Poštnina plačana • Spedizione In abbonamento postale II. gruppo Leto I. Trst, 1. novembra 1946 Prihodnjič Nova humoristična stran Kraška burja11 Štev. 41. Delovno ljudstvo kažipot sporazuma Zadnje mesece je bila vsa svetovna javnost pozorna na dogajanja na pariški konferenci, posebno pa še primorsko ljudstvo, kateremu so kovali usodo. V hrupu teh velikih zunanje-političnih dogajanj in ravno v času, ko so fanfare naznanjale konec pariške konference in pričetek plenarnega zasedanja Združenih narodov, so predstavniki jugoslovanskih, italijanskih iti tržaških organizacij pod predsedstvom generalnega tajnika svetovne Sindikalne zveze dosegli sporazum, ki bo imel, ko bo izveden, velik pomen in posledice za nadaljnji razvoj političnih razmer na tržaškem svobodnem ozemlju in kot naravna posledica tudi v pogledu razmerja med Jugoslavijo in Italijo. Tako bo v tem primeru vprav delovno ljudstvo vzor in vodnik pri urejevanju razmer med dvema sosednima narodoma, kakor je že ponovno dalo v zgodovini vzpodbudo za sodelovanje med narodi sveta. Ta sporazum teži predvsem za tem, da bi združil in poenotil fronto delovnega ljudstva zato, da bi ojačeni lahko stopili v borbo za svoje strokovne poslèdice. Enotnost vseh delovnih ljudi demokratične miselnosti je danes za dosego njihovih razrednih pravic bolj potrebna, kakor kdajkoli, ker so na drugi strani reakcionarne sile,, ki jih hočejo oropati pravic, za katere so vodili boi:bo skozi desetletja in proti katerim so se borili v zadnji svetovni vojni. Zato je svetovna sindikalna organizacija v svojem imenu in v imenu prej oinenjenili sindikalnih organizacij naslovila protest na zavezniško vojaško upravo cone A in zahtevala razveljavljenje obsodb, ki so jih iz političnih razlogov krivično utrpeli sindikalni organizatorji delavcev in razveljavljenje zapornih povelj proti članom stavkovnega odbora, ki predstavljajo različne antifašistične organizacije. To _ nasprotuje povsod priznanim sindikalnim in demokratičnim svoboščinam. Ampak ta sporazum daleč presega okvir same razredne skupnosti. Je to dokaz zrelosti delovnega ljudstva in njegovih predstavnikov, ìci so s tem sporazumom dokazali, da Trst ne more in ne sme postati kolonialno področje niti Anglo-amerikancev, niti organizacije Združenih narodov, ker je delovno ljudstvo, ki predstavlja večino tržaškega prebivalstva dovolj zrelo, da bi samo upravljalo svoje ozemlje. Ta sporazum ne bi smel ostati brez vpliva na določila statuta, zmagati bi moralo edino demokratično in pošteno načelo, in sicer da mora vsa oblast izvirati iz ljudstva za blagor ljudstva in delokrog guvernerja bi se moral omejiti na edino pravilno osnovo nadzorstva nad spoštovanjem okvirnih določb statuta. Ker je večina prebivalstva organizirana v sindikalnih organizacijah, bi postal ta sporazum vodilo za ureditev razmer med Italijani in Jugoslovani tega ozemlja in izbrisal zadnje sledove tistega bolestnega šovinizma, ki ga je prinesel v deželo zločinski fašizem s svojo perverzno ideologijo brezmejnega nacionalizma. Mnogoštevilni demokratično misleči Italijani so že zdavnaj uvideli popolno zgrešenost te miselnosti in tega početja, in zato so se pridružili Še za časa vojne Jugoslovanom ter vodili z njimi skupaj borbo proti nacifašističnim vlastodržcem. Skupno so ustanovili Slovensko-Italijansko antifašistično unijo, ki je obrodila velike uspehe v pogledu sodelovanja, spoštovanja in prijateljstva med Italijani in Slovani. Zato ni samo slučaj, da je prišel poziv ravno iz vrst te organizacije, ki združuje demokratično antifašistično ljudstvo Primorja in od strani enotnih sindikatov ža združitev demokratičnih elementov v skupno fronto za obrambo osnovnih svoboščin, resnične neodvisnosti Trsta in njegovega proevita, borbe proti ostankom fašizma in reakcije ter proti vsem rušiteljem sožitja med narodi tèga ozemlja. Sedanji sporazum med organizacijami bo gotovo krepil zamisel bratskega sodelovanja med demokratičnimi elementi, katero je vedno zastopala SIAU, nè glede na narodno pripadnost, s čimer se bodo pomnožile, vrste borcev za demokratične pravice ljudstva. ; Gotovo bodo morali tisti Italijani, ki še danes niso našli prave «oti in ki še danes ne razumejo novega časa in ki še vedno hujskajo proti Slovanom, spremeniti svoje zgrešeno stališče ali pa bodo morali (Noda>jeyanje na 4. strarU) Vojni hujskači na delu V času načelnih izjav na zasedanju Združenih Narodov »Živčna vojna je sicer končana. vojna idej pa še ne, le-to naj zmagoslavno zaključijo Združeni Narodi.« S temi besedami jo vodja' delegacije Združenih držav pozdravil zasedanje 51 delegacij, članic ZN, ki naj resnično — ne po vzoru propadlega Društva Narodov zagotovi človeštvu mir in s sporazumom veliko družine narodov omogoči socialni, gospodarski in politični napredek vsega sveta. Toda mir še ni zaključen. Za to bo moral v teku zasedanja samega poskrbeti svet štirih zunanjih ministrov. Šele potem se bo lahko uveljavilo delo svetovnega parlamenta 51 narodov, katerega glavni namen je: preprečenje nove vojne in utrditev že v glavnih potezah pripravljenega miru. Glavna skupščina pa je začela svoje zasedanje v zelo zapletenem mednarodnem položaju. Zelo važna vprašanja namreč, ki zadevajo odnose med velesilami, so ostala še nerešena. V tem je našla mednarodna reakcija možnost uresničenja zopet starih načrtov, da bi namreč izpodkopala temelje mirnega sodelovanja in diskreditirala Združena. NsuJodo,. kut -u&nkavito .sredstvo varnosti med narodi. Že prvi govori in prvo debate sm zasedanjih so pokazale, da je mednarodna reakcija (kot na pariški konferenci), vrgla v boj svoje eksponente, ki nai bi skupini držav zopet omogočile, s poskušanjem omejitve pravice veta, poslovanje »glasovalnega stroja« na škodo naporov Združenih Narodov, da zaščitijo medsebojna načela varnosti zk vse narode, velike in male. V podporo delovanja reakcionarnih sil na zasedanju ZN pa se je, kot nenehni spremljevalec mednarodnega dogajanja in podpihovalec vsakršnih najmanjših opaznih nasprotij v stališčih velesil, zopet dvignil vojni hujskač številka I, Britanec Winston Churchill, vodja mednai’odne reakcije in konservativec, ki je tudi tokrat s posebnim poudarkom izjavil, da se popolnoma strinja z zunanjo politiko sedanje angleške laburistično vlade. Enotnost v nazorih voditelja provokatorjev in rušilca miru t izjavami vodilnega predstavnika angleške demokratične laburistične vlade osvetljuje marsikak nastop Anglije same. ali pa an-glo-ameriškega bloka v škodo de- mokratične rešitve številnih perečih in za obstoj miru prvenstveno važnih problemov. Oba, Atti e o in Churchill, sta v svojih zadnjih govorih podala stališče Anglije in s tem vse zelo enostavno, na kolonialni svoboščini temeleče glasovalne aparature. do teh prvenstveno važnih problemov in voljo, da to stališče na zasedanju ZN tudi prodre. Kako naj resnično demokratič- TITO primorskemu ljudstvu Razumen in obžalujem težavni položaj tržaškega ljudstva in onega iz ostalih okupiranih delov v tako imenovani coni A. Tudi ti kraji so dah velike žrtve v narodno osvobodilnem boju in mnogo pripomogli k naši skupni stvari. Na žalost ti kraji še danes niso osvobojeni, ker so ustvarili na pariški konferenci u-metnu . glasovalno večino, ki je sprejela statut, kakršnega tržaško ljudstvo ni hotelo. Mi nismo pristali na podpis take odločitve in smo podali izjavo, ki vam je znana. Sedaj^ čakamo, da bomo videli, kakšni bodo rezultati razgovorov štirih ministrov za zunanje zadeve. To pa še ne pomeni, da se ne zanimamo več za ljudstvo tam na drugi strani, še nadalje se bomo borili za spremembo teh odločitev na pariški konferenci. Toda v teh krajih je zelo važen vztrajni odpor proti vsakemu vplivu reakcije. Glavno je, da bo ljudstvo čimbolj združeno pri obrambi demokratičnih načel in neprestanem razvijanju bratskih odnosov med slovenskim in italijanskim prebivalstvom. Bodite vztrajni in potrpežljivi, kakor doslej in uspeh ne bo izostal. Tovarišem, antifašistom in vsemu delovnemu ljudstvu pa izročite naše srčne pozdrave. ni svet spravi v sklad tako stališče do nekaterih najvažnejših vprašanj novega miru: z najviš-,jo dolžnostjo vseh, da se trudijo za trajen mir. Grčija lin Julijska krajina: »Nevarnost vojne ni v uporabi čet v policjjske namene. Naše čete soi v mnogih deželah sveta in umaknili jih bomo. če se no bo pojavil položaj, ki jih zahteva, kot ha primer v Julijski krajini in Grčiji. V Julijski krajini bodo ostale britanske čete na Morganovi čuti. dokler.... (Attlee), »Veseli me slišati iz ust ministrskega predsednika besede, da britanske čete ne bodo zapustile tržaškega ozemlja, dokler.. » (Churchill). Odkrito — dokler ne bo s kruto silo odstranjena nevarnost, da bi se Grčija in Julijska krajina (cona A) mogle iztrgati iz sistema reakcionarnih postojank, ustvarjenih za zaviranje, razvoja mladih demokracij na vzhodu. - Podobno glede Španije, Poljske, »atomskega monopola« itd. V luči in senci takih nastopov se je torej začelo zasedanje ZN. Dojvir/ ,fo to, 'da je resnica, da vojna idej še ni končana in da bodo potrebni še veliki napori za dosego zastavljenega cilja. Vendar pa bi, V kolikor je ameriški delegat glede toga mislil drugače, znova pribili, da ne gre za drugačen boj, kot za boj med demokratičnimi in reakcionarnimi idejami, za boj med skupino'vla-etodržcev in kot pravi Churchill sam, s kolektivističnim ,mišljenjem vsega svobodoljubnega sveta. Zelo mnogo se iz raznih virov in iz znanih interesov lansirajo glasovi o možnosti nove vojne. Stalina so vprašali, kdo po njegovem mnenju najbolj resno o-groža svetovni mir. »Vojni hujskači, prvi med njimi Churchill in vsi tisti v Britaniji in Združenih državah, ki mislijo kakar on.« Kaj naj bi storili narodi na svetu, da preprečijo nove vojne, ako bi nastopilo tako ogrožanje? »Hujskače take nove vojne je treba razkrinkati in onemogočiti«, je odgovoril Stalin. Strogo in popolno izpolnjcvaw nje to naloge jamči za uspešnel delo svetovnega parlamenta . v) Newyorku in zagotavlja svetu zaželeni mir. enže MtoM THo s poltaftumi gorti m Mrf fatati I a kat&UU 0 fC l/i&tUt6 uuuniSfyaU ir " pMi^dic IxhaJUke, Ceòkùàlou/iìke ^ ZDA O Španskem vprašan ju je britan, ski predsednik Attlee dejal nekako takole: svetovali so na primer, da bi intervencija v Španiji ali ne. posredna akcija s pomoCjo gospo, darskih sankcij ali odpoklic naSe-ga veleposlanika (ki še vedno vzdr. tuje zveze med Anglijo in Jaši-stiino Španijo) dala rezultat, ki si ga vsi Želimo. Moje mišljenje je, da so ta stališča zgrešena,.. ŠPANIJA Pariz, 25. oktobra Kot porota francoska poročevalska agencija, so oborožene sile generala Frančiška Franka pričele z graditvijo novega obseinega utrdbenega sistema vzdolZ francosko-španske meje. Kot poroča agencija, delajo utrdbena dela po vzoru nekdanje zahodne nemške črte. Te utrdbe imajo podzemske rove ter bunkerje iz Zclezobetona. * London, 28. oktobra Španska policija je skupaj s ib drugimi komunisti aretirala dva pomembna člana komunistične stranke Španije. Poročilo pravi, da se je nekaj komunistov vrinilo med osebje posebnega sodišča za. pobijanje komunizma. Zdi se, da so tt^ ljudje uspeli ponarediti ukaze za izpust drugih komunistov Iz ječe: * Atene, 28. oktobra Izvršili so smrtno obsodbo nad s grškimi vojaki, ki jih je obsodilo na smrt naglo sodišče v Larisi zaradi ^pobega in sodelovanja z oboroženimi tolpami». VATIKAN Vatikan, 28. oktobra - PapcZ je skupno z veleposlam. kom Kazimirom Papeejem in nekaterimi častniki spremstva spre. jel generala Andersa, ki zapušča Italijo. General je %il na poslovilnem obisku tudi pri italijanskem ministrskem predsedniku ne Ga-speriju. ITALIJA Neapelj, 28 oktobra Ameriška transportna ladja •.Thomas H. Hanu« je pripeljala v petek is. oktobra v Neapelj Žene in otroke, si častnikov in vojakov ss. divizije. Večina druZin sc -bo naselila na Udu in v Gortini. Prav tako so napravili načrte za šole, kt jih bodo v teh dveh krajih odprli za ameriške otroke. * Šef rimske policije je izjavil, da je izmed 20.000 tujcev, kolikor jih sedaj živi v Rimu, največ Jugoslovanov in Poljakov, ki so sodelovali z Nemci in ki so odgovorni za razne vrste vojnih zločinov. Ti vojni zločinci — je izjavil šef rimske policije — prihajajo iz raznih zavezniških taborišč v Italiji, kjer žive kot se jim zljubi. V Runu so ustanovili svoja propagandna središča in neovirano delujejo. Ti elementi uživajo zaščito zavezniških oblasti. Pred 28 leti je bila proglašena češkoslovaška republika. Dne 28. oktobra 1918. leta so se pod vodstvom Tomaža G. Masaryka in dr. Beneša Cehi in Slovake nacionalno osvobodili in proglasih svojo neodvisnost. Toda ta njihova svoboda je trajala le kratek las. Kot severna predstraža slovanskih narodov so poslali z Miinchensko izdajo prva žrtev nemškega imperializma. Pot do ponovne osvoboditve je bila težka, šele z veliko zmago Rdele armade, ki je osvobodila zlato Prago s sodelovanjem čeških in slovanskih borcev in zaveznikov, so se Čehi in Slovaki dokončno osvobodili. 28. oktober, državni praznik Češkoslovaške republike, proslavljajo Čehoslovaki v zasluženi svobodi in miru. Tega praznika bratske Češkoslovaške se spominjamo ludi mi, Slovenci m Hrvali Julijske krajine. Predobro vemo, kaj pomeni svoboda, saj smo bili tudi mi v zgodovini žrtev imperializma. In kakor se je obnovilo tradicionalno prijateljstvo Čehoslovakov z narodi Jugoslavije po končani vojni, se je obnovilo tudi z nami, h se vedno borimo, da bi bili priključeni k Jugoslaviji. To prijateljstvo in bratstvo, là se je poglobilo med vojtu), še sedaj nadaljuje in utrjuje v obrambi proti novim sovražnikom svobode slovanskih narodov. Dokazov resničnega bratstva med narodi Jugoslavije in Čehoslovaki najdemo nešteto. Kdo je resničen zagovornik malih narodov in borec za mir, se je najbolj pokazalo na pariški mirovni konferenci. Delež češkoslovaške delegacije ni bil majhen. V borbi proti imperialističnim spletkam Anglo-amerikan-cev, je Češkoslovaška delegacija povsod podpirala pravične zahteve jugoslovanskih narodov in zagovarjala zahteve narodov Julijske krajine. Podpirala je stališče jugoslovanske delegacije v vprašanjih jugoslovunsko-italijanske meje, v vprašanjih tržaškega statuta in Gorice. Pred politično teritorialno komisijo za Italijo so iznesli nešteto argumentov, ki govo- rijo v obrambo etničnega načela za določitev meje. V primeru Gorice in koridorja med Trstom in Tržičem so vsem delegatom jasno pokazali, kako vsiljena in krivična je tako imenovana „francoska črtau. Češkoslovaška delegacija se je trudila, da bi prišlo do kompromisne rešitve glede Gorice in stavila vrsto predlogov. Toda glasovalni stroj Anglo-amerikancev, ki se ni oziral na vse stvarne dokaze, je enostavno preglasoval češkoslovaške predloge. S svojinu nastopi na pariški mirovni konferenci se je Češkoslovaška uvrstila med tiste napredne narode, ki se bore za zmago pravic malih narodov, za zmago demokracije v svetu in bratskega sodelovanja med narodi. Mi smo hvaležni čehoslovakom, katerih predstavniki so se na konferenci tako odločno postavili za rešitev naših pravičnih zahtev. Zato želimo, da bi bilo naše sodelovanje še tesnejše in se z njimi vred radujemo ob njihovem velikem prazniku. Nemci iščejo novega fiihrerja General KOenig, komandant francoske cone v Nemčiji, je izjavil, da Nemci še vedno iščejo voditelja, ki bj jim ukazoval in jih popeljal v novo vojno. Po mišljenju generala Koeni. ga bi Nemci, če l>i imeli priložnost, v 24 urah obesili vse antifašiste. Nemci hočejo vojno, ki naj hi jim prinesla poboljšanje življenjskih razmer in z navdušenjem bi se udeležili oboroženega konflikt;! na strani močnejšega. Združene ameriške države in Velika Britanija nimata skupnih meja z Nemči. jo in zaradi tega gledat« na nemški problem samo z gospodarskega stališča Za Franco, ze je pa nemški problem vprašanje varnosti. Nemška agresivnost in nevarnost se po vojni v nobenem pri. meni ni zmanjšala. Nemci so povzročili smrt 25 milijonov ljudi, njihove izgube v vojni sp pa znašale 2.875.000 oseh. Pred vojno je pripadlo na 4 Poljake 8 Nemcev, danes, po vojni pa 8 Nemcev na 3 Poljake. Pred vojno je prišlo 7 Nemcev n« 4 Francoze, danes pa 3 Francozi n« 7 Nemcev. Končno je bilo številčno razmerje 7 Nemcev na 1 Ceha, po vojni pa sloji proti i Cehu 10 Nemcev. Samo iz navedenih številk se lahko vidi, da nemška nevarnost še ni minula, nasprotno, Nemč ja ima danes močne pro. tektorje, ki ji pomagajo, da se politično in gospodarsko postavi na noge. Za t0 človekoljub-, nost so bodo Nemci zahvalili s tem, da bodo izzvali nove voj. ne konflikte. Nemci se ne morejo pomiriti z dejstvom, da je meja na Odri in Nisi končnoveljavna. V Berlinu in drugih nemškim mestih so se pojavili plakati in zemljevidi, na katerih so poljske zapadne oblasti začrtane kot «poljska okupacijska cona». Na energičen protest poljske vojn«, misije v Berlinu so organi Kontrolne zavezniške komisije izdali ukaz, da se U zetnljevi. d> uničijo. Iz programa Nemcev še ni izginil «Drang naeh Osten» in ostalo jim je tudi sovraštvo do vseh Slovanov. To naj lepše dokazujejo plakati, ki jih na Poljskem razširja «Glav- ni odbor izseljenih Nemcev», v katerih lahko čitamo; «Rus ih Poljak se morata vrnitj na svojo staro mejo. Sudetsko ozemlje in vsa Slezija bosta zopet nemški teritorij, /lomiti moramo vrat slovanskemu tiranu, ven s Slovani, pa naj se imenujejo Rusi, Poljaki ali pa Cehi. Koncentrirajte svoje moči za nova dela. Slovani so največji sovražniki Nemcev, zato ven ž njimi, vsi morajo izkrvavet: Dobro zasledujte časopis- je. Napočil bo dan, 'ko se bomo lahko maščevali tako obsovra. Zenemu sovražniku. Imamo po-ihagaCe, ne borimo se samotni za našo Veliko in pošteno stvar. Pozdravljamo Vas z geslom: «Ven s Slovani!» To jo nekoliko stavkov iz nemške proklamacije, iz kale. re je razvidna nemška predrznost, oholost, zločinstvo in rasno sovraštvo. Poleg tega je pa tudi čutiti senco kapitalističnih protektorjev, ki žele, da se nem. ška moč zopet dvigne. Ta nemška namera mora bitj uničena in naše geslo bodi: Slovani — združite in zedinite sei Viri lažnih kitajskih vesti Obravnali bomo nekaj dejstev, katerim si ne upa nihče oporekati, ker so preveč resnična. Ameriške vojne ladje se nahajajo v kitajskih pristaniščih, ki jih smatrajo, kakor je videti že za svoja, Trgovske ladje z ameriško zastavo prevažajo na Kitajsko na tisoče ton vojnega materiala. Nova letala tipa „B 29“ prodajajo Kitajski kot „staro železo". Razen tega prodajajo Amerikanci Kitajcem svoj vojni plen pacifiških otokov kot „neraben za vojno“ po trikrat nižji ceni. Na kitajskem ozemlju gradijo ogromne kasarne za ameriško vojno mornarico Letalci Kuomin-tanga bombardirajo kitajske pokrajine z a-meriškimi bombniki in letečimi trdnjavami. Pod pretvezo, da pomagajo obubožani Kitajski, se Združene države vmešavajo v notranje zadeve Kitajske in podpihujejo državljansko vojno. Še bolj nesramni pa so poizkusi Kitajcev, ki so v službi tujega kapitala, da bi zvalili krivdo na druge z objavljanjem lažnih vesti o pomoči, ki bi jo po njihovem mnenju dajala Sovjetska Zveza kitajski demokratični ljudski armadi in pa o sovjetskih četah, ki naj bi se še nahajale v Mandžuriji. Reakcionarji, ki niso zmožni obvladati položaja brez pomoči tujih bajonetov, hočejo na ta način obtožiti demokratično ljudsko armado napak, ki so jih sami zakrivili. V ta namen uporabljajo kitajski reacio-narji izmišljene in izzivalne vesti, ki jih priobčujejo v svojih časopisih. Tako je prinesel na primer šanghajski ča- sopis „Dagunbao“ izmišljeno vest, da je druga kitajska flota odkrila v pristaniščih Vcj-havei in Cif, ki sta v rokah demokratične ljudske armade, nekoliko motornih ladij s sovjetsko zastavo. Tej lažni gonji se je pridružil tudi večerni list, „Cuniasibao“ uradno glasilo Kuo-mintanga; zavidajoč uspeh, ki ga je izzvala lažna vest priobčena v šanghajskem Časopisu, je ta časopis prinesel vest o 600 ruskih vojakih v mornariških uniformah, ki naj bi se nahajali na železniški postaji v Harbinu, ki jih pa prav gotovo ni mogel videti pisec tega članka, ker se je nahajal v oddaljenem Nankinu S takimi in podobnimi sleparijami skušajo kitajski reakcionarji čim bolje služiti svojim gospodarjem In te lopovščine potem izkoriščati nekatere ameriške organizacije, katerih klasičen primer je tako • imenovana ameriško - kitajska politična družba, ki razširja in izdaja take lažne vesti. Člani le reakcionarne družbe so na primer ponaredili vest, po kateri naj bi sama komunistična stranka v svojem poročilu in centralnega političnega urada izjavila, da prejemajo kitajski comunisti orožje od Sovjetske Zveze-Da bi še bolj podkrepili to laž, so novinarji izjavili, da je to poročilo potrdil mednarodni urad komunistične stranke Skrajnega Vzhoda Ti obrekovalci bi hoteli na vsak način prepričati svet, da ni Amerika tista, ki se vmešava v notranje zadeve Kitajske, temveč Sovjetska Zveza Naj omenimo samo, da so se celo Angleži izrazili o teh časnikarskih racah » prislovico „obuti lastno nogo v tuj čevelj** Večna slava junakom, žrtvam za svobodo Grobovi po vsej zemlji slovenski, po Štajerski in po Primorski, po vsej Kranjski, po Reziji in po Prekmurju, po Koroški tja do Gospe Svete... po grapah in vrhovih, po poljih in senožetih; grobovi v Da« chau-u, Rawensbriicku, Auschwitzu... na Rabu, v Gonarsu, po Nemčiji in Italiji, pa vsej Jugoslaviji... pokopani in nepokopani junaki... nemo pričajo o strašni in veličastni borbi našega naroda za svobodo. To niso grobovi kakor iz mirnih časov, grobovi umrlih za boleznijo, starostjo, slučajno nesrečo. To so sredi cvetja izpotlse-kana drevesa. Njih se spominja ves narod in spominjal se jih bo čedalje bolj! Oni so padli za svobodo, za odrešenje naroda iz sužnnsti... oni bodo zato večno živeli. Pesem bo pela o njih, o njih, o njih se bod pisale knjige, kakor pravi v »Gorskem vijencu« črnogorski pesnik P. P. Njegoš: Što su oni? Žertve blagorodne, Da prelaze s bojnijeh poljanah U veselo carstvo poezije, Kako rosne svijetle kapljice Uz vesele zrake na nebesa. Te dni stoji ves mtrod, vse naše ljudstvo sklonjeno v mislih pred temi grobovi, iz katerih nam kali novo življenje — svobode, pravičnosti, bratstva. Da bil že končno ves naš narod svoboden in združen v svoji 'domovini, za kar je dalo toliko junakov in mučenikov svoje življenje! 27. oktober - zgodovinski dan slovenskega naroda 27. oktobra so bile v Sloveniji volitve v slovensko Ustavodajno skupščino. Ta dan je bil za vse delovno ljudstvo slovenskega naroda velik praznik, kajti prvič v zgodovini, jemlje slovenski narod sam svojo usodo v lastne roke. Na dan volitev sem se vozil po Sloveniji, od mesta do mesta, od vasi do vasi in opazoval potek volitev. Povsod sem srečaval ljudi, ki so hiteli na volišča, v večjih in manjših skupinah, resno in dostojanstveno 'ter tudi z veselo pesmijo na ustih. Pri vseh sem opazil navdušenje, zadovoljstvo in ponos. Nikjer pa nisem videl policije, ne orožnikov, ki so bili v stari Jugoslaviji nerazdruzljivo povezani z volitvami. Sijajen red in mir, toda brez pušk- in bajonetov. Tako sem videl resnično svobodne ljudi, ki so lahko brez pritiska Izrazili svojo voljo. Danes so že znani rezultati volitev in iz številk je razvidno, da se je volitev udeležilo 95% slovenskega ljudstva. To pomeni veličastno zmago Osvobodilne Fronte, dokazuje enotnost slovenskega naroda in zaupanje vodstvu OF, ki je sestavni del Ljudske fronte Jugoslavije, ki jo vodi maršal Tito. Kakšna je zgodovinska važnost volitev in kolikšen je njih pomen za slovenski narod, je pa najbolj jasno povedal tovariš Kardelj: Ustavodajna skupščina ima dve značilni stvari, ona je na eni strani prvo svobodno predstavništvo slovenskega naroda, ki bo svobodno sprejelo ustavo prve njegove države v zgodovini, ustavo LR Slovenije. Toda naša Ustavodajna skupčina je hkrati izraz in vrhovni organ oblasti delovnih ljudskih množic, organ naših delavcev, kmetov in delovne inteligence, organ tistih ljudi v naši deželi, h v potu svojega obraza ustvarjajo bogastvo te zemlje in ki ji edini lahko dajo blaginjo. Lahko bi tedaj dejali, da u teh volitvah slovenski narod slavi dvojno zmago: Slavi zmago dokončnega nacionalnega osvobojenja večine slovenskega naroda — žal, ne moremo še reči vsega slovenskega naroda, — slavi pa tudi veliko zrnato delovnega ljudstva nad izkoriščevalci in tlačitelji, zmago nad. vsemi tistimi, ki so hoteli živeti in h so živeli od dela in trpljenja drugih ljudi. g Stavka pristaniških delavcev No povemo nič novega, če rečemo, da je danes v Trstu nad 30.000 brezposelnih delavcev. Še celo več jih je. tako da se ZVU sploh ne upa^ objavljati novih številk. Pred meseci se je še nahajala »rubrika brezposelnih« v njihovem biltenu, danes so jo ukinili. Odkar ne objavljajo več v biltenu števila brezposelnih pa daje funkcionar Urada za delo na vprašanja, koliko je brezposelnih, Odgovor: Nekaj več kakor prejšnji teden. Po zadnjih podatkih lahko sklepamo, da jih je sedaj že okoli 35.000. Toda to ni definitivna številka, ker brezposelnost še narašča. V takih okoliščinah pa je uprava (ali Urad za delo pri ZVU) zanoslila 30 beguncev iz cone B. Pri zaposlitvi se niso ozirali na delavce, ki že mesece čakajo na delo, temveč so jih vodili »višji interesi«. Namesto da bi ti delavci ostali doma. kjer je kruha in dela dovolj za vse, ki hočejo delati, so prišli odžirat kruh delavcem v Trst. Tukajšnje oblasti pa so jih rade volje sprejele. Toda nam je že dovolj dejstvo, da so ti delavci ^bežali iz cone B in vemo. kakšna je njihova .preteklost, saj take izbeglice poznamo- že iz vrst civilne policije in CLN-ovskih band. Prav zaradi tega razumemo, zakaj so se tako odločno upirali njih zaposlitvi pristaniški delavci. ^ Begunci so imeli prav tako zelene izkaznice, kakor jih imajo vsi tisti, ki spada j a med »bedne». Ali imajo pravico do teh izkaznic, bodo ugotovili delavci sami, ki so v ta namen izvolili posebno komisijo. Sedaj je, stavka prekinjena. Vendar je odločen nastop delavcev pokazal, da si delavci ne puste neopravičeno odvzemati zaslužek in da se bodo še naprej brezkompromisno borili za svoje pravice. 3f€a3 menite 1 Tam. kjer vlada najhujši teror »slavo-komunistov«, kjer preganjajo nič hudega sluteče Italijane, kjer streljajo ljudi po cestah,, samo zaradi tega, ker govorijo italijansko, kjer so iztrebili vsako sled itali-ianstva, kjer so porušili vse cerkve, vse šole in spremenili v pepel vso dvatisočletno kulturo, kjer... kjer — (da bo enostavneje berite kar »Voce libero«). Tam na Reki, kjer se vse to godi, so pred dnevi odprli hrvatsko in italijansko gledališče, v italijanskih in hrvaških nižjih in višjih šolah se je pričel reden pouk. In mimogrede, tam visi v neki ulici 3 do 4 metre dolga deska z napisom: »Bar Italia«. Ne da bi se spuščal v razpravljanje, si dovolim le prav majhno vprašanje: Kaj bi se zgodilo, če bi sredi Trsta visel na nekem poslopju napis: »Bar Jugoslavija«, ko so že samo napisi demokratičnih ustanov in slovenske knjigarne doživele tako nebrzdano fašistično nasilje. Torej je le razlika med dvema demokracijama? Kaj menite? Očividec tega in onega / # a UaicciU (c i/iecUta Utogfnisfyatt Pri finančni intendanturi v Trstu, urad za kolke, je še vedno v rabi pečat s savojskim ščitom, dvanajstimi liktorskimi snopi, letnico XXIII. Ud. Je to H nava* dna pozabljivost? Domotožje? Ali morda zavedna politična manifestacija še neprečiščenih. Mladinski lisi „GiovenfdT ukinjen Vred nedavnim je Truman « Ncwyorku govoril o naivainejsm svoboščinah in med njimi omenil svobodo govora (smatramo, da spada svoboda tiska pod isti po* jem). To je sicer rekel y Ncwyorku (rekel!), v Trstu pa je zavezniški tiskovni urad ukinil izdajanje lista napredne mladine 'Gioventù*, ker se je te svobode poslutil. Kako je torej z zapadno demo* kracijo ? Nekaj naslovov iz ,Q/asu zaveznikov* PAPEŽ O PRISILNIH PREKR-ŠČEVANJIH V JUGOSLAVIJI. (8. oktobra) NIKAKIH AMERIŠKIH POMORSKIH OPORIŠČ V ITALIJI. (16. oktobra) MADŽARI NE VIDIJO STRAŠILA »SLOVANSKEGA BLOKA«. (7. oktobra) TRDITVE MOSKVE »PRAVA) NEUMNOST«. (2. oktobra) ZAKLJUČEK BREZ JUGOSLAVIJE. (16. oktobra) TUDI JUGOSLAVIJA MORA ZA DOSEGO MIRU KOT DRUGI NARODI, PRISTATI NA KON^ CESIJE. (19. oktobra)) RST v £ev$tiUwi dobi H' ' ODLOMEK IZ DR. SLODNJAKOVEGA r < — ROMANA »POGINE NAJ PES« Bela plinska svetloba je pritajeno šuštela in dežila z dveh lestencev pod visokim stropom čitalniške dvorane na Lesnem trgu. Tudi na obeh podolžnih stenah so bile pritrjene svetilke, iz katerih je na gosto lila vodeno mlečna luč. Ves prostor je polagoma oživljal: na razsvetljenem odru v ospredju je za mogočnim zastorom iz rdečega 'žameta rahlo zazvenel klavir in mehak ženski glas se je voljno ovijal kovinskega, žarečega moškega glasu. A dvo-spev je že v samem začetku nenadoma zamrl in namesto njega so je zaslišal smeh in priliznjen pogovor. Po dvorani so švigali1 mladi ljudje v črnih svo-■ čandi oblekah in urejali vrste sedežev, stiskali zdaj pa zdaj glavo v nemirnem pričakovanju in so ozirali na oder. kjer-se je med smehom pričenjal dvospev znova. Med vrati so sov pojavljali prvi gostjo. - 80 pričeli prihajati kar zdržema, da sta tudi častitljivi prijateljici prenehali z- zanimivim pogovorom m so zagledali.v blestečo obleko gospo predsednice Kar-lote Sorceve, ki je stala z možem Edvardom, čitainiškim predsednikom, in večjo družbo gospodov in gospa v prvi vrsti tik pred odrom in so radovedno ozirala po dvorani ter sprejemala poklone z leve in desne. .. Toda preden sta utegnili nadalje soditi o tem in onem • Je hipoma začela zamirati blesteča svetloba, razgovor’ - pozdravi, smeh in šum prihajajočih so mahoma zastali’ se čez trenutek zopet oglasili, a se potem izgubljali v čedalje tišjih valovih. Zastor se je dvignil in na odru se je prikazala dvojica1 mladih ljudi, dekle v ženski, fant y ttaoškl noši tržaških okoličanov, ona z dragoceno belo pe- čo s polnimi nedri vijolic med gubami široke, rdeče svilnate rute in nizom zlate verižice, on z vidrovko na glavi, oblečen v čmo jaketo, na kateri sta so bleščali po dve vrsti'srebrnih gumbov, in v kratke črne hlače obšite z rdečo svilo; na mečah je nosil modre nogavice obut pa je bil v’nizke čevlje s širokimi, svetlimi zapon’ kami. Gledalci so bili presenečeni, dasi sami niso vedeli, ali bi se jezili ali veselili. Kdo se je domislil, da je pregovoril pevca in pevko, da sta se oblekla v to smešno mandrijarsko nošo? Toda njuno,petje je pregnalo presenečenje in preprosta Fleišmanova podoknica po besedah Prešernove Pod oknom se je zdela ljudem kakor uresničenje sna o pesmi. Levstik pa je moral ves večer misliti na prijatelje iz luke, tajnikom Francetom Zegom, ali kakor je on izgovarjal njegovo ime — Žcgom — in dosluženim pomorskim kapitanom Jerkom Batanovičem, ki je bil blagajnik čitalnice. Nekoliko sedežev dalje na levici je bolj slutil kakor videl prijatelja Cegnarja poleg žene Viktorije. V prvih vrstah so sedeli čitalniški odborniki, bogati trgovci in visoki uradniki, nato manj pomembna meščanska družba vsakovrstnih samostojnih poklicev in različnih uradniških stopenj do mladih trgovskih uslužbencev, ki so se priglasili za Levstikove slovenske in Logove češke tečaje Mod ljudmi je bilo mnogo iskrenega Veselja in navdušenja. ki se jo stopnjevalo od pesmi do pesmi, od deklamacije do deklamacije, od slovanskih skladb, ki jih je zai- { gral češki učitelj glasbe Vlček do virtuoznih' komadov Francoza Lafonta. / Ljudje so vzklikali ob vsaki točki. Z veliko hvaležnostjo so sprejemali prve utripe .domače kulture in neutrudno so nazdravljali diletantom: »Živijo!« in »Slava’« Levstik pa je moral ves večer misliti na prijatelje in luke ki jih ni bilo na besedo, temveč so hodili po svojih vsakonočnih zabavah in opravkih na dnu tržaškega živ« jenja. Benčino in Grila je izrecno pohvalil in jima dal tuai deflar za: vstopnice. Obljubila sta, da prideta, pred začetkom pa ju je zaman iskal med ljudmi. Ob tem spoznanju mu je bilo tesno pri duši in najrajši bi bil vstal in sel. Dušilo ga je ob misli, da je velik del njegovega majhnega naroda brez zanimanja za kulturne prireditve. Po besedi so z južnjaško naglico in živahnostjo izpraz-ndi dvorano. Ljudje so odšli ali pa so se zatekali v sosednje prostore, kjer sta bili gostilnica in kavarnica V snTvsi vri? Utab0rila najprej gociba in kma?ua?vCnje^ m kul M? i Mi ? ° v ^igranem plesu. Od nekod so pritisnili jgh f s vsii; s gaa&B: hišo en° ^ asevali, kdo da je spustil tujo sodrgo v. »No, vi večni kritik, ali ste vSaj nocoj zadovoljni?« je nagovoril Sorč Levstika, ko je v nekem trenutku vsa njuna družba odšla na plesišče. »Kaj povešate glavo’ lo.ike m tako imenitne množice še nismo imeli v naši utalnici. Veselje in bogastvo vsepovsod! Tržaški Slovenec m Slovan m več okoliški kmet in vinogradnik tem-*?e se je krepko zajedel v sam stržen tržaškega življenja kot trgovec. J .•/P0£;ya tudi dobrimi otrobi, tedaj bomo od molzne krave lahko dobili še kaj mleka. Da so ubranimo kostolomnice, ki se najraje pojavi pri slabo hranjeni živini, ne smemo pozabiti na klajno apno. Tega potrosimo živini najlaže med rezanico, in sicer približno ono žlico dnevno in na vsako odraslo živinče Priporočljivo je tudi primešati iv-zanici oziroma slami po eno ali dve žlici kuhinjske soh na glavo. Sol pospešuje tek in prebavo ter pomaga pri razmnoževanju krvi pri živini. Posebno skrb pa mora živinorejec posvetiti pridelovanju zgodnje zelene krme, kadar predvideva pomanjkanje sena in drugo krme za zgodnjo pomlad, kakor je to letos. Pridelovanje zelene yiA'vòAAAAANN fNVvVv^'/VVVVVVVA W / .vA-VAV V \ N VV V V | Zadružništvo mora postati •: 1 široka, močna, napredna go- ; < spodarska organizacija delov- '< t; nega ljudstva vasi in mesta, ji : Zadružništvo mora postati čvr- ’< : sta opora ljudske oblasti v iz-: vedbi gospodarske organisi- 1 cijo. V<*WvVWwWV AAAAAAAAAAAAAAA. iVVVl/'/V'/'/"r/V'/VVV'^ krme je zelo običajno pri živino-rejcih v naprednih deželah, kjer imajo_ malo pašnikov in travnikov. Če je zemlja orna, jo porabijo za poljedelstvo in za pridelovanje zelene krme. Tako obdelovana zemlja donaša mnogo več dobička kot pa stalen travnik. Tudi pri nas se pridelovanje zelene krme na polju v normalnih razmerah dobro obnese. Napredni živinorejci si pogosto po magajo, posebno v letinah slabega pridelka sena, s tem, da obse j c jo nekoliko Svojega polja z rastlinami, ki nam nudijo člin-prej in čimveč tečne krme. Za • tako setev so posebno priporočljive njive, ki tožijo bolj v zavetju in na sončni strani. Zelo dobro se dajo v ta namen uporabiti vinogradi, seveda za jesensko setov, pa tudi polja, ki so v kolobarjenju namenjena za oko-pavine, ki se lahko sejejo ali sa- Umetno oplojevanje živali Napredek in razvoj človeške znanosti stremi za tem. da si človek čim bolj podredi razne prirodne pojave za izboljšanje ravni svojega življenja. Ta borba s prirodo se vrši na vseh poljih. Povsod skuša znanost nadvladati prirodo ter jo upreči v službo člo-večanstva. Slišali smo že o umetnem valjenju perutnine, ki se uvaja že dolgo časa v ogromnih količinah z veliko štednjo na času in stro ških; o umetni oplemenitvi matic pri čebelah in drugih podobnih poskusih. Že nekaj let prod zadnjo sve tovno vojno so v Ameriki začeli s poskusi umetnega oplojevanja 3£metovalci, POŠILJAJTE ■ VPRAŠANJA NA I NAŠE UREDNIŠTVO ■ krav ter so s tem dosegli lepe uspehe, in -Sicer 65%, kar pomeni naravni odstotek oploditev. V državi New York, blizu mesta Siracusa sc nahaja plemcnilna postaja v kateri goje 31 izbranih bikov, predstavnikov najboljših govejih pasem v Združenih državah. Od tam roma dnevno ne šteto pošiljk semena na razne kraje Združenih držav. Pomen lega uspeha je ogromen. Predvsem se s tem zmanjšajo stroški za vzdrževanje velikog:« števila manjših plomonilnih postaj, kar je z 'gospodarskega vidika «'olika pridobitev. Vzreja čiste pasemsko živine je postala zanesljivejša vsaj z očetove strani, ker je vedno pod znanstvenim nadzorstvom. Tudi kombinacija in prilagoditev krajevnim razmeram križanih pasem je na ta način olajšana. Razen tega prepreči ta način oplojevanja širjenje raz nih bolezni pri goveji živini, po sobno vaginitiso ki je vzrok jalovosti ki'av in jo na žalost tudi pri nas jako razširjena. Pobijanje te bolezni pri naših razmerah z malimi plemenilnimi postajami, skoro brez strokovnega nadzorstva in ob brezbrižnosti nekaterih živinorejcev, je nemogoče. Z umetnim oplojevanjem bi sc najprej preprečilo širjenje te bolezni in vzporedno s tem tudi zdravljenje že obolelih krav. Gospodarska korist, ki bi jo živinorejci pri tem imeli, bi bila ogromna; koliko denarja se danes potrosi samo za zdravljenje, kje je pa izguba, ki jo ima živinorejec zaradi jalovosti! Koliko telet in mleka je pri tem izgubljenega in koliko skrbi povzroča tako stanje živinorejcu! Torej materialna in moralna izguba. umetni način oplojevanja h pst njegove uvedbe in ditve tudi za naše razm ravno je, da bodo taki pri našem razdrobljenen aarstvu nalotoli na velike kakor naletijo tudi drugi ni in znanstveni ukrep uveljavljajo drugod z uspehom. Čim bolj bo naj la znanost o kmetijstvu noroji, tem bolj bo dc prepričanje, da imajo kmetijska gospodaiyt va manj možnosti za obsto dijo v pozni pomladi, kakor: koruza, pesa. fižol in pa krompir. Tega lahko v tem slučaju siliš na svetlem in raztegnjenega, da dobi močne kali in ga posadimo potem, ko smo pokosili zeleno krmo najkasneje do konca aprila in ne ho skoro niti poznati zakasnelega sajenja ker bo siljen krompir skoro istočasen kot oni, ki ga sadimo sredi ali koncem marca s spečimi očmi. Za jesensko setev zelene krme priporočajo strokovnjaki v prvi vrsti mešanico žita in grašice. Najbolje se obnaša mešanica sestavljena iz 80. kg rži, 80 kg kosmate grašice in 12 kg inkarnatne deteljo. Mesto rži lahko sejemo tudi ječmen, kar nas pač manj stane. Sicer pa mora ta mešanica v zemljo prj našem sredozemskem podnebju najkasneje do Vseh Svetih, ker bi se drugače in-karnantna detelja premalo uko-reničila. Samo rž in grašico pa sejemo lahko še do druge polovice novembra, posebno če imamo njive v zavetju, kakor že o-menjeno. in če je vreme še ugodno. Seveda moramo pri kasni setvi žrtvovati več semena, kajti setev mora biti bolj gosta, ker rastline imajo manj časa da se razrastejo. V tem slučaju rabimo 'tudi do 100 kg grašice in skoro enako množino rži ali pai ječmena. Mesto kosmato grašice sejemo tudi navadno, sivo grašico ali pa tudi navaden, droben grah. Spomladi, oziroma že februarja meseca, če zemlja ni zamrzla, lahko nadomestimo rž z ovsom. Za setev v tej dobi ali za pomladansko setev, ki jo lahko o-pravljamo tja do konca marca, dosežemo najboljše uspehe z 120 do 140 kg navadne grašice in 80 do 100 kg ovsa. Pomladanska setev nam da krmo približno dva do tri tedne pozneje kot jesenska. Seveda ni mogoče napovedati točne dobe. kdaj bo krma godna za rabo, ker je njen razvoj odvisen predvsem od poteka vremena, od dneva setve pa do godnosti. Godna pa je zelena krma tedaj, ko žito, ki smo ga sejali, začne gnati v klas. Tedaj je ta krma navadno najbolj sočna in izdatna. Ker želimo, da se te rastline čim prej in čim močneje razvijejo, jim moramo tudi bogato pognojiti. Najbolje jim postrežemo z dobro predelanim gnojem, kateremu primešamo še 2 do 3 kg superfosfata na hektar. Omeniti moramo tudi. da sejemo grašico med žito zaradi njenih sledečih dobrih lastnosti; 1. Grašiča dobro prenese zim« in daje obilo tečno krmo; grafica spada k metuljčnicam in zaradi tega ni potrebno da ji gnojimo posebej z dušičnim gnojilom, ker si raetnljčnice osvajajo potreben dušik v prid tudi drugim rastlinam ha polju ter tako zboljšujcjo zemljo. 2. Vsj deli te rastline, posebno listi, na katerih je zelo bogata, vsebujejo v primeri z drugimi rastlinami, razmeroma mnogo beljakovin in te so najbolj cenjene snovi v živinski krmi. 3. Seme grašice je navadno cenejše kot seme žitaric. Najboljšo uspehe z mešanica-mi, kjer tvori podlago graška ali metuljčnicc pa dosežemo s tem, da trosimo po njivi,' namenjeni za to rastlino, umetno odgojeno glivice, ki pospešujejo razvoj in delovanje zgoraj omenjenih gomoljčkov na koreninah metuTjčnic. Pred vojno je obstojalo v Evropi več tovarn, ki so proizvajale tak »kvas« za zemljo in nekateri proizvodi istih (Ni-trogen n. pr.) so se obnesli im .izborno in umni kmetovalci v naprednih deželah kot na Češkem, na Holandskem, v Belgiji in drugod so jih stalno uporabljan. bodisi za pridelovanje zelene krme, hodiš« za zeleno gnojenje z mctuljčnicami. Ako si kmetje po ostalem svetu pomagajo s pridelovanjem zelene krme, zakaj bi si tud« naši ne, ki so gotovo v večjih stiskah glede krme in posebno pa Se letos. Cok Stanko Zdaj je bil zares konec. Poljak Subienkow je v dolgi kalvariji od Varšave preko vse Rusije in Sibirije upiral pogled v kulturne prestolice zapadne Evrope kakor golob, ki v naglem poletu stremi k svojemu golobnjaku. Zdaj pa je ležal uničen na snegu v nekem izgubljenem kotu polarnega sveta, daleč od cilja kakor še nikoli. Tam, na skrajnem robu Severne Amerike, se je končala njegova življenjska pot. Ležal je na snegu z rokami zvezanimi na hrbtu in čakal, kdaj ga bodo začeli mučiti. S kalnimi očmi je opazoval ogromnega kozaka, ki so ga pred njim mučili. Ko so moški dokončali svoje delo, so nesrečneža prepustili ženskam. Silno kričanje žrtve je pričalo, da so ženske prekašale moške v iznajdljivosti mučenja. Subienkow je opazoval grozni prizor in je drhtel. Ni ga bilo strah bližnje smrti. Predolgo mu je bilo življenje zgolj strašna muka, premnogokrat ga je preklel, da bi so zdaj bal smrti. Toda tlačila ga je misel na mučenje. Preiti iz življenja v smrt z eno kretnjo in z nasmehom na ustnicah, kakor da je to nič, tako bi bilo lepo umreti. Toda umirati polagoma, po kapljicah, je bilo strašno. Prositi in rotiti krvnike, prosjačiti za milost hitre smrti,' kakor je delal veliki Ivan in tovariši pred njim, je bilo sramotno in poniževalno za njegovo uporniško naravo. Upanja na beg ni bilo. , Ves čas, odkar je živel v ■ sanjah o svobodni Poljski, je ' bil kakor lutka v rokah dso-de, neusmiljene usode, ki ga viu^ j« preganjala preko neskonč-lih sibirskih pustinj in ga na-posled pripeljala z neizprosno * krutostjo semkaj, v deželo več- ne noči, na skrajno mejo vesoljstva. In tu bo moral umreti. V večnem zapisniku sveta je bilo bržkone zapisano, kakor hitro je bil spočet v materinem telesu, da bo njegovo življenje divje in da bo umrl strašne smrti. In to, on, Subienkov, ki mu je bil živčni sestav tako občutljiv in nežen, ki je bil pesnik, sanjač in umetnik. Tesnoben vzdihljaj se mu je izvil iz prsi. Skoraj ni mogel verjeti, da je bila tista brezoblična, krvaveča gmota, ki je tulila tam pred njim, Ivan, velikan Ivan, ki se je vdal gusarstvu, mož jeklenega srca, ki mu je bil živčni sestav tako otopel, da to, kar je bilo za druge bolečina, je bilo zanj žgečkanje. Bilo je nepojmljivo, da more človeško bitje toliko pretrpeti: kozakovo mučenje je toajalo dvakrat dlje kakor pri drugih. Subienkow je čutil, da bo zblaznel, če se kozakovo mučenje ne bo končalo. Zakaj Ivan še tuli? Zakaj ne umre? Toda po kozakovi smrti je bil on na vrsti. Jakaga je bil tam in čakal. Gledal ga je in se režal, kakor da vnaprej Uživa njegovo mučetije. 'Jakago je on sam, še teden dni ni bilo tega, obrcal in spodil iz utrdbe. Prav gotovo se bo hotel osebno maščevati nad njim in mu je zato pripravljal prav posebne muke. V tistem hipu so se ženske odstranile od velikega Ivana in se pri tem smejale, mahajoč z rokami. Subienkow je tedaj videl strašno iznakaženega Ivana. Ta pogled je bil takoi grozen, da ga je posilil strahoten, histeričen smeh. Indijanci so ga začuđeno gledali, da se je mogel smejati. Pa tudi sam se je čudil svojemu brezumnemu smehu. Da bi se mogel premagati, je skušal obrniti svoje misli drugam. Zamislil se je v svojo preteklost. Spomnil se je očeta in matere, majhnega škotskega konja, ki ga je jahal v otroških letih, francoskega domačega učitelja, ki ga je poučeval v jezikih in plesih in ki mu je nekega dne v hipnem ogorčenju iztrgal iz rok neko Voltairovo knjigo. Mimo njegovih oči sta šla Pariz in Rim. zame-gleni London in razigrani Dunaj: Bilo mu je, kakor da je v družbi mladih rojakov, ki so kakor on sanjali o neodvisni Poljski s poljskim kraljem na varšavskem prestolu. Od tistih sanj dalje se je začela njegova žalostna pot. Izmed vse družbe nekdanjih prijateljev je bil samo on še živ. Spominjal se je plemenitih src tovarišev, ki so poginili drug za drugim. Dva sta bila u-smrčena v Petrogradu, tretjega je ječar pretepel do smrti. Med veliko potjo, s krvjo zaznamovano, ki so jo prehodili v sibirsko pregnanstvo, in ki je trajala več mesecev, so jih kozaške straže mučile in pretepale. Na tej poti je eden omagal in ni več vstal. Od drugih so mnogi umrli od mrzlice in pomanjkanja. Dva sta poskušala uteči, pa sta storila smrt od kozaških strelov. Samo njemu se je posrečilo priti do Kamčatke s pomočjo denarja in listin, ki jih je ukradel nekemu popotniku, ki ga je našel umirajočega na snegu. Za njim ni bilo rešitve. Vračati bi se moral preko Sibirije in Rusije, napraviti bi moral zopet neskončno pot, ki bi je ne zmogel. Edina pot rešitve je bila naprej, vedno naprej, preiti preko Ledenega morja. in nato preko Behringove ožine doseči Alasko. Tako ga je pot zanašala vedno globlje v divjino. V ta namen se je pridružil morskim razbojnikom. Na njihovih jadrnicah je skušal trikrat priti na vzhodno stran. Večkrat je trpel lakoto in žejo, na vedno razburkanem morju so razsajali viharji in živeti je moral v družbi Z'ljudmi, ki so' se povrnili v prvotno divjaško stanje. In vse to je pretrpel, da bi prebrodil tisto usodno ožino. Trikrat je morje vrglo nazaj na Kamčatko njega in njegove nebrzdane tovariše po hudem trpljenju in pomanjkanju. Četrtič se je prevoz posrečil. Bil je med prvimi Evropejci, ki so prišli na bajne otoke Tjulnjev. Toda on se ni izkrcal na te otoke, da bi tu denar zapravljal, kakor njegovi tovariši. Ti so o-bogateli s tihotapstvom in gusarstvom in zdaj so ukradeni denar razsipali v blaznih orgijah. On pa je iskal pot v Evropo skozi Ameriko. Da bi prišel v Ameriko, se je vkrcal na druge ladje skupaj z drugimi gusarji. Bili so to pustolovci vseh narodnosti: Slovani, Rusi, Mongoli, Tatari in Sibirci, ki so puščali povsod za seboj sledove krvi. Povsod, kjer so prišli na kopno, so jim morali urojenci plačati tribut. Vasi, ki so se upirale, so požgali, stanovalce pa poklali. Tako so minila mnoga leta. Nekoč se je pojavil iz Kamčatke ruski mešanec Malakov, ki je poveljeval naj-krvoločnejši tolpi pustolovcev. Subienkov je postal njegov prvi pomočnik. Malakov se je zasidral s svojimi jadrnicami, ki so bile nakrcane z blagom in strelivom, ob delti Kwikpaka. Subienkov je svetova! Malakovu, naj bi se napotili navzgor proti deročemu toku reke. Ko so prejadrali kakih pet sto milj, je Malakov sklonil, da se ustavijo na ozemlju Indijancev Nulatov in da postavijo tu utrdbo. Subienkov bi bil rad videl, ako bi šli še naprej, toda ker se je bližala zima, je bilo bolj pametno, da ostanejo tu Prihodnjo! pomlad, ko se bo staja! led, je nameraval izginiti ponoči in nato prepotovati vso Kanado do Iludsonovega zaliva. Malakov ni vedel, da sta Kwikpak in Ykon ena in ista reka, Subienkov pa ni bil tako nespameten, da bi mu to povedal. In tako so začeli postavljati utrdbo. To trdo delo so morali opravljati Indijanci Nulati in stene, zgrajene iz krcljev, so naglo rastlo od tal. Delo je bilo surovo in gusarji so z biči poganjali Indijance. Mnogi Indijanci so skušali zbežati, toda ujeli so jih, nato so jih privezali na deske in jih pretepli, prav tako, kakor so delali carski biriči. Mnogi med temi nesrečneži so umrli. Drugi so preživeli hudo kazen in niso več poskušali zbežati. Sneg je zapadel, preden je bila utrdba) končana. Tedaj so sosednemu plemenu naložili velik davek. Ker so se upirali, so jih pretepali, nato pa so jim vzeli žene in otroke za talce, dokler ne bo plačan davek. Sejali so kri in sovraštvo in čas žetve je prišel. (Se nadaljuje) 3ACK LOMDOKI KMfŠTO/F' Krištof Bellew (Bilju), doma iz San Francisca, je zaslovel po svetu pod imenom Krištof Dimač. Tista leta, ko je izpre-menil ime, se je spreme-nil tudi on sam. Dvaindvajsetletni je zapustil vseučilišče, v sedemindvajsetem letu pa je slučajno zašel med urednike tednika »Vala«. Pisal je ocene in podlistke iz življenja San Francisca. Toda časopis s svojimi večnimi potrebami ni požiral samo njegovih duševnih moči, temveč tudi njegovo imetje. Krištofov stric John Bellew, mož oseminštiridesetih let, potomec onih starih družin, iki so v drugi polovici 18. stoletja prodrle na zapad Amerike, je bil pravo nasprotje svojega nečaka: čvrst, močan in neustrašen. Rol"'1 Krištofu: »Tvoj oče bi ti kmalu pregnal tvoje muzikalične in umetniške muhe. pojdem zopet na poteva Mladi mož je skočil k stricu, mu stisnil roko in vzkliknil: »S teboj grem!« Tudi jaz sem še zdaj bolj junak nogo ti- V kratkem nje. Spremljal bom nečaka Hala in Roberta, ki gresta v Klondajk na Aljasko, kjer pridobivajo zlato. Ime ruskega kemika Mendelje-jeva je znano širom sveta; njegova odkritja pomenijo začetek nove dobe v kemiji. Drugi ruski kemiki so manj znani, pa ne zato, ker ne bi bile njihove zasluge velike, ampak zategadelj, ker je zapadni svet vedno le polagoma priznaval ruske uspehe na vseh področjih naprednega življenja. Največji dokaz za to trditev je Mendeljejev sam. Njegove zasluge za znanost so dolgo tajili, zlasti v Nemčiji. Po drugi strani pa je bilo med ruskimi učenjaki mnogo svobodoumnih ljudi, ki so se trudili da bi svojo državo in ljudstvo dvignili na višjo raven, dočim revolucionarne ideje niso bile carskemu režimu všeč. Zato se je dogajalo, da so mnogi zaslužni možje znanosti in napredka v sami Rusiji ostali nepriznani. Še več! Ni malo pnmerov. ko so se morali prav ti možje napredka boriti z ogromnimi težavami, če so hoteli nadaljevati svoje znanstveno delo. Danes se sovjetska znanost ponaša z njihovimi uspehi in njihovim delom. Njih knjige se tiskajo v ogromnih nakladah, njihove znanstvene metode in izkustva služijo mladim pokolonjem Sovjetske zveze. Kemija se v Rusiii začenja z Mihajlom Vasiljevičem Lomono-sovim (1711—1765) Težko je opisati delo in zasluge tega genialnega učenjaka, enciklopedista in pesnika. Literarni zgodovinarji označujejo z njegovim imenom početek novega razdobja ruške književnosti. Lomonosov je uredil književni jezik in slovnico, sam je pisal in zbiral gradivo za rusko zgodovino Bil je prepričan o življenjski sili svojega naroda, saj je bil sam preprost kmečki sin, ki je z lastnim delom izpričal resničnost svojega vzklika: »Koliko Platonov in Nevvtonov lahko rodj ruska zemlja!« Njegova dela na področju pri-rodopisnih ved so bila pozabljena skoro sto petdeset let. Šele ob 200. obletnici Lomonosovljeve-ga rojstva je kemik Menšutkin omogočil izdajo njegovih zbranih del. Napredne misli so zadivile poslušalstvo v Akademiji znanosti. Toda v čem je veličina Lomo-nosova-kemika? Lomonosov je živel v dobi, ko je bila kemija kot znanost šele v povojih; atomistična razčlemba materije jk bila tedaj še popolnoma neznana stvar. Lomonosov še je lotil posla z veliko odločnostjo in je raziskoval do svoje smrti. Tolmačil je prirodne pojave kot rezultate {razvrstitve in gibanja atomov s pomočjo sil, ki jih vs;-bujejo atomi. Nasprotoval je teži o tajnih silah in substancah, držal se je v prvi vrsti tehtnice, računov in merjenja. To stališče ga je nujno dovedlo do tega, da je pojmoval kemične pretvorbe kot spajanje atomov v molekule. Po tej poti je prišel do osnovnega spoznanja, k; pravi, da je materija neuničljiva. Kemiki zapadnoga sveta so to spoznali šele 50 let pozneje na podlagi poizkusov Lavoisiera. Lomonosov je bil trdno prepričan, da morejo le kemija, fizika in matematika z uspehom reševati vprašanje snovi in spreminjanja materije. Tako je položil temelj fizikalni kemiji sto let prej. preden se je ta ideja porodila v zapadni Evropi. Prepričan o resničnosti svojih trditev, je Lomonosov zgradil prvi fizikalni laboratorij v Rusiji ter začel sistematično študirati kemijo. Bil je uverjen, da mora znanost pomagati ljudem do ureditve boljšega življenja. Po smrti Lomono-sova je znanost o kemični stroki v Rusiji zaspala in nazadovala. Njega samega so pozabili, vse eksperimentalno delo kemikov se je vršilo v lekarnah ali pa celò doma v kuhinjah. Nov polet je dobila kemija v Rusiji šele v 19. stoletju, ko §e je začela razvijati industrija. Proizvodnja je 'terjala od znanosti svoj de'ež in tako se jo znanost približala praktičnemu življenju. Ruski kemiki so začeli raziskovati svojo deželo, odkrivati njena bogastva in so kmalu dohiteli države, ki so bile v tem časovn.-r pred njimi. Imeni A. A. Voskre-senskega in N. N. Z ini na sta znani vsemu svetu. Vzgojila sta cel red novih znanstvenikov in uredila potrebne laboratorije. Voskresenski je bil profesor na petrograjsk-i univerzi. Kot sijajen pedagog je vzgojil niz mladih kemikov med njimi Mendeljejeva, ki je rekel o svojem učitelju, da jo »ded ruskih kemikov«. Zinin, Hi je bil profesor na univerzi v ■i Kazanu, pa je na področju organske kemije napravil še korak naprej. Osnoval je šolo ruskih organskih kemikov, iz katere so izšli med drugimi veliki učenjaki A. M. Butlerov in A. E. Favorski. Butlcrova poznajo kemiki Izven Rusije po pretvorbi formalina v sladkor, procesu, kj ima tako važno vlogo v sintezi organske materije. Doba njegovega delovanja spada v čas nastajanja organske kemije, ki je po zaslu gi poizkusov prodrla globoko v strukturo spojin žive materije In odkrila, da tu ni govora o nekih »nadnaravnih« silah. Problem strukture organskih spojin — to je bil problem, na katerem je pokazal Zinin vse svoje znanje. Ril je nasprotnik tesnosrčnega šovinizma, pa tudi ozkosti v znanosti. Zlasti je pobijal nemško stališče, ki ga je imel priliko osebno spoznati na svojih študijskih potovanjih po Nemčiji, kjer so mu nemški kemiki zatrjevali, d-a so predvsem nemški naturalisti, da razvijajo v prvi vreti »nemško« znanost, itd. Ni čudno, da se je v Nemčiji iz takšnih nazorov izcimila »znanost«, ki je videla predvsem m povsod samo Nemca In njegove koristi. Sem spada n. pr. teorija o nadljudeh, ki so prav v minuli vojni prizadejali toliko gorja sovjetski državi in vsemu svetu. Mendeljev je bil vsestranski kemik in učenjak; največje za sluge si je pridobil z razvrstitvijo elementov, toda glodal je tudi daleč naprej. Bavil se je z vsemi živimi problemi znanosti in tehnike, n. pr. s poleti v stratosfero, z raziskovanjem polarnega sija, z analizo nafte s posebnim ozirom na njena ležišča v Rusiji. Bil je tako napreden, da se je po tej strani zameril uradni Rusiji. Nemška večina, ki je vedrila in oblačila v rus Ki Akademiji znanosti, mu zavoljo tega ni dala možnosti, da bi prišel do zasluženega mesta in ga ni hotela sprejeti med svoje člane. Čeprav si je pridobil ogromne zasluge za znanost, ni prejel niti Nobelove nagrade. Mendeljejevi pogledi so segali tako daleč v bodočnost, da je njegove načrte za industrializacijo in organizacijo znanstvenega dela uresničila šele sovjetska vlada. A. E. Favorski je tudi eden izmed prvakov organske kemije ter je deloval kot kemični eksperimentator in organizator znan stvene vede do lanskega leta, ko je v visoki starosti umrl Njegova dognanja so dala pobudo za zgraditev velike tvornice umetnega kavčuka. Po zgledu Favorskega so tudi drugi ruski kemiki vložili mnogo truda za znanstveno izgradnjo socialistične industrije. Zadostujejo naj imena: Zelinski, Kurnakov, Vernadski, Kablukov, Šorigin, Bah, Semionav, Hlopin, Pisarževski itd. To je v nekaj potezah podana epoha sovjetske kemije, ki se razvija z jasnimi perspektivami bodočnosti socialistične družbe za Sovjetsko zvezo in ves ostalj svet. Nekaj za vse.... ALI ŽE VESTE Da približno 800 milijonov lindi na svetu ne pozna poljuba kot znak ljubezni; da tehta ena perut muhe, kakor so ugotovile najnoveiše natančne tehtnice, celih 3/100.000 gr; da se hranijo gnila jajca, ki jih ceni Kitajec kot slaščico, naimani deset let v ilovnati zemlji; da povzroča golšo tudi enostranska rastlinska hrana; da umre človek zaradi pomanjkanja vode v enem tednu in zaradi pomanjkanja spanja v dvanajstih dneh; da je nastal večji del vseli spisov svetovne književnosti pri migljajoči S'-cčni svetlobi? MAJHNI POMISLEKI IN VELIKI DOBIČKI Zgodovina izumov. poroča, da mnogi izumitelji, niso imeli nobenega dobička cd svojega izuma, čeprav so izumili pomembne in prevažne novotarije, in da so celo umrli v veliki revščini, preden se je ugotovila velika vrednost njihovega izuma. Tema nasproti pa stoje maihni, zelo porabni izumi, ki niso zahtevali kdo ve kake bistroumnosti, ki so pa naklonili srečnemu izumiteliu milijone (v dobri, predvojni valuti). Tako so zaslužili milijone; Paalmer za zaklop-no kapico pri steklenicah za pivo in sodavico, Adams za žvečilni gumi. Ri. chardson za pripravo, s katero se od. pirajo škatle za konzervo, I.ewi je pritrdil na drugem koncu svinčnika radirko. Vsi ti izumi niso bili plod dol-goti#inih poskusov in večletnega razglabljanja, ustvarili so izume praktični domisleki, ki iih naklania naključje tudi nestrokovnjakom. PROFESURA IN HUMOR Na vseučilišča v Kolumbiji (ZdA) so ustanovili profesuro za humor. Prvi do. cent za ta učni predmet ie filozof in humorist James Conan, ki se ie lotil svojega poklica z vso vnemo in ki bo učil svoj slušatelje, kako se izvaja humor in kako se doseže dobra volja in smciavost. NAJBOLJ RAZŠIRJENA KNJIGA V Londonu stoji veliko poslopje, imenovano «Bible House». V njem ima svoi sedež Družba sv. pisma, ustanovljena leta 1804. Ta Družba ie naivečia dobaviteljica biblije na svetu. V skorai 150 letih je oskrbela prevod sv. pisem na 692 jezikov in narečij. Naklada vseh biblij znaša približno 480 milijonov knjig. Ko se je prevajala knjiga na neko srednjeafriško narečje, se je boril prevajalec s hudimi težkočauni, kajti izraza za «Sv. Duha» in za «greh» ni našel v tistem jeziku. DVAKRAT NA LETO PO 12.000 KM Lastovica in štorklja preletita dvakrat na leto ob selitvi na tisoče kilometrov. Rekord v poletu pa dosežejo ptice iz najsevernejše Azije in Amerike. Tako napravi deževnik dvakrat na leto pot, dolgo po 12.000 km, in sicer od Berin-ške ožine vzdolž azijske vzhodne obale do Avstralije in Nove Zelandije in zopet nazaj, tb pa brez zemljevida brez svetilnikov in brez kakršnega koli kaži. pota in še celo večinoma v temni noči. ZAMAŠEK Francoski pater Don Perignon je pred 260. leti 'naklonil Francozom in svetu šampanjec, obenem je pa izumil tudi zamašek. Za oba ■ izuma so mu, hvaležni rojaki postavili v Reimsu spomenik. Defedai so se zatikale steklenice s predivom. namočenim v olle, toda tako zatikalo ni bilo primerno za žlahtni šampanjec. Perignon ie poskusil nešteto sno. vi, dokler ni iztaknil zamaška, ki je raztegljiv, lahek in nepremočljiv. Zamaške izdelujejo iz luba posebnega hrasta, ki raste v Afriki, Španiji in na Portugalskem. Skorja se odi upi od drevesa, cele butare luba se nato prekuhalo, lab postane mehak, pride nato v stiskalnice, kjer se ugiadi in iz posameznih plasti se stružijo zamaški. Križ Bellew se je izkrcal v brezumnem vrvežu dycaskega obrežja, 'kjer so bile nakopičene 1000-funtne kar pomeni mehkužnež... J h Monet grofa Jttonteftrista — No da, seveda, — je rekel^ — za Nemca tu ni živ* ljenja, mužiki mu ne puste dihati, in potem, dedek, partizani tudi niso kar tako. Pravijo, da v naših krajih dobro delajo.. — Nisem nič slišal, — je kratko in suho odgovoril ded. — Na polje moram. Hvala za tobak. Starec je vstal in odšel Tudi »grol« je vstal, pljunil od jeze in se napotil dalje. Vrstila so se polja in globeli, kolovozi in goščavje, »grof« pa je hodil in hodil. Naposled je prišel do gozdov. »Grof« je krenil s poti globoko v hosto. Začelo se je že temnitj in neprestano se je spotikal ob kupih dračja, ob pritlikovje in staro štore. Gozd pa je bil vedno temnejši vedno gostejši in neprehodnejši Dišalo je po smoli, preperelem listju in gobah. Presneto se mu je hotelo spati in počivati. Toda o kakšnem človeškem bivališču ni bilo niti sledu Vse ng okrog se je dviga! kakor trden zid temni, tajinstveni, pravljični gozd. A jesenska noč se je že čutila. Spolzki, hladni valovi gozdne vlage so objeli »grofa« Tedaj se je spomnil na kajenje, zato je sedel na panj in si zvil »kozjo nožico«. Visoki borj so nemirno šepetali sklanjajoč še drug k drugemu. Z rahlim šumom so švigale tik mimo njega neke nepoznane živalce. Nedaleč nekje je vzdihovalo in cmokalo gozdno močvirje Zdaj pa zdaj so silni sunki vetra majali drevje, ki je tiho stokalo. Ko je »grof« zvil »kozjo nožico«, je podrgnit vžigalico in zažgal cigareto Nenadoma so ga od zadaj zagrabile neke močne roke. — Da se ne ganeš z mesta! — je zapovedujoče izpre-govori' moški glas. — Ali od daleč prihajaš, bratec? — Najprej mi izpusti roke, vrag to vzemi, popolnoma sl mi .jih Izpahnil. ~~ se je zadrl »grof«;- nato šele izprašuj ! V tem hipu sta so pojavila še dva človeka, kakor da sta zrasla iz zemlje. »Grofu« so zvezali na hrbtu roke in ga peljali po nekakšnih divjih stezah, z dračjem pokritih, skozi goščavje, mimo pregraj in globeli. Nato so mu za-• vezalj oči, čeprag je bila tema kakor v rogu, in ga peljali dalje. Končno so prispeli na mesto. Miškina so razvezali in posadili na klop. »Grof« je raztegoval nabreklo roke in ko so se mu oči prilagodile svetlobi, se je ozrl okrog sebe. Bil je v zemljenici, ki jo je razsvetljevala petrolejska svetilka Za mizo je sedelo nekaj oseb, toda v prvem hipu jih »grof« ni prepoznal. —- Naj poginem na tem mestu, če ni to »grof Monte krist«! je vzkliknil nekdo izmed sedečih za mizo. »Grof se je obrnil proti temu glasu in zazijal od začudenja: pred njim je sede! načelnik mestno milice tovariš Bistrih. Ne moremo reči, da je bil tovariš Bistrih navdušen, ko je zagledal »grofa Montekrista« Staro sovraštvo dr» »soma zločinskega sveta« se je oglasilo v njem. Natančno je zasliševal »gpofa«, od kod je prišel in s kakšnim namenom se je tu pojavil. Nato je tovariš Bistrih šel h komandirju partizanskega odreda, bivšemu sekretarju finskega mestnega komiteta partije, tovarišu T., ter mu. poročal o stvari. Tovariš Bistrili jo seveda primerno orisal »grofov« značaj, povedal, kolikokrat je bil obsojen, tei’ izrazil mnenje, da je to »nepoboljšljiv pokvarjenec«. — Štejem si v dolžnost povedati, — je rekel tovariš Bistrih, — da je ta človek nepoboljšljiv in družbi nevaren zločinski tip. Na začudenje tovariša Bis trilla niso njegove živobarvne označbe »groiovega« značaja napravile nikakega vtisa. Pravi», da je pretepač? — je zamišljeno rekel ko-maaul.ir odreda. Pa to jo dobro. Take potrebujemo. Kaj bi tu z miroljubneži... — Bojim se, da bi nam ta pokvarjen sad ne delal preglavic, — je vztrajal liri svojem Bistrih. — Tega se bojim. — Nikar se ne boj, — se je nasmehnil komandir. — še čiovelsa bomo naredili iz njega. Med drugim glej, da ga ne spominjaš na preteklost. Pazi, da ga no užališ ... Zdaj pa ga pripelji k meni. Tovariš Bistrih je skomizgnil z rameni in šel po »grofa« ter ga pripeljal h komandirju. Ta je sprejel »grofa« kakor.da se ni nič zgodilo, in se delal, kakor da o njem nič ne ve. — Kak0 se Pišeš, rojak? — je vprašal. — Miškin,— je odgovoril »grof« in radovedno opazoval mršavi, strogi komandirjev obraz in njegove pozorne bistro oči. — Kdaj sj šel iz mesta? — Včeraj sem ga zapustil. — Kaj pa je tam novega? — Posebnih novic ni, Frici besnijo. Včeraj so priredili cerkveno svečanost... In grof je povedal vse, kar še je zgodilo v cerkvi Komandir ga je poslušal z največjim zanimanjem, — To ti je junaški pop! — je vzkhkml z 'iskrenim občudovanjem. ko je slišal, kakšno pridigo je imel oče fivti-hij. — Treba ga bo vzeti pod zaščito Zdaj pa moramo gosta nasititi in mu pripraviti prenočišče. Pokličite mlado gospodinjo! Bistrih je odšel in se čez nekaj minut vrnil z visokim, vitkim dekletom. — Tukaj sem, tovariš komandir, — je izpregovorila. z zvonkim, mirnim glasom. Ko je »grof« zaslišat ta glas, je skoči! z inasta ter uprl v dek e široko odprte oči. — Galja! — je razburjeno vzkliknil — Petja! — je tiho odgovorila ona in zardela. — Kakor vidim sta stara znanca, — je rekel komandir odreda, pomignil Bistrihu in pristavil: — Meni ni treba nič več govoriti. Ga ja bo že sama vedela, kako je treba sprejeti gosta Saj ga sprejmeš, Galja? — Če je tak ukaz, ga sprejmem, je že mirno odgovorila Galja. — Pojdiva, tovariš. Zapustila sta komandirjevo zemljenico. »Grof« je šol za dekletom in duša mu je vriskala od veselja Ona je šla mo če dalje in se tu pa tani ozrla, če ji sledi. — Noči so zdaj vlažne, — je v zadregi začel »grof« pogovor — Jesen. — je kratko odgovorila Galja. Ker je bila tema, »grof« ni videl, da se je deklica nasmehnila. — Ali vas tu ni strah? — je vpraša! on — Mislim, da vam mora biti znano, da nisem strahopetna, — je rekla. — Ne vi ne jaz nisva med strahopetneži, — je odgovoril na to »grof«. — Dolgo vas nisem videl. — Tako? Nisem opazila, — je strupeno omenila deklica. — Morda se mi je samo tako zdelo, — je »grof« z ledenim ravnodušjem vrnil zbodljaj. — Mogoče, da sem vas s kom zamenjal... Ta besedni dvoboj je onemogočil nadaljnji razgovor. Galja je prav suho povabila »grofa« k jedi. Hladno se ji je zahvalil. Potem ga je peljala v moško zemljenico, kjer je bilo njegovo prenočišče. Deklica mu .je voščila lahko noč in odšla v svojo zemljenico, »grof« pa se je vrgel na svoj «pograd. Pa ni moge! zaspati. Tudi deklica ni spala. Vso noč je preležala z odprtimi očmi in premišljevala o njem. Gaija jo ljubila »grofa«. Nikdar se ni bala priznati to ljubezen; v tem se je razlikovala od »grofa«. Odkar je bila v odredu, ga je imela ves čas v mislih. Ni vedela, kje je in kakšna je njegova usoda. Previdno, da ne bi izdala svojih čustev, je izpraševala Bistriha, kaj se je zgodilo s kaznjenci, toda nič točnega ni mogla zvedeti. In glej, Petja je zdaj tu, v odredu, v sosedni zem'.jenici. Kako je mogei reči, da jo je zamenjal? Strašno! To se pravi, da mu je vseeno, da mu je tuja in da je ravnodušen do nje. Kako dobro je bilo, da ni pokazala kako je vesela njegovega prihoda. Tudi za naprej se mora tako obnašati napram njemu, če je tak... Shujšal je, pač se mu ni dobro godilo v tem času. Lase ima smešno počesane, na ježa. Bržčas jih v ječah tako strižejo. Sicer se mu to podaja, nekam prikupen jo in tako mlad... Koliko let je minilo od tistega dneva na Zeleni gori? Pet let. In koliko mesecev jo to? Celih šestdeset... Dve sto štirideset tednov! Moj bog, kako daleč jo vse to, pa se tl zdi, da je bilo včeraj. Njegove ustnice so bile takrat tako vroče, a oči so mu žarele! In vendar sem vesela, da je tu, skoraj poleg mene! Čemu nekj se je komandir smehljal? Da ni kaj opazil? Menda vendar ne! — Mislil sem, da se no bo kujala, — je v istem času mrmral »grof« in se nemirno premetaval na ležišču. Take dekline si domišljajo, da ne moreš živeti brez njih. Prismoda!... Zlasti zdaj, v vojnem času, da bi se človek pečal z ljubeznijo, smešno. Vendar pa je dekle na pravem mestu; kako se postavlja! In v partizane je šla! Kakor si bodi, iz moje šole je... In kako je udarna! »Nisem strahopetna«, — pravi. To je res, toda jaz sem jo pošteno zavrnil, Naj se kuja... Jo bo že minilo! Čas hitro mineva! Minil je že mesec Od dne; ko je } »grof, Mootokrjst« prišel v partizanski odred. V teh tri-, .desetih dneh se je seznanil s partizanskimi nalogami, par- j ' tizani pa so ga vzljubili zaradi njegovega veselega zna--' čaja. nenavadne drznosti in iznajdljivosti. Nikjer se ljudje no spoznajo tako hitro in tako dobro, kakor na bojnih postojankah, kjer človek doživlja najtežje in najzanesljivejše preizkušnje — preizkušnje krvi, kjer mora dokazati, da^ je brez kolebanja pripravljen dati življenje, hiteti na pomoč tovarišu za vsako ceno »Grof« si je znal pomagati v najtežjih in najbolj tveganih operacijah, ki jih je izvrševal odred, 'n s čudovito lahkoto je našel izhod iz najtežjih položajev Pri vsem tem je delal, vselej preudarno in nikoli se ni spuščal v nevarnost zaradi nevarnosti samo, ampak je ime pred očmi korist stvari —1 To ti je dečko. Petja, — je govoril o njem komandir odreda. — Ni dovolj, da je kdo hraber. Hrabrost mora biti razumna. Tvegati glavo je pač lahko, to ni kdo ve kakšno junaško dejanje. Poglavitno jo. da glavo ohraniš in izvršiš svojo nalogo. To pa jo treba znati. Po kratkem pomisleku je v takih primerih vselej dostavil: — Žrtvovati glavo brez skrajne potrebe pomeni, da si na črti najmanjšega odpora. V bistvu .te to tako rekoč oportunizem.. V tem smislu »grof« pač ni bi' oportunist, zakaj iz vseh operacij se je vrnil a celo glavo, potem ko je izpolnil svojo nalogo. V tem času se je srečal z Galjo po večkrat na dan: na stre'išču. v »jedilnici«, kakor so z važnim poudarkom imenovali eno izmed zemljenic. v štabu odreda, kjer je ona imela stalno opraviti, včasih tuđj med odmorom V vseh takih primerih sta bila kratkobesedna in sta se delala, kakor da se ju preteklost več ne tiče. Dekletu se je to bolje posrečilo: obnašala se je umerjeno pravilno in vendar ravnodušno. »Grof« pa se je včasih spozabil: odgovarjal je porogljivo, bil je pretirano hlađen ali je hkrati umolknil in se kujal Tovariš Bistrih pa je še vedno postrani gledal »grofa«, očitno se ga jo izogibal, a ga istočasno nadzoroval. »Gruf« je vračal njegovo neprijaznost z očitnim in hladnim ravnodušjem Komandir odreda je opazil, da je Bistrih še vedno sovražen »erofu«. in že večkrat je obrnil pogovor na to. — Saj mu nič slabega nočem, — jo odgovarjal Bistrih, — ka j pa jaz o njem mislim, to je, oprostite, moja osebna zadeva. Nekega dne je odred prejel poročilo, da se po bližnji deželni cesti pomika sprevod nemških voz s strelivom. Ko je komandir odreda to zvedel, so je zamislil, nato se je nehote nasmehnil ter poklical k sebj »grofa« in Bistriha. Ko sta prišla, jima je komandir povoda’., kakšno vest je prejel, ter jima ukazal, naj se odpravita na deželno cesto in likvidirata sprevod. »Grof« in Bistrih sta molče poslušala ukaz, nato sta šla iz komandirjeve zemljenico tor se začc'a pripravljati za bojno operacijo Uro pozneje, ko se jo jelo že mračiti, sta se napotila proti deželni cesti Vso pot sta molče pre- , hodila. Ko sta prispela, do ceste, sta so -zakrila in pritajila v cestnem jarku. Čez nekaj časa sta zaslišala šum bližajočih se vozil. Veter je d on a šal odlomke nemških pogovorov. — Že gredo, — jo prišepetal Bistrih »grofu«. — Glavno je, da se ne prenagliva. Pustiva jih bliže k sebi. tedaj pa začneva — ti z granatami, ja/, iz strojnice. Bistrih jo bil videti popolnoma miren in je bi! videti kakor po navadi. »Grof« je v mislili zaračunal to v dobro načelniku mestne milice. Končno so se Nemci približali na takšno razdaljo, da so se jasno razločevali obrisi voz in vojakov. Bistrih je rahlo dregnil »grofa« v bok in mu dal s tern znak, da jo treba začeti. Miškin je premakni' varovalko na ročni granati in jo treščil v prvi voz. Razlegel so je pok, konj se je vzpel na zadnje noge in se prevalil na bok. V naslednjem hipu se je sprožila Bistrihova strojnica. Nemci so se razbežali na vse strani in kričali, streljajoč na slepo iz svojih brzostrelk. Konji so preplašeno rezgeta'1 in skakali, lomeč ojesa. »Grof« je premišljeno motal granato za. granato, ki je vselej točno zadela v cilj Eden, dva, trije vozovi so zleteli v Zrak s strelivom Mnogi Nemci so se iCj. valjali pod nogami splašenih konj in vso to sliko so razsvetljevali škrlatnordečj ognji pokajočega streliva, Napad je uspel. Tedaj pa je nekdo izmed Nemcev planil na Miškina, ki je vstal izza jarka, da bi bolje zagnal granato. Za njim so priskočili še drugi. Bistrih je podrl dva s strojnico, v ostalo je »grof« zagnal granato. Prav blizu se je razlegel oglušujoč pok in Miškin se je koma j rešil v jarek pred drobci eksplozije. Ko je čez nekaj hipov dvignil glavo, je videl, da je Bistrih obkoljen od Nemcev. Miškin, Je priskočil k njemu. Zagrabil je ročno strojnico, k; jo bi'a padla Bistrihu iz rok, in jo zavihtel kakor gorjačo nad sovražniki ter podrl z njo dva.'Nemca Tretjega si je spravil izpod nog s tem, da ga je sunil z glavo pod srčno žličko (nekoč je bil to njegov priljubljeni poseg v pouličnih tepežih), tedaj pa sc je nenadoma pokazal pred njim tretji Nemec, kakor da je zraste! iz zemlje, mu nastavil puško na prsi in ustrelil. Ne boš, rilec nemški! — je zavpil »grof« in, ker je imel občutek,. kakor da ga je nekaj speklo, se je vrgel s oodesetorjono silo na Nemca, ga 'zgrabil za grio in ga pnrel daviti. Nemec je zahropel, se zrušil m obležal nezavesten. Miškin je pobral njegovo »mauzerco«, ki mu je padla iz rok, se vrgel p0 dolgem na zemljo In začel od spodaj navzgor streljati na Nemce. V tistem hipu se je Bistrih iztrgal iz spopada z Nemci Bij jih, Mj, »grof«, na levo, poglej na levo! »Grof« se je ozrl in zagledal dva Nemca, ki sta hitela njemu z druge strani. Z dvema streloma ju je pološtt-Ostah so se razbežali. PRED NOVO SEZONO ♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦ ♦♦ ♦♦ Uežave in napori našega gtedaiišla Iz razgovora z Modestom Sancinom, začasnim upravnikom SNG za Trst in Slovensko_Primorje. ■Težko mi je bilo ujeti tov. Modesta Sancina za razgovor, saj mora letati dopoldne in popoldne na skušnje k Sv. Ivanu, kjer je požrtvovalno društvo „Škamperle" začasno prepustilo svoje prostore našim i-gralcem. Tam režira in vadi Linhartovega „Matička", poleg tega ima dela čez glavo z upravnimi posli in z brigami za svoj ansambel. „Kako ste delali in uspevali lansko se-* zono?" vprašam pridnega upravnika Modesta Sancina, ko se mi je končno posrečilo, da ga za kake pol ure priklenem poleg sebe za mizo. „Najprej ti bom povedal, da je bil ansambel preobremenjen. F Trstu samem smo imeli sedemnajst predstav, v Gorici preko deset in potem po vsej coni A in B toliko, da jih znese skupno preko sto in šestdeset. A to še ni vse. Naši igralci so imeli vrh tega še nad štiristo sedemdeset posameznih nastopov v tržaškem radiu. In kje so še režije po podeželskih odrih, razni dramski tečaji itd. itd!" „Kako je bilo z lanskim reportoarjem?" „Naštudirali smo osem iger, s katerimi smo potem gostovali po obeh conah. Mislim, da so najbolj uspele predstave: Cankarjev „Hlapec Jernej in njegova pravica", B. Shaw: „Kako zabogatiš", O’Neil: „Anna Christie", med ljudstvom so pa dosegli največji uspeh Borovi „Raztrganci", saj smo ž njimi prepotovali obe coni in jih igrali več kot petdesetkrat. „Desetega brata" smo igrali v coni B in pa v neposredni okolici Trsta. Zelo se je v obeh conah priljubila tudi Šurekova „Pesem s ceste". Vžgali pa sta tudi obe igri italijanskih avtorjev, Bene-dettijeve „Rdeče rože" in Nikodemijev „Scampolo"... Kako lep je naš jezik „In na gostovanjih, kako vam je bilo..,?" „Lansko zimo smo se vozili na odprtih kamijonih skozi burjo, nalive in snežne meteže. Mnogi izmed tovarišev so se prehladili in zboleli, posebno še občutljivejši nežni spol. Posebno mi je ostala v spominu vožnja v Sežano na popolnoma odprtem kamijonu. Burja je bila strašanska in prepihala nas je skozi, prav do kosti..." „In niste klonili...?" „Kaj še. Kljub vsem težavam, kljub' burji, dežju, snegu in mrazu, poleti pa kljub najbolj pekoči vročini smo ohranili dobro voljo in veselje do dela. Nikoli nismo pozabili, da igramo pred ljudstvom, ki je po tolikih letih mraka in bede, oropano najosnovnejših človeških pravic, sprejemalo slovensko besedo^ prav dobesedno kot evangelij! To je čista resnica. Videli smo stare ljudi, može m žene, ki so solznih oči poslušali svoj materin jezik z odra in neka stara ženica mi je nekoč po predstavi vsa objokana dejala: „Kako lep je naš jezik!"... Kdo bi se ob takih učinkih ne vrgel s podvojeno silo na delo?!" ,;Opravili ste lepo delo..." „In to v kaj malo rožnatih okoliščinah. Pomisliti moraš, da so mnogi izmed tovarišev in tovarišic tavali po mesece okrog brez stanovanja, iskali sobe, spali zdaj tu, zdaj tam. Dvorane nismo imeli, ZVU nam ni dala ničesar v zameno za požgani Hotel Balkan, za naš Narodni Dom, ki so nam ga leta 1920 uničili fašisti. Toda vztrajali smo vsem neprilikam nakljub in naše delo je rodilo uspeh. Igre smo režirali: dosedanji vodja našega gledališča Ferdo Delak, Milan Kosič, Just Košuta in jaz.. Perspektive za bodočnost „In kako bo letos...?" „Kaže, da bomo letošnjo sezono laže prišli do svoje dvorane. Vsaj ZVIJ nam je tako obljubila... Kar se ansambla tiče, je ostal v glavnem isti kot lansko leto. Pač sta nas zapustila izkušena in nudar jena člana Jože Tiran in Vladoša Simčičeva, zato ’ so se nam pa pridružili Joško Lukež in nekateri mlajši, zelo talentirani igralci, ki so pritegnili pozornost strokovnjakov pri produkcijah dramskega tečaja v Gorici." „Kaj imate na sporedu...?" ,Jz slovenskih del bomo uprizorili Linhartovo komedijo „Matiček se ženi", ki jo zdaj študiramo. Dalje imamo na sporedu Cankarjevo „Pohujšanje v Dolini Šentflorjanski" in še kaki dve deli, za kateri se pa še nismo dokončno odločili... Iz srbsko-hrvatske literature bomo igrali Nnšičevega „Pokojnika", iz ruske pa Škvarkinovo „Tuje dete" in Simonovo komedijo „In tako tudi bo". Iz klasike bomo postavili na oder Alotièrovega „Tar-tuffa". Iz lanskega repertoarja bomo ponovili Shawovo „Kako zabogatiš", 0’Nei-lovo „Anna Christie!', „Scampolo" in morebiti „Rdeče rože" v delnih prezasedbah." „In kako vam gre delo od rok...?" „Ansambel zasluži vsestransko pohvalo. Marljiv je in požrtvovalen in vsi tovariši in vse tovarišice delajo vestno in z voljo. Mirne vesti ga lahko smatramo za trden temelj bodočega Slovenskega narodnega gledališča v Trstu.. Mudilo se je obema in morala sva se raziti. Pomislil sem: S kolikimi težavami se morajo boriti ti idealisti, da vzpostavijo spet tisto, kar sta nam uničila italijanski šovinizem in fašistični bes. Z istimi težavatm se mora boriti vsa naša kultura v coni A. Imeli smo svoje šole, svoja prosvetna in gospodarska društva, svoje cvetoče zadruge, svoje ljudske odre in svoje gledališče v Trstu! Vse to nam je fašizem poteptal in uničil. Jetične fašistične učiteljice so pljuvale našim zdravim otrokom v usta, če so spregovorili slovensko besedo! Z nečloveško borbo, z žrtvovanjem vseh svojih sil in moči, s potoki krvi smo ramo ob rami z našimi zavezniki premagali zverinskega sovražnika in si priborili svobodo. Veliko odgovornost si je nakopala pred zgòdovìno ZVU, ko je prevzela v svoje varstvo velik del zavezniškega slovenskega naroda. Mi nismo nepismeni, mi nismo kolonija! Mi pišemo kronike svojih doživetij, mi zapi, sujetno svojo zgodovino! Vprašujemo: „Kako je ZVU poskrbela za slovensko narodno gledališče, ki so nam ga fašisti požgali?! Ob čigavi strani se je na življenje in smrt bilo naše ljudstvo? Ali ni bil kleti fašist vaš in naš sovražnik? Ali se mora naše ljudstvo zares z zobmi in nohti zopet priboriti sleherni košček, Jpdture, ki so nam jo ukradli fašistični barbari? Jugoslovanske ljudske o-blasti so dale na Reki ne samo Hrvatom hrvatsko, marveč prav tako tudi Italijanom italijansko gledališče. A po čigavih stopinjah stopate Vi, ZVU?"-. rartol Mfrojinsko šolstvo v (SR Po sporazumu med Ukrajinskim narodnim svetom in slovaškimi prosvetnimi krogi, je bil pri šolskem poverjeništvu v Bratislavi postavljen referat za ukrajinsko šolstvo, ki je z novim šolskim letom začel svoje delovanje. Na vzhodnem Slovaškem v bližini mesta Prešova* živi preceišnja ukrajinska manjšina, ki uživa polno svobodo v osvobojeni Češkoslovaški Republiki ■ »a«.-. Mat s* SsdMijaJk ^Slovenske kulfurne^ ustanove Narodni muzej je že starejša ustanova, saj je dal osnovo zanjo že baron Žiga Zois, čigar bogate zbirke mineralij so postale temeljni kamen našemu domačemu muzeju in se danes nahajajo v njem. Dejansko ustanovljen pa je bil muzej v Ljubljani v pokon-gresni dobi leta 1823. Sedanje poslopje je dobil kajpada šele pozneje, namreč leta 1880., ko je bil slovesno odprt. Muzej je za spoznavanje naše zemlje nad vse pomembna ustanova. V njem lahko vidiš spomenike naše preteklosti od najstarejših dob, to je od kolišč na Ljubljanskem barju, dalje zbirke rudnin, novcev, živali, narodnih noš, izdelkov ljudske obrti, keramike, vezenin, ljudskih oblačil, pohištva itd Pa tudi mnogo del umetnosti in književnosti hrani naš narodni muzej, čeprav sta tema dvema panogama namenjeni predvsem že omenjena Narodna galerija in vseučiliška knjižnica. Vseučiliška knjižnica kakor se imenuje prejšnja državna oziroma študijska ali licejska knjižnica, ima sedaj svoje poslopje v Ljubljani na Napoleonovem trgu. To je največja slovenska in hkrati ena največjih knjižnic v Jugoslaviji. Nobena knjižnica nima toliko slovenskih knjig in časopisov, dokumentov naše književne kulture, kakor ta ustanova. V nji je zbrano ne le vse, kar danes izhaja pri nas tiskanega, ampak domalega tudi vse, kar je izšlo od začetka naše književnosti. Vmes so tudi mnoge redke, dragocene knjige, ki predstavljajo pravo narodno bogastvo. Žal je knjižnica zarad j požara v «obi okupacije mnogo trpela, pri čemer je bilo uničenih tudi nekaj takih del, ki se ne bodo dale nikoli več nadomestiti. Posebno mesto med našimi kulturnimi ustanovami zavzema tudi slovenski Znanstveni institut To je ena naših najmlajših kulturnih ustanov. Slovenski znanstveni institut je, bil ustanovljen med našo narbdno-osvobo-dilno borbo z namenom, da z znanstvenega vidika preišče in pregloda vsa področja našega narodnega življenja ter tako tudi močno oporo ljudstvu v borbi za njegovo osvoboditev. Med njegovimi nalogami je treba kot eno najpomembnejših omeniti tudi skrb za zbiranje in ohranitev vseh dokumentov iz te herojske dobe naše narodne zgodovine. Med pomembnejše narodne ustanove spadajo nadalje Akademija za glasbo, Akademija za igralsko umetnost, Ljudska prosveta, Slovenska Matica, razne knjižne založbe in podobne ustanove, vendarle pa se z njimi že začenja nepregledna vrstal sicer ne tako reprezentativnih, zato pa nič manj pomembnih ustanov in organizacij, ki vse skrbe za dvig in razcvet naše narodne kulture. AAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAA AAAAAAAAAAAAAAAAAAA>MkAAAAAA>^MiAAAAA>^iAAAAAAAAAA>t izdaje romana Ob ponatisu 2. Jožeta Pahorja Prostost ga je klicala, dihala je iz gozdov, kjer so bili možje, odločeni, da branijo svobodo do zadnjega. Rog je bil še daleč in vendar je bil blizu in Gorjan je vedel, da mora naprej, da mora tja, odkoder ga je vabilo, kakor da ga čaka sama svetla zarja. A komaj sta s Čopom vstala, so se začuli v veži hrupni koraki, na vratih pa je obslal mlad plemič z vojakom. Gorjan in Čop sta se spogledala, bil je Vid Kissel. »Kaj hočeš?« g,a je vprašal Gorjan, ki mu je divje vzkipela kri. »Vdajta se!« je zahteval Kissel, kakor bi ju nikdar ne poznal, in je stopil korak naprej. »Prevzel si krvniški posel !« je krikni! Gorjan in po-’ tegnil meč. »Udari, vitez brez časti!« , »Sulico!« je ukazal Kissel, in vojak jo je bliskoma vrgel proti Gorjanu. Da bi sunil, ni imel več časa. Gostilničar, ki se jo “Ml naglo zmuznil po enih vratih iz kuhinje, se je pó drugih vrnil v vežo s tovarišem. Od zadaj sta planila na landsknehta in sta ga podrla na tla. Naglo sta ga zvezala in'zavlekla na dvorišče. »Brani se!« je zavpil Gorjan Vidu; dal je znamenje Čopu, naj hiti ven, in je navali! na ministerijala z vso zavestjo svoje premoči in z vsem srdom človeka, ki .mu strežejo po življenju. Nikdar še ni videl Kissel Gorjana tako divjega; bled in zbegan se je umikal pred rijim k steni. To ni bil več človek, bila je zver, ki se je razkačena vrgla na plen. Bliskoma se je Kissel zavede! napake, ki jo je bil zagrešil, Ce se ni bilo več bati poraženih tlačanov, so.ti ljudje stali še vedno v boju, se. niso uklonili in se ne bi nikdar. V njih ni bila le silna volja zdravega človeka do življenja, ampak tudi odločnost, -ki jo daje v borbi velika, človeško usodo presegajoča misfel. Zanjo so iskali zadnjo odločitev; kdor je hotel ubiti misel, je moral uničiti njih telesa. Kissel ni bil strahopetec, a je čutil, kako ga spreleta hlad. Odbijal je Gorjanove udarce, vsak trenutek mu je bilo teže. Zraku mu je nedostajalo, ne vdihniti ne izdihniti ni mogel dovolj, prvič v življenju je videl, kaj je borba na življenje in smrt. Še vedno se je branil, a v njegovih očeh je že sijal steklen blesk, njegovo roko so grabili krči. Poklical bi Gorjana po imenu, pa glas ni mogel iz grla. Kaj bi klical, zver pred njim ne bi čula ničesar! Vid je začuti! pekočo bolečino v prsih, hotel je odskočiti, a je samo omahnil do zidu. Videl je še Gor-janovo pest tik pred seboj, nato se mu je dvignilo v grlo nekaj toplega, osladnega, napolnilo mu je usta in nos, kri se je vlila po prsih. Tedaj je prešlo vse, omahnil je in padel na obraz. Gorjan se je zdrznil, obstal je in strmel. Pred njim na tleh se je v krčih stresalo telo, luža krvi se je počasi širila na vse strani. Vid je umiral, v Gorjanu ni bilo več sledi sovraštva, nekaj kot sočutje in žalost se je dvignilo v njem. A komaj za trenutek. Zavedel se je, da je njegovo lastno življenje še vedno v nevarnosti, naglo se je zbral. . ’ Tvoja- smrt — moje življenje! je odgovarjalo v njem, m Lemut, Punčuh, Kalist in nešteto drugih je stopilo predenj. Prosojni in negibni so stali drug ob drugem, priče trpljenja in vere v človeka. Med njim in Kisslom je bilo končano, onstran te smrti se je dvigala še vedno velika, neodločena borba. Gorjan se je zganil, zunaj je počilo nekaj strelov. Takoj nato je privršel Vresec v hišo. »Odločeno je,« je vrelo iz njega, »plemiške smo pregnali!« Opazil je truplo v krvi in pogledal Gorjana. »Vojna je!« je ta dejal kratko. »Kje so tovariši?« Čakali so na cesti, vsi v sedlih. Z vojaki brez povelj-ln*f' s,° imeli lahko opravilo, a zdaj jim ni bilo več tu obstanka. Vsakdo se je tega zavedal, vsakdo je vedel, kako dragoceni so trenutki. * Gostilničar je mrzlično pograbil nekaj stvari, poslovil se je od žene, ki je bila prihitela medtem vsa prepadena, m hitel v hlev po konja. »Zdaj sem vam lahko za vodnika,« je dejal družbi a grenkim posmehom, »kar zapuščam, bo čakalo plamenov.« Udarci kopit so se nemirno vsuli na trdo cesto, sedem jezdecev je bežalo, sedem izobčenih ljudi brez doma in brez miru, da utonejo v gozdove. Živ si! je radostno odmevalo v Gorjanu. Potem je v to prelepo, zavest padla nenadna, muka. Ali ni od te ure z mrtvim človekom, ki leži še v krvi, ki bo jutri, poju-i snjem kot mueeniška žitev pokopan v črnozaetrti Ljub-lani, sklenjena usoda nje, ki mu je vrnila življenje? Bo h se kdaj videl ponosno upornico, ki je bila vsa njena bo adIa?ieP1'?kmJenft VOjiga P°nižanj? R° zmagala ali Gorjan jo je pozdravljal, bolna zarja se je kradla I gozdove. 7V CO*.'*!,* . • I • . v Nekaj o riORh 40NIH Žena in socialni problemi: V naši dobi srečamo na vsakem koraku besedo hormon; ako čitamo časopis, bomo skoro dnevno opazili kako reklamo za hormonske preparate. Trgovci radi ponujajo preparat za moško moč. za hujšanje, proti izpadanju las, proti uvelosti kože. in prav radi vtaknejo v preparatovo ime besedo hormon, kajti dobro vedo, da ima ta beseda za lailce nekaj tajinstvenega na sebi. Dosti se govori o hormonih, a prav malo-ljudi ve, kaj ta beseda prav za prav po-paeni. - Niti pol stoletja še ni minilo, odkar so odkrili honnone. Bayliss in Starling sta sl izposodila besedo hormon iz grškega jezika, v katerem pomeni približno nekaj, kar pobudi nekatere funkcije nekih organov ,.v našem organizmu. ' Hormone izločajo tako imenovane žleze z notranjim izločevanjem. Neki organi izločajo snovi navzven,, tako na primer slinavke slino, solznice solze, znojnice znoj,-lojnice loj, jetra izločajo žolč v čreva, trebušna slinovka izloča svojo slino v dvanajstnik itd. So pa nekateri organi, kakor golšna žleza, obgolšna telesca, žleza P.red-sapnica, možganski podvesek (ipofisi-;),' nadledvične žleze, trebušna slinavka (pancreas). katerih celice predelavajo snovi in ■jih oddajajo naravnost v kri; ko pridejo te snovi, ki jih imenujemo hormone, v 'druge organe, povzroče neko spremembo in s tem sprožijo določeno funkcijo, ki je nujno potrebna za popolno zdravje organizma. Če pa kaka žleza z notranjim izločevanjem fiziološko prav ne deluje, to se pravi, da izloča premalo ali preveč hormonov, nastopi bolezen. Oglejmo .si posamezne žleze in njihov-hormon. Golšna žleza izloča snovi, ki se imenujeta tiroksin in dijodtirozin, ki sta si med seboj v nasprotju, tako da druga Bnov zavira prvo pri premočnem delovanju. Kaj se zgodi, če golšna žleza deluje premalo ali preveč? če v mladosti golšna žleza manjka ali degenerira, ali če jo umetno odstranimo, ostane človeško telo pritlikavo, spolni znaki se pravilno ne razvijejo; to je prav! vzrok večjega števila kretenov. Če pa funkcija golšne žleze zmanjka že razvitemu organizmu, potem človeško bitje propade; to lahko preprečimo, če orgai-nizmu umetno nadomestimo tiroidin. - Kaj se zgodi, če golšna žleza prekomerno deluje ali če umetno dodajamo preveč golšnih hormonov? V tem primeru telo v prav kratkem času shujša, srce prične utripati hitreje, oči izstopijo iz jamic, človek' postane razdražljiv in razburjen. Če zdravemu človeku dajemo preveč golšnega hormona, prične telo izločevati .veliko količino vode in mast na telesu v najkrajšem času splahne. V tem obstaja skrivnost hormonskih preparatov za hujšanje. Veliko važnot g-olšnega hormona v rasti organizma kažejo poskusi na žabjih pupkih. Ako te žabje pupke (ki imajo samo repek in ne nog) krmimo s stolčeno golš-no žlezo, bodo v najkrajšem času prenehali rasti, rep bo izginil in v enem tednu bo iz pupka postala žabica, To tako naglo spremembo je pobudil hormon golšne zleze. Kàko učinkujejo hormoni drugih žlez z notranjim izločevanjem, bomo videli prihodnjič. Življenje naših žena je danes najtršo, borba za obstoj. Težka vprašanja, ki tlačijo našo ženo, pritiskajo iz dneva v dan huje. In ni čudno, če se ta žena vsak dan znova vprašuje: Kaj imam od življenja, a!i bo kdaj drugače? Kot težkim sanjam se predaja razglabljanju vsemogočih življenjskih problemov, ki glodajo in vrtajo Kot črv v njeni notranjosti. S skrbjo jih otipava, skuša jih umakniti iz svoje notranjosti, toda ti so trdni, ne dajo se premakniti; nasprotno, oklepajo se je vedno tesneje. Brezposelnost je najstrašnejši črv; iz tega izvirajo mnogi drugi. Mož je brez dela, od nikoder nobenih dohodkov. Zastonj čaka konca tedna ali meseca, to je, tistih dni, ki so nekoč prinašali v hišo zadovoljstvo. Danes pa nič in niti upanja ni za bližnjo bodočnost. Kam naj se obrne? Kaj naj da otrokom, ko jo vprašajo po kruhu? Zgrozi se ob takih mislih, kajti spomni se še na to, da je zadolžena, da je prodala vse, kar je bilo mogoče prodati. In mož? Kaj hoče možu, ko je sam nervozen in nestrpen. Vsako jutio gre brez Igicukc za vaše male Igračka jo otroku, kar je cvetki sončni žarek. Nespametna je mati. ki krati otroku igračke, potrebno pa ni, da je igrača dragocena. Nasprotno: čim preprostejša je,^ tem raje jo ima otrok. Igračka, ki mora ležati v škatli, dokler ima kdo od odraslih čas, da se ž njo pred otrokom poigra, otroku pač ne prinaša niti veselja niti veliko', koristi. — Premnogo je družin, kjer ne preostaja denarja za igrače. Malo je pa tudi takih mamic, ki bi ne našle v gospodinjstvu kake krpice, iz katere bi napravile otroku igračko, n. pr. zajčka. Zajčka napravimo iz kakršno koli krpe bele. sive ali bež barve; zlasti je pripravno enobarvno, malo kosmato blago. — Predvsem si oskrbimo kroj. Najprej si narišemo mrežico iz kvadratov, ki merijo 2 cm v širino in dolžino, nato si narišemo krojčke po našem vzorcu. Seveda, vsaka si tega ne bo znala napraviti, pač pa bodo to napravili starejši otroci v šoli; saj je dovolj, da napravi eden, ki potem Jahko posodi kroj vsej svoji okolici. Risba I je truplo zajčka; ukrojimo ga dvakrat, kakor je na risbi navedeno. Risba II je trebuh. III uho, IV rep, V pa nam kaže glavico, kako moramo z rdečo nitko zaznamovati gobček in kam postavimo oči. Črte s puščico nam- kažejo smer niti. Ako bornio krojile blago v drugačni smeri, se nam bo vsa oblika razvlekla. y vsakem krojčku je naznačeno, koliko kosov moramo ukrojiti: za uho 4, za rep 2, za trebuh 1. Ukrojimo na pol cm od črte in ko šivamo, se moramo vedno držati za pol cm od roba. Sestavimo skupaj po številkah: 1 na 1, 2 na 2 itd. Pretrgane črtice nam kažejo mesto, ki ga moramo pustiti za razporek, da lahko živalco napolnimo' Šivamo na gosto na stroju in predno obrnemo, moramo zarezati blago na vseh voglih do šiva, da blago ne bo vleklo. Ko smo zašili vse kose, t. j. truplo zase, uhlje zase in repek zase. začnemo polniti; polnimo z vato, pa tudi na drobno zrezani o- stanki trikotaže ali stare nogavice so dobre za to. Natlačiti moramo zelo na trdno, in sicer najprej glavo, nato sprednjo noge itd. do zadka, kjer dobro zašijemo skupaj. Repek napolnimo in zašijemo, nakar ga prišijemo na truplo. Uhlji ostanejo prazni. Na spodnjem delu jih zvijemo v cevko in tako jih prišijemo na tilnik. Steklene oči, ali ako teh ne dobimo v trgovini, dva primerna okrogla besede od doma. mnogokrat ne' pride niti na kosilo. Ko pride domov, nima besed. Ne preostaja drugega, ako noče kaliti še Ijubtga mliu kot da nosi breme sama. Pred oči ji stopajo bledi obrazi nezadostno hranjenih otrok. In tu je nova bolečina. Kaj hoče več kot to, da ne poje niti drobtinice kruha, samo da da vse, kar premore, svojim otrokom. Ko pogleda živih ske nakaznice, se čudno nasmehne. Njen smeh spremljajo solze. Premalo in sto-, krat premalo jo ono, kar dobiva na tiste papirje. Da bi pa 'drugje kupila na črni borzi in v prosti prodaji, o tem še sanjati ne more. Toda ve samo eno, da so nekje tisti, ki lahko kupijo .., Zagleda se v mnoge razpoke v zidovju in zopet se je oklene velika skrb: stanovanje. Zima je tu in družina je brez drv,-brez potrebnega stanovanja; ni Čudnu, če so je polasti obup. Pozabi, da je mati, da je gospodinja, da je še edina moč v dra-i žini, na katero Se je mogoče opirati. Pozabi na lastne otroke, ki nekje na ulici avtomatično izgovarjajo besede: »Učka, Istra, Raša, carta fina« itd. in ki tako brez vodstva in nadzorstva plovejo v nepošteno življenje... To je slika tržaške delavske družine, kakršnih imamo na tisoče v današnjem življenju. Toda pristojne- oblasti so gluhe j n nedostopne za take pojave.. Ne vem, 'ali so takega-: položaja navajene, ali na pozabljajo, da imajo vsi ljudje enake življenjske potrebe. Naj bo kakor koli. dovolj nam je takih izkušenj v poldrugem letu. Saj so nam izbrisalo najmanjše upanje po zboljšanju tako težkega socialnega položaja; in to do takrat, dokler se ne osvobodimo in ne postanemo na tej zemlji sami svoji gospodarji. Saj vemo, da kdnr ne živi v pomanjkanju, ne pomisli in niti ne mòre pomiciti, kako jo tistemu, ki preživlja največjo bedo. Vemo da komur ne niha skozi razpoke v stanovanje in kdor se iz dneva v dan ne zaletava na tako imenovani »stanovanjski urad« ne ve, kaj čuti človek, kadar se znajde v takih néprili-kah. Kdor ni vajen delati in živi na račun, drugih, ne more občutiti tistega, kar občuti tržaški delavec, ko je prisiljen prejemati miloščino, ki se irrienujn »podpora brezposelnim«. ’ Zahtevamo samo svoje pravice in da se glede na demokratična načela zagotovi našemu ljudstvu bodočnost in položi v njegove roke njegova lastna usoda. To so vprašanja, ki se postavliajo danes pred nas. ki jih bo mogočo rešiti edinole z odločno borbo. Nikakor pa rie bo teh problemov rešila posameznica, pač pa jih bomo_ res uspešno rešile tesno povezane z vsemi demokratičnimi silami v široki in močni organizaciji, v antifašistični slovan-sko-italijanski ženski zvezi. Z. P. >■ vvvvvvvvvvvvvvvvvvvvv gumba, prišijemo z zelo močnim sukancem, katerega pritrdilno pod uhljem. Gobček, kakor že rečeno, napravimo z nekaj vbodi z rdečo al J rožnato nitko. Okrog vratu zvežemo zajčku živobarven trak in no dvomimo, da bo mamin trud obilo poplačalo otrokovo veselje nad to lepo- igračko. asveti mladi lepotici RUSKA HUMORESKA Utrdilo se je prepričanje, da Zavisj uspeh mladega človeka od njegovega umnega razvitka, izobrazbe. profinjenosti duha in ljubeznivega nastopa. To je. seveda, gorostasna neumnost, ki bj jo bilo treba že 'davno likvidirati. Uspeh mladega človeka zavisi predvsem od njegovega okusa za oblačila. Zarad; tega je potrebno, da nekoliko spregovorimo o tem, kako naj se oblači mlado dekle, če hoče, da bo ugajalo moškim in 'da se bo z bliskovito naglico poročilo. Deklć naj se od- glave do peto oblači po zadnji pariški modi. Ker pa v principu ni važno, kje pričnemo, pri glavi ali pri nogah, bomo začeli pri nogah noge Spodnji udje ali tako imenovane noge so najvažnejši o-kras lepotice; zatb je potrebno, da njihovim oblikam ' .posvetimo prav posebno pozornost. . Se vedno se vzdržuje zastarelo si je treba noge od casa umiti. Mi se ne strinjamo s tem miš- mišljenje, da ljenjem Zares, čemu bi si umivali noge, ko se pa to itak ne opazi. Pač pa je nujno potrebno, da se čez pajčevinasto tanke svilene nogavice natakne vsaj tri pare raznih volnenih kratkih nogavic rjave alj zelene barve, progastih, kockastih dii pikčastih. Kar se obuvala tiče, naj mlado dekle nosi čevlje, vendar ne kakršnihkoli, temveč recimo čevlje iz dlakaste k.ože ali kaj podobnega, kar bi bito najmanj podobno čevljem, pač pa. recimo, kopitom žrebeta. Ko ste na ta način oblikovali vaše noge, ste lahko popolnoma prepričani, da bo vaš nastop v katerikoli družbi izzval splošnoi občudovanje, pa tudi prav posebno skrb, km'bo vaš ugled nedvomno povečalo. Prehajamo k trupu trup v Noben del človeškega telesa ne prenaša tako dobro večerne toalete ali krzna kot trup. S tem je prav za prav vse povedano, Samo da imamo večemol 'toalelo ali kr- znen plašč, trup se bo že našel! Zato se bomo nekoliko zadržali pri večerni toaleti in krznu. Strogo vzeto, je za večerno toaleto dobro vse, kar pač imamo. Glavno je. da so njeni rokavi ažurirani, krilo pa čim krajše. Kolikor se tiče plašča, je tud; ta lahko tak, kakršnega nam je pač hog dal, le da ima polno repov. Seveda, želeti je, da bi to bili repi srebrne lisice. Da dobi plaš-pravo obliko, lahko uporabljate tudi druge repe. samo, da jih ni manj kot šest ali sedem. Ce gojite vi sami ali pa vasi sorodniki ali dobri prijatelji kako domače živali, n. pr. mačke, zajce, koze, ovce ali teleta, vam jih vsekakor priporočamo, da z njimi okrasite vašo zgornjo obleko. Tri repe si prišijte zgoraj, tri na prsi, po enega na žepe in dva na hrbet med lopatice, pa boste takoj podobni skromni, vendar elegantni Parižanki. Ko smo na ta način opravili s trupom, prehajamo k rokam. roka Zgornji udje ali tako imenovane roke so organi, potrebni za držanje torbice in nošnjo rokavic. Roke — kot noge - ni nujno potrebno u-mivati. _ Umivanje bi nam ;malo preveč dragocenega časa, obarvani nohti dobro nadome- ščajo skrbno umivanje rok. Nohte si barvamo s kakršnokoli barvo; čim bolj je živa, tem večji bo vaš uspeh v dražbi. glava Z glavo je stvar bolj zapletena. Zaradi pričeske se ni vredno razburjati: to bo že uredil frizer sam. Na žalost pa so tudi u-šesa in vrat! Te pa le moramo umivati. Noge, kakor tudi ušesa in vrat si zaradi štednje s časom lahko odrgnemo tudi' z bencinom ali s sredico kruha. Za obrvi vam priporočamo, da jih likvidirate do korenin. Neke lepotice, si pulijo dlačico za dlačico s posebnimi pincetami. To dolgotrajno proceduro, ki je vrh tega še združena z bolečinami, lahko opravičimo samo v slučaju, če nimate pri rokah petroleja. Ce imate petrolej, vam priporočamo, da si z njim namažete obrvi In nato prižgete. Odlično pomaga tudi pirdksilin in pa smodnik za lovske puške. Vendar je to vse predrago.' Svetujemo vam, da si na ožganem mestu narišete nove obrvi. Zelo dobro učinkuje v ta namen gutalin. Z njim si barvajte tudi trepalnice. Tako ste si pripravili podlago za vaš glavni okrasek — klobuk. Če so čevlji začetek konca, po- tem je klobuk konec začetka. Ko si kupujete klobuk, pazite, dà bo čim bolj podoben dimniku. Na klobuk ■ potem namečite nekaj ostankov repov domačih živali •— in storili^ ste vse, kar je potrebno, da očarate svojo okolico. Tjiko oblečeni boste imeli naj* več izgledov, da ujamete moža, ker... *• Zaključek: ... ker je na svetu še mnogo norcev. Jlcfiai xanimivifh^ Nova sladiua V Ameriki Meluleio Iz koruznih odpadkov sladino, ki je slajša od saharina. Medtem ko ]e saharin (iz- * redno sladka snov, proizvod iz prc-mosoveca katrana, zato brez vsake hranilne vrcdnosy), 5.50 krat slajši od sladkornega trsta, je ta nova sladi-^ na 700 krat slaiša. Od metra do parsec* Dočim merimo na zemlji z metri, sla v astronomiji merili; v našem sončnem sestavu polovična os zemeljske poti, v zvezdnem sestavu pa tako imenovane parsec, ki predstavila v metrih Število, ki ima spredai število 3, za to številko se pa uvršča 16 ničel. Kdaj lo bil Kristus križan Učenjak Gerhard le Izračunal na licu mesta po mlalu v Jeruzalemu 1° na osnovi astronomskih preračunov * Ncugcbauerla, da le bil Kristus križan na Golgoti T petek dne 7. april* leta 30, • MIC Pred zaključkom redakcije smo prejeli naslednji dopis: Cenjeno uredništvo, dragi tovariši! Ves nesrečen in potrt vam sporočam, da je moj najboljši prijatelj Vane nekoliko zbolet, in da zaradi tega nisva mogla nastopiti tokrat v vašem listu. Trdno pa sem prepričan, da moj prijatelj ne bo umrl, čeprav mu hudobni ljudje želijo najhujše, kar more zadeti take veseljake in humoriste kot sva midva, namreč, da bi mu smrt za vedno zavezala šale polna usteča. Zato prosim cenjeno uredništvo, da v prihodnji številki rezervira za naju prostor, ki nama v teh težkih časih, po vseh demokratičnih svoboščinah (med katere spada tudi humor) pripada. Smrt fašizmu — svobodo narodu ! Vaš MIČE Krasen, sončen dan Zrak je čist in prozoren. Po ulici gre mladenič zagorelih lic, ves nasmejan v srajci z odpetim ovratnikom. To je Senja Sokolov. Presrečen je, p ipravljen, da objame in poljubi celò avtobus. Na sestanek gre. »Kako prekrasno je to mesto!« pomisli Senja. »In kako lepo je življenje!« »Snažilci polivajo ceste. Osemnajst let mi je. Študent sem, odrasel, pravi bruc in, kar je najvažnejše — za vraga! — zaljubljen. In ne samo to. Ljubim, in — Ijub'jen sem! Nimam dolgov. Hrano imam v menzi, tramvajsko karto plačano. Grozno je, kako sem zaljubljen v Nastjenko in ona vame. Danes se bova imenitno imela. Dvajset. rub'jev imam. To je denar! Vse bom potrošil zanjo. Kupil ji bom cvetja, ker tudi ona je cvet In njene oči, njeni lasje! Kupil ji bom sladoled: ali pa tudi ne. V kino bova šla. »Mi z Ura’a«. »Mi iz Kron-štttta«. »liilo jo v Donbasu«. Ne. morda tudi ne greva v kino; rajši na tekmo, da gledava nogomet. Eh! Kaj vse se zmore z dvajsetimi rublji! Prepeljevala se bova v čolnu in še mi bo ostalo denarja, da ji kupim neko pesmarico. Tovariš, — tu je! Stoji pri telegrafskih drogih. Kako lepa je! Z ročico maha... Pridem, Nastjenka, pridem! Prijel jo bom kar za roko in ji dejal: »Nastjenka, dvajset rubljev imava. Da jih zapraviva!« Srce mi bije. čudovito je živeti ! Ljudje hodijo ... Smehljajo se. Na obrazu mi vidite, kako sem srečen Otroci begajo.. Da. srečen sem « Glej stražnika.. Zoprn človek. Verjetno je tudi on zaljubljen... Naravnost proti meni gre, pristopi in nekaj govori. »Kaj pravite?« — Tu ni dovoljen prehod, tovariš. Plačajte kazen! — Koliko? — Dvajset rubljev! — Tu so!-------Nasvidenje, Nastjenka!« Viktor Dragunski FIZKULTURNI PRAZNIK NA OPČINAH V organizaciji ZDTV za Trst in Julijsko krajino so bile v nedeljo na Opčinah tekme v vseljudskem peteroboju, kolesarjenju, teku čez dm in strn in nogometu. Odziv tekmovalcev je bil kljub burji. dežju in blatu izredno velik. Samo v vseljudskem peteroboju je nastopilo 42 mladincev in m.adink, ki so s svojim borbenim poletom navdušili številne ljubitelje sporta in dali prireditvam poseben značaj. Razveseljivo je. da je ZDTV že po enem letu uspelo pn našem ljudstvu, posebno m’adini, dvigniti fizkulturo na temelje masovne telesne vzgoje. S tem je postavila temeljni kamen novi fizkulturi. Dvorana Prosvetnega doma na Opčinah, kjer so bile tekme v posameznih disciplinah vseljudskega peteroboja, je bila polna veselja in razigranih obrazov mladine, ki je v pošteni in ostri borbi preskušala svoje sposobnosti. Za vsak centimeter se je borila. tako pri skoku v daljino, višino, metu krogle, kot za vsako desetinko sekunde pri tekih na kratke proge. Pri prosti vaji pa je vsak posameznik s skladnimi in lepimi gibi pokazal obv’adanie vsake mišice svojega telesa. Med moškimi pod 16. leti je zmagal Purič Karel, nad 16. leti pa Dolgan Marjan. Pri ženskah na sta zmagali Čermelj Dora in Ribarič Zdenka, V ko’esarski dirki, ki jo bila dolga približno 100 km. ie zmagal Pino Tomažič iz Trsta v času 3.30.12 nred Zob jem Cimoro-nijem in Tismo. Dirko ie oviralo slabo vreme ter je veliko število kolesarjev zaradi padcev in defektov odstopilo. Popo dne pa je bil tek čez drn in strn. Kljub mrazu in blatu je tudi pri tem teku sodelovalo lepo število tekmovalcev m tekmovalk. Pri teku. ki je že v lepem vremenu izredno utrudljiv in zahteva od sodelujočih dobro mero vzdržljivosti in borbenosti, je mladina pokazala celega mo ža. Pn ženskah sta zmagali Novak Lidija m Ribarič Zdenka, pri moških pa Gior-geli Armando in Sedmak Lucijan. Na openskem igrišču pa sta se odigrali dve nogometni tekmi. V prvi je enajsterica Roianese iz Treta premagala Opence z 2-1, v drugi pa se je gostom iz Izole posreči'o l ivarni strojev iztrgati dragoceno točko. Itkraa se je namreč končala neodločeno 1-1. Zvečer so zmagovalcem izročili daril« * Vtis Barbadera in Barkoviča iz Prage Reška boksarja Barbadoro in Barkovič, ki sta sodelovala na vseslovanskem boksarskem prvenstvu v Pragi, sta o svojih vtisih povedala med drugim: »V Beograd sva prišla z moštvom Javnih skladišč z Reke. ki je bilo na turneji p» Jugoslaviji. Tam naju je poklical predstavnik Fizkuiturncga saveza Jugoslavije in nama sporočil, da sva določena v jugoslovanske boksarsko reprezentanco. Lahko si mislite, da sva bila prijetno presenečena. V Beogradu sva z ostalimi jugoslovanski-m, reprezentanti stanovala v krasni vili na gričku Avali, kjer smo tudi vadili pod strokovnim vodstvom. Med nami so se ta kot la / m le vezi iskrenega prijateljstva. V osebno Barkovič je kmalu postal benja-mmček vseh. Dne 14. septembra smo odpotovali v l rago. Tja smo prispeli po 36 urah vožnje; Nastanili smo se z ostalimi reprezentancami v enem izmed najmodernejših ho- Stevildnlca pokrajina v Azili. Ptica, žensko ime. Klaska, utež, poškodba, iaičece, del stopala, škoda, kos Buhe zemlk. 12 3 4 5 2 3 4 3 4 6 3 4 7 8 3 8 7 4 3 2 3 4 3 16 2 3 4 3 2-8 6 5 3 2 7 8 7 6 Prva navpična vrsta: zaslužen beneški Slovenec. Premikalnica TRPEZNOST PREUREDBA SKLADIŠČE VSTAJENJE Premikaj te besede druKo i>od druKO, da. dobid v treh zaporednih navpičnih vrstah imena treh pri-morskih mest! Pri malem se začne, pri velikem se konca Pita ga s prazno žlico Počasi se daleč pride Besednica Iz. črkovnih dvojic bn, da, do, fir, ik, nia, ra ra, np, ta, va, vo sestavi štiri besede, ki pomenijo: 1. vodia, 2. oskrbništvo, 3. sveženj, 4. kup Spremeni začetne črke teh besed tako, da dobiš nove besede; njih začetnice tvorijo ime 'slovenske reke A A A C C C E E E E E I K K K L L L M M N N N O O O O R R S S U V V 2 1. časovna enota, 2. posoda, 3. pijača, 4. obrtnik, 5. žival. 6. sadež, 7. del suknie. Srednja navpična vrsta: gorska gmota na Krasu. Iz. zlogov a, a, bec, ca, lekt, go, ka, ko. lo, mre, na, na, noe, ni, nlk, po, »c, vra, zel, zan, žar, se. stavi besede naslednjih pomenov: I. mesto ob Volgi, 2. del živalske glave, 3. kožica, 4. ogeni, 5. se-niak, 6. strast, 7. ptica, 8. žensko ime, 9. žival, 10. posoda. — Zamenjaj začetnice teh besed z drugačnimi črkami, tako da dobiš nove besede 1 Le.te dado ime in priimek slovenskega pisatelja. te.ov, ki je oddaljen 28 km od Prage. Z vsemi boksarji smo k mam postali prijatelji. prav posebno pa .smo se razumeli s sovjetekimi reprezentanti. Barkovič, ki se je naučil tudi malo ruščine, pa j« postal nerazdružljiv tovariš sovjetskega trenerja Viktorja Mihajloviča, ki ,e bi. svoječnsno sovjetski prvak v težki kategoriji Vseslovansko prvenstvo se je pričelo 22. septembra s svečano otvoritvijo Okrog nnga so «e postavile vse štiri reprezentance, godba je zaigrala himne posameznih so ^ aViKnil? 80 ^»uve^fe pa cvethce Tikor/nntVn'nli *OVOri fe™njali sarekaesrlčan]a ato Wl S° 86 b(’k- n«G!fhi!lr 8°- H11 pravi Wtnihi in skrajno objektivni. samo enkrat niso bili zado- 10.d!ocitv‘.i° sodnikov, ki so dvoboj ,^-F‘tiiim Čohr.K'ovakom Zaharo in sovjetskim boksarjem Segalovičem razsolili n.. '4'o -i V - t.'.r n ., rnzSo(1. ba popolnoma pravilna. Po končanem pr-akrSlaTštvnHvP0Vabljeni Hii iiROslovan- čam/ Srfo« ’ k,er 80 nam p,ire"i!i sve- pa, J.e 0 svojih vtisih pristavil: »Ljubljenca občinstva sta bila jugoslovan-ski boksar Barbadoro in sovjetski mojster v težki kategoriji Korovljev. Občinstvo j è stavilo med seboj, kdo izmed njiju bo večkrat zmagal že v prvem kolu. Zmagal je Korovijev. ki je vse svoje nasprotnike uspa,-%al ze v prvih minutah. Vendar pa bi bil ni v?Jey6tne *lave neodločen, če si zlomil G:‘r ,a(d°6ro 7 Predzadnjem srečanju rti ii** -fv-' -V*0 dil v zadn,jem dvoboju ni nastop1! Nudio.i skladno moštvo na nrven- kn J0 * 70v|,,‘ttìk,)- Njihovega zdravni-,7;,, -n- Že 18 lct Z(lravn,k moskovskega »Dinama«, sem naprosil, da me pregloda. Ugotovil -e. da imam zdravo srce nikov !,'aVrf?Cl ugotovitve domačih ždrav- Sovjetski reprezentanti so mi tudi prino-vedovali o sovjetskem sportu. Kot vse druge športne panoge jo tudi boks postavljen na..temelje masovne ljudske vzgoje in ga bo n- na cJes!'ttis#el storiti in ie i» i i Ka SG llllkakor ni mogel pomiriti m je se dalje ugovarjal, češ: »Sedaj bodo pa vse brez nas odpravili in nam ne bodo nič povedali.« »No, na koncu bomo tudi mi vse izvedeli'« ga je tolažil Koljuša. Ko so se očetje razšli, smo sklenili, da jim sledimo in da pazimo, kam bodo šli in kai bodo ukrenili. Senjkov oče je vzel trnke brez vabe in se odpravil na ribolov. Moj oče je odšel nekam na drugi konec mesta; stekel sem za njim in ga prosil, naj me vzame s seboj. Pa me ni pustil in sem moral domov. Malo pozneje sva s Ko-ljušo opazila Petkovega očeta, ki so je prigu-gal iz hišo. Kapo je nosil postrani, pozibaval se je na noeah in pel. Ko sva to povedala Petki, se je čudil: Se nadaljuje, j iii ■mw- I m mi vX:::::x-:-: . • •• • mmm SK-. ' • j tx^-'-x:x .j yM'yy. ’Wm jć-: . :•: -L ;:x^.xoi'::l m FT. .... mmm m. :';X;>X.v f'' ' ^ ' sssrs.-irissr. - . r«”*» »»BHi ■ M , - ..