ffinsgledi
NEKATERI PROBLEMI KNJIŽNIC IN KNJIŽNIČARSTVA NA PRIMORSKEM
SREČKO VILHAR
Začetki slovenskega knjižničarstva na Primorekein segajo v dobo čitalnic in taborov. Razmah kapitalizma je vodil k budi I vi narodne zavesti ter potlej k množičnemu boju proti narodnemu izkoriščanju im k spopadu mod delom in kapitalom. Razvoj je tekel zdaj mnogo hitreje kot v prejšnjem, mnogo stoletij trajajočem fevdalnem obdobju. Našega delovnega človeka se je polaiščal zdrav, praktičen duh. Navduševal se je za vse, kar mu je obetalo koristi. Ko se je začel združevati v društvih, je vzniknila tudi misel o potrebi snovanja knjižnic.
V prvih knjižnicah bi zaman iskali velikih načrtov. Bile so skromne in revne, kakršna je bila tudi sa/ma izobrazba našega človeka. Najprej so knjižnice nastale v večjih središčih in zatem prodirali© v predmestja in ina vas. Marsikatera knjižnica je propadla že po enem ailii dveh letih obstoja; izkušnje pa so vendarle rasle in novim knjižnicam se je obetal varnejši in hitrejši razvoj. Čeprav so knjigo postajale cenejše, knjižnice niso izgubljale svojega pomena* Usojeno jiim je bilo, da sc nenehno izpopolnjujejo in da si sčasoma izvojujejo važno mesto v družbi.
Iz skopih vesti iz čitalniške dobe vidimo, da so prve knjižnice vzbujale v našem človeku veselje in ga navdajale z velikimi upi. Taki sta bili ljudski knjižnici v Kanalu (1867) in Kobaridu (1874).
V	šestdesetih in sedemdesetih letih minulega stoletja so nastajale potemtakem na Primorskem prve ljudske in hkrati resnično slovenske knjižnice. Glavna središča slovenskega knjižničarstva na P limonskem so bili Trst, Gorica in Idrija. Leta 1914 je bilo na Primorskem že najmanj 400 slovenskih knjižnic vseh vrst.
V	letih italijanske okupacije
Vihra prve svetovne vojne je zasekala Primorski težke rane. Pomenila je neprecenljivo gospodarsko škodo, uničila pa je tudi številne kulturne spomenike, knjižnice itd. Tržaška revija Njiva je leta 1919 napisala: »Naloga merodajnih krogov bi pač bila, da
bi začeli z intenzivnim delom za obnovitev ku;ll urnih društev na deželi. Edino Ljudski oder v Trstu deluje ter snuje podružnice v tržaški okolici. Vse ostalo spi ter čaika boljših časov«.
Po prvi svetovni vojni so so slovenski socialisti v Trstu najhitreje znašli. Leta 1919 je bila knjižnica Ljudskega odra v Trstu največja slovenska knjižnica na Priuioirskeni in matica 64 stalnih in dveh potujočih knjižnic. Voditelji slovenske narodne .in katoliške stranke so se zavedli težkega položaja šele tri leta poizneje. Ti dve stranki sita leta 1922 oisnovali tri prosvetne zveze in če dodamo še Ljudski oder, tedaj vidimo, da so Ijudsikoprotsvetno dejavnost na Primorskem vodile štiri prosvetne organizacije.
Goriški Kulturni vestnik (priloga Mladike) je še pred ustanovitvijo Prosvetne zveze objavil za knjižnice tale navodila: »Vojna nam je knjižnice oplenila popolnoma ali doloma: skrbimo, da bodo spet delovale, četudi v skromnem začetku. Vanje naj pridejo le dobre knjige, ki naj pometejo z ostanki ,grofic in beračic'. Prva in največja naloga naših društev je, da si osnujejo ros vzorne knjižnice, če hočejo, da bodo odgovarjale svojemu izobraževalnemu namenu ... Za knjižničarja ni dovolj, da pozna po naslovu vsako knjigo, ki jo ima v knjižnici, poznati moira tudi njeno vsebino in vedeti, za katero starost in izobrazbo je primerna in se mora pri izpoisojevanju tudi po tem ravnati. Knjižničar mora biti tedaj nekak učenjak v malem, da rabim ta izraz, in pol vzgojitelja-«
Skoraj v istem času je tržaška Prosveta objavila Pravila zveze prosvetnih društev, kjer beremo o knjižnicah naslednje: »Društvo (misli na zvezo) dosega svoj namen tudi s centralno knjižnico, ki naj na podlagi enotnega kataloga vseh zvozi pripadajočih knjižnic organizira izposojanje in menjavo knjig, eventualno celih knjižnic.«
Kljub fašističnemu terorju se je slovensko knjižničarstvo na Primorskem lepo razvijalo vse do leta 1927. Izjemo predstavljata le Trst iin Gorica. Slovensko osrednjo knjižnico v Gorici je uničila prva svetovna vojna, knjižnica Slavjamske čitalnice v Trstu je zgorela ob požigu Narodnega doma 13. julija 1920, osrednjo knjižnico Ljudskega odra pa so fašisti razdejali leta 1922.
Leta od 1922 do 1927 ®o pomenila za primorske Slovence čas intenzivne prosvetne dejavnosti. Založbe in zveze so delovale tesno druga z drugo in načrtno razdeljevale knjige vsem slovenskim knjižnicam. Ledena slana je padla nanje, ko so bile v najlepšem razcvetu. Naša knji' a. je morala v ilegalo. Zaradi slovenske knjige, ki ni prenehala kro/.iti, pa je moralo v konfinacijo in v zapore tudi mnogo naših ljudi. Tik pred razpustom slovenskih prosvetnih društev leta 1927 je delovalo na Primorskem okrog 450 knjižnic.
7*
99
V	prvih letih po osvoboditvi
Narodnoosvobodilna borba je prinesla tudi primorskim Slovencem kulturno organizacijo, ki ni bila več orodje izkorišeevalne oblasti in predmet strankarskih bojev. Partizanske tehnike so dobro skrbele za slovenski tisk. Število slovenskih knjig in periodičnih publikacij je tudi na Primorskem po letu 1941 vedno bolj naraščalo. Po letu 1943 so ponekod ob partizanskih šolah nastale tudi nove ljudske knjižnice. Slovensko ljudsko knjižnico so ustanovili na primer v Srednji Kanomlji že leta 1943 im v Podmelcu leta 1944. Po osvoboditvi leta 1945 so v mnogih primerih ljudje vračab knjige nekdanjih razpuščenih knjižnic, ki so jih vsa leta skrivali po kleteh in skednjih-
Knjižnice, ki so nastale po osvoboditvi — 'kar velja še posebej za Primorsko — pomenijo velik kvalitativni in kvantitativni skok. Zanje je značilna predvsem nova vsebina. Narodnoosvobodilna borba je slovenskemu človeku ustvarila nov pogled na svet. Primorski Slovenci, ki so si vedno močno želeli knjig, so se knjižnic oprijeli z največjo ljubeznijo. Po letu 1945 so zrasle ljudske knjižnice tudi v nekaterih krajih, kjer jih ni biilo nikdar poprej. Do leta 1948, ko je nekoliko popustil boj za pravične meje, so na Primorskem prevladovalo šolske in društvene knjižnice, potlej pa so hitro zrasle zlasti še strokovne knjižnice.
Na Primorskem (brez Trsta in Gorice) je bilo 1950. leta 486 knjižnic z okrog 252.835 zvezki.
Sedanje knjižnice o koprskem in goriškem okraju
V	primerjavi s številom prebivalstva je koprski okraj (108.327 prebivalcev) poleg velikega števila ljudskih knjižnic razmeroma bogat zlasti na strokovnih knjižnicah. K teinu prispeva svoje zlasti gospodarska struktura Kopra in obalnega pasu s podjetji, kulturnimi in zdravstvenimi ustanovami širšega komena, kot so: Tomos, pristanišče Koper, Splošna plovba, Delamaris, radio Koper, srednja pomorska šola in pomorska akademija v Piranu ter sanatorija v Ankaranu in Valdoltri. Posebnost. okraja pa stopi še bolj v ospredje z itabjansko manjšino v obalnem pasu.
Ob koncu leta 1960 je delovalo v koprskem okraju 35 znanstvenih in strokovnih knjižnic s 137.718 zvezki Sin 171 ljudskih, društvenih in šolskih knjižnic s 198.245 zvezki. Potemtakem je bilo ob koncu minulega leta v koprskem okraju 206 knjižnic s 335.963 zvezki.
Najmočnejši ljudski knjižnici v okraju sta sežanska (11.704 zvezkov) in 'koprska (9491 zvezkov). Koprska je najlepže uirejema in ima največjii obisk (leta 1960: 14.821 bralcev, ki so si izposodili 30.127 knjig). Ta knjižnica je bila pobudnik potujočih knjižnic, ki lepo delujejo.
V	zvezi s posebnostjo koprskega okraja se obeta lep razmah strokovnim knjižnicam zlasti za naslednje veje znanosti: pomorstvo, agronomija, politična ekonomija, strojna tehnika, speleologija, medicina, muzealstvo, zgodovina in gozdarstvo. V zvezi s šolsko reformo ier z razvojem gospodarske im kulturne dejavnosti se obeta razmah tudi študijski knjižnici v Kopru. Med znanstvene in strokovne knjižnice, ki po svojem obsegu presegajo okvir okraja ali občine, prištevamo naslednje knjižnice: študijsko knjižnico v Kopru, knjižnico tovarne »Tomos«, muzejsko knjižnico v Piranu, knjižnico italijanske gimnazije v Kopru, knjižnico zavoda za raziskovanje krasa v Postojni in župnijsko knjižnico v Tomaju.
Še bežen pogled na knjižnice v goriškem okraju. — Goriški okraj je glede prebivalstva nekoliko močnejši od koprskega. Tu je bilo konec 1960. leta 11 strokovnih in znanstvenih knjižnic s 27.365 zvezki in 232 ljudskih, društvenih in šolskih knjižnic s 162.225 zvezki, torej skupaj 243 knjižnic s 199.590 zvezki. Velika razlika med obema oikrajema glede šolskih in ljudskih knjižnic pove, da je goriški okraj obsežnejši itn da je v goratih predelih teže uveljaviti tip popolne osnovne šole. Zaradi tega je v tem okraju več niže organiziranih šol in več prosvetnih društev, knjižnice pa so zaradi tega skromnejše. Največji ljudski knjižnici sta v Idriji im v Tolminu. Matica znanstvenih in strokovnih knjižnic je študijska knjižnica v Novi Gorici. Ena izmed posebnosti knjižnic tega okraja je samostanska knjižnica -»Stanka Škrabca«, ki hrani večje dragocenosti.
Študijska knjižnica d Kopru in njeni problemi
Knjižnica je bila osnovana 20. oktobra 1951 kot Mestna knjižnica s funkcijo študijske dn ljudske knjižnice. Nastala je s fuzijo bivše italijanske mestne knjižnice (Biblioiteca civica), slovenskih knjižnih skladov, ki jih je knjižnica dobila od Vojne uprave ter z nakupi novih knjig. Novo Mostno knjižnico so izdatno podprle Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani, Študijska knjižnica v Celju im še nekatere druge. Od ustanovitve do 31. decembra 1955 je koprsko Mestno knjižnico vzdrževal občinski ljudski odbor Koper. Januarja 1956 je prešla v pristojnost okraja Koper in dobila sedanji naziv Študijska knjižnica.
Posebnost in hkrati največja vrednost koprske Študijske knjižnice so bogate zhinke istrilk. V tem okviru zavzemajo posebno važno mesto nekatere istrske in tržaške zgodovinopisne publikacije, ikot so n, pa-. Alti o memorie, Pagine istriaine, Archeografo Triiestino, Porta orientale, Klandlerjeva Istria itd. V sestavu Študijske knjižnice sta kot posebni zbirki Grisoinijeva knjižnica in Zbirni center. Gnisonijeva knjižnica šteje kakih pet tisoč zvezkov, od česar odpade 60% na 'italijanske in 40«/o na francoske klasike; posebnost te knjižnice je lopa vezava knjig. Zbirni center (ustanovljen leta 1949) šteje okrog 35.000 zvezkov im je nastal i,z starih zapuščenih knjižnic.
Dne 31. decembra je imela Študijska knjižnica 27.624 obdelanih in 44.145 neobdelanih zvezkov, med njimi tri inku.nabule.
V	knjižnici so bogato zastopana tudi periodika, saj prejema 330 periodičnih publikacij, od tega 33 inozemskih. Leta 1957 je knjižnica zabeležila 3597 obiskov An 10-332 izposoj, leta 1960 pa 7285 obiskov in 18.241 izposoj; obisk v letu 1961 se bo dvignili na okrog 10.000, izposojene enote pa na približno 20.000. Med obiskovalci so na prvem mestu dijaiki, sledijo učitelji in uslužbenci. Knjižnico marljivo obiskujejo tudi Italjani. Čitalnica ima 24 sedežev, ki se po potrebi povečajo tudi na 40.
Knjižnica je že močno utesnjena. Zgradba, v kateri, je nameščena, ni primerna za sodobno knjižnico. Možnosti za rešitev tega vprašanja bi bile: a) 'da dobi knjižnica na razpolago celo zgradbo (v njej sta iše vojni odsek im zasebno stanovanje); b) da se zanjo zgradi nova stavba, c) da se preseli v zgradbo z večjimi prostori, č) da se v sedanjih prostorih zgradijo žolozobetonska tla in namestijo police v nadstropju, kakor iima to ure jeno n. pr. Naučna biblioteka na Retki.
Oktobra 1960 je (knjižnica dobila pravico do obveznega pri-merika vseh tiislkov v LR Sloveniji, s čimer je doslej že močno Obogatila svoje sklade. Razmere pa terjajo, da (knjižnica nabavlja tudi srbske in hrvaške tiske. Knjižnico obiskujejo namreč tudi številni Hrvati An Srbi, 'ki žive v našem obalnem pasu. Poiskati si bo torej morala še sredstva za nabavo srbskih in hrvaških publikacij. Poleg tega bo potrebno v prihodnje še bolj upoštevati, da je šolska reforma 'knjižnico tesno povezala s šolo.
Poseben problem predstavljajo za knjižnico nove italijanske publikacije. Dotok tega tidka je še vedino prešibak. V prihodnje bo treba še bolj upoštevati, da poleg Italijanov radi posegajo po dobri italijanski knjigi tudi številni Slovenci in Hrvati. Poznavanje ital ijanstk ega jezika lahko danes vse lepše izkoristimo kot v
času fašizma, ko so bi!le v Italiji prepovedane vse publikacije, ki so bile pisane v naprednem duhu.
Vezava knjig, zlaisti periodičnega tiska, je eden najbolj perečih problemov knjižnice. Težko si je zamislitii, da bi knjižnica to vprašanje lahko rešila, dokler ne bo imiela lasitne knjigoveznice, kot jih imajo nekatere njene »ovratnice.
Studijska knjižnica se je vedno posvečala tudi terenskemu delu. Upoštevala je, da je biilo v času fašizma uničenega mnogo slovenskega tiska, ki ga danes ne najdemo v nobeni slovenski knjižnici. Tak 'tisk, ki je neprecenljive vrednosti za našo zgodovino, lahko odkrivamo le v 'tesni povezavi s terenom, kar je rodilo že prav lope sadove.
Problem izase pa predstavlja za knjižnico premajhno število osebja. Knjižnica bi morala n. pr. imeti vsaj dva stalna katalogi-zatorja, ima pa le enega. Za sedaj .razpolaga z nedokončanim imenskim in z le deloma izdelanim stvarnim katalogom, zaradi česar je iskanje tiskov za osebje iknjižnioe in za stranke zamudno. Ena od važnih potreb je zato čimprejšnja izdelava obeh katalogov.
Nadvse pereče je vprašanje okrajnega centralnega kataloga, to je skupnega kataloga za vse strokovne in večje knjižnice v okraju. Knjižnica ni zgolj izposojevalnica, temveč tudi posvetovalnica tin posredovalnica. Z izdelavo okrajnega centralnega kataloga bi se njena vzgojna in koordinacijska vloga močno povečala. Marsikoga bi lahko napotila v ustrezne strokovne knjižnice, ali pa si iz njih izposodila zaželena dela. Tak katalog bi postal temeljni vozel za sodelovanje med vsemi strokovnimi knjižnicami v okraju. Omogočil bi tudi štednjo in pravilnejšo porazdelitev sredstev, ki so namenjena naikupu tiskov, zlasti tujih; poikaizailo bi se, kako ni nujno, da je kar po več knjižnic naročenih na iste in drage inozemske tiske. Ureditev okrajnega centralnega katailoga pa je povezana z vprašanjem okrepitve strokovnega osebja v Študijski knjižnici, ki naj bi pomagalo tudi pri urejevanju strokovnih knjižnic. Skoraj enake težave nastajajo glede sodelovanja pri republiškem centralnem katalogu.
Z naglo rastjo industrije in 'trgovine, zlasti še pomorske, šolstva in izobraževanja v obalnem pasu s© postavljajo tudi pred Študijsko knjižnico nove naloge- Voditi bo morala 'takšno nabavno politiko in svoje poslovanje preurediti, da bo laMco zadovoljila želje vedno večjega števila obiskovalcev. Zaradi svoje specializiranosti, zlasti glede na vsa področja, ki so zanimiva za obalni pas (zgodovina, narodnostni problemi, pomorstvo itd.), bo morala v prihodnje še bolj navezovati nase ne le Koprčane in študente ter
kulturne delavce iz širšega zaledja, temveč tudi ljudi iz sosednjih dežel. Razvoj v dosedanjih desetih letih potrjuje, da je poslala knjižnica pomembno žarišče kulturne, vzgojne im znanstvene dejavnosti.
Študijska knjižnica o Novi Gorici in njeni problemi
Studijska knjižnica v Novi Gorici je bila osnovana leta 1949.
V	svojem knjižnem fondu ima 26.000 obdelanih zvezkov.
Knjižnica deluje v političnem, gospodarskem in kulturnem središču goriškega okraja, namreč v Novi Gorici, ki naglo raste in se s tem večajo tudi kulturne potrebe njenega prebivalstva. Tako se ustanovi naikaziijejo številne nove naloge, ki jih bo lahko uspešno reševala le ob izdatni pomoči vseh pristojnih činiteljev. Da bi bill a njena rast uspešna, bi ji morali zagotoviti predvsem naslednje:
1. Večje prostore, kajti sedanji postajajo pretesni. Računati je treba, da se bo obisk že čez nekaj let podvojil ali cela potrojil. Knjižnica bo morala zaradi tega okrepiti vse svoje sklade. Številni dijaki, učitelji in drugi strokovnjaki se bodo obračali nanjo tudi za nasvete.
2. Večja sredstva za nakup novih tiskov, zlasti za nakup srbske in hrvaške znanstvene literature. Nujno je nadalje, da si knjižnica nabavi vsaj eno večjo italijansko enciklopedijo in najvažnejša dela iz italijanske književnosti. Napak bi bilo, če no bi še bolje izkoristili znanje italijanskega jezika, zlasti naših kulturnih delavcev.
Prav bi bilo, da bi tudi ta, knjižnica dobila obvezni izvod slovenskih tiskov v celoti. Pri tem vprašanju bi bilo treba v večji meri upoštevati, da je bila Goriška v preteklosti, ki ni niti tako daleč, dvakrat gospodarsko močno prizadeta in da so bile tudi njene knjižnice uničene dvakrat, prvič v prvi svetovni vojni, drugič v dobi fašizma. Prav zaradi tega manjkajo primorskim knjižnicam skoraj visi važnejši stari tisiki. Obvezni izvodi bi sprostili del proračunskih sredstev in omogočili uspešnejšo nabavno politiko.
3. Zagotoviti bi ji morali tesnejšo povezavo s terenom, s čimer bi lahko rešili marsikatero knjižno dragocenost. Tako bi knjižnica prišla vsaj do dela primorskih periodičnih tiskov, ki so bili skoraj v celoti uničeni in jih zato nima nobena slovenska knjižnica. Povezava s terenom pa se ne bi omejila le na zbiranje starih tiskov, pomenila bi tudi pomoč strokovnim in ljudskim knjižnicam.
4. Prav Ui ko bi ji morali zagotoviti sredstva in ljudi za sestavljanje okrajnega kataloga knjig, ikii maj ibi omogočil pregled nad strokovno literaturo v okraju. Centralni katalog l>i marsikomu omogočil, da pride do literature, 'ki jo potrebuje.
5. Končno bi ji morali zagotoviti tudi zadostno število strokovno sposobniih ljudi, kajti od osebja je v prvi vrsti odvisna sodobna ureditev knjižnice in ročino poslovanje.
Nekaj kritičnih pripomb h knjižničarski politiki o koprskem
okraju
Bežni oris stanja knjižnic in knjižničarstva v koprskem okraju naj skuša dopolniti razčlenitev nekaterih aktualni h problemov.
Kot prvo se pojavlja vprašanje enotnega vodenja knjižnic.
V	koprskem okraju rešujejo to vprašanje kakor tudi usmerjanje knjižnic tako, da prepuščajo študijski knjižnici skrb nad strokovnimi, sosvetu za ljudske knjižnice pri okrajnem svetu Svobod in prosvetnih društev pa skrb nad ljudskimi in društvenimi knjižnicami. Dosedanji posegi v teh smereh kažejo naslednje rezultate:
Študijska knjižnica v Kopru je pomagala urediti dve manjši strokovni knjižnici (Sanatorij v Ankaranu in Zavod za pospeševanje šolske vzgoje v Kopru), navezala je nekaj medknjižničnih stikov, s predstavniki strokovnih knjižnic pa se sestaja le priložnostno. Stanje v strokovnih knjižnicah kaže, da večina teh knjižnic, z izjemo petih ali šestili, še ni sodobno urejenih; temu primerno je tudi njih poslovanje. Kako izboljšati to stanje? Tu čakajo važne naloge Študijsko knjižnico in tudi koprsko podružnico Društva bibliotekarjev Slovenije. Kort zelo nujna se nakazuje potreba po organizaciji seminarjev za knjižničarje strokovnih knjižnic in potreba po izdatnejši pomoči strokovnim knjižnicam. Brez tega dela si ni mogoče zamisliti kakega večjega napredka pri sestavljanju okrajnega centralnega kataloga. Delovanje v navedeni smeri bo zahtevalo, da se Študijski knjižnici v Kopru zagotovi več strokovnega kadra in miateriaJlnih sredstev. Živ stik med samimi knjižničarji, iki naj vključuje prenašanje izkušenj in medsebojno pomoč, so glavni pogoji za uspešno delovanje strokovnih knjižnic.
Trdno osnovo na področju ljudskega knjižničarstva predstavljajo zaenkrat in v pirvi vrsti občinske ljudske knjižnice v Kopru, Izoli, Piranu, Sežani, Postojni in Ilirski Bistrici. Sem bi lahko prišteli še nekatere manjše ljudske knjižnice kakor v Hrpeljah, Divači in na Pivki. Od naštetih se je doslej s svojimi posegi najbolj uveljavila koprska ljudska knjižnica, ki skrbi tudi za potujoče
knjižnice. Njeno delo «ega preko meja koprske občine in je ta knjižnica pravzaprav glavno operacijsko telo okrajnega sosveta za knjižničarstvo. Kovčke pošilja na šole in prosvetnim društvom.
V	tej zvezi moramo ugotoviti, da je števillo (knjižnic prosvetnih društev v stalnem uipadanju, kar si moremo razlagati z odseljevanjem ljudi iz manjših vasi v večja središča. To odseljevanje je značilno zlasti za mladino. Tako se je pokazalo, da lahko uspešno delujejo le knjižnice močnejših prosvetnih društev v večjih naseljih. Sem smerno uvrstiti zlasti knjižnico prosvetnega društva na Prestranku, podobno knjižnico v Dekanih pni Kopru in morda še nekatere. Zaradi takšnega stanja postaja potujoča knjižnica nov 'iin uspešen knjižničarski prijem, kar je noirmalen pojav. Čas bi že skoraj bil, da bi tudi Koper organiziral izposojanje knjig z bibliobusom. Poudariti moramo tudi, da občine podpirajo predvsem močnejše knjižnice, ki imajo dobre pogoje za nadaljnja razvoj.
Problem zase so šolslke knjižnice. Nekatere šole so strokovno in dijaško knjižnico izdirnžile v eno, drugje pa sta obe še ločeni. Vendar skoraj ni šole, ki bi ne imela svoje knjižnice. Tudi za šole je značilen pojav, o katerem smo govorili pri društvenih knjižnicah, da namreč ljudske šole višjega tipa postajajo dedič knjižnic manjših, ukinjenih osnovnih šol. Na nekaterih osemletkah je zaradi tega knjižni sklad v knjižnici tako narastel, da že zahteva, naj se mu nekdo izmed učiteljev posveti z vso resnostjo. Ob tem pa se pokaže, kako nujno je, da se učitelji ščnilci že na šoli seznanjajo s problemi sodobnega knjižničarstva. V nekaterih primerih bi dobro urejena šolska knjižnica lahko posredovala knjigo vsem ljudem v svojem okolišu. Tako bi prišlo (tudi v smislu šolske reforme) do še tesnejše povezave med šolo in ljudstvom. Tu se nam nudijo konkretne priložnosti, da dijaka zainteresiramo za knjižnico in mu vzbudimo veselje za 'knjižničarstvo, iz tega okolja bi utegnili dobiti nove, mlade knjižničarje, ki nam jih danes tako primanjkuje.
Drugi odnos je odnos med knjižnico in obiskovalcem.
Nagli gospodarski razvoj zahteva, da (bodli knjižničar ne le »pol vzgojitelja«, kot so govorili slovenski pi'ttsvetarji na Primorskem pred 40 leti, ampak cel vzgojitelj. Dobri knjižničarji bodo imeli in že imajo vedno več opravka z množico ljudi. Tako kot ima učitelj svojo metodiko oziroma svoje vzgojne prijeme, jih bo v vedno večji meri moirail imeti tudi knjižničar. Naša šola je že davno zavrgla učitelja-katedrarja, knjižničarji pa se še borimo proti tistim, ki vidijo v knjižnici le knjige, ne pa tudi ljudi.
Knjižnice rastejo predvisem 'zaradi ljudi in ne zaradi knjižničarjev. Knjižničar naj hi načrtno in v ustrezni obliki obveščal čitalce o knjižnih novostih in jim znal posredovati knjigo, ki jim v danem trenutku najbolj koristi. Zajto bi moral biti povezan is knjigarno, s čas n ikoni iz najbližjega središča, prirejati bi moral poigaste razstave, predavanja in imeti trdne istike is šolo. Do 'te idealne podobe knjižničarji v koprskem Okraju še miiso prišli, vsekakor pa so krenili na pot, ki vodi k njej.
Zdaj gre za to, da tako smer razvoja knjižnice, ki je nujna, spoznajo tudi tisti, od kaiteniih je knjižnica materialno odvisna. Napak bi bilo, če bi zahtevali, da mora prav knjižničar vse odgovorne činitelje prepričevati, da je knjižnici potrebna taka in taka pomoč. Če bi vse to zavalili samo nanj, bi bilo preveč. Splošna razprava o tendencah razvoja naše prosvete mora odkriti in osvetliti vlogo današnje knjižnice. Pretirane zahteve do knjižničarjev bi lahko pomenile, prepuščati knjižnico samo sebi. To bi v knjižničarju zamorilo veselje do dela.
Nepravilen odnos do knjižnice se lahko izraža tudi v tem, ko njenii materialni vzdrževalci mislijo, da je knjižnica le nalkupo-valnica in izposojevalnica in si jo potemtakem zamišljajo kot nekako trafiko, kjer ljudje zgolj mimogrede in mehanično nekaj opravijo. Talka miselnost ne bo videla v 'knjižnici družbene ustanove, ki je po svojem delu in odgovornosti pri vzgoji mladine bolj in bolj podobna šoli, namreč šoli za mladino in šoli za odrasle hkrati. V zadnjih dveh letih je bila večkrat izrečena misel, da si socializma ni mogoče zamisliti brez dopolnitve znanja širokih ljudskih množic, ki so šle skozi sitaro osnovno šolo. J n pri izobraževanju odraslih bodo moraile krepko spregovoriti tudi knjižnice.
Tudi strokovni kadri za knjižnice predstavljajo važen problem. V koprskem okraju dela v knjižnicah nekaj dobrih moči, ki ipa številčno ne zadostujejo- Občinska ljudska knjižnica v Izoli išče že več koit loto dni poklicnega knjižničarja, a ga ne naj depo smrti zaslužnega knjižničarja Franca Sornika je knjižnica v stalni krizi. In ta knjižnica je veljala poJeg koprske za najboljšo v okraju. Podčrtamo naj, da je tako stanje, ki kaj lahko zadene to ali ono knjižnico, posledica premajhnih stimulacij, da bi se mladina posvečala knjižničarstvu. Danes stojimo potemtakem pred težavami, ki jih ne bomo mogli premostiti kar preko noči.
Posebno žgoč je problem financiranja knjižnic. Lep razvoj študijske knjižnice v Kopru iin nekaterih občinskih ljudskih knjižnic v okraju potrjuje, da je ljudska oblast za knjižnice že veliko napravila. Vendar se zdi, da knjižnice lahko prištejemo k uistano-
vam, za katere se pre velikokrat reče: »Lahko še počakajo. Pomoč bi bila sicer potrebna, a ni nujna!« Boljše razumevanje knjižničarskega vprašanja in odločni posegi v "tej zvezi včasih kair na mah spremenijo ves položaj. Mislim, da bi glede tega lahko vzeli za primer ravno koprsko občino, ki jo storila vse potrebno, da bi imela vzorno urejeno občinsko ljudsko knjižnico. Uspehi niso izostali. Koprska ljudska knjižnica spada zdaj med tiste ljudske knjižnice na Primorskem, ki imajo najlepši obisik. Prepričani smo, da se bo koprska občina kmalu prav tako odločno loitila tudi nekaterih perečih vprašanj Študijske knjižnice.
Na hitrejši ali počasnejši razvoj knjižnic potemtakem močno vpliva txicli subjektivni faktor, ki pa je bolj razčlenjen in kompliciran, kot sii to včasih v naglici zamišljamo. Po drugi strani pa je seveda res, da moramo pri snovanju in vzdrževanju knjižnic računati tudi s splošnimi finančnimi vprašanji. Nov sistem financiranja prosvetne dejavnosti vključuje tudi knjižnico neposredno v gospodarstvo komune, in sicer na ita način, da njene materialne probleme povezuje z gospodarskimi podjetji, ki bodo morala prispevati določene vsote v prosvetne sklade. Navedena reorganizacija je v skladu z razvojem našega družbenega upravljanja in bi morala sčasoma tudi knjižnice osvoboditi svojevrstne izolacije.
Prav tako pereče je vprašanje prostorov za knjižnice. Od šestih občinskih ljudskih knjižnic v okraju imata le dve (Koper, Izola) ustrezne in sodobne prostore. Stanje v strokovnih in društvenih knjižnicah je še slabše. Dokler bodo knjižnice stisnjene v zatohle in temne prostore, ne bodo privabljale miti obiskovalcev niti tistih, ki v njih delajo, pa tudi tistih ne, ki bi se v njih lahko zaposlili. Vsepovsod zapažamo, da ustanove, podjetja itd. laže najdejo denar za kakršno koli novo zgradbo, kot pa sredstva za adaptacijo kake zgradbe v knjižnične namene. Navsezadnje se povsod kar precej gradi, toda v novih zgradbah ni prostora za knjižnice. — Ali je res, da knjižnice lahko še čakajo? Ali je res, da jim materialna pomoč mi posebno nujna? Prepričani smo, da se bodo ob novem načinu financiranja izbistrila tudi stališča v zvezi s temi vprašanji. Še temeljiteje naj bi prišla v javno razpravljanje vprašanja o nalogah in delokrogu posameznih knjižnic ter njihovih življenjskih sposobnostih in perspektivah.
Tudi socialistična morala je v knjižničarstvu realen pojem. S krepitvijo nove socialistične morale polagamo družbi najtrdnejše temelje in od trdnosti teh temeljev je odvisna v veliki meri veličastnost celotne zgradbe, pa naj gre za njeno gospodarsko ali kulturno obličje.
Študijske itn občinske ljudske knjižnice postajajo močan vzvod za dviganje izobrazbe širokih množic. In napredni ljudje naj bi jih za takšen vzvod tudi šteli in upoaabljali. Toda to je že zopet dokaj zamotan subjektivni činiitelj in zaradi tega knjižnice v očeh nekaterih ljudi niso takšne, kakršne bi morale biti. Ko govorimo o bodočem delu, je prav, če poudarimo, da bi morala dlružba v prihodnje bolj čuvarti dobro ime prosvetnega delavca.
Vse prevečkrat smo že slišali očitek, da se prosvetni delavci ne znajo potegovati za svoje pravice, in talke iizjave so dale celo naše največje politične avtoritete. Na žalost je res, da je prosvetni delavec preveč skromen in p re mnogokrat vse p to več popustljiv. Vse to bi morali bolje razumeti vsi listi, ki včasih pozabljajo, da tudi gospodarstvo usiha, če mu kultura stalno ne priliva življenjskega soka. Gre potemtakem za to, da bi tudi kulturnika, ki se imenuje knjižničar, bolje spoznali, upoštevali njegova svojistva in mu pomagali.
Družba srka novih moči iz svoje lastne preteklosti in iz /tistega, kar odkriva v vsakodnevnem boju in delu. Knjižnice naj bi bile po eni strani zakladnice dokumentacije našega razvoja v minulih časih, obenem pa zakladnice dokumentacije maše stvarnosti, zakladnice no'vih izkušenj, ki so popisane v tisočerih tiskih in ki so brez dvoma glavni vzvod našega napredka. Brez njih ni mogoč obračun z nobeno reakcionarno 'im kakorkoli škodljivo ideologijo.
Potemtakem bodo morali pri našem prihodnjem delu na plan tudi moralni problemi, ki bodo terjali svojo rešitev. V svojem razvoju smo prišli do trenutka, ki odpira široke poglede in ne dopušča mrtvila ter tudi nas knjižničarje in knjižničarstvo, ob prispevkih lastnega prizadevanja, vodi v nove in lepše čase.