^ 'P&ittuyitòha,
BORSA
Zmaga Liudshe fronte -zmaga delovnih ljudskih množic
heto I, — Štev. 14z
Ajdovščina, sobota 17. novembra 1045.
Cena 3.— lire
Ob mogočni zmagi Ljudske fronte
Prišel je II. november — izvoljena je skupščina, ki bo sprejela novo ustavo, kater bo last ljudstva, katera bo pribila dokončno republikansko
ureditev — Naše zahteve, zahteve primorskega ljudstva so napravile s tem trenutkom odločen korak naprej
Veličastna zmaga Ljudske fronte jugoslovanskih narodov na volitvah 11. novembra v ustavotvorno skupščino je potrdilo velike zmage, katera je bila izvojevana v štiriletni narodno-osvobodilni borbi V teh volitvah so narodi Jugoslavije torej potrdili vse to, za kar so se borili — dokončno so prekinili s starim, glasovali so za ljudsko oblast, za bratstvo med jugoslovanskimi narodi, za ljudsko republiko in za svoje pravice sploh. Narodi Jugoslavije so si bili te zmage že vnaprej gotovi. Če so biH kos okupatorju in zmagovito zaključili boj proti njemu, so toliko laže sedaj potolkli v razdobju volitev vse tiste, kateri se danes v Jugoslaviji imenujejo opozicija — »demo-kratje«.
Ogromna večina volilnih upravičencev je oddala svoj glas za Ljudsko fronto, za velikega maršala Tita kot nositelja zvezne liste Ljudske fronte. S tem je bila dokončno tudi pred vsem svetom potegnjena črta čez kralja in vso ostalo reakcionarno golazen, katera se je na vse načine, še posebno pa v zadnjem času, trudila prepričati svet, da v novi Jugoslaviji »ni demokracije«, da je potreba predvojnega »modrega državnega vodstva«. Tega opozicija ni delala samo v razdobju volitev, saj ljudje iz opozicije, saj opozicija sploh pomeni vso reakcionarno drhal, katera je že pod okupacijo Jugoslavije Prodajala ljudske interese.
Narodi Jugoslavije so dobili sedaj svojo — ljudsko zakonodajno skupščino!
Izvoljeni so v njo borci za narodove pravice — res pravi ljudski predstavniki, torej iz vrst delavcev, kmetov in napredne inteligence. Nič ni pomagalo reakcijil Prišel je 11. november, izvoljena je skupščina, ki bo sprejela novo ustavo, katera bo last ljudstva, katera bo pribila dokončno republikansko ureditev nove zvezne Jugoslavije, katera bo do kraja zagotovila enakopraven položaj vseh jugoslovanskih narodov, katera bo zacementirala vse socialne pravice delovnemu ljudstvu. To ni sklep gotovega kroga ljudi, kot so to bili primeri iz stare predaprilske Jugoslavije, to je odločen korak vsega ljudstva — vseh jugoslovanskih narodov, kateri so glasovali za Ljudsko fronto in s tem sami zase, ker Ljudska fronta znači jugoslovanske narode same.
Zmaga Ljudske fronte je trdno stisnila usodo ljudstva v njegove' lastne roke. Nihče ne bo mogel razsipavati in izkoriščati narodnega bogastva, nihče ne bo mogel več na račun primorskih in koroških bratov sklepati kupčije, kar vse so delali prejšnji jugoslovanski predvojni oblastniki — sedanja opozicija.
Zmaga Ljudske fronte je prav tako velikega pomena za vse napredne demokratične sile
ostalih narodov izven Jugoslavije, pa naj so do svojih osnovnih pravic, to je ljudske oblasti, že prišli ali ne, kajti na tak način izbrana zakonodajna skupščina, kot so to H. novembra storili jugoslovanski narodi, pomeni dokazati vsemu svetu, kako gledajo ljudske množice Jugoslavije danes na bedne fašistične ostanke.
Za ljudstvo Julijske Krajine so Volitve v ustavodajno skupščino Jugoslavije prav tako velikega pomena kot za vse ostale jugoslovanske narode. Zato danes ljudstvo v tej pokrajini beleži zmago Ljudske fronte V Jugoslaviji za svojo lastno veliko *mago, kajti vsaka kroglica v skrinjico liste Ljudske fronte z maršalom Titom na čelu pomeni glas in to odločen in močan glas za priključitev Julijske Krajine k demokratični fe-
derativni Jugoslaviji. Gotovo! Ljudska fronta je tista, katera je skupno z ljudstvom Julijske Krajine upravičeno postavila zahtevo po priključitvi Istre, Slovenskega Primorja, Trsta in Benečije k demokratični federativni Jugoslaviji. Ljudska fronta — narodi Jugoslavije torej in ljudstvo Julijske Krajine, so to zahtevo postavili že v času boja proti fašističnim osvajalcem, postavili so skupno fronto proti zatiranju ljudstva, postavili so fronto za dosego pravic posameznika, naroda in se s tem v zvezi dokončno odločili prekiniti s preteklostjo, kar je dobilo odraz v vojnem geslu — sedanji resnici:
oblast v roke ljudstvu!
Jugoslovanski narodi to danes že imajo, ljudstvo Julijske Krajine pa bo v celoti to imelo trdno in edino takrat, ko bo priključeno k demokratični federativni republiki Jugoslaviji.
Z zmago Ljudske fronte Jugoslavije je stvar sedme federalne republike mesta Trsta napravila odločen korak naprej. Zahtevo po sedmi federalni republiki je postavilo ljudstvo Julijske Krajine — je postavila Ljudska fronta — so postavili narodi Jugoslavije v zvezi z načelom enakopravnosti. Sedma federalna republika mesta Trsta pa je na potu vsem špekulantom, reakcionarjem, pa najsi bodo jugoslovanski ali italijanski. Sedma federalna republika prinaša tržaškim Italijanom iste .pravice, kakor kateremu koli drugemu jugoslovanskemu narodu in to je za Italijane v Julijski Krajini mnogo
več kot bedna preteklost,
to je mnogo več kot pa zatiranje vsega italijanskega ljudstva po kliki italijanskih reakcionarih fašističnih imperialistih v Italiji sami.
Poglejmo še poraženo »opozicijo«!
Primorsko ljudstvo že davno pozna te gospode iz opozicije. Ti frakarji niso
samo soodgovorni za vse okupatorjeve zločine, temveč gre njihova odgovornost še globlje v preteklost, njihovo zločinsko delo se je pričelo od leta 1918 naprej in to ne samo na račun narodov Jugoslavije v okviru prejšnje stare Jugoslavije, temveč tudi na račun Slovencev in Hrvatov, ki so ostali zasužnjeni pod fašistično Italijo, proti Slovencem, ki so ostali pod peto nemškega škornja na Koroškem. Primorsko ljudstvo danes v zvezi s temi gospodi, katerim narodi Jugoslavije izkazujejo samo še milost, ve prvič to, da ti ničesar več ne predstavljajo, pa čeprav so si to domišljevali, pa čeprav jim je to vte-pala v glavo svetovna reakcija. Volitve so sicer ponovno pokazale, da pač le še nekaj »predstavljajo«, da »predstavljajo« ostanke fašizma, drži se jih smrad fašističnih okupatorjev, s katerimi so se spajdašili in združili. Drugič primorsko ljudstvo še posebno dobro ve, da niso ti bedni gospodje po prvi svetovni vojni ničesar storili, da bi se krivice nad ljudstvom zmanjšale, temveč so ti frakarji s svojim izdajalskim paktiranjem s fašisti gorje primorskega ljudstva še povečavah.
Ljudstvo Julijske Krajine bo pod zastavo slovensko-italijan-ske protifašistične unije izvo-jevalo svoje najosnovnejše pravice,
borilo se bo vse dotlej, dokler sedma tržaška federativna republika v tej zvezi ne bo člen v zvezi jugoslovanskih ljudskih republik. Zmaga Ljudske fronte je še bolj potrdila dejstvo, da ljudstvo Julijske Krajine v tej svoji borbi ni osamljeno, da so z njim narodi Jugoslavije, da so z njim napredne demokratične sile Evrope.
Ko se ljudstvo Julijske Krajine danes veseli skupno z narodi Jugoslavije te veličastne zmage Ljudske fronte in ko ima istočasno pred očmi svojo osnovno zahtevo po priključitvi k Jugoslaviji, misli s tem na to, da bo tudi ono izvolilo ljudske predstavnike v zakonodajno skupščino
nove zvezne Jugoslavije, misli na to, da bo takrat vsak poedinec vrgel kroglico za maršala Tita, za svojo lepšo bodočnost.
Živela Ljudska fronta, izraz volje narodov Jugoslavije!
Živela zveza ljudskih republik Jugoslavije, v kateri mora biti Trst kot sedma zvezna edinka.
Živela zakonodajna ljudska skupščina narodov Jugoslavije z velikim maršalom Titom na čelu!
Prvi izidi volitev
Jugoslovanski narodi so v teku narodno osvobodilne borbe skovali Ljudsko fronto, ki je družila vse poštene rodoljube v močen, enoten blok proti zunanjemu in notranjemu sovražniku. Strnjeni in enotni so organizirali svojo narodno vojsko, ki nam je ob strani zaveznikov priborila svobodo.
Veličastno zmago v orožju pa so potrdili narodi Jugoslavije v nedeljo na voliščih, kjer so z volivnimi kroglicami zadali dokončen udarec reakciji, kjer so odločno povedali, da so za republiko, da hočejo svojo demokratično, ljudsko oblast.
Zmaga Ljudske fronte Jugoslavije pomeni zmago vseh naprednih demokratičnih sil v državi, pomeni zmago ideje, ki je v času osvobodilne borbe krepila naše borce, da so vztrajali v neenakem boju, pomeni dalje uresničenje programa Ljudske fronte. Zato je zmaga Ljudske fronte — tudi naša zmaga.
Ljudska fronta pa je, svesta si svoje moči, bila toliko širokogrudna in demokratična, da je opoziciji, ki ni bila zmožna postaviti svoje liste, postavila prostovoljno svojo ^skrinji-co brez liste«, kjer so imeli zatočišče vsi žalostni ostanki nekdanjih vodilnih strank, vsi tisti, ki jim ne gre v glavo, da je danes ljudstvo gospodar položaja, tisto ljudstvo, nad katerim so včasih vihteli svoj bič. Kaj takega si lahko privošči samo tisti, ki je močan.
Toda propadli špekulanti so v svoji onemogli jezi in zagrizenosti šli tako daleč, da so fašističnimi metodami silili ljudstvo, naj glasuje pri volitvah za skrinjico brez liste, češ da je to »božja skrinjica«.
Toda motijo se ti izdajalci, če mislijo, da je ljudska demokracija po-
zorišče za njihove fašistične metode. Ljudstvo ne bo vedno mirno gledalo njihovega zločinskega početja.
Na to rovarjenje je ljudstvo samo dostojno odgovorilo z ogromno udeležbo na svobodnih volitvah in z glasovanjem za Ljudsko fronto. Zmaga Ljudske fronte je zapečatila to špe-kulantno igro sovražnikov ljudstva, ki so zaman pričakovali pomoči od zunaj.
Z nad 90% večino na voliščih so narodi Jugoslavije končno pometli z vsemi protiljudskimi oblastniki.
V	naslednjem prinašamo nekaj rezultatov iz volitev v Ustavodajno skupščino:
V	Sloveniji se je udeležilo volitev 92%, za OF glasovalo 85% volivcev, v Ljubljani je glasovalo 98%, od tega 93% za Ljudsko fronto, v Zagrebu 92%, od tega za Ljudsko fronto 88%. Rezultati iz drugih pokrajin so poprečno na isti višini.
Tó so rezultati, kakršnih ni dosegla nikdar nobena struja v stari Jugoslaviji. To je zmaga naroda, ki je spoznal v teku krvave osvobodilne borbe, da je le enotna Ljudska fronta porok boljših dni.
Zmagoviti pohod narodov Jugoslavije nam je pokazal pot.
Zato vztrajajmo Še naprej v borbi za svoje zgodovinske pravice, za priključitev Trsta in vsega Primorja k matični državi Jugoslaviji. Podvojimo svoje sile, bodimo budni na straži proti vsem, ki še vedno skušajo sejati razdor med nas Primorce, ki smo toliko trpeli in žrtvovali. Ne pustimo, da bi tisti, ki so vseskozi živeli na račun ljudstva, ki so vseskozi barantali z narodom, da bi še nadalje krojili našo usodo!
Sami smo se borili,
sami si hočemo vladati!
Povsod so gruče ljudi pred volišči
ŠOLA ZA AKTIVISTE
Slovansko-ičalifanske antifašistično zveze - Osvobodilne fronte
I
Vsak čian SIAU mora biti
aKttVist SIAU
Prva in brez dvoma najvažnejša točka programa SIAU se glasi: Prva in osnovna naloga SIAU je, da se bori za celotnost ozemlja Julijske krajine, za nedeljivost mest Julijske krajine od njihovega neposrednega zaledja in predvsem,
da se dosledno in brezkompromisno bori za, priključitev Julijske krajine s Trstom kot sedme federalne enote h demokratični federativni Jugoslaviji.
Ponovno se poudarja, da je priključitev Julijske krajine k Jugoslaviji odvisna v prvi vrsti od vsestranske aktivizacije primorskega ljudstva samega, to se pravi od aktivizacije članov SIAU. Vsak član SIAU mora biti globoko prepričan, da je njegova osnovna naloga, da se kot posameznik bori in dela za skupne cilje celotne organizacije. Od vsakega posameznega člana SIAU je odvisno, v koliko bo prva in osnovna točka programa SIAU resnično izvedena.
Zato mora vsak član SIAU biti tudi res aktiven član SIAU.
Tega se morajo vsi člani SIAU še posebno zavedati sedaj, ko tudi ljudske množice Julijske krajine praznujejo največjo zmago jugoslovanskih narodov, največjo zmago delovnih ljudskih mnočic DFJ — to je zmago prvih resničnih demokratičnih ljudskih volitev, to je zmago Ljudske fronte. 11. november je največji dan v zgodovini jugoslovanskih narodov, 11. november je prinesel to, za kar so se ljudske množice borbene Jdgo-slavije borile, žrtvovale in krvavele.
Zmaga Ljudske fronte na volitvah 11. novembra pa ni samo velikanskega pomena za narode Jugoslavije, temveč prav tako zgodovinskega pomena za one predele, ki so bili leta 1918 Jugoslaviji nasilno odvzeti in ki se danfes bijejo neizprosen in neustrašen boj za priključitev k Jugoslaviji.
Koroška in Primorska praznujeta največjo zmago Ljudske fronte, praznujeta zmago tiste Ljudske fronte, ki ni še nikoli izdala svojih zasužnjenih bratov, ampak se je edina najbolj neustrašeno in dosledno borila za pravice ljudstev Julijske krajine in ki tudi od tega ne . bo nikoli odstopila. Največje potrdilo za to nam je nastop podpredsednika zvezne vlade Jugoslavije tov. Edvarda Kardelja na svetli zunanjih ministrov v Londonu, njegove neuklonljivo stališče, da Julijska krajina s Trstom vred pripada edino k demokratični federativni Jugoslaviji.
In zakaj tov.. Kardelj in z njim vsa Ljudska fronta Jugoslavije tako odločno in dosledno vztrajata in še vedno vztrajajo pri tem stališču?
Zato, ker so slovenske, italijanske in hrvatske delovne množice Julijske krajine v skupni zgodovinski borbi
s krvjo in številnimi žrtvami dokazale,
da hočejo z narodi Jugoslavije živeti v skupni domovini DFJ. Prelita kri najboljših sinov in hčera primorskega ljudstva potrjuje stališče tov. Kardelja, potrjuje stališče Ljudske fronte Jugoslavije.
Vsega tega se morajo vsi člani SIAU, to se pravi: osnovne delovne ljudske množice Julijske krajine, ki dejansko SIAU predstavljajo, zavedati in ne se pustiti uspavati, češ, saj mi smo se že doslej borili, dovolj žrtvovali, že neštetokrat dokazali, kaj hočemo in kam hočemo, naj se sedaj drugi borijo za nas, naj drugi delajo za nas, mi smo že dovolj trpeli. Ne, to bi bilo popolnoma napačno stališče. Kdor tako postopa, ta ni vre den član SIAU, temu interesi primorskega ljudstva niso pri srcu.
Zakaj je Ljudska fronta zmagovala štiri leta in dosegla najsijajnejšo zmago prav na volitvah 11. novembra? Zato, ker je Ljudska fronta, ki predstavlja dejansko osnovne delovne množice Jugoslavije, znala za časa narodno osvobodilne borbe, kot sedaj v volivni kampanji, zainteresirati in resnično zaktivizirati slehernega svojega člana od stare mamice in hromega starčka pa prav tja do zadnjega pionirja. Vsak član
Ljudske fronte in s tem prav tako vsak član OF, ki je sestavni del Ljudske fronte, se je zavestno boril, je zavestno delal in zato ni bil samo mrtva številka, ampak aktiven član!
In zakaj je primorsko ljudstvo zmagovalo v narodno osvobodilni borbi in zakaj tudi še danes zmaguje v neprestani borbi z odkritim in pri-kri.im sovražnikom, ki bi rad pripeljal delovne ljudske množice Jugoslavi j ' v ponovno suženjstvo, v ponovno fašistično diktaturo?
Zato, ker so OF in pod njenim vodstvom ostale antifašistične organizacije znale
pritegnili v boj večino primorskega ljudstva, ga v tem boju zaktivizirati in spolitizirati.
Danes nadaljuje to delo skupno antifašistična organizacija celotne Julijske krajine — SIAU in OF, ki je sestavni del SIAU, ki je tudi njen najmočnejši in najtrdnejši del, in mora nuditi pri tem največjo pomoč in oporo. Prva točka programa SIAU bo tem laže in tim hitreje rešena, če §e bo primorsko ljudstvo še nadalje borilo in delalo kot je doslej, če bo svojo borbo in aktivnost še stopnjevalo — podvojilo, postoterilo. In SI AU, ki dejansko predstavlja osnovne delovne ljudske množice Julijske krajine, je dolžno to svojo prvo in osnovno nalogo dosledno izvršiti, saj je to osnovna želja vsakega zavednega Primorca, to se pravi vsakega posameznega člana SIAU
Zato je popolnoma jasno, da mora vsak posamezni član SIAU biti tudi član SIAU, ker le tako bo SIAU resnično močna organizacija, ki bo lahko vedno trdno in dosledno branila interese primorskega ljudstva.
V čem in kako pa se naj kaže aktivnost vsakega posameznega člana SIAU?
Pri vsakodnevnem delu. Danes vsak dan srečavamo in zadevamo ob težke gospodarske naloge, ki niso nič manj težjo rešljive kot včasih, na prvi pogled sploh nepremagljive težave v času narodno osvobodilne borbe. Toda če so bile naloge še tako težko izvedljive,
premagali smo vse težkoče s tistim partizanskim duhom —
vse je mogoče izvršiti. In isti partizanski duh, ki je zajel prav vsakega
borca v vojski, kot vsakega posameznika na terenu v naših vaseh, prav isti partizanski duh premagovanja težav in reševanja težkih nalog, mora prevevati danes slehernega člana SIAU, ga vzbuditi k aktivnosti in vsestranski skupni pomoči. Kdor bo sam udeležen pri vsakodnevnem premagovanju gospodarskih, oblastvenih in drugih težav, ta bo do bistva spoznal in razumel današnji položaj in ne bo samo kritiziral in čakal na račun drugih, od kod mu bo kaj priletelo v usta, ampak bo pomagal, bo soudeležen v skupnem delu, skupni borbi in bo s tem 'oristil skupnosti ter tudi samemu sebi. In tak mora biti vsak član SIAU. Aktivnost naj pokaže pri pospravljanju pridelkov, da ne bo del pridelka letošnjega leta prikrit, ampak jasno in odkrito povedal, tolimo imam. Aktivnost naj pokaže pri vprašanju socialnega skrbstva, da ne bo zahteval podpore in kritiziral, če je ne dobi, če je zdrav in močan ter lahko dela. Aktivnost naj pokaže pri samopomoči, pri organiziranju delovnih čet in bataljonov. Aktivnost naj pokaže na zborih volivcev z dobrimi nasveti in predlogi, z zdravo konstruktivno kritiko, z odkrivanjem in razkrinkavanjem fašističnih in špekulantskih elementov. Aktivnost naj pokaže pri rednem či-tanju naših dnevnih časopisov, pri vsestranskem zanimanju, kaj se dogaja tudi izven kroga njegovega domačega kraja. Aktivnost naj pokaže pri rednem obiskovanju množičnih političnih sestankov itd. itd.
Vsak zaveden in pošten Primorec, to se pravi vsak član SIAU, kateremu so interesi primorskega ljudstva prvi, ta bo lahko danes
pri svojem vsakodnevnem delu pokazal svojo aktivnost.
Vsak strokovnjak mora biti danes udarnik svojega dela. Kmet na svoji zemlji, delavec v tovarni, študent v šoli, uradnik v pisarni itd.
In če bodo vsi člani SIAU resnični udarniki, in to morajo biti, potem bo organizacija SIAU svoj program z lahkoto izvršila in zlasti prvo in osnovno točko: biti priključeni k demokratični federativni Jugoslaviji.
Zato še enkrat ponavljamo: biti član SIAU, pomeni, biti aktiven član SIAU. In tega:se nobeden zaveden Primorec ne bo pikoli ustrašil, ampak bo s ponosom in s tisto zavestjo, ki je lastna primorskemu ljudstvu, zagrabil za delo in postal resnično, v vsakem pogledu resnično, aktiven član SIAU.	Kraigher Živa
Naši sind kati
Delavci so preko svojih sindikalnih organizacij skušali zbrati denarna sredstva za pomoč svojim organiziranim tovarišem v primeru bolezni, nesreče ali druge potrebe. Ta borba je končno dovedla do socialnega zavarovanja in delavsko-zaščitnega zakonodajstva. Ta moderna delavsko-zaščitna zakonodaja je rezultat težke in dolgotrajne borbe delavstva, predstavlja umik vladajočega razreda pod pritiskom organiziranih delavskih množic.
Sindikati pa so se tudi dobro zavedali, da je le izobraženo delavstvo sposobno voditi borbo in si pridobiti in ustvariti boljše in srečnejše življenje. Zato so delavski sindikati začeli ustanavljati svoje strokovne šole, tečaje, knjižnice, čitalnice in druge kulturne ustanove, da so z njimi dvignili kulturni nivo in zavednost delavskih zaupnikov, sindikalnih funkcionarjev in širokih delavskih množic. Ustanavljali so tudi svoje konzumne zadruge, da so z njimi omilili izkoriščanje delavstva po oderuških trgovcih. V tej neenaki borbi so bili običajno kapitalisti oni, ki so imeli v rokah veliko močnejša sredstva. Sestavljali so »črne liste« zavednih delavcev, katerim so onemogočili zaposlitev. S pomočjo države so preganjali delavske voditelje in oganizatorje. Ustanavljali so svoje organizacije delavcev tako imenovane »rumene sindikate«. Delodajalci so iz vrst lum-pov-proletarcev ustvarjali organizirane skupine tako imenovanih provokatorjev in razbijačev delavskih sindikatov. Jasno je, da so vsi
uspehi, ki jih je dosegel delavski razred potom svojih sindikatov, plod borbe, ki je bila povezana v politično borbo- Večina delavskih sindikatov je bila pod vplivom delavskih social-demokratičndh strank, v katerih pa sta se kmalu pojavili dve različni struji; napredno delavstvo, ki je stalo na stališču nepomirljive razredne borbe proti kapitalističnim izkoriščevalcem, je poudarjalo, da je borba uspešna le, če se delavski razred bori ne samo za ekonomske zahteve, marveč in predvsem proti političnemu krivičnemu redu in da morajo zato biti sindikati orgaedzacija, ki ščiti delavske interese, poleg tega, in predvsem pa tudi sredstvo za ustvarjanje novega družbenega re da. Tu moramo poudariti, da je bila ruska Boljševiška partija pod vodstvom Lenina in Stalina tista, ki je dosledno vodila tako politiko sindikalnih organizacij, istočasno pa razkrinkavala oportunistično in za delavski razred škodljivo stališče, da naj delavstvo potom svojih sindikalnih organizacij vodi le borbo za ekonomsko izboljšanje, politiko pa naj prepusti drugim. To stališče delavskih sindikatov se je težko maščevalo povsod, kjer so bile delavske množice pod vpli vom take miselnosti. To dejstvo nam najnazorneje potrjuje politi ka II. internacionale, katere sekci je posameznih držav so kljub slovesnim izjavam in resolucijam onečastile zastavo mednarodne delavske solidarnosti in puhnile delavski razred v boj za imperialistične interese. To ugotovitev pa
nam potrjujejo tudi negativni rezultati borbe delavstva v razdobju med sedanjo in prvo svetovno voj-eo, ki je bilo pod takimi vplivi Amsterdamske Internacionale, kot nosilke teh idej, katera je v sedanji vojni mirno zaspala in se celo izrodila v sovražno nasprotje naprednega dela delavskega razreda pod vodstvom Komunistične partije sveta.
Poleg teh resnično delavskih sindikatov je obstojala sicer še ena vrsta anarho-sindikalnih delavskih organizacij, ki so bile zlasti močne v romanskih deželah (Španija, Južna Amerika, Francija itd.) in ki so propagirale direktno reakcijo. Tudi katoliška cerkev se je lotila dela. Ko je spoznala moči delavskega gibanja, je skušala ustanoviti kot protiutež svoje delavske politične organizacije ter tudi svoje krščanske sindikate pod geslom harmonije dela. Znane so okrožnice papežev »Rerum nova-rum« in »Quadragesimo anno«, s katerimi je skušala cerkev ustvarjati krščanske sindikate in korporacije, idejne predhodnike kasnejšega klerofašizma iz Dolfuss-Sušni-kove dobe. Ta pokret je ostal omejen večinoma na nemške dežele in Francijo; ti krščanski sindikati so šele po vojni ustanovili večjo internacionalo s sedežem v Utrehtu, ki je zbrala v svoj okvir 2 milijona in 149 tisoč delavcev.
Fašistični ali rumeni sindikati.
Reakcija je kmalu spoznala kakšno nevarnost predstavljajo sindikalne delavske organizacije. Posebno nevarnost so zanjo pomenili borbeni, resnično delavski sindikati, ki so vodili brezkompromisno >orbo proti vsem silam izkorišče-vanja. Ko so ti reakcionarni krožki videli, da jim stoje nasproti vse bolj strnjene, organizirane in zavedne vrste delavskega razreda, ki j,e napovedal neizprosen boj izkp-
riščevanju in zatiranju, so posegli po najbolj barbarskih metodah vladanja. Z brutalno silo so hoteli uničiti vso pridobitev dolgoletnega delovnega boja. Fašistični teoretiki so razlagali nove teorije o harmoniji med delom in kapitalom, kateri je tudi katoliška cerkev dala svoj blagoslov. Z velikanskim pompom so razglašali, da so si izmislili nov družbeni red, fašistično-nacistični red- Fašizem pa ni nič drugega, kakor odkrita diktatura najbolj reakcionarnih, šovinističnih in imperialističnih elementov. Fašizem pomeni odpravo vseh pravic, brezpravje delovnega ljudstva, neprestane vojne in neznosno socialno zatiranje drugih narodov. Reakcija pa se v boju proti delavskemu razredu ne poslužuje samo nasilnih sredstev vladanja. Predvsem ustanavlja med delavskimi množicami svoje organizacije, da bi nato razbijala enotnost in zakrivala prave sovražnike delavskega razreda. Zato je ustanavljala svoje tako imenovane rumene sindikate, v katere je organizirala najbolj nezaveden in moralno pokvarjen del delavstva s katerim je rušila delavsko solidarnost. Tak primer smo imeli v predaprilski Jugoslaviji z najbolj izrazitim rumenim sindikatom Jugorasom, katerega predsednik je bil takratni ministrski predsednik, fašistični regent, petokolonec in špekulant Dragiša Cvetkovič. V odkriti fašistični diktaturi kot na primer v Nemčiji, Italiji, Avstriji, Španiji in drugod pa je reakcija popolnoma snela svojo masko in odkrito nastopila. Kakor fašizem ne more trpeti nobene demokratične ustanove, tako tudi ne more trpeti naprednih delavskih sindikatov. To smo imeli priliko videti ob prihodu Mussolinija in Hitlerja na oblast, kakor tudi ob prihodu Dolfusove-ga klerofašizma v Avstriji.
(Se bo nadaljevalo.)

O cenah in ceniku
Pred kratkim je naša ljudska oblast izdala cenik, ki naj bo osnova za ureditev zdravega trgovanja tostran demarkacijske črte. Brez nadaljnjega je to ponoven ukrep ljudske oblasti za zaščito delovnega človeka, delovnih množic. To je ukrep, ki naj zagotovi našemu delavcu, kmetu in delovnemu inteligentu, da si bo lahko za zasluženi denar, za trdo prigarane novce kupil kruha. Da, zato je cenik.
In to je v celoti razumel naš človek, ki je v goši delil najbolj skromno skorjico kruha, zadnji krompir s tovarišem, to ve slednja partizanska mama, ki ni pustila partizana lačnega od hiše, pa če mu je dala zadnji grižljaj, ki je bil pri hiši, to vedo vsi tisti nešteti in nešteti, ki jim je bilo osnovno vodilo v času borbe: vse za naše borce. To jim je jasno zalo, ker dobro vedo, da je danes naš delovni človek naš borec na polju obnove in utrjevanja pridobitev krvave borbe.
Seveda pa se moramo pri tem zavedati tudi tega, da je prav cenik naše najmočnejše orožje v boju proti tistim, ki jim je žal za koruptivnimi črnimi srajcami, verižniškimi domobranci, pa danes čuvajo »cele vrečke mokce« v skritih sladiščih in čakajo, kdaj se zaradi splošnega pomanjkanja dvignejo cene, ali pa zapihlja ugodna sapica, da pošljejo na naši preizkušeni zemlji zrasle pridelke tja preko demarkacijske črte, kjer cvete oderuštvo in črna borza.
To je ukrep proti tistim, ki hladnokrvno gladijo polno denarnico in računajo, ne meneč se za razbite vasi, sestradane in lačne, ne meneč se za to, da ropajo zemljo, da ropajo naše ljudstvo.
Danes, ko je vprašanje storitve, udarništva, obnove naše življenjsko vprašanje, pomeni gospodarska špekulacija v škodo ljudskih množic izdajo našega ljudstva, zločin nad krvjo in znojem delovnih množic. Prav naše žrtve in naše delo zato zahtevata od nas, da smo ob uvajanju novega cenika dosledni, nepopustljivi.
To se pravi, danes ne gre samo zato, da bodo po vseh lokalih in tr-
govinah viseli zaprašeni ceniki, ampak gre pri vsem lem zato, da bo naše delovno ljudstvo dobilo za pošteno delo pošten kruh. Torej pomeni danes izdaja cenika napoved neizprosne borbe vsej protiljudski sodrgi, ki bi rada ovirala pohod ljudskih množic z gospodarskim pritiskom v obliki izkoriščanja, špekulantstva, čmoborzijanstva, verižništva, trgovanja »pod roko in pod pultom*.
Prav zato, ker naše ljudstvo ne sme doživeti tega, kar je onkraj demarkacijske črte, da morajo pred polnimi shrambami 'n okusno opremljenimi izložbami stradati tisoči delovnega ljudstva, ker še usmerjajo življenje protiljudski špekulanti, zato je nujno, da se dvigne proti tistim redkim na naših tleh, ki hočejo bedo ljudstva, ki hočejo zlom ljudske oblasti, ki hočejo slori korupcijski fašistični sistem.
Prav od ljudskih množic samih, od zborov volivcev, od organov narodne oblasti, to se pravi od ljudskih množic in njihovega nastopanja, od slednjega poštenjaka je danes odvisno, kake se bodo oživele uredbe naše ljudske oblasti, kako se bodo uresničile uredbe, ki jih piše ljudstvo, da se očuva pred protiljudskimi škodljivci, kako se bodo uresničile tiste uredbe, ki smo si jih z lastno krvjo morali zapisali.
Zavedali se moramo pred vsem tega, da je danes naša domovina izčrpana, izropana, vsa eno samo pogorišče, ena sama ruševina. Da torej danes ne sme in ne more biti vprašanje, kako se bo nekdo bolje preživljal, ampak kako se bomo vsi preživljali. Vsi se moramo danes mobilizirati v borbo proti špekulantom in ve-rižnikom z jasno zavesijo, da kdor danes navija cene, odtujuje živila, tega kruh delovnim množicam od ust, trši najpodlejše zločine nad ljudstvom.
Cenik ščiti ljudstvo in ga bo ščitil, seveda pa samo uspešno toliko časa, dokler bo ljudstvo samo ščitilo cenik pred tistimi, ki jim ni sveta volja ljudstva, ki so pripravljeni prodali vse za nekaj judeževih grošev.
Od tedna do tedna
Med politične dogodke zadnjih dni, ki so posebno važni tudi za nas Primorce, sodijo volitve v Ustavodajno skupščino v Jugoslaviji. 11. november je zgodovinski dan narodov Jugoslavije, ki so a prvih resnično svobodnih in demokratičnih volitvah potrdili in glasovali za to, za kar so borci JA štiri leta prelivali svojo kri, za kar so trpeli, gladovali, zmrzovali — za novo Titovo Jugoslavijo, domovino svobodnih delovnih ljudi. Z nad 90% večino je zmagala Ljudska fronta, in tako dokončno pometla z vsemi proliljudskimi oblastniki, ki so morda še upali, da bodo s pomočjo svetovne reakcije ponovno sedli ljudstvu za vrat. Mirno, a odločno so povedali narodi Jugoslavije Petru, Mihajlovi-ču in vsem ostalim priveskom, da je konec njihovemu paševanju. Povedali pa so tudi vsem tistim, ki so se spotikali nad jugoslovansko demokracijo in jim hoteli vriniti svojo, da so narodi Jugoslavije enotni in trdno, odločeni braniti to enotnost in vse pridobitve štiriletne osvobodilne borbe.
Še več. Zmaga Ljudske fronte pomeni odločno zahtevo po priključitvi Trsta, Gorice, Istre in vsega Primorja k matični državi Jugoslaviji, pomeni uresničenje davnih želja in pravic prebivalstva Julijske krajine. Zato je zmaga Ljudske fronte tudi naša zmaga.
S temi volitvami je rešeno vprašanje kralja. Narodi so se vsi kot en mož odločili za republikansko obliko vladavine in se izrekli za svojega maršala Tita.
Inozemsko časopisje je z zanimanjem spremljalo potek volitev in poudarja, da so se volitve vršile v popolnem redu in miru in kar je glavno — brez vsakega pritiska, popolnoma svobodno.
Tako je narodom Jugoslavije zajamčena popolna, res prava ljudska demokracija.
Tudi Bolgarija je vsa v pripravah na volitve, ki bodo v nedeljo 18. novembra. Navdušenje, s katerim se ljudstvo pripravlja na volitve, množični domovinsko-frontovski shodi so pokazali, da so rušitelji ljudske enotnosti ostali brez zvez z ljudstvom. Njihova pričakovanja , da bo ob volitvah 18. novembra izveden bojkot,
So so izjalovila.
Opozicija Girginova in Mušanova se na vso moč in vsemi sredstvi trudita odvrniti ljudstvo od glasovanja. Njihovo glasilo »Zname« prinaša take laži in klevete, da so se delavci v tiskarni uprli, da takih nesramnih laži ne bodo tiskali in so izdali tudi tozadevni proglas.
Na Madžarskem o taki enotnosti in strnjenosti kot v Jugoslaviji ni govora. Sedaj po končanih volitvah v narodno skupščino, so sklenili voditelji strank, da bodo sestavili koalicijsko vlado treh najmočnejših strank: socialistov, komunistov in malih posestnikov.
Za Bordosijem bo prišel pred sodišče bivši ministrski predsednik madžarske vlade Bela Imredy. Obtožnica mu očita izdajstvo, vojne zločine in zločine proti narodu.
Vsekakor je prav, da se narod očisti takih zločincev, če se hoče v miru posvetiti resnični obnovi in delu za procvit političnega, gospodarskega in kulturnega življenja ljudstva in urediti dobre odnose s sosednjimi državami.
V okraju Herpelje-Kozina so zborovali
Dne 2. novembra se je vršilo v kozinskem okraju zborovanje novo izvoljenih NOO-jev. Več kakor iz 25 votivnih edinic so prišli odborniki v središče svojega okraja in napolnili prostrano dvorano do zadnjega kotička. Poleg že sivolasih mož in žena je bila mladina, ki se vedno pogosteje vrača iz vojske domov, na drugo fronto, fronto dela. Zborovalci so se sestali zato, da se seznanijo s svojimi nalogami, ker le tako jih bodo potem uspešno izvršili, saj prav ti novoizvoljeni odborniki, do osvoboditve, v letih fašističnega vladanja niso imeli nobenega vpogleda v javno upravo, ker so to vodili le drugi in je ljudstvo moralo samo poslušno ubogati. Prav zato pa so vsi res dobro napeli ušesa, da bi le ne p.uslišali česa o svojih nalogah, o katerih jim je podrobno govorila in razlagala tajnica tov. Dekleva ter tovarišica Polda.
Predvsem je bilo še nekaterim nejasno, kaj pomeni in kaj predstavlja prav za prav zbor volivcev. Šele v obširni debati so si prišli vsi na jasno, da je prav ta nerazumljivi zbor volivcev temeljni kamen demokracije, temelj ljudske oblasti in da je pač najvažnejše, da v svojem delu ne gredo nikdar mimo ali preko tega, ker je le tako mogoče zajamčiti neposredno sodelovanje vsega ljudstva pri oblasti, zagotoviti pravilno reševanje vseh nalog in doprinesti v največji meri k dvigu našega gospodarstva na vseh področjih.
V diskusiji pa se je pokazalo še nekaj, in sicer da kozinski okraj predstavlja nekak »cvetoči vrt« za črnoborzijanstvo in zagovorniki tega so se našli celo med zborovalci. Prav zato so sklenili, da bodo takoj napeli vse sile, da bodo čim bolj izkoreninili to navado, ki je v korist le posameznim špekulantom, pa v škodo vsej ostali množici- obenem predstavlja veliko oviro za normalni dvig gospodarstva. Seveda so zborovalci tudi našli pravo pot za pobijanje črnoborzijanstva ; spoznali so, da bodo uspešno preprečili črnoborzijanstvo na eni strani, na drugi pa omogočili razvoj trgovine oziroma odprodaje vseh svojih odvišnih pridelkov in zamenjavo slednjih s potrebnimi predmeti na ta način, da bodo osnovali in utrdili v lastnem okraju zadruge. Spoznali so tudi takoj, da je prav dejstvo, da ni zadrug, privedlo do porasta črne borze. Potom zadrug bi namreč lahko redno trgovali.
Na tej konferenci so zborovalci tudi spoznali, da se še danes premalo zavedajo dejstva, da so oni, kot predstavniki oblasti in ljudstva tudi predstavniki države, da ne smejo gledati nase in na državo kot na nekaj ločenega, kot je to dihalo iz izjav posameznih tovarišev. Oni, predvsem oni kot predstavniki ljudske oblasti morajo vedeti kakšno je stanje, da še v marsikaterem oziru ne moremo imeti vsega, kar bi kdo potreboval in da je vse te gospodarske težkooe mogoče premostiti tem prej, čim bolj bomo združeni in enotni v zavesti, da smo za dvig našega gospodarstva in s tem za dvig naše države odgovorni vsi mi do poslednjega vaščana. Čim bolj bomo razvili našo samoiniciativo in delavnost posameznikov in skupnosti na vseh področjih, tem prej bomo lahko zadostili vsem našim potrebam. Nič od vsega tega ne bi napravili, če
bi se izgubljali samo v navduševalnih in pesniških izlivih, kakor je to napravil neki tov. odbornik iz Materje. Vse to je sicer lepo in dobro, toda vsaka stvar na svojem mestu; deklamirali in rimali bomo na odrih v kulturnih prosvetnih prireditvah, na konference novo izvoljenih odborov
vzeti z ozirom na stanje ali potrebe j okraja ali vasi.
Na tej prvi konferenci so dobili zborovalci nove pojme o naših nalogah in našem delu, seveda pa bi bilo dobro, da se to uredi, ljudi strokovno čim bolj usposobiti, zato je pametno, če bi skličali večkrat take konference, kjer bi iznašali vse potrebe in izkušnje ter obenem ukrepali in dobi-
pa prihajamo, da se pogovorimo o de-1 vali navodila in nasvete za nadaljnje lu in o ukrepih, ki jih moramo pod-1 delo.	Polda
Z lastnimi silami za svoj dobrobit
Premogovni bazen Ilirske Bistrice ima izredno ugodno lego. Premogovni sloj, z debelino 2.5 m, leži v povprečni globini 50 m. Transport premoga na železnico ni težaven, ker je premogišče tik ob železnici. Ne samo ta ugodnost, temveč tudi bližina Reke in Trsta obeta premogovniku razvojno bodočnost.
Naše oblasti so takoj opazile ugodne pogoje ter prožijo vse možnosti za rudarsko-tehnični razvoj tega vira toplotne enèrgije. S tem hočejo lokalno dvigniti industrijsko delavnost, predvsem pa našim obmorskim mestom ter njihovemu prebivalstvu zajamčiti ceneno kurivo.
V predvojni in vojni dobi se je premogišče načelo na najugodnejšem kraju ter z namenom, da se v čim krajšem času izropa čim več premoga. Pri tem se seveda ni oziralo niti na splošna rudarska načela, še manj pa na lokalne interese Ilirske Bistrice. Nastale so posledice, kakor v vsakem takem primeru. V odkopnem polju je ostalo več kakor 30% neizkopanega premoga. Površina, ki je nekdaj služila agrarnemu pridelovanju, je pa za dolgo vrsto let uničena. Dobila je lice, kakor pokrajina na luni. Tako izgleda okoli 90.000 kv. metrov nekdanjega rodnega polja. Za oškodovane kmetovalce od dobičkov tako pridobljenega premoga ni ničesar ostalo. Oblastva imajo namen, ob prvi ugodni priliki tudi to vprašanje spraviti z mrtve točke ter za odškodnino pobarati one, ki so črpali naša domača zemeljska bogastva neoziraje se na škodo, ki so jo povzročali našim starim gospodarjem zemlje — kmetom.
Tako stanje je našla nova ljudska oblast, ki hoče to stanje odpraviti ter bogastvo premogišča črpati po rudar-sko-znanstvenih načelih z vodilno mislijo, da zadostuje tudi mali dobiček. Glavni namen pa je, poživiti naše
Zato
dela,
splošno narodno gospodarstvo, so se pričela popolnoma nova ki zahtevajo velike denarne žrtve in potrpežljivosti. Zastavil se je šaht v popolnoma novem premogovnem polju pri vasi Koseze. Ta šaht obeta normalen razvoj premogovnega obrata. Zajamčeni so vsi potrebni stroji in oprema, odkar so preiskovanja ugotovila nahajališče.
Domače rudarsko delavstvo z interesom sledi vsem razvojnim stopnjam dela ter tudi z nasvetom pomaga premostiti marsikatero težkočo, ki izvira iz obstoječih povojnih razmer. Z zaupanjem pomaga domačim strokovnjakom pri njihovem delu z občutjem, da je tudi ono odgovorno za razvoj in uspeh novih odkopnih del.
Prilike se polagoma normalizirajo ter se produkcija nenehoma in mirno dviga ter je dosegla skoraj 100% dvig. Je to uspeh našega delavstva, ki se zaveda nove dobe, obenem pa tudi vodstva, ki se drži svojih načrtov in ki ne stremi za trenotnimi uspehi, računajoč tudi na bodočnost in varnost dela.
Ta rudarska delovna edinica je storila že korak več. Pričelo se je z nedeljskimi dninami v korist naših dijakov ter namerava v tem pogledu tekmovati z drugimi rudniki ali vsaj ne zaostajati za njimi. Da so tukajšnji rudarji zavedni delavci, je dokazala udeležba pri tržaškem festivalu. Njihov simbolično opremljen avto je vzbujal v sprevod« veliko pozornosti. To so rudarji pripovedovali tembolj s ponosom, ker so sprevodni avto za festival opremili popolnoma sami iz svojih sredstev.
Premogovnik je na najboljšem potu, da se razvije v srednje velik obrat , to pa le pod pogojem, da se bo razvoj vodil po pravilnih načelih ter da se vodstvo ne bo borilo za trenutnimi in hitrimi dobički. Pri tem moramo omeniti glavno direkcijo Istarskih premogovnikov, ki z najširšim razumevanjem podpira začrtani razvoj našega, do sedaj majhnega obrata.
Razpis za sprejem gojencev v pomorsko trgovinsko akademijo v Kopru
Pokrajinski narodno osvobodilni odbor. Poverjeništvo PNOO v Ajdovščini, je ustanovil s šolskim letom 1945/46 pomorsko trgovinsko akademijo v Kopru. V šolo se bodo sprejemali učenci slovenske narodnosti vsega Slovenskega Primorja in Trsta. Novi učni zavod bo urejen po načelih, ki veljajo za podobne zavode po vsej Evropi, z nekaterimi spremembami, ki jih zahtevajo narodne in družbene razmere tega ozemlja. V njem se bodo vzgajali gojenci za kapitane dolge plovbe. Šola bo zvezana z internatom, v katerem bodo imeli gojenci vso oskrbo in pomoč pri učenju. Mesečna oskrbovalnina bo stala začasno 2.500 lir; le-ta pa se more ob ugodnejših gospodarskih razmerah primerno »nizati odnosno ob naraščajoči draginj zvišati, vendar v vsakem primeru skladno z dejanskimi razmerami. Revni, a marljivi dijaki plačujejo izjemoma znižano oskrbovalnino, v res nujnih primerih se popolnoma .oprostijo plačevanja oskrbovalnine’ Pogoji za sprejem so:
3.	Primerna starost (ne manj kot 14 in ne več kot 20 let).
4.	Uspešno napravljen sprejemni izpit iz matematike, fizike in slovenščine.
Kdor namerava vstopiti v zavod, naj pošlje lastnoročno napisano prošnjo, ki mora vsebovati:
a)	Priimek in ime,
b)	natančen naslov,
c)	označitev nižje srednje šole, ki jo je dovršil,
č) kratek opis življenja med okupacijo.
^Prošnje je treba naslavljati na luško poglavarstvo v Kopru. Imena kandidatov, ki bodo pripuščeni k izpitu in zdravniškemu pregledu, bodo objavljena v vseh naših listih, ki izhajajo v Primorju.
Tiskovni sklad
Tiskovni slkad do sedaj:
1.	Telesna sposobnost, ki jo ugoto vi uradna zdravniška komisija.
2.	Uspešno dovršena nižja srednja J ^1*^a šola.
25.013 lir 75 din
Tiskovni sklad	17.	novembra	1945:
Grgar . . ^	 ...........1.181	lir
Ajdovščina ...................... 932	„
AFŽ Ajdovščina	......	500	„
92 „
I
Skupaj
2.655 Ur
Pridne roke v bistriškem okraju obnavljajo

Medtem, ko narodi v Evropi po končani vojni urejajo svoje države na znotraj, pa se na Daljnem vzhodu Indonezijci bore za svojo svobodo, za neodvisnost izpod Nizozemskega in britanskega gospodstva.
Britanski generali, ki so priskočili na pomoč inozemski vojski, so izročili indonezijskim borcem že več ultimatov in zahtevajo brezpogojno kapitulacijo in predajo voditeljev mladinskega pokreta.
Indonezijski guverner Surabaje pa kljub grožnji britanskih generalov, da bodo z avijoni in vsemi sredstvi Udušili upor, sploh ni odgovoril na te Ultimate, indonezijska vlada pa po radiu poziva Indonezijce, da se upro vsakemu gospodstvu.
Po zadnjih poročilih stavka sedaj 275.000 ameriških delavcev. Groze stavke v električni industriji. 250.000 delavcev zahteva povišanje plač. V Detroitu se vodijo pogajanja, da se Prepreči stavka novih 600.000 delav-rev v avtomobilskih tovarnah.
Gospodarske težave, v kakršnih sia sedaj Amerika in Anglija, bodo ypHvale tudi na ostali svet, v kolikor jo navezan na ti dve velesili.
Vojaki prej - vojaki danes, in vendar tu ni primere
Marsikaj so naši zgodovinarji, črnožolti in cesarsko kraljevi, napisali v čast in slavo 17. pešpolka ter kranjskih Janezov, ki so se vojskovali pod Radeckijem, pa nosili sivo suknjiča in svetlo sabljico po 12 let. Nekateri so se pozivu izognili in jo mahnili v hribe, postali divji lovci, rokovnjači ali pa so stopili v zeleni kader. Psi ti stari soldatje in dezerterji so med našim narodom uživali velike simpatije, saj so sc okrog njih spletle narodne pesmi in vsemogoče povesti, ki so poveličevale njihove podvige. Da, to so bili vojaki in junaki, z grofom Radeckijem na čelu. In kakšno zadoščenje so imeli naši stari soldatje, ko so nekoč defilirali pred Francem Jožefom, pa jih je sam presvitli cesar, celo v slovenskem jeziku pohvalil: »Dobro, dobro Kranjci, zemlja se trese*. Kakšen imeniten cesar, ki privošči pohvalo celo tistemu, ki zanj kri preliva, če je treba, kakšen dober cesar, ki privošči s težavo naučene
tri slovenske besede slovenskim dajalcem krvi. 0 zlati časi enoletnih prostovoljcev »kanarčkov*, lahke ka-valerije, o zlati časi Rupnikovega ka-detstva. Kako lep je bil svet takrat, ko se je orilo iz naših šol in cerkva po vseh kronovinah in vojvodinah Primorski, Kranjski, Štajerski in Koroški: Za vero, dom, cesarja in Bog ohrani, Bog obvari nam cesarja, Avstrijo. Toda tudi potem so še bili kolikor toliko lepi časi, ko so se kraljevi oficirji stare predaprilske Jugoslavije v kavarnah borili za kralja i otadžbinu sa verom u Boga. Lepo je bilo. Takrat je bilo m svetu še nekaj manir, čustva in kulture. Oficirji so imeli še kinderštube in šlif in so še znali liste lepe Tauberjeve: Adieu, mein kleiner Gardeoff izier! — Es war einmal ein Fruhlingstraum ter Mein Papagei frissi keine harten Eier...
Tako se mi je vse spačilo v burko, in ironijo. Hotel sem napisati o naši vojski nekaj lepega, pa mi stopajo v
misli same primere. In vendar tu ni primere. Starega soldata ne moreš primerjati s partizanom, imata pač vsak svojo domovino v mislih in v srcu. Ti dve domovini pa sta tako strašno različni. Stara domovina spominja na kasarne, na penzijon — pokojnino, na samomor iz dolgočasja, na nagrobne marmornate spomenike z večno lučjo in smrtnim angelom, na tihe zabljene kapele in fontane. A nova domovina? O njej je težko govoriti: ona je vendar sen! V tem snu je stopil v gozd prvi partizan, v tem snu je gozd zapuščal zadnji partizan v zori svobode. Vmes pa so črne noči, pohodi do izčrpanosti, lakota, mraz, okrvavljene bose noge, roke in smrt v borbi, na položajih, v zasedi, na vislicah, iztaknjene oči, odsekana glava s cigareto v ustih — »balada o cigareti«. Ge hodiš po slovenski zemlji, kjer koli, po trnovskem gozdu, pod Poreznom, pod Matajurjem, povsod grobovi in še danes iz njih oddaljeni kriki: Smrt fašizmu. 0, če bi mi hoteli prodajati kosti naših mučenikov, za cel svet jih imamo. Saj pa so padli za svobodo sveta. Ne za svoj grunt, ne za trgovino s kolonialnim ter mešanim, ne z belim blagom, ne
za prvo isdelovalnico prešitih odej, ne za d. d., ne za d. z o. z., ne za apanažo kralja Petra, ne za biro kne-zoškofa Rožmana, ne za peneijo Rupnika Lava in Leona. Padli so, da bo vsak pošten človek imel svoj kos kruha in streho nad glavo, padli so za tisto domovino, v kateri ne bo več ljudi razveseljeval ne berač z lajno, ne Krjavelj, ne deseti brat. Padli so za tisto domovino, v kateri starši ne bodo več rodili prodanih nevest, Arne-rikancev in ne brezposelnih. Za tako domovino so se borili in padli. Komur pa je žal za zastavami s napisi: Za vero, dom, cesarja, Sa ierom u Boga za kralja i otadžbinu; komu je žal za pruskimi škornji in črnimi srajcami, katerih smrad je pobožno pokadil, poškropil in blagoslovil kne-zoškof Rožman, temu pa ne ostane drugo, kakor da sledi kralju Petru in knezoškofu Rožmanu. Med nami ni mesta za take.
Naša narodna vojska ni bežala pred svobodo z Nemci in fašisti, ampak nam je priborila svobodo, Nemce in fašiste pa pregnala v brlog, kjer je zdaj jok in škripanje z zobmi. Zato je naša vojska res vojska, zato je narodna, zato naša.	Dragan.
Ne bomo jih pozabili
Kadar koli je padel kdo izmed naših dragih borcev za svobodo, se nam je od bolesti stisnilo srce. In vsakikrat smo prisegli ob njihovih grobovih, da bomo nadaljevali in dovršili njihovo započeto delo. To smo bili dolžni sebi in njihovim mladini, nesebično darovanim življenjem. Njihova kri ni smela biti zastonj prelita. In vsakikrat je bil v naših dušah živ občutek, da niso mrtvi, ampak da so s svojo žrtvijo zaživeli večno življenje. In so ga zaživeli v resnici. V dneh borbe so hodili v naših mislih pred nami kot vzorniki in nam vlivali moči za vztrajanje. Tudi v zmagi in v miru ne bodo nikoli zatonili v pozabo in se bodo zmeraj vračali med nas. ’• '
In se vračajo drug za drugim. Vladimir Gortan, štirje z Bazovice in vmes še mnogi. Bridko nam je ob spominu nanje, toda v tej bridkosti jih ovijamo v spoštovanje kot v cvetje in se jim klanjamo polni hvaležnosti in ponosa. Zdaj se jih vrača pet, ki jih nismo in jih ne bomo nikoli pozabili: Pino Tomažič, Simon Kos, Ivan Vadnal, Ivan Ivančič in Viko Bobek. Ti sinovi z vseh strani Slovenskega Primorja se ne vračajo le v objem naše hvaležnosti, ampak se tudi njihovi zemski ostanki povračajo v naše kraje. Fašisti, ki v svojem zločinstvu niso poznali spoštovanja niti pred smrtjo, so hoteli zabrisati sled za njihovimi trupli, da bi preprečili vsak zunanji izraz naše ljubezni do njih in naše hvaležnosti za njihovo žrtev. Svoboda nam jih je zopet vrnila. Tu so zdaj, med nami, da bodo počivali v prsti svoje rodne zemlje, iz katere so izšli.
Takrat, ko so pogumni stali pred strogo, krvavo sodbo, se je črn mrak spenjal nad našo domovino. Fašizem, to dete laži in krivice, je slavil zmagoslavje in grozil, da ves svet zagrne v svojo temo. Jugoslavija je bila po-gažena in razkosana, nad njenimi gorami in dolinami je širilo svoje pe-roti izdajstvo, smrt in razdejanje. Naša ožja domovina ni še nikoli doživljala tako črnega robstva kot takrat. V nekaterih trenutkih se je zdelo, da so za vedno pokopani vsi svetli upi, ki so s pogumom pojili srca najboljših sinov naše preteklosti in sedanjosti.
Kdo je takrat pričakoval usmiljenja? Nasilje je bilo pijano od uspeha; in se je valjalo v krvi. Fašizem v svoji šlepoti ni pomislil, da s kruto sodbo pred vsem svetom razkazuje
svojo goloto in našo odločno voljo po svobodi. Zasledoval je samo en cilj. hotel je streti upornost primorskega ljudstva. Strl ga ni, ampak je prilil olja v ogenj.
Ze takrat so se kazala znamenja na obzorju, ki so napovedovala prej neslutene junaške podvige našega naroda in njegovo končno zmago, že je bila oživljena Osvobodilna fronta, ki je ponesla iskro upora med ljudstvo. Prvi partizanski streli so okupatorju dokazali našo voljo do življenja. Ti streli so odmevali tudi v tesne, temne celice in jetnikom, ki so čakali sodbe, razžarjali oči: »Saj nismo sami! Saj je ves narod z nami!« Pojoč nam sledi po poli, ki pelje svobodi v naročje.
Niso bili le iz različnih koncev, ki so stali takrat pred sodniki, ne samo iz različnih slojev, tudi njihovi pogledi na življenje in na njegove probleme niso bili enaki. Toda eno je nesporno: vsi ■ o goreče ljubili svojo domovino in so bili pripravljeni boriti in umreti za njeno svobodo in srečnejšo bodočnost. Da so živeli, bi bili stali v isti vrsti z ostalimi našimi borci iz-velikih dni splošne narodne 'vstaje. Tako kot so ves čas. borbe hodili pred nami in nam kazali naš veliki cilj.
Ali ste brali predsmrtna pisma Pina Tomažiča in Simona Kosa? Preberite jih! Taka pisma v sličnih trenutkih lahko napišejo le velikani po duši. Kdor bi imel le senco dvoma v njihovo resnično veličino, bi mu morala ob teh pričah skojmeti. Vsak narod mora biti ponosen na take sinove.
In mi smo ponosni nanje.
Pino Tomažič, Simon Kos, Ivan Vadnal, Ivan Ivančič, Viko Bobek! Pozdravljeni, v domači zemlji! Odpeljali so vas v temi suženjstva, a se vračate v zarji svobode, za katero ste tudi vi darovali največ, kar ste imeli: svoja mlada življenja. V tem trenutku moremo izreči eno samo besedo: Hvala! Hvala vam stotera! Vaši veliki dolžniki smo. In kot plačilo za vašo žrtev ne zadostuje, da vas obsipamo z izrazi hvaležnosti in spoštovanja. To bi bilo samo zrnce povračila. Obljubljamo vam, da bomo do konca izgradili in očuvali našo mlado svobodo in demokratične pravice. To bomo storili!
In tedaj nam bo lahko in veselo pri srcu, ko bomo obiskovali vaše nove grobove.	France Bevk. •


O zadružništvu
2e več desetletij so našemu narodu poznane zadruge in vedno jih je ljudstvo z veseljem ustanavljalo, saj je videlo v njih koristi in napredek skupnega dela. Cesto pa se je Ijndst’"' Primorske razočaralo v teh zadrugah, kar pa ni čudno, saj so bili v upravah ljudje, ki niso niti malo gledali na skupnost, temveč so si polnili žepe na račun ubogega naroda — takratna oblast pa ni prav nič ukrenila proti njim.
Z osvobodilno borbo pa je rasila v ljudstvu tudi želja po zadrugah, ki naj bi bile popolnoma ljudske. Narod, ki si je sam volil oblast na svobodnih in tajnih volitvah, je vzajemno s to oblastjo reševal tudi pereče vprašanje zadrug. Ko pa se je osvobodila Primorska z vso Jugoslavijo, so »e pričela posvetovanja glede zadrug še bolj večati kot pred osvoboditvijo. Ljudstvo je videlo v zadrugah edino poroštvo skupnosti in napredka in obenem najuspešnejšo borbo proti špekulantom, ki hočejo na račun izmučene in osirotele domovine in na račun izropanega in obubožanega ljudstva spravljati dobičke v svoj žep. Oglejmo si nekoliko današnjo zadrugo. Vsi vemo, da imamo oblast, ki si jo je ljudstvo samo izvolilo, torej bo isto ljudstvo tudi gledalo, da bo zadruga delala v korist skupnosti in da bo iz nje vel pravi duh zadružništva. Ko nas je leta 1941 Osvobodilna fronta poklicala k oboroženemu odporu proti okupatorju, smo vsi jasno videli pravilnost njene poti in njen cilj, in danes, ko uživamo tako drago pridobljeno svobodo, nam je lahko spoznati pravilnost poti Osvobodilne fronte, zato mora biti vsak član OF najboljši zadrugar. Saj tudi zadruga jasno vidi svoj namen in cilj.
Marsikdo se je v stari zadrugi razočaral, zato ima tudi glede nove še vedno pomisleke. Oglejmo si vzroke razočaranja. Fašistične oblasti »o stremele za tem, da bi čim več kme-
tov izselile iz Primorske ter na njihova mesta postavile svoje fašistične privržence. Gledale so tudi na to, da so v zadrugi namestile svoje ljudi, ljudstvo pa uspavale, da ni delalo kontrole nad njihovim delom. Mnogokrat so bogataši kupovali delnice od šibkejših zadrugarjev, tako da so ti odpadali od zadruge in izgubljali zaupanje vanje. V mnogih zadrugah so bili deleži naloženi z neomejenim jamstvom in sedaj, ako je zadruga propadla, so kmetom razprodajali posestva. Pri volitvah pa se je gledalo na to, koliko deležev ima kdo naloženih v zadrugi. Iz vseh teh navedenih vzrokov lahko jasno spoznamo upravičen strah pred tako zadrugo. V našo zadrugo pa je prišla bistvena izprememba. Pri n« ima vsakdo samo en glas, ne glede na to, koliko delnic ima naloženih v zadrugi. Pri delitvi dobička se gleda le na poslovanje z zadrugo, t. j. koliko je kdo od zadruge kupoval in koliko zadrugi prodajal. Upravni in nadzorni odbor naših zadrug sta izvoljena od ljudstva, torej ju ljudstvo lahko odstrani takoj, čim zapazi, da se ne dela v njegovo korist. Dolžnost vseh članov zadruge pa je pomagati upravnemu in nadzornemu odboru v premagovanju težkoč, ki bi morda nastale.
Razni reakcionarji hujskajo ljudstvo na čim manjšo vložitev denarja v delnice, to pa zato, da bi naše zadruge postale šibke in ne bi našle možnosti nuditi ljudstvu to, kar od njih pričakuje, toda mi vemo, da jim to ne bo uspelo, ker naše zadruge imajo možnost velikega razmaha in napredka, saj tvori člane zadruge narod sam. Zadruga nudi tudi možnost, da se delež, vložen v zadrugo, more odplačevati tudi v mesečnih obrokih. 2e samo dejstvo, da imajo zadruge preko 1000 članov in preko 10.000 lir dnevnega dohodka, nam jasno priča, kako ljudstvo dela skupno z zadrugo, kako gleda na njen razmah in na čim večji napredek.
Zadružništvo sn enotne strokovne organizacije
(Po dr. M, Vučkoviču v beograjski »Zadrugi«)
Doi^a leta razni protiljudski režimi niso dovoljevali delavnim množicam ne politične ne gospodarske organizacije. Naš delavski razred i imel niti legalne stranke, niti svojih svobodnih strokovnih organizacij, niti svojega zadružništva. Takoj po osvoboditvi pa so se razmere temeljito spremenile in tako je prišlo tudi do ustanovitve nabavljalno prodajnih zadrug v vsej državi. Te nove zadruge so v kratkem času pokazale, da so dorasle tudi najtežjim nalogam. Tudi svobodne enotne strokovne organizacije so kakor vihar zajele delavski razred in razkrile moč njegove orga nizacijske sposobnosti.
Danes imamo v Srbiji svobodne enotne strokovne organizacije in svobodno zadružništvo. Strokovno gibanje in zadružništvo imata mnogo stičnih točk, mnogo skupnih posebnosti in skupnih cilje?. Nujno je, da sodelujeta.
Pri vsem tem niti enotno strokovno gibanje, niti zadružništvo nista plod kake špekulacije ali praznega teoretiziranja, temveč sta delo delavskega razreda in delavnih množic, zahteva stvarnih potreb najširših ljudskih množic. Strokovne organizacije in zadružništvo veže torej skupni izvor. Toda to ni vse. Glavni cilj za-
družništva in strokovnih organizacij je zaščita osnovnih interesov delavskega razreda. Prodajno zadružništvo n. pr. ščiti interese delavnega človeka kot potrošnika, Strokovne organizacije ščitijo interese delavca kot proizvajalca in potrošnika. Eno osnovnih načel zadružništva je načelo demokracije: Vsak član zadruge ima samo en glas brez ozira na to, koliko je plačal deležev. Na istem načelu sloni tudi strokovno gibanje. Brez demokracije si tega sploh misliti ne moremo. Svoboda je bistven pogoj, brez katerega niti zadružništvo, niti strokovno gibanje nima obstoja. Zato sta oba odločna borca proti vsakovrstni tiraniji, proti uzurpatorju narodne svobode, proti fašizmu.
To so razlogi, ki usmerjajo i zadružništvo i strokovne organizacije na tesno, bratsko sodelovanje, im enotno akcijo, ki je bila zmeraj v obojestransko korist. Delokrog skupnega dela je ogromen. V mnogih državah najdemo tako močno skupnost, da so n. pr. v Franciji strokovne organizacije prevzele skrb za ustanovitev zadrug v vseh krajih, kjer jih še ni bilo. Neki sindikalni borec je tam rekel: »Pet milijonov francoskih stro-kovničarjev mora sočasno postati pet milijonov zadružnikov.« Obratno pa so v dobi težke krize in diktature,
ko so bile strokovne organizacije razgnane, zadruge, ki so bile manj izpostavljene preganjanju, prevzele vlogo organizacij. (Tako je bilo na pr. na Avstrijskem.)
Naše enotne strokovne organizacije, kakor smo že omenili, so pokazale veliko voljo pomagati našemu zadružništvu v njegovi borbi za združitev, ki je naletelo tudi na večje zapreke s strani onih, ki niso spoznali, kako velike važnosti je združitev vseh zadrug za najširše ljudske množice. Vendar je to šele prvi korak. Pred našim zadružništvom stoje težke in velike naloge. Naše zadružništvo mora pomagati delavskemu razredu v boju za boljše življenje, mora pomagati ljudski oblasti v njenih naporih za obnovo v vojni opustošenih krajev in razrušenega gospodarstva, v njeni borbi proti izdaji in sabotaži, proti vsem zlom, ki tako težko zadevajo baš delavne sloje, kakor na pr. črna borza in zločinska špekulacija. Treba je pomagati našim narodom, da se, dvignejo ne samo gospodarsko, ampak tudi kulturno. To so osnovne naloge, pred kateremi stoji zadružništvo in enotne strokovne organizacije. Njih medsebojno sodelovanje je najboljše jamstvo, da bomo na tej poti uspeli.
Vzpostavitev poitaPančenlh imen v prvotno obliko
Pod fašistično vladavino so bili našim ljudem šiloma spremenjeni priimki v poitalijančeno obliko. Zato je obstojal indeks, ki so ga napravili fašistični ideologi. Vse priimke, ki so bili vneseni v ta seznam, so potem uradoma spremenili v poitalijančeno obliko. Ni pomagalo, da je kdo dokazoval, da traja ime že od nekdaj, od pamtiveka, da je od stoletij nazaj obstojalo v tej obliki. Vse je bilo zastonj.
Toda s propastjo fašizma se morajo vrniti našim ljudem njihova prava imena, ker je mučno in neznosno, da se morajo še vedno podpisovati v italijanski obliki. Ne, saj ni tako, naši ljudje so si sami sebi napravili zakon. Naravni zakon osvoboditve jim je ukazoval, da se niso podpisovali več Batisti, ampak Batistič, ne več Severi, ampak Sever itd.
Drugi njihovi sodeželani, ki so pod angleško-ameriško upravo, morajo slediti temu postopku. V coni A velja sedaj kr. dekret z dne 9. julija 1939 št. 1238, pravilnik o civilnem stanju. Po členu 153. tega dekreta mora vsakdo, ki hoče spremeniti priimek nasloviti prošnjo na vladarja in to po ministru pravice z obrazlože-njem, zakaj to zahteva ter priložiti krstni list in druge listine, ki prošnjo podpirajo. Prošnjo je treba vložiti na prokuratorja pri prizivnem sodišču, kjer ima prosilec svoje bivališče. Ta odredi potrebne poizvedbe o upravičenosti prošnje in pošlje spis justič-nemu ministru. Ker pa je Slovensko Primorje (cona A) odvzeta italijanski upravi, je angleško-ameriška vojna uprava postopek v toliko spremenila, da se prošnja vloži pri generalnem prokuratorju apelacije v Trstu, doči mmora biti ista naslovljena na višjega oficirja za civilne zadeve G. M. A. in da se morajo priključiti krstni list ter druge listine.
V	koliko smo zainteresirani na tem, da se zbrišejo zadnji sledovi fašističnega nasilja na imenih?
V	vseh anagrafskih uradih občin Slovenskega Primorja stoji zapisano spačeno ime in vsaka listina, ki jo dobi naš človek od teh uradov, se glasi v poitalijančeni obliki. Tudi v zemljiške knjige se je vneslo poitalijančeno ime, ko so bili tozadevni dekreti izdani. Tedaj ne samo zaradi tega, da se zbriše sled fašističnega nasilja, tudi zaradi zakonitosti in reda je nujno potrebno, da se naredi konec z nasilnim razlaščevanjem tudi naše nematerialne svojine. Vsakdo mora dobiti povrnjeno svoje staro ime, in to ne le faktično, ampak tudi po zakonu, da ne bo nespora-zumljenj, kdo j0 lastnik tega ali onega kosa zemlje, kdo je obvezan v to ali drugo dolžnost ali pravo.
Ne bi li kazalo, da pustimo toku časa, da spačena imena sama od sebe usahnejo in tako izginejo s površja našega življenja? Mogla bi biti tudi to rešitev, ki bi trajala mnogo časa, dokler ne bi na vseh uradih in mestih,
zadnja sled. Toda proti temu načinu via faeti, t. j. dejanskim potom brisanja starih spakedrank, govori nujnost našega gospodarskega življenja. Koliko obrtnikov in trgovcev mora še danes nositi izobešena poitalijančena imena, zato ker se glasi obrtnica na tisto ime. Na krstnih in poročnih listih ter smrtovnicah bodo matični voditelji še nadalje pisali spačena
Pobijanje divjega lova
V vseh naprednih državah je lovstvo kot važna gospodarska panoga urejeno z zakonitimi predpisi, da se
lovišča zavarujejo pred neracionalnim izrabljanjem. Včasih je veljal lov za luksus, za privilegij gornjih deset-tisočev. V moderni demokratični državi morajo ti ostanki srednjeveškega fevdalizma izginiti in lov mora postati dostopen vsakemu poštenemu državljanu, vse to seveda v mejah faktične možnosti. Vsi ne morejo biti lovci, ne glede na to, da nima vsak veselja do tega športa. Kajti tudi lov je svoje vrste zabava, šport, ki pa se sme izvajati le v omejenem obsegu in po gotovih predpisih, če noče lovišč uni čiti in iztrebiti. Lovišče je kakor gozd. Če boš gozd breznačrtno samo .izsekaval, ga kmalu ne bo več. Isto je z loviščem, ki se ga mora primerno gojiti m čuvati pred iztrebljenjem.
Po naši domovini je dolga vojna kakor povsod tudi v pogledu divja čine zapustila žalostne praznote. Da se lovska zverjad zopet opomore in zaredi, bo treba, kakor vse, tudi lovske revirje obnoviti in izvrševanje lova v prvih letih čim bolj utesniti.
Za čas, dokler ne bo izdan nov, današnjim razmeram ustrezajoči lovski zakon, je za Slovenijo predsedstvo SNOS-a izdalo »Odlok o začasnem izvrševanju lova« z dne 3. septembra 1945. Ta odlok določa predvsem, od koga in kako se sme izvrševati lov, kdo izdaja lovske dovolilnice in napravlja odstrelne načrte. Določa nadalje, da so kršitelji predpisov tega odloka kaznivi namesto z zaporno kaznijo s prisilnim delom brez odvzema svobode in da so za kaznovanje pristojni okrajni izvršni
narodno-osvobodilni odbori.
Pri nas na Primorskem se zgoraj navedeni Odlok, ki ga je izdalo predsedstvo SNOS-a in ki bi zato moral biti obvezen za vse slovensko ozemlje vključno naše Primoràe, v toliko ne uporablja, v kolikor faktičho še vedno sodijo lovskim tatovom narodna sodišča, ki so bila za te vrste deliktov pristojna tudi po jugoslovanskem zakonu o lovu.
Čas je, da se tudi pri nas na Primorskem enkrat napravi red z vprašanji, ki se tičejo zaščite lova, predvsem zato, da obvarujemo lovsko divjačino, ne glede na čas, na starost in ne glede, ali ima dovoljenje ali ne, je treba odločno pobijati in ljudi pri-
siliti, da se bodo držali predpisov, kjer je napisano spačeno ime, izginila] Zato bodo morala naša narodna sodi-,
imena. Čeprav bi se tu in tam lahko opustilo strogo izvajanje predpisov o vodstvu matic, navzlic temu bi se te spakedranke prenašale v mnogih primerih od listine do listine. Tako pa bi se z enim odlokom naredilo konec tej negotovosti in spravilo s sveta krivični madež žalitve našega človeškega dostojanstva. Voditelji anagrafskih uradov, zemljiških knjig, izdajatelji trgovskih dovoljenj in drugih uradov bi dobili nalog, iztrebiti te preostanke fašizma in črtati poitalijančene priimke, vzpostavivši pristno ime na svoje mesto.
šča iz vidikov občih koristi in interesov proti lovskim tatovom nastopati z učinkovitimi kaznimi. Kake nizke denarne globe ali celo pogojne obsodbe niso na mestu in bi isgroSifc svoj namen.
Pred nekaj dnevi se je bavilo okrožno narodno sodišče v Postojni s slučajem lovske tatvine, izvršene v trnovskem državnem gozdu. Neki član narodne zaščite je ob priliki službene patrole 5. junija naletel v gozdu na srno, jo ustrelil in odnesel. Pred sodiščem je dejanje skesano priznaval in se opravičeval, da ni poznal predpisov, da je ustrelil srno predvsem zato, da bi pomagal svoji družini in da je srna očiščena tehtala le 5 kg.
Pred okrajnim sodiščem v Grgarju je bil obdolženec obsojen zaradi lovske tatvine v času lovopusta na denarno kazen 300 lir, pogojno za dobo enega leta, in na plačilo odškodnine 150 lir upravi narodne imovine. Proti tej sodbi se je zaradi premile kazni prizval javni tožilec, ki je v svojem prizivu poudarjal, da je treba v interesu splošnosti energično pobijati divji lov, ki se je že preveč razpasel.
Okrožno narodno sodišče v Postojni je prizivu javnega tožilca ugodilo in obsodilo obdolženca nepogojno na en teden prisilnega dela brez odvzema prostosti in na 300 lir denarne kazni. V razlogih svoje sodbe je prizivno sodišče podčrtalo, da je tudi lovstvo za narod pomembna gospodarska panoga in da je treba zlasti sedaj zaradi obnovitve v vojni iztrebljenih lovišč s primerno strogimi kaznimi zaščititi izvrševanje lovskih predpisov. Kot posebno obtežil-no okolnost je smatralo prizivno sodišče, da je obdolženec zagrešil dejanje v izvrševanju službe, ko je bil dolžan sam nastopiti proti vsaki kršitvi zakonitih predpisov.
Brelih Ivan. * ★
Kogar zanimajo slike o prvem festivalu dela, ki se je vršil v Trstu dne 21. t. m., naj se zglasi pri Slovenski prosvetni zvezi v via Carducci 6-III, soba 11, kjer se sprejemajo naročila.
★
RAZGLAS.
Vse omejitve o kretanju prebivalstva v nočnem času se preklicujejo ter s tem prestanejo veljati vse dosedanje odredbe o policijski uri.
Smrt fašizmu — svobodo narodu' Načelnik upravne politične komisi1 Dr. Jurca Ciril. I. r. ,
Načelnik odseka:
Čehovin France. 1. r.

Oktobrska revolucija, zaičltnica otrok
Dečji dom »Tone Tomšič« v Si Petru n? Krasu je bil letos 7. novembra odprt
2e v drugem letu po Oktobrski revoluciji je veliki ruski revolucionar tov. Lenin izdal odlok o zaščiti socialno nezavarovane dece. Lenin je bedo otrok sam spoznaval v vsej grozoti medvojne in povojne bede. Lačna usteča in solzne oči so v redko-katerem državniku tako hitro dvignila toliko usmiljenja, skrbi in odločnosti kot pri njem. Tako je komaj ustvarjena Sovjetska zveza že vodila račune o vzgoji teh nepreskrbljenih.
Koliko bolj žalostne in naravnost strahotne pa so slike iz fašističnih časov, ali iz dežel, ki jih tlači kapitalizem in imperializem. Ali niso vsem nam še sedaj živo pred očmi obupani obrazki otrok, ko so jih selili Nemci s Štajerskega in Gorenjskega? Ali ne čujemo še sedaj milega joka in zadušenih krikov naših najmlajših, ko so jim italijanski fašisti požigali domove, pobijali matere, all celo njih nedolžne otroke — kali? Mar niso vsem v spominu časi stavk in brezposelnosti, ko otroci niso mogli dobiti po cele dneve niti grižljaja kruha, ker ga jim je odžrl kapitalist. Kapitalist ne ve, kaj je lakota, on te besede ne razume, kakor ne razumejo reveži kaj je kakor ne razumejo reveži, kaj je rialisti. Ne brigajo se za drugo kot za tujo zemljo in tuje narode. Požreti hočejo ves svet, vse podjarmiti. Narod- pa se upirajo nasilju in zato imperialisti brez usmiljenja bombardirajo, požigajo, streljajo tudi matere in otroke, da bi narod hitreje klonil, hitreje umrl. Ni še konec trpljenja, ni še konec pobijanja otrok. Tam daleč proti sončnemu vzhodu, na Javi, v Indoneziji in na Kitajskem svinčene krogle imperialistov še padajo v srca nedolžnih otrok in mater.
Komur je bodočnost otrok draga, ta se bori za mir in za svobodo človeka in naroda, proti kapitalizmu, proti imperializmu in fašizmu. Eden od velikih borcev za srečno bodočnost otrok je bil tudi Tone Tomšič, slovenski narodni heroj. Silen in nepomirljiv boj proti fašizmu ga je postavil na čelo zasužnjenega slovenskega naroda. Sovražniki so ga ujeli, vrgli v ječo, ga mučili in nazadnje umorili. Svojemu narodu je ostal zvest resnično do poslednjega diha — do smrti. Tone Tomšič se je učil tega velikega junaštva in ljubezni za svoje ljudstvo od velikega Lenina in Stalina. Zato nosi novi dečji dom v St. Petru po vsej pravici ime narodnega heroja Toneta Tomšiča. Kri sovjetskih junakov Oktobrske revolucije je postavila sovjetskim otrokom dečje domove in dovolj skrbnih rok, ista kri pa je okrepila tudi Toneta Tomšiča, da nam je lahko dal svetal vzgled, kako se je treba boriti za boljšo bodočnost naših otrok — naše dece.
None ni
In tako je prišel po zmagi dan, ko je sedlo v Št. Petru šest in devetdeset otrok k mizi, da se nasitijo. Oči jim gorijo kot drobne lučke, s temnim plamenčkom, gledajo se drug drugega in se počasi spoznavajo. Tudi dva Italijančka sta med njimi, na kon-ncu dolga mize pa Jerko. On se ne zanima toliko za otroke, znova in znova išče nekaj po obrazih starejših ljudi,
čeveljčki
Tako so se najedli in potem še popili vsak en kozarec oranžade. Z otroki je treba mnogo govoriti, ne samo zaradi dolgčasa, temveč, da se še oni naučijo misliti in govoriti. Vse jih sprašujejo in tudi, kaj jim je bilo pri kosilu najbolj všeč.
»Oranžada!*
To je za njih nova beseda, nov okus, ki ga v ustih še niso zaznali. Zato jim je oranžada najbolj všeč in jo radi pijejo.
Prvi dan v novi okolici je najhujši, zato so jih zamotili s čisto novimi copatkami. Toliko veselja ob teh preprostih darilih, da gane do solz. Tam ob steni sezuva mati svojega otroka in natika podarjene copatke. Čeveljčke je spravila v svojo culo. Tovarišica jo je opazila.
»Čeveljčke lahko tudi tukaj pustite!*
Vem, vem, tovarišica! Ampak čeveljčki niso naši. Sposodila sem si jih pri sosedu, da sem otroka lahko pripeljala do semkaj. Zdaj jih moram vrniti.
Mati in tovarišica sta obstali druga pred drugo, potem pa sta se vdano nasmehnili. Kriva je temu pač revščina in vojna! In ko se je mati vračala domov, ji je bilo prijetno toplo, čeprav je vlekla strašna burja. Prepričala se je, da bodo skrbeli za njenega otroka še bolj kol sama more skrbeti. Vedela je, da ima sedaj njen otrok toplo sobo in tople copatke, a da bo imel tudi kmalu usnjene čeveljčke.
Kdo je Tito ?
Večer je padal na dom s svojim rdečim obrazom, čas je bliskovito mineval na ta veliki praznik. V spalnici so se otroci zbrali okrog svoje vzgojiteljice. Vprašala je zato vse:
»Kdo je TITO?*
Otroci pa so molčali in jo gledali. Zdelo se jim je, da bo rekla še nekaj in je res dostavila:
»Kdo ve?*
Spogledali so se, a le za trenutek, ko je malo tišino presekala Julka z odgovorom:
»Maršal Jugoslavije!*
Vsi so vedeli, da je prav odgovorila, vendar ne vsega. Toda tovarišica je že pritrdila in se nasmehnila:
»Zdaj pa spat!*
Pomagala jim je na postelje, večina pa se je sama skobacala vanje. Ležali so nepremično in jo gledali. Ona je šla še enkrat od postelje do postelje. Nenadoma ji je obstal korak pred otrokom, ki je ležal na tleh. Zaskrbelo jo je:
»Kaj ti je?*
»Nič!*, je plaho odvrnil. Ona je nadaljevala:
»Zakaj ležiš na tleh?*
»Doma sem tudi na tleh, včasih pa na peči, če je bila topla. Drugje ne znam ležati!*
Zasmilil se ji je. Dvignila ga je na posteljo in ga slekla. Roke in noge so mu nerodno cukale iz rokavov in hlačnic. Spravila ga je pod odejo in nežno pokrila. Nazadnje ga je pobožala po glavi in ga vprašala:
»Ali je dobro?*
»Dobro!* je zabrundal v odejo. V nasprotnem koncu spalnice je zaključila svoje misli ona pionirka, ki je prej vedela, kdo je Tito!
»Tito je bil prvi partizan, velik junak. Ni se bal fašistov. Fašisti so bežali pred njim. Zato je tovariš Tito maršal Jugoslavije!*
Tovarišica jim je rekla:
»Lahko noč, otročički!*
Nekateri so ji odvrnili pozdrav, drugi pa so že napol sanjali.
Janez Pelko'
Primorska 'e proslavila 7. november
28. obletnica zmagovite Oktobrske revolucije je zadobila tudi na Prin morskem silen odmev. 2e na predvečer so v šir in dalj zagoreli kresovi, neštete rakete so švigale v zrak in pesem je donela v pozdrav edinstvenemu prazniku delovnega ljudstva, rojstvu mogočne SZ. Samo okrog Tolmina je 47 kresov z mogočnimi plameni spominjalo na tiste tisoče tlačenih in izkoriščanih delovnih ljudi bivše carske Rusije, ječe narodov, ki so se pred 28. leti dvignili, uprli in za vedno obračunali z vso izkoriščevalsko gospodo.
V vseh večjih krajih so na dan 7. novembra v mogočnih, skoraj brez-krajnih povorkah Hsoči mladih in starih, vojske in civilistov, kmetov, delavcev in inteligentov manifestirali in proslavljali prvič v svobodi veličastno zmago Oktobrske revolucije, ki je pokazala vsemu delovnemu svetu pot v pravo bodočnosti.
Na mogočnih zborovanjih v Postojni, Idriji, Cerknem, Tolminu, Ajdovščini, Grgarju, Sl. Petru, Bistrici, Herpeljah, Kopru in drugod so govorniki navdušenim manifestantom, ki so se zbirali z edinstvenimi transparenti in slikami Stalina ter Tila ter zastavami svobode, prikazali razvoj revolucije in njen pomen za delovne
ki prisostvujejo odprtju doma. Vedno1 množice vsega sveta. Saj je sama Pri-
bolj spoznava, da dobre stare None ni tukaj, temveč daleč doli v Istri, kjer je doma. O kako težko mu je samemu med lemi ljudmi. Gleda pred seboj krožnik in zazdi se mu, da so začeli plavati makaroni v njegovih solzah. Solze pa kot da bi imele svoj izvir globoko v grlu, tekle so kar naprej po licih in padale na belo mizo.
Pa je prišla mlada teta, Noni prav nič podobna, ker je imela gladko kožo, bujne lase in poln obraz. Toda prišla je k njemu skoraj z brezglasnim korakom in se nagnila globoko k njegovim solzam, tako da se je še ona vsa zableščala v njih — potem pa je rekla:
»Zakaj jokaš?*
Jerko je videl, da je dobra in da ji lahko pov$.
»None ni!* je dejal, solze pa so še vedno drsele preko lic na mizo. A mlada teta mu ni rekla ničesar žalega, ne! Rekla je, da bo Nona kmalu prišla. Gotovo vsak mesec enkrat. In tedaj so se Jerku solze ustavile, začel je jesti. Vilice so mu bile strašno všeč. Jerko vilic do danes še ni videl, zato jih je držal krepko v rokah in se jim smejal.
»None ni, a Nona pride!* Vse ji bom takrat, pokazali.
morska dvignila svoj glas upora, sprožila svojo prvo uporniško puško proti fašistom, ker je sledila klicu mogočne zaščitnice malih narodov SZ.
Tisočglave množice so govornike neprestano prekinjale ter vzklikale Stalinu in Komunistični partiji bolj-ševikov, Titu, Rdeči in Jugoslovanski armadi, ne porušenima stebroma, ki sta jamstvo, da ne bo nikdar več delovno ljudstvo teh dežel žrtev samo-lastnih izkoriščevalcev in fašističnih zveri.
Zlasti parada Jugoslovanske vojske v Ajdovščini je jasno pokazala manifestantom, česa so zmožne uporne in zavestno se boreče ljudske množice: iz nekaj pušk so po dolgih letih večnih borb, žrtvovanja in krvi zrasli lopovi, tanki in nepregledne edinice, ki so pripravljene vedno braniti sveto, s krvjo narodnih borcev napojeno slovensko zemljo. Jugoslovanska mlada armada, armada delovnega ljudstva je danes mlada, ima pa jasno pot, pot kakršno je tako zmagovito prehodila silna nepremagljiva Rdeča armada.
To so spoznali manifestanti, ki so navdušeno vzklikali strumnim borcem in jih prosili, naj se vrnejo v Trst. Tam za Trstom so naše meje, lam je tekla naša zibel j in naša kril
Prav 7. novembra so Primorci ponovno dokazali, da poznajo samo eno pot, pot po kateri so krenili l. 1941 skupno z narodi Jugoslavije in pod silno zaščito SZ ter demokratičnih zaveznikov — pot borbe za dosego prave ljudske demokracije, za priključitev celega Primorja s Trstom in Gorico k Titovi Jugoslaviji. Močnejše kot kdaj koli so danes zahteve Primorcev: Tujega nočemo — svojega ne damo! S Titom v borbi — s Titom v svobodi!
I. mladinska delovna brigada »Ivana Suka« v Postojni
Ta brigada se je osnovala 8. okt in mladina jo je imenovala po padlem tovarišu »Ivanu Čuku«, mladinskem aktivistu, ki je kljub okupatorjevemu terorju organiziral in zaktiviziral mladino po vaseh okoli Postojne Mladina vidi v njem svoj sveti vzor in mu hoče slediti vsaj z delom, ko mu v borbi ni mogla.
Za tako skupno delo je bilo med mladino veliko navdušenje, zlasti še, ko so si postavili štab brigade in to razdelili na bataljone.
Da se mladino ne bi odtegovalo domačemu delu, so sklenili, da bodo za začetek delali le štiri dni in se pri delu izmenjavali. Dnevno je delalo povprečno 90 mladincev in mladink V štirih dneh so napravili v 1380 delovnih urah 72 kub. metrov drv, to se pravi, da so rabili za en meter drv približno 18 ur, medtem ko je zagrebška mladina naredila 1 kub meter drv v 4 urah. Pri tem je treba še upoštevati, da je bila tam še neiz kušena mestna mladina, pri nas pa dela vajena kmečka mladina. Ta razlika pa ni vzrok ne dela kot pa slabe razdelitve dela, slabe organizacije. Mladina pri nas je morala pešačiti v gozd 12 km daleč. Te težave so razumljive, saj so se šele prvič podali na tako delo, ki bo trajalo le 4 dni in so se dnevno izmenjavali. To je bil gotovo vzrok znižanja delovnega uspeha.
Kljub tem pomanjkljivostim pa je naša mladina s tem pokazala mnogo razumevanja za težkoče našega ljudstva v Istri in mu priskočila na pomoč ter s tem dokazala svojo visoko domovinsko zavest. Zato je pa vsega obsojanja vredno posmehovanje nekaterih »pametnikov«, ki se norčujejo iz te požrtvovalne mladine, ki se trudi za naše skupno dobro. Sicer pa naj se le smejajo, smejali so se, ko smo brez orožja odhajali v hribe pa smo zmagali, smejejo se sedaj, toda mi si bomo kljub njihovemu smehu kovali lepšo bodočnost. Zato pa tovariši in tovarišice vsi v I. mladinsko delovno brigado po stopinjah tovariša Čuka.	Filip.
★
Izplačilo otroških doklad
Obvestilo delavcem, nameščencem in delodajalcem
Na podlagi Odredbe o izvajanju ob-.veznega socialnega zavarovanja na področju Poverjeništva PNOO za Slovensko Primorje z dne 6. 8. 1945 ter po določbah čl. 19 te odredbe bo PZSZ izplačeval de lavcem in nameščencem doklade za otroke po 8 lir dnevno oziroma 200 lir
mesečno za vsaitega otroka pocl 14. letom, in to od 1. maja do 30 junija 1945. Od 1 julija naprej pa se ta dodatek povišuje na 23 lir dnevno oziroma 575 lir
mesečno.
Otroci, starejši nego 14 let, imajo pravico na doklade le, če so zaradi telesne ali duševne napake traino nesposobni za delo. Če obiskujejo šolo, imajo pravico na doklade do 18. ieta.
Pravico do otroških doklad imajo vsi delavci in nameščenci, ki so obvezno zavarovani zoper bolezen, in to za zakon ske in nezakonske otroke, posvojene, pa storke in za v oskrbo vzete partizanske sirote.
Otroški dodatek se izplačuje mesečno za nazaj in to samo za čas zaposlenosti ali prekinitve dela zaradi bolezni, združene z nesposobnostjo za delo (za čas ko član prejema brariarino, se nahaja v bolnišnici itd.), ob porodu, onemoglo sti in nezgodi, ako je delazmožnost zmanjšana preko 6b m %. ter za čas orožnih vaj. Pravica do otroških doklad se priznava zavarovancem samo na podlagi pismene prijave, ki jo je predložiti na predpi snem obrazcu Pokraj. zavodu za soc. zavarovanje ali njegovim poslovalnicam.
Prijavnici je treba priložiti tudi družinski list, dokumente o sprejetju otrok na vzdrževanje, o posvojitvi otrok ter o pastorkih itd Narodno Osvobodilni Odbor potrjuje, če zavarovanec te otroke res vzdržuje in da žive z njim v skupnem gospodinjstvu.
V kolikor je otrok prekoračil 14. leto starosti, a obiskuje šole, se mora prijavnici priložiti tudi potrdilo šole. vico do otroških doklad, je javiti PZSZ v teku 14 dni.
Otroške doklade se bodo izplačevale zavarovancem pri blagajni PZSZ in njegovih poslovalnicah ter po delodajalcih in to mesečno za nazaj.
Pozivajo se vsi delavci in nameščenci, da v lastnem interesu in v kolikor mogoče najkrajšem času predložijo Pokrajinskemu zavodu za soc. zavarovanje ozir. pristojnim poslovalnicam predpisane prijavnice za otroške doklade s priključenimi dokumenti, da bomo mogli začeti doklade izplačevati čimprej.
Prijavnice naj zberejo delodajalci ter jih predložijo skupno za vse svoje zaposlence.
★
Natečaj za otroško igro
Slovenska prosvetna sveta za Primorje in Trst razpisuje natečaj za otroško igro.
Delo naj bo po možnosti: 1. zajeto iz naših narodnih motivov, pripovedk itd., 2. naj ima vzgojno soeialno jedro: 8. naj bo na nmetniški višini. lerica ima lahko tudi veder, šaljiv značaj, primeren in dostopen mladini.
Dola naj se predlože Slovenski prosvetni zvezi — Ulica Carduzzi 6-III do 1. decembra k I.
Dve najboljši deli se nagrad.-a s 5000 oziroma 3000 lirami.
Slovenska prosvetna zveza l>.> najboljše delo izdala in še posebej honorirala.
Igrico je predložiti v 2 izvodih (6 do S strani natipkanih s strojem) anonimno z geslom v zaprtem ovitku (kuverti) Slovenski prosvetni zvezi v Trstu ulica Carduzzi 6-III do 1. decembra t. 1.
Kadar prodajate, kupujete aii zamenjujete
zaupajte preko domačih zadrug nakup, prodajo jn kompenzacijo vsega previška kmetijskih pridelkov, kot
krompirja • repe • zelja • sadja • vina itd.,
drv in vseh vrst lesa • obrtnih izdelkov in industrijskih proizvodov
Uvoznemu in izvoznemu zavodu
družba z o. z.
TRST * via Torrebianca 29/11 Telefon 50-15
UIVOD
Prvi mladinski dem v Slivenskem Primorju ponosno nosi ime narodnega kroja
širom Primorske
Mnogo je požganih domov, še več izropanih zapečkov. Pa smo se stisnili, več družin se je zateklo pod eno streho; samo da se pretolčemo skozi zimo. Nekaj pa nas je ves čas težilo in to je bila misel na uboge sirote, otroke naših padlih borcev, ki so nestrpno čakale ljubeče roke in varnega zavetja, toplih hlačk in krilca ter zajetnega kosa kruha.
In končno smo jim našli prostora. Odprla so se tem sirotam vrata prvega mladinskega doma v Slovenskem Primorju, odprla so se vrata doma, ki nosi ime enega izmed prvih naših borcev, narodnega heroja — Toneta Tomšiča. In pred nekaj dnevi je sprejel ta dom pod svoje okrilje osirotelo mladež, sirote tistih naših junakov, ki so tako neustrašeno stopali po poti heroja Tomšiča.
Kakor da čita v srcih vseh nas, vsega primorskega ljudstva, ki je žrtvovalo in hoče žrtvovati, je socialno skrbstvo Poverjeništva dalo pobudo za ustanovitev tega doma. Z vsemi silami je takoj priskočila na pomoč naša vojska. O tem govore številke. Borci Vipavskega vojnega področja so se odpovedali vsakih deset dni celodnevnemu obroku kruha oziroma hrane, kar je v času od 1. septembra pa do 1. oktobra naneslo: 3500 kg krušne moke, 500 kg koruzne, 200 kg bele, 500 kg fižola, 450 kg graha 500 kg testenin, 100 kg olja, 20 kg masti, 125 kg sladkorja — v skupni teži 5.945 kg živil. Poleg tega so poslali še 24.000 lir, 276 din. Področje samo pa je darovalo postelje, slamnjače, kuhinjsko posodo in 5 prašičev.
Naši borci se na ta način oddolžu-jejo padlim tovarišem.
Pa tndi pri samem iskanju prostorov za dom je v celoti pomagala vojska, ki je v ta namen izpraznila v Št. Petru na Krasu udobno vilo. V njej so dobili zavetja naši malčki:
štirinajst dni je bil Št. Peter kot mravljišče, kjer je mrgolelo pridnih delavk in delavcev. Vse je prijelo za delo. Naši pionirji so z grabljami in motikami strumno prikorakali na delo, da pomagajo, kolikor je v njihovih močeh, očistiti novi dom svojim tovarišem. Česar niso mogli opraviti sami, so jim pomagali vojaki. Žene in matere, članice AFŽ, ter dekleta, članice ZMS, so ves teden pridno prale in šivale. Nikogar ni bilo treba prositi, čut do uboge dece je vse pHvabil na delo. V velikem prostoru je stalo preko deset šivalnih strojev. Nad trideset deklet in žena je šivalo podnevi in še pozno v noč. Na delo je prišla celo 82 letna žena iz Št. Petra. »Čemu pa se še vi trudite, mamica, saj je mladine dovolj,« jo je vprašala upraviteljica doma. »Nihče od naše hiše ni mogel priti. Hčerka je bolna, drugi so na delu. Sram bi me bilo, da ne bi nihče od nas pomagal pri urejevanju tega doma, zato sem prišla kr.r sama. Moje roke sicer niso več tako gibčne, vendar, kolikor je v moji moči, smatram za svojo dolžnost, da pomagam.« To je bil odgovor požrtvovalne matere, to je odgovor naših mater. V dneh splošnih priprav je v celoti prišlo do izraza spoznanje, ki si ga piše naše ljudstvo kot svoje delovno geslo:
»Ne kar mora, kar more,
to mož je storiti dolžan!«
Nihče ni zahteval plačila, vsak je rad prihitel na pomoč.
Nenadoma je prihitela tovarišica: »Otroci prihajajo!« Vse je hitelo k avtomobilom. Z njih so se usuli otroci: slabo oblečeni, bledih lic in premra-ženi, mrzlo je bilo na tovornem avtomobilu. Mnogi so preplašeno in debelo gledali, ko jih je sprejel novi dom, cel, nič požgan, nič razbit. Toda dolgo ni trajalo, pa so naši malčki takoj oživeli. Še tistemu, ki se je prej držal za krilo stare matere in jokal, se sedaj smejejo temne oči. Šele štiri leta ima, pa je brez staršev. Oče mu je padel v partizanih, mater in sestro so ubili fasisti, dom je požgan. Stara mati je rešila dveletnega otroka pred podivjanimi zločinci. Sedaj ima njen varovanček nov dom.
Dva dni so prihajali otroci iz vseh okrajev Primorske tostran demarkacijske črte. Prišli so iz najbolj oddaljenih vasi cerkljanskega in tolminskega okraja, rudarski otroci iz Idrije, zadnji so bili iz Istre, med njimi trije Italijani. Tem sc je najbolj poznala beda.
Nekateri so prinesli s seboj darila za novi dom. Iz Tolmina hleb sira, iz Idrije pa krasno trobojnico s klekja-no rdečo zvezdo, ročno delo idrijskih mater, in še mnogo lepih drobnarij. Prve dni so sc gledali otroci z nezaupanjem, kmalu pa so se spoprijateljili: vsi so si bratje in sestrice.
Ko so se vsi malčki namestili v novem domu in so bile vse priprave dokončane, je bila v sredo dne 7. t. m. slovesna otvoritev doma. Št. Petrska mladina je lepo okrasila dom. Vse je bilo skrbno pripravljeno in niti slabo vreme ni moglo pokvariti slavnostnega razpoloženja. Z nestrpnostjo so pričakovali otroci tega dne. Zanje je bil to pomemben dan v življenju. Kmaln po deveti uri dopoldne sc je zbralo precej ljudi iz Št. Petra in okolice, prišli so zastopniki naše oblasti, vojske, društev in ustanov. V četvero-
Toneta Tosnliéa
stopih so sijočih oči prikorakali pred mladinski dom naši novi varovanci. Pred domom so jih pričakovali otroci iz Št. Petra in okoliških vasi. Eden izmed njjh jih je pozdravil s toplimi in orisrčnimi besedami:
»Dobrodošli, dragi bratci in sestrice, v našem kraju! Pozdravljamo vas z veselim srcem. Odkar smo čuli, da se tu pripravlja za vas skupni dom, smo vas pričakovali, kakor se pričakuje ljubega bratca ali sestrico.
Naše mame bodo tudi vaše mame, skrbele bodo za vas, mi pa bomo dobri prijatelji med seboj. Vsako veselje bomo delili z vami, skupno bomo hodili v šolo, skupno se učili in igralk Vse bomo storili, da se boste tu pri nas v Št. Petru čutili doma, kot da ste našli tu med nami novo ljubečo družino. Radi vas bomo imeli kot naše najljubše brate in sestre. Upamo, da nam bodete tudi vi vračali ljubezen in srečni bomo, ako bomo videli, da so se naše iskrene želje izpolnile, da boste vi vsi, dragi otroci, tu med nami zadovoljni in veseli.
Še enkrat v imenu vse šentpetrske mladine najsrčnejše pozdravljeni in dobrodošli.«
Srečni so si otroci podali roke. Potem je spregovorila tovarišica Lenčka od Pov. PNOO. V jedrnatih besedah je orisala pomen mladinskih domov in v prvi vrsti našega doma v Št. Petru, ki naj sprejme najpotrebnejše:
»Tovariši in tovarišice, ponosni smo na to, da je ta najčlovekoljubnejša ustanova posvečena spominu narodnega heroja tovariša Toneta Tomšiča, čigar rod poteka prav iz te^s krvjo prepojene zemlje. Tovariš Tone Tomšič je vsako svojo misel, _ vsako svoje dejanje posvetil vstajenju našega naroda, dokler ni bdo^ njegova tvorna sila uničena od fašističnih krogel. Padel je, da narod lahko živi. Zaobljubimo sc danes ob spominu njegove žrtve, da bomo tu, v tem domu, vzgojili ne enega, temveč vsakega, izmed otrok, ki bodo živeli tu notri, v človeka, podobnega njegovemu svetlemu liku; vzgojimo nove heroje borbe in dela za dopolnjevanje tega, kar je naš veliki vzornik pričel. Ta dom naj ne bo pribežališče brezpravnih, od ljudstva zapuščenih otrok, ta dom mora biti in bo šola za oblikovanje novega človeka, obdana s toplino ^celega naroda, tvornica, ki bo spuščala v življenje ljudi, pripravljene za borbo in delo, s čemer bodo vračali narodu vso ljubezen in skrb, ki jim jo je posvetil. Samo na ta način bomo zadostili namenu, ki ga dom ima.
Ni slučaj, da se ta dom otvarja na dan obletnice velike oktobrske socialistične ruske revolucije, na dan prve zmage ljudstva. Tudi v tem našem sicer malem dejanju se manifestira zmaga — zmaga skupnih naporov demokratičnih sil, ko je ljudstvo tudi pri nas vzelo oblast v svoje roke in si začelo samo urejati življenje Domovinska vojna ZS v letih 41—45 je
obrambna vojna pridobitev oktobrske revolucije, je najvidnejši izraz patri-otičnih čustev narodov SZ, zmaga domovinske vojne je med dragim predvsem osiguranje ljudske oblasti, je zmaga ljudske oblasti same, ki je^ v oktobrski revoluciji imela svpj začetek. Vzor demokratično urejene države, ki živi v sreči in blagostanju, je izzval simpatije vseh naših narodov, stremečih po pravični ureditvi, miru in enakopravnosti ter bratstvu vseh
narodov. In to, da mi danes tu nudimo topel dom tako slovenskim kot italijanskim vojnim sirotam, je najlepši spomenik bratstvu in edinstvn narodov, začetemu v oktobrski revoluciji, učvrščenemu v teku domovinske vojne SZ in narodno osvobodilne vojne Jugoslavije.
SIAU na ozemlju Julijske Krajine nam je porok, da bo to bratstvo demokratičnih narodov iskreno in trajno, ker je izšlo iz narodne osvobodilne borbe in 'ima svoj vzpr v OFSN in Ljudski fronti Jugoslavije. Vse te organizacije pa združujejo v sebi predanost, požrtvovalnost, udarno ustvarjalno silo, močno voljo in mnogo, ljubezni do skupnih demokratičnih ciljev vseh ljudskih množic, ki so zapopa-deni v ljudski skupnosti koristnih stvaritvah, ki so Pa obenem najlepši spomenik onim, kateri .so dajali prostovoljno svoja življenja za svobodo in pravičen socialni red svoje domovine.«
Za njo so govorili delegat Okrajnega INOO iz Postojne, zastopnik mestnega NOO v št. Petru in zastopnik vojske. K sklepu pa je. še spregovorila tovarišica Treven Minka, predstavnica doma.
Nato so si vsi navzoči ogledali dom, ki je urejen zelo. skrbno in lepo. V pritličju razkošne vile je prostorna in svetla obedniea ter učilnica, v prvem nadstropju pa. so spalnice. V vsem domu je prijetno domače in toplo. Otroci se počutijo povsem doma. Vsem, ki so pomagali na kakršen koli način graditi, ta dom, je najdragocenejše zadostilo zavest, da smo opravili svojo veliko dolžnost, da smo preskrbeli 107 sirot-otrok za skupno svobodo padlih borcev.
Rehar Lelija.
Slovenska prosvetna zveza podaljšuje natečaj za božične razglednice.
Slike niso vezane na.božični motiv, pač pa naj po možnosti vsebujejo socialno noto, naj bodo na umetniški višini in naj bodo zajete iz naših primorskih motivov. Slike naj bodo največ tro-barvne.
Serijo 6 izbranih slik bo odkupila
S.	P. Z. z vsemi pravicami za razmnoževanje.
Slike je predložiti v zaprtem ovitku z geslom S. P. Z. na naslednji naslov do 20. nov. t. !.: Slovenska prosvetna zveza, Trst, via Carducci 6/III.
Kulturna prireditev v Idriji.
Prijetno presenečenje za Idrijo je bila kulturna prireditev gojencev prosvetnega tečaja. Za uvod k tej prireditvi nam je tov. prof. vodja prosv. tečaja spregovoril nekaj besed o pomenu prosvetnih tečajev in o uspehu istih.
Najbolj so pričujoče zadovoljili telovadni nastop in rajanje mladink
Končalo se je s prodornim uspehom.
Iz Valdoltre.
Dne 24. oktobra zvečer je bila kulturna prireditev v bolnišnici v Valdoltri. Prisostvovali so vsi bolniki; na berglj ah, podprti od tovarišev in celo prinešeni kar na posteljah.
Njihove oči so z zanimanjem sledile vsaki točki. Posebno so pozdravili govor tov. zdravnice. Zelo ganljivo je bilo recitiranje in govor tov. bolnika na bergljab, ki je v živih slikah prikazal grozodejstva faši-zma.
Kulturni večer se je zaključil s petjem partizanskih pesmi v obeh jezikih.
Nočemo zahrbtnega obrekovanja
Na zadnjem zboru volivcev v Idriji so obravnavali pomen Slovensko-itali-janske antifašistične unije, ki je znak' resničnega iskrenega sožitja Slovencev, Hrvatov in Italijanov v Julijski Krajini.
Izvolili so tudi devetčlanski odbor, ki bo skrbel za to, da bodo vsi po bližnjih hribih in gozdovih padli borci - partizani pokopani na farnem pokopališču.
Ob koncu pa se je oglasil k besedi tovariš, ki se je po dolgi odsotnosti vrnil na svoj dom. Pozval je tovarišico, ki ga je obrekovala med ljudmi, naj tukaj pred vsemi pove, kar ve slabega o njem. In tovarišica, ki je prej vedela mnogo povedati, se je sedaj jecljajoč opravičevala.
Ljudstvo noče več zahrbtnosti in laži. Vse naj se obravnava javno. Potuhnjence, ki hočejo škodovati bližnjemu na ugledu, te bomo razkrinkali in onemogočili.
Spomin na junaško borbo in njene
m	junake.	_
Ljudje v Brkinah so mnogo trpeli. So kljub pomanjkanju darovali vse za naše borce. In še danes se v hvaležnostjo in tihim spoštovanjem spominjajo vseh onih, ki so padli za svobodo.
V	vasi Trati so dne M. novembra priredili svečano komemoracijo v počastitev spomina 14 partizanom, ki so ravno pred dvemi leti po zaslugi izdajalca padli v tej vasi. Ob tej priliki je pogorela skoraj vsa vas. Primorsko ljudstvo ne bo nikoli pozabilo svojih borcev, ki so dali svoje življenje za lepšo bodočnost vsega ljudstva.
Odkrivajo se vedno nova grozodejstva
V	Ilirski Bistrici so začeli z odkopavanjem žrtev, ki so bile zagrabljene v vožaškem protiavionskem zaklonišču, zadaj za bistriškimi vojašnicami.
Pojav borovega prelca
Ko se je že pred skoraj 100 leti počelo s pogozdovanjem Krasa, se je od vseh vrst posajenih drevesc najbolje obnesel črni bor. Od tistih časov se uporablja za pogozdovanje skoraj izključno ta vrsta, ki raste na vsakem terenu, ker je zaradi velike skromnosti v pogledu hranivosti tal najbolj prikladna.’
S pogozdovanjem s črnim borom in s širjenjem njegove površine se je razpasla po teh kulturah tudi njegova bolezen, katera ga spremlja po vseh toplejših predelih, a to je borov prelec.
Metulj borovega prelca odloži na iglice jajčka, iz katerih se v jeseni razvijejo gosenice, ki se skupno zapredejo v beli zapredek, v katerega zajamejo tudi bližnje skupine iglic, s katerimi se hranijo. Ko so take gosenice v svojem domovanju — klop-čiču iz belih niti, pojedle vse iglice, se selijo v vrsti na nove iglice, kjer nadaljujejo uničujoče delo, kar traja celo jesen in del zime.
Letošnje vroče poletje je bilo zelo ugodno za razvoj borovega prelca, tako da se je razvil v tako velikem številu, da bi to moglo imeti precejšnje posledice v kraških borovih nasadih. Drevesa, katera so napadena samo z nekoliko zapredkov, bodo zaostala v prirastku, dočim za tista napadena v velikem številu preti celo nevarnost, da se posušijo, posebno še, če se v bodoči jeseni napad ponovi.
Edina uspešna obramba proti temu škodljivcu je rezanje vršičkov z napredki in njih takojšnje požiganje. Tako zatiranje škodljivca se vrši že | dolga leta, a potrebno je predvsem letos, ko je napad zavzel neobičajne | mere.
V	predelih, kjer se borov prelec nahaja, so okrajni gozdarji že izdali | potrebna navodila in odredbe v cilju , uničevanja škodljivca. Uspeh zatiranja je veliko odvisen tudi od ljudstva samega, da ono samo od sebe brez prisiljevanja, dela na zaščiti svojih gozdov. V tem pogledu bodo naredile veliko korist mladinske organizacije, katerim bo to lahko in koristno delo
v najlepšo zabavo.
Spomenik padlim
V	nedeljo, dne 4. novembra L 1.
je prebivalstvo Dola nad Ajdovščino , odkrilo spomenik petim padlim junakom za časa narodno osvobodilne borbe. Poseben pomen te slovesnosti je bil v tem, da se je šlo za štiri Ga-ribaldince in enega ruskega tovariša, ki so se borili skupno z nami in ki so padli v zasedo ter bili na zverinski način zaklani od nemških barbarov.
Pobudo za spomenik je dala krajevna AFZ, nato se je akciji pridružila mladina in vse prebivalstvo. Žalne slovesnosti so se udeležili zastopniki vojnega področja v Vipavi, krajevna vojaška edinica ter ljudske oblasti. Na prostem travniku so bili pokopani tovariši, ne daleč od mesta, kjer so bili umorjeni. Slovesnost je otvori! župnik, ki je blagoslovil skupni grob ter spregovoril nekoliko lepih besed v spomin padlih tovarišev. Med salvami in žalostinkami vojaške godbe se je izvršilo odkritje spomenika.
To je bil najbolj ganljiv trenutek, solze so Mie z oči našega ljudstva. Nikdo ne ve od kje in kako je njihovo ime (Nemci so odvzeli vse dokumente), naši ljudje so vedeli samo, da so to štirje Italijani in en Rus.
Visoka politična zavest slovenskega ljudstva, ki je tako prisrčno vzljubila vse borce za svobodo, brez razHke narodnosti! To je prišlo do izraza v vseh govorih, zastopnice krajevne AFZ in tajnice mladine, zastopnikov vojaške in ljudske oblasti. Vsi so poudarili, da jih bomo čuvali Z isto ljubeznijo kot lastne otroke, ker so se borili za iste cilje kot mi in so v tej borbi darovali svoje življenje prav tako kot naši slovenski partizani.
Kulturno tekmovanje v Tolminu
4. novembra se je vršil v tolmin- i skem okraju kulturni festival. Nastopilo je 12 vasi s pevskimi točkami, deklamacijami in igrokazi. Pri vseh skupinah je bilo opaziti velik napredek, še posebno dobro pa so izvajale svoje točke skupine iz Koritnice, Tolmina, Prapetna - Pečine in Dolje. — Želimo, da bi to plemenito tekmovanje še nadaljevali.
Maršalu Tita
Postojna 4. nov. 1945
Po 25-letnem zatiranju osvobojeni, pošiljamo slovenski učitelji, zbrani na okroini konferenci v Postojni, Vam, tovariš maršal, svoje iskrene pozdrave. V Vas vidi primorsko učiteljstvo in ljudstvo svojega učitelja, pobornika in zaščitnika demokratičnih načel, za katera se je tudi primorsko delovno ljudstvo, skupno z bratskimi narodi Jugoslavije, vsa ta letu borilo in doprineslo velik delež krvnih žrtev za osvoboditev Primorja izpod fašističnega jarma. Danes Vam obljubljamo, tovariš maršal, da bomo sledili Vašim nasvetom in ukazom, da bomo mi slovenski učitelji vložili vse svoje sile za širjenje ljudske prosvete in da bomo zaupano nam mladino vzgajali v duhu junaštva, resničnega in globokega domoljubja in ' neumorno poglabljali enotnost vseh jugoslovanskih narodov, posebno pa | še bratstvo z italijansko manjšino na Primorskem. Pri vsem svojem delu pa bomo imeli pred očmi koristi in napredek širokih ljudskih množic in povsod jasno izpovedovali svojo pripadnost k Jugoslaviji, kajti skupno prelita kri naših hrabrih borcev z borci vseh Jugoslovanov nas veže k demokratični federativni Jugoslaviji pad Vašim vodstvom.
'Uvel maršal in heroj, tovariš Tito!
Živela demokratična federativna Jugoslavija!
Živela bratska ZSSR!
Živelo slovensko - italijansko bratstvo v Primorju!
»Primorska borba« izhaja tedensko v Ajdovščini. — Urejajo Albreht Roman.