Zgodnja
Ktttolišk cerkven list.
Danica izliaja vsak petek na celi poli, in velja po pošti za relo leto 4 gld. 60 kr., za pol leta 2 gJ^t. 40 kr., za eet»-rt leta 1 gld. 30 kr. V ti*ki»riii«*i »prejemana za leto 4 g°ld., /.a pol leta 2 gld.. za »'etert leta t gl; ako zadene na »h dan praznik, izide Danica dan poprej.
Tečaj XXVIII.	V Ljubljani 5. sušca 1875.	List flO.
Koledar za naslednji teden.
Susff. — Jlarc.
7.	Nedelja IV v postu. Evangelij: »Jezus nasiti 5000 mož". (Jan. 6.) — Sv. Tomaž Akvinski, cerkveni učenik, spozn., je pisal veliko bukev. Sv. Bonaventura ga je vprašal, od kod zajema take lepe resnice; on pa mu sv. križ pokaže, rekoč: „To so moje bukve". y 7. sušca 1274.
S3. IWpptv,a in Felicita, zakonski ženi, ste bile po množili mukah v ječi, v gledišu zverinam nastavljeni, ranjeni in na zadnje do smerti posekani pod cesarjem Severom.
8.	Ponedeljek. Sv. Janez oil Boga, spozn., začetnik usmiljenih bratov, ki so v bolnišnicah bolnikom stregli. V bolnišnici vstane velik požar, Janez znosi iz nje vse bolnike, se vanjo verne, ter perilo in obleko skozi okna meče, pol ure se mudi okrog in okrog obdan s plenom, pa nepoškodovan iz njega pride v naj veči stermenje vsih pričujočih, f 8. sušca 1550.
9.	Torek. Ss. Ciril in Metod, škofa spoz., brata v Tesaloniki na Greškem doma, aposteljna Slovanov, sta ilirskemu in moravskemu narodu sv. evangelij oznano-vala, in sv. pismo pretolmačila, vravnala si čerke, ki se še zdaj imenujejo „cirilica".
Udje bratovšine svetega Cirila in Metoda zadobijo danes ali kak drug dan v osmih dneh popolnoma odpustek po prejetih svetih zakramentih.
Sv. Frančiška Romana, imenitna rimska gospa, vdova, ki je tudi v zakonskem stanu samostansko živela; bila je mati dveh svetih otrok, Janeza in Nežice. Po smerti svojega moža je stopila v samostansko hišo, ktero je bila vstanovila za gospe in device, t 9. sušca 1440.
10.	Sreda. Ss. s tir deseter i spričevavci, vojaki, so bili pod cesarjem Licinijem po mnozih grozovitih mukah v terdi zimi nagi na led peljani, da bi zmerznili. Čuvaj vidi po noči veliko svitlobo, in z neba priti angelje, ki spričevavcem dele krone; bilo je pa le 39 kron. To pa se mu kaj čudno zdf, ker je bilo 40 vojakov na ledu. Pa glej ! eden izmed štirdesetih zleze z ledu v toplice zraven narejene in umerje. Svetniki močno žalujejo, da so zgubili štirdesetega tovarša. Bog pa jih razveseli s tem, da se jim čuvaj pridruži. Bilo jih je zopet 40, kterim so rabeljni kosti razlomili, in na germadi sežgali 10. sušca 320 po Kr.
11.	Cetertek. Sv. Evlogij, mašnik in sprič., je bil v Kordovi na Spanjskem v 9. stoletji rojen od prav imenitnih staršev. Svoje otročje leta je preživel v hiši svetega mašnika Zojila, bogoslovske šole pa je študiral
v njegovem od njega vstanovljenem semenišu. V vednostih in čednostih je vse bogoslovce visoko presegal. Dosegel je bil doktorsko čast in je bil mašnik posvečen. Dasiravno je bil sam doktor, je vender le rad hodil druge dobre učenike poslušat, ker bil je prepričan, da človek na svetu ni nikoli dovolj izučen.
Tisti čas so Saraceni, neko turško pleme, po Spanjskem gospodarili, ter so kristjane silili vero v Kristusa zatajati in Mohamedovo sprejemati. Veliko v veri stanovitnih kristjanov so v ječe zaperali, jih grozovito mučili in umorili. Tudi Evlogij je bil zato v ječo veržen, ker je maloserčnim serčnost dajal, in k smerti obsojene na raoriše spremljal ter jim prigovarjal. V tisti ječi ste bile zaperti dve devici, Flora in Marija, zavoljo ker-šanske vere; Evlogij pa ji je podučeval in k smerti pripravljal, tudi se je njima v molitev priporočal. Sedmi dan po smerti teh svetih devic je bil Evlogij iz ječe izpušen, in je zopet kristjane v sveti veri poterjevai. Ko je bil škof v Toledi umeri, so vsi bližnji škofje Evlogija izvolili škofa-v Toledi; Bog pa mu je bil viši čast — mučeniško krono — odmenil.
Leokrecija, mahomedanska deklica, je bila brez vednosti svojih imenitnih staršev od neke Bogu posvečene sorodnice v keršanski veri podučevana in keršena. Dokler je bila Leokrecija še majhna deklica, je lahko — brez vsega sumičenja — svojo sorodnico obiskovala; ko je pa bila dorastla devica, se je z nedolžnostjo, po božnostjo, s svojim sramožljivim obnašanjem in govorjenjem odlikovala. Vse to se je staršem kaj čudno zdelo, ter so si mislili, da se je m6glo z njih hčerko kaj posebnega zgoditi. Leokrecija staršem ni tajila, da je kristjana. Starši jo neprenehoma pregovarjajo, naj se odpove keršanski veri; pa niso nič opravili pri njeni postavni stanovitnosti. Ker jo z lepo besedo ne morejo pregovoriti, jo dan na dan hudo pretepajo. Leokrecija se boji, da bi ne omagala, in v veri ne omahnila; toraj prosi Evlogija, naj bi ji oskerbel skrivno pribežališe. Evlogij ji to obljubi, če bo mogla staršem ubežati. V rodovini se je svatovšina obhajala. Leokrecija prosi, naj se sm6 svatovsko obleči. Starši mislijo, da je šla na svatovšino, pa bežala je k Evlogiju, kterega sestra jo pelje k Ev-logijevim zanesljivim prijatlom. Starši, vsi zdivjani, pošljejo na vse kraje vohune, da bi jo zasledili in zasačili. Leokrecija mora večkrat svoje skrivalisa spremeniti. Nek večer pride sv. devica k Evlogiju in njegovi sestri, ter prosi poduka in dobrega svčta. Vohuni jo zapazijo in deželnemu poglavarju izdajo. Poslani beriči pridejo, zve-žejo Evlogija in Leokrecijo, ter ju v ječo peljejo.
Evlogija sodnik serdito vpraša, zakaj da je devico v svoji hiši skrival? Evlogij mu mirno pa odkritoserčno odgovori: „Mi duhovni imamo aveto dolžnost vaacega učiti, kdor nas poduka prosi. Ta devica je pri meni
poduka iskala, in jaz sem ga ji toliko raj še delil, kolikor vcselejše ga je sprejemala; tudi tebi bi ravno to z naj ve čim veseljem storil, ko bi me hotel poslušati". Sodnik se razser.ii, in ukaže šib prinesti. Evlogij ga vpraša: „Čerou mu bojo šibe?" Sodnik mu odgovori: „Dušo ti bom z njimi iz telesa izgnal". Evlogij reče: Rajši nabrusi meč, z njim boš prčd svoj namen dosegel". Sodnik ga ukaže na kraljevi dvor pred visi sod-nijo peljati. Nekdo izmed sodnikov, ki je. Evlogija dobro poznal, in bi ga rad smerti otel, ga na stran pokliče, ter mu reče: „Le nevredni in abotni ljudje v sraert lete. razsvetljen človek, kakoršen si ti, ne bo tak6 nc »pametno ra\nal. Prosim te, reci le eno samo besedo, in bodeš opn-sten, in po tem lahko po svoji veri živiš; mi ne bomo nič več nate pazili". Sveti mašnik mu odgovori : , Svoje vere ne bom nikdar zatajil, ker s^m pre pričan, da mi le samo moja vera kaže pravo pot v večno zveličanje". Po tem začne dokazovati resničnost in lepoto keršarske vere. Sodniki ga k smerti obsodijo. Na potu na rnoriše ga kraljev služabnik na eno lice udari. Sv. mašnik mu pomoli še drugo lice. Na morišu poklekne, se pokriža, z razpnstertimi rokami moli, nagne glavo in r a bel j mu jo odseka 11. sušea *.">!». Njegovo truplo so \er^li v n»-ko grapo; bel golob pride z neba, in se nanj vsede. Čuvaj gre po noči po vodo v grapo, in vidi veliko duhovnov v belih oblačilih in s svečami v rokah, ki psa!me prepevejo. Čuvaj hiti tovarae klicat, pa pre den pridejo, prikazen zgine. Tretji dau kristjani truplo pokopljejo v cerkvi sv. Zojila. Leokrecija , ttanovitna v veri, je bila A dni po Evlugijevi smerti ob glavo djai.a.
Vodilo sv. Evlogija: „0e je kdo še tako učen, se mora vender le še neprenehoma učiti in modre učenike poslušati". — „D*rži se družbe modrih starih, in pridruži se iz scrca k njih modrosti, da bos vse slišal, kar sc od Boga govori, in da ti hvale vredni pogovori ne odidejo." (Sir. <>, 25.)
12.	Petek. Predrag« Kri X. G. J. K. — Sv. Gregor \'t'likif papež, cerkveni učenik, spozn. t 12. sušca 1. Ho4.
13.	Sahota. Sv. Evfrazija, devica v rodu pobožnemu cesarju Tei.doziju, je umerla bogata s čednostmi v samostanu v Tebah v Afriki.
Za Htrio teto.
1. Goriški vikši škof v pastirskem pisanji do svojega čast. duhovstva 11. svečana naznanujejo, da vse leto 1^75 je ,,sveto" ali posvečeno jubileju, in prične se z dnevom, kadar papeževa okrožnica o tcui cbhajanji pride do znanja vernikom. V pervostoljni cerkvi v Gorici se slovesno prične sveto leto 7. sušca v nedeljo „Lactare". Po primerni pridigi popoldne se b< de izpo stavilo sv. Resnje Telo, zapoje se ,,Veni sanete Spiri tus", pojej«) ali molijo se litanije vsih Svetnikov, po-slednjič je blagoslov z Najsvetejšim. Enako zapovedujejo po druzih cerkvah po nadškofi ji; smč se pa ta slo vesnost goditi dopoldne, ako je primerno. Cerkve za obiskovanje so v Gorici odločene: Stoljna, sv. Roka, sv. Ignacija in s-. Vida in Modesta. Zunaj mesta iu po deželi gg. dekani, tajmoštri in kurati odločijo farno cerkev ali kuracijsko in vikarijsko cerkev in še tri druge, ali dve, ali če je moč saj eno za obiskovanje. -- Da sveto leto prav obilnega sadu obrodi, priporočajo vikši škof, da naj gg. dušni pastirji razlagajo ljudstvu nauk o odpustkih sploh in sploh in posebej od sv. leta itd. „Sveto leto je; zginejo naj bogokletstva, kletvinje, obrekovanje, pijančevanje, nečistost, nespodobno govorjenje, po-
hujšanje. Pričnimo tedaj sveto opravilo, pospešujmo ga s svojim prizadevanjem, kakor se spodobi zvestim služabnikom Kristusovim," opominjajo visi pastir.
2. Ljubljanski mil. gospod kr.ez in škof v okrožnici do čast. duhovstva 16. sveč. zavračajo na encikiiko sv. Očeta, s ktero so v 29. letu svojega najvišega pa-stirstva oklicali vernikom sveto leto, da bi se vsi k pravi pokori vneli, se po zakramentu sprave grešnih madežev očistili ter bi bile toliko ložej njih molitve usliševanc. Nasleduje napoved sv. leta iz okrožnice sv. Očeta z opominom, da naj dušui pastirji potrebne reči vernikom pojaanujejo v dosego naruei.a sv. leta. Ob enem j<in priporocujejo, da naj v ta namen besede papeževe encikiike dobro premišljujejo in vedo, da so prevideni z vsimi pravicami sv. leta v prid svojega du-hovskega pastirstva.
Po naznanjenih nekterih pojasnilih v oziru na sv. leto napoveduje okrožnica, da v Ljubljani so za obiskovanje odločene cerkve: stoljna sv. Nikolaja, sv. Jakopa, Marije D. oznanjenja ali frančiškanska , četerta pa ali sv. Petra ali pa sv. Janeza Kfrst. v Ternovem. Zunaj glavnega mesta pooblastujejo gg. fajmostre, da naj od-iočijo ali po štiri cerkve ali tudi po manj , kak»,r bodo pred Bogom spoznali, da se utegne bolj pospeševati občutek pobožnosti in resnične spokornosti. Poslerinjič priporoča okrožnica pridjano encikiiko Leona XII, ki naj jo zvesto premišljujejo in vernikom razlagajo. Po oznanjeni škofovi okrožnici sc sveto leto v ljubljanski škofiji prične.
Na povelje sv. Očeta je vrad za spokorne zadeve (S. Poenitentiaria) dal k papeževi encikliki nektere pojasnila, ki jih tudi oznanujejo mil. škof, namreč:
I.	Ne quis fidelium ob Ecclesiarum visitandarum defeetum a lucrando Jubilaeo impediatur, Sanctitas sua locorum Ordinariis facultatem concedit, in iis locis, in quibus praedietus Ecclesiarum nurnerus verificetur, de-signandi minorem Ecclesiarum nuraerum, seu etiam unam, si unica tantum adsit Ecclesia, in quibus seu in qua fidele3 visitationea peragere possint, eas vel eam visi-tando iteratis et distinetis vicibus eodem die usque ad integrum nuraerum in Apostolicis litteris praesenptum.
II.	Indulget insuper Sanctitas Sua, ut durante Jubilaeo tideles rite dispositi absolvi possint etiam a eri-mine haeresis, tirma tamen obligatione abjurandi errores seu haeresim, reparandi scandala etc. prout de ]ure.
III.	Declarat vero, vi praesentis Jubilaei una tantum vice absolvi posse a censuris et casibus reservatis et similiter semel tantum aequiri posse ipsiua Jubilaei in-dulgentiam; manere tamen in suo vigore inaulgentias u Sancta Sede concessas et expresse non suspensas aut revocatas.
IV.	Declarat, unica Confessione et (Jommunione non posse satisfieri praecpto pasehali et simul acquiri Jubilaeum.
V.	Non posse autem absolvi Confessarios, qui com-plicem absolvere ausi fuerint.
3. Lavantinski mil. škof so dali za sveto leto svojim vernikom obširniši poduk v pastirskem listu, ki velja ob enem za štirdesetdanski post. To naznanilo sv. leta se je bralo v kvinkvageztmo ali pustno nedeljo. V pepelnično sredo ob petih popoldne se je pri vsih cerkvah škofije, tudi pri podružnicah, zvonilo celo uro z vsimi zvonovi. ,,Pri tem zvonjenji", pravijo mil. škof, „naj se vaše serce v molitvi oberne k Bogu; zakaj začetek je svetega leta. Enako se bo zadnji dan (31. grud.) ob 5 popoldne zvonilo celo uro, — serca naj se tudi takrat v hvaležni molitvi k Bogu povzdigujejo; zakaj konec bo svetega leta. Pervo postno nedeljo je bilo v vsaki farni cerkvi izpostavljeno sv. Rešnje Telo v po-
sebni namen, naj bi večni Bog dodelil, da bi sv. leto vsim v zveličanje služilo. Pri pridigah pa se je razkladal namen sv. leta, in kaj je storiti za pridobljenje odpustkov. Zadnji dan leta (sv. Silvestra dan) bo slovesna sv. maša in pri pridigi razlaganje, kako velika dolžnost je sad sv. leta za vse žive dni ohraniti, pomoČki k temu, potreba zvestobe, stanovitnosti itd. Popoldne bodo zahvalna večernice, poprej bo pridiga, v kteri se bo Bogu zahvala izrekla v imenu cle far« za vse milosti in do brote sv. leta. Potem litanije pred izpostavljenim sv. R. T., in pre<l blagoslovom „Tedeum".
►Sicer pastirski list v začetku po kratkem razlaganji sv. leta posnema glavne nauke iz okrožnice sv. Oč»'ta od 24. grudna 1874 in zlasti pogoje, pod kterimi se odpustek sv. leta zadobi. Nasledva opominovanje do verni kov:
Ljubeznjivi v Kristusu! zdaj ste zaslišali glas našega vesoljnega Očeta in najvišega Pastirja.
Temu dostavljam jaz še svoje opomine in za našo škofijo potrebna naročila, ter zaupam, da bote tudi moje besede radi poslušali in dopolnili.
Vestno tedaj porabite čas zveličanja, ki se vam ponuja; ne dajte, da bi vam memo šel brez prida! Kdo vč, ali še prihodnjega svetega leta učakamo? Vender, če sedanj« sv. leto dobro obernemo, in nas Bog že pred prihodnjim k sebi pokliče, smemo zaupati, da ga bomo tamkaj obhajali, kjer veselja nobena grenkost ne moti, v družbi namreč vseh svetnikov in izvoljenih Božjih.
Sveto leto je, ki se vam oznannje; sveto zavolj nebeških zakladov, ktere cerkev tako rekoč pred vašimi očmi odpira; sveto zavoljo obilnih prilik in nagibov k } osvečevanju naših duš. O da bi bilo v resnici za nas v3e sveto leto; to je, da bi nas vse na stezo svetosti pripeljalo! Ne pozabite pa, ljubeznjivi! da je to na nas ležeče, na tem namreč, ali in kako bomo gnade, ki se nam ponujajo, porabili, in na gorečnosti, s ktero se bomo k sveti pokori obernili. Nikar ne spregledajte, da čas sam na sebi nas nikakor ne more očistiti in z Bogom spraviti. „Prinesite vreden sad pokore," kliče sv. Janez Kerstnik v puščavi. (Mat. 3, 8.) To je pogodba, ki od naše strani odpuščenje grehov določi. Brez resnične pokore se tudi v sv. letu odpuščenje grehov ne prejme.
Spovedniki prejmejo od sv. Očeta, kakor ste slišali, potrebna naročila in veče oblasti, kakor jih sicer imajo. Vsak čas bodo pripravljeni vam v spovednici postreči in vam pri oČiševanji vaše vesti ljubeznjivo pomagati. Oj pridite torej radi, pa vselej dobro pripravljeni k spovednici; — tudi vas prosim: pridite, ki morebiti že dolga leta sv. spoved odlagate. Naj vas nikar ne zaderžuje ne prazen strah, ne napačna sramožljivost pred ljudmi, da si pravi mir svojega serca poiščete, ki ie v tem obstoji, da z Bogom v miru živimo. — Dostaviti vendar moram zastran spovedi, da ena in ista spoved in obhajilo ne veljd ob enem za veliko noč in za odpustke sv. leta; kajti velikonočna spoved z obhajilom vred je že tako po četerti cerkveni zapovedi pod smert-nim grehom zapovedana ; — spoved in obhajilo za odpustke sv. leta pa je kakor posebno dobro delo od sv. Očeta še posebej zaukazano.
(Dalje sledi.)
Pastirski tisi škofa Pailerbomskega.
(O prihodu iz pruske ječe.)
1. Ker bom odločeno mi skoraj polletno kazen za-pertja v tukajšni ječi v malo dneh dostal, se moram pred vsem serčno zahvaliti Bogu, svojemu naj boljšemu
Očetu. On je šel z menoj v samoto moje ječe, kakor močno varstvo je bil ves čas pri meni. In če so dan za dnevom še celo v samotno celico nove kazni napovedovali ali žugali z novimi pokorili, če so tukaj v tihi samoti moje oko kalile žalostne mi?li, kako so vse krog mene cerkvene naprave poterte, po raznih srenjah moje škofije dušno pastirstv<i opovirano ali opušeno: takrat me je Bog — le On me je vzderževal s svojo očetovsko roko sredi tega britkostnega nepokoja in viharjev in poživljal mi stiskano dušo s sladkim tolažilom.
Hvala zato, večna hvala bodi Njemu, Očetu usmiljenja in Bogu vse tolažbe za vse, kar mi je dobrega storil v življenji, zlasti v tem bridkem času mojih dni!
Hvali, kat-ro izrekim Bogu, moram pn precej tudi pridjati iskreno hvalo do Vas, preljubi verniki moje škofije!
Ako bi bilo še kaj primanjkovalo ljubezni, s katero ste me oserčevali, od kar sem nosil pastirsko palico sv. Liborija, ste v tem času moje poskušnje to obilno nadomestili. Naznanila, ki so mi jih pošiljale cele trume od blizo in od daleč s prosto ljubeznijo, so se razgU-siie po vsem svetu in so zapisane z neizbrisljizimi čer-kami v letnike naše Skoti je v večni spomin prihodnjim rodovom.
In koliko hvalo sem Vam še posebej dolžan za toliko ljubeznjivih in ponižnih molitev, katere so puhtele iz vaših sere k Bogu ves čas moje ječe, da ste mi »prosili tisto sladko tolažilo, s katerim me je Bog, kakor sem ravno rekel, tako bogato poživljal in poterjeval.
Vse svoje žive dni ne bom pozabil ljubezni in hvale, katero sem vam zato dolžan. In če bom tudi, česar se bojim, prej ali pozneje telesno od Vas ločen: nobena še tolika daljava me ne bo zaderževala v duhu bivati pri Vas in se vsak dan pri sv. maši spominjati s hvaležno ljubeznijo Vas, vaših otrok in vaših domačinov.
Preljube moje ovčice! prosim Vas, sprejmite z navadno ljubeznijo to moje serčno zagotovilo kot glasno in očitno spoznanje moje hvaležnosti!
2. Ker sem zopet tako srečen, da Vam morem oznaniti sv. post in to oznanilo pričeti po stari šegi s pastirskim ogovorom : mislim, kar se tiče izvolitve nauka za ta nagovor, da bo primerno, ako se ozrem na poslednja dva postna pastirska lista. V teh sem bil svojo od Boga mi izročeno škofijo izročil v varstvo presvetega Serca Jezusovega, v katerem samem nam je pripravljena varna bramba in pribežališe zoper divje viharje sedanjega časa. Ob enem sem Vas močno in ljubeznjivo opominjal, da to Serce pregoreče ljubite in častite.
S tim v zvezi vam v sedanjem pastirskem listu želim razložiti, kako naj se vaša ljubezen in češenje do presvetega Serca Jezusovega zlasti v tem kaže, da si preimenitne in svete koristi tega božjega Serca prav živo v serce vtisnete in goreče razširjate.
Posebno si v serce vsadite tisto gorečo molitev, ki jo je opravil za nas nebeškemu Očetu malo pred svojo smertjo. V tej presveti uri svojega življenja je molil za svoje pričujoče in za vse prihodnje učence in tedaj tudi za nas: „Oče, posveti jih z resnico. Tvoja beseda je resnica." Ta zadeva njegovega Serca, katero so kuialo potem neusmiljeno s sulico prebodli in katero je s smertjo utonilo za nas, obsega zares v sebi vse druge potrebe, ker sam je slovesno rekel, da zato je rojen in zato na svet prišel, da priča resnici. Vstanovitev kraljestva resnice, posvečevauje naših duš po resnici, to je bil edini namen njegovega prihoda na ta svet, na katerem pred Njim resnice že nikjer ni bilo najti.
Ali preljubi moji urniki, da se naj svetejši želja njegovega božjega Serca nad nami spolnuje ter ras resnica posvečuje, nam je dopolnovati trojna dolžnost.
Per v a dolžnost je, da smo zares nepretresljivo prepričani in terdno verujemo: da Njegova beseda je resnica, božja resnica.
On sam je večkrat terdil in priterjeval, ter je ravno tudi na omenjenem mestu slovesno pričal: „Tvoja beseda (namreč beseda, ki jo oznanujem svetu) je resnica". Vse, kar nam oznanuje od trojedinega Boga in od njegove neskončne p< polnamcsti, od Božje nedopovedljive lepote, dobrote in ljubezni, od i.ašega začetka in poslednjega konca, o našem odrešenji in posvečen ji, o ljubezni, kako naj se med seboj ljubimo, o svojem odhodu k Očetu, o »veti Cerkvi, katero nam je zapustil kot namestnico svojo, o večnem življenji pravičnih, o večni smerti krivičnih in zaverženih: ali nima vse to na sebi očitnega znamnja resnice? Ako primerjamo te resnice ukom naj slovečniših neverskih modrijanov, spoznamo, kako revni in piškavi so njih nauki. Pa ne samo to; nauki onih učenjakov in besede Jezusa Kristusa se tako razločujejo, kakor noč in dan. Pri teh preiskava-jočih modrijanih sc je spolnilo po besedi, kar pravi sv. pismo: „Vso noč so lovili, pa niso nič vjeli": vse svoje žive dni fco preiskovali, in vendar niso našii zveličavne resnice. Konec, kamor bo dospeli, je bila gola merzla dvomba, temna negotovost, bila je obupnost nad resnico, katera je tergala njih serce. To se je razodevalo iz za-ničljivega prašabja pri Pilatu: „Kaj je resnica?" In ali nahajamo morebiti kaj boljšega pri tako imenovanih novošegnih poganih in njih tako imenovani vedi, ki se je odvernila od solnca keršanstva?
O pusta, strašna noč, o grozna pošastna temota, ako človek še celo spoznanje svojega pravega cilja in konca zgubi, če se kakor brezumne živali v luži in blatu valja in le kot žival živi, da bi tudi kot žival umeri!
(Dalje uasl.)
K a c a.
Versko-zgodovinska razprava.
(Dalje.)
,,Ka«'a jwi j«- bila naj t*»lj zvita med vfemi živaln i, ktere j«- Gospod Bog vstva-ril na zemlji. Gen. III. 1.
In r<-£e Bog kači: „K«r si to storila, !«i prokleta nied va«-nii živalmi ua Zrmlji.44 Gen. III. 14.
V Egiptu, pravi učeni Champollion, se obrazuje Knutis, ki ga imajo za dušo svetd, ko grozovita kača, ki leži na človeških kosteh, *) in ta pošast, pri njih imenovana dobri duh (agatodemon), ima velikrat pri sebi na spomenikih napis: „veliki bog, najvikši, vladar višav". (Kdo se ne spomni tu na besede sv. Pavla: „quoniam non est nobis colluctatio adversus carnem et sanguinem: sed adversus principes et potestates, adversus mundi reetores tenebrarum barum, contra spiritualia neouitiae in eoelestibus". Ephes VI, 12.) Zraven tega so Egipčani starega veka vendar tudi drugo kačo hudobno častili z imenom Tvphon, od tod je menda tudi greško imč kače dcltiške Pytlion (?).
Naš jezikoslovec D. Terstenjak v svoji knjižici „Triglav" pravi, da Typhon poznamenuje silno vročino, sušo, neplodnost, temo — sploh vse hudo v naravi;**) in da se izpeljuje od besed: then, veter in
*) Po druzih virih: bradata kača s človeškimi nogami. Tudi ima podobo kebra ali hrošča z ovnovo glavo, ki se mu kače krog rog ovijajo.
**) Bil je Typhon (po egiptovsko „Sed") Egipčauom tudi začetnik nravno hudega.
phon škodljiv. Gerški Pjthon in indiški PutAna izrazu;eta „močvirno kačo" (Triglav št. 7.). V pervotnib časih je znalo to pomeniti, pa kasneje nikakor ue. Ze Plutarh pravi: Kar je strastnega, silovitega, nespametnega in nevkrotljivega v našem duhu, to je Typhon, ali pa izhaja od IVphona. Zato Egipčani sami imenujejo ono pošast tudi Seth, kar pomenja: gospoda zmagovavca. (Plutarch: Isis et Osiris c. 49.) Oni isti pisatelj pravi, da Tvphon ima podobo krokodila; ali drugi pisatelji pogauski mu dajejo podobo kače, ki p; nogah hodi, ima peruti ter besno (jezno) sopiha.
Aelian (pisatelj v tretjem stoletji po Kr.) pravi o verstvu Egipčanov tako: „Castitljiva kača ima nekaj božanskega v sebi, in ni dobro biti pri nji. V Metelti n. pr. prebiva kača v stolpu, kjer jo po božje časte. Ta kača ima svoje duhovnike fctrežnike, ki vsak dau napolnijo čašo (kupo) z mcdico, ga kači na pripravljeno mizo postavijo ter odidejo. Ko zjutro nazaj pridejo, dobe čašo izpraznjeno. Nekega dne gre najstarši strežnik sam, da bi zmaja vidil, pogerne mizo in odide. Kača prileze iz luknje ter začne obedovati, kar neprevidoma uni stari strežnik s hrupom odpre vrata, ki so morale vedno biti zaperte. Jezno kača odstopi in v luknjo zbeži, pa človek, ki je vidil, kar je želel, znori, ter ven hiti in povč, kaj je storil, zgubi besedo in mertev se na tla zgrudi. (Aelian, de natur. animal. lib. XI. c. 17.)
Ni čudno, ker satan, ki se malikovavcem daje častiti, je morivec od početka, naj veči sovražnik po Božji podobi stvarjenega človeka. Tudi Jobove otroke je bil pomoril. Kar je Bog Izraelov storil in zapovedal, da se nobeden ne sme dotakniti skrinje zaveze pod kaznijo smerti, to isto zahteva tudi kača ter s smertjo kaznuje prederzneža. ki jo hoče gledati. Sej rekel je satan : „Najvišemu hočem enak biti!"
(Dalje nasl.)
Ogled po Slovenskem in dopisi.
Iz Ljubljane. (Kakošen prijatelj je Rus katoličan-stvu. Konec.) Poglejmo še nekoliko dalje, kakošne so „halucinacijcu o ruskem sovraštvu zoper katoličane. — Ravno une dni so naznanili list', kako se je razkolnišk duhoven iz Galicije s silo polastil cerkve katoliških grekov v W. v Podlahiji. Vojaki pridero. Prebivalci, možje, žene in otroci hitč na goro k cerkvi ter jo čisto obsedejo, da bi zabraniii razkolniškemu duhovnu vanjo. Kozaki poskačejo s konj, planejo nad neoboroženo ljudstvo, ga tarejo z nogami, z biči natepajo in se ne menijo za njih jok in stok. Če tudi je veliko ranjenih, se vender ne umaknejo, molijo in ne odjenjajo ne naletro, ne na desno. Zdaj prihrume pešci, zgrabijo posamezne za roke in noge in jih vlečejo z gore. Tako je bila pot prosta in pop je mogel v cerkev. Priprost kmetič povzame besedo in pravi: „Vse ste mi vzeli, premoženje pograbili, ženo in otroke ate mi v naj veči revšino pahnili , življenje moje je v nevarnosti: — svoje duše in vesti pa — tega si ne pustim vzeti!" Imel je mož velik vpliv do ljudstva in to je bil vzrok, da so ga odpeljali ▼ srednjo Rusijo.
Ali hočete še kaj lepšega slišati?
Bralo se je pred kratkim rusko vradno naznanilo, da je 50,000 zedinjenih grekov (ruskih katoličanov) ra-dovoljno prestopilo k razkolništvu. „Kurier" naznanuje, kakošno je bilo to „radovoljstvo". Pravi namreč: „Lasje se človeku ježe pri naznanilih o grozovitostih, ki jih popotniki iz Varšave pripovedujejo. V neki srenji so s knutami pretepali stareji kmete. Po vsacih 25 udarcih so prejenjali, ter prašali, če bodo zdaj podpisali (pismo
za prestop k razkolništvu). Odgovorili so, da zvesti in pokorni bodo v vsem caru, le samo od vere ne odstopijo, če bi jih tudi ceI6 življenje stalo. Nato so pripeljali otroke in so jih pričeli v pričo kervovečih staršev neusmiljeno s knutami zdelovati, dokler niso očetje, gledajoči terpinčene otroke, v obupanje pripravljeni rekli, da hočejo podpisati tisto pismo vdanosti.
V drugem kraju so vso nasprotujočo srenjo med strašnim fertačenjem snegd gnali pod mili nebez in razpostavili so v eno rido obernjene proti vetru. Tukaj so jih izročili celo noč stražiti vojaštvu, ktero so v gorkih oblekih s herbtom proti vetru postavili pred ljudi. To novo terpinčenje so mčgli reveži terpeti do zora. Nekaj žen in otrok je pomerlo, drugi so se ozebli povernili v svoje koče s klico bolezen v oterpnjenem životu, pa ne-premagani in ne podpisavši.
Enacih zgledov veliko pripovedujejo, ki je eden strašnejsi od druzega, pa tudi veličastniši (namreč zarad stanovitnosti vernikov). Kdo pa bi bil zmožen popisati vse posameznosti muČeništva celega ljudstva!
„Vaterland" pristavlja: „Kaj pa, da liberalni naši listi je nimajo besedice graje za take trinoštva. Utegnilo bi škodo terpeti njih ropotanje o neznašljivosti in preseganji katoličanov in o deržavni zvišenosti nad Cerkev."
To so djanja, ki na glas vpijejo, da Rus ni mil-šega serca od Prusa; toda Bog ne daj zato kake žal-besede reči, bi rekel „Nar.": „take izjave bi mogle nam škodovati pri pravoslavnih Slovanih, ter nam jemati simpatije, ktere imamo, mi Slovenci ne najmanj". In: „ko bi Rusov ne bilo, nemška peta avstrijske Slovane, posebno pa nas Slovence jutri stare, turške pa drugi protivniki". Tako piše „Narod" 21. sveč. Se ne mesec poprej (26. pros.) pa je bilo čitati v ravno tem listu: „Sibilinske knjige ruske diplomacije so proti razširjanju Cernogore, proti ustvarjenju velike Serbije, proti oži-votvorenju Simeonske Bulgarske.. Ruska vladna politika nij še nikoli podpirala niti Cehov niti Hervatov niti Serbov niti Bulgarov, molče o Slovakih in Slovencih. Rusija tega ne stori, ker to nij v njenej koristi." Če je tako, potlej je nt koliko čudno, da bi nam moglo toliko škodovati, ako ruskemu trinoštvu ravno tako resnico v oči povemo, kakor pruskemu, ali kteremu si bodi.
Če pa tudi rusko preganjanje iz cele duše studimo, zato vender Rusov ne sovražimo, še toliko manj, ker ao naši slovanski bratje. Vsakdanje ljudstvo, kolikor se tega preganjanja vdeležuje, to dela bolj iz nevednosti in zarad podšuntanja, kakor pa iz hude volje. Preganjanje počenja vladina ruska iažnjiva politika. Ako bi minulo pritiskanje od vlade, morebiti nikjer bi se ka-toličanstvo tako naglo ne razširjalo kakor na Ruskem. — Tudi nismo rekli, da smo zoper zvezo Avstrije z Rusijo, ampak le, da tudi na Rusijo se za zdaj ni odveč zanašati, ker sta boje že v zvezi Rus in Prus (in znano je zadosti, kako nam poslednji „dobro hoče"), oba so vražnika katoličanstva, da je torej pred vsim naj bolj potrebna edinost avstrijanskih narodov med seboj na podlagi pravice, ravnopravnosti. Sej razpor med Avstri-janci delajo le tisti, kteri žele Avstriji pogin.
Iz Tersta. Terzaška škofija je vdova! Svojega ženina, dobrega pastirja, ljubezni polnega očeta zgubila je ob enem. Jerneja Legata ni več med nami, 12. svečana ob treh popoldne zatisnile so se za vselej njegove mile oči, nehalo je biti njegovo blago serce. Kakor blisk z iasnega nas je pustni torek zjutraj 9. sveč. prestrašila žalostna novica, da naš milostljivi škof je čez noč hudo in nevarno zbolel, da je od mertvuda zadet ob zavest; začudil se je temu vsakdo toliko bolj, ker ni bilo slišati, da bi se bil zadnje dni o bolehnosti kaj pritože-
val, in ker ga je marsikdo se ponedeljek vidil se na sprehod peljati v Skedenj, svoje poletno stanišče. Žalostna novica razglasila se je hitro po vsem mestu in je prešinila prebivalce. Zdaj se je začela tako rekoč procesija do škofove palače, mestnjani vsakega stanu in roda brez razločka so hodili popraševat, kako je ljubljenemu pastirju? Tuga se jim je na obrazih brala, ko so vedno le slišati morali, da je nevarnost velika, da skoraj ni upanja ohraniti drago življenje. In tako je tudi bilo po Božjem sklepu. V torek 7. sveč. zjutraj ob treh so zavest zgubili in v petek popoldne ob treh 12. sveč. so dušo izdahnili — ravno ob uri, v kteri je tudi naš Zveličar svojo dušo Očetu izročil, in na dan, ob kterem letaš sv. Cerkev obhaja spomin Zveličarjeve ternjeve krone. — Res, tudi oni so nosili posebno zadnje leta bodečo ternjevo krono, novi časi, novi udarci zoper Cerkev in vero so jim globoko v serce segali in jih hudo ranili, in morebit se ne motim, ako rečem, da žalostne okolišine današnjih časov so pripomogle k prezgodnji smerti našega škofa.
Jernej Legat rodil se je v Naklem na Gorenjskem 16. avgusta 1807, kjer je njegov oče bil učitelj in orga-nist; v latinske šole je hodil v Ljubljani, potem se podal na Dunaj, da bi se pravstva učil; ali le kratko je bilo njegovo bivanje v tem mestu; čutil je v sebi poklic do duhovskega stanu, zapusti Dunaj, se poda v Gorico ter se bogoslovja poprime, se izveratno izuči in duhovnik postane. 19. septembra 1830 je bil od tadašnjega goriškega nadškofa Valand-a mašnik posvečen.
Mladega nadepolnega duhovna nadškof pošlje na Dunaj v višji bogoslovski zavod pri sv. Avguštinu. Tu si je pridobil potrebnih vednosti v vsih bogoslovskib strokih ter se leta 1833 vernil v domovino, kakor doktor sv. pisma ali bogoslovja. Nadškof Valand si ga imenuje tajnika in profesorja v semenišču. Po smerti nadškofovi prestopi v teržaško škt tijo in ^tadašnji škof Matej Rav-nihar si ga izvoli kancelara. Cez nekaj let potem dobil je faro sv. Marije Večje pri Jezuitih v Terstu, leta 1844 je bil imenovan svetovalec pri deželni vladi v Benedkah, 1. oktobra 1846 ga cesar Ferdinand predstavi za škofa teržaško-koparskega in Papež Pij IX ga 21. decembra ravno tega leta za to mesto poterdi. Posvečen je bil škof 11. aprila 1847 in 18. aprila tistega leta je v posest vzel sedež v Terstu, 2. maja pa v Kopru.
Delavnost njegova v pastirskem poklicu je sploh znana, neutrudljiv je bil v vsakem oziru. Obširniši popisovati njegovo življenje naj se ohrani za prihodnji čas in naj se tega poprime bolj izurjeno pero; jest danes le to izrečem, da zguba je za teržaško-koparsko škofijo neizrekljiva, zakaj kdor pozna tukajšno stanje, mora mi priterditi, da težko bode dobiti moža, ki bi v današnjih Časih v vsih ozirih tako mogel zadostovati svojemu poklicu, kakor je umerli Jernej Legat. Za tegadel je pa tudi vžival cbčno spoštovanje vsih krogov, kar se je očitno pokazalo o bolezni, še bolj pa pri njegovem pogrebu; zakaj tukaj smemo reči, ne da bi se bali, da nam kdo oporeče, da ga k zadnjemu počitju ni sprem-Ijevala družina, ali prijatelji, ali znanci: ampak pogre-bec mu je bilo vse ljudstvo, vsi mestjani, ves Terst z okolico, tako rekoč vsa škofija, kajti iz naj daljnih krajev so bili zastopani duhovščina, občine in mesta. Od deželnega glavarja do zadnjega delavca — vse je ne-pozabljivemu poslednjo čast nkazovalo. Da pa ljudstvo ni le skupaj priderlo, da oči pase, temuč da je globoko v sercu čutilo pomen tega sprevoda, se je vidilo iz obnašanja, se je bralo na obrazih ogromnega števila sprem-ljevavcev in gledavcev. Ulice, okna, balkoni pohištev so bili natlačeni, da je bila glava pri glavi in gnječa velika; ali opaziti ni bilo ne ene nespodobnosti, ne količkaj nereda ne, tako da je gospod, ki je od daleč k
pogrebu prišel, rekel: „Terst danes res časti svojega pastirja, časti pa z lepim ponašanjem tudi sam sebe".
S Krasa, 20. sreč. Kar oterpnili smo v sercu in marsiktero oko se je solzilo, ko smo zvedili prežalostno novico o smerti preljubega Očeta, višega Pastirja, škofa našega Jerneja Legat-a. Kanjki so zadnji čas večkrat in o mnogih priložnostih s sv. Pavlom rekli: „Želim umreti in biti s Kristusom'* (Fil. I, 23); kajti mnoge zopernosti so morali prestajati. (Dan preden so zboleli bil je pri njih oče kapucin, in so rekli: ,,Moja edina naj veči želja je, da b: kmalo umeri". Pisatelj teh ver-stic je bil pred dvema mesecema pri njih, in so tudi tako rekli: „Pri tih žalostnih razmerah ne morem dru-gač ko Boga prositi, da me kmalo reči". — Preroške so bile poslednje besede ranjkega škofa v zadnjem pa stirskem listu do njih vernikov : ,,Gospod, ostani z nami; se že mrači" — „Jezus reši nas v življenji in v smerti!" In glej! preden so si mislili, dopolnila se je njih želja. Več ne bije serce, ki je britko občutilo vsako krivico, ki se godi sveti katoliški Cerkti. Naj le nekaj malega omeuim. Nekdaj je vsak župnik imel veči vpliv pri na-biri vojakov, kakor ga ima dandanes ekof sam. Prosili so ranjki premil. škof za nekega bogoslovca soldasčini podverženega, da naj se oprosti, ker je imel resničen poklic za duhovski stan. Pa kaj mislite, da je škofova prošnja od visokega mesta bila uslišana? Odgovora ni bilo, in med tem je mladeneč, v Gradcu — pravijo, da od žalosti — umeri. Ali ni to grenka?!
Vsako leto do letos je piišel v Terst kak izreden postni pridigar iz Italijanskega. Vsasi so prišli kaj iz-verstni govorniki, kakor je bil n. pr. o. Balzoflore, av-guštinec iz Kima; rečem naravnost, da nikoli nisem ne pred ne potlej tacega pridigarja slišal. Vsled nove postave pa je že dvomljivo, če smejo priti v Avstrijo ptuji duhovni, pač pa je dopuščeno gledišnim igralcem in drugim ljudčm take baže. Tako je pretečenega pusta v Terstu v „sala di Minerva" govoril ptujec Italijan Chierici neke, menda framasonske, pridige o Bogu, od obrekovanja, o čitanju romanov in druge predmete, da mu je vse ploskalo, ter ga celo vladni list „Adria" imenuje „Segneri redivivo" („oživljeni Segneri": S. je bil sloveč jezuit pridigar). —
Lansko leto so italijanski potepuhi, agenti neke zavarovalne laške banke, za tisuče opeharili ljudi po Primorskem in po Kranjskem. En agent me je večkrat nadlegoval ter mi kazal dopis v Slovenski Narod", kjer je bil pohvaljen; pa nisem se dal prevariti, ali trideset kmetov iz moje vasi je Lah na limanice vjel. In kaj se je zgodilo? — Se dandanes se šopiri tabla tik zraven c. kr. okrajnega glavarstva na Krasu: Zastopništvo banke italijanske" i. t. d., pa nobeden se za to ne briga. Da bi pa prišel kak „jezuit", Bog ne daj! stavim, da bi precej žandarroi bili po konci. — Čudni ti liberalci! A to ti kvasijo brez konca in kraja: Blagostanje! napredek! —
Res žalostni časi. Kako ne bi kervavelo serce vsa-cega pravega rodoljuba, a koliko bolj višega duhovnega pastirja, ko vidi, kako volkovi tergajo njegovo čedo? Silijo se mi v misel besede pri sraertni postelji sv. škofa Martina žalujočih učencev: ,,Kaj nas oče zapuščaš, komu nas sirote izročiš?" — Pa še mi vedno doni, kakor odmev poslednjih besedi pastirskega lista ranjcega pre-milostljivega škofa: „Jezus, reši nas v življenji in v smerti".
Sobica pri mer t vaškem odru ranjcega premil. škofa Jerneja Legata:
Tužna pesem pevaj, o slovenska vila,
V žalosti globoki zaatri svoj obraz,
Ker za veke zopet zvezda je vtonila, Ki vodnica dolgo bila je za nas: Da v sedanji temnih zmot rodivni dobi Nam spisala krasno v žalni je svetlobi.
Kadar čez gorovje ostri sever brije V hudi zimi, pa pritisne merzii jug, Da k odeji snežni še vodč prilije, Ondaj se oklene drevja čudni drug: Gozd čarovco v lesku bisernem bleskeče, Poledica ga kristalom vse prevleče;
Al pogubno tako zimsko lepotičje Mnogokrat napravi strahovit polom; Gozdu v kratkem ljuto spremeni obličje, Da ječi in poka, dela bruno ko tresk in grom. Veje zlomi, tamkaj verh, tam pada deblo; Dolgo hrani drevje sled, kdaj je ozeblo.
Na Slovenijo zdaj hrumi nezgoda taka Silna, tergajoča lipe njene cvet, Da premilo že zdihuje, stoče, plaka; Čutila bo rane mnogo mnogo let. Zdrobljena Lži na tleh že mnogo veja, — Trešči v verh, — Očeta milega Jerneja!
Sad obilen dal je verh ta plemeniti, Preden je odlomljen pal za vekomaj. Oj. da moglo bi tud' lepo obroditi Kar je sjal, in dozoret' za svitli raj! Luč mu večna sveti, v miru naj počiva!
Razgled po svetu.
Avstrijansko. Offenheim, ki ga je vlada tožila zarad tolikih in tolikerih sleparih pri železniških početjih, je od porotnikov ne le enkrat, ampak devet- ali desetkrat za nekrivega spoznan, kolikor namreč so vprašanj dobili. Vsled tega ima vlada, to je, plačevalei davkov, čez milijon škode; — minister Banhans, ki je bil tudi nekaj v tej reči prizadet, je šel za dva mesca, če ne za zmi-raj na odpust: predsednik deželne sodnije dr. Hein pa pride v disciplinarno (strabovalno) preiskavo, ker je bil ob koncu Offenheimove pravde predsedniku v tej sodniji dr. Wittmannu pisal v tem pomenu, da premehko dela do Offenheima in njegovega zagovornika. Vsa reč dela velik šum in ima videz, kakor nekaki polom II. — Banhansov namestnik je Chlumecky. V deržavnem zboru so „naprejevci" zopet bleknili „o verskih rečeh"; ne mara, bi s takimi interpelacijami radi misli odvernili od ,,offenheim banliansovanja"? Zvedili so pa od zadevnega odseka, da je ta reč težka in zamotana. Neko „civilno-7akonsk<> postavo" žele liberalci, s kakoršno bi Avstrijo spravili še v veči zadrege, kot že je. Kdor v žerjavico piha, si lahko šobe osmodi.
Laško. Pruska okrajna »Korespondenca" v Berlinu je zarad enciklike do pruskih škofov hudo pihala, da je ta ,.papeževa okrožnica spodbujanje k rovarstvu, da ae Cerkev opira na rovarstvo, da se je Pij IX pokazal glavarja rovarjev". — Na to „Unita" roojstersko odgovarja. Prusija je v tesni bratovski zvezi z Marko Minghettom, predsednikom laškega kraljestva. Minghetti je od 1. 18G0 samega sebe imenoval rovarja. 27. rožnika tistega leta je rekel v zbornici: „mi vsi smo rovarji". In minister Farini je dva dni pozneje priterdil, rekoč: „Menim, da ae sme terditi, kakor je rekel moj častni prijatelj poslanec Minghetti, da tukaj smo vsi ali akor vsi revolucionarji."
Ti revolucionarji, pravi dalje „Unita", so s pomočjo in pod brambo Prusije sli v Rim in so papeža oplenili. In lej! „Provinz.-Correspondenz" v Berlinu platnice preobrača in naznanuje oropanega papeža za puntarja. In zakaj? Ker je hvalil pruske škofe, ki junaško branijo pravice katoliške Cerkve, ter priporočuje dajati cesarju, kar je cesarjevega, pa tudi ob enem zahtevati po vsaki ceni, da se daje Bogu kar je Božjega. Lejte, to je rovarski nauk papežev! Je pa ravno nauk Jezusa Kristusa, ki so ga tudi tožili, da ljudstvo šunta ter je rovar. Judje pa so kričali zoper Sinu Božjega: ,,Nimamo kralja razen cesarja"; »Korrespondenca" ravno to ponavlja zoper Pija IX in pruske škofe: „Vlada je nad vse, to naj vedo glave katol. Cerkve".
Francosko. Francoski narodni shod si je vstanovil svojo republiko 25. sveč. Imela bode spodnjo zbornico ali »narodni shod" iz splošnih neposrednjih volitev; starašinstvo (senat) iz posrednjih volitev; in pa predsednika, ki ga bodete volili obe zbornici. Pred sednik bode voljen na 7 let; sedaj do 1. 1880 je Mak-Mahon. Starašine volijo srenjski volilci, iz vsake srenje eden (36 000 pooblaščencev), in 5 (5000 udov iz okrajnih Svetnikov. K 225 tako izvoljenim pride še 75 voljenih od narodne skupšine. Buffet, predsednik narodnega zbora, je dobil nalogo sostaviti novo ministerstvo, pa se brani. »Francois" meni, da Gambetta s prijatli ne bo okušal celega veselja iz te zmage, ki misli, da jo je dosegel; zvonec pri mirniših republikanih ravno tako poje. Boje se blezo napoleoncev. Tudi pred 27 leti so bili s prestola vergli Ljudovik-Filipa in oklicali za večne čase republiko, ki je pa sirota že čez dve leti uinerla silovite smerti.
0 amerikanskem semenišču v Lovanijj piše čast. g. Pulser, ravnatelj semeniški, 2. grudna 1874:
V teh malo letih, kar stoji naše semenišče, smo razposlali 173 duhovnov v Ameriko, letos pa k tem še devet druzih. Razpostavljeni so po različnih krajih ze-dinjenih derždv. Vsak je prišel srečno na odločeni kraj. To leto se pripravlja 39 semeniških učencev na duhovno delo v Ameriki. Med tem, je 15 Nemcev, 9 Holandezev, 4 Belgijani, 1 iz Luksemburga, 5 Amerikancev, 3 Irci in 2 Francoza. Toliko učencev je bili še malokdaj v našem semenišču. Osem druzih se uči po raznih učilnicah modroslovja, in pridejo prihodnje leto v naše se-meniše. Teh osem štejemo že k svojim učencem. Navadno se le tisti sprejemajo v naše semeniše, kateri filo-zofiške študije dokončajo.
Nič pa serčneje ne želimo, kakor vedno večega števila učencev, da se tako odgojuje vedno več duhovnov za zedinjene deržave v Ameriki. V resnici, potreba je tam grozno velika! — Po večletnem misijonu vidimo in spoznavamo sami ondotne potrebe. Pisma, ki od škofov in misijonarjev nam dohajajo, skorej vsakikrat ob eegajo vroče prošnje, naj bi jim v podporo poslali dobrih in pobožnih duhovnov. Povsod je pomanjkanje duhovnov, naj veČe pa pri katoličanih, ki se iz Nemčije naseljujejo. Kteri koli duhoven more za nje skerbeti, ima veliko tolažilo in blagoslov. Veliko jih pozgubi vero, ker nimajo dušne hrane katoliške Cerkve.
Nemški učitelj V Japoou. V Japonu so prosili nemških, in posebej pruskih učiteljev, kateri se s poduče-vanjem dokaj trud j i. Kakošen bo pa sad? Hiibner je bil v taki nemški šoli v Jeddu in pripoveduje to le:
Našel sem nekaj dečkov, ki so morali skupaj ponavljati stavek. „Der arme Mann will sein, wie der reiche Mann" (Ubožni človek hoče biti, kakor bogati človek). Včasih so se motili in rekli: „Der Reiche will sein, wie der Arme". (Bogatin hoče biti, kakor revež.)
Učitelj se nato zelo razserdi, vpije z močnim glasom, „ne, ne!" In dečki zopet skupaj ponavljajo: „Der — arme — Mann — will — nicht — sein — wie — der — reiche". (Revež noče biti, kakor bogatin) Učenik se še bolj razjezi. Japonski gologlavci niso mogli izreči besede „reich". Nisem se bolj smejal svoje žive dni. Dečki bodo pač to nemščino pozabili, še bolj gotovo pa se je ne bodo naučili. K večemu si utegnejo zapomniti stavek tako, da je bogastvo bolje, kakor revšina, stavek, katerega, se ve, v evangelju ni.
Koliko bolj pametno in vspešno je prizadetje katoliških misijonarjev, ki gredo na Japonsko, da poduču-jejo nesrečneže v keršansko-katoliški resnici. —
Drobne novice. »,Unita" 23. sveč. piše, da vsa Italija od snežnikov do Apenin je bila pod veliko sneženo plahto; v Torinu je bilo snega pol metra. V Benedkah je 19. sveč. snežilo med strahovitim viharjem; vse morje je bilo delj časa silno nepokojno. Lojdov parnik pod kapitanom Metel-om odrinivši o polnoči proti Terstu, je bil v Malomoku prisiljen sidra pogrezniti, stati do 10 zjutraj, potem pa se verniti v Benedk«*. V Terstu je bil vihar se hujši kakor v Benedkah. Čoln s 157 balami konoplje se je pogreznil: ljudje so se je rešili. — Sicilije, ki jo je b;l Garibaldi, i.apolitanskemu kralju uropnil, ne more priti do mira, ,,Unita" ima od ondod neprenehoma naznanila o samih tolovajstvih, o boritvah med tolovaji in vojaki, o pobitih, vjetih, ranjenih i. t. d. — Kurir v Bajonu piše, da kapitan parnika ,,Gustava" je karlistom podaril en top, ki ga je imel na barki, in to v zahvalo priljudnosti, ki so mu jo skazovali kariisti. To je naj lepše overženje liberalsk«*ga obrekovanja, ki so toliko vedili praviti o „sekve6triranji", pripertji tega parnika po karlistih. — Nemška vlada je iz Erstein-a v Alzaciji pregnala usmiljene sestre, akoravno je opo-rekoval mestni odbor z meščani vred. To je pruska svoboda in pravica. — ,,Cuartel Rcal", Don Karlosov časnik, naznanja 16. sveč., da veliko španjskih republikancev se je popolnoma podverglo Karolu VII, rekoč: „Ker hočejo kralja, je Karlos pravi španjski kralj." -V Fi« rencu teče pravda kacih 70 rudečkarjev, ki jih je zredil in odebelil laški liberalizem. Koliko pa je še drugod tacega blaga! Gorje Italiji! — Tisti Frezia, ki ga imajo za morivca Sonzogna, „Capitalinega" glavnega vrednika, stalno taji, da ga je on zaklal. Ze osem izpraševalcev se je trudilo z njim, pa vse zastonj. — Nemški deržavni zbor šteje 170 liberalcev, 84 središnikuv (katoličanov), 68 naprednjakov, 33 konservativno-liberalcev, 27 novih konservativcev, 17 Poljcev (tedaj s katoličani skupaj 101), 6 konservativcev, 4 liberalne, središnike, 12 nobenostrancev; 11 sedežev je praznih. — Sovraž-ljivi mavtarji so v veliko žalost vsih dobrih katoličanov jezuite pregnali iz Brazilije. Povračajo se časi napoj satana Pombala. - V Rio Janejri je umeri apostoljski poslanec Mih. Terrini. — Nedavno je bilo po gornji Italiji več rogoviležev pozapertih zarad rudečkarstva; sodnije pa so jih blezo spoznale za bele kakor sneg, kajti večina jih je izpušenih iz zapora. — Iz Rima pišejo, kako so tudi plemenite umetnosti šle spat. Tedaj nauke, ljudsko zadovoljnost, mir, umetnije — vse poko-puje „preblažena edina Italija!" —
Listek za raznoterosti.
Iz Ljubljane. Nektere pojasnila oziroma na molitveno bratovšino „Naše ljube Gospe presv. Serca" naj tu nasledujejo na razne vprašanja. — Milostni škof so molitveno bratovšino poterdili za škofijo s preč. odpisom
23. pros. 1875 št. 90, s pristavkom „oaj serčnega vo-šila, da naj bi bratovšina rodila prav lepega sadu". Vodnik je vselej stoljni gosp. fajmošter s pomočjo ka cega gosp. duhovnega pomočnika, ki ude sprejema, se ve, da brezplačno; sedaj Čast. gosp. J. Dolenec. Podobice in druge reči se dobivajo pri gosp. Ničmanu; na njih so poznamnjani pogoji za odpustke in kar je sicer potrebnega.
Sveto leto se bode v Ljubljani (blezo tudi po deželi) to nedeljo dopoldne oznanilo s prižnic, — popoldne na večer se bode slovesno zvonilo po vsih cerkvah. — V polajšanje marsikterim bodi opomnjeno, da enciklika sv. Očeta je v „Danici" št. 3., 5. in 9., v potrebnih rečeh poslovenjena, v druzih posneta. O začetku sv. leta ima spisek št. 1. Se drugi spisi o sv. letu so v št. 2., 5., 6., 8., 9. in K).
Sveti veliki teden in velika nož je knjiga, v kteri
se cerkvena opravila tega svetega časa s pravili za duhovne in pojasnili za ljudstvo razlagajo v latinskem in slovenskem jeziku, ki jo je sostavil An d rej Marušič, učitelj verstva na c. kr. gimnazi)i v Gorici, in z dovoljenjem preč. kn.-nadškof, ordinariata založil in natisnil Edv. Zajec (Seitz) I. 1874 v m. 8 str. 407. Prišla je lani nekoliko prekasno na svitlo, in priporoča se tem bolj letos, ker je pač želeti, da verni, kolikor je moč, cerkvene obrede razumejo in v duhu spremljajo. Dobro vemo, kako so radi katoliški Slovenci spridoraa prebirali nekdaj „Sveti veiiki teden", ki ga je bil popisal And. Albreht I. 1829, ali „Dopoldanjo službo Božjo", ktera je po govorih čislanega A. Pckca v Meteličici tiskana bila 1. 1834 itd. Tako se priporoča tudi omenjeni „VeIiki teden" duhovnom in zlasti pevcem, kteri pomagajo pri svetih opravilih o velikonoči. Dobiva se pri ljubljanskih bukvarjih mehko vezan po 1 gold. 50 kr. z nekterimi „popravki", kteri naj se zahtevajo posebej.
Hvala Naši ljubi Gospej presv. Serca! Naš hlapec Luka K. v Medvodah je bil o Svečnici tako hudo bolan, da nobeden v vasi ni več upal, da bi se še ozdravil, trikrat je bil popolnoma v smertnih težavah, posebno na Svečnico. Bridko nam je bilo zanj še posebno tudi zato, ker je dober, zvest in pošten posel; priporoČevali smo ga toraj „Naši ljubi Gospej", molili devetdnevnico, obljubili, da bomo naznanili v „Dan." in „Monatrosen" in pa za eno sv. mašo dali, če se ozdravi; in zoper vse upanje se mu je jelo boljšati in se je tudi ozdravil. Hvala tedaj Jezusu in Mariji za toliko dobroto!
V Medvodah 2. sušca 1875.	A. J.
Nemškim Časnikom in povsod laži-liberalcem je to „revolucija", rovarstvo, ko Kristusov namestnik v zadnji eccikliki opominja, da „Bogu moramo bolj pokorni biti, kakor ljudem". — Poznamo te „moraliste", rudečkarske duše, kterim je deržava bog, ker so Boga zavergli, ali pa so celo njihovi vzori Neroni, Julijani, Volteri, Robes-piC-ri in drugi klavci ljudi, sovražniki Boga in njegove Cerkve na zemlji.
srebernega denarja, vse znese v svoje gnjezdo. Ko je tergovec potreboval denarja, gre po mošnjo, pa oh! kako je prazna, kakor beraški žep ali kakor trebuh stradajoČega reveža! Opazil je, da je miš to naredila. Kakor mačka, sedaj tergovec pazi na miško, jo vlovi ter ji dolgo nit priveže na nogo, pa jo spusti. Miš, se ve, beži v luknjo, a tergovec je po dolgosti niti, kolikor je je zunaj ostalo, lahko spoznal, kako dolga je luknja. Prime za konec niti ter koplje, dokler ne najde miši v gnjezdu. Tu ti je bilo kakor v denarni menjav-nici, zlatega, srebernega in drugačnega denarja vse raz-trošeno in namešano. Sedaj se poprime tergovec svoje pravice, izleče miško na dan ter jo izroči ostrim mačjim krempljem, da naj bo kaznovana, kakor je prav; in zgodilo se je. —
Ako je kje na svetu nepokoj, je gotovo v sercu onega, ki hlepi preveč po posvetnem blagu. Srečen, kdor je zadovoljnega serca, prost je veliko nadlog. (Kdor po mišje krade in grabi, pride v grebene ostre pravice.)
Mskrlce ignaclfanske
za vse dni v letu.
24. Prav nevarno je, vse po eni poti siliti k napredku; še slabše, druge po sebi meriti. (S. Ignat. in vita.)
Kolikor glav, toliko misel, toliko druzih obrazov, toliko raznih glasov; ter je čudo, ako se eno med temi z drugim popolnoma vjema. Še večji razlika je na nasi duši in v rečeh, ki njo tičejo. Ne dajo se vse na eno kopito djati.
Ako se vsaki nogi njen čevelj priravnd, in se ne pod& vsak pokrovec na vsak lonec; kako bi se moglo zgoditi, da bi se z enim zdravilom vse posamezne dušne bolezni ozdravile? To bi se ne reklo zdraviti, ampak ubijati.
Umetnost vsih umetnosti je vodstvo duš, izmed vseh naj bolj rodovitna, pa tudi naj bolj težavna. Kakor telesa, tako tudi duše ne zaupaj vsakemu zdravniku. Iši naj boljšega.
Ko je prišel sv. Duh, dušni učenik, se je razdelil v različne jezike, in aposteljni so govorili v mnozih je-zicih. Vsem namreč mora postati vse, kdor se hoče imenovati aposteljna.
Dobrotni darovi.
Za sv. Očeta: Po gosp. Rozm. neimen. 1 gl. sr. — Po č. P. Joahimu neimen. 10 gld. — Z Vač 20 gl. (in 10 gl. za blagoljnbne in dobre namene.) — Iz št. Vida nad Ljubljano 1 gl. 10 kr.; prosi blagoslova za srečno zadnjo uro. — Po gosp. M. Poču 2 gold. — Duhoven pastir 1 gl.
Za afrikanski misijon: Gospodičini B. in M. 2 gl.
—	Iz št.-Ruperta g. A. K. 10 gl. — Z Dobovca 3 gl. (Drugi dar. prili.)
Pogovori z gg. dopisovalci.
G. —t v T.: O prihodu listnice je bilo že mleto; torej
—	; pa je tudi prav. — G. Jak. Trob. v Wab.: Vaša prelepa nova cerkev je prišla 28. sveč. čez morje in po železnici in nas je močno razveselila. Preserčna hvala! — Gosp. M—č v Log.: Poslano prejel. — Dobremu prijatlu v Ameriki : Preserčna hvala za prelepe koledarje, s kterimi ste nas močno razveselili! — Gosp. Ant. Č. v Hot.: Poslano došlo.
—	Preč. gosp. J. K. v Idr. in g. M. v L.: Poslano prejeli.
——BBBBg—^gg■■———
Odgovorni vrednik: Loka Jeran. — Tiskarji in založniki: Josef Rlaznikovi dediči v Ljubljani.
2. IIi« pa tergovec* z zelenjavo.
Miška je nosila leto za letom zelenjave sirove in suhe, pa sadja v svojo luknjo, ter je povživala te slaščice. Tergovec je sicer to opazil, pa se je delal, kakor da mu za to ni nič mari, ter ni hotel kazniti miške. Necega dnč pa, kakor že pregovor pravi: ,,Komur se dobro godi se preobjč ter se tisočerim hudobijam in zlobnostim vd&", — se ona miš prederzne oskernjati mošnjo gospodarjevo, in kar v mošnji najde zlatega in