332                                            Književna poročila.
ko sledimo mirnemu, preprostemu, skoro naivnemu pripovedovanju teh drobnih zgodbic. Kajti Milan Vukasovič ima fin okus. Ne pripoveduje preveč, niti premalo. Ne podčrtava morale, ne dela klicajev, pove svojo misel, ali pa jo samo naznači in — konec. Piše lep naraven, iskren jezik. Tako soglaša forma z vsebino. — Ljubiteljem srbske književnosti bodi knjiga priporočena!                     F. Albrecht.
Aldo Palazzeschi, H codice di Perela. Romanzo futurista. Milano 1911. 16° 277 str.
Futuristovsko gibanje se je započelo predvsem kot odpor proti osladnemu premlevanju laške sentimentalnosti in kratkovidnemu kultu preteklosti. Njegov za-početnik Marinetti mu je znal vdahniti širji pomen; k temu je gotovo nekaj pripomoglo dejstvo, da piše v mednarodni francoščini, v čemer ga danes posnema d' Annunzio. Aktualnost struje ostane zmerom živahna vsled brezobzirnega nastopa pristašev, ki so ponosni, če jih imenuje ljudstvo — norce. Zdaj se pojavijo v kakem gledišču, kjer niso skopi niti s klofutami v podkrepilo svojega prepričanja, zdaj se čuje o velikanskem rvanju z množico in redarji v kakem provincijalnem mestu; razmetavajo bučne manifeste z visokih stolpov na Benetke, se prikažejo kot ireden-tisti v Trstu. V Pariz prihaja oznanjat svoj evangelij ognjeviti Marinetti, mladi bachelier es lettres na Sorboni in doktor prava v Paviji, kateremu je očetova smrt in ženina dota naklonila precejšnje premoženje, ki ga žrtvuje prospehu interna-cijonalne revije »Poesia". Njen ravnatelj je vzbujal koncem minulega leta občno senzacijo: obsojen na 4 mesece ječe in 1000 lir globe, po prizivu pa oproščen.
Med znanimi futuristi je tudi Palazzeschi, avtor štirih poetskih zbirk in par romanov. Imenovani »Perela" je mož iz dima, rojen v »črnem trebuhu" dimnika; utelešen gre v mesto, kjer je vsprejet s plapolajočim navdušenjem. Kralj mu celo poveri nalogo pisati novo postavo; vsi državljani skušajo prilaskati njegovo naklonjenost — do številnih dvornih dam, ki ga zbrane v vseh mogočih zdravih in sprijenih zastopnicah zabavajo kakor v proslulem vrtu Boccacciove ženske. Ko pa se zažge sivi patrijarh vseh kraljevih strežajev, hoteč postati tudi on »človek iz dima", nastane burja ogorčenja proti Pereli, ki ga obsodijo v hermetski zapor. Priče mu oponašajo neskončno butaro pregreh in nasvetujejo vsak posebno kazen: nepriznan pisatelj bi mu privoščil kritika! Toda jetnik uide skozi kamin in roman izzveni v lirski popis vedrega neba, kamor lete orli, beli ko labudi »iztrgat Bogu tenčico iznad njegove skrivnosti" . . .
Ne da bi iztikali za globljim simbolom fabule, nam zadostuj splošna futuri-stovska tendenca proti nemožnemu, celo absurdnemu. Srečamo se v tem oziru z Mafarko, ki rodi v partenogenezi z nadčloveško voljo potomca. Če je poet-profet, se zna kdaj uresničiti nasenčeni sen, kakor se je leteči Ikar izoblikoval danes v zrakoplovcih, človek-riba v podmorskih čolnih.
Zasanjani Palazzeschijev človek je »sin starosti treh devic, ki so ga redile ne z odpornim živalskim sokom svojih nedrij, temveč s čarom svojih glasov, s toplino plamena ponosnih hrastov in jelk ..." (252). Pripovedovanje je jako gibčno, večinoma v obliki dialogov, emajlirano s poljasnimi namigi na razne moderne ideje. Barvitost daleko ne doseže Marinettijeve bruhajoče obilice podob, ki se kopičijo do preobloženosti. Ne najdete onih včasi brutalnih slik, le redko si dovoli Palazzeschi prispodobo tega žanra (218): »Obrnil je pogled pod seboj na rumenkasto, rdečkasto in zelenkasto gručo, ki je tvorila mestno panoramo, in začutil je gnus, ker oni kup se mu je zdel izbljuvek večnega očeta po kosilu,  kakor  si ga privošči večni oče".
A. Debeljak.