MAGIČNA PRIVLAČNOST PRAGA, SREDISČE DEMOKRACIJE V letih 1936—37 je bilo v Pragi zelo močno študentovsko levičarsko gibanje. Med jugoslo-vanskimi študenti je bila večina usmrejena levo, protifašistično, in vse gibanje je bilo v resnici pod vodstvom naše Partije. Partija je vodila bolj ali manj vsa študentovska združenja v Pragi. Pragaje bilademokratičnosredišče buržoaz-no-demokratske parlamentarne klasične de-mokracije, v katerem smo imeli možnost stika z vso marksistično in levičarsko literaturo ter evropsko kulturo. Praga je bila v tistem času mali Pariz. Na široko je odpirala razna obzorja, še posebno politična. Politično smo bili zelo ak-tivni. Razumljivo je, da nas je hudo skrbela zmaga fašizma v Nemčiji. Fašizem je vladal že tudi v Italiji, za nas pa je bil Hitlerjev prihod na oblast v Nemčiji opozorilni signal. To se je čutilo še posebno na Cehoslovaškem, saj smo na meji s Hitlerjem doživljali to dramo skupaj s če-škim Ijudstvom. Poleg tega se je že 1931. leta začela japonska invazija na Kitajsko, 1935. leta pa invazija italijanskega fašizrna v Etiopijo, medtem ko je 1933 leta prišel na oblast Hitler. Za nas mlade Ijudi, komuniste in revolucionarje, je bil to signal, da se bližamo mednarodnim kri-zam in revolucijam, ki smo jih pričakovali. Pri-čakovali smo, kdaj se bo začel boj proti temu fašizmu in kapitalizmu, ki je kulminiral v svoji najhujši obliki, kajti fašizem je bil najhujša oblika kapitalističnega sistema, kot smo govorili, oblast najreakcionarnejših in najkonzervativ-nejših sil kapitalizma. Razumljivo je, da ob izbruhu v španiji ni bila potrebna nobena po-sebna propaganda za odhod v boj. Odšli smc preprosto tja, kjer se je za6el pn/i oboroženi boj v Evropi proti fašizmu. Dogodki v Spaniji so Imeli magičen vpliv na vse, kar nas je bilo študentov v Pragi. Nekje se Ijudje bojujejo proti temu najhujšemu zlu. imamo priložnost, da se tudi mi z orožjem upremo faši-zmu... Nimam drugih besed, boj špansikega Ijudstva je imel tiste dni magično privtačnost. To pa je veljalo za vos svet, saj je bila Spanija najbrž zadnji dogodek na svetu, ki je s svojim in-ternacionalizmom, od Tokia prek Cambridgea, Oxforda. Beograda. Zagreba in Prage do Ame-rike vplival na levo usmerjeno in protifašistično, demokratično mladino, da je hitela v boj. Pisate-Iji, slikarji, skladatelji. vse, kar je bilo v kulturi poštenega, je bilo na strani republikanske Špa-nije. Zato Partiji ni bilo treba veliko propagande za prostovoljni odhod v španijo. Odhod vseh nas iz Prage je bil spontana, pa tudi zavestna političria reakcija, saj je Partija organizirala naš prebeg in nam tudi finančno omogočila, da pri-demo v republikansko Španijo. NEZNOSNO ČAKANJE Oditi bi mora\ pred 1. majem 1937. Tovariši pa so me obvestili, da bi bilo te dni nevarno potovati zaradi stroge policijske kontrole na nemških vlakih. Odločeno je bilo. da odpotujem v španijo 2. maja. Iz Prage sem se odpeljal z vlakom in prepotoval Hitlerjevo Nemčijo brez kakršnjhkoli problemov. Prispel sem v Pariz, kjer sem imel zvezo. Partija je namreč imela dobro organizi-ran kanal v Parizu. Tiste dni mi je hudo deprimi-rala novica, ki sem jo dobil iz Španije, da je Veljko Vlahovič izgubil nogo. Ostal je med dvema bojnima črtama in obležal ranjen. Poz-neje je bil evakuiran. Že v Pragi sva bila dobra prijatelja. Spominjam se, kako sem tiste dni re-signirano razmišljal: Za vraga, jaz čepim še zmeraj v Parizu, Veljko pa je že izgubil nogo Želel sem čimprej priti na Spanska bojišča, da se vključim v boj. Toda v Parizu sem ostal še cel mesec, ker mi je Gorkič dal nalogo, da prevedem neko gradivo španskih političnih strank in gibanj. Spomtnjam se, da sem prevajal neko gradivo katoliških gi-banj, ki smo ga razmnoževali kot dokaz širine boja v Španiji. saj je šlo za najširšo narodno fronto prcti fašizmu. Potem sem nekega dne Gorkiču rekel, da ne morem več zdržati v Pari-zu, in zahteval, da me takoj pošlje v Spanijo. Zelo hitro sem se znašel v skupini, v kateri so bili prostovoljci raznih narodnosfi. Spominjam se, da sem potoval z amerlškimi šoferji, s švedskimi delavci, z Belgijci in mnogimi drugimi prosto-voljci. Krenlli smo proti Perpignanu, od tam pa proti Pirenejem. V eni noči je bilo treba prehoditi pot čez Pire-neje. Povzpeti se približno 2000 metrov visoko, brez prehodnih alpinističnih priprav, pa je bilo zelo težko. Pred pohodom smo dobili aipargar-tas (espadrile), ko pa je vodnik rekel »počitek«', smo vsi po vrsti popadali kot zadeti Bili smo preutaijeni. Imeli pa smo močno voljo in željo, da pridemo čimprej v Španijo. Ko smo prišli zju-traj na vrh in se začeli spuščati proti Spaniji in Kataloniji, smo zagledali prve republikanske mi-ličnike. V tem trenutku sem se počutil, kot da sem se ponovno rodil. V meni je moč kar preki-pevala. Tekel sem v objem republikanski Špani-ji, kot da nisem vso noč peša