljubljanskem listu pozval slovensko ljudstvo, naj na volitvah odda glas edini volivni listi, ki jo je seveda pripravila komunistična partija. Ostali trije smo sklenili, da ga niti ne kličemo na odgovor in tudi, da brošure ne izdamo, menili smo namreč, da je že vse izdal... Nekega dne leta 1946 sva se o našem položaju menila, dr. Anton Kacin in jaz. Tako je padla misel, da je vendar treba kako nastopiti, da se pravzaprav moramo organizirati. Sledili so sestanki za sestanki in k razgovorom smo pritegnili še druge prijatelje, med temi tudi pok. Poldeta Kemperla. Zgodovina pove tudi imena drugih. Ker je mirovna konferenca trajala naprej, nismo hoteli nastopiti, da nam ne bi očitali, da smo motili pogajanja ir, vplivali izid konference same. Ko pa je rezultat konference bil jeseni 1946 že znan s točnim besedilom členov mirovne pogodbe, smo že začeli širiti misel organizacije med prijatelji in znanci. Krog somišljenikov se je vedno bolj širil in tako smo, končno sklicali ustanovni občni zbor, ki se je vršil v Gorici meseca januarja 1947 leta. Zedinili smo se tudi za politično glasilo. Vest je prišla v javnost in tako so zanjq zvedeli tudi naši somišljeniki iz Tržaškega. Čeravno je mirovna pogodba zagotovila Tržačanom Svobodno Tržaško Ozemlje, so se nam kljb temu pridružili v zadevi lista in tako smo se dogovorili, da ga bomo izdajali skupaj, kar se je tudi zgodilo. Slavko Uršič je bil globoko učen demokrat. Poznal je do dna dobro Masaryka in, druge učitelje in voditelje narodov po duhu in pravilih demokracije ter vsa njihova dela. Njegova razprava, ki jo je »Demokracija« objavila pod naslovom: »Misli o demokraciji« in ki jo je on podpisal s psevdonimom »Slavko Hribovec« kaže, kako vestno in vsestransko je naš dragi Slavko poznal vsa pravila prave in resnične demokracije. Ze sami naslovi posameznih poglavij te razprave so značilni za spoznanje bistvenosti demokrat je: »Demokracija je samo ena«; »Duša in, telo demokracije«; »Za diktaturo svobode«; »Demokracija ne sili, marveč prepričuje«; »Veliki možje o demokraciji«; »Vlada in opozicija« itd. itd. Njegovi poudarki: »Demokracija je istovetna s pojmom prave svobode, a svoboda je pogoj vsakega boljšega spoznanja in napredka«; »Ne razumemo, kako je mogoče imeti za demokratičen režim, ki se sam označuje za diktaturo enega razreda, ki temelji na sistemu ene stranke ter ne dovoljuje niti najskrom nejšega pojava opozicije v nobeni obliki«; »Ni mogoče, da bi se iz pšeničnega zrna na kraju krajev po čudnem razvoju rodila rž s še takimi »mičurinskimi« posegi v naravo, kakor bi nas nekateri politični čudodelci radi prepričali, da so nekateri, današnji totalitarni ustroji vladavin, ki se odevajo v plašč »nove demokracije«, razvojni sad prvotne demokratične misli«, in tako dalje, so prepričevali in navduševali. Tako je Slavko Uršič učil in naše ljudstvo seznanjal s pojmi in pravili demokracije, hkrati pa žigosal z ostro besedo komuniste, ki so se drznili trditi, da vladajo demokratično na podlagi »ljudske« odnosno »progresivne« demokracije... Vse to vzvišeno, nesebično delo požrtvo-vavnega Slavka Uršiča, je bilo na poti takratnim oblastnežem. Vedeli so, da je naše ljudstvo demokratično in svobodoljubno; da ono sledi temu nauku, ki je prišel na dan po tolikih letih trpljenja pod fašizmom in po strahotni vojni ter v sami komunistični revoluciji. Zato so sklenili ugrabiti šest od naših članov. Bili smo opozorjeni. Prvega so ugrabili in ubili Slavka Uršiča. Zvijačno so ga zvabili na samoto pozno ponoči. Revež jim je padel v past... Tisti, ki so tako hoteli, se danes morda kesajo. Mi demokrati pa ne poznamo maščevanja, ampak samo ljubezen. V duhu te ljubezni hodimo našo demokratično pot. Tu v zamejstvu smo ostali sami za obrambo slovenskih pravic. Njegovi zemeljski ostanki počivajo nekje na Tolminskem. Usmiljene roke so njegovo truplo pokopale in dale počitek zemeljskim ostankom mučeniškega učitelja in voditelja demokratičnih Slovencev. Njegov trud in njegovo mučeništvo ne bosta zaman. Sejal je zdravo seme, ki bo vedno rodilo dober sad. Slava njegovemu spominu! Avgust Sfiligoj Bazouiškim žrtuam i> spomin V sredo 6. septemhra bo 32 let odkar so pod streli fašističnih miličnikov radii v Bazovici BIDOVEC Ferdinand, MARUŠIČ Franc, MILOŠ Zvonimir in VALENČIČ Alojzij, ki jih je posebno fašistično sodišče za varstvo države s sodbo od 5. septembra 1930 št. 29 obsodilo na smrt. Slovenci se hvaležno spominjamo štirih junakov mučenikov, ki so s svojo smrtjo izpričali zvestobo slovenskemu narodu in jeziku ter vsemu svetu odkrili zločinsko početje italijanskega fašizma, ki je Slovence in Hrvate iz dežele Furlanije-Julij-ske krajine obsodil na nacionalno smrt. Izpričali so, da smo narod, ki hoče ži- SLOVENSKO KATOLIŠKO PROSVETNO DRUŠTVO IZ STEVERJANA vabi na JESENSKO SLAVJE ki bo 16. septembra 1962 v Steverjanu med borovci, ob 4. popoldne. Pel bo moški briški zbor. Slovenski oder iz Trsta pa bo predstavil komedijo »Postržek«, ki jo je napisal Dario Nicodemi, prev. Jože Peterlin. Posloval bo odličen buffet. Avtobusi iz Gorice izpred Ribijeve postaje ob 14,30 in 15,30. tabor zamejske mladine o Gorici Prvega in drugega septembra bo v Gorici velik tabor slovenske katoliške mladine iz Goriške, Koroške in Tržaške. Tabor prireja pripravljalni odbor z določili, ki so jih preteklega poletja določili mladi slovenski intelektualci treh pokrajin na sestanku, ki se je vršil v Ukvah. Takrat je bilo določeno, da se pripravi tabor slovenske zamejske mladine, padle so prve zamisli za zbližanje. Kot prvi sedež tabora je bila izbrana Gorica, ker je nekako v sredi med Tržaško in Koroško. V kolikor nam je znano se bo udeležilo prvega tabora v Gorici nad 100 mladih Korošcev, ki se bodo pripeljali z atvobusi ali lastnimi vozili. S Tržaškega je zagotovljen prihod večjega števila mladih ljudi, ki bodo prišli v Gorico že v soboto, nekateri pa tudi v nedeljo. Goričani so se z vso skrbnostjo pripravili na tabor in organizacijsko pripravili vse, da bo steklo brez večji motenj. Kulturni spored tabora je zelo pester Tabor se bo pričel v soboto oh 15. s pozdravom predstavnikov vseh treh pokrajin z besedo in pesmijo. Nato bodo na sporedu športna srečanja Koroške - Goriške -Tržaške v namiznem tenisu, skoku v daljino, teku čez drn in trn in odbojki. Po večerji ob 21. uri bo na sporedu kulturni spored pod geslom »Mladina med seboj«. Nastopili bodo mladinski pevski zbori s Koroške in Goriške, predstavili se bodo mladi književniki, igrali bodo tamburaši, poslanico mladini pa bo spregovoril dr. Stanko Janešič. Tržačani bodo nato izvajali v bralni predstavi Santucci-jev moderni misterij »Kajnov angel varuh«, ki smo ga lahko že gledali v tržaškem Avditoriju. V nedeljo bo najprej ob 6. uri skupnr sveta maša na prostem s petjem in govorom msgr. Franca Močnika, nato ogled Stari filmi še p riotačujejo vedno občinstvo V septembru bodo v Milanu v kraljevski palači slovesno otvorili retrospektivne razstavo filma. V kolikor nam je do sedaj znano, bodo v lombardski prestolnici prikazali one klasične celuloidne trakove iz časa nemega filma. Poleg tega pa si bodo obiskovavci razstave lahko ogledali fotografije najslovitejših umetnikov, razstavljene pa bodo tudi številne publikacije, ki bodo prikazale zgodovino filma od prvih časov, ko sta nastopila brata I.umiere. Zelo verjetno bomo spet lahko gledali nemi film »Toda moja ljubezen je trajna«, ki je bil izdelan leta 1913 in v katerem so nastopili igravci Lyda Borelli in Mario Bonnard. Marsikateri^ starejši bravec se bo še spominjal kolikšno navdušenje je žel ta film. Gledavci so se med vrtenjem filma jokali. Zaradi tega se je komik Petrolini, ki je pripravil parodijo na ta film predstavil na odru z gobo iz katere je izstiskal curke »solz« na občinstvo. Prav gotovo bomo zopet videli igravce in še posebej igravke, ki so s »sex appea-lom« razburile moške gledavce vsega sveta. Milan je v tistem času prvačil na filmskem področju. Spomnimo se, da je v prvih letih tega stoletja družba »Milano film« začela s svojim delovanjem. Mala dvorana v sredini mesta je stala pod oboki na trgu Duomo. Vstopnica je takrat stala eno liro, predstava pa je trajala okrog trideset minut. V tej dvorani so Milančani prvič lahko gledali Charlotove farse in italijanske komične filme Berti-nija. Ko so odprli novo dvorano »Santa Redegonda« je bila večina meščanov prepričana, da so organizatorji napravili prevelik korak naprej. Potrošili so namreč velike vsote, da so lahko primerno opremili novo dvorano. Takrat so predvajali serijske filme »Nesrečnikov«. Posamezno nadaljevanje, ki jih je bilo šest, je trajalo do štirideset minut. Organizatorji so bili prepričani, da se bodo gledavci, ki so si ogledali prvo nadaljevanje želeli spoznati tudi z ostalimi. Vendar so bili računi napravljeni brez krčmarja. Serijski filmi so imeli le kratko življenje. Poleg tega pa so bili plemenitaški krogi prepričani, da je film vulgarna predstava, ki je predvsem namenjena nižjim slojem. Zato so v kinomatografske dvorane pošiljali svoje služkinje in lakaje. Gospodje pa so ostali doma, se zbirali v salonih, prebirali verze in se kratkočasili s poslušanjem klavirskih izvedb slovitih glasbenih del. Zvečer so se večkrat odpravljali v gledališče, v opero, toda nikdar v kinematografsko dvorano. Komaj z nastopom divizma, slovite Mary Pickford so se za kinematografijo začeli zanimati tudi plemenitaši. Nastali so pravcati krožki, ki so proslavljati tega ali onega slovitega filmskega zvezdnika. V to dobo nas bo ponovno zasanjala milanska retrospektivna razstava, z deli, ki so nam še živo v spominu in v dobo, ki predstavlja za marsikoga mladost. mesta in okolice. Udeleženci se hodo nato odpravili v Steverjan, kjer bo tudi kosilo. Popoldne se bodo udeleženci spet zbrali v novem domu. Ta prireditev bo imela geslo »Mladina se predstavi«. Nastopili bodo pevski zbori s Koroške in Goriške, glasbeni ansambli, predstavili pa se bodo tudi skavti. Tržačani, ali bolje povedano »Slovenski oder« bo zaigral zgodbo »Devinski sholar«, ki jo je napisal Alojz Rebula in ki smo jo letos lahko že videli na Repentabru. Skupna zborna deklamacija »Prisega zamejske mladine«, ki jo je sestavil dr. Stanko Janežič bo zaključila prireditev. Nato se bo pričel družabni večer mladine vseh treh pokrajin. Organizacijski odbor je treba pohvaliti, saj bo tokrat prvič, da se bodo sestali mladi ljudje iz treh pokrajin, v katerih, prebivajo zamejski Slovenci. V upanju, da se bo tabor zaključil s popolnim uspehom in da bo udeležba tako z goriške, kot tudi s tržaške strani obilna, kličemo mladim organizatorjem, naj vztrajajo pri tem poskusu, da se okrepi povezanost med zamejskimi Slovenci. Nasvidenje prihodnje leto na Koroškem ali Tržaškem! Predavanje v Steverjanu Kmetsko delavska zveza iz Steverjana je priredila v četrtek zvečer 23. avgusta predavanje o deželni avtonomiji in trenutnem položaju Slovencev v Italiji. Predavala sta dr. Sfiligoj in prof. Kacin iz, Gorice. Prvi je govoril v zadevi deželne avtonomije in posebnega statuta, ki kljub velikemu prizadevanju goriške SDZ ne vsebuje določil za zaščito naše manjšine ter o splošnem političnem položaju Slovencev v Italiji, drugi pa je izčrpno prikazal položaj na šolskem polju in izrazil mnenje in upanje, da bo vlada končno vendarle izdala tudi izvršna določila za izvedbo šolskega zakona, ki je izšel lani meseca oktobra. Predavanja se je udeležilo lepo število Steverjancev, ki so z zanimanjem poslušali izvajanja govornikov in ob koncu prosili ter prejeli razna pojasnila. Zavedni Slovenci tako politiko odklanjajo Kakor vam je že znano, je bil pretekli mesec v Kopru neki seminar, namenien vprašanju narodnostnih manjšin. Seminar so organizirale in se ga udeležile levičarske mladinske organizacije Italije in Jugoslavije, prisotni pa so bili tudi predstavniki sorodnih organizacij v Avstriji. Naravno je torej, da je bil seminar namenjen proučevanju pravilnega reševanja manjšinskih vprašanj »v luči najnaprednejših sodobnih idej«. Tako se je namreč izrazil »Primorski dnevnik«, mi pa take ideje raje imenujemo marksistična ali komunistične. Stvar je razvidna tudi iz poročila, ki ga je o delu seminarja objavil tajnik Mladinske iniciative in v katerem je med drugim rečeno, da so udeleženci soglasno podčrtali, da je v Italiji možno in nujno rešiti probleme narodnostnih manjšin že sedaj v okviru borbe za uveljavitev ustave in democraciie, in to s sodelovanjem širokih namednih sil. Za komuniste in socialiste je tako gledanje na manjšinska vprašanja povsem pravilno, ker so pač internacionalisti, tako stališče pa mi odklanjamo, ker ne moremo dopustiti, da se narodnostna vprašanja podrejajo ideološkim. Zato smo tudi obsodili in homo še dalje obsojali naše levičarje, ki so razpustili svoje samostoj- ne politične organizacije, in to samo zato, da bi se vključili v italijansko komunistično in socialistično stranko. Naj le razni »Primorski« trdijo, da je njih sedanja politika pravilna politika, za nas zavedne Slovence je taka politika enostavno politika narodnostnega samomora! ŠOLSKE VESTI Didaktična ravnatelja osnovnih šol s slovenskim učnim jezikom za Gorico in Doberdob obvešča vse učitelje da se morajo zglasiti dne 1. septembra ob 9. uri na ravnateljstvu v ul. Croce 3 radi nujnih poročil * # =s POPRAVNI IZPITI Na Nižji srednji šoli (gimnaziji) in Strokovni šoli v ulici Randaccio v Gorici se popravni izpiti pričnejo v ponedeljek, 3. septembra ob 8.30 s pismeno nalogo iz italijanščine in se bodo nadaljevali v vrstnem redu, ki je objavljen na oglasni deski teh dveh šol. « s * Obvešča se. vse učitelje da popravni jesenski izpiti čez 2. in 5. razred se morajo začeti v ponedeljek 3. septembra ob 8.30. Komisije so meizpremenjene. Zainteresirani učitelji naj dvignejo vpisnice na ravnateljstvu do 1. septembra 1962. Vpisovanje za prihodnje šolsko leto na liceju-Gimnaziji in učiteljišču s slovenskim učnim jezikom v Gorici, ul. Croče 3, traja NEPREKLICNO DO 25. SEPTEMBRA 1962. Vsa potrebna obvestila dobe dijaki na tajništvih obeh šol. veti in je zmožen vsake obrambe pred nasiljem, ki bi ga hotelo uničiti. Naši štirje junaki so bili ustreljeni v Bazovici 6. septembra 1930 ob 5,43 zjutraj. Streljal je vod črnosrajčnikov, stražil pa je bataljon miličnikov, ki ga je sestavljalo 600 mož pod poveljstvom konzula Dia-mantija. Obdolženi so bili terorističnih akcij z namenom, da se Julijska krajina priključi k Jugoslaviji in pa pokolja. Obtožnica je zadela vsega skupaj 46 oseb, toda iz praktičnih ozirov jih je posebno sodišče razdelilo v dve skupini. V prvo skupino, ki je bila na procesu v Trstu, so spadali: Bevk Slavko iz Cerknega, Kosmač Ciril iz Tolmina, Manfreda, Andrej iz Kobarida, Korže omožena Frančeškin iz Gorice, Spanger Alojzij iz Proseka, Stoka Vladimir iz Proseka, Milo^ Zvonimir iz Trsta, Bidovec Ferdinand iz, Trsta, Marušič Franc iz Trsta, Valenčič Alojzij iz Trsta, Rupel Karol iz Trsta, Obad Janko iz Zgonika. Pertot Miroslav iz Barkovelj, Zahar Marijan iz Doline, Sirca Leopold iz Dutovlja in Cač Lovrenc iz Doline. Sodišču je predsedoval zloglasni faš. general Cristini, relator je bil pa Presti. a af b§ tir ‘BJiatpo egaj[sue3iii3A ipe.iez svetu zbudila usmrtitev Bidovca, Marušiča, Miloša in Valenčiča, se je fašistična vlada zbala posledic, saj je bil ves omikani svet proti njej in je svetovni tisk poročal o preganjanju Slovencev in Hrvatov, in zato odredila, da druga skupina, ne pride takoj pred sodišče. Prišla je pred sodišče v Rimu šele decembra 1931 in sodba je bila razg'ašena 5 dne tega meseca. Predsedoval je general Saporiti, relator je bil pa zopet Presti. V tej skupini so bili: Lenardič Ivan iz Kojskega na Goriškem, Jelinčič Zorko iz Bovca, Sfiligoj Avgust iz Dobrovega v Brdih, Frančeškin Hilarij iz Rihgmberka, Černe Alojzij iz Dornberka, Rutar Anton iz Tolmina, Logar Srečko iz Idrije, Lužnik Jernej iz Tolmina, Banko Gašpar iz Poreča, Ferluga Jožef,Mihalič Mate’, Cač Vincenc, Mihalič Alojzij, Fonda Karol. Sosič Anton, Racman Ferdinand, Petaros Peter, Daris Anton, Abram Andrej. Gorjup Vincenc, Mihalič Albert, Gropajc Albert, Cač Angel. Gustinčič Marijan, Rac-lan Franc, Pavlič Lovrenc, Škerl Angel, Petaros Viktor. Zobec Anton in Mihalič Matej, vsi iz Doline. Gospa Jožefa Pavlin je obhajala devetdeseto leto življenja V torek 28. avgusta so pri Pavlinovih v Drevoredu XX. sept. v Gorici imeli družinski praznik. Mama in nona, gospa Jožefa Pavlin, je slavila svoj devetdeseti rojstni dan, v krogu svojih otrok, vnukov in pravnukov. Kljub visoki starosti je gospa Jožefa popolnoma zdrava, čita časopise in se splošno zanima za družinska opravila, kakor je pač od nekdaj dobra gospodinja in skrbna mati ugledne in cenjene družine. Gospa je bila zelo vesela lepega praznika, ki so ji ga sin g. Bogomil in vse gospe hčerke pa vnuhi in pravnuki ter neveste in zetje priredili. Prijatelji družine iz Pevme, Oslavja in Pod-gore so poskrbeli pa za lepo petje, kar je slavljenko še posebno ganilo. Gospe mami in noni Pavlinovi iskreni čestitamo k lepemu in častnemu jubileju in želimo še lepo vrsto zdravih let. f periskop j Kot običajno si' bomo ogledali najprej najbližje dogodke, ki so se zgodili v zadnjih štirinajstih dneh. Najprej bomo torej obernili naš periskop proti italijanskemu polotoku. Hud potres, ki je zadel JUŽNO ITALIJO v noči od 21. na 22. avgusta je zahteval človeške žrtve, materialna škoda pa je zelo velika. Potresne sunke so najbolj občutili v Neaplju, Avelinu in okolici. Veliko starejših stavb se je posulo, tako de novice iz Moskve in Budimpešte potrju-jejo, da so se Madžari vzdignili in pripravili oborožen upor zaradi okrutnost' in nepravičnosti režima. Danes je vsa teža odgovornosti za tedanji režim, ki je vladal na Madžarskem padla na skupino liu-di, ki so neomenjeno vladali do leta 1956. Ko so bili ti režimovci na oblasti so prisilili ljudstvo, da jih je imenovalo za »očete domovine«. Danes pa jih včerajšnji zagovorniki blatijo z nazivi »pristaši osovražene klike«. Svobodnemu svetu ni bilo treba čakati polnih šest let, da je spoznal kdo je bil kriv madžarske ustaje in pokola budim-peštanskih junakov. Razlog, da so komunisti spoznali svoje krivde je v tem, da bo v bližnji prihodnjosti Organizacija Združenih Narodov debatirala o madžarskem problemu, s posebnim ozirom na krvavo zatrtje upora. Sovjeti, kakor cudi ostali njihovi zavezniki in podaniki so se do sedaj vedno upirali debati o tem vprašanju, ker so trdili, da bi to pomenilo vmešavanje v madžarske notranje zadeve. Danes pa bo Moskva lahko zatrjevala: kaznovali smo krivce, ki so privedli madžarsko ljudstvo do vstaje. Spoznanje madžarske KP Kot smo že rekli se za izključitvijo iz madžarske komunistične partije Rakosija, Geroeja in njunih tovarišev skriva izpoved kremeljskih vladarjev, da madžarske revolucije oktobra 1956 niso zanetili »člani fašističnih organizacij, ki so nasprotni delavskemu ljudstvu«, pač pa je bila vstaja izraz svobodne volje prebivavstva proti zasovraženim diktatorjem. Resulucija, ki MMiiiMmBiiiinPBiiiBinraMnnBmiiiBiffliiiimiiiiiiiuiittBUinBuiiiBitBBmiiMiBaMiiiHHnBiiiBiiiiiiinniraBimBiiiiniii ima značilen naslov »O izbrisu ilegalnih procesov proti članom delavskega razreda, ki so se vršili v času kulta osebnosti«, ki jo je izdala v teh dneh madžarska komunistična partija zatrjuje, da je treba pripisati krivdo za vrenje med ljudstvom leta 1956 izključno Rakosiju in Gereoju. »Rakosijeva klika«, nadaljuje dokument, »se je zanimala izključno zato, da bi ohranila v svojih rokah oblast in vodstvo partije. V ta namen si je sam Rakosi izmislil številne neresnične obtožbe, iz katerih so se izcimili politični procesi. Poleg tega pa je neupravičeno osumil proti-partijskega delovanja številne vodilne osebnosti bratskih partij. S tem je Rakosi škodoval dobrim meddržavnim odnosov in socialistični intenacionali.« »Ta klika«, zaključuje dokument madžarske komunistične partije,« se je pro-tivila proti številnim rehabilitacijam nedolžnih ljudi. Toda rehabilitacija ie sedaj zaključena. Vendar pa ne bomo dovolili, da bi krivci v bodočnosti zasedli odgovorna mesta v ministrstvu za notranje zadeve«. Toda kdo so in kakšno vlogo so igrali na političnem polju Rakosi in Geroe? Rakosi - Stalinov dedič Mathias Rakosi bivši »oče domovine« 'n sedanji »izdajavec delavskega razred-« ima sedaj že preko sedemdeset let. Le^a 1919 je bil ujet na ruski fronti. Ko se je spoznal in navdušil nad boljševiško revolucijo je pristopil v fronto Bela Kunn, ki se je polastil oblasti na Madžarskem in uvedel komunizem. Po padcu Kunove vlade se je zatekel v Avstrijo in kasneje v Švico. Leta 1926 se je vrnil v Budimpešto, kjer je bil aretiran in obsojen na dosmrtno ječo. Vendar pa se mu je posrečilo priti na svobodo, kajti med Madžarsko in Sovjetsko vlado so podpisali sporazum, ki je predvideval zamenjavo pripornikov. Bilo je to 1. 1940. Rakosi je odpotoval v Rusijo, kjer je Stalin pred nekaj meseci zaključil veliko čistko med vodstvom Kominterne. Komunistični voditelji so prihajali v Kremelj, da bi se udeležili razgovorov, ko so običajno nenadoma in brez sledu izginili. V istem fesu so kremeljski vodje sklenili ustanoviti partijsko šolo, v kateri so se »izobrazili« vsi komunistični poglavarji, ki so vodili politično življenje v vzhodni Evropi od konca vojne pa do danes Leta 1944 se je Rakosi, ki so ga klicali »diktator« vrnil skupno z rdečo armado na Madžarsko. Začela se je čistka med najvidnejšimi člani podtajnih organizari' ki so delovale v deželi med vojno. Strahovlada se je nadaljevala do leta 1956. ko je nastopila zaključna faza »destali-nizacije« in ko so obsodili vsako stvar, k1 je dišala po pokojnem kremeljskem diktatorju. Leta 1949 je Rakosi legalno umoril svojega kolego Rajka, katerega ie obsodil, da je imel »zveze z nacističnimi krogi na zahodu«. Med drugimi je bil zaprt po Ra-kosijevih ukazih tudi junak oktobrske re-voluciie iz leta 1956, -predsednik Imr<= Nagy, katerega so leta 1957 zavratno umorili. V istem zaporu kot Nagv ie b'l tudi Janos Kadar, katemu je »diktator« izdrl nohte iz prstov. Janos Kadar je znan, ker se je med prvimi prodal Sovjetom in jih prosil za intervenciio sovjetskih tankov za zaprtje ustaje v Budimpešti. Poleg te- ga pa je zahteval smrtno obsodbo za poglavarja vstaje, generala Pala Maleterja. Zaton Rakosijeve zvezde predstavlja Stalinova smrt. Kljub temu mu je uspelo ostati na vodilnem mestu v partiji do julija leta 1956, ko ga je nadomestil Geroe. Rakosija so strogo napadali v času desta-linizacije, vendar se je poslužil vseh sredstev, da je ostal na oblasti. Priznal je, da je bil Rajk nedolžen, osvobodil je Janosa Kadarja. Po poletju 1956 je Mathias Rakosi odšel v Sovjetsko zvezo. Njegovo zdranstveno stanje se je od tedaj dalje -boluje namreč na srcu - še poslabšalo. Ernoe Geroe - cirik Prav tako zapletena in nasprotujoča si je življenjska zgodba Ernoea Geroeja. Njegovo pravo ime je Singer in ima sedaj štiriinšestdeset let. Tudi on je sodeloval pri revolucije Bele Kuna. Leta 1921 so ga ujeli in ga obsodili na 14 let prisilnega dela. Toda že štiri leta kasneje je prišel na svobodo. Madžarska in sovjetska vlada sta se tedaj namreč sporazumeli za izmenjavo madžarskih komunistov, ki so bili v ječi po eni strani in madžarskih oficirjev, ki so bili ujetniki v Sovjetski zvezi, Geroe je tedaj prišel v Moskvo kjer je več časa obiskoval partijsko šolo. Kasneje je odpotoval v Pariz kot vodja Kominterne. Za časa španske državljanske vojne ga najdemo na čelu mednarodnih brigad. Bil je med onimi,, ki so Stalinu izdali trozkiste, ki so se borili v mednarodnih brigadah. Leta 1945 je postal madžarski minister za notranje zadeve pod vodstvom vsemogočnega poglavarja Rakosija. Madžarska je v tistem času po- Brezpogojna poslušnost režimu (Berlinsko pismo) Pretekli teden so v Vzhodnem Berlinu pokopali Petra Flechterja, devetnajstletnega mladeniča, ki so ga komunistični stražniki umorili, ko je hotel prekoračiti »sramotni zid«, da bi si v svobodnem svetu ustvaril novo življenje. Moralo je miniti deset dni preden so zagrebli njegovo truplo v zemljo. Komunistične oblasti so namreč hotele počakati toliko časa, da bi se polegel prvi val upravičenega ogorčenja, ki ga je umor povzročil po vsem svetu, še posebej pa seveda v Zahodnem Berlinu. Ubogi mladenič, ki so ga komunistični stražniki zasačili na pobegu in streljali nanj z mitraljezi, je umiral uro dolgo v strašni agoniji. Nečloveški morivci pa se zanj niso niti toliko zmenili in so ga pustili umirati brez vsakršne zdravniške pomoči. Čeprav časopisi in radio na komunističnem sektorju niso javili ne ure in ne kraja pogreba, so Vzhodni Berlinčani vseeno vedeli kdaj in kje se bo pogreb vršil. Tudi iz tega lahko opazimo, s kolikšno pozornostjo Vzhodni Berlinčani sledijo novicam, ki prihajajo iz Zahoda. Mladega zidarskega vajenca Petra Flechterja so pokopali v ponedeljek ob dvanajstih na pokopališču cerkve Vstajenja. Seveda pri pogrebu ni bilo duhovnika, pač pa je bilo opaziti med prisotnimi številne policijste v civilu, ki so prežali in si beležili obna-/ šanje množice. Na grobu je spregovoril uradnik javne mestne uprave pokopališč. Svoj govor je pričel s citiranjem Goethejevega verza »nad vsakim vrhom je mir«. Uradnik je prikazal položaj v Berlinu in ga primerjal gori, na katere vrh ne smemo, ker so poti zaprte. »Poti so zaprte za nas navadne smrtnike, čeprav si tudi mi želimo stopiti na njen vrh in občudovati z lastnimi očmi čist razgled na mir«. Toda prisotni niso imeli časa, da bi enodušno pozdravili te besede, kajti tudi v Vzhodnem sektorju so prebivavci prepričani, da je zid odveč, že je komunistični govornik pričel ponavljati dobro poznano teorijo. Ta kruta in poniževalna teorija, ki so jo zagovarjali vsi krvoloki v zgodovini od Džingis kana pa do Hitlerja, pravi, da mora navaden državljan izkazovati brezpogojno poslušnost režimu, ki je na vladi. »Ce so torej naši voditelji zgradili zid, pomeni, da so prepričani v škodljivost nepotrebnih prelazov, mi pa jim moramo izkazati svoje zaupanje in poslušnost. Oblasti imajo, na svojih ramenih odgovornost, da nam povedo, katere poti so odprte in katere zaprte za navadne državljane.« Na ta način so komunisti obsodili mladeniča, ki so ga umorili na »sramotnem zidu«. Govornik je pobeg označil za »nepremišljeno in zaletavo dejanje«. »Njegovi stanovski tovariši«, je zaključil uradni „„r=SB Podpirajte Slovensko dobrodelno društvo komunistični govornik, »so skušali pokojnika pregovoriti, vendar pa jim na žalost ni uspelo!« Skupinica mladih fantov je v istem trenutku stala poleg odprtega groba in jokaje držala v rokah venec svežih rož. Zahodni časnikarji, ki so se odpravili na pogreb so pri povratku naleteli na večje težave. Po tri urnem zasliševanju so jih komunistični policaji začeli peti levite. Komunistični narednik jih je spomnil, da so s svojimi reportažami o tem dogodku globoko škodovali Nemški demokratični republiki. Fotografom pa so zaplenili aparate in jim zagrozili s hujšimi posledicami, če bi na fotografskih ploščah odkrili negativo, ki ne bi bila v zvezi s pogrebom. Ko so se prepričali, da se fotografi niso pregrešili, so jih pospremili do razmejitvene črte. V istem trenutku, ko so spremili na zadnjo pot Petra Flechterja, so na Zahodnem sektorju pokopali devetnajstletnega mladeniča Hansa Dieter Wasa, ki so ga komunisti ubili pretekli četrtek. Na pogrebu je bilo nad 1200 ljudi, ki so se prišli pokloniti pokojnikovemu spominu. S Hansom Dieter Waso je naraslo število znanih žrtev na enainštirideset po 379 dneh, odkar so komunistične oblasti postavile »sramotni zid«. Toda na žalost število nedolžnih žrtev s tema dvema mučenikoma še ni zaključeno. Dokler bo stal »sramotni zid« do tedaj se bodo nadaljevali pobegi. Tudi v trenutku, ko to pišemo smo izvedeli, da se je nekemu mlademu komunističnemu policaju posrečilo srečno preskočiti zid. D. L. POD at°_PIKIN JOŽEK, Človeška družba je sestavljena iz mnogovrstnih stanov. Eni so bolj, drugi manj imenitni, potrebni pa so menda vsi, čeprav ne enako. Za moje mladosti smo imeli razen sedanjih še en stan, ki so ga pozneje odpravili, češ, da ga ni treba, in škoda ga tudi res ni. Ta stan je bil -beraški stan. Beraškega stanu po postavi ni več, da pa ni več beračev, to se ne more reči. Berači so še, zlasti po mestih, ali le bolj na skrivnem. Beračijo pa tudi taki, ki jim delo mrzi, pa bi vendar radi •dobro živeli. Taki niso vredni usmiljenja. Čudno se bo menda komu zdelo, da govorim o beraškem stanu; jaz pa menim, da se ne sme res tako govoriti, čeprav nočem reči, da se je mogel beraški stan meriti z drugimi stanovi, n. pr. z gosposkim, s kmetskim, ali s kakim rokodelskim. Kdor je bil preslab, da bi se mogel preživljati sam, in ni imel nikogar, da bi mogel ali hotel skrbeti zanj, je vzel beraško palico v roko, malho čez ramo pa je šel po svetu s trebuhom za kruhom. To je bila njegova pravica, ki mu je ni nihče kratil. In kamor je prišel, niso ga gonili od praga; radi so mu dajali po zmožnosti, To si je štel vsak za dolžnost in beraško življenje ni bilo najslabše življenje. Tu se spominjam nekega dogodka, ki ga pa nisem doživel sam, ampak moj prijatelj Levstvik - tudi on biva že dolgo na onem svetu. Neko popoldne sva koračila po cesti iz Lašč, kamor sva nekdaj oba hodila v šolo, on nekoliko pred menoj, v Retje, kjer je bil doma. Ko sva bila nekako sredi pota, pa mi migne z roko na desno stran ceste in reče: »Vidišj tule doli za sečjo sta ondan, ko sem šel po cesti domov, v senci ležala berača in :se pogovarjala. Pa reče eden: »Veš, pri- jatelj, najin stan še ni tako napačen; živi se ne slabo.« Nato tovariš: »Napačen ni ravno najin stan, samo ko bi bil malo bolj imeniten!« Pa se človek ne smej, ko kaj takega slišiš! Se imeniten bodi beraški stan, drugega nič!« Ti možje z beraško palico v roki pa niso bili čisto brez koristi ljudem, od katerih so živeli. Potujoč po deželi so, ko ri bilo še toliko časnikov kakor sedaj, prenašali razne novice in izročena jim naročila od kraja do kraja. Pa dobro so poznali svoje hiše, kje so radodarne in kje skope gospodinje, pa molčali tudi niso. One so hvali, kamor so prišli, te pa so raznašali po deželi. Naša hiša, to smem pač reči, ne da bi jo hvalil, je bila pri njih posebno v čislih. Ustavljali so se radi pri nas in prenočevali. Vsak je vedel, da dobi svojo večerjo, posteljo, čeprav na senu ali slami, zajtrk in še povrh nekaj daru v malho. Jaz sem bil vselej vesel, kadar je prišel kateri. Bilo je zopet kaj novega. Vesel sem jih bil, pravim, ali ne vseh enako. Bili so namreč troji: eni so samo molili, drugi peli in tretji so pripovedovali narodne pripovedke. Ti so mi bili najljubši in tudi moji sestrici. Zvesto sva jih poslušala pa zapomnila si vse skoro od besede do besede. Potem sva si pa pripovedovala, Pa Bog ne daj, ko bi bil jaz kaj malo drugače zavil, hitro mi je segla v besedo: Ne tako, tako! Jaz pa njej tudi tako. Dejal sem, da so možje dobivali svojo večerjo. To je bilo navadno. Eden pa je bil tako moški ali kaj je bilo, da ni hotel večerje; samo lonec pa vode, drugo je vzel iz svoje malhe za žgance. Lonec ,ie pristavil k ognju, kjer se je kuhala nam večerja. Pa je mešal s kuhavnico, kakor gre, jaz sem pa stal in gledal. Ko je bila jed gotova, jo je dejal v skledo in zabelil. Potem si pa je, sede na klopi pri peči ^ skledo na kolenih, lepo zadovoljivo privoščil božjega daru. Dobro nam je delo, ko je šla možu jed tako v slast. Ali kaj mož stori nekoč? Privoščil je tudi meni kaj dobrega. Prav krepko zajame pa mi pomoli žlico nakopičeno in mi migne z očmi, naj vzamem in jem. Jaz pa, ne da bi posegel po žlici, se obrnem v stran. Dasi otrok, vedel in čutil sem dobro, da to ni lepo. Vzeti je bilo treba pa jesti, čeprav ne s posebnim veseljem. Mož ni rekel nič, ali pogledal me je tako nekako čudno, kakor bi hotel reči: Oj ti mali prevzetnež ti, od mene nočeš ničesar, ker sem berač! Le čakaj! - To pa ni bilo prav tako. Ni mi prevzetnost branila, ampal^ nekaj drugega, njegova malha. Ta ni bila kaj snažna. Ni čudno. »Vanjo je deval moko i.n mast. vanjo je deval, kar je prejel,« kakor pravi tista Levstikova pesem. In iz te malke, to sem videl, je bil vzel moko in mast za svojo večerjo. To se mj je gnusilo, da se nisem mogel premagali. Upam torej, da tega mojega dejanja ali nehanja ne bodo drugi tako ostro sodili, kakor ga je tisti starček. In ko bi mu til tudi povedal, kaj me moti, menim, da bi ga tudi s tem ne bil potolažil: razžaljenje bi bilo ostalo. Zdaj pa je že zadnji čas. da se spomnimo Pikinega Jožka, ki že dolgo časa čaka, da se zmenimo zanj. Pikin se je imenoval zato, ker so dejali njegovi materi Pika, menda ker je bila pikasta. Doma je bil v Ribnici, prijaznem trgu ne daleč od Lašč. Kak navaden berač Pikin Jože ni bil. Sam se je ponosno imenoval generala vseh beračev. In tako se je tudi nosil. Trpel ni, da bi kak berač prosil in nadlegoval družbo, v kateri je bil on. Ko je kateri odprl vrata, je hitro skočil, podaril mu krajcar in nato ga je obrnil in porinil skozi vrata: Hodi zbogom! To sem večkrat videl sam. Pohajal je samo po večjih vaseh in trgih, najliubše pa so mu' stala sovjetski satelit. V kratkem času si je priboril slavo ciničnega, mrzlega in preračunljivega vodilnega partijca, k; se je predvsem odlikoval pri zap:ran;u in uničevanju konkurentov za vodilni m“s‘a v partiji. Znal pa se je odlično pri’agoditi vsaki situaciji in se ravnati po vetru. Toda tudi njegov vpliv je pričel p-i Stalinovi smrti iz dneva v dan bel; slabiti. Obtožili so ga, da ni znal pravilno uresničiti industrijskega plana. Vendar pa je ostal na površju in še vedno deloval kot notranji minister. Prav zaradi tesa, tako poroča agencija Tass so ga sedaj izključili iz madžarske komunistične rar-tije. Geroe se je namreč upiral reviziji nepravičnih procesov, ki so se vršili pod Rakosijevim ukazom od leta 1949 do 1953. Stotine nedolžnih žrtev so tedaj obsodili., jih zaprli, pošiljali na morišče in to samo zaradi tega, ker so bili krivi prevelike ambicije. Hoteli so se uveljaviti v politiki, s tem pa so ogražali monopol, ki sta aa ustanovila Rakosi in Geroe. Večkrat ie bil dovolj le sum, želja po osebni maščevalnosti, ali antipatija za uničenje žrtve in njegove družine. Takšno je bilo na Madžarskem ozrač;e leta 1956, ko se je pripravljala junaška revolucija. 2e v prvih mesecih tega leta je bilo opaziti nezadovoljno mrmrani ljudstva proti tiranskemu režimu. Ernne Geroe, ki je postal meseca julija tainik komunistične partije Madžarske je prvi poklical za zatrtie revolucije na pomoč sovjetske tanke. 25. okt. je Geroe dokončno padel v nemilost, njegovo mesto pa je zasedel Janos Kadar, ki pa se je kmalu izkazal, da je še okrutnejši od svoiesa prednika. Sovjetske vojaške sile so v krvi zadušile upor. Prvi minister Nagv je bil zahrbno aretiran in leto kasneje obešen. O Geroeiu ne vemo nič točnega. Znano je le, da je takrat zbežal v Moskvo, od koder se ;e vrnil januarja letos v Budimpešto. Med svojim zadnjim bivanjem v Sovjetski zvezi je vodil neki kmečki sovhoz v Sibiriji. V zadniib časih se širijo govorice, da je v madžarski prestolnici, toda tu ga do danes še ni nihče videl. Mnogo obtožb je bilo izpovedanih na njegov račun že od leta 1956 dalje in to od same madžarske komunistične partije. Danes so sami komunisti izpovedali. dE> sta bila glavna krivca madžarske revolucije leta 1956 krvoloka Rakosi in Geroe. Vendar pa je njuna kazen za vse zloč:ne, ki sta jih zagrešila kaj mila. Bila sla samo izključena iz partije, v kateri se n*> bosta mogla več udejstvovati. Tisoči in tisoči gnijejo v grobovih, v katere sta iih okrutno nagnala fanatična despota za vsako ceno, medtem ko se Rakosi in Geroe svobodno gibata. Kaj čudna enakost in pravičnost, o kateri tako rad govori Hru-ščev in njegovi podaniki na tej in na oni strani železne zavese. Na Madžarskem so rehabilitirali 190 žrtev Stalinovega terorizma, kar postaja že prava narodna tradicija v državah za železno zaveso. Bilo je pričakovati, da se bo »novemu valu« podredil tudi Janos Kadar. Toda ali bodo nasledniki Rakosiia in Geroeja boljši? So to človeške napake ali napake sistema? Ruski konzulat v Trstu Ze pred časom smo v nadaljevanjih lahko v reviji »La Porta Orientale« brali zanimivo prikazanje Lucia Franzonija o ruskem konzulatu v Trstu. Sedaj pa je spis izšel v samostojni obliki. Avtor naj prikazuje dobo med leti 17 71 do 1914, ko je bil v Trstu carski konsulat in dobo od 1924 pa do 1932, ko smo imeli v našem mestu konzulat Sovjetskih socialističnih republik. Delo Lucia Franzonija je pomembno, ker je napisano v živahnem slogu, ki nas seznani z manj znanimi dogodki, poleg tega pa nam poda jasno sliko takratnega Trsta. Se posebej zanimiv je zadnji del, kjer nam avtor prikazuje moderno zgodovino in delovanje sovjetskega konzulata na naših tleh. bile naše Lašče. Tu se je pa ustavljal in vselej za več časa samo- pri Drakslerici. Drakslerica ali, kakor se ji je sploh dejalo, gospa Drakslerica, je bila vdova po nekdanjem zdravniku v Laščah, prijazna, malo grbasta žena, ki je imela gostilnico ob cesti konec vasi. Gostilnica je imela dve sobi, eno večjo za kmete in voznike, ki so se posebno radi ondi ustavljali, in pa eno manjšo za gospodo, V tej so se zvečer zbirali gospodje uradniki, včasih pa tudi gospod kaplan, učitelj in o počitnicah nekaj študentov iz Ljubljane ali pa z Dunaja. Pa dobra volja je bila vedno v družbi. Pikin Jožek seveda je imel svoj sedež v veliki sobi med navadnimi ljudmi, ki jih je kratkočasil s petjem, piskanjem in raznimi šalami, ki jih je znal uganjati kakor malokateri. Prosil ni darov kakor drugi navadni berači. Jemal je samo denar, pa ne kar tako, vbogajme; vse si je zaslužil. Petje njegovo ni bilo kaj lepo in prijetno. Njegov glas je bil nekoliko podoben glasu starega petelina, ali krepak pa je bil in dosti dober za njegove največ šaljive pesmi. Tudi piskanje njegovo ni bilo za razvajena ušesa. Piščali je imel dve, eno za navadne, drugo za kake posebne priložnosti. Jaz ne morem reči, da bi bil našel kaj posebnega razločka med njima. Vselej je najprej malo zapiskal, potem košček pesmi, nato zopet piskanje, nazadnje pa je krepkeje zagodel in tudi rad malo poplesal. Pel je po starem krajcarju pesem. Dve pa je imel, ki ju je pel samo po grošu. Zlagal je tudi sam pesmi, besede in napev. Dejal sem, da je hodil samo po trgih in večjih vaseh, kjer gre ljudem malo laže denar izpod palca; ali v Ribnico, kjer je bil rojen, ni smel, in to ga je hudo bolelo, zlasti zato. ker ni mogel k svoji stari materi. Zložil je bil namreč zabavljivo pesem na svoje rojake in sosede Ribničane, pa so mu ostro prepovedali, da ne sme nikdar več pod ribniški zvon; gorje mu, če se prikaže! To je bila ena tistih dveh pesmi, ki ju je pel samo po višji ceni, pa še ne rad. Prositi ga je bilo treba vselej. In začel jo je samo, ko se je prej dodobra prepričal, da ni kakega Ribničana blizu. Te zabavljice imam še nekoliko vrstic v spominu, ali zapisal jih ne bom, da se morebiti ne zamerim poštenim Ribničanom, kakor se jim je zameril Pikin Jožek. Druga pa je bila Levstikova, vsaj besede. V tistem času so bili nekako iznova ustanovili občine ali srenje po deželi. Novo izvoljeni župani - kdo bi jim zameril? - so bili nemalo ponosni in o-blastni. Čutili so svojo čast in hoteli, da so jo čutili tudi drugi. To je bilo kaj za Levstika. Zložil je zabavljico na te oblastnike, zapisal jo je in, kakor je pravil, izgubil jo je nalašč nekje na potu, naj pride že komurkoli v roke. Kdo jo najde? Pikin Jožek. To je bilo kakor nalašč. Ali je bilo vse res tako, za to bi ne zastavljal svoje besede, vseh muh polna sta bila oba. Naj je prišla zabavljiva pesem kakorkoli že Pikinemu Jožku v roke. gotovo je to, da ji je on zložil napev in da jo je pel, kakor sem že rekel, samo po grošu. Dejal je namreč, da je teden dni popolne ležal v senci za sečjo, da se jo je naučil iz glave, in potem zopet toliko časa, da ji je izmislil primeren napev, kakršnega je vredna taka pesem. Neki večer smo sedeli zopet lepo v božjem strahu pri Drakslerici v gosposki sobici poleg drugih Levstik in jaz in še neki imeniten mož - župan iz Skrlavice. V veliki sobi pa je kakor po navadi v kotu za veliko mizo sedel in svoje može kratkočasil Pikin Jožek. Vrata med sobama so bila navadno odprta tako, da smo tudi mi slišali, kaj se je vršilo v oni sobi. Kar mi šine neka hudobna misel v glavo. Vstanem pa grem k Pikinemu Jožku ter mu rečem, naj nam zapoje tisto o županih, pa položim predenj na mizo svoj groš. Mož pogleda najprej denar na mizi, potem pa po strani v gosposko soho, kjer (Nadaljevanje na 4. str.) ODMEVI NA RAZPUST NSZ TRŽAŠKI PREPIHI Članek Giorgia Cesara v reviji „ Trieste (C Znani publicist in eden glavnin predstavnikov tržaške socialne demokracije Giorgio Cesare je napisal za zadnjo številko revije »Trieste« članek posvečen razpustu titovske Neodvisne socialistične zveze (»Capitolo chiuso per l’USI triesti-na«), ki je zanimiv posebno kot dokument o odmevu, ki ga je imel ta razpust v italijanskih demokratičnih krogih. Giorgio Cesare podaja v svojem članku strnjen pregled zgodovine in razvoda tržaške titovske politične formacije, ki so jo ustanovili leta 1948, po sporu s Komin-formom in Moskvo, kot protiutež in konkurentko KPI tedanjega Svobodnega tržaškega ozemlja, katero je vodil Vidali. _ Pri tem Cesare poudarja, da je tržaški komunizem v letih odpora združil v svojih vrstah dediče starega socialdemokratskega internacionalizma in zagovornike slovenskih nacionalističnih zahtev. Italijanski del tega komunizma naj bi se torej razvijal v duhu internacionalizma, slovenski del pa naj bi težil - in nai bi leta 1945 tudi dobil - poleg revolucionarnega tudi nacionalistični pečat. Eden izmed predstavnikov te usmeritve ie bil Branko Babič, nekdanji tajrnk komunistične stranke Julijske Benečije m prvi tajnik nove samostojne titovske komunistične stranke v Trstu. Stvari pa so se spremenile leta 1952, ko se je Babic preselil v Ljubljano in je njegovo mesto prevzel Eugenio Laurenti, ki je dal giba niu »bolj poudarjeno ideološko in na sta re slovenske iredentistične forme manj vezano vsebino«. Septembra 1954 ko sta se Rim in Beograd pripravljala, da podpišeta sporazum o Svboodnem tržaškem ozemlju, je sledil razpust titovske Komunistične stranke STO-ja in ustanovljen je bil odbor, ki naj bi vzpostavil zvezo z desidentoma italijanske KPI Cucchijem in Magnanijem. Stike z njima je vzdrževal Laurenti, ki je pogosto potoval v Rim. Julija 1955 je nato nastala tržaška Neodvisna socialistična zveza, ki so jo sedai likvidirali. Poleg krajevnih predstavnikov (Laurenti, Pahor, Kosmina. Gregon^ Sto-ka Ulieni, Škabar in Tomasi) so bi njenem prvem odboru tudi trije eksponenti Unione Socialista, ki je delova^ v ostali Italiji (Carlo Andreoni Dotti m De Stafeni). Carlo Andreoni je bil P™ tajnik nove Zveze. Tudi kasnejsa vključitev Bortola Petronija naj bi bila izvršena v namenu, da se novi politični formaojt čimbolj omili njen slovenski značaj Pisec članka podaja pregled rezultatov, ki so jih titovci dosegli pri volitvah na Tržaškem ozemlju, omenja kako so januarja 1958 razpustili svoje člane naj se vpišejo v Italijansko socialistično stranko, ki jim je dala nekaj odborniških mest. Pri političnih volitvah leta 1958 je tudi tržaška NSZ povabila svoje člane naj Blasu jejo za PSI, na katere listi je kandidiraj poleg drugih, Stane Bidovec. Toda vkljub temu naj bi mnogi člani Zveze oddali svoj glas KPI. Tržaška Neodvisna socialistična zveza je izgubila smisel za nadaljni obstoj s trenutkom ko je prišlo do pomirjenja med Beogradom in Moskvo in ko se je tudi Vidali, s svojo avtokritiko, uklonil tej novi liniji. »Brez polemike z Vidalijem in Italijansko komunistično stranko je Neodvisna socialistična zveza tvegala, da se pretvori v sekto, kateri bi slovenski narodnostni element, tudi nehote, končno dal značaj slovenske Leghe Nazionale«. pravi Cesare, ki nadaljuje: »Obstoj Neodvisne socialistične zveze je nadalje psihološko otežkočal vključitev Slovencev v vsedržavne politične formacije, medtem ko z njenim razpustom odpade pripadnikom slovenske narodnostne skupine vsak pomislek proti prevzemanju odgovornosti v italijanskih političnih strankah (in ne samo v KPI«. »Izginotje NSZ - in to se nam zdi z demokratičnega stališča pozitivno - opogumlja vključevanje Slovencev v stranke ki delujejo v italijanski republiki in jemlje pogum težjam za zbiranje na narodnostni osnovi, kot se je to zgodilo na Južnem Tirolskem z Južnotirolsko ljudsko stranko. To je torej še eno dejanje normalizacije krajevnega javnega življenja in mirnega vključevanja julijskega prebivalstva - tudi manjšin, ki so nasprotovala italijanski rešitvi vprašanja Trsta - v, stvarnost italijanske države« zaključuje Cesare svoj članek, s katerim je tako povedal, kaj si poleg socialistične in komu-, nistične, tudi ostale italijanske demokratične stranke obetajo od likvidacije NSZ. Nekaj koroških Slovenci smo in zanima nas vsak košček slovenske zemlje. Ne bom vas mučil s teorijo, z abstratnim razglabljanjem, hočem navesti samo nekaj konkretnih slučajev. 1) St. Janž je lepa slovenska vasica v Rožu. Bilo je to tedaj, ko so koroški nemški listi neprestano pisali o »Spra-chenwanh-u«. Dokazovali so dan na dan (bilo je to sedaj po drugi svetovni vojni), kakšna krivica se godi koroškim Slovencem, ker so se morali slovenski otroki v šoli nekaj ur na teden učiti slovenščine. V tistem času je torej prišel iz Celovca v lepi St. Janž v Rožu nemški profesor, poln nemškega duha in zagovornik teorije o »Sprachenzwangu«. Usmeril je svoje korake proti šoli, poiskal je nadučitelja in ga vprašal, če se otroci v šoli učijo tudi slovenščine. Ko mu je nadučitelj to potrdil, je rekel nemški profesor: »Kajne, kakšna neumnost, da se otroci učijo v šoli slovensko! Rajši naj se učijo angleščine, to je svetovni jezik!« Nadučitelj pa je bil drugačnega mnenia in mu je odgovoril: »Gospod profesor, jaz sem sedaj petindvajset let v St. Janžu. Slovenščino rabin vsak dan, angleščine pa še nikdar nisem rabil!« Krasen odgovor!, 2) Kako informirajo tujce! Na Koroškem je vse polno letoviščarjev iz večjih mest in tudi iz Nemčije. Mlad Nemec mi je rekel: »Kajne vindiš je težak jezik? Kajne vindiš je podoben slovanskemu? Nemci iz nemških pokrajin le slabo razlikujejo med slovanskimi jeziki. Ce Nemec sliši govoriti slovensko ali kak drugi slo, vanski jezik, je to za njega »slawich« -slovansko. Res je, da ne razume ničesar, vendar pa je škandalozno, da na tak način informirajo tujce! Vindiš je podobno slovenskemu. A, kaj je resnica? Resnica je, da vindiš jezika sploh ni! »Vindiš« to je star nemški izraz za slovensko in za slovansko sploh. V novejšem času pa so iz nacionalističnih razlogov, da bi zabili klin med koroške in izvenkoroške Slovence, iznašli teorijo o »vindišarjih« in o »vindiš« jeziku. A to je goljufija. Koroški Slovenci so Slovenci in ne »vindišarji«! Njihova govorica je pristna slovenska govorica! Tega pa se moramo vsi Slovenci zavedati! 3) Slovenski duhovnik je pripovedoval: »Bil sem prestavljen iz Roža v ozemlje podjunskega narečja. Z menoj je prišla za pomoč stari priletni kuharici dekle iz Roža, še šolarka. Nekoč ji rečem v šoli: »Vzemi mavho ven!« Dekle privleče šolsko torbo izpod klopi, vsi otroci pa v gromozanski smeh! Tako smešen se jim je zdel izraz »mavha«. Rožan pravi »Mav-ha«, Podjunčan pa torba. Vendar pa sta oba izraza pristno slovenska. Počitniške nevšečnosti Ko sem bil še mule, brez pameti, kakor so me zmerjali bližnji in daljni sorodniki.( je naša visoko cenjena družina zahajala na počitnice k očetovemu prijatelju geometru Bolfenku. Stric Bolfenk, kot nam je velikodušno dovojeval, da smo ga klicali je bil veletrgovec z lesom, prav tako kot naš oče. Medtem ko smo se mi mladi zabavah m se igrali ob umetnem jezeru poleg lovske koče, sta oče in stric Bolfem najraje debatirala na dolgo in široko o gospodarskih problemih, ki so trli njuna podjetja. Spremenila sta svoje kratke počitnice v pogovore in tako praktično nadaljevale, počitniško življenje v ozračju konferenc in sej. Naša, ali bolje očetova družba »Drvoprodam« je nastala v kaj zapletenih in nič kaj jasnih pogojih. Moj oče in njegov družabnik, ki je živel na oni strani meje sta se sporazumela za skupno podjetje. Zasebna iniciativa je še enkrat pokazala svoje velike prednosti in družba se je vpeljala. Moram reči, da smo v tistih časih živeli kot gospodje. Ni nam manjkalo ničesar, to pa predvsem po zaslugi očetovega družabnika, ki je po legalnih in največkrat ilegalnih poteh dovažal surovino, ki jo je potem oče z velikimi zaslužki prodal. Toda prijateljske vezi med voditeljema »Drvoprodam« so se polagoma začele krhati. Družabniku Janezu z one strani meje se je polagoma zdelo preneumno, da hi mojemu očetu dovojeval velike zaslužke in to večkrat iz svojega žepa. Kupčije so bile namreč take, da je le malokdo kaj razumel, kako potekajo. Toda nikar si ne mislite, da je bil moj Umetni ognji danes in nekoč Ko smo v soboto 25. avgusta lahko gledali nad pol drugo uro dolgo bleščeče ognje, rakete vseh barv in podobne čarovnije, sem se spomnil na predstave umetnikih ognjev, s katerimi je ruska carica Elizabeta Petrova zabavala svoje podanike. Opis teh predstav na prostem lahko zasledimo tudi v nekaterih zgodovinskih knjigah. Ogenj so znali »barvati« najprej v stari Kitajski in Indiji. »Barvanje« je bilo zelo izvirno - zahtevalo je od mojstrov spretnosti, iznajdljivosti, gibčnost in celo zvitost. Takšni so bili torej mojstri za »barvanje« ognja pravcati čarodeji in čarovniki. . Z raznobarvnimi ognjemeti so lepšali verske svečanosti. Ze pred tisoč leti so v Indiji uporabljali rumene, zelene in rdeče ognje za signalizacijo na morju. To je bila prva praktična uporaba »barvanega ognja«. Toda poglejmo si opis ruskih umetnih ognjev, ki ga najdemo v poljudno-znan-stveni knjižici Ivana Nečejeva. OGNJI ZA ZABAVO IN OCE RUSKE ZNANOSTI Hladno petrograjsko jutro. Cas — sredina 18. stoletja, leta vladanja Elizabete Petrovne. Na Nevskem nabrežju, nasproti poslopja Akademije znanosti, tolčejo kladiva, pojo žage, žvižgajo skoblje. Pa ne grade mordq, laboratorijev za tedanje ruske akademike s tujimi priimki in tujimi imeni? Tesarji sekajo gozd, zbijajo deske, gradijo velikanski splav. Nanj pritrjujejo velike police, kolesa, lestve, mostove. Nato ga krasijo z venci cvetja, papirnimi lampijončki, po njem pa razpostav-liajo lepo oblečene lutke. Nekatere lutke so velike kakor človek. Druge so spet velike kakor prebivavci pravljične bajeslovne dežele Hiperboreje. Z zlatom tkane atlasne in baržunaste zavese in dekoracije kažejo gozdičk“, zelene griče, pobočja hribov, zoreča polja in nebes, ki po njem plovejo oblaki. Popoldne so se k bregovom Neve začele stekati množice ljudstva. Proti večeru so splav spustili v vodo. Ko pa je padel miak, se je na splavu začela veličanstna ognjemetna predstava. Kaskade raznobarvnih ognjev so se dvigale v zrak, slepile gledalce in jih presenečale s svojo brezmejno raznolikostjo. Sredi pozorišča-splava je bilo navadno PIKIN JOŽEK (Nadaljevanje s 3. str.) je sedel strašni škrlavski župan. Jaz mij, prigovarjam in prigovarjam, naj se nič ne boji. Vse ni nič pomagalo. Nato pa grem in začnem obdelovati samega župana. Dobrikam se mu, kakor gre takemu možu, in mu prigovarjam, naj bo pameten in dovoli, da se poje tista prepovedana pesem. Levstik pa mi je pomagal. Dolgo se je mož krčil in branil pa grozil se je: »Ko bi v pest dobil tistega, ki je zverižil to neslanost, kar kosti bi mu zdrobil!« Ko bi bil vedel, da tisti hudodelnik sedi poleg njega, lepo govori z njim pa se mu smeje na skrivnem. Nazadnje se je vsemu omizju posrečilo, da se omeči mož in je dal, čeprav mrmraje in godrnjaje, svoje privoljenje. Pesem se je pela, nam vsem na veliko veselje. V tistem času je Pikin Jožek imel kakih šestdeset let, pa stopi neki večer pred ogledalo, ki je viselo na steni. Ogleduje se in ogleduje pa začne javkati in tožiti: »Oj Pikin Jožek, Pikin Jožek, kako si bil ti nekdaj lep!« Pa se mu solze udero po onih še zmeraj rdečih licih, kakor bob debele. Nato se naglo obrne in usta nabere na smeh, tako nekako čudno, kakor je znal samo on. Pri njem se ni nikoli prav vedelo, kaj je resnica, kaj šala. Jok in smeh je imel v enem mehu. »Pol smeha, pol joka.« To je bila nekaka posebnost njegova. Jaz sem ga imel posebno rad, on pa mene. Kadar sem le mogel, sem bil v njegovi družbi. Na moje zdravje ga je izpil marsikateri kozarček. Saj ga pa je tudi zaslužil. Nekoč me je pa vendar imel pošteno za norca. Ko tako sediva kakor po navadi pri vinu, kar nasloni glavo na mizo pa začne vzdihovati in tožiti, da bi se skala omečila: »O joj, o joj, kako mi je hudo! Smrtne slabosti me obhajajo. Moja zadnja ura! Smrt, smrt!« Nato me pogleda tako milo, da sem si moral misliti: Ne, to ne more biti šala. Ali vendar mu tudi nisem mogel prav verjeti, ker sem vedel, kako se .zna pačiti in ljudi za nos voditi. Hitro grem in mu prinesem polič najholjšega ter mu ga nalijem poln kozarec, rekoč: »Nate pa pijte še enkrat, preden se ločite odtod!«Mož, pogleda vince pa skoči kvišku in me začne objemati, da so mi kosti pokale: »Oj taki ljudje, taki ljudje, še mirno umreti ne puste ubogega siromaka! Dokler so še take zlate duše na svetu, ga človek ne more zapustiti.« Pa zopet tiste debele solze! Ljudje so pa gledali in strmeli, ker niso tako dobro kakor jaz poznali Pikinega Jožka. Josip Stritar nameščeno velikansko »kitajsko kolo«, podobno velikanskemu soncu, ki se je vrtelo in pršilo raznobarvne iskre na vse strani. Kolo je delalo nekakšno sijajno avreolo okoli ogromne podobe boginje, ki so bile pred njenimi nogami razpostavljene lutke, Na krajeh splava so iz ognjenih fontan visoko v nebo vzletavali snopi zelenih in vijoličastih ognjev. Z oblakov, tkanih z zlatom, so se spuščale rumene ognjene »čebele«. Njim naproti so se z zelenih polj dvigali rdeči in modri »žerjavi«. Gorele so »rimske sveče« in metale kvišku barvaste zvezde. Sem pa tja so na vse strani švigale »kače«. Razkošne predstave, ki je bil v njih ogenj poglavitni igravec, so trajsfc^ včasih vse noči. Zrak je bil gost in težak od vonja zgorelega žvepla in solitra. Oblaki smodu in dima so pokrivali vse mesto. Toda množica, ki je posegla na bregovih Neve, ni tega opazila, ker je občudovala skrivnostne ognje. »Kitajska kolesa«, »žerjavi«, bengalski ognji, ki so jih že v pradavnimi ustvarili kitajski in indijski čarodeji, so ostali skrivnost kaste magijcev. Pirotehnik, ki je delal zmesi za ognjemete, je vedel, da je tehnika pripravljanja tega razkošnega ognjemetnega prizora prav preprosta. S svojimi pomočniki je polnil cevke iz lepenke in papirja z gorljivo zmesjo, s solitrom, z žeplom. Veličastni raznobarvni ognji so nastajali prav preprosto. Ce je pirotehnik dodal žveplu in solitru soli, navadne kuhinjske soli, je bil ognjemet rumene barve. Kalcijeve soli so barvale ogenj rdeče. Od »gorskega« zelenila ali malahita je pozelenel. Bari-jeve soli so ga popolnoma pozelenile. Z mešanjem zmesi z dodatki so pirotehniki dobivali oranžne, vijoličaste modrikaste ognje... Razen pirotehnikov, ki so poznali skrivnost barvnega ognja, je bil v množici pogosto še neki človek, ki zanj ta pravljični vilinski svet ni pomenil nikake skrivnosti. Ta človek je bil plečat in visoke rasti. Nosil je lasuljo, atlasni suknjič z zlatimi obšivi, bažunaste hlače do kolen, nogavice in copate z zaponkami. Oglati gibi, glasen, včasih oster govor, nenavadno vedenje, so ga ločili izmed množice plemičev in služinčadi. Toda tega človeka ni bilo samo jasno razločiti iz pisane praznične množice. Genialen um in krepak karakter sta odlikovala to izvirno podobo vse elizabetske Rusije. Sirokoplečati človek v suknjiču in z lasuljo je bil »oče ruske znanosti«, sin kmeta in trgovca z ribami, Mihael Vasiljevič Lomonsov. Lomonosov ni bil navaden gledalec. P'i Elizabetinem naročilu je imel nalogo, da sestavi načrt svečanosti, da si izmisli domiselne motive alegorije, da napravi načrt z i dekoracije in da nazadnje celo piše za, predstavo stihe. Prvi ruski kemik je bil hkrati tudi eden izmed začetnikov domovinskega pesništva. ŠOLSKE VESTI Ravnateljstvo Nižje Trgovske Strokovne šole pri sv. Ivanu obvešča dijake, da se vpisovanje za I., II. in III. razred nadaljuje do 25. SEPTEMBRA 1962 vsak delavnik od 10 do 12 ure. Učenci ki se vpišejo v I. razred morajo predložiti naslednje dokumente: 1) Rojstni list od anagrafskega urada 2) Potrdilo o precepljenju 3) Potrdilo o zdravih očeh 4) Zadnje šolsko spričevalo. Vsa druga pojasnila se dobijo v tajništvu šole. POPRAVNI IZPITI ter nižji tečajni izpiti pričnejo v ponedeljek 3. septembra 1962 po razporedu ki je izstavljen na oglasni deski šole. * « * VPISOVANJE na slovenskem učiteljišču v Trstu se je začelo. Trajalo bo do 25. septembra. Podrobna navodila so na razpolago v tajništvu zavoda. Uradne ure vsak dan od 9. do 12. * * * Glasbeni tečaj Slovenska prosvetna Matica sporoča, da bodo uvedeni v novem šolskem letu tečaji za razne instrumente: klavir, violino harmoniko in druge instrumente. Poleg tega bo v zvezi s poukom glasbene teorije dana možnost obiskovanja zbornega petja, to predvsem osnovno in srednješolski mladini brezplačno. Predvidena je tudi uvedba rednih tedenskih predavanj v sklopu »glasbenega seminarja«, ki utegne zanimati zlasti srednješolsko mladino iz višjih razredov. Glasbeni seminar je že v svoječasnem obstoju in delovanju pokazal lepe uspehe. Tak seminar obsega snov, ki zadeva glasbeno zgodovino, glasb, oblikoslovje, postanek in razvoj različnih instrumentov in s tem v zvezi tudi važnejša poglavja zgodovine umetnosti. Tudi posečanje seminarja je brezplačno. Prijave in vpisi pričnejo 1. septembra t.l. na sedežu v ulici Machiavelli št. 22/11 od 10. do 12. ure. Tel. 36-275 DAROVI V počastitev spomina pok. I. Mahniča daruje družina Srebotnjak 5000 Lir za SDD; v počastitev spomina pokojnega I Mahniča daruje I. Marc 1000 Lir za SDD: g. Trampuž Ludvik daruje Lit. 1000 z?. SDD. Prisrčna hvala! C MALI OGLASI ) Šivilja (tudi mlajša), ki želi delati v Trstu, bi pri nas našla dom. Za podrobnejše informacije se je treba obrniti (lahko tudi pismeno) na tale naslov: Iver — ul. Torrebianca 18 — telef. 27-046a oče neumnež. Ze pred časom je spoznal, od kod piha veter in kako se bo vse končalo. Začel se je dobrikati stricu Bolfenku in mu predlagal, da mu »proda« kupce, če mu v zameno zagotovi dobro mesto v njegovem lesnem podjetju »Drvokupu-jem«. Stric Bolfenk se je najprej nekaj časa upiral zaradi lepšega, vendar pa je končno pristal. Kot je moj oče predvideval se je tudi zgodila. Nekega dne so se pošiljke lesa iz one strani meje ustavile. Bilo je prav v času počitnic in tedaj je moj oče predlagal stricu Bolfenku, naj zaključita pogodbo. Rečeno storjeno. Toda čez nekaj mesecev so se začele komplikacije. Moj oče je sedel v ravnateljski sobi podjetka »Drvokupujem« in premišljeval, kaj vse si bo nakupil s trinajsto plačo. Tedaj pridivja v sobo-stric Bolfenk, ki ga začne zmerjati, da, ga je osleparil. Odjemavci »Drvoproda-jam« so si namreč svobodno izbrali med podjetjem strica Bolfema in ostalimi podobnimi lesnimi podjetji. Stric Bolfenk je divjal, razbijal in grozil z vsem mogočim. Moj oče, kot pravi demokrat pa ni strpel nad ugovori. »Ali smo, ali nismo v svobodnem svetu! Jaz nisem diktator, da bi svojim bivšim odjemavcem lahko zapovedal, naj nadalje kupujejo samo pri tebi! Sram te bodi! Fej!« Oba možaka sta se še nadalje precej časa kregala in prepirala. Vsakdo je hotel imeti prav. V mojem srcu pa je ostala sumr.ja in tudi sam nisem vedel komu naj verjamem. Hamletski dvom me je pripravil, da sem shujšal za več kilogramov, kolikor bi lahko prenesla moja že tako in tako šibka konštitucija. Zdravniki mi niso znali pomagati, po dolgem času pa se mi je posrečilo najti padarja, ki mi je svetoval naj dnevno spijem liter črn;ga piva in pri tem berem dnevno časopisje. Učinek je bil presenetljiv. Po dveh dneh,, ko sem bral v časopisu, da je poslanec Vidali preživel počitnice skupno' s tovarišem Paccom in Marijo Bernetičevo v Jugoslaviji sem pridobil na teži. Dvom me je zapustil, slična Vidalijeva dogodivščina pa me je prepričala, da ni imel prav niti m, j oče in niti stric Bolfenk. Nočem še naprej dražiti važo radovednost. Z Vidalijem je bilo v Jugoslaviji takole. Komunistični poslanec je imel v Jugoslaviji važne razgovore s predstavnimi Titovega jrežima. Zvedelo se je. da je Vidali zelo hud zaradi načina, kako je piišlo do razpustitve NSZ. Pravijo, da se je Vidali skliceval na neki sestanek, ki naj bi se v preteklosti vršil med KPJ m jugoslovanskimi komunisti. Na tem sestanku, naj bi določili, da se bo še pred jesenskimi občinskimi volitvami NSK preukrenila v KPI in da ne bodo dali članstvu na izbiro vpis v KPI ali PSI. Z jugoslovanske strani se ne strinjajo s tem tolmačenjem in zagotavljajo, da je prav delovanje tržaške federacije KPI krivo,, če se mnogi nekdanji člani NSZ nočejo-vpisati v komunistično partijo. Vidali bi si za vsako ceno rad pridobil slovenske-glasove, da bi postal »edini« zagovornik slovenskih pravic. Vam je sedaj jasno, zakaj ni imel prav niti moj oče in niti stric Bolfenk? Ne? -Zato, ker nima prav Zveza komunistov Jugoslavije, da postavlja člane bivše NSZ pred izbiro KPI ali PSI. Nima pa prav niti Vidali, ker komunisti ne bodo nikdar mogli postati »edini« zagovorniki sloven? skih pravic. Pepi Grinta ml. poravnal Odgovorni urednik: Prof. IVAN RUDOLF Tiskarna Adria. d. d. Trstu Uredništvo ' n uprava: Trst, ul. Machiavelli 22-11. - tel. 3-62-75 Dopisi za uredništvo: ulica S. Anastasio l/c - Tel. 23-039 Goriško uredništvo: Gorica, Riva Piazzutta 18-1. CENA: posamezna številka L 30,— Naročnina: mesečno L 50.— — letno L 600.— Za inozemstvo: mesečno L 90.— — letno L 1000. Poštni čekovni račun: Trst it. 11-722S Ravnateljstvo Državnega trgovskega tehničnega zavoda v Trstu, ulica Caravaggio 4 sporoča, da se bodo popravni izpiti začeli v ponedeljek 3. septembra 1962 po razporedu, ki je objavljen na oglasni deski zavoda. Usposobljenostni popravni izpiti bodo začeli 14. septembra ob 8.30 s pismeno nalogo iz italijanščine. Vpisovanja za šolsko leto 1962/63 trajajo do vključno 15. septembra. Prošnje sprejema tajništvo zavoda vsak dan od 10. do 12. ure. * * * Na drž. učiteljišču S slovenskim učnim jezikom v Trstu se bodo začeli VSTOPNlj in POPRAVNI IZPITI dne 3. septembra ob 8.30 Pismene skušnje za USPOSOBLJENOSTNI IZPIT pa se začno dne 14. septembra ob 8.30. BANCA Dl CREDITO Dl TRIESTE S. P. A. TRŽAŠKA KREDITNA BANKA GLAVNICA LIR 600.000.000 - VPLAČANIH LIR 180.000.000 TRST - ULICA FABIO FILZI ŠT. 10 TEL. 38045 - 38101 BRZOJAVNI NASLOV: BANKRED Prenočišče, hrana, ogled Rima itd., vse te skrbi bodo odveč, če se boste obrnili na. POZOR! Potujete v Rim? -=i Hotel-Penzion BLED =_ Via Statilia, 19 - Telefon 777-102 - RIM Se priporoča in pozdravlja, Vaš rojak VINKO A. LEVSTIK Izrezite in shranite! - Pišite nam za cene in prospekte!