Civilno #uženje vojaškega roka ujmu^^ MOfLvL ftivmtU&n-miMs iwst dlo&nice 6i(ne v zakbnu iio zun M mkticev \o ommio, potern se M. prisd. ° r Kazalo Študentska problematika Stran 4 : _ : ' V znamenju seksa i n prostitucije Stran 9 Avstrijska študentska organi zacija Stran 14 Poli ti ki s pomočj o bonbončkov Stran 16 Država hoče dobro sli šati Stran 18 Po vroči Afriki. Družben o -1 nformat1vna priloga Stran III Ugovor vesti v šestih sli kah Stran VII Prvi slovenec, ki je opravil civ. služenje Stran VIII Teze o Verzolaku Stran X Ugovor vesti v tuji-ni in pri nas Stran XIV Civilno s-luženje. pri gasilcih Kultura Stran 26 Kultura kot čredniški princip Stran 28 Odsotnost avantgarde= ujetost v institucije Stran 35 Grossmannova nagrada Razvedrilo Stran 42 Kokoši in vprašanje resnice Stran 44 In vse kokoši so se podrekale Q Glavni urednik: Marko Hercog C~3 Odgovorni urednik: Primož Zevnik Q Študentskaproblematika: Peter Brecl Q Kultura: Gorazd Trušnovec Q Razvedrilo: Miran Štempihar Q Družbeno-informativna priloga: MitjaČander Q Ure-dnikfotografije:MatejFišer Q Tehnični urednik: Simon Ručigaj Q Lektorici: Karmen Strle, Polona Gašperšič Q Ta-jnika redakcije: Tanja Mezga, Božidar Zrinski Cjl Prispevke lahko prinesete ali pošljete na uredništvo ali na uradne ure urednikov Q Tribuna, Kersnikova 4,61000 Ljubljana, tel. 131-70-10, faks. 319-448 Q Tribunaje član European Jour-nalismNetwork Q Poštninaplačanapripošti 61102 Ljubljana Q Cena: 150 SIT, 13ATS, 1.5 DEM, 1250ITL Q Knjige pisat, ne pa štrajkat V znamenju seksa in prostitucije Končno so se študentje zbudili! Takje bil prvi ko-mentar nekega starejšega intelektualca, ko je iz-vedel, da se pripravljajo študentske demonstracije. Že od uvedbe bonov leta '92 dalje seje vedelo, da si z njimi država kupuje so~ cialni mir med študenti. Nobenega romantičnega uporništva ni bilo zasledi-ti v študentskih krogih. Še takrat, koje cel svet pro-testiral proti francoskim jedrskim poskusom na Muruori, seje v Sloveniji odzvalo le nekaj najbolj zagnanih, ki so postopali pred francosko ambasado. Trend devetdesetih med mladimije hedonizem in apatičnost. In ravno zato je tako zabolelo, ko so štu-dentje izvedeli, da bodo v prihodnje morebiti spet zapravljali čas zato, da si napolnijo želodce. Denar je problem za vsakogar in tudi tisti študentje, ki imajo to srečo, da so dobili štipendijo, si z njo ne morejo veli-ko pomagati, saj nekaj več kot deset ti-sočakov ne zadošča niti za najnujnejše, Predigra Od septembra dalje so se kar vrstila pogajanja med študentskima organiza-cijama in Ministrstvom za delo, družino in socialne zadeve (MDD) ter par-lamentarnimi strankami. Potekale so razne protestne akcije, podpisovanje peticije, zadnja med njimi je bila pre- pravi protest, ki bi državo prisilil k za-dostni subvenciji prehrane, naletela na pozitiven odziv med študentskimi sk-upinami in študenti. Le študentska levica, ki jo podpira približno 5% štu-dentov, je menila, da se lahko do istih rezultatov pride tudi brez protesta. V petek, 12. januarja, so med študenti in vlado potekala zadnja pogajanja. Po kot je prehrana ali prebivanje v Ljublja-ni ali Mariboru. Študentje so odrinjeni na rob družbe. Štipendije so znižane za 7%, zmanjšanapostavka za subvenci-oniranje študentske prehrane pa bi podražila bone za 30%. Pred vrati štu-dentskih domov čaka še vsaj 2000 štu-dentov. Medtem ko se je v dveh letih povečalo število študentov za 1300, je v študentskih domovih na voljo le 5 ležišč več. kinitev predavanj teden dni pred demonstracijami. Prva postavka o sub-vencioniranju študentske prehrane v državnem proračunu je znašala borih 668 milijonov, zahtevanihpaje bilo 1.8 milijarde tolarjev. Oboji so sčasomapo-pustili. MDD je postavko zvišalo na 900 milijonov, ŠOU pa svojo zahtevo zman-jšal na 1.3 milijarde tolarjev. Vendar pa do skupnega dogovora ni prišlo. Zato je pobuda, da se pred parlamentom pri- besedah vodje študentske delegacije Gregorja Macedonija, so po več kot dveh urah pogajanj ugotovili, da je med njimi prišlo do razhajanja v podatkih. Napogajanjih so vztrajali pri zahtevi, da se zagotovi subvencija v višini 60 odstotkov cene enega toplega obroka dnevno namesto sedanjih 38 odsto-tkov cene. Zahtevali so še dolgoročno zakonsko ureditev subvencioniranja študentske prehrane z vsemi merili. Štrajkat, ne pa knjige pisat Vse to v kontekstu študentskega stan-darda, vključno s štipendijsko in stano-vanjsko politiko. Mariborski sekretar za socialo, Drago Žura, pa je omenil še dodatne zahteve, kot so investicije v nova študentska ležišča in subvencion-iranje obveznega študijskega gradiva, ki se prodaja po ekonomskih cenah. "MDD računa le z minimalnimipodatki, na kar študentje nikakor ne moremo pristati. Edini rezultat pogajanj je, da še vedno teče dialog," je dejal Macedoni in dodal, da je ministrica Rina Klinar obl-jubila, da se subvencija za posamezno kosilo (280 tolarjev) realno ne bo znižala. RinaKlinarje potrdila, da se subven-cija za posamezno kosilo ne bo znižala, dokler ne bo zaključena temeljita anali-za namenske porabe proračunskih sredstev v preteklih letih. Na podlagi take analize se lahko izdelajo kriteriji za subvencioniranje in dolgoročna za-konska ureditev te problematike. Ana-li-za pa je tudi pogoj za kakršnokoli pov-ecanje sredstev. "Sto, dvesto ali pa tudi 400 milijonov tolarjev. Povečali bomo za toliko, kolikor bo pokazala analiza," je povedala in dodala, da "trditve, da vlada posega v standard študentov, ne držijo." Še isti dan so predstavniki študentov Miroslavu Mozetiču, podpredsedniku DZ, predali peticijo za subvencioniran-je študentske prehrane, ki jo je doslej podpisalo 29.983 ljudi. Demonstracij, ki so bile napovedane za 16. januar, pa niso odpovedali. Prihaja mi Fakultete, študentski domovi, celot-na Ljubljana in Maribor so bili obleplje-ni s plakati, ki so pozivali k udeležbi na demonstracijah pod sloganom: "Lačen študent ne študira!" Ljubljanski in Mariborski ŠOUseje odločil, da bo v ponedeljek in torek ustavljena prodaja bonov za prehrano, hkrati pa so pozvali obe univerzi, naj v torek prekinejo vsa predavanja. V izja-vo za javnost je odbor zapisal, da želijo študentje s to akcijo kulturno in legitim-no izraziti nestrinjanje z vladno politi- ko, ki jim, kljub mnogim pogovorom, še vedno ni zagotovila boljšega standarda, predvsem pa ne dovolj denarja za sub-vencioniranje študentske prehrane. Andrej Prepeluh, predsednik Ijubljan-skega Študentskega parlamenta, je poz-val študente, naj bodo miroljubni. "Te demonstracije ne bodo radikalne, ne bo nikakršnega razbijanja. Nastopili bomo z argumenti." Priprave za shod, ki je potekal pod geslom "Lačen študent ne študira", so potekale v polnem zamahu. Rektorja univerz sta na vse fakultete poslala okrožnico, naj vsa predavanja po 11. uri odpadejo. Tudi dijakipopolnomapod-pirajo študentske zahteve. Vodstvom ljubljanskih srednjih šol so poslali sporočilo, da se bodo dijaki četrtih letni-kov, ki bodo kmalu postali bruci, pridružili študentom pred državnim zborom. Večina srednjih šol jim je sporočila, da bodo izostanki četrtošol-cev opravičeni. Za glasbo je bilo posk-rbljeno, saj so sodelovanje na shodu potrdili Adi Smolar, Tomaž Domicelj, Jani Kovačič, Dušan Uršič, Leteči Potepuhi, Društvo mrtvih pesnikov in še nekatere druge glasbene skupine. Vsi so se odpovedali honorarju. Najbol-je so se organizirali raariborski štu-dentje. S posebnim vlakom se je v Ljubl-jano v torek pripeljalo nekaj manj kot tisoč študentov. Obvestilo, ki je štu-dente vabilo na demonstracije je sporočalo, da si na vlaku z lakoto ne bo treba delati skrbi. "Žejni ne bomo, siti pa," jim je zagotovila ŠOU Maribor. Malico so sponzoriralamariborskagos-tinska podjetja. Pogoji za uspešne demonstracije so bili ustvarjeni. Pričakovali so približno 5000 študentov, dijakov in ostalih, ki bodopodprliproteste. Orgazem Vtorek ob enajstih, ko sejeprotest začel, so se ljubljanski študentje v veliki večini že zbrali okrog odra sredi trga, kjer je ljubljanski ŠOU organiziral kon-cert z govori predstavnikov študentov, univerze in politike, kar pa se je sprevr-glo v vsesplošno apatijo in zdolgočase-nost. Študentje pa so si želeli pravega dogajanja, kot se pač spodobi na demon-stracijah. Dve dekleti staposkušali spraviti slovensko zastavo na polovico droga, vendar jiraaje to simbolično ges-to preprečilo pomanjkanje pravega orod-ja. Medtem so predsfcavniki študenfcov in poklicni zabavnjaki na odru prepričeva-li študente, naj se vendar zabavajo. Deli-la se je Tribuna, ki so jo študentje - prvič po nekaj letih - željno razgrabili. V pomanjkanju drugih zanimivosti seveda. Čas so si krajšali tudi z branjem trans-parentov: Etiopski študentje nas podpi-rajo, Franjo bi dal, Slovenija - revni delavci, lačni študentje, bogati poslanci idr. Množica je željno pričakovala pri-hod Mariborčanov. Ti so takrat že prispeli v Ljubljano. Proti parlamentu so krenili kar po cestah, namesto po pločni-kih, in močno ovirali promet ter ga ponekod celo ustavili. Za dobrih deset minut so blokirali Slovensko cesto pri Nami. Tam se je zgodil manjši incident, ko je nekdo napadel enega izmed snemal-cev. Kot je kasneje opisal Igor Jurišič, mariborski prorektor za študentska vprašanja, je ta incident zagrešila skupi-na mladih, ki se je mariborskim študen-tom pridružila šele na poti skozi Ljubl-jano. Ko se je na Trgu republike končno zaslišalo petje in skandiranje in se je izza parlamenta začela valiti truma raz-gretih obrazov, je tudi ljubljansko množico zajel val protestnega razpoloženja. Pred parlamentom sta se raji združili in skupaj "napadli" parla-ment z glasnim skandiranjem "Bone! Bone!", "Arturja za golaž", prepevala se je tudi Zdravljica. Iz ozadja je priletelo prvo jajce, nato drugo. Sledile so kepe snega. Mariborski organizatorji so posk-ušali preprečiti nadaljnje obstreljevanje, vendar zaman. Postalo je jasno, da brez policije ne bo šlo in da so organizatorjem vajeti ušle iz rok. Poleg jajc in snega je začela na parlament in policiste deževati najrazličnejša hrana, od bananinih olup-kov, jogurtovdo dragocenega piva. Pred parlament je priletelo celo nekaj granit-nih kock. Tudi sonce je posijalo skozi oblake in radovedno pokukalo na sceno. V varovanje parlamenta in policistov pred njim, ki so bili že pobeljeni od jogur-tov, so se vključili policijski konjeniki. Jajca so še vedno letela. Tudi novinarji na balkonu parlaraenta so jih bili deležni, kar se je kasneje odrazilo v časopisju. Policaji so študente potisnili iz Šubičeve ceste nazaj na Trg revolucije. Pripeljala sta se dva tovornjaka. Med množico je završalo. Nihče ni vedel, kaj se skriva pod ceradami. Bodo ven skočili policisti in napadli s solzilcem? Jajčno-jogurtna kanonada je prenehala. Olajšanje pa je sledilo takoj, ko so policisti začeli s to-vornjakov raztovarjati varovalne ogra-je. Obstreljevanje se je lahko nadaljevalo. Medtem so z uradnega prizorišča protesta pozivali študente pred parla-mentom, naj se jim pridružijo. Vendar pa je hrup, ki so ga ti povzročali, preglasil vsa njihova prizadevanja. Postopoma pa se je razgretost pred državnim zborom ohladila. Transparente so demonstranti nataknili na varovalne ograje in si šli ogledat, kako izgledanekaj bolj rairnega. Počitekpravpride. ŠOUje suhimgrlora, ki so se izsušila med polurnim kričanjem, po-nudil čaj. Ta je nekaterim prijal - predvsem tistim, manj dejavnim - drugi pa so se šli raje okrepčat v Maximarket. Tudi send-vičev ni manjkalo. Glas-beniki so spet zabrenkali, nekatera besedila so bila prav priložnostna, nekat-erih, predvsem ljubezen-skih, pa bolje, da ne bi bilo. Nekaj časaje glasba še držala množico nakupu, potempa se je vedno bolj redčila. Okrog štirih, ko je predsednik Študentskega parlamenta Andrej Prepeluh objavil, da so pogajanja uspela, je bilo pod odrom in v okolici le še nekaj sto vztrajnežev in prava mala deponija odpadkov. Odločitev je padla. Protest je bil uspešen, sedaj lah-ko greste domov. Olajšanje Peturnapogajanja, kisojihimelipred-stavniki ŠOU s predsedniki poslanskih skupin LDS-a, ZLSD in SKD ter z minis-trico za delo, družino in socialne zadeve v odstopu, Rino Klinar, so prinesla pod- pis dogovora, s katerim se kratkoročno in dolgoročno reši problematika subven-cioniranja študentske prehrane. Stranke vladne koalicije so se zavezale, da bodo k Zakonu o izvrševanju proraču-na '96 sprejele dopolnilo, po katerem mora vlada - v sodelovanju z obema štu-dentskima organizacijama - v treh mesecih po uveljavitvi zakona sprejeti kriterije in merila za subvencioniranje študentske prehrane. Višina subvencije tako ne sme biti nižja od 60 odstotkov vrednostipovprečne cene obroka. S tem se bo vprašanje subvencioniranja zakon- sko uredilo, v vmesnem času treh mese-cev pa se bo subvencija usklajevala z gibanjem drobnoprodajnih cen. Tako bo v mesecu januarju subvencija znašala 290 tolarjev na en bon. Hkrati so se dogovorili, da se do marcapripravi anal-iza porabe proračunskih sredstev, ki jih je vlada namenila za subvencioniranje študentske prehrane v preteklih letih. S tem zahteva po povečanju proračunske postavke za 400 milijonov sicer ni bila dosežena, ampak so uredili tako, da tis-tih, že zagotovljenih, 900 milijonov to-larjev ni trdno določeno, ampak se lahko vsota fleksibilno poveča, pa tudi zman-jša!, 6e topokaže analiza. Zakon namreč zavezuje vlado, da vtemprimerupre-razporedi sredstva znotraj proračuna in celo predlaga rebalans proračuna. Vlada se je obvezala, da bo do marca obravnav-ala tudi problematiko študentskega stan-darda, predvsem štipendiranje in inves-ticije v študentske domove. Sicer pa, če se vlada ne bo držala dogo-vora, se bodo demonstracije ponovile. Cena seksa Gasilci so po končanih demonstraci-jah začeli čistiti pročelje parlamenta, Snaga, najeta s strani ljubljanskega ŠOU-a, pajepočistilaprizorišče. Zunanji sledovi študentskegaprotesta so bili odstranjeni. Le poslanci so imeli problem z vonjem po gnilih jajcih, ki seje iz pre-prog širil po državnem zboru. Začelo se je preštevanje. Organizacija demonstracij in prevoz študentov iz Maribora v Ljubljano sta stali mariborsko študentsko organizaci-jo pol milijona tolarjev, vendar pa je po njihovem mnenju prav navzočnost Mari-borčanov bistveno pripomogla k uveljav-ljanju študentskih zahtev. Na UNZ Ljubljana so popisali stroške, ki so jih imeli zaradi demonstracij. Policijska škoda znaša natanko 3.505.220 tolarjev. S študentskimi demonstracijami se je ukvarjalo kar 292 delavcev UNZ-ja, od tega 222 policistov, ostali pa so bili kriminalisti. Za čiščenje in zamenjavo uniform so raorali odšteti 953.096 tolarjev, uporaba zaščitnih ograj in škoda na njih je znašala 10.120 tolarjev, za kilometrino so plačali 172.104 tolarje, plačilo za opravljene ure pa je veljalo še nadaljnih 2.369.900 tolarjev. Prijeli in popisali so nekaj "strelcev". Nihče jih ni skupil, najbolj goreče pa so prijavili. Konji, ki bi jim za hladnokrvnost morali podeliti najvišje priznanje, so bili deležni veterinarskega pregleda in najbrž tudi kakšnega slad-kega priboljška. Dan po demonstracijah so anketarji Dnevnika in Ninamedie izvedli telefons-ko anketo, na katero je odgovorilo 408 anketiranih. Preko sedemdeset odstotk-ov vprašanih se je strinjalo, da so zahteve po večji pomoči države pri štu-dentski prehrani upravičene, da so zahteve neupravičene, pa je bilo mnenje petnajstih odstotkov anketiranih. Hkra-ti pa je bilo skoraj štiriinpetdeset odsto-tkov vprašanih proti takšni obliki demonstracij, kijih spremlja obmetavan-je predmetov v pročelje državnega zbora in želijo, da jih policija prepreči. Javno mnenje se je zaradi takega beljenja fasa-de parlamenta in policistov v trenutku obrnilo proti študentom. V kontaktnih oddajah slovenskih radijev so poslušalci še ves teden zlivali svoj bes na lene štu-dente, ki da so brez vsakršnih vrednot in ne cenijo ničesar več. Hkrati pa je med upokojenci nastala pobuda, da se tudi sami zgledujejo po študentih in gredo na ceste, saj je vlada pobrala kar precej de-narja, ko je ukinilaproračune za nazaj. Ni kaj, tržni sistem pač ni socializem in socialni problemi niso njegova prva skrb. Dagmar Vidmar Veseliea pred parlamentom "Teta Rina ne bit' svina - pri-haja čas kolin!" je sporočal eden izmed mnogih transparentov, s katerimi je kakšnih pet tisoč razjarjenih študentov pred par-lamentom opozapjalo parlamen-tarce na slab socialni položaj študirajoce mladine. Ti so ravno takrat sprejemali dopolnila k proračunu za letošnje leto, od-locali so tudi o študentskih bon-ih... Vzrok za študentske demon-stracije so bila neuspešna poga-janja med predstavniki mari-borske in ljubljanske štu-dentske organizacije z ministri-co za delo, socialo in družino Rino Klinar. Zapletlo se je seve-da pri denarju. Čeprav so demonstracije na začetku potekale mirno in brez izgredov, seje situacija zaostri-la ob prihodu kakšnih tisoč pets-to mariborskih študentov, ki so prišli s posebnim vlakom. Mari-borčani so imeli po zaslugi mari-borskih gostilniških podjetij na vlaku zastonj sendviče inpijačo, tudi alkoholno, kar se je še pose-bej poznalo pri skrajno nekul-turnem in precej objestnem ob-metavanju parlamenta s hrano. Glavne tarce so bilipolicaji, ki so prestregli večino letečih jajc, praznih pločevinkpiva in jogur-ta. Seveda so bile torkove demon-stracije samo zadnji kamenček v mozaiku taktiziranja obeh vlad. Tako študentske kakor re-publiške. Kljub temu, da poteka subvencioniranje študentskih bonov že peto leto, to področje še ni sistemsko rešeno in je odvis-no od vsakoletnih bolj ali manj spretnih pogajanj. Pogajalska izhodišča letošnji študentski vladi je pripravila prejšnja, ki je pred koncem eno-letnega mandata, novembra lani, organizirala opozorilno tiskovno konferenco pred vrati državnega zbora. To je bila začetna poteza v stopnjevanem pritisku na mačehovsko državo. Takrat so se študentski funkciona-rji spraševali, kdo se spreneveda. To se sedaj lahko vprašamo tudi mi. Sedanja študentska vlada je teden dni pred torkovimi demon-stracijami organizirala opozorilno enourno prekinitev predavanj. Znano je, da so že takrat vse par-lamentarne stranke študentom zagotovile popolno podporo, saj je razumljivo, da v Sloveniji ni tak-šnih političnih norcev, ki bi se radi zamerili več kot 45 tisoč volileem. Partijski veljaki so na novinarskih konferencah hiteli sporočati stran-karska stališča, ki so vsa po vrsti bila v prid študentom. Pa vendar, kako to, da vladajoča koalicija ne bo sredstev... V Mariboru so de-nar posodili neki firmi, ki ga je kasneje vrnila... Ta denar naj-bi bil kasneje kljub vsemu porabl-jenzabone. Ali je mogoče, da je bila demon-stracija sama sebi namen? Da so študentski funkcionarji vztraja-li pri svojsm stališču samo zara-di spektakla in medijske odmevnosti? Kasneje se je izka-zalo, da so v torek po demon-straeijah študenti sprejeli pred-log vladne koalicije, ki zagotavl-ja, da bo država zagotovila 60-odstotno subvencioniranje ene-ga toplega obroka na študenta dnevno. Tako je študentska zahteva, ki je fiksirala količino sredstev na milijardo in 300 ustreže ubogim študentom, če se vendar strinja z njimi? Ponovno se vprašajmo, kdo se spreneveda. Morda študentje, ki zahtevajo preveč? Znano je, da so jim ob izteku leta 1994 ostali mil-ijoni. V Ljubljani je študentski or-ganizaciji ostalo več kot 30 mili-jonov namenskih proračunskih sredstev, ki jih ni bilo mogoče pora-biti za nič drugega kot za bone... Direktor ŠOU-a Vili Granda in vod-ja Študentskega servisa Anka Dvoršak sta bila osumljena zlorabe položaja in poneverbe uradnih lis-tin, saj sta s pomočjo ljubljanskih gostincev fiktivno prikazala pora- milijonov, padlavvodo. Repub-liška vlada je študentski v torek tudi očitala, da se ta vponedel-jek namepno ni hotela več poga-jati. A zakaj bi se študentska vlada spuščala v takšne igrice? Tukaj jo prav gotovo niso mogli voditi študentski interesi. Zakaj je po-seglapo skpajnih sredstvih, ki bi se lahko obrnili tudi proti njej, če se študenti recimo ne bi odzvali njenim pozivom? N.N. Študentski protesti v Avstriji Socialni sistem v Avstriji je dolgo veljal za zgledne-ga. Predvsem študentje so bili od sedemdesetih let dalje deležni podpor, ki so resnično omogočile študij vsakemu. Univerze so bile odprte, brez vsake številčne omejitve (vsak seje lahko vpisal v tisto študijsko smer, kateroje hotel); šolnine ni bilo; štu-dent, kije bil mlajši od 27 let,je dobil otroški dodatek v višini 1.850 ATS; social-no najšibkejši (približno 10%) so dobili državno štipendijo do maksimalno 6.000 ATS (država je izhajala iz tega, da potre-buje vsak študent približno 8.000 ATS mesečno za življenje - ko~ mur tega ne morejo plačati starši, mu priman-jkljaj krije država); upora-ba mestnih prometnih sredstev na poti k univerzi je bila zastonj (kdor je doplačal mesečno 60 ATS, se je lahko z izkaznico vozil po celem Dunaju); podpora za vožnjo študen-tom, ki ne študirajo v domačem kraju do maksi-malno 6.400 ATS letno (pri vožnji z vlakom so imeli vsi študentje do 27. leta 50% popusta); štu-dentje so bili oproščeni takse za radio in televizijo ter osnovne takse za tele-fon; študentje do 27. leta starosti so bili av-tomatično zavarovani sk~ upaj s starši, starejši pa so se lahko po ugodni ceni zavarovali sami. Lahko bi še našteval, a mislim, da je jasno, da je bil celoten sistem dokaj ugoden (čeravno bi se dalo marsikaj po-praviti). Socialdemokratska (prej social-istična) stranka, ki je vladala 2adnjih 25 let, je pač izhajala iz tega, da mora imeti vsak državljan možnost izobrazbe. V zadnjih letih pa se je na tem področ-ju marsikaj spremenilo, in sicer izključno na slabše. Začelo se je leta 1987 s prvimi socialnimi krajšavami, razvoj pa se je s izguba med 2.000 in 6.400 ATS letno. Dodatno k temu še prispevek za mestni promet v višini 300 ATS letno. Leto 1996 naj bi postalo še posebaj drastično, saj nas stane pristop k Evropski uniji več, kot smo mislili. Zato mora država varče-vati - prvi so na vrsti seveda študentje. Načrti vlade niso napovedovali nič dobre-ga: 1. Generalno črtanje otroškega dodat-ka za študenta. 2. Šolninavvišini 10.000-15.000 ATS na semester. 3. Če študent kakšnega izpita ne opraviprvič, najbizavsaknadaljniposk-us plačal. 4. Univerze naj bi delno privatizirali, kar bi pomenilo predvsem krajšanje fi-nančnih podpor za filozofsko fakulteto, ki gospodarstvu ne prinaša vidnega dobič-ka. 5. Do konsolidacije državnegaproraču-na naj na univerzah ne bi bil nihče več sprejet v službo - prazna asistentska mes- pristopomAvstrijeEvropskiunijišeposp-ešil. Tako je bila leta 1987 ukinjena opros-titev taks za telef on, radio in televizijo za vse študente, ki ne prejemajo štipendije (torej za 90%): stane vsakega študenta do 4.820 ATSletno. 1992 je bil otroški dodatek za študente vezan na študijski uspeh; kdor ni prinesel zahtevanih spričeval, je izgubil otroški dodatek in s tem vse povezane ugodnosti (uporaba prometnih sredstev, sozavaro-vanje pri starših) - s tem je vsak študent, ki ni uspel narediti zahtevanih izpitov, izgubil od 33.800 do 42.800 ATS letno. Istočasno je bila ukinjena možnost samozavarovanj za študenta, ki študija niso zaključili v določenem času. 1994: zvišanje cene za študentsko zavarovanje za 40% - stane revnega študenta do 48.000 ATS letno. 1995: znižanje otrošk-ega dodatka za študente za 1.200 ATS let-no. Razen tega so črtali tudi podpore za vožnjo od doma do študijskega mesta - ta, več sto študentov na enega prof esorja, delno zaprti oddelki. Jasno, da tega študentje ne moremo molče akceptirati. Tudi, če je vladna ko-alicija prav zaradi proračuna razpadla -socialdemokrati so hoteli zvišanje davkov namesto krajšav pri socialnih izdatkih -predlogi še niso padli pod mizo. Kajti v slučaju nove vladne koalicije med ljudsko stranko in svobodnjaki se moramo pri-praviti na te ukrepe. Iz tega bi sledilo, da bi svobodnjaki verjetno poskušali inozem-skim študentom čimbolj otežkočiti študij. Zato je OH priredila oktobra dva akcijs-kadneva, s katerimaje želelapokazati, da to ni nujno politika, ki bi si jo študentje želeli. Kljub temu, daje opozicija v OH (ki je blizu ljudski stranki in svobodnjakom) akcije bojkotirala in celo hotela prepreči-ti, je prišlo do največjih študentskih pro-testov po letu 1987 (takrat so vsi avstr-ijski študentje več tednov stavkali). Ome-nil bi samo največje akcije: Začelo seje 11. oktobra (zvezni štu- dentski parlament je predlagal vsem OH-gremijem, naj priredijo opozorilno stav-ko); V Salzburgu so predstavniki OH delili študentom pakete s hrano za silo, v kate-ro bi jih vladini predlogi spravili. V Grad-cu so študentje z verigami in zaprekami zaprli glavno poslopje univerze. Pred univerzo so postavili šotor z napisom:" Študentski dom 2000". Polegtega so delili študentom juho za reveže. V Linzu so štu-dentje simbolično zazidali vhod v univer-zo. Pred zidom pa so zažigali "varčevalne pakete". Nauniverzizaveterinarno med-icino na Dunaju so stavkali vsi študentje skupaj z profesorji. Tehnično univerzo na Dunaju so študentje blokirali z verigami in priredili v parku pred univerzo celod-nevno protestno akcijo. V odgovor je pre-jela OH te univerze štiri atrape pisemskih bomb! OH na umetnostnih visokih šolah na Dunaju je s hrupom pregnala vse štu-dente iz učilnic. Na dunajski univerzi za agrokulturo so študentje pred vhodom postavili zid iz "varčevalnih paketov" ter ves dan motili predavanja. Na glavni dunajski univerzi pa so študentje zasedli največje učilnice ter z raznimi protestni-mi akcijami in kulturnimi prireditvami protestirali proti načrtovanim specialnim zaostritvam. Višekpaje bil 17. oktobra: V Lobnu je OH zaprla vhod v univerzo in zahtevala od vsakega študenta, ki bi rad vstopil, 100 ATS - toliko bi namreč stale predlagane krajšave vsakega štu-denta dnevno. V Salzburgu je priredila OH demonstracijo, ki sejeje udeležilo 2.600 študentov. Podobna demonstracija je spravila v Innsbrucku 1.000 študentov na cesto. V Celovcu je OH delila "obubožanim" študentom kruh in vodo. Največja demonstracijapaje bila na Dunaju, kjer je šlo na cesto nad 10.000 študentov in profesorjev. Skupno z ostal-imi akcijami je bila ta demonstracija jasen signal, da se bomo študentje branili proti vsakršnim zaostritvam študija, kajti ni dovolj, če vlada tarna , da avstrijski štu-dentje študirajo predolgo, istočasno pajih prisili, da si z lastnim delom plačujejo študij. Tri četrtine vseh avstrijskih štu-dentov so namreč prisiljene delati poleg študija, zaradičesarseštudijjasnopodal-jša. Protestne akcije pa niso vse, kar ima OH povedati. Zdaj si je zadala nalogo, da izdela načrt reforme celotnega izobraževalnega in socialnega sistema za študente. Če lahko verjamemo pred-stavnici OH, Agnes Berlakovich, bo ta dokončan še preden bomo imeli novo vla-do (17. decerabra so državnozborske volitve). Tako bo nova vlada vsekakor prisiljena ukrepati, in sicer ne proti štu-dentom, temveč v sodelovanju z njimi. Jozi Wutte, Dunaj Avstrijska študentska organizaeija Odkar sta bili v Maribo-ru in Ljubljani ustanovlje-ni Študentski organizaciji univerz, se je Slovenija uvrstila med države, u ka-terih so neodvisna štu-dentska zastopništva važenfaktor ne le univerz-itetnega življenja, temveč tudi celotne civilne družbe. V drugih državah je tradicija seveda že dal-jša, na primer u Avstriji, kjer deluje študentska or-ganizacija v današnji obli-ki že od konca druge svetovne vojne (takratje nadomestila predvojno nacistično Deutsche Stu-dentenschaft Osterreich). Vendar pa starost še zdaleč ni edina razlika med avstrijskim in sloven-skim študentskim zastop-stvom, saj se bistveno raz-likujeta tako v strukturira-nosti kot tudi v nalogah. Preden pa lahko na-tančneje predstavim avstrijsko študentsko or-ganizacijo, moram izgubi-ti nekaj besed o avstr-ijskem političnem in so-cialnem sistemu nasploh. Socialni sistem in socialna stabil-nost druge avstrijske republike (torej po drugi svetovni vojni) temel-jitanat.i. socialnempartnerstvu. To je sestavljeno iz Zveze sindikatov(ki združuje vse avstrijske sindikate in je interno organizirana strankars-ko) ter iz treh najvažnejših zbornic: kmetijske, trgovske in delavske; vse zbornice pa imajo obvezno članstvo. To pomeni, da mora biti vsak delavec, vsak kmet, vsak trgovec in tudi vsak študent član lastnega stanovskega zastopništva. Tako imarao torej tudi študentje svojo lastno "zbornico", imenovano OsterrichischeHocchschulerlnnen-schaft (OH). Vsak, kdor se hoče vpi-sati na katerokoli avstrijsko univer-zo ali visoko šolo, mora najprej placati članarino za OH (trenutno 165 ATS na semester) in s tempos-tane njen član. Tudi sicer ima OH status nekak-šne študentske zbornice -je namreč javnopravnega značaja in uradno zastopa vseh 230000 študentov in študentk, kolikor jihje v Avstriji. To izgledatako, daje zastopana v vseh univerzitetnih gremijih (ti so trije na vsaki univerzi: Institutkonferez -na oddelku, Fakultatskonferenz - na fakulteti in Universitatssenat - na univerzitetni ravni), razen tega pa lahko soodloča tudi pri pripravah študentskih zakonov. Toda medtem ko ima tu v pravnem smislu le svetovalno funkcijo, lahko na univerzah dejansko soodloča. Vsi univerzitetni gremiji so namreč sestavljeni po tretjinski pariteti: tretjina članov je profesorjev, tretji-na je iz srednjega sloja (asistenti, lektorji, docenti), tretjino pa tvorijo zastopniki OH. Tako dejansko o veči-ni študentskih zahtev, kot so študijski načrt, imenovanje profe-sorjev, razdelitev financ itd. ni mog-oče sklepati mimo študentov. Razlika med ŠOU in OH je tudi v načinu, kako se predsedstvo OH iz-voli ter v njeni notranji organizira-nosti. Volitve v OH so vsaki dve leti - voli se spomladi, 1. julija novo vodstvo prevzame posle,takodasejeseniob začetku študijskegaleta lahko popol-nomaposveti študentom in da so do takrat pripravljene servisne ustanove, tiskane vse informacije itd. Voli se na štirih ravneh, torej dobi vsak študent štiri glasovnice: eno za študijsko smer /oddelek (Studien-richtungsvertretung), eno za fakulteto (Fakultatsvertretung), eno za univerzo (HauptausschuiS) in eno za zvezni študentski parla-ment (ZentralausschulS). Na odd-elku se voli po osebnostnem volil-nem sistemu (3-5 oseb, odvisno od velikosti oddelka), na vseh drugih ravneh se volijo frakcije. Volijo lahko vsi, ki so vpisani na katero od avstr-ijskih univerz ali visokih šol (tudi inozemci), pasivno volilno pravico pa imajo (zaenkrat še) samo štu-dentje z avstrijskim državljanstvom. Medtem ko je večina zastopništev na nižjih ravneh (do univerze) tradi-cionalno levih, so na zvezni ravni pol stoletja vladale katoliške ali na-cionalistične frakcije, ki so včlan-jene oz. stojijo blizu ljudski stranki ali svobodnjakom. Pri letošnjih volit-vah(16.-18. maja)jeprišlotudina zvezni ravni do spreraembe, saj predsedstvo OH prvič sestavlja levo-liberalna koalicija, sestavljena iz šestih frakcij: VSStO (Verband so-cialistischer Studentlnnen Osterre-ich - socialistična frakcija), GRAS (Griine und aletrnative Studentln-nen - zeleni), KuPo (Kunst und Poli-tik - leva frakcija na umetnostnih ak-ademijah), LSF (Liberales Studen-tulnnenforum - liberalna frakcija), FLO (Fachschaftslisten Osteriieich-strokovno združenje predvsem na tehničnih univerzah) in KSV (Kom-munistischer Studentlnnen Ver-band - komunisticna frakcija). Pred-sednica je odslej Agnes Berlakovich iz socialistične frakcije, pripadnica hrvaške manjšine v Avstriji. Sicer je pa v zveznem štu-dentskem parlamentu, ki ga sestav-Ija 65 poslancev, zastopanih vsega skupaj devet frakcij: najmočnejšaje katoliška AG (Aktionsgemeinschaft, 18 poslancev ali 3 manj kot pri pre-jšnjih volitvah), sledi GRAS (13.+3), VSStO (7, -2), LSF (6,+4), FLO (4,-3), RFS (Ring freiheitlicher Studenten-svobodnjaki, 2, +-0), KSV (2,+l), JES (Junge europaische Studente-ninitiative - monarhistična frakcija, 2,+l)inKuPo(l,+-0). Odkar vlada v OH nova koalicija, se je v tej organizaciji mnogo spre- menilo. Pri tem ne mislim samo na ideološki premik proti levi, ki v bist-vu ni občuten (saj ni mogoče stisni-ti meščanskih liberalnih in komunis-tičnih študentov v isti ideološki okvir). Spremembe se kažejo pred-vsem v odprtosti nove OH - odprtost za študentske zahteve (socialno politični angažma, modernizacija študijskih načrtov, nadaljnaindivid-ualizacija študija - že sedaj si štu-dentje lahko deloma sami sestavlja-jo svoj študij iz različnih študijski smeri - in podobno); po drugi strani pa tudi odprtost za sodelovanje z neodvisnimi študentskimi organiza-cijami, zlasti z manjšinskimi, saj se OH pojmuje kot platforma vseh štu-dentskih iniciativ. Take organiza-cije, ki so po novem tesno povezane z OH so npr. Klub slovenskih štu-dentk in študentov na Dunaju, Hr-vatski akademski klub, Židovska vi-sokošolska zveza, Južnotirolska vi-sokošolska zveza itd. To sodelovan-je se odraža v raznih oblikah, na primer pri novem vseavstrijskem študentskem časopisu "Uni libre", v čigar mednarodnem delu pridejo do besede študentje iz tujine ter pripad-nikimanjšin, tudiv raaterinščini. V decemberski številkije naprimer clanek o Krajini na Hrvaškem s pov-zetkom v hrvaščini. Razen tega se v časopisu pišejo imena dvojezičnih krajev v obeh jezikih, tako npr. Klagenfurt/Celovec. Važno delo opravlja tudi platfor-ma proti desnemu ekstremizmu na univerzah, kjer slovenski klub de-luje že od vsega začetka. Prvi večji uspeh platforme je bil disciplinski postopekprotiprofesorju, kije znan po svojih rasističnih izjavah. Sicer pa je ustanovljen v OH še al-ternativni referat, ki imapravto nal-ogo, da gmotno in z infrastrukturo podpira manjšinske in druge neod-visne študentske organizacije in ini-ciative. Skratka, lahko rečemo, daje spre-memba v vrhu OH prinesla manjši-nam in vsem drugim študentom, ki jim je aroganca prejšnjega vodstva preprečevala aktivno sodelovanje, samo korist. Upam le, da študentska koalicija zaradi politične raznolikos-ti ne bo predčasno razpadla. Jozi Wutte, Dunoj Kdo nam vlada? V zacetku januarja je bila uspešno končana primopredaja med staro in novo vlado, tako da imajo Mace-donijevi fantje in eno dekle sedaj vso oblast trdno v rokah. Pod Macedonijevo taktirko bo za kulturo skrbel Gregor Verč, 4.1 FMF, za socialo in zdravstvo Fran-ci Strajnar, abs. prava, za izobraževanje edina zenska v leto-šnjivladiNataša Juranji, abs. NTF, za šport Matjaž Pečovnik, 3.1 FDV, za mednarodno sodelovanje Blaž Strojan, abs. prava, za založništvo in medije Lenard Rihard, 4.1 teologije, za turizem Jernej Zajec, abs. ekonomije, s financami pa se bo ukvarjal Matej Pirtovšek. Nekateri pravijo, daje nova vlada preveč enoumno usmerjena, medtem ko drugi opozarjajo, da "po njih delih jih boste sodili". Zatorej vsi skupaj počakajmo, da zablestijo njih dela, saj bi bilo prezgodaj soditi samo po organizaciji študentskih demonstracij, ki so se sprevrgle v perverzno razmetavanje hrane. N.N. Etno manijaki Ob stoti obletnici narodopisnih prizadevanj Štreklja in Murka ter petinpetdesetih letih delovanja oddel-ka za etnologijo na Univerzi v Ljubl-jani so študentje etnologije in kul-turne antropologije obudili študents-ko sekcijo Slovenskega etnološkega društva. V sklopu akcije Tud' j'st s'm etno(log) so Šegavci (Študentsko et-nološko gibanje) v četrtek, 18. janu-apja 1996, v študentskih domovih v Rožni dolini priredili uvodni tematski etnološki večer o Nikaragvi. Jana Radovič, ki je bila kot prosto-voljna delavka SCI v letu 1995 na 'work campu' v vasi Masatepe inje ta čas izkoristila fcudi za terensko raziskovanje, je ob diapozitivih in glasbi podala svoje vtise in doživljaje. Večer, ki so ga omogočili SED, ŠOFF, ŠOU Ljubljana, Fructal in OEiKA, je zaključila pokušina srednjeamerišk-ih kuharskih dobrot. Šegavci pripravljajo od februarja (15., 22., 29.) do aprila letos Etno-loške tematske večere, na katerih bodo predstavili popotnike, ki so po-potovali po Braziliji, Kolumbiji, Ben-galiji, Jemnu, Afriki,...Le-ti bodo pri-povedovali o svojih doživljajih in predstavili te dežele tudi z diapozi-tivi. Prisrčno vabljeni! V mesecu marcu pa bodo na obisk oddelka za EiKA prišli hrvaški štu-dentje etnologije. Različna strokovna posvetovanja in pregled študentskih dejavnosti pa bodo zaključili z ek-skurzijo po Sloveniji in tradiciona-lnim etnološkim brucovanjem Zeleni car. Drzava v državi Študentsko organizacijo Univerze v Ljubljani bi zlahka prim-erjali z državo. Ima lasten vir finan-ciranja, organizacijsko je oblast razdeljena na tri, med seboj rela-tivno neodvisne veje, prepletenapa je tudi z obsežno birokracijo, ki se vse bolj ukvarja le sama s sabo. Naloga študentske organizacije je jasna. Kot neposredni pogajalec z državo mora skrbeti za zaščito in uveljavljanje študentskih interesov, poleg tega pa opravlja tudi razne obštudijske dejavnosti, kot so orga-nizacija izobraževalnih tečajev, športnih aktivnosti ipd. Za tako de-lovanje je nedvomno potrebna do-ločena stopnja samostojnosti, ki jo je najlažje zagotoviti prav s fi-nančno neodvisnostjo. Tako se ŠOU financira preko ljubljanskega Šl študentskega servi-sa. Vsak študent ali dijak, ki dela preko tega servisa, 10% zakonodajno telo ŠTUDENTSKI PARLAMENT (Andrej Prepeluh) KOMISIJE: - za finance (Peter Grošelj) - za izobraževanje (Barbara Gor-jup) - za kulturo (Tatjana Kaučič) - za mednarodno sodelovanje (Niko Smrekar) - za socialo in zdravstvo (Saša Pras) - za šport (Robert Blumauer) - za založništvo in javna glasila (Roman Gustinčič) Vendar pa to še ni vse. V maju boste etnologe lahko v okviru mednarodne-ga raziskovalnega popotovanja po Krasu srečali na kolesih. Če pa vas bo julija pot zanesla v področje Kozjan-skih parkov in ako boste morda od-krili nadebudne mladenke in mlad-eniče, potem vedite, da so to razisk-ovalci 3. poletne mednarodne inter- zasluženega denarja prispeva za fi-nanciranje delovanja ŠOU-a. S tem denarjem upravlja vlada, ki je kot izvršni organ zadolžena za njegovo distribucijo. Poleg vlade ljubljanski ŠOU sestavljajo Študentski parla-ment, ki je zakonodajni organ, in Razsodišče, ki predstavlja sodno oblast. Parlament oblikuje tudi de-lovna telesa (parlamentarne ko-misije), ki nadzorujejo delo minis-tra, pristojnega za določeno po-dročje, katerega komisija spremlja. Poleg komisij, zadolženih za določe-na področja, obstajata še nadzorna in zakonodajna komisija. Prva ima nalogo, da nadzoruje delovanje ŠOU-a v celoti, druga pa skrbi za sklad-nost pravilnikov z akti študentske organizacije in republiško zakon-odajo. V shemi, ki predstavlja notranjo strukturo študentske organizacije so našteta vsa delovna telesa in nji-hovi predsedniki. B.B. - za turizem (Sabina Šivic) - za nadzor (Aleksander Vrhovšek) - za zakonodajo (Jernej Stare) sodniorgan RAZSODIŠČE (Urška Prepeluh) izvršno telo ŠTUDENTSKAVLADA (Gregor Macedoni) MINISTRSTVO: - za finance (Matej Pirtovšek) - za izobraževanje (Nataša Jurani) - za kulturo (Gregor Verc) - za mednarodno sodelovanje (Blaž Strojan) - za socialo in zdravstvo (Pranci Strajnar) - za šport (Matjaž Pečovnik) -za založništvo in javna glasila (Lenart Rihar) - za turizem (Jernej Zajec) disciplinarne delavnice Podsreda '96, ki jo skupaj organizirajo Zveza orga-nizacij za tehnično kulturo iz Ljubl-jane, Zavod spominski park Trebče -Kozjanski parki iz Podsrede in pa en-tuziastični Šegavci. Etnološki pozdrav in več prihodn-jič. M.P. Na zavodu za , zaposlovanje se končajo vse sanje Za mnogeje študij pre-naporen šport, s katerim se ne morejo redno in ak-tivno ukvarjati. Brez študijskih uspehov in s srednješolsko izobrazbo pristanejo pred vrati Zavo-da za zaposlovanje in se pridružijo številnim, ki čakajo na zaposlitev in so se jim prav na Zavodu končale sanje o njihovi poklicni karieri. Novembra lani je bilo po podatkih Republiškega zavoda za zaposlovanje brezposelnih 123.500 Ijudi, od tega tretjina mlajših od 26 let. brezposelnosti, teh študentov ne gre izključevati, ko se prešteva brezposelne. Vsi si izrednega študi-ja ne morejo privoščiti, saj je znano, da šolnine močno izpraznijo družinske blagajne, medtem ko polnijo blagajne fakultet. Tolikšnih stroškov pa delavske družine ne zmorejo pokriti. Po analizah t.i. ko-šaric življenskih potrebščin, ki jih vsak mesec izvaja strokovna služba Zveze svobodnih sindikatov Slov-enije (SSS), znašajo minimalni mesečni stroški štiričlanske delavske družine približno 150 ti-soč tolarjev. Če upoštevamo, da je zajamčena plača delavca 47 tisoč tolarjev bruto, so nadaljne razlage, Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve je sicer nedavno postreglo z na videz bolj vzpodbudn-imi, baje tudi z Republiškega zavoda za zaposlovanje potrjenimi podatki o brezposelnosti v Sloveniji. Po teh naj bi zaposlitev resnično iskalo 70 tisoc brezposelnih, ostali pa naj bi bili na Zavodu prijavljeni zaradi do-ločenih koristi, na primer zaradi socialnega zavarovanja, ki je zago-tovljeno brezposelni osebi. Med nji-mi so v večini študentje, ki niso us-peli opraviti vseh izpitov ali pa študirajo izredno. Seveda tem študentom ostaja vprašanje, kaj naj storijo, razen da se prijavijo na Zavod, če ne najdejo dela. Četudi bi si svetu na vso moč želeli prikazati čim nižjo stopnjo kako s tem denarjem shajajo, odveč. "Tudi Če delavec prejemapovprečno plačo, ne zmore plačevati šolanja svojim otrokom," je dejal sekretar SSS Rajko Lesjak. "Delavske družine se iz meseca v mesec uk-varjajo z vprašanjem, kako preživeti. Če že zberejo denar za študij, zaposlitev še vedno ni zago-tovljena in morajo svojega otroka še vnaprej vzdrževati. Dolgoročno to pomeni, da se bodo lahko šolali samo tisti, ki imajo denar, medtem ko drugi ne bodo mogli pokazati svojega znanja," pravi Lesjak. Sploh pa tudi socialni problemi v času študija, ko študent še ne razmišlja, kje bo nekega dne zapos-len, niso zanemarljivi. Po besedah predsednika Študentskega par- lamenta Andreja Prepeluha, se država danes želi znebiti skrbi za študente, kar pa pomeni, da si bodo le-ti morali študij plačevati sami. Študentski parlament (ŠP) je kl-jub siceršnji politizaciji enoten, ko gre za vprašanje socialnega statusa študentov, saj se vsi strinjajo, da bi moral državni proračun za subven-cioniranje študentske prehrane nameniti več denarja. Koliko bodo dosegli, paje odvisno od celotne štu-dentske organizacije. Nekateri štu-dentje očitno postajajo čedalje bolj pasivni, čeprav gre za njihove prob-leme. Tovrstne zadeve jih ne zanimajo, najbrž pa so k pa-sivnosti pripomogli tudi strankars-ki spori v ŠP, po katerih si je ust-varil sloves. Če bi ŠP deloval kot in-teresna in ne kot politična skupina, ki bi se skušala v celoti zavzemati za vse študente in njihove pravice, bi študentje delo svojih poslancev mogoče vzeli bolj resno. Prepeluh pravi, da podpira depolitizacijo in pozdravlja idejo (ki so jo nekateri že omenjali), da bi ŠP deloval kot sindikat, vendar bi bilo potem po njegovem mnenju organizacijo po-trebno nekoliko preurediti. Ob uspešnem delovanju in združevanju bi morda tudi državni parlament prisluhnil zahtevam ŠOU, sicer se s študenti verjetno ne bo posebej obremenjeval. Mogoče bodo politicne stranke v bližajočem se predvolilnem boju vsaj obljubile rešitve tako študentom kot brez-poselnim, da bi pridobile glasove mladih. Saj vemo, na mladih svet stoji, pa čeprav na Zavodu za zaposlovanje. Petra Lesjak Praga poleti The Pound for American stud-iesorganiziramed 13.julijemin3. avgustom poletni program Expiri-ence Prague this summer, v kater-em lahko univerzitetni študentje spoznavate politične, ekonomske in kulturne koncepte, ki so bistve-ni za delovanje civilne družbe. V tem programu bodo prisotni študenti iz centralne in vzhodne Šport za plitve žepe Enota za šport (ŠOU) v Ljubljani je predstavila športne dejavnosti, kijihštudentomponujavzimskem času. Po nizkih cenah so uspeli or-ganizirati zimske tabore v Cerknem, Kranjski gori, na Voglu, v tujini pa v Avstriji, med prvoma-jskimi počitnicami pa tudi v Pran-ciji. Tabori bodo trajali sedem dni in v ceno (na naših smučišcih oko-li 20.000 sit) vključujejo polpenzi-on v hotelu, smučarsko karto, pa tudi možnost učenja smučanja. Najbolje jimje letos uspela orga-nizacija enodnevnih smučarskih izletov v Kranjsko goro, kamor bodo študentje lahko šli vsak ponedeljek in petek samo za 1000 toalrjev. Boljši smučarji bodo imeli možnost pridobitve amaterskega naziva vaditelj smučanja, za teča-je, ki bi omogočili pridobitev naziva vaditelj deskanja, pa se študentsko ministrstvo za šport še dogovarja s Snowboard zvezo. Med semes-tralnimi počitnicami so pripravili dodatne športne programe v telo-vadnicah, pričenjajo pa se tečaji squasha, badbintona, tenisa, jah-anja in jadralnega padalstva. P. L. Evrope, ki si bodo v malih skupi-nah s pomočjo ameriških študen-tov izmenjavali svoje kulturne iz-kušnje in ideje o demokraciji in tpžni ekonomiji. Interesenti morajo govoriti an-gleško in biti redni študenti, prav takopamorajodo 12. aprilavPra-go poslati kratko pojasnilo, zakaj se zanimajo za ta program, dve pisni priporočili, potrdilo o zadn-jem končanem letniku in kratek esej o ekonomiji alipolitiki v svoji državi. Kontaktni telefon: (42-2) 61 21 69 96 in E-mail: ejn@emn.cz N.N. Plavanje za študentke Kultura v Slovenj in študente Gradcu KŠSD prireja 2. marca 1996 ob 11 h v plavalnem bazenu v Železnikih plavalno prvenstvo za študente. Tekmovalne kategorije so: moški 50 m - kravl, ženske 50 m - prosto in mešane štafete 4 x 50 m - prosto. Tekmovalci se morajo prijaviti na naslov kluba najkasneje do 24. feb- ruarja 1996, prijavnice pa dobite na INFO-točkah in na sedežih klubov študentov. Zvečer, istega dne, bo še bruco-vanje z Adijem Smolarjem in Leteči-mi potepuhi. Vse dodatne infor-macije dobite na zgornjih naslovih. N.N. Kamnik V Kamniku od lanskega poletja de-luje Študentski klub Kamnik, katerega najvidnejša dejavnost je organiziranje koncertov. Breme organizacije so prev-zeli s pleč samih bendov, katerih vloga je vendarle igranje in zabavanje občin-stva. Tako smo prisostvovali 26. de-cembra 1995, v starem (opuščenem) kinu Kamnik, TRADICIONALNEMU NOVOLETNEMU KONCERTU. Začeli so INTERCEPTOR-ji, za njimi pa največji zvezdniki kamniške gimnazije, RE-GRAT, ob katerih so dobile vse srednje-šolke mokre biačke. Nato metalci SNNI-FILIS in gostje večera, slavni DEMOLI-TION GROUP. Bil je to nedvomno uspel koncert, tako s strani publike kot s strani organizatorja. V sicer zdolgočasenem Kamniku so študentje vzeli stvari v svoje roke. "V mestu se nekaj dogaja..." T.M. "V mestni občini Slovenj Gradec se že več let ni naredilo nič pomem-bnega na področju mladinske alter-nativne kulture, zato smo se zbrali mladi in ustanovili društvo, ki bo razvijalo in zastopalo mladinske kul-turne smernice v mestu," so poved-ali predstavniki nedavno ustanovl-jenega Mladinskega Alternativnega Kulturno Umetniškega Razvojnega Centra (MAKURC) iz Slovenj Grad-ca. Da mislijo resno, so pokazali že oktobra lani ob dnevu otroka, ko so organizirali likovne delavnice pod strokovnim vodstvom prof. Milana Unkoviča, celotne stroške prireditve pa so pokrili kar iz lastnih žepov. Naslednji večji projekt društva je bilo štiridnevno novoletno prazno-vanje pod ogrevanim šotorom, kjer so se zvrstile prireditve za otroke, najstnike, pa tudi za nekoliko stare-jše. Med drugim so organizirali kon-cert znane slovenske rock skupine skupine Demolition group, štiriurni maraton risanih filmov, nastop dua Ciganska jazzbina, številna potopis-napredavanja, gledališko predstavo, silvestrovanje ob skupini Hic et nunc... Ustanovitelji društva MAKURC pravijo, da niso profitno usmerjeni, zato so bile nekatere prireditve zas-tonj, za druge pa je bila vstopnina zgolj simbolična. Glavni sponzor pr-ireditev je bila občina Slovenj Gradec, ki je prispevala približno polovico potrebnega denarja. "V društvu nas je trenutno dva-jset intuziastov, karpomeni, da ima-mo tudi različne interese, zato bomo oblikovali različne sekcije, da se bo delo odvijalo lažje in bolj kvalitetno," pravijo ustanoviteljLZa naslednje leto imajo že izoblikovan okvirni program, ki zajema koncerte, gledal-iške predstave, literarne večere, ra-zlične delavnice ipd., vse pa bo odvisno od finančnih inprostorskih zmožnosti. Društvo namreč upa, da jim bodo mestne oblasti do meseca marca dodelile tudi klubske pros-tore. V prihodnje nameravajo v MAKURCU stroške delno pokrivati tudi iz članarin, zato vabijo vse zain-teresirane, da se včlanijo in si tako zagotovijo 50 odstotkov popusta na vseh prireditvah in člansko izkazni-co, s katero bodo imeli kasneje tudi prost vstop v klubske prostore. MAČ Topjob - kako do službe AIESEC, mednarodno združenje štu-dentov, ki se zanimajo za ekonomijo in management, pripravlja že tradiciona-Ini projekt TOP JOB, ki bo potekal od srede marca do začetka aprila v Ljubl-jani, Mariboru in Kranju pod okriljem tarakajšnjih organizacij. Letos je po-trebno še posebej poudariti, da je na-menjen študentora vseh fakultet in ne le tistim iz ekonomske. Tako se prav zaradi tega ena od aktivnosti TOP JOBA, Sejem kadrovskih potencialov, seli iz Ekonomske fakultete (kjer se bo odvijal ostali del predvidenega progra-ma) v Cankarjev dom. Na sejmu, ki bo potekal 4. aprila, se bodo lahko študentje posvetovali s predstavniki najrazličnejših podjetij, izvedeli kaj več o možnostih šti-pendiranja, opravljanja prakse, zaposlitve in nenazadnje pridobili kak-šno, včasih še kako potrebno zvezo.Tisti,'ki bodo želeli, se bodo lahko vpisali tudi v t.i. bazo podatkov, po kat-eri podjetja kasneje iščejo njim zan-imive kadre. Za študente četrtih letnik-ov in absolvente pa bodo organizirani osebni pogovori s posameznimi pred-stavniki podjetij, ki bodo vnaprej dogo-vorjeni (zato se je potrebno prijaviti do 1. marca), potekali pa bodo v posebnih prostorih Cankarjevega doma. Pred Sejmom kadrovskih potencial-ov se bo v okviru TOP JOBA zvrstila še množica pomembnih aktivnosti. Tako bo 25.3. na EF v Ljubljani okrogla miza z izbranimi predstavniki najboljših slovenskih podjetij, ki bodo predstavili svoje poglede na izbiro novih kadrov. (Tudi v Kranju bodo pripravili okroglo mizo s podobno tematiko, poleg nje pa še eno o vplivu organizacijske teh-nologije na opganizacijo.) Od 26. do 28. raarca sledijo predavanja o vsakdanjih, a zelo pomembnih stvareh, kot so na primer, kako najbolje napisati prošnjo, kako se pripraviti na intervju v podjet-ju ipd. (V Kranju bodo predavanja na Fakulteti za organizacijske vede, prvo že 21.2.) 29.3. bo na vrsti delavnica Zavoda za zaposlovanje pod naslovom "Kako najti zaposlitev?", dan pred zak-ljučnim sejmom, 3. aprila pa bo na EP potekalo tekmovanje "Tema", kjer bodo študentje iz različnih fakultet reševali konkreten problem določenega podjet-ja. Rešitve bodo ocenjene, najboljše pa nagrajene. (Na tekmovanje se je po-trebno prijaviti do 1. marca na naslov AIESEC Ljubljana, Mednarodnapisar-na ŠOU, Kersnikova 4 ali AIESEC Kranj, UM FOV, Prešernova 11/2) Po-trebno je še dodati, da bodo obiski na-jrazličnejših podjetij posebnost TOP JOBA v Kranju. "S svojira delovanjem želimo spre-meniti obstoječo družbo v boljšo, bolj pozitivno, strpno in usmerjeno v napre-dek, kar pomeni da omogočimo vsake-mu posamezniku, da preizkusi svoje sposobnosti in jih izkoristi v dobro vseh nas," pravijo pri AIESECu. MAČ Carmen? -Nein, danke... Po ogledu enega zadnjih sloven-skih filmov pride gledalec iz dvorane dokaj razočaran, morda tudi pretresen zaradi že toliko ope-vanega slovenskega filmskega ek-stremnega smisla za "art film". Film prikazuje, "kao" pravo klošarijo Ljubljansko, eden je večji klošar ali baraba od drugega. Zgod-ba je relativno ganljiva, o cipi po imenu Carmen (Nataša Barbara Gračner), kije nagnjenak delikven-ci, a le zaradi matere, ki ji je pokva-rila mladost. In zaradi očeta, ki je le zaužil sadove materinega telesa, brez kakršnekoli odgovornosti do zaplojenega otroka. Tu je seveda še beli princ (Sebstijan Cavazza) na belem konju, kateremu spodleti nje-gova snežno bela naloga, kaj pa drugega, kot Carmen odvaditi de-likvence. Kjerje belo, je tudi črno, v vlogi Carmeninega, neke vrste, zvodnika, dilerja, "ljubimca". Zraven treh, oziroma dveh glavnih likov štorije so tu še stranski, ki skušajo narediti film morda vsaj malce zanimiv, pa je občutek na koncu vseeno porazen. Skratka, neuspeli poskus deka-dentnega bala klošarjev, prostitutk in mladegapropadajočega študenta, da ne pozabimo zlobnih dečkov. S.R. Politiki s pomočjo bonobončkov Zelimo delati za štu-dente - Z državoje pove-zana študentska vlada, ne pa parlament - Štu-dentska organizacijaje državi tm v peti - Štu-dentska zakonodaja pol-na lukenj. 0 svojih izkušnjah v politiki so na okrogli mizi u Cyber Cafeju v klubu K4 razpravljali: Andrej Prepeluh, pred-sednik študentskega parlamenta, Gregor Macedoni, predsednik študentske vlade, Jcrnej Stare, predsednik štu- dentskega zakonodajne-ga sveta, Bara Hieng, predstavnica štu- dentske levice, Peter Žerjavič, član štu-dentskega sveta FDV in Andrej Kurnik, član sk-upine, kije letos na FDV-ju organizirala bojkot volitev v študentski par-lament. Kakšniso bili vašimotivi, da ste se začeli ukvarjati s štu-dentsko politiko? Prepeluh: Moji motivi segajo nekaj let nazaj. Takrat sem bil še naiven in sem mislil, da lahko spremenim svet. Ko pa sem si pridobil nekaj izkušenj, sem spoznal, da dejansko lahko kaj naredim. Moji osebni motivi niso iskanje prestiža ali poveličevan-je svojega ega, temveč gre za na-men nekaj narediti, dobro oprav-ljeno delo pa ti da osebno zadovoljstvo. Hieng: Študentsko politiko sem spoznala na trden način. Ko sem šla pred tremi leti volit, sem na volitvah spoznala maribors-ko študentsko vlado. Povabili so me k sodelovanju. Eno leto sem spremljala delo študentskega parlamenta, kljub temu, da nisem bila poslanka. V tistem letu so se začele pojavljati ne-pravilnosti, ko je postal predsed-nik Študentske organizacije Univerze (ŠOU) Vili Granda. KI-jub nepravilnostim z investici-jami in nižanjem plač delavcem ga katoliški študentje niso bili pripravijeni razrešti. Ravno zaradi tega sem naslednje leto kandidirala za poslanko v Štu-dentskem parlamentu, da bi se vzpostavilo določeno razmerje sil. Vendar so katoliški študentje zelo dobro organizirami preko vseh veroučnih skupin, tako da se ne da veliko narediti. Moram tudi reči daje študentska popu-lacija zelo pasivna. Katoški štu-dentje spravijo svoje volivce na volišče, sredinski in levi štu-demtje pa ne gredo na volitve. Tako sva lani s Kristjanom Ver-bičem predstavljala edino opozicijo v študentskem par-lamemtu. Macedoni: V Šou sem začel sodelovati pred štirimi leti. Takrat sem še mlad in naiven kandidiral za poslanca v štu-dentski parlament. Počasi sem spoznaval glomaznost organiza-cije. Človeka vedno vleče, da bi naredil kaj dobrega za študente. Morda je problem ŠOU-a ravno v tem, da je toliko formaliziram in da je ves idealizem že skoprnel. Zato imam večji užitek delati na pokrajinskem nivoju, doma, v Novem mestu, kjer je vec entu-ziazma in ljudje so pripravljeni delati brez prepirov. Šou ravno zaradi količine denarja in svoje razprostrtosti privlači veliko število ljudi z različmmi nameni: eni bi radi zganjali anarhijo, dru-gi politizirali, spet tretji pa bi radi naredili kaj dobrega za štu-dente. Zaradi vsega tega je Šou takšen, kakršen je. Vendar mis-lim, da je kljub vsemu vse skupaj še vedno naravnano v pozitivno smer. Stare: V študemtskem parla-mentu sem poslanec že drugo leto in to so vse moje izkušnje, ki jih imam s ŠOU-om. Ta organizacija mi je bila blizu predvsem preko novinarskih člankov. V bistvu me je politika vedno zanimala, zato sem jo ho-tel tudi na lastni koži izkusiti. Ko sem postal poslanec v parla-mentu, sera bil v opoziciji, ven-dar smo vlado vedno konstruk-tivno opozarjali na nepravilnos-ti. Sredi leta sem postal predsed-nik zakonodajnega sveta; zakon-odajaje ena od stvari, po katerih je ŠOU znam. Letos je eden mojih glavnih motivov sodelovati pri spreminjamju sistemske zako-modaje, ki še čaka na dopolnitve. Žerjavič: V takšni obliki kot vi (prejšnji govorniki, op. p.) midva (Žerjavič in Kurnik, op.p.) nisva udeležena v študentskem parla-mentu. Borim se za pravice štu-dentov in sem do vseh stvari nekako kritičen. Kurnik: Verjetno se spomnite tistega grafita:" Ne jebem zako-na, zakonjebe mene." To lahko velja tudi za politiko: če ti ne jebeš politike, te politika jebe dvakratno. Preden sem postal študent, sem si študemte pred- stavljal kot najnapredmejši del družbe, kot avantgardo, ki stoji skupaj, in se skupaj bori za svoje pravice. V teh štirih letih se je marsikaj poslabšalo, zato se mi je zdelo, da tukaj nekaj ni v redu, da ta organizacija (ŠOU, op. p.) ne zna urejati naših interesov tako, kot bi jih morala. Zato sem se odločil vstopiti v politiko, predvsem ko sem ugotovil, da študentom FDV-ja kratijo do-ločene pravice. Kakšen je odnos med štu-dentskim parlamentom, štu-dentsko vlado in državnimi ter civilno-družbenimi instituci-jami? Prepeluh: Študentski parla-ment kot najvišja študentska oblast ni povezan z državo. Več zadev z državo ureja študentska vlada, predvsem minister za so-cialo in zdravje, ki poskuša vsa-ko leto dobiti denar za študents-ko prehrano. Poskušamo biti predstavniki vseh študentov. Zato ni res, da sem nekakšen predstavnik cerkve v štu-dentskem parlamentu. Takšnih vpletenosti, kot bi si jih rada predstavila Bara (Hieng, op.p.), ni. Hieng: Jaz bi rekla, da razlik med državnim zborom in štu-dentskim parlamentom ni. Ven-dar je delo državnega zbora bol-jše. V državnem zboru so poslan-ci pod pritiskom javnosti, ki jih je izvolila. V študentski parlament pa so poslanci izvoljeni tako, da zmanipulirajo študentsko popu-lacijo, kar se je pokazalo pred-vsem letos. Študentje bi se mor-ali zamisliti nad svojimi pred-stavniki fakultete. Macedoni: Politika v zvezi s ŠOU-om je zame izraz v naj-širšem smislu in upam, da ga tudi drugi tako razumejo, tj. delo za druge, v tem primeru za štu-dente. Na žalost, kar boste opa-zili tudi na današnji okrogli mizi, se v študentskem parlamentu nekaj dogaja. V njem imamo tri skrajne levičarje in tri morda skrajne desničarje, ki s svojim medsebojnim prepiranjem onemogočijo ostalim, da so to, kar želijo biti: študentje. Sicer pa je študentska vlada v svojem delu samostojna, hkratipapod nadzorom parlamenta in kljub prej omenjenim razprtijam do-bro sodelujeta. Kurnik: Država ima verjetno svoje razloge, zakaj podpira ŠOU. Lažje preživlja 200 plačanih funkcionarjev kot pa 20.000 štu-dentov. Vendar mislim, da bi se pri konkretnih vprašnjih dalo pritisniti na državo, apr. glede bonov(zaprehrano, op. p.). Naša največja in edina materialna moč je množičnost in trenutni sta-tus, ki ga imamo. Mi smo intere-sna skupina, ki mora nastopiti enotno proti državi, na drugi strani pa proti Univerzi. ŠOU je elita, ki nadzoruje študente. Mi-mogrede, bojkot na FDV-ju je us-pel; predsednik parlamenta (An-drej Prepeluh, op. p.) je dobil samo 72 glasov, torej je legitim-nost parlamenta vprašljiva. Macedoni: Študentska orga-nizacija je državi bolj trn v peti, kot si ti (Kurnik, op.p.) misliš. Legitimnost parlamenta je, da dela za študente. Stare: ŠOU je v svojem delo-vanjupodobendržavi; opazne so jasne vzporednice. Imamo svojo zakonodajno oblast, to je parla-ment, izvršilno oblast, to je vla-da. Kako pa vse skupaj funkcion-ira, pa presodite sami. Poleg tega, Bara Hieng in njej podobni s svojim delovanjem razdirajo ŠOU, kar nas bo pokopalo in bomo res postali nekakšen državni privesek. Vemo, daje študentska zakon-odaja problematična; predvsem, kar zadeva predvolilni molk in propagandiranje kandidatov. Kakšnajepo vašem mnenju štu-dentska zakonodaja? Stare: Strinjam se, da je pred-volilni molk problem. Ko sem pred dvema letoma kandidiral, sem delil boabončke in bil zelo prepričljiv. Lani sem delil še več bonbončkov, a sem bil popolno-ma neizviren, ker je nekdo drug delil pivo. Potemtakem bodo naslednje leto na vrsti nepremič-nine? Zato se res zavzemam za predvolilni molk, da se izkaže prava kakovost kandidatov. Ob-staja pa sistemska zakonodaja, toda pozna se, da je študentska organizacija mlada, kar se kaže v tem, da je marsikateri pravilnik neurejen. Zato bo letos zakonodajna ko-misija poskušala organizacijo uskladiti tudi vsebinsko. Pove-dati želim, da je študentska za-konodaja potrebna, trenutnoje komaj dovolj dobra, na nekaterih mestili celo slaba in tu je izziv zame. Hieng: Študentska zakonodaja je slaba, v njej je veliko lukenj. Pravila sicer so, a se jih nekateri ne držijo. Zakonodajna komisija je dolžna pripraviti nove akte. Problem je tudi pomanjkanje pravilnika o nezdružljivosti funkcij in koliziji interesov. Prepeluh: Kolizija interesov je pereč problem, stvari se počasi spreminjajo. Strinjam se s tem, da je potrebno pripraviti pravilnik. Po mojem mnenju bi morali biti zakonodajna in izvr-šilna oblast strogo ločeni. Manica Mirnik Nenad Semič Država hoče dobro slišati! Zakaj sije človek izmislil pravo? Verjetno zato, da bi z njim omejeval in omejil svo-bodo sočloveka ter ga prisil-il sprejeti svoje prepričanje, svojo resnico. Če to malce karikirano razlago spre-menimo in namesto človek zapišemo Ijudje ali družba, potem bi lahko dejali, da pravo predstavlja temeljno sogiasje večine, kako uredi-ti glavna družbena vprašan-ja. Obenem pa to pomeni tudi nasilje nad tistim, ki tega soglasja ne da ali noče dati in via facti predstavlja družbeno moteč ali škodljiv element. Večina je potemtakem tista, ki določa, kdoje dober in kdoje slab, in še huje: večina določa, kajje res in kaj ni. Če govor-imo o kvalitetni večini (gle-de na Aristotelovo klas-ifikacijo državnih ureditev in dodano vrednostno klas-ifikacijo le-teh), potem ima fca poleg legalnosti zagotov-Ijeno tudi legitimnost; v smislu spoštovanja man-jšine (ali opozicije, če hočete). Toda problem nas-tane, če je ta večina oz. oblast po svoji naravi slaba ali nesposobna voditi državo. Vprašanje, ki se nam zastavlja tedajje, alije takšna večina resnično le-gitimna. Ali ima tudi pravi-co vsiljevati svoje rešitve tistim subjektom (recimo kar državljanom), ki se z njimi ne strinjajo? Kajti demokracijaje nujno tudi krivična in to do manjšine oz. posameznika lahko tudi je, čeprav ofizičnem nasil-ju večine nad manjšino u resnični demokraciji ne bi Molči, zakaj še drugsvetje znotraj tistega, kiga vidimo, svet, v katerem prede tema inje ves nebo. (Miguelde Unamuno) mogli govoriti. Spoštovanje različnosti naj bi bilo pogojeno z enakovrednostjo obojega - večine in man-jšine. Drugačeje seveda, če govorimo o drugih oblikah lojalno. Le čemu, ko pa že vnaprej ve, da bodo njeni predlogi preglasovani in zavrnjeni. Morda sploh ne zaradi tega, ker bi bili slabi, temveč zgolj zaradi eksk-luzivizma večine, ki včasih meji že na militantnost. Toda vse toje pri sistemu, kjer vlada neosveščeno Ijud-stvo (demos kratein), treba vzeti v zakup in toje nazor-no povedal že sloviti angleš-ki državnik Winston Churchill: Demokracijaje najslabši sistem, toda pro-sim, najdite mi boljšega! razložiti njegovo eksistenco, njegov raison cTetre in ga v skrajni kon-sekvenci soočiti s svobodo. Nasprot-no pa pravo človeka postavi pred kafkovskavratapostave, s čemer ga omeji z vrsto prepovedi in zapovedi. Človek izgubi svojo individualno univerzalnost, saj postane pravni subjekt in državljan. Država si mora tudi s pomočjo kazenske zakonodaje zagotoviti svoj obstoj. Sevedavtem ni nič napačnega: to je logično in up-ravičeno (raison d'etat). Toda tako kot smo to ugotovili glede razmerja večina: manjšina, morajo biti tudi tu spoštovane nekatere temeljne in neodtujljive človekove pravice, s ka- nasilja večine nad manjši-no. Zelo nazoren in aktu-alen primer za ponazoritev te trditve se pojavlja tudi u parlamentarnih demokraci-jah, kotje recimo Slovenija. Pomislimo samo na najvišje zakonodajno telo, v katerem uspe vladajoča večina s po-močjo t.i parlamentarnega valjarja vedno znova uvel-javiti svojo resnico. Resnico večine, ki je sprejeta na plečih preglasovane man-jšine. Manjšini oz. opoziciji tako ni niti ponujena možnost (kije njena prav-ica, nepa tucli dolžnost!), da igra konstruktivno vlogo ali da se do večine obnaša Kaznovalno pravo po zaslugi svoje družbene moči in pomembnos-ti na nek način a priori ponižuje človeka in njegovo dostojanstvo. Zakaj? Strinjali se boste, da ga ima za slabega, pokvarjenega in da je vsak izmed nas kot nemočen posameznik na milost in nemilost prepuščen neizprosni logiki kazno-vanja. Vsi smo torej potencialni kriv-ci, bodisi kot storilci cestno-promet-nega prekrška bodisi kot hladnokrv-ni morilci. In ravno ta pesimizem glede človekove osebne narave daje kaznovalnemu pravu poseben smisel in pomen. Kajti pravo človeka spričo njegove nepredvidljivosti obravnava popolnoma drugače kot pa na primer filozofija. Ta mu skuša terimi je posameznik ne glede na svojo narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, premoženje, rojstvo, izobrazbo, družbenipoložaj ali katerokoli drugo osebno okoliščino (za)varovan pred vsemogočnostjo in represivnostjo oblasti. Razmerje med vsemogočno Državo in ranljivim posameznikom je že od začetka francoske buržuazne revolucije postavljeno na pomembno mesto tudi v pravnih znanostih. Deklaracija o pravicah človeka in državljana iz leta 1789 predstavlja prvi ustavnopravni akt na kontinentu, ki proklamira človek-ove in državljanske pravice sleh-ernega posameznika. V zadnjih 200 letih se je rodilo vec različnih ideologij inpolitičnih siste-mov, ki so vsak na svoj način zazna-movali tudi pravo. Revolucionarna vpenja, ki so zajela staro celino in povzročila tudi obe svetovni vojni, imajo vsaj posredno zvezo s francos-ko revolucijo 1789. Če bi Lafayette vedel, kaj je Evropi povzročila njego-va Deklaracija, bi se obrnil v grobu. Vsekakor je 20. stoletje tisto, ki je v vseh pogledih stoletje "metamitov in megaumiranja" (cit. Z. Brzezins-ki). Spomnimo se vseh totalitaris-tičnih režimov in milijonov žrtev, ki so jih pustili za seboj, ko so se razbli-nile njihove utopične in perverzne ideologije. Zdi se, kot da je šlo za en sam velikanski eksperiment, ki so ga vsi ti -izmi izvedli na naivnih in zavedenih množicah. V teh vseobse-gajočih družbah ni bilo prostora za individualnost, kajti ta pomeni odk-lonskost in nestrinjanje, to pa pred-stavlja upor. In v takšnih družbah le-ta ni dovoljen, zato ga je potrebno zadušiti. Pravo bi se v vsaki demokratični in svobodni družbi temu uprlo, v totalitarnih sistemih pa se ni. Še huje - služilo je tem režimom in utrjevalo njihov obstoj. Republika Slovenija je v svojo ustavo v prvem členu zapisala, daje demokratična republika. Celotna slovenska ustava je izrazito naklon-jena temeljnim človekovim pravicam in svoboščinam, kar je pos-ledica negativnih zgodovinskih iz-kušenj. Zakonodajalec je torej že v ustavi človeku kot posamezniku zag-otovil, da bo država ne le spoštovala, temveč tudi uresničevala in zago-tavljala pravice, ki so mu bile dane. Poleg temeljnih in človeku neodtujl-jivih pravic naša ustava v svojem 36. členu proklamira nedotakljivost stanovanja: "Stanovanje je nedotak-ljivo". V drugem odstavku istega čle- na ustava prepoveduje komurkoli vstopiti v tuje stanovanje proti volji stanovalca ali v druge tuje prostore, niti se jih ne sme preiskovati. Četrti in peti odstavek 36. člena pa en principe dopuščata suspenz prvega odstavka, vendar le pod pogoji, ki jih določa zakon; in sicer sme brez od-ločbe sodišča in prisotnosti prič to storiti le uradna oseba (npr. delavec organov za notranje zadeve). Toda le 5e je to neogibno potpebno, da se lahko neposredno prime storilca ka-znivega dejanja ali da se zavarujejo ljudje in premoženje. Pogoje za izje-moma dopustno kpšitev nedotaklji-vosti stanovanja določa Zakon o ka-zenskempostopku (Ur. 1. RS, št. 63/ 94 s poppavkom 70/94), ki je stopil v veljavo s 1.1.1995. V svojem II. delu (XV. poglavje - Predkazenski postopek), v členu 150 ppedvideva uporabo posebnih metod in sred-stev. Novembra 1995 je dr. Miha Brejc na Ustavnem sodišču Repub-like Slovenije sppožil pobudo za presojo ustavnosti 5. točke 1. odstavka omenjenega člena. Ta pre-iskovalnemu sodniku zoper osebo, za katero obstajajo pazlogi za sum, da je z eno ali več osebami (zakon-odajalec je s tem bojda mislil na zločinske združbe - op. D.S) sodelov-ala pri izvršitvi kaznivih dejanj, navedenihv 151. členutegazakona, dovoljujeodreditevprisluškovanjav prostopih s tehničnimi napravami. * Vppašanje, ki se nam zastavlja je, ali je ta določba v skladu s 36. čle-nom ustave. Če namreč ppeiskovalni sodnik odredi prisluškovanje v ppos-torih (torej tudi v stanovanjskem ppostoru!), mora uradna oseba pris-luškovalno spedstvo ustrezno na-mestitivppostor(stanovanje)-ergo mora v ta prostor vstopiti in običa-jno se to stopi bpez vednosti upopab-nikaprostora. Malcekomičnobibilo, če bi policijski agent pozvonil in bi osuplemu stanovalcu sporočil, da je prišel montipat prisluškovalno napravo! Še bolj nepodno pa bi bilo, če bi se predstavil kot dežurni vodovodar in se tako skušal pretiho-tapiti v prostor. Vsekakor so takšne in podobne situacije več kot idealne, da jih uporabimo za kak neumen policijskivic... * Naslednji ppoblem, ki se v zvezi s 150. členom pojavlja, je odstpan-itev prisluškovalnih spedstev. Kajti ppeiskovalni sodnik lahko (pisno) odredi prisluškovanje le za določen 6as (ta znaša glede na 152/1. člen maksimalno 6 mesecev) in ko le-ta poteče, se morajo operativci ponovno podati v ppisluškovani prostop, da odstranijo nappavo. Ponovno pa se zastavlja vprašanje, kako oz. na podlagi katere odločbe smejo to storiti, zlasti v ppimepu, ko se je pazlog za sum izkazal za neute-meljenega. Takšna situacijaje vseka-kop mogoča, žal pa ZKP ne daje ni-kakpšnega odgovopa nanjo. * ZKP v 151. členu našteva ka-zniva dejanja, ki oppavičujejo takšen poseg v ustavno zagotovljeno nedot-akljivost stanovanja. Ne boste verje-li, toda med drugim je kot creme de la creme omenjeno tudi tihotapstvo po 255. členu KZ!!! V praksi to pome-ni, da lahko nekomu prisluškujejo v ppostoru že zgolj zato, ker je čez mejo "švercal" videopekopder!! * Če sporno določbo 150. člena ZKP gledamo skozi prizmo ppocesne-ga ppava, se soočimo z vprašanjem t.i privilegija zoper samoobtožbo, ki ga ima vsakdo, ki se znajde v kazen-ski ppeiskavi. Menim, da upopabniku prostopa, ki je v skladu s 150. člen-om oppemljen s prisluškovalnim sredstvom, ta pravica ni dana, zato je v neenakopravnem položaju z dpugimi osebami, ki so v kazenski preiskavi. Kajti oseba, ki ji pris-luškujejo, o tem seveda ne more biti seznanjena in ji potemtakem ni dana pravica, da se brani zopep besede, ki jih je morebiti izpekla v svojo škodo. * Prav tako se mi zdi izredno pomembno vedeti, kateri je tisti ra-zlog, ki preiskovalnega sodnika pri-pravi do tega, da odredi prisluško-vanje v prostorih s tehničnimi nap-pavami. Zakon ppavi, da morajo za to obstajati pazlogi za sum, kar je vep-jetno (pre)nizka stopnja verjetnosti. Zakaj se zakonodajalec ni odločil za, pecimo, utemeljen sum, kjer morajo biti izpolnjeni 4 minimalni elementi te utemeljenosti: artikulabilnost, ppedhodnost, specifičnost in konkretnost? * Vprašanj, ki se zastavljajo ob 5. točki 1. odstavka 150. člena je veli-ko in še več je dvomov glede njihove skladnosti z ustavo. Prepričan sem, da bo Ustavno so-dišče Republike Slovenije svojo od-ločitev skpbno ppetehtalo in odločilo, daje 5. točka 1. odstavka 150. člena ZKP v nasprotju s 36. členom slov-enske ustave. Toda ne glede na odločitev sodišča bo strah posameznika pred vsemog-očno roko države, njenim budnim in povsod ppisotnim očesom in ušesom vedno obstajal. Že znamenita Weimarska ustava (1919)jevsvojem 115.členuzapis-ala: "Stanovanje vsakega Nemca je zanj zatočišče (podčptal D.S) in je nedotakljivo (...)." Strahpredvsakim pravno vppašl-jivim posegom Velikega brata v zavetje in toplino našega doma je pač večen in razumljiv, tukaj in zdaj. Dejan Steinbuch Po vroči Afriki Prvi pozdrav ob prihodu v Kenijo je bil sončni vzhod nad savano in "JAMBO", ki ga obvezno spremlja prijazen nas-mešek domačina. V Nairo-bi smo prišli brez pravega načrta za potovanje. Ob prihodu nas je obkolilo deset prijaznih moških, ki so ponujali "najcenejše" možnosti potovanja po Keniji. Izbrali smo Come to Africa safaris in najeli mini bus (okrepljen kom-bi za devet oseb in vozni-ka, ki mora biti domačin). Tako smo imeli možnost, da smo načrt potovanja naredili po svojih željah in si ogledali tudi manj tur-istične kraje, kot je na primer Kisumu, ki leži ob Viktorijinemjezeru. Potovanje po Keniji je doživetje prav posebne vrste. Nekaj glavnihpoti so asfaltirali, a so za naše navade prav nepredstavl-jive. Ozke so in po njih kar naprej hitro vozijo tovornjaki, asfalt je na nekaterih delih le še spomin. Vožnja po teh luknjah je prava zabava za hrbtenico. Vsi vozijo po sredini vozišca, ker je tam cesta najboljša, tako ob srečanju dveh vozil ostane na sredini tisto, ki ga vozi šofer z boljšimi živci, drugo se mora umakniti. Ceste so polne rdečega prahu, ki ti do grla napolni pljuča. Sicer pa ti šofer z nasmeškom na obrazu neprestano zatrjuje, dabomo na cilj zagotovo prispeli in ob tvojem spačenem obrazu doda: HAKUNA MATATA (za vse ljubitelje Lion kin-ga naj povem, da ta fraza v svahiliju res pomeni "brez skrbi"). Pomočnike smo našli tudi med pastirji, vendar ker nič v življenju ni zastonj, smo morali to ugodnost "plačati" z zvezki in kulicami. Zaradi varnosti v Keniji nihče ne vozi po temi, ker lokalne tolpe skoči-jo na premikajoče se vozilo in ga oplenijo. Na srečo tega in še marsikaterih drugih nevšečnosti nismo doživeli. V Masai mara te očara pokrajina, ki je sicer čudovita po vsej Keniji, a tukaj ji dabrezmejnaprostranost in na tisoče gnujev in zeber poseben pečat. Masai mara je kenijski del Serengetija in živali se dvakrat na leto selijo čez mejo v velikanskih čre-dah. Težko si je predstavljati, da nekje živi še toliko prostih živali, ki smo jih navajeni le v sledovih vide- Za pot, dolgo kakšnih 150 kilo-metrov smo porabili ves dan, vendar vožnja mine kot bi trenil, saj je pokrajina zanimiva in se zelo hitro spreminja, nobena redkost pa niso pasoče se gazele, žirafe in druge živali. Ko smo se nekega dne tako vozili, smo doživeli prav zanimive stvari. Tistega dne nas je čakalo še precej vožnje in kar naenkrat je šofer zapeljal z "glavne" ceste na makad-am: "Poznambližnjico!" Zaradi dežja smo vsi (z njim vred) naivno mislili, da se ne bo prašilo in še hitreje bomo prišli na safari v Masai mari. A je že tako, da ne gre hvaliti dneva pred večerom. Na cesti je bilo namesto prahu blato, tako da nas je zelo zanašalo. Težave so imeli tudi večji tovornja-ki, ki so obtičali in nam tako zapirali pot. Ko je mini bus nepreklicno ob-stal med čredo osličkov, smo v to blato morali zabresti tudi potniki. Vsepovsod so nas prijazno sprejeli in nikjer se nismo počutili niti malo ogrožene, prej bi lahko rekli, da so se oni bali nas. Na ulici se tudi zelo težko zaletiš v mimoidočega - izgle-da, kakor da bi belina odbijala. Safari vati po živalskih vrtovih. Zebre v naravi niso niti malo podobne tistim v ujetništvu, saj sta dlaka in pogled svetleča. Na safariju sem imelaprvič občutek, da sem jaz ujeta in živali proste. Najveličastnejši je lev na popoldanskem počitku, ležeč v travi in obkrožen z nekaj avtomobili. Toda kralj živali niti glave ne obrne, ker turisti, ki nepotrpežljivo čakajo naposnetek, niso vrednitake časti. Levi nikoli ne ogrožajo obiskoval-cev, če seveda ne zapuščaš vozila. Nevarni so nosorogi, če se razjezijo in se zaletijo v mini bus. Potnikom ostaneta upanje, da napadalec med tekom pozabi, kaj se je bil namenil storiti in mirno odkoraka proč, ali pa zamenja cilj, ker izredno slabo vidi. Masaji Na safariju smo spoznali črnca Kajla iz plemena Masaji, ki se je od-ločil, da bo krave pridobil napošten način, s predstavitvijo življenja Masajev. V njihovem plemenu nam-reč obstaja legenda, da je bila prva krava njihova, iz cesar sklepajo, da tudi vsi njeni potomci pripadajo njim - torej jih lahko mirno vzamejo drugim plemenora. Tako turistom zvečer ob diapozitivih predava in si jev zakoni ne vzne-mirjajo pretirano. Če levaubijejo.postanejo vojaki in naslednjih deset let ropajo krave, sicerpapost-anejo poljedelci. Okoli 30. letaseporočijoin od takrat dalje zanje skrbijo žene. Ženske imajo kraj-šo mladost, saj se morajoporočitižepri 14-ih letih. Od takrat skrbijo za moža, otroke, živino in gradijo kolibe, ker se Masajizaboljšopašo selijo vsakih deset let. Ni čudno, da je povprecna življenjska doba žensk 60, moških pa kar okoli 90 let. Vsi se oblačijo v rdeča oblačila, ker verjamejo, dardečabarvaodgan-ja divje živali. Zanimivo je, daumrlih ne pokopavajo, temveč jih slecejo, poberejo ves nakit in pustijo, da jih požro divje živali. Obeski in ogrlice s tem služi denar. Kajla noče več ogrožati svojega življenja, zato krave pač kupuje. Krave so edina dragocena stvar za Masaje - z njimi lahko kupiš ženo (več imaš krav, več imaš lahko žena), dajejo jim mleko in kri, ki jim daje moč (kravi na tri mesece vzamejo 2-3 litre krvi iz vratu). Življenje Masajcev in Masajk se med seboj zelo razlikuje. Moški so do 18. leta brezskrbni otroci, po tem obdobju pa imajo preizkušnjo, pri kateri morajo ubiti leva, kar je danes strogo prepovedano, a Masa- imajo posebenpomen-nosijojih, ker bi bili brez njih podobni mrtvim. Masaji vsekakor niso edino pleme v Keniji; tam jih živi kar 79. Vsako pleme govori svoj jezik, zato so kot uradna jezika morali uvesti svahili in angleščino, da se sploh lahko sporazumevajo. Vsakdanje življenje Način življenja se že v razdalji petdesetih kilometrov zelo razlikuje - v Nairobiju so moderne stolpnice, ljudje pod Mt.Kenyo pa živijo v zem- ljankah. Razen v Nairobiju in Mombasi živijo ljudje le po vaseh, kjer so koče krite s slamo, stene so narejene iz blatainvej, živina spi v istih pros-torih kot ljudje... In vendar ima vsa-ka vas svojo osnovno šolo, šolarji nosijo uniforme, kar je posledica an-gleške kolonializacije. Osrednji del vsake vasi je tržnica, kjer dobiš prav vse, od najrazličnejšegatropskega sadja, ki raste na okoliških palmah in gatukaj skušajo prodati, pa vse do ponošenih čevljev, oblek..., ki so jih dobili kot pomoč od razvitega sveta. Potovali smo po vaseh, kjer sta bila daljnogled in video kamera pra-vo čudo, kjer ljudje še sedaj živijo le kot poljedelci za lastne potrebe - de-nar je tu brez vrednosti. Nasprotje temu samooskrbnemu poljedelstvu pa so kilometrske plantaže čaja, katerih pridelek je namenjen izvo-zu. Reklama za Bounty Naše potovanje smo zakjučili na obali Indijskega oceana, kjer se združijo droben pesek, modro morje in kokosove palme. To je prav ide-alen kraj za sanjarjenje ob nabiran-ju koral, potapljanju na koralnih grebenih in dolgih sprehodih ob oba-li. Korale so pod vodo ob sončni svet-lobi vseh mogočih barv, ob njih je pol-no koralnih ribic, nekatere so tako neverjetnih oblik, da skoraj ne mo-reš verjeti očem. Tako kar zlahka v nekaj dneh zble-di naš evropski vsakdan, nabit z raznimi obveznostmi, kjer je ura tis-ta, ki kroji ritem življenja. Tukaj pa čas merita le sončni vzhod in zahod. Metka Koren Merjenje kvalitete in Prvine pravne kulture zadovoljstva Ivan Svetlik/ured: Kako-vost življenja v Sloveniji, FDV, 1995. (Knjižna zbir-ka Teorija in praksa) V knjižni zbirki družboslovne re-vije Teorija in praksa, kjer izhajajo raziskovalni dosežki domačega družboslovnega raziskovanja, je izšla še ena zanimiva in pomembna študija, ki posega na občutljivo po-dročje našega vsakdana, na tisti del, kjer se najbolj kažejo razlike med različnimi sloji in populacijami prebivalstva, gre za t.i. kakovost življenja. Raziskovalci so se lotili obsežnega projekta empiričnega raziskovanja, ki se je začelo že leta 1984 pod vodstvom V. Rusa. Poseb-nost in obagatitev družboslovnih metod raziskovanja se je v tokratni raziskavi pokazala predvsem na premiku od t.i. objektivnih kazalcev (sredstva, materiali, lastništvo...), ki ljudem omogočajo zadovoljitev potreb, k opazovanju možnosti družbene izpolnitve ter osebnega zadovoljstva prebivalcev in porab-nikov storitev (subjektivni kazalci). Zbornik posega na najširše po-dročje raziskav o kakovosti življenja, od same metodologije, raziskovanja brezposelnosti, zdravstva, prostega časa, varnosti, koncepta izključenosti do zadovol-jstva z delom. Knjiga bo gotovo deležna študijske in strokovne po-zornosti med raziskovalci in načr-tovalci konkretnih politik. Dušan Šarotar Boštjan M. Zupančič: Pr-vine pravne kulture, FDV, 1994. (Knjižna zbirka Teorija in praksa) Morda se vam bo zdela ta re-cenzija drugačna od, no, naprim- er.....Prvine pravne kulture je četrta knjiga dr. Boštjana M. Zupančiča, sodnika Ustavnega sodišča Republike Slovenije in rednega profesorja za kazensko procesno pravo in pravno filozo-fijo na Pravni fakulteti v Ljubl-jani. Knjigaje izšla leta 1994, pri FDV, v knjižni zbirki Teorija in praksa. Delo je razdeljeno na dva obsežnejša sklopa (Parametri pristnega liberalizma in Liberal-izem kot nasprotje dušečega egalitarizma). Predgovor je napisal v svojem domovanju v Strmcu nad Črnim Vrhom na novega leta dan 1995, obdan s snegom in gozdom - s harmonijo narave. Tamje verjet-no nastajala tudi celotna knjiga, s katero Boštjan M. Zupančič, vsaj po mojem mnenju, ni želel samo teoretizirati o problemati-ki pravne kulture na Slovenskem, ampak je bila njegova želja (morda) tudi, da se bodo tisti, ki bodo knjigo prebrali, o sodobnem dogajanju v prostoru sloven-ske politike in prava zamislili in prišli na plano s kakšno kon-struktivno kritiko ali domislico. V razpravah zelo virtuozno prehaja od prijetne hudo-mušnosti, podkrepl-jene z ljudsko modrostjo, do bib-ličnih primer in seveda zelo natančnih pravnote-oretičnih delov, ki so opremljeni s kvalitetnimi vsebinskimi in bibliografskimi opombami. Nje-gov stil pisanja je morda na prvi pogled lahkoten, vendar bi lahko dejali, daje to bolj željapo jasnos-ti in nazornosti, kar da knjigi še dodaten čar. Delo je v osnovi namenjeno predvsem pravnikom (tudi bodočim) in bo vsekakor pripo-moglo k ravnotežju v pravnem sistemu in družbi v mladi in v mnogočem neuki slovenski državi. Tu so lahko izkušnje av-torja kot priznanega profesorja v tujini in Sloveniji ter ustavne-ga sodnika (od leta 1993) dobro-došlein kopistne, zato bijihka-zalo večkrat upoštevati. P.S. Za konec bi dodal še misel dr. Boštjana M. Zupančiča iz nekega intervjuja davno tega: "Pri asociativnem povezovanju bi bila sreča zame pariško modra." Matej Poljanšek Celostna graflčna podoba Jernej Repovž: Kako nas-taja in deluje učinkovita, tržno iLsmerjena celostna grafična podoba kot del simbolnega identitetnega sistema organizacij, Stu-dio Marketing, 1995. "Celostna grafična podoba je vrh le-dene gore identitete organizacije. Je zastava, grb, himna, totem in bojni krikposlovnega sveta." Knjiga je napisana kot prvi slovenski praktičnipriročnik strokovnega market-inškega pristopa k oblikovanju celostne grafične podobe. Namenjena je tako menedžerjem, oblikovalcem, komunikol-ogom, kot študentom trženja, komuni-kologije, oblikovanja in arhitekture. Ka-kor od oblikovalcev ne moremo zahtevati poglobljenega marketinškega znanja, tako tudi od ekonomistov ne moremo zahtevati poznavanja globin likovnosti. Knjiga pa je namenjena tako enim kot drugim , da izpolnijo svoje vrzeli na ko-mplementarnem področju. Na trgu ni dovolj, da si dober - drugi morajo biti manj dobri. Izid knjige je avtor, v sodelovanju s Štu-dentsko sekcijo Društva za marketing Slovenije, pospremil s predavanjem 3o. novembra 1995 na Ekonomski fakulteti, kjer je skupaj z neposrednimi udeleženci projekta predstavil praktičen primer up-orabe knjige kot priročnika: snovanje in izdelava nove celostne grafične podobe Poslovnega sistema Mercator, katere iz-vajalec je Studio Marketing. Andrej Poznič, svetovalec predsednika Posl. sistema Mercator za stike z javnost-mi, je obrazložil ozadje njihove odločitve za spremembo celostne grafične podobe relativno uspešnega slovenskega podjetja z dvajsetletno zgodovino. Razlogi? Lastni-ška, organizacijska in kadrovska preo-brazba, nova strategija in premišljena vizija povečevanja tržnega deleža, posod-abljanja trgovin, povezovanja v enotnejši poslovni sistem in povečevanja konkurenčnosti. Dovolj tehtni, da se novo življenje Mercatorja označi z novo podo-bo. Pozicijsko geslo (tag line) pa velja še naprej: Mercator, najboljši sosed. Simbola in logotipa M sta se lotila dva oblikovalca: Ranko Novak in Špela Goltez. Prvi ga je oblikoval na novo, slednja pa je rede-signirala dosedanji Mercatorjev znak, katerega so po testiranjih v različnihjav-nostih izbrali Mercatorjevci, Morda so se pri izbiri med obema variantama preveč ozirali na stroške izdelave povsem nove-ga simbola, ki so vsekakor precej višji kot le posodobitev starega. Zapolnjen avditor-ij Modre dvorane Ekonomske fakultete bi se morda (?) odločil drugače kot vodstvo Mercatorja. Knjiga je dovolj strokovna in hkrati dovolj praktična, da bo v pomoč tako tis-tim, ki ugotavljajo, da je treba nekaj narediti, kot tistim, ki to morajo narediti. Podkrepljenaje s praktičnimiprimeri ce-lostnih grafičnih podob: Paloma, Droga, Talum..; ki jih je izvajal (avtorjev) SM. "Snovanje in udejanjanje celostne grafične podobe vprakso je strokovno na-jzahtevnejši in ustvarjalno najbolj prefin-jen posel. Tega tudi visoko izobraženim kadrom, ki so danes v vodstvih organiza-cij, niso povedali na nobeni fakulteti, zato se organizacije v Sloveniji dandanes lotevajo (iz)oblikovanja svojih simbolnih identitetnih sistemov nestrokovno, pov-ršno in z vso nevednostjo, kijo premore-jo." Oblikovalci, udeležencipri snovanju CGP, se morajo zavedati, da niso umetni-ki, ki bi jim bilo dovoljeno osebno izpove-dovanje skozi likovne strukture simbolov organizacij. So komunikatorji s talentom, znanjem in izkušnjami. Grafičnega oblik-ovanja namreč ne smemo enačiti z lik-ovno umetnostjo."Ljubši namje uspeh izdelka ali storitve na trgu kot nagrada nafestivalu." Projektu je zagotovljeno že pol uspeha, če: organizacijave, kaj naroča, izvajalec ve, kaj počne, in je delo končano takrat, ko je opravljeno! Tanja Mezga Tehnike odnosov z javnostmi Nekega dne, leta 1920 v Ameriki Edward L. Bernays (dvojni nečak slovitega Sigmunda Freuda) in nje-gova žena Doris Pleischman izbere-ta za napis na vrata svoje pisarne, ki sta jo odprla eno leto pred tem, izraz svetovalec za odnose z javnostmi.Do tedaj so obstajali le svetovalci zapubliciteto, direktorji publicitete in strokovnjaki za pub-liciteto. Ko ugotovita, da bo izraz težko sprejet, začneta urejati hišni časopis Contact, katerega delita mnenjskim voditeljem in s tem širi-tapoznavanje nove stroke in izraza odnosi z javnostmi. E.L.Bernays je tudi avtor prve knjige o stikih z jav-nostmi, katere naslov je "Kristaliz-iranje javnega mnenja" (izšla leta 1923). Širok spekter praktičnih iz-kušenj in teoretičnega znanja (predvsem poznavanje psihoanal-ize), v prvi vrsti pa pionirski duh so dejstva, kipostavljajo E. L. Bernay-sa na pozicijo, ki pripada "očetu odnosovzjavnostmi".Bernaysje do leta 1978 izdal 16 samostojnih kn-jig, njegova bibliografija pa vsebuje več kot 552 samostojnih enot. E.L.Bernays je umrl 9.marca 1995 v 103.1etu starosti. Nekega dne, leta 1995 v Sloveniji jem, profesionalcem, predvsem pa vsem tistim, ki so že po naravi nag-njeni k sklicevanju novinarskih konferenc, čeprav nimajo tam kaj povedati. Delo je namenjeno tudi novinarjem, ki slednjim vsakod-nevno nasedajo. Knjiga, v začetku podkrepljena z osnovno teorijo in v celoti ilustrira-na s primeri vsakdanje prakse, nudi široko polje razumevanja področja kot je načrtovanje in izvajanje odnosov z javnostmi, razkriva posebnosti medijev, kateri so neločl-jivo povezani z delom pri odnosih z javnostmi, z "odkljuknicami" pa opozarja na natančnost, ki je po-trebna pri izvedbi dela. Zadnji del knjige zajema poslovno in tržilsko komuniciranje in pravne ozire, v dodatku pa najdemo orodja za načr-tovanje in analizo. Veliko je slovenski izdaji prispe-val prevajalec g. Branko Gradišnik z nekaterimi termini, ki so bili dos-lej v našem jeziku neustrezni ali pa v živemjeziku niso obstajali oz. smo namesto njih uporabljali angleške izraze. Spremno besedo je napisal g. Dejan Verčič, izdajo pa so omogočili SKB, KRKA, DZS in PRISTOP (družba zakomunikacijski manage-ment) s strokovno podporo. Matej Fišer Dejan Verčič: E.L.Bernays - Freudov nečakočePR(MM-št.l69-majl995) Pri DZS so jeseni leta 1995 izdali knjigo "Tehnike odnosov z javnostmi", kat-ere avtorja sta Todd Hunt in James E. Grunig. Knjigaje v originalu izšla leta 1994, te-hnike odnosov z javnostmi pa so bile del učbenika Up-ravljanje odnosov z javnost-mi, ki sta ga Hunt in Grunig izdalaletal984. "Tehnike odnosov z jav-nostmi" so po mnenju nekat-erih strokovnjakov najboljši tovrstni učbenik namenjen paje študentom, profesor- Ne Ijuti se na susjede Kažu da su Slovenke tople žene (!?), a Slovenci čud-ni i hladni Ijudi, što moramo priznati i nije tako loša kombinacija (iako bi nama odgovaralo daje obrnuto). Ova anketaje tek neznatan pokušaj odredivanja naših susjedskih odnosa. Sjetite se igre "čovječe ne Ijuti se" i pročitajte anketu kao vrstu dobre zabave ili, ako ništa drugo, da vam brže prode vrijeme. Naravno da bih otišla studirati u Sloveniju. čula sam da su tamo ne samo bolji uvjeti studiranja, več da su bolji i fakulteti. Prvenstveno apeliram na plan i program fakulteta. Moj prijatelj koji studira u Zagrebu jezike kaže da je 6uo da je kvaliteta katedre za jezik u Sloveniji na evropskom nivou. što se tiče jezika, to bi mi bio najmanji problem od svega. Ne mislim da su stravično različiti slovenski i hrvatski. Mislim da se brzo daju savladati te jezične razlike, a što se tiče Slovenaca kao ljudi, jako su zgodni, sim-patični i kulturni. Paše mi njihov mentalitet iponašanje. Osim togaLjubl-jana ima odličan program koncerata i puno ludih provoda. Bilo bi divno da mogu studirati u Ljubljani. Ana, arhitektura Jojjednuvelikusra-motu moram priznati: Slovence sam upoznao ali Slovenke nikada. Ja zaista u životu nemam sreče.Ačuosamdasui lijepe i pametne. Kao komentar na njihov račun citirat du Bal-aševiča: "Oni su uvijek bili neki poseban kat na soliteru!" Nisam sa nji-ma u nekim bliskim odnosima, ali nije razlog tome da ih ne volim vec nisam imao puno prilika da ih upoznam. Inače držim da su jako simpatični i šaljivi ljudi kad ih bol-je upoznaš. Mada su na prvi pogled hladni, kulturni i profinjeni. Kad bih mogao iči studirati u Sloveniju ne bih otišao. Najveci problem bi mi vjero-vatno predstavljao jezik, a da budem iskren lijen sam ga učiti. Pozitivna stvar je u njihovoj kvaliteti fakultete za koju držim da je na nešto višem stupnju od naših. Zlatko, elektrotehnički fakultet Često idem u Sloveniju na koncerte. Tu su zaista jaki i dobro organizovani. Samo kad bi karta za vlak od Zagreba do Ljubljane bila malo jeftinija, paja sam ipak samo student! Ne svida mi se kod njih jedna stvar, a to je da su pod ve-likim uticajem politike koja ih čini "nepuhanima", valj-da je to takva nacija. Upoznao sam dosta cura iz Slovenije, tako da mogu reči da su inače jako topao narod, barem što se žena tiče(!?). Mislim da je to u redu što su nama susjedi sa zapada, tako čemo i mi biti bliže zapadu. I nakon svega što sam rekao, stojim iza izjave da bih išao studirati u Slo-veniju, mada to nije zbog kvalitetne fakultete (o tome nemam pojma) več zbog želje za promjenom. Domagoj, fakultet političkih znanosti Ja sam ove godine radio kao bucker za izletište puteve od Poreča do Rovinja po ljeti. Mogu reči da su moja iskustva sa Slovencima uglavnom pozitivna. I baš zbogtoga mi ne bi bio problem otiči u Sloveni-ju i nastaviti studije, naravno ukoli-ko bi se mi pružila takva mo-gučnost. Držim da bih se vrlo brzo uklopio u toj novoj sredini jer su mladi Slovenci zaista famozni. Stra-hovito su društveni, vrlo otvoreni i uvijek spremni za zabavu. što se tice jezika vjerovatno bih ga brzo savladao jer niti na moru, u komuni-kaciji sa njima nisam primjetio da nam to predstavlja bilo kakav prob-lem. Marko, filozofs kifakultet Moje je mišljenje da su oni čudni i hladni Ijudi. Tako da bih se teško odlučila iči studirati u Sloveniju. Ja sam ovdje navikla, Zagreb mi je zaista super. Ljudi su ovdje ludi, otkačeni i zaista susretljivi. Nisam sigurna kako bih se snašla npr. u Ljubljani. Inače sam is Kaštelakraj Splita. Takoder bi mi jezik bio ogroman problem, trebalo bi mi dosta vremena da ga sav-ladam. Ponekad znam gledati slovensku televiziju i uopče mi taj jezik ne leži, ja njih ništa ne razumijem. Moji su prijatelji prošli vikend bili u Slov-eniji i nisu bili baš oduševljeni. Kažu da su ljudi u Ljubljani čudni i nepris-topačni. To sam tako čula. Najgore je opcenito, ustvari sve to ovisi od os-obe do osobe. Nego, baš me sada zanima dali oni imaju predrasude prema nama!? Marija, teološki fakultet Marija Goatti Nekaj gnilegaje v Dairy Qeenu Pa naj to zveni kot protest. V torek 23.1.1996 sva s cimrom prišla v Dairy Queen. Ura je bila blizu enajste zvečer, ko sva odšla na najvecji hamburger (Queen burger ali nekaj takega). Uslužbenka nama ga je prinesla, zavitega za sabo. Zunaj sem naredil prvi griz in z grozo opazil, da meso smrdi. Ko sem izdelek bolj podrobno pogledal, je dajalo meso na zunaj vtis, da je premalo peceno. Potem sem dal mali košček za poskusit tudi svojemu cimru, ki pa je skoraj bruhnil. Meso je smrdelo po razpadajoči gnilobi in tudi takega okusa je bilo. Bil sem besen in odšel nazaj. Tam sem izdelek reklamiral. Uslužbenka se je začela z mano prepirati, da je to meso sveže in da si vse skupaj zmišljujem. Odvrnil sem ji, naj poskusi utelešeno smrdljivo gnilobo. Toda tega ni naredilo. Vrgla ga je v koš in na nekajkratno intevencijo sem dobil denar nazaj. Uslužbenka si je privoščila tudi to nesramnost, daje odvrnila, naj izdelek nesem k tržnemu inšpektorju, pa da se bo pokazalo. Takoj sem zahteval izdelek, da bi ga odnesel na tržno inšpekcijo. Tedaj je taista uslužbenka dejala, da je zdaj hamburger v smeteh in mi ga več ne more izročiti, čeprav ga je sama vrgla v koš. Jasno je bilo, da se poleg vsega še norčuje iz mene. Končno sem zapustil prostore te restavracije. Čeprav vdira neusmiljeno tuj kapital v Slovenijo, se do potrošnikov nikoli tako ne obnaša. Končno sem hamburger pošteno plačal. Da si tako podjetje kot je Dairy Queen privošči smrdljivo mesovje ponuditi svojim strankam je sramotno in s skregano z V rubriki Prejeli smo ob-javljamo pisma bralcev, kiji h ne lektoriramo in ne honoriramo. Pridržujemo si pravico do krajšanja. vsakršno etiko. Poleg tega tudi žaljivo obnašanje uslužbenke. Apeliram na vse študente, ki kupujete izdelke Dairy Queena, da se preusmerite h konkurenci ali pa začnete uživati drugačna živila. Smrdljivo meso pa naj žro tisti idioti pri Dariy Queenu, ki jim ni mar za kupca. D.Q je sramota za Ljubljano, zato se ga izogibajmo. Primož Zevnik Pritožba anonimnega alkoholika Poziv bralcem Vsi smo bili veseli, ko smo po poš-ti dobili na dom lično knjižico z boni za razne popuste. Čepravjih je pre-več za knjigarne, foto studie in podobno, pa so vendarle prenekat-eremu študentu najljubši tisti, ki ti iz enega sladkega pivca v Kratoch-willu ali kje drugje naredijo dva, ali pa iz dveh tri. Prav tako je tudi v Miriam's pubu, ki je lociran naspro-ti Kersnikove 4 oziroma kluba K4. Tam imajo tak sistem; plačaš eno rundo, dobiš dve. Neugodno je le to, da sta se mi tam zgodila že kar dva neljuba dogodka. Prvič smo s kolegi iz gimnazije, bilo nas je 14, prišli tja okoli 20:35 ure. Naročili smo rundo velikih špricerjev oziroma brizgancev z janževcem, kije zatakšne napitke zelo ustrezna substanca. Kmalu smo dobili tudi dve mizi in tam v miru spili špricerje. Uraje bila neka-ko malo čez deveto oziroma 21.00. Poklicali smo natakarja, mu ponud-ili bon in si zaželeli še eno rundo. Odvrnil nam je, da po deveti uri zvečer ne sme dati pijače na bon. Zanimivo. Kljub temu smo rundo naročili, jo plačali, spili in šli. Ven-dar se namje vpodmazanih beticah razvila posebna relativno možna teorija. Natakar od nas vzame keš, da v blagajno svoj bon in že je bogatejši za rundo špricerjev (ve-likih z janževcem, se razume). Pata dogodek niti ni tako hud, saj je mor-da tudi res, da po deveti uri zvečer ne smejo sprejemati bonov, čeprav je oštarija odprta do 22.00, in ni razloga, zakaj bi bone pobirali le do 21.00. Vendar paje dogodek, ki me je vz-podbudil k pisanju fceh vrstio, dosti bolj čuden in pretkan z raznimi za-nimivimi miselnimi igricami, ki se ne dajo rešiti. Izučeni prvič, da ne dobimo pijače po deveti uri na bone, smo v Miriam's pub navalili enkrat popoldan. Recimo okoli 18 h. Bili smo štirje, naročili smo štiri pire. Kolegu se je zareklo in je omenil bon za dodatno rundo. Natakar se je po-praskal po betici in izjavil, da je piva v velikih steklenicah zmanjkalo, da pa ima le male kozarce in nam lahko postreže le z majhnimi tocenimi pivi.. Ponudil nam je zloglasne ve-like špricerje z janževcem. Zanimi-vo. Spijemo rundo, z bonom naroči-mo še eno injo tudi dobimo. Vendar, vse dobre stvari so tri. Hopla, naročimo še eno rundo, in, glej ga zlomka, Janževcaje zmanjkalo. Maury Hirschkorn 925 Fulton St. Farmingdale, N.Y. 117: USA 12/28/95 (516) 293-1563 Molim vas objavite sledece: Samac star 35 godine i n^govi prijatel,i želeli bi da se dopisuju. Pošaljite fotognafiju i odgovor na engleskom jeziku na sledecu adresc: Maury Hirschkorn 925 Fulton St. Farmingdale, N.Y. 11735 USA Dobimo dva špricerja in dve pivi. Bonovje zmanjkalo. Naročimo še eno rundo, za keš seveda. Kaj dobi-mo? Hja, štiri velike pire, kot se spodobi zaprave Štajerce. Sevedaje natakar med tem serviral še par podobnih steklenic tudi ostalim gos-tom. To pomeni, da je že od vsega začetka imel na zalogi vsaj osem piv, ravno prav za rundo za nas (eno zakeš, eno zabon). Nelogično. Še huje je to, da ga (oštirja) v bistvu verjetno pride dražje en veliki špric-er z janževcem kot pa en pir. Bol-ano, torej. Tudi mi ni najbolj jasno, zakaj so potemtakem moji kolegi (drugi, ne tisti, s katerimi se mi je to pripetilo) lahko lepega večera okoli pol desete ure zvečer "štepali" viskije na bone. Very strange in-deed, bi rekel kolega iz Amerike. anonimni alkoholih S. R. Uvodnik Zdaj. In tukaj. Čez ne moremo seči, več ne moremo začrtati. A če opravimo tole izmero prostora in izmero časa, ki v njegovem telesu neizprosno utripa, na odkrit in senzibilen način, se lahko zgodi prikriti čudež. Čudež, imenovan škiljenje v prihodnost. Kajti pri-hodnost je prehodnost. Podoba časa se za osebo na koncu dva- jsetega stoletja najpogosteje izrisuje kot spirala, ki se vrtinči neznano kam. Toda vednost, oziroma - pristransko objektivni, kajpada - pogled na kolobar, ki ga trenutno naseljujemo, lahko da slutiti naslednji zavoj kace. Umet-nost je strupnik casa, je organ, s katerim detektira človeštvo du-hovne premike, ki se bodo šele zgodili, hkrati pa čutilo za tisto, kar ostaja nespremenljivo in ne-spremenjeno. Čutilo za življenje, ki se mu bliža in za smrt, ki jo življenje neločljivo prinaša v sebi. Pa smo pri majhnih-velikih temah, katerih smrti in ponovna rojstva smo že slavili. V tem velikem-majhnem, pred-vsem pa ogroženem času, smo si v kulturnem uredništvu Tribune zastavili vprašanje po sedanjem prerezu, po kači, ki sika med najm-lajšimi, ne več zgolj mladimi ust-varjalci. Na kakšen način skuša in je do določene mere primorana najmlajša verbalizirana umetniš-ka izkušnja iti se najresnejše igre lovljenja kače za rep in gledanja kači v strupnik? Kako doživlja prostor, v katerem ustvarja v času vnebovzetja, denarja in gole-ga videza, posredovanega prek -vemo česa in koga, ali ne? In kak-šni stroji ji meljejo misli, kakšne vrste kozmos se ji v tem nefuturis-tičnem času na futuristični ravni - če sploh - odprta? Za odgovore smo poprosili lepo število že vid-nih mladih ustvarjalcev in publi-cistov, ki so na tak ali drugačen način usodnostno povezani z umetnostjo, v upanju, vsaj dot-akniti se kače in gladiti, zdaj in tukaj.čeznjo. Aleš Šteger Tretji tečaj Če pomislim na svet, ki se danes vrti okrog mene, in nase na tem svetu, ki se vrtim okoli njega, je mordaprva ideja, ki mi pade na pamet ta, da slika, ki sem jo pravkar zapisal, slika, ki implicira neko pazsrediščenost človeka, neko neorientiranost v kozmosu, kjer je središče pov-sod in nikjer, predstavlja zgolj ppvoten vtis, resnico, kije bila na hitro pobrana in poosebljena iz kake zelo, zelo pametne kn-jige ali slišana iz kakih še pam-etnejših ust. A v resnici (in kak-šna je ta resnica, če je povsod in nikjer?) sem v zadnjem času, točneje v zadnjih dveh letih, do-dobra začutil še nek drug, trši, a hkrati neoprijemljivejši pol, skrivnosten in skriven tečaj na našem planetu, ki je venomer ppisoten, venomep na istem, hladno nespremenljivem mestu, a očem viden le skozi - in na tem mestu ne bi pad izpadel pa-tetično, a enostavno ne najdem ppimernejšega izraza kot -spce.Tpetji tečaj, tečaj onkpaj zakonov fizike in zgodovine, onkpaj zakonov tega, čemur ppavimo na hitpo svet. Ppoblem, ki se mi na tem mes-tu zastavlja, je povsem ppak-tične narave: kako in o čem go-voriti, če je naše, s tem pa pred-vsem moje, imenovanje vse prej kot trezno in predano, trdno v ozipu na čas. Smo ppvaki jecl-janja, zaletavosti in bega in svet, s tem pa tudi sebe, doživljamo kot bežeči poligon, kot ringlšpil ali vrtavko, katere osišče se nam je izmuznilo iz pok. Bojim se, da ne zapadi prev-elike vročine in bolečine v dlaneh, mapveč enostavno, ker smo ob sveti igri sveta zaspali. Da, zaspali smo. A le s polovico, kajti človek je najppej in pred-vsem shizofrenik, ki si težko ppivošči medvedji spanec. Ne, z enim očesom nemipno drema-mo, z dpugim pa panično gleda-mo naokpogvupanju, ujeti svet, ki nam je zdavnaj že pobegnil. Nampeč fizični svet, čigar fa-natični verniki se zgrinjajo v tehno templje, ppevzemajo vred-note iz okolij, o katepih nimajo najmanjšega izkustvenega poj-ma, ki pa se jim - bpezkomppo-misno, vsaj to jim je treba priznati - ppedajajo kot šppint-erji na maratonski ppogi, ki paje umpejo od vpočinskega infapkta in ekstatične (ekstatično neu-mne) dehidriranosti, kot da bi zmanjšali udapce nizkotoncev in imaginapnih kovčkov z de-narjem vsaj na polovico in se vppašali, tako za hec, če so se kdajkoli v zadnjem času ppe-pustili še čemu dpugemu kot samemu sebi. Seveda, gpe za padikalno pozicijo, a čas in umetnost se hpanita iz radikalnih pozicij, kajti te so, ki imajo obraze obrn-jene navzven, se ppavi tudi naprej, in njih je tpeba opazo-vati, da bi se prišlo do saraega, in tukaj bom nalašč uporabil besedo, ljubo enemu mojih ppi-jateljev, stržena. Kaj naj torej besedovalec, ki kleca v svoji nedorečenosti in nedorekljivosti govori pobegle-mu svetu, ki ima povph vsega samo dve ušesi in ne tako, kot on, pošast, včasih (žal, žal ne vedno) tpi? Najlažje je posne-mati ppastape izumitelje našega izmepljivega planeta. Določiti zgopaj in spodaj, levo in desno. Potem pa, kep pač vse tudi ni tako enostavno, uvesti še insti-tucionaliziran paradoks, pa ci-tat in melanholijo o ppeživetem in napisanem. Na tak način pos-tane geogpafija izmepljiv in vapen posel, ki zahteva vestne-ga rokodelca, ki v svojem labo-patopiju ppidno šteje svoje kunce in beleži datum njihove-ga izumptja. Težje je biti popotnik bpez zemljevidov in naslovov, kamor bi se lahko zatekli. Veliko težje. Ne pazumite me prosim napak. To še nikakor ne pomeni, da sem že jaz tapopotnik. Ne. Vem pa, da sem potoval, pesnično potoval, enkpat ali dvakpat dos-lej in si zato domišljam vedeti, kaj zares pomeni biti na poti po svetu, tistem neznanem in nepredvidljivem. Dovolj, da hpepenimpo njem, da si ga vsak dan znova želim do te mere, da me je včasih že kap strah. Kajti kaj se na pesničnem potovanju, ko potujemo sami, bpez vsega in vsakogap, čudežno zgodi? To, da zapadi odkpitega ppistajanja na našo samoto nismo nikoli sami, da zmepaj nekdo je, zmep-aj, a ne skozi nas, ppedane, map-več skozi sebe, besede, ki se os-amosvojijo, osebe, ki stopijo onkpaj poke, ki jih zapisuje, do-godki, ki sppemenijo naš obpaz. Tudi tukaj se izmeri ppostor, ki pa je v tem primepu neizmerljiv, se določi zgoraj in spodaj, levo in desno, le da tukaj levo ni le na levi strani in desno ne le na des-ni. Predvsem pa središče ni le na spedi, mapveč zgolj in edinole povsod. Na tej točki postane svet znova tpden in moj, jaz pa njegov. Hkpati se sicep vpti naprej, ekstatična tehno plesal-ka pleše dalje, toda mi, bežeči nappej po kpožnicah bpez spe-dišča, stojimo čudežno še zmer-aj tam - v ravnovesju, pomipjeni in celi. Legel sem na zemljo. Zatisnil oči, ane spim. Ppisluškujem. Na sevepnem tečaju se lomi večna pomlad. Najužnemje zima. In na tretjem tečaju, tam slišim, kako utpipa spce. Aleš Šteger Kultura kot čredniški princip Povabljen sem bil, da zapišem nekaj besed o kulturi. Naj že takoj na začetku opozorim, da bo to moje razmišljanje čista improvizacija, variacija na naslovno temo. Kultu-raje primarno stvar človekove ima-nentne produkcije, tj. človeško od-likovanega dela, s katerim ta ob-likuje sebe in svoje okolje. Na način produkcije človek kot subjekt produkcije stopa v stik z ostalimi producenti v svobodno interesno asociacijo. Asociacija ali/z/družba producentov, ki naseljuje določen teritorij (oblikuje svoj lasten delov-ni prostor) nujno potrebuje koheziv-ni in osmišljujoči princip. Najde ga v kulturi kot celostnem prikazu metafizicnega smisla produkcije. Kultura, ki se emancipira skozi zgodovinski (1), sociološki (2) in futurološki (3) vidik (1. ohranje-vanje tradicije, 2. konkretne naloge in 3. skrb za bodoče rodove), vztra-ja na intenzivni produkciji, tako kot je npr. rastlinska kultura rezultat intenzivnega poljedelstva. Progre-sivna intenzivnost, vezana na pojem kulture, usmerjena v izključe-vanje vseh odvečnih elementov (v čemer temelji navsezadnje tudi kul-turapojma!), je nasprotje eksten-zivnosti naravnih tal, na katerih lahko neka določena (človeška ali rastlinska) kultura sploh uspeva. Družbeno kohezivni princip kul-ture, ki deluje na način progresivne intenzivnosti, potrebuje tudi neko zunanjo manifestacijo svojega učinkovanja. Najdeva jo v estetiza-ciji svojega kulturno preoblikovane-ga okolja. Estetizacija je zadnja in najvišja stopnja neke kulture, pa naj bo to v smislu njene ideologiza-cije ali fetišizacije, humanizacije (človek kot najvišja vrednota) ali dehumanizacije (človek kot potroš-na dobrina), emancipacije ali nihil- izacije. Estetizirati kulturo pomeni napraviti moč in strast kot temelj-na ekstenzivna principa nenevarna oz. izkoristiti moč ali strast proti njej sami z namenom obvladovanja moci (kot npr. kultiviranje rečnih strug). Ni težko uganiti, da je sub-jekt takšnega estetiziranja insti-tucija, ki v nekem hipu ustoliči svoj pogled na kulturo in si jo s tem pris-voji kot svojo rezultanto. Kultura kot taka pripada instituciji (nar-odu, naciji, velesili, koncernom,...), vkolikor na različne načine estetiz-ira svoj lasten pomen - na raznoraznih prireditvah ob kul-turnih dnevih, z instant medijskimi nacionalno-kulturnimi paketi, s podeljevanjem nacionalnih ali inter-nacionalnih nagrad najbolj zaslužnim kulturnikom ali s skrb-stvom za redno obnavljanje kul-turnih stikov z emigracijo. Vendar pa se kultura ne ohranja samo z in-stitucionalnimi sredstvi (prazno-vanja, nagrajevanja, kaznovanja, predpisovanja, itd.), ampak je tudi globoko vsajena v posameznikovo zavest - kot sublimacija. Kulturni posameznik se točno zaveda svoje-ga družbenega položaja, ki ga prisil-juje k igranju kodificiranih družbenih vlog in s tem tudi k poznavanju in izpolnjevanju pravil igre, utemeljenih delno na prag-matičnih utilitarističnih interesih, delno pa tudi na zastarelih tradicio-nalnih kulturnih vrednotah. Kot kulturna funkcija je zato ta posameznik zavezan na eni strani mikrohorizontu konkretnega delo-vanja znotraj okolja in časa in na drugi strani makrohorizontu brezčasnega smisla ali smiselne kontinuitete učinka svojega delo-vanja. Oba horizonta sta mu bila umetno vcepljena s t.i. splošno ali t.i. usmerjeno izobrazbo z namen- om, da kot posamezna investicija prispeva k obči družbeni blaginji. Kultura je zato, za razliko od umet-nosti, izrazito stvar črede in posameznika, vkolikor in dokler je vključenvtočredo. Ravno zaradi svoje čredniške in institucionalizirane perspektive se kultura v temelju razlikuje od umet-nosti, vkolikor ta seveda ni zgolj kulturno dejanje, ampak resnični individualni kreativni princip. S stališčakulture, ki vsebuje koheziv-ni element v smislu ustvarjanja enotne percepcije za vse pripadnike črede, je umetnost izrazito destruk-tivna. Umetnost destruira (ali -blažje rečeno - ignorira) ustaljeno (že prej kultivirano) per-cepcijo, namesto nje pa zahteva in izvede institucijo lastne kreativne percepcije, ki pa se - za razliko od relativno statične kultivirane per-cepcije - zaveda svojega potroška (v pogledu, mentalnemu zapisu, hap-tičnosti...) in s temtudi nujnosti neprestane restavracije svojega pojma. S tem da se umetnost vedno znova sestavlja in celo včasih nasprotuje svojemu lastnemu pojmu (npr. avantgardistična smer) pomeni, da ne pripada niko-mur, ampak je vedno znova prazen prostor, v katerega naseljujemo in-dividualno kreativno investicijo. Kreativna investicija pomeni znati izkoristiti individualno svobodo. Individualna svoboda zahteva na-tančnejšo opredelitev. Takšna svo-bodaje zanikanje nujnosti enodi-menzionalne inpredimenzionirane (intenzivirane) linije smisla oz. pomena, kot nam ga ponuja določen zgodovinsko-sociološko-futurološki kulturni koncept, - za vstop v eks-tenzivno polje naše lastne trodi-menzionalne pričujočnosti, ki nam omogoča kreativno izbiro (videl bom to in to in to bom videl tako...., ali pa: povedal bom to in to in to bom povedal tako....), s tem pa tudi tveg-anje, da bomo s stališča kulturne institucije (institucionalizirane kul-ture) videti kot nekulturni ljudje. Kajti moč in strast sta v umetnosti osvobojena kulturne ameliorizacije, t.j. zajezitve moči in njene preus-meritve v tok estetizacije kulture s strani institucije kot subjekta kul- ture To pomeni, da vztrajata v svojem naravnem imanentnem toku, po katerem pluje individualni kreativni princip. S tem sta seveda družbeno nevarna, saj razkrinkav-ata masko kontinuitete in enotnos-ti smisla, ki jo nosi pojem kulture in nas iz varne enopomenskosti inten-zivnega poljedeljstva umetno ust-varjene monokulture zapeljujeta na nevarno in nepredvidljivo področje ekstenzivne mnogopomenskosti, kjer moramo znati sami ločiti zrnje od pleva. Kakšen sklep lahko potegnemo iz vsega povedanega? Da je po našem mnenju človeški subjekt v temelju razcepljeno bitje in sicer kot pripad-nik določene institucionalizirane kulture - tega kohezivnega elemen-ta množice desubjektiviziranih sub-jektov - na eni, ter kot privrženec svobodnega kreativnega principa, ki šele utemeljuje njegovo subjektiv-iteto, na drugi strani. Nesmiselno je zanikati nujnosti obeh strani, ven-dar pa se je predvsem potrebno zavedati subjektove vmesne shizof-rene pozicije, ki je edinole lahko produktivna - za obe strani. Zavest o razcepljenosti prav tako ne zani-ka medsebojne interakcije obeh sfer (kulturne in umetniške - lahko tudi notranje in zunanje), kajti če ne bi bilo svobodne kreativne moci, si jo kultura ne bi mogla prisvojiti (es-tetizirati jo), kreativna moč pa se lahko uresniči šele z občutkom tes-nobnosti oz. utesnjenosti od kul-turno-esteticistične prisvojitve njenega teritorija. Vsem, ki raz-pravljate o kulturi, ponujam zdrav zaključek tega razmišljanja: Najbolj pripada kulturi tisti, ki ji nikoli pov-sem ne pripada. Vid Sagadin Uvodnik: Komu služiti Zgodovina civilizacij, ta velika zgodba znanstveno-tehniškega in umetniškega razvoja, ta večna želja iskanja trenutkov človeške omike in miru, je tudi in predvsem politič-na zgodovina vojn, krvavega miru, spletk in zakulisne igre surove moči. Osebne zgodovine prosvetl-jenih vladarjev in mitologije izvol-jenih narodov se gibljejo na večno izmuzljivi meji med krvavim mirom in racionalno vojno. Tako so vse zgodovine pisane na kosteh in kožah. Redko vladarskih, predvsem suženjskih, herojskih, najemni-ških... Z vzponom moderne naciona-lne države se je povečala tudi potre- ba po močni in dobro organizirani vojski, ki naj zagotovi notranjo sta-bilnost pred množicami nezadovoljnežev in odvrne s svojih mej zunanjega napadalca. Brez močne vojske ni moderne države. V pojem države se je vpisala prvobit-•na želja vojskovanja in razsvetljen-ska ideja samostojnosti. In zdaj se je potrebno vprašati: Kjejetočkarazcepa? Odpor do vojske kot ključnega in-stituta legitimiziranega nasilja je dosegel razsežnost družbenega fenomena najprej v visoko razvitih družbah Zahoda v 60-ih letih. Neza-dovoljstvo in kritika sta se gener-irala predvsem v trendovskih obli-kah mladinske kulture kot odgovor na naraščajoče pritiske uniform-nosti in potrošniške plehkosti, s katerimi so prosvetljene vlade posk-ušale blažiti travme institucional-nega nasilja in potrebe po vedno množičnejšemu regrutiranju nov-incevv vojsko, ki sojihparadoksal-no potrebovali za gašenje morebit-nih notranjih nemirov, za vzdrževanje nesmiselnih vojn v ek-sotičnih deželah, ki so služile manevrskim poligonom ter za vzdrževanje navideznega ravnoves-ja moči do Vzhoda. Rodila se je ideja civilne družbe kot odgovor uradni politični in vladni garnituri. Gener-iralo se je novo družbeno polje, ki naj varuje civilno, apolitično in sam-oiniciativno pobudo državljanov in različnih interesnih skupin pred nasiljem in pritiskom države in njenega aparata. Civilna družba kot širok in živopisan skupek različnih pobud in skupin je odigrala pomembno vlogo tudi v Sloveniji, ko je že v začetku 80-ih artikulirala nekatera temelj-na vprašanja o naši prihodnosti. Sestavni del tega dogajanja pa je bilo tudi vprašanje o demilitariza-ciji, mirovni kulturi, drugačnih obli-kah služenja vojaškega roka... Rezu-ltat je zakonska možnost civilnega služenja v slovenski vojski. Sodobna država je končno spoznala nujnost dopuščanja tudi drugačnih, alternativinih, civilnih oblik služenja vojaškega roka. S tem je rešila svojo zbledelo čast in hkra-ti sublimno ohranila tradicionalni model vojaščine, ki se tako lahko še naprej napaja s tradicionalnim poj-movanjem časti in dolžnosti. Nam-reč, odslej se del kritične mase nezadovoljnežev preusmerja v civil-ne obike služenja, s čimer se nev-tralizira njihov potencialni naboj. Toda-zakonrastije neizprosen! Dušan Šarotar Ugovor vesti v šestih slikah Če si se že trdno odločil, da boš uveljavil svojo zakonsko pravico do ugovora vesti, ali če o tem šele razmišljaš, in nenazadnje, če o tem še nisi ničesar slišal, je tukaj tvoja prva in popolna priložnost, da se o tem končno poučiš. Slovenska civilnodružbena gibanja so artikulirala svojo zahtevo po uvedbi alternativnega služenja vojaškega roka že v zgod-njih 8O-ih letih. Do zakonske uvel-javitve pravice je prišlo šele s slov-ensko osamosvojitvijo in formiranjem takratne TO. Zakon o ugovoru vesti vojaški dolžnosti je bil tako prvič objavljen v Uradnem listu Republike Slovenije (UL), 27. 4. 1991, št. 18. Po štirihletihje zakon dočakal nekatere spre-membe in dopolnila, ki se nanaša-jo na specifična vprašanja postop-kov za uveljavitev, poteka služenja in seveda kazenske odgo-vornosti oporečnikov, ki sledi iz nespoštovanja pravil igre. Zakon o spremembah in dopolnitvah za-kona o vojaški dolžnosti je bil ob-javljen vUL, 23.12.1995, št. 74. Sprehodimo se torej po tej za-konski puščobi, ki pa ti lahko pri-hrani marsikatero skrb ali celo ustreže tvojemu individualnemu prepričanju ali zgolj drugačnemu pogledu na zadevo. I. Kdo in zakaj Ugovor vesti lahko uveljavi nabornik, ki nasprotuje uporabi orožja v vseh okoliščinah. Ugovor lahko uveljavi iz naslednjih razl-ogov: religioznih, filozofskih ali humanitarnih. Njegovo odločitev mora potrjevati njegov splošni način življenja in pavnanja. Civilno službo lahko na svojo željo opravi tudi državljan, ki je ocenjen kot nesposoben za vojaš-ko službo. II. Kdaj Prvi korak na poti k uveljavitvi pravice ugovora vestije, da vložiš prošnjo, in to najkasneje do dneva nabora, pristojnemu organu. Če pa si nabop že oppavil pred 5.5.1991 in še nisi služil vojaškega poka, potem lahko'še vložiš ppošnjo, vendap najkasneje v 15-ih dneh po ppejemu poziva za napotitev na služenje. Ppavico do ugovopa vesti lahko uveljaviš tudi med služenjem vojaškega roka, v tem ppimepu mopa komisija rešiti tvo-jo ppošnjo najkasneje v tpeh mesecih, le da v tem času tvoje vojaške obveznosti ne mipujejo. Isto ppavico lahko uveljaviš tudi po že končanem služenju. III. Kako Če si topej vložil ppošnjo, boš mopal oppaviti pazgovop s komisi-jo, ki jo sestavljajo tpije člani: so-cialni delavec, 'psiholog in zdpavnik. Pped komisijo mopaš utemeljiti svojo zahtevo po uvel-javitvi ugovopa vesti. Ppošnja mopa biti pešena v šestih mesecih oz. vtpeh.česiževojak. Tvoji ppošnji gotovo ne bo ustpeženo, če imaš dovoljenje za nošenje ali posest opožja, če si bll kaznovan zapadi nelegalne poses- ti orožja ali za delikt, stopjen z nasiljem. IV. Kje Civilno služenje se izvršuje v sistemu civilne zaščite za peše-vanje in pomoč ozipoma v hu-manitapnih oraganizacijah, ki so širšegajavnegapomena. Kandi-dat lahko v pogovoru s komisijo izpazo svojo željo, kje bi hotel služiti. V. Ob vrnitvi Po odsluženju vojaškega poka je dpžavljan, ki mu je bil ppiznan ugo-vop vesti, dolžan oppaviti 30-dnevno usposabljanje za oppavl-janje nalog zaščite in peševanja. VI. Kazen Seveda tudi tukaj ne gpe brez kazni za tiste, ki ne spoštujejo ppavil igpe. Tako se šteje, da ste se odpovedali ppavici oppavljanja civilne službe, če se bpez oppaviči-la ne zglasite na določen dan v podjetju ali opganizaciji, kjep bi mopali oppaviti civilno službo. Če huje kpšite ppavila opganizacije, kjep služite, lahko pepubliški op-gan uvede ponovno ppevepjanje ustreznosti civilne službe. Ob tem vas lahko pošljejo na dosluženje vojaškega poka v pedno vojsko, če vam je ppeostalo do konca poka večkot 15dni. Kazen je lahko tudi denapna, in sicep: - 30.000 SIT, če se ne zglasite na določen dan na nabopu, na vpis v evidenco, na zdpavniški ppegled oz.ppeiskavo... - 30.000 SIT, če se po oppavljeni civilni službi ne zglasite pri ppis-tojnem opganu (civilna zaščita). -100.000 SIT, če med civilnim služenjem sklenete delovno po-godbo ali pa se ukvapjate s pri-dobitno dejavnostjo, ki je poveza-na z opožjem. Dušan Šarotar Intervju s Stanislavom Rupnikom V zapisu manjkajo informacije o problemih z nadomestnim civilnim služenjem, saj so se nekaterim na Ministrstvu za notranje zadeve zdele preveč problematicne za ob-javo (opomba novinarja). STANISLAV RUPNIK je višji svetovalec na Ministrstvu za notranje zadeve. Ukvarja se s problemi, ki se nanašajo na ugovor vesti vojaški dolžnosti. Opravlja tudi nadzor nad izvajanjem civilne službe in naloge tajnika Komisije za ugovor vesti vojaški dolžnosti. TRIBUNA: Kakšenje postopek, s katerim si drža vljan pridobipra v-ico do nadomestnega civilnega služenja? RUPNIK: Nabornik, ki želi uvel-javiti ugovor vesti vojaški dolžnosti, ob pozivu pristojnega organa na nabor ali obveznosti v zvezi z naborom, vloži prošnjo na-jkasneje do dneva nabora pri up-ravnem organu, pristojnem za na-bor. Ta rok je nepodaljšljiv. Organ, pristojen za obrambne zadeve, odstopi prošnjo komisiji. Če je proš-nja vložena pravočasno, Komisija za ugovor vesti vojaški dolžnosti pokliče prosilca na razgovor. Po opravljenem razgovoru, in ko ko-misija zbere ustrezna dokazila, mu z ustrezno odločbo prizna oziFoma zavrne ppavico do ugovora vesti vojaški dolžnosti. Če se je državljan, ki mu je priznan ugovor vesti vojaški dolžnosti, opredelil za civilno službo, mu komisija v predlogu, ki ga pošlje upravnemu organu pris-tojnem za obrambne zadeve, opre-deli tudi dejavnost, v katero naj bo napoten državljan, ki bo opravljal civilno službo. Ppi tem se v okviru možnosti upošteva želja državljana. TRIBUNA: Državnizborje spre-jel Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o vojaški dolžnosti, po katerem bodo lahko vložili prošnjo za ugovor vesti vo-jaški dolžnosti tudi vojaki, ki služijo vojaški rok in vojaški ob-vezniki, kiso že odslužili. Alizago-varjate te spremembe? RUPNIK: Ne bi se mogel opredel-iti za zagovornika dosedanje, niti nove zakonske rešitve, ker pri njej nisem sodeloval. Rešitev, daje državljan, ki mu je priznan ugovor vesti vojaški dolžnosti po odsluženem vojaškem roku, dolžan opravljati 30-dnevno usposabljan-je za opravljanje nalog zaščite in reševanja, pa se mi zdi povsem us-trezna, saj se na ta način delno izognemo zlorabi uveljavljanja pravice do ugovora vesti vojaški dolžnosti. TRIBUNA: Kdo sesta vlja Komisi-jo za ugovor vesti vojaški dolžnosti po novem zakonu? RUPNIK: Komisija, ki jo imenuje ministFstvo, pristojno za upravo, šteje pet članov. Vanjo so vključeni socialni delavec, psiholog, zdravnik ter predstavnika up-ravnih organov, pFistojnih za notranje zadeve in za obrambo, ali za zaščito in reševanje. Predsed-nik komisije ne sme biti pred-stavnik upravnega organa, ki je pristojen za obrambne zadeve. Kep komisija veljavno odloča samo, 6e so na seji navzoči vsi člani, imajo člani svoje namestnike. TRIBUNA: Koliko prošenj za opravljanje nadomestne civilne službe dobite in koliko od tehje odobrenih? RUPNIK: Odkarje omogočeno uveljavljanje ugovora vesti vojaški dolžnosti, to paje od 5. 5.1991, ko je stopil Zakon o vojaški dolžnosti v veljavo, je prispelo na naslov Ko-misije za ugovor vesti vojaški dolžnosti približno 950 vlog. Od tega je bilo samo*v letu 1995 vloženih 264 prošenj. Približno 52% vlogam je komisija ugodila, 48% pa je bilo zavrnjenih iz ra-zličnih razlogov. Nekatere zato, ker so bile oddane prepozno, druge, ker po zakonu ni bilo možno uvel-javljati ugovora vesti vojaški dolžnosti in tretje, ker naborniku na razgovoru ni uspelo prepFičati članov komisije. TRIBUNA: Kateri so najboljpog-ostirazlogi vojaških obveznikovza ugovor vesti vojaški dolžnosti? RUPNIK: Daleč največ državljanov se odloča za humani-tarne razloge, ki se jih da tudi najlaže zagovarjati pred komisijo. Sledijo državljani z religioznimi ra-zlogi, zelo redko pa se pojavljajo filozofski razlogi. V praksi gre na-jvečkrat za kombinacijo dveh ali pa celo vseh treh navedenih razlogov. TRIBUNA: Na osnovi katerih kri-terijev prošnjo odobrite alizavr-nete? RUPNIK: Zelo pomemben kriter-ij, na osnovi katerega se komisija odloča, je ugotovitev, ali nabornik resnično odklanja orožje v vseh okoliščinah. To mora potrjevati splošni način njegovega življenja in ravnanja. Komisija v postopku obravnave prošnje preveri vse navedbe vojaškega obveznika, zbere ustrezna dokazila ter po po-trebi opravi razgovor s prosilcem. Člani komisije postavljajo prosilcu vprašanja iz svojega strokovnega področja in se na tej osnovi tudi od-ločajo. Prosilci pred komisijo večkrat delujejo zmedeno, saj ima-jo precejšnjo tremo. Komisija nato odloči z večino glasov. TRIBUNA: Kaj pa se zgodi z državljani, katerihprošnje so bile zavrnjene? RUPNIK: Po zakonu o vojaški dolžnosti imajo možnost, da se v 15-ih dneh pritožijo zoper od-ločitevprvostopenjske komisije na drugostopenjsko komisijo Vlade Republike Slovenije. V ostalih primerih pa se naborniki sprijazni-jo z dejstvom, da so dolžni opraviti redno služenje vojaškega roka in zato sami poskrbijo, da čimprej opravijo nabor. TRIBUNA: Kajpa, česenekdopo opravljenem naboru popolnoma spreobrne?Naprimer, dapostane Jehovec? RUPNIK: Jehove priče so poseb-na kategorija, o kateri bi se dalo razpravljati. Oni namreč dosledno odklanjajo tako služenje vojaškega roka z orožjem, kakor tudi služenje vojaškega roka brez orožja ali opravljanje nadomestne civilne službe. Za takšne primere, ki zavračajo vsakršno obliko služenja, je pristojno Ministrstvo za obrambo. Mislim pa, da se z nji-mi ravna tako kot z vsakim drugim vojaškim obveznikom, ki se na primer noče udeleževati vojaških vaj. TRIBUNA: Trenutno nadomest-no služenje opravlja 46 državljanov. Kolikojihje odslužilo vpreteklih letih ? RUPNIK: Sedanja generacija državljanov na opravljanju na-domestne civilne službe je na-jštevilčnejša doslej. V petih pred-hodnih generacijah je nadomestno civilno službo opravilo 118 državljanov. TRIBUNA: Vkaterih organizaci-jah se služenje izvaja ? RUPNIK: Organizacijo, v kateri se izvaja civilna služba, določi min-istrstvo pristojno za upravo po nji-hovem predhodnem soglasju. Min- istrstvo, pristojno za upravo, ima do sedaj podpisanih 12 pogodb z or-ganizacijami, v katerih se izvaja civilno služenje. Te organizacije so: Center za usposabljanje in-validnih otrok Janka Premrla Voj-ka - Vipava, Center šolskih in obšol-skih dejavnosti - Ljubljana, Društ-vo mišično obolelih Slovenije, Gim-nazija Želimlje, Prehodni dom Re-publike Slovenije zatujce, Slovens-ka Karitas, Zavod za delovno us-posabljanje Miha Pintar - Dobrna, Center za usposabljanje, delo in varstvo - Črna na Koroškem, Zavod za gasilno in reševalno službo - Sežana, Zavod zausposabl-janje invalidne mladine - Kamnik, Zveza društev za cerebralno paral-izo Slovenije ter Zveza društev sl-epih in slabovidnih Slovenije. Pou-daril bi, da Ministrstvo za obrambo refondira organizacijam, v katerih se izvaja civilna služba, stroške nastanitve, prehrane in ostale stroške, ki jih imajo državljani na civilnem služenju. Nadomestno civilno služenje .za enega državljana stane državo približno 220.000 tolarjev. TRIBUNA: Trenutno največ' fan-tovsluži vSlovenskiKaritas. RUPNIK: Toje res. Takoj zanjim pa je Zavod za gasilno in reševalno službo Sežana, ki je bil ustanovljen v skladu z Uredbo o izvajanju civil-ne službe posebej za ta namen. Ka-jti Komisija za ugovor vesti vojaški dolžnosti se mora ravnati v skladu z 2. odstavkom 6. člena Zakona o obrambi, ki določa, da državljan, ki mu je priznan ugovor vesti vojaški dolžnosti, sodeluje pri obrambi države tako, da nadomestno civil-no službo praviloma opravi v Civilni zaščiti ali v drugih silah za zaščito reševanje in pomoč. Zavod v Sežani je vsekakor vključen v sistem varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami. Za služenje v Slovenski Karitas pa se praviloma odločajo študentje Teološke fakultete, patudi drugi, ki uveljavljajo ugovor vesti vojaški dolžnosti iz religioznih in humani-tarnih razlogov. Velik interes za Slovensko Karitas pa gre pripisati tudi dejstvu, da so ljudje tam izred-no odprti in pripravljeni vsakemu državljanu oziroma naborniku, ne glede na versko prepričanje, poma-gati in svetovati. Seznanjajo jih z zakonskimi možnostmi, predvsem pa s postopkom uveljavitve ugovo-ra vojaški dolžnosti. To pa državljani, ki so se odločili, da bodo uveljavljali ugovor vesti vojaški dolžnosti, najbolj pogrešajo. Mnogi celo pred komisijo priznavajo, da so procesno nesposobni in da jim brez pomoči Slovenske Karitas ne bi uspelo uveljaviti pravice do ugo-vora vesti vojaški dolžnosti. TRIBUNA: Koliko časa traja na-domestno civilno služenje? RUPNIK: Nadomestna civilna služba traja enako kot pri rednem služenju vojaškega roka sedem mesecev, le da ni tistega enom-esečnega skrajšanja, kije vpraksi pri rednem služenju. AlijB Slovenija res na-klonjena ugovoru vesti vojaški dolšnosti? Predstavnik obrambnega min-istrstva v Komisiji za ugovor ves-ti vojaški dolžnosti zastavlja vprašanja natak način, davečini prosilcev ne bi odobrili statusa mirovnika. Med spraševanjem na primer v roki vrti naboj, nakar kandidata vppaša, ce ga to moti. Če ta odgovori da ne, je to za tega članakomisjje zadosten razlog, da se prošnjo zavrne. • Fantu, ki je civilno služenje opravljal v Zavodu za gasilno re-ševalno službo v Sežani, so odvze-li status zgolj zato, ker se je pred ostalimi mirovniki pokazal z otroško strašilno pištolo v roki. Kerje komisija otročjo šalo oceni-la kot kršitev zoper izjavo, da nasprotuje uporabi orožja v vseh okoliščinah, je moral tri mesece, ki so mu preostali do konca roka, odslužiti kot navaden vojak. Le en državljan trenutno opravlja služenje vojaškega roka brez orožja, kar pomeni, da je v uniformi in opravlja naloge skupaj z ostalimi vojaki, ne udeležuje pa se vaj, povezanih z nošenjem orožja. Iz zanesljivih virov smo izvedeli, da se temu fantu zelo sla-bo godi, saj je kot ovcica med volk-ovi. Bodocim kandidatom takšno obliko služenja odsvetujemo. Edina organizacija, ki ppi nas propagira nadomestno civilno službo, je Slovenska Karitas. Obpambno ministpstvo, ki naj bi nabopnike z ustreznim biltenom infopmipalo o možnostih civilnega služenja, tega pogosto načrtno ne počne. Slovenija je konec novembpa na konferenco o civilnem služenju v Strasbourg, kjer so bili prisotni mipovniki in zagovopniki ugovopa vesti vojaški dolžnosti iz vse Evrope, poslala predstavnika Ministpstva za obrambo, ki je goreč nasppotnik civilnega služenja.! TRIBUNA: Koliko prostega časa imajo civilniki? Kje spijo ? RUPNIK: Državljan, ki opravlja civilno službo, je dolžan opravljati delo v organizaciji, v katero je napoten v skladu z Zakonom o vo-jaški dolžnosti ter predpisi in akti, ki veljajo za delavce v tej organiza-ciji. Vendar pa v večini primerov delajo več, torej preko običajnega delovnega časa zaposlenega v orga-nizaciji. Nastanjeni so v organiza-ciji, če pa imajo možnost, se na delo v organizacijo lahko vozijo tudi od doma. TRIBUNA: Ali ima drža vljan po opravljenem civilnem služenju še kakšne obveznosti? Bi bil vpokli-can vprimeru vojnegastanja? RUPNIK: Ko državljan opravi na-domestno civilno službo, se mora v 15 dneh po izteku civilne službe zglasiti pri upravnem organu, pris-tojnem za obrambne zadeve, ki ga vodi v vojaški evidenci. Tam mu v Vojaško knjižico vpišejo, da je opravil civilno službo. Državljana se razporedi v Civilno zašcito ali druge naloge v zaščiti in reševan-ju. Državljani so namreč usposobl-jeni za določene aktivnosti, ki bi jih opravljali tudi v vojni. TRIBUNA: Zakon omogoča tudi služenje vojaškega roka brez orožja. Kako to izgleda ? RUPNIK: Toje alternativa uvel-javljanju ugovora vesti vojaški dolžnosti z nadomestnim civilnim služenjem. Državljan, ki se odloči za takšno obliko služenja, le-to opravlja v vojaških enotah in ustanovah na dolžnostih, katerih opravljanje nipovezano z nošen-jem in uporabo orožja. Predpisi o pravicah in dolžnostih ter odgovor-nosti vojakov med služenjem vo-jaškega roka veljajo tudi za vojake, ki služijo vojaški rok brez orožja. TRIBUNA: Kakšen odnos ima Ministrstvo za obrambo do na-domestnega civilnega služenja? RUPNIK: Ministrstvo za obram-bo je preko Vlade Republike Slov-enije predlagalo Državnemu zboru sprejem Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o vojaški dolžnosti, v katerem so odločbe o ugovoru vesti vojaški dolžnosti. Sodelovanja med Ministrstvom za obrambo in tistimi, ki opera-tivno opravljamo zadeve, ki se nan-ašajo na ugovor vesti vojaški dolžnosti, v Ministrstvu za notranje zadeve ni bilo. To že nekaj pove. Sicer pa je Ministrstvo za obrambo pripravilo ustrezno zloženko oziroma informativni bilten, s katerim se skuša naborni-ke pred naborom informirati o tem, da v Sloveniji sploh obstaja možnost uveljavljanja ugovora vestivojaškidolžnosti. Probiempa nastane ob dejstvu, da takega in-formativnega biltena vsaj v nekat- erih izpostavah za obrambo ne želijo razdeliti nabornikom. TRIBUNA: Kakšna bi bila reakci-ja komisije, če bi številoprošenj močno naraslo? RUPNIK: Kolikor mi je poznano, je bil Zakon o vojaški dolžnosti pisan s predpostavko, da se bo za to obliko služenja odločilo nekje od 2 do največ 7% nabornikov. Tre-nutno to število ne presega niti 1% letnega kontigenta vseh nabornik-ov, torej bi se lahko povečalo, kljub temu pa zadeva še ne bi bila alarm-antna. Komisija bi se odločala na osnovi istih kriterijev kot do sedaj. V kolikor pa bi se število vlog enormno povečalo, bi verjetno morali nato opozoriti zakonodajal- ca. Igor Divjak Primož Ponikvar -prvi Slovenec, kije opravil nadomestno civilno služenje Sebe si nikdar ni mogel pred-stavljati kot vojaka, saj, kot sam pravi, raje ljubi kot sovraži. Imel je srečo, da je pdrastel v 6asu, ko mu je sprememba družbenega sistema omogočila ugovor vesti. Leta 1992 je kot prvi Slovenec pričei opravljati nadomestno civilno služenje. Kljub temu, da v začetku ni šlo brez zapletov, mu je sedem mesecev, ki jih je preb-il v Prehodnem domu za tujce, ostalo v spominu kot bogata iz-kušnja, ki mu bo koristila vse življenje. TRIBUNA: Vprošnjiza civilno služenje simoraJna vestirazloge za svojo odločitev. PONIKVAR: Ugovor vesti sem uveljavljal, ker nisem hotel služiti v inštituciji, ki obstaja ' samo zaradi tega, daljudje škodi-mo drug drugemu. Rekel sem si, da če sem po zakonu obvezan darovati nekaj mesecev svojega življenja domovini, ga želim v drugačni obliki kot s puško. Za oblikovanje same prošnje pa sem se po pomoč obrnil k profesorju filozofije na moji gimnaziji, da bi bila tudi s formalnega vidika sprejemljiva. TRIBUNA: Svoje stališče si potem verjetno zagovarjalpred Komisijo za ugovor vesti vojaški dolžnosti. Tejekakšno vprašan-je motilo ? Več kandidato v seje namreč že pritože valo, da je predstavnik obrambnega minis-trstva, kije eden izmed članov komisije, zelo nastrojen proti civilnemu služenju. PONIKVAR: Nič takega ni bilo. Sem pa vseskozi imel občutek, da sem pod zaprisego. Na začet-ku so namreč prebrali mojo proš-njo in mi povedali, da je kon-tradiktornost izjavkazniva. Mo-tilo me je, da so me takoj zatem vprašali, če se še strinjam s tem, kar je v prošnji napisano. To me je malo prestrašilo, zato na začetku nisem bil sproščen. Ven-dar so se nato pričeli pogovarjati bolj človeško. Spraševali so me, če ne bi rad služil domovini. Odgovoril sem, da nimam nič proti, da pa upam, da nova slov-enska država ne bo imela ozkih pogledov do prepričanja ljudi in bo dopustila možnost služenja tudi na drugačen način. TRIBUNA: Kje si opravljal eivilno služenje? PONIKVAR: V Prehodnem domu Republike Slovenije za tujce, Toje ustanova notranjega ministrstva, kjer so nastanjeni begunci, politični azilanti, ljudje, ki so ilegalno prišli v našo državo. Sam sem izrazil željo, da bi delal tu, saj se mi je ponudila priložnost spoznavanja novih ljudi inkomuniciranjavtujihjez-ikih, ne da bi mi bilo potrebno oditi v svet. Zelo me je razveseli-lo, da so mojo željo upoštevali. Dobil sem vtis, da oblast le ni tako zelo trda. TRIBUNA: Katera dela si opravljal? PONIKVAR: Bil sem kontaktna oseba med upravo doma in tujci. Delal sem v kuhinji, kontroliral čistoco, sanitarije, igral sem se z otroci. Kmalu sta se mi pridružila še dva civilnika. Opravljali smo pleskarska dela, vozili ljudi na preglede v bolniš-nice. Ena najbolj zabavnih iz-kušenj je bila, ko sem tri sedem-najstletne Bosance učil anglešči-no. A samo eden je bil toliko potrpežljiv, da se je učil z mano; na žalost najmanj dovzeten. Ven-dar sem ga s trudom precej naučil. Prvič sem občutil, kako je, če daš nekomu nekaj iz sebe intijezatohvaležen. TRIBUNA: Je bilo kajzapletov glede na to, da ste biliprvi, da še ni bilo izoblikovanega vzorca, kako naj se civilnik ra vna ? PONIKVAR: V začetku je bila situacija precej kaotična in ni-hče ni prav dobro vedel, kaj zdaj. Prvo noč v domu so mi zadali nalogo, naj zunaj stražim, da ne bi kak tujec pobegnil. Imel sem občutek, kot da sem na rednem služenju vojaškega roka. Toda kmalu nam takšnih stvari ni bilo več potrebno početi. Šloje pač za iskanje najboljše možne poti. Odnos se je vidno izboljšal že v času, ko sem jaz služil. Gotovo pa je tem, ki so prišli za nami, bolje. TRIBUNA: V domu si bil skupaj spolicisti. Si čutil kaj napetosti glede na to, da sisam delalkot mirovnik, onipa so Ijudje, kinos-ijopištole? PONIKVAR: Ja. To se je cutilo. Odnos je bil dvoplasten. Po eni strani uraden, po drugi strani pr-ijateljski. Enkrat sem si celo opasalpištolo. Takrat so se zeza-li, češ kaj boš s tem, ti si mirovnik! Včasih sem bil sam kritičen do njih. Akonflikti so se kazali bolj v obliki šale, na me-dosebnem nivoju. Jaz sem bil z odnosom zadovoljen in mislim, datudi oni. Še danes jih večkrat obiščem in vedno se dobro ra-zumemo. TRIBUNA: Pred komisijo si izrekel, da odklanjaš uporabo orožja v vseh okolišoinah. Mis-liš, da ne bi bil nikdar sposoben uporabiti orožje ali celo ubiti? PONIKVAR: Še vedno stojim za vsem, kar sem rekel in upam, da bomo nekoč prišli do stopnje, ko bomo znali živeti v harmoniji. A ne morem reči, da nikdar, v nobeni situaciji, ne bi bil sposoben ubiti. Človekova oseb-nost je nepredvidljiva in v vsakem trenutku v življenju lah-ko pride nekaj, kar te bo postavi-lo na popolnoma nasprotno stal-išče od prejšnjega. TRIBUNA: Bipriporočal civil-no služenje tudi drugim ? PONIKVAR: Bi. Ker mislim, da v takšni obliki služenja ne pride do izraza nikakršna mehkužnost, ampak moraš včasih pokazati še večjo zrelost in sposobnost samostojnega od-ločanja kot pri rednera služenju vojaškega roka. Saj nisi zgolj po-drejen ukazom, ampak pogosto prideš v situacijo, ko moraš sam presoditi, kaj je dobro za ljudi, s katerimi delaš. Menim, da civil-no služenje koristi pri izgradnji osebnosti. Igor Divjak Tezeo Verzolaku I. Kadar se oborožujejo politiki velikih držav, imajo za to vsaj dva razloga: da grozijo tujim in ustrahujejo lastne državljane. Kadar se oborožujejo politiki majhnih držav, prvi razlog odpade. II. Vojska zaradi vojske oz. vojska zaradi razkazovanja političnih veljak-ov na paradah in podobnih državnih ceremonijah, je nestabilna tvorba. Larpurlartizem vojske lahko kaj hitro dobi bolj konkretno vsebino: v kritičnih situacijah, ki so v človeških družbah pravilo, se sprevrže v insti-tucijo, ki omejuje avtonomijo in varnost posameznikov. III. Vojaški aparat pod nadzorom civilnih oblasti je pomemben, ne pa zados-tenpogoj za mirno spanje ozaveščenegaposameznika. Pravppimer Slov-enije nam kaže, da so civilni predstavniki oblasti tisti, ki se najbolj ogre-vajo za do zob oboroženo deželo. IV. Ne slepimo se: povprečen Slovenec podpira njihovo zamisel o državi kot oboroženi Masadi in ne morda Masadi duha. Poveličevanje vloge vojske v procesu odcepitve od druge Jugoslavije je opravilo svoje. Pred ozaveščene posameznike se torej ne postavlja le vprašanje, kako se zaščititi pred in-stitucijo vojske, ampak tudipred demokratično javnostjo, ki vojsko podpi-ra in neguje. V. Usojeno nam je, da bomo kot država - zamudnica ponavljali nacionalne strategije tistih, ki so kasarne postavljali že stoletjaped nami. Namesto, da bi iskali (ali celo sami v okviru OZN ali kje drugje oblikovali) alterna-tivne oblike varnosti na prehodu v tretje tisočletje, bomo očitno prehod-ili celotno pot od parne lokomotive vojskovanja dalje. Za to, da bi se učili na izkušnjah drugih, smo očitno premajhni. VI. Ozaveščen posameznik, kije vzvišen nad vsakdanjim mišljenjem množične politike, zase zahteva pravico, da se ne udeleži tega dolgega pohoda skozi zgodovino. VII. Vnaravistvarije,daiščetihavečinavarnostvmnožici,misleč,daprav njih ne bo zadelo. Zgodovina človeške civilizacije je 90% časa zgodovina vojne. Čudaki so v veliki večini. Zato ne preseneča, daposegajo po civilnem služenju po pravilu le redki posamezniki. VIII. " Civilno služenje namesto služenja vojaškega roka ne rešuje ničesar na nivoju skupnosti, je pa učinkovito sredstvo za reševanje posameznikovih problemov s skupnostjo. IX. Zahteva za civilno služenje ni ne revolucionarna (za njo ni hotenja po celovitem predrugačenju sveta), ne fatalistična (za njo ni deterministične-ga pristajanja na "princip realnosti"). Gre "samo" za afirmacijo pravice posameznika po oblikovanju lastne realnosti, morale po lastni in ne po uni-formni meri. X. Ker ne bodo pogoji za demilitarizaeijo skupnosti nikoli "zreli", morajo predstavniki države vsakemu posamezniku, ki tako želi, omogočiti, da pos-tane mobilno demilitarizirano območje na dveh nogah. XI. Na območju Balkana, ki se šele dobro izvija iz najhujših vojaških spopa-dov na tleh Evrope po drugi svetovni vojni, bi morali na miroljubne pobude gledati s še večjo naklonjenostjo kot drugje. Razmišljanja o omejevanju že doseženih pravic ugovornikov vesti pri nas so še en dokaz majhnosti in pritlehnosti vladajoče slovenske politike. Gregor Tomc Civilno služenje vojaš kega roka v republiki Sloveniji Danes civilno služenje vojaškega roka jemljemo kot nekaj samoumevnega in običajnega. Ven-dar še pred nekaj leti ni bile tako. Civilno služenje je v zadnjem času celo pridobilo na svoji širini, pa ven-darle obstajajo možnosti, s katerimi bi to, po svetu uveljavljeno obliko do-gradili tako, da bi bila zainteresi-ranim še bližja. Predvsem se to nan-aša na kraj in organizacijo, kjer bi zainteresirani želeli opraviti civilno služenje vojaškega roka. Civilno služenje vojaškega roka v Sloveniji poteka relativno kratek čas. V okviru bivše jugoslovanske države se s pobudami, da bi se uvel-javilo civilno služenje vojaškega roka, ni dalo prodreti zaradi odpora s JLA in takratnih političnih struk-tur ter stalno prisotnega strahu, da bi JLA izgubila velik del populacije, ki bi se klasični obliki vojaškega roka izognila. V tem času pa so po svetu in v Evropi že poznali civilno služenje vojaškega roka, pa zaradi tega ni bilo nikakršnihproblemov s dopolnjevanjem enot, saj je bil pov-prečen odstotek nabornikov, kiso se odločali in izpolnjevali pogoje za takšno služenje, relativno majhen. Bistvene spremembe na tem po-dročju je prineslo obdobje po prvih demokratičnih volitvah 1990, koje krmilo na obrambnem področju pre-vzel takratni minister za obrambo, Janez Janša. Republika Slovenija se je takrat začela osamosvajati na obrambnem področju in uvajati za-konodajne rešitve, s katerimi se je pričel proces prilagajanja obramb- ¦ nih možnosti Slovenije svojim last-nim potrebam in svojim lastnim in-teresom. To ni bil enostaven čas, kot se morebiti zdi nekaterim iz današnje perspektive, kajti to je bil tudi čas stalnih groženj JLA, naper-jenih proti kakršnimkoli poskusom ppevzemanja samostojnosti Repub-like Slovenije, šeposebej naobramb-nem področju. V okvir prevzemanja suverenosti na obpambnem področ-ju^sodi, poleg drugega, tudi sprejem Zakona o vojaški dolžnosti z dne 27. appila 1991, kije na novo oppe-delil civilno služenje vojaškega roka oziroma ugovop vesti vojaški dolžnosti. S tem zakonom je bilo v Sloveniji prvič opredeljeno, kdaj in iz kakšnih pazlogov lahko nabornik uveljavlja ugovor vesti. Ppav tako je bilo določeno, da lahko civilno službo na lastno željo opravi dpžavljan, ki je ocenjen kot nes-posoben,zavojaško službo. Noviza-kon je prav tako predvideval možnost služenja vojaškega poka bpez opožja. Predvideno je bilo, da se civilna služba lahko opravlja v pa-zličnih opganizacijah, ki so ppetežno humanitarnega značaja ter zdpavstvenih in drugih opga- nizacijah, ki so javnega pomena. Dpžavljani, ki so se odločili za takš-no obliko služenja vojaškega roka, so bili po tem zakonu v pravicah do zdpavstvenega vapstva izenačeni z vojaki, ki so služili vojaški pok. V temčasuje Slovenijafopmiralappva dva učna centpa slovenske Teritori-alne obpambe z enim najkrajših vo-jaškihpokov v Evpopi, s čimep je bil ppoces fopmipanja lastnih obpamb-nih sil ppipeljan v ključno fazo, še pped formalno pazglasitvijo samos-tojnosti Republike Slovenije. S tem so bili postavljeni vsi zakonski pped-pogoji za to, da je Slovenija ppvič v svoji novejši zgodovini lahko upe-sničila"lastne interese na obramb-nem podpočju in zagotovila po-tpebne elemente nacionalnega obpambnega sistema, kap se je poka-zalo kot nujnost že čez nekaj mese-cev v vojni za slovensko samos-tojnost. Istočasno pa si je zagotovi-la tudi izvajanje in uveljavljanje ugo-vopa vesti kot novega načina izva-janja služenja vojaškega roka oz. kot nadomestno civilno službo. Z zadnjimi sppemembami in dopolnitvami Zakona o vojaški dolžnosti pa so opredeljene tudi ob-veznosti tistih, ki služijo vojaški pok z ugovopom vesti po končanem civil-nem služenju. Kep zapadi ugovopa vestipačnemorejobiti razpopejeni v rezepvno sestavo slovenske vojske, se jih pazporeja v civilno zaščito, kjep ob vpoklicu pomagajo v okvipu peševalnih enot ob različnih napavnih in dpugih nespečah. Do danes se je nadomestna civil-na služba že močno uveljavila tako ppi intepesentih kot tudi ppi opga-nizacijah, ki sppejemajo dpžavljane v civilno službo. Tako obstaja stalen intepes za to, da bi opganizacije iz vsake nove genepacije tistih, ki se odločajo za civilno služčnje, dobile nekaj novih delovnih mest. Vseka-kor je civilno služenje prineslo v slovenski ppostop potrebno novost, ki omogoča vsemtistim, ki zavpača-jo orožje in izpolnjujejo pogoje za civilno služenje možnost, dappispe-vajo k bolj humani dpužbi, bolj človeškim odnosom in uveljavitvi medsebojne pomoči in zaupanja. Tako lahko, podobno kot tisti, ki služijo vojaški rok z opožjem in prispevajo k potpebni obrambni sposobnosti države, tudi naborniki z ugovorom vesti prispevajo svoj enakovpedni delež k boljšemu in varnejšemu življenju v svoji domov-ini. Franci Žnidaršič, nekdanji državni sekretap Minis-tpstva za obpambo '. Ugovor vesti - v tujini in pri nas Konec prejšnjega leta je državni parlament sprejel dopolnila k prejšnjemu Zakonu o vojaški dolžnosti, ki so ga slovenski poslanci sprejeli ap-rila 1991 in nato naknadno dopolnili leta 1992. Čeprav se je v javnosti razpravljalo pred-vsem o dolžini civilnega služenja vojaškega roka, je de-jansko šlo za celovitejši po-pravek obstoječega zakona. Prvi komentarji (tako laične javnosti kot tudi posameznik-ov s pravne fakultete) na spre-jeti zakon so govorili o precej liberalnejših določilih, kot so veljala doslej in namen tega članka je, da s primerjavo slov-enske z nekaterimi drugimi Evropskimi zakonodajami (predvsem geFmanskimi in skandinavskimi) preverimo resničnost teh trditev. AU obstaja civilno slibženje? Slovenija, tako kot vse države evropske unije, razen Grčije, ppiznava pravico do civilnega služenja vojaškega roka (Grčija ponuja le služenje vojaškega roka brez orožja). V svoji zakonodaji se še najbolj naslanja na nemški model, ven-dar obstajajo dolocene razlike. Slovenska ustava sicer ne jamči pravice do civilnega služenja vojaškega roka (tako kot npr. nemška ali madžarska), temveč prelaga to naustrezenzakon,vendar Slo-venija v tem ne izstopa med drugimi evropskimi državami, saj ima večinapodobno rešitev. V Sloveniji se z ugovorom vesti ukvarja Zakon o vojaški dolžnosti in to predvsem v členih od 38 do 48. Po starem zakonu so imeli pravico do ugo-vora vesti le naborniki in še ti le do petnajst dni potem, ko so prejeli poklic na nabor. Novejši zakon je liberalnejši, toda ne tako zelo, kot večina misli. Za-kon sicer razširi pravico do ugovora vesti tudi na tiste, ki že služijo vojaški rok, in na tiste, ki so s služenjem končali, toda to še ne pomeni, da lahko to pravico uveljavljate kadark-oli. 0 časovnih rokih, ki omejujejo vaše pravice, govori 42. člen omenjenega zakona. Naborniki imajo čas, da vložijo prošnjo do dne, ko imajo nabor. Če so zamudili ta rok, morajo počakati na služenje vojaškega roka. V primeru, da ste nabornik, ali da ste že odslužili vojaški rok, vam vse obveznos-ti v zvezi z vojaško dolžnostjo mirujejo, dokler ni vaša prošn-ja rešena. Če pa ste oddali proš-njo med služenjem vojaškega roka, to ne vpliva na izvrše-vanje vaših vojaških dolžnosti. Cas, ki ga ima komisija na voljo, da reši vašo prošnjo, je pol leta, razen v primeru, ko ste ob vložitvi že služili vojaški rok. Takrat se ta doba skrajša na tri mesece. To pomeni, da če ste zamudili svojo priložnost ob naboru, pa naj bo to iz kakršnih koli razlogov (kasnejša spre-memba vere, filozofskih pogle-dov, nepoznavanje zakonoda-je), boste morali oditi v vojsko in če sreča res ni na vaši stra-ni, odslužiti še tri mesece vo-jaškegaroka. In kako je v tujini? V Avstriji imajo pravico do civilnega služenja le naborniki, toda le, če pravočasno oddajo prošnjo. Pravočasno je v Avstriji štiri-najst dni po zdravniških pre-gledih. Takšen zakon velja šele od leta 1993. Po prejšnjem, ki pa je bil spremenjen zaradi mnenja, da se preveč ljudi od-loča za civilno služenje (približno 20%), so lahko zaprosili do štirinajst dni po prejemu poziva v vojsko. V Nemčiji je možno uveljavl-jati pravico od dne, ko si dopolnil 17 let in pol. Po zakonu jo je potrebno vložiti do 14 dni pred naborom (v Franciji 15 dni), vendar se jo da vložiti tudi kasneje, le druga služba jo bo obravnavala. V prvem prim-eru jo obravnava Zvezna služba za civilno služenje, v drugem pa Odbor za odklonitev vojaškega služenja. V drugem primeru tudi ne velja zam-rznitev do razrešitve prošnje, ampak morajo vpoklicani oditi v vojašnico, če prošnja ni razrešena do datuma vpoklica (vendar se v praksi da tudi temu izogniti). Skandinavske dežele so načeloma liberalnejše. Finska je primer države, kjer je moč uveljavljati ugovor vesti ka-darkoli, brez kakršnihkoli čas-ovnih rokov (tudi za vojaške vaje). Vendar obstajajo tudi omejitve, kot primer naj nave- dem Norveško, kjer je ugovor vesti možen le v miru. V Španiji lahko ugovarjaš vpoklicu do dneva, ko si vpokli-can (to ni dan, ko dobiš sporoči-lo, temveč dan, ko se moraš zgl-asiti v vojašnici), kasneje pa ne več. Na Madžarskem jo je možno uveljavljati do tri tedne po sprejemu v vojsko (po treh tednihje svečanaprisegavoja-kov, zato kasneje te pravice ni moč več uveljavljati). Švica, ki se je na več referendumih izrekla proti civilnemu služenju, le-tega dopušča, ven-dar traja najmanj 450 dni. Prej omenjena Grčija pa dopušča služenje brez orožja le zaradi religioznih razlogov. Kako dolgo služijo Evropejci državi? Civilno služenje v Sloveniji navkljub nekaterimposkusom, da bi ga podaljšali, še zmeraj traja 7 mesecev, tako kot običa-jno služenje v slovenski vojski (to velja le načelno, ker se lah-ko služenje v vojski skrajša do 30 dni - in običajno tudi se - ob ustrezni pripravljenosti, ven-dar to skrajšanje ne velja, za tiste, ki so se odločili za civilno službo). V tem se Slovenija raz-likuje od drugih evropskih držav, kjer civilno služenje tra-ja praviloma dlje kot tisto v vojski (to velja tudi za sicer napredne skandinavske dežele). Izjemaje le Italija, kjer oboje traja 10 mesecev. Tako morajo Nemci, ki se od-ločijo za civilno služenje, le-to opravljati 13 mesecev (od 1.1.1996; prej 15 mesecev), medtem ko vojaški pok traja le 10mesecev(prej 12). VAvstr-iji traja vojaški rok 8 mesecev (od tega 6 mesecevtakoj, osta-la dva meseca pa v obliki vojaš- kih vaj kasneje v življenju), civilno služenje pa 11 mesecev (do leta 1988 je trajalo 8 mese-cev, potem pa je avstpijski par-lament zaradi mnenja konzer-vativnega dela politične scene, daje oporečnikov preveč, rok postopoma podaljšal do današ--njevrednosti). Finci, ki se odločijo za civilno služenje, bodo le-to opravljali 395 dni, medtem ko bo za tiste, ki se odločijo za redno vojsko, ta doba znašala ppibližno 290 dni (traja lahko 240, 285 ali 330 dni). Vojaški rok na Nor-veškem traja med 6 in 12 meseci, civilni rok pa 16 mese-cev (vendar naj bi se po novem vladnem predlogu skrajšal na 14 do 15 mesecev). Švedi so v vojski 9 do 14 mesecev, trajan-je civilnega služenja je 14 mesecev. Francija ima z zakonom do-ločeno, da je trajanje civilnega služenja dvakrat tolikšno kot vojaškega, tako da trenutno traja 20 mesecev (v vojski torej 10 mesecev). Služenje brez orožja v Grčiji traja 40 mesecev. Civilno služenje v Španiji traja 13 mesecev (vojs-ka 9 mesecev), na Portugal-skem 10 mesecev (v vojski 7 mesecev) in na Madžarskem ,18 mesecev (vojaški rok le 12, kar je tudi doba za tiste, ki se odločijo, da bodo služili vojsko brez orožja). Na Cipru traja civilno služenje 42 mesecev, če jih oseba opravi izven vojaških objektov, ali 34 mesecev, če jih odslužiš znotraj (vojaški rok traja 26 mesecev).. Nekatere druge evropske države nimajo vojske in zato tudi ne civilnega služenja vo-jaškega roka (Islandija, Ando-ra, San Marino, Liechten-stein,...). Prav tako le-tega "praviloma" ne poznajo države s profesionalno vojsko, kot so Velika Britanija, Belgija in Mal-ta. Pot do civilnega služenja vojaškega roka Tako kot pri večini ostalih določil, se tudi tu Slovenija zgleduje po germanskih mode-lih. To pomeni, da vlogo za civil-no služenje obravnavaposebna komisija. Pri nas pomeni to, da te pokličejo pred komisijo, kat-ere člani so socialni delavec, psiholog, zdravnik in pred-stavniki upravnih organov, pristojnih za notranje zadeve, za obrambne zadeve tep za zaščito in reševanje. Pred nji-mi mora prosilec razložiti paz-loge in vzpoke, ki so povod za njegovo odločitev. Komisija nato oceni, ali bo prosilcu ppiznala pravico do civilnega služenja ali ne. Pri nas se ods- totek zavrnjenih giblje okoli 50 odstotkov. Razlogi, zaradi kat-erih se pri nas lahko dovoli civilno služenje vojaškega poka, so lahko religiozni, filozo-fski ali humanitarni (člen 38). Ugovora vesti vojaški dolžnosti pa slovenska zakon-odaja ne priznava posamezni-kom, ki imajo dovoljenje zapos-est ali nošenje orožja, tistim, ki so bili kaznovani zaradi nele-galne posesti orožja ali zaradi dejanja, storjenega z nasiljem, oziroma tistim, ki opravljajo pridobitno dejavnost, ki je pov-ezana z orožjem. V Nemčiji obstaja komisija, ki ovrednoti resnost in verodos-tojnost prispelih prošenj, ven-dar se pred njo praviloma ni potrebno osebno zagovarjati. K osebnemu zagovoru pokličejo tiste posameznike, ki so si v obrazložitvi svoje prošnje (le-ta je nujni del prošnje) prišli v nasprotja ali pa so bili v njej premalo natančni, tako da ni razvidno, kaj je pripeljalo posameznika do tega, da ne želi služiti v vojski. Del prošnje mora biti tudi potrdilo policije, da nimaš policijske kartoteke. Nemška zakonodaja priznava le ugovore vesti. Z amandmaji, ki jih je sprejel avstrijski parlament v letih 1988/89, seje sicerpodaljšala doba civilnega služenja na 10 mesecev, toda komisija, ki je prej odločala o tem, ali bo napo-tila posameznika na civilno služenje ali ne, je bilaukinjena. Finci imajo za to poseben for-mular, v katerem izpolniš s križcem v ppavem kvadratku, ali boš služil vojaški rok v vojs-ki ali civilno, ali so tvoji razlogi za civilno služenje religiozne ali etične narave,... Podpis na formularjuje nekakšnaprisega na tvojo čast. V Franciji je potrebno še manj. Vprošnji, ki jo pošlješ, moraš le omeniti, da želiš civil-no služiti vojaški rok zaradi ugovora vesti in ti ni potrebno navesti razlogov (ali jih še do-datno zagovarjati). Madžarska zakonodaja je prepustila od-ločanje o prispelih prošnjah civilnim oblastem, ki lahko prispele prošnje zavrnejo zara- di kriminalnih prekrškov v posameznikovi preteklosti, ali zaradi česarkoli, kar bi doka-zovalo, da so prosilčevi razlogi lažni. Kaj lahko delaš kot oporečnik? Civilna služba kot nadomes-tilo vojaškemu roku se izvršuje v sistemu za zaščito, reševanje in pomoč, oziroma v vladnih in nevladnih organizacijah, ki opravljajo reševalno in human-itarno ali drugo dejavnost, ki je javnega pomena. Te službe in organizacije določi minister, pristojen za upravo, po nji-hovem predhodnem soglasju (prvi odstavek 41. člena). To v praksipomeni, dalahko služite v Karitasu, pri gasilcih, v bolnišnicah, domih za ostarele občane,... V Avstrijije civilno služenje del šipšega obpambnega siste-ma, tako da lahko posamezniki služijo le v organizacijah, ki so del tega sistema (npr. Rdeči križ ali gasilci). Vendar pa dobi dobršen del tistih, ki se za civil-no služenje odločijo, delo v so-cialnem sektorju, kot je npr. os-krba beguncev, invalidov (kar sicer ni del obrambe, je pa vsekakor del vojne) ali pa opravljajo nekatere policijske naloge (kot je varovanje šolar-jev). Za vse pa je skupen inten-zivni teoretični trening, ki tra-ja 3 tedne. Podobno je v Nem-čiji, kjer prav tako kot v Avstr-iji ni dovoljeno delo v miroljub-nih organizacijah. Norvežani delajo predvsem v zdravstvenem sektorju, vrtcih, itd., vendar jim prav tako ni dovoljeno delo v mirol-jubnih organizacijah. Finci lah-ko delajo v vladnih in nevlad-nih organizacijah (nevladne or-ganizacije morajo dobiti dovol-jenje zavsakegaposameznika posebej, če ga želijo zaposliti). Dela sicer lahko variirajo od čistilca do raziskovalca (odvis-no od potrebe države), vendar so najpogosteje zaposleni kot cenena delovna sila za manj priljubljena dela. Oporečniki sicer dobivajo plačilo, vendar je to precej bedno (po plačilu so izenačeni s tistimi, ki služijo v vojski), prav tako kot v Slov-eniji pa je hrana, zdravstvena skrb in prebivališče skrb orga-nizacije, ki oporečnika zaposli. Delo v miroljubnih organiza-cijah pa je dovoljeno v Italiji in Franciji. Kaj pa zavračanje kakršnekoli oblike službe? Popolno zavračanje (total ob-jection) ni dovoljeno v nobeni državi na svetu. Razlike med njimi so le v tem, kako kaznuje-jo ljudi, ki se za to odločijo. Slovenski zakon predvideva denarno kazen ali zapor do enega leta za posameznika, ki se ne bi odzval klicu na nabor, služenju vojaškega roka ali vo-jaškim vajam (Kazenski za-konik Republike Slovenije, člen 363), vendar te potem lahko ponovno vpokličejo. Avstrija ima predpisane zaporne kazni do dveh let, ven-dar te po preteku le-teh prav tako lahko ponovno vpokličejo, tako da vztrajanje pri zavračanju služenja lahko re-zultira v večkratnih odhodih v zapor. V praksi pa se zaradi lo-biranja in javnih akcij skupin, ki se ukvarjajo s civilnim služenjem in popolnjm zavračanjem, praktično ne zgo-di, da bi bil kdo obsojen več kot dvakrat in za skupno dobo, ki bi bila daljša od desetih mese-cev. Ljudi, ki bi zavračali kakrš-nokoli obliko služenja, je v Avstriji malo, vendar natančno število ni znano. Na Švedskem si obsojen dvakrat. Prvič na denarno ka-zen in drugič na 4 mesece zapo-ra (odsedeti je potrebno 2/3 kazni, vendar se mnogokrat zgodi, da so zaporne kazni še krajše). Na Finskem si obsojen na enkratno zaporno kazen, ki znaša polovico časa, ki bi ga služil v vojski. Vendap je kazno-vanemu omogočen študij ali delo, če seveda to želi. Največ pristaševpopolnega zavračanja služenja je v Španiji (več kot 200 letno). Španski oporečniki so bili doslej obsoje-ni na zaporno kazen, ki je lahko trajala do dveh let in 4 mese-cev. Kazen so opravili v zapor-ih 2. in 3. stopnje (tretja stopn-japomeni, damoraposameznik prespati v zaporu). Vendar naj bi se španska zakonodaja spre-menila tako, da teh ljudi ne bodo več obsojali na zaporne kazni, temveč bodo kaznovani tako, da ne bodo mogli dobiti državne službe, stanovanj ali ugodnih državnih kreditov (po principu, če ti nočeš narediti ničesar za državo, tudi ona ne bo naredila nič zate). Zaključek Kaj naj rečemo o slovenski zakonodaji? Zagotovo ni tako liberalna, kot bi radi to prikaza-li nekateri. Trditve nekaterih slovenskih poslancev, da se preveč fantov odloča za civilno služenje vojaškega roka, se ne morejo upravičiti s podatki (tega se ne boji niti obrambno ministpstvo, sodeč po izjavah njegovihppedstavnikov), saj je Slovenija z manj kot 1% deležom nabopnikov, ki se od-ločijo za civilno službo, na kon-cu evropske razpredelnice. Nemčija vpokliče vsako leto 370000 ljudi, od katerih jih je 75000 ocenjenih nesposobne za služenje. Za civilno služenje vojaškega poka se je samo v ppvih šestih mesecih lanskega leta odločilo 85000 ljudi, tako da znaša odstotek ljudi, ki se odločijo za civilno služenje, bli-zu 50% (v povppecju vsako leto civilno služi okoli 130000 ljudi, vojaško službo pa oppavl-jappibližno 160000). Ti odsto-tki so v nekatepih drugih dpžavah sic,ep manjši (Avstrija 20%, Švedska 5%, Madžapska 2,6%), vendar so praktično povsod višji. Da ni omogočen ugovor vesti po naboru in pped služenjem, kaže na določeno (neu-ppavičeno) konzepvativnost naših poslancev in na nedejav-nost slovenskih mirovnikov, ki so se po letu 1991 kar nekako porazgubili (nad čimep se pritožujejo tudi nekateri nji-hovi evropski kolegi). Slovens-ki poslanci se pri tem le težko lahko sklicujejo na voljo ljudst-va, saj paziskave Katedre za obpamboslovje kažejo, da pod-pipa civilno službo okoli 90% ljudi. Če upoštevamo še občutek ogpoženosti (ki je bistveno pov-ezana z majhnostjo dpžave in določeno mepo agpesivnosti sosedov), je takšnazakonodaja jasna posledica, vendap to še ne pomeni, dajo je nemogoče izboljšati (oz. da je ni zaželjeno sppeminjati). Obstaja pealna možnost, da bo potpebno zdajš-njo zakonodajo še enkrat sppeminjati zaradi neujemanja z ustavo (neustavnost zakona je bil glavni pazlog za zdajšnje spremembe, vppašanje paje, če so konflikt z ustavo tudi dejan-sko odpravile). Pravlepo bi bilo doživeti, da Slovenija s svojo zakonodajo ne bi samo capljala za drugimi, kap je nujnapos-ledica posnemanja, temveč da bi storila korak več in prevzela iniciativo na tem podpočju. Marko Samastur Ena od možnosti -civilno služenje pri gasilcih V Sloveniji se fantom, ki ne želijo služiti vojske bodisi zaradi human-itarnih, religioznih ali pa filozof-skih razlogov, ponuja kar nekaj možnosti, da to oppavijo civilno. Torej, če nabornik ne želi imeti opravka z orožjem in če uspešno prestane zasliševanje pred komisi-jo (kot je znano, le-ta zavrne na vsakem naboru kar 50 odstotkov prošenj), nato pa se odloči za kije adaptirana vojašnica s prizid-kom. Fantje, ki tam služijo civilno, opravljajo številna vzdrževalna dela, servise, preverjajo delovanje gasilnih aparatov, pomagajo pri naravnih nesrečah ipd. Njihova prioritetna naloga pa je gašenje požarov v naravi, saj je Kras glede tega najbolj ogroženo področje v Sloveniji. Po Kariševih besedah nameravajo v obdobjih velike služenje pri gasilcih, bo slej ko prej pristal v Sežani, kjer obstaja edini gasilski center za civilno služenje vojske znotraj slovenskih mej. Pou-dariti je treba, da gre pravzaprav zaprvi center združene reševalne službe na enem mestu, katere del so poleg "civilnikov" tudi profe-sionalna gasilska enota, jamarska enota, rdeči križ, civilna zaščita itd., predvidena pa je tudi radio-amaterska dejavnost. Jordan Kariš, odgovoren za civilno služenje vojske v Sežani, je povedal, da je bil center ustanovl-jen na njegovo pobudo kmalu po sprejetju ustave, letos patam služi že peta generacija. Gre za stavbo, požarne nevarnosti uvesti tudi nadzor nad terenom, s čimer bi skrajšali čas prijave požara. Zara-di premajhnega števila "civilnik-ov" pa je to zdaj še neizvedljivo. "Čeprav so bili odzivi prebivalcev na začetku glede ustanovitve cen-tra zelo negativni, češ da narko-manov nočejo, pa mislim, da so zdaj zelo ponosni, da smo prav tukaj," je povedal Kariš. Center privablja tudi tuje delegacije, ki se želijo pobliže seznaniti s pogoji civilnega služenja pri nas. Do zdaj so jih obiskali Madžari, Rusi in Američani, slednji pa so jih tudi povabili na povraten obisk. Čepravpremorejo kar 48 postelj, v centru živi trenutno le 12 fan-tov, ki imajo kljub določenim ob-veznostim v primerjavi z vojsko ogromno svobode, poleg tega pa pravijo (kar je v vojski redkost), da se s svojim nadrejenim odlično ra-zumejo. Njihov delovni čas poteka od sedmih zjutraj pa do štirih popoldne, seveda če izvzamemo stalno pripravljenost za primer nesreč. Ostalo je prosti čas, ko lah-ko počnejo, kar želijo. "Lahko grejo tudi ven, na primer v kino, kjer imajo ppost vstop. Vendap pa smo dogovorjeni, da jih je vsaj polovica v centpu, ostali pa napišejo, kdaj in kam so šli, da vemo, kje jih v ppim-epu izrednih pazmep iskati," je pov-edal Kapiš. Fantje si svoje bivalne prostore in sanitarije čistijo sami, glede dežuranja čez vikende pa so razdeljeni v tri skupine, se pravi, če en vikend ostanejo v centpu, gredo dpuga dva domov. Preden začnejo izvajati redne naloge, mopajo fantje skozi pose-ben ppogpam usposabljanja, kjer ppidobijo osnovna znanja s podpoč-ja zaščite in reševanja, ppve po-moči, vapstva pri delu tep seveda gasilstva. "Samo usposabljanje, ki bi po ppavilniku mopalo trajati 306 uf in ki smo ga zapadi premajhnega števila udeležencev skrajšali na 249 uf, denapno krije Ministpstvo za obrambo po posebni pogodbi, saj je ta tečaj v njihovem interesu tep intepesu Republiške uppave za zaščito in reševanje. Pante nam-peč usposobimo za kasnejšo tovrst-no dejavnost v njihovem kpaju, mnogi pa tudi ppevzamejo pomem-bne naloge v samem sistemu zaščifce," je dejal Kariš. Drugačeje s splošnim financipanjem civilne-ga služenja. Gre za tropartitno po-godbo, ki jo je center podpisal s pra- MILAN: "Za možnost civilnega služenja vojske sem izvedel iz obves-tila, ki sem ga dobil po pošti. Takoj sem vložil prošnjo in čez nekaj časa so me poklicali na zagovor, kjer na srečo nisem imel problemov. Ni mi žal, da sem se odločil za gasilce, ker sem z razmerami v centru izjemno zadovoljen." vosodnim in obrambnim minis-trstvom. (Kmalu bo potrebno pod-pisati novo, kerje komisija, kije pristojna za odločanje, prešla s pravosodnega ministrstva pod okrilje Ministrstva za notranje zadeve.) Kariš pravi, da jim npp. po tej pogodbi za dnevno prehranje-vanje enega "civilnika" (4 obroki) namenijo le 9 DEM, kar je občutno premalo in morajo razliko kriti sami. Največji problem civilnega služenja je po mnenju mnogih sla-bo informiranje. Neprimeren je bil predvsem star zakon, po katerem je moral fant oddati prošnjo za civilno služenje vojaškega poka na-jkasneje petnajst dni po naboru. Mnogi tega niso vedeli in tako "izviseli", saj "kasnejših reklamacij" niso sprejemali. Ta zakon so pred krat-kim spremenili in tako je trenutno možno ppavico do civilnega služenja vojaškega roka uveljavl-jati pred, med ali celo po služenju. Velika ovira pa je še vedno komisi-ja, skozi katere sito uspe le redkim. Še vedno so najboljši recept "prim-erna" stališča in "primerni" argu-menti. "Fantje se najbolj bojijo tega zaslišanja pred komisijo in resno se sprašujem, ali je le-ta sploh po-trebna. Če kdo izpazi željo, da bi služil .civilno, bi mu to morali samoumevno omogočiti," je poved-al Kariš in med drugim še dodal, da se s predlogom zakona o enoletnem civilnem služenju vojaškega roka ne stpinja. Ppedlog je po njegovem neustaven in že zaradi tega nima možnosti. V vseh teh letih v centpu s fanti niso imeli težav, razen enkpat, ko je nek "civilnik" gpozil svojim kole-gom s ppavo stpašilno pištolo. Tega "ppestopnika" so nato s soglasjem vseh fantov premestili. Maja Čepin PRIMOZ: "Za civilno služenje sem izvedel pred enim letom od ppijatelja, ki je služil tukaj. Zgodi-lo pa se je, da sem zamudil pok za oddajo prošnje. Na spečo sem na-šel rešitev. Zdpavnico sem prosil zaponoven nabop, nakap sem svo-jo prošnjo lahko uveljavil. Tukaj mi je zelo všeč, saj to delo, kjer gpe tudi za vzdpževanje nappav, na nek način vsak lahko zdpuži s svojo stpoko. Jaz sem npp. končal spednjo tehnično šolo in veliko delam z računalniki. Tudi hrana je enkpatna, da o ostalih pogojih sploh ne govopim. Skratka, bolje kot doma." GREGA: "Nabop sem imel leta 1991, ko stvari okoli civilnega služenja vojaškega poka še niso bile popolnoma pazčiščene. Mislim, da sem infopmacije o tem dobil po pošti. Pred komisijo sem navedel hu-manitarne razloge, ki sem jih moral nekoliko razložiti. Prošnjo so mi takoj odobrili. Takpat še ni bilo tako širokega spektra možnosti civil-nega služenja in mi je gasilstvo ppavzaprav najbolj ugajalo. Tukaj sem zelo zadovoljen in mislim, da sem se pravilno odločil. Civilno sluMenje pri strankah Civilno služenje ali, bolje povedano, civilna služba,je pojem, katerega večina Ijudi ne pozna niti malo, le redki, lahko bijim rekli posvečeni, pa vedo, kaj toje. Prav toliko (morda nekaj odstotkov manj), kotje tistih, ki vedo, kaj toje, paje tudi tistih, ki zanj zaprosijo. Tistih, kijim ga tudi odobrijo, paje bore malo. Pa za to ni kriv nihče. Sami pač. Saj preko svojih poslancev krojimo zakone in ideološko-intelektualno- -kul-turno gibanje, temu, bi lahko rekli tudi civilna družba, naše državice. Ker pa v resni-ci usodo državice po imenu Slovenija krojijo predvsem parlamentarne politične stranke, ki nekako tudi združujejo Ijudi z istimi in-teresi, smo jih povprašali po mnenju glede civilne službe oziroma (alternativnega) civilnega služenja vojaškega roka. Od peščice parlamen-tarnih strank smo dobili pra-vočasno (beri "do zadnjega dnepreloma") le tri mnenja, kijih ponosno tudi navajam, vse ostale stranke so zatajile. Sicer ne vem, kaj to pomeni, vem pa, kako si lahko razlag-am. Stranke predstavljajo do-ločene skupine Ijudi, in čeje to res, potem si lahko tak neresen način razlagam le z razlago: "Jih ne zanima, ni-majo stališča, jimje vseno, ali pa nimajo časa odgo-varjati na prošnje medijev po mnenju." In ravno slednje, prošnje medijev po mnenju, se zdi še najbolj bizarno. Če en študentski "cajtng" ne more od vodstva politične stranke iztržiti mnenja, pa naj klicari, kolikor hoče, kako se stranke obnašajo do vo-livcev? Pa to je že druga zgodba. Slovenski krščanski demokrati Valentin Hajdinjak, tiskovni pred-stavnik SKD: "Slovenski krščanski demokrati se zavzemamo, da se dos-ledno spoštuje ustavno načelo, ki opredeljuje pravico do ugovora ves-ti. Poslanska skupina SKD je podpr-la spremembo zakona o vojaški dolžnosti, s čimer smo se približali bolj demokratični in humani družbi. Stališče SKD je, da je prav, da se da možnost svobodne izbire vojaškega roka mladim, da se odločijo ali želijo služiti vojaški rok v vojski ali pa v drugih humanitarnih organizaci-jah. Civilno služenje vojaškega roka v humaitarnih organizacijah, kot so bolnišnice, karitas, gasilci..., ni nekaj manjvrednega ali celo izogibanje služenju, ker je tudi to služenje državi in je prav tako pomembno ter hkrati vpliva na obrambno sposobnost naše države. Obrambna sposobnost države te-melji tudi na stabilnem gospodarst-vu, prav zato pa SKD podpiramo kratek vojaški rok (tako kratek, da obrambna sposobnost države ni ogrožena), da se mladi fantje lahko čim prej vrnejo nazaj v šole ali pa na delovna mesta. SKD smo nasprotov-ali in še vedno nasprotujemo podal-jšanju civilnega služenja vojaškega roka in podpiramo možnost, da se človek za civilno služenje lahko od-loči pred vpoklicom v vojsko, med samim služenjem ali po že odsluženem vojaškem roku. Na ppedlog naše poslanke Nade Skuk, pa je bila sprejeta določba, da se tis-tim ljudem, ki so trenutno na služenju vojaškega roka in se odloči-jo za civilno služenjem omogoci čim hitrejšo obravnavo pred pristojno komisijo, ki mora na zahtevo odgo-voriti v poku treh mesecev in ne v šestih, kot je to predpisano za os-tale primere. Slovenski kršcanski demokrati smo se vedno in se tudi bomo zavze-mali za human zakon na tem po-dročju ter za dosledno spoštovanje 46. člena Ustave R Slovenije, ki opredeljujejo pravico do ugovora vesti." Slovenska Ijudska stranka Jaka Sever, tiskovni predstavnik SLS:" Ustavanaše države vsakemu državljanu predpisuje dolžnost sodelovanja pri obrambi države. Državljanom, ki zaradi svojih reli-gioznih in nekaterih drugih nazo-rov niso pripravljeni sodelovati pri opravljanju vojaških obveznosti tako ustava kot zakon o vojaški dolžnosti omogočata sodelovanje pri obrambi države na drug način. Civilno služenje vojaškega rokaje način, na podlagi katerega lahko oporečniki izpolnijo svojo ustano dolžnost. Po zakonu je civilno služenje v naši državi časovno izenačeno z ostalimi vojaškimi ob-.vezniki in če te časovne roke prim- erjamo z nekaterimi drugimi evrop-skimi državami, je tako redno služenje, kot civilno služenje vojaš-kega roka izredno ugodno za posameznika. Nemčija ima vojaški rok 10 mesecev, civilno služenje pa 13 mesecev, Avstrija 8 mesecev, civilno služenje pa 11-12 mesecev, nov predlog pa v tej državi civilno služenje podaljšuje na 16-18 mese-cev, Francija 10 mesecev, civilno služenje pa 20 mesecev. Iz vsega navedenega sledi, da slovenska vladajoča politika dobesedno toler-ira in celo postavlja v ugodnejši položaj vojaške oporečnike, ki v the šestih mesecih niso izpostavljeni uniformi, fizičnim in psihološkim naporom. Po civilnem služenju pa so izbrisani iz vojaške evidence. Zara-di vseh teh ugodnosti bi morali slediti evropskim državam, v kat-erih je možnost uporabe ugovora vesti že stara demokratična prav-ica vojaških obveznikov in uporabi-ti daljše civilno služenje vojaškega roka. S takimi potezami bi vsaj približno izenačili civilno služenje z vojaškim služenjem vojaškega roka, kajti tudi orožne vaje po rednem služeniu so obveznost, kipaje civil- no odsluženi obvezniki ne bodo opravljali, saj so se z izbrisom iz vo-jaške evidence od vseh the ob-veznosti v nadaljnjem življenju poslovili." Slovenska nacionalna stranka Zmago Jelinčič, predsednik stranke: "Smo za civilno služenje za tiste obveznike, ki jim tak način služenja narekujejo dalj časa traja-joče opredelitve in stil življenja nas-ploh. Napotitev na civilno služenje pa mora biti skrbno pretehtana, saj ne moremo dopustiti, da tak način izpolnjevanja vojaške obveznosti postane sredstvo za izogibanje državljanskim obveznostim in dolžnostim. Glede nato, davbolniš-nicah in drugih ustanovah, kamor so napoteni obvezniki med civilnim služenjem, dnevno opravijo 8 de-lovnih ur, preostali del dneva pa.so doma, oziroma prosti, vojaki pa v vojašnicah preživijo 24 ur vsak dan, se zavzemamo za to, da civilno služenje traja enkrat dlje kot običa-jen vojaški rok. Nikakor pa ne pristajamo na to, da se v izogib udeležbi na vojaških vajah posamezniki že po služenju vojaš-kega roka opredeljujejo kot pacifis-ti. Civilno služenje se tudi v svetu ni pokazalo kot najbolje zastavljen projekt, zato v nekaterih evropskih državah že razmišljajo oziroma pripravljajo zaostritev pogojev in celozaukinitev." Zbral in uredil Simon Ručigaj Cesarju, karje cesarjevega in Bogu, karje Božjega... « V Sloveniji je, vsaj po navedbah Urada za verske skupnosti vlade RS, trideset verskih skupnosti. Povpraš-ali smo jih za mnenje o problematiki služenja vojaškega roka in civilnega nadomestnegasluženja. Kerje veliko verskih skupnosti manjših ali težje dostopnih, smo poslali pisma z vprašanjem Kakšen je vaš odnos do služenja vojaškega roka in civilnega služenja v Sloveniji? na naslove približno polovice verskih skupnosti, glede na zastopanost v slovenskem javnem prostoru in odražanje le-tega v javnomnenjskih anketah med preb-ivalci Slovenije. Dobili smo osem odgovorov in neuradno stališče Jehovih prič -Krščanske verske skupnosti. S stra-ni Srbske pravoslavne cerkve, Združitvene cerkve in Islamske ver-ske skupnosti odgovorov, verjetno zaradi prezaposlenosti v času novo-letnih in božičnih praznikov, nismo prejeli. Ponekod je bila težava tudi slaba dostopnost naslovov ali pa spre-memba le-teh, tako da se ob tej priložnosti opravičujemo, če smo kak-šno versko skupnost spregledali in vse še enkrat vabimo, da nam pošlje-jo svoje mnenje o tej problematiki, ki ga bomo v naslednji številki vsekakor objavili. Torej, za boljši vpogled v tematiko nadomestnega civilnega služenja, si lahko na teh straneh preberete mnenja Adventistične cerkve, Skup-nosti za zavest Krišne, Cerkve Je-zusa Kristusa poslednjih dni, Ba-hajske skupnosti v RS, neuradnega mnenja Jehovih prič, Evangeličan-ske cerkve, Rimokatoliške cerkve in Judovske skupnosti Slovenije. Pri Slovenski Karitas pa so namposredo-vali nekaj informacij o poteku civilne-gasluženjaprinjih. Krščanska adventistič-na cerkev, Frederik Korat: "Menimo, da gre pri tej zadevi za dve stvari, Kot prvo je vprašanje našega odnosa do vojaš-kega roka in drugo je civilno služenje vojaškega roka. Kar se tiče prve točke je naše stališče svetopisemsko: "Dajte torej cesarju, kar je cesarjeve-ga in Bogu, kar je Božjega..." Spoš-tujemo oblast in molimo zanjo. Smo miroljuben narod, ki ne bi nikoli na-padel nikogar, toda menimo, da ima vsak pravico braniti se, če bi bil na-paden. Kar se tiče druge točke, to je civilno služenje vojaškega roka, pa menimo, da je potrebno to dovoliti vsakomur, čeje v vprašanju njegova pravica ugovora vesti. Za to se mi že ves čas borimo. Kot nam je znano, to pravico naši fantje v drugih demokratičnih deželah že dolgoizko-riščajo. Upamo, da jo bodo v celoti lah-ko uživali tudi pri nas, saj tudi mi želimo postati polnopravna članica Evropskeunije." Hare Krišna - skupnost za zavest Krišne, Uroš Lebar: "V skladu z versko filo-zofijo je dolžnost države, da ščiti svoje prebivalce pred agresorjem. Dolžnost državljanovpaje, da služijo državi v skladu s svojimi sposobnost-mi. To je potrebno spoštovati, seveda pa bi morala tudi država bolj tankočutno prisluhniti problemom posameznikov. V sedanjem stanju je civilno služenje vsekakor nujna alternativa za mnoge ljudi, ki pač ne čutijo, da je vojska res tista oblika branjenja države, vkateribiji zares najbolj učinkovito služili. Vsekakor pa ne zagovarjamo, da bi morali biti redovniki obvezani vojaš-kemu ali civilnemu služenju vojske. Naj navedem primer iz Nemčije, kjer našim redovnikom z drugo iniciacijo (brahmane) ni potrebno služiti niti vojaškega niti civilnega roka. Lepo bi bilo, če bi tudi Slovenija sledila temu zgledu, redovnikom pa morda dodeli-la službo kuratov. Krišna pravi v Bhagavad-giti, da mora vsakdo izvrševati svojo dolžnost in to v skladu s svojo nara-vo, kar je tudi idealna rešitev v tem primeru." Cerkev Jezusa Kristusa poslednjih dni, Albin Lotrič: "Spoštujemo oblast v državi, kjer prebivamo in se ji pokoravamo. Iz tega sledi, da ra-zumemo, da je dolžnost vsakega posameznika, da se podreja zakon-om države, kjer prebiva, tudi na po-dročju, ki ureja vprašanje vojaš-kega služenja. Kjer pa zakonodaja to dopušča, pa podpiramo tudi možnost civilnega služenja, če je vojaško služenje v nasprotju s posameznikovim prepričanjem zaradi verskih ali humanističnih razlogov ali zaradi ugovora vesti." S strani Bahajske skupnosti v RS, smo prejeli odgovor Duhovnega sveta Bahajev Ljubljane: "Verniki bi morali, medtem ko izražajo svojo pripravljenost, da se brez zadržkov pokorijo kateremukoli ukazu, ki ga oblasti objavijo v času vojne, tudi dok-ler še ni prišlo do lzbruha sovraštva, apelirati na vlado, da jih izvzame iz aktivne vojaške službe borbene narave. Pri tempoudarjajo dejstvo, da jih v to ne sili nikakršna sebičnost, marveč vzvišen motiv spoštovanja naukov njihove vere, ki jih moralno obvezuje, da se vzdržijo vsakršnega delovanja, ki bi jih vmešalo v neposred-no vojskovanje proti drugim ljudem, katerekoli rase ali narodnosti. Obstaja pa vrsta dpugih nacinov delovanja, s katepimi lahko verniki pomagajo v času vojne - uvrstitev v službe nebor-bene napave, ki ne vključujejo nep-ospednega ppelivanja krvi. Brezpredmetno je pazppavljati, ali se bodo s takšnimi dejavnostmi izogni-li nevapnostim bodisi doma ali na bojišču, saj njihova želja ni zaščititi lastnega življenja, ampak vzdpžnost ppostovoljnega ubijanja. Če pa se zgodi, da je prošnja za vzdržnost od aktivnega borbenega udejstvovanja zavrnjena, bi morali verniki brez oklevanja prepričati vlado v svojo nedvoumno posluš-nost in pripravljenost služiti v vojs-ki na kakršenkoli način, ki ga vlada določi za najppimernejšega. ("Nače-la Baha'i administracije", stran 95-96)" Jehove priče- krščanska verska skupnosti Menijo, da ima vsakdo pravico do lastne izbire in ugovora vesti in dodajajo, da s svojim mnenjem ne želijo vplivati na nikogar. Evangeličanska cerkev, mag. Geza Pilo: "Biblični stavek o "oblasti kot božji služabnici, ki meča ne nosi zaman" je postal danes za mnoge odgovorne v politiki težko vprašanje presoje in vesti. Izhodišče morajo biti temeljne človekove prav-ice: - Kjer veljajo temeljne človekove pravice, jih je treba osebno zago-varjati in državo braniti. - Kjer ne veljajo, jih je treba uveljavljati in zagovarjati na duhovni in politični način. - Koncentrirano oblast, bodisi nekaterih bodisi "ljudstva", je treba z delitvijo kontrolirati in vezati na pra-vo. Oblast vpravni državi je legislativ-na,, eksekutivna in jurisdikcijska, vendar na podlagi formulacije temel-jnih človekovih pravic, ki govorijo o človekovi vesti, ki je svobodna. Evan-geličani vztrajamo pri tem, da spada pravica do svobode, tudi kar se tiče civilnega služenja, v zakon in je pred-met clovekovevesti." Rimokatoliška cerkev, dr. Borut Košir: "Zastavljeno vprašanje zadeva odnos do vojaške službe nasploh. Taje sevedanujno zlo, ki prihaja iz realne možnosti, da se mora neka država braniti pred nasil-jem druge države. Ker ima človek prav-ico do obrambe pred krivičnim napad-alcem, ima torej tudi država kot ustanova pravico in dolžnost storiti vse, da takšno nasilje s strani neke druge države prepreči in ima torej svo-jo vojsko. Ker je obramba države dolžnost vseh, je tudi služenje vojaš-kega roka v razumnih razsežnostih le-gitimna obveznost vsakega državljana. Vsako pravilo pa ima tudi izjeme. Tako tudi pri služenju vojaš-kega roka. Če se pri posamezniku ugo-tovi, da tega ne zmore, mu mora država omogočiti drugačen način iz-polnitve te državljanske obveznosti, to je možnost civilnega služenja. Pogoji morajo biti z zakonom opredel-jeni tako, da bo vsak, ki ima upravičen razlog, imel možnost civilnega služenja." , Judovska skupnost Slovenije, Mladen Švarc: "Slovenija je še pod ministrom Janezom Janšo dobila enega najbolj civiliziranih zakonov o služenju vojaščine, ki ima dve značil-nosti: kratek vojaški rok in možnost civilnega služenja. Zato v obstoječih rešitvah ne vidimo nič posebej spornega ali problematičnega. S pad-cem komunističnega sistema in z njim tudi bivše JLA pa se je nehala kampanja nekdanje politične uprave JLA, ki nas je uradno in v svoji doktri-ni razglasila za 'notranjega sovražnika', z vsemi posledicami, sumničenji in preganjanji posamezni-kovvred. Naši člani so slovenski državljani in njihova lojalnost sloven-ski državi ne bi smela biti zaradi pri-padnosti judovstvu bolj vprašljiva kakor pri katerih drugih. Edina zade-va, o kateri bi bilo treba spregovoriti, je duhovna oskrba vojakov in ustrez-narešitevzanjo." Za mnenje smo povprašali tudi SLOVENSKO KARITAS. Imre Jerebic nam je podal nekaj zanimivih podatk-ov: "Izkušnja Slovenske Karitas do nadomestnega civilnega služenja je pozitivna, saj je že 23 fantov končalo nadomestno civilno služenje v naših ustanovah, 13jihsluži, 29.1.1996 pa bo služenje nastopilo novih 9 naborni-kov." 0 odnosu do nadomestnega civilnega služenja paje še dodal:" Slovenska Karitas je mnenja, da mora biti odločitev o nacinu služenja vojaškega roka osebna odločitev po vesti vsakega posameznika. Prav tako ne zagovarjamo obveznosti na-domestnega civilnega služenja za vse bodoče duhovnike in redovnike. De-jstvo, da smo ena izmed ustanov, ki podpira in omogoča kandidatom civil-no služenje, ne pomeni, da smo kot Karitas proti služenju vojaškega roka. Kot nevladna dobrodelna orga-nizacija ponujamo možnost alterna-tive - drugačne oblike služenja, da na primer fantje naredijo nekaj dobrega vkorist naše družbe in države. Hkra-ti kandidatom, ki opravljajo na-domestno civilno služenje v cerkvenih ustanovah omogočamo, da lahko v sebi razvijajo duha služenja -darovanja za sočloveka v stiski, da na tak način spoznavajo, kaj je to živa. karitas v duhu Jezusovega evangeli-ja." Kot lahko opazimo, verske skupno-sti, ki so odgovorile (in verjetno bi se njihovemu mnenju pridružile tudi os-tale), spoštujejo državo in njene za-kone. Sevedapa mcčno podpirajo tudi možnost nadomestnega civilnega služenja, še posebej, če je to možno v okviru njihovih humanitarnih orga-nizacij. Ta možnost zakonsko ni dokončno urejena, upajmo pa, da bomo imeli po sprejetju zakona možnost nadomestnega civilnega služenja v čim širšem krogu orga-nizacij, pa naj si bodo to gasilci, do-movi za starejše občane, humani-tarne organizacije kot Hare Krišna -Hrana za življenje, Slovenska Kari-tas, Rdeči križ, begunski centri, bolnice,... Upajmo, da bo nova zakonodaja, ki jo bo potrebno brati tudi med vrsti-cami, pripomogla k boljšemu razume-vanju med državo, vojsko in verskimi skupnostmi. Predvsemjepomembno, da Slovenija svojim državljanom omogoči izbiro med različnimi možnostmi, kako najbolj uspešno izrabiti tistih šest mesecev, in da nabornike o vseh njihovih pravicah tudi ustrezno obvesti. Zbral in uredil Matej Poljanšek Kultura miru ali spodkopavanje temeljev države Radio študent in časopis TRIBU-NA sta organiziralajavno radisko tribuno natemo civilno služenje, saj je Državni zbor pred kratkim spre-jel Zakon o spremembah in dopolnit-vah Zakona o vojaških dolžnostih iz leta 1991, ki na novo ureja po-dročje ugovora vesti oziroma civil-nega služenja. Kljub trudu nekat- Mirovni inštitut, Toneta Brlana, Slovenska Karitas in doc. dr. Mar-jana Malešiča, Katedra za obram-boslovje. Na začetku bi pojasnili delitev pristojnosti po novem zakonu med obrambnim ministrstvom in minis-trstvom za notranje zadeve, ki v praksi ureja stvari v zvezi z Možnost ugovora je po starem za-konu lahko uveljavljal le nabornik in še to le do nabora, novi zakon pa razširja te pravice tudi na vojaka med sluzenjem vojaškega roka in kasneje tudi na ppipadnike rezervne sestave. Se pravi, državljanu, ki hoče uveljavljati ugo-vor vesti, je priznana ta pravica v celotnem trajanju te dolžnosti, od dopolnjenega 17 leta pri vpisu v vo-jaško evidenco do izpisa iz vojaške evidence v 50. letu starosti. Pristojnosti pa so razdeljene tako: MORS izdaja odločitve, ki jih sprejme komisija za ugovor vesti na MNZ, kasneje pa napoti te civilni-ke v organizacije, kjer se opravlja civilno služenje. toviti, ali prosilec dejansko naspro-tuje uporabi orožja v vseh okolišci-nah in ali njegov splošni način življenja in ravnanja dokazuje raz-loge, zaradi katerih lahko uveljavlja ugovor vesti. Po zakonu o vojaški dolžnosti lahko državljan uveljavlja ugovor vesti iz religioznih, filozof-skih in humanitarnih razlogov. Iz prakse lahko povem, da se največ oporečnikov odloča za ugovor iz humnitarnih razlogov. Največkrat gre za osebno spoznanje, da niso pripravljeni prijeti za orožje zaradi bližine bojišč v Bosni, po drugi stra-ni pa so prepričani, da bi lahko svoj čas med služenjem bolj koristno up-orabili za pomoč v humanitarnih organizacijah. Novi zakonje prenesel težišče iz erih gibanj civilne družbe pa ostaja ta tema dokaj nejasna. Da bi vsaj malo razjasnili vso dogajanje na tem področje, smo kot goste povabili Tadeja Burgerja, svetovalca minis-tra za obrambo (MORS) na področju nabora, in Stanislava Rupnika, višjega svetovalca za ugovor vesti iz Ministrstva za notranje zadeve (MNZ), kot tudi Šaša Gazdiča, oporečniki oziroma tistimi, ki uvel-javljajo ugovor vesti. BURGER: V uvodu bi povedal, kaj je novi Zakon o vojaški dožnosti prinesel novega na področju ugovo-ra vesti. V primerjavi s starim za-konom iz leta 1991 je novi zakon na področju ugovora bistveno razširil pravice vojaških obveznikov. RUPNIK: Komisija, ki na MNZ od-loča o usodi teh fantov, je sestavlje-na interdisciplinarno. V njej so so-cialni delavec, zdravnik, psiholog, predstavnik MORS, predstavnik upravnega organa za zaščito in re-ševanje, in predstavnik ministrstva za pravosodje. Komisija na seji od-loča o vlogi nabornika- največkrat v njegovi prisotnosti - in poskuša ugo- humanitarnih organizacij na orga-nizacije civilne zašcite. Vedno več Ijudi je napotenih v organizacije zaščite in reševanja. BURGER: Vojaški obveznik, ki mu je priznanapravica ugovora vesti in odklanja uporabo oražja, se lahko usposobi za civilno zaščito (CZ) in reševanje. Tudi kasneje naj bi bil razporejen v CZ in opravljal delo, za katerega se je usposobil. Prav tako bi to delo opravljal v primeru vojne. Ali je takšna razporeditev v CZ ena izmed novosti tega zakona? BURGER: Lahko jo imamo za no-vost, čeprav je bilo to urejeno ze v prejšnjem zakonu. RUPNIK: Zakonodajalec je tukaj izhajal iz 123. člena Ustave, v kat-erem je zapisano, da je potrebno državljanom, ki zaradi svojih reli-gioznih, humanitarnih ali filozof-skih razlogov niSG pripravljeni sodelovati pri obrambi, vojaških ob-veznostih, omogočiti, da sodelujejo pri obrambi države na drug način. Tako se 6. člen novega zakona glasi, da državljan, ki mu je priznan ugo-vor vesti, lahko deluje pri obrambi države tako, da nadomestno civilno službo praviloma (!!!) opravi v CZ ali v drugih silah za zaščito in reše-vanje oziroma, da se usposobi za zaščito in reševanje. Ko se je pripravljal nov zakon, kje zakon-odajalec pač moral upoštevati že sprejete odločbe. GAZDIČ: Jaz bi se rad tukaj vkl-jučil, saj se ne strinjam s s.tališčem predstavnika MORS-a, da novi za-kon kaj izboljšuje. Do sedaj je veljal zakon, ki je bil v nasprotju z Ustavo. Zakona niso spremenili zaradi do-bre volje MORSA, ampak zaradi tega, ker so se oporečniki, ki so jim bile kratene pravica, pritožoli in je Ustavno sodišče razsodilo. da je bil prejšnji zakon v nasprotju z ustavo. Zato je bil v proceduro poslan nov zakon in Državni zbor (DZ) je mor-al sprejeti spremembo. Sprememba naj bi bila taka, da vsem oporečni-kom omogoča, da se Iahko kadar koli odločijo za ugovor vesti in če jim je odobren, namesto vojaških dolžnosti opravijo civilno službo. To, kar pa je MORS kot predla-gatelj tega zakona speljal skozi DZ in kar je bilo sprejeto, paje še vedno v nasprotju z Ustavo. Še zmeraj je Zakon o vojaški dolžnosti tisti, ki določa, kaj bodo počeli civilniki - še vedno nista loče-ni civilna in vojaška sfera. Vojaški organi še vedno upravljajo s civilni-ki - pošiljajo na nabor, organizirajo njihovo usposabljanje, predlagajo načine njihovegausposabljanja... Kot drugo, ta zakon je uvedel ob-vezno usposabljanje za zaščito in reševanje, kar ni civilna služba, saj so oporečniki razporejeni v rezervno sestavo oboroženih sil. Da bi to nekoliko omilil, je Mirovni inšti-tut predlagal, da se oporečnike po odsluženem roku v civilnih orga-nizacijah pusti na .miru in se jih tako kot v vseh razvitih državah ne kliče več na vojaške vaje. Bistvo oporečništva ni to, da nek-do noče prijeti za orožje, saj lahko nekdo prime za orožje brez namena da bi ga uporabil, ampak je bistvo to, da oporečniki nočejo sodelovati pri pripravah na vojno, saj vsaka prip- kota vojaških obveznikov, ki so po služenju vojaškega roka razporeje-ni v rezervno sestavo oboroženih sil oziroma v bojne enote, to edino pravično. Vojaški obvezniki so po-trebni zaradi bojne pripravljenosti in obrambe države in 6e govorimo o izenačevanju pravic, morajo biti izenačani tudi tisti, ki jim je priznana pravica ugovora vesti. Če mora nekdo, ki je razporejen v vojno enoto v času trajanja vojaške dolžnosti (do 50. leta).oppaviti do-ločeno število vojaških vaj, potem mora tudi oporečnik opraviti neka-tere druge dolžnosti, ki pa niso pov-ezane z uporabo orožja in delovan-jem v obrambne namene, saj CZ ni vojaška organizacija. GAZDIČ: Še enkrat bom povedal, cije o nacionalni varnosti je napisano, da morajo pri zagotavl-janju nacionalne varnosti nujno sodelovati tudi nevladne organiza-cije. Nov zakon padoloča ravno nacprotno, saj vse pristojnosti padejo pod MORS - bodisi CZ bodisi usposabljanje za zaščito in reševan-je bodisi izdelava načrtov za to us-posabljanje bodisi evidenca civilnik-ov in klicanje na usposabljanje... Tudi vojaške vaje v katerih sode-lujejo civilniki. Na primer, naredijo vajo, v kateri sovražnik napade rezerviste, vpoklicani civilniki pa na tej vaji sodelujejo kot gasilci. Civilniki ne držijo puške ampak cevi, vendar morajo kljub temu sodelovati v pripravah na vojno, kar je za večino opopečnikov ne-sprejemljivo. pava na vojno ppipelje do vojne. Zaradi tega je novi zakon bistveno posla.bšal položaj opopečnikov. Novi zakon naj bi spremenil, izboljšal, v resnici pa se je zgodilo pavno nasppotno?! BURGER: Če govorimo o enakosti med enakimi in o tem, kar oppedel-juje 123. členUstave, je z zopnega kaj ppavi 123. člen: tisti, ki so zapa-di humanitapnih... razlogov razreš-eni vojaške dolžnosti (kakpšnih koli), sodelujejo pri obpambi dpžave na dpug način. Kaj pomeni "sodelo-vati ppi obpambi države"? Na MORS-u si predstavljajo, da oni vodijo ce-lotno obpambo države, ampak vidik-ov varnostije več: ekološka, social-na, ekonomska... ki pa jih oni ne mopejo zagotoviti. V 6. točki Resolu- BURGER: Mogoče sem bil prej pre-malo jasen, zato bi tu še enkrat pov-daril, da se opotečnik, ki odsluži civilno služenje, briše iz vojaške evidence, kap pomeni, da ga nima več v evidenci MORS, ampak daje v domeni CZ. GAZDIČ:KipajedelMORS-a! BURGER: Zakon o zaščiti in reše-vanju je ločen od Zakona o obrambi, tako da tukaj ne bi govorili o tem, Dejstvo je, da oporečnikov, ko opravijo civilno službo, ne kliče več Izpostava za obrambo kot najnižji organ MORS-a. GAZDIČ: Ministrstvo za obrambo pa še vedno kliče vse vse oporečnike v enoto za zaščizo in reševanje in sicer še dlje, kot vojaške obveznike - ne do 50. ampak da 65. leta. Zraven vsega, oporečnikom je naloženo trideset dnevno usposabl-janje, ki ga vojaškim obveznikom ni potrebno opraviti. BURGER: Jaz nimam več kaj do-dati. Povedali smo - vsak pa si je ust-varil svoje mnenje. Videtije, daje tukaj zelo močna razlika med pravno-formalno ločitvijo in med dejanskim stanjem. Da se ne bi današnja razprava odd-aljila s predvidene teme - CIVILNA SLUŽBA- KULTURA MIRU ALI SPODKOPAVANJE TEMELJEV DRŽAVA- se raje iz čiste razlage zakonov vrnimo na vsebinsko raven. Ker večina mladih fantov ne ve, kako izgleda komisija za ugover vesti, bi nadaljevali v tej smeri. Ko-liko je bilo Ijudi, ki so se odločili za civilno službo in kolikim je bila ta pravica tudi priznana? BURGER: Odleta 1991 do sedajje pravico do ugovora vesti uveljavlja- 10 zelo majhno število ljudi. Bilo jih je okoli 1 odstotek vsako leto -naborni letni kontingent znaša oko- 11 15. tisoč nabornikov-tako daje do sedaj uveljavljalo to pravico manj kot tisoč nabornikov. Ta številka ne pomeni posebnega problema za bojno pripravljenost naše vojske. Res pa je, da se bo z uveljavitvijo novega zakona ta številka nekoliko dvignila. Ocenjujemo, da se v praksi ne bo pokazal noben večji problem. Postavimo teoretično vprašanje -kakšen odtotek civilnikov bi obrambna sposobnost države pre-nesla? BURGER: To je stvar ocene pris- tojnih organov, ki bi ocenili, kakšen je še sprejemljiv odstotek civilnikov v letnem kontingentu nabornikov. Tako je v nekaterih državah Evrope (Italija, Nemčija, Austrija) ta odtotek že zaskrbljujoče visok. To seveda ne pomeni, da mi že sedaj ne razmišljamo, kaj bo, če bi do tega prišlo. Gospod Malešič, Katedra za obramboslovje, bi lahko pojasnili, kakšni so trendi na tem področju v Evropi? MALEŠIČ: Tukaj bi lahko omenili primer Nemčije. Nemčija ima naborni kontingent bistveno večji kot je naš - 380. tisoč mladih ljudi vsako leto. Od teh se jih v zadnjih tisoč). TudivojnavBosnijevplivala na to številko, vendar se je številka sedaj stabilizirala na 130 tisoč. V zvezi s proceduro še samo to - čudi me, da se pri nas nihče ne sklicuje na proceduro - v Nemčiji lahko nabornik zaprosi za civilno služenje vojaškega roka z dopisnico obraml> nemu ministrstvu, v kateri pač napiše, da mu vest ne dovpljuje služiti vojaški rok, med tem ko mora vojaški obveznik med služenjem vo-jaškega roka napisati prošnjo, ki jo obravnava komisija v notranjem ministrstvu. Za dnevno izvrševanje dolžnosti oporečnika pa je od leta 84 pristojen Zvezni urad za mladi-no in ženske. Vse institucije, v kat-erih se izvaja civilna služba so v ro-kah nevladnih organizacij. Iz tega pravice do ugovora vesti. Sam postopek priznavanja te pravice pa je bil do sedaj sledeč: ker so bile vloge praviloma nepopolne (niso bile v skladu z 43. členeom) se je komisija praviloma nabornike pov-abila na razgovor. Ti razgovori so trajali povpračno petnajst do dva-jset minut. V tem času so člani ko-misije vsak na svojem področju pre-veriti, ali nabornik izpolnjuje pogoje in ali so razlogi primerni. V kolikor je nabornik prestal to preizkušnjo, mu je komisija izdala pozitivno reše-no odločbo. Komisija prosilca tudi vpraša, na katerem področju, ki ga zakon predvideva, bi želel služiti in ministrstvu za obrambo kasneje poda predlog, kam naj ga ta raz-pored. Vprašanje je, zakaj MORS še letih za oporečništvo odloča več kot 130. tisoč (skoraj 35 odstotkov). Število nabornikov v Nemčiji je odvisno od procedure prijave in od varnostnih porocesov v državi in mednarodni skupnosti. Leta 1984 je poenostavitev pro-cedure podvojita število oporečnik-ov, prav tako se je podvojilo število oporečnikov leta 1991 ob zalivski vojni (leta 90 jih je bilo 77. tisoč, med tem ko jih je bilo 91 leta že 151. trenda lahko vidimo, da procedura zelo vpliva na odločanje nabornikov za civilno službo. Kako pa je z vlogami pri nas? RUPNIK: Če vloga ni bila pra-vočasno vložena, jo je komisija iz formalnih razlogov zavrnila. Preje-li trudi nekaj vlog rezervistov, ki so prav tako bile zavrnjene, ker ni bilo zakonskih pogojev za priznanje vedno razporeja oporečnike - jaz bi rekel, daje to tako čisto iz teh-ničnih razlogov. Državljan se lahko med civilno službo prekrši in (ko-misija mora ponovno preveriti raz-loge, zaradi katerih mu je bila priznana ta pravica) če se to zgodi, mora doslužiti redni vojaški rok. Ali nito rahlo absurden argument - v petih letih so se zgodili natanko trije takšni primeri in le eden je bil napoten na dosluženje vojaškega roka? RUPNIK: Govorimo o postopku. Preverka komisije je tako natanč-na, da do sedaj razen teh treh prim-erov ni bilo nobenih pritožb s strani organizacij v katerih opravljajo delo civilniki. Če se oporečnik ni strinjal z odločbo komisije, se je lahko pritožil na drugostopenjsko komisi-jo pri Vladi RS. Kolikim Ijudem je bila na drugostopenjski komisiji priznana njihova pravica? RUPNIIK:Težko bi govoril o na-tančnih številkah, saj je drugostopenjska komisija nazadnje zasedala še na ministrstvu za pra-vosodje. Zaradi kadrovskih spre-memb komisija že dolgo ni zasedala, čakali pa smo tudi na novi zakon, da bomo lahko g pritožbah odločali v duhu sprememb. GAZDIČ: Dobro bi bilo to na-tančneje pojasniti. Na začetku, ko se je odločalo, da se bo začelo izva-jati ugovor vesti, ja bilo za to do-ločeno Ministrstvo zapravosodje. Predvsem, da bi se to ločilo od vojske. Kasneje paso z nekim čud-nim aktom vse to prenesli na Minis-trstvo za notranje zadeve, kije veli-ko prošenj zavrnilo zaradi for-malnih razlogov in brez pogovora z zavrnjenimi - vse v skladu z neustavnim zakonom, tako da so bile več stotim ljudem kratene nji-hove ustavne pravice. Tiste, ki pa so jim priznali pravico do ugovora, pa so vrnili v roke Ministrsrva za obrambo. Ta postopek je eden bistvenih ele-mentov, ki zavirajo oporečnike pri njihovi želji. Imamo pa dokaze, da visok odsto-tek civilnikov ne vpliva na zman-jšanje varnosti države - Nemčija je že en takšen dokaz. V Evropi razvi-jajo dva sistema varnosti- enen je vojaški sistem, ki me ne zanima, drugipaje civilna varnost, kijo lah-ko dosežejo državljani na nenasilen način, to je ta kultura miru, ki naj bi jo civilna služba zagotovila. MALEŠIČ: Mislim, da je tukaj kl-jučnega pomena razumevanje var-nosti v sodobni družbi. Tisti, ki var-nost enačijo z nošenjem orožja in delovanjem oboroženih sil, bi seve-da utegnili razmišlati v tej smeri, da se z rastjo števila oporečnikov spod-kopava varnost državne. Med hlad-no vojno je bila varnost države si-nonim za vojaško varnost, danes pa stopajo v ospredje socialno-ekonom-ski in ekološki viri ogrožanja, kot tudi problem mamil in bolezni... Zagovorniki civilne službe vedo, da je civilna služba element kulture miru in politične kulture nekega naroda. Kakšno paje javnomnenjsko ra-zumevanje varnosti države v Slov- totkov prebivalcev podpira to prav-ico. GAZDIČ: Tukaj bi še enkrat spom-nil, da v Ustavi piše, da oporečnik sodeluje pri obrambi države na drug način, in nič ne piše, da bi moral iz-ponjevati vojaške naloge na drug način. V Nemčiji so polek termina civilna služba uvedli tudi termin mirovna civilna služba, saj na ravni nevladnih organizacij vzpostavljajo sistem ljudi, ki se bodo usposabljali za nenasilno reševanje konfliktov. Vztrajam tudi na uporabi termina civilna služba in ne civilno služenje, saj je s tem povdarjeno, da to ni eivil-no služenje vojaškega roka, ampak je to nadomestna civilna služba. V Sloveniji pa je ogromno prošenj različna mesta za to službo.Če ustavni razlogi odpadejo, jaz ne vi-dim strahu, da se tudi pri nas ne bi našla ustrezna mesta. BURGER: Tukaj bi samo naspro-toval očitku, da večina oporečnik-ow služi pri gasilcih v Sežani, saj jih je po mojih informacijah tam manj kot tretina, največ pa jih služi v Karitasu. MALEŠIČ: Mislim, daje tukaj pomembno, kako se definira javni pomen, saj zakon določa, da je po-trebno zagotoviti službo v podjetjih javnega pomena. Tako se je v Nem-čiji razvila razprava, ali Green-peace je institucija, v kateri se lah-ko služi. Kasneje so ugotovili, da je tudi tam možno nadomestno služiti. eniji? MALEŠIČ: V bistvu je slovensko javno mnenje cilvilnemu služenju naklonjeno. Mislim, daje razlog predvsem v tem, ker je bilo civilno služenje dejavnik obrambne social-izacije Slovencev vnekdanji skupni državi. Lahko rečem, da okoli 90 odstotkov javnosti sprfejema civilno služenje kot nekaj legitimnega. Za primer, na Norveškem samo 75 ods- oporečnikov s priznano pravico, ki bi želeli služili v določeni organza-ciji, vendar največ oporečnikov pobere Zavod za usposabljanje v Sežani - tisti vojaški gasilci, precej jih gra h Karitas, le nekaj malega jih ostane za službo v bolnicah in podobno MALEŠIČ: Kar zadeva številčnost uradov, kjer lahko oporečnik izvši nadomestno službo, je v Nemčiji bistveno drugače, saj je kar 31 tisoč organizacij, ki odpirajo BRLAN: Ker smo se dotaknili Slovenske Karitas,"bi povedal, da se k nam zatekajo fantje po pomoč že pri sestavi prošnje za nadomestno službo, saj sami ne vedo, kako bi ute-meljili svoje razloge. Natančno jim razložimo, kaj sploh je humanitarni ali pa filozofski razlog. Pomagamo jim utemeljiti njihove razloge - že sam zakon predvidava, da gre z& nekakšno stalno usmerjenost posameznika, vendar jimje potreb-no postaviti temelje, na katere se lahko oprejo pri samem zagovoru pred komisijo. Trenutno služi pri nas 13 oporečnikov, vjanuarjupa smo dobili še 11 novih, celotna ka-paciteta je trideset delovnih mest. Pri nas oporečniki ne izvajajo dejav-nosti v smislu reševanja in zaščite, ampak spoznavajo karitativno in humanitarno dejavnost - predvsem spoznajo ljudi z roba družbe. GAZDIČ: K temu bi samo dodal, da je to možno samo za nabornike, ki jim je priznana pravica, medtem ko rezervistom tega novi zakon ne do-pušča - obvezno morajo iti na uspos-abljanje za zaščito in reševanje. omenili, je na prvem mestu zapo-letena procedura. Gospod Rupnik, ali lahko konkretno poveste, koliko od 216-tih fantov, ki so leta 1995 zaprosili za civilno službo, je komisija zavrni-la? RUPNIK: Do sedaj (v letih od 91 do 95) je bilo zavrnjenih okoli 48 odstotkov vseh vlog. BURGER: Dodal bi, da MORS v času, ko je čakal na sprejem novega zakona na služenje vojaškega roka ni poslal nikogar, ki muje bilaproš-nja zavrnjena iz formalnih razl-ogov. Te prošnje so bile začasno odložene in vsi ti prosilci bodo lah- obravnavali kot nabornika, ampak kot vojaškega obveznika. GAZDIČ: Rad bi povedal, da je MORS tukaj namerno zakomp.liciral stvar. Namesto da bi naredili stver preprosto in napisali, da je vsem, ki jimje priznanapravica do ugovora, dovoljeno opraviti civilno službo, so posebej določili pravice naborni-kom in posebej vseem ostalim kate-gorijam. Mirovni inštitut je dosegel vsaj to, da bodo vsi tisti, ki so nabor opravili še v bivši državi, obravna-vani enako kot sedanji naborniki. Več nam na žalost ni uspelo dosečti. Vse bistveno, kar ovira oporečnike, je ostalo tudi v novem zakonu. BURGER: Naborniki so do sedaj na naboru dobivali zgibanko, na ka-terijetudi obrazložen ugovor vesti in kakšne so pravice in dolžnosti ugovornikov. Poslušalec iz publike: Jaz pa raz-polagam z informacijo, da na večini Izpostav za obrambo te zgibanke tudi na prošnjo nabornikov nočejo dati! BURGER: Jaz se opravičujem, vendar jaz razpolagam z drugašni-mi informacijami. Prosil pa bi vas, če lahko poveste, kje ne izvajajo navodila in nabornikom na delijo omenjene zgibanke. Vprašanje iz publike: Ali je MORS Poslušalec iz publike: Zanima me, RUPNIK: Ppzabli smo dodati,| zakaj imatrenutno samo 12-orga nizacij status, v katerih se opravlj nadomestna služba. Zakon pred-videva kaj mora organizacija izpol-njevati, da dobi status za opravljan-je nadomestne službe. Tukaj so pogoji za nastanitev, prehrano, pogoji z zdravstveno varstvo... Državljani na opravljanju na-domestne službe niso poceni delov-na sila, temveč se v organizaciji usposabljajo za dejavnosti, ki bi jih izvajali tudi v primeru vojne. Zaradi majhnega števila oporečnikov še teh 12 organizacij komaj popolni-mo, tako da zaenkrat ni potrebe bo novih koncesijah. Vprihodnje se bomo poskušali držati samo terito rialnega načela. Čepravje slovensko javno mnen je civilni službi zelo naklonjeno, p se zelo majhen odstotek - le 1 odsto tek - mladeničev odloča zanjo. MALEŠIČ: Verjetno gre za splet različnih dejavnikov, mogoče je na prvem mestu podoba Teritorialne obrambe - danes Slovenske vojske, kisijojeustvarila v času osamos-vajanja Slovenije, mogoče socialni pritisk v okolju potencialnega oporečnika, pojav nostalgičnega militarizma (vpliv medijev z vojaški-mi vsebinami), mogoče skavtskaor-ganizacija... to so samo hipoteze, vendat nekateri od teh dejavnikov verjetno vplivajo. Kot pa smo že Dr. Marjan Malešič: V zvezi s proceduro še samo to - čudi me, da se pri nas nihče ne sklicuje na proceduro - v Nemčiji lahko nabornik zaprosi za civilno služenje vojaškega roka.z dopisnico obrambnemu ministrstvu, v kateri pač napiše, da mu vest ne dovoljuje služiti vojaški rok, med tem ko mora vojaš-ki obveznik med služenjem vojaškega roka napisati proš-njo,kijo obravnavakomisija v notranjem ministrstvu. Iz tega trenda lahko vidimo, da procedura zelo vpliva na od-ločanje nabornikov za civilno službo. ko uveljavljali ugovor vesti po novem zakonu. Lahko pa mi dokažete nasprotno. Vprašanje iz publike: Verjamem vam, da so bile odložene, vendar če mene sedaj pokličejo v vojsko, bom Foral biti v vojski do tri mesece, kolikor je zakonski rok, v katerem mora komisija obravnavati mojo prošnjo, saj me sedaj ne bodo več do sedaj sploh kaj naredil za popol-no informiranje nabornikov in osta-lih, ko bi želeli uveljaviti pravico do civilne službe, a ne vedo, kako to narediti? Moja izkušnja iz naboraje namreč taka, da predstavnik MORS-a v enem stavku omeni to možnost, ker pa po mojem mnenju na zadostuje. kdaj ste začeli deliti te zgibanke, saj sem jaz na naboru leta 92 dobil v roke le list, na katerem so bili pred-stavljeni rodovi slovenske vojske. Na njem i bilo nobenega sludu o civilni službi. BURGER: Z vsako stvarjo, ki se jo na novo vpeljuje, so začetne teževe. MALEšIč: Mi govorimo o prav- icah in po Ustavi se vsak državljan sam bori za svoje pravice. Ni naloga države, da reklamira te pravice. GAZDIč: Ko v Ameriki koga areti-rajo, osumljencu podvedo, da ima pravico molčati ali pa poklicati odvetnika. Tako bi tudi država, ko pokliče nekoga na služenje vojaš-kega, morala napisati, da ima prav-ico do ugovora vesti, kar pa na pozi-vu ne piše. Vprašanje iz publike: Zanima me, zakaj komisija sploh obstaja, če je državljanu že po ustavi priznana pravica do ugovora. BURGER: Obstajajo zakonske omejitve - nošenje orožja, storitev kaznivega dejanja z uporabo nasilja -to so omejitve, kijih morakomisija ovrečt, da lahko oporečniku priza-na pravico do ugovora. Gre za for-malizem, kandidat mora tudi povedati,kje želi civilno službo opravljati. Gre za konzultacijo, ne pa za zasliševalno komisijo. Vprašanje iz publike: Imam občutek, da je Slovenija država, v kateri se je potrebno močno boriti za civilno služenje, uspeh pa je samo 52 odstoten. GAZDIČ: In če ti uspe, te takoj po končanju civilne službe pokličejo na trideset dnevne vojaške vaje, kjer sicer ne nosiš orožja, ampak to je to. že zakon iz leta 91 je bistveno skrčil pravice oporečnikov, ki so določene z Ustavo, novi zakon pa je vse le še poslabšal. Vprašanje iz publike: Zanima me, kako to, da so se novemberske kon-ference v Strasbourgu na temo Civilna sležba, ki je bila namenjena samo predstavnikom nevladnih or-ganizacij, udeležili tudi predstavni-ki MORS-a oziroma vi osebno, ki ste goreč nasprotnik civilnega služenja.. BURGER: Kot odgovornega za področje nabora in napotitve me to zanima že po službeni dolžnosti. če hočeš vedeti in predvidevati, kaj te čaka, moraš poznati tudi trende v tujini. Vprašanje iz publike: Nekaterim fantom, ki so se zagovarjali pred komisijo, je predstavnik MORS-a postavljal vprašanja na tak način, da bi prošnje ja bila zavrnjena. Med spraševanjem je v roki držal naboj inkandidatavprašal, če ga to moti. čim je kandidat odgovoril da ga ne moti, je to bil za predstavnika MORS-a že zadosten razlog za zavr-nitevprošnje. BURGER: Mislim, da je vaša infor-macija popolnoma napačna. Od-ločno zanikam vašo trditev. Lahko zagotovim, da ni bilo nobenih nabojev, nobenega orožja in nobene-ga maltretiranja. ce se dokaže nasprotno, smo sepripravljeriitudi kako ta komisija dela. RUPNIK: Delo tajnika opravljam približno leto dni in lahko trdim, da se kaj takšnega v zadnjem letu prav gorovo ni zgodilo. Je pa ta infor-macija prišla tudi do komisije, da se je v preteklosti to dogajalo. RADIO ŠTUDENT: Koliko komisi-japoskušarazumetimladega, 18 letnega fanta, ki mu sam proces ni najbolj znan, kakšno je vzdušje med zaslišanjem? RUPNIK: Sam razgovor pped se-dem člansko komisijo je za mlade fante prav gotovo določen stres, vendar moram rečt, da se vsi člani komisije zavedajo, v kakšnem stan-ju so prosilci in da vsi, zraven tega, dolžnosti lahko opravlja tako, da se vojaški rok služi brez orožja, ali pa tako, da se opravi nadomestno civil-. no služenje. Kako pa je s tem v tujini? MALEšIč: V nekaterih državah imajo komisije, ki preverjajo tako kot pri nas, drugot pajecivilno sliženje daljše od vojaškega roka - to naj bi bil test, ki potrdi resnično namero oporečnika. Peter Brecl drugače zagovarjati kot samo z be-sedami. Tudi pred pristojnimi or-gani. RADIO ŠTUDENT: Mislim, da ste vi namenoma raztegnili odgovor. Poslušalec je govoril samo o vrtenju naboje, ne pa o kakšnem orožju. BURGER: Prosil bi, da še gospod Rupnik kot tajnik komisije pojasni, da ščitijo interese države, postavlja-jo vprašanja na ne preveč boleč način. Kljub temu pa kandidata poskušajo preveriti z navskrižnimi vprašanji. čeje vloga popolna, zaslišanje ni potrebno, vendar moram povdariti, de je več kot 95 odstotkov vlog nep-opolnih, saj oporečniki ne preberejo natančno 38. in 43. člena, ki pravi-ta, da se ugovor vesti vojaški Slovenske plesne pozicije Sodobni ples, kakršnega pozna-mo danes, se je začel razvijati na začetku dvajsetega stoletja, v času novega načina življenja in drugačnega odnosa posameznika v globalu družbe. Podoben odnos si je ustvarjal tudi sodobni ples, ki je začel težiti k raziskovanju ple-salčevega telesa kot naravnega or-ganizma, s svobodnimi potmi izražanja in ne s kodiranjem telesa kot orodja v modelu klasičnega baleta. Iz iskanja naravnosti, svo-bode gibov in poenostavljanja izražanja se je začela nova umet-nost, ki je sledila težnji novega načina izražanja. Za sodobni ples bi lahko rekli, da je nastal iz opozicije do klasičnega baleta in iz želje do odprtega in notranjega, globinskega izražanja plesalca. V času nastajanja je bil sodobni ples umetnost mladih ljudi, ki so v njem čutili izziv za ustvarjanje. Sprvaje bila pozicija sodobnega plesa delje-na: na tiste, ki so mu sledili in na tiste, ki so ga zavračali. Sodobni ples je zavrgel tradicionalni slovar klasičnega baleta, ker je bil za nje-govo izražanje sodobnosti neupor-aben. Usmeril se je k izražanju obcutkov posameznika in si ust-varil svoje načine in oblike, ki izhajajo iz spontanih odzivov in reakcij plesalčevega telesa. "Pion-irka" na področju sodobnega plesa je Isadora Duncan, ki je balet označila kot nenaraven, škodljiv in brez vrednosti. Njen način plesa je izviral iz intuicije in osebne izkuš-nje in ne iz formalnih struktur plesnegajezika. Sledila so ji imena Rudolf von Laban v dvajsetih in tridesetih letih, v času nemškega ekspresionizma, ki močno vpliva na razvoj sodobnega plesa, in nje-gova učenka Mary Wigman, ki raziskuje predvsem prostor kot pojem, ki ga določaplesalec. K raz-voju sodobnegaplesaje največ pri-pomogel prostor Združenih držav Amerike, kjer sta ustanovila prvo šolo modernega plesa, Denishawn, Ruth St. Denis in Ted Shawn. Iz te skupine izhaja Martha Graham. Izraz plesa išče v človeku, v nje-govi naravi gibanja, prilagojeni gle-de na tempo sodobnega človeka. Ples je soočila z vsemi platmi in vsebinami življenja in ga ni pustila le v temah, ki so bile prej rezervi-rane zanj. Za sodobni ples je ustva-rila nov jezik izražanja, katerega središče prihaja iz plesalca in se dotika njegovih notranjih izkušenj na način, da se le-ta lahko z gibi izrazi in prenese misel naprej. Slovenija je v dvajsetih in tridesetih letih imela svoje pred-stavnike v polju sodobnega plesa. To sfca bila zakonca Pia in Pino Mlakar, ki sta se šolala na Laban-ovem inštitutu v Nemčiji. Njuno delo je prvi poskus pristopa k plesnemu teatru v Sloveniji, plesa-la in koreografirala sta v Sloveniji in Nemčiji. V istem obdobju se je pri Mary Wigman šolala Meta Vidmar, ki je po vrnitvi v Ljubljano odprla zasebno šolo za sodobni ples. Po drugi svetovni vojni sta se Mlakar-jeva vrnila. Takrat je v Sloveniji vladal drugačen duh, ki jimaje zaradi političnih nesoglasij prine-sel le upokojitev. To je bil eas social-izma, kije dopuščal le enostransko dejavnost, nad katero je lahko imel oblast. Takšen totalitarni režim je sodobniples dobesedno zatrl, daje lahko balet postal edina priznana plesna oblika. Sistem hierarhije v baletu je podoben sistemu države. Posamezniki - plesalci so vodeni in podrejeni avtoriteti. Svobodnega razmišljanja in izražanja ni. Toda v osemdesetih letih sodobni ples na Slovenskem zaživi in se postavi ob bok instutucionaliziranemu bal-etu, ki ima vso podporo s strani države. Z entuziasti se ta odmakn-jenost preseže in v casu osem-desetih, ko prihaja do političnih sprememb v socialističnih režimih, pride do ekspanzije sodob-nega plesa. Prelomnica pomeni ustanovitev Plesnega teatra Ljubl-jana, ki so ga ustanovili koreograf-ka Ksenija Hribar, Sinja Ožbolt, Mare Mlačnik, Brane Završan in Breda Sivec. Za sodobni ples je to pomenilo ponovno upoštevanje in profesionalizacijo. Iz PTL-ja so izšli vsi pomembni slovenski ko-reografi: Ksenija Hribar, Sinja Ožbolt, Mare Mlačnik, Damir Zla-tar Prey, Tanja Zgonc, Iztok Kovač, Matjaž Farič, Mateja Bučar, Vesna Lavrač, Maja Milenkovič, Brane Završan. Večina slovenskih plesal-cev in koreografov se je šolala v tujini in v tujini tudi delala. Doma so imeli možnost napredovanja v raznih tečajih in work-shopih s tujimi koreografi in pedagogi. Prob-lem slovenskega sodobnega plesa je v sami produkciji in statusu, ki je še vedno nedodelan in nedefini-ran, kajti s strani države še vedno ni statusne in finandne podpore. Tako sopredstave sodobnegaplesa obsojene na malo ponovitev, pri-manjkuje jim denarja, umetniki imajo neurejen status, ni pravih plesnih odrov in tako so predstave vedno prisiljene napokroviteljstvo doloeenih ustanov s primernimi odri. Takšni pogoji zavirajo umet-niško delovanje. Slovenski kultur-ni sistem ne zagotavlja niti os-novnih pogojev za nemoteno delo-vanje na plesnem področju. Sodob-ni ples v Sloveniji je vedno deloval neodvisno, izveninstitucionalno in je pomenil določen avantgardistič-ni pogled na celotno umetniško de-lovanje v naši sredini. S tem je pri-pomogel tudi k sami družbeni di-namiki in ustvarjanju družbenih sprememb. Leta 1994 je bilo ustanovljeno Društvo za sodobni ples, ki naj bi s svojim sistem-atičnim delovanjem pripomoglo določiti sodobnemu plesu pozicijo, ki si jo le-ta s svojo kvaliteto zasluži. .. ..r ¦;<;¦¦, Karla Železnik Odsotnost avantgarde = ujetost v institucijo Četudi neosnovano, nergavo nezadovoljstvo je temeljna človeška lastnost, globoko zasidrana tudi v slovenski duši. Prav to je vzrok za sluzasto občutje, ki se občasno poloti analitika slovenske gledališke scene. Kot bi se ji tista težko do-segljiva vznemirljivost izmikala tako spretno kot vztrajno izmi-kajoča se Moskva, po kateri v svojih fantazijah segajo tri sestre A.P. Čehova. Če pa se clovek zaloti v stanju skrajne crnoglednosti, se mu zazdi, da se gledališka sivina, ki smo je vaje-ni in preobjedeni, ponavlja leto za letom, da so pod njo leto v leto podpisana ista imena in da tako vsakoletna končna bilanca ko-majda beleži kakšno ped nad nevznemirljivo ničlo. Paje stan-je res tako brezupno? Gledališki starosta Peter Brook v Parizu s Shakes-pearovim Hamletom prav v tem času piše vrstice nekakšnega svojega zadnjega dela, testamen-ta. Če koga, potem lahko v slov-enskem teatru Brooku ob bok postavimo le Mileta Koruna, svojevrstnega aboniranca na prve nagrade Borštnikovega srečanja, ki z nobeno od svojih predstavpreprosto ne raore ra-zočarati. Cankarjevi Hlapci, kot namjihje vpresenetljivo sveži podobi ponudil na začetku tekoče sezone, so bili denimo ponoven komet, ki je presvetlil maloprej objokovano sivino na odru ljubljanske Drame. Jer-manu je svojo, nič manj oplaja- jočo svežino malce kasneje dodal še odred Treh sester pod taktir-ko Mete Hočevarjeve. Tej po duši predani mojstrici scenografije je vase in v svoj po-tencial uspelo prepričati tudi tujce, kar je botrovalo vrsti njenih režij onstran sončne stra-ni Alp; od famozne postavitve Ibsnove Divje račke pod modifici-ranim imenom Družinski album do lanskih Trojank v dunajskem Volkstheatru. To, da njena mal-ha idej še zdaleč ni prazna, pa dokazuje prav njen ljubljanski spust v blodeče-hrepeneči svet treh sester. Njihovegauspehane gre pripisati samo temu, da gre v kronskem tekstu A.P. Čehova za objokovanje lastne usode, ki te vrže za božji hrbet, kar je že v osnovi pisano na kožo slovenski identifikaciji z rojenimi odrinjen-ci. Gre enostavno za uigranost komponent, ki so se ob tej pred-stavi sprostile na najbolj opti-malen način. Alan Hranitelj se je po svojem kostumografskem sestopu z raodno orientiranih višav (glavo boginje Atene je v Trojankah obtežil z glomazno maketo njenega atenskega svetišča!) v nižavah ruske oz. splošne življenjske sivine prizemljil več kot dostojno. Veli-ko več kot samo mimobežno omembo si zasluži igralska eki-pa, ki se je brezhibno potopila v deprimiranost, kakršno porodi ruska provincialnost, zatojo moramo obsuti s cvetjem. V predstavi je čutiti fluid, ki ga lah-ko porodi le roka Hočevarjeve, skupaj z njenim nepogrešljivim avtorskim talismanom - oknom, ki zavzema centralni prostor v scenografiji večjega dela pred-stave. Tovrstne izkušnje vodijo k željnemu pričakovanju široko zastavljenega projekta Paola Magellija, ki bo naprvi tir pripel-jal svoja dva, enega naftalin-skega in enega ultramodernega, Filokteta, kot tudi nadaljne pri-hodnosti gledališke hiše, ki je na zacetku tega stoletja edina pri-našala Evropo v slovenske domačnostne loge, zdaj pa v ro-kah Janeza Pipana doživlja splošno revitalizacijo. Pogrešiti je mogoče le Dušana Jovanoviča, dokazanega in priznanega gled-ališkega mačka, ki svoje razno-podne talente trenutno raje posreduje naprej na ljubljanski AGRFT. Zadnji uspeh, za kater-im je stal, je bila njegova osvežena dramatska obdelava Antigone, ki jo je na oder dokončno pripeljala Meta Hoče-var. Njegov naslednji režiserski projekt naj bi bil širokopotezni Godot, saj bi rad Beckettove šti-ri izgubljence na stadionu za Bežigradom že dlje časa spreme-nil v četverico elitnih nogomet-nih napadalcev. Če se mu bo letos posrečilo, bo to še večja podkrepitev za dejstvo, ki se kaže v obrisih. Da bo institucija namreč preživela vse. Milost, ki smo je deležni iz njenih rok, je trenutno le malo manj kot zgled-na, zato ji ne glejmo v zobe. Lah-ko ugrizne. Matjaž Pograjc je že na aka-demiji začel svojo pot kot prav-cati wunderkind. Že v drugem letnikuje s predstavo Romeo in Julija gostoval po Evropi. Še ved-no mu lepo uspeva ogniti se kon-vencijam in zasidranosti ka-morkoli. To, da se je nazadnje iz-kazal s postavitvijo nečesa tako hollywoodskega, kot je musical Arabella v Cafe teatru, ne pre-seneča nič raanj kot operno ude-jstvovanje Zvoneta Šedlbauerja, ki je po svojem proslulem ugled-ališčenju Prešernovega življenja in uspešni inscenaciji Pinterjeve Prevare v Kranju ocitno ugo-tovil, da je za kvalitetno gledal-išče in režijo potrebno predvsem kvalitetno literarno izhodišče, kjer se je prej znal opeči. Vselej se pač ne gre zanašati na in-stinkt. Instinkte je skupaj z dramskimi teksti za kratko ob-dobje odložil na hladno v kot in odšel režirat Manon v ljubljans-ko opero. Eno institucijo je v is-kanju umetniške izpolnitve torej zamenjal za drugo. Vsaj dokler iz njegovega matičnega Mestnega gledališča ljubljanskega gledalci odhajajo nepotešeni, kot ob odhodu od nekdaj preizkušeno mojstrske cipice, ki tisto noč pač ni bila v formi. Slovenija ni samo Ljubljana, čeprav prav ona napolnjuje na-jznamenitejšega hrvaškega emi-granta Damirja Zlatarja - Freya z navdihom za vedno nove avtor-ske projekte natemo slovenskih nacionalnih mitov (Lepa Vida), s katerimi reši ugled kakega tuje-ga gledališkega festivala. Njego-va obuditev Dogodka v mestu Gogi, famoznega ploda sodelo-vanja z mariborskim teatrom in dobitnice Borštnikove nagrade v letu 1991, pa sredi ljubljanske megle s seboj ni prinesla tako katarzičnih občutkov kot origi-nalna verzija. Lahko razlog za to vidimo le v ustreznejši klimi, ki obdaja štajersko področje? Da se Slovenija ne vrti samo okoli Ljubljane, se trudijo ljubl-janskim lokalpatPiotom najbolj energično dokazati mariborski bojevniki. Do velike mere jim to z njihovimi triumfalnimi obredni-mi pohodi po svetu tudi uspeva. Za to skrbi eden in edini - duhov-ni oče mariborskega gledališča Tomaž Pandur, katerega drža, če gre verjeti Petru Boštjančiču in Vladu Novaku, obema ubežnikoma iz njegovega gledal-išča, presega meje dovoljene av-tokracije v gledališču. Da so Pan-durjeve predstave bleščave in razkošne, ve tudi tisti (nezane-marljivi) del publike, ki se na Pandurjeve predstave podaja predvsem zaradi režiserjevega imena, istočasno pa tako ubeži tudi vsakršnim umskim ak-tivnostim. Vendar bi se zmotili, če bi njegove predstave progla-sili za navadno vsebinsko bedo na račun spektakularnosti. Tu namreč vsa topoglava malom-eščanskost pogori. Gledališče Tomaža Pandurja ni pisano (ig-rano) na kožo bleferjev in razno-terih drugačnih kimavcev. Zahteva široko obzorje znanja in razgledanosti, ki sega dlje od po- drobnega poznavanja literature. Pandur že ves čas natancno ve, v kakšen ovoj raora oviti pr-vorazredno vsebino, da bo pritegnil ljudske množice, željne blišča, zakaterim se pravzaprav skriva njena lastna beda. Ko-likokrat pa ljudje dejansko ra-zumemo vse, kar nas tako dek-larativno očara? Vendar to ni zgodba o pravl-jičnosti slovenskegateatra. V njej bi rad predvsem opozoril na virus, ki lahko sčasoma okuži tudi ves slovenski teater. Osred-nja tapeta pripada nekdaj blestečemu, zdaj pa v prah potep-tanemu Gleju, ki mu je od nje-gove nekdanje eksperimental-nosti ostalo bore malo. Nekaj identičnega se dogaja tudi z Mla-dinskim gledališčem, ki danes deluje kot striktno neabonmajs-ko, pa zato bojda toliko bolj umet- niško gledališče, katerega čelni-ki so prepričani, da njihova Še-herezada s svojo triumfalno re-conquisto Južne Amerike odteh-tavse. Mnogo bolj boleč fenomen ven-darle predstavlja Glej. Ta je danes le še utrdba izbranih mladincev oz. zbirališče fanov Tomaža Štrucla in Grapefruita. Ta nekoč reprezentativna va-lilnica in kalilnica nadobudnih gledaliških talentov ter zglednih novih domačih dramskih tek-stov se je spustila do stopnje, ko se zadovolji že ob iznajdljivih, a le kvazi-genialnih preigravanjih. Sicer pa je takšna podoba Gleja bolj podoba nekega časa, ki kaže, da je bila svetu ob stvarjenju človeka namenjena fiksna količi-na inteligence, ki se lahko s ča-som le zmanjšuje. Ko so prišli video, televizija, avtomobili, računalniške igre, je gledališče moralo kloniti in spokati v poza-bo. Najbolj obetajoče nove čase signalizira avantgarda, a Gleja v danem trenutku resda ne more-mo obložiti s tako laskavo bese-do, kot je "avantgardno". Levji delež odrešitvene naloge tako še naprej ostaja institucijam in za te vemo, v čigavi lasti so. Kater-akoli država pa se je do kulture vselej obnašala bolj ali manj mačehovsko, v skladu s starim Platonom, ki bi že zdavnaj vse umetnike iz nje izgnal. To lahko seveda ponazarja tudi, da je Slovenija opravila svoj naslednji zrelostni izpit. Njeni ljudje s(m)o doumeli, da se je na-jbolj varno in mirno ujeti v roke institucij. Primož Jesenko Generadja 70-ih in leto 2000? Medtem ko tisti del sveta, ki samega sebe šteje po Kristusu, strumno koraka proti letu dva tisoč in glasbeni uredniki radijskih postaj že pripravljajo preglede največjih hitov po sto-letjih, se za trenutek ustavimo in se čez levo ramo nekoliko ozrimo po slovenski glasbeni ustvarjalnosti. Realno gledano; slovenska glasbena ustvarjal-nost je koherenten in smiseln pojem šele zadnjih sto petdeset, dvesto let. Seveda tu pozabljam glasbeno delovanje samostanov kot institucij in številnih nadar-jenih posameznikov v prejšnjih in predprejšnjih časih - pa ven-dar. Naša glasba je pravzaprav zrasla skupaj z našim narodom. V času, ko je v evropski glasbi cvetel srednji in pozni roman-tizem, se je glasba pri nas pove-zovala z narodnobudilniško ide-jo v čitalnicah ("Gospica ta in ta bo na klavirju spremljala gospico to in to, nato sledi pecitacija naše obveznošolske mladine, za zakl-juček pa nam bo eno domoljubno zapel naš lastni pevski zbop"); tedanji skladatelji pa so se več ali manj ubadali s skladateljsko abecedo. Vendar je pri abecedi treba začeti, da se da z zlagan-jem črk potem kaj povedati; že pred, še bolj pa po prelomu sto-letjaje šlo z našo glasbo strmo navzgor - imeli smo glasbene re-vije, kakršnih nimamo danes, imeli smo nadarjene in zagnane ljudi, postavili smo sistem glas-benega šolstva, dobili smo svojo glasbeno akademijo, razmepoma hitro smo se otresli glasbenega socrealizma in na lastni koži iz-kusili vse glasbene tokove stolet-ja. S tem, ko si je glasbeno ust-varjanje poiskalo svojo lastno umetniško podobo, pa se je tudi precej oddaljilo od ljudi, in ta her-metična zaprtost "visoke" glasbe je tudi glavna značilnost že kar nekaj desetletij, oziroma v evropskem ustvarjanju, bogme, kar od začetka stoletja. Upam, da mi ni treba ponavljati, kako malo Slovenci poznamo ustvarjanje svojih skladateljev, kako malokdaj slišimo njihovo glasbo, kako je nimamo nič pos-nete in izdane na takoimeno-vanih zgoščenkah, kako je ne cenimo, kako neustrezen je učni načrt pouka glasbe na šolah ter kako "in tako naprej" (morda bi se iz tega nenehnega tarnanja po kakšni formuli dal izvesti per-petuum mobile?). V takšno, v veliki meri torej že uhojeno situacijo, je bila rojena generacija sedemdesetih let. Nje-ni pripadniki so skoraj večinoma prehodili isto pot - njihovo glas-beno nadarjenost so odkrili malo prej ali malo pozneje že v pred-šolski dobi, potem so hodili v nižjo glasbeno šolo in se učili in-strumenta ter glasbene teorije in si tako pridobili prve glasbene osnove. Generacija sedem-desetih sama sebe še ni deklar-irala ali se kakorkoli javno izrek-la, kot to poskušajo mladi litera-ti (in to je v glasbi pri nas zadnje čase problem; resnično, ne bi nam škodilo, če bi bilo stanje malo bolj udarno že na akadem-iji), formirala pa se je že: to so sedanji študentje in dijaki glasbe, ki pobirajo nagrade na tekmovanjih pri nas in v tujini (in čeprav se nekateri pritožujejo, da glasba in tekmo-vanje nimata mnogo skupnega, pa morajo vendarle priznati, da se tekmovanja v glasbi vlečejo skozi zgodovino že od starih Grkov!). Tekmovanja so pač mor-da celo bolj nujno kot zlo, saj so hkrati neke vrste revija in pre-gled dosežkov mladih, za mlade-ga glasbenika pa tudi skoraj edi-na raožnost uveljavitve. Skoraj istočasno s to generacijo in kot nalašč za njene potrebe pa se je rodila tudi Glasbena mladina, organizacija, ki mladim glasbeni-kom ponuja možnost nastopanja - najdragocenejšo možnost za glasbenika nasploh. Rezultati našega glasbenega naraščaja v zadnjih letih kažejo, da nam ni treba biti v skrbeh. To so odlični ustvarjalci in poustvarjalci. Iraen je mnogo in morda bi bilo še najbolje ne imenovati nikogar, da bi pač ne bil nihče užaljen. Mordapa vendarle smem natem mestu omeniti razmišljanja na-grajenca prvega izbora za mlade-ga glasbenika leta, skladatelja Ambroža Čopija, ki se nagrade (snemanja lastne takoimenov-ane zgoščenke in avtorskega večera na Ljubljanskem festi-valu, kar je glede na siceršnje možnosti izredno laskavo) sicer odkrito veseli, se pa vendarle zaveda, koliko dela bi bilo potreb-no zaozaveščanje širšejavnosti, kakšna ironija je, da po kakšnih dveh stoletjih skladatelje bolj poznajo po čokoladnih kroglicah kot po njihovi glasbi, in kako krivično je, da tisti, ki svoje življenje nesebično predajajo vzgoji mladine kje na periferiji, nikoli ne pridejo v anale. Težav torej ne vidim v naših mladih močeh, temveč bolj v cen-tralizaciji kulture na dva velika centra, Ljubljano in Maribor. Tu se zbira vsa glasbeno šolajoča se mladina, v kolikor ne pobegne v Gradec, do cesarskegaDunaja ali še kam naprej, in tu se zgodi večina, glsLSbenih dogodkov. Kaj se kdaj pripeti tudi še kje drugje; kakšen pomemben koncert pre-selijo v kakšno mondeno dvora-no in ga prenašajo po televiziji, kar živahno je tudi v nekaterih mestih; Velenju, Celju, Novem mestu. Večina Slovenije pa še naprej živi v čitalniški dobi (opis napovednika prireditve glej zgo-raj). Kdo bi to pravzaprav zameril? To je pač problem naše-ga stoletja, vkateremje "resna" glasba izgubila stik s poslušalci. Naš cilj bi moral biti, da ta stik ponovno vzpostavimo, preko bol-jše glasbene vzgoje (in te tudi z vsemi izboljšavami učnega načr-ta ne bo, dokler bo pedagoški oddelek glasbene akademije proizvajal kadre, ki bodo pre-pričani, da so najnujneje, kar morajo otroci odnesti od glas-benega pouka, rojstne letnice Haydna, Mozarta in Beethovna), preko boljše povezave z mediji (ki je tudi ne bo, dokler bodo na odgovornih mestih sedeligojenci dotičnih učiteljev) in še preko marsičesa. Leto 2000 bo prav gotovo naše - morda nam bo do takrat že kaj uspelo v tej smeri. Če ne, bomo za ta namen imeli do naslednjega jubileja še tisoč let časa. Če je doseg tega cilja seve-da sploh še mogoč. Suzana Ograjenšek (Rock) glasba kot oblika življenja? Vsako živo bitje na tem plan-etu ima svojo vizijo življenja. Če se na določenem mestu in v do-ločenem prostoru znajdejo isto ali podobno misleča bitja, ki rec-imo poslušajo rock koncert, lah-ko pričakujemo najmanj prijetno glasbeno izkušnjo. Če poslušalci niso običajni fpustriranci 20. st. in 6e glasbeni izvajalci niso težka in dušeča megla Panonske nižine. Žal v dosedanjem poteku svojega mladega in veselega življenja nisem imela mnogo lep-ih priložnosti videti, slišati in doživeti pravega oz. pravih rock koncertov. Pa imam o sebi, kot ste opazili, odlično predstavo. Če ima kdo posluh za dobre stvari -sem to jaz. Če se kdo moti - sem tudi to jaz. Skratka, sebe ne uvrščam med klasične frustr-irance 2O.st. Problem oz. izzivje nekje drugje. V nobenem organu mojega telesa ga ni. (Pravzaprav bi se nekaj malega in problem-atičnega našlo tam spodaj, ven-dar le redko.) Znotraj meja naše suverene in svobodne države nastaja ogromna glasbena količi-na. Toda bratje in sestre, ki to glasbo ustvarjajo, je ne ustvapja-jo iz svojih lepih glav, ampak jem-ljejo ideje nekih drugih lepih glav, ki živijo nekje drugje in ni-majo niti najmanjšegapojma, kje se pasejo lokalne krave. Večkrat razmišljam kdo ali kaj je krivo za trenutne pockkopije. Morebitije zato kriv politični sistem, ki ne omogoča svobodnega pretoka marihuane iz prekmurskih rav-nin do kočevskih gozdnin; mog- oče je to slabo ozvočenje v vlažnih in razpadajočih klubih, ki bi bili prej kot za dober kon-cert primerni za gojenje šampin-jonov. Dopuščampamožnost, da imam v ušesih preveč ušesnega masla, ki mi onemogočapravilno dojemanje glasbe. Karkoli od zgoraj navedenega bo držalo, ne bo spremenilo mizerije lokalnega podzemlja, vkaterem se neorga-nizirano premikajo bolj ali manj talentirani posamezniki in ben-di. Todakritične besede, nabruš-eni jeziki in fizična obračunavanja vsega tega ne bodo spremenili. Luč prihodnos-ti vidim v tem, da se posamezni-ki, ki žive ob vseh večjih rekah in potokih te države, združijo v celoto, ki ne bo podlegala ko-rupciji, lenobi in lastni napih-njenosti. S trezno glavo bi lahko omog-očili najrazličnejšim rock lastov-icam, da najdejo svoje mesto in na njem brezkompromisno prepevajo inpoplesavajo. Že res, da marsikdo danes nosi ušesa na glavi samo zato, ker le-ta dopoln-jujejo njegov človeški izgled, toda to ni moj problem. "Koga pa konec koncev briga, kaj se doga-ja v rockerskih katakombah, če se tam ne dogaja že deset let nič resnično omembe vrednega?", bi se spraševal V.I.Staljin - ako bi preživel. Pa ni preživel. Jaz pa pravim tako: 1. Najprej je potrebno spre-meniti zmotno oj, preveč zmotno mnenje (kakršnokoli že je). To lahko naredi en sam človek, ki zbere okrog sebe sposobne ljudi. Ko se s primerno obliko komuni-kacije potencialnim poslušalcem oz. glasbenim uživalcem pove, razloži in pokaže, da je tudi drugačna glasba le glasba - torej oblika glasbe - bo verjetno razjas-njeno, da imajo do glasbe pravico in dostop vsi, ki si tega želijo. In ko se človek odpravi na rock koncert brez sramu, da je to bogokletno in satansko opravilo, je teren pripravljen za naslednji korak. 2. Izmed stotine rockerskih barčic, splavov in ladij, ki bodo zdaj imele možnost mirne plovbe je potrebno izločiti glasbene pi-rate; ti zavoljo svojih sebičnih hormonskih motenj onemogoča-jo varno plovbo drugim. O.K. Up-oštevam naravno selekcijo am-pak preživeti mora močnejši. In to niso prej omenjeni pirati. Pa držiznjimi!!! 3. Ko bo iztrebljen zadnji glas-beno usmerjen pirat, bo na tržišču zavladala zdrava konkurenca. Od tu naprej se stvari lahko razvijajo v več smeri. Ena izmed teh smeri je tudi urejena sociala za tu-berkolozne brate in sestre, ki so zdravje zapravili na koncertih pri -10 "C. Obstajajo pa seveda tudi druge možnosti in ena od teh je tudi ta, da se zgodba ponovi... Vse zgoraj napisano lahko jem-ljem v zakup, ker vem, da to življenje živim zase. Imam ideje, vidim kako (in kaj) se dogajajo in odvijajo življenja v drugih svetovih. Včasih me je strah vseh butastih besed in ljudi in potem se umaknem v svojo rezi-denco. Izza mojih oči gledam oči drugih bratov in sester, ki se še trudijo in ustvarjajo dobro muz-iko. Tako, za katero takoj veš, da v njejnikančkapreseravanja. Rada dobro jem, seksam, lju-bim in pojem. Vse ostalo me živcira. In veste kaj vam še pov-em: pozabite na vse težave tega sveta in korajžno naprej. Če se že ne more lajati v pevskem zbo-ru - lajajte sami. Tako kot jaz. V očeh kozmosa vse skupaj verjetno ni vredno niti poštene-ga posmeha, zato naši bratje in sestre iz drugih planetov na rock dogajanje pri nas gledajo z distanco in raje molčijo. Oni že vedo zakaj. Mogoče bodo nekega dne spregovorili o nasilnih am-bicijah netalentiranih in o lenobi talentiranih; o globoki izpovedi lepih rockerskih tekstov, ki so vsipovrsti še predenjih slišimo v naši lepi slovenščini, prevede-ni v takorekoč naš "drugi" materni jezik - angleščino; o ču-dovitih medsebojnih odnosih med bendi, ki vsak po najboljših močeh skrbi za svoje rejene in kosmate riti in še, in še, in še... Bratje in sestre iz drugih, nam neznanih planetov pa modro molčijo in tudi meni ne preos-tane drugega kot to, da počasi zaključim ta članek. Na tem planetu smo taka in drugačna bitja. Za večino me rahlo boli kurac, ker tako ali tako nimam urejenih vseh stvari v svoji glavi, nekaj ljudi pa vseeno rada poslušam. To so predvsem tisti, ki se ne skrivajo za neke fraze umetnosti ampak umetnost uporabljajo za komuni-kacijo z drugimi bitji. tudi rock je umetnost, toda očitno le za izbrance. Ksenija Jus Kam topelje? Zadal sem si nalogo, da malo raziščem, kaj se dogaja na slovens-ki mladinski alternativni glasbeni sceni. Sevedanisempričakoval, da mi bo to uspelo v eni sami številki, vendar pa je potreben začetek, ki bo povezal vse nadaljne članke. Zato si bomposkušal odgovoriti na vprašanje iz naslova. Pravzaprav nas zanima, kam gredo vsi ti mladi talenti, ko odrastejo, in kdo je za to kriv. Če se danes odločim, da bi rad nekaj videl, nekaj novega in pers-pektivnega, to lahko storim. V Ljubljani je nekaj klubov, v katerih se mladi lahko predstavijo. Tu je Metelkova, ki sicer ni na najbol-jšem glasu staršev slovenske mla-dine, potem Klub B51 ali Bunker, kot je večini bolj znano, kjer so kon-certi bolj v smislu praznovanj rojstnih dnevov. Malo bolj se je tre-ba pripraviti za nastop v diskoteki Palma, kjer je tudi občinstvo bolj kritično. Če se odločiš, da boš svoje igranje podkrepil z neko idejo, se lahko predstaviš v KUD-u France Prešeren. Skupine pa se ob večerih predstavljajo tudi v barih, pretežno mladinskih (pa saj taki so ob večerih vsi), vendar te pred-stavitve bendu ne pomenijo prav dosti. Tu so sevedatudi srednješol-ski koncerti, ki jih namenoma post-avljam na zadnje mesto iz dveh ra-zlogov: so najmlajša oblikapred-stavljanja dijaških in študentskih bendov in po mojem mnenju tudi najbolj prava oblika. Pravzappav je šele v zadnjih letih izbruhnil ta bum mladinskih glasbenih skupin. Vsak, ki igra, hoče svoje igranje deliti z drugimi. Potrebno je srečati samo še nekaj enako mislečih in skupina je tu. Prav kmalu postane težnja po del-itvi glasbe z ostalimi večja in skupi-na se odloči, da se predstavi. Dobi-jo prostor v enem od klubov in igra-jo. Vendar ugotovijo, da vsem mladim ne pomeni veliko njihova lastna kultura, tisto kar so sposob-ni sami narediti, ne pomeni jim dovolj, da njihov vrstnik, ki ga mor-da celo poznajo, igra v neki skupi-ni, ne gredo na njegov koncert, da bi pomagali dvigniti raven mladin-ske glasbene scene. Ne verjamejo, da bi tudi to lahko bil kvaliteten koncert, ki bi bil mogoče vreden ogleda. Je glasba, ki jo igrajo tako slaba? Mislim, da prav nasprotno. Še v osemdesetih letih, ko so sk-upine igrale predvsem punk, bi bilo vse bolj razumljivo. Takrat so nam-reč izraz alternativa jemali še pre-več resno in so prav zaradi tega igrali glasbo, ki je kazala njihovo drugačnost. In ta drugačnost jihje razlikovala tudi od večine vrstnik-ov, ki jih zaradi tega ni mikalo, da bi si ogledali njihovkoncert. Danes pa bi alternativo lahko povezovali s celotno mladino, z napredkom ce-lotne mladinske kulture. Res je, da hoče vsaka skupina ustvariti nekaj novega, nočejo se počutiti komercialne že na samem začetku. Igrajo tisto, kar jim je všeč, izkaže pa se, da je to všeč tudi drugim. Večina ima rada hitrejše ritme, pa naj gre za neopunk, grange ali kvaliteten rock, s pravim jazzom, bluesom ali soulom se mladi ne uk-varjajo. Kje so torej tisti, ki bi lahko iz do-brih skupin naredili še boljše, ne boljše po kvaliteti, to naj bo skrb skupin samih, temveč boljše v smislu bolj znane? In znane bodo skupine postale takrat, ko se bodo lahko predstavile pred širšim občinstvom. Rešitev je lahko v tem, da sk-upine vztrajajo inprirejajo koncert za koncertom, vendar jim prek-malu zmanjkaprostora, ponavljan-je koncertov na istih mestih pa ne prinese željenegaučinka, saj gredo skupine počasi na živce že same sebi, ne le drugim. Druga rešitevje v mladih, v njihovem mišljenju in spoštovanju lastne kulture. Prav to slednje je potrebno temeljite spremembe. In na tem mestu je ta članek poziv vam, da ga poslušate in naredite nekaj v tej smeri -začnite pri sebi, potem povabite prijatelje, povejte vsem, daje bilo vredno... Drugi del te rešitve te-melji na tistih, od katerih so mladi odvisni. Njihje treba, če se jim zdi-jo štirje klubi dovolj, da se lahko predstavi množica dobrih skupin. Kaj ni Ljubljana prestolnica slov-enske kulture in s tem tudi mladin-ske kulture? Velikokrat imam občutek, da se jim celo to zdi pre-več (problem elektrike na Metelk-ovi je sicer res povezan s povsem drugimi stvarmi, vendar pa daje to še kakšno možnost manj in pred-vsem spravlja vse skupaj na slab glas). Vendar imam občutek, da ni vse izgubljeno za mlade glasbenike. Predvsem smo naredili prvi korak v pravo smer; nihče se ne boji biti član glasbene skupine, nikomur tega ne branijo. Vendar pa mladi ne ostanejo ved-no mladi. Kam gre njihov talent in želja po druženju z glasbo potem? Mordaje staranje povezano s spre-membo tistega, kar nam je všeč, morda s pomankanjem časa. Dejst-vo je, daje glasba mladih nekaj, kar ustreza predvsem njim samim in zato bi bilo prav, da jim pustimo, da sejenaužijejo. Naj zaključim z odgovorom na vprašanje: Kaj ima žena od tebe? Zastavil sem ga Vladu Kreslinu, ko je koncal z navduševanjem šentviških gimnazijcev. Takole je odgovoril: "To je kompleksno fprašanje. Ko se kdaj menim s kter-imi kolegi iz mladih lejt, pa jih pi-tam: 'Še kaj špilaš?' dobim same take odgovore: 'Nej, sem se oženil,' 'Sen se poročil,'... Kakaje to baba? Mojaje mene vzela z muziko, pa me bo z muziko tudi 'mela. Ker če bijaz nehal špilat, ne bi bil več isti človek, bi me b'lo samo še pol." Na prvi pogled mogoče ne sodi v moj prispevek, daje pa nam odgovor na vprašanje iz naslova in sicer odgo-vor iz ust profesionalca, ki je tudi sam začel tako - mlad, mogoce še z večjimi problemi. Andrej Težak Nasvidenje čez sto let Stoletnica filma je k sreči mimo. In če hočemo izvedeti kaj o prihod-nosti, se moramo ozreti v pretek-lost. V čem je skrivnost uspeha Hol-lywooda? V čem je problem Evrope? Izhodišče filma je tako kot pri umetnosti nasploh vendarle eno samo; reče se ji (mu) cloveški dotik, za njim pa je nuja po izražanju - komunikaeiji idej in po-etike. Od tu dalje pa se smeri razvo-ja filma tako razlikujeta, da sta v skrajnem primeru že zmerljivki: v Evropije žalitevpojem "komercial-ni film", v ZDA pa "art film". Izvori razlik, kot jih vidim, so striktno kulturološki: evropski človek je preživel stoletja kuge, lakote, stra-hotnih vojn, ameriški človek že več kot dvesto let ni imel vojne na svojih tleh. Vajenje zmage in samo enega vodila: uspeha. Odtodje tudi ameriškemu gledalcu tradicional-no samoumevno, posplošeno rečeno, da v dveh urah premaga zlobne fante in osvoji žensko. Kljub izjemam gre vendarle zapribližno tak vzorec, toda povsem ironično dejstvo je, daje prozaična struktu-ra hollywoodskega filma stalno ena in ista, in to takšna, kot so jo uveljavili veliki evropski dramati-ki: starogrški klasiki, Shakes-peare, Ibsen... In dalje, gre zaprob-lem pripovedovanja zgodb. Kaj je bil Šund (1994), ki je sicer ekstre-men primer, pa vendarle: tri pre-proste zgodbice, s čvekanjem raz-širjene na dve uri. Človekova, rec-imo temu mitološka percepcija se od jamskega ognjišča do interneta ni bistveno spremenila: še zmeraj potrebuje zgodbe in povprečen gledalec se ponavljajočih vzorcev njihove strukture niti noče zave-dati; če pa pogledaš kakih dvajset filmov na teden, ugotoviš, da vlada strahotno pomanjkanje izvirnosti in da nastane na leto kakšnih pet zares dobrih filmov. In jasen znak za idejno sušo je neverjeten uspeh sodobnega praznega eklekticizma družbe Tarantino &? co. Najnovejše nemške sociološke raziskave so pokazale, da današn-ja mladina (pod 30) ni zaintersira-na za aktiven seks, da so njihovi spolni odnosi redki in brez entu-ziazma; za to generacijo dobe vi-soke tehnologije so skovali celo izraz "generacija LSD" (Low Sexu-al Desire). Hkrati je to generacija, ki hodi najpogosteje v kino. Malo verjetno se zdi, da bi LSD efekt pomenil višanje intelektualnih ka-pacitet, prej obratno, da gre za pa-sivno konzumersko orientirano generacijo. Primer in opomba: od generacije, kije sposobnapred državnim parlamentom protesti-rati za nekakšne prehrambene bone, tako ali tako ne pričakujem nič dobrega. Torej: očitnoje, dalju-dem vse bolj primanjkuje volje, da bi se prebili skozi počasne nara-tivne tokove evropske kine-matografije in se rajši prepuščajo tekoči, dinamični, simplicistični dieti ameriških filmov. Spet dodat-no ironičen je svojevrsten festival-ski fenomen: splošno hvalo žanjejo tisti ameriški filmi, ki so nastali v t.i. neodvisni produkciji in v neka-terih pogledih spominjajo na evrop-ske art filme (skoraj vse kritike vrže to od polaskanosti in ugodja na hrbet), medtem ko evropski filmi, ki se poskušajo prilagoditi ameriškim standardom, vsi po vrsti propadejo. Vzvodi in opore t.i. hollywoodske tržne moči, ki navsezadnje prev- ladajo pri uveljavljanju osebnih vizij, so seveda premnogi, naj-pomembnejšipaje sistem, oziroma filmska industrija. Kako naj se male kinematografije borijo za trg, ko pa ne morejo vleči za te vzvode. Spet banalen primer: povprečen gledalec, ki največ prispeva v kino blagajno, ne gre gledat filma tega in tega režiserja in večinoma tudi ne žanra, gledat gre film z Bradora Pit-tom. Za njim pa stoji cela industri-ja in pravzaprav cela kultura, ki jo je Warhol idealno, čeprav ironično definiral kot kulturo imidžev. V primerjavi z Ameriško kulturo podob je Evropapač kultura idej. Obstaja pa tudi problem jezične in tematske razdrobljenosti (provin-cialnosti) evropskih kine-matografij, kar pa vsaj v enem primeru ne bi smela biti ovira: v primeru žanra. Resda gre spet za polje, kjer so največ dosegli onkraj Atlantika, toda zares obstaja samo en žanr: to je žanr dobrega filma. Zgodovina filma se zdi ena sama ironija, in v devetdesetih ni nič drugače. Primer: vsi kritiki so bili prepričani, da bo najpomembnejši film osemdesetih, ki bo vplival na celo prihodnjo generacijo, sicer komercialno neuspešna mojstrovi-na, Iztrebljevalec (Blade Runner, 1982); film, ki je neponovljivo viz-ionarsko združil žanr, stil in filoz-ofijo. Izkazalo se je, daje film, kije najbolj vplival na devetdeseta, Umri pokončno (Die Hard, 1988). Kaj drugega so namreč filmi, kot so bili Begunec (The Fugitive), Un-ičevalec (Demolition man), Hitrost (Speed), obe nadaljevanji, in pravzaprav vsi akcijski filmi, kot kloni filma Umri pokončno. Pa to ni problem zgolj akcijskih filmov; primer kaže na to, da devetdeseta pač niso tako tehnološko napred-na, vizionarska in sofisticirana, kotjebilopričakovati. Slovenski film je hvaležen pred-vsem za kritike, da lahko trenirajo v cinizmu, težava pa je v tem, da noben naš režiser ne pozna Miche-langelovega izreka: nauči se biti obrtnik, to ti ne bo preprečilo, da bi bil umetnik. Kar je genij izrekel kot dobrohoten nasvet svojim učencem, bi moral biti imperativ filmskim delavcem. Slovenski film bi se moral predvsem rešiti svoje preambicioznosti, obremenjenosti, navaditi bi se bilo treba timskega dela, scenariji bi morali ostati dlje na mizah in v načrtih in bodočih scenaristov bi moralo biti kakšno poglavje iz Nietzchejeve Volje do moči. Kako da tega nihče ne up-ošteva? Posneti bi morali tudi več filmov na leto z manjšimproračun-om na film. Primer: Italija. Vsako leto posnamejo dvajset zanič fil-mov, pa vendarle pride vsako tretje leto ven mojstrovina (npr. Cinema Paradiso, Mediterra-neo...). Če malo snemaš, je malo možnosti za uspeh. Če ni obrtniške kontinuitete, še manj. In za konec še nekaj skrajno os-ebnih mnenj. Od vseh sodobnih tokov, ki to niti niso, od vse te stra-hotne multimedije prihodnosti, in-terneta in ostalih kratkočasnih ig-račk ne pričakujem ničesar, razen banalnega kratkočasja. Na leto nastane, kot že rečeno, kakih pet do šest dobrih filmov, in ponje je treba na festivale. Kar pride v ki-nematografe je en sam strahoten gnoj, in večina kritikov v pomanj-kanju boljših idej to hvali. Glavnina filmov, ki si to ime res zaslužijo, je že bila posneta, in to pred uvedbo barvnega celuloida. Ponje je treba v kinoteko. Tam je še zaslediti os-ebne vizije originalnih umetnikov, kot so bili Fellini, Bergman, Kuro-sawa, Renoir. Ostalo je v glavnem nepomembno. Taki ljudje se danes nerojevajoveč. Gorazd TruŠnovec Waterworld v dimu ali zakajje Kevin Costner zmagal? 0 najdražjem filmu vseh časov, ve-likem projektu Kevina Costnerja in režiserja Kevina Reynoldsa, smo sliša-li in brali mnogo slabih kritik. Tem mnenjem se pridružuje tudi Marcel Štefančič Jr. v svojem članku (Mladi-na, 30. 10. 1995) Povodni mož. Mnogokrat pove, da gre za "postholokavstni eko-spektakel". Ner-azumljiva se mi zdi uporaba besede holokavst, zakaterega SSKJ pravi, da pomeni: 1. žgalna daritev starih Grkov in Rimljanov, pri kateri se daritvena žival popolnoma sežge; 2. množično uničenje ljudi, navadno s sežigom. Ker v filmu Waterworld voda zalije kopno, bi bila bolj smiselna uporaba besede kataklizma, ki prihaja iz starogrške besede kataklyzo s pomenom: poplavl-jam, preplavljam, razlivam se, potopim itd. Če se je led stalil, še ne pomeni, da so ljudje zgoreli. Še eno dejstvo zazna-muje vse ocene tega filma, in sicer to, daje glavno merilo kvalitete filma 175 dolarjev. V nobenem članku o filmu Water-world ni natančneje opozorjeno na ime morskih razbojnikov, ki jih vodi karizmatični vodja, samodržec totali-tarnega tipa. (Dennis Hopper.) Njiho-vo ime je interesantno zato, ker je pač res čez vsako mejo neumno - Kadilci (Smokers). So zlobni, nasilni in živijo kot divjaki. Uporabljajo motorizirana prevozna sredstva (izpušni plini!), strelno orožje in podobno (mutant Costner uporablja nekakšne harpune). Karakteristične so tudi izjave, kako sovražijo (seveda Costnerjeva) jadra. Ampak ta dejstva nas samo zavajajo od resnice. Pravo bistvo Kadilcevje kajenje. Ka-jenje cigaret pa nima neke naključne funkcije, ampak je bistveno vpleteno v dejanje. Poglejmo, kje se ta motiv kaže. Nihče drug ne kadi, razen njih samih. Veliki Pridigar svoji raji deli cig-arete. Da pa je motiv kajenja globlje vpleten v samo strukturo dogajanja dokazuje to, da Kadilci s kajenjem ust-varijo nekakšno meglo okoli svojega plovila - brez upoštevanja tega, bi bila ta megla slabo motivirana, saj je prej v filmu sploh ni. Kevinu to omogoči, da se neopažen vtihotapi na ostanke nji-hovega tankerja. Kajenje jih v resnici hudo prizadane. Ta misel ima v filmu svoj trenutek blišča: med zborovanjem na krovu in govorom vodje kamera ujame davni napis na tankerjevi zgradbi. Spomnimo se, da je tanker popolnoma zarjavel in da je vsa druga barva že izginila. To, da se je napis ohranil, je torej pomenljivo. Napis je velik pet krat petdeset metrov ali več in je rdeče barve, piše pa: NO SMOK-ING (torej PREPOVEDANO KAJEN JE). Kadilci kadijo na tankerju! Takoje Kevinu končni obračun zelo olajšan, saj mora samo vreči baklo v naftne rezervoarje in tako elegantno opravi z večino piratov. (To, da uporabi baklo, naj nas ne moti, saj je povezava vz-postavljena s poprejšnjim Pridigar-jevim metom čika v rezervoarje, ki naj bi testiral pripravljenost in pozornost njegovih podanikov.) Mogoče tudi ni naključno, da ogenj oblije ladjo nekako zahrbtno - kot rak. Zmaga dobrega je zato, v nasprotju z drugimi akcijskimi filmi, dodatno motivirana in tega dejstva ne gre spre-gledati. Ta element je tuj zgodbamtipa: dobri premaga kup slabih, saj so te zmage praviloma nemotivirane. Kadilci so neodgovorni, saj se vozi-jo z vozili s pogonora na fosilna goriva, ki so bila gotovo eden od vzrokov za kataklizmo, nikakor pa ne glavni ra-zlog zanjo - še posebej ne delajo škode v vodnem svetu. Oni niso ustvarili vozil, ki so onesnažila svet, to so sto-rili 'dobri znanstveniki'. Njihov prob-lem je preprosto v njihovi neskončni neumnosti, ki jih pogubi. (Kot zanimi-vost naj dodam, da so tudi vesla njihov atribut - počasnost; če veslaš na tankerju, še večja neumnost - dobri Costner veslo na primer uporabi samo za udarec po zadnjici lepotice, ki jo vozi s sabo - Jeanne Triplehorn.) Reveži so skoraj tragični, ko pocrkajo kot črvi v lesu. Gre bolj za ironijo ka-jenja kot dejavnosti, ki simbolizira človekovo neumnost nasploh. Treba si je zastaviti vprašanje, zakaj so propadli tudi prebivalci kovin-skega atola, ki so bili skrajno ekološko osveščeni. Ti bi najraje reciklirali še samega Costnerja. Njihova krivda je v tem, da so nestrpni do drugačnih od sebe. Ne spoštujejo drugega v njegovi drugačnosti, ampak omejijo prostor svoje civiliziranosti samo na same sebe. Tujce preprosto ubijejo. Njihova temeljnavrednotaje spreminjanje drugačnega v sebi, torej nespoštovan-je drugačnosti. Nekoč davno so hoteli tudi svet spremeniti po svoji podobi, ta pajimje vrnil s kataklizmo. Njihovpro-pad zato ni naključen, ampak je prav tako eksempel kot propad kadilcev. Tudi oni so zli in za kazen zgorijo. Os-tane samo še mutant? Ne! Ko natančneje pogledamo skupini-co, ki se druži in reši na kopno, vidimo, da osebe niso kar tako izbrane. Deklica - Tina Majorino - je gotovo nekaj poseb-nega, saj imakopno že v sebi (tetovira-na risba na hrbtu). Druga oseba je de- beli varnostnik z atola, ki je edini nos-il v sebi etični imperativ, ki temelji na redu in ne na sebičnosti. Triplehorno-va je pač romantični ideal, stari izumitelj pa tudi ni tako zelo anti-patičen (čeprav nosi s sabo element znanosti, ki je oblika volje do moči -vsaj tradicionalna znanost, ga smemo razumeti kot kačo, ki jo redijo na prsih? Verjetno ne). Za svoje kvalitete so nagrajeni s kopnim, ki ni pušča, ampakRaj. Toda, zapropad sveta ni dovolj tako rafinirana oblika zla, kot jo vidimo v 'ekologih'. Za katastrofo je bistven še kup idiotov, ki bo poteptal vse sub-limirane ureditve in ki bo deloval kot vztrajnik. Kadilci pridejo in uničijo vse. (Mene osebno bi kot kadilca ta film užalil.) Ali je rešitev v mutaciji v ribe? Če sedaj za konec strnem poanto v en stavek ...: Kevin Costner je torej zmagal zato, ker ne kadi. Aleš Vaupotič Grossmanova nagrada JAN CVITKOVIČ, Rop stoletja -rojen 20.9.1966 - živi v Tolminu - absolvent arheologije na Filozofs-ki fakulteti v Ljubljani - to je bil njegov prvi scenarij, do zdaj je napisal le štiri (zelo) kratke zgodbe - razmišlja o več novih scenarijih, ima ideje za dva kratka filma in enega MITJA K0K0L, Deček in smeti - rojen leta 1970 - živi v Ljubljani - študira živilsko tehnologijo na Biotehniški fakulteti PETRA RUPNIK, Roza nedelja - rojena 1975 - živi v Piranu - študira tehnologijo prometa na Visoki pomorski in prometni šoli v Portorožu ja MARKO KOVAC, IndijaKoromandi- -rojenletal971 -živivLjubljani - "priložnostno študiram strojništ-vo" - "To je bil moj prvi scenarij, moje poprejšnje ukvarjanje z literaturo pa je omejeno na srednješolsko pisanje opravičil zaprešpricane ure. Čeprav priznam, da bi se v predalu našlo še kaj." ELENA PEČARIČ in MATE J RAZ-INGER, Državljanstvo - na čakanju -rojena 1971, rojen 1974 - Elena živi v Škofijah, Matej v Tržiču - Elena študira filozofijo in so-ciologijo kulture, Matej psihologijo -Filozofska fakulteta - "Nimava nobenih predhodnih V filmu Get Shorty pride obiskovalec v Hollywoodu do produ-centa in mu reče: "I have an idea fop a movie." "Oh, yeah," odgo-vori producent, "and who doesn't?" Na študentski razpis za leto-šnjo Grossmannovo nagrado se je odzvalo 39 piscev, ki so poslali skupaj 41 scenarijev zakratke dokumentarne, igrane ali eksper-imentalne filme. Po mnenju žirije profesorjev z AGRFTjaje bil najboljši scenarij Jana Cvitkoviča, ki bo poleg slave dobil še 250.000 SIT. Avtorjapredstavljamo, pravtako tudi ostale pisce, katerih scenariji po mnenju žirije izstopajo po kvaliteti. Voila! celovečernega - "Zamisel za Grossmannovo na-grado se mi zdi izvrstna, menim da se na ta način lahko zbere na kup zelo zanimive in izvirne scenarije, k sode-lovanjupapritegne ljudi, ki sicer mor-da nikoli ne bi prišli v stik s filmskim ustvarjanjem. Mislim, da po tej plati igra ključno vlogo tudi višina odkup- - prej se ni ukvarjal s scenaristi-ko, je pa "napisal kakšno pesmico" - razmišljaš o novem scenariju? "Absolutno!" - "Z literaturo se, razen pisanja šolskih esejev, prej nisem ukvarja-la." - "Menim, daje Grossmannova nagrada odskočna deska za mlade - "Pravzaprav niti ne razmišljam o novem scenariju, ker ti vedno pridejo bolj sami od sebe ali vzpodbujeni s posebnimi vrstami substanc." - "In še (mogoče malo daljše) mnen-je o Grossmannovi nagradi: fino, lušt-no in sploh zabavno. Omejitev na štu-dente se mi je zdela v začetku zelo restriktivna, todapokazala se je za zelo posrečeno. Veseli me, da razpis ni imel določene teme, ampak smo lahko pisali po svojih željah. Upam, da izkušenj, niti glede scenarija niti glede pisanja literature (razen pesniških poskusov - večinoma neu-spelih)." - "Zdi se nama lepo, da je ra-zličnim študentom dana možnost, da se preizkusijo v pisanju scenar-ijev. S tem sprejmejo izzivuresniče- ne nagrade, ki je za vsakega pov-prečnega študenta precej mamljiva. Sicer pa sem slišal, da so v Sloveniji vložki v scenarij, glede na celotne stroške filma, skoraj zanemarljvi. To se mi zdi smešno. Kot ce bi razvijal vesoljski program, nakup dragih de-lov za raketo pa bi kompenziral z nižjo plačo razvojnega inženirja. Us-peh zagotovljen!" - kaj meniš o zamisli za Grossm-annovo nagrado? "Dobra zamisel. Čudno, da se tega nihče ni spomnil že prej!" ustvarjalce in za nov scenarij imam idej že na pretek, tako da pisanje novega scenarija ne bo problem. Zamisli zanj pa črpam kar iz vsa-kodnevnih dogodkov." se bo z enoletno tradicijo nadaljevalo, ne samo zaradi denarnih sredstev, ki jih obubožani študentski scenaristi lahko pokasirajo, ampak zaradi samega druženja (in predvsem žura), do katerega je prišlo po podel-itvi. Edina pripomba, ki pa v bistvu nima neposredne zveze z Grossman-novo nagrado, je rahlo obupno stanje na AGRFT, kar se materialnih sred-stev tiče seveda, ki nam onemogoča-jo, dabiseveescenarijevrealiziralo." vanja svojih idej. Pohvalno je tudi to, da je najboljši scenarij denarno na-grajen in kljub temu ni čutiti komer-cialnega vpliva. Opazila sva, da je v ozadju Grossmannove nagrade prisotna resnicna naklonjenost filmskiumetnosti." Arhitektura in revije -"postpiransko samospraševanje " Zadnji konec tedna v novembru so se v Piranu zbrali mnogi, ki jih zanima arhitektura. Tema 13. Pi-ranskih dnevov arhitekture je bila "Arhitektura in revije", razmišl-janje ob njej pa namenjeno vlogi besede v arhitekturnem delu in odnosom, ki nastajajo med dvema tako različnima medijema. Trid-nevni seminar je bil zasnovan kot predstavitev petih arhitekturnih revij: AB in Piranesi iz Ljubljane, Domus iz Milana, Quaderns iz Barcelone in L' Architecture d' Aujourd' hui iz Pariza. Z orisom uredniške politike posameznih revij terpredstavitvijo arhitektov in piscev, ki s svojim delom sode-lujejo v njih, so skušali pokazati, da ločitev besede in risbe oziroma zanikanje ene ob drugi, ni mogoča, kajti obe staposledica misli, ust-varjalne zamisli, ki zasnuje nov predmet. Ob razmišljanjih predavateljev (Janeza Koželja, Mcola di Battis-ta, Eduarda Soto de Mouora, Edu-arda Bru Bistuerja, Jean-Paul Roberta, Manuela Gausa, Christi-ana de Portzamparca, Tomaža Brateta, Vojteha Ravnikarja, Francesca Dal Coja in Gina Valle-ja) je bilo jasno, da odgovornost arhitekturnih revij ni prav nič drugačna ali morda manjša od tis-tih, kipredstavljajo ostalapodroč-ja človekovega delovanja. Njihova naloga je pravzaprav bolj zaplete-na, kajti prenašati morajo trodi-menzionalni svet prostorske mis-li, prostorskegajezika, ki je mnogo bolj intuitiven, v dvodimenzion-alni svet racionalnosti besede in slike. Ta vloga mediatorja jim lah-ko daje raoč manipulatorja, kreatorja dramatične resničnosti, lahko pa tudi pokaže kraje in po-glede, ki jih morda nismo hoteli videti. In kot je uvodoma v svojem predavanju dejal Janez Koželj (profesor na Šoli za arhitekturo): "Arhitekturna revija je za obstoj in razvoj arhitekture produktivna ali destruktivna kot spremljajoči ali dodatni medij arhitekture: lah-ko jo razvija ali omejuje, lahkojo razodeva ali prikriva, lahko jo pro- posameznega arhitekta, skupine ali celo nekega obdobja. Ni nam treba dolgo iskati primera za prikaz takšne moči medijev: Jože Plečnik si, žal, sam s svojim delom ni uspel zagotoviti današnje "slave" - zanimanje strokovne jav-nosti za njegove prostorske zamisli in rešitve so ustvarili av-torji velike pariške razstave oziro-ma mediji, ki so ji namenili veliko pozornost. Kljub temu, da so nje-gov sloves v veliki meri ustvarili prav mediji, celo revije, pa je nje-gov odnos, kot vzgojitelja, do pisanja v mnogih generacijah slov-enskih arhitektov zapustil strah, daje z arhitekturo, kijo je potreb-no pojasnjevati z besedo, nekaj narobe: arhitekti naj le rišejo, pisali pa bodo zanje drugi. Kaj pa mislili? Ali ni risba le posledica misli, ideje, ki pa je nedvomno po- movira in indoktrinira, lahko jo povezuje ali polarizira, kar so vse oblike prirodnega toka stvari, ki se vselej sklene s spremembo." Ar-hitektovo delo je poleg stalnega sa-mospraševanja nenehno na zago-voru, nenehno prehaja skozi natečajne, kulturne, gospodar-ske,... filtre in tudi prikaz njegove-ga dela v reviji je že posledica neke kritike in presoje. Prav ta moč presoje, ki je dana urednikom, pomeni nevarno bližino manipu-lacije, kajti zaradi modne naravnanosti, tehničnih ome-jitev,... lahko izniči ves trudin delo trebna, da se lahko le-ta material-izira kot rešitev v prostoru? Tako kot je misel vedno pred risbo, načrtom, je načrt vedno pred ma-terializacijo v prostoru. In pred tem končnim dejanjem ure-sničitve, misel živi v reviji. Vloga revije je torej v tem, da nam govori o idejah, da nam prenaša misli o delu. Sam prostor, stavbo v njem palahko resnično razumemo le "v živo", z neposredno izkušnjo in zaznavo z vsemi čuti. Znotraj razmišljanj o posameznih revijah iz različnih držav ter s tem iz različnih družbenih in kulturnih okvirov, je bilo hitro mogoče razpoznati specifično vlogo slovenskih ar-hitekturnih revij. Morda je zgodovinsko pogojeno, da se ne le na področju arhitekture, ampak tudi literarnega, gledališkega, slikarskega,... ustvarjanja vloga neke strokovne revije izraža kot okvir delovanja določene skupine posameznikov, ki skušajo skozi revijo izoblikovati in kot končni cilj tudi udejanjiti, materializirati neko idejo. Hkrati pa s takšnim delovanjem prevzamejo vlogo vzgojitelja. Na ta način lahko ovrednotimo tudi revijo AB, ki je sprva s samovzgojo in samoizobraževanjem skušala ponovno ovrednotiti in razkriti izvore v arhitekturi šestdesetih let in v Ravnikarjevi šoli. Skušala je tudi zapolniti praznino, ki je nastala z brezciljnostjo sedem-desetih let in ponovno vzpostaviti kontinuiteto tradicije. S svojim vsestranskim delovanjem je revi-ja odstranila meje moderne ter jo izpopolnila in nadgradila. Kaj pa pomenijo arhitekturne revije ljudem izven stroke, brez strokovnega znanja, ki je mnogokrat pogoj, da nekaj ne le gledamo, ampak tudi vidimo? Problematika komuniciranja med uporabnikom arhitekture in ar-hitektom ter arhltekturo samo je bila dolgo odrmjena ob stran, kar je v nekem obdobju privedlo do oddaljitve arhitekture od realnega sveta in stvarnih problemov bi-vanja ter hkrati do popolne izkl-jučitve nestrokovnih medijev. Prav zaradi nekomuniciranja in s tem povezanih neusklajenosti, je mesto do skrajnosti preraslo v nenačrtovani produkt načrto-vanih operacij. Po besedah enega od predavateljev je potrebno ponovno vzpostaviti pravilno zaporedje: najprej smo ljudje in šele nato arhitekti, vsebine na-jprej pripadajo ljudem, šele nato arhitektom, ki jim dajo obliko. Mnoštvo interesov, videnj in stal-išč, želje po razumevanju in ob- veščenosti na eni strani, na drugi pa spreminjanje arhitektovega poklica, njegovo strukturiranje in specializacija zahteva vedno vecjo interdisciplinarnost ter s tem pov-ezan nov odnos stroke do javnos-ti. Ob tej prepletenosti, do neke mere celo konfuznosti, je toliko bolj pomembno, da arhitektov mis-elni proces ohrani suverenost, s katero bo porajajoči prostorski načrt presegel raven tržnega ar-tikla. In kje je, ob takšni množici in-teresov, problemov ter hkratnem iskanju lastne poti, mesto študen-ta arhitekture, kateremu je "še dovoljeno" poizkušati, od katerega celo pričakujejo, da bo raziskoval abstraktne in marginalne miselne konstrukcije? In kako naj ob tem ohranja "ravno pravo" oddal-jenost od realnosti, v kateri se bo ponovno znašel, ko bo tovrstnih akademskih preizkušanj konec? Eden od načinov je vsekakor lah-ko tudi sodelovanje na tovrstnih srečanjih in vzpostavljanje kritičnega odnosa do njih. Pirans-ki dnevi arhitekture so ena red-kih, če ne celo edina seminarska prireditev te vrste pri nas, kjer se izmenjujejo misli predavateljev, arhitektov iz različnih delov Evrope (letos so bili iz Portugal-ske, Španije,Francije, Italije in Slo-venije). Celotno mesto v teh dnev-ih živi v arhitekturnem duhu. V Ljubljani bi se tak dogodek verjet-no izgubil v množici kulturnega dogajanja, oziroma bi ostal zaprt znotraj šolskih sten. Ob morju, preko katerega smo v vsakem tre-nutku del celega sveta, pa misel zaveje drugače in beseda drugače steče. Zato je škoda, da se je mnogo študentov zaradi drage vs-topnice, stroškov bivanja, tudi za-bave, tej izkušnji moralo odpove-dati. Ob misli, da so v sosednji Ital-iji v začetku decembra ob 50. ob-letnici založniške hiše Electa or-ganizirali predavanje petih, v tem trenutku morda najbolj znanih arhitektov (Anda, Eisenmanna, Johnsona, Rossija in Gehryja) kar zastonj, se nam kar milo stori pri srcu. Vprašamo se, ali je res vse samo v denarju in koliko so krivi sami organizatorji, da denarja ni in da prireditev ni bila bolje ko-mercialno izrabljena, ne zgolj s prodajo vstopnic, ampak tudi z or-ganizacijo prodaje tujih predstav-ljenih revij, za katere je bilo veliko zanimanja. Torej bo moral organi-zator vložiti več truda in domišl-jije v iskanje virov financiranja. Dokaz, da je delovanje posameznikov mnogokrat odločil-nega pomena pri vzbujanju in-teresov družbe in vodilnih občin-skih mož za delovanja študentov in njihovih videnj določenih prob-lemov v mestih, je ponovna oživitev arhitekturne delavnice, kije nekoč že spremljalaPiranske dneve arhitekture, nato paje zam-rla. Spoznali so, da je rešitev iz tako mnogokrat - tudi na letošnjih predavanjih - omenjene krize ar-hitekture lahko prav v neobre- menjenem pogledu študentov na probleme prostora, mesta, posameznika in družbe. Kot spremljajoča prireditev je bilo v križnem hodniku minoritskega samostana postavljenih na ogled pet projektov oziroma pet prostor-skih zamisli o rešitvah problemov v Piranu. Izdelala jih je skupina študentov v času arhitekturne delavnice v maju '95, ob mentorst-vu Vojteha Ravnikarja in Maruše Zorec. Naloge so bile izbrane ob sodelovanjupiranske občine: ure-ditev parkiranja oziroma projekt garažne hiše, ponovno ovredno-tenje sedaj popolnoma degra-dirane doline med Piranom in Ber-nardinom s tovarniškim komple-ksom Salvetti, ureditev zelenega pasu v mestu, oživitev in ponovno ovrednotenje ostankov cerkvice sv. Bernardina ter preureditev opuščenega svetilnika. Druga, zelo izvirno zasnovana spremljajočaprireditev, kipaje na žalost ostalaprecej prezrta, je bila razstava "Arhitekturne revije v Sloveniji". S pomočjo simultanih diaprojekcij so skušali orisati raz-voj arhitekturnih revij v našem prostoru. Iz videnega bi lahko na kratko zaključili: vsako obdobje, vsaka skupina ustvarjalcev - nova revija. Zelo značilno za slovenski prostor! In nazadnje še: "Apelpodobo na ogled postavi..." V piransko mest-no galerijo. Razstavo projektov za nagrado Piranesi so sestavljala dela arhitektov iz Avstrije, Hr-vaške, Italije, Madžarske in Slov-enije. Med študenti so se "pobirale stave" o tem, kdo bo dobitnik na-grade. In večina se je opredelila tako kot žirija "starejših kolegov", kar je samo po sebi sicer lahko pomenljivo, lahko pa preprosto pomeni, daje tisto, kar je ned-voumno dobro, neodvisno od tre-nutnih modnih prepričanj ter sta-rosti in izkušenj gledalcev. Torej -žirija je nagpado Piranesi za leto 1995 podelila Hansu Petru Woerndlu za krajinsko opazov-alnico ob jezeru Mondsee v kraju Loibichel na Zgornje Avstrijskem. Postavljena je bila leta 1993 kot lahka fleksibilna lesena kon-strukcija, ki funkcionirakot hitro postavljeno prizorišče za prired-itve na prostem. Objekt danes ne stoji več, kar je prav tako pomenl-jivo, kajti tudi s tem se izraža nje-gova jasna ideja o nedoločenosti in nedokončnosti. Naj to "postpiransko samo-spraševanje" zaključiva z željo?, ki sicer ni bila izrečena na Piran-skih dnevih arhitekture, pač pa zapisana v drugi številki novega časopisa študentov Šole za ar-hitekturo: "Želim vam, da bi čim več mislili in pisali. Morda pa bi kdaj pa kdaj, v prostem času, tudi kaj narisali?" (V.Brezar) Grazia Ferlazzo, Damjana Zaviršek Buldožer - vrnitev nikoli odpisanih Skupino Buldožerje leta 1984 Le-ksikon jugoslavenske muzike definiral kot "pouzdanu rock-atrakciju". Več kot deset let je mini-lo od izida njihove prejšnje plošče. Zadnja leta je bilo tu in tam v medijih slišati, da spet praskajo, potem da snemajo nov album, potem da je novi album tik pred izidom, in končno, da so trakovi za nov album zgoreli v požaru studia Tivoli. Na novo posneti material je zdaj ven-darle izšel pri Helidonu (in le golo naključje je, daje Boris Bele, pevec skupine, urednik te založbe). Na prvem promocijskem koncertu nji-hove nove plošče Noč se je drugega decembra v klubu Barfly v Celju zbralo občinstvo vseh starosti. V desetih letihje zrasla tudi nova gen-eracija, ki Buldožerjev še nikoli ni imela priložnosti slišati v živo. V zraku je bila radovednost, ki sprem-lja povratnike - kaj je iz fantov nas-talo v teh letih - in morda tudi tiha skrb, ali bodo uspeli obraniti sloves. To zadnje je bilo odveč. Kljub teh-ničnim težavam so fantje s svojim igranjem dali občutek, da jim nista važnapozaali denar, ampak glasba, čisti rock feeling in tudi kanček zdravega smisla za humor, kar vse se je pri večini predstavnikov naše stare garde (na tem mestu jih ne bomo imenovali), že zdavnaj izgubi-lo. Ko si je pevec Bele po koncertu že privezal dušo s steklenico Zlatoro-ga, je prisedel za mizo v klubu ter se pustil obkrožiti s šopkom deklet in se, posebej za Tribuno, obstreljevati z vprašanji z dvojne ženske fronte hkrati. Tribuna:Kako bi naslovil članek o Buldožerju vTribuni? Bele: Ne vem, kako bi ga. Vem, kako ga ne bi. ZadnjiČ sem bral v Delu članek o Kameleonih. V Studiu City so nas pred enim mesecem sk-upaj dali v rubriko Stari prdci se vračajo. Kameleone je izdal Helidon in so zdaj v bistvu šlageraši. Torej, tisti članek o njih je nosil naslov Ne sramujemo se svojih let. Tega naslo-va ne bi dal. Tribuna: Kdaj ste imeli zadnji veznosti. Potem so nam trije koma-diuspeli, čedalje bolj nasje držalo in v nekem trenutku smo si rekli - to mora biti plošča. Tribuna: Zasedbaje vosnoviista kotprej. Bele: Ja, samo basist je drug. Ven Jemeršič. Mariborčan. Tribuna: Precej mlajšije od osta-lih. Kje stega našliPJe slučajno sin kogaodvas? Bele: (se smeje) Mogoče je, ampak tega ne smem povedati, lahko bi komu škodovalo. Tribuna: Kje ste po poti izgubili Fea? Bele: Šel je v Kobarid. Ko so mu starši umrli, je počasi prevzel koncert? Bele: Če ne štejem nastopa "Muz-ikanti za Acota", takrat ko je pogorel Tivoli, pred desetimi leti. Tribuna: Ste od takrat prišli ponovno skupaj ali ste ostali skupaj ves čas? Bele: Skupaj smo že pet let. Ko pridejo fantje v leta, veš, ob nedeljah zjutraj igrajo mali nogomet, medtem ko žene kuhajo kosilo. Mi smo namesto nogometa začeli vaditi, najprej precej neobvezno. Malo se je zavleklo, ker smo igrali tako - vaja, potem pa en mesec nič zaradi ob- kmetijo, ki zdaj trpi pod njegovim vodstvom. Zelo redko ga vidim. Včasih pride v Ljubljano, da se javi. Tribuna: In Marko Brecelj? Bele: Za Marka pravzaprav ne vem, zakaj je pustil skupino. Še se videvava. Bila sva si blizu, potem sva se pa odtujila, čeprav sva še zmeraj prijatelja. Ampak to ni več isto. To je tako, kot če ženska hodi s kakšnim frajerjem, pa gresta potem narazen. Tribuna: Če tipovem, da so vaši zvestifaniimelitremopredkoncer-tom, kakoje bilo z bendom ? Bele: Jaz nisem opazil nobene treme. Je pa res, da za igranje pogoji niso bili najbolj idealni. Ni se slišalo dobro, monitorji niso delali, igrati pa smo morali, kot da je vse v najlepšem redu. Tribuna: Kakšen birad, da bi bil položaj Buldožerjav Sloveniji? Kaj biradi dosegli s svojo glasbo ? Bele: Mi bi radi spet dobili svoj prostor. Kaj smo mi? Pop nismo. Alter tudi nismo. Mi smo Buldožer. Hočemo imeti publiko, ki ima rada Buldožer in ki pride na naše nas-tope. In pa, hočemo biti čedalje bolj-ši. Želeli smo si igrati. Album smo naredili zato, da bi imeli alibi, da bi lahko igrali. Ni moralno, da greš ig-rat po desetih letih, pa nimaš niti enega novega komada. Tribuna: Kakšnaje bila vresnici škodavpožaru? Bele: Ansambel je to stalo 17.000 mark, ker so nam zgoreli instru-menti, za katere ne bomo nikoli dobili odškodnine. Firmo je stalo 10.000 mark, ponovno snemanje pa 8.000 mark. Tribuna: Mogoče česa niste ponovno posneli? Bele: Ne, smo pa posneli še dva nova komada, ostali pa tudi niso čis-to takšni kot prej. Tribuna: Žeprejso vam nekateri precej zamerili, kerso bila vsa be-sedila vhrvaščini. Tudina novi ploščijihje nekaj. Ali tudi zdaj cil-jate na širšepodročje? Bele: Nismo imeli posebnega načr-ta. Na novi plošči je več besedil v slovenščini kot v hrvaščini. Ampak tako je naneslo. Absolutno sta za nas prostor, kjer bomo igrali, Slov-enija in Hrvaška. Dvaindvajsetega decembra imamo koncert v Zagre-bu, v Hali sportova. Mislim celo, da bomo na Hrvaškem bolje sprejeti kot tu. Prve reakcije so boljše. Pos-namemo video in naslednji dan je že na zagrebški televiziji. Na ljubljans-ki televiziji pa pravijo, ja, če bo sk-upina Spin odpovedala, ker z njimi smo nekaj dogovorjeni, pa če bo nevemkdo nevemkaj, ga borao dali, če ne, bi pa to prihranili za januar. To je njihov sistem. Nastop v oddaji Roka rocka smo odklonili, tam bo samo video. Gianni nas je povabil v svojo oddajo na A-kanalu... Tribuna: Stojan vasnipovabil? Bele: Stojan nas ni povabil. Tribuna: Kaj pa Beograd in Buldožer vBeogradu? Bele: Ves čas nas vabijo, naj pri-demo igrat, vendar semjim povedal, da imam moralne zadržke in da bomo to odložili za nedoločen čas. Tam smo bili precej uspešni in smo imeli velike koncerte. Zanimivo je, da so, recimo, Leb i sol, ki sem jih videl na nekaj koncertih, imeli tam ponavadi publiko okrog sedemsto ali osemsto ljudi. Zdaj pa sem slišal, da so imeli, odkar se je vse skupaj razkosalo in so prišli iz Makedonije kot tujci, štirikrat poln Sava center, ki sprejme štiri tisoč ljudi. Mi smo prej imeli po tri do pet tisoč posluš-alcev. Iz tega sklepam, da bi imeli zdaj tam poln stadion. Tribuna: Kajpapolitičniprotesti slovenskih glasbenikovproti nas-topu srbskih glasbenikov in konkretnoBore Čorbe vSloveniji? Bele: S tem se strinjam, ker situ-acijo zelo dobro poznam. Ko sem bil v Beogradu in sem mislil, da bi kaj izdali, nihče ni hotel, nihče si ni upal. Kar pa se tiče Bore, povedali so mi, da me je v Mladini hvalil. Sam tega nisem bral. Drugače pa, Boraje velikosrb, nacionalist, jaz pa nacio-nalistov ne maram, na živce mi gre-jo. Zamerim mu, ker je šel preveč v politiko in to na nepravi način. Tribuna: Kakšna se tebizdirock scena vSloveniji? Je dovolj, da si dober alije treba imeti podporo ? Bele: Uspeš tako, da si res dober. Ne potrebuješ niti podpore medijev. Poglej, naša plošča je zunaj mesec dni in komade vrtijo minimalno, kar smo pričakovali, ker to pač niso radijski komadi. Televizija tudi nima oddaj ali pa nas ne vabijo, in-tervjujev niti nimamo, tale je drugi. Enostavno, trebaje igrati. Tako kot danes. Potem si je pa treba reči, joj, kako zanič smo igrali, moramo drugic boljše. In potemje treba igra-ti naokrog, od mesta do mesta, od dvorane do dvorane, boljše, pa še boljše. Tribuna: Kakšnaje glasbena izo-brazba članovbenda? Bele: Precej visoka. Uroš poučuje kitaro v Škofji Loki. Činč je nediplo-mirani muzikolog. Jaz sem naredil srednjo glasbeno šolo iz violine. Bob-nar ni čisto samouk, hodil je v Itali-jo na neko privatno šolo. To je prava mu sebi napišem zelo malo koma-dov, ker sem zelo len. Res, 6e me že kaj stisne ali me kdo brcne v rit, naredim komad. Nimam tistega slovenskega - delat, delat, dajmo delat. Jaz se rad zabavam. Vcasih, ko je treba napraviti skladbo, imaš dobro idejo, ampak na njej je treba delati. In če takoj ne uspe, jo kar pustim. Pri vsaki plošči imam debel zvezek z raznimi na pol dokončani-mi teksti, pri katerih nisem bil več v istem razpoloženju in jih nisem znal dokončati. Ostanejo tisti teksti, ki jih naredim zelo hitro. Tu je tok pogovora zmotil na-takar, ki je prišel pobrat naročila, in še vrsta drugih motečih dejavnikov. Zato namesto zaključka sledi eksk-luzivna enodejanka Zadnji cigaret. Boris: (odgovarja na obtožbe, da do sedaj v intervjuju še ni povedal ničesar ubijalsko smešnega): Res nimam potrebe, da bi v intervjuju stvar. V enem letu se naučiš toliko, kot bi se pri nas naučil v desetih letih. Malo smo se torej potrudili, da bi kaj znali. Ampak to ni bistveno. Če dolgo igraš, se nekaj tehnično naučiš, čeprav si samouk. Tribuna: Če bi ti zdajle potrkala na vratamladanadebudnapevkain vprašala, če biji napisal kakšno skladbo, bijo vrgelskozi vrata? Bele: Ne bi je ravno vrgel skozi vrata. Ampak to, da so trkale, se je že dogajalo in odgovarjal sem, da ne bi. Jaz nisem nikoli nikomur napis-al komada. Se že zase dovolj na-mučim. No, to ni mučenje. Jaz same- stresal finte. Starejši ko si, bolj racionalno trošiš energijo. Kar me veseli, dam v tekste. Ljudje se post-arajo. Včasih smo se na vajah pogo-varjali o ženskah, danes pa o tem, kje in kaj koga boli. Ni več toliko en-ergije, kot je je bilo včasih... Ob omizju se pojavi manager. Boris: Kontrola, khflh... ja, še ni-koli nismo imeli toliko energije ka-kor danes, polni smo novih idej, vse namgrezlahkoto... Mimoidoči najstnik (od alkohola majav v nogah): Ej, a mi daš en cig-aret? Boris pobrska po škatlici (Marl-boro lights) in ugotovi, da je v njej le še ena cigareta; opravicujoče se nasmehne. Majstnik še vedno dreza. Boris (vljudno): Poglej, neetično od tebe je, da zahtevaš, da ti dam zadnji cigaret. Če bi imel dva, bi ti ga dal. Lahko me sicer prosiš za ta cig-aret, jaz pa ti lahko rečem ne. Najstnik (z bebavim nasmehom): Saj, saj, ti si slaven, ti si faca, ti si kul, ti si to lahko privoščiš. Boris (pokaže na pivo, na škatlico s cigareto in na dekleta, ki ga obkrožajo; s še bolj oproščujočim nasmehom): Saj, saj, eni pač imamo vse, drugipanič. Najstnik se odmaje. Suzana (se vrača k temi): Svojega managerja imate radi? Boris: (prikimava) Radi. Manag-erje član benda. Zamenjali smo jih že precej. Eden od njih se je obesil. Ne vem, če zaradi nas. Eden je skočil pod vlak. Vse oči se uprejo v sedanjega managerja. Fant se zazdi nekoliko zaskrbljen. Irena: In vaš odnos do glupis? (glupi=glupa groupie, glej ovitek plošče Pljuniistini u oči, op. a.) Boris (oživi): Dobro, da si vpraša-la, vidiš, tu je bistvo vsega proble-ma. Mi smo začeli igrati zato, da bi dobili ženske. In potem, ko nam je enkrat uspelo, je bilo žensk toliko, da si sploh ne moreš predstavljati. Na koncertih. Te kličejo. Ti pišejo. Te čakajo pred stavbo. In mi smo se začeli temu izogibati. Nekateri člani skupine so začeli nositi črna očala. Jaz sem si pustil brado. Nekateri so si zrasli trebuhe. V končni fazi smo rekli, da je najbolje, da nehamo igra-ti, pa bo mir. Deset let nas ni bilo na sceni. Danes je prvi koncert po desetih letih in glej (pokaže z roko poomizju), eto, opet... Suzana in Irena Ograjenšek Koncepti Prav pred kratkim sta na trg prišla dva izdelka dveh uveljavl-jenih glasbenikov, o obeh je bilo napisanega že veliko, nemara pre-več, in še eno razmišljanje prav go-tovo ne bo ničesar spremenilo. Pa vendar. In ker si to "pa vendar" pravico jemlje tudi vsaj eden od obravnavanih, naj bo. Nick Cave je po splošnem mnenju tukajšnjega življa genialen, izviren glasbenik, invelicastenpoet subtil-nosti. Sprašujem se, kaj vse te ljudi navdušuje; njegovo navdihovanje -ki v nekaterih primerih ni samo na krajo meječ eklekticizem, kar bi bilo še oprostljivo, saj je to legitimna praksa: med drugim je v osem-desetih upal na dan kar z neizvirno zbirko blues revizij The Firstborn is Dead ter zbirko priredb Kicking Against the Pricks, po kateri si želi človek poslušati samo originale -njegovo navdihovanje torej pri zatohlem melosu ameriškega Juga se očitno odlično oprijema turobne vzhodnoevropske duše (kajti, nenazadnje je bii do nedavnega Caveprecej minorenpojavvelemes-tnih darkerskih klubov, filmov Wima Wendersa in vzhodnoevrop-skih zatemnjeno križankastih pri-zorišč). Je občudovanja vreden nje-gov omejen literarni talent, ki ne seže preko jecljajočega preigravan-ja tradicionalnih folk songov in po-sodobljenihbiblično-metaforičnih referenc? So zanimive njegove stal-no iste obsesije, o katerih piše že vsaj dvanajst let - saj so vsa besedi-la zgolj kombinacije nekaj vzorcev: moški so zblojeni čudaki, ki jih ali kaj preganja, ponavadi kakšne pobožnjaškealegorične fantazma-gorije, ali pa koga preganjajo, pona-vadi ženske, in te v njegovih pesmih zelo slabo končajo. To je prav fenom-enalno: Cave redno ubija ženske že dvanajst let (domnevam, da to up- ravičuje z verzom iz emtivijevskega hitiča Where the Wild Roses Grow: "All beauty must die"), pa te še zmeraj predstavljajo - upal bi si trdi- ti - večino poslušalstva. In potem ti pride ta človek na dan po osmih podobnih albumih z, kdo bi si mislil, zbirko morilskih balad, v katerih se spet odvija vse po zgornjem vzorcu. Kdor se torej nipreobjedel njegovih konceptnih plošč, saj je vsaki posk- ušal nalepiti neko novo, izvirno tematiko, je dobil v zbirko samo še eno. In nič več. Plošča je odvečna in dolgočasna; vsak začetniški ki- tarist, ki se trudi na verandi kake barake v Delti okoli New Orleansaje izvirnejši in izpovedno čistejši kot tale avstralski našminkani mračn- jak. Šminko mu dajejo seveda aranžmaji, ki pa so prejkone zasluga njegovih odličnih sodelavcev - čeprav so ne nepomem- bni podatki, da je na primer njegova Slaba semena že pred leti zapustil Barry Adamson, ki seje že tokom sodelovanja s Caveom, pozneje pa še posebej izkazal kot vsestransko izjemen avtor; da sta tako Blixa Bargeld pri svojih Einstuerzende Neubauten kot Mick Harvey, ko je šel na svoje, pokazala neprimerno vecje ustvarjalne potenciale, ko nis- ta bila v bližini pompozno mračnjaš- kega Cavea; in nenazadnje, to sicer ni relevanten podatek, ker problem načeloma ni v všecnosti, pa vseeno: nekaj Morilskih balad je všeč celo mojemu znancu, ki je oboževalec Severine. Vsi ti sicer precizno deta- jlirani vokalno-instrumentalni aranžmaji so naredili njegovo glas- bo bolj sprejemljivo za širšo publiko, prav tako kot dueti s P J Harvey ali nekdanjo pop ikono Kylie Minogue, nekje ob strani pa se pojavita še Shane MacGowan ter Anita Lane: karaoke priredba Dylanove pesmi Death is Not the End (Ja, poleg štik-lov Stagger Lee ter Henry Lee še ena priredba od skupno desetih pesmi), v kateri se vse to mnoštvo vokalistov združi, smešno spominja na Predinov projekt Zdravljice, ki je nastal približno v istem času kot Dylanov original. Cenena patetika. Da povzamem: ker mu v osem-desetih letih ni uspelo umreti od heroina, je Cave posnel terapevtski album The Good Son, in ker pač ne zna početi nič drugega (njegov vnaprej hvaljeni roman And the Ass Saw the Angel je povsem potonil, v filmu Ghosts of the Civil DEad, ki naj bi bil "njegov", je odigral povsem minorno vlogo) še kar naprej ostaja samo projekt za poslušalstvo, ki mentalno ni preraslo najstniškega melanholizma, in to spretno vnovčuje - po potrebi, pač. V krat-kem pričakujem Nick Cave un-plugged album - live ploščoje ponud-il tako že predzadnjič. Ne morem pa skrivati začudenja, kako je lahko nekaj povsem drugega David Bowie, tako njegov najnovejši album "1. Outside" kot koncert, ki smo ga imeli pred kratkim priložnost uživati v prenatrpani hali Tivoli. Začudenja ob v nekat-erih pogledih tako podobnih življenjskih zgodbah, le da ga Bowie v vsem daleč prekaša - pa temu ne botruje le razlika v letih, čeprav bi lahko poanto izpostavil že tu: precej mlajši Cave je na odru videti posta-ran in iztrošen, skoraj petdesetlet-ni Bowie pa po vitalnosti prekaša marsikaterega mladostnika. Cave se je v mladosti nekaj bavil s slikarstvom, Bowie je ne le ikona rock'n'rolla marveč poleg Warhola skoraj pojempop arta, je slikar, zbi-ralec in filmski igralec. Cave dela konceptualne albume, Bowievo življenje je koncept, nerazdružljiv od njegovega ustvarjanja. Bowie je mutantsko mnoštvo iz kreativne shizofrenije razvijajočih in preple-tajočih se osebnosti. Pa dovolj o karieri: taje tako fascinantno polna in nenavadna, da prekaša domišljijo nasploh. Mogoče zveni pretenci-ozno, toda poleg soundtracka za film Strange Days, ki prihaja na našaplatna, se mi zdijo Bowiejevi zadnji dosežki, katerih povsem kredibilen odsev je bil njegov kon-cert, edina glasba za fin-de-sieclovs-ko nelagodje, ki ga doživljamo. Zgod-ba o albumu "1. Outside", njegovem najboljšem albumu zadnjih petnajst let, se navsezadnje niti ni še prav začela: možnih interpretacij je zara-di kompleksnosti nešteto in v os-novi vendarle ocenjujem koncert; todatasejenavezovalpredvsemna njegov zadnji album, poleg tega, da je v uro in ričetrt trajajočem nas-topu z rahlo ironično distanco (če-sar Cave verjetno ne bo nikoli sposoben) preletel tudi nekaj glavnih dosežkov osemdesetih. Ob enako konceptualno zastavljenem nastopuje Bowiejeva vitalnost, brezkompromisnost, ustvarjalno outsiderstvo s prijetno mero samozavesti, in artistična kredibil-nost (z veliko mero okusa urejena estetska scenska postavitev in razsvetljava) naravnost fascinant-na; spremljevalna skupina odličnih glasbenikov, ki preko perfekcije do eksperimenta obvladujejo instru-mente ter njegova karizmatična privlačnost seveda tu niso nep-omembni - čeprav me čudi, da orga-nizatorji niso pozorni na dejstvo, da Ijubljanska publika (ki je tja enako očitno zašla, ne vedoč, da je Bowie na The Outside turneji - prišla je na koncert globalne megazvezde, dobi-lapa manifest umetnika) potrebuje predskupino, da bi se ogrela. Tako se je razživela šele proti koncu. In kakšen bis! Na vitalistično, pa nič manj hrupno priredbo White Light White Heat bi lahko bili ponosni celo sami avtorji The Velvet Under-ground, ki so ena izmed Bowiejevih bistvenih referenc, in najboljša po-potnica v noč je lahko bila samo Zig-gy Stardustovska Moonage Day-dream. Bravurozno. Gorazd Trušnovec SEMINAR S0D0BNE6A PLESA IN FIZIČNEGA GLEDALIŠČA KRISN A LEE HANKS 'JUST TILL HERE AiL GOES VtfELL" PS-iNT*KT Smf v tjubljm »am C?fs m im Haafcs.. b ?ejsirta: -efcnn iteteraie« \KJST TILL t«RE AU SOLS Mli" posarasjnika i< ctoiju Jfeipss (0otm$: J»«Sfc; selo, la*ts?» oteiše tessren: kDn*mifcacija >pt«Trij6cnti Vi*e viiei s Krano les Ksfe Mljufea s>r«ytcs3 semsraijj ?. ;rana ob 28" VJdeo dase testival KflW? ODfS.fraAUiWU*DO!.M*liC* dwKit.».2J.KI miK sttda, stMs, aeSelia KJE? * nali asajsi ŠTinJaatsicsgj m» v UM iofsi num. m mmiucut' KHNttHiMI telfitara < ijiiliimj LEfiA? ctai !eiswtcj ei5Šy Btaon'«sK»fflA.Vieto5vojetef»f6 v Chcagu «-NawYsi: KRMMAIBHAMKS. )s teaitei Jiudij ra Iralara Ciry-O;«pte AKASHA and CO. WTAL S6NS OAteCE COUECTiVE 7HE PAUL »VL tena i.se hante piBil saba lasledaj« smus;iii&8 ptisjeteie aeamio p»aiD;tis>)ies« i>S*^t "Ji»t ?i« All Gc«3 'M*1. ~Cif»»s«»8 Of 0«i6ue* v 5O5Sslc\»?$ii 2 imtrecs Bmim Oi«sf;ss. ki Son^i «s tttilu ^«M SwankmaY»j» - tsSlaas ssSsass 'Maisc/aprS »i "Mtis» uss! fcW. tapso&*qa niH»eiT,5te opers na "Sattbuisai H S!5»i»6" RAZPIS Študentska organizacija Univerze v Ljubljani - Enota za kulturo razpisuje natečaj za najboljšo študentsko kratko zgodbo, ki naj ne presega dolžine štirih klasičnih tipkanih strani (4 x 30 vrstic x 65 znakov). Podeljene bodo tri nagrade v skupni vrednosti 100.000 tolarjev (50.000, 30.000 in 20.000), najboljše zgodbe pa bodo odkupljene. Strokovno žirijo bodo sestavljali mag. Tomo Virk in mlada literama kritika Mitja Čander ter Vid Sagadin. Zgodbo v treh izvodih, označenih s šifro, pošljite najkasneje do 20. marca na naslov ŠOU - Enota za kulturo, Kersnikova 4, 61000 Ljubljana s pripisom "Za literami natečaj". Pošiljka naj vsebuje tudi zapečateno, s šifro označeno kuverto s podatki o avtorju (ime in priimek, naslov stalnega bivališča, telefon ter potrdilo o vpisu na eno od fakultet Univerze v Ljubljani). Rezultati natečaja bodo razglašeni na posebni prireditvi v maju v Galeriji ŠOU Kapelica na Kersnikovi 4, naslednji dan pa jih bodo objavili tudi osrednji slovenski mediji. Vse študentke in študente vabimo, da zavihtite pero in preizkusite svoje pisateljske sposobnosti! Kokoši in vprasanje resnice (ta članek naj preberejo samo kokoši) Drage kokoši! Vse, karje vtej števil-ki zapisano o kokoših, je ena sama debe-la laž. Če naprimer nekdo piše o kokošji modi, potem mu nikar ne verjemite. Pomislite, ali je sploh mogoče, da imate kokoši svojo modo (?). Na kolenih vas prosim: ne verjemite takšnim butastim domislicam! Kar mlad človek reče, ni nujno, da drži. Vsekakor pa je že samo dejstvo, da mlad človek sploh kaj reče, pozitivno. Nekdo je v tej številki zapisal: "Kokoši imajo svoj svet, svojo demokracijo, gospodarstvo, svojo vojs-ko, umetnost..." Ne, ne, ne... (To nisiti!) To ne more biti res. Ali je lahko še kaj bolj butastega kot to, da se kokoši med sabo poročajo? Kokoši naj bi celo pisale in izdajale knjige. Zdaj pa miprosimpov-ejte, drage kokoši, kje ste še videle, da bi kokoši govorile, razmišljale oziroma do- segle takšno stopnjo razvoja, da bi se mogle zavedati svoje lastne identitete in jo opisati v knjigi? Čisti nesmisel! Spominjam se, da so pred leti na naši, slovenski televiziji predvajali Muppet Show. Tudi tam so bile prisotne kokoši. Ampak nekaj je treba vedeti, tiste koko-ši niso bile kokoši, ampak lutke. Takoje: lutke. To pomeni, da so jih upravljali ljudje in tudi govorili namesto njih. Najbrž se vsi spomnite Kljunača, onega hripajočega kokošjerejca z zavitira kl-junom. On pa je bil resnična oseba! Skrbel je za svoje kokošje lutke, pisal scenarije za njihove medsebojne dialoge in jim na svoje orientalsko glasbilo igral kokošje uspavanke. Toda on je bil puran. Mi, pišoči o kokoših, se dobro zaveda-mo naše moralne odgovornosti, ki nas zavezuje, da bi o pernatih bitjih poroča-li kar se da objektivno. Ampak tokrat smo napravili izjemo. Vsi kokošji članki, ki so objavljeni v tej številki Tribune, niso napisani zato, da bi jim verjeli, am-pak zato, da bi se jim smejali. Naša naloga je biti duhovit, ne pa objektiven, in sicer predvsem zato, ker mislimo, da smo Tone, Miha in jaz - Janez sila zabav-ni ljudje. Nihče nima boljšega humorja, kot je naš, kokošji humor. Hočemo tudi početi nekaj koristnega v življenju. In še nekaj: mladi smo. Mladi srao, zato naši starši zahtevajo od nas, da enkrat za vselej napravimo nekaj iz sebe. Polni smo raznih bebističnih domislic (bebi-zem pomeni v filozofski terminologiji nekaj povsem nekoristnega, nehumane-ga in bedastega), polni smo idej o koko-ših v trgovini, kokoših v eksplodiranem kurniku.kokošihvkuhinji, kokošihvsi-losu in celo o kokoših na Luni, ki sesto-pajo iz lunarnega modula in izrekajo naslednje besede: "Dragi purani! Vse, kar je v tej številki zapisano o puranih, je ena sama debela laž." In tako pripov-edujemo in pripovedujemo razne, izmiš-ljene zgodbe o nadrealističnih, virtu-alnih kokoših. Ja, takšne so te naše ko-koši... Do konca butaste. Mi smojih ust-varili, zato prevzemamo vso odgovor-nost nase. Spoštovane kokoši, prizna-mo, grešili smo, zato nas lahko obtožite na kokošjem sodišču. Zlahka boste dobile tožbo. Ampak mi vemo, da ste kokoši dobre po srou. Zato boste zlahka oprostile našo napako, še posebej zato, ker se zavedate, da je vsakršna ideja, ki se poraja v mladem človeku, pozitivna, ne glede nato, alije naperjena zoper nekoga, v tem primeru zoper vas, koko-ši. Zato vzemite to naše kokošje blago kot nekaj, zakar nismo odgovorni oseb-no, češ kaj lažete po časopisih, vzemite to kot nekaj, kar sploh ni res, oziroma nekaj, karje daleč od vsakršne resnice. v iraenu vseh kokošjepiscev Klemen Pisk Govor Adolfa Kodajsa na kokošjem taboru v Šenčurju Že kar nekaj let se naša mlada država vzpenja kvišku in naše peruti bodo kmalu sposobne lete-ti kot še nikoli v preteklosti. Samo še malo, pa bo. Naše koko-ši delavke s pridnim čepenjem znesejo že skoraj toliko jajc letno kot prej. Zadnji rezultati so res slabši, vendar naše kokoši man-agerke vztrajno kljuvajo na pred-pasnike branjevk in iščejo nove trge, saj smo precej starih izgu-bili. Izboljšajmo kakovost naših jajc. Jajce je potrebno dolgo val-jati gor in dol po črevesju, da se lupina odebeli in postane sijoča. Potem previdno razprite anus, da se kakšno jajce ne ubije, kajti vedite:'Vsako ubito jajce je izgubljen delček bruto jajčnega proizvoda'. Tako se bomo razvile še bolj. Že sedaj prehitevamo ko-koši iz Etiopije in Madagaskarja. Tam so kokoši zelo ner-azgledane in ne poznajo sveta. Za angleško glasbeno lestvico še slišale niso. Živijo zelo bedno življennje. Najbolj pridne na svetu pa so japonske kokoši. Ra-zlogje v njihovi zgodovini. Valijo dan in noč, zato so kar malo čudne - to povedo že njihove čud-no povešene veke, ki se zapirajo navzgor. Ne pozabite na prehrano. Ko boste lačne, jejte le slovensko pičo. Že tako preveč uvažamo in naša bilanca je porazna. Baje nekdo v Brežicah uvaža celo na-vaden hlevski gnoj. Kot da naš domač ni dovolj dober za spanje. Le domača piča bo dala okusno meso in jajca, ki bodo res made in Slovenia. Tudi preveč oddalji-ti se od kurnika ni dobro. S tem se naša jajca zapravljajo drugje in to spet ni dobro za trgovino. Kmalu se bomo torej sloven-ske kokoši lahko postavile ob bok višje razvitim kokošim. Že sedaj nas uvrščajo med pr-vorazredne v vsem kokošjedolu. Ko obiščejo naš kurnik se zelo čudijo inpravijo, da so našajajca že skoraj povsem jajčasta in vse smo pohval zelo vesele. Kaj pore-ko kokoši opazovalke šele čez čas, ko bomo pri nas s posebnim postopkom nosile zlata jajca. Profesor Dak je skupaj s koko-šmi-znanstvenicami razvil posebno metodo. Kmalu bo po-trebno le zamižati, si močno zaželeti zlatih jajc, trikrat globo-ko vdihniti, nato pa počasi, zelo počasi otresati z jetri, da se bo naredila čim trša lupina. Takrat bomo torej tudi rae ob levem boku. Zavladalo bo prijateljstvo in naša srca bodo odprta glave pa še bolj. Strokovnjaki so izračunali, da bomo kar petkrat pametnejše. Zato bomo enak-ovredne v društvu narodov. V naših očeh ne bo plahosti in naši kljuni ne bodo čebljali manjvred-nih besed, ampak glasno vzklika-li kokokoko ko. Z zasnežene Gorenjske za Tri-buno Avgust Zlatoper Kurnik leta v Sloveniji V 20. stoletjuje iznajdba novih konstrukcijskih siste-mov in materiala spodbudila najbolj drastičen zasuk v razvoju kurnikov ali kurjih hiš, kakor imenujejo svoje hiše kure meščanke. Zatohle kurnike so zamenjale diš-eče kurje stolpnice, neogrevani prostori, katereje prej grela zgolj para prepotenih peruti, so s pojavom cental-ne peči za vekomaj odpisali mrzloto s svojih zidov. Kurniki so postali simbol napredka kurje rase vsepov-sodpo svetu. Tudi slovenski kurniki ne zaostajajo prav nič za madžarskimi, avstrijskimi, celo za makedonski-mi ne. Ravno zato seje Zveza za kulturo bivanja odloči-la, da podeli nagrado za najbolj urejeno in najlepšo kurjo vilo. Putica Utica in Pete Line sta obiskala vse prostore na Slovenskem, kjer prebivajo kure in se so-glasno odločila, da nagrado 200 kg krmil za nesnice prejme Koko Serjevski iz Spodnje Besnice. Čestitamo! Vilo, kakršno vidimo na sliki si lahko le želimo, dapa bi te želje postale resničnost, smo za nasvet povpraša-li kar samega Kokota Serjevskega. GospodKoko Serjevski, kako vam je uspelo zgraditi takšno lepo hišo ? Doma imam številno družino in kot zaveden član makedonske kurje skupnosti na Slovenskem se bom trudil, da bom še naprej pošten. Verjetno ste vložili veliko truda v to hišo? Ste fizična dela opravljali sami? Bi šli še enkrat gradit isto hišo? Jaz se bom trudil po vseh močeh, da bom skrbel za svoje kure. Rad imam piške. Za koga naj pa delam, če ne za svoja piščeta. Kaj ste po poklicu ? Vam je ta poklic kajpomagalprigraditvi vaše hiše? Rad bi se zahvalil vsem, ki nas podpirajo. Še so dobre kure natem svetu. Mislite vprihodnosti hišo še kaj polepšati? Tuhtam, da bi opremil fasado s prezračevalnim sistemom kuravol. Zdaj pa, če bo kaj denarja, pa ne petelinček ne cekinček ne ve. A sem v redu povedal? Gospod Serjevski želimo vam še veliko užitkov ob udobju v vašem čudovitem kurniku v Spodnji Besni-ci. Pogovarjalseje Miki Petelinki Ni ga petelina, ki se ne bi vsaj na skrivaj ozrl za njo, ko se ona spre-hodi po Ijubljanskih ulicah. Jerneja Dobrowodska je poljskega rodu, v Slovenijo se je pripetelinila takoj po osmojitvi. Ker na Poljskem razmere takrat niso bile preveč rožnate, je rade volje sprejela snubilo Pete Orp-ingtona, angleškega veleposlanika v Sloveniji. "Da," je rekla. In Pete jo je takoj odpeljal v Slovenijo. Ni pa računal Pete na to, da bo v Sloveniji Jerneja Dobrowodska postala glav-na zvezda Ijubljanskih ulic. Trume petelinov se gnetejo za njo, kadar gre Jerneja dvignit denar iz kokobankata. Pete Orpington enos-tavno mora zaklepati svojo ženo v stanovanje, če ne želi, da mu jo spel- Jerneja Do-browodska je kakšen mlajši samec. Pa kako je tudi ne bi! Njena prsa so kot silikonska, njene modre oči so tleča žerjavica, ki speče še tako mrzlokrvno kačo, in noge, nožice njene so travne bilke, ki jih prepogiba lahen vetrič izza Kamniških Alp. Koža tvoja, hej juhej, smrdi po vonju dehtečih vrt-nic. Daj, naj se dotakne mojaperut tvojih bedrc, in grahastega vratu, oh, ne morem več, ne morem več di-hati, Jerneja, ne da bi stiskal tvoje meso brez kosti. Naj bom Hanibal, in te pojem vso, z rožo vred, ki dela senco tvojim grahastim kocinam. Oh, Jerneja, naj odklenemtvojazak-lenjena vrata. Dragi moj Watson, naj bom tvoj Sherlock Holmes. 0 Hastings, poglej, jaz sem tvoj Her-cule Poirot. 0 Dean Martin, glej, tu tvoj Jerry Lewis. 0 Ivan moj Can-kar, poglej, tu je Murn, Kette in Župančič. 0 Olio, jaz sem tvoj Stan. Tom, postani Jerryjev prijatelj. Da te zaprem v ciborij in častim kot al-jaško boginjo Mrzlo Koko. mš In vse kokoši so se podrekale... Niti na pamet ne morejo vrli Ljubljančani prešteti vseh ptičjih iztrebkov, ki ležijo povsod po mestu: na ulicah, na strehah avto-mobilov, pod podstrešji veleblagovnic. "Guana", kakor pravijo v dialektu ptičjemu dreku, se je nabralo precej tudi na okenskih policah stano-vanj... In ptice so sklenile Zgodilo se je namreč to, da so ptiči kot so lastovice, ščinkavci, taščice, vrabci in mestni golobi, začeli bitko z urbanim mestom, kijim uničuje nji-hov "dom sveti", kakor so sklenile na nekem ptičjem zborovanju. Najpa- nasvet so poprosili kraljevega orla, ki je domoval na pečinah daleč za gorami. In res je prihrumel izpod skal Škrlatice in Špika in letel nad mogočnimi dimniki Jesenic, se spustil v prelepo in široko kotlino vse do velikega mesta Ljubljane. Le-tel je ponosno in mogočno, njegova krila so plahutala z vetrom in že od daleč so vzbrstele lipe, drevesa so plašno odzvanjala orlovo plahutan-je. V Medvodah ga je ptičja delegaci-ja od daleč pričakala in dva bela golo-ba sta ga iz spoštljive razdalje spremila proti mestu. Neki kmet iz Gameljn je ravno takrat štel svojo zemljo, ko je zagledal na nebu čuden sprevod. Mahal je pticam in trdo oko, vajeno kmečkega dela in trde vzgoje otrok, se je orosilo. Še dolgo je gledal za ptiči, v ozadju pa se pripravljalo k nevihti. Vzel je svojo jopo in se počasnih korakov od-pravil proti domu. Teža nevihte paje pritiskala na svet. Tistega skrivnostnega dne je bilo pod podstre-hami hiš v stari Ljubljani zelo svečano. Boter orel je tiho čakal, da ptičje čiv-kanje pojenja, nato se je odkašljal in začel. "Prema-lo nas je ptic, ki bi lahko resneje opozarjale meščane na to, da nas pre-malo upoštevajo. Naše sestre in brati, ki živijo v gozdu in na širnih planjav-ah se vam nočejo pridružiti, ker vas imajo Jezne demonstrantke u svojih žetakoalitakozaizmečke domačih kurnikih mesta- OstaneJ° ne Preveč pamenti golobi, nekaj sepastih taščic, par degeneriranih šoj in obilo preveč čustvenih lastovic, ki pa so zelo zavzeti za plan, ki sem si ga izmisli in vam ga bom razložil." In oreljedebelouro razlagal svoj pek- Kmet Slavkojadikuje, ker sta se belka in rjavka pridružili sprevodu metnejši kanarčki, ki so uspeli pobegniti iz kletk prelepih mestnih stanovanj so se zavzemali za načrten in organiziran boj z mes-tom. Na pomoč in za najmodrejši lenski načrt. "Vse ptice," je modro dejal, "morajo odleteti napodeželje intam..." Več se ni slišalo, saj je sta-ro Ljubljano pretresel zvok razbur-jenih ptic. Otroci na cestah so zajokali, matere sojihpograbile, mi-moidoči pa so se razburjeno ozirali proti starim, osivelem streham. Kokoši so odpotovale Tiste dni so vaške kmetice s stra-hom pogledovale proti kokošnja-kom. Kokoši: rjavke, belke, nesnice, ljubke mlade gospodične, vseh sort kokošjih kurtizan je glasno kokodakalo in se prerekalo o nečem imaginarnem, nečem, kar je ostaja-lo zapisano samo v oblakih, sredi potokov in nizkih rečnatih brez. Ptice so se zbirale nad kokošnjaki in merile kurje izcedke in iztrebke, jih pobirale terjih s skrbjo in raziskov-alno erudicijo preučevale. Vse več ptic se je zbiralo nad kmetijami, nad zvoniki in nad kozolci. In vse več kokoši se je pripravljalo, kot da bi odpotovale nekam daleč, v kraje, kjer je sonca luč močnejša, kjer se jug stika s severom, kjer je zapisano hrepenenje zvezadam. Tjamed rjav-olase Ljubljančane, tja, v deželo milo brez povratka. In ptice so dejale: "Dobro blato bo!" Jutro je bilo sveže. Bilo je zgodaj, proti mestu pa so se valila krdela kokoši. Na čelu sprevodov so bili petelini. Vaškim pijančkom so se tresle roke, ko pa so videli sprevode, pa so mislili, daje konec sveta. Cerk-ovniki so zvonili, kokoši pa so ponosno racale proti glavnemu mes-tu, tja na glavno tržnico pred stolno cerkev in našo Plečnikovo tržnico. Kokoši so zbujale strahospoštovan-je in grozo hkrati. Promet je bil ustavljen, nekatere kokošje frajle pa so začele kokodakati kokošjo himno: Vstani nam Rastislava. Veli-ko jihje prihajalo, vsaka sije našla svoj prostor pod soncem. Bilo je tudi veliko nereda, saj so topoglave ko-koške skakale preko vrste in se prav po kokošje obnašale. Vsepovsodje driska V daljavi se je stemnilo. Na obzor-ju se je prikazal velik oblak. A to ni bil oblak. Če je človek bolj natančno pogledal, je zagledal na tisoče in ti-soče ptic, ki so v redu nosile kokoš-jo pičo. Ko so letele nad tržnico, so odvrgle vsaka po eno pšenično zrno, nato pa so odletele in se spet vračale nazaj. Kmalu je bilo na tržnici polno zrnja. Kokoši pa, ki so bile lačne od dolge poti in razkazo-vanja svojega perja, so neutrudno pograbile po piči. Ko so ptice odletele se je začelo. Najprej je stisnilo mlade kokoške, ki so mislile, da jira bo razgnalo želodčke. Nato so skozi smrdečo ritno sapo spustile pravo drisko. Kasneje nopile zastrupljeno inpostano vodo. Nato pa je od njih samo še teklo. Ulice so bile drekave in v zraku je kislo sm-rdelo, Ljubljančanipasovzelipravico v svoje roke. Kokoši so začeli loviti in jih klati vsepovprek. Vse se je sprije-lo, kokošja kri in njihova driska. Bila je tragedija in masaker. Tu pa tam je bezljala kakšna mala kokoška, prelfra s kropom, za njo pa je vriskajoče tek-la županova gospa z velikim, dolgim mesarskim nožem, ki se je kakor meč svetlikalnasoncu... Začelo seje mračiti so začele še stare kokoši, ki so iz svojih stoletnih riti spuščale take smradarije, da se bog usmili. Ta dris-kaje bila zrelejša, kakor so bile zrele-jše tudi starejše kokoši. In so drekale. Prihrumeli so gasilci in prva pomoč. Nekaj kokoši so stlačili v avte, notri pa so jih veseli mesarji neutrudno kla-li. Ko se je razvedelo, je zavladala panika. Kokoši so bežale na vse stra-ni, za seboj papuščale pravo smrdlji-vo upostošenje. Sedaj, ko so videle, da so ljudje pohrustali nekaj njhovih to-varišic, so se odločile, da bodo drisk-ale še bolj. Hitro so se spustile na bregove Ljubljanice in pile, neutrud- Ptice so letale vsepovprek. Bile so srečne. Kraljevi orel je priletel in si zadovoljno potresel krila. In vstajale so duše padlih kokoši, vstajale in se kopičile v zraku. Bilo je zadušljivo in soparno. Z dolgimi in hladnimi curki so gasilci čistili ulice. Kokošje duše so strašile s predrljivim in grozljivim kokodakanjem otroke in ljubljanske plašljivce. Vedno več duhov umrlih sirot se je zbiralo in pritiskalo k tlom. Takrat pa se je ulilo. Dežne kaplje so padalenavročeulice. Iz Polja, Vaš Janez Špohar Ljubesenska zgodba Bila sem najlepša kokoš v našem kurniku. Vendar nisem bila samo lepa, temveč tudi najbolj pametna in izobražena. Vse, kar rai je manjkalo, je bil petelin, ki bi bil samo moj. Toda s tem so v kurnikih vedno težave -kokoši, še posebej neumnih, je ogromno, petelinovpa samo peščica. In še ti petelini, kolikor jih je bilo v našem kurniku, so bili ali škilasti ali šepasti ali brez perja, predvsem pa brez duhovne globine. Družabnega življenja v kurniku se nisem udeleževala, ampak sem dneve in noči presedela mad knjigami in veči-no časa sanjarila o svojem princu, za katerega sem vedno bolj mislila, da ga ne bom nikoll srečala. Nekega dne je v naš kurnik prišel nov petelin. Bil je lep in postaven ter moenejši od naših petelinov. Ime mu je bilo Riki. Med kokošmi je završalo. Vsaka mu je želela priti čim bliže in kmalu je bil obkrožen s kopico kokodajočih kur. Najbolj ga je skuša-la omrežiti grahasta Kokica, najbolj domišljava kokoš v kurniku. Njene prijateljice so s kljuni odganjale druge kokoši od njega. Tistega večera, ko je sonce že zašlo in se je ves kurnik razen mene, ki sem noči posvečala študiju, potopil v spanec, se je Riki še sprehajal naokrog in se razgledoval. Pri tem je videl lučko v moji linici in prišel pogledat, kdo še bedi. Ko je videl, da študiram liriko, se je zavzel in mi povedal, da tudi njega poezija močno zanima. Pozno v noč sva razpravljala o poeziji in drug drugemu recitirala najlepše verze iz zakladnice naših pernatih mojstrov. Bila sem navdušena, da imam končno nekoga, s komer se lahko pogovarjam o svojipriljubljeni temi. Takšni večerni pogovori so nama prešli v navado. Riki je preživljal dneve obkrožen z množico kokoši, ponoči pa je prihajal k meni in najini pogovori so postajali čedal- je tehtnejši. Toda takšnega sestajanja v kurni-ku ni bilo mogoče skriti. Kokoši so bile ljubosumne, še posebej Kokica, inpostala sem tarča napadov. Koki-cain njene prijateljice so skovale pe-klensko nakano. Nekega dne so zv-abile Rikija na drugi konec kurnika, name pa nahujskale petelina Čopka, ki je bil pred Rikijevim prihodom v kurnik glavni in se je hotel mašče-vati. Čopko se je spravil name in me pričel kljuvati po glavi. Začela sem kričati, vendar mi je zamašil kljun, potem pa mi je pričel skubiti perje. Samo onemoglo sem se ga še otepala in bila sem prepričana, da me bo ubil, ko je nenadomapritekel Riko in se vrgel na Čopka. Nekajkrat ga je ostro kjunil po glavi, potem pa me je vzel v naročje, preskočil ograjo kurnika in me odnesel na varno. Povedal mije, da se je ena od kokoši, ki so ga spremljale, zaklepetala in izdala načrt. Brezumen zaradi skrbi je pohitel nazaj in prišel ravno še ob pravem času. Šele ta strah zame mu je dal misliti in ugotovil je, da me lju-bi in da sem od vseh kokoši edina, s katero želi biti. Njegova skrb me je ganila in priznala sem mu, da tudi jaz do njega čutim isto. Dokler si nisem opomogla, me je negoval ob potočku v gozdu, potem pa sva si postavila svoje gnezdo ob neki za-puščenijasi. Zgodilo se je torej tisto, kar sem si tako želela. Zdaj nimam le svojega petelina, ki me ljubi in s katerim se lahko pogovarjam o poeziji, temveč tudi trop puhastih otročičkov, ki že znajo brati in ki nama s svojim civ-kanjem vsak dan delajo veselje. Kdo bi si bil takrat, ko sem obupana in sama preživljala noči v kurniku, mislil, da se bo življenje tako obrnilo! Kika Kmečka kokošja ohcet Danes vam predstavljamo prvih pet parov, med katerimi boste lahko glasovali. Par, ki bo dobil največje število glasov, bo proglašen za par leta in bo lahko imel pravo kmečko kokošjo ohcet na starodaven Ijudski način, se pravi tako, kot so se kokoši poročale pred 100 in 200 leti. Pa si oglejmo naše kandidate. Nevesta je Erika Putkič (42), po poklicu učiteljica razrednega pou-ka na osnovni šoli Velimira Kokodajsa. V prostem času rada bere, plete in kvačka. Kvačkati jo je naučila njena mama. Sedaj že kvačka copat-ke za svojega puteka, kije menda že na poti. Ženinje Zdenko Rikikikič (51), profesor v Gimnaziji Ljutomer. Poučuje slovenski jezik. Rad posluša klasično glasbo in je velik ljubitelj gledališke umetnosti. Ne zamudi nobene predstave, kjer nastopa Boris Cavazza. Spoznala sta se na srečanju samskih učiteljev in učiteljic. "Takoj so mi bili všeč nje-govi naočniki," pravi Erika. "Njena očala so izražala intelektualnega duha," hvali svojo nevesto Zdenko Rikikikič. Ljubka kokica je Vratolunja Rižek (17), po poklicu kljunotehnik. Njene odlike so poštenost, prjaznost in ponižnost. Nikoli ne zaide v gos-tilno. Če pa že gre, pije le sok. Tudi čokoladnega likerja noče spiti, pa čeprav v njem ni skoraj nič alkohola. Jezna je, kadar njen bodoči mož pije. Njene prijateljice jo kličejo tudi Tolči. Njen mož Rado Prepelikelj (31) je lastnik farme deževnikov. "Nimam prostega časa. Delam od jutra do večera. Upam, da bova v zakonu srečna. Ubogati pa mora, o to pa," doda kar sam od sebe Rado Prepelikelj. Talči je kupil od njenega očeta za 30 kg deževnikov in se takoj zaljubil vanjo. "Tudi jaz ga ljubim," potrjuje Talči. Iz človeškega sveta vemo, kako si v njem samci spreminjajo spole in režejo celo nekatere organe. Nam kokošim se zdi to nadvse čudno. Še pose-bej pa je ves kokošji svet presenečen, da nekateri ljudje želijo postati kure ali petelini in celo kandidirati za par leta med kokošmi. Tak par sta Viki Janževec (21) in Gorazd Vandrle (23). "Že od rojstva semvedela, danisem človek, ampakkokoš," razlagaViki. "Nisem se zaljubilvVikižensko, am-pak v Viki kokoš. Zato sem še sam hotel postati petelin." Viki rada zoba ko-ruzne storže (vedno imakakšnegavtorbici), Gorazdovhobipaje metan-je krogle. Bil je državni prvak Slovenije za leto 1995 med petelini. Tikin manekenski kotiček Kakorkoli že moda zavrti svoje modno kolo, vedno ostane tudi pri dvodelnih modelih. So zelo praktični, ker imenitno zakrijejo napake pri postavi, če imate npr. štrleče peruti ali krive nožice. Uporabni pa tudi zato, ker lahko slečemo jopico, ko pridemo z vrta v kurnik. Za lahke pasme nesnic, kot so plimutke, pegatke in avstral-orepke, priporočam jopico, ki vam varno pokriva boke ob pre-več živahnih izpadih v kokote-kah. Predpogoj za lepoto vaše kože paje zdrava prehrana. Koliko primerov poznajo naši prijatelji zdravniki, ko je zaradi nepravil-ne prehrane prišlo do raznih bolezni kot so naježeno perje, nalepljeno blato na zadku, otekli sklepi, zabuhla glava ali veke, skrivljeni prsti in druga zmaličenja. Kakšna mora biti prava prehrana za kokoši? Vsak obrok naj vsebuje 40 procentov krmne mešanice za nesnice, 20 procentov mešanice zrnja, 15 procentov sočnih krmil (zelenja-va, okopanine), 15 procentov mletih kosti, celoto pa naj zapol-njujejo kuhinjski ostanki ljudi. Dandanes kokoši vsepreveč hl-epijo po človekovi hrani, po ham-burgerjih, pizzi, milanskih špag- etih. Naj vas še enkrat opozorim, da so te jedi bolj ali manj strupene in slabo vplivajo zlasti na razna in-telektualna početja kot so branje, pisanje, razmišl-janje. Kaj pa predlaga pariška kokošja moda? Pariška moda predlaga različne linije, zelo žive ali pa zelo mirne barve, v kratka mini spremenjena krilca in skoraj do krempljev ser-gajoča nabrana krila. In čevlji? Društvo Biokokoš predla-ga boso hojo, ki preprečuje t. i. krempeljfus, pogosto tegobo slovenskih kokoši. To bi bilo za danes vse. Vidimo se v naslednji številki. mš PETELINIZ SOSEDNJEGA KOKOŠNJAKA Pero M'koko Rubriko objavljamo že 56 milijonov let Njegov oče je avtomehanik. Nič drugega kot avtomehanik. Drugega ne zna kot popravljati stare avtomobile. Mamaje šivil-ja. Šiva od jutra do vecera. Krila in hlače. Po naročilu. Brata Peki in Malejki delata pri komunali. Vozita tovornjaka s smetmi. Sestra Zikoka kelnari. Rekli bi, dokaj nespodbudno okolje za mlade talente. Pa ni res. Iz take družine je izšel najbolj uspešni slovenski kokošji igralec Pero M'koko. S trdim delom in pod-poro, ki jo je imel ves čas v svoji družini - njegova mama Vlasta M'koko vsak dan moli zanj, v domači farni mošeji, da mu ne bi bilo hudega - je postal zvezdnik holivudskih zvočnih akcijskih in futurističnih filmov. Posnel je take uspešnice kot so Kura 1, Kura 2, Kura 3, Kura 4, Kura 5, Petelinja farma, Petelinator, Tudi kokoši pobijajo, mar ne z Jackom Nicholsonom, Pobeg iz kokošnjaka. K uspehu mu je pri-pomogla tudi njegova lepa posta-va, ki sijoje okrepil v fitness stu-diu Bedrce. V Ameriki se je moral najprej preživljati z igranjem v nizko-proračunskih porničih. "Nihče ne ve, koliko sem mor-al pretrpeti, da sem doživel tako slavo. Moja takratna žena Fre-derica Nesnica je pogosto jokala, ko si je ogledovala tiste posnetke in rae prosila, naj za božjo voljo neham prhutati gol pred kam-erami. A v hiši ni bilo niti baze-na, niti si nisva mogla privoščiti potovanja na Karibske otoke. Niti pomisliti si nisva upala, da bi si privoščila kakšnega piščančka." Kljub takratnemu težkemu življenju Pero M'koko nikoli ni bil skop. Še danes se spominjajo klošarji iz Los Angelesa, kako jimje včasih stisnil 0,0001 putarjainjimpr-ijazno z nasmehom dejal: "Če boste pridno varčevali, si boste čez pol leta lahko kupili žemljo." Letal992jedobilsk-romno vlogo v nadalje-vanki Santa Putput, kjer je igral madžarskega priseljenca, kateregapiči strupena kača kokodača. V svojem prvem filmu Elvis je neslavno propadel. Po celi Ameriki so protestirali, zakaj so dopustili, damehiškakokoš igra največjega ameriškega petelina vseh časov. Gledalci niso vedeli, da Pero M'koko prihaja iz Slov-enije. Po tem neuspehu je živel razuzdano življenje in se vdajal pijaei in mamilom. Pravijo, da je dnevno popil tudi po pol litra Jac-ka Kljunača. Postajal je zasvojen s hrano in pojedel za zajtrk dve skodelici krmil, pol litra pšenice in četrt li-tra koruze. Rešitev je prišla nekegajesenskega večera. Listje se je že ogrinjalo zjesenskimi barvami. Kostanj je dozorel. Pero M'koko se je pijan spetljal s hčerko Kurlberga, glavnega holi-vudskega režiserja. Počepnila je pred njim kot kakšna kokoš, ko je izpod Perotovih peruti zadeh-tel ves diskretni šarm sloven-skegapetelina. Obljubilamuje glavno vlogo, vlogo inšpektorja Dreksa v akcijskem filmu Kura. Vsebina filma Kura je enostav-na. Ruski petelini ugrabijo amer-iškim petelinom pute. Ameriška policija pokliče nepriljubljenega inšpektorja Dreksa, ki pa je edini zmožen vrniti ameriškim peteli-nom njihove pute. Dreks pobije vse ruske peteline in se zmago-slavno vrne v Ameriko, obenem pa se še zaljubi v rusko puto, ki pa je delala v Rusiji kot ameriška vohunka. V trenutku je Pero M'koko postal največja zvezda ameriška filma. Telefoni so zvonili dan in noč. Pred njegovo hišo se še danes vsak dan zbirajo najstnice, ki čakajo na en sam njegov pogled. Na pamet se učijo intervjuje z njim in se ne zmenijo za Štempi-harja. Pero M'koko se namerava v kratkem znova poročiti. Že de-vetič. S katero, pa Pero M'koko slovenskemu občinstvu ne želi povedati. "Slovenci so vsakomur nevoščljivi. Zato ne maram Slov-encev. Jaz nisem Slovenec, jaz sem Američan, ki je uresničil svoje sanje." Tako zatrjuje pri-jazni Pero M'koko, slovenske gore Iist. Želimo mu še obilo us-pehov. In da bi še naprej tako učinkovito promoviral slovenski kokošji narod po svetu. France Prešeren ŠPORT SPORT SPORT SPORT SPORT SPORT ŠPORT ŠPORT ŠPORT ŠPORT ŠPORT ŠPORT ŠPORT ŠPORT ŠPORT ŠPORT ŠPORT ŠPORT Košarka: še deseti poraz Kokodakice iz Zgornjega Brnika V evropski košarkarski ligi našim kokošim resnično ne gre od rok. Že deseti poraz na desetih tekmah kaže na to, da je nekaj narobe s strokovnim vod-stvom Kokodakice. Je kriv tren-er ali morda direktor kluba? Drugi so spet mnenja, daje vsega kriva poezija, ki sojo igralke začele brati in nekatere celo pi-sati. Naj navedemo nekaj prim-erov: Beli ženin Petelin Pero, ti si za mene angel. Beli angel, Petelin Pero. Naj zgreši moja roka koš vsak, davidelboš kakovisokjemoj srčni tlak. Zadetek v prazno Metati na koš - mar nesmisel ni to, . kerveš, daizkoša vedno žoga padla bo, nikoli noter ostala ne bo. * Nekateri so mnenja, daje iz nji-hove poezije razvidno, kako so ženske začele dvomiti v smisel ko-šarkarske igre, pri čemer zlasti opozarjajo na sledečo izpoved: Slovo Mar perutnice imam in mi mlinček melje koruzo zgolj zato, da se moj kljun za žogo podi? Jaz mislim, da ne, kaj pa vi mislite o tem? Nekateri teoretiki menijo, da je najboljša pesem kluba Kokodakica tale: Izštevanka Ko ko ko dak, spet se mi je strgal trak, ko ko ko dak, podrekala bom ves vlak. ko ko ko dajs ko ko ko dajs ko ko ko dajs ko ko ko dajs Ko ko ko dak, še tebi naj se strga trak, ko ko ko dak, skupaj drekala bova vlak. Nekateri opazijo v teh pesmih tudi etično komponento, saj se subjekt v njih usmerja v bralca pesmi in ga nagovarja k dobremu. Vsekakor pa poez-ija ni pripomogla k boljši igri kluba Kokodakica, zato je potrebno opozori-ti kokoši, naj se odločijo zgolj za eno stvar, za poezijo ali za košarko. mš Nogomet: zmaga za kompostnike is Hoč V nadaljevanju državnega prvenstva naj bi v hoškem parku KOKO videli dvojni spored. Vendar pa tekme med Alpkupnikom in Inženiring Perutjo ni bilo, ker gostje niso hoteli iti na zdravniški pre-gled, ki je že nekaj časa obvezen za vse kokošje ekipe prve lige. Prav gotovo se spominjate katastrofe pred nekaj meseci ko je petelin iz zasavske ekipe prenesel virus neumitoritus na vse peteline jeseni-ških kurnikov. Zato je nerazumljivo dejanje Inženiring Peruti, ki se izmotava, da so izgubili zdravniške knjižice. V tekmi med ekipo Kompostnik iz Hoč in Mlinčkov iz Kočevja pa so bili boljši domačini, ki so zmagali s 4:2. ,; NAJUCINKOVITEJSE SREDSTVO ZA HUJŠANJE UCINKUJE CELO LETO VOLDAFAR - ko odpove vse ostalo, poklicite 061/159 34 74 !!! iii Najučinkovitejše sredstvo *a izgubJjanje odvečne telesne teže brez napora Atl SO DEBEU LJUDJE LAZNIVCI? KJfPIIH Drugi so jim obijubljali čudežne shujševalne preparate, ki v trenutku, brez truda in i dolgotrajnim) učinto pomagajo do postave sedemnajstietnice v bikiniju!!! No, pa smo tam. Pac nismo več najstntce,* ki se z nekaj malo truda in odrekanja naokrog fbolj aii manj} razkazujejo brezhibna telesa. Vendar so tudi na nas, malo manj rnlade, mislilt pri Voidafarnu Kako? PREJ 1. konkurencne prednojti izdelka: • hujjanje s pomocjo naravftili sestavin, ki so zdravju neškodljive in rtmajo, ob p&NM ttip&tM, nikakiinth zeiene, magne^ij, vtšje malčobne kisjim,...} * itdelek jemijemo pred in po otoofeu hram i mato vode ($ tem odpade jtradanje, prav nasprotno, če ne ]ei»o, je izdefek ntanj učmkovlt!| • odvečne ktiograme foz. maščobe} spreminjati prehranjevaJne 02. $laičkam, oJtalo hrano - tudi mastno, pa je prav raieljeno • ker gre za »direkten napad* oz. raigrajevanje maitobnth celic v fdesu {»sala«) se drugtm shujševainim ^epratom ri treba odpcmlati. Ve^ini ietdhi prav v boju z maščobami v tetesu iztielek • gre za nizozenuki i/delek iproizvajaJec Vofdafarrna), ki je že ojyojj| Zahodno Evropo, skandinavske drtave in ceJo Am«rlko, iržššče, ki je verjetno najbolj na svetu zaslčeno s shujievalnimi preparati} • kofuumifanje izddka je popoinoma enosiavno (gre za tabietke v iični embalalij in tako raznih tajev "m mfMov ni ireba šefe pripravfjati. Tudi ¦¦shranjevanje je primerno, v mali efnbafaži ki jo lahko damo v predai miie na delovnem mesai. v torbico ali kar v žep, Skratka, izdelek irnamo brez preprost na^in. Pokfičite in prinesemo m val dom. 2. nacm konzumirania Pred in po obroku latiiijtt eno Medjefnaftjeni fe sladkorju {sJaičicam, tudi orelwn) se mofare odpo\atoti. V prtmm^ da jeste maJo mastno brano, vam kura ne bo prinesta večjega uspeha. Mpr. |«Jte on koni^ ovseni Itruh, namazan z ntasfoni ali margaritio, ki vsdHije rtajfiianj 08% malčo)). Uživajte krontpir v normalnih kofičinah, manj rtia in ipagetov. Veliko sveže zetenjave in mesa, nb v maslenih omakah, la hrano sš vzemite čas, jejte počasi in hrano remeljtto prežvečite, Med obroki zaužijte veliko sadja. Tudi pri pijačah paziter da niio pceve^ siadkane. Pyte ie malo ali mč sladfcanega čaja, tudi kavo rnanj sfadkajte. Ob mrzlt hrani raje popijte kozai«r mleka, kaksne lahke pija^e afi mioeralno vodo. Žeiimo vam veliko POTEM #,?#o,00 siT'-;i"'fcoa •.«00,06 SIT - 4 k#$i V vsaki ikatfici je petdeset tabletk, kar ob jemanju največ 6 tablet na dan jpred tn po Lreh glavnlh obrokihj, zadoMa za en ted^i, 4 kosi pa ža ves mesec, Pomislite, kaj drugega, tako kodstnega, si lahko privosate za lako nizko vsmo na mesec? pf^H»BBl)^^ \ Paul Mojzes: Mitski element, [^"^MlMES^iljHlJ Mitja Velikonja: Mitologija srednje Evrope i *— ~~ ^ y\ /"\c 4"| i EKSTREMIZEM POD SLOVENCI: | /Ll ICII lV/>-> 11 I Tonči Kuzmanič: Politični ekstremizem pod Slovenci: SNS od tigrov do papirja KOGNITIVNA ZNANOST: Janek Musek: Prispevek psihologije k razvoju kognitivne znanosti: vloga kognitivne psihologije, Darja Kobal-Palčič: Kognitivna psihologija skozi teorijo samopodobe, Olga Markič: Kogiiitivizem in konekcionizem - dva pristopa v kognitivni znanosti, Andrej Ule: Zavest in fizična stvarnost, Marko Uršič: Analiza in sinteza pri iskanju nove holistične paradigme, Artur Štern: Kognicijska intencionalnost v etiki, Igor Jerman: Osnove spoznavanja v luči nove biologije, Tanja Urbančič, Ivan Bratko: Vedenjsko kloniranje z metodami strojnega učenja, Mojca Vizjak-Pavšič: Kognitivna revolucija, Mitja Peruš: Teorije kompleksnih sistemov kot osnova kognitivne znanosti ŽENSKEŠTUDIJE: Susanne Maurer: Zenska gibanja in feministična znanost v ZRN, Cornelia Fiissenhauser, Gabriele Stump: Ženske in zdravje, Irena Zagar: Lik ženske v slovenskih ljudskih pravljicah OIKOS RECENZUE LN PRIKAZl obseg 350 str., cena zaštudente 1.3 12,50 SIT scripta Igor Grdina, STAREJŠA SLOVENSKA NABOŽNA KNJIŽEVNOST Obseg 55 str., cena za študcnte 630 SIT MirkoZupančič,ZAMENJAVATRAGEDIJE Avtor podrobno razčlenjuje nastanek žaloigre - z vsemi njenimi oblikami oz. podzvrstmi. Proces razčleni na treh ključnih osebnostih: G. Lilloju, D. Diderotu in G.E. Lessingu. Zelo nazorno pa je prikazan tudi vstop A.T.Linharta v svet sodobne evropske dramatike brez kompleksa zamudništva. Obseg 80 str., cena za študente 630 SIT Obvczna šttidijska literatura FDV. FF: Frane Adam, KOMPENDIJ SOCIOLOŠKIH TEORIJ Obseg 295 str., cena za študente 2.058,00 SIT Vso literaturo dobitc po študentskih cenah le v prostorih Študentske založbe na Beethovnovi 9/1 nadstropje v Ljubljani, kjer vas pričakujemo vsak delavnik med 8. in 16. uro.; tel. 210-332, 125-15-24, tel. in faks. 222-618 n,ismamstm A»»»S^^ttU^^^M!^^^^^M^Wm^^^WAL^^a^M»Q^teK^SMM^ torek, O.februar, 1996, ob 22.05 v oddaji Pretok idej Radio Slovenija - III. program F(rekvenčna) M(odulacija): 96,5 Mhz + 102 Mhz v stereo "mehaniki" in tudi kablu Na Programu ARS - III. programu Radia Slovenija v torek, B.februarja zvečer začenjamo s ciklom oddaj z naslovom "Mitologija ali iskanje samoumevnega" V moderni zavesti Evropcev se je po času razsvetljenskega stoletja izoblikovalo enačenje mitologije s takrat "izkopanimi" in prevedenimi grškimi besedili. Seveda, tudi "Evropa" je morala najti svoje "začetke". Njihovo mejo je z macolo erudicije razklal eden poslednjih romantikov Friedrich Nietzsche. Moderni svet je bil še dolgo po njegovi smrti prepričan, da ga je moč uravnavati z racionalno držo. Ravno pokojnik pa ga je še za življenja opozoril, da že od Sokrata naprej razum deluje huje kot orožje, ne da bi za to vedel. Ali je mit o razumu največji mit v zgodovini? In kako danes sploh misliti nekaj čemur rečemo mitološko, tako iz preteklosti, sploh pa v sedanjosti? V ciklu boste dva meseca vsak torek zvečer lahko spremljali prispevke v najbolj erotičnem od vseh sodobnih medijev, radiu. Primož Zevnik, ki je cikel tudi sooblikoval, se je pozabaval z naslovom "Mit in njegova ontologija". Njegov uvajalni prispevek bo na sporedu prvi, 13.februarja. Sledilo bo besedilo Dr. Janeza Vrečka "Ritualna in herojska tragedija" v katerem oriše prehod iz teofanične ritualne grške tragedije, polne dionizičnih orgij do klasične, resne oziroma herojske tragedije kot prehod iz mitološkega do zgodovinskega dojemanja preteklosti. Marcello Potocco v eseju "Ritual kot mit, obred kot literatura" opisuje nastanek evropske literature koncem srednjega veka kot "kompenzacijo" izgube mita o krščanskem Bogu, ki ga je nadomestila. Vid Sagadin se je lotil "Mistifikacije sveta in človeka kot ovire za kreativni princip". V dveh dvajsetminutnih oddajah poskuša podati svojo razlago sodobnega sveta kot ovire za človekovo ustvarjalnost. V nadaljevanju bo slišati prispevka mag.Mitje Velikonje, "Sodobna mitologija Slovencev" in "Podobe sodobnikov" v katerih avtor razčlenjuje samoumevnosti kulture iz katere izhajamo in nas je sooblikovala. Pisatelj in publicist, ki vedno preseneča z odkrivanjem zamolčanih detajlev in neizgovorjenih resnic sodobnosti Franček Rudolf, bo pripravil poslastico za tiste, ki se z eruditstvom znamo smejati in vemo, da je prodornost predvsem v svobodi mišljenja in njegovi neomejenosti. Publicist in etnolog Damjan Ovscc pa temeljito pripravlja zaključni del cikla v katerem bo slišati njegovo razlago "arhetipov slovenstva" v dobrem in zlem. Čisto mitološko, ne? Cikel sta oblikovala Primož Zevnik s Tribune in Goran Tenze, ki ureja oddajo Prelok idej na III. programu. odžeja in osv&H