El pvvailo fruslra al liombrv
Para comprender vivamcnte el misterlo del pecado,, no basta sim-plemente considerar su definicion, sino que es necesario su serio examen a la luz de la conciencia y de la palabva de Dios, con la valicnte dispo-sicion de reconocerlo en nosotros' y de combatirlo con humildad y perse-'verancia.
Esi cierto que la autent ca conciencia de čada individuo atestigua la importancia de las solas fuerzas para superar los impulsos a pečar. 'San Pablo, confesando que se encuentra en situacion de rnuerte porquc expcrimenta la adversidad de dos leyes en su interior, nos dice: “no hago el bien sue quiero sino que obro el mal que no <iuiero’’ (Rom. 7, 19). Pero fcambien es cierto que su conciencia le testimon.a que Dios no lo abanl dona y que a quien se abre con humi'dad a su ayuda El lo salva. Esto nos lo ensena el mismo texto de la Escritura (Rom. 7, 26).
Conferencia Episcopal Argentina
Jezik
Svoj rodni jezik poznam že od prvih dni,
ko sva skupaj brala Prešerna nekje v onstranem hribovju, v jasnih pomladnih vztrepetih;
Cankarja v letih iskanja in hrepenenja in Balantiča v zadnji, vojni jeseni.
Že od takrat ga poznam in potem,
ko sva skupaj delila samoto tolikih dni v velikem mestu.
Tam sem molil v cerkvah le v svojem jeziku, v tistem, ki jma nekaj Trubarjevega in je včasih malo neokreten, pa vedno smiseln, iskren in poveden.
Kako ga spoštujem, kadar je tak!
In ker vem, da se ne bom več vrnil, hočem, da me ta jezik spremlja do konca,
da se ne bom nehal pogovarjati v njem,
pozdravljati
in sc čuditi.
France Papež
LETO 52	SEPTEMBER 1985
Slovenski katoliški shodi -mejniki v naši zgodovini
Čez sedem let bo poteklo prvo stoletje, odkar je bil v Ljubljani Prvi slovenski katoliški shod. Temu so sledili še štirje: drugi leta 1900, tretji leta 1906, četrti leta 1913, peti leta 1923. Po zgledu teh Pa je bil leta 1952 prvi slovenski katoliški shod v Buenos Airesu.
Namen shodov je bil po zgledu Avstrije, Nemčije, Italije in Špa-Pije trojen: Prvič, da so si katoličani v luči katoliške vere pojasnili in razbistrili važna aktualna vprašanja, naj so verska, narodna, kul-turna in socialna. Drugi namen je bil ta, da so si katoličani na takem shodu — mogočnem zborovanju — z združenimi močmi začrtali smernice in splošne načrte za delo v zasebnem in javnem življenju. Tretji namen pa je bil skupna manifestacija za poglobljeno življenje. Kar je misijon za versko in nravno življenje, to je katoliški shod za vse javno življenje. Kontrola preteklosti, poprava napak, preusmeritev, Prerod in pobuda za novo življenje.
Zamisel katoliškega shoda v Sloveniji sta zlasti sprožila ljubljanski škof dr. Jakob Missia (1884—1898) in dr. Anton Mahnič, Profesor bogoslovja v Gorici.
Prvi slovenski katoliški shod je bil 29., 30. in 31. avgusta 1892. Predsedoval mu je Franc Povše, poznejši predsednik Kranjske kmetijske družbe, deželni in državni poslanec. Obravnaval je zlasti načelno jasnost in društveno ter politično organizacijo slovenskega naroda.
Shod je tako začrtal katoliški program. Dal je „silno podlago", s katero se je začelo mogočno slovensko katoliško gibanje.
Sadovi shoda so bili nepregledni. Nastale so številne izobraževalne organizacije, Marijine družbe, visokošolsko društvo „Danica“, Leonova družba, ki je družila znanstvene delavce, Slomškova zveza z listom Slovenski učitelj. Ljubljanski kanonik ter deželni in državni poslanec Karel Klun je v letu katoliškega shoda prenovil katoliško politično društvo. Škof Jeglič pa je leta 1905 odprl prvo slovensko gimnazijo z zavodom sv. Stanislava v Št. Vidu nad Ljubljano.
Drugi slovenski katoliški shod je bil leta 1900. Vzbudil je zanimanje za socialna vprašanja. Tretji shod leta 1906 je protestiral proti razporoki. Pospešil je organizacijo izobraževalnih društev, četrti shod, ki je bil leta 1913, je izpopolnil navodila prejšnjih shodov. Njegov vpliv je prekinila svetovna vojna, ki se je začela naslednje leto. Veti slovenski katoliški shod je bil v dneh od 25. do 28. avgusta leta 1923. Bavil se je z ustanovitvijo slovenskega šolstva, znanostjo in umetnostjo, s tiskom, s socialnim vprašanjem, s cerkvenopolitični-mi iij narodnimi vprašanji, ki so nastala v Jugoslaviji.
Ob šestdesetletnici prvega shoda je bil v Buenos Airesu 1. slovenski katoliški shod v Argentini. Shodu je predsedoval France Kremžar, duša pa mu je bil prelat dr. Alojzij Odar. Študijski del shoda je bil razdeljen na razne odseke, tako na versko-nravni odsek, odsek za misijone in zedinjenje, socialni odsek, odsek za izobražen-stvo, odsek za ljudsko vzgojo in izobrazbo, mladinski, dekliški in fantovski odsek ter organizacijski odsek. Odsek je postavljal temelje slovenskemu življenju v Argentini.
Uspehi slovenskih katoliških shodov so bili zelo različni. Najpomembnejši je bil vsekakor prvi. Vsi pa so bili mejniki, ki so jasno začrtali nove naloge.
Danes, po štiridesetih letih našega bivanja v velikem svetu, bi nam bil potreben nov slovenski katoliški shod v Argentini. Shod, ki naj bi pregledal naše stanje, osvetlil naše cilje in začrtal pota, <la bomo tako lažje in uspešneje ostali zvesti Bogu in narodu.
Alojzij Starc
Vse je vihar razd’jal, narod pa zmeraj — stal, gledal nad Triglavom neba obok (ilustr. Jože Beranek)
Slomšek in sveta brata
Slomšek je bil v svojem osebnem življenju, v duhovniškem in škofovskem poslanstvu do dna duše prežet z duhom sv. Cirila in Metoda. On nam je sv. brata na novo odkril; do kraja je razumel njuno delo; po duhu se jima je tako približal, da je ob njima odkril svoje poslanstvo in nadaljeval njuno delo.
V	celovškem bogoslovju je že kot bogoslovec prvega letnika in pozneje kot spiritual vodil za svoje sošolce, pozneje pa za svoje gojence tečaj slovenskega jezika. V nastopnem govoru, na praznik Brezmadežne 1821, je razodel, da ga k temu ne vodi nacionalizem, marveč zgled solunskih bratov:
„Kakor jutranje sonce pride izza gore, razsvetli hribe, doline in vse stvarstvo, tako razsvetljujejo apostoli z oznanjevanjem evangelija zgodovino vsakega naroda. Naš narod je dolgo tičal V temi. Sveta brata Ciril in Metod sta z lučjo vere in evangelija, s slovanskim jezikom in bogoslužjem razsvetlila hišo slovenskega ljudstva...“ Te in podobne Slomškove misli razodevajo njegovo zgodnjo zakoreninjenost v duhu prvih slovanskih apostolov. Držal se je njunega pastoralno-pedagoškega načela: k slovenskemu verniku naj pride slovenski duhovnik z oznanjevanjem evangelija v domačem jeziku, da bo vera slovenskega človeka nekaj njegovega, domačega, ne pa nekaj tujega ali od drugod vsiljenega.
Kot kaplan je svoje delo nadaljeval v nedeljskih šolah. Leta 1837 je izdal molitvenik »Življenja srečen pot“, kjer je mladim predstavil delo in pomen sv. bratov in jih spodbujal, naj ljubijo svoj jezik in narod ter ostanejo zvesti veri svojih dedov.
Za dan svojega škofovskega posvečenja si je izbral god sv. Cirila in Metoda — 5. julij 1846. Od tega dne je bila v njem misel na sv. brata še bolj pričujoča in živa, z njo pa tudi misel na slovenskega človeka, na njegov jezik in njegovo poklicanost. Zato je pogosto ponavljal svoj znani rek: Sveta vera bodi vam luč, materin jezik po ključ do zveličavne omike!
Kot škof je v Novicah objavil za učitelje in vzgojitelje posebno razpravo: »Bratje sv. Cirila in Metoda v naših šolah" in jih spodbudil, naj v svojem poslanstvu posnemajo slovanska apostola.
Leta 1851 je uresničil svojo večletno željo. Ustanovil je posebno molitveno družbo — bratovščino sv. Cirila in Metoda za zedinjenje pravoslavnih kristjanov s katoliško Cerkvijo.
V	jubilejnem letu Metodove smrti giedamo v duhu 1100-Ietno dediščino, ki sta jo sv. brata izročila slovanskim narodom. Naši predni-
ki so si jo izročali iz roda v rod kot baklo življenja. V tej zgodovinski verigi smo na vrsti mi, da to dediščino neokrnjeno ohranimo, jo obogatimo in v medsebojni edinosti naredimo nov člen verskega življenja, na katerega se 'bo vezala vsa prihodnost Cerkve med Slovenci. Pri tem nam naj pomaga svetniški škof Slomšek s svojo priprošnjo!
Franc Kramberger mariborski škof
HVALA, SVETI METOD
Proslavljamo lik svetega Metoda, nadškofa in apostola Slovanov, pobudnika duhovnega preporoda pradedov naših iz teme poganov.
Zavetnik sveti našega si roda, si priprošnjik pri Bogu vseh zemljanov, ki bratstvo ljubijo in jih svoboda krščanstva druži v družim vseh kristjanov.
Hvaležni vsi smo svetemu Metodu za vero v Kristusa in milost božjo, ki ju prinesel našemu je rodu.
Hvaležni smo mu, da z besedo svojo zapeti moremo na čast Gospodu in s Kristusom končati zemsko hojo.
Albert Miklavec
Okrožnica o sv. Cirilu in Metodu
Vatikanski tiskovni urad je 2. julija objavil novo papeževo okrožnico. Posvečena je delu, poslanstvu in duhovnemu sporočilu za današnji čas svetih bratov Cirila in Metoda. Obsega 54 strani, začenja se z latinskima besedama „Slavorum apostoli" (Apostola Slovanov) in se tako tudi imenuje. Objavljena je bila ob 1100-letnici smrti sv. Metoda.
Iz okrožnice diha spravljiv pastoralni ton, pa tudi odločnost zavzemati se trdno za uresničenje tistih pastoralnih smernic in duhovnega izročila, ki sta ga — južnoslovanskim narodom še posebej — zapustila slovanska apostola. Papež opozarja, da prispevek slovanskega vernega sveta in kulture „v Evropi in sedanjem svetu ne sme preminiti." Še posebej se zavzema za združeno Evropo, združeno v duhu in resnici. Upa, da bodo vzhodnoevropski narodi v prihodnosti lahko nemoteno izpovedovali in živeli svoje versko prepričanje. Njihove vernosti ari nihče ne bi smel razlagati kot kakršnokoli nasprotovanje „blaginji njihove zemeljske domovine".
Čeprav papež opozarja na svobodo vesti, človekovo dostojanstvo in pravico do svobodnega izpovedovanja verskega prepričanja v vzhodnoevropskih državah, ki jo morajo tamkajšnjim vernikom zagotoviti vlade, s tem ne napada družbenega sistema in oblasti v teh državah. Papež samo opozarja na osnovne
človekove pravice vernikov, ki so jim jih dolžne zagotoviti oblasti. Okrožnica ni pisana kot Navodilo o teologiji osvoboditve, kateremu je mogoče pripisati ostrejši ton, temveč v slogu vrhovnega pastirja katoliške Cerkve, ki se zaveda pomembnosti svoje vloge in dolžnosti braniti božje ljudstvo pred neumestnimi napadi in krivicami. Zahteva samo to, da bi mogli verujoči svobodno izpovedovati versko prepričanje.
Ko govori o združeni Evropi, ima v mislih „etaro celino", na kateri bi bilo premeščeno sovraštvo med narodi, nezaupanje in i-deološki spori in zapleti. Versko in družbeno zedinjena Evropa naj bi bila za ves svet vzor pravičnega in mirnega sožitja v medsebojnem spoštovanju in polni svobodi njenih prebivalcev. Kaj lepšega si moremo želeti!
Janez Pavel II. tudi omenja ekumensko razsežnost delovanja slovanskih apostolov kot tudi njun prispevek k prizadevanju za duhovno, neozemeljsko določeno edinost med Evropejci. Sveta brata sta s tem zavzemanjem daleč presegla čas in duhovne ter miselne okvire in tudi spone svoje dobe, kar govori o njuni duhovni veličini, človeški razgledanosti in širini in pravi evangeljski gorečnosti. Bila sta zares prava misijonarja med Slovani z dušo in srcem, čeprav po rodu Grka.
„Tudi danes ni nobene druge
Poti, da premagamo napetosti, razpoke in nasprotja v Evropi in svetu ter se izognemo grozljivemu u-uičenju življenja in vrednot. Biti kristjan v sedanjem času pomeni biti graditelj skupnosti v Cerkvi ]n družbi. Za to pa so potrebni odprtost, medsebojno razumevanje, Pripravljenost sodelovati z drugimi v močno razvejani izmenjavi kulturnih in verskih dobrin.“
Papež imenuje oba brata zaradi njunega zavzemanja za razumevanje med vzhodno in zahodno tradicijo ..povezovalna člena".
Človeške in temeljne verske vrednote so osnova najnovejše okrožnice „iSlavorum apostoli", to je že četrta za časa papeževanja Janeza Pavla II., je na tiskovni konferenci ob njenem izidu poudaril tudi Slovak med kurijskimi kardinali Jožef Tomko, prefekt kongregacije za evangelizacijo narodov.
Pri predstavitvi okrožnice je še Posebej opozoril na njen misijonski značaj, saj Janez Pavel II. oba slovanska blagovestnika imenuje Pripravljalen premišljene zasaditve
j
evangelija med slovanske narode. Čeprav sta izvirala iz drugačnega zgodovinskega, kulturnega in verskega okolja, niista poskušala Slovanom vsiliti grškega jezika in bizantinske kulture. Raje sta vsebinsko bogata besedila bizantinske liturgije prelila v staroslovanski jezik in uporabila slovanski črkopis. Po letih vnetega misijonarje-nja med Slovani sta sama postala Slovana po srcu.
Okrožnica poleg misijonske zagnanosti Cirila in Metoda izlušči tudi njuno vlogo ohranjevalcev in tvorcev edinosti med Vzhodnimi in zahodnimi kristjani, je poudaril Tomko. Na družbeno - kulturnem področju sta bila soustanovitelja krščanske tradicije celotne Evrope in njene kulture edinosti in zaradi tega omenja, da lahko dosežemo edinost in skupnoist le tako, če sledimo njunim stopinjam, je dejal kardinal.
Zares zavezujoče duhovno sporočilo velikih evangelizatorjev slovanskih narodov.
(Družina)

Simon Gregorčič
Blagovestnikom
LuČ naša, bratje, od izhoda!
Od tam nam sonce nosi zlati dan; omike žar spod jutrovega svoda razširil do zapadnih se je stran; in ljudstev svit, vir zemeljskega preporoda, ni bil li tam ljudem z neba poslan?
Omike, vere luč nam od izhoda, on dal nam tudi je Cirila in Metoda!
Nosili vere svit so nam i drugi, na severu German, Roman na jugi; a dedom davnim dar njihov bolj kletev je rodil kot blagoslov.
S srcem tujim tuji učeniki učili dede v tujem so jeziki; ta glas jim pač je bil na sluh, a čul in umel ni ga duh.
Pač vrgli so malike z žrtvenikov, iz src jzruli niso jim malikov, in, dasi krščen že, Slovan ostal po duhu je — pogan: bil uk je tuj, bil krst je — mrtev; a dasi krst je mrtev bil, od prednikov je terjal živo žrtev; duh narodni in jezik je moril!
Tako krstili naš so rod, smiluj, smiluj se mu, Gospod! —
In spet!
Čuj, bojni rog, konj rezgetanje, hrumenje silnih čet jn jekel žvenketanje — oh, to je boja bog!
„0 ne, s spremstvom množnih vrst Slovanom nesemo le krst!"
In prišli so, krstili jih želeč, v levici križ, a v desni meč!
In dede naše so krstili
sred dednih, širnih njih planjav;
a ko so krst zvršili,
naš dom je bil in tuji meč krvav •—
a križ? Nanj dedov so prostost pribili!
Tako nas krstil rod je tuj,
Gospod, Gospod, oh pomiluj!
Vidva drugače,
Ciril in pa Metod!
Pustila mesto sta domače o bregu sinjih morskih vod, šla sta v Slovanov širno domovino, preganjat z vere lučjo zmot temino.
Nosili drugi s križem robstva so verige, vidva — ljubezni svete vez ■— v desnici križ, v levici knjige navdihnjene z nebes.
Prinesla v glasih sta slovenskih, v izvornih znamenjih pismenskih pradedom pismo od Boga — oj to jim šlo je do srca!
Pač srcu le domači glas mehko se in sladko prilega, on srcu pravi ve izraz in spet mogočno k srcu sega — domači glas le nosi spas!
Kako pradedje so veseli v domačih glasih uk sprejeli!
Ko čuli božja so veličja, možem celo solze svetle gosto kapljale so z obličja — oj rajske radosti solze!
Kot hrasti vsled sekir udarjev maliki na glasove te grme so padali z oltarjev, ležali strti v prahi so,, iz src bežali plahi so. in src in pa svetišč oltar zavzel vesoljstva je vladar.
Kako so dedje ga častili, kako hvalili in slavili!
Slovani pismo iz neba,
V	domačih glasih zdaj so brali v domačih glasih pošiljali
so prošnje srčne do Boga. Domače pesmi iz svetišča odmevale so do zvezdišča, njih glas je k Večnemu letel in čul ga Bog je in — umel!
V	domačih glasih vse molitve, v domačih glasih njih daritve, v domačih glasih vsak obred, in srečen bil je zdaj naš ded!
Ne mrtvi krst, ne krst krvavi, ta krst je bil edino pravi!
Bil krst duha je, krst življenja, krst prenovljenja, prerojenja, omiko z vero vred noseč, z obema narodnost družeč!
Oj hvala vama iz srca, solunska sveta brata dva, ki delo to sta izvršila, ki dede sta tako krstila, ki jezik naš branila sta, naš jezik posvetila sta!
Oj hvala vama iz srca, solunska sveta brata dva!
Povod za pesem ni bilo samo dejstvo, da se je že od 186-3 v raznih oblikah ponavljalo češčenje slovanskih apostolov, zlasti ob začetku osemdesetih let in ob tisočletnici. Metodove smrti 1885 (to leto je tudi Gregorčič potoval na Češko, hoteč obiskati Metodov grob na Velehradu), ampak predvsem nenaklonjenost cerkvenih oblasti do slovanskega 'bogoslužja. Gre' gorčic je v svoji narodni vnemi postavil pomen slovanskega bogoslužja kot najvišji vzor narodnega in verskega preporoda (France Koblar).
Jaz mislim ostati Slovenec
Kolikor jaz mislim ostati Slovenec, mislim ostati Slovenec, ne glede na to, da se ves svet pogrezne. To ni stvar neke izbire, ki bi na primer meni prijala, ki bi koristila moji karieri, ki bi mi takorekoč olajšala moj vsakdan. To je neka kozmična danost, kot sem bil rojen kot moški in ne kot ženska. Jaz se zaradi tega ne bom kregal z usodo, da me je naredila moškega, ne bom se kregal z usodo, da me je naredila Slovenca. To je absolutno izven vsake debate, moja pripadnost slovenstvu je absolutno brez vsake debate. Tukaj nima opravka nič, ne Ljubljana, ne depozit, ne Cerkev ne nič. Ta moja zvestoba narodu je še pred zvestobo Cerkvi, ker smo tu na ravni narave, na ravni zgodovine in geografije. In mene je zelo pretreslo, ko sem pred časom slišal, da prihaja pri nekaterih naših mladih do identitetnih problemov, problemov njihove slovenske identitete. Za mene so to popolnoma irealni problemi, irealna vprašanja, bolestna vprašanja sama na sebi. Zvestoba slovenstvu se tukaj postavlja izven vsakega debatiranja, ne glede na to, koliko nas je, kam gremo itd.
Rad bi poudaril, da zvestoba narodu ni stvar politike, ne stvar ekonomije, niti stvar sociologije, temveč je predvsem moralno vprašanje. To je vprašanje vrednote. T'i se odločiš za slovenstvo, zakaj? Ker čutiš, da je to dolžnost zvestobe do neke danosti, ki te presega, ki je nisi sam izbral. To je stvar neke moralne opredelitve. In jasno, opredeliti se za moralne vrednote, in ena od teh je narodnost, je navadno vedno proti toku kategorij našega sveta, ki je, kot veste, svet materije, svet neposredne koristi, svet hlastanja za najbližjim užitkom...
Moralno vprašanje je torej prvo od vseh vprašanj. Na tem sloni tudi zvestoba narodnemu izročilu in ker je moralno vprašanje zelo tesno povezano z religioznim vprašanjem, bi rekel, da ta moralna zavest avtomatično pripelje k religiozni zavesti. Zato, kdor bi danes načrtno rušil temelje religioznosti slovenskega naroda, bi direktno napravil atentat na samo slovensko bit. Rušiti danes religijo na kateri koli način, na kateri koli ravni, pomeni dejansko rušiti naš narodni obstoj. Prav tako tudi obratno, mislim, da je danes zvestoba neki religiji dejansko zvestoba vrednoti, in med vsemi vrednotami prvi naravni vrednoti, to je zvestoba lastnemu narodu, na katerega jaz ne bi bil tako navezan, ko bi bil sin 50 ali 100 milijonskega naroda. Toda glede na to, da sem sin poldrugcmilijonskega naroda, sin manjšine, potem se mi zdi ta zvestoba absolutni imperativ, prav zato ker je zvestoba proti konformizmu, proti toku tega sveta, ker je poudarek osebnosti proti masi, ker je v bistvu poudarek slovenskega ponosa.	jje^ujia
Zadnji dnevi na
(Odlomki iz dnevnika.)
5. junij 1945.
Na novicah bogat dan. Navsezgodaj se je po taborišču raznesla novica, da so Titovi partizani z ljubeljske strani vdrli na Koroško in streljali na angleške obmejne straže in da angleški tankovski odredi odhajajo čez Dravo proti Ljubelju. Ponoči smo res slišali ropotanje tankov ter avtomobilov, ki je bilo tako močno, da je zbudilo vse taborišče, tudi nas, ki spimo v tovarni pod hribom, odmaknjeni daleč od ceste. Novice o napadu partizanov razširjajo vojaki tukajšnje posadke.
Dekan Škerbec nam je povedal, da je 28. maja 1945 prišel iz Rima odposlanec dr. Kreka dr. Prešeren, ki je po njegovem naročilu povedal, kakšen je naš sedanji položaj. Politično ne pomenimo nič. Tudi dr. Krek sam je brez politične moči. Kar more storiti, to lahko o-pravi po osebnih zvezah, ki si jih je ustvaril kot minister jugoslovanske begunske kraljevske vlade v Londonu in pozneje v Sredozemskem odboru v Rimu. Teh zvez pa ima mnogo in osebno uživa velik ugled in spoštovanje pri pomembnih Amerikancih, Angležih in v Vatikanu.
Po priznanju Tita po zaveznikih so ga dr. Izidor Cankar, dr. Alojzij Kuhar in minister Snoj snubili za OF. Ker ga niso mogli za to pridobiti, so mu začeli groziti. Dr.
Vetrinjskem polju
Izidor Cankar je sam prišel k njemu v Rim in ga je pridobival, češ, da bo le v sodelovanju z Rusijo zavarovana naša usoda in naša bodočnost. Zato se mora naša politika popolnoma nasloniti na Rusijo, in ker je Tito nosilec te politike, moramo ž njim sodelovati. Ker je dr. 'Krek sodelovanje odločno odklonil, mu je Cankar zagrozil, da bo moral oditi iz Sredozemskega odbora. Enakega mnenja kakor dr. Krek, je povedal dr. Prešeren, pa so bili tudi ostali njegovi slovenski prijatelji v Rimu. Cankarjeva grožnja je bila uresničena. Dr. Kreka je v Sredozemskem odboru zamenjal Smiljanič, katerega pa je že čez en mesec Smodlaka s partizani pognal iz urada. Titovci so v Italiji prevzeli vse jugoslovanske urade.
V Rimu sedaj obstaja »Jugoslovansko dobrodelno društvo", ki je priznano tudi od angleških in ameriških oblasti in mu predseduje dr. Miha Krek. To društvo je sedaj edini priznani reprezentant antiko-munističnih Jugoslovanov v Rimu. Društvo ima po svojem predsedniku velik ugled in je edino v stanu, nuditi protikomunistično usmerjenim Jugoslovanom zaščito in podporo.
Ker si mi v sedanjem položaju politično ne moremo pomagati in je tudi v interesu vseh beguncev, da politično delovanje ustavimo, je potrebno, da zato tudi na Koroškem ustanovimo podružnico »Jugoslovanskega dobrodelnega društva"-
Lienz na Tirolskem, leta 1945. Istočasno, ko so Angleži vračali iz Vetrinja slovenske domobrance z Slovenijo v kruto smrt, so iz tega taborišča z nečloveško krutostjo prisilno vračali ruske protikomunistične begunce v Rusijo. Kaj vse so ti ubogi ljudje, družine z majhnimi otroki, v obupu počeli, da ne bi prišli nečloveškim komunistom v roke!
V ta namen je bil danes ustanovljen delovni odbor, lej prevzame vodstvo beguncev in skrb za njih nadaljnjo usodo.
7. junij 1945.
Mladina je naša prva skrb. V gimnazijskem ravnatelju — prof. Marku Bajuku ima nad vse skrbnega organizatorja, učitelja in vzgojitelja. iTakoj. in neustrašeno krepko zagrabi za delo. Nič ne Pomišlja: bo, ne bo, ko smo vendar v taborišču na golem polju, ki je bednejšj od vsakega ciganskega tabora.
Za načrtno organizacijo vsega
prosvetnega dela je danes sklical posvet. Ta je sklenil: takoj začeti z organiziranim poukom v ljudski in srednji šoli; ustanoviti pevski zbor m cerkveno in svetno petje; organizirati poljudna predavanja v velikem obsegu; izdajati taboriščni tisk; organizirati telovadbo in šport; organizirati strokovne tečaje in učenje tujih jezikov; poveriti splošno mladinsko vzgojo gospodom salezijancem.
8. junij 1945.
Praznik presv. Srca Jezusovega. Razpoloženje v cerkvi pri jutranji skupni maši je praznično. Naša
dekleta so napletle vencev in o-krasile glavni oltar, kj je lepa in velika starodavna umetnina. Leta 1622 ga je postavil opat Rein-precht. Njegovi telesni ostanki počivajo v grobnici pred oltarno o-grajo. Vsak dan jo lahko gledamo. Mislim, da jih je malo med nami, ki si dajo o tem računa.
Pri tem oltarju je maševal znameniti opat Janez Vetrinjski, ki je v samostanu v Vetrinju napisal za naš narod pomembno zgodovinsko delo, ki je nastalo v prvih štiridesetih letih štirinajstega stoletja. V tem delu je tudi zgodovinski opis ustoličevanja koroških vojvod na Gosposvetskem polju, kakor ga je sam gledal. Podrobno je opisal običaj, ko je slovenski kmet-svo-bodrijak v slovenski besedi izročal oblast koroškemu vojvodi.
Cerkvi se starost povsod pozna. Župnik Musger s skrbjo pripoveduje, da se je lesni črv krepko lotil lesenega glavnega oltarja in ga počasi pa vztrajno spreminja v prah.
Oltarju dajejo veljavo in čar starodavna umetniško poslikana o-kna iz leta 1390, ki jih je župnik zaradi vojne in z njo zvezane nevarnosti za uničenje moral odstraniti in jih spraviti na varno.
Zato so pa naša srca toliko bolj praznično razpoložena, saj je to praznik, ki naše duše navdaja s trdnim ,neomejnim zaupanjem in tolažbo. V tem naj sv. Srcu je vse naše upanje. Če nas vse zapusti, Jezus nam svojega srca nikdar ne bo zaprl. Nikdar ne bomo osra-
močeni, ker smo vanj zaupali, ker vemo, komu verjemo.
12. junij 1945.
V taborišče se vračajo skrivači, ki so iz strahu pred nasilno izročitvijo pobegnili v gozdove, zatekli so se prvi domobranci, ki so ušli iz transportov. Nekaterim se je celo posrečilo uiti iz grobov, v katere so padli nesmrtno zadeti. Še nosijo nezaceljene rane od strelov, ki niso imeli smrtnega učinka. Prinašajo strašne novice.
Partizani množično pobijajo naše može in fante. Od 400 do 600 jih v eni noči Titovi partizani odpeljejo iz zbiralnih taborišč v gozdove in jih tam s strojnicami pokosijo. Glavna morišča so: Teharje v okolici Celja, Škofja Loka, Podutik pri Ljubljani, Hrastnik in Kočevski Rog. Od prvega transporta, ki je odšel iz Vetrinja 27. maja, menda nihče ni ostal živ. Okrog Podutika je toliko trupel zmetanih v jarke in neko globačo, da je vseokrog voda zastrupljena od razpadajočih trupel. To smo tudi tukaj slišali po ljubljanskem radiu, ki je pripovedoval, da je v okolici Podutika „reakcija“ zastrupila vodnjake.
14. junija 1945.
Danes je na Vetrinjskem polju stopila v življenje naša begunska gimnazija. Dopoldne ob 9. so se v cerkvi zbrali k skupni maši vsi dijaki in profesorji. Po sv. maši je bila razdelitev po razredih.
..Slovenska gimnazija za begunce", tak je njen uradni naziv, je
Del špitalskega taborišča e farno cerkvijo v ozadju. Ko se je prvotnim slovenskim taboriščnikom pridružilo še lienško taborišče, je Spital ob Dravi postal pravcato slovensko mesto s cerkvijo, s cvetočimi verskimi organizacijami in društvi, gledališčem, ljudsko šolo, gimnazijo, obrtno, kmetijsko in gospodinjsko šolo, z delavnicami vseh vrst, z mogočnim pevskim zborom, z dnevnikom Taboriščnik, z mesečnikom Bogoljub, z dnevnimi ..radijskimi'1 oddajami po zvočnikih, z mladinskim domom in skavti...
bila z odlokom Narodnega odbora za Slovenijo ustanovljena 16. maja
1.	1945. Vpisovanje dijakov se je izvršilo 14. junija 1945. Vpisanih je 140 dijakov. Gimnazija ima klasičen, humanističen značaj in ima realno paralelko.
Major Barre je poskrbel za prostor, za šolskega referenta pri vojaški taboriščni upravi pa je postavil člana posadke mladega Johna Corsellisa, Welfare Officier-ja. Ta preprosti, skromni in ljubeznjivi fant, po poklicu študent prava, je izredno delaven, vesten in vedno ljubeznivo potrpežljiv. Začetek gimnazije je na vso moč skromen.
Trj učilnice so nastanjene v prazni hišj Knesebech v Thalu, na robu Vetrinjskega polja. V kuhinji sta zbornica in pisarna. Četrta u-čilniea je v pokritem listnjaku poleg hleva. Knjig nobenih, učil nič, papirja in svinčnikov ni, in vendar pouk bo tekel poslej v redu in uspešno.
16. junij 1945.
Dopoldne ob desetih je dr. Joža Basaj v imenu Narodnega odbora majorju Barreju izročil spomenico s tole vsebino:
„M. Barre!
Slovenski begunci v taborišču Vik-
tring smo Vam hvaležni za veliko delo, s katerim nam lajšate težave begunskega življenja.
Veliko huje kakor materialno pa sedaj trpimo duševno zaradi težke usode naših svojcev, ki so bili s Slovensko narodno vojsko izročeni Titovim četam. Verodostojna pričevanja takih, ki so se z begom rešili, povedo, da Titu izročeni o-ficirji, podoficirji in vojaki trpijo takšno pomanjkanje, mučenje in zlostavljanje, da jih sedaj drugega za drugim smrt rešuje. Kolikor pa ne bodo pomrli od stradanja, mučenja in pretepanja, bodo sojeni od takoimenovanih „ljudskih sodišč", ta pomenijo samo to, da sodi nahujskana množica. Izročitev Titu tako postane izročitev smrti.
Zato smo svojci teh moških v silni duševni stiski in Vas prosimo za nujno pomoč.
Posredujte, Mr. Barre, da se britanske vojaške oblasti zanimajo za usodo Titu izročenih naših si-tiov, mož, bratov in očetov. Prepričani smo, da bi mogle britanske vojaške oblasti ne le ugotoviti resnično stanje izročenih vojakov, ampak tudi uspešno posredovati, da se z njimi postopa po človeško. Nad 10.000 slovenskih mož, ki so bili izročeni Titu, vendar ne sme postati žrtev divje maščevalnosti, ki je vodilno načelo Tita, kakor je bilo vodilo Hitlerja in Mussolinija.
Če so naši možje, sinovi, bratje branili življenje in premoženje svojih družin, svobodo in vero naroda pred komunistično revolucijo, s tem niso zagrešili nobenega zlo-
čina, temveč izvajali le naravno pravico nujne samoobrambe in vršili sveto dolžnost, obraniti vero in domovino. Za to obrambo so imeli pravno podlago v Mednarodnih konvencijah glede pravnega položaja prebivalstva v okupiranih ozemljih. Te konvencije so bile sprejete ne samo od Kraljevine Jugoslavije, temveč tudi od Velike Britanije in USA. Ni pa k tem konvencijam pristopila Sovjetska zveza.
Prosimo, Mr. Barre, blagovolite nujno posredovati, da ne bo prepozno."
18.	junija 1945.
Težko nam je pri srcu. Major Barre se je danes od nas poslovil in odhaja drugam. Po rodu Kanadčan je bil ljubezniv, izredno miren in dober človek, ki je bil s srcem na naši strani. Pri vojaški vladi nam je utrl in utrdil dobro ime in zaupanje. Privadili smo e na človeka, ki nas je razumel, sočustvoval in delil z nami našo največjo bol in nam pomagal, kjerkoli in kar največ je mogel.
Ob pol desetih dopoldne smo se vsi zbrali na grajskem dvorišču in v imenu nas vseh se je od njega poslovil dr. Joža Basaj, pevski zbor pa mu je zapel dve slovenski narodni pesmi. Ljudje so za njim jokali in tudi on je s solzami v očeh odhajal. Zbogom, dobri človek, nikoli te ne bomo pozabili!
19.	junij 1945.
Barrejev naslednik major Bell se nam je danes predstavil. Je
Telovska procesija v lienškem taborišču. Na sliki vidimo vodstvo taborišča z angleškim komandantom Ityderjem Voungom in rešiteljem slovenskih civilnih beguncev v Vetrinju dr. Valentinom Meršolom na čelu.
mož najboljših let, visoke postave, rdečelas in dolgih rdečih mustač, mrkega pogleda s čudno mečkavo in nejasno angleščino. Na zunaj vse prej kot pa simpatična pojava. Ge ga presojamo samo po zunanjosti, bi lahko rekli: ta pa z nami ne bo dober.
Zato pa nas je tembolj prijetno Presenetil s svojo nastopno besedo, da ve, kdo in kaj smo in kaj nam Je bil major Barre. Rekel je, da nam hoče biti vsaj tako dober, kakor je bil njegov prednik. Ker je slišal, da imamo še vedno strah Pred prisilno vrnitvijo, se je pri hadrejeni komandi zanimal za na-
šo usodo in je dobil ponovno zagotovilo, da proti svoji volji nihče ne bo poslan v Titovo Jugoslavijo. Opozoril pa nas je tudi, da mora izvršiti reorganizacijo taborišča, ker bomo v kratkem preseljeni v stalna in dobro urejena taborišča, in zato bodimo vsak čas pripravljeni na preselitev.
21. junija 1945.
Z dr. Vračkom in Anico Dolenčevo delamo na sestavljanju in pripravljanju spiskov za preselitev. Major nam je povedal, v katere kraje nas bodo selili in koliko v
vsak kraj. Razdelitev naj pametno sami uredimo.
Po želji in nasvetu »Socialnega odbora za slovenske begunce", ki je spremenil ime iz »Jugoslovanskega dobrodelnega društva", sestavljamo spiske po naslednjih vidikih :
gledati je treba, da — kolikor je mogoče — držimo naše ljudi skupaj; preselitev naj se organizira po etničnih skupinah (Gorenjci, Dolenjci, Notranjci, Ljubljančani in okoličani);
vsaka skupina naj bo po možnosti čimbolj enovita in si naj že določi svoje vodstvo;
gledati je treba tudi na to, da visokošolci in vsi gimnazijski dijaki ostanejo skupaj v taborišču, ki bo številčno najmočnejše in bo o-srednje taborišče; z njimi seveda in zaradi njih gredo tudi starši;
isti vidik velja tudi za profesorje in deloma učitelje;
ljudsktišolski otroci niso vezani na osrednje taborišče, ker se bo morala v vsakem taborišču ustanoviti slovenska ljudska šola s priključenim otroškim vrtcem;
z vsako skupino naj gre zadostno število učiteljic in učiteljev in v vsako taborišče tudi nekaj intelektualcev.
Pri tem razporejanju naj se u-poštevajo želje posameznikov. V nova taborišča gredo z ljudmi tudi duhovniki. V kolikor se sam j ne bi mogli odločiti, jih bo kancler msgr. dr. Jagodic sam dodelil.
Za preselitev naj se, kolikor je največ mogoče, ozira na želje ljudi. Družinsko skupnost je treba
skrbno varovati. Pri razmestitvi učnega osebja in duhovnikov je treba upoštevati njih želje.
S temi vidikj je bil komandant popolnoma soglasen.
V dneh od 25. do 29. junija je vetrinjsko taborišče razseljeno in vetrinjsko polje izpraznjeno. V največje in s tem osrednje slovensko taborišče v Lienz na Vzhodnem Tirolskem odide 2.600 oseb — Gorenjci in Ljubljančani; v Spittal na Dravi odide 1.600 slov. beguncev — Dolenjci jn Notranjci; v Št. Vid na Glini 600 — ljubljanska okolica (Ježica, Zasavje, D. M. v Polju, Ig, Dobrova); v Judenburg 400 oseb (del Ljubljančanov in okoličanov).
29. junija 1945.
Praznik sv. apostolov Petra in Pavla. Zjutraj smo se zbrali poslednjič v častitljivi cerkvi Marije Zmagovalke, ki nam je v strašnih mesecih maja jn junija t. 1. bila na široko odprta. Pri Tebi, Marija, smo se izjokali, Tebi smo razodevali svoje gorje in trpljenje, Tebe prosili tolažbe in pomoči pri Tvojem ljubljenem sinu Jezusu. V tej cerkvi smo iskali miru našim dušam, v njej smo v strahu in smrtni stiski prosili Boga usmiljenja in prizanešenja.
Zbogom, ljubljena Mati, hvala Ti za vse, kjerkoli že bomo, na Tebe, Marija Zmagovalka, ne bomo pozabili. Ne vemo, kaj nas še čaka. V moč Tvoje priprošnje zaupamo. Ti nas spremljaj skozi to puščavo v obljubljeno deželo!
Zbogom, častitljiva vetrinjska
Telovadni nastop slovenske mladine v. lienškem taborišču leta 1946. Gimnazijci in fantje kmetijske ter obrtne pa dekleta gospodinjske šole so pod vodstvom telovadcev Kermavnerja, Vaška in čopa pričarali taboriščnikom in gostom, visokim angleškim vojaškim osebnostim, spomin na zlate čase v Sloveniji pred njeno ..osvoboditvijo1*.
cerkev! Osemsto let si že preživela, Pa verjetno tolikega in takega gorja kakor v teh dveh mesecih nisi videla. Lepo si nas spremljala, bila si naša farna cerkev. V osemsto letih se tako goreče in v taki meri še ni molilo v tem svetišču, kjer smo v trpljenju in molitvi zoreli in tudi dozoreli.
Naložili so nas na kamione. Nastopali smo še vedno v rahlem nezaupanju. Moški so v prtljago skrili močne sekire, da bi z njimi odprli vagone, če bi nas spet peljali v „Palmanuovo“.
Za obletnico sem zopet na vojaškem kamionu. Danes dve leti so me vzeli v raciji Italijani in odpeljali v belgijsko vojašnico. Bil je dan joka in hude skrbi. Na vso srečo nisem bil odbran za internacijo.
Vozimo se na nov dom v urejeno taborišče. Vožnja je zanimiva in ni naporna. Peljemo se mimo Vrbskega jezera proti Beljaku, ki je strašno razdejan. Postajamo nemirni, ker čakamo, kam bomo zdaj zavili. Ne na desno, ne na levo, ampak naravnost proti Spittalu jo ubiramo. V Spittalu vozimo mimo
taborišča, kjer so naši že nastanjeni in je tik ob glavni cesti. Barake so nam kar všeč, ni nam pa všeč ogromna zavita žična ograja. Pot gre naprej, pri Molbriicke zavijemo na levo skoz Steinfeld in Graifen-burg. Pri Oberdrauburgu ustavimo, da se malo pretegnemo. Nebo se je zjasnilo in pred .nami se pokažejo konice mogočnih Lienških Dolomitov. Vojaki pravijo, da bo-
mo kmalu v Lienzu. Vozimo se skozi Tirolertorl in že smo na vzhodnem Tirolskem. Pri lepi vasi Dolsach se dolina še bolj odpre in pri Nusdorfu zavijemo z glavne ceste na levo na stransko cesto in nekaj po 13. uri smo srečno dospeli na cilj — v naš novi dom v Baračnem mestu Peggetz pri Lienzu.
France Pernišek
Padel je cvet naroda
Jure Vombergar na domobranski proslavi v Slomškovem domu 26. 6. 1985
Pred 40 leti je padel cvet slovenskega naroda, pokončan od bratove roke; trupla borcev vržena v brezna, grobovi izravnani z zemljo, spomin oskrunjen, čast poteptana, ves čas, skozi 40 let. Krivci še vedno prikrivajo in tajijo; zgodovinarji še vedno čakajo, kateri ,.narodni heroj" si bo upal prevzeti odgovornost za pokol slovenske narodne vojske.
Ob obletnici tega pošastnega dejanja se preživeli in potomci spominjamo njih žrtve leto za letom z molitvijo in pesmijo, z isto molitvijo in pesmijo, s katero so šli naši vojaki v smrt.
Mistika domobranskih pesmi je jasna, odkrita, odločna, brez miselnih pridržkov, brez podtaknjenih drugotnih pomenov in namenov, brez sprenevedanja in mimikrije. V teh pesmih je zaobsežen namen njihovega boja in žrtve: družina, narod,
domovina, Bog; iboljtša bodočnost vsega, naroda, vseh slojev in stanov, brez razlike.
Ta mistika nas obvezuje in nas bo vse dotlej, dokler ne bo vrnjena čast našim borcem, očetnjava svobodna in si bo narod krojil usodo sam.
V imenu rodu, kateremu so bile prihranjene grozote vojne in revolucije, pričam in izpovedujem domu in svetu z besedami pesnika:
Sredi noči, pred Bogom in svetom,
nag in popolnoma prost
vsake strasti,
izpovedujem
našim potomcem:
Potem ko je bilo nagrmadenih toliko praznih besed, potem ko je bilo zmaličenih toliko dejstev in dejanj naše nesrečne revolucije,
Nad tisoč slovenskih protikomunističnih civilnih beguncev in posameznih domobrancev so Angleži 12. maja 194f> prepeljali na tovornjakih iz Beljaka na Koroškem v begunska taborišča v Italiji. Na sliki kratek počitek na dolgi poti (foto Lojze Erjavec).
bratomorne in krute, katere mi nismo iskali, ne hoteli;
potem ko je že skoro večina
neposrednih prič
legla v zemljo,
a se krive trditve ponavljajo
po šolah in spisih
kot dognana resnica;
Po toliko letih še vedno boli krivica, ki nam jo je zadal režim v imenu domovine:
..Narodni izdajalci!"
Potem, ko smo vse izgubili, mnogi tudi življenje,
nam jemljejo še zadnje, že toliko let: naše dobro ime!
,.Narodni izdajalci!"
Vendar vsi mi dobro vemo, da izdajalci nismo bili, ne takrat ne pozneje.
V domobranskih pesmih, v njih mistiki ni bilo klanjanja Nemcu ali Lahu.
Vsebina našega boja in naše misli
je bila naša tisočletna domovina, naša verna in poštena domovina. To tudi oni dobro vedo!
In tudi to doi.ro vedo,
kdo se je klanjal in vdano sledil
tujcu in tuji ideji;
kdo je ofboževal
tirana in krvoloka,
ki mu bo zgodovina težko našla para;
kdo se je podrejal
tuji misli
in klečeplazil tuji volji ,.mednarodnega" gibanja.
Ne, moj oče in moji bratje niso bili izdajalci!
Moja mati in moje sestre in vsa moja žlahta, vsi naši sopotniki — vem, da so čutili in še čutijo čisto domovinsko ljubezen, kot ve le Cankar, da jo more čutiti brezdomec v tujini.
To je resnica
in te resnice ne (bo mogla spodkopati tudi stoletna laž ne!
(Vinko Rode, Izpoved)
Mrtvih ne boste nikdar premagali!
Primerno je, da se ob 40-letnici tistih žalostnih majskih in junijskih dni 1945. leta še prav posebej s toplo iskrenostjo spomnimo in poklonimo našim tisočerim junakom, ki so se tolkli za svobodne dni narodu, pa so končno izgubili življenje, čast in dobro ime.
Smo se mar tedaj motili? Sta se motila škofa dr. Jeglič in dr. Rožman, ko sta po prvih gorečih zarjah svarila pred rdečo nevihto, ki bo upostošila slovensko domovino? — So se motili vaški stražarji in domobranci, ko so se odločili za neizprosen boj do konca proti tistim, ki so spremenili naše gozdove in polja in podzemske jame v grobišča brez križev. Kot še nikdar v zgodovini je pelo njihovo orožje za čisto slovenske cilje — a je bilo premagano od mednarodne izdaje. Si se mogoče zmotil ti, slovenski kmet, in tvoja družina,
ki ste ljubili zemljo in komaj Čakali konca vojne in svobodnih dni, ti, mati slovenska, ki si rodila sinove slovenskemu narodu v čast in v službo, sem se mar zmotil jaz in tista dolga procesija brezpravne množice, katera je zapustila vse.
Odgovarjati pred pravico za svoja dejanja se nihče ni bal, pač pa srečati se s podivjano, krvi žejno drhaljo, ki si je prisvajala zmago!
Nihče nam ni ukazal stopiti na pot begunstva, toda krvavi čas slutnje in spoznave dejanj so nas opozarjale za tako odločitev. Poznejša leta so jo potrdila za pravilno!
Ko sem v begunskem taborišču v Italiji poslušal grozno izpoved nekoga, ki se je rešil živ iz podzemske jame, v katero so ga pahnili umirat pijani zmagovalci, mi je tolikokrat ponovil gorečo prošnjo umirajočih: „Če se rešiš, po-
Taborišče v Monigu pri Trevisu (Italija). Od 15. maja do 26. avgusta 1945 je v njem živelo okrog 1200 slovenskih beguncev. V taborišču so bili istočasno tudi Poljaki in Madžari ter italijanski begunci iz Istre in iz Goriškega. Iz Moniga so zavezniki prepeljali slovenske begunce proti koncu avgusta prek Forlija v taborišče v Servigliano (foto Loijze Erjavec).
vej svetu, kje in kako smo konča-li1“ To je bilo groze polno naročilo, a svet še niti danes ni stopil na pot streznjenja.
Pred kratkim je papež Janez Pavel II. s tesnobo potožil: „Po 40 'letih konca druge svetovne vojne so rane še vedno nezaceljene...“
Ali mi, del rešenega in razkropljenega naroda po svetu, danes ne bi imeli pravice uradno zvedeti, kje so našj „desaparecidos” od leta 1945 pa do danes? Kako je bilo in je še vedno s ..človeškimi pravicami" v naši tako zveneče imenovani ..svobodni in demokratični" domo-
vini Sloveniji? Ga ni junaka, ki bi zaklical v svet, da so tam tudi bili storjeni množični zločini, do dane,s še neraziskani in nekaznovani?
Razdrobili so se okostnjaki pobitih bataljonov, toda čas jih je p,-kronal z gloriolo nepremaganih. V neki knjigi sem našel zapisano: »Mrtvih ne boste nikoli premagali!" Dodajam: tudi ne duha, ki jil) je vodil v njihovih bojih! Grozo lahko pozabljamo, se odrekamo maščevanju — ampak zločin ostaja, dokler pravična obsodba ne izmije krvavih rok zločincem.
Jože Krivec
Marko Kremžar
ČUT SPOŠTOVANJA IN ZVESTOBE
Čut spoštovanja in zvestobe nas prevzema ob spominu na žrtve revolucije in še posebej na tiste nepregledne vrste borcev za svobodo v slovenskem narodu, katere so po vojni in revoluciji zavezniki izdali, rojaki pod vodstvom komunistične partije pa razorožene na skrivaj pomorili.
Danes bi predstavniki jugoslovanskega komunizma radi naprtili krivdo za pretekle zločine temu ali onemu, če mogoče že rajnemu posamezniku. Če to ne bi bilo dovolj, naj bo odgovorna za genocid skupina ..stalinističnih prenapetežev".
A ni tako.
Zločina nad izročeno slovensko narodno vojsko, prav kakor umorov ob pričetku revolucije, je kriv isti sistem in ga je rodila ista ideologija, ki je organizirala kasneje ..dachauske procese", upravljala „Goli otok" in še pred nedavnem zamislila „enotna programska jedra" za raznarodovanje Slovencev, kar postaja skupaj z neomejenim priseljevanjem prebivalstva iz drugih republik enakovredno počasnemu, a gotovemu uničevanju naroda.
Proti temu sistemu in ideologiji, katerih nosilka je od vsega počet-ka KP, so se borili med vojno vaški stražarji, četniki, domobranci in ves demokratični tabor.
Preživeli in njihovi potomci vztrajamo na istem stališču še danes.
Pričetka našega štiridesetletnega zdomstva ni iskati v izseljenstvu, ki naj bi si želelo boljše prihodnosti zunaj domovine, temveč v negotovosti begunstva. Slovenski narod, ki je poznal v teku stoletja begunce pred fašističnim preganjanjem in nacističnim divjanjem, je po drugi svetovni vojni strmel v reko slovenskih beguncev, ki so iz idejnih in političnih razlogov reševali golo življenje pred krutostjo slovenskih komunistov.
Danes je naš narod v nevarnosti za obstoj, a vzroke te nevarnosti je treba iskati v dobi, ki se je izoblikovala pred 40. leti. Desettisoči 'beguncev, množice pomorjenih, nevidna in dostikrat pozabljena vrsta duševno strtih pa stotisoči nerojenih Slovencev predstavljajo praznino v narodnem telesu — pa tudi v narodni duhovnosti. Vsi ti so težak in usoden davek, ki ga narod še vedno plačuje partiji, katera je z zvijačo in silo enostransko prevzela vso oblast v državi, a s tem tudi odgovornost za narodovo usodo.
(Citata iz članka v Svobodni Sloveniji)
Smisel in pomen
„Zveze slovenskih mater in žena"
Tiho, skromno in skrito je bilo vedno delo slovenske matere. Tako je skoraj ostalo tudi dolga leta begunstva in izseljenstva. Vsakdanje delo v domači hiši, rodnja ter slovenska in krščanska vzgoja otrok, tiha in neopazna opora možu pri njegovem delu ter prizadevanjih.
Tako že dolga leta tiho deluje Zveza slovenskih mater in žena. Da bi malo bolj spoznali organizacijo, njen namen, poslanstvo in delo, me je urednik napotil h gospe Pavlini dr. Doboškovi, ki je že vsa leta predsednica Zveze. Dobra gospa me je Prijazno sprejela na svojem domu. Domače me je povabila, naj sedem, ljubeče mi je postregla s kavo in pecivom in že se je med nama razvil neprisiljen pogovor.
Gospa, kdaj in na čigavo pobudo je bila ustanovljena organizacija ZSMŽ? '
V ..Družinskem kotičku Duhovnega življenja", smo se pred leti zbirali — sedaj že pokojna gospa Tilda Eiletzeva, gospa Frančiška Kejeva, gospa Marjana Batagelje-va, dr. Jure Rode in jaz. Izbirali in pisali smo članke, katere je potem ..Duhovno življenje" objavljalo. Poleg drugega smo se pogovarjali predvsem o razmerah, v katerih živijo naše družine, pa tudi o problemih, s katerimi so se mora-
le naše žene takrat srečevati. Druga dežela in z njo druge navade, ki so se nam zdele tako drugačne od naših v domovini, so brez dvoma pri marsikateri povzročile željo po razgovoru.
V naši skupnosti smo takrat že imeli organizacije, ki so zaznavale nova spoznanja in nov ritem življenja desetletja, v katerem je človek stopil na Luno. Nismo pa imeli društva, ki bi zajelo izključno žene in matere in iz njihovega zornega kota pa tudi njihovih potreb iskal odgovore na vprašanja, ki so se jim porajala. Po vzgledu drugih kulturnih narodov, kjer obstajajo ženska združenja vseh vrst, tako strokovna, dobrodelna ali zgolj družabna, smo si zaželele, da bi tudi naša slovenska skupnost imela žensko organizacijo, ki pa naj bi bila primerna potrebam nas, ki smo se zaradi vsem znanih vzrokov znašle izven rodne domovine. Njen temelj naj bi bila naša slovenska in verska zavednost.
Dr. Rode sc je navdušil za naše želje in kaj kmalu zbral nekaj podatkov že obstoječih ženskih druš-etv. Pričele smo z razgovori, in primerjale ženske organizacije v predvojni Sloveniji z našim stanjem v Argentini in končno leta 1966, po enoletnih pripravah, u-, stanovile Zvezo slovenskih mater
in žena, ki bo drugo leto torej praznovala že dvajset let obstoja. Vsa leta nam je bil dr. Rode v veliko pomoč. V dobi, ko je bil v Evropi, nas je spremljal g. Jože Škerbec.
Kakšno je njeno poslanstvo in delo?
Poslanstvo ZSMŽ je, da združuje vse žene in matere, ki imajo željo in voljo, da sodelujejo z odborom zveze v naslednjem:
1.	med našo mladino gojimo ponos, da so slovenskega porekla;
2.	posredujemo ji našo slovensko tradicijo in našo kulturo ter nakazujemo, kako naj le-to vzpo-redijo z navadami in običaji njihovega rojstnega kraja. Zato pomagamo tako v slovenskih šolah kakor tudi po vseh društvih kjer se zbira mladina;
3.	ohranjamo in utrjujemo zvestobo načelom, zaradi katerih smo pred 40. leti zapustile domovino, in v teh načelih vzgajamo naše otroke;
4.	iščemo osamljene in pomoči potrebne rojake in jim pomagamo, kakor najbolje zmoremo.
Imamo mesečne sestanke z aktualnimi predavanji, prirejamo razna srečanja in razgovore, obiskujemo bolnike in pa dobre in vesele besede potrebne rojake. Delo je razgibano in ■— lepo.
Kako ste organizirane po okrajih in odsekih?
V vsakem okraju imajo žene svoj odsek, ki pa je povsem samostojen
in deluje tamkajšnjim potrebam in željam primerno. Z osrednjim odborom je povezan, kolikor ga vežejo naša skupna, t. j. temeljna pravila. Vsak okraj ima v centrali tri zastopnice, ki se vedno udeležujejo sej.
Na splošno naše žene aktivno sodelujejo pri delu ZSMŽ?
Ne morem se pritoževati, da naše žene ne bi sodelovale pri delu ZSMŽ. Z veseljem povem, da mi v vseh dvajsetih letih nobena žena ali mati ni odrekla pomoči, če jih je osrednji odbor naprosil, čeprav so mnoge poleg družinskega dela zaposlene tudi izven doma.
Kako zbirate fonde za socialno delo?
Sredstva za naše dobrodelno delo dobivamo iz darov naših rojakov. Poleg tega organiziramo vsako leto srečelov in izdajamo božične razglednice in nalepke.
Seveda se pa težki gospodarski položaj, v katerem se trenutno nahaja Argentina, pozna tudi pri naši organizaciji. Na žalost dobrodelnega dela ne moremo tako vršiti kot pred leti, ko smo poleg denarnih podpor zmogle pripraviti vsako leto še tri akcije: razdelitev božičnih, velikonočnih ter „zimskih“ paketov, katerih število je prekoračilo štiristo. Letošnja zimska pomoč je bila v veliki nevarnosti, da je ne bomo mogle izpeljati. A naši dobrotniki so nam priskočili na pomoč in tako bomo v prihodnjih dneh lahko pomagale marsikateremu rojaku.
Tri dni jc že žela... (Lojze Perko)
S kakšnimi težavami se soočate?
Razumljivo je, da je naša Zvez« tudi imela in še ima težave. Seveda pa je važno, kako le-te sprejemamo in rešujemo. Osebno je bilo meni, pred leti, najtežje razlagati o potrebi ustanovitve ZSMŽ. Težko sem našla način in besede za to. Hvala Bogu, žene in matere so se hitro odzvale vabilom in naša ideja jc na splošno naletela na vsestransko razumevanje in s tem tudi podporo.
Kako vidite bodočnost organizacije ZSMŽ? Pristopajo v organizacijo mlajše gospe?
Bodočnost ZSMŽ gledam z optimizmom. Naša sedanja podpredsednica in naša tajnica-namestnica sta, poleg lepega števila žena in mater , v širšem odboru, že mlajše generacije. V dveh okrajih, tj. v Lanusu in v Mendozi, pa vodijo ženske odseke že mlade matere.
Mislim, da bodo mlade žene, ko bodo povsem prevzele vodstvo Zveze, uvedle času in potrebam odgovarjajoči način dela, ki pa bo v osnovi seveda obdržal ista načela. Da je delo neke organizacije uspešno, mora le-ta biti dinamična in se mora prilagoditi okoliščinam, obenem pa obdržati, kot sem že omenila, svoje bistvo.
Na kakšen način bi vam skupnost mogla še bolj pomagati pri vašem delu?
Hvaležne smo za razumevanje in za vsako pomoč, katere smo deležne. Za vnaprej pa želimo, da bi skupnost sprejela delo naših naslednic z enako dobro voljo kakor je pred leti sprejela nas. Želimo, da bi jih podpirala in predvsem upoštevala njihova dobronamerna mnenja ter jih razumela, da imajo že bolj sodoben pogled na našo skupnost in njeno razvijanje.
Mj lahko poveste kakšno zanimivo doživetje iz vašega delovanja na socialnem področju?
Veliko močnih doživetij mi je nudilo to delo, od katerega sem pa
sama prejela največ dobrote, ko sem spremljala nekaj mater pri njihovem „odhajanju“ in sem ob njih doživljala globoko predanost in veliko vero.
V otožnem spominu mi je neka žena, ki je umirala na večer poroke svojega sina. Držali sva se za roke in je z zadnjimi močmi molila za njegovo srečo. In druga, ki se je nekaj ur pred „odhodom“ naslonila na mene in s slabotnim glasom zapela „Sirota jaz okrog blodim...", nato pa še zmolila zadnjo večerno molitev. Pa zopet stara mati, ki je dan pred svojo smrtjo z menoj obiskala vse predele naše Slovenije in se spominjala svojih mladostnih dogodkov, in ko je že obnemogla, sem ji morala še in še govoriti o naši beli Ljubljani, o naših gorah, o Bledu..., drugi dan sem pa že molila ob njej. In še in še — doživetja, ki so mi segla do srca.
A ni bilo vedno tako mehko in tako otožno. Spominjam se neke starejše gospe, ki je že pred leti umrla. Nekaj ur, p redno nas je zapustila, mi je kar precej odločno rekla: ,,Ja, za božjo voljo, zakaj pa imate tako hrapave roke, da me opraskate, ko me umivate? Zakaj pa ne uporabljate kreme?" Kadar se je spomnim, se nasmehnem.
Nimam rada zahvaljevanja, ker se nam zdi, da je naša dolžnost, da pomagamo, kjer je potrebno, če ne drugače, pa vsaj s toplo besedo in z razumevanjem.
Naše življenje ima tako čudovita pota, saj se čestokrat znajdemo v položaju, kakršnega nismo nikdar
pričakovali, in to se lahko zgodi prav vsakemu izmed nas. Žene, ki sodelujejo z Zvezo, se tega zavedajo in zato je njihovo delo skoro neopazno.
Kaj bi še želeli povedati našim bralcem?
Kaj naj bi povedala ? Morda ■— kako važno je za nas, da v sedanji dobi, ko se naš obstoj meri z očmi hladnega materializma, le še najdemo čas, da razmišljamo o resnični vrednosti našega od Boga podarjenega življenja. Da se vprašamo, kaj je važnejše: BITI ali IMETI ? Našim materam želim, da bi poiskale čas, da bi dobro analizirale pomen teh dveh besed. Da bi se zavedale, da je žena poleg svoje osebne svojskosti tudi •— vir človekovega življenja in je v njenem telesu kal človeka kot bitja. Poleg enakosti z možem — kot človek — ima žena še drugo funkcijo in z njo tudi odgovornost: kot mati ne sme ostati šemo darovalka življenja, ampak mora skupaj z možem spremljati svojega otroka v njegovem moralnem, etičnem razvoju. Zato pa mora ohraniti svoje dostojanstvo kot mati in kot žena — navkljub vsem novim idejam modernega, „udarnega“ feminizma.
Hitro nama je potekel čas. Foslo' vila sem se od gospe dr. Dobovško-ve, ter se zamislila v najin pogovor predvsem v zadnje stavke: Biti ali imeti. Biti mati, žena v vsej polnosti teh besed...
Pogovarjala se je Metka Mizerit
v
Pogovor z Anico Šemrov
Mesec september je vsako leto posvečen spominu škofa Slomška. Ob njem se živo zavemo svojega slovenstva in naša misel obišče s hvaležnostjo tiste, ki v zdomski Sloveniji še posebej skrbijo in si prizadevajo zanj. Med temi so gotovo v prvih vrstah učiteljice naših zdomskih šol. In za gdč. Anico bi lahiko dejali, da je pralik slovenske učiteljice, zato smo ji hvaležni, da je pristala za naše bralce spregovoriti nekoliko o sebi in svojem delovanju.
Kdaj ste se odločili za učiteljski poklic?
Čim sem začela študirati srednjo šolo, je bil pred menoj cilj: postati hočem učiteljica.
Ko mi je mama po končani mali maturi rekla, naj bi šla na trgovsko šolo, sem odločno odgovorila:
r-:i: ■	• Ksmmm
„Rajši ne študiram več!“ Tako sem se vpisala na državno učiteljišče v Ljubljani. Bilo je nad 200 priglašenih, a le 70 sprejetih in med njimi sem bila tudi jaz. Kakšna sreča, sicer ne vem, kaj bi počela. Študirala sem z veseljem, čeprav mi vsi predmeti niso bili enako pri srcu.
Ali ste po končanem šolanju takoj dobili učiteljsko službo?
L. 33 sem napravila veliko maturo in dosegla cilj učiteljice. Najrajši bi šla takoj v šolo med otroke, a časi so bili že takrat krivični : Kdor ni bil včlanjen v društvo Sokola, mu tedanji režim ni preskrbel službe. Tako sem jaz čakala nanjo tri leta in pol, dokler se niso razmere pri vladi spremenile.
Tudi dobo čakanja sem živela z mladino. Pri „Marijinem vrtcu" sem pripravljala igralske, pevske in rajaJne nastope. Iz posebnega fonda sem dobila za tri mesece u-čiteljsko delo v Grahovem pri Cerknici, na katero imam zelo lepe spomine.
Katero je bilo prvo službeno mesto? Ste se lahko vživeli?
Prvo državno učiteljsko službo sem začela v Dragatušu v Beli krajini. Daleč je bilo od doma in skrbelo me je belokranjsko narečje, ki je bilo podobno hrvaškemu.
Preprosto in dobro ljudstvo mi je kmalu prirastlo k srcu in zelo
dobro sem se počutila v šoli. Spominjam se prvega obiska šolskega nadzornika, ki mi je vzbujal strah, njegova pohvala pa me je dvignila in mi vlila potrebno samozavest.
Čez koliko časa in kam ste bili prestavljeni?
Na željo staršev sem bila že po enem letu in pol prestavljena v Cerknico pri Rakeku. Izredno težko sem se ločila od Belokranjcev in le s silo začela šolsko delo med drugim ljudstvom. Neprestano sem bila še v duhu v Beli Krajini. Iz Cerknice sem šla delat v Ljubljano praktični učiteljski izpit, ki ga je moral napraviti vsak učitelj po dveh službenih letih.
Kje vas je doletela druga svetovna vojna in revolucija?
V Cerknici sem dočakala drugo svetovno vojno. Med tem časom bo se polagoma začeli obiski partizanskih tolp, na katere so Nemci neke letne počitnice odgovorili s požigom precejšnjega dela Cerknice. Na vrsto je prišlo tudi moje stanovanje.
Iz te dobe se spominjam tudi partizanskega napada v Grahovem, kjer sta zgorela Balantič in Kremžar.
Preden sem odšla iz domovine na begunsko pot, sem delala v šoli na Uncu pri Rakeku, kjer je poučeval tudi šolski nadzornik Majhen.
Kako je bilo po vašem umiku maja 1945 pred komunističnimi partizani v begunskih taboriščih?
Povsem nova doba mojega učiteljevanja se je začela na Vetrinjskem polju, na dvorišču Vetrinjskega gradu, potem pa v taboriščih Lienz v Ti rolah in Spittal na Koroškem. Veliko domotožje in pomanjkanje hrane mi je manjšalo navdušenje za delo. Kljub vsemu sem se zavzela in na prošnjo šolskega upravitelja priredila abecednik za prvi razred. Knjigo je s slikami opremil takrat trinajstletni Stanko Snoj.
In po preselitvi v Argentino? Kateri so vaši najmočnejši vtisi od tedaj?
L. 1949 sem prišla v Argentino in se kmalu priključila slovenski šoli v Ramos Mejia, ki jo je osnoval župnik Kalan. Eno nedeljo sem bila služkinja pri angleški družini, drugo učiteljica v Ramos Mejiji. Vozila sem se prav iz Belgrana R.
Spominjam se, kako so starši tedaj z velikim navdušenjem pripeljali otroke v šolo. Kaj vse smo naredili, čeprav nismo še imeli slovenskih knjig! Naj večjo pažnjo smo polagali petju in igralskim nastopom.
Najprej ste bili potem povezani s Slomškovo šolo v Ramos Mejli. Kaj bi nam povedali o takratnem vašem učiteljevanju?
Ramoško šolo sem vodila 17 let. Najbolj srečen dan je bil zame, ko sem pripeljala šolarje v stari Slomškov dom, kjer smo v lastnih prostorih zadihali toplo domačnost. Med tem časom sem učila tudi 7
let v Berazateguiju in nekaj mesecev v Slovenski hiši.
Iz zdravstvenih razlogov sem morala pustiti vodstvo ramoškc šole, poučevala sem še nekaj časa v Hurlinghamu in privatno v dveh družinah, čez nekaj let pa zopet pomagala Slomškovi šoli pri petju in igrah. Sestavila sem tudi zvezke za prvi in drugi razred, ki jih sedaj uporabljajo otroci naših šol.
Poleg šole ste velikokrat vodili šolsko kolonijo v Počitniškem domu dr. Rudolfa Hanželiča v kor-dovskih hribih.
Tudi čas počitnic sem izrabljala za pouk in vzgojo slovenske mladine, ko sem jo dolga leta spremljala na na otroško kolonijo v Cordobo in skrbela za njen kulturni program.
Po 40 letih zdomstva gledate gotovo z zadovoljstvom na svoje delo. saj so vidni sadovi vašega truda in vaše ljubezni.
Ko po 40 letih zdomstva gledam močne vrste slovenske mladine, ki je ohranila materin jezik, se z zadovoljstvom oziram na delo, ki sem ga vršila z veliko ljubeznijo,
Kaj bi želeli povedati svojim nekdanjem učencem?
Zelo sem vesela vseh, ki so v-ključeni v slovensko skupnost. Ponosna sem, ko opazujem delo svojih nekdanjih učenk, ki se že dolga leta posvečajo pouku v slovenski Soli, čeprav nekatere Slovenije ne Poznajo in so slovensko znanje "n narodno zavest dobile le v domači družini in v slovenskem šolskem
tečaju. Izredno sem vesela nekdanjih učencev in učenk, ki na od-borniških mestih pomagajo Slomškovi šoli in Slomškovemu domu. S posebnim zadovoljstvom se srečujem z nekdanjimi učenci in u-čenkami, ki spremljajo svoje otroke v šolo in se nam pridružujejo pri slovenski maši in drugih prireditvah. S spoštovanjem mislim na nekdanja učenca Marjana Bečana in Janeza Pintarja, ki sta dosegla duhovniško čast in pridno delata za božje kraljestvo. Z velikim zanimanjem spremljam uspehe misijonarja Petra Opeka, k; je bil tudi med mojimi učenci v Slomškovem domu.
In kaj sedanjim učiteljicam na naših slovenskih šolah?
Voditeljicam vseh slovenskih šol čestitam k dolgi dobi bogatega dela in želim, da bi mogle še vztrajati. Izredno sem vesela mladih moči, ki v Argentini pridobljeno slovensko znanje posredujejo naslednjim rodovom. V njihovem delu vidim bodočnost naše slovenske skupnosti.
Kaj pa učencem?
Vesela sem, da po 40 letih zdomstva še toliko otrok polni slovenske razrede. Hvaležni naj bodo svojim staršem, ki so jih pripeljali v slovensko šolo. Tu so deležni poleg drugih koristi tudi verske vzgoje, ki jim vceplja dolžnost; do Boga in do ljudi.
Kaj bi dejali glede slovenskega jezika in slovenske pesmi?
Jezik je važna značilnost vsake-
ga naroda. Brez dobrega znanja jezika ni močne narodne zavesti, zato so samo slovenske šolske ure premalo. Posvetiti se je treba učenju materinega jezika predvsem doma. NadVse važno je, da govorimo v slovenski družbi vedno samo slovensko. Naši otroci se učijo angleščine in drugih jezikov, kako prav je, da obdrže tudi slovenski jezik, ki je jezik njihovih pradedov.
Slovenska mladina ima v naši skupnosti veliko prilik za vsestransko udejstvovanje, med katerimi -e mi zdi najlepše petje. Pevci se dobro počutijo, ko v pesmi izražajo lepe misli in čustva, pripravijo pa tudi veliko veselje tistim, ki jih poslušamo. Dobro organiziran pevski zbor je najlepša družba naše slovenske skupnosti.
In kaj glede iger in prireditev?
Mnogi med nami čutijo veliko sposobnost za nastopanje pri igrah. Priprave zanje zahtevajo dosti žrtev, a prav je, da tudi na odru lahko pokažemo, da ohranjamo materin jezik.
Našo skupnost gradimo tudi s prireditvami. Na njih se pogovorimo s svojimi znanci in prijatelji in si utrjujemo zavest, da izhajamo iz slovenskega naroda. Za o-hranitev naše lepe skupnosti je potrebno, da pri prireditvah vsak po svojih močeh sodelujemo.
Kaj pa glede naših slovenskih listov in revij ter knjig?
Če bi uporabljali slovenski jezik
samo v govorni obliki, bi nam dostikrat zmanjkalo besednega zaklada, zato je važno, da se oklenemo tudi tiskane besede. Vzemimo v roke slovenski list in našo revijo, da bomo imeli pogled v slovensko življenje in v njih dobivali navodila, ki so nam potrebna za dosego najvažnejšega cilja. Bogatimo slovensko znanje tudi s slovensko knjigo!
Kaj vam pomenijo slovenske maše?
Kako lepo je, da se raztresene slovenske družine zberejo ob nedeljah pri slovenski maši! Za mnoge je to posebne vrste prijetno doživetje. S slovensko besedo smo kot otroci začeli častiti Boga, v slovenski besedi in pesmi ga slavimo pri svetih daritvah. Spet se počutimo kot velika slovenska družina.
In kaj organizirana slovenska skupnost, Slovenija v svetu?
V številni človeški družbi se Slovenci zavedamo, da smo nekaj drugačnega, da imamo nekaj svojega. To nas druži v slovensko skupnost. Zavedati se moramo, da smo mi skupnosti potrebni in da je tudi skupnost potrebna nam. Zato moramo skrbeti, da jo ohranjamo.
Našo narodno zavest močno podpira misel, da spadamo k veliki družini ,,-Slovenije v svetu", ki nima meja. Te brate z ljubeznijo in navdušenjem pozdravljamo, ko pojemo prelepo himno dr. M. Kremžarja: ,,Kjer rod je moj, kjer sin je tvoj, tam si, Slovenija!"
Ali bi radi še kaj drugega omenili?
Vsem, ki v Argentini v slovenski skupnosti ohranjajo naš jezik, pa Slovenije še niso videli, želim, da bi jo mogli obiskati in se naužiti lepot, ki jih nudi prelepa slovenska narava.
Ponosni smo, da imamo gdč. A-nico med seboj, saj dosledno in velikodušno živi in deluje v skladu s tistimi ideali, zavoljo katerih smo zapustili domovino, in hvaležni smo ji za njene besede.
Želimo ji še veliko zdravih in zadovoljnih let.
Pogovarjal se je Jože škerbec
Namen Apostolska molitve za september
SPLOŠNI: ZA ŠKOFE
,,Škofje so znamenje usmiljenja, zvestobe in nasprotovanja," je dejal papež 5. septembra 1983.
Sv. oče prosi, naj ta mesec molimo za škofe vsega sveta. Škofje so po božji določitvi namestniki a-postolov. Po svoji službi so učitelji nauka, duhovniki svetega bogoslužja in upravitelji Cerkve.
Imamo več vrst škofov: krajevne, ki upravljajo škofijo, pomožne in naslovne.
IKaj kristjani mislijo o škofih in kaj si od njih želijo? Ne bomo se zmotili, če skušamo uganiti njihove misli.
,,Želimo si škofa, ki bi bil resnični namestnik Jezusa Kristusa, tudi v življenju njemu podoben."
„Zelimo si škofa, ki bi mu lahko Verjeli, ker bi z življenjem potrjeval, kar bi učil."
„Radi bi imeli škofa, ki bi ga
krasila preprostost, ki se ne bi nad nami poviševal, ki bi poznal naše težave."
„Želeli bi si škofa, ki bi bil znamenje ljubezni Jezusa Kristusa, ki je vse ljubil — tudi grešnike."
„Želimo si škofa, ki bi znal biti naš prijatelj, k; bi lahko nanj računali zlasti v težkih trenutkih."
,,Radi bi imeli škofa, ki bi brez strahu povedal vso resnico."
Ko se je sv. oče 5. septembra 1983 srečal s skupino škofov iz severne Amerike, je v svojem govoru obravnaval vlogo škofa v sedanjem svetu. Njegove besede so čudovit odgovor na vprašanje, kakšen naj bi bil škof.
„Škof mora biti predvsem živo znamenje Kristusa... Ljudje hočejo Jezusa videti v nas."
Škofova vernost, nadaljuje papež, je odvisna od njegove povezanosti z Jezusom Kristusom. Ves pretresen poudarja nujnost spre-
obrnjenja. „Jaz, Janez Pavel II., vaš tovariš v apostolatu in vaš brat, rimski škof, v zavesti svoje slabosti in svojih grehov, čutim nujnost, da vam govorim o spreobrnjenju." — Škofje morajo biti „znamenje ljubezni Jezusa Kristusa... ljubezni, ki sprejema grešnike, uboge, stiskane, trpeče." I-stočasno morajo škofje pričati za resnico: „Brez strahu morajo o-znanjati z jasnimi besedami resnice, ki jih ljudje sedanjega časa zaničujejo." Zatem sv. oče našteva dolg seznam stališč, ki jih zagovarja današnji svet, nasprotujejo pa razodetju: vprašanja zakona, življenja, dostojanstva žene, rasna razlikovanja.
Škof mora veliko govoriti o važnosti resnice, o duhu molitve in o edinosti Cerkve.
Končno, nadaljuje papež, se mora škof zavedati, da ga bodo kritizirali. Toda zaradi tega ne sme biti malodušen, ker ve, da je isto usodo doživljal Jezus Kristus in njegovi učenci.
Po teh papeževih besedah moramo začutiti dolžnost, da molimo za naše škofe. Ti ljudje, naši bratje, so s posvečenjem dobili težko službo, da bi bili nasledniki apostolov. Na njih, povezanih s papežem, počiva vodstvo Cerkve. Prvi so odgovorni za oznanjevanje evangelija, za posvečenje božjega ljudstva, za službo vodstva. Molimo zanje, da bodo učinkovito znamenje usmiljenja, zvestobe — sredi kritik in nerazumevanja.
Stanko Grošelj
MISIJONSKI: ZA CERKEV V ČADU: MIR IN POKLICE
Čad je dežela v osrednji Afriki. Obsega preko 1,200.000 km2 ali velikost 5 Jugoslavij. Na severu meji z Libijo, ki se rada vmešava v notranje zadeve dežele in ne nazadnje tudi razpihuje državljansko vojno v deželi, štiri petine vsega ozemlja je puščava in tu prebivalstvo — večinoma muslimani •— živi v veliki revščini. Le petina o-zemlja na skrajnem jugu dežele je primerna za kmetijstvo. V tem predelu pa žive pravi črnci ani-mitske vere, v kolikor se še niso spreobrnili v krščanstvo. Uradni jezik je francoščina, kajti v deželi je prava zmešnjava raznih jezikov in narečij.
Ker je dežela kulturno in gospodarsko zelo zaostala, je cerkveno osebje življenjskega pomena tudi za kulturno osveščanje ljudi. Zato pa je še toliko bolj občutno pomanjkanje poklicev. Ko so bili leta 1983 čadski škofje na obisku pri papežu in mu potožili svoje probleme, se je ta obrnil na vso Cerkev s prošnjo, naj pomaga s še večjim številom misijonarjev, tako duhovnikov in redovnikov kot tudi laikov. Sedaj deluje v deželi 118 duhovnikov misijonarjev, med katerimi je največ jezuitov in kapucinov. Domačih poklicev pa je zelo malo. Pravzaprav sta v Čadu le dve mali semenišči, medtem ko morajo bogoslovci na študije v tujino (predvsem v Kamerun). Redovnic je okrog 160, toda le 11 je domačink. Več pa je domačih katehistov
in nanje se naslanja glavno pastoralno delo.
Delo za evangelizacijo nujno vodi v sodelovanje z organizacijami, ki se trudijo za kulturni in socialni razvoj. Do začetka državljanske vojne 1. 1979 je Cerkev skrbela tudi za šolstvo v deželi. Vodila je 33 osnovnih in 4 srednje šole, toda z izbruhom vojne je vse to delo popolnoma zamrlo, saj so skoraj vse šole zaprte.
V to zelo črno sliko pa se le zliva kanček upanja. Pri mladih, ki so in še zorijo v stiku z vojnimi grozotami, se poglablja verski čut
Viharnik
Ko sem se zadihal v hrib in dospel do male ravninice, sem postal. Vročina je žgala z jasnega poletnega neba, da so dišeče rože in trava rahlo drhtele pod njo. Tam ob razpotju, kjer se loči pot od ceste, bi vendar moral stati, če me ne vara spomin, še lani je sameval na tistem mestu, sicer že nekoliko nagnjen, a stal je še.
„Kje si, viharnik! Kaj se ti je zgodilo?"
Malo niže na položnem pobočju Še sameva njegov sosed.
„Kaj se mu je zgodilo, sprašuješ?" zaslišim od njega.
„Da, to bi me mikalo zvedeti!" sem mu odgovoril.
,,Nič posebnega! Dotekel mu je
in notranja potreba po stiku z Bogom. Ker je ob tem čutiti tudi rahel porast domačih poklicev, to vliva upanje, da bo Cerkev tudi v Čadu postala bolj afriška, bolj domača in da bodo tudi zanjo nastopil; svetlejši časi.
Poleg skrbi za nove poklice pa je potrebno poskrbeti tudi za prijateljstvo z muslimansko večino, da bi se tako poglabljale možnosti za mir v deželi, čeprav državljanska vojna ne izvira iz verskih, ampak političnih razlik.
Mirko Robba
m
čas. Kakor vsaki stvari. Nič ni večno. Še kamnov, ki nasilno oklepajo naše korenine, bo nekoč konec ... Tudi tebe nekoč ne bo več v ta kraj."
Strmel sem vanj in čudno se mu je zdelo, da nisem pokazal dovolj razumevanja njegovim besedam.
„Kako je končal?" sem ga spet pobaral.
„Kakor vse, kar je staro. Nekega večera ni bil več kos viharnim čeljustim vetra in je omagal. Ni mu bilo niti dopuščeno, da bi se bil poslovil. V jutranji zarji sem opazil, da je obležal na zemlji, katero je vsa svoja leta branil z raztegnjeno senco pred žgočim soncem. Tako mu je z mehkim ležiščem vrnila vso dolgovano dobroto. Veš, med nami se vse poplača, povrne: to stori vedno zadnji, ki se
POD ŽARKI KORDOBSKEGA SONCA (III.)
bori za ohranitev življenja. Glej: s svojimi koreninami objemam sinčka in ga hranim, da me bo nadomestil. Ni daleč dan, ko bo moj konec prešel v njegov začetek."
„Modro govoriš, premodro! O
koncu svojega soseda pa ne črhneš besede," sem mu poočital.
„Da, o koncu! Lahko bi si ga sam predstavil. Nekega dne so prišli neprijazni možje s sekirami in žagami, ga razdrobili in odpeljali.
Ilustriral Ivan Bukovec
Bil je ravno mrzel zimski dan: odslužil jim je s svojo gorkoto po pečicah in grelcih. Bil je do konca koristen."
„Kako klavrn konec!" sem vzkliknil.
„Se ti zdi? Ali nismo vsi zato na svetu, da služimo drug drugemu? Da si pomagamo med seboj?" je skoraj užaljeno pojasnil.
„Kako neki to opravljate, ko ste priklenjeni večno na isti prostor?"
„)Ko sem bil še pred leti zdrav in močnejši, s širokimi in gostimi vejami, so mimoidoči radi posedeli v moji senci. Vesel sem bil z njimi in jim nudil, kar sem mogel. Mno-
gi so mi bili hvaležni za tiho dobroto, drugi mi še pogleda niso privoščili. Tudi ti si vedril ob mojem deblu. Se ne spomniš?"
Začudeno sem ga pogledal.
. „Odkod mu spomin, viharniku?"
„Sreča, da sem našel to streho! Taka je bila tvoja beseda hvale ob odhodu. Se kaj spomniš?"
Rahlo sem prikimaval, kajti nekje iz preteklih dni je vstajal spomin na hudo uro v tej samoti brez hrama, kamor bi se bil mogel stisniti v zavetje. V resnici sem mu tedaj bil hvaležen za košček strehice. Čeprav majhne, toda kar do-voljšne v hudi potrebi!
„Gotovo si kdaj videl moje veje obložene s ptičjimi gnezdi. Kako so se ženili, pletli svoje ,,kočice", polagali jajčka in valili svoj zarod, se veselili, učili peti hvalnice, bili veseli življenja! Mi, viharniki, smo nemi: le v šepetu listja kramljamo brez besed. Ti so nam razveseljevali večere, ko je dan odhajal k počitku, in nas budili v jutrih, ko je zarja pljusknila čez hribe. Tudi v izvotljeno deblo so se mi naselili. Prav na srce so se mi tiščali in iskali prijetnih ur. Vsa dolga leta so mi delali družbo, da me ni težila samota. Drug drugemu smo bili v pomoč. Vse do dne, ko je tudi mene zadelo: izgubil sem svoj o-kras, življenje v meni je umiralo. Postal sem viharnik, brez strahu pred strelami in viharji. Mrtvega nihče več ne ubija!"
„Kako viharnik?"
„Tisti, ki čaka, da ga vihar podre. Tak je naš konec. Nič ne vem dneva, ne ure, ki mi je odločeno. Le to, da nekoč moram pasti. O tem pa odločajo brez trohice usmiljenja oblaki in sonce in vetrovi... Zoper njihovo odločitev ni pritožbe."
Umolknil je.
Suhe, od sonca ožgane vejnate Strel j e je stegoval od sebe in le še komaj pričal o nekdanjem polnem življenju.
Pa vendar je do zadnjega živel za druge!
Ali ni taka tudi podoba dobrih ljudi ? Izsušeni, s pozabo zaznamovani viharniki! Do konca okleščeni, ki neopazno in nenapovedano padajo... Kdo se še kdaj zmeni zanje?
Kdo priča odslej o njihovi srčni dobroti ?	Jože Krivec
25 let slovenske katoliške misije v Stuttgartu
22. in 23. junija je slovenska župnijska skupnost v Stuttgartu v Nemčiji proslavila svoj srebrni jubilej. Prvi jo je vodil dr. Franc Felc, za njim dr. Janez Zdešar, sedaj pa že 19 let Ciril Turk. Cerkev sv. Konrada in Slovenski dom v njeni bližini sta središčna prostora verskega in kulturnega delovanja med rojaki, ki žive in delajo v Stuttgartu in okolici. V mestu živi še vedno nad 2900 Slovencev, približno toliko pa jih je v okolici. V škofiji Rotten-burg-Stuttgart živi še vedno okrog 10.000 Slovencev, ki jih dušnopastir-sko oskrbujeta poleg stuttgartske še
misiji v Reutlingenu in Eslingenu.
Sobotna večerna proslava, ' ki se je je udeležilo tudi več gostov nemških cerkvenih in drožbeno-politič-nih oiblasti, je imela na programu pozdravne nagovore, prikaz dušno-pastirskega dela od začetka do danes, pevski in glasbeno instrumentalni nastop in družabni del. V nedeljo popoldne se je zbralo v cerkvi nad 700 rojakov, med njimi 31 birmancev in 13 prvoobhajancev. Z nadškofom Šuštarjem je somaševa-lo 8 duhovnikov ob cerkveni ljudski in zborovski pesmi. Nadškof je v mašnem nagovoru spodbujal k zvestobi veri in Cerkvi ter slovenskemu narodu, jeziku in kulturi.
v družini
Gmotne skrili
Če je današnja civilizacija polna hitrice in trušča, je obenem tudi zelo usmerjena v tvarno, v materialno, v tekmo za čim večjo življenjsko raven. Mnogi zakonci, ki nikakor niste borci za čim večje imetje, se verjetno večkrat sprašujete, kje bi bila tista pametna mera med pretiranim iskanjem obilja in med zanemarjanjem tvarnih dobrin. Otroci vam večkrat prihajajo domov z nenavadnimi zahtevami po tem in onem, češ saj imajo sošolci in sošolke tudi vse tisto. Ne veste, do katere mere bi otroke vpeljevali v neko skromnost, do katere mere pa bi jim delili dobrine, večje in več, kot ste jih imeli sami.
Morda bi začeli premislek o tvarnih dobrinah prav ob krilatici, ki je misel mnogih staršev, češ: „Na-ma je manjkalo to in ono, naj imajo naši otroci več in vse, kar jim le moremo nuditi." Prav gotovo ne bi bilo pametno, da bi svojim otrokom dali vedno za malico samo kruh in jabolko, če ste to včasih imeli redno kot hrano med zajtrkom in kosilom ali kosilom in večerjo. Danes je več možnosti, več dobrin, pa zakaj ne bi otroci in ■odrasli teh dobrin po pameti bili deležni? Vsekakor pa je tudi zelo
nezrelo misliti, da bo otrok srečnejši in boljši ter bolj utrjen za življenje, ki nikakor ne prizanaša nikomur, če bo dobil prav vse, kar si želi in kar vidi, da imajo drugi-Dovolj bo primerjava s skrbjo za zdravje. Ni najbolj zdrav, kdor vse poje in vse ure prelezi in komur prizanašamo z vsakim naporom. Prav nasprotno — za trdno zdravje sta potrebna red in določena strogost, disciplina ter postopno navajanje na prenašanje naporov. Prav tako je z odnosom do tvarnih dobrin vseh vrst. Potrebujemo jih do neke mere. Prav je, če imamo glede njih večjo izbiro. Še bolj važno pa je, da jih znamo pametno, zmerno in trezno uporabljati, a tega se naučimo odrasli •— otroci pa toliko bolj — tako, da nimamo vedno vsega ali da si moramo tudi sami kaj prislužiti, ne pa, da
nam je vse podarjeno, vse prineseno, kot pravimo, na krožniku.
Kar pa zadeva vas, starše, je treba reči, da smo morda včasih kot verni na tvarne dobrine gledali nekako zviška, kot na neko nujno zlo. Drugi vatikanski cerkveni zbor misli drugače. Poslušajmo, kaj pravi vam, laikom, v Odloku o laiškem apostolatu: ..Kristusovo odrešilno delo... obsega tudi zgraditev časnega reda. Zato je Cerkev poklicana... da tudi časni red prepoji in spopolnj z duhom evangelija. Ko torej laiki spolnjujejo to poslanstvo v Cerkvi, vršijo svoj apostolat tako v Cerkvi kakor v svetu, tako v duhovnem kakor v Časnem redu...“ (5). In koncilsko besedilo nadaljuje: „Vse, kar sodi v časni red: življenjske in družinske dobrine, kultura, gospodarstvo, obrti in poklici... vse to... ima tudi svojo od Boga dano lastno vrednost" in pozneje zaključuje: »Laiki morajo prevzeti graditev časnega reda za svojo nalogo" (7).
Tako morate torej zakonci na gmotne dobrine nujno gledati kot aa osnovo za normalno življenje več ljudi, zbranih v družini. Starši z več otroki toliko bolj. To vprašanje vas mora zanimati, čeprav, u-Pajmo, niste borci za denar. Otroci, kj doraščajo in se šolajo ali se bodo šolali, bodo potrebovali določeno gmotno podlago, za katero morajo skrbeti starši. Ni tudi vseeno, ali °troci živijo s svojimi starši v zanemarjenem ali v urejenem okolju, Čeprav morda kljub temu v skromnem. Razen tega ožjega družinskega vidika pa obstaja, kot smo sli-
šali v koncilskem besedilu, tudi širši, družbeni. Kristjani so poklicani, da ves tvarni svet na neki način pokrščujejo, plemenitijo, posvečujejo, tako da ga sami po pameti in vesti trezno in pošteno živijo ter ga vedno znova pretresajo v luči potreb družbe in evangelija.
Znano pa je iz življenja družin, da so denarno skromnejše družine navadno tudi velikodušnejše, kadar je treba priskočiti na pomoč tistim, ki so potrebni. Na področju tvarnih dobrin bi moralo biti za verne poročene med drugimi pravili tudi tole: ,,Vsak mesec bova od svojih dohodkov odstopila nekaj za tiste, ki imajo manj kot midva. In to ne bova imela za nekakšno miloščino, ampak za svojo dolžnost."
Vedno znova bo torej treba iskati neko zlato sredino med tistimi, ki so se dali potegniti v tekmo za čim večjim imetjem in ki nikoli nimajo dovolj ter se na koncu v gmotnem svetu izgubijo in pozabijo na veliko važnejše ter bolj bistvene stvari za zakon — in med tistimi, ki so nekako svetobežni in korakajo daleč zadaj za splošnim, zdravim napredkom človeške družbe. Verjetno je večja verjetnost pretiravanja v levo, če tako rečemo, v ihto za čim več in čim boljše imeti, kot v nasprotno, v nepravilno ocenjevanje gmotnih dobrin in premajhno skrb zanj. Kajpada so pa za vsak zakonski par in za vsako družino nekoliko drugačna merila, ker je vsak par enkraten s
Pismo sinku,
ki bo prišel na svet čez osem meseeev,
Predragi Petrček ali Spelca:
Rada bi ti že zdaj povedala, da te imava očka in jaz zelo rada. Čeprav si še tako majhen — saj je tvojega telesca komaj za mojo dlan — je tvoja dušica prav taka kot moja; tvoja dušica — z zmožnostjo razumevanja, trpljenja in spoštovanja.
Želim, da bi bila moja prva beseda, ki bi jo slišal v meni: „Rada te imam", „Rada te imava", „Zelo te imava rada".
To ti ponavljam na glas in večkrat, zato da potišam druge glasove, ki govorijo nasprotno. Nič jim ne verjemi; so vsi laž!
Ni res, da bi bil tvoj prihod na „veliko svetovno pozornico" blaznost. No — da; v nekem smislu je res blaznost; toda neka čudovita blaznost; blaznosj; ljubezni!
Zagotavljam ti, da te bova lepo sprejela! Imel boš svojo zibelko in pleničke in mlekca in sladkorja in zvrhan koš ljubimkanja, ob katerem boš postal debelušček •— tako
svojimi značilnostmi, pogoji in o-koliščinami.
Sveta družina,
ki si živela od dela svojih rok, odpiraj nama božje vidike gmotnih
dobrin,
da jih bova razvijala in uporabljala v korist svoje družine in družbe.
Vital Vider
mi je povedala plemenita prijateljica, ki jih ima devet: da namreč ljubimkanje redi. Poleg tega te kar zavidam, ker boš imel očka posebne vrste, enega od tistih, ki so vedno enaki, vedno zadovoljni. In zraven pa še štiri sijajne bratce in sestrice, ob katerih ti bo nemogoče, da bi se dolgočasil. Da bi jih ti le videl, kako v pričakovanju sanjarijo o tebi! Da bi jih slišal, kako molijo zate! Želijo si, da bi že stopical; zato te prosim, podvizaj se!
Končno bi ti še rada povedala, kakšna laž je to, češ da boš revež, ker je svet gnil, ker je Argentina v krizi, ker je vse polno teroristov, ker nihče nima borega beliča! To je laž! Laž! Laž!
Zelo boš srečen v tej drugi polovici 20. stoletja in v tej Argentini, ker — povedati ti morava neko skrivnost: Božji otrok boš! In ta Bog, ki je Vsemogočni in ki je z vso ljubeznijo mislil na tvojo osebo, še preden je ustvaril zemljo in morje :ta Bog bo živel na tvojem domu, od trenutka, ko boš prišel iz porodnišnice, in ne bo nikdar odšel.
Pri tebi bo, ko se boš igral, ko boš jedel, ko se boš učil, kadar boš v težavah, kadar boš vesel.. • Ali veš, kaj se to pravi? Jokal bo, kadar boš ti jokal; in smejal se bo, kadar boš vesel. In vse mu boš lahko povedal!
Boš videl — v našem domu boš
velika osebnost. Zato pa tvojega očka in mene prav nič ne skrbi misel, da bi ti morda kak dan zmanjkalo nekaj gramov sladkorja ali pa par čeveljčkov. Ali pa misel, da bi nama kdaj utegnila zmanjkati kaka merica potrpežljivosti ali Pa malo prave pameti, da bi te vzgajala z vso pravo modrostjo.
Predobro se namreč zavedava, če midva prispevava brez zanemarjanja le en sam potreben odstotek, jih bo On dodal ostalih devetindevetdeset.
Pa še nekaj! Toda, oh, ■— ali boš mogel kar naenkrat sprejeti toliko tajnosti!?
To veliko Bitje, ki bo s smehljajem spremljalo tvoje korake, ima Mater, ki te še vse bolj ljubi kot jaz! In poslala ti bo angela, da te bo osebno varoval; vse to zate... Kajne, da je to kar pravcato razkošje: imeti tako varstvo! In — ali hočeš, da ti še več povem? Tvoj Bog Oče, ki je zelo bogat in dober, je tudi določil, če ga ne boš pozabil in boš storil, kar ti naroča: ne boš samo tu na zemlji živel v miru, ampak ti bo po desetih, petdesetih ali sto letih za vedno dal nebesa!
O nebesih ti pa ne morem govoriti, ker jih ne poznam; le toliko ti lahko zagotovim, da pomenijo vse kaj več, kot si pa moreš ti sam Prositi za svojo srečo!
Ko bi ne bilo nebes: kako bi nama bilo tesno pri srcu ob misli, da boš kdaj potrt, da ne boš imel nikogar, ki bi te razumel, al; da ti bo srce hrepenelo po sreči!
Pa naju nič ni strah! Veva nam-
reč : če boš hotel — in storila bova vse, kar bo v najini moči, da boš hotel — se boš nekoč srečal z Bogom, ki je Nebo, in počutil se boš, da si najbolj razumevan, najbolj upoštevan in najbolj srečen človek na svetu...
Dobro: končam s tem, kar sem ti že v začetku povedala; in naj ti povem na tihem; čemu naj bi pa kričala, ko si mi tako blizu, da mi skoro ni treba govoriti, pa me slišiš. Naj ti povem, kar vsako noč šepetam tvojim bratcem in sestricam: „Darilo si mi iz nebes! Darilo si mi iz nebes!"
In naj ti povem še nekaj, kar v tem trenutku ne morem reči ne Mihcu ne Viktoriji ne Nikolaju ne Lučki: zelo sem srečna, ko ti morem dajati svoje lastno telo in svojo lastno kri. Lepo te prosim, nikar še ne zaspi! Imam ti povedati še nekaj lepega; potem boš pa zaspančkal... Tako sem ganjena ob misli, da je Devica Marija v svojem telesu nosila Jezusa, kakor jaz zdaj nosim tebe! Hvala za milost, da se čutim bliže Njej!
Victoria Avellaneda de 0’Farrel prevedel Božidar Bajuk

Alojzij Šuštar, ljubljanski nadškof in metropolit
Pismo slovenski mladini
Svetovno leto mladih in leto poklicev
Cerkev na Slovenskem za začetek svetovnega leta mladih ni objavila kakega posebnega razglasa. Na svoj način pa se je še pred začetkom svetovnega leta mladih na poseben način vključila vanj. Znano vam je, da smo 8. septembra 1984 v vseh treh slovenskih škofijah začeli leto poklicev, ki še posebej poudarja duhovne poklice. Koga naj vprašanje poklicanosti in poklica zanima bolj kakor vas mlade? Kaj si bolj želijo vaši starši, kakor da bi si vi izbrali pravi poklic, da bi se nanj dobro pripravili in v njem našli srečo, smisel in vrednost življenja? Kot verni kristjani pa bi radi v vsakem poklicu odkrili poseben božji klic in
svoj življenjski odgovor nanj. Že vstop v življenje je prvi odgovor na božji klic, kajti Bog Stvarnik je tisti, ki s sodelovanjem staršev pokliče človeka v življenje. Za kristjana se poklicanost v življenje bistveno dopolni, ko je s krstom poklican v božje življenje. Pozneje to potrdi z osebno svobodno odločitvijo za Boga v veri, upanju in ljubezni ter v skupnosti božjega ljudstva v Cerkvi. Razni poklici v katerem koli stanu in na katerem koli področju pa pomenijo določen božji klic. Z odgovorom nanj naj človek da svojemu življenju vsebino in vrednost s svojim delom in služenjem. Komaj bi si mogel misliti pomembnejše vprašanje, o katerem bi mogli mladi in starejši govoriti med seboj v svetovnem letu mladih, kakor je poklicanost
in poklic, v Cerkvi še posebej duhovniški in redovniški poklici. Tipam, da boste vi, mladi slovenski kristjani ravno na tem področju prispevali svoj posebni delež k mednarodnemu letu mladih.
Papež Janez Pavel II. mladim
Neke vrste priprava za sodelovanje v svetovnem letu mladine so bila tudi številna srečanja papeža Janeza Pavla II. z mladimi v različnih deželah po svetu in nagovori zanje. Kamor koli je papež na svojih potovanjih prišel, povsod si je še posebej želel srečati se z mladimi ; v njih je zbudil navdušenje jn jim vlil novega upanja. Njegovi nagovori mladim, ki so zadnja leta v vedno večjem številu prihajali v Rim, da bi se srečali z njim, kakor tudi nagovor; mladim po vseh delih sveta, so izredno bogat zaklad misli, pobud, življenjskih smernic za vas mlade. Mladi pa pripovedujejo, da jim je ob osebnem srečanju s papežem še bolj živo ostala v spominu njegova življenjska moč,
njegova globoka in trdna vera, sveže in navdušujoče upanje ter topla in prisrčna ljubezen. Tisti med vami, ki ste v Rimu ali kje drugje osebno doživeli srečanje s svetim očetom, boste to potrdili iz lastne izkušnje.
Za zgled, kako neposredno papež nagovarja mlade, naj navedem samo nekaj kratkih odlomkov iz govora ameriški mladini v Bostonu v Združenih državah Amerike 1. oktobra 1979. Ko se je papež spomnil srečanj z mladimi po drugih krajih, je dejal: „ Vselej pri mladih naletim na življenjsko veselje in navdušenje, na iskanje resnice in globljega življenjskega smisla, ki se razvija pred njihovimi očmi v vsej svoji mikavnosti in moči... Vaše poslanstvo v svetu in v Cerkvi je, da odkrivate pravi smisel življenja v svetu, ki mu grozi, da bodo v njem prevladali mržnja, brezbrižnost in sebičnost. Spričo teh težav in razočaranj bo mnogo mladih skušalo pobegniti pred odgovornostjo; zatekli se bodo k sebičnosti, spolnemu uživanju, mamilom, nasilju, brezbrižnosti in cinizmu. Danes pa vam predlagam, da se odločite za ljubezen. Če boste res sprejeli ljubezen, ki izhaja iz Kristusa, vas bo vodila k Bogu. Morda v duhovništvo ali redovno življenje, morda v kakšno posebno službo za vaše brate in sestre, zlasti za reveže, osamljene, obrobne in za tiste, ki niti na svoje temeljne zahteve niso dobili odgovora. Naredite iz svojega življenja, kar hočete, samo poskrbite, da bo odsev Kristusove ljubezni. Če boste
sprejeli nase različne obveznosti, bo to pomenilo bogastvo za vse božje ljudstvo. Pri vsem svojem delu se spominjajte, da vas v službo ljubezni do Boga in bližnjega na ta ali oni način kliče Kristus ... Prava ljubezen je zahtevna. Ljubezen nalaga osebno prizadevanje in zavzetost za spolnjevanje božje volje, pomeni red in žrtev, pomeni pa tudj veselje in človeško polnost. Dragi mladi, ne bojte se poštenega napora in poštenega dela. Ne bojte se resnice. Odprite svoja srca Kristusu, njegovi ljubezni, njegovi resnici, njegovemu veselju."
Papež Janez Pavel II. rad poudarja, da dobro pozna današnjo mladino, njena vprašanja, težave, želje in hrepenenja, da jo razume in da hoče v odkritem pogovoru, a tudi z jasno in odločno besedo resnice in navodil za življenje pomagati mladim na njihovi poti. V nekem nagovoru mladim v marcu 1981 je omenil pet značilnosti današnje mladine. Na prvem mestu je poudaril njeno kritičnost, ker o duhovni dediščini, ki jo sprejema
od svojih prednikov, samostojno razmišlja, jo presoja in iz nje izbira. Dalje je govoril o njeni zahtevnosti do sebe in do drugih, posebno ko gre za poštenost, iskrenost, verodostojnost, pravičnost in doslednost. Marsikje na svetu, če ne domala povsod, mladi trpijo zaradi različnih ideoloških nasprotij, duhovnega nasilja, nravnega propadanja in zaradi uklenjenosti v družbene oblike, ki bi se jih radi osvobodili. Na mnogo krajih se pridruži še trpljenje zaradi revščine in pomanjkanja priložnosti za izobraževanje. Predvsem pa mladi danes veliko sprašujejo. Ne zadovoljijo se s hitrimi in površnimi odgovori. Vprašujejo zgodovino in ljudi okrog sebe, posebno tiste, ki pravijo, da hočejo biti njihovi učitelji in voditelji. Današnja mladina močno hrepeni po resnici, po lepoti, po nravnih vrednotah, po svobodi in odgovornosti, po poštenosti in veselju. Tako je papež o-značil današnjo mladino. Ali velja ta oznaka tudi za vas, dragi mladi prijatelji na Slovenskem?
Imeti socializem za nujno naslednjo stopnjo razvoja ni samo nespametna špekulacija nesposobnih zavistnežev, ki bi radi uničili gospodarsko sposobne, da bi bili oni bogati namesto njih, je tudi nemoralno, ker je doslej socializem prevladal samo z nasiljem, z uničevanjem ljudi, in se tudi na oblasti ohranja le z nasiljem in demagogijo, s tem, da preprečuje svobodno razpravljanje o sedanjem zavoženem gospodarstvu (v Sloveniji) in o tem, kako najti poti iz te zagate.
Vodilni komunisti še vedno proglašajo vsakogar, ki ni za socializem ali je celo le proti oblasti partije, za ..ljudskega sovražnika". To je pokvarjenost prve vrste, ker nihče, ki je pri zdravi pameti, ne more misliti, da ima edino on prav, da edino on ve, kaj je dobro za ljudstvo. Če ni pokvarjenost, je skrajna omejenost in domišljavost.
Dr. Ljubo Sire
nova knjiga
France Papež: Dva svetova
Pri SKA v Buenos Airesu je France Papež izdal novo pesniško zibirko. Obsega 80 strani z 69 pesmimi. Spremno besedo je napisal avtor sam. V njej pravi: „Pričujoča zbirka je nastala iz avtorjeve razpetosti na dva svetova: slovenskega domovinskega in ameriškega zdomskega. Oba svetova in obe časovni stvarnosti se v vsaki pesmi prepletajo in je povsod navzoča slovenska zemlja, ljudje, zgodovina, revolucija in trdo delo za vsakdanji kruh v novem svetu. Avtor živi iz dveh .kultur in to ne konfliktivno, ampak sprejemalno, pozitivno...“
Papeževo ime je dobro znano v slovenski zdomski literaturi. Sode-luje pri literarni reviji Meddobje (SKA), katere iznajdljivi in vestni urednik je 'že nekaj let. Izdal je samostojni deli Osnovno govorjenje in Zapisi iz zdomstva. Napisal dramo Gozd, uveljavil pa se je s klenimi Prevodi iz angleščine: T. S. Eliota Družba pri koktajlu in Umor v katedrali. Poleg tega je prispeval uvod v Antologijo slovenskega zdomskega pesništva ter predvsem kot Urednik Zbranega dela Franceta Balantiča 1976, SKA. K tej izdaji smemo dodati izdajo Balantiča v Ljubljani, 1984, z originalnim naslovom Muiževna steblika, ki je bila pripravljena za izid že precej let prej. O njej piše tudi v Celovški Zvon.
Zbirka Dva svetova je v primer-
javi s prejšnjimi Papeževimi deli nekaj novega, različnega, Če je v prejšnjih skušal Papež vztrajati v svoji težko razumljivi abstraktnosti, ki je tedaj pač hotela pomeniti neko modernost, je sedaj preskočil na drugi breg, kjer se pokaže dognan, dozorel, v polni izvirnosti doživete motivike. Morda ta ni prav za prav nič novega, kajti kar je kopičil od mladosti do danes v sebi, je pač v glavnem isto. Ampak pesnik gleda z različnega kota na tiste čase: ostala je revolucionarna doba, vojne grozote, žrtve v podzemnih jamah, izdaje in lažne obljube. Prijem oblikovanja je stvarnejši, trdnejši, poglobljen, duhovnost skuša pronik-niti s svojo globino, česar prej mrzli, neživljenjski abstraktnosti ni uspelo. Prepričano je zaznal, da je vsa resničnost do največjih globin enostavna., odkrita, sončna. Kakor sam pove v uvodu, sta v zbirki zajeta dva svetova: stari, prejšnji, domovina, ki je ostala na oni strani v stari zemlji ■— in novi svet, dobra zemlja, ki mu ponuja kruh, mir, svobodo, čez most, ki veže stari z novim svetom, je pesnik razpet: ni koraka v novem, ki mu ne bi odgovarjal še odmev v starem svetu.
So neke vezi, korenine, ki me držč,
da se ne morem odtrgati od polj in gozdov
tam okrog Save in od gord.
Šele v poznih urah nehajo bolečine, ko zadehti pod oknom evkalipt in vlažno rožnato me jutro spet živo utrdi v tem svetu.
(Vezi, 71)
Ta pesem najbolj jasno izpričuje dva svetova: starega-novega, toda oba z globoko tragiko povezana, kajti čutimo upiranje korenin, ki segajo v stari svet z vso doživeto idiliko, pa drugi novi svet, ki se s počasno, toda neustavljivo močjo po-lašča njegove biti. Kljub temu, da je še on vedno z vso vero, besedo in zavestjo v stari domovini, njegov in naš prihajajoči rod že postavlja svoje trdne domove na skale novega sveta,. Naše skrbi so le v tem, da bi še dolgo za trdno in zavestno živel v ljubezni do naših narodnih vrednot, ki se jim ni mogoče odpovedati, še manj nanje pozabiti. So v nas, so del naše biti.
Na vsak način je zasnoval to zbirko v zadnjih treh ali štirih letih. Toda nje rast in zorenje sta raztegnjeni na cela desetletja. Kdo naj izmeri čas bolečini v iškoljkini kamrici, da dozori v ognjeno sijoči biser? In kdo naj ga dozna v poetovem srcu ?
Stari svet gine za meglene zavese, vedno medlejši postaja. Le najmočnejša doživetja, težijo s svojimi podobami v neminljivost. Tu in iz tega izvira Papežev pesniški navdih, ko čuti, da se na zunaj vedno bolj poglablja v nov svet, toda z neo-
majno zavestjo še v stari domovini. Na vsakem koraku po novi zemlji mu še vedno posvetijo tople iskre iz stare domovine. Dva svetova, ki se srečujeta, dopolnjujeta in med seboj prepletata.
Nič ni narejenega v zbirki, nič izmišljenega, vse je postavljeno na realno osnovo preživetih epizod...
Zbirka izpričuje velik korak naprej od zdomskega pesništva prvih desetletij. Brez dvoma je nekaj novega, edinstvenega. Tedaj sama tragika med in po revolucijskih dni, s človekom, pognanim s silo od doma, z izgubo domačih ljudi in domovine in pres/topom v negotovi svet. — Tu je skok v sedanjost, ki se prečiščuje in umirja človeka ob najdenju novih obzorij, toplega doma, srečnih dni. Dva svetova se dopolnjujeta, toda olb ohranitvi žive izvornosti: odkod in zakaj.
Poje v sproščenih pesniških merilih prostega verza.
S to zbirko je Papež stopil na vrh zadnjega zrelega pogleda in izraza svojega pesniškega zaznanja.
Zato se mi zdijo Fragmenti treh spevov potisnjeni ob stran v tej homogeno zaključeni zbirki. Če bodo kdaj postali celota, jih bomo morda tedaj gledali v drugačni luči!
Med tako čisto poezijo nič rad ne vidim tuje besede:	optimizem
(96), intimno (46), renovirati (12) — ni,č posebnega ne povedo. Prijetno pa je najti sočno pesniško izražanje: klenkati na okensko šipo (86), roško teman in skrivnosten svet (15), gozd se razrašča v meni (2,6), med tajnimi neovenelimi do-
Lush Gjergji
Še ena hiša
Število revežev in bolnikov je neprestano raslo. Leta 1953 so čutili potrebo po večji hiši, kjer bi lahko sprejemali in vzgajali dekleta, ki so prihajala, da bi se posvetila delu za misijone. Denarja, da bi kupile hišo, pa ni bilo. Časi so bili takrat težki po vsem svetu, posebej v Indiji.
Mati je začela devetdnevnico v čast sveti Ceciliji — pripoveduje P- J. Henry, ki je bil tudi tokrat njen zvesti zaveznik. Prav tedaj se je neki musliman selil v Pakistan in prodajal hišo. Misijonar je šel k njemu. Lastnik ga je ljubeznivo sprejel. Na vprašanje, koliko zahteva za hišo, je patru predlagal, da sam določi ceno. On je
živetji jeseni (61), vsaka beseda je most, ki me bliža domačiji (8), odkrivamo in zavzemamo trate v prvi mladosti (61).
Knjigo je opremil avtor sam, z dvema vinjetama na sprednji strani — dva svetova, in s štirimi vinjetami med pesmimi: rože, modriž, Zrnje; tisočletni gozd z mahom; hrbet Krima ali Ljubeljski klanec, da se ju ne pozabi; rože, same ro-
*e'“	Jože Krivec
ponudil en lakh (7500 angleških funtov), kar je bilo pod ceno. Nadškof Perier, ki je bil prav tedaj operiran na očeh, je uvidel nujnost in pristal. V treh dneh je bila hiša kupljena. Ko je prišla Mati Terezija hišo pogledat, je. pripomnila: „Pater, prevelika je. Kaj bomo s tako velikim prostorom?*'
„Vse bo potrebno,“ odgovori misijonar, „prišel bo čas, ko se boste spraševale, kam spraviti toliko ljudi.“ To pravzaprav ni bila samo ena, ampak so bile tri hiše, na lepem kraju v središču mesta.
Tako je muslimanova lastnina postala matična hiša misijonark ljubezni v Kalkuti (54 A<, Lower Circular Road).
Skupnost sester je rasla. Njihovo skromno življenje in požrtvovalno delo po ulicah, kolibah in najbolj zaostalih predelih mesta je budilo velike simpatije. Pregraje nezaupanja so se rušile. Pojavili so se prvi pomočniki: škofje, duhovniki, sestre vseh redov in narodnosti, veliko ljudi in žena ne glede na vero, položaj in poreklo.
Drugi noviciat
Vztrajnost Matere in sester je bila nagrajena z novimi poklici. Prva dekle je prišla iz Kalkute in
okolice, pozneje pa so prihajale tudi iz drugih krajev Indije. Danes so z vsega sveta. Ko so prve sestre postale zrele v poklicu in duhovnosti, vsakdanjem delu in skupnem življenju, so bile sposobne sprejeti tudi nove sodelavke. Tako se je sam od sebe rodil prvi noviciat. Mati Terezija je bila prva magistra-voditeljica. Za pomoč v duhovni pripravi si je našla duhovnika, ki mu je takoj na začetku dala vedeti :
„Prosim vas, da se v notranje stvari hiše ne vmešavate. Kakor veste, bi nekateri duhovniki radi kaj spremenili v pravilih. Povedali so mi, da bi sestre v skupni sobi morale imeti zavese. Jaz tega nočem. Tudi ubogi, katerim služijo, jih nimajo. Večina sester je iz kmečkih hiš, kjer tega ni bilo. Ni potrebno, da bi tu živele udobneje
kot doma... Prosim vas, da se v to ne spuščate!"
V odnosu z duhovniki je bila odločna in jasna. Spoštovala je njihovo službo in sodelovanje, ni pa dopuščala, da bi se vmešavali v življenje Družbe. Vsako vprašanje, napetost ali problem, ki se pojavi, ise mora najprej rešiti v skupnosti, skupaj z vsemi sestrami; če pa ni izhoda, se lahko prosi za pomoč tudi drugega.
Glede tega nam je v Oslu povedala: ,.Večkrat sestre podležejo d vem napakam; da ne pustijo, da jih nekdo vodi in se zapirajo same vase, ali pa se preveč odpirajo, tako zelo, da se lahko vsakdo vtika v njihovo notranje življenje: to ne mine brez škodljivih posledic. Obe poti sta zgrešeni. V življenju se je najtežje držati srednje poti."
Belgijski jezuitski misijonar Ed-ward Le Loly je bil prvi duhovnik, ki je vplival na življenje skupnosti Matere Terezije. On je Materi Tereziji napisal knjigo z naslovom: To delamo za Jezusa. Mati Terezija in njene Misijonarke ljubezni, London 1977. To je do danes eno najlepših in najbolj izčrpnih del o dejavnost; Matere Terezije. V tem prikazu povzemamo veliko podatkov iz tega dela.
Ko je p. Edward prevzel dolžnost duhovnega voditelja noviciata, je bilo v skupnosti 35 deklet, leto zatem jih je bilo 50, potem 60 in vedno več.
Kmalu je bilo sester sto in še več. Z večjim številom se je tudi delo razmahnilo. Tedaj je Mati za magistro, učiteljico in voditeljico
Priznanje za mater Terezijo
Ameriški predsednik Ronald Reagan je materi Tereziji v Washingto-nu podelil ,.medaljo svobode", najvišje odlikovanje, ki ga more v ZDA Prejeti nevojaška oseba. Na slovesnosti v rožnem vrtu Bele hiše je Predsednik odlikovanki izrekel priznanje, da je svoje življenje posvetila najbednejšim. Mati Terezija pa je odgovorila, da sprejema odlikovanje „v imenu milijonov revežev" po vsem svetu in se predsedniku zahva* lila za pomoč, ki jo je Amerika naklonila lačnim v Etiopiji.
novink, imenovala sestro Agnes, za njeno pomočnico pa sestro Fre-deriko. Naraščanje poklicev je bila sreča, toda potrebne so bile izkušnje in bistrost, da bi se omogočil skladnejši in boljši razvoj novink.
Številni, tako rekoč množični poklici, bi lahko bili na začetku tudi pogubni. Nevarnost je bila, da bo prvotni duh zvodenel. Odgovornim sestram Mati polaga na srce priporočilo, ki ga ponavlja še danes:
„Naša rast je nekaj dobrega in uspešnega, če vsebuje dvoje: če s številom skladno napreduje tudi duhovno življenje in svetost."
»Neki večer -so sestre pripeljale domov štiri bolnice. Ena od njih Je težko trpela. 'Telo je imela polno ran in črvov. Očistila sem jo in jo spravila v posteljo. Prijela uie je za roko, obraz pa ji je sijal °d sreče kot angelu, nasmejan od ljubezni. Samo eno besedo mi je uekla: .Hvala!‘ Tedaj je izdihnila.
Ta žena, čeprav na smrt bolna in skrajno uboga, mj je dala mnogo več, kot jaz njej. Dala mi je hvaležno ljubezen. V tem trenutku sem se vprašala: ,Kaj bi jaz njej rekla, če bi bila na njenem mestu?'
Verjetno: .Lačna sem, umiram...' ali kaj podobnega, da bi nase pritegnila tuje občutke, pozornost in usmiljenje. Ona pa mi je dala veliko več." (Mati Terezija v Skopju, 28. marca 1978).
Da bi se približala revežem, hoče Mati Terezija živeti med njimi, hoče živeti kot oni. Zato je izbrala šari, obleko revnih v Indiji.
„Sari sestram omogoča, da se počutijo uboge med ubogimi, izenačene z bolniki, otroki in starčki... Tako nas način oblačenja zbližuje v življenju z njimi."
Lojze Kozar
svečni
9
Župnik Ivan se je vrnil od soseda pozno zvečer. V kaplanovi sobi je še gorela luč, zato je potrkal. Zdravko se je prebudil iz globoke zamišljenosti in povabil župnika, naj sede in pove, kako je v sosednji župniji.
„Odselil se je. Preselil se je k tisti ženski. Zdaj ni nobenega tipanja več. Moj Bog, kako je le mogoče storiti kaj takega!"
„Kaj pa župnik pravi?"
„Ves nesrečen je in išče krivdo tudi v sebi."
„Lepo je, če jo išče. Jo bo hotel tudi najti?"
„Vi mislite, da je on kriv za kaplanov izstop?"
„Bog ne daj. Sosed ni slab župnik. Ima pa nekatere pomanjkljivosti, ki mu niso v čast."
„Eno ste danes že našli. Da ni pustil kaplanu ne krstiti ne poročati."
,,Da. Zlatko je to tako razumel, da si je pridržal obrede, ki so v zvezi z dohodkom, prepustil pa mu je stvari, kjer dohodkov ni. Tudi ljudje so to stvar tako razumeli."
„Tudi o tem sem govoril s Štefanom. On mi je te stvari predo-čil nekoliko drugače. Zdelo se mu je, je rekel, da ima kot starejši človek več življenjskih izkušenj in družinsko življenje, njegove skrbi in težave bolj pozna kot mlad kaplan, zato se mu je zdelo samo po sebi razumljivo, da nauk za zaročence in pripravo staršev na krst njihovih otrok opravi sam. Ce pa opravi pripravo, zakaj ne bi še zakramenta. Pravi, da na denar pri tem ni nikoli mislil."
„Morda je to odkrito mišljeno, toda kdo naj te vzroke od zunaj ugotovi? Vsi razen njega gledajo stvari z druge strani."
„To je usoda nas župnikov. Sicer pa ne samo župnikov, temveč vseh duhovnikov. Saj navadno nimamo človeka, ki bi nas pravj čas in prijateljsko opozoril na spodrsljaje. Za govorice in krive sodbe zvemo šele takrat, ko o njih že vrabci čivkajo na strehi.
Ne vem, če veste, kaj se je meni pripetilo pred kakimi petnajstimi leti. Takrat sem večkrat na mesec hodil v mesto na razne seje in po opravkih. Nekega dne so začeli Iju-
dje šušljati, da hodim v mesto, ker imam tam žensko. Lepo so jo opisali, da je mlada, lepa in da so naju večkrat videli skupaj na cesti, v trgovini. Čez kakšen teden so že vedeli, da ima ženska nekje v predmestju hišo, novo. In kaj mislite, kdo je hišo postavil?"
„Vj seveda."
„Tako je. Jaz sem ji dal postaviti vilo. Toda s čigavim denarjem ?“
»Mislim, da so rekli: ,Z našim denarjem zida ženski hišo! Sramota!'"
„Pa še hujše. Rekli so: ,Zdaj vemo, kam gre cerkveni denar. Vsak teden sproti v mesto.'
Govorice so naraščale, ne da bi se meni kaj sanjalo o tem. Lepo sem jim dalje govoril o poštenosti, ne da bi pri tem zardel. Opazil pa sem, da so se ljudje, ki so prišli k meni v pisarno po kakšnem o-pravku, preveč hlastno pobrali ven, povešali so oči pred menoj, kakor da jih je sram, meni pa niti najmanj nj prišlo na misel, da se sramujejo, ker se jaz ne sramujem.
Vse to je trajalo že nekako tri tedne, tedaj pa je neka ženska vendarle povedala moji sestri, gospodinji, kaj govorijo v župniji in da smrad pohujšanja sega že nad oblake. Sestra pa v jok. Ves dan ni premaknila niti lonca v kuhinji, samo ždela je in mečkala mokre robčke v rokah.
Proti večeru sem začel prisluškovati tišini v hišj in komaj sem stopil v kuhinjo, se je zadržani jok spremenil v glasno jadikovanje: .Kam naj se skrijem, sirota, od
sramote?' da sem najprej pomislil, morda se je pa spozabila in pričakuje otroka, in sem jo začel miriti in tolažiti: ,Daj no, Julka, nikar ne joči, saj se da vse urediti. Najprej povej, kaj se je zgodilo?'
Prenehala je hlipati in se ostro zazrla vame: ,A tako! Jaz naj povem, kaj se je zgodilo? Vsak otrok ve in vsa fara samo o tem govori, zdaj pa naj jaz povem, kaj se je zgodilo!'
,No, saj bi samo to rad vedel, kaj vsa fara govori?'
»Najprej ni in ni mogla z besedo na dan, potem pa mi je v pretrganih stavkih vse povedala.
,In ti to verjameš?'
,Če pa vsi pravijo, da je res.'
,Saj tudi je. Poslušaj, saj sama veš, da hodim v mesto, da hodim k neki ženski, ki me spremlja tudi v trgovino včasih, včasih me prime pod roko, ko je treba po zebri čez cesto, toda to je tvoja in moja sestra Olga, tj avša na kvadrat, naša sestra Olga, ki pa ne čaka od mene niti pare, saj sta oba z možem v dobri službi in včasih še meni primakne kakšen bankovec.'
,Zakaj pa nisi tega povedal?'
.Zakaj pa ti nimaš več zaupanja vame?' “
„Pa so se ljudje takoj pomirili?"
,,Kaj še! Rekel sem Julki, naj skuša mimogrede raznesti po župniji, da bo .tista' prihodnjo nedeljo prišla k nam na obisk. Bil sem res že davno prej domenjen s sestro, da bo prišla z možem in otroki tisto nedeljo na obisk. Ko so v fari zvedeli, da .tista' pride, so se
razdelili. Eni so bili za to, da „je“ ne smejo pustiti v cerkev, drugi pa rekli, naj v cerkev le gre, da bodo videli, kako se bo eden ali drugi obnašal. Želeli so si škandala.
V nedeljo sem dal spredaj postaviti pet sedežev, ker so redni vsi oddani, in na začetku maše sem rekel:
Dragi verniki, da ne boste preveč ugibali, za koga so ti sedeži in boste laže lepo molili in pri maši sodelovali, vam povem, da je prišla na obisk moja sestra z možem in otroki in mi tako vrnila mnogo mojih obiskov v mestu. V imenu Očeta..."
„In ljudje so od razočaranja pozabili reči amen," je prav ugotovil Zdravko, ki je ljudi že dobro poznal. Vedel je tudi, da je večina ljudi v župniji dovolj pametnih, da takim čvekarijam ne nasedajo, toda ti so tiho, opravljivci pa so glasni in tako se samo ti slišijo.
..Natanko tako. Dobro so razumeli, kaj sem hotel povedati. Zlonamerni so seveda ostali pri svojem, da to ni „tista“, da oni že vedo, kako se te stvari pokrijejo. Vendar so govorice kmalu potihnile in od takrat imam mir. Seveda tudi zaradi let, ki sem si jih nabral že lepo mero."
„Tudi o Željku bodo utihnili, saj madžarski pregovor pravi, da vsak čudež le tri dni traja. Sicer pa niti ni tako važno, kaj o njem pravijo ljudje. To bo pač moral vzeti nase, važnejše je, kako on sam o vsem tem misli."
„Menda ne misli, da dela prav?"
„Mogoče pa vendarle misli, da drugega izhoda zanj ni bilo."
„Hočete reči, da se je ravnal po svoji vesti?"
„Tako nekako, da."
„To ni mogoče! Komu pa bo pravilno oblikovana vest narekovala tak korak?"
„Vsaka iskrena vest je navsezadnje pravilna. Saj smo se dolžni po njej ravnati."
„Toda nihče ni v svoji stvari sodnik. V takih važnih odločitvah smo se dolžni posvetovati z drugimi, šele potem lahko sklepamo, ali je naša vest pravilno oblikovana."
„Morda pa se je Željko posvetoval," je rekel kaplan.
,,Tega ne verjamem. Potem bi se odločil drugače."
,,Jaz pa ne morem verjeti, da je storil ta korak proti svoji vesti. To bi bilo nekaj strašnega. Kako pa naj živj s tako zavestjo krivde? Ne, ne, to ni mogoče."
„Težko je verjeti, vendar se dogaja."
„Mogoče, mislim pa, da so to 'e velike izjeme."
„Niti ne tako redke. Poznam vrsto deklet, ki so bile luč, zgled, sol naše župnije. Vedno za vse pripravljene, navzoče pri vsaki pobožnosti, vnete sodelavke pri vsaki župnijski stvari. Potem so se pa zagledale v nevernega fanta ali celo v ločenega moškega in v kratkem času je bilo vse njihovo krščanstvo samo še vpis v krstni knjigi. Samo civilno so se poročile in od takrat cerkve od znotraj niso videle. Kje je tu vest, mi povejte?"
,.Edino, kar lahko rečem, je to, da je človek velika skrivnost, brezmejna uganka,ki ji ne moremo do dna. Ste, gospod župnik, naredili križ čez take?"
„Nisem. Skušam upati proti u-panju, toda moje upanje je ubogo, majhno, ne neham se jih spominjati pri sveti daritvi, pa se mi vedno sproti vpleta misel, da želim in prosim nemogoče. Zato pa tudi nič ne dosežem."
„Tudi taka naša molitev je navsezadnje junaško dejanje, čeprav je zaradi naše slabosti pomešana z nezaupanjem, saj nas Bog pozna take, kakršni smo, v vsej naši slabosti."
„ Ah, gospod kaplan, jaz sem velik revež. Vso pot domov me je trlo vprašanje, kakšen slab predstojnik, če lahko danes uporabim to besedo, sem jaz. Če se moj sosed, kj je desetkrat boljši od mene, zdaj grize, česa je kriv, da mu je kaplan šel svojo pot, kaj naj potem rečem jaz.
Nocoj je menda primeren čas za to,d a se pogovoriva in vas prosim, da mi odkrito in prijateljsko poveste, kaj na meni ni prav, kaj bi bi bilo treba pri nas, v našem župnišču spremeniti?"
„Kaj bi bilo treba spremeniti? Vsekakor bi se najprej moral spremeniti jaz."
„Zdaj ne gre za to, zdaj gre zame, za medsebojne odnose. Gre za to, s čim niste zadovoljni, kaj bi se lahko brez težave spremenilo?"
„Pa se menda ne bojite, da bi tudi jaz bil že z eno nogo zunaj?"
,jTega ne mislim. Vendar bi vam
rad olajšal osamljenost. Rad bi, da bi se počutili doma, nekako na svojem, na varnem, kakor v kakšnem zavetju."
„Glede tega bodite brez skrbi. Tu sem bil vedno doma in se nisem čutil osamljenega. Sicer sva se pa vedno o vsem pogovorila in ste iz pogovora vedno razbrali, česa si želim, kako bi se lotil te ali one stvari in nikoli niste nasprotovali mojim načrtom. Pri delu ste me spodbujali in podpirali. Dali ste mi za delo vedno tudi dovolj ali celo preveč priznanja in s tem tudi vedno novega poleta. Naredil sem pa tudi nekaj napak, ki jih bo težko popraviti."
„Zdaj pa pretiravate."
„Ne pretiravam. Najbolj me žge mladinska skupina. Nekaj let je vse šlo kakor je treba, letos pa se je skupina začela krhati in se počasi razhajati. Vem, kje je vzrok, samo nekoliko prepozno sem si ga hotel priznati. Dijakinja Jasna je prevečkrat prihajala k meni. Drugim je na spreten in prefinjen način izpulila iz rok razne funkcije in opravila, ne da bi se tega prav zavedala. Jaz pa sem bil tudi slep, ker mi je godilo, da se nekdo tako zelo zavzema zame, bolj kot drugi. Posledica pa je bila, da me je mladina začela zapuščati. Morda bi razsulo lahko ustavil, pa sem bil trmast v zavesti, napačni seveda, da se mi godi krivica, ko mislijo o meni, da vidim samo Jasno."
„Tudi moja krivda je. Večkrat sem jo nalašč čakal, da bi jo srečal, ko gre k vam ali od vas. Rad bi ji povedal, naj vas ne moti to-
likokrat pri vašem delu, ko pa sem jo srečal in videl njen otroško čisti obraz in jasne oči, nisem imel poguma, saj se mi je zdelo, da bi storil nekaj nepopravljivega, kakor da bi oskrunil nekaj čistega in nedotakljivega. In sem molčal. Ali je bilo prav ali ne, naj razsodi dobri Bog.“
„Saj ni tako tragično. Prosil bom škofa za premestitev, prišel bo novi in zopet bo vse šlo veselo naprej."
„Tega nam vendar ne boste naredili, gospod kaplan. Da bi se zaradi take ničnosti prosili proč. Tu vas imamo radi, na vas smo navajeni, vi pa na nas."
„Morda pa dobim samostojno mesto."
„To vam seveda vsi privoščimo. Toda glejte, tako mladi, kakor ste, na kakšno večjo župnijo ne morete računati, saj bi bili mlajši od marsikaterega kaplana. Za majhno
OD KATEREGA LETA STAROSTI JE MAŠA OBVEZNA? —
Kdaj naj začne otrok redno hoditi k nedeljski maši, če se v argentinski šoli začne šele pri 8 ali 9 letih pripravljati za prvo sv. obhajiloš Je še 7. leto veljavno kot včasih?
Novi cerkveni zakonik (vstopil v veljavo 27. nov. 1983) se izrazi na splošno: „Na nedelje in ostale zapovedane praznike so verniki dolžni prisostvovati sveti maši." Na drugem mestu pa
župnijo ste pa preveč delavni, da bi mogli porabiti vse svoje zmožnosti in moči."
„Prav na tako majhno župnijo računam. V svojih duhovniških letih sem spoznal, da nisem za to, da bi vodil druge, recimo kaplane, saj še sam sebe slabo vodim. Zato mi bo veliko ljubša župnija, kjer bi bil sam. Vzel bi k sebi svojo sestro, katehistinjo, in mislim, da bi nama bilo lepo."
„Vse to je prav, toda upam, da vam škof ne bo ustregel in boste še nadalje ostali pri nas."
„>Saj so vse to bolj sanje, toda prestavljen bi rad bil."
„Moj Bog, kako je življenje včasih težko in zapleteno. Imate še veliko časa za premislek. Zdaj pa morava spati. Morda bo jutro lepše od večera."
„Rusi pravijo pametnejše."
„Pa upajmo, da bo pametnejše. Lahko noč!"
pravi, da mo raju izpolnjevati cerkvene zakone verniki, ki imajo zadostno ralbo uma in so izpolnili 7 let. Zdi se torej, da so otroci po sedmem letu dolžni iti vsako nedeljo in zapovedan praznik k sveti maši. Glede dolžnosti prejemati obhajilo pa cerkveno pravo določa: Vsi verniki so dolžni, potem ko so prejeli prvo sveto obhajilo, pristopiti k obhajilu vsaj enkrat na leto in sicer v velikonočnem času, razen če se iz upravičnega razloga prejtnc v kakšnem drugem času v letu.
ZLATA MAŠA DR. FILIPA ŽAKLJA
V nedeljo 21. julija ob 4 popoldne je imel v cerkvi Marije Pomagaj dr. Žakelj zlato mašo za slovensko skupnost. Rojaki so se zbrali v velikem številu k zlatomašnemu slavju. Sprevod ministrantov, skupine otrok v narodnih nošah in 26 slovenskih slovenskih duhovnikov somaševalcev se je ustavil pred vhodom v cerkev, nad katerim je bil pozdravni napis, delo Staneta Snoja. Irenca žužek je zlato-mašnika pozdravila s priložnostno recitacijo in mu izročila slovenski šopek, spominski novomašni križ, delo Toneta Kralja, pa mu je izročila Alenka Krištof. Ob vstopu v cerkev je zadonela iz svežih grl mladinskega zbora iz Slomškovega doma pod vodstvom Tineta Selana Riharjeva „Zlatomašnik, bod’ pozdravljen!" Ceremoniar je bil bogo-
slovec Franc Šenk, napovedovalec Janez Jereb, berili sta Ibrala Tinca Krištof in Ivan Makovec, darove pa so prinesli zastopniki nekdanjih gojencev Rožmanovega zavoda. Msgr. Orehar je v pridigi kratko očrtal jubilantovo življenjsko in duhovniško pot in delovanje in smisel in pomen katoliškega duhovništva. Na koncu mašne daritve je zlatomašnik izrekel besede zahvale in intoniral zahvalno pesem. Udeležencem slavja je poleg spominske podobice ravno za priložnost izšlo brošuro dr. Franca Blatnika SDB „Tudi slovenski mučenci morajo biti vpisani v seznam svetnikov," ki jo je pripravil za tisk, izdal in založil jubilant. Po končanem pozdravljanju na dvorišču Slovenske hiše je bila v cbednici za zlatomašni-ka in duhovniške sobrate večerja.
Za argentinsko farno skupnost je imel dr. Žakelj zlato mašo že dva tedna prej, v nedeljo 7. julija, v cerkvi fatimske Marije v Lomas del Mirador, kjer jubilant sedaj živi in pomaga. Pridigal mu je župnik Gregor Zitzman. Slavnostno kosilo je bilo v Našem domu v San Justu. Župnik Zitzman je v ponedeljek zvečer povabil duhovnike in bogoslovce sanjulšike škofije h koncelebrira-ni maši, pri kateri je pridigal san-juški škof Bufano, in k večerji v dvorani farne šole. Maše in večerje se je udeležil tudi upokojeni sanju-ški iškof Carreras.
Fatimsko cerkev sta okrasila Stane Snoj in Tinca Krištof s sodelavci, pri maši v ponedeljek pa je pel slo-
venski Komorni zbor pod vodstvom Anke Savelli-Gaser.
Dr. Filip Žakelj je bil rojen v Horjulu 2. maja 1907, napravil klasično gimnazijo v Ljubljani, vstopil 1930 v bogoslovje in bil 7. julija 1935 v ljubljanski stolnici posvečen ter 8. julija v cerkvi presv. Trojice pel novo mašo. Štiri leta je bil kaplan v Sostrem, nato vzgojni prefekt v Škofovih zavodih v Št. Vidu, in 1941 postal stolni vikar, kjer je zaslovel kot spovednik, pridigar in voditelj duhovnih obnov. Maja 1945 se je umaknil pred partizani v tujino, študije je nadaljeval najprej v slovenskem begunskem semenišču v Pra-gliji v Italiji in nato v Rimu ter 1947 doktoriral na teološki fakulteti slovenskega begunskega semenišča.
S preselitvijo v Argentino je 1948 dr. Žakelj začel predavati na slovenski teološki fakulteti v San Luisu sveto pismo, nauk o Cerkvi, litur-giko in teologijo duhovnosti. Čez dve
KAKO JIE Z BLAGOSLOVLJENO OLJKO?
V argentinski cerkvi je župnik pridigal tudi o tem, da naj le vzamejo oljčno vejico domov, a da prav nič ne velja, da je le spomin. Ali ni zakramenta!, kot blagoslovljena voda?
Oljka je zakramental, torej ima svojo vrednost in ni samo spomin. Zakramentali pa so reči ali dejanja, katerih se poslužuje Cerkev, da po njih dosega nekate-
leti je postal še spiritual in bil oboje vsa leta semenišča. Z ustanovitvijo Rozmanovega zavoda je prevzel še duhovno oskrbo za srednješolce. Med bogoslovci in dijaki je ves čas vodil Marijini kongregaciji. Ob vsej zaposlenosti je deloval tudi še na drugih področjih. Ob nedeljah je vsa leta hodil na argentinske fare maševat in spovedovat. Med Slovenci je večkrat vodil duhovne vaje in imel tudi predavanja. 1958 je postal predsednik Južnoameriške Baragove zveze in to ostal do danes. Ves čas ureja in izdaja Baragov vestnik. Priredil in izdal je več knjig o Baragi in o revoluciji na Slovenskem, v dveh knjigah je zbral verske članke škofa Rožmana. Molitvenik Zdrava Marija, milosti polna je najpomembnejši marijanski molitvenik v slovenščini. Veliko člankov je objavil tudi v naši reviji in v ameriški Ave Mariji.
Zlatomašniku vošči k 50-letnem duhovniškemu delu tudi DŽ in mu želi še novih zdravih in delovnih let.
■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■•■■■■■■■■•a*
re, zlasti duhovne učinke. Med takšne spadajo predmeti, ki jih Cerkev blagoslavlja, kot sveče, škapulirji, voda, kruh ipd. Na posebno priprošnjo Cerkve pobožna uporaba teh reči ali izvrševanje ted dejanj izprosi od Boga zlasti duhovne milosti, npr. pobožno misel, kesanje nad grehi, razsvetljenje duha. Včasih imajo ti zakramentali navezane cel6 kakšne odpustke, a ne vsi. Tako prav zakramental oljčne vejice nima posebnega odpustka.
E
m. Ss.©yieniuik
Seja slovenskih škofov
V Kopru je bila 18. junija redna seja Slovenske pokrajinske škofovske konference. Škofje so se med seboj najprej seznanili z aktualnimi vprašanji v posameznih Škofijah, nato pa so razpravljali o pripravi na evharistično leto, ki se je začelo s praznovanjem 50-letnice evharističnega kongresa 1. septembra 1985.
iškofje so sprejeli sklep o ustanoviti slovenskega cerkvenega, odlikovanja ob 1100-letnici smrti sv. Metoda. Odlikovanje bo imelo dve stopnji: odličje sv. Cirila in Metoda, ki ga Ibo podeljevala Slovenska pokrajinska škofovska konferenca, in škofijsko odlikovanje, ki ga bo lahko podelil vsak škof v svoji škofiji osebam in ustanovam za posebno zvesto služenje Cerkvi med Slovenci. škofje so tudi potrdili pravilnik Slovenskega ekumenskega sveta. Razpravljali so tudi o vprašanjih etične odgovornosti za varstvo okolja. SPŠK bo najprej pripravila krajše opozorilo za javnost, kako velika, je naša skupna moralna odgovornost za ohranitev in varstvo življenjskega okolja.
Proslava 1100-letnice Metodove smrti v Stični
V nedeljo 7. julija je bila v Stični vseslovenska proslava 1100-letnice smrti sv. Metoda. Na jubilejni proslavi se je zbralo okrog 5000 ljudi, med njimi 6 slovenskih škofov, tržaški škof Bellomi, škof iz Luksemburga Jean Hengen, več cistercijanskih opatov, več zastopnikov iz Elbracha, v Nemčiji, 85 katoliških časnikarjev iz različnih evropskih dežel in 130 slovenskih duhovnikov somaševaLcev. Mašno daritev v cerkvi je vodil nadškof Šuštar. Med mašo je pel zbor Consortium mu-sicum pod vodstvom dr. Mirka Cudermana Gallusovo „M’isso canoni-co“. Slavje je bilo Obenem posvečeno 850-letnici stiškega samostana.
„Živimo iz vere in kulture" je poudarjal velik napis v oltarnem prostoru. Pozdravne besede je spregovoril stiski opat dr. Anton Na-drah. Molitveno srečanje pred mašo je vodila mladina. Nadškof Šuštar je spodbujal: ,,S ponosom in hvaležnostjo se spominjamo sv. Metoda, naj nas njegov svetli lik spodbuja k zvestobi lastnemu narodu, spoštovanju materinega jezika in
kulture ter k doslednemu izpolnjevanju Kristusove zapovedi ljulbezni do Boga in do bližnjega."
Po cerkvenem opravilu je opat Nadrah podelil plakete desetim zaslužnim dobrotnikom st iškega samostana, nadškof Išuštar pa je v imenu Slovenske pokrajinske škofovske konference prvič podelil odličje sv. Cirila in Metoda za Cerkev na Slovenskem zaslužnemu duhovniku dr. Janezu Oražmu, ki je bil 24 let rektor ljubljanskega bogoslovnega semenišča ter je veliko priporno* gel, da je prišlo do prizidka k fakulteti z veliko avlo, in opatu Na-drahu, 56. opatu stiske opatije, kot izraz posebnega priznanja in zahvale za versko, kulturno in gospodarsko poslanstvo, ki ga je dolga stoletja cistercijanski samostan opravljal.
Metodova proslava v Džakovu
Dvodnevno slavje v Džakovu 4. in 5. julija je bil osrednji dogodek v praznovanju 1100-Ietnice Metodove smrti v Cerkvi v Jugoslaviji. Proslave se je udeležil tudi papežev o-sebni legat kardinal Agostino Casa-roli. Široko zasnovana in uspešno izvedena jubilejna dneva sta zbrala v Džakovu zastopnike mnogih Cerkva z vzhoda in zahoda, dediče grško-latinske kulture in dediče Benediktove kulture.
Izredne seje Jugoslovanske škofovske konference so se udeležili domala vsi njeni člani, pridružili pa so se ji tudi gostje, škofje in kardinali od drugod, v 2. delu tudi papežev legat Casaroli. Znanstvenega
simpozija o sv. bratih Cirilu in Metodu so se poleg teologov udeležili tudi predstavniki najvišjih znanstvenih ustanov iz Zagreba in Beograda. Najzgovornejši izraz slavja je bila skoraj 4-urna akademija v stolnici v četrtkovem večeru in slovesna maša v petek dopoldne; mašni obred je oblikovalo okrog 320 duhovnikov, nad 30 škofov in 6 kardinalov ter blizu 15 tisoč vernikov. Cerkev na Slovenskem so zastopali škofje Šuštar, Kramberger, Smej in Pirih.
Zakaj je bila vsejugoslovanska proslava Metodovega leta ravno v Džakovu? Džakovski škof upravlja tudi sremsko škofijo, ta pa je na ozemlju, kjer je bila nekoč sirmijska škofija sv. Andronika; papež Hadrijan II. je 870 imenoval sv. Metoda za sirmijskega nadškofa in me’ tropolita za Panonijo. Drug razlog pa je, ker se je v preteklem stoletju džakovski škof Strossmayer najbolj prizadeval za poživitev Ciril-Meto-dove duhovne dediščine med južnimi Slovani, predvsem med Hrvati in Slovenci.
Umrli duhovniki:
Franc Srebrnič
25. maja je v Šempetru pri Gorici umrl Franc Srebrnič, župnik v Renčah. Rojen je bil 1916 v Medani, bil 1943 posvečen v Gorici, bil kaplan in župnijski upravitelj v Braniku, od 1968 do smrti pa župnik v Renčah. Bil je blagega in mirnega značaja, skromen, vesten in požrtvo* valen duhovnik. Po vseh župnijah (iz Branika je soupravljal tudi Brje
in Šmarje, iz Renč pa Bukovico) je obnavljal od vojne pokodovane cerkve in župniča. V jaslicah je vsako leto upodobil kako izvirno misel.
Kristjan Stolbičar
15. junija zvečer je umrl od srčne kapi upokojeni župnik Kristjan Stolbičar. Rojen je bil 1908 na Hrušici pri Jesenicah, doštudiral pravo na ljubljanski univerzi in s 26 leti vstopil v semenišče v Ljubljani, kjer je bil posvečen 1938. Kaplanova! je v Mirni peči in v Zagorju, 1946 prevzel župnijo Suhor, 1952 dobil župnijo Zasip pri Bledu z ekspozituro Blejska Dobrava, nato bil še župnik v Šentjur j u-Podtalboru, v Podlipi in v Pečah. Po hudi operaciji je 1981 stopil v pokoj. Zase je bil silno skromen in nezahteven, za druge dober in velikodušen. Dvakrat na teden se je postil ob kruhu in vodi.
Msgr. Franc Stegel
22. junija je zadet od srčne kapi nenadoma umrl msgr. Franc Stegel, upokojeni župnik iz Lesc, ki je zadnja 3 leta živel v Radovljici. Rojen je bil 1918 v župniji Košana na Primorskem, posvečen je bil 1942 v Trstu za duhovnika tnžaiško-kopr-ske škofije. Najprej je 16 let deloval v hrvaški Istri, nato je bil župnik v Sečovljah in potem z Izoli. Bil je izvrsten katehet. Zgradil je 'župnišče. Ob gr^nji je doživel hudo prometno, nesrečo. 2 meseca je bil v nezave#£i, 1969, je vstopil v ljubljansko nadškofijo in dobil župnijo Lesce. 1982 se je upokojil.
Kongres evropskih časnikarjev v Ljubljani
Od 4. do 8. julija je 85 časnikarjev iz več kot 15 evropskih dežel, članov Mednarodne zveze katoliškega tiska (UCIP), je imelo v hotelu Union posvetovanje o odgovornosti katoliških časnikarjev za Cerkev in Evropo. Med njim je bilo tudi 19 časnikarjev iz Slovenije in Jugoslavije. Papeško komisijo za sredstva družbenega obveščanja je zastopal msgr. Andre Joss iz Rima. Nadškof Šuštar je imel sklepno predavanje. Govoril je o evangeliju kot oznanilu. Omenjal je različne oblike oznanjevanja, na koncu pa se vprašal, kakšni naj bodo katoliški časnikarji, da bodo današnjemu evropskemu človeku lahko posredovali evangelij kot veselo oznanilo. Gostje so se tudi udeležili proslave ob 1100-letnici Metodove smrti in 850-letnice samostana v Stični. Ob sklepu kongresa so dali izjavo za tisk:
Ko se zavedamo pomena svetih bratov Cirila, in Metoda za miroljubno evangelizacijo slovanskih narodov in njunega prispevka z govorjeno in pisano besedo, smo hoteli s tem srečanjem na kraju, kjer se srečujejo različne evropske kulture, napredovati na poti iskanja svoje lastne istovetnosti.
Ko se soočamo z Evropo, ki prepogosto razglaša propad krščanskih vrednot in resnic, z mladino, ki kot svoje obzorje pozna le brezposelnost in uniformirano kulturo, smo kot katoliški časnikarji odgovorni, da izpolnimo pričakovanja te mladine. Tega ne bi smeli storiti narodnost-
no omejeni, temveč ne glede na kakršnekoli meje in ovire. Tako prispevamo h graditvi evropske misli (ideje), ki ne potiska več v pozabo številnih narodov in kultur naše celine.
Oib krizi vere sprejemamo katoliški časnikarji izziv, ki pomeni pospeševanje krščanskih vrednot na naši celini. Menimo, da se to dogaja, kadar smo orodje aktivnega dialoga v naši Cerkvi, in želimo, da bi vprašanja, ki se postavljajo v Cerkvi, našla rešitev v trajnem dialogu.
Ker je po nalšem mišljenju izgradnja Evrope bistvena, verska in duhovna naloga,, zadeve ne bomo pre-
Papež o ateizmu
Kristjan mora ateizmu in neveri — ki v sedanjem svetu tudi vodita ,,programiran boj proti religiji in še posebno proti krščanstvu", odgovoriti z zavestno vero, s katero je prepojeno vse njegove življenje, je poudaril papež v govoru vernikom, zbranim pri splošni avdienci 12. junija na Trgu sv. Petra v Rimu. To vero mora prevevati velika zavest odgovornosti in globoke ljubezni do vseh ljudi. V državah, v katerih se ateisti s silo borijo proti religiji, je treba jasno oznanjati osnovno načelo verske svobode, je poudaril papež. Cerkev sicer odločno odklanja ateizem, vendar ni ravnodušna do ateistov. Vsi ljudje, verni in neverni, morajo prispevati svoj delež k oblikovanju sveta, v katerem skupaj 'živijo; tega ni mogoče
prosto prepustili vladajočim politikom.
Svoboda mišljenja igra odločilno vlogo pri pospeševanju javnega mnenja. Brez svobode mišljenja ni resnične izgradnje Evrope. Zato je za nas izmenjava informacij o delovnih razmerah in o življenju v različnih evropskih deželah zelo bogat učbenik. To še posebej drži za prispevke iz Vzhodne Evrope. Želimo, da bi te dežele na evropskem odru vedno bolj zavzemale mesto, ki jim pripada.
Tako in s tem, da se odpovedujemo skušnjavi resignacije in pasivnosti, prispevamo k Evropi različnih kultur in ljudi.
doseči brez odkritega in treznega dialoga. Cerkev si ravno tako prizadeva, da bi odkrila skrite vzroke, ki vodijo do odklanjanja Boga, trudi se za stalno lastno prenovo in kar bi lahko upravičeno motilo neverujoče. Očitek, da vera ovira osvoboditev človeka, ki ga danes največkrat uporabljajo v gospodarskem in družbenopolitičnem pomenu besede, je papež zavrnil, češ da ni utemeljen. Upanje na onstransko plačilo kristjana ne odvezuje od obveznosti oblikovati svet v duhu evangelija, marveč daje temu zavzemanju nove moči, je poudaril.
Proslava šolskih otrok
V nedeljo 23. junija je bila v Slovenski hiši vsakoletna t. i. Alojzijeva proslava ljudskošolskih otrok. Najprej je bila v cerkvi Marije Pomagaj maša. Msgr. A. Orehar je v Pridigi ob zgledu sv. Alojzija poudaril važnost pobožnosti do sv. Re-šnjega telesa. Ljudsko petje je vodila ga. Zdenka Jan. Po maiši so učenci v narodnih nošah prinesli pred spomenik žrtvam slovenski šopek in sve,če, msgr. Orehar je vodil molitve za pobite, (šolski referent ZS France Vitrih je očrtal žalostne dogodke pred 40 leti, vsi navzoči pa so nazadnje zapeli pesem Oče, mati, bratje in sestre.
Prireditev v dvorani je imela naslov ,,Naša zgodba11. Zasnoval jo je in spremni tekst napisal ter ga bral Marjan Loboda, Jože Tomaže-vič je projektiral diapozitive, učenci vseh šol pa so sodelovali s petjem in recitiranjem. Prireditev je izzvenela v poziv: „Naši mrtvi stražarji in domobranci so naložili vašim staršem in tudi vam lepo in veliko nalogo: Ostati Sivi udje slo-
venskega naroda... Dokler Slovenija pod Triglavom ne bo spet svobodna, mora iz nas rasti Slovenija v svetu, svobodna, zvesta in poštena."
Metodova proslava v Mendozi
V nedeljo 9. junija je slovenska skupnost v Mendozi počastila, 1100-letnico smrti sv. Metoda. Proslava se je začela ob 6 popoldne z mašo, med katero je dušni pastir Jože Horn spregovoril o sporočilu sv. bratov tudi za nas. Kulturni del proslave je zajel spominski govor prof. Majde Nemanič, 3 prizore Turnškove drame „Zvezdi našega neba“ v bralnem prikazu v režiji Rudija Hirschegger-ja in nastop pevskega zbora pod vodstvom prof. Božidarja Bajuka.
Občni zbor društva Slovenska pristava
V nedeljo 9. junija je bil redni občni zibor društva Slovenska pristava v Castelarju. V okraju biva 153 slovenskih družin s 638 člani. Po poročilih odbornikov je bil izvoljen novi odbor, ki ga sestav-
ljajo: predsednik dr. Julij Savelli in odborniki Miha Gascr, Kristina Je-rovlšek, France Pernišek, Ludvik Kopač, Leopold Golob, Janez Jelenc, arh. Ivan Kogovšek, Gregor Batagelj, dr. Nataša Krečič, Anica Zarnik, Metka Magister, Kazimir Keber, Frenk Klemenčič, inž. Andrej Grohar, France Jerovšek, Miha Zarnik, France Rant in župnik France Bergant, v nadzornem odboru pa sta Ivan Klemenčič in Nande češarek.
Slovenci v Bariločah
25. maja je bila v Stanu predstava Willenpartove veseloigre Grin-go. V režiji Cirila Markeža so nastopili Janez Rode, Jože Možina, Marjana Reven, Milenka Razinger in Irena Malovrh-Godec.
15. junija je bil 34. letni občni zbor Slovenskega društva. Predsednik Dinko Bertoncelj je povedal, da so dobili občinsko odobrenje novega Planinskega stana, na ,.praznik snega" so sodelovali s folklorno skupino iz San Justa,, imeli proslavo narodnega praznika 29. oktober in priredili 29. slovenske smučarske tekme v Argentini, napravili nekaj vzponov na hrilbe in imeli v stanu nekaj družabnih prireditev: za novo leto, pustovanje, tombolo, miklavže-vanje, lutkovo predstavo, pink-ponk in šahiranje.
Odbor za. novo poslovno leto sestavljajo: predsednik Dinko Bertoncelj, podpredsednik Janez Rode, tajnica Milena Razinger, namestnik Ignacij Glinšek, blagajnik Marjan Grohar, namestnik Boris Kambič, kulturni referent Ciril Markež, šport-
ni referent Marko Jerman, uprav nik sta.na Nejko Razinger, Jože Možina in Matjaž Jerman.
Obvestilo
Slovenskega narodnega odbora
Z dopisom z dne 10. julija 1985 je načelstvo Slovenske ljudske stranke sporočilo Slovenskemu narodnemu odboru, da je na mesto, ki se je izpraznilo s smrtjo Petra Markeša iz Toronta in ki ji pripada po ustanovnem dogovoru, izvolilo dr. Marka Kremžarja iz Buenos Airesa. Slovenski narodni odbor je vzel to imenovanje na znanje. S tem imenovanjem šteje sedaj SNO zopet trinajst članov in je polnoštevilno zaseden.
Jalnov „Dom“ v Carapachayu
6. in 7. julija je skupina mladih igralcev iz Carapachaya v režiji Tineta Kovačiča postavila na oder Slovenskega doma Jalnovo dramo Dom. Igrali so Frido Klemen, Marjeta Slabe, Maks Skarlovnik, Helena Skarlovnik, Kristina Sušnik, Danijel Vodnik, Franci Stanič, Mojca Komar, Jurij Komar, Janez Žnidar in Janez Škulj, sceno pa je izdelal Pavel Sušnik. Igro so ponovili tudi v nekaterih drugih Domovih.
Tombolska prireditev naše revije
V nedeljo 14. julija je bila 5. tombolska prireditev revije Duhovno življenje. Odbor za tombolo, ki je že prvo prireditev dobro zasnoval in skrbno izpeljal, da je zaslovela
med rojaki, jo vsako leto še z bolj-suje. Da to lahko dosega, je poleg iznajdljivosti in požrtvovalnosti odbornikov važna tudi mreža sodelavcev.
Ob treh popoldne je bila v cerkvi Marije Pomagaj maša za žive in rajne sodelavce in dobrotnike našega verskega tiska. Msgr. Orehar je v pridigi poudaril važnost resnega verskega tiska za versko-nravno o-blikovanje m tudi za narodnostno ohranjevanje in utrjevanje naših ljudi.
Ob štirih popoldne se je v veliki dvorani začela tombolska prireditev. Dvorana in veža ter balkon so bili zasedeni od več kot 600 udeležencev tombole. Po pozdravnih besedah msgr. Oreharja je začel izklicevati številke Miha Gaser. Dobit-
KAKO VZKLADITI BOŽJO LJUBEZEN S KLAVNIMI DARITVAMI?
Bog je večna ljubezen. Ljudem je dal med drugimi tudi zapoved: Ne ubijaj! Sam pa je že v stari zavezi zahteval klavne daritve. In celo od svojega Sina je zahteval največjo, najgroznejšo daritev — smrt na križu. Vsemu temu sledi vrsta mučencev. Vem, da sta trpljenje in smrt kazen za greh, vendar ne morem doumeti, kako to vključiti v hožjo ljubezen.
Kar zadeva 'božjo ljubezen in trpljenje ter smrt, ki naj bi jo Bog zahteval že v stari zavezi in potem od svojega Sina, je stvar nekoliko drugačna, kot jo vprašanje predpostavlja, če je Bog
kov je bilo nad 500: kvatern 247, činkvinov 174 in nad 60 tombol. — Prvi dobitek, barvni televizor, je zadel Franc Mravlje iz Cordobe, drugo tombolo, sušilnik za perilo, je zadel Emil Cof in jo velikodušno podaril v sklad za revijo. Med prireditvijo so dekleta in fantje prijazno postregli z jedačo in pijačo.
Dušno pastirstvo, izdajatelj DŽ, se prisrčno zahvali pripravljalnemu odboru, njegovim sodelavcem, darovalcem dobitkov, gospem za pecivo, dekletom in fantom za streženje, in vsem sodelujočim pa tudi vsem udeležencem, ki so ob prijetno potekajoči podporno-družabni prireditvi moralno in gmotno podprli naš tisk in znova dokazali, da cenijo važnost slovenskega verskega tiska in da so ga pripravljeni tudi podpirati.
v stari zavezi zahteval klavne daritve, je šlo za živali, ne za ljudi. Od svojega Sina ni zahteval smrti, temveč se je Sin sam ponudil, da je sprejel smrt nase, da bi tako pokazal ljudem vso svojo ljubezen do njih in obenem tudi velikost greha in ljubezen do Očeta. Tudi ni zahteval od mu. čencev smrti, mučenci so jo sami prostovoljno pretrpeli in z veseljem; šteli so si za največjo srečo, da so smeli Bogu dokazati prav na ta način, kako ga ljubijo. Kot jih je on ljubil do zadnje mere ljubezni, ko je dal življenje zanje, tako so tudi oni hoteli dati najvišje, kar so imeli, življenje v pričevanje svoje ljubezni do njega.
LETO 52
SEPTEMBER 1985
UVODNIK
METODOVO
LETO
40-LETNICA NAŠEGA UMIKA IN POMORA DOMOBRANCEV
VPRAŠANJA
LEPOSLOVJE
V DRUŽINI
ZA MLADINO
MATI TEREZIJA KRONIKA
Slovenski katoliški shodi — mejniki v naši
zgodovini (Alojzij Starc)	............ 449
Slomšek in sveta brata (Franc Kramberger, škof) ............................... 452
Hvala, sveti Metod (Albert	Miklavec) ------ 453
Okrožnica o sv. Cirilu in Metodu (Družina) 454
Blagovestnikom (Simon Gregorčič) ........... 456
Jaz mislim ostati Slovenec (Alojz Rebula) 459
Zadnji dnevi na Vetrinjskem polju (Franc
Pernišek) .............................    460
Padel je cvet naroda (Jure Vombergar) .. .	468
Mrtvih ne boste nikdar premagali! (Jože
Krivec) ................................. 470'
Čut spoštovanja in svobode (Marko Kremžar) ) .................................. 472'
Smisel in pomen Zveze slovenskih mater in žena (Pavlina Dobovšek in Metka Mizerit) 473 Pogovor z Anico Šemrov (Jože škerbec) ...	477
Namen Apostolstva molitve za september
(Grošelj-Robba) ......................... 481
Kaj pravite? (Lojze Kukoviča) ... 502, 504, 511
Viharnik (Jože Krivec) ..................... 483
Nova knjiga: FrancePapež, Dva svetova (Jože Krivec) ..............................  493
Jezik (France Papež) ..........:.. 2. str. platnic
Premakjivi svečnik (Lojze Kozar) ........... 498
Gmotne skrbi (Vital Vider) ................. 486
Pismo sinku, ki bo prišel na svet čez 8 mesecev (0’Farrell-Bajuk) .................  488
Pismo slovenski mladini (nadškof Alojzij Šuštar) .................................  490
Še ena hiša, Drugi noviciat (Lush Gjergji) 495
Zlata maša dr. Filipa Žaklja ............... 503
Iz Slovenije ............................... 505
Med nami v Argentini ....................... 509
W n la za šala.. .
,,Končno sem le dobil telefon."
„Res?“
„Kaj nikdar ne berete telefonskega imenika?"
„No, vidite," je rekel -zdravnik, »danes pa že bolje kašljate."
,,Ni zlomek! Saj sem se vadil vso noč..."
»Tako, tako! Prišli ste prosit za roko moje hčerke. To pot bi si bili lahko prihranili."
, Nič hudega, saj sem imel itak v bližini opravke."
Avtomobilist vzame v avto čakajočega neznanca ob cesti. Potem požene: 140 km..., 180 leni... Neznanec se začne tresti.
Avtomobilistova žena se obrne k neznancu in reče: ,,Nič sc ne bojte! Moj mož pozna to pot, da bi jo lah. ko v spanju vozil. Kajne, Karel?... Kaaarel!! ? ?“
„Kdo je iznašel kolo za eirkular-ko ?“
„Ne vem."
»Neki Švicar. Kdo je pa iznašel jodlanje?"
»Tudi ne vem."
„Isti Švicar, ko je vtaknil prste v kolo."
»Kakšna je razlika med vojakom in med snegom?"
,,Ne uganem."
»Vojak mora zjutraj vstati, sneg Pa lahko naprej leži."
uvoženo on noii.v
* ■ * ,
Kdaj so bile volitve po komunističnem vzorcu ? — V raju, ko si je Adam izbral ženo Evo.
No, Mihec, zdaj greš prvič v šolo. Pridno se uči, da boš naredil o-semletko. Potem boš šel v gimnazijo, potem na univerzo, potem boš šel pa na švedsko krožnike pomivat.
Če ne bi bilo partijske članarine, marsikateri sploh ne bi vedeli, da so komunisti.
Pri nas je svoboda misli. Če mislite drugače, niste svobodni.
Naša družba ceni sposobne. Vendar — pri nas je sposoben človek sposoben, da tudi v drugo dokaže, da je nesposoben.
Mi smo odprta družba. Nimamo kaj skrivati. Tako je. Bojim se samo, da zadnje čase tudi pokazati nimamo kaj.
Kdor pravi, da je žejen — laže. Voda nam kar naprej teče v grlo.
Kako dolgočasno je živeti v deželi, kjer čisto vse ure — tiste, ki prehitevajo, pa one, ki zaostajajo, in one, ki stojijo — kažejo enako uro!
Sanjalo se mi je, da sem že v komunizmu. A sem se še pravočasno prebudil v socializmu.
Dutiouno immt
SLOVENSKI VERSKI MESEČNIK
Izdaja ga konzorcij (msgr. Anton Grohar) ; urejuje uredniški odbor. — Odgovorni urednik: msgr. Anton Orehar — Iiamon L. Faleon 4158, 1407 Buenos Aires, Argentina. — Registre de la Propiedad Intelectual No. 223.231. — Tiska Vilko s. r. L, Estadcs Unidos 125, 1101 Buenos Aires, Argentina.
PO V ER.) ENI KI
ARGENTINA: Dušnopastirska pisarna, Ra m on L. Faleon 4158, Buenos Aires. — ZDA: Slovenska pisarna, Baragov dom, 6304 St. Cia ir A ve., Cleveland 3, Ohio 14103, USA. KANADA: Ivan Marn, 131 A Treevievv Dr. Toronto M8W 4C4, Canada. — TRST: Marijina družba, Via Riso rta 3, Trieste Italia. — ITALIJA: Zora Piščanec, Riva Piazzuta 18, 34170 Gorizia, Italia. — AVSTRIJA: Naročnino pošiljajte Mohorjevi družbi v Celovec.
NAROČNINA
Naročnina v Argentini za leto 1985 (do 31. septembra) A 1,3,40: drugod 27 USA dolarjev. DENARNA NAKAZILA NA NASLOV: Antonio Orehar, Ra m on L. Faleon 4158, 1 107 Buenos Aires, Argentina.
Lil Vida Lspiril ual
Revi sta mensual rnligiosa eslovena. Edi tor y direetor: mons. Antonio Orehar — Ramon L. Faleon 4158, 1407 Buenos Aires, Argentina. — Registru Nacional de la Propiedad Intelectual No. 223.231. — Tal le res Graficos “Vilko”
S.	R. L., Estados Unidos 425, 1101 Buenos Aires, Argentina.
liiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiliii