9 RODIKA 4. GRUDA september 1968 A"1 revija Slovenske izseljenske matice pRfuj 'V ji, i m Iv: ^ mM Slika na naslovni strani: Motiv iz Trente. Foto: Angelo Verne«* Gorišku turistična zveza. Vova Gorica Spodaj : Snlia pri Škofji Loki Foto: Peter Pokorn RODNO GRUDO izdaja Slovenska izseljenska matica v Ljubljani. Uredništvo in uprava: Ljubljana, Cankarjeva cesta l/II. Ureja uredniški odbor. Glavna urednica ZIMA VRŠ C A J. Urednika: INA SLOKAN in JOŽE PREŠEREN. Grafično oblikovanje: ŠPELA KALIN-M&CHTIG Izhaja dvanajstkrat na leto. V poletnem času izideta dve številki skupno. Letna naročnina za prekomorske dežele je 5 ZDA dolarjev. Za plačila h , inozemstva: Banque de Crédit et Caisse d’Epargne, j Ljubljana, 501-620-7-32002-10-575; za dinarska plačila 501-8-51. Poštnina plačana v gotovini. Rokopisov ne vračamo. Tisk tiskarne »-Toneta Tomšiča-« v ^ Ljubljani. izseljenski piknik Škofja loka 4. julij 1968 Dve omizji z izseljenskega piknika v Škofji Loki: Pečnikovi iz Sallauminesa v Franciji (levo) in Ke-nikova družina iz Clevelanda s sorodniki iz domovine (desno) KODNA «KIDA M* revija Slovenske izseljenske matice September XV. leto St. 9 IZ V Sli «I MK: Praznovanje v Škofji Loki Izseljenska srečanja na Mirni, v Murski Soboti in v Kamniški bistrici Jože Prešeren: »Vse je bilo tako lepo . . .« Zanimivosti — novice Andy Turkman: »Stiki z domovino so nam potrebni...« Da bi se bolje razumeli . . . Rudi Čačinovič, veleposlanik v Bonnu Janez Zrnec: »Pojdem na Štajersko . . .« Zdenko Roter: Daleč od dialoga Jože Prešeren: Bolnišnici v starem kraju zapustil 50.000 dolarjev Jana Milčinski: En dan v Radencih Matija Murko: Živahno politično poletje v Jugoslaviji Šport NEWS LES NOUVELLES UČIMO SE SLOVENŠČINE Zima Vrščaj: Silovite ženske demonstracije v Ljubljani leta 1943 Kultura Izobraževanje odraslih v Sloveniji Tudi Ljubljana je lahko letovišče Nove knjige Pulj 1968 Filatelija Masi po svetu Jože Prešeren: Edward Kenik Vprašanja - odgovori Maši pomenili Otroci berite France Cvenkel: Zgodba o lovu na jazbeca Humor Janez Osat: Rodna gruda Slovenski izseljenski koledar 1969 — Mislite že zdaj na novoletno darilo za vaše sorodnike in prijatelje! —- Razveselite jih z lepo, zanimivo, vsebinsko in slikovno bogato knjigo! — Naročite zanje SLOVENSKI IZSELJENSKI KOLEDAR 1969! Cena koledarja je 3,00 dolarje ali enaka vrednost v drugi valuti. Poštnina in odprema sta že vračunani. Izpolnite čimprej naročilnico in jo pošljite na naslov: SLOVENSKA IZSELJENSKA MATICA LJUBLJANA, Cankarjeva l/II Jugoslavija Odreži izpolni pošlji Naročilnica Naročam SLOVENSKI IZSELJENSKI KOLEDAR za leto 1969. Pošljite en izvod (ali več, vpiši število.. izvodov) na naslov: Pošiljam denar ali ček priloženo, po poštni nakaznici, preko banke. Ali — denar pošljem po prejemu koledarja. (Neustrezno prečrtaj.) REVIEW je jugoslovanska, bogato ilustrirana revija, ki objavlja članke iz vseh krajev Jugoslavije, z izbranimi fotografijami v odlični črno-beli in barvni tehniki. REVIJA se tiska v srbohrvaščini, angleščini, nemščini, francoščini, španščini in ruščini. REVIJO NAROČITE pri: Redakcija REVIEW Beograd, Temzi je 31 Jugoslavija Poslovno združenje £meÄ*r berite najbolj razširjen politično Skupnost metalurške, kemijske in električne tehnologije LJUBLJANA, Titova 138, Poštni predal 465, Telefon centrala 443 63S Brzojav Smelt — Ljubljana, telex Yu 31 376 informativni dnevnik severovzhodne Slovenije VEČER Oglašujte v njem, ker s svojo raz- Z izkoriščanjem izkušenj članov združenja in dosežkov v svetu nudi \ SMELT sodobno izgradnjo investicijskih objektov, sodobno tehnološko opremo in posamezne usluge: ekonomske ekspertize — raziskave — odrejanje tehnologije — idejne rešitve — glavne projekte — trening kadrov — spuščanje postrojenj v pogon — Consulting usluge — montažo — nadzor — obzide industrijskih peči in podobno. širjenostjo jamči za vaš uspeh. ČLANI ZDRUŽENJA: Izhaja vsak dan v štirih izdajah. LITOSTROJ, Ljubljana — METALNA, Maribor — STROJNA TOVARNA, Trbovlje — ENERGOINVEST, Sarajevo — DJURO DJAKO-VIC, Slavonski Brod — VATROSTALNA, Zenica — RADE KONČAR, Zagreb — ŽELEZARNA STORE, Štore pri Celju — EM, ELEKTROINDUSTRIJA IN SPLOŠNA MONTAŽA, Maribor — SLOVENIJA PROJEKT, Ljubljana — ELEKTRO-PROJEKT, Ljubljana — GOSTOL, Nova Gorica — KOSTROJ, Slovenske Konjice — KEMOOPREMA, Trebnje — GRADIS, Ljubljana — ZKI, Domžale — ITAS, Kočevje. DRAGI ROJAKI! Ali ne bi bilo lepo, ko bi vas vsak teden obiskal prijatelj iz domovine in vam povedal, kaj je novega, kakšne uspehe so dosegli delovni ljudje in kaj jih tare? Vse to in še mnogo drugega zanimivega boste izvedeli, če vpišete svoje ime in naslov v spodnjo naročilnico in jo pošljete na naslov slovenske ilustrirane revije »Tovariš«, Ljubljana, Tomšičeva 3. V kratkem bo prišel vsak teden k vam na obisk. NAROČAM ilustrirano revijo TOVARIŠ „Tovariš“ t *'ca : Ljubljana Mesto: .................. Tomšičeva 3 Država: ........................ Jugoslavija Letna naročnina je 9,6 USA dolarjev, Podpis: trimesečna 2,4 USA dol., plačljivo vnaprej na Kreditno banko, Ljubljana, Šubičeva 1, tek. rač. 501-620-7-32000-160 s pripisom »Za revijo Tovariš« Čitljivo izpolni in odpošlji v pismu Priporočamo naše izdelke: Elektromotor j e Vodne in hladilne črpalke Rineže — elektrohidravlične mehanizme Brusilne in polirne stroje Zidne ventilatorje Svetilke ELEKTROKOVINA MARIBOR JUGOSLAVIJA Tržaška C. 109, telex 33 131, telefon 32 250, telegram ELKO MARIBOR PRAZNOVANJE V ŠKOFJI LOKI Škofja Loka je 4. julija pozdravila izseljence z vsega sveta, njihove sorodnike in druge goste svečana, vsa olepšana in prenovljena. Že ob vstopu v mesto so želeli dobrodošlico številni transparenti, mlaji, pod gradom pa še dekleta v narodnih nošah, ki so gostom pripenjala rdeče nageljne, in kočijaži, ki so goste pripeljali vse do veseliščnega prostora. Že sam uvod je obetal, da bomo priča dobro pripravljeni pripreditvi, pravemu praznovanju našega skupnega praznika — srečanja s številnimi prijatelji in znanci, srečanja z domačini, z domovino. V dolgem lipovem drevoredu, okrog Škoparjeve bajte in po vsem bivšem grajskem dvorišču so se vse dopoldne zbirale skupine gostov, ansambel Igor Jamnik iz Žabnice pa je igral poskočne melodije. Pravi smisel praznika pa se je že začel: srečevali so se znanci, si stiskali roke, se spominjali prejšnjih srečanj in marsikatera skupina je že sama zase zapela pesem. Vreme je bilo ta dan kot naročeno, le redki oblaki so zakrili sonce in ublažili poletno vročino. Ob enajstih se je začel uraden program z otvoritvenimi govori. Najprej je vsem gostom zaželel prisrčno dobrodošlico predsednik občinske skupščine Škofja Loka Zdravko Krvina, nato predsednik Slovenske izseljenske matice Franc Pirkovič in predsednik turistične zveze Slovenije dr. Danilo Dougan. Izmed tujih gostov se je zahvalila za gostoljublje Cikažanka, nekdanja domačinka Tončka Garden. V Sloveniji tokrat ni bila prvič, saj je že stara znanka in prijateljica. »S kakšnimi občutki sem prvič po tolikih letih stopila na rodna tla?« je dejala v svojem govoru Tončka Garden. »Tako kot drugi sem bila izredno presenečena nad razvojem Slovenije, Jugoslavije. Tako kot tisti, ki so danes prvič prišli nazaj, smo tudi mi takrat hoteli zvedeti čimveč o vsem: o svojem kraju, o življenju ljudi, o naši Jugoslaviji, o Titu. . . Kmalu pa smo videli, da na tako domovino mora biti vsakdo izmed nas ponosen!« Vsi gostje Skofjeločanov so imeli ta dan na samem pikniku in v starodavnem mestu kaj videti: svojo spretnost so jim pokazale čipkarice iz Železnikov, odprli so razstavo Groharjeve slikarske kolonije, v samem programu na pikniku pa je na- Iz pisanega mozaika prizorov s piknika v Škofji Loki: pozdravni govori, živahna omizja in razgibani pomenki. Okrašeno pleteno srce je vesel dobil rojak iz Kanade. Zapel je duet Cilka in Eddie iz Clevelanda, srečali pa smo tudi pravo »miss«, ki je bila Danica Živec iz San Pedra v Kaliforniji, sicer pa prava Dolenjka S spodnje slike boste lahko razbrali, kakšno je bilo resnično razpoloženje na pikniku, vsepovsod gostje v narodnih nošah in gledalci, navdušeni nad programom. Seveda so naši slovenski Amerikanci dajali prireditvi značilen pečat; na pikniku so mnogi sklenili nova poznanstva ali si obudili stare spomine. Za spomin se je fotografiral tudi »kvintet-« rojakinj. Med gledalci programa smo opazili tudi rojaka, veterana slovenskih društev Charlieja Pogorelca z ženo. Rojak Frank Virant pa je prav na pikniku proslavljal svoj 83. rojstni dan. Srečanja sta bili gotovo veseli tudi povratnica Milka Kresova in rojakinja Cecilia Sublova stopila folklorna skupina iz Tržiča, moški pevski zbor kulturno umetniškega društva »Ivan Cankar« iz Virmaš, kulturno umetniško društvo »Ivan Tavčar« iz Poljan, recitator Jože Logar iz Škofje Loke in še kdo. Pravi vihar navdušenja pa je požel nastop Mladinskega pevskega zbora iz Clevelanda pod vodstvom Cilke Valenčič in seveda nastop same Cilke, ki je zapela nekaj slovenskih narodnih. Marsikoga je presenetil tudi nastop Edwarda Kenika iz Clevelanda, ki je zapel nekaj pesmi iz svojega priljubljenega repertoarja. Ob koncu pa sta skupno, v duetu navdušila zbrano občinstvo oba — Cilka in Edward. Seveda ni na pikniku manjkalo tudi tradicionalne dražbe za okrašeno pleteno srce v korist Slovenske izseljenske matice. Tokrat je naše srce odšlo v Kanado . . . Ob zvokih poskočnih Slakovih viž se je potem do poznega večera sukalo staro in mlado. Nekateri iz oddaljenejših krajev so začeli odhajati, ko so drugi šele prihajali. Ko se je znočilo, so na Kranj-celnu nad prireditvenim prostorom zagoreli kresovi, ki so pomenili svečan zaključek piknika, obenem pa vabilo: »V Škofji Loki ste vedno dobrodošli!« Res, marsikdo je glasno obljubljal, da bo sem še prišel, saj je bil en dan premalo, da bi si ogledal vse, kar je tu zanimivega. Že sedaj pa obljubljajo tudi domačini, da bodo podobno prireditev pripravili tudi prihodnje leto. IZSELJENSKA SREČANJA na Mirni, w Murski Soboti in Kamniški Districi Pod starodavnim mirenskim gradom je bilo v nedeljo, 14. julija, zelo živahno in seveda prijetno. Pravzaprav ni bilo nič drugače že prejšnji večer, ko so tu Kosta-njevičani uprizorili Finžgarjevega »Divjega lovca«, le da je bilo razpoloženje v nedeljo popoldne še boljše. Za to pa so poskrbeli združeni moški pevski zbor s Koroške, folklorna skupina iz Preddvora pri Kranju, godba iz Trebnjega in instrumentalni ansambel, ki je igral pozneje za ples. Tu je bilo namreč drugo srečanje dolenjskih izseljencev, prvo je bilo lani v Kostanjevici ob Krki. Za to priložnost je bila Mirna vsa v zastavah, že na začetku vasi pa je rojake pozdravljal velik napis, razpet nad cesto. Srečanja se je udeležilo veliko izseljencev iz raznih dežel, predvsem iz ZDA, med drugimi udeleženci pa so bili tudi predsednik Slovenske izseljenske matice Franc Pirkovič, bivši podpredsednik matice in sedaj pomočnik državnega sekretarja za zunanje zadeve Mitja Vošnjak in drugi. In potem je v ta čudovito lepi svet zadonela pesem koroških pevcev. »Cej so tiste stezice« je zvenela tako lepo, da si je marsikdo od rojakov obrisal solzo, ki se mu je utrnila ob spominu »na stezice«, ki jih je ubiral kot mlad fant ali dekle, preden je odšel v svet. Toda otožne misli so brž pregnali prešerni vriski plesalcev iz Preddvora — ob poskočnih polkah in valčkih so marsikoga zasrbele pete! Na lanskem, prvem srečanju dolenjskih izseljencev v Kostanjevici so sodelovali pevci s Tržaškega, za letos pa so prireditelji povabili združeni pevski zbor s Koroške. V njihovem imenu je vse navzoče pozdravil predsednik Slovenske prosvetne zveze iz Celovca dr. Franc Zwitter: »Koroški Slovenci smo veseli in srečni, da smo se lahko odzvali vašemu povabilu, da tukaj z vami praznujemo srečanje vseh Slovencev, da tukaj z vami praznujemo globoko vsebino domovine.« Po slavnostnem delu srečanja pa je prišlo na vrsto vse drugo: ples, pesem, pa seveda dobra kapljica in druge dobrote za »pod zob«. Razpoloženje je bilo tako, kot se spodobi resnično veselim, sproščenim ljudem. Še celo stara mamca — Neža Gorjup iz Zabrdja pri Mirni — se je dobro imela. Bila je gotovo naj starejši udeleženec srečanja, saj bo čez 16 mesecev stara že 100 let. Pa vendar je prišla pogledat, če bi morda le srečala kakšnega znanca. Gorjupova mama je bila namreč pred dolgimi leti sama izseljenka. Od leta 1913 do 1920 je živela v Pennsylvaniji v Ameriki. Nobenega znanca ni srečala, saj vse njene vrstnike že krije zemlja, zato pa je našla mnogo novih prijateljev, ki se bodo te živahne ženice še dolgo spominjali. Na praznik vstaje slovenskega naroda, 22. julija, pa so se v metropoli Prekmurja, v Murski Soboti, zbrali na prijateljskem srečanju rojaki, ki jim je zibelka tekla v tem delu naše domovine. S predsednikom podružnice Slovenske izseljenske matice Štefanom Antaličem smo se ob tej priložnosti na kratko pogovorili. Prvo vprašanje je bilo, kakšen je letošnji obisk rojakov v Prekmurju. »Nekoliko slabši sicer kot prejšnja leta,« je odgovoril, »značilno pa je tudi to, da jih ni toliko doma, se več gibljejo, dosti jih je šlo na morje, na planine itd., tako da jih je malo in zato je bil tudi obisk na današnji prireditvi nekoliko slabši kot običajno.« »Kako pa je potekalo današnje srečanje rojakov?« »Najprej smo priredili razstavo fotografij umetnika Jožeta Kološe pod naslovom »Moj rodni kraj«, katero so si naši izseljenci ogledali, potem smo položili vence pri spomeniku Stefana Kovača in spomeniku prekmurskih literatov, si ogledali muzej, nato pa je bila v gradu kratka prireditev s pevskim zborom in zabavnim sporedom.« »Prejšnja leta ste priredili navadno po dve taki srečanji?« »Tudi letos ju bomo pripravili, drugo srečanje bo v Lendavi, od koder je tudi precej naših ljudi v svetu.« Rojakov na srečanju v Murski Soboti tokrat res ni bilo veliko, vendar tisti, ki so bili, bodo odnesli z njega v svoje nove domovine mnogo prijetnih vtisov, saj so se domačini zares potrudili, da bi jim bilo kar najlepše. Tudi podružnica matice za Kamnik in Domžale je letos spet pripravila nadvse prijetno srečanje v prelepi Kamniški Bistrici. Drage goste so pozdravili fantje in dekleta v narodnih nošah. Nagelj in rožen-kravt so jim pripeli na prša, pa še kozarček slivovke so ponudili za veselo dobrodošlico. Potem je zavriskala harmonika, fantje in dekleta so zapeli in zaplesali. Kasneje so prišli še pevci kamniške Lire. Tako so zapeli, da je kar zvonilo. Ob dobri kapljici in okusnem prigrizku so se veselo razpletali pomenki med prijatelji in znanci, ki so se zbrali z raznih strani sveta (iz Amerike, Kanade, Francije, Nemčije, Avstralije in drugod. Prav prijetno izseljensko srečanje je pripravila tudi novogoriška podružnica matice. Prireditev je bila zadnjo soboto v juliju v prijazni Vipavi. Več o njej vam bomo povedali v prihodnji številki. Dva prizora z izseljenskih srečanj, ki sta si bili po namenu precej podobni, sicer pa precej oddaljeni eno od drugega: na prvi sliki je prizor iz Kamniške Bistrice, ko dekleti v narodnih nošah pozdravljata rojaka Okorna iz Avstralije, druga slika pa prikazuje zanimiv prizor gorenjskih ljudskih plesov, ki jih je izvedla folklorna skupina v Mirni na Dolenjskem I * a 2S3 Slike na tej strani nam pojasnjujejo dogodke po vrsti: vesel sprejem na letališču, pozdravi predsednika in tajnika Matice, naslednji dan pa je že bilo treba sesti v Transturistov avtobus, ki je mlade pevce popeljal na pot po Sloveniji. Srečanja, ki jih mladi pevci zlepa ne bodo pozabili: piknik, obisk Adamičeve rojstne hiše, kobilarna v Lipici Foto: Jože Prešeren »VS E JE BILO TAKO LE BO • • • «c Odkrivati Slovenijo z mladimi clevelandskimi pevci, ki so imeli globoko v zavesti občutek, da izvirajo iz te dežele, je bilo doživetje posebne vrste. Morda še posebej zato, ker so bili to v resnici mladi ljudje, željni zvedeti čimveč in videti čim-več, tako da za utrujenost skoraj ni bilo časa. Ko smo jih skoraj za šalo spraševali, kaj jim je bilo najbolj všeč, se nihče ni mogel odločiti samo za eno stvar. Vsem je bilo všeč vse. Navdušeni so bili nad slovenskimi gorami, pa nad slovenskim morjem in nad zelenimi dolinami s kozolci, ki so za slovensko pokrajino tako značilni. V Lipici so občudovali čredo plemenitih belih konj, z zanimanjem so si ogledovali muzeje in vse, kar so jim gostitelji želeli pokazati, s pravo radovednostjo pa so poslušali nekatere izmed slovenskih mladinskih pevskih zborov. Tako so slišali, kako zveni slovenska pesem doma. V Šmarjeških Toplicah, kjer so bili mladi pevci gostje dva dni, smo se z nekaterimi izmed njih zapletli v pogovor. Hoteli smo si priti na jasno, kaj je vsakega izmed njih v naši deželi tako pritegnilo. »Vse je tako zelo lepo,« nam je rekla petnajstletna Terry Novak. »Posebno lepa doživetja pa so bila na koncertih. Bali smo se, da se bomo zmotili pri izgovorjavi slovenskih besed . . .« Terry poje v zboru že pet let, razen tega pa igra tudi klavir, pravi pa, da bi se rada glasbi resno posvetila. »Najvažnejše pri sodelovanju z zborom,« pravi Terry, »je petje. In pa zavest, da prenašamo bogato slovensko kulturo tudi na druge.« Poiskali smo še Suzy Vadnal, ki je na vseh koncertih navdušila poslušalce s pesmijo »Izidor ovčice pase«. Nad čem je bila v Sloveniji najbolj presenečena? »Najbolj všeč mi je bila slovenska pokrajina, pa tudi ljudje so tako prijazni. Kaj se mi je najbolj vtisnilo v spomin? Slap Savica!« Suzy Vadnal je stara 9 let, v zboru pa nastopa že tri leta. O tem, kdaj bo prenehala peti, še ne razmišlja, saj pravi, da poje tako rada. Za kratek razgovor smo naprosili še Denise Lamm, predsednico zbora. Kaj bi lahko povedala o turneji po Sloveniji? »Kamorkoli pridemo, povsod so ljudje tako prijazni do nas, vzdušje je tako, da se moramo dobro počutiti. Naš zbor je kot ena sama velika družina. Radi pojemo skupaj in se učimo vedno novih slovenskih pesmi, ki so sicer težke, vendar pa zelo lepe. Zelo smo veseli in počaščeni, da smo lahko prišli na gostovanje v Slovenijo in upamo, da bomo prišli še kdaj. To je zelo lepa dežela . . .« Joseph Valenčič je bil eden izmed petih fantov, ki so se udeležili turneje. Tudi on je rade volje pristal na naš razgovor. »Rad se bom spominjal vseh obrazov,« je rekel, »ki sem jih srečal tokrat, ob mojem drugem obisku v Sloveniji. Nastop v Ilirski Bistrici mi bo še posebej ostal v spominu, ker sem vedel, da me poslušajo tudi moji sorodniki.« Joseph nastcpa v zboru že osem let, že ves čas po vrnitvi s prvega obiska v starem kraju. Kaj je njegov hobby, poleg petja seveda? »Rad zbiram znamke. Zdaj jih imam že okrog 4.000.« In kaj je njegova največja želja? »Rad bi se vrnil v Slovenijo spet prihodnje leto in ostal tu dalj časa, da bi ves čas toliko ne hiteli in da bi si lahko ogledal več stvari.« O samih koncertih Mladinskega pevskega zbora krožka št. 2 S.N.P.J. smo poročali že v prejšnji številki. In v krajih, kjer so nastopili, jih ljudje še zlepa ne bodo pozabili. Saj je bil njihov nastop doživetje posebne vrste. Njihov strah, da slovenskih besedil ne bodo pravilno izgovarjali, je bil neupravičen. Za to gre vsekakor ponovno priznanje njihovi zborovodkinji Cilki Valenčič. Ob nastopih je bilo sicer čutiti, da so ameriške pesmi zapeli bolj sigurno, vendar pa so slovenske pesmi zvenele iz njihovih ust toliko bolj prisrčno in sveže. Posebej še pesem Slovenec sem, Moja kosa ie križavna in še katera. Za nekatere pesmi bi lahko celo trdili, da so jih zapeli uglašeno, kot jih zapoje celo malokateri pevski zbor v domovini. Koncerti so torej uspeli bolj kot je marsikdo predvideval. Pridružujemo se lahko njihovi skupni želji, da bi ta njihov cbisk in turneja po Sloveniji ne bila zadnja. j0že prešeren Rojake iz evropskih dežel opozarjamo na oddajo RTV Ljubljana za naše izseljence in delavce, ki delajo na tujem. Oddaja je vsako soboto ob 22.10 na srednjem valu 327.1 m Na levi predstavljamo predsednico zbora Denise Lamm. V hladni senci pred kulturnim domom v Brežicah so posedle mame in stare mame, ki so otroke naučile pesmi in slovenske besede. Mimogrede so si ogTedali edinstveno osnovno šolo v Kostanjevici na Krki. Zadnji dve sliki sta z odhoda. Vstop v letalo in zbor pred letalom družbe Swissair. Andy Turkman: »Stiki z domovino so nam potrebni ...« Sredi julija si moral v Ljubljani poiskati v resnici »globoko« senco, če si se hotel vsaj za silo ohladiti. In pogovor v taki vročini, ko ti vse teče z obraza, res ni prijeten. Zato sva z Andyjem Turkmanom iz Clevelanda izbrala vrt hotela Union, kjer sva se v senci košatih kostanjev (seveda ob hladnem pivu) lahko v miru pogovorila o marsičem. Andy Turkman je v Clevelandu, pa tudi v drugih krajih ZDA, kjer so naseljeni Slovenci, dobro znan, saj vodi trgovino TIVOLI Imports, ki jo naši ljudje radi obiskujejo, aktivno pa se udejstvuje tudi pri pevskem zboru »ZARJA«, kjer je med naj starejšimi pevci. Snovi za pogovor je bilo res dovolj. »Slovenci radi kupujejo knjige, le da so se tiste, ki jih dobivam iz Jugoslavije v zadnjem času precej podražile. Res, da so po zunanjosti zelo lepe, vendar pa je cena za zdaj še najbolj važna. Bolje pa se pri nas prodajajo gramofonske plošče iz domovine z vsemi vrstami slovenske narodne in zabavne glasbe.« »Kateri slovenski ansambel pa je v Ameriki trenutno najbolj popularen?« »Že precej časa ansambel Lojzeta Slaka, ki je posebno vleč že v Ameriki rojenim Slovencem. To je predvsem zaradi njegove diatonične harmonike. Nekateri drugi pa zelo cenijo Avsenika, dobro pa poznajo tudi druge slovenske ansamble.« »Po čem je v vaši trgovini naj večje po-praševanje?« »Nujno potrebujemo učbenike za učenje slovenskega jezika. Za ploščo, ki jo pripravlja Matica, že sprejemam naročila. V Ameriki rojeni Slovenci, ki imajo v Sloveniji sorodnike, bi se pred obiskom radi naučili vsaj nekaj osnovnih pojmov, da bi se lahko pomenili s svojimi ljudmi. Neznanje jezika je največja ovira za večji razmah izseljenskega turizma iz ZDA. Imamo tudi več slovenskih šol, nimamo pa pravih učbenikov. Mi, starejši izseljenci, smo svoje že storili, zdaj ne moremo več dosti. Zato potrebujemo pomoč domovine. Potrebujemo tudi več tiska iz domovine v angleščini, prospektov, zgodovino slovenskega naroda idr. Ko bodo ljudje več ve- deli o Sloveniji, se bodo laže odločili zr potovanje.« »Kaj pa sodite o dejavnosti slovenskih društev v Clevelandu? »Starejših ljudi, ki so se udejstvovali v raznih pevskih zborih in drugih kulturnih skupinah, ni več. Opažamo pa, da je še vedno veliko zanimanje za slovensko kulturo. Pogosto pa manjka tudi gradiva, predvsem lahkih ljudskih operet. Vse, kar je bilo nekdaj tako priljubljeno med našim občinstvom, je danes že preveč obrabljeno. Potrebovali bi tudi kakega svetovalca, dirigenta, ki bi lahko vodil ali pomagal v več zborih hkrati. Upamo in želimo, da bi ga v resnici kaj kmalu dobili. Zdaj ima namreč pri nas dirigent dvojno delo — pevce mora učiti petje in jezik, saj večina slovensko že ne zna več.« Andyju Turkmanu slovenska govorica še gladko teče, pa čeprav je bil tudi on rojen že v Ameriki. Govorila sva še o letošnjih obiskovalcih, ki jih bo vsaj toliko, če ne še več kot lani, o številnih negodovanjih glede naše letalske družbe JAT, ki ne ve, kaj je to točnost, pa še o čem. Kasneje je seveda obiskal tudi svojega očeta, ki je bil na obisku v svojem rojstnem kraju — v Predjami pri Postojni. j. P. »Da bi ne bolje razumeli ... a Med letošnjimi obiskovalci iz Združenih držav smo na Matici srečali tudi znano učiteljico na slovenski šoli na Waterloo cesti v Clevelandu Tončko Kennick. Naprosili smo jo, naj nam na kratko pove kaj o delu in namenu šole, kjer poučuje slovenščino. »Namen naše šole je,« je dejala, »da bi se v Ameriki rojeni Slovenci, ki potujejo v Evrcpo in seveda v Slovenijo, naučili osnov slovenskega jezika ali pa si izboljšali svoje skromno znanje. S sorodniki v »starem kraju« se hočejo pogovoriti po slovensko, tako kot so se njihovi starši. Seveda so v šoli po večini že odrasli ljudje.« Obljubila nam je, da nam bo delo v šoli sama obširneje opisala v dopisu za Rodno grudo. Posebej nas je veselilo, da smo se lahko po slovensko pogovorili tudi z njeno hčerko Virginio Beattie, ki je po poklicu učiteljica, zelo pa se zanima za prevajanje sodobnih slovenskih leposlovnih del v angleščino. Pri njenem delu ji želimo veliko uspeha. Redek gost I* Čila V Čilu ne živi prav dosti naših ožjih rojakov, močnejša je hrvaška, dalmatinska kolonija. Da pa smo tudi Slovenci razpredli svoje korenine na ta konec Latinske Amerike, je živ dokaz Ivo Jeretič Ja-kin, dcma iz Goriških Brd, ki živi v San-tiagu de Chile že skoraj dvajset let. Že nekajkrat je bil na obisku v domovini, »pol poslovno, pol turistično«, pravi, in tako ohranja tesnejše stike z rodno deželo. Je tudi reden bralec Rodne grude, za katero pravi, da jo prebere od prve do zadnje besede. Želimo mu, da bi nas še obiskal, pa tudi sam kaj napisal o življenju male slovenske naselbine v Čilu. Izmenjava mnenj Na letošnjem sprejemu slovenskih izseljencev na izvršnem svetu Slovenije, sprejel jih je član izvršnega sveta Slovenije Bojan Lubej, so imeli prisotni priliko povedati in izmenjati mnenja o letošnji sezoni obiskov v stari domovini, Bojan Lubej pa jim je izrazil prisrčno dobrodošlico in vabilo tudi za prihodnja leta. Na sprejemu so bili zastopani slovenski izseljenci iz Združenih držav, iz Latinske Amerike, Avstralije in iz Francije. Navzoč je bil tudi predsednik Slovenske izseljenske matice France Pirkovič. Bili io nppnznbni dnevi Iz Francije letos žal ni bilo skupinskega obiska, vendar pa so naši rojaki iz te dežele v kar lepem številu spet prišli v Slovenijo na svoj letni oddih. Mnogi so pripotovali z osebnimi avtomobili. Med temi tudi družina Skrubova iz Merlebacha. Z avtomobilom jih je varno pripeljal sin Charlie, ki zna prav tako dobro, kakor igra harmoniko, voziti tudi avtomobil, saj je šofer po poklicu, v Marlebachu, kjer vodi zabavni ansambel, je med najboljšimi harmonikarji. V načrtu so imeli tudi krajši oddih na našem Jadranu. Ob povratku nam je Anton Skruba pisal, da so preživeli nepozabne dneve, čeprav jim ob morju vreme ni bilo vseskozi naklonjeno. Toda kljub vsemu se je dobro pregrel in se nadihal morskega zraka, kar mu je še posebej dobro delo, saj kot nekdanji rudar nosi kamen v pljučih. Ob dnevih, ko ni bilo vremena za kopanje so pa delali izlete. Obiskali so več naših lepih krajev. Med letošnjimi redkimi gosti iz Urugvaja je bil tudi Pedro Bižal. Oglasil se je tudi na Matici. — Letos nas je ponovno obiskal tudi rojak Frank Rupert: na letališču smo ga posneli skupaj z narodnimi nošami in muzikantom Rojak Frank Virant se nam je ob obisku na Matici pohvalil: «-Letos pa sem pripeljal s seboj same mlade — hčerko, zeta in vnukinjo, ki poje pri mladinskem zboru.« Res mu pripadajo za to naše prisrčne čestitke, posebej pa seveda še za rojstni dan, ki ga je tiste dni proslavljal. Priznati moramo, da se kljub visokim letom še »dobro drži«, to pa nam je tudi ves čas sam potrjeval z dobro voljo in še-gavostjo. Zaželeli smo mu veliko sreče pri lovu na divje zajce. O tem, če je tokrat kaj uplenil, nam ni povedal. Vsekakor pa želimo, da bi svojo družino pripeljal še kdaj Na zgornji sliki vidimo Ivana Smrdela z ženo iz Argentine in s sestro Marijo iz Bača, kot jih je ujel naš sodelavec Mirko Ličen na celuloidni trak pred nebotičnikom v Novi Gorici. Na desni pa vidimo rojakinjo Novakovo iz Clevelanda, ki je bila letos drugič v Sloveniji, pripe’jala pa je s seboj dve hčerki, obe pevki pri Mladinskem pevskem zboru krožka št. 2 SNPJ Nekateri bralci se morda še spominjajo septembrske naslovne strani pred dvema letoma. — Tonček iz Kanade med narodnimi nošami. Letos smo njegovo družino spet opazili med obiskovalci. — Rojakinjo Dolenčevo iz Kanade je na letališču pričakalo točno 24 sorodnikov! Naša znanka Tončka Gardnova se je na letališču najprej pozdravila s prijateljicama Klaro in Vero Slovenija je majhna pa lepa »POJDEM XA ŠTAJERSKO...« JANEZ ZB\EC Pogled na Celje z gradu. Foto: Janez Zrnec Tokrat bomo krenili iz Ljubljane proti severovzhodu in se bomo ustavili v Celju, mestu ob okljuku reke Savinje, ki se kmalu potem, ko zapusti mesto, začne prebijati skozi zasavsko hribovje do Zidanega mosta, kjer se izliva v Savo. Na tem kraju je nekoč stala že rimska Celeia, vojaško in trgovsko oporišče rimskega imperija. V srednjem veku se je zaradi ugodnega položaja tu razvilo novo mesto, še danes pa se dvigajo visoko pod nebo razvaline starega gradu nad mestom, simbola moči nekdanjih celjskih grofov. Rodbina je bila doma z gradu Zovneka in grofje Zovneški so postavili nad mestom trdnjavo v dvanajstem stoletju. Rodbina je bogatela, njihov pravi pomen pa se začne šele z grofom Hermanom, ki si je pridobil obsežne posesti na Hrvatskem in po vsej Sloveniji. Kraljestvo treli zvezd Grof Herman je imel sina Friderika, s katerim sta bila večino življenja sprta. Po očetovem naročilu in posredovanju se je Friderik poročil z Jelisavo, hčerko bogate hrvatske plemiške rodbine, seveda zato, da so Celjani pridobili nove posesti. Frideriku pa nasilno izvajanje očetove volje ni bilo po godu in zgodilo se je, da je Jelisava na zelo čuden način umrla. Friderik se je nato hotel poročiti z Veroniko, hčerko z majhnega gradu Desenice, čemur pa se je uprl stari Herman. Veroniko je obtožil čarovništva, vendar jo je deželno sodišče oprostilo. Staremu grofu je to prekrižalo načrte, zato je velel sina Friderika zapreti v ječo v stolpu, Veroniko pa je dal na nekem manjšem gradu utopiti. Pred smrtjo se je s Friderikom le pobotal, svoje volje pa mu kljub temu ni mogel več vsiliti. Friderikov sin Ulrik se je povzpel še višje kot njegova prednika, zato je sosednje manjše plemstvo sklenilo, da ga ubijejo. To se jim je posrečilo, ko se je Ulrik mudil v Beogradu, kjer so se z Ogri dogovarjali o skupni obrambi pred Turki. Ostala je le vdova brez potomstva, ki pa ni hotela po dogovoru prepustiti posesti Habsburžanom. Vnela se je krvava vojna, v kateri se je proslavil Jan Vitovec, ki je pustošil habsburška posestva, gradove in mesta širom dežele. Ljudska pesem ga opeva kot Pegama, kar izvira iz njegove narodnosti, bil je namreč Ceh. Celjski voj- Eden izmed dveh spomenikov žrtvam fašizma v Frankolovem Vitanje skovodja Vitovec je vojno izgubil in slava je šla hitro v pozabo. Od nekdanje moči je ostalo le zidovje. V delu starega gradu je celjsko olepševalno in turistično društvo zgradilo prijetno restavracijo, druge zidi-ne pa je zaščitilo pred nadaljnjim razpadanjem. Restavracija je odprta vsak dan, obratujeta kuhinja in klet. S ploščadi je lep pogled na Celje in širno okolico. Ce se boste kdaj mudili v Celju, se le po-vzpnite gor. Spadaj je mesto Celje ima z vsemi predmestji 33 tisoč prebivalcev, deli pa se v dva dela; v stari del z mnogimi arkadami in portali, ter novi del z modernimi stanovanjskimi stolpiči. Precej prebivalstva je zaposlenega v industriji; tu je cinkarna, kjer poleg cinka pridobijo tudi nekaj zlata, tovarna emajlirane posode, tovarna raznovrstnih barvil in tekstilna industrija z več obrati. Mesto ima dobre zveze z drugimi kraji z vlaki in avtobusi. No, in če bi kdo želel ostati v Celju dalj časa, tudi ne bo imel težav. Hotelov, gostiln in drugih turističnih objektov je dovolj. Na kratko si oglejmo še kulturnozgodovinske znamenitosti. Grofija je renesančno poslopje iz šestnajstega stoletja, v njej je muzej ter študijska knjižnica. Muzej NOB je v prenovljenem starem magistratu. Pri gledališču je še vidno staro obzidje s stolpi iz petnajstega stoletja, eden je priključen gledališču. Nekdanji spodnji grad Celjskih grofov pa je preurejen v vojašnico. Tudi ljubitelji cerkev bodo prišli na račun. V mestu je opatska cerkev z romanskim jedrom iz 12. stoletja ter gotsko kapelo iz 14. in 15. stoletja, Marijina cerkev je iz 13. stoletja in potem je še cerkev svetega Maksimiljana, v kateri je nekaj let služboval Primož Trubar. Nekaj kilometrov od Celja so Store, kjer je razvita železarska industrija. Ker daleč naokrog ni več železove rude, dovažanje iz oddaljenih rudnikov pa bi preveč stalo, topi železarna v Štorah le staro železo, rude pa bolj malo. Ob cesti proti Rogaški Slatini stoji majhno lokalno središče v dolini Voglajne; Šentjur. V kraju je tovarna aluminijastega pohištva Alpos, kmetijski kombinat in kmetijska šola. Za izlete primerna okolica skriva mnogo znamenitosti. Severozahod- no od kraja je hrib s cerkvijo sv. Rozalije, zgrajene v baročnem stilu z gotskim prezbiterijem. Ritnik je nekoliko višji hrib, petinštirideset minut hoda je do vrha. Grozdje in aadje v Pozoteljn Ko pridemo v Šmarje pri Jelšah, dobimo vtis, da smo v malo večji vasi, čeprav je imel kraj pred vojno in še nekaj časa po njej naziv trga. Kraj je središče prijaznega Posotelia, pokrajine ob reki Sotli, ki že meji na sosednjo Hrvatsko. Res je Posotelje domače, gričevnata pokrajina, po kateri so raztresene domačije, vinogradi in sadovnjaki. Okolica skriva nekaj zgodovinskih znamenitosti, kot so cerkev sv. Roka z rokokojskim okrasjem, baročna cerkev sv. Mihaela z Jelovškovimi freskami ter naselje Lemberg, nekdaj pomemben trg pod Bočem, s cehovskimi obrtmi in daleč znanimi sejmi pa še in še. Od tu je tudi izhodišče planinske ture na 698 metrov visok hrib Boč s planinsko kočo in razglednim stolpom na vrhu. Enajst kilometrov je v Rogaško Slatino, po vsem svetu znano zdravilišče, kjer izvira zdravilna voda. Takoj, ko pridete v Rogaško Slatino, veste, da ste v lepo urejenem turističnem kraju. Vsepovsod se razprostirajo parki, med zelenjem pa se belijo hoteli in zdraviliški domovi. Zdravilni vrelci slovijo že 300 let, saj zdravijo skoraj vse bolezni. Vendar vsa voda ni enako močna. Na dan prihaja v treh vrelcih, ki se med seboj razlikujejo, Tempel, Styria in Donat; zadnja je najmočnejša. V hotelih zabeležijo letno četrt milijona nočitev. Iz Rogaške Slatine je prijetna tura na grič Bellevue z istoimenskim gostiščem, le pol ure hoje. Prav tako je le pol ure oddaljena steklarna, kjer izdelujejo predvsem predmete iz kristala, vaze, servise ter še mnogo drugih okrasnih predmetov iz stekla. Proti Nrvrrn Prvi večji kraj proti severu, kjer se cesta iz Rogaške Slatine priključi mednarodni za Maribor in Dunaj, je Slovenska Bistrica. Neposredno iz mesta se polagoma vzpenja cesta skozi Šmartno k Trem Kraljem. Odpira se čudovit pogled v dolino, na vinograde, kjer uspeva grozdje za svetovno znano vino Ritoznojčan. Po tej cesti so nekoč potovali že Rimljani, saj so Motiv iz Vranskega Tinje na južnem Pohorju Sv. Lovrenc na Pohorju ob njen še dobro vidni kamnolomi iz rim-skih časov. V planinskem domu pri Treh Kraljih je mogoče prenočiti, prav tako imajo dobro kuhinjo in klet. Nedaleč iz vasi Planina, prav pod planinskim domom, stoji obnovljena partizanska bolnica Jesen, zgrajena 1944. leta. Če gremo po stezi mimo Črnega jezera ter mimo koče na Osankarici, pridemo do kraja, kjer je padel legendarni pohorski bataljon. Ljubitelje pohorskih gozdov bo privabila pot na Pesek, kjer je dobro opremljena planinska koča s prenočišči. Pa se spet vrnimo v Bistrico. Mesto je nastalo v trinajstem stoletju. Bilo je močno utrjeno, z obzidjem in mogočnim ravninskim gradom, vendar so ga Turki 1529. leta zavzeli in izropali. Po tem dogodku se je začelo širiti tudi zunaj mestnih zidov. Nepozaben pa ostane turistu posnetek ob vznožju zelenih gričev, v gostišču in daleč znanem letovišču Štatenbergu, ki stoji ob sotočju Ložnice in Dravinje. Grad Štatenberg, mogočno baročno poslopje, je dostopen po cesti, mimo znamenitega samostana Studenice, katerega zaščitnik je bil Otokar Češki. V okolici se turist lahko poda na lov ali ribolov, v gradu, ki je namenjen izključno turistom pa imajo na razpolago športne jahalne konje. Ob cr«tl nazaj proti Celju Ob cesti, pod 1014 metrov visoko Konjiško goro je naselje Slovenske Konjice. Mesto ima pomembno usnjarsko industrijo, ki izvira še iz starih cehovskih časov. V kraju je sedež občine, prenočišča, gostišča in drugi turistični objekti. Kot zanimivosti naj omenim župno cerkev v romanskem in gotskem slogu, občinsko hišo z vzidanimi rimskimi kamni in Trebniški dvorec iz 15. stoletja. V okolici so razvaline starega gradu na strmem hribu, ki je razpadel po obglavljenju lastnika Erazma Tattenbacha. Nedaleč proč so tudi razvaline Žičkega samostana iz 12. stoletja, postavljenega v zavetju vinorodne Žičke gorice. V času vladavine Jožefa II. je bil samostan razpuščen in prepuščen razpadanju, zdaj pa ga restavrira Zavod za spomeniško varstvo. Ko se po cesti vračamo nazaj proti Celju, nas bo ta povedla skozi manjši kraj Frankolovo, kjer so Nemci med vojno obesili 99 €(JDEZNA(?) VODA IZ KLADNJA talcev. Iz celjskih zaporov so jih privedli, 100, ker je bil ubit visok nemški oficir. Le enemu je uspelo pobegniti. Na ta žalostni dogodek danes spominjata dva spomenika. Dovolj bo zaenkrat, na našem drugem potovanju pa si bomo ogledali preostali del Pohorja, drugič spet kraje ob Dravi, enkrat pa samo mesto Maribor, saj se spodobi, da mu kot drugemu največjemu mestu v Sloveniji, posvetimo posebno potovanje. Tradicionalno Ziljako štehvanje v Klecali pri Ljubljani Dne 7. julija letos je bilo 11. tradicionalno ziljsko štehvanje, ki ga je priredilo kulturno umetniško društvo Savlje-Kleče. To društvo je danes edino, ki je ohranilo ta običaj, in se trudi, da ga ohrani tudi vnaprej. Spodbudo za to so dobili od znanega slovenskega folklorista Franca Marolta, ki je pripeljal v Ljubljano zaradi organiziranja tradicionalnega štehvanja koroškega rojaka Franca Zvvittra iz Ziljske doline. Le-ta je s pomočjo domačina Janka Snoja organiziral tudi pri nas in prav v ljubljanski okolici prvo ziljsko štehvanje. Tako je skupina štehvovcev iz Ježice prvič nastopila že v letih 1936 in 1937. Med drugo svetovno vojno je seveda ta običaj zamrl, vendar so ga obnovili leta 1953. Letos je bilo na prireditvi veliko število domačinov in tujih gostov, ki so z zanimanjem spremljali hitro vihtenje rok fantov, oblečenih v stare ziljske narodne noše in jahajoče na konjih v polnem galopu. Pod spretnimi toda močnimi udarci se je sod, barigla, dokončno sesul. Zmagovalec je bil Srečko Dovč, ki je dobil 172 točk, takoj za njim je bil Marko Avšič, tretje mesto pa je dobil Stane Kermavner. Po končanem tekmovanju v zbijanju soda je bil še lov na obročke, nakar je dobil zmagovalec iz rok prve dečve lep venček imenovan »kranclč«. Tekmovanje so zaključili štehvovski fantje in dečve, ki so zaplesali ob spremljavi harmonike koroške narodne plese iz Ziljske doline. JOže Mejač Ze nekaj mesecev domači in tuji listi veliko pišejo o vrelcu čudežne vode blizu mesteca Kladanj v Bosni. Ta voda ima baje pomlajevalno moč. Nekateri pišejo o tem resno, drugi s prizvokom humorja. Res pa je to, da je ta novica imela doma in po svetu precejšen odmev. Malo mestece Kladanj na Drinjači, mimo katerega so doslej hitela stoletja, ne da bi se ga skoraj dotaknila, so naenkrat začeli obiskovati turisti. Ti prihajajo iz raznih strani Jugoslavije, pa tudi z onkraj meje. Cilj vseh pa je isti: izvir na pobočju Konjuh planine, do katerega je treba potovati iz Kladnja še 17 kilometrov po ozki gozdni poti skozi kanjon reke Drinjače. Z avtobusi, avtomobili, na motorjih, kolesih in peš, obloženi s steklenicami in celo s sodčki — potujejo ljudje proti izviru čudežne vode. Ob sobotah in nedeljah prihajajo obiskovalci kar v strnjenih procesijah. Voda priteka v drobnem curku z gorskega pobočja. To je star gorski izvir, ki je zdaj zaenkrat še prav takšen kakor pred mnogimi leti. Njegovo učinkovitost so okoliški kmetje poznali še davno in so to vodo imeli za naravno zdravilo. Ustno izročilo pravi, da je nekoč v davnih časih ta voda zelo pomagala paši, ki je imel velik harem. Bil je že precej v letih, a voda, ki jo je stalno pil, ga je prav do pozne starosti obdržala pri mcčeh. Zato so tej vodi od nekdaj rekli »pa.šina voda«, v zadnjem času pa so jo turisti in največ še reporterji, ki pišejo o njej, preimenovali v »moško vodo«. Voda ima rahel okus po železu in je zelo pitna kakor so pač večinoma vse studenčnice. Analize so pokazale, da ima ta voda lastnosti mineralnih voda. V koliko pa je koristna za moško moč, o tem strokovnjaki molče. Toda obiskovalci so v njeno moč prepričani, to pa je glavno. Baje so učinkovitost tega izvira, kakor pripovedujejo domačini, poznali že v stari Avstriji nekateri veljaki. Zdaj pa je bila ponovno javno odkrita in v prvih mesecih, ko se je o njej razvedelo, so ljudje nanjo naravnost navalili. Odnašali so jo kar v sodčkih. V Kladnju si jo dobil celo v gostilnah. Prodajah pa so jo tudi zunaj naših meja. Posebno v Nemčiji je imela novica o vrelcu s čudežno močjo velik odmev. Zna- šli so se tudi takšni, ki nameravajo s to vodo na debelo zaslužiti. Naj navedemo samo primer trgovca Gerharda Richterja iz Nurnberga, ki se je hitro znašel in se dogovoril za nakup 90 tisoč litrov vode. Reklamo o tej čudežni vodi je objavil v nemški televiziji, radiu in časopisju, kjer je sporočil, da pride kmalu na tržišče čudežna voda, ki vrača moškim moč. Ime ji je dal »Herrenquelle« in napovedal, da jo bo prodajal v četrtli trških stekleničkah. Te reklame so sprožile val zanimanja in trgovec je začel prejemati na kupe pisem. Znašel se je pa še drugače. V edinem hotelu v Kladnju je za poletne mesece zakupil 50 ležišč za člane nemškega društva proti staranju. Člani tega društva bodo prihajali v Kladanj na »zdravljenje« za 14 dni. Vsak dan bo posamezni pacient v 3 obrokih spil en liter moške vode. Tudi iz drugih dežel prihajajo v Kladanj ponudbe za izkoriščanje tega edinstvenega vrelca. Zaradi velikega navala so vrelec ogradili z bodečo žico in namestili v bližini čuvaja. Nedavno je sklenila, kakor poroča Delo 4. junija, pogodbo za izkoriščanje vrelca mešana družba iz Nemčije, pri kateri sodeluje kot partner tudi slovensko podjetje »Slovenijales«. To podjetje je sklenilo pogodbo, po kateri bodo letos za potrebe te družbe izvozili v države zahodne Evrope blizu 2 milijona litrov vode, ki jo po svetu že imenujejo »kladanjska termalna voda«. Pri sklenitvi pogodbe je mešana družba rudniku že izplačala predujem milijon nemških mark. Obenem so oskrbeli vse potrebno za stekleničenje vode, katero bodo polnili v pollitrske steklenice. Steklenica vode bo v tujini veljala pol dolarja. Moško vodo pa so odkrili tudi v Sloveniji. To naj bi bil mali studenec na Vrčici na Gorenjskem, ki so jo odkrili novinarji tednika TT iz Ljubljane. Prej je bil to na pol zapuščen studenec, zdaj vodi do tja že dokaj široka pot. In tudi domačini (Vrčica je blizu Krope) že razmišljajo o tem, da bi bilo dobro do tja speljati cesto in tam zgraditi hotel. Za vodo z Vrčice menijo strokovnjaki, da je celo bolj »moška« kot kladanjska, prav gotovo pa je res, da je zdravilna in da je tudi izlet do izvirka prav prijeten . . . Moška voda razburja torej mnoge ljudi doma in na tujem, še preden jo pijejo . . . DALEČ OD DIALOGA (Slovenska cerkev in socialistična Jugoslavija) ZDENKO IIOI I I1 Slavko Ciglenečki: Srečanje Položaj Cerkve v socialistični Jugoslaviji je eno izmed vprašanj, za katero se tudi v slovenskem občestvu zunaj ožje domovine vedno zelo zanimajo. O tem vprašanju je bilo v slovenskih listih v ZDA, pa tudi v drugih deželah, vsa leta po vojni mnogo napisanega. To je tudi vprašanje glede katerega so še danes med našimi ljudmi na tujem mnenja zelo različna. Se vedno je mnogo dvomov o tem, ali sta vera in Cerkev v socializmu lahko svobodni. Se vedno pa so poskusi, da bi prav z vero in Cerkvijo ter njenim položajem v socialistični Sloveniji razvrednotili prizadevanja v Sloveniji, da bi ustvarili takšno družbo, ki bo bolj svobodna kot družbe doslej. In če to hoče, mora prav gotovo uveljaviti tudi versko svobodo v tistem smislu, kot je znana v laičnih državah in kot jo opredeljuje tudi koncilska izjava o verski svobodi. »Naša luč«, mesečnik za Slovence na tujem, ki izhaja v Celovcu, je ena izmed slovenskih revij v tujini, ki redno obravnava verske in cerkvene razmere v ožji domovini. V 1967. letu je v njenem okviru izšla posebna, izredna številka, posvečena slovenski Cerkvi. Na 63 straneh obravnavajo avtorji najprej »Slovensko Cerkev v zadnjih stopetdesetih letih«, nato »Slovensko Cerkev in socialistično Jugoslavijo« in končno še »Slovensko Cerkev v zdomstvu«. Pričakoval sem, da se bodo avtorji vsaj po podpisu protokola med sv. stolico in jugoslovansko vlado (1966) izognili vnaprejšnjih sodb, obtoževanja in zanemarjanja dejstev. Mislil sem, da jih bo korak sv. stolice vendarle premaknil od starih pogledov in v znamenju dialoga, ki ga je sprejela Cerkev na drugem vatikanskem koncilu, pripravil do objektivnega vrednotenja dogajanj v socialistični družbi. Toda sodeč po pisanju, so avtorji še vedno obdržali stališča predvojne papeške enciklike »O brezbožnem komunizmu« (1937) in nočejo vedeti ničesar o pontifikatu papežev Janeza XXIII. in Pavla VI. Kdaj pa kdaj sicer priznavajo, da so se določene stvari v Sloveniji spremenile, toda režim to dela po njihovem ali iz taktičnih razlogov (da vara vernike in svet) ali pa je k temu prisiljen iz političnih ali gospodarskih razlogov. V pravo zadrego pa jih očitno spravljajo različne izjave slovenskih duhovnikov, ki govore o verski svobodi v Sloveniji, o svobodi cerkvenega delovanja in o podobnem. Se posebej ne vedo, kako bi ravnali, če da kako ugodno in objektivno izjavo kateri izmed slovenskih škofov. V današnjem prispevku bom obravnaval le en tak primer. V omenjeni brošuri »Slovenska Cerkev« (posebna številka »Naša luč«) med drugim lahko preberemo tudi tole: »Januarja 1967 je ljubljanski nadškof dr. Jože Pogačnik pri sprejemu pri komisiji za verska vprašanja imel progra-matičen govor o razvoju odnosov med Cerkvijo in državo, v katerem je čez mero slavil privrženost slovenske duhovščine državi in jugoslovansko nacionalno zavest. (Sliši se, da je dan pred govorom imel na obisku dva udbaša.)«1 Logika takšne ocene in očitkov ljubljanskemu nadškofu dr. Pogačniku je seveda popolnoma jasna. Ker izjava nadškofa avtoritativno osvetljuje resnično stanje stvari glede odnosov med Cerkvijo in državo, ker izraža optimizem glede nadaljnjega razvoja teh odnosov, je treba vzbuditi dvom o njeni pristnosti in odkritosrčnosti. Zato je »najbolje« namigniti na to, da je tako izjavo moral dati na pritisk policije (UDB). Seveda objektivnemu opazovalcu naših razmer ne bo težko odkriti zlonamernosti takih namigovanj. Človek bi pričakoval vsaj spoštovanje do cerkvene hierarhije na Slovenskem, do škofov, ki so sodelovali v koncilskem delu in so deležni zaupanja tudi naj višjega cerkvenega vodstva v Rimu. Toda enostranost v usmerjenosti nekaterih slovenskih duhovnikov ter katoliških laikov v emigraciji je tolikšna, da presega tudi vse običaje, veljavne za vesoljno katoliško cerkev. Ker uredniki »Naše luči« iz razumljivih razlogov niso navedli nobene podrobnosti iz ’inkrimirane’ izjave nadškofa Pogačnika, si dovoljujemo opozoriti vsaj na nekatere njene dele in dodati k temu tudi svoje komentarje.2 Najprej govori nadškof o pomenu protokola sklenjenega med vlado SFRJ in sv. stolico, in pravi dobesedno: »V njem (v protokolu — op. p.) je po načelih krščanske etike, ki je za nas nesporno priznani temelj, priznana naša državna ureditev in na načelih svobode vere in vesti ter enakopravnosti temelječi zakoni. Obsojen je po istih načelih protidržavni terorizem. Cerkvi je pa od države priznana suvere- nost nad verniki in verska svoboda, ki je večja kot le svoboda kulta, je zajamčena vsakemu katoličanu posebej. Slovenski škofje smo protokol kot začetek pozdravi- li... S to izjavo smo tudi namenoma zavrnili neprijazno, deloma celo sovražno pisanje inozemskega, zlasti dela neslovenskega emigrantskega tiska o protokolu. S protokolom je položen soliden temelj za sožitje ali koeksistenco Cerkve in države v socialistični državi.« — Ta del nadškofove izjave se seveda precej razlikuje od komentarja, ki ga protokolu namenja »Naša luč«, in je eden izmed razlogov za nezadovoljstvo njenega uredništva. Ne bi sicer mogli reči, da je pisanje »Naše luči« sovražno glede protokola, toda prijazno vsekakor ni. Najprej hoče dokazati, da je bila Jugoslavija k protokolu prisiljena. »Velesrbski hegemonizem pod vodstvom Rankoviča se je pripravljal na državni udar. Preden bi ta udaril na površje, si je hotel režim zavarovati hrbet: verne množice slovenskih in hrvatskih katoličanov naj bi v morebitnem sporu ostale vsaj nevtralne.«3 Avtorju tega poglavja se zdi, da pomeni protokol kapitulacijo režima, in prav to poskuša z enostransko razčlembo protokola tudi dokazati. Ne glede na materialno stran resnice, je moralna plat takega pisanja v reviji, ki hoče biti verska, duhovniška, precej čudna. Avtorjev ne bi hotel poučevati o načelih krščanske moralke, toda opomnim naj vendarle nanjo. Trdovratno vztrajajo tudi pri tem, da je sicer »Jugoslaviji uspelo, da jo je sv. stolica kot državno tvorbo priznala. O priznanju nje socialistične družbene ureditve seveda ni govora«.4 Tako pisanje je nekoliko naivno in izziva smehljaj pri vsakomer, ki nekoliko pozna mednarodno pravo; računa pa predvsem z nevednostjo. Vsak poprečen Slovenec doma in na tujem dandanašnji ve, da je imela po letu 1945 Jugoslavija diplomatske odnose s sv. stolico vse do leta 1952 in da je v tej okoliščini očitno mednarodnopravna kontinuiteta Jugoslavije kot državne tvorbe tudi po letu 1945. Ali še natančneje: priznanje Jugoslavije kot državne tvorbe tudi leta 1945 za sv. stolico ni bilo sporno. Zato je izjava, da s protokolom sv. stolice šele priznava Jugoslavijo kot državno tvorbo, smešna. Njen očitni namen je nepoučenega zavesti in mu prikriti nekaj drugega. Gre za tisto, kar označuje dr. Pogačnik kot »priznana državna ureditev in na načelih svobode vesti in vere ter enakopravnosti temelječi zakoni«, in dalje, označba protokola kot »solidnega temelja za sožitje ali koeksistenco Cerkve in države v socialistični državi«. Avtorji posebne izdaje »Naše luči« seveda za zdaj niso zmogli take označbe, če so leta in leta trdili, da je Cerkev v socialistični državi preganjana, da a priori ne more biti svobodna, da ni mogoča koeksistenca med Cerkvijo in državo v socialistični državi itn. Po vsem tem je nekoliko bolj razumljivo ogorčenje urednikov »Naše luči« zaradi izjave nadškofa dr. Pogačnika. V premislek pa jim dajemo še tole: »Protokol, ki ima značaj bilateralne pogodbe, ni sicer retrospektiven, temveč perspektiven, gleda naprej in po papeževi izjavi, ki jo je dal jugoslovanskemu delegatu dr. Cvrlju, želi biti nekak vzorec za razgovore z drugimi socialistično urejenimi državami vzhoda.«5 Torej ne le urejenost v Jugoslaviji, marveč celo vzorec za druge socialistične države. Nekdo se moti. Ali pisec v »Naši luči« ali papež, če sem skrajno polemičen. Očitno je namreč, da je tako stališče papeža v nasprotju s pogledi »Naše luči«, ki poglavje o protokolu končuje takole: »Cas po Protokolu je še prekratek, da bi presodili njegov pomen in vpliv na odnose med Cerkvijo in državo . . . Usoda in bodočnost slovenske Cerkve sta torej nejasni.«0 Drugo, na kar bi želel posebej opozoriti iz »programatičnega govora ljubljanskega nadškofa«, je tisto, ob kar se je »Naša luč« še posebej spotaknila. »Povedal bi rad — kar je bilo že povedano — tudi tole: Vsa slovenska duhovščina, brez izjeme, naši državi ni le dejansko zvesta ali lojalna, kakor pravimo, temveč je njej tudi s srcem privržena. Zdi se mi, da je to potrebno znova podčrtati. Kdor bi jo glede tega samo sumničil, bi ji delal krivico. Pa hvala Bogu, doma ji danes tega nihče ne ospora-va. Naša duhovščina hoče spoštovati tudi vse pravične zakone naše sedanje ureditve in jim bo poslušna. Prav tako pa je po svoji mentaliteti enotna, to je, hoče biti vdana in zvesta Cerkvi. . .«7 Takšen je torej tisti del nadškofove izjave, ki mu »Naša luč« očita »privrženost čez mero državi«. Zdi se upravičeno sklepati, da nekaterim cerkvenim krogom v tujini ni povšeči sorazmerno skladen razvoj med Cerkvijo in državo v Jugoslaviji. Obžalujejo, ker slovenska Cerkev ne želi biti a priori opo-zicionalno razpoložena do naporov socialistične države. Očitno se jim toži po preteklosti, ko so tudi sami dajali ton in spodbude za bojeviti antikomunizem Cerkve pri nas. Najbrž se jim dozdeva, da je slovenska Cerkev s tako nadškofovo izjavo »zatajila« tisti brezkompromisni politični boj Cerkve, zaradi katerega so tudi po letu 1945 ubrali pot v emigracijo. In ker stvari po letu 1945 niso šle tako, jim to vzbuja grenkobo in razočaranje. A kljub temu vztrajajo pri starem in si zato dovolijo spravljati v dvom celo cerkveno avtoriteto, ki jo je najbrž ljubljanskemu nadškofu treba priznati brez pomislekov. »Naša luč« in vsi drugi, ki podobno razmišljajo, bi se morali vendarle zamisliti ob izjavi Pavla VI., ki jo je dal jugoslovanskemu delegatu dr. Cvrlju, da želi, da bi bil protokol med Jugoslavijo in sv. stolico nekakšen vzorec za razgovore z drugimi socialistično urejenimi državami Vzhoda. Nesporno je namreč, da sta papeža Janez XXIII. in Pavel VI. položila temelje za nov odnos Cerkve do socializma in da je prav to prišlo do veljave tudi na drugem vatikanskem koncilu. Brez pomislekov štejem med enakopravne dele slovenskega narodnega občestva tudi Slovence, ki žive v tujini, pa naj so odšli iz domovine kot ekonomski izseljenci ali neposredno ob koncu vojne iz političnih razlogov ali pa jih je pot na tuje zanesla zaradi česa drugega. Mi, ki živimo v domovini, smo veseli, ko slišimo ali beremo o delu slovenskih skupin ali organizacij v dobro slovenskega občestva v katerikoli državi. Čutimo, da imamo dolžnost do njih in da nas veže z njimi globlje čustvo, ki presega ideološke, politične ali svetovno nazorske različnosti. Smo za dialog z vsemi ljudmi dobre volje, ki so jim pri srcu koristi slovenskega naroda in človeštva. Zal pa smer, ki jo ubira »Naša luč«, za zdaj ne vzbuja upanja, da bi v imenu koncilskega gesla o dialogu prešla od besed tudi k dejanjem. Rojstna hiša Franka Krečiča v Ustju pri Ajdovščini. Foto: Mirko Ličen Motiv iz Ustja Dr. Marija Bizovičar, edina zdravnica ajdovške bolnišnice ftoliiišnici v starem kraju je zapustil 50.000 dolarjev Prvi obrok zapuščine je že prispel v Ajdovščino Že prva skromna vest, ki smo jo prejeli, je zvenela senzacionalno, pa čeprav je prišla tako na tiho in tako mimogrede. »Frank Krečič, ki je umrl v Euclidu, Ohio, ZDA, 31. III. 1966. leta, je zapustil bolnišnici v Ajdovščini 50.000 dolarjev. Bilo pa bi še precej več, ko bi veliko ne pobrale razne poravnave in sodni stroški.. Prvi obrok 42.000 dolarjev je bil bolnici že nakazan . ..« To je bilo za takrat vse. Ni nam preostalo drugega kot to, da se zapeljemo v Ajdovščino, se oglasimo v bolnišnici in skušamo zvedeti kaj več o človeku, ki je na tak velikodušen način izrazil ljubezen do rodnega kraja. Bolnišnica v Ajdovščini ni samostojna, temveč je tu le infekcijski oddelek gori-ške bolnišnice. Same stavbe v resnici ni bilo težko najti, saj je to edina zdravstvena ustanova v tem kraju, res pa je tudi, da že ob prvem pogledu na bolnišnico ugotoviš: »Nepričakovan denar jim je tu v resnici prav prišel. . .« V oddelku službuje le ena zdravnica, dr. Marija Bizovičar, ki nam ie rade volje na kratko povedala vse o oddelku: »Naša bolnišnica je res v izredno težkem stanju, slabi pogoji so tako za zdravniško osebje, kakor tudi za bolnike. Morda smo v Sloveniji še edina bolnišnica, ki jo pozimi ogrevamo z navadnimi pečmi na drva. Zastarela in izrabljena je tudi naša tehnična oprema. Skupno imamo v bolnišnici na voljo 35 ležišč.« Pomočnik direktorja goriške bolnišnice Jože Rigler pa jo je še dopolnil: »V Šempetru pri Novi Gorici gradimo novo bolnišnico, ki je namenjena prebivalcem vse Goriške. Tja nameravamo preseliti tudi ta infekcijski oddelek, zato ga v preteklih letih nismo obnavljali.« Razumljivo pa je, da občinski možje v Ajdovščini ne vidijo radi, da bi skupaj z bolnišnico odšel iz njihove občine tudi denar. Radi bi ga uporabili za kako drugo zdravstveno ustanovo v kraju. Vsem pa je jasno, da se pri tem ne bi smeli zapirati v občinske meje, saj vsaka občina ne more imeti svoje bolnišnice. Eno pa je vsekakor jasno: želja zapustnika se bo v ZilKIMlV /OSTI \o^^Ki: celoti izpolnila. Njegov denar bo marsikateremu rojaku pomagal do zdravja, z njim bodo lahko nabavili sodobno medicinsko opremo in še kaj. Kdo pa je bil pravzaprav Frank Krečič? Tudi to smo hoteli zvedeti ta dan v Ajdovščini. V sami bolnišnici imajo o njem le nekaj grobih podatkov: Frank Krečič se je rodil 11. junija leta 1887 v vasi Ustje blizu Ajdovščine. Pred nekaj leti je umrl njegov brat, ki je živel v Ustju, danes pa skoraj nihče ne ve kaj več povedati o tem človeku. Spraševali smo, ali se je morda kdaj zdravil v ajdovški bolnišnici, ali je bil kdaj vsaj na obisku, pa nam nihče ni mogel dati pravega odgovora. Vse so bila le ugibanja. Za pravilno izvajanje oporoke Franka Krečiča skrbi njegov nečak, advokat dr. Dušan Krečič iz Ljubljane. Med drugim nam je o svojem stricu povedal, da sam res ni bil nikoli v »starem kraju«, dvakrat pa je bila tu na obisku njegova žena, ki pa je umrla dve leti pred njim. V ajdovški bolnišnici se je med obiskom v domačem kraju menda zdravila ona. Za gotovo pa to nihče ne more trditi. V Euclidu pa živi tudi še brat pokojnega Franka Krečiča. Morda bi nam o rojaku, ki je na smrtni postelji napisal tako bogato volilo staremu kraju, vedel povedati kaj več kdo izmed naših bralcev, ki živijo v Euclidu? J. Prešeren Rndi Čačinovič velepoalanili v llonnu Za novega veleposlanika v ZR Nemčiji je bil pred kratkim imenovan Rudi Čačinovič. Doma je iz Rakičana pri Murski Soboti. Že pred drugo svetovno vojno se je ukvarjal s publicističnim in političnim delom, med svojo diplomatsko dejavnostjo pa je služboval že v Argentini, Budimpešti in v Ziirichu. Bil je tudi predsednik okrajnega ljudskega odbora v Murski Soboti in poslanec republiškega zbora slovenske skupščine. Pred zadnjim imenovanjem pa je bil svetovalec državnega sekretarja za zunanje zadeve. Razgovori o statusu jugoslovanskih delavcev v ZR Nemčiji med obema prizadetima vladama se bodo nadaljevali v septembru. Vse kaže, da bodo uspeli rešiti nekatera sporna vprašanja glede otroških dodatkov, zaposlovanja nekvalificiranih delavcev idr. Konjeniški turnir n n Ulrdu Vsakoletni konjeniški mednarodni jahalni turnir na Bledu je postal prava tradicionalna prireditev, ki jo lahko danes uvrstimo med nepogrešljive športno turistične prireditve. Tujci, ki se ta čas mudijo na Bledu kot turisti ali kot prehodni gostje, se kaj radi ustavijo na športnem stadionu za blejskim gradom. Tudi letos je bil jahalni turnir zelo obiskan, saj sta prvič nastopili ekipi iz Turčije in CSSR. Zelja vsakega ljubitelja tega športa je, da odnese kar največ lepih vtisov s prireditve. Vsakdo nestrpno pričakuje izid tekmovanja, ki je prinesel prvo mesto zmagovalcu na konju, kateri je preskočil morda tudi 1,70 m visoko zapreko. Vsi tekmovalci letošnjega turnirja so dobili tudi lepa praktična darila, ki jih je poklonila Konjeniška zveza Slovenije. Jože Mejač Rokovnjaška tradicija Ljudje v krajih od Domžal proti Kamniku in proti Trojanam so že od nekdaj zaljubljeni v ljudske noše in običaje. Mnoge tako stare navade so se podedovale iz roda v rod in se ohranile vse do danes. Med take prireditve sodi tudi tradicionalni rokovnjaški tabor, ki so ga na Brdu pri Lukovici letos pripravili že devetič. Na travniku pod cerkvijo se je zbralo kakih 4000 ljudi, katerim so domačini približali dogodke izpred 150 let. Tu je bila »jara gospoda«, francoski vojaki v modrih uniformah in številni rokovnjači v črnih širo-kokrajčnih klobukih in ogrinjalih, med njimi pa so bili domačini v gorenjskih ljudskih nošah. Skupina je dobro ponazorila dogodke in običaje iz časov Napoleonove okupacije naše dežele. Na predvečer te prireditve je domače kulturno-umetni-ško društvo »Janko Kersnik« uprizorilo odlomke iz dramatizacije Jurcič-Kersniko-vih »Rokovnjačev«. Ilancarija — pravi prašnik Podravja Starejši ljudje, ki so živeli ali še žive ob Dravi se še spominjajo splavarskih časov iz svoje mladosti, ko so se mnogi s kolom in vrvjo odpravljali na rajžo po tej nemirni reki. Drava je bila vsak poletni dan polna splavov, ki so odnašali les s pohorskih in kobanskih bregov proti Donavi. Zato je tudi »rancarija«, ki so jo organizatorji — mariborski novinarji imenovali dravska karavana prijateljstva, pogojena v globoki tradiciji in zato tako kot nekoč domačini z obeh bregov Drave rancarje s takim navdušenjem pozdravljajo. Letošnja rancarija je svojo organizacijo raztegnila kar na tri države — Avstrijo, Jugoslavijo in Madžarsko, od Beljaka prek Maribora pa do Barcsa. Letos je v tej karavani sodelovalo sedem splavov in štirideset čolnov, po obrežju pa jo je spremljalo več sto avtomobilov. Rancarija je še posebej prepričljiva zaradi tega, ker pri njej sodelujejo vsi stari veterani, nekdanji splavarji in rancarji iz Podvelke, Ožbalta, Selnice, Dupleka in Dogoš. Dravska obrežja so prirejala rancarjem prav bučne sprejeme in prebivalci so seveda »strokovno« ocenjevali vožnjo splavarjev. Ponekod pa je ta sprejem prešel v pravi ljudski praznik. Tako so dravske potnike v Ptuju sprejeli celo kurenti iz Markovcev, folklorno obeležje pa je imel tudi prvi rancarski družabni večer na Borlu. Rancarija je med prebivalci obdravskih krajev postala pojem medsebojnega (pa tudi mednarodnega) prijateljstva in sodelovanja, mednje je prinesla veliko dobre volje in veselja, hudomušnih in smešnih dogodivščin (če bi jih kdo zbral) pa bi bilo za celo knjigo. j. prešeren S konjeniškega turnirja na Bledu. Foto: Marjan Zaplatil Rokovnjači se zbirajo... Foto: Edi Šelhaus Dve sliki z rancarije: proti Središču na Dravi, postanek v Ptuju. Foto: Danilo Škofič En dan » Radencih Morda boste rekli: v zdravilišču je dan enak dnevu in blagor tistemu, ki mu ni treba tja. Pa ni tako. Tudi v zdravilišču doživiš marsikaj zanimivega, spoznaš nove kraje in srečaš nove ljudi. Ze en sam dan, ki smo ga preživeli v Radencih, nam je prinesel kup doživetij. Zdravljenje je seveda dolgotrajnejše in traja 3—6 tednov, pač po trdovratnosti bolezni. A če se združita zdravniška veda, ki pozna vse skrivnosti sodobne medicine in zdravilna voda, ki nam jo ponuja narava, tedaj imamo več upanja v uspeh in upanje — pravijo — je že pol zdravja! Radenska voda nudi istočasno dve različni zdravljenji: z mineralnimi kopelmi in s pitno kuro. Pri mnogih bolnikih pa se dajo zdravilni učinki obeh vrst zdravljenja uspešno združiti v pitno-kopalno kuro, ki presnavlja organizem na znotraj in na zunaj. In tako se srečujejo bolniki zjutraj najprej pri kopeli; po potrebi predpiše zdravnik tudi masažo ali druge vrste fizikalno terapijo; — nato pa se sestanejo v stekleni pivnici, kjer popijejo svoj prvi predpisani obrok zdravilne vode. Odkar so v Radencih odprli nov zdraviliški dom, ki je opremljen z naj novejšimi aparati sodobne medicine in delajo v njem zdravniki-specialisti je zdravstvena služba v zdravilišču vzorno urejena. To cenijo zlasti tuji gostje, ki se vestno držijo vseh zdravnikovih napotkov. Razmerje med domačimi in tujimi gosti je približno pol na pol. Dober glas in uspehi v zdravljenju gredo od ust do ust, od znanca do znanca. V Radence prihaja leto za letom več Avstrijcev, precej je tudi Italijanov, Nemcev in Angležev. Nekateri prihajajo celo dvakrat na leto — spomladi in jeseni. Letos so prišle tudi prve skupine Švedov, ki so bili tu zelo zadovoljni. Po zajtrku se odpravimo na sprehod. Tisti, ki so šele na začetku okrevanja, le v bližnji park med urejene gredice cvetic ali v hlad temačnega gozdiča, kjer se po vejah stoletnih smrek podé veverice, ki so tako krotke, da vam jedo iz roke. Mi, ki smo bolj pri močeh, jo mahnemo proti Muri. Pred nami se razprostira prostrana prekmurska ravan. Nad nami se brezslišno spreleti štorklja, ki gnezdi na širokem dimniku bližnje domačije. Kmalu pridemo do Mure. Njeni valovi še zmerom vrtijo znamenite mline, kakršne poznajo le še v teh krajih. Sedemo na breg. Mura uspavajoče Šumija, mlin tiho ropoče svoj enolični klip-klip, veter šušti v vejah topolov. Kasneje pri kosilu nas slučaj posede za mizo, ob kateri naletimo na prijetno družbo. Naš novi znanec je bivši izseljenec, doma s Primorske ali natančneje — iz Trsta. Med obedom nam razkrije svojo razgibano življenjsko zgodbo, napeto kot roman. Ker je bil zaveden Slovenec, je moral pred fašisti bežati v Argentino. Od tam so ga zaradi naprednih idej izgnali nazaj v Trst. V Trstu so ga zaprli, pozneje pa so ga poslali v taborišče, kjer je preživel dolgih enajst let. Ce bi sešteli leta, ki jih je njegova družina prebila za zapahi, bi našteli celih štirideset let! Opešalo mu je srce. Toda v Radencih so mu ga spet okrepili. Po popoldanskem počitku se družno podamo na Kapelo, grič nad Radenci, kamor nas vabi stara romanska cerkev in pa velika moderna vinska klet, v kateri si bolniki, če jim zdravnik dovoli, kaj radi privoščijo malo »dodatnega zdravljenja« z zlato kapljico. S ceste zavijemo na kolovoz, ki nas vodi čez polja in med vinogradi, pa mimo samotnih vasic. Za pomursko deželo tako značilne s slamo krite domačije bodo kmalu le še muzejska redkost. Skoraj vse hiše so na novo pozidane in so bolj podobne mestnim vilam kot kmečkim domovom. Domačini nas prijazno pozdravljajo; njihov »dober dan« nam res želi vse dobro in lepo. V gostilni na Kapeli se okrepčamo z »mesom iz tiinke«, ki ga zalijemo z ruj-nim Štajercem. Potem se z vrha griča razgledamo na vse štiri strani neba. Velik del slovenske zemlje se razprostira pred nami: vinorodna Prlekija, zlata polja prekmurske ravnine, z griči posejane Slovenske gorice in tam na obzorju zeleno Pohorje. Jana Milčinski CIMPREJ NAROČITE SLOVENSKI IZSELJENSKI KOLEDAR 1969 Pevec Vice Vukov — zmagovalec letošnje »Pesmi poletja«. Foto: J. Žnidaršič Frane Milčinski-Ježek v Moravcih Foto: Boro Borovič Letošnje najlepše tri Slovenke: Nataša Košir, Saša Zajc in Meta Hribar Druga v Sloveniji — Nataša Košir je bila na tekmovanju v Beogradu izvoljena za na.ilepšo Jugoslovanko. Slovenske lepotice je izbirala revija »Stop«. Foto: Joco Žnidaršič ŽIVAHNO POLITIČNO POLETJE V JUGOSLAVIJI MATIJA MURKO Marsikomu še sedaj ni povsem jasna letošnja izredno živahna podoba političnega življenja v Jugoslaviji. Vsepovsod po svetu, tudi med našimi izseljenci, vzbujajo posebno pozornost študentovsko gibanje, ki se je na videz pojavilo povsem nepričakovano, nekatere prekinitve dela v številnih, tudi močnejših, podjetjih, ne nazadnje pa tudi dejstvo, da v začetku avgusta praktično še ni bilo parlamentarnih počitnic. Mnogi se pri tem celo sprašujejo, če ne gre pri naštetih pojavih, za neke vrste nerazumljiv razkorak med našo družbeno teorijo, ki je zasnovana na samoupravljanju delovnih ljudi, in prakso, ki se po njihovem mnenju s sistemom samoupravljanja nikakor ne ujema. Ali je bilo študentovsko gibanje, ki je posebno mečno odjeknilo v Beogradu in našlo svoj odmev v vseh univerzitetnih centrih v državi, tudi v Ljubljani, posledica izredno vitalnih in pogosto si nasprotujočih študentovskih manifestacij skoraj po vsej Evropi in tudi v Ameriki? Odgovor na to vprašanje bo verjetno najbolj natančno pojasnilo mnenje študenta ljubljanske univerze, ki je v gibanju tudi sam sodeloval, Martina Budne iz Mežice. Dejal je: »Gibanja na zahodu na nas prav gotovo niso vplivala, ker je tudi njihov značaj povsem drugačen. Francoski študentje, na primer, se borijo proti nekaterim zakonom in sploh oblikam družbene ureditve, medtem ko mi zahtevamo, da se naši zakoni spoštujejo in naša zamisel družbene ureditve uresniči.« Morda zares ne bi smeli v celoti zanikati vpliva revolucionarnega vzdušja, ki je zajelo intelektualno mladino dobršnega dela razvitega sveta, vendar je v vsem ostalem navedeni odgovor verna slika razpoloženja, kakršno je vladalo junija letos na jugoslovanskih univerzah. Gre preprosto za to, da študentje niso zahtevali sprememb družbene ureditve, ampak so jo s svojim manifestiranjem le potrjevali. Želeli pa so, da se vrsta načel, na katerih temeljita tako samoupravljanje kot tudi široka demokratičnost, ki iz njega izhaja, hitreje in bolj dosledno uresničuje v vsakodnevni družbeni praksi. Slo je za družbeno kritiko, katere upravičenost je v svojem znanem govoru po radiu in televiziji potrdil tudi predsednik Tito. S tem je postal, kot zatrjujejo tudi številna tuja agencijska po- ročila, edini šef države, ki je ne le priznal realnost in pozitivno usmerjenost študentovske akcije, ampak iz nje celo poiskal vse tisto napredno, kar pomeni osnovo za še hitrejšo preobrazbo družbe v smeri, ki pa nikakor ni bila šele sedaj zastavljena. Vse to seveda pojasnjuje stvari šele na pol. Se vedno lahko postavimo vprašanje, kaj je tisto, kar zavira naš družbeni razvoj v zastavljeni smeri, in proti čemu so se postavili študentje in z njimi vsi napredni ljudje. Naša zasnova družbene ureditve v svetu ni neznana. Temelji na osnovni pravici vsakega delovnega človeka do samoupravljanja na vseh ravneh družbenega življenja, na ukinjanju pravice do sadov tujega dela in na pravičnem nagrajevanju po delu. Gre skratka za zasnovo, ki je v svetu še vedno edinstvena in kjer pravzaprav šele orjemo ledino. Gre tudi za način življenja in dela, s katerim se še nihče doslej ni mogel nikjer seznaniti in zato ni čudno, da je tudi med nami še vedno veliko ljudi, ki so lahko tudi osebno pošteni in dobronamerni, ki pa še niso toliko dozoreli, da bi tak, samoupravni način življenja sprejeli za svojega. Imamo tudi vrsto ljudi, ki jim samoupravljanje in delitev po delu nista pogodu, ker so v skrbeh za svoje položaje in svojo dobrobit, ki niso ravno posledica njihovega dela. To so ponavadi celo prav tisti, ki se radi izjavljajo za vsa temeljna načela naše družbene ureditve, s svojim delovanjem je pa nikakor ne podpirajo. Študentovske zahteve pa se ne omejujejo samo na to, da bo nekdo drug izpolnjeval njihove želje, ampak zahtevajo svojo aktivno udeležbo pri razreševanju vseh težav in nasprotij v našem družbenem življenju. Stavke, za katere se je pri nas uveljavil naziv prekinitve dela, osvetljujejo isti problem še z druge plati. Vsaka prekinitev dela pomeni ostro nasprotje z načelom samoupravljanja delovnih ljudi, preprosteje rečeno — treba je postaviti vprašanje, proti komu in za kaj delavec v tovarni pravzaprav stavka. Vedno znova naletimo v analizah na iste odgovore, ki pa se slednjič združujejo v eno samo resnico, da je v delovnem kolektivu, ki se je zatekel k stavki, samoupravljanje navadno na mrtvi točki. Neposredni povod za vsako stavko je navadno delitev prenizkih osebnih dohodkov, kar je posledica težav v gospodarje- nju podjetja. Za te so lahko krivi tako zunanji činitelji, gospodarski predpisi, pomanjkanje deviz, bančni predpisi in podobno, napake pa so lahko tudi znotraj podjetja, slabo vodenje, slaba organizacija dela, nepoznavanje zahtev tržišča, zastareli artikli itd. V em.m in drugem primeru pa kolektiv navadno ni informiran o vzrokih slabega gospodarjenja; sklepe in odločitve sprejemajo strokovni organi podjetja, samoupravni organi pa so le na papirju, obravnavajo nebistvene stvari, niso seznanjeni s poslovno politiko podjetja, zadeve, ki jih pa morajo po zakonu obravnavati, so jim prikazane površno in brez obrazložitve. Tako dobijo delavci vtis, da se kroji vsa poslovna politika podjetja mimo njih — in na njihov račun. Ker so organi samoupravljanja nemočni ali nesposobni, da bi stvari uredili, izrazijo svoje nezadovoljstvo s stavko. To je sicer kaj slaba rešitev, ki se lahko v najbližji prihodnosti negativno odrazi na poslovanju podjetja, vendar navadno doseže tudi to, da se zganejo organi samoupravljanja, se resno lotijo svojih dolžnosti, neposredni nesposobni krivci za slabo gospodarjenje pa tudi zapustijo podjetje. Vse to je seveda samo oris situacije, ki do stavke lahko pripelje, globlje vzroke pa lahko iščemo v pomanjkljivi osveščenosti delovnih ljudi, ki si ne znajo poiskati poti, da bi si izborili svoje osnovne družbene pravice po samoupravni poti. Letošnje poletje je tudi sicer napolnjeno s političnimi dogajanji. Po eni strani je to posledica zavzetosti pri izvajanju družbene in gospodarske reforme, neposredno delo torej, ki ga ni mogoče kar preprosto za nekaj mesecev prekiniti, po drugi strani pa je tudi posledica spoznanja, da nam je ustava iz leta 1963 postala v nadaljnjem razvoju demokratizacije družbe, samoupravnega sistema in vloge narodov ter republik že nekoliko poostrena. Odlična ilustracija prve skupine razlogov za živahno politično dogajanje je med drugim zasedanje zvezne skupščine sredi julija, ki je obravnavala tudi poročilo predsednika izvršnega sveta Mike Spiljka o delu vlade in njenem nadaljnjem programu v izvajanju reforme. Poslanci so ugotovili, da so stališča zveznega izvršnega sveta v skladu s politiko zvezne skupščine in so mu dali vso podporo v izvajanju te politike. ŠPORT Plie: Ivan Viru Ih Olimpija in Maribor ■ta oMala mrd najboljšimi Slovenska predstavnika v jugoslovanskem nogometnem prvenstvu, moštvi ljubljanske Olimpije in Maribora, sta nas v letošnji sezoni nekoliko razočarala. Čeprav se je Olimpija uvrstila na 11. mesto, Maribor pa je z istim številom točk eno mesto za njo, bi tokrat lahko dali vse priznanje fantom iz štajerske metropole, ki so se letos prvič predstavili v najvišji domači tekmovalni skupini. Kaj več od njih tudi ni bilo pričakovati, kot je bil to primer pri Ljubljančanih, ki so si že lani okrepili svoje vrste z nekaterimi odličnimi igralci — Bečejcem, Jovanovičem, Lazovičem, Spasojevičem in drugimi — vendar pa nas niso navdušili. Naj bo tako ah drugače, Olimpija in Maribor bosta tudi letošnjo jesen zaigrala v družbi najboljših jugoslovanskih ekip. Sicer pa je naslov letošnjega državnega prvaka pripadel enajstorici beograjske Cr-vene zvezde. SrvtoTiio prvenstvo v motobrosn Med prireditelji svetovnih prvenstev je za Ljubljano, kjer sta bili pred leti veliki reviji na svetovnem namiznoteniškem in hokejskem vrhu, prišel na vrsto še Tržič. Zadnjo junijsko nedeljo je okoli 20.000 gledalcev ob prekrasnem sončnem vremenu pozdravilo najboljše predstavnike v motokrosu z vsega sveta, ki so se pomerili na deseti dirki za svetovno prvenstvo. Tržiško srečanje na najvišji ravni je združilo poleg odličnih predstavnikov iz 17 evropskih držav tudi tri dosedanje svetovne prvake v tej športni zvrsti — inž. Tor-stena Hallmana, Joela Roberta in Dava Bichersa, ki so prvič nastopili v Jugoslaviji. Svetovna elita pa ni merila svojih moči edinole na tekmovanju za naslov najboljšega med najboljšimi, marveč so se srečali tudi na dirki za »Veliko nagrado Jugoslavije«. Ljubeljske strmine so po ogorčenem boju dobile novega prvaka, to je 28-letni švedski predstavnik, inženir agronomije Torsten Hallman iz Upsale, ki je doslej že štirikrat osvojil naslov svetovnega prvaka v tej športni zvrsti. Spominsko tekmovanje veslačev V spomin na prezgodaj umrlega Borisa Kocijančiča, dolgoletnega predsednika Veslaške zveze Slovenije in Regatnega odbora Bled, človeka, ki mu gre neprecenljiv delež pri odlični organizaciji II. svetovnega veslaškega prvenstva leta 1966 na Bledu, se bodo odslej vsako leto mladi slovenski, koroški in tržaški veslači pomerili za memorial »Borisa Kocijančiča«. Tako bo med veslaškimi tekmovalci vselej prisotno ime enega izmed neumornih organizatorjev, ki so ponesli ime Bleda po vsem svetu. Mladi veslači Slovenije, Koroške in Trsta so se že sredi julija prvič srečali na tej spominski prireditvi. Velik i»ali»rfiki turnir v Ljubljani Ljubljana bo novembra prizorišče velikega mednarodnega šahovskega turnirja za »Memorial Milana Vidmarja«, na katerem naj bi po predvidevanjih prirediteljev sodelovali poleg nekaterih najboljših jugoslovanskih šahistov tudi gostje iz Madžarske, Češkoslovaške, Romunije, Sovjetske zveze, ZDA, Danske in drugih evropskih držav. Organizatorji so že doslej prejeli nekatere prijave, med katerimi je Šahovska federacija Sovjetske zveze že zagotovila nastop nekdanjih svetovnih prvakov Botvinika in Smislova. Iz Madžarske bo prišel velemojster Portisch, Jugoslavijo pa bodo zastopali velemojstri Gligorič, Matulovič, Damjanovič in Čirič, mednarodni mojster Puc ter mojstra Stupica in Planinc. V Ljubljani bi prav radi videli tudi odličnega ameriškega velemojstra Bobbyja Fischerja in vse kaže, da bodo prireditelji z njim le našli skupen jezik, predvsem zavoljo njegovih posebnih zahtev za igranje na turnirju. Spominski turnir za memorial dr. inž. Milana Vidmarja, ki je veljal za eno največjih osebnosti v šahovski zgodovini, bo prav gotovo doslej najmočnejše srečanje najboljših svetovnih šahovskih mojstrov v Sloveniji. Valencie zmagal na kolcNamkl dirki Pu «Iugualaviji“ 28-letni mizar iz Pivke Rudi Valenčič je v dresu ljubljanskega »Roga« zmagal letošnje poletje na XXIV. mednarodni kolesarski dirki »Po Jugoslaviji«, ki je vodi- Moštvo ljubljanske Olimpije: Foto: Ivan Virnik S svetovnega prvenstva v motokrosu na Ljubelju. Foto: Edi Selhaus Kajakaša na divjih vodah Save. Foto: Ivan Virnik la pisano karavano tekmovalcev iz številnih evropskih držav na 1266 km dolgi progi od Beograda prek Tuzle, Sarajeva, Mostarja, Dubrovnika, Cetinja, Ivangrada in Prištine do Skopja. Valenčičev uspeh pa je še toliko večji, saj je v zadnjih štirih letih tokrat že drugič osvojil najvišje mesto na naj večji vsakoletni kolesarski prireditvi po jugoslovanskih cestah. Mladi član ljubljanskega kolesarskega kluba »Rog« je s svojim klubskim kolegom Škerljem edini tekmovalec v zgodovini dirke »Po Jugoslaviji«, ki mu je uspelo kar dvakrat zmagati. »WE ENJOYED EVERYTHING . . .* Dear Friends, I am writing for my mother, my sister, and myself to thank everyone for being so nice while on our 9-day concert tour through Slovenija. A very special thank-you to Slovenska izseljenska matica and to Mr. Stane Češarek for taking such wonderful care for us, to Transturist Agency and their guides and bus drivers for making it possible to see everything in your beautiful country. We enjoyed every stop we made and at each concert, the people were very friendly. We cannot pick out just one thing that we like best, because we enjoyed everything. We had a safe trip home. When we arrived in Cleveland, it was good to see my father and little brother again. We hope someday to return to Slove- nlla- Suzy and Nancy Vadnal members of Mladinski pevski zbor Circle 2 — S.N.P.J. Cleveland, Ohio, U.S.A. »EVERYTHING WAS SO WONDERFUL . . .« by Jože Prešeren A special adventure was the trip through the places of Slovenia with the young singers from Cleveland, who were so enthusiastic about their parents’ birthplaces. It was lovely to travel with these young people who were so keen on seeing and knowing more and more about Slovenia and there was no time for tiredness. When we asked them what they were most interested in, nobody could decide only for one thing. Everybody was most delight with everything. Most of them were delighted with our Slovene mountains, the sea, and green valleys with haylofts, which are so characteristic of the Slovene country. At Lipica they admired a herd of white thorough-breds, they visited museums and were most interested in everything the hosts wanted to show them. With most curiousity they listened to Slovene songs sang by Slovene singing choirs and so they had the oportunity to hear how Slovene songs sound in Slovenia for the first time. At Šmarješke toplice where the young singers stayed for two days, we interviewed some of the singers. We wanted to know, what attraced them most in Slove- nia. “Everything was so wonderful...”, told us the fifteen years old Terry Novak. “I was most delighted with the concerts. We were afraid to make mistakes in the pronunciation of Slovene words . .Terry has been snging in the choir for five years, besides she plays piano and wants to study music. She likes singing in the choir very very much. She likes it especially for the reason that they are transfer-ing the rich Slovene culture also to other nations. We have talked also to Suzy Vadnal, who delighted the listners special with the song “Izidor ovčice pase” at all concerts. What was she most interested in Slovenia? “I liked most the Slovene coum try and people who are so friendly and joyful. What I was most impressed about? I shall never forget the wonderful Slap Savica!” Suzy Vadnal is 9 years old and has been singing in the choir for three years. She does not know when she is going to stop to sing in the choir as she likes it very much. We asked for a short interview with Denise Lamm, the head of the choir. What can you tell us about your tour through Slovenia? “Where ever we came we were so warmly welcome and everything is so friendly. We are very happy in your country. Our choir is like a great family and we like to sing together. We like to learn new Slovene songs, which are rather difficult but very beautiful. We are most happy to be able to come to Slovenia and hope to visit you once more some time. Slovenia is a very beautiful country.” Joseph Valenčič is one of the five boys taking part in the tour. He was very glad to answer our questions. “I will remember everybody I have met in Slovenia. I have been in Slovenia for the second time and I like it very much. I was delighted with our appearance in Ilirska Bistrica especially as I knew that my relatives are listening to us.” Joseph has been singing in the choir for eight years. What is his hobby? “I like to collect stamps. I have about 4,000 stamps.” And what is his hearty desire? “I should like to return to Slovenia next year and stay there for a longer time. I do not like this hurry, I should like to see much more about this country.” We have been reporting about the concerts of the Youth Choir No. 2 S.N.P.J. in our previous number. The people at the places they have given concerts, will never forget their lovely tones. Their appearance is an experience of special tipe. Their fear not to pronouce the Slovene words correctly was, completely unnecessary. Their good pronunciation is surely the merit of their conductor Cilka Valenčič. Though it was noticable that they sang the American songs with more secu-rithy the Slovene songs sounded heartdy and fresh. We especially liked the songs “Slovenec sem”, “Moja kosa je križavna” and others. For some songs, we can even maintain that they were sung as good as a few of our choirs sing them. We can assert that the .concerts were successful much more as many a man expected. We heartily wish and hope that this visit and tour through our country was not the last one. “Rancarija” — a True Festival of Podravje Elderly people who have lived or still live on the banks of the river Drava wall remember old rafting times from their youth, when many men with a pole and a rope floated down the dangerous river Drava to earn their living. The river was full of rafts every summer day. The rafts were taking timber from Pohorje and the hills of Kobansko down to the river Danube. The “Rancarija” event, called- the Caravan of Friendship by Maribor journalists, is based on an old tradition and, just as in old times, the inhabitants from both Drava banks greeted them with great enthusiasm. This year’s Rancarija was extended to three countries: Austria, Yugoslavia and Hungary. The raftsmen floated from Beljak, Austria to Bares, Hungary via Maribor. This year seven rafts and forty boats participated in the caravan. The floating caravan was accompanied by hundreds of cars slowly moving along the river. The Rancarija owes much of its success to the idea of the organizers, who invited old veterans, former raftsmen and “rancarji” from Podvelka, Ožbalt, Selnica, Duplek and Dogoš to take part in the event. Thus young raftsmen too had the opportunity to learn the skill of rafting from the old raftsmen. The rafting caravan was heartily welcomed all along the river Drava. In some places the welcome turned out into a true national holiday. In Ptuj for instance the Drava “pilgrims” were greated by “ku-renti” from Markovci. In Borl Castle the first party of the rafters was also organized as a folklore event. The Rancarija became a feature of not only local but international friendship and collaboration amon the inhabitants of the places along the river Drava. It brought to them a lot of you and good humour and all the jests and practical jokes could fill a book. NEW SPECIAL STAMPS For the 19th Olympic Games which will last from 12th to 27th Oktober in Mexico, our postal administration, issued special postage stamps on 28th June. For this great international sport performance, the Yugoslav postal administration prepared a series of four stamps with the sporting motifs performed at the Olympics. Namely, those events in which Yugoslav sportsmen obtained best results. For instance the designs include the 800 meter race for women, our competitor, Vera Nikolic, our state basketball team and its captain, Ivo Daneu, gymnastics on the horse performed by our world champion Miro Cerar. 200,000 complete servis were printed; each with a value of 13 Dinars. The following sporting events appear on the following postage stamps, issued for the 19th Olympic Games in Mexico. The stamp for 50 Dinars represents the motif of 800 meter race for women. The colour of the stamp is dark violet, brown and light grey. A stamp for 1 Dinar representing the characteristic jump under the basket in a basket ball game. The stamp is dark brown, dark blue and light redbrown. The stamp with value of 1,50 Dinars represents a sportsman on the horse with handels and is printed in dark brown, dark blue and light redbrown colour. The stamp for 2 Dinars carries a motif with an oarsman representing paddling sport. The colour is black green, brown and light brown. The stamp for 3 Dinars represents wa-terpolo, a tense moment in front of the goal. The colour of the stamp is black blue, dark violet and light grey and blue. Sredi junija je bil v Ljubljani tradicionalni mednarodni jazz festival, na katerem so sodelovali mnogi svetovno znani jazz glasbeniki. Eden izmed njih je bil pevec in pianist Memphis Slim. Foto: Joco Žnidaršič Wrestling is presented on the 5 Dinar postage stamp. The stamp appears in three colours: green black, light brown and violet. The events for the stamps were chosen by the Yugoslav Olympic Committee, the designs by the academic art painter, Ma-tejo Rodici of Belgrad. The stamps were printed in three colours. In the upper right corner of the stamps there is the known Olympic sign of five circles and in the left upper corner the title “Mexico 1968”. The stamps will be printed also on sheets of paper carrying each of the four stamps. In the upper and in the lower margine of the sheet, is in the colour of the stamps printed the following text: OLYMPIADA, drawn Olympic sign with the five circles and MEXICO 1968. This text on the lower margin and the four stamps above is a philatelistic particularity, the TAB servis. The series in very interesting for the collectors of the sport stamps, as it is of bigger value. The stamps are 30 X 37 mm big and have hackled teethed edges. For the loth Winter Olympics in Grenoble, our postal administration issued a series of stamps as well. This year postal administration is going to print four more stamps for the occasion. Not long ago it was announced in our newspaper that the post office is going to issue the following stamps: 1. For the 65th anniversary of Ilinden insurrection 2. For the 25th anniversary of the annexation of Istra and Slovensko primorje. 3. 100th aniversary of the birth of the poet Aleksa Santic of Bosnia 4. For the 150th anniversary of the birth •of Karel Marx. One stamp will be issued for every anniversary. The stamp printed for the 25th •anniversary of the annexation of Istra and Slovensko primorje to Yugoslavia will represent a reproduction of a well known fresco from the church in Hrastovlje near 'Crni Kal. It represents a mother, with her twins in her bosom. In June this year the post office issued the second issue of the this year’s Yugoslav catalogue of Yugoslav stamps (Biro za postne znamke). The first issue was sold >our very quickly. FOREIGN PRESS ON YUGOSLAV POSTAGE STAMPS A new series of Yugoslav postage stamps always interests stamp collectors and enthusiasts. Many expert specialised papers and periodicals in the world depict the new Yugoslav stamps as they appear, paying them tribute and assessing them as of special worth. We quote here some excerpts from various papers and periodicals. »Yugoslavia has just issued a surprisingly beautiful series of stamps under the name of ’Art in Yugoslavia through the Centuries’. Of five large and extremely handsome multicoloured stamps, exotical-ly beautiful paintings, including the ’Young Sultana’, ’Frontier post’, ’Cock Fight’, ’Summer’ and ’At home’ are depicted. As regards beauty, colour and quality these stamps are absolutely equal to the famous French stamps »Art«. (»Stamps«, No. 1843/68) »For a number of years Yugoslavia has been issuing a series of stamps under the name ’Art in Yugoslavia through the Centuries’. Looking over the motifs on the stamps issued hitherto it is noted that they depict art and historical objects of the past centuries. This year, however, following the endeavour to show the works of national artists, the Yugoslav Post Office has delighted us by a truly exceptional series of five stamps of large format ■— reproductions of paintings by Yugoslav artists of the XIXth century, whose works were created under the influence of various art trends«. (»A.B.C.« Spain) »Acording to information received on November 30, Yugoslavia has announced the issue of a series of stamps ’Art in Yugoslavia through the Centuries’. Hitherto this series of stamps on Yugoslav art has been extremely attractive, but this series is exceptional, in spite of the fact that the stamps are published in large horizontal and vertical format. This is a series of stamps which must find a place in every collection, and I should advise collectors to buy it immedietly, regardless of the price, because I forcast an extremely rapid and high jump in the cost of this series in the near future.« (Mark Weiner, »The Messenger« USA) MIRACULOUS WATER FROM KLADANJ For several months there have been many articles published by the newspapers in Yugoslavia and abroad about the spring of miraculous water near a small town, Kladanj, in Bosnia. It is supposed that this water has the power to make men younger. Some writers take this seriously, others write about this with a humorous note. But it is true that this news had a strong echo at home and abroad. This small town lying along the Drinjaca, which has been almost untouched for centuries, has suddenly become very interesting for tourists. They come from all parts of Yugoslavia and also from other countries. They all have the same aim in view, the spring on the slope of the Konjuh Mountain which is reached along a narrow mountainous road along the river Drinjaca, 17 km from Kladanj. People travel to the spring of this mirac-uluos water by buses, cars, motor-bikes, bicycles and on foot, carrying bottles and even small barrels. The water runs in a tiny jet from the mountainous slope. This is an old mountain spring which is at present just as it used to be many years ago. Its effect was known by the peasants living in the surroundings long ago and they used this water as a natural medicine. The saying goes that this water helped a certain pasha a great deal and that he had a big harem. He was quite an old man but the water which he constantly drank helped him to preserve his strength. Therefore this water has been named »pasha’s water«. Offers for the use of this spring have come from other countries too. Because of this sudden rush of people coming there, the spring was enclosed with barbed wire and people had to pay 1 new dinar for 1 liter, which they gladly did because many of them then sold it at a much higher price in inns and elsewhere. The organized utilization of the spring will soon begin. It will be financed by banks from Sarajevo and Tuzla. The bank from Sarajevo provided a loan of 30 million old dinars for the building of a place intended for tourists at the spring of this famous water. uti MO ||ŽfeajjF: ^Hl.OV E X si' I \ E OB CERKNIŠKEM JEZERU »Veš, kaj bi še rad videl,« je nekega jutra rekel dedek. »Ix>ško dolino in Cerkniško jezero. Tam so tako lepi kraji, da se jih sploh ne da opisati.« Sedla sta v avtobus; najprej so se peljali po široki, asfaltirani cesti, ki pelje na Kras in proti morju, pri Planini pa so mimo starega vaškega pokopališča zavili proti Rakeku. »Tej rečici pravijo Unec,« je povedal dedek, ko so krenili za vodo, ob kateri so se raztezali široki travniki. »Na poti proti Ljubljani izgine pod zemljo — ponikne in pri Vrhniki se kot Ljubljanica znova prikaže na dan.« Pred Rakekom jih je pozdravila strnjena črta zelenih gora, pod katerimi so se svetile zaplate svetlih pašnikov. »Poglej, Javorniki,« je navdušeno pojasnjeval dedek. Gledal je na vse strani, kakor da se boji, da ne bi česa spregledal. Na levi je tedaj pred njimi stala gora, na vrhu katere je bilo s ceste jasno videti bel planinski dom. »Slivnica«, je pokimal dedek. V Loški dolini sta si ogledala grad Snežnik, ker pa je Ellen le hotela videti Cerkniško jezero, sta nazaj grede v Cerknici zavila proti Dolenjemu jezeru. »Toda, dedek, kje pa sploh je to tvoje jezero?« je na lepem vzkliknila. »Saj tu povsod grabijo seno!« »Da, in vendar zdaj že nekaj časa hodiva po dnu Cerkniškega jezera, Ellen,« je dejal dedek. »Na jesen se vsa ta širna ravan prekrije z vodo in postane pravo veliko jezero.« Za šopi nizkih grmov sta naposled le uzrla »poletno« Cerkniško jezero, ob njem pa več avtomobilov in šotorov. SLOVENE EOM ¥WI Arranged by Nada Vltorovlč ALONGSIDE TISE LABE OF CERKXIUA “You know what else I’d like to see,” grandfather said one morning. “The Valley of Lož and the Lake of Cerknica. There are such beautiful spots there that it would be quite impossible to describe them.” They got on a bus ; first they drove along a wide asphalt road leading to the Karst and the seaside; near Planina, they turned left, passed the old village graveyard and drove towards Rakek. “This creek is called the Unec,” said grandfather as they were driving along the stream surrounded by broad meadows spreading out in every direction. “On ist way to Ljubljana, it disappears under the ground — percolates — and then comes to light again near Vrhnika; from htere on, it is called the Ljubljanica.” Near Rakek they were greeted by a compact line of green mountains with patches of light green pastures on their slopes. “Look, Javorniki”, explained grandfather enthusiastically. He Looked about as if afraid to overlook something. In front of them, on the left, towered a mountain on the top of which they could see a white alpine hut. “Slivnica” nodded grandfather. In the Valley of Lož they went to see thei Castle of Snežnik, but since Ellen wanted to see the Lake of Cerknica they turned towards the lower lake. “But grandfather, where is that lake of yours?”, she exclaimed suddenly. “Only hay is being raked up everywhere.” “Yes, yet we have been Wialking along the bottom of the lake for some time now, Ellen,” grandfather said. In the fall, all this wide plain is filled with water and becomes a true, large lake.” Finally they noticed a little lake behind tufts of low bushes. It was the “summer” lake with several cars and tents alongside. Survey of Verb Formi Areordimg to Clauses In order to acquire a consistent and economical knowledge of verb forms, we have to arrange verbs in classes which show a certain equality in the structure of forms. Therefore we will first arrange all the verbs in two groups; in the numerous “living’ group and sparse “dead” group. The living group consists of four quite distinctive classes, but the dead group, too, can be arranged in a few smaller classes. . In all the four living classes; we have quite a firm orientation in verb forms (not always in the accent) if we know one person of the present tense; only the second class (with the thematic vowel -i-) is associated with the first dead class (lov-i-m: drž-1-m and vid-i-m). Demarcation between the infinitives of the first living class and of the first and second dead classes has to be considered (posluš-a-ti: sliš-a-ti; pošilj-a-ti: posl-â-ti), because they all have the same thematic vowel. There is less interfusing between infinitives of the second and the third living classes (in -i-ti: -ni-ti). There can be doubt only in case of -n- before the thematic vowel in verbs on the second class (pomén-i-ti: str-ni-ti). Infinitives of all the four living classes are at least three^syllabled by rule, while those of the dead classes' which are not extended by prefixes are almost exclusively two-syllabled. There are no one-syllabled infinitives in Slovene. To gain at least a cursory insight into the verb accent, we will cite the following forms of the verbs representing individual classes (succession of forms isl he same in ail examples): 1st pers. sg. present tense; imperative 2&jn, x o- ‘ \ Ut Velïkî n n è rti ilroNtvn »T jndifii odera Že od 31. marca dela v »Ljudskem odru« nov glavni odbor, ki je bil izvoljen na zadnjem občnem zboru društva. Za novega predsednika je bil izbran star delavec naselbine José Drašček, za tajnika Rodolfo Stekar, odborniki pa so: Norma Baschi, Edvardo Mozetič, Armando Blažina inJosefina Jelenič. Novi odbor se je že lotil dela; za letos imajo v načrtih med drugim dograditev društvenih prostorov z novim velikim salonom, zgraditev športnih igrišč — kopalnega bazena, kegljišča, mini golfa, biljarda idr. Izmed kulturnih dejavnosti naj omenimo razširitev dosedanjega biltena ter organiziranje otroškega pevskega zbora, kar že pripravljajo. V programu letošnjih prireditev imajo tudi fotografsko razstavo o razvoju društva ter praznovanje 43-letnice ustanovitve »Ljudskega odra«. Ob tej priložnosti bodo izdali tudi brošuro o naselbini in jugoslovanskih društvih, ki bo bogato ilustrirana. Slovenska naselbina je argentinski narodni praznik, 25. maja, praznovala v prostorih najstarejšega slovenskega društva »Ljudski oder«. Priredili so velik asado, ki se ga je udeležilo okrog 300 oseb. Med povabljenimi gosti je bil tudi jugoslovanski konzul v Argentini Nikola Majdič ter nekaj drugih članov ambasade. Ženski odsek društva je imel na skrbi kuhinjski del prireditve; omenimo naj, da je prav po zaslugi žensk v »ljudskem odru« uspela že marsikatera prireditev. Za razvedrilo je skrbel tamburaški ansambel pod vodstvom Milana Kavšiča. Ta ansambel je zelo hitro napredoval in je imel že precej nastopov ne samo med Slovenci ampak tudi med Argentinci. Dohodek te prireditve je bil namenjen za pomoč društvu, ki namerava kupiti manjkajočo kuhinjsko in namizno posodo'. Tudi očetovski dan, 16. junija, so v »Ljudskem odru« svečano proslavili. Seveda je bilo tudi na tej prireditvi večje breme na ženskem odseku. Iskrene želje in čestitke vsem očetom je v imenu vseh članov društva izrazila gospodična Norma Baschi, največ veselja pa je povzročil nastop najmlajšega člana društva 4-letnega Fabiana Perse. A. B. I> zrindorine jngnvlovaiiflke naaelMne v Argentini Letos, ko praznuje Primorska 25-letnico vseljudske vstaje proti fašizmu in za osvoboditev ter priključitev k Jugoslaviji, se še posebej spominjamo tudi primorskih Slovencev, izseljencev v Argentini in njihovih prizadevanj za priključitev Primorske matični domovini. Leta 1945 so zastopniki vseh društev, katerih člani so bili Primorci, sestavili Odbor za jugoslovansko Primorsko v Argentini. Namen tega odbora je bil — delati za priključitev Primorske k novi Jugoslaviji, obveščati javnost o resnici, o pravicah, ki jih imajo izseljenci, ki so bili izgnani od fašistov s te zemlje in pomagati jugoslovanskim predstavnikom na bodoči konferenci v Parizu. Dne 27. marca 1945 je bil v Buenos Airesu prvi javni shod. Na shodu so zahtevali priključitev Slovenskega primorja, Istre, Trsta in Gorice k Jugoslaviji. Dne 23. junija 1945, to je v času, ko je zasedala pariška konferenca, je bil v Buenos Airesu drugi shod, s katerega so zborovalci poslali v Pariz več brzojavk zaveznikom, svoje želje pa so naši izseljenci dokumentirali tudi s podpisi primorskih rojakov, ki so jih zbrali po vsej južni Ameriki. V knjigi podpisov, kjer so izseljenci iz Julijske krajine, naseljeni v Južni Ameriki zahtevali priključitev svojih rojstnih krajev k Jugoslaviji, so bili tudi podpisi predstavnikov vseh slovenskih društev v Argentini, Braziliji in Urugvaju. Naši izseljenci v Argentini so zbrali tudi velike množine zdravil in denarnih prispevkov za pomoč Jugoslaviji pri obnovi. Dne 3. marca 1945 je bil ustanovljen v Buenos Airesu Koordinacijski odbor za pomoč Jugoslaviji, ki je imel svoje pododbore v vseh krajih Argentine, kjer so živeli Jugoslovank Sredstva so zbirali do prepovedi akcije v letu 1948. VIMIASAÜBJA^ODGOVOBl Med našimi delavci v Švici »H. LEV SVETEK Na pobudo kluba Jugoslovanov v Zürichu in ob podpori Slovenske izseljenske matioe v Ljubljani je bil storjen še en korak v smeri vzdrževanja stikov z našimi vse bolj številnimi delavci v Švici, njih seznanjanja s pravicami in dolžnostmi, ki izvirajo iz njihovega dela v Švici, kakor tudi s položajem, v katerem se bodo znašli po vrnitvi v domovino. Klub Jugoslovanov je namreč organiziral ob koncu maja in v začetku junija vrsto predavanj v raznih švicarskih mestih, kjer delajo naši delavci v večjem številu, in sicer o nacionalni švicarski zakonodaji o socialnem zavarovanju, o pravicah, ki jih imajo naši delavci v Švici iz jugoslovanskega zavarovanja, ter o določbah konvencije o socialnem zavarovanju med Jugoslavijo in Švico, ki se uporablja od 1. marca 1964. Ko sem sprejel to nalogo, sem si bil na jasnem, da glavna vprašanja nastajajo na samem kraju, kjer živijo in delajo naši delavci, da pa jih je kljub temu treba seznaniti tudi načelno s pravicami in dolžnostmi iz njihovega dela, pokazati, po kateri poti lahko te pravice uveljavljajo, s katerimi švicarskimi in jugoslovanskimi organi socialnega zavarovanja imajo oziroma bodo imeli opravka itd. Da je bilo temu tako, je pokazala zelo obširna in plodna razprava o vseh teh vprašanjih prav na vseh predavanjih, ki jih je bilo v 12 dneh kar devet v skoraj vseh večjih centrih nemško in francosko govoreče Švice (Zürich, Baden, Schaffhausen, Amriswill, Luzern, Lausanne, Genève, Basel in Davos). Treba je namreč vedeti, da je trenutno v Svici na delu že preko 12.000 jugoslovanskih delavcev in da se bo to število še nadalje povečevalo kljub siceršnjemu zmanjševanju števila tujih delavcev v Švici. Jugoslovanski delavci so v Svici na zelo dobrem glasu, kar sem ugotovil tako pri švicarskih organih socialnega zavarovanja, kakor tudi ob razgovorih s personalnimi šefi nekaterih večjih švicarskih podjetij, ki zaposlujejo Jugoslovane (Brown-Bovery v Badnu, Rivella v Rothristu). Švicarji cenijo — v nasprotju z drugimi tujimi delavci, predvsem iz južne Evrope — izredno prilagodljivost naših delavcev delovnim in življenjskim razmeram v Švici, hitro obvladanje jezika, delovnega procesa in delovnih metod. Naši delavci so v veliki večini varčni, skromni in vzdržni, tako da le zelo redko prihajajo navzkriž s švicarskimi predpisi. Temu je tudi pripisati dejstvo, da razmeroma dobro zaslužijo, hitro napredujejo in si nekateri tudi po malem ustvarjajo pomembne položaje v švicarskem gospodarskem, pa tudi družbenem življenju, ki je načeloma tujcem več ali manj zaprto. Če na hitro preletimo glavna vprašanja, ki so se stalno pojavljala v razpravah po predavanjih, so bila to predvsem vprašanja o nepopolnosti konvencije o socialnem zavarovanju med Jugoslavijo in Švico, ki ni vključila tako pomembnih panog, kakor so zdravstveno zavarovanje, zavarovanje za primer nezaposlenosti in družinskih dodatkov. To posebnost je pripisati notranji švicarski zakonodaji, ki prepušča ureditev teh panog kantonom oziroma velikemu številu zasebnih, pol-zasebnih in javnih blagajn s silno različnimi pogoji, dajatvami in obsegom zavarovanja. Dokler ne bo švicarska zakonodaja na teh področjih socialne varnosti poenotena in vsaj načelno enako urejena, je seveda ni mogoče vključiti v konvencijo, ki terja podobnost sistemov zavarovanja v obeh državah pogodbenicah in njih enotno ureditev v nacionalni zakonodaji obeh držav, da bi se lahko priznavale pravice v obeh državah ne glede na to, kje živijo državljani ene ali druge države-pogodbenice. Na švicarskem zveznem uradu za socialno zavarovanje v Bernu so mi zagotovili, da se zveza (der Bund) trudi že leta in leta, da bi prišlo do poenotenja zakonodaje o teh vprašanjih, da pa ima zveza tu vezane roke zaradi zakonodajne samostojnosti kantonov na teh področjih. Pač pa je bilo v razpravah navedenih precej primerov, ko se ne izvajajo predpisi konvencije, predvsem iz invalidskega zavarovanja, rehabilitacije naših invalidov, dodelitve drugega ustreznega dela, dajatev v času bolezni ali invalidnosti in podobno. Ko bodo zbrani konkretni primeri, bo potrebno ta vprašanja urediti s pristojnimi organi švicarskega socialnega zavarovanja, predvsem invalidskega zavarovanja za nesrečo na delu in poklicno bolezen. Druga skupina vprašanj se je nanašala na pravice iz jugoslovanskega zavarovanja, predvsem podaljšanja jugoslovanskega invalidskega in pokojninskega zavarovanja tudi v času zaposlitve v Švici. Ta možnost je namreč odprta prav za naše delavce v Svici in se je bodo gotovo poslužili številni naši delavci v Svici, da si s plačilom ustreznih prispevkov povečajo — poleg švicarske — tudi sorazmerni del jugoslovanske pokojnine. Tretja skupina vprašanj se je tikala položaja, v katerem se bodo znašli naši delavci po vrnitvi v domovino, še posebej, če ne bodo mogli takoj dobiti v Jugoslaviji zaposlitve. Tu je bila pojasnjena možnost, da si taki delavci s sklenitvijo ustrezne pogodbe z jugoslovanskim zavodom za zaposlovanje omogočijo materialne prejemke za dobo začasne nezaposlenosti, prav tako pa tudi pogoji, ob katerih pridobijo naši delavci po vrnitvi v Jugoslavijo zase in za svojo družino pravico do zdravstvenega varstva. Novo pri uvozu avtomobilov V Zveznem uradnem listu z dne 19. junija, št. 25/1968 je izšel predpis, ki določa neke spremembe in dopolnitve o ureditvi uvoza motornih vozil po posameznikih. Po tem odloku smejo posamezniki uvažati osebne avtomobile, tovornjake, motorna kolesa, mopede in kolesa s tovarniško vgrajenimi motorji ter važnejše dele za ta vozila le, če jih kupijo z devizami, ki jih imajo na računu ali na hranilni knjižici v Narodni banki Jugoslavije ali pri kaki drugi pooblaščeni banki. V smislu tega navodila lahko posamezniki, ki so delali v tujini do dve leti, kupijo novo motorno vozilo tuje izdelave samo od domače gospodarske organizacije, ki sme po veljavnih predpisih uvažati motoma vozila. Sprememba je torej v tem, da iz deviznih računov v bodoče ne bo več mogoče kupovati rabljenih avtomobilov od privatnih oseb z bivališčem v tujini. Novi odlok prinaša nadalje spremembo, da tisti, ki so delali v tujini brez presledka več kot dve leti, lahko uvozijo motorno vozilo iz inozemstva, čeprav ga ne kupijo z deviznega računa ali devizne hranilne vloge, če dokažejo, da so imeli v tujini motorno vozilo najmanj že dve leti. To morajo dokazati s potrdilom diplomatskega oz. konzularnega predstavništva SFRJ v državi, v kateri so prebivali. Prejšnji predpis, ki je določal, da so lahko uvažali motorna vozila naši delavci iz tujine po preteku petih let nepretrganega bivanja v inozemstvu, ne glede na to, koliko časa so tam imeli motorno vozilo, ostane še nadalje v veljavi Domača pooblaščena podjetja pa bodo takim kupcem lahko prodajala tudi rabljena motoma vozila, ki so bila last tujih diplomatsko-konzulamih predstavništev ali drugih tujcev v državi. Domovina me je sprejela prisrčno Prišel sem na obisk rojstne domovine po dvajsetih letih. Težko sem se odločil za to pot, ker .so nekateri v Avstraliji govorili o Jugoslaviji tako slabo in zastrašujoče. Zdaj pa sem presrečen, da sem sam pogledal resnici v obraz. V domovini so me povsod sprejeli prisrčno. Videl sem drago mater, očeta, brate, sestre. Srečal sem se s prijaznimi ljudmi pri Slovenski izseljenski matici. Čudil sem se velikemu kulturnemu in gospodarskemu napredku Jugoslavije. In še in še bi lahko govoril o prijetnih presenečenjih, a za zdaj le to: dragi sorojaki po svetu, pojdite pogledat domov, ne bo vam žal, lepo je! Svojim dragim domačim, vsem prijateljem in znancem v rojstni domovini in v Avstraliji in vsem bralcem Rodne grude pa pošiljam prisrčne Pozdrave! Nov naročnik Rodne grude Maks Podgornik, Bondy, Sydney, Avstralija KAŠI n...... Slavko Ciglenečki: Tinsko Aloje življenje je kot roman ... Rad bi vam napisal nekaj o svojem življenju in zakaj sem odšel v tujino. Bil sem nezakonski sin; do petega leta sem živel pri materi. V bivši Jugoslaviji je bilo težko za zaslužek, zato me mati ni mogla več vzdrževati in je od očeta zahtevala pomoč. Oče pa je bil že poročen; nastali so prepiri, tako dolgo, da sem bil dodeljen očetu. Nekaj časa sem živel pri očetu, toda zaradi prepirov z ženo me je kmalu oddal v rejo drugim ljudem. Tam sem rastel strgan in zapuščen; nihče se ni brigal zame, nihče me ni imel rad. Ko mi je bilo 16 let, sem pobegnil v Maribor in si poiskal službo. Dobremu hišniku, ki me je vzel pod streho, sem povedal svojo žalostno zgodbo, kako se nihče od staršev ne briga zame in da matere nisem videl dolgih 11 let. Vedel sem le za njeno ime in za kraj, kjer sva se zadnjikrat poslovila. Hišnik je bil dobrega srca. Rekel je: Poiskala bova tvojo mater. Peljala sva se k Sv. Martinu in od hiše do hiše spraševala za ime Dor-miter. Tako sva našla sestro moje mame, toda nisem se ji upal izdati, kdo sem. Izvedel sem, da mama stanuje v Mariboru, komaj pol ure od mojega domovanja. Bila je poročena, imela je tudi hčerko, mojo polsestro. Njen oče je bil izgubljen za časa vojne. Ko sem prišel v materino stanovanje, je zavladala tišina. Vsi smo imeli solzne oči, pol od žalosti, pol od veselja. Povabili sta me, naj živim z njima. Toda dolgo nisem vzdržal. Bal sem se, da sem jima v nadlego, zato sem se javil v mladinsko brigado na prostovoljno delo na avto cesti Zagreb—Beograd. Tam sem preživel dva lepa meseca; marsičesa sem se naučil in si prislužil udarniško značko. V spominih pa sem se zmerom vračal v svojo žalostno mladost: tolikokrat sem bil tepen od tujih rok! Ko sem se vrnil iz brigade, sem se spet zaposlil. Toda mama mi je kmalu rekla, da me z denarjem, ki ji ga dajem, ne more vzdrževati in naj se zato hranim v tovarniški restavraciji. Vem, da je imela prav, a zame je bil to prevelik udarec. Spet so mi misli ušle nazaj: 17 let me ni imela pri sebi in zdaj, že po enem letu sem ji odveč! Tako sem zapustil delo v Mariboru in odšel v rudnik svinca v Mežico. Pod zemljo me je bilo strah, a tolažila me je zavest, da sem spet samostojen. Tudi kraj mi je bil všeč, še bolj všeč mi je bila okolica, kamor sem s prijatelji hodil na nedeljske izlete. Moja življenjska zgodba je še dolga. Drugič vam bom opisal, zakaj sem šel iz domovine in kako sem se dolgih devet let potepal po Kanadi. Viktor Domiter, Nemčija Mojc misli 2e leta vem, da mačeha mi je tujina in da vsakdanji kruh je trnje in solze, ter da je domovina edina mati, ki sinovo pozna trpljenje. Slovenski dom, dom pradedov dragih, če bi tedaj poznal, kaj je tujina, nikoli, mili dom, bi te ne zapustil, ker tu je noč, tema in tam je dan, sinjina. Od jutra do noči mi moje misli kot lastovke domov letijo ... Spomini, sladkost edina, misli so sonce in zvezde, ki v samoti mi svetijo .. Bogomil Trampuž Bratina, Ekvador Pismo iz Ekvadorja Po dolgem času, bolje rečeno po 42 letih mojega bivanja v tujini, se vam oglašam. Sprejmite predvsem moje prisrčne pozdrave, po Bedni grudi pa pozdravljam vse drage Slovence in bralce revije. Za naš mali slovenski nared ni bilo* nikoli meja in kjerkoli smo, vse sile usmerjamo v našo kulturo kot temelj človekove osebnosti. Tu v Ekvadorju nas je enajst Slovencev, pa smo tako razpršeni, da ni na nobenem kraju dveh. da bi vsaj dvoglasno zapela naše lepe pesmi. Vsi pa delamo kot pravi Slovenci in prav zato smo zelo čislani. 33 let sem bil učitelj na ljudskih šolah, ustanovil pa sem tudi zasebni zavod za siromašne otroke. Za to delo so mi dali zlato medaljo — Honor al meri to, ministrstvo za šolstvo pa me je počastilo s tem, da ena ljudska šola nosi moje ime. Že vse od leta 1928 se tudi ukvarjam z literarnim delom, žal pa so skccaj vsa dela v španskem jeziku. Napisanih imam 18 knjig, pa kaže da ne bcm dočakal izida vsaj ene. Imam tudi pesmi in druge spise v slovenščini, k,i pa že šepa, saj so mi 42. leta v tujini porinila na jezik špansko govorico. Pošiljam pesmico in majčken odlomek iz tistih časov . ■. Rodno grudo točno prejemam.. Dolg bom v kratkem poravnal, prosim pa tudi za Slovenski izseljenski koledar. Vaš Bogomil Trampuž Bratina Rojaki, ali lahko pomagate? Spoštovani slovenski rojaki na tujem! Najin 18-letni edini sin je že v jeseni 1965 zbolel za vnetjem možganov (subakutno vnetje možganov — leu-coencephalitis scleroticans subacuta van Bogaert). Zdaj leži že 30 mesecev na nevrološki kliniki v Ljubljani, kjer ga zdravijo od začetka bolezni, stanje pa se mu žal še vedno slabša. Zdravniki na kliniki so nama že v začetku bolezni povedali, da ni pričakovati izboljšanja stanja in da obstaja nevarnost za njegovo življenje. Povedali so nama še, da jim ni znano, da bi bilo kjerkoli na svetu uspešno zdravilo za to bolezen. Najino edino upanje je zdaj še v tem, da bi prek našega tiska, ki ga berejo Slovenci po svetu, morda le izvedela, če na kaki kliniki v tujini poznajo uspešno zdravilo za to bolezen. Lahko razumete, koliko nama je na tem, da bi rešila najinega sina, ki sva vanj polagala toliko upov. Obračava se na vse bralce Rodne grude, da naju takoj obvestijo, če morda kje na svetu obstaja zdravilo za to bolezen, kje z njim zdravijo, kako se to zdravilo imenuje in kje bi ga bilo mogoče nabaviti. Morda boste to uspeli poizvedeti pri svojih zdravnikih ali prijateljih, ki imajo znance na kakšni nevrološki kliniki. Vnaprej prisrčna hvala za vsak odgovor! Tone in Kristina Potočar Koštialova 19 — Novo mesto Jugoslavija POPRAVEK V šesti številki Rodne grade je prišlo do neljube pomote: na strani 218 sta bila zamenjana podpisa pri prispevkih z naslovom »Spomini« in »Naj preneha rožljanje z orožjem«. Steve Pirnat je torej pisec dopisa z naslovom »Spomini«, France Kreiner pa dragega. Spoštovanim bralcem in piscem se za neljubo napako opravičujemo in zagotavljamo, da je do zamenjave prišlo nehote. Uredništvo OT BE Po ljudski France Bevk: POLŽEK NESE V MLINČEK POLŽEK NESE V MLINČEK, MLEL BO PETELINČEK: POLŽEK GRE IZ MLINČKA, HVALI PETELINČKA: MATI MOKO SEJE, POLŽEK SE JI SMEJE; MATI KRUHEK PEČE, POLŽ IZ HIŠE STEČE; MATI KRUHEK JE, POLŽEK GA NE SME. Igo Gruden: OB ZAHODU SONCA OD OBZORJA TJA DO TRSTA PREKO MORJA ZLATA CESTA PEUE DO PRISTANA MESTA: Z JADRI SO NA NJI ČOLNIČKI KAKOR V VETRU BELI PTIČKI. V TRSTU HIŠ JE DOLGA VRSTA, V SONCU ŠE PRI STREHI STREHA; OKNA SO VSA POLNA SMEHA, V ENEM OKNU NAŠA NADA BI TA HIP V LJUBLJANO RADA. LJUDSKA UGANKA VELIKO IMAM OČI, PA SEM VENDAR SLEP; PRI VSAKEM OČESU Ml ZRASTE REP. (j|duioj>|) Ljudska pravljica: O TREH SINOVIH Neki oče je imel tri sinove in lepo kmetijo ter zarasle gozdove. Vzel je s seboj v gozd najstarejšega sina, pokazal mu je lepe smreke in ga vprašal: — Kaj bi ti naredil s temi smrekami, če bi bile tvoje? — Jaz bi vse posekal in prodal, potlej pa dobro živel, odvrne očetu najstarejši sin. Oče reče sam pri sebi: — Ti že ne bi bil dober gospodar; jutri bom preizkusil srednjega. In sta odšla domov. Drugi dan pride oče v gozd s srednjim sinom. Ko prideta do lepih smrek, mu jih oče pokaže in ga vpraša: — Kaj bi ti naredil s temi smrekami, če bi bile tvoje? — Lepe hiše bi postavil, take kakor jih imajo v mestih, odgovori očetu srednji sin. Oče pa reče sam pri sebi: — TudJ ti ne bi bil dober gospodar, preizkusil bom še najmlajšega. In sta šla domov. Tretji dan pa reče oče najmlajšemu: — Danes pojdi ti z menoj v gozd. Najmlajši je šel z očetom, in ko prideta v gozd do najlepših smrek, ga oče vpraša: — Kaj bi ti naredil s temi smrekami, če bi bile tvoje? — Pustil bi jih, da bi rasle, ker so tako lepe, pravi najmlajši. — Ti imaš prav, tebi bom dal kmetijo, dobro boš gospodaril, pravi oče. Šla sta z najmlajšim domov, prepustil mu je kmetijo in ga oženil. ŽERJAV IN OTROCI Bilo je jasno, sončno popoldne. Otroci bi šli radi na sprehod, toda vse mame so imele tisti dan neznansko veliko dela: prva je prala, druga je likala, tretja šivala, četrta pospravljala. Tudi očetje so ime'i važne opravke. In tako nihče ni utegnil peljati otroke na sprehod. Otroci so se nekaj časa kujali. »Glej, mama, kako lep dan je,« je prosila Metka, »rada bi šla na sprehod!« »Rad bi skakal na travniku,« je rekel Matiček. »Rada bi trgala rože,« je vzkliknila Maja. A vse prošnje so bile zaman. Zato so otroci sklenili: »Gremo pa sami. Pot poznamo, volka se ne bojimo, pred avtomobili nas bodo čuvali semaforji.« In so šli. Napotili so se na travnik zunaj mesta, kjer so še lani trgali marjetice in se igrali z žogo. Ko pa so prišli do travnika, ga skoro niso spoznali. Ves je bil razrit in razkopan. Tam, kjer je včasih zelenela trava, so se kopičili kupi peska in skladovnice opeke. Sredi gradbišča pa je stal enonogi žerjav. Otroci so ga obstopili. Kakšen mogočen velikan! Matiček, največji med njimi, ga je vprašal: »Povej, kaj delaš na našem travniku?« »Kaj delam?« je zaškripal žerjav. »Saj vidite: zidam? « »Ti zidaš?« so se čudili otroci. »Seveda! Jaz zidam, zidarji mi pomagajo.« »Kaj pa zidaš?« so spet vprašali otroci. »Zidam vse, kar mi kdo naroči: hiše, tovarne, šole.« Otroci so se čudili: »Vse to znaš sezidati?« »Vse to in še marsikaj!« se je pobahal žerjav. Otrokom so zažarele oči. Kakšen imeniten znanec! Mogoče bi tudi njim kaj lepega sezidal? »Zakaj pa ne,« je odvrnil žerjav. »Če mi boste le pomagali pri delu !« Otroci so veselo prikimali. Seveda mu bodo pomagali. Pridno mu bodo pomagali in kadar so pridni, zaležejo za dva. Tako vsaj pravijo njihove mame. »Lepo!« je rekel žerjav. »In kaj bomo zidali? Mogoče šolo?« »Hvala,« so zaklicali otroci, »šolo že imamo.« »Mogoče tovarno?« »Če tovarno, potem tako, ki bo delala igrače!« je predlagal Peter. »Ali pa rajši tovarno za čokolado,« je rekla Metka. Matiček pa je zaklical: »Hišico za našega dedka in babico. Tako zelo si jo želita.« Otroci so zaploskali: »To je pametna misel! Sezidali bomo hišice za vse dedke in babice, pa za očete in mame in za vse tiste otroke, ki nimajo stanovanj.« Maja, najmanjša med njimi, pa je zaprosila: »In če bo ostalo kaj prostora, bomo sezidali še hišico za kužka; majhno, majceno hišico za majhnega kužka.« Žerjav je prikimal: »Vse bomo sezidali, če mi boste pridno pomagali.« Otroci so zavihali rokave, žerjav je upognil vzvod, razklenil svoje železne čeljusti in veselo zagrabil poln naročaj peska. Ej, kako urno jim je šlo delo izpod rok! Kot bi mignil so sezidali hišico pa še eno in še eno. Kmalu jih je bil ves travnik poln. Okrog vsake hišice so uredili vrtec, in na vrtcu košček trate za dedka, gredico cvetic za babico in češnjo, da se bodo otroci in kosi sladkali z njo. Prav na koncu pa so sezidali hišico za Majinega kužka. In ta je bila od vseh najlepša. Ej, kako so drugo jutro strmeli zidarji, ko so zarana prišli na travnik, pa so našli ves travnik pozidan. Se žerjavu je šlo na smeh, ko je videl njihove začudene obraze. ZGODBE O LOVE IVA JAZBECA FKA.Vti: (VEilKEL Polšji lov velja pri nas za nekak ljudski lov. Podobno tudi lov na jazbeca. Nekoč namreč. Zdaj tega sivega ponočnjaka sicer lahko vsakdo ulovi na svojem zemljišču, a ga mora izročiti tistemu, ki gospodari z loviščem. Pred vojno in še prej pa je bilo to drugače. Bogatim zakupnikom lovišč so pripadali jeleni, srne in zajci, jazbece z žilavim in ne posebno okusnim mesom pa so prepustili kmetu. Da ne bo godrnjal zavoljo škode na koruzi! In tako so kmetje z lovsko žilico napovedali jazbecu neizprosen boj. Ko je zorela koruza, jazbečeva slaščica, so hodili nadenj. Uplenjen jazbec je kmetu veljal za posebno trofejo. Zato je bila tudi obara iz jazbečjih beder toliko bolj okusna. Z njegovo mastjo, ki za občutljivi nos sicer diši po zatohli jazbini, so zabelili žgance. Z njo so zdravili tudi različne rane. A jaz-bečja mast ima baje tudi čarobno moč. Mnogo zanimivega se je zgodilo na lovih na jazbece. Ko je bila pospravljena turščica in je minila jesen, je šel jazbec dremat v jazbino, lovec jazbečar pa za peč. Mladim in starim je pripovedoval o zanimivih srečanjih z jazbeci. . . Pepelova hiša v Ljubnem je bila znana daleč naokrog, 'lam so se zb.rali lovci na jazbece: Koiajžev stric, Zefranov ata, Brčov Francelj, hlapec Gab^r in drugi. Posebno sta se »vzela skupaj« Pepelov stric in Brčov Francelj ter njuna psa Neron in Perun. Komaj s.a čakala na sporočilo, kje da jazbec lomi koruzo. In prišla je pošla iz dve uri peš hoje oddaljenega Naklega. Od sile velik jazbec da bo kriv, če za nakelske otroke ne bo koruznih žgancev. V nakelskem zvon.ku je že odbilo polnoč, ko so bili vrli lovci na mestu. Psa sta pokorno stala voak ob svojem gospodarju in čakala na ukaz. Brčov Perun je imel nalogo s svojim dobrim nosom jazbeca poiskati, Pepelov Neron pa ga z ostrimi zobmi prijeti. Peruna je vzela noč in lovci so se razšli vsak na svojo s.ran, kajti nič se ne ve, kje bo pes zalagal. Pepelov stric in njegov Neron napeto posluša.a. Naenkrat ga pogreje od las do podplatov: Perun srdito zalaja v njegovi smeri. Neron je planil v noč. Stric je prižgal svetilko in se pognal. Ni iskal ne steze na poti. Tekel je naravnost tja, kjer je lajal Perun. Stric je dosegel gozd. Toda naprej, še naprej za laježem! Aha, sva si že blizu. Toda noč ima svojo moč, v gozdu še posebno. »Vrla jazbečarja, kje ga imata?« Odgovor: Kot bi trenil, je stricu zmanjkalo tal pod nogami, in telebnil je na nekaj meh-^ kega, kosmatega. Ojej, ojoj! Strica je zapeklo v prstu na roki. Cuknil je, toda jazbec ga je držal krčevito. »Tu si, v zasedi, bes te plentaj! V jami, ki jo je kmet skopal, da sosed ne bi vozil po njegovem! Vse ti pa pr;de prav, če se je treba braniti. Toda ne edgrizni mi prsta, saj mi je na nogi že enega vojna vzela.« A jazbec ne razume po kranjsko. Neusmiljeno je držal in stiskal. Stric ni vedel, ali naj bi zajokal, zaklel ali poklical na pomoč. Ojej, nerodna zadeva! »Ampak, ali se bova kar takole držala? Eden bo moral odnehati.« Počasi je stric zbral svoje misli in klečeč na jazbecu naredil načrt: »Če ti s kleščami ne morem do živega, ti bom pa s kolenom in levo roko ...« Ko sta prisopihala Brc in Gaber, je bil jazbec že v večnih loviščih. Kakor hitro lovec v nelovski družbi odpre usta, že namignejo, češ, zdaj bo pa nekaj »po latinsko« povedal. Toda vedno nimajo prav. Večkrat je zgodba resnična, čeprav ji je zavoljo nenavadne vsebine težko verjeti. Takšna je tudi ta . . . Korajževem stricu in Žefranovem atu je na lovu pomagal pes Parizelj. To so vam bili korenjaki. Od sile hudi na jazbeca — na kuhanega v omaki ali živega v koruzi. Na nebu se je smejala polna luna, ko so po polju stopali trije šepavi korenjaki v polni bojni opremi. Seveda tudi Parizelj; nosil je ovratnik s svetlimi bodicami. Komaj je stric odvezal Parizlja, je ta zalajal tako glasno, da sta lovca pri priči »pozabila« šepati. Tekla sta, kar jima je duša dala, da bi čimprej jazbecu pomerila ovratnik. Toda Parizljev lajež je šel po koruzi navzdol, proti gozdu. »Presneto, jazbec vleče psa, kot moj Ši-mel kočijo. Se v luknjo nama jo bo pobrisal,« sope Žefranov ata. In zgodilo se je: jazbec v jazbino. Parizelj pa za njim. Stric in ata sta se s težavo spustila do luknje, v kateri se je Parizelj dajal z jazbecem. Presneta reč, na nerodnem mestu sredi strmega brega si je ponočnjak poiskal svoj dom. Lovca sta napeto prisluškovala direndaju v jazbini, klečala ob luknji, buljila v črno žrelo ter spodbujala Parizlja. Naenkrat je pes utihnil, in iz jazbine je prihajalo zamolklo golčanje. »Žefran, slišiš, pes ga je prijel na pravo mesto. S kleščami in podajalnikom pa ne moreva blizu!« »Ne preveč govorjenja!« je ata nategnil usta in že lezel v jazbino. »Psa bo treba izvleči, če bog da, z jazbecem vred, ker Parizljeve čeljusti salamensko drže.« Ped za pedjo je po trebuhu lezel Žefran Parizlju na pomoč. Končno je otipal nekaj kosmatega, pasji rep in pasjo nogo. Skušal je potegniti, a za moč ni našel opore. Klical je Korajža na pomoč. »Jemnasta, saj se mi bodo vsi skupaj zadušili,« je hitel stric in v jazbini otipal Žefranova bedra. Trdno je prijel z vsako roko za eno nogo in vlekel, vlekel. Toda niti premaknilo se ni, le jazbečevo, pasje in Žefranovo stokanje je prihajalo iz jazbine. Toda nič ne pomaga, za vsako ceno jih je treba izvleči. Stric je pljunil v dlani, se oprl na rob jazbine in — naj bo, kar hoče — napel vse sile. Nenadoma je v luknji popustilo in šlo je kot z maslom namazano. Stric ni utegnil, da bi se ujel. Prevrnil se je vznak po bregu. Prekopicnil se je enkrat, dvakrat, toliko, da ni štrbunknil v potok. Prste, ki jih je še kar stiskal, je utegnil razkleniti šele v grmu pod bregom. Presneta reč, sto zelenih hudičev, v rokah so mu tičale Žefranove hlače! Kako je Žefran lezel iz jazbine in kakšen je bil v spodnjicah ob luninem svitu, o tem ustno izročilo molči. Tisto noč sta korenjaka poskusila še marsikaj, da bi dobila jazbeca, a se jima ni posrečilo. Tudi Parizelj je moral odnehati. Vračala sta se brez plena. Sicer pa bi jima bil še v napoto, saj je Korajžev stric nosil klešče in podajalnik, da je Že-franov ata lahko držal hlače. Žefran se je postaral in noga ga je vse bolj bolela, toda žilica na jazbece ga še ni minila. S Pepelovim stricem ter Neronom in Perunom se je spet odpravil na jazbeca. Lovca še nista pokadila cigarete, ko je Perun zalajal in klical Nerona na pomoč. Lovca sta trdneje stisnila klešče in podajalnik ter hitela proti gozdu. Za kozolcem sta zaslišala divje puhanje in topotanje, da takšnega še ne! V soju luči se je motovilil čuden klobčič, da so jima oči stopile iz jamic. Ogromen bik se obrača v krogu, pred rogovi mu skače Perun, od zadaj pa se mu zaganja v noge Neron. Brc in Pepel sta kričala na psa, psa pa kot obsedena lajala na bika. Biku se od vrtoglavice zapletejo noge in opoteka se. Buli predse kot zaboden. Končno je bik zatulil in se zvrnil kot pijanec. Z nogami je opletal po zraku, iz gobca mu je molel dolg jezik. Sele tedaj je utihnilo Neronovo in Perunovo lajanje, kajti zasadila sta mu svoje zobe v goltanec. Toda to je že preveč! Brc in Pepel od-vržeta svetilki in zgrabita vsak svojega psa za rep. In dovolj sta se namučila, da sta ju privezala. Medtem si je bik opomogel. Pognal se je kvišku, dvignil rep in opotekajoče zbezljal. Brcu in Pepelu pa se je odvalil kamen skrbi. Stane Kumar: Dravsko polje JAXEZ OSAT II ODA A OKI DA Kamor koli človek steče, rodni grudi ne uteče: naj tujina je vabljiva, standard, plača, zapeljiva, med in mleko se cedita, bodi hiša z zlatom krita — rodna gruda je močnejša, pa četudi najrevnejša, kar je zmore širni svet! . .. Domotožje koprneče druge ne želi si sreče, kot vrniti se domov pod domači, rodni krov. . . Mnogi so mladost prebili, mnogi se celo rodili daleč od domače grude, doživeli čase hude, a ljubezen ohranili, jezik materin gojili čist, brez tujčevske navlake, da še zdaj besede take, kot nekoč teko z jezika. Sram pred njimi NAS lahko je, ki svoj jezik pakedramo, več za Jurčiča ne znamo, Levstika za tuje damo! Naj gre Ribenčan na tuje, vse jezike paberkuje, nauči se jih in rabi, a nikoli ne pozabi govoriti jih po svoje — on ostal je zvest navadi: po dolenjsko zraven poje . . . Mladi rod, spočet v tujini, govorici naši fini se počasi odtujuje (to življenje narekuje . . .). Njemu kajpak se pozna, da v jeziku ni doma, poje pa še po slovensko, pije cviček po dolenjsko, če prisluhne, še razume svojih staršev govorico in zauka po gorenjsko, ko zapleše s Francko, Mico! Rojaki, ki potujete po stari domovini in ostali Evropi, zaupajte se nam! » Jrcuxs burisi « vam nudi vse vrste turističnih uslug — prevoze in izlete z lastnimi najmodernejšimi avtobusi, hotelske rezervacije v lastnih in tujih hotelih, vse vrste vozovnic, karte za prireditve, lov in ribolov in druge. CENTRALA: Ljubljana, Šubičeva ulica 1, telefon 20 316, telex YU ALPEX 34528 POSLOVALNICE: Ljubljana, Bled, Bohinj, Radovljica, Škofja Loka, Domžale, Piran Podrobnejše informacije v ZDA pri August Hollander World Tratel 6419 St. Clair Ave., CLEVELAND, Ohio 44103 ZAHTEVAJTE PROSPEKTE! Mestna galerija v Ljubljani Mestni trg 5, poleg Magistrata ima v svojih prostorih tudi razstavno-prodajni prostor, v katerem so naprodaj umetniška dela vseh živečih slovenskih likovnih umetnikov. NAJLEPŠE POZDRAVLJAMO VSE NAŠE ROJAKE PO SVETU! KMETIJSKA ZADRUGA DRAVOGRAD Jugoslovani zaposleni v inozemstvu naročite se na časopis „NOVOSTI IZ JUGOSLAVIJE" To je list jugoslovanske službe za zaposlovanje, namenjen našim delavcem v tujini. Izhaja vsakega 1. in 15. v mesecu. Naslov: Novinska ustanova »NOVOSTI IZ JUGOSLAVIJE«, Beograd, Zmaj-Jovina 21. POVRATNIKI POZOR! Komfortno, petsobno, enodružinsko vseljivo hišo z lepim vrtom na najlepši točki v Novem mestu prodam. Možna tudi nadzidava. Zora ROPAŠ Novo mesto, Trdinova 18 ZDRUŽENO PODJETJE ISKRA KRANJ proizvaja: telekomunikacijske naprave, elektronske merilne instrumente, naprave za ločno varjenje in varjenje v zaščitni atmosferi, avtoelektrično opremo, radioaparate in gramofone ter naprave za industrijsko televizijo, naprave za železniško in cestno signalizacijo, požarno varnostne naprave, kinoprojektorje za 35 mm, 16 mm in 8 mm ter »super 8«-mili-metrsiki film, proizvode široke potrošnje, sestavne dele za elektronske naprave, zaščitne releje in avtomatske regulatorje, usmernike, male elektromotorje in električno ročno orodje. Informacije in prodaja: ZDRUŽENO PODJETJE ISKRA KRANJ Prodajno servisna organizacija LJUBLJANA, Kotnikova 6 Jugoslavija telefon 312 933 ROJAKI V NEMČIJI! Vsak petek, imate vlak za Jugoslavijo, vsako soboto pa se vrača v Nemčijo'. Na razpolago je spalni vagon. Vožnja prek Ljubljane do Reke in nazaj1 je 131,50 DM. Za informacije se oglasite pri: JOŽE JAKLIČ 413 MOERS a/RH, Alsenstr. 27 b DEUTSCHLAND Prekmurske izseljence pozdravlja in se toplo priporoča GJEREK MARJETA Izdelovanje kravat Murska Sobota Tišinska cesta POVRATNIKI POZOR! Komfortno, petsobno, enodružinsko vseljivo hišo z lepim vrtom na najlepši točki v Novem mestu prodam. Možna tudi nadzidava. Zora ROPAŠ NOVO MESTO, Trdinova 18 PRODAM POSESTVO v Rovišah pod sv. Goro pri Litiji. Posestvo meri ca. enaindvajset hektarov, od tega je polovico gozdov, ostalo je obdelovalna zemlja. Hiša in gospodarsko poslopje je novo, v hiši je vodovod in elektrika. Lokacija je zelo primerna za turistično gostinstvo, večji vikend ali kmetijstvo. Vse podrobne podatke dobite pri Avgust GRIČAR, Kranj, Kidričeva 57 Slovenija, Jugoslavija V ŠENTJERNEJU na Dolenjskem prodam lepo visokopri-tlično hišo, podkleteno, 3 sobe, kuhinja g shrambo, kopalnica, lasten vodovod, velik negovan zelenjadni vrt, sadovnjak. Oddaljeno od avtobusa 5 minut, zveza vsako uro. Na željo pošljemo fotografijo. Naslov: Mencin, Šentjernej 92, Dolenjsko. PRODAM ah dan v najem komfortno enonadstropno družinsko vilo s centralno kurjavo, ca. 220 m2 uporabne površine, s 'kultiviranim parkom, 2000 m2. Portorož — Slovensko Primorje. Naslov v redakciji Rodne grude pod šifro 13. VILO, izredno lepo, nanovo zgrajeno, enodružinsko, s krasnim razgledom sredi parka, tri minute od morja, v Portorožu (Istra, Jugoslavija), prodam. Informacije v upravi Rodne grude. Vdova srednjih let želi spoznati upokojenca od 50 do 65 let, ki je dobrega srca, nealkoholik, skrben mož z dobro pokojnino. Zaželena slika proti vrnitvi. Resne ponudbe pošljite na naslov: Neža MERNIK Klinkcheide Str. 135 p. KOHLSCHEID bei AACHEN DEUTSCHLAND Kadar potujete iz Avstralije v stari kraj, potujte z letali bratske družbe (Češkoslovaški aerotransport) Kadar povabite k sebi v Avstralijo sorodnike ali prijatelje, poslužujte se letal bratske družbe (Češkoslovaški aerotransport) ZAVODI ČRVEKA ZASTAVA Ce razpolagate s konvertibilnimi deviznimi sredstvi, se vam ponuja izjemna prilika, da si nabavite vozilo s popustom do 12 % pod naslednjimi pogoji: Tip vozila ZASTAVA 750 .. . FIAT-ZASTAVA 850 FIAT-ZASTAVA 1100 R ZASTAVA 1300 . . USA 8 Prometni davek v S din 1008.— 58.050.— 1360.— 78.840,— 1640,— 94.230,— 1800,— 103.275,— Cene so preračunane na USA dolarje, vplačate pa lahko tudi s katerokoli drugo konvertibilno valuto. Način vplačila: Vplačilo iz inozemstva: — z bančnim nakazilom v korist deviznega računa Zavodov Crvena Zastava pri Jugoslovanski banki za zunanjo trgovino v Beogradu, št. 608-620-5-1-10101-32009-1361; — s čekom na Zavode Crvena Zastava — Sektor izvoz-uvoz, Beograd; — z mednarodno poštno nakaznico na Zavode Crvena Zastava — Sektor izvoz-uvoz, Beograd; — s tujimi valutami v gotovini, poslanimi direktno na Zavode Crvena Zastava — Sektor izvoz-uvoz, Beograd. Vplačilo iz domovine: — prek lastnega deviznega računa. Dobavni roki: Računa se od končnega vplačila, tj. obvestila banke, da so prispela devizna sredstva na devizni račun Zavoda, po tipih vozil pa so dobavni roki naslednji: ZASTAVA 750 do 15 dni FIAT-ZASTAVA 850 ...............do 90 dni FIAT-ZASTAVA 1100 R.............do 90 dni ZASTAVA 1300 ...................do 15 dni 'm«»*» Vse informacije: ZAVODI »CRVENA ZASTAVA«, izvoz-uvoz, BEOGRAD, Gavrila Principa br. 44, telefon 646 733. KVALITETA — UDOBNOST — VARNOST — EKONOMIČNOST SERVISI PO VSEJ DRŽAVI