Tribuna STALIŠČA IN DOGOVORI S SEMINARJA UK ZSM V POREČU (28/2 do 2/3-1975) Udeleženci seminarja se moramo v naslednjem obdobju zavzeti oz. prizadevati za reševanje naslcdnjih problemov: 1. Dokončno izvesti reor^inizacijo in konstituiranje Osnovnih organi-zacij na FSPN, FNT - montanistika, FS in AGRFTV. Pri tem morajo sodelovati vsi zainteresirani subjekti, družbenopolitične organizacije in posamezni nosilci. 2. V delu ZSMS na LVZ se pojavlja vrsta slabosti (forumsko delo), nezainteresiranost, nercsnost, in premajhna .odgovornost, itd.). Te slabosti moramo prescči in s konkretnimi akcijami doseči, da bo delalo čimveč članov ZSMS. Zato moramo dosledno skrbeti, dtf bo zaživel vsebinski dclegatski odnos, kajti le na ta način bomo dosegli večjo informiranost in s tem tudi večjo zainteresiranost v osnovnih organizacijah. Zelo pomcmbno v sedanji fazi je, da se posameznc osnovne organizacije ,,odprejo" in da se preko svojih delegatov res vsebinsko združijo v Univerzitetno organizacijo, ki je zdaj še vsc preveč formalna. 3. Povečati moramo odgovornost v delu posameznih osnovnih organi-zacij, ker je to edini način, da dosežemo večjo kvalitcto in vcčjc uspehe v delu. Zavzemamo se za tovariško, konstruktivno kritiko in ne za formalno kritizerstvo, ki nikamor ne pcljc. 4. Težiti moramo k čimvečji povezanosti v konkretnih akcijah z ostalimi družbeno-političnimi organizacijami. V dosedanjem delu se je poka-zalo in se še kažc, da je v celotnem univerzitetnem prostoru taka povezanost oz. sodelovanje zelo slabo in marsikje je treba iskati vzroke za dosedanje neuspehe in težave pri delu osnovnih organizacij ravno v tem. 5. Delo osnovnih organizacij se mora usmeriti v aktive, ki morajo postati baza za vso dejavnost in nosilci vseh akcij. V delo osnovnih organizacij je treba pritegniti tudi mlade delavce na posameznih zavodih, ker bo to koristno tako za študente kot tudi za mlade delavce. V tistih sredinah, kjer obstajajo možnosti, je treba organizirati aktive mladih. delavccv, saj so problemi in interesi študentov in mladih delavcev v mnogočem (identični) podobni. 6. Člani ZSMS smo dolžni delovati povsod tam, kjer delamo in živimo, predvsem pa se moramo vključiti v delo osnovnih organizacij v posamcznih organizacijah združenega dela na Univerzi. V drugih sredinah, kjer se organizira mladina, delujemo v aktivih ZSM in si moramo prizadevati, da bojo naša stališča postala stališča tch sredin. 1. Potrebno je poglobiti sodelovanje 00 ZSM na Univerzi z OK ZSM v Ljubljani. To ne sme potekati zgolj preko delegata, ki je delegiran v nek forum, ampak preko sodelovanja v konkretnih akcijah. Posebno pomembno področje našega sodelovanja je Konferenca mladih v izobraževanju, kjer je pomembnost študentov enaka kot v UK ZSM (štipendijska politika, reforma vzgoje in izobraževanja). Isto velja za povezovanje članov ZSM, ki delujejo v študentskih pokrajinskih klubih. 2. 00 se morajo direktno povezati s specializiranimi organizacijami, da bojo svoje delo prilagodile potrebam in željam študentov. Onemo-gočiti je treba elitizem in druge oblike odtujevanja specializiranih organizacij od študentov. Specializirane organizacije morajo bolj kot doslej koordinirati svoje delo, da bo poraba sredstev racionalnejša, akcije pa učinkovitejše. Zatci je treba čimprej konstituirati konferenco mladih v specializiranih organizacijah in poiskati še druge načine sodelovanja med speciali- m ziranimi organizacijami in fakultetami ter ostalimi zainteresiranimi. 3. Dejavnost po fakultetah - čimprej je treba na fakultetah ustanoviti skupine, ki bojo organi-zirale obštudijsko dejavnost, in če so dani pogoji, naj skupine prerastejo v društva; - naloga pedagoških delavcev je, da aktivno sodelujejo v obštudijskih dejavnostih kot mentorji. Tako se proces vzgoje in izobraževanja nadaljuje v sekcijah, krožkih ali društvih; - Univerza mora nuditi več pomoči pri organiziranju obštudijske dejavnosti po fakultetah; - obštudijska dejavnost r»a fakultetah mora potekati bolj konti-nuirano. Srečanja in tekmovanja naj pomenijo izraz celotne aktivnosti, ne pa enkratno akcijo (tekmovanja med študenti določene stroke). 4. Prizadevati si moramo, da bo študentski tabor v Ankaranu saniran, saj je to edini objekt, ki omogoča študentpm poceni bivanje na morju. Studenti sami naj se vključijo v te akcije (delovne brigade). 5. Študenti v ŠN (študentskih domovih) se morajo organizirati v obliko delovanja ZSM - aktive, ki naj bojo formirani po posameznih študentskih domovih. 6. Pri gradnji objektov za študente se splača razmisliti o sodelovanju študentov (aihitekti, gradbeniki.. .)> ki bi po svojih zmogljivostih sodelovali pri tem. 7. Zavzemati se morarno za realizacijo sklepov z zbora o socialnoeko-nomski problematiki študentov v ŠN (18/12—1974): - dolgoročno reševanje gradnje objektov za študente (domovi, zdravstveni zavod) - realizacija DD o štipendiranju '— zdravstveno in invalidsko zavarovanje študentov. 1. Množična dejavnost študentov (delovne brigade in pohodne enote) je na Univerzi že na nek način prisotna (interes). Zato moramo ta interes študentov le usmeriti v 00 in preko njih s konkretnimi akcijami organizirano omogočiti njegovo zadovoljevanje. Pri predsedstvu UK ZSMS naj se formira poseben odbor, ki bo koordiniral akcije. 2. Na področju idejno-političnega dela so akcije v UK ZSM šele na ¦ začetku, čeprav obstajajo določene izkušnje, pridobljene v delovanju nekdanje Skupnosti študentov. Tako stanje je delno tudi odraz tega, da nimamo usposobljenih kadrov, ki bi bili sposobni voditi akcijo na tem področju. Zato si moramo prizadevati, da postane idejno-politič-no izobraževanje sestavni del akcijskih programov vsake 00 ZSM, in akcijo koordinirati z drugimi DPO (ZK, sindikat). 3. Proces idejno-političnega razčiščevanja se je z razčiščevanjem na FSPN na Univerzi šele začel. Zato se moramo angažirati in si prizadevati, da bo v razpravah (o študiju, programih, profesorjih in njihovih metodah) na posameznih visokošolskih zavodih vključilo čim več študentov. Razprava o predlogu Zakona je pokazala, da vlada zanimanje zanj in pripravljenost, da postane čimprej resničnost, na kateri bo mogoče zgraditi nove samoupravne odnose v visokem šolstvu. To je ncdvomno pozitivno, zato je škoda čakati z neposredno in hitro akcijo ZSMS na Univerzi. Naša akcija mora sloneti na pravočasnem in kvalitetnem informiranju študentov, da bomo vsi čimbolj seznanjeni z vsemi naprednimi težnjami tega zakona. Najvcč pozornosti je bilo v razpravi posvečeno poglavju o samoupravi, kljub temu pa se je tudi okrog drugih poglavij pojavilo več mnenj. 30. člen: Načelno smo sprejeli določilo tega člena, da skupna obremenitev študenta s predavanji, vajami in seminarji ne znaša več kot 30 ur tedensko. Sodimo, da jc to na večini fakultet predvsem zaščita pred preobremenjenostjo študenta, ki izvira iz zastarelih ter neracionalnih študijskih programov in slabih delovnih pogojev. Tam kjer je narava strk taka, da je ta fond preozek, bojo morali smotrneje organizirati delo. To ni tako nemogoče, ker teh 30 ur ni proporcionalno razdeljenih. Ta porazdelitev je vendarle prepuščena sami visokošolski delovni organizaciji. 34. člen": Poudarjeno je bilo, da se staž in pripravništvo na nek način vključita, čeprav v samem Zakonu nista navedena. To pa na ta način, da ti dve obliki študija po diplomi izvajajo same organizacije združenega dela. S tem se bolj približamo povezanosti s prakso. 47.člen: Strinjamo se, da mora postati samoupravna aktivnost študenta del vzgojno-izobraževalnega procesa, kljub temu pa se bo moralo temeljito spremeniti pojmovanje uspešnega študenta. Kot kriteriji uspešnosti ne bojo smeli biti: redna prisotnost na predavanjih in visoka poprečna ocena, temveč tudi lik študenta kot samoupravljalca - družbeno-političnega delavca. 57. člen Načelno je bilo sprejeto stališče, da mora biti študij v Sloveniji stopenjsko, policentrično in enotno zasnovan. Torej mora biti prehajanje diplomantov višjih šol na visoke brez dodatnih pogojev zanje. Vendar pa je razlaganje tega določila lahko dvojno glede na to, ali lahko samoupravni sporazumi o prehajanju študentov določijo diferencialne izpite ali ne. Sprejeto je bilo mnenje, da je bilo to prehajanje doslej stihijsko, hkrati pa je pokazalo tudi nezdrave odnose med tistimi višjimi in visokimi šolami, kjer je objektivno možno. Prenehati je treba s poudarjanjem znanstvene usmerjenosti visokih in pedagoške usmerjenosti višjih šol (FF, PA). Ta dva koncepta se morata smiselno dopolnjevati. ' 74. člen Ob pojavu ,,zaslužni profesor" je bilo naglašeno, da je to predvsem častni naziv, ne pa rešitev kadrovske situacije, ko na fakulteti ni najti človeka za določen predmet. Taka situacija lahko nastane le ob obstoječi hierarhiji starostnih stopenj in nazivov, ne pa ob stalnem pomlajevanju pedagoških kadrov in povezanosti visokega šolstva s prakso. Poglavje o samoupravi je zaslužilo posebno pozornost seminarja. Dejansko gre za samoupravno študentov in pedagoških delavcev, ki je enotna in nedeljiva, funkcionira pa po delegatskem principu. To pomeni, da bo še kako potrebna pristonost ZSMS kot organizirane subjektivne sile, da se bo oblikoval do samouprave odgovoren odnos študentov. Samouprava ne sme biti le nek ventil preko katerega se bojo izražali parcialni in sindikalistični interesi skupin študentov. Postati mora trajen proces, v katerem bo prisoten aktivni ustvarjalni odnos študentov in stalna povezava delegatov sveta z bazo. To pa pomeni, da bo treba razmisliti o organizacijskih oblikah te samouprave, ki bojo morale biti učinkovite, da bi zagotovile stalen stik in posvetovalno funkcijo. Letniki so osnovna celica te samouprave. Ker je samouprava na šoli ena, je treba zaostriti tudi odgovoren odnos pedagoških delavcev do nje. Izpostavil se je tudi problem samouprave v ŠN, ki je po tem zakoriu analogna tisti po fakultetah. Praktično to pomeni odločanje o ceni stanovanja in prehrane v ŠN. Zavzeli smo se za to, da bo samouprava taka kot drugo, s tem, da se skozi naš vpliv še posebej zaostri odgovnorno ravnanje delegatov stanovalcev v svetu ŠD. Zbori študentov, ki bojo volili delegacijo v svet, bojo morali biti zasnovani tako, da se bo vpliv ZSMS občutil in to ne le s tem, da bo OO ZSM tak zbor sklicala. To je itak razumljivo v prvi fazi. Vpliv ZSMS se mora čutiti tudi pri delovanju študentskih delov delegacij v SIS in zborih združenega dela. ZSMS mora biti iniciator akcij. V tem obdobju se oblikujejo začasni poslovniki, začasni statutarni sklepi in drugi splošni samoupravni akti po fakultetah. Od nas je odvisno ali se bojo v njih ohranili stari odnosi in negirale napredne težnje v visokem šolstvu. Pri tem je tudi zatajilo predhodno informiranje študentov o njihovi vsebini. Zakon o visokem šolstvu je torej za nas eno od področij, ki mu bomo morali posvetiti veliko pozornosti. Ko bo sprejet, bojo delali statute. Ne bomo smeli dovoliti, da bi se vanje vrivalo staro stanje po kakšnih obvoznicah. Zato bo treba čimbolj informirati čimširši krog našega članstva, katere so tiste dobre možnosti, ki nam jih ponuja. Od naše akcije in angažiranja bo odvisno, kako se bojo spremenili odnosi v visokem šolstvu, saj za njihovo spreminjanje nek zakon kot normativen akt ne zadostuje. SEMINAR V POREČU Kraj in čas dogajanja: hotel Delfin, Piava laguna pri Poreču (Parenzo), SR Hrvatska, od petka (zadnjega februarja) do nedelje (drugega marca). Prejšnja leta je seminar organizirala Skupnost študentov, zdaj pa je z organiziranjem UK ZSMS problematika seminarja dobila povsem nove razsežnosti. Na seminarju je sodelovalo približno 80 udeležencev z UK ZSMS, iz osnovnih organizacij ZSMS na fakultetah, specializiranih organizacij, Radia Študent in Tribune. Delovni čas je bfl vsako dopoldne in popoldne po štiri ure. V petek je bil na dnevnem redu pretres dosedanjih rezultatov dela ZSMS v posameznih osnovnih organizacijah, vzpostavitve nove organizacije na Univerzi sploh in njenega sodelovanja z občinskimi organizacijami ZSMS (glej o uvodnem poročilu Alojza Sketa, preberi sklepe!). V soboto dopoldne je najprej govoril Boris Muževič, član zveznega predsedstva ZSMS (njegov govor je tudi posebej objavljen), potem pa predsednik UK ZKS, Iztok VVinkler. Vsak s svojega pogleda sta precej pripomogla k osvetlitvi obrav-navane problematike. Brez njunega sodelovanja bi bil seminar bistveno okmjen. Iztok VVinkler je opozoril na potrebo po nadaljnjem idejnem razčiščevanju in utrditvi akcijske enotnosti na Univerzi, k čemer morajo študentje komunisti in člani ZSMS prispevati mnogo več kot doslej. Popoldne je Peter Pal, šef komisije za vzgojo in izobraževanje pri UK ZSMS, podal pojasnila k osnutku Zakona o njegovem visokem šolstvu (glej njegov prispevek!), nakar se je razvila debata o njem. V nedeljo dopoldne je imel glavno besedo Janko Smole, ki je govoril o ekonomskem položaju v SFRJ in v svetu, z njegovimi najvažnejšimi posledicami. Zaključni del seminarja je bil posvečen manjšinski problematiki. S prispevki so sodelovali Hartman in študentje Klemenčič, Štrekelj in Zoifco. Uspeha ali neuspeha seminarja ni moč oceniti v stavku ali dveh, ker je organiziranje ZSMS na univerzi pravzaprav ravno v fazi, ko se začenja dejavnost v bazi, v osnovnih organizacijah in ko nova organizacija šele začenja funkcionirati kot sistem. Ugotovljene slabosti in pomanjkljivosti (tu je treba poudariti, da so udeleženci tisto, kar je bilo doslej že stoijeno, imeli za svojo delovno obveznost in so se ZATO na seminarju ubadali predvsem s slabostmi), pa vendarle kažejo, da je delo šele na začetku. Čas namreč medtem hiti. . . ORGANIZIRANOST V uvodnem poročilu je Alojz Šket, predsednik P UK ZSMS i/. Ljubljane, na kratko orisal dosedanje delo ZSM na Univer/i, delovanje osnovnih organizacij, delegatov, predsedstva. Treba je bilo še posebej spregovoriti o tistih pomanjkljivostih in slabostih, ki ovirajo dosledno realiziranje in izpolnjevanje programskih izhodišč, sprejetih na 9. kongresu ZMS v Moravcih, na katerih temelji nova organizacija. V kritični oceni dosedanjega dela je opozoril na te slabosti z namenom, da se z njimi neposredno soočimo, konfronti-ramo in šele na ta način premagamo, tako v osnovnih organi-zacijah, v predsedstvu kot tudi drugje. Delo je po posameznih organizacijah še vse preveč forumsko, nevsebinsko in kot tako odločno nezadostno. Koordinirano delo še ni steklo. Tu je predvsem potrebna večja aktivnost osnovnih organizacij ZSMS in komunistov v teh organizacijah. Akcijski programi osnovnih organizacij so premalo aktivno zasnovani. K temu prispeva dejstvo, da organiziranje po osnovnih organizacijah še vedno poteka, kjer je tudi eden izmed vzrokov za zavlačevanje koordiniranega dela osnovnih organizacij in Univerzitetne konference. Obenem pase je tudi izkazalo, da marsikateri člani ZSMS v osnovnih organizacijah pa tudi v samem predsedstvu jemljejo svoje članstvo preveč neresno, zgolj formalno, tako da so resnični akterji tisti posamez-niki, na ramenah katerih leži dobršen del akcijskega delovanja, ki pa spričo tega ostaja nedokončano in pomanjkljivo, kajti tudi ti aktivni posamezniki ne morejo in konec koncev ne smejo biti edini nosilci ZSMS na Univerzi ob nedelavnemu članstvu. Šket je poudaril — in na to so se diskutanti nenehno vračali — da je nujno treba vzpostaviti koordinirano delovanje med ZSMS in ZK na sami univerzi, seveda pa mora njihov akcijski ,,radius" preseči okvire same univerze. Vsako ločevanje je namreč umetno in kot tako neutemeljeno ter zavestno neodgovorno. Nasprotno, nosilci akcij naj bojo člani ZSMS in ZK, kajti nevzdržna je ločitev med tistimi interesi mladih, ki so dejansko neločljivi in izhajajd iz enotnih idejnih izhodišč. Na podlagi teh ugotovitev slabosti paje treba v dejanski, organizirani akciji ter skozi nenehno delovanje odpravlja^i te pomanjkljivosti in težave. Posebej se je treba spopasti s problematiko študentskih domov, problemi in težave so v speciali-ziranih organizacijah, ki se često podvojujejo in ne najdejo skupnega jezika za reševanje teh problemov. Premajhna delavna zavzetost v veliki meri otežkoča dosledno izvajanje sprejetih programov in njihovih izhodišč. Povezava osnovnih organizacij ZSM z občinskimi organizacijami je prav tako pereče pomanjkljiva, čeprav kažejo občinske orga-nizacije velik interes za takšno sodelovanje. Ta povezava je nekje sicer že stekla (npr. v občini Vič, Bežigrad), vendar pa bo treba te začetne korake nadaljevati, razširiti in spremeniti v trajno obliko dela. Na koncu je Sket poudaril, da nas čakajo še pomembne naloge v skupnih prizadevanjih za uspešno dejavnost ZSMS na univerzi, kajti samo delo, ki temelji na principu aktivnega angažmaia lahko opraviči obstoj take organizacije. V popoldanski razpravi so diskutanti prikazali in ocenili dosedanje delo svojih osnovnih organizacij. Kritične pripombe so se nanašale zlasti na neaktivne člane, na forumskost dela, ki iz tega izhaja, na premajhno koordiniranost delovanja, na nezadostno informiranje, ki ni niti hitro niti popolno, itd. Samoupravljanje je treba začeti razvijati najprej v svetu letnikov na posameznih fakultetah, kajti le tako se lahko aktivno vključimo v konstruk-tivno in tvorno sodelovanje za reformo izobraževalnega procesa na Univerzi. To pa bomo dosegli le z organizirano in* koordinirano akcijo vseh faktorjev na univerzi, od 00 ZK, 00 ZSMS, svetov letnikov, itd. O ŠTIPENDIJAH Z DRUGEGA ZORNEGA K0TA Zadnje čase sta radio in tisk napolnjena z besedičenjem o štipendijah. O dejanskih ukrepih bomo molčali in raje spregovorili o kriteriju podeljevanja na podlagi poprečne ocene. Mislimo, da je ta kriterij preveč poudarjen in da je prevelik razpon med posameznimi ocenami, ki določajo višino štipendije. Utemeljitev: posebno v prvem in drugem letniku je težko doseči visoko poprečje, saj vsi vemo, koliko subjektivnih in objektivnih činiteljev vpliva na uspeh bodisi na srednji, višji ali visoki šoli. Na primer: začetniki imajo poleg študijskih še stanovanjske in mate-rialne pobleme; srečajo se s popolnoma novim okoljem, ki se mi morajo prilagoditi, prihajajo iz različnih krajev z različnimi podlagami, zato morajo mnogi veliko nadoknaditi; na ocene vpliva tudi trenutno razpoloženje študenta in profesorja. Velikokrat je odločilna sreča! Naj še omenimo, da ni rečeno, da bo dijak ali študent z nizkim poprečjem slab delavec in visoko poprečje tudi ni garancija za dobro in vestno delo v praksi. Marsikatera nizka ocena skriva v sebi veliko več truda kot visoka. S tem nočemo podpirati študentov, ki se naučijo samo toliko, da pozitivno opravijo izpit. Nočemo izvzeti tega pogoja kot kriterij za podeljevanje in višino štipendije, ampak mislimo, naj bi to bfl samo stimulativni del. Cilj naše šole je vzgojiti vsestransko razgledano in družbeno angažirano osebnost, zato postavljamo na drugo mesto takoj za socialnim stanjem naslednje kriterije, ki jih doslej še nihče ni omenjal: mnenje letnika, OO ZSMS, eventuelno ZK ali kakšne druge organizacije, za srednješolca pa še mnenje šole. Zelimo, da se s svojimi predlogi oglasijo še študentje drugih fakultet in srednješolci, predvsem pa bomo veseli odgovora štipenditorjev. Predlagamo, da tudi ustrezno ukrepajo v tej smeri. Socialno-ekonomska komisija 00 ZSMS na oddelku za kemijo pri FNT ZAKON O VISOKEM ŠOLSTVU Ta zakon je v zadnjem času eden tistih novosti, ki bistveno posegajo v naše življenje in delo na Univerzi. Skuša urejati odnose in pogoje našega študija in dati temu delu tisto ustrezno vsebino, ki je odraz družbe in časa, v katerem živimo. Lani je 9. maja širšo študentsko javnost pretresel osnutek tega zakona. Doživel je veliko polemike in upravičenih ter neupraviče-nih pripomb. Takrat se je zelo očitno pokazalo, kdo zastopa napredna in kdo manj napredna mnenja o razvoju visokega šolstva v Sloveniji. Decembra smo dobili prvi predlog in januarja letos zadnjega. Ta bo marca ali kdaj pbzneje sprejet v skupščini. S tem bojo napredne težnje v razvoju visokega šolstva institucionalizirane in se bojo z novim šolskim letom soočile s prakso. Ta dolgotrajni postopek pri sprejemu zakona je že povzročil določeno škodo pri samoupravnem organiziranju študentov. Poleg tega daje tako stanje potuho reakcinarnim krogom na Univerzi. Vendar pa obstaja določena korist, saj je pri oblikovanju sodelovala vsa slovenska družba, kar je nova kvaliteta, ki se v prejšnjih dobah ni pojavljala. Interesi za vsebino členov niso pokazali le na videz najbolj prizadeti (študenti in Univerza), temveč tudi gospodarstvo, družbenopolitična skupnost in vsi ostali, ki jim je cilj enotno, stopenjsko in usmerjeno izobraževanje v Sloveniji. Seveda so se interesi dostikrat križali in si nasprotovali. Njihova sinteza ni nastala s stališča, kdo bo več pridobil, temveč iz tega, da mora biti visoko šolstvo v Sloveniji odraz družbenih potreb in kot tako podružbljeno v najširšem smislu. Izhajajoč iz tega spoznanja in upoštevanja tistih delov ustave in naših družbenopolitičnih doku-mentov, ki govorijo o visokem šolstvu, se nam bistvene značilnosti zakona ne morejo zdeti nenavadne in presenečujoče. Osnovna oblika upravljanja in delovanja v visokem šolstvu je visokošolska temeljna organizacija združenega dela. To ustanovijo delavci in študentje v delu visokošolske delovne organizadje (fakultete), višje, visoke šole, umetniške, pedagoške akademije). To pomeni uresničevanje ustavne tendence, hkrati pa večjo osamosvo jitev in napredek posameznih strok. V visokem šolstvu nastopajo trije subjekti: — visokosolske delovne organizacije — skupnosti — univerze Prvo obliko delovanja in upravljanja v visokem šolstvu lahko ustanovijo organizacije združenega dela, samoupravnih interesnih skupnosti, družbenopolitične skupnosti in drugi, ki ugotovijo, da so podani pogoji za njen obstoj. To pomeni široko možnost iniciative v visokem šolstvu. Skupnosti pomenijo menjavo dela na novih osnovah in uresni-čevanje družbeno-ekonomskih interesov. V to je zajeto usmerjeno izobraževanje, interdiscipliranost Študija, policentričen razvoj. (Npr. Skupnost za strojništvo sestavljajo Fakulteta za strojništvo, srednje tehnična šola, organizacija združenega dela). Univerze imajo kot oblika zdraženega dela bistveno manjšo možnost sodelovanja in vzpodbujanja. To je dobro, ker bi sicer pomenile suverene in odtujene institucije, ki zaradi tega ne tradicionalistične pozicije ne bi zmogle uresničevati smotrov in nalog v visokem šolstvu. Ta zakon precej napredno opredeljuje možnosti vpisa na visoko šolo. Teh možnosti nimajo le tisti, ki so opravili standardne srednje šole. Vstop v visoko šolstvo bo omogočala načrtna priprava za visokošolski študij. To pa bojo organizirali ne le standardni, temveč tudi drugi nosilci usmerjenega izobraževanja. /Delavske univerze npr.). Tudi starostne meje 18 let ni več. Dokler teh oblik načrtne priprave ni, velja za vpis stara omejitev. Ukinja se pogojni vpis in 1. v 2. semester I. letnika. Ponavljanje v I. letniku ostane. To ni nobena velika pridobitev, temveč bolj odraz neenakomernega predznanja iz srednje šole, netočnega informiranja o študiju, zastarelosti predavateljskega procesa, socialne diferenciacije in časa. Ponavljanje v višjih letnikih omogoča kolegijski organ, kadar so vzroki zanj zdravstvene, socialne ali Ijubezenske narave. Diplomanti višjih šol se vpišejo v III. letnik visokih šol brez dodatnih pogojev. Samoupravni sporazum o tem sklenejo ustrezne visokošolske del. organizacije. Kljub določeni dvojnosti razlaganja tega člena ostaja jasno, da bo študij stopenjski in policentričen. Do zdaj je bilo prehajanje študentov in PA na FF otežkočeno zaradi diferencialnih izpitov, ki so bili često izraz nezdravih odnosov med obojimi. Visokošolski učitelji, delavci in sodelavci predstavljajo tri kategorije v visokem šolstvu, od katerih ima svoje nazive. Samo poimenovanje je problematično toliko, ker so asistenti padli pod tretjo kategorijo in so po tej hierarhiji neizenačeni z docenti, rednimi in izrednimi profesorji. Novost je ta, da je lahko v naziv docenta ali izrednega profesorja izvoljen tudi nekdo, ki nima doktorata, ima pa pomembne dosežke v gospodarski, umetniški ali družbeno politični dejavnosti. Dokto-rat mora opraviti v petih letih. Tudi v tem se vidi upoštevanje povezanosti visokega šolstva s prakso in uresničitev sendvvich sistema, ki je dolgo lebdel med nami. Visokošolski učitelji morajo deset ur tedensko posvetiti neposrednemu delu s študenti. To je koristno tam, kjer so pedagoški delavci mislili, da je nekaj predavanj in govorilne ure dovolj za znahje lačnih študentov. Do 70. leta starosti sme visokošolski učitelj opravljati pedagoške obveznosti, pri 65. letih se razpiše vporedno mesto za njegovega naslednika. Tako se skuša ukinjati hierarhija starostnih stopenj. Zavedamo se, da bo to določilo postalo problematično tam, kjer je nek profesor tudi pri 70. praktično nezamenljiv. Treba pa je najti vzroke, zakaj se nekdo nahaja v situaciji, da je nenadomestljiv. Visokošolska delovna organizacija bo tudi letno preverjala, kako visokošolski učitelji izpolnjujejo za izvolitev potrebne pogoje. Poglavje v samoupravi je v celoti novost, saj predstavlja enotno, nedeljivo samoupravo delavcev in študentov, ki delujejo po delegatskem princupu. Zbor študentov in zbor delovne skupnosti sta najvišja samoupravna organa, ki volita v svet visokošolske delovne organizacije vsak svojo delegacijo. Stalen del delegacije je predsednik. Tretjo delegacijo v svetu tvorijo delegati uporabnikov (družbeno-političnih organizacij, org. združenega dela . . .). Ta tretja delegacija lahko soodloča v zadevah, ki so širšega družbenega značaja. Sestava sveta: enako število delavcev delegatov in delegatov študentov, število članov delegacije uporabnikov se posebej določi. Način odločanja v svetu: nek sklep ni sprejet, če ga v isti obliki ne sprejmejo vse tri delegacije. Kaj pomeni taka postavitev samouprave? Gotovo je to korak naprej glede na staro stanje, ko so imeli na fakulteti samoupravo študentov na eni in delavce na drugi strani. Študenti so lahko s svojimi predstavniki le participirali v samoupravi profesorjev. Zdaj je samouprava ena sama in delegatska. S tem je potrebno zaostriti odgovornost do nje, tako s strani profesorjev kot s strani študentov. ZSMS kot organizirana subjektivna sila je prva poklicana za to. Ob takem pojmovanju se izkaže, kako nesmiselne so bile trditve,. da so z novo organiziranostjo ostali študenti brez samouprave. Te trditve so se oblikovale zaradi nepoučenosti o delegatskem sistemu. Zanimivo je še to, da pedagoško-znanstveni svet ostane, vendar kot skrokovno-svetovalni organ. Ena zadnjih novosti zakona je ta, da je dekan izenačen s funkcijo direktorja v gospodarstvu. Zato je individualni poslovalni organ. Za nas je pomembnejša varianta, po kateri ima lahko fakulteta tudi kolektivni poslovalni organ, v katerem imamo zagotovljeno svoje mesto. Rok za uveljavitev zakona je štiri mesece, kar pomeni, da bomo v jeseni na novo zaživeli. Seveda normativen akt, kot je ta zakon, ne more totalno spremeniti vseh odnosov v visokem šolstvu. Njegova učinkovitost je odvisna tudi od politične akcije ZSMS, ki mora biti na Univerzi najprej informator o boljših možnostih,.ki jih poriuja. Tako se bo preprečilo, da se obvoznici v statutu ne bi vneslo staro stanje. To so bistvene značilnosti novega Zakona o visokem šolstvu, katerih v želji za čimvečjo preglednostjo nisem problematiziral. To naj stori kdo drug! Peter Pal Tako je zgledal predlog zakona z dne 14. 1. 75! UREDNIŠTVO PROGRESIVNE SLOGOVSKE STOP(I)NJE V poznih zimskih mesecih, ko je na nothern hemisfere najmanj cvetlic čez celo leto, je le malo Ijudi, ki ločijo cvet od ploda. Ničesar ni, kar bi privlačevalo človekovo pozornost do omrtvičene narave; celo ptiči so redki in slutnjo smrti vzbujajoči. Narava se poenostavi, Ijudi zanimata le šport in politika, ker vremena sploh ni, pogojev za razmišljanje pa sploh ne, pretok alkoholnih pijač pa doseže vrh v celoletnem poprečju. Vse je tako enostavno, kot tekst, pri katerem je treba obvladati tri bistvene stilistične stopnje (ostale niso bistvene). Če nas ena izmed teh vrže, je po nas. Pri umetniku je to nekoliko slikoviteje: te stopnje sv pri njem združene z navdihom ali inspiracijo. Običajno je to joint ali pipca, če ne gre drugače tudi štamperle, dva; deci ali vampi, morebiti fiks ali pa kar vse skupaj, da ima potem človek tisto nujnost v sebi, ki mu narekuje (prihalucinira) oblikovanje. Priznajmo, da v kratkih turobnih zimskih dnevih, ko že ob petih popoldne grozi mrak, iščemo in brskamo z mrzlično, a ne vnemo, temveč zamišljenostjo, boječ se teme, kake primerne snovi, vsebine in ideje, namenjene obravnavi. Če tega slučajno ne najdemo, moramo pa ukrasti. To je namreč nekaj običajnega in še kar pogostega. In stvar se imenuje iznajdba. Tu pa nastopi vprašanje na relaciji iznajdba - poezija. Katera teh dveh stvari je starejša? (To je podobno kot: kaf je bilo prej: kokoš alijajce? Ne vem, pri nasje bil to petelin). Nemogoče je natančno določiti starost poezije; stara je kot strela, blisk in grom, a iznajdba ji prihaja naproti. Njene korenine, prastare, so tako zakoreninjene v Zemljo, da ni orkana, ki bi jih izruvat. Nenadoma se poraja občutek, da je poezija superminimalno, infinitezimalno starejša od iznajdbe. Če hočemo iztrgati, izruti čimveč korenin, da sestavek čimbolje napišemo, da se narn ob njem v popoldanskem času zbudi čimveč pohotnih in najglobljih misli, se moramo natančno in redno drogirati, vsestransko zatimti Ijudi, se ne pregloboko vtikati v družbene probleme, brati ogromno stripov, erotičnih in pornograf-skih revij ter sportskih novosti. Biti mOramo nezaupljivi in brezobzirni do drugih, a v trenutkih najhujšega drogiranja celo do sebe. Najgloblja stopnja spoznanja naj bo overdose. Razporedba ima že povsem druge lastnosti; je determinirana, vklenjena v verige nekakšne umetne usode, ki se lahko le malo spreminja. Pomeni pa, da riajdeno, poiskano ali ukradeno gradivo čimbolj zamuteno razporedimo. Finalni izdelek naj ima ubod, jetra in naj je zaklenjen, da nam ga spet kdo ne ukrade. Paziti je treba na razmerje, če želimo, da ima izdelava ,,first qualityli drogeraški učinek. Mesto pozživanja umetnine ni pomembno; s poudarjanjem te vrste važnosti pridemo v nevarnost vzpostavitve nirvanističnega odnosa do Umetnosti, kar pa je za družbo nasploh izredno neprijetno, da ne rečem gnusno. Obdelava je dejansko najmanj pomemben del stilistike, če že ni malone nepotrebna. Poanta je v tem: bolj ko stvar obdelujemo, bolj se jezik stara, izumetnič-uje in intelektuali-zira, dokler ni končno razumljiv le peščici najindustrializiranijih kulturnih in drugih delavcev. Čim si delo opravil, bodi žnjim zadovoljen in nikar ga spet ne popravljaj in prebiraj, ker te bo odneslo far out, a veš? ! Delo samo po sebi ostane za vse večne čase tako kot je, in se ni treba ozirati na kvalitete in lastnosti, ki mu jih kasneje določajo: eni drugačne, drugi takšne; vsi pa imajo več ali manj prav, odnosno se več ali manj motijo, bridko motijo. In rožice iz leta v leto vedno znova brstijo, ptički vedno znova prepevajo, tako se nam ni nikoli treba bati, da nam morda nekoč zmanjka snovi za uresničevanje umetniških idej in zamisli. I.F. Volarič Ifigenija Zagoričnik LEKTOR TEŽKO SPREGOVORI Lektorirajmo najprej razlago besede lektorirati v slovarju tujk. Piše: brati ali popravljati rokopise. Prečrtajmo ali in nad besedo napišimo in. Nastane: brati in popravljati rokopise. To je lektoriranje. S tem se lektor ukvarja. Tako je s to stvarjo. S to stvarjo pa je tudi tako. Poraja vprašanja (kot mnoge stvari na svetu), kot sta na primer: I. zakaj je treba lektorirati in II. kaj moramo storiti, da enkrat ne bo treba več lektorirati. Kot podvprašanji takoj nastopita: 1. zakaj so na svetu lektorji (potiebni) in 2. kdaj lektorjev ne bo več (tieba) na svetu. Odgovorimo preprosto, če lahko (odgovorimo)! I. Lektorirati je treba zato, da rokopisi ne bi bili narobe. (Ne moremo reči, da je zato treba lektoriiati, da rokopisi niso narobe, kajti narobe so lahko kljub temu, da so lektorirani, kar pa je seveda odvisno od tega, kako so lektorirani, in ne od tega, ali sploh so lektorirani ali niso. V dvojnih oklepajih bi morali zdaj spregovoriti o vrstah, načinih lektoriranja, ampak to z učenjem in z vajo vsak lahko sam spozna.) Kako pa so rokopisi narobe? Narobe postavljeni? Sestavljeni? Napisani? Ali napisane stvari noso prave? Niso prav napisani? Boljše je, da niso pravilno napisani. Boljše je samo tako, v tem smislu, da je boljše povedano, ni pa v resnici boljše, da rokopisi niso pravilno napisani. Če bi bili pravilno napisani, potem pa lektorjev res ne bi bilo (treba). Ampak tako smo prehitro, nemara prelahkotno prešli k drugemu vprašanju, ne da bi razvozljali prvega. Ali pa se nam bo to sploh posrecilG? (Dobro bi se bilo bolj lektorirati, ampak to v nekem globljem pomenU besede, ki mu na tem mestu ne sjnemo dovoliti, da bi preveč ali sploh prihajal do izraza. Morda prihodnjič kaj več o tem.) Zakaj je torej treba lektorirati? Toliko časa se moramo spraševati, dokler .ne bomo uspeli odgovoriti. (Dokler ne bomo vsaj kaj zblefirali, kot se v takih ui podobnih primerih reče, čeprav besede ni v pravopisu niti ne v slovarju tujk. Kakšen vesten lektor bi jo s pomočjo kakšnega tujejezičnega slovarja spremenil v varljivo pripovedovanje, v zavarati, nemara celo v zvariti in že bi naše pisanje deložni bravec lahko še bolj narobe razumel kot sicer. Ampak to samo malo za šalo in malo zares.) Tako je s to stvarjo. Zakaj je torej treba lektorirati? Zato, da (uporabimo kar personifikacijo ali poosebitev, da bo bolj preprosto) se založbam, revijam, urednikom radiem in tako dalje ni treba sramovati? Ali zato, da se ne sramujejo sodelavci, avtorji sami? (Ali ni to nekako tako, kot to, da zdravniku brez isramu nesramno lahko poveš, da imaš bolhe, medtem ko drugi ljudje tega ne smejo zvedeti.) In ali se nanazadnje lektoriia zato, da se bravci učijo pravilno govoriti (z branjem se bogati jezik) in pisati (ni se pametno učiti na napakah, ki jih nimamo za napake)? Če je tako, in lahko rečemo, da je, potem je najbolj pomembno, da zelo previdno in skrbno lektoriramo otrokom name-njene rokopise, ker se ti šele začenjajo učiti (dober začetek, dober konec), in rokopise za staičke, ker se ne morejo več učiti (slab začetek, slab konec) (ampak to se bo nemara zdelo hudobno), in rokopise za nosečnice in invalide (in tudi to da je hudobno), ki se ne smejo razburjati. (Sem bi uvrstili še sloveniste in ljubitelje pravilne slovenščine, čeprav tem razburjanje ne škodi preveč, če ni včasih celo koristno. In tudi to daje hudobno? Jakam pa pridemo, če se bomo samo božali in se radi imeli!) In da ne pozabimo na navadne ljudi (kako pa naj se reče). Rokopise, ki so njim namenjeni, je pač m lažje-lektoriiati, ker oni že razumejo, kako je s to stvarjo. (Ceprav je to ^ nckako preveč preprosto, neverjetno preprosto.) Tako je torej s to stvarjo. Tako naj bi bilo torej s to stvarjo. (In ker se ta stvar preveč ponavlja, vzemite svinčnik in lektorirajte. Enkrat se je treba lotiti - oklepaja pa ne bomo zaprli, ker se stvar preveč navezuje na drugo vprašanje, ki se glasi: zakaj so lektorji na svetu (potrebni). Odgovor je na dlani. Zato so lektorji na svetu (potrebni). Odgovor je na dlani. Zato so lektorji na svetu (potrebni), ker je treba rokopise lektorirati, kot smo danes že ugotavljali. Kdo pa naj rokopise lektorira? ! Lektorji!! (teorija in praksa) Tako je s to stvarjo. (Včasih, ko takole pišem, se mi zazdi, da je papir premajhen ali da kratkomalo preveč skupaj pišem, pregosto, da ne morem sproti lektorirati. Tu ima beseda spet en globlji pomen, ki se mu je najbolj pametno izogniti. In je tudi v resnici tako.) In včasih, ko takole govorim, se mi zazdi škoda, da se ne morem vrniti nazaj, nazaj zavrteti in kaj dopolniti, kaj spremeniti, kaj nazaj vzeti. In je tudi v resnici škodljivo. Lahko bi navedla nekaj primero. Iz vsakdanjosti. Kako so me včeraj na primer na lep način hoteli, in so tudi me . . . ampak tu ni prostora za to in tudi časa ne.) Drugo je vprašanje: kaj moramo storiti, da enkrat ne bo treba več lektorirati. Z drugim podvprašanjem je podobno kot s prvim. Odgovor bo na dlani, ko bomo imeli odgovor za drugo (gornje) vprašanje. Ampak to seveda ne pomeni, da bi bilo vseeno, če si podvprašanj ne bi zastavljali. Nemara se bo to tudi v resnici kdaj pokazalo (za res). Kaj je torej treba storiti in tako dalje? Ali naj se vsi Slovenci učimo slovensko pisati? Ali naj se tudi naučimo? Ali se lahko prisilimo k temu? Ali bo kdaj tako (lepo), da bomo to zlepa in ne zgrda hoteli, želeli? Ali bojo v tem ,,vsi" vključeni samo (nekateri) slovenisti in ljubitelji. . . Joj, kaj bo, če se Brdavs ne ukroti!? (Naj kar lektor pogleda v Krpana, če je res tako.) (Kaj pa, če Krpana ne pozna? Bo ostalo narobe? Ce je narobe, bo ostalo narobe. Oh, kako žalostno! In ostane stanje nespremenjeno.) Kaj je torej treba storiti in tako dalje? Treba je usposabljati vedno nove lektorje. Treba jih je načrtno pridobivati (iz rude ki se nahaja na Oddelku za slovanske jezike in književnosti) (za stvar). Tako bo enkrat prišel čas, ko bojo vsi rokopisi pravočasno poprav-ljeni, kar je seveda dosti boljše, kot da postane svet enkrat vendar brez lektorjev (nelektoriran) (komu pa so v napoto? nikomur in tudi delajo kar poceni, saj so sveto prepričani, da je njihovo delo koristno). Zmanjševanje potrebe po obstajanju lektorskega poklica bi mogoče lahko delno pospešili, če bi lektorirane rokopise vrnili avtorjem, če bi jih jim vsaj za kakšen dan posodili, da si jih ogledajo. Na pre(pod)črtanih napakah, bi se počasi začeli učiti, delali bi vedno manj napak in enkrat bi bilo tako krasno: bili bi rokopisi in to brez napak (ampak to samo mimogrede, v valu navdušenja). Ampak se zgodi, da se lektor prav tega zboji, da bi avtor dobil v roke svoj popravljeni rokopis, ker bi se lahko naredil užaljenega ali bi tak tudi v resnici biJ. In to se tudi v resnici zgodi. Kregal bi se z lektorjem, bi ga osebno napadal in imel bi ga za . . . napisana beseda se bolj vtisne v spomin kot neizrečena. In tudi to se v resnici dogaja. Ampak zgodi se tudi, da se lektor avtorja prav nič ne boji. Nasprotno, počuti se vzvišenega, ker je bolj pismen od njega (ali še kaj drugega), ker ve za njegovo ranljivo peto (ali še kaj drugega), in ga ima za . . . to se le prikrito izgovarja (ali še kaj drugega). In naj končno spregovorim še kot lektor. Iz oči v oči. Brez oklepajev (slepomišenj). Ni namreč dovolj (bodimo kar se da preprosti), da se go-vprjeni jezik bliža pisnemu, ampak se mora tudi pisni bližati govorjenemu. Ce se živ človek (in ta edini se ukvarja z jezikom) ne more navaditi, da bi rabil sedaj namesto zdaj, potem naj že vendar (uporabimo personifikacijo, da bo bolj preprosto) pisni jezik malo popusti, naj se odpove s-ju in e-ju in naj se zadovolji z z-jem pa konec besedi. Oh, še bi lahko navajali primere, primerjali. Dolgo časa in nešteto. Sami se nenehno kažejo. Clovek mora samo oči odpreti. Tako je s to stvarjo. (Ali drezamo v žerjavico, prepričani, da ne bo zagorela? ) Ali je tako s to stvarjo? () Tak je moj spregovor. Miroslav Radman: GENETSKO INŽENIRSTVO (2) EVGENIKA Široka uporaba kloniranja in tempije gena na človeških bitjih se morda zdi zastrdšujoča, vendar do nfe po vsem sodeč še ne bo prišlo tako kmalu. Genetska kontrola in svetovalna služba sta npr. mnogo dostopnejši in ,,razumnejši" metodi manipulacije z geni. Sploh pa so ju v preteklosti uporabljali mnogo drastičneje kot danes. Opravičilo za takšne manipulacije je nudila evgenika, teorija, ki s kontrolo človeške reprodukcije skuša izboljšati človeško raso v fizičnem in psihološkem pogledu. Doslej je skušala na dva načina vplivati na ta naravni proces: z eliminacijo ,,slabih" genov (sterilizacija določenih posameznikov, zakoni, ki preprečujejo zakonsko zvezo in rojevanje, genetska kontrola in svetovanje) in z množitvijo ,,dobrih" genov (prisila in vzpodbujanje Ijudi k za-konski zvezi in razmnoževanju). Drugi del evgeničnega programa se fe vedno zdel odbijajoč in ga, razen v nacistični Nemčiji, skorajda niso izvajali. Z razvojem genetskih tehnologij, manipuliranjem s spermo in jajčeci v. laboratoriju (ne da bi pri tem okrnili individualno svobodo darovalcev), se je moč izogniti najbolj grobim aspektom takega programa. Malo Ijudi ve, kako vplivno in razširjeno je bilo evgenično gibanje v ZDA in tudi drugod ob koncu prejšnjega in v prvih treh desetletjih tega stoletja. Do leta 1931 je pod njegovim vplivom kakih trideset dežel sprejelo zakone o sterilizaciji kriminalcev, prostitutk, umobolnih in slaboumnih. Čeprav so bili ti zakoni redko uporabljeni, je bilo v ZDA v treh desetletjih pred drugo svetovno vojno sterilizirano vsaf šestdeset tisoč Ijudi, v glavnem zaradi ,,slaboumnosti" in padavice. Kljub videzu znanstvenosti in velikodušnosti je evgenično gibanje pravzaprav razvijalo ,,rasistični svetovni nazor". Kot odgovor na delavski odpor in organiziranje sindikatov (ki so jih vodili predvsem delavci emigranti iz Evrope) so vodje industrijcev kot Camegie, Kellogg in Harriman postavili temelje Evgeničnemu arhivu, Carnegiejevi Instituciji za eksperimentalno evolucijo in Fundaciji za izboljšanje ras. Pri tem so izkoristili podatke iz inteligenčnih testov, ki so jim bili podvrženi emigranti (gre za restriktivne zakone, ki določajo kvoto imigracije in jih je ameriški Kongres sprejel v dvajsetih letih). Na podlagi testov so bili zakoni sestavljeni tako, da so izključevali ,,inferiome" rase: Žide, Irce in i narode južne ter vzhodne Evrope. V istem času (okrog 1920) so bili sprejeti tudi zakoni, ki so nekaterim rasam prepovedovali poroko z belci in jim je prav tdko botrovalo evgenično gibanje. Evgenično gibanje je v tistem času uživalo vso podporo znanstvenih krogov. M. Haller (1) piše, da je npr. časopis Scienee knjigo Madisona Granta Zaton velike rase, ki je izrazito pronordij-ska in antisemitska, ob izidu leta 1916 imenoval ,,delo trajne vrednosti na področju antropologije". MHlliam McDougall, takratni šef oddelka za psihologijo na Harvardu, je odkrito zahteval, naj demokracijo zamenja kastni sistem, ki bo temeljil na bioloških sposobnostih in bo po zakomki poti nižjim kastam omejeval razmnoževanje in zakonsko zvezo. Poleg Grantove knjige se je v Evropi in ZDA ob koncu prejšnjega in v tridesetih letih tega stoletja pojavilo še mnogo knjig, ki slavijo belega človeka, kolonialna osvajanja, vojno in nasilje ipd. (Sem je moč šteti tako Spenglerjevo filozofijo kot romane Jacka Londona in Rudyarda Kiplinga ter govore Theodora Roosevelta}. Antropologi, psihologi in zdravniki so bili na prelomu stoletjapod stalnim pritiskom dominantne kulturne preokupacije, ki je od njih zahtevala ,,znanstvene" kriterije za dokazovanjegenetske superior-nosti bele rase nad ostalimi. Še več, rasno, razredno in seksualno superiornost belega moškega (iz višjih slojev družbej so imeli za stvar zdravega razuma, ki ne zahteva diskusije, ampak kvečjemu demonstracijo. Ko so ženske, delavci in ,,obarvani" američani na psihomotorič-nih testih pokazali nadpoprečne sposobnosti percepcije in hitrost ter koordinacijo gibov, so znanstveniki razložili, da imajo ti Ijudje ravno zaradi primitivnejšega razuma živahnejša čutila. Vendar pa vse do uvedbe inteligenčnega testa ni bilo pozitivnega dokaza o superiomosti (bogatega) belega moškega. Haller piše: ,,Uvajanje Binetovih testov, kreiranih za diagnosticiranje slabo-umnih, je prineslo pomembne in zadovoljive rezultate. V tej zgodnji in nekritični fazi so testi pokazali, da je med ameriškim prebivavstvom slaboumnost široko razširjena in da so kriminalci, prostitutke, potepuhi in drugi nezaželeni večinoma dedni imbecili. Zdi se tudi, da so testi defmitivno dokazali, da vse tiste rase, z izjemo Židov, za katere se je menilo, da so inferiorne, fo tudi v resnici so." K slabitvi podpore evgeničnemu gibanfu je največ pripomogla nacistična verzija z vsemi svojimi pretiravanji. Poleg tega so se mnogi sinovi irskih, židovskih, nemških in italijanskih emigrantov - nekdanjih tarč evgenikov - integrirali v vladajoči in srednji razred, postali ugledni politiki, poslovni možje in znanstveniki. 77 seveda niso mogli sprejeti strogihMcDougallovih rasističnih stališč, tako da ob koncu druge svetovne vojne evgeničnih idej ni več mogoče resno jemati. INTEUGENČNIK VOCIENT - NO VIEVGENIKI V zadnjih nekaj letih pa spet oživljajo evgenične teorije v ZDA. Trditve ,,novih evgenikov" (A.R. Jensen, R. Herrnstein, H.J. Eysenck, W. Shockley idr.) se v glavnem izvajajo na naslednje: 1) Z inteligenčnim kvocientom (IQ) merimo inteligenco. 2) IQje dedna lastnost; odvisen /e izključno od getiov 3) V splošnem imajo belci višji IQ od ,,obarvanih", Ijudje iz višjih slojev višjega od onih iz nižjih. 4) Izobraževalne in socialne spremembe torej sploh ne morejo izboljšati IQ teh Ijudi. Njihov sklep je, da si Ijudje iz nižjih slojev (ki zajemajo predvsem Američane afriškega izvora in špansko govoreče) v največji meri zaslužijo svoj družbeni položaj in da reforme in revolucije tu ne morejo ničesar spremeniti. Če se kak posameznik iz nižjih slojev rodi z visokim IQ, pravijo evgeniki, se bo že z lastnimi silami dvignil do mesta, ki mu v družbi pripada. Trdijo, da se človeštvo kvari zaradi akumulacije nezaželenih genov, ki jo še pospešuje liberalnost zakonodajavcev, pedagogov in dmžbenih delavcev. Zato bolj ali manj odkrito zahtevajo ukrepe v socialni politiki, ki segajo od segregacije v šolah do sterilizacije in kontrole reprodukcije ,,intelektualno nezaželenih". Njihov prvi predlog pa je, da se IQ sprejme za mero inteligence. Najpogostejši ugovor tentu je, da nihče točno ne ve, kaj je inteligenca in še manj, ali jo je mogoče meriti tako, da nekoga enostavno ocenimo s številko. Francoski psiholog Alfred Binet je izdelal prvi test za izraču-navanje IQ leta 1905. Njegov namen je bil predvideti uspeh, ki ga bojo otroči srednjega sloja dosegli v francoskih javnih šolah. Test je imel strukturo izpita in je bil sestavljen iz niza točk (vprašanj, ugank, problemov z več možnimi rešitvami) ustreznih otrokovi starosti. Opozoriti je treba, da ni bil namen testa ugotoviti, ali je otrok obvladal določeno snov, temveč da predvidi bodoče otro-kove dosežke (sprva le šolsko kariero). in da določi tip šole, ki bi mu najbolje ustrezal. Potem, ko so ga preizkusili na šolarjih, so začeli test prilagajati. Zadržali so tiste njegove točke, ki so bile v skladu z učiteljevo oceno učenčevih sposobnosti in tiste, ki bi pozneje lahko koristile pri predvidevanju njihovih dosežkov. Druge točke so izpustili ali zamenjali in na ta način je bil test spremenjen v zelo primeren instrument za merjenje stališč, koristnih beli meščanski družbi. V test, ki so ga stalno spreminjali, so bile vgrafene mnoge politične odločitve. Tako so npr. v prvi Stanford-Binetovi reviziji testa iz leta 1916 deklice dosegle slabši rezultat kot dečki. V reviziji testa iz 1937 je bilo nekaj vprašanj dodanih oziroma izpuščenih, da bi poprečna meščanska deklica in deček dosegla enake rezultate. ,,Obarvanim" otrokom in tistim iz nižjih slojev testa niso prilagodili, kar kaže, da so imeli njihova stališča in vrednote za nesprejemljive (spet politična odločitev!). Pomemben del Stanford-Binetovega testa se nanaša na besedni zaklad in tu gre večinoma za učene besede, na katere otrok, razen v literaturi, redko naleti. Druga vprašanja še očitneje testirajo stališča in poreklo: ,,Katera deklica je lepša? " ali ,,Kaj je treba napraviti, če razbijete stvar, ki pripada nekomu drugemu?" Pravilen odgovor je moral vsebovati tako opravičilo kot ponudbo, da se ta stvar plača. Odgovori kot ,,Oprostite" ali ,,Priznal bi, da sem jaz to storil" so bili ocenjeni kot napačni (Starostna doba otrok 7-8 let, Stanford-Binet, 1960). Stališča otroka, ki jih test zapisuje, so še pomembnejša od odgovorov na posamezna vprašanja, saj bo otrok ne glede na inteligenco dosegel slab rezultat, če ne mara šole, če se upira svojemu učitelju ali če ga je test presirašil. J. Mercer piše (2), da je bilo mnogo črnskih otrok po krivici vključeno v programe za zaostale in to izključno na temelju testov IQ. V več mestih ZDA zato testa ne uporabljajo več kot osnovo za spremljanje otrokovega razvoja. Trditev, da se IQ v največji meri dedufe in se skoraj nič ne spremeni z izobraževanjem ali družbenimi spremembami, počiva predvsem na dveh tipih primerjave rezultatov IQ: tistih, ki so jih dosegli ločeni dvojčki, in tistih, ki so jih dosegli posvojeni otroci! V prvem primeru posameznika z identičnimi geni vzgajajo v različnih družinah in če sta njuna IQ v večini primerov podobna, sklepajo, da sprememba okolja zelo malo vpliva na njun IQ. V drugem primeru otroka (z določenim genetskim ustrojem) vzgaja tuja družina (tedaj z različnim genetskim ustrojem) in če je IQ kljub temu večinoma podoben IQ otrokove naravne matere, sklepajo, da je genetski ustroj glavni določitelj IQ kogarkoli od njih. Ko sta Jensen (3) in Hermstein (4) pregledala in ocenila rezultate nekaj takšnih raziskav (ki so jih izvršili drugi), sta postavila navedene štiri sklepe nove evgenike in obenem odločno trdila, da nobena razumna in s stvarjo seznanjena oseba ne more priti do nasprotnih sklepov. Vendar pa nekateri drugi znanstveniki trdijo, da se da na podlagi istih podatkov sklepati, da 1Q sploh ni dedna lastnost. Izvirni materiali raziskav o ločenih dvojčkih na žalost sploh niso dostopni in se Burtonovega dela zato sploh ne da preveriti. Kamin (5) dokazuje, da so raziskave nedosledne (v večini raziskav testi sploh niso bili standardizirani po starosti in spolu) in da je mogoče misliti, da je Burton manipuliral z rezultati (ki so tudi nedostopni), da bi ustrezali njegovim sklepom. Poleg tega so bili dvojčki nameščeni v kar se da yydomače" okolje (k sosedom ali v okviru neke rodbine), skratka, ne dovolj mzlično, da bi bila opravičljiva trditev, po kateri izobraževanje in družbene spremembe ne morejo spremeniti našega IQ. Raziskave o posvojenih otrokih so prav tako pristranske. Agencije za posvojitev se drže zelo strogih postopkov, s katerimi želijo vskladiti socialne pogoje in izobrazbeni nivo naravne matere in družine, ki je otroka posvojila. Otrok ima torej lahko podoben IQ kot njegova mati zato, ker je IQ njegove matere podoben IQ posvojiteljev in manj zaradi dednosti. Iz dveh takih raziskav pa je videti nekaj, kar evgeniki zamolčijo. IQ posvojenih otrok se razlikuje od IQ otrok posvojiteljev. Še več, njihov IQ se razlikuje od IQ novih staršev tudi tedaj, če je posvojitelj otrokov pravi oče. Razumno pojasnilo tega je, da starši z nezakonskimi otroki ravnajo drugače kot z zakonskimi, v čemerje prav tako malo novega kot jc malo temeljev za trditev, da se IQ v 80 % primerov deduje. Glavne trditve evgenikov imajo v ZDA veliko publiciteto in so predmet stalnih razprav. Kritiki jim očitajo, da niso znamtveno utemeljene in da je njihov namen predvsem racionalno utemeljiti rasistično politiko. Če sta prvi dve pristranski in napačni, pa je v dnigih dveh genetska teorija prikazana napačno. Četudi bi namreč neka lastnost bila dedna, ni razloga, da se ne bi spremenila, če se tudi okolje (družba) doyolj spremeni. Prav tako ni nujno, da je v tem primeru dedna tudi razlika v IQ itn. Ne glede na to, koliko tistega, kar detenninira IQ, je dednega, je dejstvo, da sta zadnji dve trditvi evgenikov pomembnejši kot politični odločitvi kakor kot Inanstveni izjavi. Ena od takih odločitev je, da testov za izračun IQ ni treba prilagajati različnim družbenim slojem, kulturam in rasam. S to odločitvijo, ki ima namen zadržati samozvano kultumo superiomost vladajočih družbenih slojev, sta zadržan stari izobraže-valni sistem kot tudi politična in gospodarska struktura ameriške družbe. KRASNINO VIS VET Razvoj znanosti se danes propagira kot najvažnejši dejavnik naše civilizacije in vse večjega blagostanja, čeprav neposredna in praktična korist tega razvoja ni vedno dovolj očitna. Cilja, kibiju na področju človeške reprodukcije lahko dosegli sta razbremenitev ženske biološkega bremena nosečnosti in poroda in osvoboditev Ijudi od biološke možnosti genetskih defektov. Te pričakovane ry cilje pa je treba preučiti odkrito in v celoti, ker ne smejo biti le v / dosegu majhne skupine priviligiranih niti ne smejo biti doseženi na T* račun naše asebne svobode. Njihova izpolnitev zahteva ne le •• znamtveni in tehnološki napredek, temveč tudi nove medčloveške odnose in politične institucije. Cilj evgenikov ni le stvaritev ^boljše" človeške rase s predpo-gojem, da poznamo pot, po kateri ga bomo dosegli, temveč hočejo začeti z delom ne glede na to, ali bojo tehnični in družbeni pogoji napredka dostopni vsem Ijudem. Mnogi znanstveniki so prepričani — temu ni moč vedno reči znanstven pristop - da je zaželen vsak evgenični program, četudi z omejenimi razmerami, katerega namen je odstmnjevanje ,,slabih" gcnov. Mnogi menijo, da nujnost takih programov zahteva populacijska kriza. ,, V svetu, kjer se vsak par omeji poprečno na dva potomca, vrhovni zakon ni več razmnoževanje, temveč rojstvo otroka z zdravim fizičnim in psihičnim ustrojem, ki bo temeljil na zdravem genotipu. V prihodnje ne bo nobenemu roditelju dopuščeno, da bi to družbo obrenienil z deformiranim ali mentalno pomanjkljivim otrokom . . . Ustvarjati mora človeka, ki bo zmogel nadkriliti njegovo zdajšnjo prirodo." (6) Zdi se, kot da so ovire sprejemanju evgeničnih programov predvsem tehnične (treba je več raziskav) in psihološke narave (potreba po prepričevanju premalo seznanjenih in brez razloga zaskrbljenih). ,,Če pa te ovire odstranimo, bi lahko dobili tak evgenični program, ki bi imel za primami cilj zmanjšanje produkcije tistih posameznikov, katerih genetske sposobnosti ne zadovoljujejo zahtev tehnološko kompleksne sredine. Ali ne bi bil tak program enostavno preventivni pristop, ki bi dopolnjeval kurativnega? " (B. Glass, predsednik Nac. akad. znanostiZDA) Kaj pa je sploh ,,genetski defekt" in ali je mogoče relativno nesposobnost nekoga, da se spoprime z določeno tehnološko sredino, imeti za defekt, ki se ga mora celotno človeštvo otresti? Teologi in etiki postavljajo genetskim inženirjem neprijetna vpra-šanja, za katere je edino zdravilo iti nenehno naprej, saj ,,so s stališča genetike Ijudje barbari". ,,S kloniranjem ali vegetativnim razmnoževanjem bo omogočena konzervacija najboljših genotipov človeške vrste - kakor je pisava ohranila plodove njihovega življenjskega dela... Če se človek resno posveti izpopolnjevanju in napredku genetike, se tudi banke umetnih maternic (iz Krasnega novega svetaj pojavijo v novi luči. . . Samo dve možnosti sta: iti dalje z vso razboritostjo ali pa v strahu in dvomih stagnirati. Naslednji korak v evoluciji moramo storiti mi. Prizadevati si moramo, da se še enkrat pojavi na tem našem lepem planetu človeška vrsta — novo in popolnejše bitje, ki bo dalo življenju širši smisel." (7) Če menimo, da je odstranjevanje genetskih defektov medicinska potreba, zakaj se ne bi znebili še nizkega IQ in drugih nevšečnosti? Če je zaželeno kloniranje najpopolnejših posameznikov, zakaj ne bi proizvajali tudi takih človeških bitij, ki bi zanje opravljali, kot% poslušni sužnji, dela drugotnega pomena? ,,Čisto mogoče je, da bomo morali, glede na nekontrolimno scksnaltio reprodukcijo in od tod izvirajočo vse večjo onesna-ženost človeškega gena, replicirati zdrave Ijudi kot kompenzacijo mzširjanja genetskih bolezni. Prav tako bomo morali oplemenititi pozitivne dejavnike, dostopne z običajno reprodukcijo iz neidenti-ficiranih celičnih virov... Če bo največji blagor (t.j. dmžbeni) postavljen v službo večine, bo moč opravičiti ne le specializiranje človeških kapacitet, izvedeno s kloniranjem ali konstruktivnim genetskim inženirstvom, ampak tudi bio-inženirstvo in bio-dizajn ,,paraljudi" ali ,,modificiranih Ijudi", kot so himere ali kiborg-androidi. Pripravljen sem glasovati za reprodukcijo vrhumkih vojakov ali znanstvenikov s kloniranjem ali kakim drugim genet-skim sredstvom, kolikor bo to potrebno za likvidacijo elitistične in tiranske moči drugih ,,klonerjev". Resda situacija iz znamtveno fantastičnih romanov, toda zamisljiva". (8) Toliko o genetskem inženirstvu in njegovih prednostih. Začetek vsega je navadno limitiran in očitno razumen plan, ki zgleda kot razširitev že uveljavljene medicinske prakse, da bi novi evgeniki, gnani od notranje logike lastnih argumentov, krenili v ,,krasni novi svet". Zase novi evgeniki trdijo, da so najresnejši borci za napredek in civilizacijo. Ali nam ne ponujajo tistega, kar so starši vedno želeli svojim otrokom? Ali je njihova pot res prava, ali teče beseda res o genetskih defektih in kvaliteti? Posebej tista njihova ideja, ki je identična z nazori starih evegenikov, štrli kakor čer iz njihove teorije. To je dokaz, daje treba vzroke družbenih problemov iskati v nepopolnih posameznikih in ne v družbenem sistemu; po njej je treba in je mogoče družbene probleme zdraviti kot bolezni. Krasni novi svet je kljub svoji tehnološki aparaturi in znanstveno fantastični fasadi, kot se zdi, v resnici zelo star. (se bo še nadaljevalo) DRUGAČNA REKA vstop za vse krvavo in res greš po lestvi. spet ta traged (kot socialna struktura) zvit v dohodu prekogledajoč gibanje (materijo!) ves žuželka. shajanje v širokem kotlu ponavljanje. proga pod gradom da impulz: kdor je požrl ovčko bo skoraj prilepljen na gozd, kilometrska morrigana naredi postajo zasadi rože vetrnice za mejo pa spet nič kot samo plavo nebo s prehodom v nekaj krvavega. NAČITANOST VMURI vrata za pravico niso samo do neke mere imaginativne vezi. na primer eden iz skupine ki ni rasist kaj ta naredi pomaha in se požene za cilji. pristna belle epoque neuve brsteč letni čas pa še kar pod plaščem - če ni to najbolj satamka poezija: teče široko potem iztegne rumen kazavec otroka vozi naokrog in dosleden žargon uporablja. to je vse profil še jezik ne zmore. kar kaj ujemi kje če se ti zdi. ni prav velik ta krjavelj. GLASNISPREVOD ZA TRENUTEK 1. koder eden tipa umika ni. enkrat reče \ i trpotec \ trpi razbija eno noč ubira tolkala. enkrat zakolne'. 2. aleluje zrnčkov zarod afen. 3. danes velika eHf^s$ refpatica p, stržke 1sama prehodi ekstrakt vo oljk ešira. GROZNA PESEM ZA VERO vsekijih Ijubi Ifubimo vsi. NEKAJ VROČIH DNI prvidan Eden je v New Yorku, drugi pa v Washingtonu. Oba bereta. NY (New York) bere Idiota, W (Washington) pa Besi, oba od Dostojevskega. drugi dan Mesti sta isti. Bereta isto. tretji dan Isto. četrti dan Ista poteza peti-//8 ----------//8 šesti -//8 --------//8 sedmi -//8 --------//8 osmi -//8 --------//8 deveti -//3 --------//8 deseti -//8 --------//8 petinšestdeseti dan še vedno ista /poteza Potem se zbudita. ( šestinšestdeseti dan Pozvoni v New Yorku: W: Helo! NY: Helo, kdo tam? -—-f^ W: Tukaj W, kdo tam? NY: TukajNY? W: TamNY, prav NY: Zaključujem pogovor, ker sem te sklenil poklicati čez sto dni. To sem sklenil točno pred dvema mesecema in štirimi dnevi. HELO!!! sedeminšestdeseti dan Prvi v W, drugi pa v NY. Bereta knjigi. oseminšestdeseti dan NY čisti nohte s šestilom. W navija uro. devetinšestdeseti dan NY proučuje znamko. W pa sršena. sedemdeseti dan NY ima goste in to dolgo pričakovane. W pa tisti hip bere. enainsedemdeseti dan PREROKINJA roke si briše in se zbistri. 4 ojia volja dftnjm-tfgledu. 'eluč- _^ ie odvedp pod ne pride brat. e aotfe iz cerkve ni v\riemirljivo nogAsvodpočije v soli. *\ 6 izgdvpri e gleda %še dolg govor. \ ¦ kljupvvratih / ^ ^ & ,$ ^ č *•#/ L č ^#/ ;;L*¦ dim %Y M^ $&&¦ NY y rnrazu. )^(0ina že zi • WJ'. NV^piše pismo. >sluša stereo NY gleda TV film. W se pokvari ura. petinsedemdeseti NY in W se zdravita s svojevrstnimi zdravili po zdravniškeci teečptd^ od šestinsedemdesetega do petinosemdesetega dneva """'' NY in W bereta. to se ponavlja še pet dni naprej devekkseti dan NY si umaže prste. ' V T^ ' ^VJ W proučuje sršena. ' ;i^Y čisti nohte. ,JV gfeda sršena. v *#> E y lma goste. Wbere. NY telovadi. Wbere/ NY počivaf. Wbere. NYbere 'y W spi. NY: o ti nohti. Wsršen. Sončni NY. W približno tak. NY proučuje znamko. W šah s prijatelji. p^rva polovica devetindevetdesetega tlelefone. devetindevetdeseti dan druga polovica devetindevetdesetega dne NY napoveduje vreme. W pa ioia že dež. \ \ I dan sto NY nesttpno čaka poziv. W posluša radio. Nestrpno čaka poziv< NY se spomni, da more on kiicati. pa \&vi<&§ait slušalko. Pa se spomni, da ne ve številke W, pa telefonira v NY: HELOIJJ ,V HELOJl^_ HELO!!!^^// HELO!!! W- *\W..... Bogve, kaj misli Washingtbri o meni? HEJ\yASHINGTON;~ 0, tl hudiči ti, telefonira ti, potem pa ne reče črne ne HEL0~NEW Y0RK. Ta prevzvišena gospoc ti da čakati štiriintri(teset dni potem telefonira na dan D in niti mijav ali pa vsaj ftov ne reče v telefon. Da bi ga KOKLA. Ma oštja, jna pogledi ti tega hudiča iz VVash— -jingm&chide. VVashington, zaključujem pogovor. telefon je v ZDA danes zelp drag. (NY položi -- slušalko na telefort). DE b* ga kokla ke u tazadno J klical te bom pa čez sto čm. Če se pa hočeš še zdajle pogovarjati z menbj, pa plačaj. W: NY: Aha, pa sem se spomnil š pet minut kasneje NY se počasi obme k telefom^ NY: W: Ny: W: NY ¦W: coofVVASHING \ :ne. devetindevetdeseti dan NY: W: 223000------ HELO? KDOTAM? Helo, New York tukaj. Je tam Washington? Da, tu VVashington. Sto dni je minilo. Da, minilo. In kaj misliš? Nekdo mi je telefoniral in se ni nič slisalo. Jaz sem nekomu telefoniral in se tudi ni nič slišalo. Potem si klical mene in nisi nič slišal. Potem sem klical tebe in te nisem nič slišal. DA. ZAKLJUČUJEM P0G0V0R KER SEM DANES potroša za ta preklemani telefon že najmanj 5 $, 2DM in najmanj 5ND. Danes... Počakaj no ... danes... trenutek .^r^ danesjetelefdttv... nehaj... ZDA že 1 $ na uro. ker ne veš katero je glavno mesto v ZDA? Največje mesto v ZDA je VVASHINGMCHINTON. Da. Če se hočeš še pogovarjati z menoj plačaj!!! Prav, plačal bom. Nb končno se lahko pomeniva v miru. Kako pa kaj posli? Zaslužim 700 $ na mesec. Kupil si bom novo jahto., V letalu imam nov močnejši motor. Nov cadilac. Dopust v Sydneju. Ob^ta se mi višja plača. Pa ti? Malo slabše kot pri tebi, samo ... in tako sta nadaljevala do večera W: Zdaj bi te pa prosil da mi posodiš 10 $, da ti plačam za pogovor. Danes je telefon v ZDA dolar na uro in te prosim, da zaključiš pogovor. NY: Potem pa, če si tak skopuh, ADIJO! W: Končno, uh! Tako se mi zdi življenje v New Yorku in Washingtonu (Washingmachington). OREST ZAGORIČNIK J. Lotman - O Literaturi Zakonitosti, ki smo si jih ogledali, nam omogočajo odkriti v analiziranem tekstu njegovo notranjo strukturo, spoznati dominirajoče zveze in ure-jenosti. Izven teh, danemu tekstu svojstvenih konstrukcijskih principov ne obstajajo ideje dela, njegove semantične organizacije. Sistem tudi ni tekst. On (sistem)14 služi njegovi (tekstovni) 15organizaciji, nastopa kot neki de-šifrirajoči kod, toda ne more, niti ni dolžan nadomeščati tekst kot objekt, ki ga bralec estetsko sprejema. V tem smislu je tudi kritika tega ali onega sistema analize teksta v formi očitkov, da (sistem analize)16 ne za-menjuje neposrednega estetskega vtisa z umetniškim delom, osnovana na ¦ nesporezumu. Znanost v principu ne more nadomeščati praktične dejav-nosti, niti ni za to klicana. Lahko jo samo analizira. Razmerje sistem - tekst v umetniškem delu je mnogo bolj zapleteno kot v ne-umetniških znakovnih sistemih. V naravnih jezikih sistem opisuje tekst, tekst se pojavlja kot njegov konkreten izraz. Izvensistemni elementi se ne javljajo kot nosilci pomena in ostajajo za bralca naravnost neopazni. Tako na primer brez specialnega vadenja v tekstu ne opažamo tiskovnih napak in pomot pri pisanju, če se pri tem slučajno ne tvorijo karkšnikoli novi smisli. V enaki meri lahko ne opazimo, v kakšnem tisku je tiskana in na kakšnem papirju je natiskana knjiga, če se te danosti ne vključujejo v kakršenkoli znakovni sistem (v primeru, če bi moral biti papir za knjigo izbran iz kakrš-negakoli sestava možnosti - ne manj kot dveh - tudi sam ta sestav nosi informacijo o vrednosti, kakovosti, naslovljenosti knjige, o poziciji in stanju založbe, času izida; se nas ta plat knjige seveda tiče drugače kot v primeru, ko založnik nima nikakršne izbire, ali pa je ta izbira čisto slučajna). Odkloni od sistema v ne-umetniškem tekstu se sprejemajo kot napake, ki spadajo k odstranitvi, in je v primeru, če se pri tem stihijsko pojavlja kakršenkoli nov pomen (na primer pri tiskovni napaki, se formira nova beseda), nuja po odstianitvi še odločnejša. Tako pri prenosu informacije od avtorja k bralcu deluje v tekstu le mehanizem sistemnosti. V umetniškem delu je stanje principielno drugačno, s čimer je povezana tudi popolnoma specifična narava organizacije umetniškega dela kot znakov-nega sistema. V umetniškem delu so lahko o d k 1 o n i *od strukturne orga-nizacije prav tako pomembni kot njena realizacija. Vendar nas spoznanje te okoliščine ne sili priznati pravilnost trditev tistih avtorjev, ki podčrtujejo bogastvo, razvejanost, izrazito živahnost umetniškega teksta in delajo iz tega sklep o neuporabnosti strukturnih in šiiše, občeznanstvenih metod pri ana-lizi umetniškega dela, čes da ,,posušijo" in so nesposobne ujeti življenjsko bogastvo umetnosti. Celo sam shematični opis najbolj občih strukturnih zakonitosti tega ali onega teksta bolj pripomore k razumevanju njegove neponovljive svoje-vrstnosti kot vse mnogokratne ponovitve fraz o neponovljivostih teksta skupaj, kolikor anormativno, izvensistemno obstaja le na ozdaju neke norme in v odnosu do nje. Tam, kjer ni pravil, ne more biti niti njihove kršitve, to je individualne svojevrstnosti, neodvisno od tega, ali gre beseda o umetniškem delu, obnašanju človeka ali o poljubnem drugem znakovnem tekstu. Tako je prečkanje ulice na neprimernem mestu opazno, postaja fakt individualnega vedenja le na ozadju določenih varnostnih pravil, ki regulirajo obnašanje drugih ljudi. Ko govorimo, da nam samo branje del masovne literature te ali one epohe dovoljuje pravično oceniti genialnost tega ali onega velikega knji-ževnika, imam& v bistvu v mislih naslednje: ko beremo književnike te ali one dobe, nevede prevzemamo obvezne norme umetnosti teh let. V danem pri-meru nam je vseeno, če dobivamo to vedenje iz določenih normativnih del teoretikov umetnosti te dobe, ki nas zanima, ali iz opisov sodobnih znanstve-nikov ali pa iz branja tekstov v zaporednosti bralskega vtisa. V vsakem primeru bo v naši zavesti prisotna določena noima ustvarjanja umet-niških tekstov, značilna za določeno zgodovinsko dobo. To lahko pri-merjamo s tem, da se živega jezika lahko naučimo tako z uporabo določenih opisov kot tudi s preprostim prakticiranjem, ko poslušamo praktično be-sedno rabo. V trenutku, ko bo nastopilo popolno obvladanje jezika, bo v zavesti govorečega prisotna neka norma pravilne rabe, ne glede na to, ali se izrazi v sistemu pravil, sformiranih v jeziku gramatične terminologije, ali kot neka celotnost jezikovne navade. Obvladovanje predstave o umetniški normi dobe nam razkTiva individualno v poziciji književnika. Sami privrženci trdi-tev, da bistvo umetniškega dela ni izpostavljeno točnim opisom, se, ko pri-stopajo k raziskovanju tega ali onega teksta, neizbežno znajdejo pred nuj-nostjo izločevanja nekih občosti dobe, žanra, razvojne poti konstrukcije. Razlika je samo v tem, ker zaradi neizdelanosti metodike in subjektivnosti pristopa ter prav tako nepopolnosti pritegnjenega materiala začasno figu-rirajo v lastnosti ,,neponovljivo-individualnega" tipični pojavi umetniškega jezika in obratno. V umetniškem tekstu itak izhaja pomen ne samo iz izpolnitve določenih strukturnih pravil, ampak tudi iz njihove kršitve. Zakaj je to možno? Po-polnoma umestno se je zamisliti nad tem vprašanjem, ker na prvi pogled nasprotuje najbolj fundamentalnim tezam teorije informacije. V resnici, kaj označuje možnost dekodiranja nekega teksta kot sporočila? Precej grobo si lahko ta proces predstavimo na naslednji način: naša čutila dobivajo neki nediskreten (kontinuiran) tok vzburjenj (na primer sluh sprejema neko akustično realnost, ki je opredeljena s čisto fizičnimi parametri), na katerega dešifrirajoče spoznanje nalaga določeno mrežo strukturnih opozicij, ki do-voljuje indentificirati razne segmente akustičnega reda z značilnimi elementi jezika na raznih ravneh (fonemi, morfeni, leksemi in drugimi). Deli, ki ne sovpadajo z določenimi strukturnimi pozicijami (na primer zvok, razmeščen med dvema fonemoma danega jezika), ne tvorijo nove strukturne pozicije, na primer novega, v danem jeziku ne obstajajočega (čeprav možnega do drugih) fonema. Zvok ki se kaže v vmesni poziciji v odnosu do fonemne mreže danega jezika, bo potegnjen v krog tega ali onega fonema kot njegova variabla (razlika bo razglašena za nebistveno) ali pa pripisan na račun šuma (razglašen za neobstajajočega). In to bo strogo ustrezalo osnovam procesa dekodiranja. Primer, ko odklon od neke strukturne norme ustvarja nove pomene, tako običajen v praksi umetnosti, predstavlja z vidika teorije infor-macije paradoks in potrebuje dopolnilno razlago. Kontradikcija umetniške komunikacije in občih pravil medsebojnega raz-merja teksta in koda je v danem primeru navidezna. Predvsem pa vsak odklon od norm strukturnega pričakovanja ne rojeva novih pomenov. Ne-kateri odkloni se vedejo tako kot v njim ustrezajočih primerih v ne-umetni-škem tekstu. Zakaj se pojavlja taka razlika med odkloni od pričakovanih norm, ki jih sprejemamo kot defektnost teksta, kot njegovo mehanično napako, in med takimi, v katerih vidi bralec nov smisel? Zakaj se na primer v enih primerih zaključeno delo sprejema kot odlomek, v drugih pa odlomek kot zaključeno delo? S temi lastnostmi umetniškega dela so očitno povezane take korenske posebnosti umetniških del, kot je možnost mnogoštevilnih interpretacij. Znanstveni tekst teži k enoznačnosti: njegova vsebina se lahko ocenjuje kot resnična ali neresnična. Umetniški tekst ustvarja okrog sebe polje možnih interpretacij, včasih zelo široko. Čim pomembnejše, tem bolj se razhajajo skrajne točke možnih (in zgodovinsko preko bralcev in kritike realiziranih) interpretacij. Istočasno, ko umetniški tekst razodeva z ene strani tako gibljivost, z druge strani razkriva nenavadno trdnost: sposoben je upirati se mehanični okvari, ko potegne v področje pomenov to, kar ni bilo zavestno osmišljeno. Odbite roke Mlloške Venere, od časa potemnele barve na sliki, nerazum-ljivost besed v arhaični poeziji se javljajo kot jasni primeri nastopa entropije v informaciji, šuma v kanalu zveze med naslovljencem in naslavljajočim spo-ročila, istočasno pa postajajo sredstva ustvarjanja nove umetniške infor-macije včasih takp bistvena, da restavracija stopa v tem smislu v isto vrsto s kulturnim razdejanjem spomenika in postaja modifikacija entropije. (V zgo-dovini kulture se prav restavracije niso samo le enkrat pokazale kot forma uničenja kultittnih vrednosti; v tem smislu jih moramo razlikovati od konser-vacij — ohranitve spomenika. Samo po sebi se razume, da se povedano ne nanaša na vsako restavracijo, ki predstavlja v svojih osnovah popolnoma nujno, čeprav tudi nevarno formo ohranitve kulturne tradicije.) Znan je pnmer iz ,,Ane Karenine" - slučajen madež na materialu navaja umetniku razporeditev figur in postaja sredstvo estetske izraznosti. Sposobnost umetniškega teksta pritegniti obdajajoče v svojo sfero in ga delati za nosilca informacije, je v resnici presenetljiva. Umetniški tekst reagira na sopostavljene (včasih čisto slučajno) tekste, ko vstopa z njimi v semantične odnose. tako se rojeva problem kompozicije ansamblov — od zbornika, almanaha ali albuma kot neke strukturne enotnosti do razmerja različnih slik v skupni ekspoziciji ali arhitektonskih ansamblov. Tu se pojav-Ijajo posebni zakoni kreolizacije aii pa nezdružljivosti: v enih primerih razni teksti ,,z veseljem" vstopajo v razmerja in tvorijo strukturno celoto, v drugih - kot da ,,ne opažajo" drug drugega ali pa so sposobni le za vzajemno samouničevanje. V tem smislu predstavlja skrajno zanimiv tekst za prouče-vanje eno izmed mnogih (poljubno izbrano), že dalj časa obstajajočih mest. Na primer v Pragi lahko opazujemo, kako se organsko (celo v predelih ene same zgradbe) oblikujejo v strukturno enotnost gotika, renesansa in barok. Lahko bi navedli primere, kako arhitektonske zgradbe 20. stoletja v enih primerih ,,reagirajo" s kontekstom, v drugih pa ga razbijajo. Te ,,skrivnostne" posebnosti umetniškega teksta nikakor ne pričajo o njegovi principialni nekorelativnosti s strukturnimi ureditvami občega tipa. Delo obstaja na ravno nasproten način. Za razliko od ne-umetniških tekstov je umetni3co delo v korelaciji ne satno z enim, ampak z mnogimi kodi, ki ga dešifrirajo. Individualno v umet-niškem tekstu ni izvensistemno, ampak mnogosistemno. V čim večje število dešifrirajočih struktur vstopa ta ali oni konstrukcijski preplet teksta isto-časno, tem individualnejši je njegov pomen. Ko vstopa v različne ,jezike" kulture, se tekst razkriva z raznih strani. Izvensistemno postaja sistemno in obratno. To prav tako ne pomeni brezmejne samovolje, brezbrežne subjek-tivnosti, v kateri včasih vidijo specifiko umetnosti. Vsota možnih dešifri-rajočih sistemov sestavlja neko, dani dobi ali kul^uri svojstveno veličino, in lahko je in tudi mora biti predmet raziskave in opisa. Prevedel Kante Božidar 14. Op. prev. 15. Op. prev. Op. prev. TRIBUNA - uredništvo: Anka Jančič, Tomaž Mastnak, Jože Vogrinc, Ivan Volarič-Feo, Jadran Sterle (odgovorni), Jože Skrlj (glavni), Ifigenija Zagoričnik tSSun"- izdajateljski svet: Smilja Amon, Božidar Debenjak, Spomenka Hribar, Robi Kovšca (predsednik), Marko Morel, Peter Pal, Andrej Pengov, Boštjan Pirc, Vili Pšeničny, Darko Strajn, Janez Vodičar, Pavle Zgaga ter glavni in odgovorni po funkciji . TRIBUNA - študentski Ust izdaja Univerzitetna konferenca ZSMS, uredništvo in uprava: 61000 Ljubljana, Trg osvoboditve 1/11 - soba 86 teleton 21/80, So^iračun: SlOl *78-»7420,tisk Studentski servic, letna naročnina 35 din, poštnina plačana v gotovini, rokopisov ne vracamo, oprosceno temeljnega davka na promet po pristojnem sklepu št.: 421-1/72 od 22. 1. 1973 ... TO ŠTEVILKO JE LIKOVNO UREDIL SRECO PAPIC ČASOPIS (Informativni zapis ob izidu Časopisa za kritiko znanosti, do-mišljijo in novo antropologijo št. 4—6/1974) Trojna številka Časopisa zaključuje prvi letnik izhajanja te revije, namenjene afirmiranju oz. publiciranju ,,znanstveno— raziskovalne dejavnosti študentov" (kot tudi ,,angažiranih profe-sorjev in asistentov"), konfrontaciji mnenj, kritičnemu obvešča-nju... O tem, ali je Časopis že uresničil, udejanil svojo temeljno (in) vsebinsko zasnovo, zdaj, ko še vedno niso prebrodene vse začet-niške težave, še ni moč sprejemati končmh sodb, Jahko pa se vprašamo, koliko Časopis svoje cilje uresničuje, koliko dejansko postaja časopis za KRITIKO znanosti, DOMISLJIJO in NOVO antropologijo (ob pripombah, kolikor niso le KRITIZERSTVO -upravičenih, da je v njem le znanost, da predvsem domišljije ni, da je nova antropologija že stara ...). Poglejmo, kaj nam nova številka Časopisa prinaša: V tekstu Sociologija in alienacija Daneta Satarja sta najprej obravnavana koncepta odtujitve pri dveh sodobnih sociologih (Švedu Israelu in Amerikancu Etzioniju) in sta konfrontirana z Marxovimi ugotovitvami. Zlasti ko je govor o postvarjanju, pa pogrešamo v Časopisu neobjavljeni del Satarjeve raziskave, posve-čen Marxu, ki bi verjetno dal omenjeni konfrontaciji globljo dimenzijo. V dodatku se avtor zavzema za sestop v temelje odtujitve, ki je možen samo z individualnim projektom, z revolucioniranjem vseh ravni vsakdanjega življenja na kolektivni ravni, ter obravnava protikulturo kot možen prostor emancipacije, razodtujevanja. Tomaž Mastnak skuša v razmišljanju ,,O/b/ narkomaniji" prikazati tako družbeno pogojenost razširjanja narkomanije v današnji kapitalski družbi kot družbeno pogojenost ostrih nega-tivnih sankcij proti ,,narkomanom" (pod krinko preganjanja mamil je preganjana nezadovoljna, uporna mladina) s strani sistema. Nakazuje nekatere aporije, ki se pojavljajo z in ob jemanju mamil. Tekst Primoža Južniča, Nekaj misli o deviantnosti in njenem pomenu za družbo, se v določeni meri navezuje na prejšnjega. Devianco prikazuje kot nespoštovanje splošno sprejetih pravil in kot (nujno) rezultat špekulacije. Žavzema se za družboslovno raziskovanje deviantnosti, ki se ne strinja z ustaljeno interesno razdeljenostjo na ,,normalno" in ,^ienormalno". Rudi Rizman obravnava zgodovinski izvor in organizacijski profil ameriške nove levice in kaže na zasnovanost njene ideologije (predvsem se ukvarja s SDS in njegovim razvojem od Reforme preko Rezistence do Revolucije) v tamkajšnji politični in ideološki tradiciji. Prikazuje ideološka nihanja med ,,slepim spontanizmom" in nevolucionarno organiziranostjo, metode političnega delovanja ameriških novolevičarjev, njihovo socialno poreklo itd. V tekstu o ekonomski propagandi Irena Szarvaš najprej definira (naslanjajoč se na nekatere jugoslovanske avtorje) ta pojav, nato pa osvetljuje utemeljenost nujnosti ekonomske propagande v značaju blagovno-kapitalske produkcije: v hiperprodukciji, proizvajanjem kratko-trajnih dobrin, umetnem zastarevanju. Potrebna je hiperpotrošnja, ki je zagotavljana z ustvarjanjem in oblikovanjem lažnih potreb. Človek—potrošnik je pod stalnim pritiskom masovnih medijev in različnih ideoiogij, zlasti kot psihologija reklame pa se obrača proti njemu tudi znanost. V članku Percepcija, identifikacija in vrednotenje prostorskih manifestacij komuniciranja in komunikacij Janko Zlodre pravi, da je pri oblikovanju prostora in arhitekture potrebno (s)poznavanje človeka, njegovega bistva in potreb. Le udejstvovanje človeka v (ustvarjalnem) oblikovanju okolja, v katerem živi, more prebiti ideološkost, ki je v meščanski družbi vezana (tudi) na prostor. Tine Hribar obravnava razmerje med znanostjo in apologijo. Izhajajoč iz Marxovega dognanja, da obstaja apologetika v pačenju najenostavnejših ekonomskih razmerij in specialno v zatrjevanju enotnosti v odnosu do nasprotja, preko analize postopka znanosti — ob razvoju politične ekonomije — njene poti od dejstva, formuliranja dejstva kot problema, redukcije, ki praktično omo-goča znanstveno analizo, do konfrontacije s principom, dokopanja do znanstvene kvintesenčnosti — ugotavlja, da znanost, ko je sposobna reducirati pojavnost na princip, ne more dalje, ne da bi bila kritična: kritičnost znanosti izhaja iz njene metode same. Nasprotno KRITIČNI ZNANOSTI, ki je v svoji znanstvenosti brezobzima, kakor tudi v nasprotju z VSAKDANJO ZAVESTJO, ki podlega nenavideznemu videzu blagovnega sveta, APOLO-GETTKA preko zlorabe znanstvenih dognanj, s ponarejanjem le-teh, zavestno ohranja in utrjuje napačne predstave o svetu, brani družbenost družbe, ki take predstave določa. Z Marxovimi besedami: religija vsakdanjega življenja se pretvori v RELIGIJO VULGARIZATORJA. Apologetske fraze, ki skušajo zanikati krizo, kriznost sveta, so v nujnem protislovju same s seboj, saj prav s svojim dokazovanjem dokazujejo ravno nasprotno od tistega, kar bi hotele dokazati: hotenje po odmislitvi nasprotij je hkrati izrekanje dejansko navzočih nasprotij. Brez nepristranske kritičnosti ni svobodne znanosti in svobodne znanosti ni, če so ji od zunaj visljevane vrednote, merila. Kritična znanost more in mora biti nepartijna. Apologetika je, nasprotno, predvsem in zlasti partijna, obzirna do faktičnega sveta in brezobzirna do nasprotnih stališč in celo do dvomov, ki bi se šele utegnili pojaviti. Slavoj Zižek skuša v Beležkah k Adomovemu stilu nakazati možnost navezave miselne prakse Th. Adorna na problematiko naddoločenosti kot simbolne določenosti in Simbolnega, ozpače-valca kot reprezentacije subjekta, razvito v ,^trukturalizmu". V zaključku avtor nakazuje prelom Adorna ,,z začetnim likom kritične teorije" in podaja nekaj kritičnih pripomb. V prispevku Vprašanje o razredni zavesti Mladen Švarc raziskuje" vlogo Wilhelma Reicha v diskusiji o obnovi delavskega gibanja, ki je bila aktualna po prihodu fašizma na oblast v Nemčiji. Avtor pravi, da je Reichovo analiziranje subjektivnega dejavnika , izhajajoče iz vpraševanja po vzrokih poraza delavskega gibanja in zahtevajoče ,,novo prakso" (v svoji naravnanosti kritika vulgarnega marksizma), pogojeno s pozicije psihoanalitikov in zato samo parcialno. Nakazuje še nekatere razlike med Reichom in trockisti. Poleg avtorskih člankov, ki smo jih na kratko prikazali so objavljeni v Časopisu še trije prevodi in recenzija knjige F. Menneja (izd.): Die neue Sensibilitat. Alternative Lebensmoglichkeiten (Dane Satar). Pavle Zgaga je prevedel zelo zanimiv drugi del Marcusejeve knjige Conterrevulution and Revolt z naslovom Narava in revolucija, Nfladen Dolar odlomek iz knjige Julie Kristeve: Revolucija pesniške govorice: avantgarda na koncu XIX. stoletja (Lautreaumont, MaUarme), Peter Wieser pa tekst Alfreda Aohn—Rethela: Osnovne poteze zgodovinskomaterialistične spoznavne teorije. Nadinformativnipomisleki: Upajmo, da bo Casopis v svojem nadaljnjem delovanju premagal zdolgočaseno itelektualistično dejavnost izoliranih ,,teoretikov", o kateri govori D. Satar v svojem prispevku. Ali se tudi ob Časopisu ,,tolikokrat izpričana neodzivnost institucionalne mreže nasproti naporom posameznikov in skupin po transfonniranju" sooča z novim ,,kliničnim primerom"? Se PS: V prihQdnje naj bi manj tiskovnih napak, ki že jiajjovršnost kažejo, bilo. Mladen Švarc: NACIONALNO GIBANJE IN PERMANENTNA REVO-LUCIJA Šele francoska buržoazna revolucija predstavlja tisto, kar je Marx imenoval v Uvodu prispevka h kritiki Heglova pravne filozofije za ,,radikalno revolucijo". Pod naslovom občečloveške emancipacije in z gesli o svobodi, bratstvu in enakosti nastopi buržoazna revolucija v svoji lastni podobi in se ne sramuje svojega imena. Prav nasprotno pa gibanja za zedinjenje nacij oziroma za nacionalno samostojnost kažejo na narod kot na predpostavljeni pojem ne pa kot na nek rezultat tega procesa. Z dosego cilja, ki ga je francoska buržoazna revolucija tako radikalno rešila, se izvrši isti proces. Medtem ko je internacionalen kapitalski odnos, se bur-žoazija konstituira kot nacionalna in taka je v svoji biti. Lahko torej pristavimo, da gre predvsem za različne poti v kapitalizem. Ante Fiamengo v svojem učbeniku Obče sociologije trdi, da je nacija ,,takšna družbena kategorija, ki nastaja v procesu porajanja kapitalizma, prav tako pa tudi v procesu porajanja graditve socializma, toda ni ne buržoazna in ne socialistična" (str. 267.). Toda s tem nikakor ne zavrne Stalinove teorije o ,,socialistični naciji". Postavlja edino nacijo kot sociološki termin nasproti opredelitvi nacije kot buržoazne. Zato pa lahko Stalinovo defi-nicijo temeljito preformulira in ugotovi, da se ,,nacionalno pre-'bujanje in združevanje, torej oblikovanje nacij, raztegne skozi dva sistema, kapitalistični in socialistični". Socializem postane sistem, medtem ko je naloga socialističnega gibanja ravno odprava prisilnih in odtujenih sistemov. Nesocialističnost ,,socializmov" se kaže tudi v prisotnosti buržoaznega, nacionalnega itd. in to kot konstituensa tega ,,socializma". Od tod je protislovnost samega pojma socia-listične nacije. ,,Nastajanje" oziroma bolje dokončno oblikovanje nacij po socialistični revoluciji s tem ni zanikano. Če bi bilo, bi gledali na zadeve statično. Toda s tem ta proces ni pridobil drugačnega poteka, vsebine ali bistva. Lenin pravi v članku ,,Delavski razred in nacionalno vprašanje" (10. 5. 1913), da ,,danes edino proletariat zastopa resnično svobodo nacij in enotnost delavcev vseh nacij." Toda ta izjava potrjuje samo tezo, kako potrebna je resnična izpolnitev buržoaznih deklaracij in kako se s tem že negira njihova ideološka (buržoazna) oblika. Resnična suverenost nacije in resnična nacionalna emancipacija zahteva odpravo buržoaznih privilegijev. Lenin zahteva: ,,Ne sme obstajati nikakršen privilegij niti za eno samo nacijo niti za en sam jezik!" Principi take delavske demokracije s proletarsko revolucijo iikinejo njim nasproti postav-Ijene buržoazne principe. Suveren in svoboden je torej človek. Birokratska degeneracija socialističnih revolucij pa ostane na prividni razrešitvi. Problem je razrešen, ker morajo vsi temu pritrjevati. Navidezna razrešitev v navideznem mišljenju tedaj postane dejanskost; birokratski sistem pa samo postavi problem drugače in že načetega. Edino v tako podanem zgodovinskem okviru je možna obrav-nava nacionalnega gibanja. V njem nacija zaživi v svojem življenju, ljudje čutijo prisotnost svoje ,,nacionalne ideje" in ,,nacionalnega občutja". Nacionalno gibanje ni neznano tudi zapadni Evropi, vendar ga osvobajanje nerazvitih dežel postavi na dnevni red z vso močjo. Od tod se pojavlja po eni strani kot buržoazno gibanje, ki mu ponavadi stoji na čelu domača mlada buržoazija ali malo-meščanstvo, po drugi strani pa na to gibanje pritiskajo in tuji gospodarji (kolonialne države-matice, zapadnoevropski in ameriški finančni kapital itd.) in sproletarizirane množice, ki jih ta nastajajoča buržoazija skuša voditi. Nacionalno gibanje torej lahko preraste v buržoazno revolucijo, razen če šibka nacionalna buržoazija ne sklene prej ali slej kompromis z namenom, da bi ohranila kapitalistični način proizvodnje in družbenih odnosov. Ideologija nacionalnega gibanja je ideologija vodilnega razreda v tem gibanju. Ekonomski in pozneje tudi politični boj nacionalne buržoazije prav tako prizadeva vse sloje nacije, kar pa ne pomeni, da jih prizad^a enako. Nacionalno gibanje lahko torej opredelimo kot neke vrste razredni blok. Politični programi delavskih in socialističnih strank v razvitih kapitalističnih deželah pa tudi v deželah ,,svetovnega socialističnega sistema" zato vključujejo podporo narodnoosvobodilnim gjbanjem. Vprašanje, ki zasluži podrobnejšo obravnavo, pa je, kakšno podporo jim nudijo. Dediščina stalinizma leži še danes kot mora tudi na tem področju. Stalin je v predavanju leta 1924 o osnovah leninizma formuliral linijo ,,skupne revolucionarne fronte" delavskih gibanj v razvitih deželah in narodnoosvobodilnih gibanj v kolonialnih in podrejenih deželah. Svet je razdelil v dva tabora: manjšina dežal, ki tvori srčiko imperializma, in njej nasproti kolonialne in polkolonialne dežele. Torej postavlja protiimperialistični boj, govori o narodno-osvobodilnih gibanjih, ,,ki morajo nezgrešljivo privesti do krize svetovnega kapitalizma". Sicer je prav, da proletariat razvitih dežel podpira zahteve po samoodločbi narodov, vendar pa so take ,,združene revolucionarne fronte" kaj čudna tvorba. Stalinizem tako direktno pomaga porajajoči se nacionalni buržoaziji v teh deželah in taka (stalinistična) revolucija ima seveda reakcionaren predznak. Stalinistična birokracija in stalinistični aparat delavskih političnih organizacij s tako ,,revolucionarno" politiko pravzaprav kaže na svoj buržoazni značaj in zanika proletarski internacio-nalizem. In vendar se je Stalin vprašal v tem predavanju: ,,Ali obstajajo revolucionarne možnosti v narodnoosvobodilnih gibanjih izko-riščanih dežel - in če res obstajajo, kako bi jih izkoristili za proletarsko revolucijo, kako preoblikovati kolonialne in podrejene dežele . . . v zaveznika proletariata? " Torej je zanj nacionalno gibanje le sredstvo, vprašanje je vprašanje po utilitarnosti obravnavanega početja. Skupni sovražnik je imperializem, ki pa mu bolj predstavlja politično frazo. Proletarska revolucija v ZSSR pa je očitno izvršena in se mu ni treba več spraševati o lastnem početju; zato se izvzame iz analize. To si lahko privošči, kajti ,,boljševizirane" kompartije zvesto sledijo moskovski liniji in lastnim birokratskim interesom. Svet se torej lahko razdeli malo drugače, razmerja se spreminjajo in imperializem ,,slabi", vse to početje pa legalizira naziv proletarske revolucije in ,,njenih zaveznikov". Seveda je pri vsem tem za Stalina nujna arbitraža. Teoretično to opravičuje z dobro izbranim Leninovim citatom. Stalin pravi: ,,Iz tega očitno ne sledi, da bi moral proletariat podpirati katerokoli nacionalno gibanje. Treba je podpirati tiste, ki slabijo in rušijo imperializem, ne pa tiste, ki ga podpirajo in utrjujejo. Zgodi se, da so nekatera nacionalna gibanja izkoriščanih dežel v konfliktu z interesi proletarskega gibanja. V tem primeru ga ni mogoče podpreti. Vprašanje pravic neke nacije ni izolirano, neodvisno vprašanje, ampak je del splošnega vprašanja proletarske revolucije. Sledi, da ji mora biti prilagojeno in podrejeno." Potem se še opre na Marxovo delitev zgodovinskih in nezgodovinskih narodov iz petdesetih let 19. stoletja. Podpora nacionalnim gibanjem torej ni podpora iz principov, ampak iz čiste utilitarnosti. Zakaj pa se lahko zgodi, da so nekatera nacionalna gibanja v konfliktu s proletarskim gibanjem? Tega ne razloži. Tudi ne more, ne da bi zanikal Leninovo tezo, da edino proletariat zastopa resnično svobodo nacij. Po Stalinu očitno to ne velja za vse. Lahko pa nekatera gibanja ogrozijo interese birokra-cije, ki se idejno istoveti s proletariatom, pa čeprav ima sicer oster čut in takoj primerno reagira, če jo kdo ogrozi. Zato je edina možna zahteva po podrejanju. Dokaj ironično zveni ob poznavanju prakse stalinizma trditev iz razprave o nacionalnem vprašanuu, ki jo je Stalin napisal 1. 1913: ,,Ni možno govoriti o popolnem razvoju duhovnih sposobnosti tatarskega ali židovskega delavca, če se jim ne dopusti pravica do uporabe materinščine na zborovanjih in predavanjih, ali ko se jim zapirajo šole." Toda v vmesnem času je Stalin postal vodja birokracije. Lahko se je predstavljal za dediča Oktobrske re-volucije, ki je legitimirala pravilnost njegovega početja. Razprava ,,Marksizem in nacionalno vprašanje" je seveda lahko bila objav-ljena v zbornikih Stalinovih del. Ne le da je legitimirala stalinizem kot teorijo revolucije, ampak je tudi bila tisti deklarativni paravan, izza katerega je birokracija seveda izvajala povsem drugačno politiko. Tako Stalin logično nadaljuje in ne prihaja v protislovje s samim seboj. Razprava ,,Marksizem in nacionalno vprašanje" je naprejena proti oportunizmu in likvidatorstvu v socialni demokraciji II. internacionale. Kritizira Bauerja in pravi, da je ,,Bauerjev poskus identificirati svojo ,,evolucionistično-nacionalno" politiko s poli-tiko ,,modernega delavskega razreda" poskus prilagoditi razredni boj boju nacij." Tudi leta 1924 v ,,Osnovah leninizma" kritizira social demokratski reformizem; tokrat ne s pozicij revolucije, mpak ,,revolucije", ki jo vodi birokracija. SREČANJE FILMSKIH AMATERJEV LJUBLJAN-SKEGA OBMOČJA Kulturni nicsec, kakor jc bil letos imenovan mescc fcbruar, se je v Ljubljani zaključil s festivalom amatcrskega filma, ki ga je pripravila Zvcza kulturno prosvetnih organizacij. Festival, kibo verjetno postal tradicionalcn, je že drugo tako srečanje amaterjcv ljubljanskega območja. Njcgova posebnost je, da sc na njem ocenjuje poleg filmov, ki so razvrščeni po žanrih (dokumentarni, igrani) tudi tako imcnovani družinski film. To so filmi, ki so bili do ncdavncga na festivalih amatcrskih filmov zancmarjcni, saj niso segali dlje kot do bližnjih družinskih znancev, so pa zanimivi tako po tematiki, ki jq družinsko intimna, kot tudi v pristopu do nje. V tej kategoriji filmov je letos najbolj izstopal film STARA MAMA avtorja Miša Čoha, ki na preprost in likovno čist način prikazujc delo ženice, ki v vsakodncvncm življenju nc zgleda nič pOsebnega, v tem filmu pa se zlije v lirično podobo. Avtorju ni ušla nobcna malenkost. Združil jih je z velikim občutkom za čistost in jasnost celote. Ostali filmi so bili razporejeni po starostnih katcgorijah. Najbolj zanimiva je bila starcjša skupina, od katcrc jc bilo prikazanih tudi najvcč filmov. Jana Kolarič jc v svojem filmu TOSTRAN OGRAJE prikazala bcdnost človeškega obnašanja in odnosov do duševno motenih posamcznikov. Film se odlikuje po svoji presunljivi tcmatiki, žal pa je premalo jasen. S svojo zvočno obdelavo je presenetil film ABADON Bojana Martinca, ki je pokazal na vse bolj zanemarjeno in nesmotrno uporabo glasbcnc opremc amaterjev. Izvirna in ritmično primcrno izbrana glasba sta odliki tega filma, ki obravnava tudi zanimivo tcmatiko, predvsem pa je dramaturško doslcdno izpcljan. Tudi film LEUTE MOJ avtorja Nikota Arncriča sc odlikujc s svojo tonsko oprcmo, ki s preprosto grajenimi in čisto izpeljanimi kadri nudi prijetno doživctje. V katcgorijah mlajših amaterjev so prcscnetili predvsem najmlajši s svojim smislom za izpcljavo igranih pa tudi animiranih filmov, ki so prijctni s svojo cnostavnostjo in čisto izpeljavo. Tak je tudi film KONTEJNER, katercga tonska oprema nudi skupaj s prcprostimi dokumcntarnimi posnctki nemalo užitka. Kar težko se je znajti v množici filmov, ki smo jih videli. Vsak je zanimiv in pove nekaj novcga na čisto svoj način. Ravno to pa je glavno orožje amaterskega filma, ki postaja vedno bolj aktualen. Oscm milimctrska kamera sploh ni več nobena posebnost, pa tudi posameznikov, ki so spoznaii, da s filmom lahko izražajo svoj odnos do sveta in svoje lastne duševnc razscžnosti, je vedno več. Dokaz za to so festivali, ki jih je vedno vcč, so pa na žalost edina pot, po kateri pridcjo filmi v javnost. To jc tudi največja prcdnost filma in želja vsch amatcrjev. Festival ljubljanskih amaterjcv je pokazal vedno vcčje zanimanje za to zvrst umctnosti. To dokazujc 56 prikazanih filmov. Pomcmbna pa je tudi njihova kvaliteta, ki bi bila lahko mnogo boljša, če bi amaterji med seboi bolj sodelovali in izmenjavali izkušnje tudi, ko ni fcstivalov. JANEZMUŽIČ POJASNILO (PONOVNO) Že v 5. številki TRIBUNE smo napisali, da je bila TRIBUNA št. POPRAVEK V TRIBUNI št. 8-9 se vsebinsko pokrivata teksta na 2. oz. 3. 3-4 pomotoma označena kot št. 2. Zato vsem, ki ste nas o tem strani. Spodrsljaj je nastai zaradi organizacijskeea ,Jciksa" in semi- povpraševali, ponovno pišemo, da št. 2 ni št. 2, temveč št. 3—4. Torej se krepko motijo tisti, ki mislijo da je št. 2 št. 2. Ur. narja UK ZSMS v Poreču. UREDNIŠTVO Pa še enkrat Ljubi bralec! Glavni urednik ti je že potožil in se razpizdačil zaradi tehničnega, zdaj se bova pa še midva, ki sva urejala tematski del osmomarčne številke. Ker ni pravočasno oddal stvari tiskarni, je številka prišla ven šele v petek, 7. marca zvečer. Tematski del naj bi bil urejen po povsem konkretni zamisli, ki sva jo (po odobravanja polni debati z uredništvom) predložila tehničnemu, ki je potem popolnoma svojevoljno marsikaj hudo spremenil. Naslovna stran (čisto drugače zamišljena, dali smo opremo), zadnja stran, pomešani citati na osmi in deveti!, Hribarjev citat, ki sploh ne spada tja, ampak k članku ,,Umevanje ljubezni", strip, ki manjka, strip, ki smo ga morali spraskati dol (opazuj prazni prostor na str. 11) etc. Težave imamo z denarjem, s tiskarnami, s sodelavci, ki jih ni, težave imamo sami s sabo, ker snio nazorsko in še kako drugače precej heterogen kolektiv, pa še tiste težave, ki se jih ne omenja — potem pa, ko ravno malo splavamo, ko zagleda beli dan ena cifra, ki malo kaže na to, da Tribuna kljub vsemu še ni čisto crknila, odpove tehnična plat. Vsi hudiči. To sva hotela reči in pristaviti še lep pozdrav Anka Jančič, Tomaž Mastnak ŠKUC Trenutno delo na ŠKUC-u poteka v dveh smereh — čimprejšnje in čimbolj kvalitetno izvajanje programa, ki smo ga ravno izdelali, in določevanje vloge in mesta SKUC-a znotraj ostalih študentskih organizacij ter način ločevanja in združevanja med njimi. Kazno je namreč, da je nujno potrebno za naše boljše delo vedeti tudi za delo drugih, to delo koordinirati, si ga razmejiti, da ne pride do ponavljanja enakih akcij dveh različnih organizacij. Pri Škuc-u to sodelovanje poteka s FORUMom. V načrtu imamo več skupnjjji akcij, prav tako pa smo si natančno iazdelili področja delovanja. tako da ne more priti do ponavljanja akcij. Program ŠKUCA za leto 1975: založniška komisija — do letošnjega leta je ŠKUC izvedel štiri založniške projekte, tako da smo letos začeli s številko pet, ki jo je dobila knjiga Desperado tonic waters lvana Volariča - Fea. Le-ta knjiga je zanimiv izbor pesmi mladega pesnika, ki ga bralci Tribune najbrž že dobro poznajo. Knjiga je razdeljena na tri dele: prvi Desperado, drugo Tonic in tretji Water, vsebuje 82 strani in bo izšla predvidoma do konca meseca marca. ^JKUC—6 nosi knjiga Prisilno zreli paradižniki Blaža Ogorevca. Knjiga ima okoli 70 strani in je že v tiskarni ter predvidoma izide v drugi polovici marca. SKUC-7, ŠKUC-8 in ŠKUC-9 (brez številke) so plakati, ki so že izšii in ste jih verjetno že kupili. Poleg tega sodelujemo pri izdaji izbora pesmi prebranih v lanskem letu na Živi literarni reviji, ki jo organižira FORUM. Kdaj bo knjiga izšla, nataneno še ne morem reči, vsekakor pa do počitnic. To je sicer spomladanski program. Za jesen (program sicer je) ni še natančno izdelan, upamo pa, da bomo izdali roman Vloga moje družine v svetovni revoluciji Bore Čisiča in še kako izvirno delo mlajšega slovenskega ustvarjalca. Glasbena komisija — ima v načrtu organizacijo treh ali štirih glasbenih večerov v Študentskem naselju, poleg tega pa še en večji glasbeni projekt (ploščo). Likovna komisija — bo svoje delo začela izvajati v jeseni, ker smo spomladanske termine zamudili. Ta komisija si je zadala nalogo, da mlade slovenske likovne ustvarjalce predstavi širši slovenski publiki. Organizirali bomo namreč razstave v različnih slovenskih galerijah, sami namreč nimamo prostora. Filmska komisija — bo kot že dosedaj ljubljanskemu občinstvu poskušala predstaviti manj znane jugoslovanske pa tudi druge kinematografije. To je zelo zelo kratek pregled dela, ki si ga je ŠKUC zastavil za leto 1975. Največja težava pri vsem tem delu pa je vsekakor prostor. Še sedaj namreč nimamo prostora niti za to, da bi lahko spravili knjige, še manj pa za to, da bi lahko kvalitetno delali. To je vsekakor resen problem, ki se postavlja na pot delu ŠKUCa ter nas na vsakem koraku ovira. Vsekakor bomo morali zastaviti vse moči, da bi ta problem rešili, toda mislimo, da samo z našimi napori tega ne bomo mogli uspešno rešiti. Kljub temu pa bomo poskušali program, ki smo si ga zastavili čimbolje izvesti. -h- Študentska založba je ta hip hipec izdala tri pesniške z plakate s pesmicami Mihe Avanza in z likovno opremo Zdravka Papiča. , Lahko jih dobite tudi na uredništvu 3bune. Hej! NADALJEVANJE ZAPISA O FEST-U 75 III. Kratki in pregledni zapisi o posameznih filmih in kinematogra-fijah so ponavadi zelo površinski, velikokrat celo enostranski in vprašljivi. Njihova edina pozitivna stran je v informativnosti, zaradi katere se je takemu pisanju tudi v primeru FEST-a težko izogniti. Premik v kulturnem življenju SZ, v odpiranju navzven, ki je posledica spremenjenega, ne striktno dogmatičnega razumevanja umetnosti, je razviden tudi iz izbora filmov letošnjega festivala. Razkrivanje tragičnosti tempa moderne civilizacije (BIL JE NEKOC PEVEC ČRNI KOS Otarja Ioselianija), raziskovanje fenomena ljubezni v času množičnih komunikacij (ROMANCA 0 ZALJUBLJENIH Andreja Mihalkova—Končalovskega), neenostran-sko temveč pristno postavljanje usode človeka iz ,,podzemlja" (RDEČE JAGODE Vasilija Sukšina) so prav gotovo teme, ki so se redkokdaj pojavljale v tej kinematografiji v tako intenzivni težnji po groblematizaciji sodobnega sveta. Ce združujejo v nek enoten kompleks produkcijo SZ razpiranje, večplastno gledanje in dojemanje stvarnosti, predstavlja v primeru španskega filma tako rdečo nit leva socialna in politična angaži-ranost. Značilno je, da se ta usmerjenost ne pojavlja direktno, na plakatersko provokativen način, temveč v nekem tretjem, pri-kritem planu, ki pa je ob pozornem ,,branju" celuloidne konste-lacije mogoče dešifrirati. V luči take organizacije predstavljene predmetnosti, ki kot odločilno konstituanto zaobjema subverziven odnos do obstoječega družbenega sistema in sploh moralnih in ¦etičnih konvencij, moramo v krog španskih filmov SESTRIČNA ANGELICA Cailosa Saure, DUH PANJA Victorja Ericea, LJU-BEZEN KAPETANA BRANDA Jaima de Arminana pritegniti še grški film Pantelisa Voulgarisa, ANINA ZAROKA. Iz množice ameriških filmov, prikazanih na letošnjih beograjskih filmskih dnevih, jih je mogoče komaj nekaj izluščiti iz enolične mase, ki so ali vsaj skušajo biti drugačni, ki se na podrejajo cenenim in izrabljenim klišejem (PRISLUŠKOVANJE Francisa F. Coppolea, ZIMSKE SANJE, POLETNE ŽEUE Gilberta Catesa, ZADNJA NALOGA Hala Ashbyja). Filmi Alain Resnaisa STA-VISKY, Federica Fellinija SPOMINJAM SE, Pier P. Pasolinija, TISOČ IN ENA NOČ, Louisa Bunuela, FANTOM SVOBODE, so rečeno v tradicionalnem jeziku prav gotovo brezhibne stvaritve, vendar, tako v perspektivi celotnega svetovnega filma kakor tudi znotraj opusov teh posameznih avtorjev ne vzpostavljajo nekega radikalnega niti bistveno novega razmerja. Madžarska kinematografija je s filmoma NA KONCU POTI Gyula Maara in GASILSKA 25 Istvana Gaala še enkrat potrdila, da je ena najvitalnejših v Evropi. Vitalnost je rezultat eksperimenti-ranja in dostednega raziskovanja medija ne glede na širši komer-cialni uspeh filmov. Zaradi različnih ustvarjalnih konceptov in široko zastavljenega problemskega kompleksa, je težko postaviti italijanski in francoski film na nek skupen (prav zato tudi ne vedno upravičljiv) imenovalec. Tako večplastne stvaritve, kakor so ALLONSAFAN Paola in Vitoria Tavianija, LUCIEN LACOMBE Luisa Mallesa, PRIVATNA PROJEKCIJA Francoisa Leterrierja, pa je tudi v tem zgolj informativnem zapisu nesmiselno okarakterizirati z enim samim stavkom. Eden redkih pozitivnih momentov letošnjega festivala je večja odprtost do celuloidne produkcije tretjega sveta. Za filme iz tega sklopa je značilno (za bolivijski film GLAVNI SOVRAŽNIK, alžirski VROČA ZIMA, argentinski NAPAD NA QUEBRACHO), da njihov kritični odnos do obstoječega stanja, kakor tudi opredeljevanje za nujnost radikalizacije družbe in družbenih odnosov, ni shematičen niti direktno propagatorski, še manj pa dogmatski. Ob popolni nezainteresiranosti za ameriški neodvisen film pa festival skoraj ne posveča pozornosti niti mlademu, novemu francoskemu, predvsem pa nemškemu in švicarskemu filmu. Videli smo le en švicarski film, PALOMO Daniela Schmida in le en nemški film, VSI SE IMENUJEJO ALI Rainerja W. Fassbinderja, čeravno se prav znotraj teh kinematografij dogajajo revolucionarni posegi v standardizirano formulo filmskega videnja sveta, postavljajo novi, alternativni načini registriranja in strukturiranja stvarnosti, ter vzpostavljajo nove možnosti bivanja s filmom. Na FEST-u 75 sta bila le filma Jeana Eustacheja MOJE MALE ZAUUBUENKE in Sohrab Shadid-Salesa, MIRNO ŽIVLJENJE, ki ju lahko posta-vimo v okvir alternativnega filma. IV Benjamin Fondane, pisec in kritik, levičar, je 1933 pisal: ,,Dolžni smo, da z vsemi svojimi močmi obsojamo nek svet, katerega katastrofalen konec zgleda neizbežen bolj kot kdaj koli prej. Zahtevamo njegovo opravičeno likvidacijo, neglede na to, ali bo povzročila nek nepopravljiv vakuum ničevosti ali pa najvišjo obnovo z revolucionarnimi sredstvi. Taki bi morali biti - in to neglede na globoke notranje rane, neizbežne v tej težnji — cilji volje in zavesti danes . . . Kar se tiče filma, se je krivulja njegovega razvoja hitro dvigala, da bi nato takoj začela padati. Nabit do eksplozije, našemljen z absurdnim in navidezno lepim sijajem ob vsakovrstnem brezkoristnem okrasju, ki si ga je komaj mogoče zamisliti, se je razrastel v čarobno industrijo. Privlačnost je bila samo potencialna, čarobnost izigravajoča . . . Seme nezadržanega razpadanja, dokler se ni iz nepričakovane vulkanske erupcije ogromna hlapova konstrukcija zrušila pod bremenom svoje praz-nine. In vendar nas film še naprej zanima zaradi tistega, kar ni, zaradi tistega, kar ni uspel postati, zaradi svojih končnih mož-nosti . . . Morda je film izraz neke družbe, ki ni v stanju, da se / sooča s tem svetom . . . da misli dopusti svoj prostor. Morda bo ta' pozno rojena umetnost, otrok nekega ostarelega kontinenta, umrla v svojem otroštvu . . . in vendar kljub vsemu smemo verjeti v revolucijo." (Tekst Benjamina Fondanea je preveden po citiranju Annette Michelson iz njenega članka ,,Film in radikalna težnja", ki je natisnjen v Film Culture.) SILVAN FURLAN VISIONS OF JOHANNA Feminizem je eno najosnovnejših gibanj za človeško svobodtT Obravnavati to gibanje na kakršenkoli manj resen način, zasme-ševati feminizem našega časa kot kaprico peščice nezadovoljnic, kaže na osupljivo nepoznavanje zgodovine ene polovice človeštva. In kako osupljivo nevedni smo bili še do pred kratkim! Večina žensk še danes ne ve za velika feministična literarna dela preteklosti, ne pozna bojev in dosežkov ženskih gibanj 19. in 20. stoletja, nima dostopa do študij (pa tudi obstaja jih bore malo) o vlogi žensk v francoski in ameriški revoluciji, v gibanju za odpravo suženjstva, v nastajanju delavskih združenj. Skratka - ženskam se odreka njihova zgodovina .. . in s tem njihova grupna identiteta. Problem ni nov. Charles Francis Adam je 1876 v uvodu k izdaji zbirke pisem svojih starih staršev, Abigail in Johna Adamsa (op. ^ prev.: gjej Tribuna 8-9, 1975), napisal: ,,Junaštvo žensk v Revoluciji je že pozabljeno skupaj z generacijami tiste dobe; današnje mlade generacije o tem ne slišijo ničesar, absolutno ničesar, ostaja jim samo slabotni odmev umirajoče tradicije." (Miriarn Scheir, Feminism: Essential Historical Writings, 1972) Močno se mi zdi, da ga še ni bilo praznika, katerega jasno vsebino bi tako hudo maličili, kot se to dogaja z osmim marcem. Petinšestdeset let je minilo, kar je Clara Zetkin predlagala, naj bi socialistke vseh dežel priredile poseben ženski dan, posvečen agitaciji za žensko volilno pravico. Priredile naj bi ga, je rekla, v dogovoru s svojimi razredno zavednimi političnimi in sindikalnimi organizacijami, in še to je poudarila, naj bi zahtev po volilni pravici za ženske ne trgali iz okvira celotnega ženskega vprašanja, kakor ga razumejo socialisti — ostaja naj torej v znamenju skupnega boja vsega razredno zavednega proletariata za socializem in hkrati za žensko enakopravnost. Dan, ki so ga izbrali za ,,dan borbene solidarnosti žensk", je bila obletnica stavke in krvavih spopadov chicaškega delavstva s policijo, dan, ko so na velemestnem tlaku obležale tudi okrvavljene ženske. Se vam zdi, da ima tako zamišljeni praznik kaj skupnega z dnem, ko je v trgovini mogoče kupiti kombineže in predpasnike z desetoodstotnim popustom? (Nada Pantič Starič: Razmišljanje pred osmim marcem, Naša žena, marec 75) Prvo obdobje feminizma, ki je trajalo približno od 1770 do 1930, je za razliko od današnjega gibanja za osvoboditev ženske znano kot ,,stari feminizem". Ta ima svoje začetke v demokra-tičnih revolucijah 18. stoletja (prva pisana dela so sicer iz 15. stol.), zamrlo pa je po prvi svetovni vojni — deloma zato, ker se je v svoji končni fazi preveč skoncentriralo na boj za žensko volilno pravico, ki je seveda samo eden od aspektov emancipacije žensk, in ta boj tudi dobilo, deloma so temu botrovali faktorji kot povojna ekonomska depresija, naraščajoči vpliv antifeminističnega freu-dizma in razvoj avtoritarnih političiuh režimov (nacistična Nem- čija, sovjetski stalinizem itd.) in njihove ideologije moške superior-nosti. Prvo organizirano gibanje za svobodo žensk in njihove pravice je bilo ustanovljeno v Združenih državah 1. 1848. ZDA so bUe svetovni center starega feminizma, razen za kratko dobo pred prvo svetovno vojno, ko so bile v središču dogajanja angleške sufražetke s svojim bojem za volilno pravico. V drugi polovici 19. in prvih desetletjih 20. stoletja je bilo napisane veliko feministične literature, ki je predvsem analizirala položaj ženske v zahodnih družbah. Najbolj znani pisci te dobe so najbrž Elisabeth Cady Stanton, Frederick Douglass, VVilliam Lloyd Garrison, Lucy Stone, Susan B. Anthony, John Stuart Mill, Friedrich Engels, Avgust Bebel, Thornstein Veblen, Anna Garlin Spencer, Clara Zetkin ... Zelo malo so pisale ženske iz vzhodnih dežel, ameriške črnke in ženske-delavke; izza hindujske purdah in iz moslemskega harema pa sploh ni bilo glasu. Stoletja suženjstva pač niso plodna tla za intelektualni razvoj in izraz. Kaj bi nam lahko povedala z ženskega stališča zastavljena analiza tega proble-ma v nekem zgodovinsko in kulturno tako različnem prostoru, lahko samo ugibamo. Zelo zanimivo, če malo zagonetno, je na primer dejstvo, da sta državna voditelja Cejlona in Indije ženski, kar je praktično nemogoče v ZDA in skoraj nemogoče v Evropi. Evropa je osupnila nad nedavno izvolitvijo Margaret Thatcher za voditelja angleške konzervativne stranke, še večje pa je bilo presenečenje, ko so prišli glasovi, da najbrž ni daleč od izvolitve za predsednika vlade,. • Stari feminizem pa se ni ukvarjal samo z volilno pravico za ženske, kot je splošno mnenje površnih opazovalcev. Ze najbolj zgodnja feministična dela so zelo kritično obravnavala in anali-zirala institucijo, ki jo poznamo kot zakonsko skupnost, problem ženske ekonomske odvisnosti, problem ženske (ne)osveščenosti, zavesti o sami sebi. Diktatura moških sili žensko k sprejemanju določenih norm obnašanja in agiranja, k sprejemanju odrejene ji vloge, zahteva od nje prikrojitev njene osebnosti, prilagoditev moški predstavi o tem, kako naj se ženska obnaša in kako naj izgleda, skratka, kakšna naj bo. Ne v Ameriki ne v Evropi ni stari feminizem nikoli šel dlje od zahtev po reformah. Manjkala mu je strnjena teoretska podlaga, ki jo je v šestedesetih letih prineslo gibanje za osvoboditev ženske. "^ " ~ (o tem pa drugič) ^Po uvodu v knjigo ,,Feminism" pripravila Anka Jančič MOJI MAMI ZA 8. MAREC Kot neizljubljeno telo, kot prezebla ptica, ki včasih čivkne v usahlih prsih... Ženska se stara. Kmalu ne more iz sebe iztisniti niti kapljice strasti več. Skozi zgubane prste ji rastejo suhe jesenske trave. Njeno telo je podobno leseni kolibi, kamor hodijo mačke na nočni posvet. Hoti po tlaku, a njen korak ne pozvanja več, njene oči ne vidijo majhnih otrok, njen objem je kvadratasto prazen. Komu je dala svoj svet belih oblek, komu čipke sredi noči, komu poljube, dolgo neskončno vrsto poljubov? Kozmetična lepata se ji lepipo licih, lak je razpokan na njenih praznih vekah. Le noč še, in samota, le utrgana stmna in prazen kozarec. Sama živi sredi golih betonskih zidov, sred majhnega balkona med tisoči balkonov, sredi kristalno čistih ploščic odsvitajočih polzečo neonsko luč. Njeno hrepenenje, o prijatelji, je bilo neskončno. Njena starost pa je kot kiselkast kruh. Domov se pripelfe v zelenih smrdljivih škatlah, prihaja skozi tisoče golih vrat, po polžastih kovinskih stopnicah se vzpenja. Odpelje se prav tako v škatlah, tja med bele liste ravno odrezanega papirja, med poplesu-joče številke in sive telefone, med ostre robove in jarko svetlobo, med drobne klepete nevoščljivih strank, med mehke avtomatične preproge. Tako živi, prijatelji, ta ženska. In naj imajutri svoj praznik? Naj bo jutri njeno telo praznično, naj jo pogreje par mehkih rok? Kdo se norčuje? Ve, da nikogar ne bo, ne jutri, ne pojutrišnjem, ne nikoli. Ostala bo tam sredi svofih stvari, sredi prašnih vsakdanjih opravkov, sredi zlikanega perila, sredi sintetičnih vonjev, sredi suhih imortel Še naprej bo gledala svoj odhajajoči obraz v očeh drugih Ijudi, še naprei bo pretehtala vsako besedo, izmerila vsak nasmeh, preudarila vsak prestiž, in iskala samo sebe v stvareh. In vsakič, ko bo kdo potrkal na njena vrata, bo rekla: ,,Ah, nekdo se je moral spetzmotiti." IREm Boris MUŽEVlČ ,,Na podlagi včerajšnjih diskusij bi podal nekaj misli okoli* vprašanj, ki niso samo nejasna, ampak tudi politično nerešena. Poskušal bom na te stvari jasno opozoriti, medtem ko bo treba načine reševanja teh vprašanj skupno ugotoviti, znotraj univerze oz. širše v odnosu do republike. Podal bi nekaj stališč Zveze socialistične mladine Jugoslavije, obenem pa se bom skušal vrniti na tematiko včerajšnje diskusije oz. tistih vprašanj, ki so bila po mojem mnenju postavljena preveč enostransko. Trenuten družbeno-politični in gospodarski položaj v Jugoslaviji - kot se vidi iz v zadnjem času sprejetih materialov, zlasti iz sej ZK- je tak, da si ZSMS, organizirana znotraj SZDL in izhajajoč iz politične organiziranosti in vsebine dela, ki smo si jo vsi skupaj zastavili na republiškem in potem zveznem kongresu, ne more več privoščiti, da bi delovala v odnosu do družbe, da bi od družbe poskušala zahtevati, postavljati neke lastne specifične zahteve in podobno. Izhajajoč iz take ugotovitve smo na prvi seji Predsedstva konference ZSMJ sprejeli vrsto konkretnih nalog, ki smo jih oblikovali v zvezi z gospodarskim položajem v Jugoslaviji. Te konkretne naloge so bile poslane v vse občinskt organizacije ZSM in so v nekem smislu obvezujoče tako za njih kot za osnov/le organizacije ZSM, se pravi tudi za Univerzitetno konferenco v Ljubljani. Vse te naloge so izredno jasne, konkretne in dejansko poudarjajo odgovornost ZSM. Te naloge so npr. vprašanje varče-vanja, učinkovitosti študija ipd. Kot se na videz zdi njihova politična nepomembnost tako moramo priti do spoznanja, da je to izredno pomembna dolgoročna naloga, da so to stvari, ki pogo-jujejo kakršnokoli dntgo obliko politične dejavnosti. V teh konkretnih nalogah se lahko izoblikuje tisti-odnos do dela, ki je akcijsko zasnovan, širše družbeno gledano pa to pomeni reorga-nizacijo izobraževanja v smislu spreminjanja socialne in regionalne strukture univerze itd. Ta odnos do dela je lahko uresničen le v konkretnih oblikah, ki pa je bil v prejšnji organizaciji nekoliko drugačen, to pa zaradi objektivnih okoliščin prejšnje zasnove študentske organizacije in v položaju, ko tudi ZK ni obvladovala vseh segmentov družbe v tem smislu, kot je zastavila te programe po 21. seji CK ZKJ in 29. seji CK ZKJ. Toje tisti okvir, v katerem moramo študentje in ostali mladi v izobraževanju najti svoje mesto in vlogo in tiste naloge, ki morajo dobiti značaj permanentnih nalog, ki se morajo izoblikovati v ,,kult" dela. Naslednje vprašanje je usklajevanje statuta ZSM Slovenije in ZSM Jugoslavije. Prvo vprašanje zadeva organiziranost speciali-ziranih konferenc v Sloveniji, ki jih imamo na vseh nivojih in ki so na nek način predvidene v statutu, Dosti težje pa je drugo vprašanje, to je organiziranost univerze. Zato smo v zadnjih dveh mesecih imeli v Zvezi več razprav o tem vprašanju in smo o njem izoblikovali zlasti dve stališči: a) najboljša organiziranost in hkrati s tem uskladitev s statutom ZSMJje po nekaterih ocenah v Beogradu. Tu so delegati s fakultet zastopani v občinskih organizacijah, preko teh v mestni konferenci in mestna konferenca voli univerzitetni odbor, ki je potem odgovomo, koordinacijsko telo za delovanje ZSM na univerzi v Beogradu. b) Temu stališču pa na nek način direktno nasprotuje zago-varjanje povezovanja in organiziranje študentdv samo na univerzi, 'konkretno je to zdaj v Zagrebu. Ta organizacija se v glavnem ne povezuje z občinskimi organizacijami ZSM, hkrati pa nimajo specializiranih konferenc na ta način, da bi se*kot se poudarja v Sloveniji, študentje povezovali predvsem z konferencami mladih v izobraževanju. Postavlja se vprašanje, koliko je tak način organi-ziranja v nasprotju s statutom ZSMJ. Slovenija - posebej se je izpostavljala univerza v Ljubljani - je dobivala v naših razpravah neko posebno mesto in poseben poudarek. Tudi s tega stališča, da (še) ni organizirana v skladu s statutom ZSMJ, in da bp treba tu stvari temeljito spremeniti. Način, na kakršen semo se lotili argumentiranja, zakaj je v Ljubljani organiziranost sprejemljiva ne glede na to ali je formalno v skladu s statutom ZSMJ ali ne, je privedel do tega, da se je iskritstaliziralo stališče, da bo kljub temu potrebno počakati še nek določen čas, počakati na nadalfni razvoj organiziranja in šele potem bo mogoče dati neko končno oceno. Problem nastane, ko se je v včerajšnji razpravi diskutiralo o povezovanju z občinskimi organizacijami, ki bo po nekem pravem razumevanju razlogov za nastanek enotne organizacije moral biti tisti pogoj, tista osnovna oblika organiziranja - ne formalnega, temveč akcijskega po delegatih v smislu skupnega dogovarjanja itd. - tisti način, ki bi opravičeval, da ne rečemo dovoljeval politično organiziranost na sami univerzi. Včeraj je bilo stalno poudarjeno vprašanje, ki pa se mi zdi namišljeno, namreč, kdo naj se prvenstveno ukvarja s temi študenti. Ali najprej univerza, pa se potem te probleme konfrontira s konferencami mladih v izobraževanju, z občinskimi organi-zacijami, ali pa obratno, da se ta vprašanja rešufe skupno, pa jih istočasno rešuje tudi ZSM na univerzi. Mislim, da so ti specifični yroblemi današnjega študenta ravno tako specifični problemi današnjega dijaka, jutri študenta. Vendar pa ti specifični problemi temeljijo na skupnih stališčih mladih, bodisi dijakov bodisi mladih v neposredni proizvodnji, kar pomeni, da je treba ta stališča skupaj preverjati, usklajevati, in nenazadnje - to je vsebinskega pomena, to so kljub vsemu skupna stališča, ki imafo daleč večjo politično moč, kot pa če se jih sprejema parcialno, npr. samo na UK ZSMS. To vprašanfe sodelovanja z občinskimi organizacijami je izrednega vsebinskega pomena kot edini način reorganizacije ZM in SŠ. Vsaka druga oblika dejansko pomeni samo neko formalno pre-obrazbo, ki bo še dolgo omogočala tako forumskost na sami univerzi kot tudi odtujevanje enega dela mladih od drugega. Ne moremo pristati le na to obrazložitev, češ, tako in tako se neposredno povezujemo z mladimi delavci, kajti to je le spontani, stihijski element, ki nejio nikoli dobil zavestne oblike in akcije. Ta moment je bil v včerafšnji razpravi še vse premalo zastopan oz. tu je še vse premalo storjenega. Po drugi strani pa se same občinske konference izredno zanimajo za sodelovanje z posameznimi fakul-tetami npr. na Viču, Bežigradu itd. To je izredno pozitiven namen, in ga je v vsaki meri treba sprejeti. Postavlja se torej vprašanje organiziranosti ZSMS na univerzi, kajti v zveznem statutu so predvidena samo koordinacijska telesa, nestalna zasedanja, ne pa stalni organi, kotje to v Ljubljani. UKje s svojim predsedstvom stalen organ. In če ob tem stalnem organiziranju ni povezave z občinskimi organizacijami oz. je ta povezava slaba, potem se z vso resnostjo postavi vprašanje spreminjanja republiškega statuta v odnosu do zveznega in principa organiziranja ZSM na univerzi sploh, ki je tudi v slovenskem statutu jasno zapisan, da zahteva delovanje in sodelovanje z občinami. Argumenti proti novi organiziranosti se dajo zreducirati na dva: 1. Organizacija ZSM na univerzi vodi le v forumskost dela - to je bilo vidno tudi v včerajšnji razpravi. Seveda gre zdaj za nove oblike tega fommskega dela, ki pa ne spremenijo narave nepo-vezane organizacije, ki lahko na ta način izgubi bitko za svoje delovanje. 2. Politična organiziranost študentov na univerzi je nespre-jemljiva. To so v glavnem dileme in tisti problemi, ki nastajajo vzporedno z izgrajevanjem nove organizacije. Seveda paje potrebna uskladitev republiškega statuta z zveznim, in to do konca marca. V Sloveniji bo to v kratkem uresničeno. Specifičnost organiziranja v republi-kah - v primeru v Sloveniji - ima svoje opravičilo in zagotovilo v tistem trenutku, ko se dejansko iz nje poraja in učinkovito deluje enotnost mladih. To pomeni, da ta enotnost ne more biti neka dogma in uniformnost in tudi ne sme biti uniformnost, ampak iz te specifične razlike - v tem primeru govorimo o univerzi - v svojem delu pokazati da organizacijo kot tako pojmujejo enotno, dajo kot enotno telo jemljejo tako zase, kot znotraj nfe delujejo. V kolikor tega sodelovanja ne bo, potem se lahko zgodi, da tak način organiziranost pade, ne samo v odnosu do zveze, ampak tudi znotraj same republike." ('Magnetogram je avtoriziran)