Zmajevo leto 1988 po kitajskem večtisočletnem koledaiju nam je obetalo obilico gospodarskih in družbenih pretresov, tudi pozitivnih sprememb, naravnih katastrof in hkrati blagostanja. Na srečo in na žalost hkrati pa se je od vsega uresničila le prva polovica teh napovedi, torej se je (vsaj za nas) prastari, nezmotljivi duh tokrat v dobršnem delu uštel. Seveda je ta ugoto-vitev relativna, odvisno od tega, kaj in kako si v nekem družbenem stai\ju ter odnosih razlagamo težo posameznih dogajanj in gibanj oz. kakšne so posledice.
Za našo družbo je leto, ki odhaja gotovo leto, ki nosi brez bojazni ne samo v prenesenem, temveč v dejanskem smislu predznak, ki ga beležijo v sta-rem kitajskem koledaiju. Razlogov za takšno trditev ni potrebno iskati ali si jih izmišljati. Dovolj je bilo v tem letu samo živeti sredi tega življenja in sprejemati in spremljati dogajapje iz razburkanega okolja. Najtežje je bilo v tem letu vsakomur, ki mu ni bilo vseeno kakšna bo (je) usoda slovenske in jugoslovanske skupnosti, kot tudi seveda tistim, ki jih je evforični val družbenega in gospodarskega stresanja »udaril« po lastnem obstoju.
V davnih časih so si za novo leto, kot pričajo stari zapisi, ^judje voščili predvsem dobro letino in srečo. Ob dobrem poslu, letini in sreči so se stvari same po sebi utrjevale dobro, zato naši (ali Kitajcev) predniki niso nič cenili bo!j kot lastno moč in sposobnost, ustvarjalno delo in po njem rezultate. Če je bila ob tem še sreča v družini, zdravje in če seveda ni bilo naravnih ter drugih večjih nezgod, je bila sreča popolna. No, mi se danes znamo dobro boriti za osebno srečo in če je treba vse naredimo (kar se za nesrečo ne da), da bi obvladali naravne sile, kar nekako tuje pa nam je (bilo) vsakdanje prizadevanje za to, da bi čimveč in čimboljše ustvaijali, delali: Kot, da nam je bilo vseeno za naše otroke, naše vnuke za našo prihodnost!
Ustvarjanje temeljev tretje Jugoslavije
V letu 1988 bi težko našli dan, v katerem ne bi domovino pretresel ta ali on dogodek. Celo več: nizanje dogajanj je doseglo strmo stopnjevanje in s tem najvišje možne tone družbene krize. Z njo je rastla zavest, da poti resnici ni mogoče z ničemer več zapreti niti je upočasniti. Klic k razumu je izzvenel kot alarmni zvonec, ki je opozoril in označil skrajno zgornjo mejo še obvladljivega v ožji in širši skupnosti. In pravi čas smo zaustavili nevarno stihijo množic, ki so si našle prostor na cesti, da bi našle svojo pravico ter odkrile resnico od resnic o vsem našem nagnitem telesu. Patetično in pesimistično! - Ne, menim, da je res to, da smo zmogli moii in duha za prestop prve od neštetih stopnic k pravim dejstvom, k očiščeryu družbe, k blagostanju vseh tistih, ki so resnično sposobni, ustvaijalni, ki hočejo s svojim umom in rokami delati ter pridobivati lepši in   bogatejši jutri.
Leto, ki nas zapušča je tudi leto, ki vsakem pomenu pomeni prelomnico; prelomnico za naš slovenski narod in narode ter narodnosti v Jugoslaviji, saj od tega trenutka dalje ne bo več mogoče (tudi po zaslugi družbeno-ekonomske recesije) kar tako, ali kot rečemo, na pamet, opremljeno s števil-nimi politično-govorniškimi floskulami, odpraviti posamezno narodnost ali manjšino, brez najglob^jega spoštovanja njene nacionalne, politične in kul-turne identitete. Boj, v tem smislu, še zdaleč ni končan, kakor seveda ni končan boj na celotnem politično-ekonomskem področju.
S sprejemom ustavnih amandmajev k jugoslovanski ustavi se šele zače-rya temeljito razčiščevanje odnosov in rekonstrukcija politične ter gospo-darske podobe širše domovine. Ob tem bo naše slovensko, najbrž pa kmalu tudi jugoslovansko družbeno življerye zahtevalo zelo jasen in nedvoumen odgovor: po kateri od dveh možnih poti izvojevati in priti do nove, dru-gačne družbe - po poti razvijanja demokratičnih in pluralističnih v svet odprtih odnosov, ali po poti dogmatskih, unitarističnih in centralističnih odnosov, ki so sami sebi dovolj - ki nas vodijo v osamitev v svetu in družbeno bedo.
Vsekakor bomo znali odgovoriti na to vprašanje, kar nas zagotovo ne odvezuje težkega dela, rekonstrukcue in popolne prenove družbeno politič-nih organizacij. To, sestopanje Zveze komunistov in politike (v celoti) z oblasti, korenita preobleka socialistične zveze ter uveljavljanje tržnih zakonitosti v gospodarstvu so le pogoj za resna razmišljanja in pogoje drugačnega živjjenja ljudi. To so temelji za novo družbeno ureditev, ki jo želimo doseči in moramo z novo jugoslovansko ustavo, katere čas nastaja-nja začenja v letu 1989. Leto 1989 je torej začetek nečesa novega, ustvarjanja temeljev »tretje Jugoslavije«, veijamem pa tudi v to, da bo to garaški posel in izjemno zahteven, ter občutljiv podvig naše celotne, sedaj že silno pretresene družbe.
Za te naloge ali že kar podvige pa bo potrebno pridobiti množice ljudi, njihovo zaupanje, energijo in znanje mladih, kar nam do sedaj ni uspevalo. Naredimo vse, da bomo znali in zmogli vse to, saj to je naša (morda) zadnja možnost, šansa, ki se zanesjjivo ne bo več ponovila. Socialistična zveza je sedaj zanesljivo edina sposobna in če še ni, bo morala biti tako organizirana, da bo vse moči, znanja, vo^jo in interese združila za (ponovno) zgodovinski boj - ki to z letom, ki prihaja, nedvomno je!         PredsednikOK szdl l|. c.m.,
Janko Rednak