Leta 1881 je bila ustanovljena Družba za zdravstveno varstvo (Gesellschaft für Gesun­ dheitspflege). Zdravniki so vse glasneje zahtevali 8­ urni delovnik tudi za najmanj plačane delavce, ki so živeli in delali v težkih pogojih. Tako se je znani avstrijski zdravnik in žurnalist Viktor Adler, tudi ustanovitelj Socialnodemokratske delavske stranke, kljub svojemu poreklu zavzemal za libe­ ralne nazore. Delavstvo je vključeval v svoje poli­ tično delovanje, ob tem pa krepil stanovsko zavest, v začetku sicer predvsem iz družabnega in kultur­ nega vidika, a vse bolj tudi v skrbi za zdravje. K njemu je po njegovem najbolj pripomoglo gibanje v naravi, ki je bilo najcenejše in dostopno vsem. Morda se je v Adlerjevih krogih gibal tudi Georg Schmiedel, učitelj in pobudnik ustanovitve Društva prijateljev prirode. Zagovarjal je kakovo­ sten pouk, a je hkrati želel otroke naučiti samo­ stojnosti in uporabnosti pridobljenega znanja v življenju. Kljub neodobravanju kolegov je z otroki večkrat izpeljal številne sprehode in izlete v naravo ter pri tem opazoval učinke na izboljšanje splošne­ ga počutja varovancev. Kot učitelj je mladim želel vzbuditi ljubezen do narave ter tudi delavstvu pri­ bližati naravo kot vir, ki krepi in napaja človeka. Z obžalovanjem je gledal, kako delavci svoj prosti ZGODOVINA Marija Mojca Peternel Turistično društvo prijateljev prirode V drugi polovici 19. stoletja so pojavi kolere in tuberkuloze vodili k vse večjemu zavedanju o pomenu čistega zraka in vode ter smiselnosti gibanja v naravi. Posledično je to prineslo vrsto ukrepov na področju zdravstva. sem doživel nebeški mir. Prvič sem bil tako visoko sredi noči. Samo jaz. Ta majhen človek v kralje­ stvu gora. Na vrhu me je pričakal najlepši razgled. Majhne meglice so se spustile v dolino. Prišlo je do temperaturnega obrata in grel me je topli zrak. Vse skrbi glede vremena so bile odveč. Nepozaben tre­ nutek. A ura se je bližala drugi zjutraj in ni bilo časa za počitek. Pot od Doma na Peci do Črne mi je bila nepoznana in grozno slabo vidna. Markacije so redke in že na začetku sem večkrat zataval. Spoznal sem, da bom na tak način zamudil na cilj. Zato sem se jaz, ki sem ziheraš in se vedno držim markiranih poti, odločil za tveganje. Spustil sem se v dir in nisem iskal poti. Tekel sem po kolovozih, travnikih, prečkal ceste – samo da je smer pravilna. V dolini sem za nekaj kilometrov zgrešil Črno. S počasnim in zanesljivim korakom sem se odpravil po cesti, mimo zaspanih hiš v soju uličnih svetilk. Zavedal sem se, da sem že skoraj tam. Malo glasbe, ki me je dvignila in zado­ voljno sem prispel na cilj. Uspelo mi je nekaj, kar sem mislil, da je nemogoče. Spoznal sem, da niti sebe ne poznam. Ne vem, česa sem sposoben in kje so moji potenciali. T o še moram odkriti. Spomnil sem se na spust s Pece pred nekaj leti, kjer sem srečal človeka z majico K24. Samo za trenutek sem ga ugledal, vendar sem začutil neko energijo, ki je ostala z mano. Začutil sem, da je v tem človeku nekaj, kar si želim tudi zase. Ali je to neomajna volja, trden značaj, vera vase, smisel ži­ vljenja ali kaj drugega, ne vem. A vedel sem, da mi bo K24 to dal. Naslednji dan sem se podpisal v spominsko knjigo in se odpravil domov. Sem petstoštiriinosemdeseti, ki je opravil ta izziv. m Zapis v knjigo Foto Gregor Puncuh 62 čas preživljajo v zakajenih gostilnah in zatohlih kamrah svojih stanovanj. Iz teh razmer jih je želel po­ peljati v naravo, zato jim je s svojim zgledom pokazal, da se čas brez obveznosti lahko preživlja tudi drugače. Med 22. marcem in 12. aprilom 1895 je Schmiedel v delavskem časopis Arbeiter-Zeitung objavil oglas, s katerim je pozval somišljenike k ustanovitvi T uristič­ ne skupine (T ouristengruppe). Odgovorilo mu je tri­ deset oseb, med drugim takrat še študent prava Karl Renner, poznejši kancler. Na velikonočni ponedeljek, 14. aprila 1895, je bil že izpeljan prvi izlet na Annin­ ger (675 metrov visok vrh v Dunajskem gozdu), ki se ga je udeležilo 85 žensk in moških, študentov, učite­ ljev in delavcev. Letna društvena članarina je znašala en goldinar, predsednik je postal Alois Rohrauer, po katerem se danes imenuje koča Rohrauerhaus (Enn­ stalerske Alpe). Karl Renner je oblikoval simbol združenja, to je stisk roke s tremi alpskimi vrtnicami, ki naj bi pomenil so­ lidarnost z delavskim gibanjem. Podružnice društva (Ortsgruppen) so se začele pojavljati že kmalu, najprej v Gradcu. Mesečni načrt društva je predvideval vsaj dva izleta te­ densko. Redna tedenska srečanja društva so sčasoma preraščala v kulturne dogodke, ki so jih obogatila pre­ davanja o naravi in znanosti. Člani so na ta način pri­ dobivali dodatno izobrazbo, čas, preživet v naravi in na tovrstnih srečanjih, pa je zagotovo pomenil odmik od bremen težkega vsakdanjika. Mesec pozneje, 15. julija 1897, je v nakladi štiristo izvodov izšla prva šte­ vilka društvenega časopisa Der Natuturfreund. Društvo je imelo svoje podružnice tudi na takratnem slovenskem območju v Mariboru in na Jesenicah. Tu je bila podružnica z 22 člani ustanovljena maja 1909, sicer pa imamo o njenem delovanju na voljo le skope vire. Razmere v Mariboru so bile na prelomu v 20. sto­ letje ugodne za nastanek delavskega gibanja, k čemur je pripomogel prihod železnice. Nastalo je veliko že­ lezniških delavnic, v mestu pa so bile med drugim še opekarne ter nekaj kemične industrije (npr. za izde­ lavo mila). Maribor je v začetku 20. stoletja doživljal razcvet v elektrifikaciji, ureditvi občinskih komunal­ nih podjetij in izgradnji novega mostu čez Dravo. Za vtis o načinu delovanja mariborskega društva poglej­ mo v leto 1909, ko je imelo 84 članov. V tem letu sta bili organizirani dve generalni zasedanji in 12 društvenih večerov, ustanovljen je bil tudi Zimski odsek (Winter­ sportsektion). Izvedenih je bilo 12 poldnevnih, 18 ce­ lodnevnih, 2 dvodnevna izleta, po en tridnevni in en štiridnevni izlet s skupaj 391 udeleženci. Kot primer enodnevnega izleta navedimo izlet jeseni 1913, ko so se udeleženci odpravili na Obalo, pri čemer so med drugim obiskali Postojnsko jamo, Trst in grad Miramar. Hkrati se je društvo aktivno udeleževalo večjih dogodkov v mestu in okolici, tako je denimo sodelovalo pri odprtju koče na Pohorju. Delovanju mariborske podružnice sledimo še med prvo svetovno vojno, po njej pa je delovanje ukinila uredba nove vlade, ki je prevzela nadzor nad vsem Turistično društvo prijateljev prirode premičnim in nepremičnim premoženjem podjetij, združenj in društev, ki svojega sedeža niso imeli pod njeno jurisdikcijo. Kljub kratkemu obstoju društva Naturfreunde v našem prostoru njegovega delovanja ne gre prezreti. Ob predavanjih v okviru društve­ nih večerov so se predvsem najmanj plačani delavci lahko izobraževali in krepili zavest o pomenu narave in njenem varovanju. Zaton podružnice v Mariboru po koncu prve vojne še zdaleč ni pomenil konca društva. Slednje je namreč leta 1919 imelo 46.000 članov, tri leta pozneje pa že 159.000. Ker pa se je društvo ob prihodu Hitlerja na oblast leta 1933 postavilo na nasprotno stran, je bilo prepovedano. S tem je bila povezana tudi zaplemba premoženja društva, to je 428 planinskih koč, od tega skoraj 300 na nemških tleh. Po koncu druge svetovne vojne je društvo ponovno oživelo in se je leta 1950 preimenovalo v Naturfreunde Internationale (NFI). Društvo je (bilo) v avstrijskem prostoru precej dejavno in pustilo precej sledi. T ako so leta 1980 zbrali več kot 11.000 podpisov za ustanovitev Narodnega parka Visoke Ture (Nationalpark Hohe Tauern). V tem sto­ letju gre poudariti projekt iz leta 2002 z imenom Kul­ turna alpska pot (Kulturweg Alpen) v dolžini 1700 km ter leta 2011 ustanovljeno Team/Alpin/Akademie, namenjeno predvsem inštruktorjem in vodnikom. m Simbol društva Naturfreunde Vir Wikivand Članska izkaznica društva prijateljev narave iz leta 1914 Arhiv republike Slovenije(SI AS 1534 Moretti Jože, 1895–1968/1) Statut društva Arhiv republike Slovenije (SI AS 1534 Moretti Jože, 1895–1968/1) 63 December 2025 PLANINSKI VESTNIK