VSAKA  HIŠA France  Kosmač
Selivci,
kje je vaša tujina?
Vsaka hiša ima najmanj štiri stene.
nekaj sonca in nekaj sence,
a vsaka hiša nima vode,
nima ognja in toplote.
Črvi minljivosti glojejo
zadimljeni les,
neutrudne kaplje časa
razrivaijo kamen.
Nežni fluidi dihajo v zidove,
da se včasi nedoumno nasmehnejo,
tisočeri dotiki dolbejo vanje
nikoli dosanjane sanje.
234
Na kaj gledate, ljube lastovke,
ko si izbirate človeško bivališče
za dom?
Kje je vaša tujina, mile sosede?
Bliže zapuščenega rodnega gnezda
ali bliže neznanim krajem
za daljnimi morji?
VSI SMO ASTRONAVTI
France  Kosmač
Ste pozabili, da dihamo z zrakom prah ugaslih zvezda? Pozabljate, da se peljemo v brezšumni zibeli jajčastega planeta proti nevidni elipsi svojega zadnjega dne?
Zrcalu naših oči ne uide nobena iskra za nenadnimi ovinki, med potopljenimi spomini slehernega zemljana drema in se drami zgodovina od prvega zvoka jasne svetlobe do najbolj črnega zločina.
Vsi smo astronavti;
po strmi tišini
človeške smrti —
kakšna razbrzdana praznovanja
v plešočih magnetnih poljih!
škrtanje v gubah gora
in erupcije ognjenikov
s cvrčečo lavo
in zavijanje orkanov
v prostovoljnem izgnanstvu.
235
Le ušesa ni, ki bi poslušalo, le oči ui več za zrcalo, le srca ni več, ki bi upalo in ki bi se balo, nobene tenke membrane kot pri astronavtih. Toplota zastonj za življenjem grebe, in svetloba sveti sama sebi.
Krogla se pelje dalje,
zibel z mrliči.
Po elipsi se toči dalje
pozabljeni grob.
Še manj: saj ga ni,
ki bi ga mogel pozabiti:
zadnjega astronavta.
OKNO PROTI MORJU
France   Kosmač
To je visok četverokot:
na njem slonijo ustnice
davuine
s sladkim pojemajočim dihom
oseke, s slanim pljuskanjem
neutrudne plime,
z večnim poljubom vetra.
Skozenj rosi spomin
na beli prod otroštva,
na zeleneči otok
ljubezni,
na srečanja in slovesa
v šumnem pristanišču
dneva in noči.
Četverokot temni
v razpadajočem zidu,
236
čezenj visijo vrvi
z robčki in čipkami upanja,
v senco in sonce
kličejo frfotajoče zastavice
vsega sveta.
Na obisk se vabi samota
z vonji cvetočih visenj
in rožmarina,
a ko poležejo megle,
se skozi  risbe otroških prstov
po orošenih šipah
zableste pritajene skrbi.
Zidovi ječijo. Za igračkami
in solzami pada v morje
omet. V   moje   morje
s sladkim pojemajočim dihom
oseke, s slanim pljuskanjem
neutrudne plime,
z večnim poljubom vetra.
NEZNANO
France  Kosmač
Neznano in nedoumljivo, a neizpodbitno: smrt, rojstvo in življenje.
Življenje ne sliši smrti,
smrt se skrije
v sleherno rojstvo,
sleherno življenje pol vidno,
pol nevidno,
zdaj bliže rojstvu,
zdaj zadnjemu dinu.
Vse je zelo daleč in blizu, na treh robovih
237
neskončnosti.
S svetlobo se giblje
okrogli trikot.
Ječa v svobodi. Oko v tilniku. Uho v popku.
238