LJUBLJANSKI ŠKOFIJSKI LIST LETA 1933 V LJUBLJANI 1933 ZALOŽIL ŠKOFIJSKI ORDINARIAT V LJUBLJANI TISKALA JUGOSLOVANSKA TISKARNA V LJUBLJANI (K. ČEČ) Kazalo k letniku 1933 Ljubljanskega Škofijskega lista. — Skupaj 9 številk. Stran A Akademski dom sv. Cirila v Ljubljani 68 B Binacija na odpravljene praznike . . 81 Birmanci, seznainek za 1. 1933 . . 95 Birmo vanj e v 1. 1932 ............... 11, 29 Birmovanje, red v stolnici...................52 Biserna maša nadškofa Jegliča . . 58, 65 Blagoslavljanje devocionaiij, fakulteta duhovnikov.................................66 Bogoslovni Vestnik.....................69, 93 Bratovščina sv. Družine......................85 Brevir, sprememba dolžnosti .... 82 C Cerkvena umetnost, izjava papeža . . 26 Cerkveni in nadarbiniski gozdovi 19, 48, 86 Cerkveno ljudsko petje, poročila ... 49 Č česčenje presv. Reš. Telesa . . . 46, 75 D Dekanijska konferenca ....................41 Dom duhovnih vaj za dekleta in žene . 69 Družba treznosti.......................51 Državne zastave, izvešanje na župniščih 62 Duhovne vaje v 1. 1932 ..................... 21 Duhovne vaje duhovnikov, skupne . . 63 E Edinost med duhovniki..................45 Evidenca nad plačanimi taksami 15, 96 F Fakultete, binacija na odpravljene praznike ....................................81 Fakultete duhovnikov blagoslavljati de- vocionaMje ................................66 Fakultete, petletne škofove............80 Fakultete, recitacija brevirja .... 82 Fakultete spovednikov ob misijonih . . 81 G Gmotni položaj duhovščine..............41 Gozdovi, cerkveni in nadarbinski 19, 48, 86 Strau Gregorij, škof: Pastirsko pismo o pra- vičnosti ................................1 Gregorij, škof: Duhovnikom za 1. 1933 . 10 Gregorij, škof: Zahvala vernikom ob 50 letnici ..... i.......................25 Grkokatoliiki, pripadnost v Sloveniji . . 87 I Izjava: B a r le-Sker be c ....................20 Izjava: Šmon-»Beseda«......................87 Izpiti duhovnikov v am. kan. 130 ... 14 Izseljenci, dušnopastirska oskrba . . 49 K Kanonična vizitacija 1. 1932 . . . 11, 29 Kanonična vizitacija, tiskovine .... 42 Konferenca, dekanijska.........................41 Konference, pastoralne 1. 1933 .... 13 Konference Sodal. ss. C. J. v 1. 1932 . . 60 Konkurzni razpisi: Št. Rupert, Banjaloka........................24 Kamonikat v Novem mestu......................34 Rovte, Žiri..................................53 Stolna proštija..............................63 Rob, Radoviča, Ježica ......................64 Preddvor, Šmarije, Cerknica, stolna, dekanija, Sodražica, Smlednik, Zagorje ob Savi......................................72 Sv. Vid nad Cerknico, Borovnica, Stari log, Bled, Brusnice, Osilnica, Polšnik 97 L Ljubljanska škofija, podreditev sv. stolici 91 M Matice in kopije, spisovanje...................86 Misijoni, fakultete spovednikov .... 81 Misijonski praznik...........................67 »Mladi plamen«, opozorilo....................88 Molitev po pouku, besedilo...................70 N Nabirke za pogorelce.........................51 Naborniki, seznani umrlih....................94 Nabožne podobice ............................95 Novomasniki 1. 1933 ........................ 14 O Oblika prošenj za prebende...................92 Obrednik v slovenskem jeziku, uvedba . 35 Stran Odcepitev župnij od ljubljanske škofije 28, 55 Odpustki: angelovo češčenje.............................40 brevir pred sv. Reš. Telesom .... 66 evharistična procesija........................80 invokacija v čast M. b........................80 molitve za odpustke...........................57 obisk cerkve in molitev v papežev namen.......................................80 postajni križec...............................91 sv. rožni venec...............................91 štirideseturna pobožnost......................66 zvonjenje ob petkih...........................40 Oratio imperata..................................45 Papež o cerkveni umetnosti . Pastoralne konference 1. 1933 Plačilni seznami................. Postna zapoved za 1. 1933 . Poziv cerkv. sodišča: Gelfarb Prazniki in šolski počitniški dnevi 17, Praznovanje 50 letnice škofa Gregorija Prošnje za prebende, oblika................. K Razmejitev župnij Razne objave 23, 32, 70, 88 Samoupravne doklade........................ Semenišče, duhovsko, določila za sprejem Seznam umrlih nabornikov . . . . Slovstvo: Dr. Fr. Ušeničnik: Katoliška Liturgika Stanko Premrl: Tebe Boga hvalimo . Dr. Ing. Karl Freckmann: Kirchenbau Krsto Stosič: Čisto srce................ Vital Vodušek: Nedeljske misli . . Vital Vodušek: Sveta birma . . . . Dr. Mihael Opeka: Raztreseno klasje Josip Lavtižar: Marijina božja pota . Dr. Ivan Tul: Zdravje bolnikov . . Dr. Rudolf Andrejka: Selški predniki dr. Jan. Ev. Kreka.................... Dr. Jakob Žagar: Umetnica veselja . O. Herman Vodenik: Mesec presv. Srca Dr. A. Snoj: Raziskovalca sv. pisma Pämer-Sedej: Studenec miru . . Franc Kolenec: Bodi apostol! . . Dr. Jakob Aleksič: Stanovska država Dr. Karl P lan heim: Rom .... •Knjižice« salezijanske družbe . ■ Dr. Franc Ušeničnik: Pastoralno bogo slovje................................ Red in pravilo maše z vlogami . Vestnik Dejanja sv. Detinstva Ars sacra«........................ Dr. Ante Cividini: Razvoj i sustav vremene pedagogike .... Služfba božja 17. decembra 1933 . Snaga in higijena v cerkvah . . . Sodalitas ss. C. J., konference 1. 1932 Spisovanje matic in kopij .... Starostne doklade duhovnikov . . Sveto leto, določila................... Svetovna sveta ura 6. aprila 1933 . Stran 89 97 97 97 85 17 60 86 70 37 27 26 13 32 7 21 84 9 92 87 96 88 46 94 23 23 32 34 52 52 53 53 53 53 53 71 71 71 71 88 88 89 S Škofijska ^kronika 24, 34, 54, 64, 72, 89, 98 Šolski počitniški dnevi in prazniki 17, 84 Število veroučnih ur........................19, 84 Takse, evidenca................... Taksni zakon in žujpni uradi 15, 96 . . 63 U Umrli duhovniki: Jurij Rozman, Rudolf Kapš, Matej Ahačič . ...............................24 Josip Plantarič............................34 Lovro Kos, Ivan Cuderman, Matej Sušnik, Franc Zega, Janez Pirkovič . 54 Tomaž Zabukovec, Andrej Kalan . . 64 Jožef Juvanec, Franc Traven, Jožef Cegnar, Alojzij Perz.....................74 Janez Nemanjič............................,90 Janez Oblak, Jožef Rome....................98 Uradne pošiljke, odprema......................96 Uslužbenski davek od štole in nagrad . 31 V Veroučne ure, število...................19, 84 Verski pouk, zakon............................82 Vincenciijeva konferenca za akademike . ( 94 Z Zadržanje oblastev do duhovnikov . . 29 Zakon o verskem pouku.........................82 Zakoni, mešani in stališče pravoslavne cerkve.....................................70 Zastave, državne, na župniščih .... 62 Zatvoritev cerkvenih prostorov .... 30 Za-vod sv. Stanislava, določila za sprejem 47 Zvonjenje k dnevu.............................92 89 Župnija sv. Cirila in Metoda v Ljubljani 96 LJUBLJANSKI ŠKOFIJSKI LIST Leto 1933. Ljubljana, 10. februarja 1933. Štev. 1. 1. Pastirsko pismo o pravičnosti. Gregorij, po božji milosti in apostolskega sedeža oblasti škof ljubljanski, pošilja vsem vernikom pozdrav in blagoslov. V hudih stiskah naših dni si marsikdo stavi težko vprašanje: Zakaj je na svetu tako hudo? Zakaj so le nekateri deležni zemeljskih dobrin, velika množica pa mora živeti v pomanjkanju in bedi? Ali je res to božja volja? Pri odgovoru na ta težka vprašanja se moramo varovati dveh skrajnosti. Prva je, da se ne damo preslepiti nekaterim, ki obetajo nebesa na zemlji, če se svet preuredi po njihovi misli ali prav za prav po mislih njihovih učiteljev Marksa in Ljenina, Ne, dragi verniki, nebes na tej zemlji ne bomo učakali nikdar. Zemeljski raj je za Adamove otroke izgubljen za vedno. Nebesa nas čakajo po smrti, če bomo v življenju na zemlji izpolnjevali voljo božjo. — Varovati se pa moramo tudi druge skrajnosti, kakor da bi bilo proti božji volji, ako se trudimo, kako bi si pomagali iz velikih težav in si izboljšali težko življenje. Prav nič ni proti božji volji, če si skušajo kmet in obrtnik in delavec vsak po svoje pomagati in s poštenimi sredstvi doseči neko blagostanje, kakor so ga deležni nekateri drugi stanovi. Zapomniti si moramo pa, da naš zadnji cilj in namen ni ugodno življenje na zemlji, ampak večno srečno življenje v Bogu. Da ta cilj dosežemo, mora biti naša prva skrb. Prav tako gotovo vemo, da vsem težavam na zemlji ne moremo ubežati. Vendar pa je v skladu z božjo voljo, če si želimo že tu na zemlji sreče in se zanjo po pameti prizadevamo. Kristus je svet odrešil tudi zato, da bi bili že na zemlji v neki meri srečni. Bog je poslal svojega Sina na svet, da svetu pokaže pot, resnico in življenje, da bi imeli vsi življenje v izobilju (prim. Jan 10, 15). Vzšlo nam je solnce pravice, Kristus naš Bog, in razsvetlilo ter olepšalo tudi zemljo. Solnce pravice, tako imenuje cerkvena molitev Jezusa, našega Odrešenika. Pravičnost je postavil za temelj, na katerem si naj človeški rod zgradi — ne sicer raj — pač pa človeka vredno in dostojno zemsko življenje; nad to zgradbo urejenega pravičnega življenja pa je razlil toploto in svetlobo 1 j u b e z n i. Osnovna vez med ljudmi je torej pravičnost, »ki nas nagiblje, dati vsakemu, kar mu gre« (Katol. kat. 291). Vsa velika stiska sedanjosti ima svoj prvi in glavni vzrok v tem, da manjka v človeški družbi pravičnosti. Manjka pravičnosti v razmerju med narodi, med raznimi človeškimi združbami; premalo je je med stanovi in med poedinci. Če pa je temelj majav, se ruši vsa stavba. Če je temelj razpokan, ko pravičnosti ni v zadostni meri, kaj čuda, da postaja življenje težko, včasih neznosno in si ljudje želijo zboljšanja in preradi verjamejo raznim krivim prerokom, ki obljubujejo raj na zemlji, a ga nikdar dati ne morejo. Je pa mogoče odpraviti vsaj preveliko stisko, ki človeštvo teži; je mogoče zboljšati razmere in v neki meri osrečiti ljudi, a le tako, da se vrne pravičnost v vse človeške odnose in razmere. Pravičnosti je treba glede materijalnih (snovnih) in glede duhovnih dobrin, ker obojne so v zadostni meri človeku potrebne za dostojno in zadovoljno življenje. I. Najbolj občutne so danes gospodarske stiske, in sicer po vsem svetu. Dozorevati je začela setev takozvanega gospodarskega liberalizma, ki je učil, da v gospodarstvu ne veljajo nobene božje postave, ampak le svoboda brez ozira na soljudi in na občo blaginjo vseh, kateri bi moralo služiti vsako človeško udejstvovanje. Iz tega pogubnega načela nebrzdane sebičnosti se je razvil današnji nezdravi in v mnogočem krivični družabni red, ko je na eni strani nekaj ljudi, ki se jim kupičijo velikanski dobički, na drugi strani pa množica obubožanih, nezadostno plačanih in v vedni gospodarski negotovosti živečih ljudi raznih slojev, t. j. delavcev, kmetov, obrtnikov pa tudi duševnih delavcev (inteligentov). Ponekod se uničujejo velike množine poljedelskih pridelkov, da njihove cene preveč ne padejo, drugod pa jih morajo drago plačevati in stradati. Kje najti rešitev iz tega težkega, za človeštvo pogubnega stanja? Kdo nam je zanesljiv vodnik, ki nam pokaže pot iz tega pekla v srečneje urejeno in zadovoljnejšo človeško družbo? Ni ga razen Kristusa. Njegov namestnik na zemlji, rimski papež, je, videč strašno stisko sedanjosti, izdal že 15. maja leta 1931 vsemu katoliškemu svetu okrožnico o teh zamotanih vprašanjih. S svojega visokega stališča gleda stiske vsega sveta in gleda njihove vzroke in vire. V luči Kristusovega evangelija kaže sv. Oče pot iz te stiske vsem, ki so blage volje, ki hočejo sebi in sočloveku pomagati. Posebno pa se obrača na vse tiste, ki imajo družabno (socialno) usodo človeštva v rokah. Najprej si je treba prizadevati, tako pravi, da se bo vsaj v bodoče pridob- , Ijeno bogastvo po pravičnem razmerju razdeljevalo med tiste, ki dajejo orodje in snov, pa med delavce, ki z delom snov pretvarjajo v raznotere človeške potrebščine. Delavec mora dobiti tako plačo, ki je zadostna za vzdrževanje njega samega in njegove družine. Seveda je treba upoštevati tudi podjetje, v katerem delavci delajo in ki samo dostikrat vzdihuje pod težo kapitalizma, ko mora odplačevati za izposojeni kapital čez mero visoke obresti. »Višina plač se mora ravnati tudi po zahtevah obče blaginje,« pravi sv. Oče. Velikega pomena je, ako morejo delavci in uradniki del plače, ki jim po nujnih stroških preostaja, shraniti in tako počasi priti do zmernega imetja. Pri ureditvi plač se je treba še na to ozirati, da se čim večjemu številu tistih, ki morejo in hočejo delati, da prilika za delo. Koliko ljudi je brezposelnost vrgla v bedo. Uničila je blagostanje držav ter po vsem svetu ogroža javni red in mir. Pravičnost zahteva, da se plače sporazumno kolikor mogoče tako uravnavajo, da more čim največ delavcev dobiti dela in primernih dohodkov za življenje. Da pridemo do take pravične ureditve plač in razdelitve dobrin, ki so za dostojno življenje nujne, je treba obnovitve družabnega (socialnega) reda. To uvidevajo danes vsi resno misleči ljudje, ki jim je boljša bodočnost pri srcu. Seveda je več načinov in več načrtov za to obnovitev. Mi kristjani prav nič ne dvomimo, kateri je pravi. Proti božjim postavam in v nasprotju z večnim ciljem človeka in vsega stvarstva l.e more biti noben red, ki naj bi bil rešilen in osrečujoč. Sv. Oče pravi, da je najpotrebnejše in najnujnejše, kar se mora najhitreje storiti, to, da st odpravi tisto medsebojno nasprotje, ki izziva neprestani boj med delavcem in delodajalcem. Vsi ljudje smo kakor udje enega telesa. Da je telo zdravo in sposobno za delo, morajo biti posamezni udje pravilno razviti in med seboj v pravem odnosu. Po vzorcu telesa se da tudi človeška družba najbolj naravno in primerno urediti. Kakor tisti, ki blizu skupaj stanujejo, po naravnem nagonu ustanove občine, tako je naravno, da tisti, ki izvršujejo isto obrt in imajo isti poklic, ustanove med seboj nekaka združenja (korporacije).« Vsa ta stanovska in poklicna združenja morajo v okvirju države složno sodelovati in se truditi za skupno blaginjo. Sv. Oče je prepričan, da bi taka družabna ureditev, katere vam, predragi verniki, ne morem podrobneje razlagati, v duhu socialne pravičnosti in ljubezni odpravila nered in krivice, ki so danes izzvale tako vsesplošno stisko na svetu, kakor je nihče ne pomni. Vemo pa, da je najgloblji vzrok vsega zla — tudi gospodarskega — pomanjkanje pravega krščanskega duha, zato pa tudi obnove socialnega reda ne bo in ne more biti, ako se prej ne obnovi krščanski duh v vseh dušah. V mnogih dušah je zelo oslabel, v mnogih pa že popolnoma zamrl. Vsi, ki brez obnove krščanskega duha poskušajo odpraviti silne družabne krivice, zidajo stavbo na sipski pesek, ne pa na skalo (prim. Mt 7, 24). Dokler vladajo v dušah strasti, zlasti nenasitni pohlep po bogastvu in časnih dobrinah, dokler se v dušah ne oživi otopela vest, je zastonj vsak trud, da bi se družba preuredila. Sv. Oče pa gleda v luči evangelija lepšo bodočnost človeštva na tem svetu in pravi ob koncu okrožnice: »Ce se bo znova po svetu razširil evangeljski duh, ki je duh krščanske umerjenosti in obče ljubezni, tedaj bo, tako zaupamo, prišla tista toliko zaželjena popolna obnova človeške družbe v Kristusu, prišel bo mir Kristusov v Kristusovem kraljestvu. 11. Dragi verniki, ki ste poslušali (ali brali) doslej povedane lepe in odrešilne misli in nauke sv. Očeta, kako odpraviti sedanje stiske in pripraviti človeštvu lepše in pravičnejše življenje na zemlji, si mislite, morda nekoliko potrti, kdo pa bo odpravil te stiske, kdo bo izvršil obnovo, ki jo papež priporoča? Ko bi bilo od nas odvisno, takoj bi šli na delo in obnovili krščanski duh v družbi in s tem postavili pravičnost na temelj družabnih odnosov. Toda, kaj moremo mi? Predragi, če hočemo pripomagati k obnovi krščanskega duha v človeški družbi, moramo pri sebi začeti. Med nami, '•led poedinci in med družinami, mora vladati pravičnost, ki je doslej tako zelo manjka. K pravičnosti se moramo spreobrniti. Spomniti vas hočem samo na eno plat te vsesplošne pravičnosti. Vsak človek ima pravico — ne samo do svojega pošteno pridobljenega imetja — ampak še mnogo bolj do svoje časti in dobrega imena. Čast in dobro ime je več vredno kot denar. A prav proti tej veliki duhovni dobrini, temu velikemu zakladu, ki ga nosi človek v sebi, se med nami veliko in hudo greši. Kdor vzame svojemu bližnjemu dobro ime, ugled in čast, se hudo, se smrtno pregreši zoper pravičnost. Ni krivičen samo tat, ki ti denar ukrade, enako in še bolj krivičen je tisti, ki ti ukrade dobro ime z opravljanjem ali obrekovanjem. Grehi zopet bližnjega dobro ime so se med nami zelo razpasli. Bogu bodi to potoženo! Drug drugega napake in grehe brez vsake potrebe, brez pametnega razloga razkrivamo in naprej pripovedujemo, da gredo od ust do ust in se krivično opravljanje kot umazana reka vali skozi vasi in mesta. Še hujše in bolj grešno je, če se o bližnjem pripovedujejo izmišljene napake in zla dela, katerih niti storil ni. Nobena zgodovina ne bo mogla popisati, koliko se s tem krivice zgodi. Ruši se medsebojno zaupanje. Kdo more še svojemu bližnjemu zaupati, če se mora bati, da bo nesel zaupno in prijateljsko izrečeno besedo med svet ali celo med sovražno razpoložene ljudi in bo še laž pridejal, da bo krivica še večja? Ne samo v družini, v domači hiši, tudi v soseščini in občini sloni mirno in lepo sožitje na medsebojnem zaupanju. Kadar pa tega ni več, živijo ljudje kot sovražniki med seboj, zadovoljstvo in blagostanje pa začne propadati. Če ljudje vedo, da je v hiši skrita strupena kača, ne morejo mirno v njej prebivati in počivati, ker se morajo vedno bati, da jih bo skrita kača neopaženo pičila. Tako je, če živijo med ljudmi obrekljivci in opravljivci. Sveto pismo namreč pravi: »Kdor skrivaj obrekuje, ne dela nič manj, kakor kača, ki na tihem piči« (Prid 10, 11). Opravljanje in obrekovanje, ki ukrade človeku dobro ime, ga tudi globoko v duši zaboli, tako zelo včasih, da mu spodkoplje zdravje in zmožnost za delo. Ne pravi zastonj sv. pismo, da je lažnivo obrekovanje hujše kakor smrt in se ga zaradi tega človeško srce boji in plaši (Sir 26, 5. 7). Neredko povzroči krivično opravljanje in obrekovanje tudi težko škodo na premoženju, napravlja stroške nepotrebnih tožb in potov. Vse hujša krivica pa nastane, ako se koga obrekuje in lažnivo toži predstojnikom ali oblasti. Lažniv jezik se tudi tega ne ustraši, ampak dela bližnjemu škodo in kopiči v lastno vest greh in odgovornost pred Bogom. Krivični opravljivci in lažnivi obrekovalci so v vseh dobah zgodovine grobokopi miru, edinosti in pravice in s tem škodljivci naroda in države po besedah sv. pisma: »Pravičnost narod povzdiguje, greh pa ljudstva nesrečna dela (Preg 14, 34). Že kralj David je molil in mi molimo z njim: »Gospod, reši nas lažnivih usten in zvijačnega jezika (Ps 119, 2). Vprašali boste, odkod ti grehi zoper pravičnost, ki toliko škodujejo mirnemu in srečnemu življenju? Kje so studenci, iz katerih izvirajo ti grehi? »Odznotraj, iz človeškega srca, prihajajo hudobne misli,« odgovarja Gospod (Mk 7, 21). Poglejmo te skrivne , studence v človekovem srcu, iz katerih vro na dan grehi opravljanja in obrekovanja. Največkrat je la h ko mišljena klepetavost, ki prerada obira bližnje, gloda njihove resnične in dozdevne napake, skrivne grehe na veliki zvon obeša in jih kot dražljivo novico od osebe do osebe prenaša. S tem pa, čeprav brez hudobnega namena, mnogo škode, nemira in sovraštva naredi. Drugi zopet govori o grehih bližnjega, da zakrije svoje lastne; svojo lastno vest skuša pomiriti s tem, da pripoveduje enake napake in grehe o svojih bližnjih. Cim več je enakih grešnikov, tem manjša je krivda vsakega poedinega, tako si misli. Hujši vzrok obrekovanja je nevoščljivost in škodoželjnost. So ljudje, ki kar ne morejo videti v svoji bližini srečnih ljudi, katerim posli in podjetje uspevajo, ali kateri uživajo obči ugled in spoštovanje. Ne privoščijo jim tega, bleda zavist se dviga v njihovih srcih in goni njihov jezik, da jih s pripovedovanjem resničnih in izmišljenih napak očrnijo in jim škodujejo, a se tega krivičnega uspeha svoji h besed še veselijo. Najstrupenejši vir pa je sovraštvo, maščevalnost in zlohotnost, ki brez lastne koristi skuša bližnjemu škodovati in njegov ugled uničiti. V takem početju tiči gola zloba. Vsi spoznate, da tako ravnanje ni krščansko, niti ni človeško. Tako dela samo pobesnela divja žival. Pa saj res, v takem človeku so se dvignile zverinske strasti in ubile vsakršno človeško čuvstvovanje in mišljenje. Zato pa tudi ruši temelje človeške skupnosti, ker ne pripušča, da bi ljudje kot otroci istega Boga Očeta prebivali mirno skupaj, temveč postane po starem pregovoru človek človeku volk. Žalostno je, da se najdejo laki grehi proti pravičnosti iz najgrših nagibov tudi med kristjani. Kdor hoče pri Bogu najti odpuščanje krivic, ki jih je bližnjemu na dobrem imenu prizadejal, ne zadostuje, da se kesa, ampak mora bližnjemu dobro ime vrniti in škodo, ki mu jo je pozročil, popraviti. A, dragi v Gospodu, denar in imetje se lahko vrne, težko pa je bližnjemu dobro ime v polni meri vrniti. Da je to res, vam naj pokaže dogodek, ki je zapisan v listinah nekega škofijstva. V dotični škofiji je deloval pobožen in pošten župnik, ki se je požrtvovalno trudil za svoje vernike. Župljani so ga spoštovali. Pet ljudi v župniji pa mu je postalo sovražnih, ker jim ni mogel ugoditi, kar so neopravičeno zahtevali. Ti so se zakleli, da se bodo maščevali nad župnikom. Podkupili so ničvredno žensko, da je tožila župnika pri škofu najgrših stvari. Župnik je prišel pred cerkveno sodišče, sovražniki pa so skrbeli, da je šla govorica o tem po vsej župniji in okolici. Župniku se je sicer posrečilo, da je lažnive in nesramne obtožbe ovrgel, a od same srčne bridkosti nad tem je na smrt zbolel. Tega so se njegovi brezvestni sovražniki vendarle ustrašili, zbudila se jim je vest in ko je župnikova bolezen postajala vedno hujša in smrt vedno bližja, so šli k bolnemu gospodu prosit ga odpuščanja. Rekli so mu, da bodo vse laži preklicali in mu dobro ime pri ljudeh zopet vrnili. Bolni župnik pa jim je odgovoril: »Iz vsega srca vam odpuščam vašo hudobijo, a dobrega imena mi ne morete vrniti. Skesani bivši sovražniki pa so mu znova zatrjevali, da hočejo in bodo popravili, kar so zoper njega zagrešili, naj jim samo pove, kako naj to narede. Pripravljeni so vse storiti, karkoli želi. In župnik jim pravi: »Vzemite to blazino, nesite jo v cerkveni stolp, razparajte jo ter raztresite puh in perje skozi stolpne line. Potem mi pridite in povejte, kaj se je zgodilo.« Možje niso vedeli ali je župnik pri pameti ali pa se mu blede; a ker je le zahteval, so storili, kakor je želel. Ko so se s stolpa vrnili, so mu povedali, kako je veter odnesel puh in perje na vse strani kot snežinke. Župnik jim odvrne: »0, saj to sem si mislil. Pa bodite tako dobri in poberite zopet vse perje in ga spravite v blazino nazaj.« Možje so se začudili nad to zahtevo in hiteli župniku zatrjevati: Gospod, to ni mogoče, tega ne morete zahtevati. Veter je raznesel perje kdosigave kam, nihče ga več skupaj pobrati ne more.« »No, vidite, dragi možje,« jih je župnik poučil, »tako tudi vi ne morete meni vrniti dobrega imena, ker se je vest o vaši obrekljivi tožbi razširila po vsej deželi. Nemogoče vam je iti k vsakemu človeku in mu razložiti, da to, kar se o meni grdega govori, ni res.« Potrti so možje odšli, ko jim je župnik dal še zadnji blagoslov, on pa je v kratkem izbiral in umrl. Predragi verniki, da si ne bi nakopali strašne odgovornosti, ko ne bi mogli več popraviti krivice, bližnjemu prizadejane, sklenite s pobožnim Jobom: »D o k 1 e r j e s a p a v m e n i i n d i h a n j e o d B o g a v m o j i h nosnicah, ne bodo govorile moje ustnice krivice in m o j jezik ne bo zamišljal laž i« (Job 27, 3. 4). III. Še ena zadeva je, ki me zaradi vaših duš, dragi verniki, silno skrbi in ki jo vam moram razložiti. Niso namreč redki slučaji, da kdo obrekovanja in lažnive izjave potrdi s prisego, celo pred gosposko, in tako krivo priseže. Kriva prisega je strašen greh! Bog, ki pozna slaba nagnjenja v človeku, je proti lažnivosti dovolil prisego kot zadnje sredstvo, s katerim naj se dožene resnica in pravica ter končajo spori in prepiri. S prisego pokličemo Boga vsevednega, pravičnega in vsemogočnega za pričo, da je to res, kar govorimo in trdimo. V prisegi priznavamo in izpovedujemo svojo vero v Boga, v njegovo vsevednost, pravičnost in vsemogočnost, pa tudi vero v našo odgovornost pred večnim Sodnikom. Prisega je sveto dejanje, je bogoslužje, ki se naj vrši le iz važnih vzrokov, nikdar ne lahkomišljeno ali nepremišljeno in brez nujne potrebe. Bog je po Mozesu dal zapoved: »Ne prisegaj po krivem pri mojem imenu in ne skruni imena svojega Bog a (III Moz 19, 12). Vsakemu količkaj vernemu človeku je prisega sveta zadeva, zato se boji krivo priseči. Zdaj pa pomislite, da kristjan prisega po krivem! Ali nima več prav nič vere, da niti v Boga in odgovornost pred njim ne veruje, ali pa vest v sebi popolnoma ubije, potem pa drsi vedno globlje v grehe in zločine. Strašno je to! Radi lastne koristi marsikateri priseže po krivem, a naravnost nerazumljivo je, če kdo krivo prisega iz golega sovraštva do bližnjega, da mu škoduje, četudi sam nima nobene koristi od tega. Tako krivo priseganje nam odpre pogled v strašno brezdno duše, v kateri vlada satanska zloba brez vsega božjega. Krivoprisežnik greši zoper Boga, ker ga kliče za pričo laži in neresnice. Taji božjo vsevednost, zaničuje njegovo pravičnost, sramoti neskončno svetost in se norčuje z resnicoljubnostjo božjo. Greši pa tudi zoper bližnjega, ne samo tistega, kateremu s krivo prisego škoduje, ampak zoper ves človeški rod, ker uničuje poslednje sredstvo, s katerim se spori poravnavajo, zvestoba in vera ohranja. Greši pa tudi nad seboj, ker si nakoplje strašen greh in spravlja sebe v največjo nevarnost pogubljenja. Kaj rado se namreč dogaja, da krivoprisežnik nima poguma odkrito se spovedati in tako nosi žig krive prisege na svoji duši kot znak gotovega pogubljenja. Če je Bog v sv. pismu o vsaki krivi priči rekel, da ne bo brez kazni (Preg 19, 5), potem je pripravil za krivoprisežnike posebno hude in težke kazni. Po preroku Zahariju jim je zagrozil, rekoč: »Prokletstvo bom izpeljal... in bo prišlo v hišo njega, ki v mojem imenu po krivem prisega, in bo v sredi njegove hiše prebivalo ter pokončalo njo in nje les in nje kamne (Zah 5, 4). Predragi verniki! Rotim vas v Gospodu, varujte se krivili priseg. Ne izzivajte prokletstva in kazni božje nase in na vse ljudstvo. Varujte svoje duše pred tem strašnim grehom, zaradi katerega je moral naš Odrešenik trpeti krivo smrtno obsodbo. Letos obhajamo kristjani 1900 letnico Jezusove smrti. V spomin na to je papež Pij XI. razpisal izredno sveto leto, ki naj bi bilo leto pokore in molitve. Pridružimo se tudi mi ostalim kristjanom katoliške Cerkve po vsem svetu in preživimo to leto tako, da bo prav za vsakega izmed nas sveto leto, to je leto, v katerem se posvetimo za nebesa. Tisočdevetsto let je minilo, odkar je Jezus, Sin božji, s svojim trpljenjem in smrtjo zadostil božji pravičnosti in tako prinesel med vse ljudi pravičnost in ljubezen. V pravičnosti in ljubezni naj bi si ljudje in narodi uredili na zemlji življenje, ki bi v zadovoljnosti, redu in miru bilo dostojno in vredno človeka, po božji podobi za nebesa ustvarjenega. Videli pa smo, kako vprav dandanes manjka pravičnosti in da ni druge pomoči zoper stiske časa, kakor vse razmere urediti po načelih pravičnosti. V ta namen re moramo vsi prenoviti v pravem krščanskem duhu. Videli smo tudi, kje med nami najbolj manjka pravičnosti. Zdaj vemo, kaj moramo vsak v sebi in vsi med seboj obnoviti v krščanskem duhu. Storimo to v svetem letu! Vse leto naj bo v znaku Kristusovega trpljenja, Kristusove ljubezni in zmage. Pred 1900 leti je Jezus postavil zakrament presv. Rešnjega Telesa, v katerem neprestano prebiva med nami. Obnovimo se v ljubezni do presv. Zakramenta, in lažja nam bo pravičnost do sočloveka. Pred 1900 leti je Jezus po težkem trpljenju zmagovit vstal od mrtvih in nam s tem dal zagotovilo zmage, ako pri njem vztrajamo tudi v dneh trpljenja in ponižanja. Ti sveti in sladki spomini na našega ljubega Odrešenika naj nas opogumijo in z močjo napolnijo, da odstranimo vsako krivico iz svojih src in ubogamo opomin sv. Petra: »Odložite torej vsako hudobijo in vso zvijačnost in hinavščino in nevoščljivost in vse opravljanje« (1 Petr 2, 1). To moremo in moramo storiti, pa bomo vsak po svojih močeh doprinesli svoj del, da se odstrani stiska sedanjosti in da bomo v bodoče s hvaležnimi srci »živeli tiho in mirno življenje v vsej pobožnosti in poštenosti« (1 Tim 2, 2). Da bi se to zgodilo, vam podeljujem svoj nadpastirski blagoslov: Blagoslov vsemogočnega Boga Očeta in Sina in Svetega Duha naj pride nad vas in ostane vselej nad vami. Amen. V Ljubljani, dne 5. februarja 1933. t Gregorij. škof. 2. Postna zapoved za leto 1933. Pooblaščen od sv. stolice določujem glede postne zapovedi za 1. 1933. v ljubljanski škofiji: 1. Zapoved z d r ž k a zahteva edinole zdržek od mesa in mesne juhe. Torej je vse dni zdržka dovoljeno rabiti katerokoli živalsko maščobo. 2. Zapoved pri trga n ja dovoljuje samo enkratni obed na dan; vendar pa sme vsakdo kaj malega zaužiti tudi zjutraj in zvečer, kakor je v dotičnem kraju navada. Dovoljeno je tudi pri istem obedu uživati meso in ribe. Glavni obed se sme preložiti od opoldne na večer. 3. Zapoved zdržka veže vse, ki so izpolnili sedmo leto. Zapoved p r i t r g a n j a pa veže vse vernike od izpolnjenega enoindvajsetega do začetega šestdesetega leta. II. Katere dni v letu je zapovedan samo zdržek, katere zdržek in pri-trganje (= strogi post), katere samo pritrganje? Odgovor: 1. Zdržek od mesa je zapovedan vse petke celega leta izven štiridesetdnevnega posta in kvatrnih tednov. 2. Zdržek od mesa in pritrganje (strogi post) sta zapovedana: a) na pepelnično sredo; b) ob petkih štiridesetdnevnega posta; c) ob kvatrnih petkih; č) na veliko soboto, v soboto pred binkoštmi, na dan pred praznikom Marijinega vnebovzetja (14. avgusta), na dan pred praznikom Vseh svetnikov (31. oktobra) in pred božičem (letos radi nedelje odpade). 3. Samo jmlrganje je zapovedano vse druge dni štiridesetdnevnega posta, to je vse dni razen pepelnice, petkov in velike sobote, ter ob kvatrnih sredah in kvatrnih sobotah. Vse te dni, ob katerih je zapovedano samo pritrganje, je vsem vernikom dovoljeno uživati mesne jedi tudi pri večerji. Tisti pa, ki si niso dolžni pritrgovati, smejo te dni uživati mesne jedi vselej, kadar kaj jedo. 4. Zapoved strogega posta n e v e ž e ob nedeljah štiridesetdnevnega posta, ob zapovedanih praznikih in tudi ne ob odpravljenih praznikih, ki jih v naši škofiji še praznujemo. Na veliko soboto preneha zapoved strogega posta opoldne, na dan pred božičem pa pri večerji. 5. Od zapovedi strogega posta so izvzeti: a) verniki v tistih krajih, v katerih je sejem, slovesno cerkveno praznovanje farnega patrona ali druga večja cerkvena slovesnost in se ondi zbere zelo mnogo ljudi; b) vse postne dni v letu, razen dneva pred božičem in velikega petka: vojaki, orožniki in finančni stražniki ter njihove družine. 6. Od zapovedi samega zdržka so vse postne dni v letu, razen dneva pred božičem in velikega petka, oproščeni: delavci v rudokopih in tovarnah ter njih družine; sprevodniki, kurjači in drugi uslužbenci po železnicah in potniki, ki morajo jesti v železniških gostilnah; uslužbenci in potniki na ladjah, kadar morajo na ladjah obedovati; vsi, ki so z družino in postrežniki v zdraviliščih; vsi, ki so po okolnostih primorani jesti v javnih gostilnah, in oni, ki so od drugih odvisni, pa si ne morejo oskrbeti postnih jedi; oni, ki žive po kaznilnicah, namreč kaznjenci, pazniki in drugi uslužbenci. Vse one, ki se bodo olajšav posluževali, opominjam v smislu papeževega pisma, naj bi si olajšavo posta nadomestili z dobrimi deli, zlasti z miloščino za reveže. Posameznim osebam ali rodbinam more po cerkvenem pravu (kan. 1245) iz pravega vzroka tudi njih ž u p n i k podeliti spregled od postne zapovedi. Pooblaščam pa tudi spovednike, da imajo isto pravico Kakor župniki, toda samo pri spovedi. 1. Iz posebnih od Cerkve priznanih razlogov so od zapovedi strogega posta poleg zgoraj naštetih še izvzeti: a) bolniki in okrevajoči ter telesno slabotni, katere bi zaradi posta precej bolela glava ali bi imeli omotico; b) matere pred porodom in po porodu, naj so tudi telesno zdrave in močne; c) ubožci, ki živež beračijo ali imajo sploh nezadostno hrano. 2. Od zapovedi samega p r i t r g a n j a pa so izvzeti: a) delavci, ki morajo opravljati težka telesna dela, n. pr. kmetovalci, mizarji, kovači, zidarji, tkalci, kamnoseki, čevljarji itd.; b) oni, ki morajo opravljati naporno duševno delo, n. pr. učitelji na osnovnih šolah; profesorji, če se morajo za predavanja naporno pripravljati, ali če morajo po štiri in več ur na dan učiti; dijaki, ki so večji del dneva v šoli in se resno bavijo z učenjem; misijonarji ob času misijonov. Vsi ti so od zapovedi pritrganja izvzeti, čeprav so trdnega telesnega zdravja. Upam, da bomo tako olajšano zapoved vsi prav radi in vestno izpolnjevali. Molimo in delajmo pokoro, da se nas Bog usmili in ne postopa z nami, kakor bi s svojimi mnogimi grehi zaslužili. V L j u b 1 j a n i, dne 6. februarja 1933. t Gregorij, škof. Izdajatelj: Škofijski ordinariat (Ignacij Nad rali). — Odgovorni urednik: Jože Jagodic. Za Jugoslovansko tiskarno v Ljubljani: Karel Čec. Priloga Škofijskega lista 1933, štev. 1. Gregor, durch Gottes Gnade und des apostolischen Stuhles Vollmacht Bischof von Ljubljana, entbietet allen Gläubigen der Diözese Gruß und Segen. In der schweren Not von heute stellt sich mancher die Frage: Warum ist es in der Welt so schlimm? Warum haben nur wenige teil an Erdengütern, während die Menge in Not und Elend leben muß? Ist es wirklich nach Gotteswillen so? Bei der Beantwortung dieser schweren Frage müssen wir uns vor zwei Übertreibungen hüten. Erstens dürfen wir uns nicht verblenden lassen von jenen, die hier auf Erden den Himmel versprechen, wenn die Welt nach ihren, besser gesagt nach den Ideen ihrer Lehrer Marx und Ljenin eingerichtet wird. Hier auf Erden werden wir niemals den Himmel finden. Das irdische Paradies ist den Kindern Adams für immer verloren gegangen. Der Himmel erwartet uns erst nach dem Tode, falls wir im irdischen Leben den Willen Gottes erfüllt haben. Wür müssen uns aber auch vor der entgegengesetzten Übertreibung hütten, als ob jede Anstrengung nach Besserung der schweren Lebensumstände dem Willen Gottes widerspräche. Die Anstrengungen der Landleute, Handwerker und Arbeiter, die sich mit erlaubten Mitteln zu einem gewißen Wohlstand, den gewiße andere Stände genießen, emporzuarbeiten suchen, sind keineswegs gegen den Willen Gottes. Sie dürfen, sie sollen das tun. Allerdings müssen wir dabei festhalten, daß unser letztes Ziel nicht ein angenehmes irdisches Dasein ist, sondern das ewige Leben im Himmel. Dieses ewige Ziel sicher zu erreichen muß unsere erste Sorge sein. Ebenso wahr ist es, daß wir im Erdenleben nicht jeder Trübsal entgehen können. Jedoch stimmt es ganz mit dem Willen Gottes überein, wenn wir uns auch auf Erden nach größerem Glück sehnen und uns darum vernünftig bemühen. Jesus Christus hat die Welt auch deshalb erlöst, damit wir auch hier auf Erden bis zu einer gewissen Grenze glücklich werden. Gott sandte seinen eingeborenen Sohn, um der Menschheit den Weg, die Wahrheit und das Leben zu zeigen, damit alle das Leben in Fülle hätten (Jh 10, 10). Es ging uns d i e Sonne der Gerechtigkeit auf, Jesus Christus, unser Gott, um die Erde zu erleuchten und zu verschönern. Sonne der Gerechtigkeit nennt das kirchliche Gebet den Heiland. Gerechtigkeit stellte er als Fundament auf, worauf das Menschengeschlecht zwar nicht das Paradies, doch ein des Menschen würdigen Lebens aufbauen sollte. Über das Gebäude eines geordneten gerechten Lebens ergoß er lichte und warme Liebe. Gerechtigkeit ist jene Tugend, die uns anleitet jedem das seine zu geben. All die große Not der Jeztzeit hat ihren Hauptgrund im Mangel an Gerechtigkeit in der menschlichen Gesellschaft. Es mangelt an Gerechtigkeit in den Beziehungen zwischen den Völkern, zwischen den verschiedensten menschlichen Gruppierungen; es fehlt an Gerechtigkeit unter den Ständen und den einzelnen Menschen. Wenn aber das Fundament wankt, ist das Gebäude am Einstürzen. Wenn es daher an Gerechtigkeit fehlt, v:as Wunder, daß das Leben schwer und schwerer wird, die Men- sehen sich nach Besserung sehnen und nur zuleicht verschiedenen falschen Propheten, die das Paradies auf Erden versprechen, Glauben schenken. Es ist sicherlich möglich, der allzugroßen Not zu steuern, es ist möglich die Verhältnisse günstiger zu gestalten und die Menschheit bis zu einer gewissen Grenze glücklich zu machen, aber nur dadurch, daß Gerechtigkeit alle menschlichen Beziehungen beherrscht. Gerechtigkeit ist nötig bezüglich der materiellen und der geistigen Güter, denn beide sind dem Menschen in genügendem Ausmaße zum würdigen und zufriedenen Leben nötig. I. Am empfindlichsten ist die allgemeine wirtschaftliche Not. In un-aeren Tagen reift die Saat des wirtschaftlichen Liberalismus, der aus dem wirtschaftlichen Leben jedwedes Gebot Gottes ausschloß und als obersten Grundsatz den Eigennutz ohne jede Einschränkung und Rücksichtnahme auf das allgemeine Wohl, dem jede menschliche Wirksamkeit dienen sollte, aufstellte. Aus diesem Grundsätze entwickelte sich die heutige ungesunde und vielfach ungerechte gesellschaftliche Ordnung, in der wir auf der einen Seite ungeahnten Reichtum aufgestappelt sehen, auf der anderen aber eine Menge ungenügend besoldeter, in ständiger wirtschaftlichen Unsicherheit lebender Stände von Arbeitern, Bauern, Gewerbetreibenden und geistigen Arbeitern (Intelligenz) stehen. Da werden große Mengen von landwirtschaftlichen Produkten vernichtet um die Preise in der Höhe zu behalten, dort darben Millionen von Menschen, die sich wegen Verdienstlosigkeit teuere Lebensmittel nicht anschaffen können. Wo ist der Ausweg aus dieser verderblichen Lage zu finden? Wer kann uns ein verläßlicher Führer sein, der uns den Weg aus dieser Hölle in eine glücklicher geordnete menschliche Gesellschaft geleitet? Es gibt keinen außer Christus! Sein Stellvertreter auf Erden, der Papst, hat angesichts der bitteren Not schon am 15. Mai 1931 ein Runschreiben erlassen, worin er über diese verwickelten Fragen klare Antwort gibt. Von seinem hohen Standpunkte überschaut der hl. Vater die Nöten der ganzen Welt, er sieht ihre Ursachen und Quellen. Im Lichte des Evangeliums weist der Papst den Weg aus der Zeitennot allen, die guten Willens sind, um sich selber und den Mitmenschen zu helfen. Insbesondere wendet er sich an jene, welche das soziale Schicksal, der Völker in Händen haben. »Die überwältigende Maßenerscheinung des Proletariats gegenüber einem kleinen Kreis von Überreichen ist ein un-widersprechlicher Beweis dafür, daß die Erdengüter, die in unserem Zeitalter des sogenannten Industrialismus in so reicher Fülle erzeugt werden, nicht richtig verteilt und den verschiedenen gesellschaftlichen Klassen nicht entsprechend zugute gekommen sind,« schreibt der hl. Vater und gibt für die Zukunft folgendes Heilmittel: »In Zukunft darf die neu geschaffene Güterfülle nur in einem billigen Verhältnis bei den besitzenden Kreisen sich anhäufen, muß dagegen in breitem Strom der Lohnarbeiterschaft zufließen.« Was die gerechte Zumessung des Arbeitslohnes anbelangt, kommen verschiedene Gesichtspunkte in Betracht. »An erster Stelle steht dem Arbeiter ein ausreichender Lohn zu für seinen und seiner Familie Unterhalt.« Aber auch die Lebensfähigkeit des Unternehmens, bei dem die Ar» beiter beschäftigt sind, muß bei der Lohnbemessung berücksichtigt werden; denn eine Lohnhöhe, die das Unternehmen zusammenbrechen läßt, vereitelt den Sinn der Arbeit und schägt auch die Arbeiter, nicht nur den Unternehmer. Drittens muß bei der Festlegung der Lohnhöhe auf das Allgemeinwohl Bedacht genommen werden. Es ist von der größten Bedeutung, wenn die Arbeiter nebst den nötigen Ausgaben sich noch einen kleinen Sparrpfennig beiseite legen und so zu einem bescheidenen Vermögen gelangen können, aber ebenso wichtig ist es, daß möglichst viele Arbeits-lähige und Arbeitswillige Gelegenheit zur Arbeit haben. Die große Anzahl Arbeits- und Verdienstloser ist zu einer Gefahr für öffentliche Ordnung, Ruhe und Frieden der gesamten Welt geworden. Die Gerechtigkeit verlangt, daß die Löhne einverständlich soweit als möglich so zubemessen werden, daß einer je größeren Anzahl von Arbeitern Verdienstmöglichkeit geschaffen werde. Niemals aber wird es zu einer gerechten Lohnbemessung und Güterverteilung kommen ohne eine neue Gesellschaftsordnung. Das sehen heute alle ein, denen es ernst ist am Bau einer besseren Zukunft. Freilich gibt es verschiedene Pläne für diese Erneuerung. Wir Christen können nicht im Zweifel sein, welcher der einzig richtige ist. Keine gesellschaftliche Ordnung, welche die Zeitschäden wirklich heilen soll, darf zum göttlichen Sittengesetz und zum Ewigkeitsziele des Menschen im Gegensätze stehen. Der hl. Vater bezeichnet als das Eiligste und Notwendigste die Abschaffung des erbitterten Klassenkampfes, der aus den Arbeitgebern und Arbeitnehmern zwei feindliche Lager gebildet hat, die im wütenden Kampfe stehen. Die Menschheit ist ein einziger Körper. Zur Gesundheit und Wirkungsfähigkeit des Körpers ist ein harmonisches Zusammenarbeiten sämtlicher Glieder erforderlich. So ist ein ähnliches Zusammenwirken aller Teile und Stände der menschlichen Gesellschaft nötig. Wie nämlich Menschen, die nahe beieinander wohnen, ganz naturgemäß Gemeinden bilden, ebenso natürlich ist es, daß sich jene, die dasselbe Gewerbe treiben und im gleichen Berufe tätig sind, zu Berufsständen zusammenschließen. Alle die berufsständlichen Gebilde sollen dann im Rahmen des Staates einheitlich Zusammenarbeiten und sich um das Allgemeinwohl bemühen. Der hl. Vater ist überzeugt, daß eine solche berufsständliche Gliederung, die ich, geliebte im Herrn, hier nicht näher auseinanderlegen kann, im Geiste der sozialen Gerechtigkeit und Liebe die Unordnung und Ungerechtigkeit, welche die heutige allgemeine Notlage verursacht haben, zum größten Teile beseitigen würde. Wir wissen es aus unserem Glauben, daß die tiefste Ursache jeglichen menschlichen Elends der Mangel an echtem christlichen Geiste ist, daher dürfen wir an eine neue, glücklichere Gesellschaftsordnung nicht hoffen, bevor nicht in allen Seelen der Geist des Evangeliums neu auflebt. Alle, die sich ohne Erneuerung des christlichen Geistes um Gesundung der gesellschaftlichen Ordnung und Abschaffung der socialen Ungerechtigkeiten mühen, errichten ihr Gebäude auf Sand statt auf Felsengrund. Solange in den Seelen die unersättliche Sucht nach Reichtum und irdischen Gütern herrscht, solange in so vielen Seelen das abgestumpfte Gewissen nicht wieder erwacht, ist jede Mühe um Neuordnung der Gesellschaft vergebens. Trotz dieser großen Hemmnisse in den Menschenseelen schaut der hl. Vater im Lichte des Evangeliums eine schönere Zukunft der Menschheit und sagt zum Schluß: »Durch die neuerliche Ausgießung des Geistes der Frohbotschaft, der ein Geist christlicher Mässigung und allumfassender Liebe ist, wird, so hoffen wir, die so sehr ersehnte durchgreifende Erneue rung der menschlichen Gesellschaft in Christus statfinden und es wird der Friede Christi im Reiche Christi zur Herrschaft kommen.« II. Im Herrn geliebte Gläubige, die ihr bisher die hoffnungsreichen Gedanken und Lehren des hl. Vaters über eine gerechtere in schönere Ordnung der menschlichen Gesellschaft gehört oder gelesen habt, denkt euch nicht ohne Niedergeschlagenheit: Wer wird nun diese Neuordnung durchführen, daß sie nicht in bloßen Worten stecken bleiben wird? Wenn es von uns allein abhängig wäre, sofort wollten wir den wahren christlichen Geist erneuern und die gegenseitigen Verhältnisse der Menschen auf Gerechtigkeit und Liebe aufbauen. Doch, was können wir tun? — Wir können viel tun! Wir müssen mit der Erneuerung in uns selbst beginnen. Unter uns, in unseren Familien und Gemeinden muß mehr als bisher Gerechtigkeit herrschen. Ich will Euch nur an eine Pflicht der gesellschaftlichen Gerechtigkeit aufmerksam machen. Jederman hat ein heiliges Recht auf seine persönliche Ehre und seinen guten Ruf, die wertvoller sind als Gold und Besitz. Aber gerade gegen dieses große Gut, das der Mensch in sich trägt, wird bei uns viel und schwer gesündigt. Schweres Unrecht begeht nicht nur der Dieb, der dir Geld entwendet, sondern noch vielmehr der Ehrabschneider und Verleumder, der dir den guten Namen stiehlt. Sünden gegen des Nächsten Ehre und guten Namen sind unter uns — Gott sei es geklagt — sehr häufig geworden. Des Nächsten Fehler und Sünden werden ohne Grund aufgelegt und verbreitet, daß sie vom Mund zu Mund gehen und sich wie ein trüber Strom über Stadt und Land ergießen. Noch ärger ist das Übel, wenn erdichtete Fehler und erlogene Schlechtigkeiten von den Nächsten erzählt werden. Kein Geschichtsshrei-ber wird je imstande sein, die durch Ehrabschneidung und Verleumdung verursachten Übel zu beschreiben. Dadurch wird das gegenseitige Vertrauen unter den Menschen untergraben. Wer sollte seinem Nächsten noch vertrauen, wenn man fürchten muß, daß jedes vertraulich und freundschaftlich gesprochene Wort unter die Leute oder gar den Feinden zu Ohren gebracht werden kann noch dazu mit Lügen und Unwarheiten vermengt? Jedes friedliche Verhältnis in Familien und Nachbarschaften ruht auf gegenseitigem Vertrauen. Wenn nun dieses zerstört wird, können die Menschen nur als Gegner untereinander leben. Wenn die Leute wissen, daß in ihrem Hause eine giftige Schlange verborgen ist, können sie nicht mehr ruhig darin wohnen und schlafen wegen der steten Furcht vor einem unerwarteten Biß des giftigen Tieres. So ist es, wenn Ehrabschneider und Verleumder unter den Menschen leben, denn die hl. Schrift sagt: »W e r heimlich verleumdet, unterscheidet sich nicht von> einer Schlange, die heimlich beißt« (Pred. 10, 11). Die Verleumdung raubt dem Menschen den guten Ruf und füllt seine Seele mit Weh, nicht selten sosehr, daß selbst die Gesundheit untergraben wird. Nicht grundlos behauptet die hl. Schrift, daß lügenhafte Verleumdung ärger sei als der Tod (Sir 26, 5). Fast in der Regel verursacht der Verleumder schweren Schaden auch am Vermögen, Streit und Prozesse. Noch größer wird das Unrecht, wenn fälschliche Anklagen und Verleumdungen an Vorgesetzte und Behörden geleitet werden. Lügenhafte Herzen schrecken auch davor nicht zurück. Ungerechte Ehrabschneider und lügenhafte Verleumder waren in allen Zeiten die Totengräber des Friedens, der Eintracht und Gerechtigkeit und dadurch Schädlinge des Volkes und Staates nach den Worten der hl. Schrift: »Gerechtigkeit erhebt ein Volk, aber die Sünde macht die Völker elend (Sprich. 14, 34). Daher betete der König David und beten wir mit ihm: »H e r r, rette meine Seele von ungerechten Lippen und von trügerischer Zunge« (Ps 119, 2). Wenn wir nun fragen, woher diese Sünden gegen die Gerechtigkeit kommen, die das einträchtige Zusammenleben der Menschen so schwer schädigen, so antwortet uns der Heiland: »Von innen, aus dem Herzen der Menschen, kommen die bösen Gedankens (Mk 7, 21). Es gibt verschiedene Quellen dieser Sünden. Da ist zunächst Leichfertigkeit und Redseligkeit, die jeden Fehler des Nächsten als Neuigkeit an die große Glocke hängt statt ihn mit schonender Liebe zuzudecken, nicht selten vergrößert sie die Sensation durch Übertreibung und Lüge. Eine weitere Quelle ist das Bestreben, durch Weitererzählen und durch Erdichten von Fehlern anderer die eigenen Sünden zu verbergen. Sein eigenes Gewissen sucht man durch Hinweis auf die Fehler des Nächsten zu beruhigen und bildet sich ein, daß die eigene Schuld geringer wird, wenn auch andere schuldig erwiesen werden. Eine viel ärgere Quelle ist Neid und Schadenfreude. Es gibt Menschen, die es einfach nicht ertragen können ihren Nächsten von Erfolg und Glück gekrönt oder geachtet und geehrt zu sehen. Der blasse Neid nagt in ihren Herzen und treibt ihre Zunge, daß sie mit dem Verbreiten wahrer und erdichteter Fehler und Vergehungen den glücklicheren Nächsten anschwärzen. Die giftigsten Quellen der Verleumdung sind Haß, Rachsucht und Bosheit, die ohne eigenen Nutzen nur auf den Schaden des Nächsten bedacht sind. Jederman sieht ein, daß ein solches Vorgehen weder christlich noch menschlich ist, sondern dem Wüten eines wilden Tieres ähnelt. Wahrlich, im Herzen eines solchen Menschen sind die Neigungen einer Bestie erwacht und haben jegliches menschliche Fühlen und Denken erstickt. Da wird das Sprichwort wahr, daß der Mensch dem Menschen zum Wolfe geworden ist. Wenn der Verleumder und Ehrabschneider Verzeihung bei Gott erlangen will, genügt die bloße Reue nicht, er muß auch den gute Ruf und jeden anderen Schaden wieder gut machen. Das, Geliebte im Herrn, ist oftmals schwer; Geld und Gut kann man leicht zurückerstatten, den guten Ruf aber schwer wieder herstellen. In den Schriften einer Diözese ist auch folgende Begebenheit verzeichnet: Ein frommer, rechtschaffener Pfarrer hatte das Unglück von fünf Personen seiner Pfarrgemeinde gehaßt und angefeindet zu werden, weil er ihnen das nicht bewilligen konnte, was sie unrechtschaffener Weise von ihm verlangten. Um sicli an ihm zu rächen, bestachen sie eine schlechte Frauensperson, welche sowohl in der Pfarre als auch beim bischöflichen Ordinariate den würdigen Priester der schändlichsten Dinge beziichtigte. Obwohl es natürlich dem Pfarrer gelang vor dem geistlichen Gerichte seine Unschuld zu beweisen, tat ihm die verleumderische Anklage so weh, daß er ernstlich erkrankte und ans Totenbett kam. Jetzt erschracken die Verleumder. Voll Reue und Angst eilten sie zu ihrem Seelsorger, baten ihn kniefällig um Verzeihung und erklärten sich bereit, sogleich ihre niederträchtige Lüge zu widerrufen und seinen guten Namen wieder herzustellen. »Meine lieben Kinder!« gab ihnen der kranke Priester zur Antwort, »ich verzeihe Euch vom ganzen Herzen Euere Bosheit; aber meine Ehre und meinen guten Namen seid Ihr nicht mehr imstande, mir wieder zu verschaffen.« »Wir werden es tun,« sagten die reumütigen Pfarrkinder, »sagen Sie nur, wie wir es anstellen sollen!« »Nun gut,« fuhr der Kranke fort, »nehmt also dieses Federpolster, besteigt damit den Kirchturm, schneidet es auf und lasset die Federn fortfliegen. Alsdann kommt zu mir und erzählet, was geschehen ist.« Die Pfarrkinder verstanden nicht, was daß zu bedeuten habe und meinten der Seelsorger rede irre. Endlich auf wiederholtes Verlangen trugen sie das Polster auf den Kirchturm und taten, was ihnen befohlen ward, dann kehrten sie in den Pfarrhof zurück. »Was ist denn mit den Federn geschehen?« fragte der Pfarrer. »Ach, der Wind hat sie nach allen Seiten hin zerstreut,« gaben sie zur Antwort. »Das habe ich mir wohl gedacht,« sprach der Pfarrer. »indessen seid doch so gut und sammelt sie mir wieder in das Polster zurück.« »Hochwürden,« sagten jene erstaunt, »das können wir nicht tun; das ist eine Unmöglichkeit, der Wind hat ja die Federn zu weit auseinander gestreut.« »Nun seht, liebe Kinder,« belehrte sie der Seelsorger, »ebensowenig seid Ihr imstande, mir meine Ehre und meinen guten Namen wieder zu verschaffen, weil der Ruf Euerer verleumderischen Anklage sich ebenfalls schon zu weit ausgebreitet hat und Ihr folglich selbe nicht mehr vor allen jenen Personen, die davon gehört haben, widerrufen könnt.« Nach dieser eindrücklichen Lehre entließ er die Weinenden mit seinem Segen und starb wenige Stunden darauf als ein Opfer der Verleumdung. Damit ihr, Geliebte im Herrn, niemals die schwere Verantwortung haben werdet, den durch Verleumdung bewirkten Schaden gutzumachen, beschliesset mit dem frommen Job: »Solange noch ein Atem in mir ist und Gottes Hauch in meiner Nase, werden meine Lippen nicht Unrecht reden und meine Zunge auf Lüge sinnen« (Job 27, 3. 4). III. Noch vor einem Übel muß ich euch, geliebte Gläubige, in Sorge um das Heil euerer Seelen warnen. Es kommt nicht gar so selten vor, daß verleumderische und lügenhafte Aussagen mit einem Eide bekräftigt werden und das sogar vor Behörden. Der Meineid ist eine furchtbar schwere Sünde. Gott der Herr hat den Eid erlaubt als äußerstes Mittel, mit welchem unter Menschen, die oft zur Lüge geneigt sind, Wahrheit und Recht festgestellt und Streitigkeiten entschieden werden sollten. Im Eide rufen wir Gott den allmächtigen, gerechten und allwissenden zum Zeugen der Wahrheit unserer Aussagen an. Durch die Leistung des Eides bezeugen wir unseren Glauben an die göttliche Allwissenheit, Gerechtigkeit und Allmacht, aber auch an unsere Verantwortung vor dem ewigen Richter. Der Eid ist eine heilige Handlung, ein Gottesdienst, der nur aus wichtigen Gründen, niemals leichtsinnig oder gedankenlos ausgeführt werden darf. Gott selbst befiehlt durch Moses: Du sollst bei meinem Namen nicht falsch schwören und den Namen deines Gottes nicht beflecken« (Lev 19, 1‘2). Und nun bedenket, daß es Christen gibt, die falsch schwören! Entweder ist jeder Funke des Glaubens in ihrer Seele erstorben, oder ist ihr Gewissen schon so stark abgestumpft, daß sie immer tiefer in Sünden und Laster versinken. Ein erschreckender Zustand! Der Meineidige sündigt wider Gott, den er zum Zeuge einer Lüge anruft; er sündigt gegen den Nächsten, dem er durch falschen Eid Schaden zufügt und das letzte Mittel die Wahrheit zu erhärten unwirksam macht; er sündigt endlich wider sich selbst, da er sich der größten Gefahr der ewigen Verdammnis aussetzt. Der Meineidige bringt häufig den Mut nicht auf seine schwere Sünde zu beichten und so trägt er das Siegel der sicheren Verdammung an seiner Seele. Wenn Gott in der hl. Schrift jedem falschen Zeugen Strafe androht (Sprich 19, 5), so hat er dem Meineidigen besonders schwere Strafen Vorbehalten. Durch den Propheten Zacharias droht er: »Ich lasse den Fluch ausgehen, daß er in das Haus des bei meinem Namen Falschschwörenden eindringe und er soll mitten in dessen Hause bleiben und es verzehren, das Holz desselben samt den Steine n< (Zach 5, 4). Geliebte im Herrn! Ich bitte euch beim Heile euerer Seelen, hütet euch vor falschem Schwören. Beladet euere Seelen nicht mit dieser furchtbaren Sünde, wegen der unser Herr und Heiland unschuldig zum Tode verurteilt wurde. In diesem Jahre begeht die Christenheit das Tausendneunhundertjährige Gedächtnis des Erlösungstodes Christi. Der hl. Vater ruft alle Katholiken auf, dieses Jahr in Buße und Gebet recht gottwohlgefällig zu verleben. Folgen wir dem Rufe des Stellvertreters Christi, damit einem jeden von uns dieses Jahr ein Jahr des Heiles werde. Vor neunzehnhundert Jahren versöhnte Gottes Sohn die sündige Welt mit dem allgerechten Gott, auf daß fernerhin die erlösten Menschen in Gerechtigkeit und Liebe untereinander lebten. Wir haben aber gesehen, daß es heutzutage unter den Menschen gerade an Gerechtigkeit fehlt und daß daraus zum größten Teil die gegenwärtige Not entspringt. Nun ist uns klar, was wir zu tun haben. Erneuern wir uns in Gerechtigkeit und Liebe, lassen wir überall, wo es von uns abhängt, den Geist Christi herrschen. Vor 1900 Jahren hat der göttliche Heiland das allerheiligste Altarsakrament eingesetzt, in dem er ununterbrochen bei uns wohnt. Wenn wir die Liebe Jesu in diesem Sakramente betrachten, kann uns die gegenseitige Gerechtigkeit und Liebe nicht mehr schwer erscheinen. Dies heilige Gedenken unseres göttlichen Erlösers wird uns Beweggrund sein, daß wir willig der Mahnung des hl. Petrus folgen: »Leget also ab alle Bosheit und alle Arglist, Verstellung und Neid und alle üblen Nachreden« (1 Petr 2, 1). Das können und das müssen wir tun, dadurch werden wir nach unseren Kräften zur Besserung der gegenwärtigen Not beitragen, auf daß wir in Zukunft dankbaren Herzen »ein ruhiges und stilles Leben führen mögen in aller Frömmigkeit und Ehrbarkeit« (1 Tim 2, 2). Dazu trage auch der oberhirtliche Segen bei, den ich Euch allen erteile: Der Segen des allmächtigen Gottes des Vaters und des Sohnes und des Hl. Geistes komme über euch und bleibe immerdar. Amen. Ljubljana, am 5. Februar 1933. t Gregor, Bischof. Fastenordnung für das Jahr 1933. Zufolge der mir vom hl. apostolischen Stuhle erteilten Vollmacht bestimme und erkläre ich folgende Fastenordnung für das Jahr 1933. I. 1. Das Gebot der Abstinenz verbietet nur den Genuß von Fleisch und Fleischsuppe. Deshalb ist es an a 1J e n Abstinenztagen erlaubt jedwedes Tierfett zu gebrauchen. 2. Das Gebot des Fastens (Abbruches) erlaubt nur eini' einzige Mahlzeit am Tage mit Sättigung; doch darf etwas Speise morgeny und abends genommen werden, wobei die Ortsgewohnheit zu beachten ist. Es ist auch erlaubt bei derselb ;n Mahlzeit Fleisch- und Fischspeisen zu genießen. Auch ist es erlaubt die Hauptmahlzeit auf den Abend 7.n verschieben. 3. Das Gebot der Abstinenz verpflichtet alle Gläubigen vom vollendeten siebenten Jahre an. Das Gebot des Abbruches verpflichtet aber die Gläubigen, die das einundzwanzigste Jahr vollendet und das sechzigste nicht begonnen haben. 1. Die Enthaltung von Fleischspeisen (Abstinenz) ist befohlen an allen Freitagen des Jahres. 2. Die Enthaltung von Fleischspeisen (Abstinenz) und Fasten (Abbruch) zugleich ist zu beobachten: a) am Aschermittwoch, b) an den Freitagen der vierzigtägigen Fasten, c) an den Quatemberfreitagen, d) am Karsamstag, am Samstag vor Pfingsten, am Vortage zu Mariä Himmelfahrt (14. Aug.), am Vortage zu Allerheiligen (31. Okt.) und am Tage vor Weihnachten (fällt heuer weg). 3. Nur Fasten (Abbruch) ist geboten an allen anderen Tagen der vierzigtägigen Fasten, am Mittwoch und Samstag der Quatemberwochen. An allen Tagen, an welchen die Gläubigen nur zum Fasten (Abbruch) verpflichtet sind, ist ihnen gestattet Fleischspeisen auch beim Abendessen zu genießen. Diejenigen aber, die zum Fasten (Abbruch) nicht verpflichtet sind, dürfen an diesen Tagen Fleischspeisen genießen, sooft sie essen. 4. Das Gebot der Abstinenz und des Abbruches verpflichtet nicht an den Sonntagen der Fastenzeit, an gebotenen Feiertagen und an den abgeschafften Feiertagen, welche in unserer Diözese noch gefeiert werden. Am Karsamstag dauert die Verpflichtung zur Abstinenz und zum Abbruch nur bis Mittag (12 Uhr), an der Vigil vor Weihnachten aber endet die Verpflichtung zur Abstinenz und zum Fasten beim Nacht-m a h 1. 5. Von dem Gebote der Abstinenz und des Abbruches sind ausgenommen: a) die Gläubigen an jenen Orten, wo Markttag ist, wo das Kirchenpatrozinium oder eine andere kirchliche Veranstaltung festlich gefeiert wird und sich deshalb viel Volk versammelt; b) an allen Fasttagen im Jahre, außer am Vortage vor Weihnachten und am Karfreitag: das Militär, die Gendarmerie, die Finanzwache samt den betreffenden Familien. 6. Vom Gebote nur der Abstinenz an allen Fasttagen des Jahres, Vortag vor Weihnachten und Karfreitag ausgenommen, sind entbunden: die Arbeiter in Bergwerken und Fabriken mit ihren Familien, die Schaffner (Kondukteure), Heizer und andere Bedienstete der Eisenbahnen und die Reisenden, wenn sie genötigt sind in Balmhofrestaurationen zu speisen; das Schiffspersonal und die Reisenden, wenn sie auf Schiffen speisen müssen; alle jene, die mit ihren Familien und Dienstboten in Kurorten weilen; alle, die durch Umstände gezwungen sind in öffentlichen Gasthäusern ihre Kost zu nehmen, und jene, die von anderen abhängig sind und sich selbst nicht Fastenspeisen besorgen können; alle, die in Straf -häusern leben, nämlich Sträflinge, Aufseher und andere Bedienstete. Alle jene, die sich dieser gewährten Nachsichten bedienen werden, ermahne ich im Sinne des päpstlichen Schreibens, sie mögen die Erleichterung des Fastens durch gute Werke, nämlich durch Almosen für die Armen ersetzen. jj Einzelne Personen und Familien kann nach dem kirchlichen Recht (Kan. 1245) aus triftigen Grunde auch ihr Pfarrer eine Nachsicht vom Fastengebote gewähren. Ich bevollmächtige aber auch die Beichtväter zu gleichem Recht, wie die Pfarrer, jedoch nur bei der Beicht. 1. Aus besonderen von der Kirche gebilligten Gründen sind vom Gebote der Abstinenz und des Abbruches neben den oben erwähnten auch ausgenommen: a) Kranke und Genesende, ferner körperlich schwächliche, welche infolge Fastens Kopfweh oder Schwindel bekämen; b) Mütter vor und nach der Geburt, auch wenn sie gesund und körperlich kräftig sind; c) Arme, die sich die Nahrung erbetteln, welche überhaupt keine genügende Nahrung haben. 2. Nur vom Fasten (Abbruch) sind aber ausgenommen: a) Handwerker und Arbeiter, welche schwere Arbeit verrichten müssen, z. B. Landleute, Maurer, Steinmetze, Schmiede, Weber, Tischler, Schuster u. s. w.; b) alle, welche ermüdende geistige Tätigkeit ausüben müssen, z. B. Volksschullehrer, dann Professoren, wenn sie sich auf die Vorlesungen anstrengend vorbereiten oder täglich vier und melir Stunden unterrichten müssen; Studenten, welche die meiste Zeit in der Schule verbringen und ernst studieren; Missionäre bei Volksmissionen. Alle diese sind vom Gebot des Abbruches ausgenommen, obgleich sie gesund und körperlich kräftig sind. Ich hoffe, daß wir dieses gemilderte Fastengebot bereitwillig und gewissenhaft erfüllen werden. Beten wir und tun wir Buße, damit sich Gott unser erbarme und uns nicht nach unseren Sünden strafe. Ljubljana, am 6. Februar 1933. t Gregor, Bischof. ♦ Jugoslovanska tiskarna v Ljubljani (Karel