*4 Leto XI. št. 3 ♦ december 2005 ^>i/etoqoróna j/ [/• • Ss\raluca Cjtasito prijateljev Svete Cjor Izdaja: Frančiškanski samostan Sveta Gora, 5250 Solkan v sodelovanju z založbo ‘Brat ‘Jrančišd^ Ureja: p. Bernard Goličnik p. Stane Zore p. Pavel Krajnik Odgovorni urednik: p. Bernard Goličnik Oblikovanje: br. Dragan Vampola Tisk: Tiskarna Pleško, Ljubljana Izhaja s cerkvenim dovoljenjem v 6.000 izvodih Fotografije so prispevali: Foto Zavadlav: 12,13,14 Vili Krivec: 3, 4, 5, 6, 7 pater Bernard: naslovnica, 15, 17, 18, 19,21,22, 26, 27,44 TAU: 34 Porziuncola: 38 Arhiv: 16 Foto na naslovnici: Kapelica z zdajšnjo podobo Matere Božje in Jezusa na Goriščeku blizu solkanskega pokopališča. Mozaik iz soških kamenčkov je leta 1968 izdelal akademski slikar Rafael Nemec, ker je upodobitev Jožeta Srebrniča močno načel čas. Na zadnji strani: Solkan ISSN 1581-7342 clulrariitija . ionce naierja življenja julijih cj oče ^cunei oit - l^ianjacLal ^y4rhitebt 2)aitilo 2urit Sivetocjorihi itaroita: p. JPavel J'Crajnib 7 Prve zaobljube brata Andreja in Miha 12 Koncert Krajevne skupnosti Solkan 15 Evharistični praznik na Goriškem 23 Mali Frančiškov prijatelj 24 Ljudske pobožnosti in adventni čas 26 Svetogorski spomin 28 Svetogorski dnevnik 34 Tau 36 Pastirica Urška 38 Vsak duhovnik uči po svoje 40 Prišli so k svetogorski Božji materi 42 Prošnje in zahvale Spoštovani prijatelji A T^riča smo živahnim X razpravam o gospodarskih reformah v Sloveniji. Tisti, ki podpirajo reforme, pravijo, da so nujne za dosego večje materialne blaginje državljanov v prihodnosti in opozarjajo, da bo brez njih prišlo do zloma gospodarstva. Nasprotniki pa so prepričani, da bodo reforme povzročile padec življenjske ravni državljanom in ker reforme zahtevajo določeno mero odrekanja, bi jih najraje odložili za prihodnost. Tudi advent pred nas postavlja zahtevo po preobrazbi našega duhovnega življenja, da bi rasli v veri in lepih medčloveških odnosih in bili deležni duhovne blaginje z vstopanjem v občestvo svetih. Že prvi greh Adama in Eve je povzročil duhovni zlom človeštva, iz katerega se samo ni zmoglo pobrati. Zato je Bog Stvarnik začel najobsežnejšo in najpomembnejšo »reformo« v zgodovini človeštva z odrešenjskim načrtom: Bog sam se je v Jezusu Kristusu učlovečil, da bi obnovil stvarstvo, ki ga je človeštvo spravilo v nered. Adventni klic »Pripravite pot Gospodu!« nas vabi, da bi sprejeli zahteve »božje ekonomije« odrešenja in se dejavno vključili v božji načrt duhovne prenove. Bizantinsko bogoslužje božičnega dne pravi: »Kaj naj ti ponudimo, o Kristus, ker se ti za nas rodiš na zemlji kot človek? Vsaka od ustvarjenin, ki so tvoje delo, ti namreč daje svoje pričevanje hvaležnosti: angeli svojo pesem, nebesa zvezdo, modri svoje darove, pastirji svoje ob- čudovanje, zemlja votlino; mi ljudje ti darujemo Mater Devico.« Naše najlepše pričevanje hvaležnosti Jezusu Kristusu za milost odrešenja bo naše prizadevanje za čistost srca. Spoštovani prijatelji Svete Gore! V duhovni pripravi na božič naj vaši domovi postanejo Betlehem, kraj radosti, dobrotljivosti, usmiljenja, ljubezni in bratstva. Prihajajoče novo leto 2006 pa naj bo srečno, zdravo, v tesni povezanosti z Jezusom Kristusom in Marijo. Vse to vam želimo manj. ile destre Si/. UrančisL ^Sžvetocjorsha ^Kraljica 3 Dogodki, ki se ponavljajo, romanja, ki se dogajajo iz leta v leto, imajo svojo zgodovino. Romanje treh dežel je eno takih. Beleži že 21 let srečevanj, molitev, druženja, odkrivanja različnosti v edinosti in končno veselja zaradi življenja v soseščini: na stičišču zgodovine, geografije in vere. Letošnje srečanje na Sveti Gori je potekalo pod skupnim imenom: Evharistija - sonce našega življenja Aucaristia - il sole della nostra vita Eucharistie - die Sonne unseres Le- bens. sonce našega življ enj a 'l 'I osilno misel letošnjega Ob letošnjem srečanju treh X »srečanja je navdihoval dežel 3. septembra na Sveti božji služabnik Lojze Grozde, Gori se smemo ozreti na prvo saj odlično sovpada z letom srečanje pred 21 leti, ki je bilo sv. Evharistije. pri Gospe Sveti na Koroškem v Avstriji. Vsekakor je bila takratna zamisel celovškega škofa Egona Kapellarija odličen korak k sožitju med sosedi: Italijani, Nemci in Slovenci. Na simbolni ravni je točka stičišča vrh gore Peč (Monte Forno, Ofen, 1518m) v zahodnih Karavankah, ki velja za točko treh dežel (Drei-làndereck). Edinstvena pa je ta točka v pomenu treh narodov, Romanov, Germanov in Slovanov z najbližjim svetiščem Sv. Višarje. Za Germane je ta točka najbolj južna, za Romane najbolj vzhodna, za Slovane pa najbolj zahodna. Enkratnost tega dela Evrope je dobesedno narekovala tudi način nekega dogajanja na narodnem in verskem področju. Vsi trije narodi smo po veri kristjani, v večini katoličani. Na tej osnovi je celovški škof Egon Kapellari leta 1984 povabil videmskega nadškofa Alfreda Battistija, ljubljanskega nadškofa dr. Alojzija Šuštarja in vernike vseh treh škofij k skupnemu slavju h Gospe Sveti na Koroškem na prvo nedeljo po velikem šmarnu. Iz Slovenije je takrat h Gospe Sveti peljalo 38 avtobusov, iz Italije 10 in iz Avstrije 46. Kako močan je bil duhovni naboj tega prvega srečanja, ne priča le številna udeležba, ampak tudi sodelovanje navzočih, predvsem pa ogenj besede pri vseh treh ordinarijih. Gostitelj škof Egon Kapellari je srečanje označil: »V skup- nem razvoju so si ta ljudstva podarila mnogo dragocenega, v dobi nasprotovanj pa so veliko trpela«, zato je v svojem nagovoru klical Svetega Duha, ki oživlja ter uresničuje mir in spravo med ljudmi. Videmski nadškof Battisti je v daljšem nagovoru poudaril: »Preden smo prišli sem, smo morali prekoračiti meje, carine. Civilno in politično smo razdeljeni narodi, toda cerkveno ne. Tu ni meja ne carin. En Gospod, ena vera, en krst, en Bog in Oče. Glejte, v tem je velika in globoka edinost. Vero v to znova potrjujemo tudi pri Gospe Sveti. Brezje, Višarje, Gospa Sveta - geografsko so to življenjske točke edinosti narodov - nemškega, italijanskega in slovenskega. Prišli smo sem, da to edinost okusimo in razglasimo. Kličemo politikom, ki imajo nalogo združiti Evropo: Pohitite vendar z gospodarsko, kulturno in politično edinostjo evropskih narodov! Kristjani vas pričakujemo. Mi to že Tu ni meja ne carin. En Gospod, ena vera, en krst, en Bog in Oče. Glejte, v tem je velika in globoka edinost. uresničujemo in okušamo. Ni nam dovolj Evropa svetega Benedikta, že vnaprej smo združeni tudi z Evropo sv. Cirila in Metoda. To edinost si želimo in sanjamo o njej. Devica, božja Mati, posreduj nam pri Bogu zanjo!« V resnici so bile to nadškofove preroške besede. In uresničitev se je zgodila pod pontifikatom Janeza Pavla II.. Za takratni jugoslovanski utrip, pod katerim smo bili Slovenci, so bile to le sanje. Danes že okušamo uresničitev. Evropska hiša z mnogo bivališči, o kakršni je takrat sanjal tudi nadškof dr. Alojzij Šuštar, je uresničena. Gotovo potrebuje ta hiša še »notranjo opremo Duha«. Umaknitev meja bi bilo le mlahavo delo brez trajnih sadov. V delu za notranjo prenovo Evrope, za vsebino, ki jo daje Duh, za takšno Evropo, ki jo predstavlja tudi srečanje treh dežel, se je bilo tudi letos potrebno srečati. Kje drugje kot v »Evharistiji, soncu našega življenja«, je ta notranja duhovna oprema evropske hiše najbolj mogoča! Letos je Sveta Gora v svojem svetišču gostila nekaj manj kot 2000 romarjev iz vseh treh dežel; sicer trikrat manj kot na prvem srečanju pri Gospe Sveti leta 1984. Letošnje srečanje na Sveti Gori je vodil nadškof msgr. Alojz Uran, kot gostitelj v škofiji je imel pozdravni govor msgr. Metod Pirih, soma-ševali so še nadškof Pietro Brollo iz Vidma, nadškof Dino de Antoni iz Gorice, škof Alois Schwarz iz Celovca, pomožni škof dr. Jurij Bizjak iz Kopra in začetnik teh srečanj, zdajšnji graški škof Egon Kapella-ri. Pri bogoslužju so sodelovali mešani pevski zbor župnij Hrenovice in Slavina, organist Leon Kernel, zborovodja Bogdan Debevec; ljudsko petje je vodil Slavko Hrast, ceremonier je bil Aleš Rupnik. Prihodnje leto bo srečanje pripravila Videmska nadškofija. O kraju bomo pravočasno obveščeni. P' jKter eJlavrili Prve zaobljube brata Andreja in Miha T etošnji praznik Marijine-<4Aga rojstva, mali šmaren, smo na Sveti Gori obhajali še posebej slovesno. Pri popoldanski sveti maši ob 16. uri sta s prvimi zaobljubami zaključila svoj noviciat na Sveti Gori brata Andrej Pollak in Miha Pate, oba iz ljubljanske župnije Bežigrad. Prav zato se je pred Marijinim oltarjem zbralo mnogo Bežigrajčanov skupaj z njunimi sorodniki in prijatelji. Predvsem pa smo se novozaobljubljencev razveselili bratje frančiškani, tako provincial p. Viktor Papež, ki je sprejel prve zaobljube, kot tudi vsi ostali bratje, še po- sebej bogoslovci. S svojo navzočnostjo smo želeli podpreti brata Andreja in Miha in jima izreči dobrodošlico v Ljubljani, kjer bosta nadaljevala študij na Teološki fakulteti. Na slovesnost prvih zaobljub so prišli tudi bogoslovci bratje kapucini in minoriti. Lepo je bilo videti brate vseh treh Frančiškovih redov v objemu Svetogorske Kraljice, ki naj vse, predvsem pa novoza-obljubljena brata Andreja in Miha, varuje na naši poti za Gospodom. Ir. _ Sancirai _ ^Irbo Na slovesnost prvih zaobljub so prišli tudi bogoslovci bratje kapucini in minoriti. Lepo je bilo videti brate vseh treh Frančiškovih redov v objemu Svetogorske Kraljice. Julijski gost oče James Manjackal /Center Kraljice miru Ku-^^rešček je v svetogorski baziliki 12. in 13. julija 2005 pripravil duhovni seminar na temo Vsemogočni zdravnik - Jezus v evharistiji, ki ga je vodil katoliški duhovnik iz Indije oče James Manjackal. Obisk seminarja je presegel vsa pričakovanja organizatorjev, saj je bilo v baziliki vsak dan več kot dva tisoč ljudi, med njimi zelo veliko mladih in mnogo takih, ki so se od Cerkve oddaljili. Oče James je leta 1975 prejel posebne karizme (darove Svetega Duha) in postal karizmatični pridigar. Od takrat dalje potuje po svetu in vodi duhovne seminarje, na katerih se zgodi mnogo telesnih in duhovnih ozdravljenj. Oče James se zaveda, da njegova izredna karizma ozdravljanja privlači veliko poslušalcev, kar izkoristi za oznanjevanje evangelija. Tudi med seminarjem na Sveti Gori je začutil, da je bilo v cerkvi precej ljudi, ki ne sprejemajo Jezusa za svojega odrešenika, zato je v nagovorih večkrat poudaril, da njegovo poslanstvo ni ozdravljanje, ampak oznanjevanje. Drugače povedano, ozdravljanje je neločljivo povezano z oznanjevanjem. Kadar oznanjamo, da Jezus živi, takrat se pojavijo znamenja. Predvsem v današnjem kaotičnem času, ko se ljudje zatekajo k raznovrstnim zdravilcem in poskušajo najti odgovore na osnovna bivanjska vprašanja in rešitve za svoje težave v različnih idejnih tokovih novodobnih duhovnosti, je pomembno, da kristjani razumemo, da je dar ozdravljanja, kakor vse druge karizme, razodetje in Predvsem v današnjem kaotičnem času je pomembno, da kristjani razumemo, da je dar ozdravljanja, kakor vse druge karizme, razodetje in delo Svetega Duha. Oče James je udeležence seminarja resno posvaril pred karšnimkoli ukvarjanjem z okultnim ali ezoteriko, pred uporabo bioenergije, homeopatije ali kateregakoli drugega načina zdravljenja, ki izvira iz nekrščanskih miselnih tokov ali pa ponuja rešitve mimo (brez) Boga. delo Svetega Duha. Oče James je udeležence seminarja resno posvaril pred karšnimkoli ukvarjanjem z okultnim ali ezoteriko, pred uporabo bioenergije, homeopatije ali kateregakoli drugega načina zdravljenja, ki izvira iz nekrščanskih miselnih tokov ali pa ponuja rešitve mimo (brez) Boga. Ozdravljenje je izključno Božje delo, ki ga Bog opravlja po ljudeh; gre za moč Tistega, ki je obudil Jezusa od mrtvih. Oče James je kot nujen pogoj za varno pot skozi življenje naglasil ljubezen do Cerkve in zakramentov. Da je večina udeležencev doumela, kaj je bistvo seminarja, so potrjevale dolge vrste pred spovednicami. Med svojimi nagovori je oče James večkrat izrazil izredno naklonjenost in ljubezen do Slovenije. Slovenijo vidi kot deželo, ki bo imela pomembno vlogo pri ponovni evangelizaciji Evrope. Slovence je pozval, naj ostanejo zvesti svojim krščanskim koreninam, kar je bilo mogoče za nekatere presenečenje, saj je te besede izrekel človek, ki prihaja iz Indije - iz dežele, v katero v današnjem času hodijo iskat odgovor na vprašanje o smislu življenja mnogi Evropejci. Prvi dan seminarja je daroval sv. mašo škof Metod Pirih, drugi dan pa škof Jurij Bizjak. Škof Pirih je v začetku mašne pridige ponovil besede po- S>i'etoyoriha _ ^Kraljica ralj„ kojnega papeža Janeza Pavla II., ki je dejal, da je Prenova v Duhu dar Svetega Duha Cerkvi našega časa. Ljubezen do Cerkve in sprejemanje cerkvenega učiteljstva pa sta zagotovilo, da se izognemo čustvenemu doživljanju Božjega, iskanju izrednih stvari in intimističnemu umikanju, ki se otepa apostolskega delovanja. V nadaljevanju je udeležence seminarja opozoril, naj svojo vero, razpoloženje in verska čustva izražajo tako, kot je primerno naši kulturi in naravi in naj nepremišljeno ne presajajo v naše okolje gibanja, ki so nastala drugod po svetu. Svoj nagovor je zaključil z razmišljanjem o sveti evharistiji, osrednji temi seminarja. Povedal je, da je v svetem Rešnjem telesu Kristus navzoč pod podobo kruha in se nam daje v ljubeče zrenje in motrenje. Lahko prihajamo k njemu, se pri njem ustavljamo, se z njim pogovarjamo, ga častimo, molimo, ga prosimo, se mu zahvaljujemo in mu zadoščujemo. Kri- __________M stusa bi morali vsi še bolj poznati, še bolj ljubiti, še bolj posnemati, se še bolj poistovetiti z Njim. To je naš program, ki pa ga lahko dosežemo le preko sv. evharistije in sv. maše. Škof Jurij Bizjak je v svoji pridigi razmišljal o Svetem Duhu. Darove svetega Duha je ponazoril s pomočjo svetopisemske simbolike treh dreves: oljke, smokve in trte. Oljka je znamenje prve dvojice darov Svetega Duha: darov modrosti in umnosti. Ima majhne liste, ki si ne delajo sence in ne delajo sence zemlji pod seboj. Sonce lahko pride do vsakega lista in vsi listi in vse veje se kopljejo v soncu. Tako je oljka podoba človeka, ki je ves presvetljen z božjimi resnicami in z vero v Boga in obenem podoba mirnih, krotkih in skromnih ljudi, ki drug drugemu ne delajo sence. Smokva je znamenje druge dvojice darov Svetega Duha: darov svéta in moči. Ima velike liste in debelo senco, ki je pekoče sonce ne more predreti. Kot taka postane podoba močnih ljudi, ki jim vročina skušnjav in strasti ne pride do živega. Trta pa je znamenje tretje dvojice darov Svetega Duha: darov spoznanja in strahu. Trta je znana po svoji silni rasti: polna soka in življenja poganja čvrsto svoje mladike. Prav zaradi njene hitre in silne rasti ne more stati sama, temveč potrebuje oporo - količek, na katerega jo je treba trdno povezati, obenem pa jo moramo tudi obrezovati. V primerjavi z neobrezano trto izgle-da obrezana trta kakor oskubena in uničena. Čas trgatve pa pokaže resnico: uničena je tista trta, ki ni bila obrezana! Ob zaključku svoje pridige je škof Bizjak udeležence spod- budil: “Dragi maziljenci! Rastite z vso močjo in ne ustrašite se biti obrezani. Ostanite na Kristusu in obrodite obilo sadu!” Odzivi udeležencev seminarja so bili različni. Nekateri so se s karizmatično duhovnostjo srečali prvič in so bili nekoliko zadržani, celo zbegani ali pa presenečeni nad živahnim slavljenjem, ki je potekalo v cerkvi. Velika večina - predvsem mladi - pa je bila navdušena nad živahnim in ubranim petjem ter nad besedami očeta Jamesa, ki so jih nagovorile v globino in napolnile z upanjem. Mnogi izmed teh so dejali, da v času, polnem stisk, tesnobe in vsakodnevne bolečine potrebujemo prav takih seminarjev, kjer si tako prepričljivo nagovorjen in ponovno sprejmeš odločitev, da boš sledil Jezusu. In prav zaradi tega smo prepričani, da bo seminar obrodil obilo dobrih sadov. WIP. Svetogorska bazilika je 11. septembra gostila tri mlade in zelo perspektivne slovenske umetnike. Veličasten zaključek praznika Krajevne skupnosti Solkan ^vetogorska bazilika je 11. C# septembra gostila tri mlade in zelo perspektivne slovenske umetnike. Bazilika, ki je velikokrat skrita v čarobno meglico, drugič pa ponuja edinstven razgled, ki sega od morja, briških gričev pa vse do Alp, nudi enkratno okolje za posebna glasbena doživetja. Organist Klemen Karlin, baritonist Matjaž Robavs in sopranistka Janja Hvala so pripravili vrhunski glasbeni dogodek in tako pomagali zaključiti praznovanje krajevnega praznika v Solkanu v zares velikem slogu. Baritonist Matjaž Robavs je študiral na Univerzi za glasbo in upodabljajočo umetnost na Dunaju, kjer je v letu 2001 zaključil podiplomski študij in postal magister umetnosti. Publiko v Solkanu je v letošnjem letu navdušil tako z nastopom na božičnem koncertu s Kamniškimi koledniki 6. januarja kot v nastopu z orkestrom slovenske policije v septembru. Nastopal je v različnih opernih hišah: v Celovcu, Frankfurtu, Schwerinu, Antwerpnu, Ljubljani, Wexfordu, na Dunaju. Sodeloval je na različnih mednarodnih festivalih, koncertiral je po Evropi, Japonski, Kanadi. Organist Klemen Karlin je veselje do kemije, katere študij je zaključil v letu 1999, zamenjal z veseljem do glasbe. Po končani orglarski šoli v Ljubljani je študiral orgle na koroškem deželnem konservatoriju v Celovcu in na Univerzi za glasbo in upodabljajočo umetnost na Dunaju, kjer je leta 2003 diplomiral z odliko. Prejel je več nagrad na slovenskih tekmovanjih mladih glasbenikov in na Evropskem tekmovanju mladih or- glavcev v Ljubljani. Posveča se tudi pedagoškemu delu. Sopranistka Janja Hvala je študij na akademiji za glasbo v Ljubljani zaključila z odliko decembra 2004. Izobraževanje nadaljuje pri prof. Alexandru Brownu. Čudovite interpretacije so dosegle enega svojih vrhuncev v Mozartovi Aleluji, kjer nas je sopranistka presenetila tako z razponom kot z izjemno dobro vokalno tehniko. Matjaž Robavs je ogrel srca z bo- Leta 2000 je na državnem solopevskem tekmovanju v svoji kategoriji dobila srebrno plaketo. V posebno čast si šteje nastop v cerkvici na blejskem otoku ob obisku španskega kralja in kraljice julija 2002. Mladi umetniki so nas popeljali skozi dela velikih mojstrov Bacha, Mendel-sohna, Schuberta in Mozarta do del slovenskih skladateljev, Gruberja, Mava, Ferjančiča in Vodopivca. gatim, toplim baritonom ter eleganco, še posebej v slovenskem delu programa. V zaključnem duetu sta mojstra še enkrat dokazala svoje vokalne vrline. Klemen Karlin je izkoristil razkošje svetogorskih orgel in poslušalce popeljal v bolj meditativno držo. Mladi umetniki so navdušili tudi glasbene sladokusce. božična molitev Emanueli (JVled nami si. Zjiami si. Ti si z nami kot človek. Tgsnično si vreden občudovanja, TNločni Tog! /jnami si Kakor človek, Kot novorojeni (jloveškega rodu, ČNjmočen človek, Tovit v plenice In položen v jasli. Emanuel, Tog z nami, zAli bi lahko storil jje kaj več, kot si storil? Kpj več kot to, Kar gledajo naše začudene oči? Ti si knez miru! Kgistus, Todi prihodnost človeštva! Janez Tavel II. memorìam H Gospodarju življenja, Arhitektu vseh arhitektov, je odšel Danilo Fiirst. Po njegovih načrtih je bila prenovljena Kapela prikazanja na Sveti Gori in izdelan relikviarij s hrastičem, na katerem se je Mati Božja prikazala fatimskim vidcem. Naj večni Arhitekt sprejme Danila Fiirsta v Božjo hišo, odprto tistim, ki ga ljubijo. Uredništvo Danilo Fiirst 1912-2005 7^ rhitekt Danilo Fiirst je v ■ Xzadnjih desetletjih zorel kot človek in strokovnjak. Vedel je, da je lahko samo v popolni lepoti popolna daritev in bogočastje - od tu njegov čut in smisel za odgovornost in prefinjenost do konca in zavračanje vsake površnosti, povprečnosti in začasnosti. Zmeraj bolj je vedel, da je zadnji Arhitekt nekdo drug, on sam pa s svojim darom poklican, da tega Arhitekta odkriva in s svojimi deli ljudem ponavzočuje in posoja roke, glavo in srce. Ni naključje, da je zadnje njegovo delo monštranca, sveta posoda, v kateri tu na zemlji kažemo Boga pod podobo posvečene- ga kruha. Žal njegovo zadnje delo ni dokončano. Mislim pa, da je vse arhitektovo delo ena sama monštranca: hiše, šole, cerkve in zvoniki, oltarji, nagrobniki, svečniki, relik-viariji in tabernaklji, pa tudi urejeni vrtovi s ponosnimi sekvojami. Medosebni odnosi, pripadnost družini (ožji in širši), ljubeča zavzetost za ljudi v stiski in veselje nad uspehi drugih - vse je ena sama monštranca, ki kaže na smiselnost poštenega, ponosnega in pokončnega moža, g. Danila, velikega arhitekta in celovitega človeka. P- TJevci iz župnij Krom-X. berk, Nova Gorica - Kapela, Nova Gorica -Kristus Odrešenik, Osek, Solkan in Šempas, ki se povezujejo v Pastoralno okrožje Nova Gorica, smo v nedeljo, 9. oktobra zaključili leto evharistije s skupnim češčenjem in sv. mašo na Sveti Gori. Z izmenjavo obiskov pevskih zborov, ki so sodelovali pri nedeljskih svetih mašah po posameznih župnijah, smo začeli konec pomladi. V septembru smo se pevci pod vodstvom zborovodkinje Milene Prinčič iz Solkana in organistke Terezije Paljk s Kapele pripravljali na zaključno slovesnost na Sveti Gori. Evharistični pevski praznik na Goriškem »Rešnje Telo, ki pod podobo kruha z mlinom vere melje naše slabosti, z vodo upanja napaja naše kreposti in z ognjem ljubezni naša srca.« (Iz pridige škofa Jurija) Češčenje smo posamezni zbori obogatili z evharističnimi pesmimi, sledila pa je sveta maša s sodelovanjem združenihpevskih zborov, ki jo je daroval pomožni škof Jurij Bizjak. Navdušen nad petjem, ki je napolnilo svetogor-sko baziliko, je tudi sam prispeval svoj lepi glas in obogatil bogoslužje. Besedila in čudovite melodije evharističnih pesmi so prevzele tudi pevce in nas napolnile z veseljem. Po bogati maši smo si ob kozarcu in pesmi zaželeli podobnih druženj. m Svetogorskistarosta pater Pavel Krajnik n Ko ste se konec avgusta 1971. leta selili na Sveto Goro, ste ob njenem vznožju vzkliknili: “Zdaj se peljem v nebesa!” Vaš spremljevalec, dotedanji gvardijan samostana in rektor bazilike, Vam je odvrnil:” Ne! V vice!” Te besede so zapisane v privlačni knjigi Sveta Gora pri Gorici, ki je prevedena tudi v italijanščino in furlanščino. Kako ste tu doživljali pričakovana nebesa in kako vice? Vse z veseljem. Tisti moj vzklik gvardijanu samostana in rektorju bazilike p. Martinu Percu je pomenil, da grem z veseljem v novo službo. Okoli leta 1953 so me nekoč iz Ljubljane poslali neko soboto na Sveto Goro v pomoč za spovedovanje. Takrat sem gledal in poslušal tedanjega rektorja bazilike p. Otokarja Dernovščka, kako je govoril romarjem s prižnice, ki je tedaj še bila ob stebru v srednji cerkveni ladji. Naslonil se je z rokami na ograjo pri prižnici, kot bi se naslonil na mizo, in govoril romarjem, kot bi doma pri mizi pripovedoval obiskovalcem o pastirici Urški in Marijinem prikazanju na Skalnici, o Urškinem zaporu in njeni čudežni rešitvi iz ječe pa o zidanju cerkve po Marijinem naročilu. Še zdaj imam pred očmi ta prizor. Veselil sem se torej nove službe na kraju, kjer so se nekoč Urški nebesa odprla. To veselje mi je potem pomagalo obvladovati tudi težave v službi na Sveti Gori. Tudi Urški in ljudem, ki so zidali cerkev, nobene težave niso mogle vzeti veselja po Marijinem prikazanju. Od leta 1974 do 1980 ste bili na Sveti Gori gvardijan. Kaj se je pomembnega dogajalo v času Vašega vodenja? Prekrili smo vso streho na cerkvi z opeko vrste wierer. Ta kritina je trdna, da je mogoče hoditi po strehi, in opeke so sprijete med seboj, da jih burja ne premika. Lesene oknice v zakristiji in v kapeli sv. Mihaela smo zamenjali z železnimi. Uredili smo kapelo Marijinega prikazanja in zakristijo v pomožnih prostorih ob njej. Notranjost cerkve smo na novo ometali in pobelili. Odprli smo prehod iz cerkve v vežo pod zvonikom in ga opremili z novimi vrati. V cerkvi smo postavili križev pot, pripeljan iz Brežic, kjer so ga rešili iz frančiškanske cerkve, ki so jo Nemci med vojno porušili zaradi gradnje nove ceste. Slike križevega pota so iz 18. stoletja z letnico 1765. Iz delov, ohranjenih od porušene svetogorske cerkve v prvi svetovni vojni, smo v prezbiteriju postavili oltar k ljudstvu. Posvetil ga je leta 1980 koprski škof dr. Janez Jenko. Veselil sem se torej nove službe na kraju, kjer so se nekoč Urški nebesa odprla. .Svetocjorsba ^J^raijica 1~7 Najstarejša knjiga v svetogorski knjižnici je Rationale divinorum officiorum bogoslovnega pisatelja Viljema Duranda (1237-1296) o pomenu bogoslužja. Tiskana je bila v Lyonu leta 1565. Kaj bi nam lahko povedali o svetogorski knjižnici, ki jo skrbno urejate že vrsto let? Zdi svetogorsko knjižnico je v samostanu pripravil prostor gvardijan p. Filip Rupnik leta 1983. Posvetoval se je z novogoriškim knjižničarjem dr. Marijanom Brecljem, ki je izbral za svetogorsko knjižnico ime po Alojziju Resu. P. Filip Rupnik je bil že leta 1962 v službi na Sveti Gori kot samostanski vikar pri gvardijanu p. Martinu Percu in že tedaj je začel knjige vpisovati v inventarni katalog. Leta 1983 pa je kot svetogorski gvardijan določil mene za knjižničarja. Tedanji provincialni knjižničar p. Ernest Žižmond je priskrbel za svetogorsko knjižnico kata-logno omaro. Začel sem pisati listke za imenski in stvarni katalog ter jih vstavljati v ka-talogno omaro. Do zdaj sem vstavil katalogne listke za dvanajst tisoč knjižnih enot. Leta 2000 je direktor Goriške knjižnice Boris Jukič pregledal našo knjižnico in predlagal, da smo zanjo nabavili računalnik; vstavil je program in mi pomagal, da sem začel podatke o knjigah vstavljati v računalnik. Do zdaj sem vstavil okoli sto knjig. Delo mi gre počasi, ker nove knjige še vedno katalogiziram. Katera je najstarejša knjiga v knjižnici? S kakšne vrste fondom razpolaga knjižnica? Komu so knjige na razpolago? Najstarejša knjiga v svetogorski knjižnici je Rationale divinorum officiorum bogoslovnega pisatelja Viljema Duranda (1237-1296) o pomenu bogoslužja. Tiskana je bila v Lyonu leta 1565. Na Sveto Goro je prišla okoli leta 1922 v sklopu knjig iz zapuščine pokojnega Ivana Bersen-de, dekana v Pičnu v Istri. Knjižnica je samostanska in v njej je predvsem verska literatura. Knjige so v samostanu vsem na vpogled. Ob 450-letnici svetogor-skega svetišča ste napisali nove šmarnice, 31 besedil, za vsak majski dan po eno. V svetogorsko zgodovino ste vpletli izhodišča, ki jih to svetišče podarja sodobnemu kristjanu. Bi nam predstavili svoja besedila? Šmarnicam sem dal naslov Marijina hiša. Cerkev je bila sezidana na Sveti Gori zato, da bi v njej sprejemali Marijino mišljenje, njeno zaupanje v Boga in bi postajali njena družina. Tako bi premagali medsebojno sovraštvo in v miru sodelovali. Ne sme biti več vojne, begunstva in pobijanja ljudi iz slepega sovraštva. Arhiv Slovenske frančiškanske province v Ljubljani hrani zbirko 24 starih svetogorskih listin v latinščini, ki ste jih prevedli za Svetogorsko Kraljico. Kdaj ste začeli s prevajanjem teh dragocenih listin? Prvi prevod je bil objavljen v božični izdaji 1995. leta pod rubriko Naše korenine. Zadnjo, 24. listino, sem prevedel leta 2004 za jesensko številko Svetogorske Kraljice. Zdaj prevajam iz italijanščine Sve-togorski dnevnik p. Paolina Bassettija, ki govori o razmerah na Sveti Gori pred 60 leti. Revija Svetogorska Kraljica je začela izhajati v Gorici kot mesečnik v letih 1938-39. Bila je edini list v slovenščini, saj je bila takrat slovenska govorica prepovedana celo pri pridigi in cerkvenem petju. Kakšna je bila njena nadaljnja usoda? Izhajanje Svetogorske Kraljice je bilo dovoljeno kot prevod italijanske revije La Madonna di Monte Santo samo za 400-letnico Marijinega prikazanja. Potem ni smela več izhajati. V letih 1957-1967 pa je Peter Flander, vnet Marijin častilec, v Trstu nanovo izdal osem številk Svetogorske Kraljice. Leta 1995 je takratni gvardijan p. Pashal Gorjup ponovno obudil Svetogorsko Kraljico in od takrat jo redno izdaja Frančiškanski samostan Sveta Gora. Kronanca je največji sve-togorski praznik. Od kdaj se praznuje? Cerkev je bila sezidana na Sveti Gori zato, da bi v njej sprejemali Marijino mišljenje, njeno zaupanje v Boga in bi postajali njena družina. V listini o njeni posvetitvi je patriarh določil, naj se obletnica posvečenja vsako leto obhaja v nedeljo po prazniku sv. Janeza Krstnika. Od leta 1544, ko je škof Egi-dij Falcetta, namestnik oglejskega patriarha Marina Gri-manija, 12. oktobra posvetil novo svetogorsko cerkev. V listini o njeni posvetitvi je patriarh določil, naj se obletnica posvečenja vsako leto obhaja v nedeljo po prazniku sv. Janeza Krstnika. S tem je obhajanje obletnice cerkvene posvetitve združil z obhajanjem obletnice Marijinega prikazanja pastirici Uršuli Ferligoj. Goriški muzej je lani ob dnevih evropske kulturne dediščine izdal zgibanko, v kateri ste izčrpno predstavili svetogorsko podobo Božje Matere Marije, ki ima več poimenovanj: Svetogorska Kraljica, Mati Božje milosti, Blažena Marija, Sveta Marija. Zgovorna Marijina podoba je doživljala burno begunsko zgodovino, saj se je morala kar trikrat seliti s Svete Gore. Bi lahko v nekaj besedah razložili njeno globoko svetopisemsko vsebino? V 16. stoletju so beneški slikarji pogosto slikali skupine svetnikov iz različnih zgodovinskih dob. Združevali so jih na slikah tako, da se med seboj pogovarjajo. Ljudje, ki so te slike gledali, naj bi najprej ugotovili, kaj se svetniki na sliki med seboj pogovarjajo in potem naj bi predstavljeni pogovor nadaljevali z molitvijo. Ta način slikanja so imenovali sveti razgovor, v italijanščini la sacra conversazione. Kaj se torej pogovarjajo med seboj svetniki na Marijini sveto-gorski podobi? Glavna oseba, Jezus, dviga desnico in na njej ima stegnjene tri prste. Tako se predstavi: V začetku je bila Beseda in Beseda je bila v začetku pri Bogu in Beseda je bila Bog ... Marija, Jezusova mati, govori: Beseda je meso postala in med nami prebiva- la ...Prerok Izaija drži v rokah knjigo svojih prerokb in prodorno gleda v prihodnost ter napoveduje: Glej, Devica bo spočela in rodila Sina, ki se bo imenoval Emanuel, to pomeni Bog z nami. Janez Krstnik pa s prstom kaže Jezusa in nam pravi: Glejte, Jagnje Božje, ki odjemlje grehe sveta. Mi potem obnovimo svojo vero v Jezusa, Božjega Sina. Maja 1992 ste ob obisku papeža Janeza Pavla II. spremljali Milostno podobo v goriško stolnico. Kako se Vam je ta dogodek vtisnil v spomin? Prenos svetogorske Marijine podobe v goriško stolnico, kjer je potem papež Janez Pavel II. pred njo molil rožni venec za duhovne poklice prvo soboto v mesecu in je radio prenašal to molitev po vsem svetu, si je zamislil go-riški nadškof Antonio Vitale Bommarco. Z Marijino podobo je bila ta molitev okrepljena, saj je ta podoba ljudem na Goriškem in v sosednih deželah zelo priljubljena. Ljudi je navdušilo, da papež moli pred svetogorsko Milostno podobo. Med obiskovalci Svete Gore slovite kot odličen spovednik. Čeprav Vas veže poklicna molčečnost, bi nam lahko o tem kaj zaupali? Vsak človek se kesa svojih grehov, če le ni zaslepljen s sovraštvom ali drugimi strastmi. Kdor pa svojo vest zaduši, govori sicer olepševalno, da je odpravil vse pomisleke, toda v resnici je postal suženj greha in vest se bo vedno znova oglasila: »Grešil si!« Prerok je mogel reči skesanemu človeku: »Bog ti je odpustil grehe.« Kristus, ki je bil človek, a tudi resnični Bog, je dokazal s čudežem, da ima sam oblast odpuščati grehe. On je tudi naročil in določil: »Komur boste grehe odpustili, so mu tudi odpuščeni.« Zato pri spovedi vsak, kdor se kesa svojih grehov, prejme po službi Cerkve Kristusovo odpuščanje grehov. Sem v službi Cerkve. Če se kdo kesa, mu moram izreči Kristusovo odpuščanje. Če pa se kdo ne kesa, mu nič ne pomaga, četudi bi mu izrekel odpuščanje. Brez kesanja ni odpuščanja. Kot bralka Svetogorske Kraljice ugotavljam, da se nekateri pisci poimenujejo s patri, drugi z brati, ponekod pa zasledimo oznako OFM, kar je latinska kratica za Red manjših bratov. To bralce zmede, saj vse nagovarjamo s patri. Pod brate namreč razumemo tiste, ki se šele pripravljajo na študij teologije. V tej številki sta omenjena brata Andrej in Miha. Zakaj tudi sami vztrajate pri bratu in ne pri patru? Naslov pater so začeli v Srednji Evropi uporabljati v dobi baroka, ki je ljubil vzvišenost. Uradno pa so se vsi frančiškani vedno in se tudi še danes imenujejo bratje. Ta naslov je vzet iz svetega evangelija po Naslov pater so začeli v Srednji Evropi uporabljati v dobi baroka, ki je ljubil vzvišenost. Uradno pa so se vsi frančiškani vedno in se tudi še danes imenujejo bratje. •vetocjorilui _ J\ratjica 2/ Mateju, 23. poglavje, vrsta 8-12. Tu Jezus naroča, naj ne uporabljamo naslovov učenik, oče, vodnik in pravi, naj bomo vsi bratje. Vendar me ne moti, če se kdo poimenuje pater ali če mene kdo tako nagovarja, ker vem, da je to pač samo ostanek baroka. je vzgajalo k odgovornosti in ljudi povezovalo med seboj. Pred dvema letoma sem se moral posloviti od zadnje krave, saj zdaj nabiram samo še zdravilna zelišča za svetogorsko pokoro, ki jo našim gostom radi ponudimo. Za konec še nekaj šaljivega: Frančiškani ste na Gori dolga leta gojili krave, pridobivali mleko, delali maslo, sir... Kakšna je bila usoda zadnje svetogorske krave, za katero ste nazadnje skrbeli prav Vi? To je bilo nadaljevanje obdelovanja zemlje, kakor so skrbeli zanjo naši predniki, povezani z naravo. Bilo je težko delo, a Hvala Vam, pater Pavel, za izčrpne odgovore. Občudovanje vzbuja Vaša ustvarjalnost, duhovna širina, odličen spomin, natančnost, ljubezen do poklica, odprtost za dialog, optimizem...In še vedno radi sedete za volan in se spustite po ostrih ovinkih s Svete Gore, na katero se marsikdo boji povzpeti. _ J*\ alari na \Ju uya ^kalniške zvezde ^kalniške zvezde, cPrijazne in močne, (globljega zame nikjer ni neba. Te zvezde so vedno Tuči svetonočne -Jja (j ori je večni (Božič doma. V ta (Betlehem svetli (Poromajte z mano, Toplo pregrnimo zibeli srca, jjaj TDete nebeško je nam darovano In JVlati njegova - ljubezen brez dna. Toplo pregrnimo zibeli srca! s. Krista (Povirk Trancióeb (T)i[je večer. ‘frančiše/jSlsi- jjfecfaf Soje, ni bito ne berača JDšKi se je prebijaf stjpzi ne deteta, [e ogrinjate je (eža-mraz zimsfce noči proti Tore- to na tbeh.Jrančišeljseje vesef junljufi. Ob ‘Mariji angebsbp zabvafiC(Bogu za znamenje in je hotef doživeti sporočite odhitet ^bratom. “Ko je odprt svetega večera. (Kg je bit prav vrata cerkvice, je vzhtilqiit: btizu cerkvice, je zastisat tiho »(Bratje! Objeti sem smet samo ječanje. Ob poti, pod osamtje- božje (Dete. In vem, kgkp ga nimhrastom, je težatprezebet tanko na ta večer in vsakdan berač. »(Kgjje, brat,«je vprašat objamete tudi vi!« (Frančišek, kg seje sktonit nad Tovedatjim je ves dogodek Fi reveža, zavitega v cunje, »te bratje so odhiteti vsakpo svoji zebe?« (Beračje dvignitpogted poti, da bi našti in razveseliti in ta pogted je povedat, da ga Jezusa - Dete, kije Čakgto v žeto zebe. (Frančišek.je steket siroti, botniku, revežu, brez-ogrinjato in ga pokrit. ‘Ker se domcu.... je še vedno treset od mraza, Zjutraj so se vrniti in vesetipri-ga je stisnit k sebi. In takrat povedovati, kgkp so sveti večer se mu je zazdeto, da seje be- preživeti s samim Jezusom, rač spremenit v Dete, ki se je ^ smeh jato. Kp je Jrančišekpo- p- Jšard C/ržan .Sluetocjoriba ^J^raljica 23 iudihe oobožnoiti in boaoiuižie Pričakovanje Odrešeniko-vega rojstva obrača pozornost na vrednoto življenja in dolžnost, da ga spoštujemo in varujemo od spočetja dalje. Ljudske pobožnosti in adventni čas lede na intuitivno razumevanje krščanskih skrivnosti ljudska pobožnost lahko dejavno prispeva k ohranjevanju nekaterih vrednot adventnega časa, ki jih ogroža razvada, da se priprava na božič skrči na nakupovalne dejavnosti, združene s tisoči praznih ponudb, ki jih ponuja porabniška družba. Ljudska pobožnost nasprotno govori, da moramo Gospodovo rojstvo praznovati zmerno in v veseli preprostosti, v solidarnosti z revnimi in ljudmi na robu družbe. Pričakovanje Odrešenikovega rojstva obrača pozornost na vrednoto življenja in dolžnost, da ga spoštujemo in varujemo od spočetja dalje. Opozarja nas, da ne moremo skladno praznovati rojstva tistega, ki »bo odrešil svoje ljudstvo njegovih grehov« (Mt 1,21), ne da bi si prizadevali odstraniti iz sebe zlo greha in živeti v čuje-čem pričakovanju Tistega, ki bo prišel ob koncu časov. Bozicm cas Velik del bogate in neizmerne skrivnosti Gospodovega razodevanja močno odmeva in se izvirno izraža v ljudski pobožnosti, ki je zelo pozorna na dogodke v Gospodovem otroštvu, v katerem se razodeva njegova ljubezen do človeka. Ljudska pobožnost namreč intuitivno doumeva: vrednost »duhovnega daru«, ki je lasten božiču: »Zakaj Dete nam je rojeno, Sin nam je dan« (prim. Iz 9,5), in je znamenje neskončne ljubezni Boga, ki »je svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina« (Jn 3,16); sporočilo solidarnosti, ki ga božični dogodek prinaša: solidarnost s človekom, ki je grešnik, kajti Jezus, Bog, je postal človek »zaradi nas in zaradi našega zveličanja«, solidarnost z revnimi, kajti Božji Sin »je postal ubog, čeprav je bil bogat, da bi po njegovem uboštvu mi obogateli« (2 Kor 8,9); -0- svetost življenja in čudovit dogodek, ki se uresničuje ob vsakem rojstvu, kajti tedaj, ko je Marija rodila, je Beseda življenja prišla med ljudi in se nam razodela (prim. 1 Jn 1,2); -0- vrednost mesijanskega veselja in miru, po katerem neskončno hrepenijo ljudje vseh časov: angeli oznanjajo pastirjem, da je rojen Odrešenik, »knez miru« (Iz 9,5), in izrazijo voš- čilo »miru ljudem, ki so Bogu po volji« (Lk 2,14); ozračje preprostosti in skromnosti, ponižnosti in zaupanja v Boga, ki preveva dogodke ob rojstvu Deteta Jezusa. Ker ljudska pobožnost tako globoko doumeva božični skrivnosti lastne vrednote, je poklicana k ohranjevanju spomina Gospodovega razodeva-nja, tako da močno versko izročilo, povezano z božičnim, ne postane področje širjenja porabništva in pronicanja novega poganstva. Direktorij za ljudske pobožnosti in bogoslužje oonuiu Tam na začetku poti na Sveto Goro bi moral biti kak svetogorski spomin. Svetogorski spomin ¥ eta 1931 so širili tudi sve-