шш
katedra
MARIBOR LETNIK Vlil. št. 7
KATEDRO mariborskih Študentov Izdala Zveza Študentov Jugoslavije odbor visokošolskih zavodov v Mariboru.
- Ust urejute uredniški odbor glavni ln odgovorni urednik DARKO PASEK, tehnlinl urednik JANEZ UJ-CIC - Uredništvo In uprava Slovenska ulica S tel 81 004.
- Cena izvoda SO par — Tisk Časopisno pod]et]e Mariborski tisk — 2!ro računi 518-018-848 - Nenaročenih rokopisov In slik ne vračamo.
■ Na drugem plenumu odbora ZŠ mariborskih višjih šol (trajal je kar celih pet Ur) so udeleženci razpravljali (kolikor je bilo zaradi večkratnega nepotrebnega poglabljanja v malenkosti sploh mogoče razpravljati) v glavnem o pregledu programov dela po komisijah, o potrditvi sklepnega računa za leto 1967 in o sprejetju fi-j bančnega plana za leto 1968 ter o odhodu KUD Študent na Poljsko.
Pri pregledu programov za posamezne i; komisije smo lahko opazili, kako redki so 'j bili tisti, ki so si programe že prej pre-j čitali (čeprav je predloge programov poslal odbor MVZ vsem višjim šolam in vsem članom plenuma skupno z vabili). Posledi-°a tega: programi so bili sprejeti takšni, kot so bili njihovi osnutki, to je brez utemeljenih sprememb in pripomb Le-teh pa 1 marsikateremu programu manjka, saj se Preveč ukvarjajo s posameznimi sekundarnimi, nebistvenimi nalogami, ki bi jih lahko rešili odbori na šolah. Delo komisij je še vedno stereotipno, saj se lahko o tem j Prepričamo, če pregledamo programe ko-I misij prejšnjih let. Sheme in pogosto tudi / ! Vsebine so si podobne: najpogostejše oblike so občasna predavanja (tribun skoraj ni — razen ene, ki je predvidena pri ko-
misiji za aktualna družbena vprašanja), počastitve praznikov s posameznimi kulturnimi prireditvami, reševanje socialno ekonomske problematike — in tu je že konec. Članica predsedstva je najbrž imela prav, ko je na pripombo, da so programi preozki, odgovorila, da bi se dalo napisati mnogo lepše, samo kaj bi od tega izpolnili! To se tudi jaz vprašujem. Menim,' da bi v bodoče bilo nujno potrebno opustiti te zastarele sheme in posvetiti kar največ pozornosti aktualno družbenim vprašanjem, problemom naših študentov kot tudi organizaciji ZŠ.
Ob potrditvi sklepnega računa za leto 1967 in sprejemanju finančnega plana za leto 1968 smo lahko ugotovili, da so se sredstva v razmerju z lanskim letom premalo povečala. Ugotovljeno je bilo nesorazmerje pri razporeditvi sredstev med univerzitetnim odborom v Ljubljani, kateremu je bilo dodeljenih 71 milijonov pri 10.000 študentih, ter odborom mariborskih višjih šol, katerim je namenjenih samo 11 milijonov pri 1600 študentih, Nesorazmerno je tudi povečanje proračunskih sredstev za 1968. leto, saj je UO iz Ljubljane dobil 6,5-odstotno povečanje, medtem ko odbor MVZ iz Maribora pa samo 5-odstotno. Ute-
meljenega odgovora članom plenuma za to nesorazmerje seveda predsedstvo odbora ni moglo dati
Končno lahko upamo, da se bo vprašanje, ali bo KUD Študent nastopil v Poljski ali ne, le dokončno umaknilo iz dnevnega reda. Plenum je sprejel in potrdil, da bo KUD Študent nastopal na mednarodnem festivalu v Katowicah. Zlasti pri tem vprašanju so se člani plenuma preveč izgubljali v nepotrebne podrobnosti. Ravno zaradi tega se čudim, da nihče od članov predsedstva ni sprožil mnogo važnejše zadeve, ki bi bila vsekakor bolj problematična kot malenkosti okoli KUD, povrhu vsega pa je bil celo sklep zadnje seje predsedstva, da to zadevo reši plenum. Nihče od članov predsedstva se sedaj ne more izgovarjati (kot so se izgovarjali na seji predsedstva), da o tej zadevi niso bili seznanjeni. Sicer pa tako lahko često opazimo, da se »forum-ski ljudje« izogibajo lastni problematiki in je ne želijo postavljati na dnevni red.
Dokaz za to so diskusije študentov, ki so večkrat preveč plahe in premalo odločne, premalo kritične, in še takrat, kadar so takšne, pozneje navadno ne dosegajo nobenih uspehov.
OLGA CERIČ
Železni mozaik	foto:	bogo	cerin
Ob rob drugemu plenumu odbora ZŠ MVZ
Pred ukinitvijo_vis|e stomatološke sole v Mariboru
Medobčinski zdravstveni center v Mariboru je skupaj s teritorialno družbeno skupnostjo izdelal predloge spričo skorajšnje ukinitve višje stomatološke šole v Mariboru. V teb predlogih so upoštevani kadrovski, razvojni in pa predvsem gospodarski vidiki.
Dejstvo je, da že nekaj let prevladujejo na stomatološkem oddelku ljubljanske medicinske fakultete študentje .z ljubljanskega območja. Znano pa je tudi, da odhaja iz leta v leto več mtadib prav z območja severovzhodne Slovenije na študij medicine v sosednjo Avstrijo. V prvih dveh letnikih medicinske fakultete v Gra-zu in v pripravljalnem letniku za medicino na graški univerzi naj bi bilo po nepreverjenih podatkih že več študentov iz severne Slovenije, kot pa jih je na medicinski fakulteti v Ljubljani.
Razumljivo je, da se zaradi takega stanja čedalje bolj postavlja v ospredje vprašanje vzgoje zdravstvenih delavcev v Mariboru. Ce gledamo zadevo z gospodarskega stališča, ne moremo mimo ugotovitve, da je mariborski bazen gospodarsko zelo močan in je po akumulativnosti celo pri vrhu jugoslovanske lestvice. Zato je tudi utemeljeno vprašanje, ali more in sme zdravstvo v takem središču ostati na provincijsko rutinerski Strokovni ravni.
V Mariboru delujejo poleg drugih še štri strokovno visoko razvite in priznane zdravstvene ustanove. To so splošna bolnišnica, zdravstveni dom, zavod za zdravstveno varstvo in dispanzer za .medicino dela. V teh ustanovah se že razvija bolj ali manj
Perspektive
uspešna znanstveno raziskovalna dejavnost, ki pa je neorganizirana in je zato tem večja potreba po ustanovi, ki bi imela status raziskovalne in tudi pedagoške institucije. Zaradi tega je tudi prišlo do predloga o premestitvi prvih treh letnikov študija stomatologije iz Ljubljane v Maribor. Takšna rešitev seveda ne bi smela vplivati na republiška sredstva, namenjena fakulteti. Takšna premestitev dela študija v sedanjih razmerah ne more pomeniti niti redukcije materialne osnove na fakulteti niti njene pedagoške dejavnosti, marveč samo njeno sprostitev in s tem racionalizacijo in obogatitev kvalitete medicinskega študija na Slovenskem ob enakem financiranju. Skratka, v integralni študij stomatologije v Sloveniji naj bi sc tako vključilo že obstoječe mariborsko »-rezervno grlo«.
Cilji takšne rešitve so jasni:
1. Zmogljivost v prvih letnikih na medicinski fakulteti v Ljubljani se bo povečala, ozko grlo v tem delu študija bo odpravljeno, že omejenega vpisovanja novincev na medicinsko fakulteto ne bo potrebno še bolj omejevati, povečala pa se bo tudi znanstveno raziskovalna zmogljivost kadra medicinske baze, i j. medicinske fakultete.
2. Rešeno bo vprašanje medicinskega visokošolskega jedra za mariborsko teritorialno zdravstvo, saj bodo prvi trije letniki stomatologije v Mariboru zajeli osnovne in nekatere splošne medicinske klinične discipline.
3. V veliki meri bi taka organizacija medicinskega študija na Slovenskem pripomogla k izboljšanju strukture slovenskih študentov v zdravstvu.
To so seveda stališča in predlogi, o katerih pa bodo dokončno odločali ustrezni republiški forumi in medicinska fakulteta v Ljubljani.
Skozi
P
e
r
i skop
PRIRRDITVE V MARIBORU
aprilske Študentske
Kakor vsako leto pripravlja odbor mariborskih višjih šol tudi letos aprilske študentske prireditve v Mariboru, ki bodo od 8. do 20. marca z naslednjim sporedom:
Od 8. do 13. aprila športne prireditve.
13. aprila večer s poljskimi študenti v klubu mladih.
15. aprila nastop študentov iz Poljske v unionski dvorani.
16. aprila tribuna z naslovom: FEDERACIJA DANES v prostoru VEKS. Tribuno bo vodil Mitja Ribičič z Ljubljane.
11.	aprila predvajanje dokumentarnega filrria ob komentarju z naslovom: RESNICA O VIETNAMU.
18. aprila literarni večer v kazinski dvorani.
19. aprila nastop KUD Študent iz Maribora v unionski dvorani.
20. april prireditve konča ples v dvorani doma JLA, kjer bo tudi podelitev pokalov športnikom.
*
V naslednjih dneh bodo v republiški skupščini sklepali o odobritvi denarja (okoli štiri milijone novih dinarjev) za izgradnjo nedokončanih laboratorijev višje tehniške šole v Mariboru. Vodstvo VTS upa, da bo to vprašanje ugodno rešeno, ker so sedanji laboratoriji, milo povedano, preobremenjeni.
*
V marcu je odbor Zveze študentov na VTS organiziral anketo, ki naj bi usmerila delo odbora o hotenju za izboljšanje pogojev dela in življenja študentov na višji tehniški šoli. V anketi so bila zajeta vsa vprašanja, ki zadevajo Študente — od materialnih vprašanj prek zabave in športa pa do izboljšanja študijskih pogojev. Anketa je imela dober odziv in podobno anketo bi lahko odbori Zš izvedli tudi na drugih šolah.
*
Študenti četrtega semestra višje stomatološke šole so pričeli s kliničnim delom. Interes za te stomatološke storitve je zelo velik, ker so vsa dela opravljena pod strokovnim vodstvom predavateljev in doktorjev.
Aleksander Kuto! se Je rodil 1025. leta v Križevcih. Clan Zveze komunistov od 1948. leta. Diplomiral je na visoki Soli za politične vede v Ljubljani. Doslej Je opravljal upravne ln politične funkcije; bil je sekretar komiteja ZK v Beltincih, nato politični delavec na okrajnem komiteju ZK Maribor, pa tudi v centralnem komiteju ZK Jugoslavije. Sedaj je družbenopolitični delavec na mestnem komiteju ZK, kjer Je predsednik komisije za družbenopolitično odnose in idejno-poll-tična vprašanja.
Na Gosposki ulici v Mariboru ima medobčinski center klubov OZN izložbo, s pomočjo katere seznanja vrle mariborske meščane s svojo dejavnostjo. Pred kratkim so se o njej pojavili plakati, napisani v SP- 1 BOHRVASCINI. Kljub opozorilu ' vodstvo teh plakatov ni hotelo odstraniti. Menda so že tako silovito prežeti z duhom internacionalizma, da so kar enostavno pozabili na svoj jezik in nacionalno pripadnost. Morda pa mislijo, da je zaradi v se večjega števila tuje govorečih ljudi v Mariboru potrebno razstavljati plakate v njihovem jeziku. Slovenci kremeniti!
Pred dnevi je bila v domu družbenopolitičnih organizacij redna konferenca Zveze komunistov mariborskih višjih šol. Glavna tema, o kateri so udeleženci diskutirali, je bila: Idejnost vzgoje in izobraževanja na višjih šolah. Ker je bilo nekaj razprav zelo zanimivih, in tako zelo navezanih na konkretne pojave med študenti mariborskih šol, bomo v prihodnji številki objavili izvlečke iz tc-tch.
Konferenca je razrešila, zaradi odhoda na novo dolžnost, dosedanjega sekretarja komiteja komunistov višjih šol Slavka Soršaka. Na njegovo mesto so po predlogu posebne komisije, delegati izvoli"' Aleksandra Kutoša.
Zadruga študentov In dijakov Maribor Je že drugič sklicala redno sejo upravnega odbora. Na drugo sejo sta prišla samo dva predstavnika višjih šol. Drugi naj se ne Izgovarjajo (Kot so se prvič) na našo nevestno pošto in poštarje, obvestila so bila namreč poslana priporočeno. Hvala za razumevanje!
V študentskem dOmu je pred krotkim prišlo do neljubega Incidenta' ob gledanju televizije. Študenti iz drugih republik so hoteli gledati program TV Zagreb, medtem ko Je študente lz Slovenije bolj zanimal program TV Ljubljana. Čeprav veljajo pravila, da se vedno gleda program TV Ljubljana — razen ob pristanku vseh, Je prišlo skoraj do fizičnega obračuna.
Na eni izmed sej predsedstva, ko so odrejali delo za aprilske študentske prireditve, je član predsedstva, ki so , mu odredili delo, češ saj nič ne dela, , takole objasnil: »Kako da nič ne delam? Prvi sem oddal poročilo za delo svoje komisije!«
Na zadnji seji predsedstva bi pred- i sedstvo moralo potrditi natečaj za na- I grado likovnih prispevkov naših študentov. V natečaju Je bila ena Izmed klavzul, da dela po natečaju ostanejo trajna last odbora MVZ. Potem ko se posamezni člani s tem niso strinjali, češ da sl odbor ne more lastiti te pravice, zlasti pa še ne z motivacijo, da bi sl s temi deli okrasil nove prostore, se ožji člani predsedstva niso več potegovali za ta natečaj. Ob predlogu, da bi to klavzulo spremenili, je bila Izrečena »tehtna« Izjava: »Toliko denarja pa zopet nimamo, da bl pospe- 1
Sevali likovno umetnost.«
Na plenumu odbora ZS MVZ bl trije člani morali Imeti pripravljene podrobne kalkulacije za stroške bivanj* poljskih študentov v Mariboru. Ker P* kalkulacij niso pripravili, jim je bilo rečeno, naj Jih naredijo kar na plenumu v desetih minutah. Ali nimamo Ž® dovolj takih »strokovnjakov« v našem gospodarstvu?
V torek, 16. aprila, bo Javna tribuna 0 vprašanju odnosov med republiko in federacijo ter o mednacionalnih odnosih-Študente posebej opozarjamo na to raž-ravo zaradi tega, ker so vprašanja, • aterih se bo govorilo, izredno aktualna, poleg tega pa velikega pomena za na* vse.
Na višji tehnični šoli so za krvodajalsko akcijo zbrali po prvem poskusu izmed 600 študentov le 11 (O takih, ki bi bili pripravljeni darovati kri. Zanimivo je, da fe veliko študentov iz drugih republik odklonilo z izgovorom na ukinjena posojila. Vi nam odtegujete pravic® 1 do kreditov, mi vam pa ne damo krvil"
D. P.
Stomatološko ukinjajo — teološko gradijo
IZVRŠNI SVET SKUPŠČINE SR SLOVENIJE BO SE DO KONCA TEGA MESECA RAZPRAVLJAL O PEREČIH ŠTUDENTSKIH PROBLEMIH O TEM SO GOVORILI NA ZADNJEM PLENUMU UNIVERZITETNEGA ODBORA ZVEZE ŠTUDENTOV LJUBLJANSKE UNIVERZE KO SO SPREJEMALI GRADIVO O TEH VPRAŠANJIH. SE POSEBEJ SO POZDRAVILI DEJSTVO, DA BODO SKLOP ŠTUDENTSKIH VPRAŠANJ PRVIČ OBRAVNAVAU V VSEJ SVOJI OBSEŽNOSTI. ZA KAJ SE ZAVZEMA PREDLOŽENO GRADIVO UNIVERZITETNEGA ODBORA?
Ekstenzlvnost v preteklem razvoju našega gospodarstva Se sedaj pušča sledove v prepočasni ekspanziji ln njegovi nepripravljenosti za vključevanje mladih strokovnjakov. Takšnega položaja seveda ne bomo mogli odpraviti t administrativnimi ukrepi, kot to nekateri pričakujejo; najprej bo treba odstraniti globlje vzroke.
Ce smo v najvlšjlh aktih ovrednotili Študij kot družbeno potrebno delo, ki torej ni stvar vsakega posameznika, ampak
S a zadeva Interes vse družbe, mora prav i Interes zadevati tudi organizacijo Izobraževalnega sistema ln način uporabe skladov za Izobraževanje.
Naložbe v kadre smatrajo danes povsod za najbolje vložene Investicije, seveda s Pogojem, da so ekonomsko Izkoriščene. Tega pa ne moremo doseči brez sistema načrtovanja kadrov ln njihovega načrtne-Ea vključevanja v proizvodnjo. Naložbe v strokovnjake, ki danes niso na ustreznih delovnih mestih, M so prijavljeni na zavodih za zaposlovanje kot brezposelni ali ki delajo v tujini, naložbe so seveda neekonomske.
Izvršni svet o težavah študentov
vprašanje nas sedaj ne zanima; vprašujemo se namreč, kako je s tistimi, ki se šele pripravljajo na delo — ki se izobražujejo.
Socialna razlika v naši družbi, kjer so delo ln rezultati dela glavno merilo pridobivanja dohodka, temelji na razlikah v izobrazbi. Ce Je temelj torej izobrazba, bi morali vsi Imeti enako možnost, da sl jo tudi pridobijo. In vendar obstajajo neenake možnosti mladine za izobraževanje. O tem so govorili že na različnih ravneh, ni pa jim uspelo najti načina oziroma točneje povedano denarja —, da bi te razlike odpravili ali vsaj omilili.
Prej smo zapisali, da Je pri nas družbeni položaj odvisen od dela ln njegovih rezultatov, še prej pa, da Je študij družbeno potrebno delo. Logičen sklep bi torej bil, da je položaj študenta odvisen od njegovega dela, od študija. Pa ni tako. Predvsem je odvisen od gmotnega položa-
in rezultati študija, o čemer smo že pisali: veliko število odpadlih študentov, dolga pot do diplome in — kar najbolj prizadeva našo družbo — preveč povprečnih diplomantov in pozneje na delovnem mestu slabih strokovnjakov.
Gradivo ljubljanskega univerzitetnega odbora nadalje ugotavlja, da se proces razslojevanja pričenja že v rani mladosti. Ze otroci imajo namreč različne možnosti za uživanje kulturnega, zabavnega in športnega življenja ln s tem načina življenja nasploh. Tako ni vseeno, če otrok obiskuje osemletko kje v Halozah ali v Ljubljani. Denarja za osnovno šolstvo ni povsod enako na voljo ln s tem je različna tudi kakovost osnovnih šol.
Nujno bi torej bilo poenotiti kakovost osnovnih in srednjih šol. Pomembno Je tudi usmerjanje iz srednjih šol v poklice ali nadaljevanje študija.
za izvršni svet ln s tem opozarjajo na vprašanja, ki jih vznemirjajo že dalj časa, a še vedno niso rešena.
Preglejmo ustroj študentov po naslovih zdravstvenega zavarovanja: 68,51 odstotka je zavarovancev, 12,10 odstotka Je kmetijskih zavarovancev, 19,39 odstotka študentov pa je nezavarovanih. Pri nas namreč štejemo študenta še vedno kot otroka, in njegove pravice so odvisne, kljub temu da je polnoleten, od pravic njegovih staršev, in če Jih le-ti Izgube, jih Izgubi tudi študent. Ce komu uspe najti opravičilo za ta pojav, mu to prav gotovo ne bo uspelo najti v primerih študentskih zakonov in njihovih otrok, saj nimajo v sedanjem sistemu zdravstvenega varstva nobenih pravic.
Študentje smo državljani z vsemi pravicami, opravljamo družbeno potrebno delo, kar nas opravičuje za izkoriščanje vseh pravic na področju preventivnega in
Gmotni položaj slovenskih študentov
UNIVERZA
Gmotna vprašanja, metode selekcije, predavanj, Izpitov, znanstveno raziskovalnega dela — vse to so še nerešeni problemi našega visokošolskega sistema, ki le še bolj težaven zaradi naglega razvoja Po zadnji vojni. V študijskem letu 1938/39 Je bilo v Sloveniji 1948 študentov, v študijskem letu 1966/67 pa kar 15.085. Vzrok takega skoka je predvsem v nagli industrializaciji, vendar pa Je takšen razvoj šel pred zmogljivostmi družbe ln gospodarstva na eni strani ln kadrovskimi in gmotnimi možnostmi univerze na drugi strani.
Da je s študijem nekaj narobe, kaže že sam podatek o osipu študentov. V študijskem letu 1965/66 je po prvem letniku študija odpadlo oziroma se ni moglo vpisati kar 48,1 odstotka rednih slušateljev višjih In visokih šol. Skoraj vsak drugi študent je torej bil vlsokošolec samo na Papirju.
Takih vznemirjujočih podatkov Je še nekaj: v letih od 1956 do 1966 se je vpisalo v prvi letnik višjih ln visokih Sol, fakultet ln umetniških akademij 42.158 študentov. od katerih Jih Je v Istem razdobju diplomiralo samo 14.586, kar pomeni
34,6	odstotka — diplomiral Je zaokroženo samo vsak tretji vpisani študent. Podatki iz Sovjetske zveze ln Velike Britanije ka-Jejo, da pri njih diplomira v rednem roku več kot 80 odstotkov študentov. In še Podatki o povprečnem trajanju študija v letu 1966: za fakultete s štiriletno študijsko dobo 6,4 leta, za visoke šole šest let in za akademije 5,7 leta.
Kje so vzroki teh pojavov? Študenti nikakor ne trdijo, da naša družba ne poklanja dovolj pozornosti izobraževanju, temveč da Je napredek prepočasen in reševa-hle problemov premalo načrtno ln strokovno. Družbeni vzroki so v administrativnem sistemu, ki Je dalj časa dušil pobudo ln samostojno odločanje univerze. “Univerza Je bila mnogo bolj predmet politike, kakor pa aktiven sodelavec pri nje-JJom ustvarjanju«, navaja gradivo, ki ga bo obravnaval Izvršni svet.
Ko v svetu opažamo stalen porast deleča narodnega dohodka za Izobraževanje (v razvitejših državah presega tudi osem Odstotkov), se pri nas delež zmanjšuje. Lani je znašal 4,4 odstotka, leta 1964 pa še 4,8 odstotka narodnega dohodka.
Univerzitetni odbor ugotavlja v svojem gradivu, da povzročajo nezadostna sredstva za visoko šolstvo tudi njihovo neracionalno uporabo. Osnova študijskega programa naj postane po njihovem poglobljen študij temeljnih predmetov v prvih Jetnikih, v zadnjih letnikih pa možnost ■aboratorljskcga in skupinskega znanstvenega dela. Splošna praksa naj postane tubi spodbujanje talentov od osnovne šole do diplome.
Glavni pogoj pa Je slej ko prej ustvaritev vsaj najnujnejših življenjskih pogojev študentov, kar bi omogočilo selekcijo po sposobnostih ln volji do študija.
RAZSLOJEVANJE MLADIH
Pri sedanjem načinu selekcije sposobnost se zdaleč ni najpomembnejši dejav-nik. Pred njo so povsem zemeljske dobrine: stanovanje, hrana, oblačila, knjige — skratka stvari, ki Jih Je moč kupiti ln plačati z denarjem, pameti pa, kot Je znano, se ni mogoče kupiti.
Ustava našteva med vsemi drugimi pravicami tudi enakost državljanov SFRJ. Kot je znano, vsi nimamo enakega pre-hioženja, vendar zaradi tega še ni porušena z ustavo zajamčena enakost. Na osnovi delitve po delu v pogojih blagovne proizvodnje sicer nastaja premoženjska raz-•ika, ki Je teoretično odvisna od dela. To
ja njegovih staršev ln morebiti še od kraja, kjer je doma.
Štipendiranje, kreditiranje, študentski domovi, prehrana, rekreacija ter enotna ln učinkovita zdravstvena zaščita — to so po mnenju ljubljanskega univerzitetnega odbora primerni načini za urejanje in popravljanje gmotnega ln regionalnega položaja, za usmerjanje študentov v deficitarne stroke, spodbujajoči dejavnik za študij ln končno socialna podpora.
ŠTEVILO ŠTIPENDIJ UPADA
Štipendije ln kredite prejema v letošnjem študijskem letu samo 32 odstotkov študentov. Na ljubljanski univerzi ima štipendijo 20,3 odstotka študentov, v Mariboru pa samo dvanajst odstotkov študentov. Kljub nizkemu številu pa moramo zapisati, da je žal opaziti tendenco upadanja.
Svoj vrh je število štipendij doseglo leta 1964, ko je štipendijo prejemalo 43,3 odstotka rednih študentov ljubljanske univerze — ali povedano s številko: 3139. To je bilo leto, ko Je bila v teku široko zasnovana politična akcija najrazličnejših družbenopolitičnih organizacij — Zveze študentov, glavnega odbora SZDL, Zveze mladine in teritorialnih družbenopolitičnih organizacij.
Zal pa je šlo le za kampanjsko akcijo in takšni so bili tudi rezultati. Leto dni pozneje je štipendije prejemalo samo še
26,7	odstotka rednih študentov. Študentska organizacija je sicer skušala na različne načine zajeziti upadanje števila štipendij, » zaman. Skupščina Zveze študentov je tako sprejela resolucijo o materialnem položaju študentov, leta 1966 so študentje poslali slovenski javnosti odprto pismo, v katerem so zahtevali ukrepe republiških organov, vendar brez odziva. Plenum Zveze študentov je istega leta izdelal predlog zakona o štipendiranju in kreditiranju, ki pa so ga zavrnili, češ da omejuje samoupravne pravice delovnih organizacij. V fanskem letu so študentje sodelovali pri Izdelavi tega zakona, vendar s svojimi predlogi niso prodrli, In zakon, ki je bil sprejet, ni spremenil ničesar.
Posledica brezvladja pri štipendiranju in kreditiranju je neustrezni socialni in še bolj neustrezni regionalni ustroj študentov. Letos je namreč na ljubljanskih visokošolskih zavodih vpisanih kar 49 odstotkov študentov, ki izhajajo iz uslužben-skih družin (v splošni strukturi prebivalstva je samo devet odstotkov uslužbencev), ln samo 20 odstotkov študentov iz delavskih družin (sicer Je delavcev 37 odstotkov prebivalstva).
Govorili smo že o širjenju prepada, ki loči razvite ln nerazvite države, prav tak pojav pa zasledimo tudi v Sloveniji med razvitimi ln manj razvitimi občinami. Tudi pri nas torej opažamo proces, v katerem razvitejše pokrajine ustvarjajo mnogo več mladih strokovnjakov kot manj razvite. Na slovenski univerzi je namreč kar 44 odstotkov študentov lz Ljubljane in okolice (od tega 67 odstotkov lz uslužben-skih družin), iz Podravja in Pomurja pa samo pet odstotkov.
Utemeljeno torej lahko zapišemo, da postaja študij privilegij premožnih.
RAZLIČNE MOŽNOSTI
Ce vzamemo kot dejstvo, da je inteligentnost enakomerno porazdeljena tako po pokrajinah kot po socialnem ustroju, ugotavljamo, da naš visokošolski sistem pušča ob strani velik del sposobnih mladih ljudi, ki imajo pač to »nesrečo«, da so rojeni v revni družini in revni občini. Po drugi strani pa pridemo do sklepa, da vsi, ki študirajo, niso tudi za študij nadarjeni. To nam potrjujejo tudi kakovost
Seveda pa ne smemo prezreti republiških skladov, ki vsaj deloma izenačujejo pogoje za študij: štipendijski sklad pri republiškem sekretariatu za kulturo in prosveto, ki spodbuja k študiju deficitarnih študijskih smeri, prednost pa daje študentom iz nerazvitih področij in iz delavskih in kmečkih družin; letos so podelili 400 štipendij, osip študentov je samo petodstotni, kar 62 od-/ stoikov štipendistov pa Ima povprečno oceno 3,5;
sklad Borisa Kidriča je letos dodelil 71 štipendij nadpovprečnim študentom na drugi ln tretji stopnji;
sklad Borisa Kraigherja je podelil 40 štipendij študentom delavskega in kmečkega porekla;
sklad za študentska posojila kreditira 14 odstotkov rednih študentov, učni uspeh posojilojemalcev pa je stimuliran z odpisom plačevanja posojila.
Upravičenost ln ekonomičnost sredstev, vloženih v izobraževanje po naštetih skladih, potrjujeta majhen osip in visoka povprečna ocena študentov, ki prejemajo štipendije ali posojila. Slišati pa je predlog, da bi naj sredstva vseh štirih skladov združili v enotno ustanovo, ki bi ohranila vse posebnosti skladov: izpodbu-da talentov, urejevanje socialnega in regionalnega ustroja in štipendije študija na deficitarnih smereh.
ŠTUDENTI PREDLAGAJO V gradivu, ki ga je univerzitetni odbor poslal Izvršnemu svetu, Je tudi nekaj predlogov, kako urediti gmotni položaj študentov. Osnova je vsekakor v stabiliziranju gospodarstva, kar bi omogočilo Izdelavo perspektivnih kadrovskih planov v gospodarskih organizacijah. Izboljšati je treba tudi ustroj kadrovskih služb v podjetjih, ki Je sedaj neustrezen.
Zanimiv je predlog bankam, ki bi naj v pogojih za kreditiranje gospodarskih organizacij v večji meri upoštevale ustroj in sposobnost vodilnih kadrov. Poleg tega bi naj bili skladi za štipendiranje v gospodarstvu oproščeni družbenih dajatev. Z zakonom bi na) uredili obveznost podjetij, da sprejmejo svoje štipendiste na pripravniški staž.
Ustanovili bi naj tudi občinske kadrovske službe ln sklade, ki bi zbirali sredstva lz manjših podjetij, ki sedaj niso dovolj izkoriščena. Pri univerzi bi naj ustanovili enoten štipendijski sklad, o katerem smo že pisali. Organizirali bi naj tudi enotno strokovno službo, ki bi spremljala socialno ekonomski položaj študentov.
Nujno bi tudi bilo pospešiti gradnjo študentskih domov, saj stanuje sedaj v njih samo 35 odstotkov študentov. Položaj domov pa se ne bi smel spreminjati v hotelske oblike. Študentski domovi bi morali v še večji meri postati centri kulturnega, zabavnega, družbenopolitičnega ln športnega življenja.
Tudi študentska prehrana je ena Izmed bolnih točk: neredno prehrano ima okrog 70 odstotkov študentov, 19 odstotkov študentov je podhranjenih. Obstoji tudi bojazen, da bi se število podhranjenih še povečalo. če bi — denimo — povečali cene. Zato stremijo za tem. da bi uredili prehrano v mestu samem, podobno kot v Mariboru.
ZDRAVSTVENO VARSTVO
»Neurejen položaj študenta se odraža tudi v popolnoma anarhičnem položaju študentskega zdravstvenega varstva. Na tem področju so nas prehitele vse socialistične in nekatere kapitalistične države.« Tako pišejo študentje v svojem gradivu
kurativnega varstva, vendar vseh pravic ne uživamo, Je slišati lz visokošolskih vrst.
Pri univerzi sicer obstaja sklad za preventivno dejavnost, ki ga vzdržujejo študentje in univerza. Zaradi nepopolnega zdravstvenega varstva pa se denar lz tega sklada uporablja nepravilno. Z njim namreč krijejo stroške za nezavarovane ln delno zavarovane študente. Seveda pa pri tem trpi preventivna dejavnost, za katero Je denar navsezadnje namenjen.
V zadnjem času se Je pojavilo posebno vprašanje organizacije zdravstvene zaščite študentov. Zavod za zdravstveno varstvo Je bil namreč nasilno priključen k mestnemu ljubljanskemu zavodu, s čimer so se dejavnosti bivšega zavoda razbile na več enot novega skupnega zavoda. Študentje dvomijo v upravičenost priključitve.
Dr. Rudi Kyovsky iz Inštituta za javno upravo in delovna razmerja pri ljubljanski pravni fakulteti Je posebej podal nekatere predloge za rešitev problema.
Tako meni, da se mora zdravstveno zavarovanje razširiti na vse študente. To bi naj dosegli bodisi z zakonom bodisi s pogodbo, ki bi naj uredila pravice zdravstvenega zavarovanja, vezanega na status študenta. Vključiti bi bilo treba tudi študentske zakonce ln njihove otroke ler nezaposlene diplomante višjih ln visokih šol. Uživali bi naj iste pravice kot drugi zavarovanci, poleg tega pa še posebne pravice, ki izhajajo iz položaja študenta (preventiva). Zdravstveno varstvo bi naj opravljal zdravstveni zavod z Izločenimi delovnimi enotami.
Sredstva za financiranje enotnega zdravstvenega varstva študentov bi naj sestavljali prispevki študentov, dotacija visokošolskih zavodov in prispevkov socialnega zavarovanja. Prispevek študentov bi se naj povečal na 20 novih dinarjev na semester, uporabljali pa bi ga samo za preventivno varstvo. V takem sistemu se sredstva socialnega zavarovanja za kura-tivo ne bi bistveno povečala, najti bi morali le primeren način zbiranja sredstev.
To so torej poglavitne težave, s katerimi se ukvarjajo slovenski študenti, v gradivu, ki so ga pripravili za sejo republiškega Izvršnega sveta, so vse probleme obširno razložili, podali pa so tudi svoje predloge za rešitev teh problemov. Treba bi bilo torej najti nekaj denarja, če bi hoteli rešiti glavne gmotne težave slovenskega študenta. Znano je, da imamo danes, če govorimo o denarju, na ustih vedno besede: »Težko Je. saj veste — reforma .,.« Toda prav zaradi reforme bi morali najti denar za rešitev problema višje- in visokošolskega izobraževanja.
BRANKO MAKSIMOVIČ
R^doif*	Film prihodnosti in
——	likovnost filma
ČLOVEŠKO OKO VIDI SLIKO RAZSTAVLJENO NA POSAMEZNE ELEMENTE, SELE ZAVEST S POMOČJO PREDSTAVE O PROSTORU IN PREDSTAVE O TEM, KAR GLEDAMO, SESTAVI CELOTNO SLIKO. TA PROCES JE AVTOMATIČEN IN SE GA SEVEDA NE ZAVEDAMO: VENDAR DOBIMO NA TA NAČIN SAMO SPLOSNE, VSAKDANJE VTISE, KI NAM NE DAJO JASNE VIZUALNE PREDSTAVE O NIČEMER. CE HOČEMO RISATI ALI SNEMATI FILM, MORAMO ZAVESTNO OPAZOVATI DETAJL ZA DETAJLOM, ZNATI JIH MORAMO LIKOVNO OCENITI IN SELE POTEM JIH LAHKO SESTAVIMO V CELOTO.
Film ima (podobno kot fotografija) ved možnosti: lahko zajame cn sam pregleden predmet ali osebo (ali pokrajino, ki je enota zase). Dve celoti lahko prikaže tako. da zajame eno v bližnjem, drugo pa v bolj oddaljenem planu. Možni so tudi trije različni plani itd.
S temi osnovnimi prijemi preseže film v likovni tehniki predzgodovinsko jamsko slikarstvo, ki je samo beležilo posameznosti, ni pa še poznalo niti kompozicije niti perspektive; ne preseže pa kaj dosti stopnje, ki so jo dosegli stari Egipčani, de so kip postavili ob visoko navpično steno ali pa šiljast obelisk na ravnino — kar je pomenilo, da so opazili in registrirali prostore.
Vendar lahko uporablja film kratke enostavne posnetke (mnogo izrezov pa velikih planov — obrazi, ki jih z montažo vzporedno povezuje, posnetke primerja, s stalnim spreminjanjem velikosti posnetka poveča dramatičnost trenutka, pripoveduje s preskoki med posnetki itd. Klasik tega načina je bil tudi Sergej Eisenstein. Ta način nam nekako kot nekateri slikarji renesanse (recimo Pieter Breughel, Carpaccio in drugi) naniza dolgo vrsto različnih nadrobnosti, ki si jih potem zapomnimo združene v celoto — tako kot so združeni na sliki in kot jih pravzaprav nismo mogli zares videti.
Druga možnost je, da režiser razvija filmsko dogajanje v dolgih posnetkih, po možno-sti premikajočih se — in na ta način doseže, da vsak tak posnetek sam zase predstavlja enoto. Takšni posnetki spominjajo na klasičen kip ali portret.
Pri filmih prve vrste se spomnimo le manjšega števila posnetkov, vendar pa dobimo zelo močan vtis o celoti. Pri filmih druge vrste si zapomnimo skoraj vse posnetke, o celoti po ohranimo manj trdno sliko.
Cincmascopo bi naj filmu omogočil, da ujame realnost tako kot je. Clnemascope daje filmu prostor, a režiserji prostora še ne cenijo vedno dovolj. Barve so počasi že Čisto podobne resničnim, a resničnost sama na platnu ne pove dosti, res da olaJSa gledanje, a otež-koča simbolično izražanje.
V filmu, ki se Je ves Čas Imel za registra to r-ja, v začetku celo za reglstratorja gledaliških predstav, pozneje pa za opazovalca življenja s ceste, za kar ga Je napravil neoreallzem, je moralo priti do revolucionarnih sprememb, če je hotel vsaj poskusiti lovit! razvoj slikarstva. Verjetno sc Je vsa stvar začela z reklamo: v današnjem času mora vsaka trgovina Imeti ustrezen likovno učinkovit napis, mesto mora lmctl umeten Izzivalen neonski ali arhitektonski videz, če hoče kaj veljati, pa vsak prodajni predmet potrebuje kakšen reklamni plakat, da ne govorimo o embalaži itd. Umetno oblikovanje Je na nezadržnem pohodu, poenostavljene, praktične obilke pa so brez ovir vdrle v reklamne filme, pa naj jih predvajajo v kinematografih ali na televiziji. Te sodobne oblike so v reklamnih filmih postale simbolne, postale (In morale so postati) so pisava. Danes se težko vprašamo, katere znied oblik, ki Jih v vsakdanjem življenju srečujemo, ne pomenijo zaščitnih znakov — bodisi ra podjetje bodisi za posameznika. Naša kultura je kultura zaščitnih znakov In vsestranske reklame. Vse, prav vse bi naj bilo Izraženo enostavneje In hitreje.
Film — že kot blago, kaj šele, če je umetnost — mora biti daleč daleč nad reklamo. Daleč tudi nad reportažo. Ce hoče film konkurirati televiziji, sc mora razvijati. Televizija je v svetu krepko Izpraznila kino dvorane, a počasi se Je ta proces nehal In tudi barvna televizija stanja ne bo mogla kaj prida spremeniti. Film ni izrinil gledališča, televizija ne bo filma. Film pa lahko konkurira sodobnim prireditvam — od športnih do zabavno glasbenih — in televiziji le na ta način, da simbole naše vsakdanjosti še zoži in še potencira.
Danes Je vse več lludl, ki snemajo amaterske filme: morda jih ni tako dosti, ki b! sl vzeli čas In te filme tudi montirali, torej postali pravi amaterski ustvarjalci — vendar oko kamere —■ ta ortopedski pripomoček, ki našim očem pomaga, da ne gledamo samo z zavestjo, s predstavami, ampak da razumemo stvar tudi bolj spontano — nam uspe razložiti svet na čisto nov način. Skrajno, najdrznejšo koncepcijo filma Je uvedel prav ameriški »podtalni film«. Amaterski, amatersko brezkompromisen, vendar po svojih Idejah skrajno sodoben film.
Prišlo je do preloma: nekdo je opazil, da je film v začetku lahko bel ali črn: če je bel, ga popacal к črnimi packami, če je črn, ga izpraskaš ali preluknjaš — proge, krogi, praske, luknjice — vse to obudi k življenju fantastično svetleče prikazni, ki aas razburijo. Nadalje je mogoče film barvati — z eno pa tudi z desetimi barvami. Mogoče je v logičnih zaporedjih risati trikotnike ali pa čečka-
ti. Predvsem pa je mogoče posamezen posnetek prikazati na platnu samo za pol sekunde; in če tako nanizamo nekaj sto posnetkov, ne bo sicer nihče mogel natančno povedati, kakšen je bil eden ali drug posamezni posnetek, a celota bo zaživela pred nami. Posamezen čisto kratek posnetek pa sl je mogoče zapomniti, če ae v enem in istem filmu ponavlja večkrat: takrat je edo več verjetnost, da si ga zapomnimo, kot če bi posnetek, ki je zdaj razdeljen, gledali v taki dolžini, kot ao vsi deli (ponovitve) skupaj v realističnem filmu.
Novo tehniko filma so prinesle kriminalke
— rentabilni filmi, pri katerih si je mogoče privoščiti vsako tehnično razkošje. V glavi filma Goldfinger utripajo proti nam barvni krogi: ne moremo jim slediti. V tem Je simbol novega: vizualnost naj, tako kot v nekaterih poskusih pop-art ali pa optične likovne umetnosti, prikaže več, kot lahko gledalec oceni in razvozla: s tem pa naj direktno simbolizira čustva (tesnobo in osamljenost dozorevajoče civilizacije?) In dvigne vsebino filma na raven tipične reklamne (po navadi tudi dokaj seksualne ali celo sadistične mistike). Kaj je jedro novega principa? Posnetek Jo kompozicija najrazličnejših oblik in barv
— a kljub temu je narejen tako, da učinkuje strogo enotno — kot da je ena sama barva In kot da ta barva sama na sebi izraža neko čustvo ali pa prinaša nekakšen podatek o svetu. Taki mogočni posnetki so v najboljšem primeru združeni v sekvence — vežejo se na eno prizorišče — ko to prizorišče izgine, se začenja nova dogodivščina, s tem pa tudi nova epizoda filma in zanjo ni treba, da je v kaj več kot okvirni, pripovedni zvezi s celoto. Poleg filmov o Jamesu Bondu in filmov, kot je Modesty Blaise (ki Je neverjetno Ukovno izrazen, celo bolj vaja v likovnih barvnih rešitvah kot pa kriminalka), so tudi resni režiserji zajeli te nove prijeme. Antonioni jih je zlagoma odkrival v »Rdeči puščavi«. Lep, a po svoje prazen film. Fellini Je uporabil besne barve, čieto vidno je, da Je včasih poskušal ponazoriti podzavestne, sanjske slike, komponira vsako sliko zase in slike niza drugo za drugo. Vadim je naredil »Topli plen«, film, ki bi ga, če ne bi bilo barv, Imeli za prav dolgočasnega. Vadim uporablja celo zrcala, ki realne obrise oseb spreminjajo — v skrajnem primeru celo v čisto abstraktne barve. Poljski film »Faraon« Ka-vvalerovvicza je bil likovno bogat, da mu je povprečen človek težko sledil: dramaturgija sc je v njem utopila, prav tako značaji oseb Itd. Ples barv pa Je bil razumljiv le tistim, ki so jih lahko vzeli kot barve — ne kot film v standardnem, vendar danes verjetno že zastarelem pomenu besede.
Včasih vidimo v filmih drobne, trenutne prebliske: neka) posebnega so. A šele če Jih povežemo s slikarstvom, opazimo, da bodo to morda kdaj kaj več kot samo prebliski.
Vsak posnetek v filmu bi lahko (teoretično) dobil umetniško globino Rembrandtove slike. (Praktično pa vsaj — izredno Izrazno globino. Recimo, da bi bil to film, od začetka do konca komponiran v različnih barvnih tonih rjave barve. In to ne bo dolgočasno! Nasprotno, prvič bomo sploh opazili barvo v filmu. Prvič bo barva samostojno spregovorila.
Tudi kubizem v filmu Je nujnost, človek bo prikazan v isti sekundi na desetih posnetkih, ki bodo sinhrono vrženi na platno: na enem bo posnet človek, na drugem mesto, v katerem je človek iz helikopterja, na tretjem nos tega človeka skozi mikroskop itd. Poleg elektronske glasbe bo donela po dvorani tudi človekova na^ubša popevka, poseben zvočnik bo našteval statistične podatke o nekem pojavu v dobi, ki jo bo film prikazoval. Bomo vse to lahko prenesli? Od začetkov filma do danes smo so naučili že marsikaj prenašati: večine filmov, kar Jih predvajajo, ne vidimo v celoti od začetka do konca; če rečem natančneje — kadar pade naša koncentracija, spregledamo cele prizore, prav gotovo pa ogromno pomembnih podrobnosti: saj to je tudi nujno, Če le hoče biti film iluzija. Tudi šumi In glasba in dialog — ali ni tega dosti več, kot pa lahko razločimo?
Zakaj bi se tudi površina slike na platnu ne mogla večati ali manjšati? Bo slika enkrat barvna, drugič ne? Pač glede na to, kar bo treba povedati? Se bo postavila na glavo? Ali pokonci? Se bo takratnim gledalcem zdelo vse to Čisto normalno In že malce dolgočasno?
V začetku filmov bo kazalo: Oovek sl bo lahko ogledal barvne značilnosti posnetkov, spoznal osebe, sl prebral naslove, mnenja kritikov mu bodo narisana, napisana, odre citirana; videti in slišati bo mogoče več različnih uvodov. Človekova pozornost je tudi omejena: enkrat je pozoren, drugič ne. Gle-
danje filma bo zato individualno: kot gledanje slik. Človek bo Imel pri stolu v kinu pedal: posamezne posnetke bo razvlekel, posamezne pa skrajšal. Lahko bo (zase) ustavil film, razmislil, pojedel sendvič. .. Lahko sl bo vmes predvajal opombe. Itd.
Filme, ki bodo stali manj kot milijon do-dolarjev, bodo proizvajali samo amaterji.
Človek bo znal vse drugače čutiti kot da-
avionih
Življenje mladega fotografa, ki se v svojem okolju ne more »duhovno izživeti-, ker se dobro zaveda banalnosti in povsakdanjenosti (kljub zunanjemu okviru namišljenega »izgnanstva- in »izobčenstva«) ljudi, s katerimi živi in dela, nesmisla, v katerega je vklenjen, brezciljne poti, po kateri tava, nenadoma zadobi smisel. Avtentičnost njegovega pravega sveta se lahko po njegovem (začetni prizori) uresniči in izpolni le v vse-odrešujoči, vseobsegajoči, vesoljni ljubezni. Ko sreča Njo, mu dejansko uspe zaživeti novo, lepše, boljše, polnejše življenje. V življenje mlade plesalke, ki živi samo za svoj poklic, za svoj uspeh, ki ji edini lahko zagotovi srečno, tihega meščanskega ugodja polno življenje, nenadoma vdre nekaj, česar doslej še ni poznala, nekaj, kar je mnogo več od tistega, kar je doslej pomenilo smisel in namen in pomen njenega bivanja, kar je bilo tako preprosto jasno in brez težav dosegljivo, kar se je kazalo kot edina možna pot. To »nekaj več- se imenuje ljubezen (vseodrešujoča, vseobsegajoča, vesoljna). Ko sreča njega, spozna in zaživi novo, lepše, boljše, polnejše življenje.
To pa je tudi vse, kar je film izpovedal. Matjaž Klopčič kljub vsemu svojemu prizadevanju in prizadevanju vse ekipe ni prišel dlje kot do tod. Film namreč od tega trenutka dalje enostavno steče. Lepe besede, lepi poljubi, lepe pokrajine, lepo, lepo, lepo... tako zelo lepo, da se ti upre, kar pa pomeni tudi konec vsega lepega. Nobene izpovedi več, nobene resnice, zahteve po sodelovanju, sodoživljanju, podoživljanju, ničesar! Lažna lepota, h kateri se je tako lepo in lahko zatekati, lažen umik pred svetom, beg od tega sveta v drug, lepši svet, lažni blišč, lepa dobra stara laž.
n«. Film, la Jedrnata In dostikrat tako n* •lina sinteza vich umetnosti, Ima ogiomU® opisno mo«, pa tudi v*e možnosti, da postan* najbolj eksaktna In Intelektualna umetnost' Človeška Inteligenca bo neprimerno bolje I*’ I rabljena kot danes, vsakdo bo lahko v kraj' Sem času več videl, čutil, spoznal. Razvoj različnih umetnosti, ki Je bil obenem razvoj človeških zmožnosti, Je postal razvoj filma.
Film vse od začetnih prizorov, ki napovedujejo nekaj, ki nas obvezujejo k sodelovanju, pada, prizor za prizorom ruši vse, kar je bilo v začetku napovedanega in dopovedanega, dokler se končno vse skupaj kal klavrno ne zaključi s hčerkino »izjavo- v galeriji (mama, poročila se bom!) kjer je z njim (ah, kakšno na- ' ključ je) spregovorila prve besede, г »izjavo- (prav zares je zvenela kot »izjava«), ki naj bi menda po Klopčičevi zamisli pomenila nekaj, kar ju bilo ves čas pričakovati, pa nas № kljub temu moralo vreči s sedežev zavoljo pričakovanja tega, kar naj S® pride: Vso (malo) meščansko filozofi' ranje o življenjskem cilju in o poti. po kateri stopamo, o poti, ki Je pravzaprav že tako uhojena, ki je vedno ista, pa kljub temu za vsakog^ tako različna, s katerim se film na vi- ' dežno konča (kajti končal se je, »® preden je dobro stekel) nima nit* najmanjše možnosti, da bi karkoli rešilo; kaže se le kot to, kar je, čeprav je skušalo biti nekaj več. To s®* veda še zdaleč niso vsi očitki, ki h1 jih lahko izrekel na račun tega (fi*J1 ma?), kar smo lahko videli. Odveč h* bilo podrobneje se spuščati v življenjska vprašanja, ki jih skuša filh1 reševati ali vsaj nakazovati (<-e sploh kaj nakazuje ali rešuje?), dovolj bo, če omenim še to, da ima silno močan priokus po nekaterih filmih, ki smo jih lahko pri nas že videli (Antonioni-fotograf, Godard-na-pisi). /
Naj mi oprostijo vsi, ki jim je fi!®* ugajal zaradi »čiste lepote- ali pa za- , voljo tega, ker je pač slovenski filh1. Od dela, ki naj bi bilo »umetniško"' pričakujem nekaj drugega, nek®) več. O, dobri Eluard, kdaj bomo lahko videli ljubezenski film, ki bo kol tvoja pesem?
Dopisujte v Katedro
Drago Jančar
Na papirnatih
Ignac Kamenik:
Marionete
Krstna predstava v SN6 Maribor
Ni bilo dvoma, da smo vsi, ki smo gledali to krstno predstavo, občutili posebno svečanost in upanje. Kamenik je naš avtor, uspel je s svojo prejšnjo dramo Dvajset let pozneje (drama je dobro »Sla«, bila. je čista o svojem slogu. dasi je bila na koncu nalomljenav urezana po Ibsenu itd. Toda bila je čista v svojem psihološkem kritičnem realizmu). Med tem časom je postal aotar dramaturg SNG Maribor in je s pravim umetniSkim posluhom ustvarit podobo prvega deta repertoarja Drame, ki je dajal vero v novo obdobje mariborske Drame.
Pa k Marionetam! Prvo dejanje je dajalo neko upanje. da se bo iz malo meglene dramske napovedi izkristalizirala drama o oblasti in podrejanju oziroma upiranju tej oblasti, a upanje se ni izpolnilo. Naslednji dve dejanji sta neusmiljeno pokazali, da je drama udarila v prazno.
Ni reči, da Kamenik v svoji alegorični igri o Gospodarju, Svetniku, Starcu ni nakazal usodnih silnic današnjega sveta, toda ni jih izpeljal, nakazal je le veliko probtemov in zaptetov. Med oblastniki si stoje nasproti Konjinant — pravi politikant —Konstruktor — tehnokrat in Svetnik — stalinist — ter še Gospodar. Lahko bi morda nastala drama o boju za oblast, o spletkarjenju itd. Pa ni, ker je problem obdelan mimogrede, komaj je nakazan. Tu sta tudi Angelina in Gregorin, ki se edina izmed »rdjen upreta in se začneta zavedati samega sebe. Lahko bi bila drama osveščanja, pa ni. Vse je nekam prenezadostno. Bila bi to lahko drama o »legendi«, vendar je vse nejasno in megleno. Lahko bi bila drama o Starcu... Menda je hotel avtor napisati dramo o Dolini, kjer bi vse gornje probleme združil in povezal. Moram se strinjati z Josipom Vidmarjem, ki pogreša v tej igri jasnosti, koncizno-sti. Taka drama bi lahko bila morda le izrazita intelektualna drama, z globokim preciznim dialogom — brez patosa seveda —, Kamenik pa se je šel neki čuden humanizem in — »metafizični patos« (J. V.). Če dramatik oropa svoje junake za človeške dimenzije in jih zreducira na ideje (tehnokratstva, diktature, politikantstva ...), potem mora tiste človeške dimenzije zamenjati z intelektualno ostrim in prodornim dialogom. To pa se ni zgodilo.
Saj. morda je neugodnemu vtisu še največ pripomogel dialog, ki je patetičen, privzdignjen, nenaraven, negtobokoumen, poln sentimentalnih pasaž (dialogi Angetine in Gregorina) in poceni aksiomov. Sploh pa moram reči, da smo marsikaj tega že lahko videti drugod, s čimer pa ne mislim, da je avtor karkoli povzemal, prepisoval ali kaj podobnega. Ne. Vendar smo podobni humanizem, ati podobni nehuma-nizem že lahko srečati; ali nista Angelina in Gregorin podobna očto-večenima robotoma iz R. U. R.; v svoji želji po begu pa celo Petru in Jacinti, ali ni neartikulirano ponavljanje ljudi iz Doline podobno Bo-
žičevemu domisleku javnega sporočanja po zvočniku (Dva brata)? Torej ptementta avtorjeva želja, klic po humanizmu, a žal je vse zmedeno, nejasno in nerazumljivo. Drame pri publiki tudi ne bo dobro odrezala. Ostaja sicer še možnost, da so vse ostre obsodbe zmotne, da bo drama kdaj kasneje pokazala svojo vrednost, da je nisem prav razumel itd. Toda bojim se, da to res ni mogoče, čeprav je zanimiv odmev, kritike. Večerov kritik L. Smasck uidi v njej uspeh (kajti slabe točke so po njegovem le o manjšini),, ostro jo je odklonil že omenjeni J. Vidmar (ki je rekel bobu bob in se v tem primeru — kar ni pogosto — z njim strinjam). Je pa zrno resnice tudi v radijski oceni S. Juga, da je ta drama za avtorja le pomembna, saj nakazuje nove poti, ki bi jih utegnil Kamenik v prihodnosti ubrati z večjim uspehom, če je tako, je prav, da je bila napisana, čeprav pa ja le vprašanje, ali je prav tudi, da je bila uprizorjena. Kajti ta tekst je prvi spodrsljaj Kamenika dramaturga.
Uprizoritev je dobra. Posebno je impresivna slikovita scena Uroša Vagaje in glasba Lovra Arniča. Tako so ti »zunanji elementi« — scena, glasba, svetlobni učinki — dali drami posebno obeležje, dali so ji ritem in tempo. Režiser Dušan Jovanovič je, sodim, storil, kar se je dalo storiti. Lahko bi edino kje črtal sentimentalne pasaže. Ustvaril je dinamično in (kar je skoraj kontrast) precej jasno predstavo. Posebno mu je uspel naravnost »kafkovski prizor« prisluškovanja prebivalcev doline, ko se »osveščata« Gregorin in Angelina. Kaže, da je ta režiser za Maribor prijetna osvežitev. Med igralci so bili uspešni predvsem predstavniki oblasti; Tovornik, Petje, Peer, karikirani Bačko, dalje Starec Zupan, medtem ko sta bila Muhičeva in Potisk zelo privzdignjena.
V gledališču je že tako, da nekatere reči uspejo, druge ne. Marionete niso mogle pokvariti upanja in zaupanja v drugi del sezone.
TONE PARTLJtČ
Objave
Objave so revija za literaturo in umetnost. Okvir dela Je torej popolnoma Jasen. S tem pa tudi namen ln pomen, ki bi ga naj revija imela v slovenskem kulturnem prostoru.
Revija Je izšla v samozaložbi ln Je ciklostirana.
Uvodnik Je bolj informativnega značaja. Pesmi objavljajo: Darko Komane, Robert Ceglar, Aleksander Peršolja ln Dane Zajc. S svojo prozo se nam predstavljajo: Jože Horvat. Matija Rotnlk ln Pavle Zidar. S prevodi proznih tekstov pa se predstavljajo: Leonie Bruel — Na kratka (Srečko Palenčlč), Abram Terlz — Kapnik (Herman Vogel). Robert Musil — Črna magija (Jože Horvat). Omeniti velja, da naa Je presenetilo ime Roberta Musila, znanega avstrijskega dramatika ln esejista, ki se Je rodil v Celovca (J8B0— 1942). Zaznamuje ga predvsem, svojevoljna in neizrečena ironija. Tekst Je preveden iz knjige Zapuščina zaživa. Na zadnjih straneh Je esej Vilija Vuka — Avtentičnost v umetnosti-
Tone D.
Razvoj umetnosti in kulture na ozemlju sedanje dežele Štajerske
Z USPEŠNIM PREDAVANJEM PROFESORJA DR. VALTERJA MODRIJANA, DOCENTA IN PREDSTOJNIKA ARHEOLOŠKEGA ODDELKA DEŽELNEGA: MUZEJA V GRADCU
(IOANNEUM), SE JE JANUARJA LETOS Z NAM, BODO ZNANSTVENIKI IZ SOSEDNE STI IN KULTURE NA OZEMLJU AVSTRIJE, 2ELE ŠTAJERSKE.
Ta razvoj je jasno povezan tudi z bližnjo in daljnjo okolico Maribora, kaj Ji ob nastanku prazgodovinskih in rimskih, spomenikov imamo enoten teritorij, ki še ni ločen z deželnimi ali celo državnimi mejami. Na tem ozemlju so v prazgodovini živeli Iliri kot etnično enotno ljudstvo in zato ie bil ta prostor deležen tudi enotnega kulturnega razvoja.
Kljub zanimivosti in- dokaj dobri reklami pa predavanje ni pritegnilo zaželenega števila poslušalcev.
Moj namen je opozoriti na podani razvoj prof. Modrijana, s katerim je aana možnost za boljše razumevanje prazgodovinske umetnosti na ozemlju- avstrijske Štajerske.
V prvem predavanju (.v načrtu sta bili dve, vendar je drugo zaradi predavateljeve obolelosti izostalo) se je prof. Modrijan omejil na kronološki pregiba; ledena- doba zaradi pomanjkanja arheoloških najdb ni bila zastopana. Začetna letnica 6000 pred našim štetjem označuje čas kamene dobe.
Iz tega obdobja nam je predavatelj pokazal v diapozitivih predmete, najdene v Ciganskem taboru pri Hornsteinu. Jama, ki je približno tako velika kot Potočka zijalka, leži na bregu reke Mure. Bližina reke in najdeni predmeti — harpune ali trnki — nam omogočajo, da si ustvarimo sliko o življenju ljudi tega naselja. Ukvarjali so se pretežno z lovom in ribolovom. Iz kosti ujetih živali so delali trnke ali harpune. Na istem mestu so našli celo primerek kamnite harpune, ki pa je zelo slabo ohranjena. Na teh predmetih zasledimo razne simetrično in asimetrično potegnjene praske; nekateri vidijo v teh črtah začetke geometrijskih likov. Seveda pa ne gre tukaj za načrtno risanje ali vdrgnje-nje črt v te predhiete, temveč je temu verjeti no botrovalo- naključja
Prehod iz kamene v bronasto dobo predstavljajo najdbe s Semmeringa. Najzanimivejša med njimi- je brez dvoma, tista, ki predstavlja volka v teku. Okorno zarisane konture, ki so dokaj globoke in, z ostrimi robovi, dajo sklepati na uporabo kovinskega predmeta, na kratek bronast nož, s katerim so bile verjetno te konture tudi zarisane. Predmeti bronaste dobe so po funkciji, ki so jo opravljali v primerjavi’ z enakimi najdbami v drugih grobiščih boljši. Povsod nav letimo na ogrlice, prstane, zapestnice, na razne sponke za tkanino, na lasnice in kratke nože. Predmete je prazgodovinski človek hotel s, tolčenjem zaznamovati ali pa tudi olepšati. Pri teh olepšavah že lahko rečemo, da gre za preprosto ornamentiko v prvi stopnji njenega razvoja, za tako imenovana jer-menasto ornamentiko.
Prehod v zgodnjo železno dobo predstavljajo najdbe iz Judenburga, s področja reke Šolbe (Sulmtal), in iz Lipnice. Najdbe iz imenovanih krajev 90 kljub pripadnosti železni dobi še vedno iz brona. V tem materialu so prav tako kakor v naših krajih ohranjene situle, ciste, kakšen oklep (doprsni) in vrsta bronastih veder. Na vsen teh predmetih pa so v tehniki vtolčenih pik predstavljene razne konture najrazličnejših motivov. Zanimiv je motiv borečih se moških — z modernim izrazom bi ta motiv imenovali boksanje —, ki smo ga videli upodobljenega na predmetu z Magdulenske gore. Seveda pa to motiv ne predstavlja neke absolutne novosti, saj ga zasledimo tudi na stenah ali. predmetih egejske kulture na otoku Kreti. Motiv borečih sc možje zlasti priljubljen v situlski umetnosti. Enkratna ja tudi posmrtnn maska, ki po svoji izdelavi in dbgnanosti lahko tekmuje s slovitimi zlatimi posmrtnimi maskami iz Miken v Grčiji.
Višek vsega, kar smo tisti večer videli, predstavlja vsekakor voz kulta ln rodovitnosti iz Streltsvegu ob- gornji Muri. Celo prof. Modrijan domneva, da to delo ni nastalo na naših tleh. temveč nekje, v severni. Italiji. Na 40 centimetrov dolgem im 30 centimetrov visokem vozičku je postavljena- množica ljudi na konjih in, peš. Čudovita' je razgibanost: človeških teles in držo jezdecev. Sodobna dovršena tehnika fotografiranja je gledalcem nudila posnetke vsake figure posamič. Prad namii se ie zvrstila cela vrsta konjenikov, ki smo jih lahko videli od vseh strani; bili smo deležni svojevrstnega užitka, ki ga ne doživi obiskovalec muzeja v Gradcu, ko si ogleduje original te svojevrstne prazgodovinske umetnine.
DRUGO PREDAVANJE
Znana klasična arheologinja profesorica dr. Erna Diez iz Gradca je predavala o rim-
ACELA VRSTA PREDAVANJ, S KATERIMI
DR2AVE PREDSTAVILI RAZVOJ UMETNO-ZLASTI SE NA PODROČJU SEDANJE DE-
skih izkopaninah na avstrijskem Štajerskem. 2al pa je bil obisk na tem predavanju še skromnejši kot na prvem. Edina rimska, naselbina na tem območju: je bila' Flavla Salva pri Lipnici: (Leibnitz) na- Lipniškcm polju.
Mesto Flavia Solva je bilo ustanovljeno okrog leta 70 našega štetja za. časa cesarja Vespaziana. Zanimivo, je., da Elavia, Solva ni nikdar predstavljala vojaške, naselbine, čeprav so tam bivali tudi vojaški, oddelki, U so vzdrževali, ceste.
Izkopavanja v. večjem, obsegu, so začeli leta 1931 pod vodstvom prof. dr. Eme Diez- in, ša vedno trajajo. 2e v 19: stoletju, pa- so na tem kraju izkopali več marmornatih spomenikov in plošč r reliefi in drugim' okrasjem ter vrsto marmornatih medaljonov, ki so danes vzidani na gradu Seggau nad Lipnico.
Reliefi so odlično delo mojstrov ncdomačl-nov, ki so prihajali iž- Akvileje (Ogleja). To mesto ie služilo kot geografsko in kulturno izhodišče za novo pridobljene rimske province v predalpskih deželah in Podonavju. Umetniške stavbarske in kiparske delavnice iz Akvileje in drugih severnih italskih mest so kot potujoče delavnice segale v Galijo, Norik in Panonijo. Tako je tudi razumljiva presenetljiva podobnost plastik v rimskih, izkopaninah v Šempetru v Savinjski dolini z rimskimi najdbami v Flavii Sol vi. Skladnost v časovnem smislu kakor tudi v stilnem in idejnem pogledu nas nujno vodi k tesni povezavi obeh najdbišč: V literaturi so najdbe v Šempetru že precej znane in obdelane. Mnogo manj pa vemo o Flavii Solvi in njenih najdi bah, čeprav ta ni oddaljena od Maribora dalje kakor Ptuj,
Predavateljica nam ie v diapozitivih prika. zala značilne reliefe. Na njih je, človek upodobljen na dva načina: strogo frontalno ali »en face«, kakor nam, je to najbolj znano iz starih egipčanskih plastik, ali pa ostro profilirano, kar je zlasti, sodobnemu opazovalcu bolj blizu in domače.
Kot poseben primer podajanja domačega tipa prebivalstva nam je bil predstavljen relief noriške deklice v domači provincialni noši z ruto na glavi. Ob podObni reliefni plastiki je pred leti razvil prof: dr. Klemenc trditev, da se med domačim prebivalstvom ženske niso tako hitro romanizirale kakor moški, ki so kmalu stopili v tesnejše stike z rimsko upravo, saj so - pogosto upodobljeni kot’ domači župani (duumvm iure dlcundo) s knjigo v roki in v rimski nošii
Motivi šempetrskih reliefov in onih iz Fla-vie Solve so vzeti iz grško-rimske mitologije. Sredino reliefa zavzame osrednji motiv reliefne plastike, prostor na desni in levi je iz polnjen z rastlinsko ornamentiko; značilno je prikazovanje listov vinske trte in grozdja ter akantovih listov. Zgoraj je vsak relief sklenjen z odprto ali zaprto noriško panonsko vo-luto. Ko se pojavi pri teh ploščah še friz, se ta prostor izpolni s prikazom meduze, kentavra, leva alt celč s cčio kompozi cijo živalskih teles. Usoda obeh obravnavanih najdbišč rimskih plastik je precej podobna. Šempeter je uničila naravna katastrofa nenadne poplave Savinje okrog leta 250 našega štetja, Flavia Solva pa je ugasnila v viharju preseljevanja narodov v začetku 5. stoletja iz doslej neznanega vzroka. V stoletjih ih, tisočletjih jp je pokrila tanka plast zemlje,, dokler je- ni v drugi polovici 19. stoletja odkrila lopata, vnetih kopačev in poklicnih arheoloških raziskovalcev.
VISOKONAPETOSTNE VHBTIKALE
Foto B. Cerim
Nemiri
na
madridski
univerzi
V Madridu vlada že dva meseca napeto vzdušje med študenti, potem ko je vlada zaprla pravno in ekonomsko fakulteto. Konec meseca januarja pa Je skupina dvajsetih profesorjev madridske univerze poslala prosvetnemu ministru pismo, v katerem je bilo rečeno, da problema upirajočih se študentov ni mogoče rešiti z zapiranjem fakultet in aretacijami študentov, ki teriajo od vlade izvedbo reforme visokošolskega študija. Po mišljenju omenjenih pedagogov je dialog edino primerno sredstvo za pristop k reševanju nastalih problemov in konfliktov. Medtem ko se general Franco trudi visokim šolam vsiliti Konformistični karakter, pa gravitirajo zahteve študentov ravno v nasprotno smer; le ti namreč zahtevajo odstranitev »ideološkega balasta« iz študijskih programov.
V svoji novoletni poslahici španskemu narodu je general Franco med drugim obljubil Spancem tud' več političnih svoboščin; toda ukrepi, ki jih je vlada podvzela že kar ob začetku leta, so povsem v nasprotju z obljubami španskega diktatorja Predavalnice madridske univerze so tudi po novoletnih praznikih ostale prazne. Na tisoče študentov je na ulicah Madrida protestiralo zoper vladni odlok, s katerim je bilo določeno, da bosta pravna in ekonomska fakulteta ostali do kraja meseca marca zaprti. V odgovor na študentske demonstracije pa je vlada zopet reagirala v >e običajnem stilu. Policija je aretirala nekaj sto študentov, nato pa je sledil novi od'ok, 9 katerim je vlada zaprla tudi neko privatno visoko Šolo za sociologijo. Ta Šolski center za sociološki študij je bil ustanovljen pred dvema letoma, ko je vlada odpustila /. madridske univerze nekaj profesorjev sociologov. Z ustanovitvijo omenjene visoke šole je bila odpuščenim profesorjem dana možnost, da izpolnijo praznino v Študiju sociologije, ki je nastala po njihovem odpustu t. univerze. Omenjena institucija je bila od vladne finančne pomoči neodvisna, saj so jo financirali v glavnem študentje sami V zimskem semestru 1967/68 se je vpisalo na to šolo nič manj kot 1600 študentov, kar je dovoli zgovoren dokaz, kako popularen je postal v Španiji študij socioloških ved Toda ta popjlarnost vlade ni toliko vznemirjala kot slutnja, da je omenjena institucija poslala mesto, kjer se porajajo nevarne napredne ideje in sc nato prenašajo na ljudi, ki bi naj postali bodoči intelektualci Pedagoška elita ki ji je vlada pred dvema letoma onemogočila pedagoško delo na madridski univerzi, s tem da jo je odpustila, je namreč veljala za skupino tistih sumljivih ljudi, ki so se »okužili« z nevarnim naprednim duhom in ga nato v svojih predavanjih prenašali na študente. S tem da je vlada ponovno onemogočila delo teh profesorjev, pa predvideni učinek ni bil dosežen, temveč se je zgodilo tisto, česar ne bi pričakoval danes v Španiji nihče: študentski protesti so dosegli takšen obseg in učinek, da je prišlo do krvavih spopadov med demonstranti in policijo, predavanja so skoraj povsem zamrla, zato pa je postalo toliko bolj živahno v madridskih zaporih, koliko štu
dentov se je moralo preseliti za zapahe, ni znano. Nekateri so med tem časom že bili izpuščeni na svobodo, potem ko jim je sodišče naložilo visoke denarne kazni, ki jih bodo le redki zmogli plačati, mnogi pa so morali še nadalje ostati v preiskovalnem zaporu, kier čakajo na proces. Za tiste, ki so že bili kaznovani, kot za slednje, ki na kazen še čakajo, pa je predvidena tudi še posebna sankcija, namreč izključitev z univerze.
Vlada pa se ni omejila samo na navedene ukrepe; policija je tudi blokirala vse fa^ kultete, kjer danes noč in dan stojijo močne policijske straže; posebni oddelki policajev, ki sicer ne nosijo uniform, temveč so v civilni obleki, pa so razmeščeni tudi po fakultetnih prostorih, kjer bi naj skrbeli za red in nemoteno delo fakultet, kot je uradno rečeno. V resnici pa je njihova naloga izslediti tiste študente, ki bi naj bili organizatorji teh nemirov.
Seveda pa tudi vsi ti ukrepi niso pripomogli k vzpostavitvi »reda«. Študentje so se nato lotili novega načina protestiranja, s tem da so uvedli taktiko tako imenovanega pasivnega odpora, in sicer s sabotiranjem predavanj in s posedanjem po fakultetnih hodnikih.
Protesti zoper vlado pa prihajajo tudi iz profesorskih vrst. Tako je na primer nekdanji prosvetni minister Himenez, znan kot velik opozicionalist, in danes redni profesor madridske univerze, iz protesta do vladnih ukrepom prenehal z delom na univerzi, že nekaj dni kasneje pa so se mu tudi pridružili preostali profesorji pravne fakultete. Hkrati pa tudi že prihajajo glasovi o študentskih nemirih na drugih univerzah.
Adi Schrcincr
POLICIJSKI NAPADI NA PROTESTI-RAJOČE ŠTUDENTE V ČILU
V Čilu je proti Študentom, ki so demonstrirali pred desno usmerjenim časopisom »El Mercuriott, policija uporabila vodo, palice in konje, da bi jih razgnala. Lastnik časopisa Agustin Eduiars je član sveta na tehniški univerzi v Santa Maria at Valparaiso, kjer je bila sprožena kampanja proti reformi v ekonomskem in pedagoškem svetu šole. Študenti so namreč pred nekaj tedni zahtevali reformo šolskega sveta.
Vzklikajoč »dol z El Mercuriom« in »dol z Eduiarsom« so študenti obkolili nebotičnik časopisa. Okoli 25 študentov je kljub zahtevam policije, da naj zapustijo nebotičnik, ostalo v njem, dokler jih ni policija s silo odstranila. Nekaj več kot 200 pa jih je prebilo policijski kordon in odšlo v nebotičnik. Mnoge izmed njih je policija zaprla skupaj s predsednikom UFUCH (Union of Universitg Eederatios of Chile).
NEWS SERVICE
i
Izobraževanje sestavni del družbene reprodukcife
OB RAZPRAVI O VISOKEM SOLSTVU V LJUBLJANSKEM ŠTUDENTSKEM NASELJU, KI JO JE VODIL MARKO BULC, CLAN ZVEZNEGA IZVRŠNEGA SVETA
Vsepovsod Študentski nemiri — Španija, Nemčija, Italija, Poljska, ZAR, ..
Ze štiri leta so minila od takrat, ko se je pri nas pričela razprava o visokem šolstvu. Diskusije o tem nikoli razrešenem problemu so bile ves čas tako žolčne, da bi jih nemalokrat lahko že označili kot nestrpne in nezmožne razreševati tako obsežno in za vso družbo nadvse pomembno problematiko. Popolnoma jasno pa je, da moramo k temu vprašanju pristopati s širšega vidika, da moramo govoriti o celem kompleksu vprašanj, ki jih zastavlja ves sistem izobraževanja. Zaradi tega je zvezni izvršni svet pripravil dokument, o katerem bo aprila razpravljala zvezna skupščina, še prej pa po vsej verjetnosti tudi profesorji in študentje v posameznih visokošolskih centrih. Poglejmo, kakšen bo ta dokument okvirno.
Poleg tega da bo podrobno razčlenil in ocenil dosedanje razmere, kar je vsekakor osnova za nadaljnjo razpravo, bo nakazal tudi splošne teze za bodoči razvoj izobraževanja s posebnim poudarkom na visokem šolstvu.
DRUŽBENOEKONOMSKE OSNOVE IZOBRAŽEVANJA
Vloga posameznika v samoupravnem sistemu postaja vse pomembnejša, vse več je »področij«, na katera more in mora neposredno vplivati, kjer lahko soodloča. Kljub temu pa je ves sistem izobraževanja urejen tako, da je tukaj še nemogoče govoriti o takšnem stanju. Če smo si na jasnem z dejstvom, da je izobraževanje sestavni del družbenega in ekonomskega razvoja in družbene reprodukcije, bo vsekakor tudi tukaj treba uresničiti samoupravljanje. Vendar tukaj ne gre samo za samoupravo znotraj družbenih služb, temveč za samoupravo, ki bo omogočala tudi tistim, ki izobraževanje omogočajo, torej neposrednim proizvajalcem, odločanje o problemih šolstva. Posamezniki pa bodo začeli posegati na področje izobraževanja šele tedaj, ko bodo postali resnično njegovi nosilci. To bo seveda mogoče šele v trenutku, ko se bo vsak posameznik zavedal tako družbene kot osebne koristnosti le-tega. Ves sedanji sistem je namreč zgrajen na financiranju s pomočjo fondov, kar pomeni, da vse skupaj ni daleč od etatizma. Sedanji odnos »fond-šola« nikakor ni v skladu s samoupravnimi načeli. Ves sistem bi moral zgraditi tako, da bi prevladal odnos »jaz-fond-šola«, ker ima vsakdo, ki v te fonde prispeva svoj delež od presežka vrednosti dela, pravico vedeti, zakaj in za kaj daje denar. Vzpostaviti bo torej potrebno DIALOG med šolo in družbo. IU bo podlaga splošnemu DRUŽBENEMU DOGOVORU.
Kadar govorimo o CENI izobraževanja, se moramo zavedati, da je pri tem nujno upoštevati cel niz posameznosti, faktorjev, ki so morda na videz nepomembni, v resnici pa še kako globoko posegajo v vso problematiko (učilnice, učbeniki itd.). Kljub temu pa bo mogoče napraviti IZRAČUN. Predvsem bo treba na podlagi
(Katedra je sklenila v tej številki objaviti kar dva eestavka ob razpravi visokega šolstva v Ljubljani, ker meni, da je to trenutno osredind problem našega visokega in višjega šolstva) .
ekonomskih analiz ugotoviti dejanske potrebe po strokovnjakih, tako da bomo enkrat končno vendarle vedeli, koliko študentov, profesorjev in asistentov potrebujemo. Pri tem pa bo njuno zagotoviti materialno podlago kvalitetnemu delu, tako da se profesorji ne bodo več »prostituirali« z raznimi postranskimi opraviti in se bodo lahko resnično posvetili svoji osnovni nalogi: pedagoško-znanstve-nemu delu. Tudi sredstva za izobraževanje bo treba racionalno porazdeljevati; pri tem pa naj bi sodelovali prav vsi, ki imajo tukaj svoje interese. Vsi ti in še mnogi drugi faktorji naj bodo determinante tega družbenega dogovora. Študentje pri uresničevanju dialoga med družbo in šolo nikakor ne smejo ostati pasivni. Študentov položaj v samoupravnem sistemu se namreč ne kaže samo v deklarativnih izjavah o demokraciji; vsaj učeči se mladini je potrebno omogočiti diskusijo o materialnem položaju šol, o financiranju itd;, ker ima zaradi prispevka staršev do tega tudi pravico.
OMOGOČITI IZOBRAŽEVANJE VSEM!
V tezah, ki jih bo kmalu zvezni izvršni svet dal v razpravo, je-med drugim zapisana tudi misel, da ima vsakdo pravico do izobraževanja ter da je vsakomur treba omogočiti uveljavljanja te »pravice«. Seveda pa moramo pri tem upoštevati dva principa: I. element sposobnosti posameznika in 2. potrebe in možnosti družbe. Današnje razmere v naši družbi kažejo, da ti dve načeli še zdaleč nista uresničeni, lahko bi celo rekli, da vlada na področju visokošolskega študija, če ga gledamo skozi prizmo teh dveh postavk, velika zmeda.
Za to, da veliko talentiranih mladih ljudi ostaja brez prave izobrazbe, nosi krivdo vsekakor vsa družba zaradi neurejenih materialnih razmer (socialna struktura), poleg tega pa tudi neizoblikovana in nedograjena zavest po nujnosti izobraževanja. Podlaga vsemu, kar razumemo s pojmom »sistem izobraževanja«, bi moral biti aktiven odnos občana do teh problemov. Tega pa na noben način ne bo mogoče doseči, dokler se prav povsod ne bo utrdila ta ZAVEST, da namreč izobraževanje ni potrebno samo zaradi najnujnejše eksistence, temveč, da je to temelj družbenega napredka, ki pa seveda zagotavlja tudi duhovno in materialno blaginjo. Koordinirana družbena akcija vseh, ki so postavljeni zato, da bodo takšna vprašanja reševali, in vseh, ki se čutijo za to poklicani, je eden najvažnejših čini-teljev nadaljnjega razvoja. Edino na ta način (»obujanje zavesti«) je moč doseči participacijo posameznika; v nasprotnem primeru lahko vse skupaj zopet Izzveni kot nekakšno »pro-svetljenstvo«. Od razrešitve tega nadvse pomembnega vprašanja je odvisen tudi cel niz socialnih problemov.
POSLANSTVO SOLE, VISOKO
Šolstvo
Danes še marsikje prevladujejo misli o primarni pomembnosti p ra lese
in sekundarnosti teoretične, šolske izobrazbe. Popolnoma jasno je, da je treba izogibati skrajnosti, ker obsta-kajti šola mora postati hrbtenica uspešne proizvodnje. Pri tem se je treba izogibati skrajnosti, kar obstaja v proizvodnji še cel niz drugih vplivov, ki jih je prav tako potrebno upoštevati, kljub temu pa mora šola obdržati to svojo usodno vlogo, kjer jo že ima; kjer je pa še nima, je nujno, da jo z novimi metodami dela in z uspešnejšim prilagajanjem gibanju gospodarstva dobi.
Vsi družbeni dejavniki, ki so odgovorni za izobrazbo mlade generacije, bodo morali zastaviti vse svoje moči, da bi dosegli razmere, v katerih ne bo prostora za nestrokovnost, za omalovaževanje umskega potenciala, kjer ne bo monopola nikogar. Znanost mora biti tista, ki bo podlaga vsemu ekonomskemu in družbenemu delu. Znanstvenim utemeljitvam bo treba enkrat za vselej dati prednost pred političnimi odločitvami. Pri tem je nujno dati poseben poudarek visokemu šolstvu in njegovi temeljiti preobrazbi. Zaradi dosedanje in sedanje ekstenzivnosti, ki ne vodi nikamor, je perspektiva visokega šolstva edino v materialni in kadrovski konsolidaciji. V zadnjih desetih letih se je namreč število študentov in profesorjev potrojilo. Vsa ta armada intelektualcev pa še vedno ni kos slediti silovitim premikom, ki nastajajo v naši družbi in gospodarstvu. V proizvodnji ne gre več za dosedanjo običajno prakso vzdrževanja obstoječega stanja, marveč za nenehno znanstveno izpopolnjevanje in spreminjanje. Za takšen način proizvodnje pa ni več potrebna ozka strokovnost, ampak solidno fundamentalno znanje, na podlagi katerega je mogoče v praksi graditi. Zavoljo vsega tega je nujno iz programov eliminirati znanja, ld ne prinašajo ničesar novega, spremeniti je treba uniformiranost trajanja študija glede na zahtevnost posamezne smeri, racionalno je treba rešiti tudi problem višjega šolstva. Za to vprašanje se pojavljajo tri variante, od katerih se bo nujno za eno odločiti:
1. možnost združitve višje šole z zadnjo stopnjo srednje šole (razprava o tem je v zadnjem času popolnoma zamrla);
2. višje šole kot posebne ustanove (to je sedanja praksa) in
3. vključevanje višjih šol v fakultete.
Na vseh področjih bo nujno delovati bolj elastično in se prilagajati novim zahtevam, študente bo treba uvajati v znanstveno delo, mašiti vprašanje znanstvenega dela profesorjev, pomembnosti pošolske dobe, vprašanje regulativa (republika, federacija?) itd.
Po razpravi o teh stališčih, v kateri bodo sodelovali fakultete, Zveza komunistov, Zveza študentov in drugi, bo moralo priti do solucije, do družbenega dogovora, ki bo vendarle dokončno razrešil ta vprašanja in določil pot, po kateri bo odslej družba uravnavala svoj odnos do šolstva in nasprotno.	D.	J.
Tudi
tukaj
še
lepo
Ni mariborskih vitjih in« srednjih šolali študira mnogo študentov iz prijateljskih tujili držav v okviru ekonomskega programa pomoči Jugoslavije nerazvitim državam. Največ tujih študentov obiskuje predavanja na višji tehniški šoli. Ti tuji študenti se vsak dan srečujejo z mnogimi problemi — s problemom Jezika, z našimi običaji in načinom življenja, ki se bistveno razlikuje od njihovega.
Študentov, ki študirajo v Mariboru. Zadovoljni so s tem, kar jim naša država po svojih najboljših močeh nudi. To pa je tudi nekaj.
Razgovor vodil Bogo Čerin Slike B. Čerin
Eden Izmed njih je Jacqucs Kogon-gar. Doma Je iz Fort Lanyja v republiki Cad, ki je postala svobodna leta 1960. V naši državi je na študiju samo pet študentov iz te republike, od tega so štirje v Mariboru. Jacqucs študira na VTŠ na oddelku za elektroniko in sc je uspešno prebil skozi pogoje v četrti semester. S slovenskim jezikom se je že dobro seznanil in, kakor mi je dejal, študira večinoma Iz slovenskih in francoskih knjig.
»Kam po končanih predavanjih?« sem ga vprašal.
»Najprej bom opravil manjkajoče Izpite it naredil diplomsko nalogo ter njen zagovor. Nato se bom vrnil v svojo domovino in pomagal v teh prvih in najtežjih letih izgradnje naše države,« mi je dejal J. Kogongar.
Iz nadaljnjega pogovora sem izvedel, da se v prostem času ukvarja s športom. Igra nogomet in košarko.
-In kje stanuješ v Mariboru?« sem ga vprašal ob koncu najinega pogovora.
»Stanujem v internatu srednje kmetijske šole. Sobe so še kar dobre, pač pa predrage« je dejal Jacques Kogongar.
Pred laboratorijem za laboratorijsko prakso na VTS sem srečal Mustafo Zeina, ki Je doma v Atbaru v Sudanu.
V Mariboru je s tremi svojimi rojaki.
V našo državo Je prišel četrtega oktobra 1965. Prvih pet mesecev bivanja v Jugoslaviji je preživel v Kranju, kjer je bil na tečaju tujih študentov za slovenski Jezik. Marea 1966 je Zein prišel v Maribor.
»Kako študiraš?« sem ga vprašal.
»Študiram večinoma iz slovenskih knjig. Včasih prebiram tudi francosko strokovno literaturo, a te je razumljivo malo na razpolago. V prvem letniku sem imel zaradi nepoznavanja slovenskega jezika velike težave, sedaj pa kar v redu napredujem,« je dejal M. Zein.
Na vprašanje »Kje stanuješ in s čim se ukvarjaš v prostem času7« Je Mu-stafa Zein ob koncu najinega razgovora odgovoril v dokaj dobri slovenščini:
»V prostem času najraje berem knjige, ki opisujejo zgodovino arabskih narodov. Včasih igram tudi šah. V Mariboru imam mnogo prijateljev in nasploh so tukaj ljudje zelo prijazni. Stanujem kakor večina tujih študentov v Internatu kmetijske šole in za sobo plačam kar 140 novih dinarjev.«
Tudi iz Pakistana je na višji tehniški šoli nekaj študentov. Khalid Mah-mud je doma v Rahim Var Khanu v Pakistanu. V našo državo je prišel leta 1965 in nato je bil pet mesecev na pripravljalnem tečaju v Kranju. Prvega marca 1966 Je prišel v Maribor. Stanuje v internatu kmetijske šole. Na vprašanje, če Je zadoi'oijen s stanovanjem in ali bi raje stanoval privatno, ml je Khalid odgovoril:
»Glede stanovanja ml je vseeno, ker so sobe V Internatu še kar dobre. Privatnih sob je v Mariboru tako malo. da Jih sploh ni mogoče dobiti.«
»Kaj pa delaš v prostem času?« sem ga še vprašal.
»V vašem mestu Imam mnogo prijateljev. V začetku, ko sem imel Še težave s slovenskim jezikom, sem se družil samo z rojaki, sedaj, ko obvladam vaš Jezik, pa se je krog mojih prijateljev razširil. V Mariboru smo organizirali svoj klub — klub tujih študentov. 2al pa nimamo še svojih prostorov, čeprav nam jih pristojni forumi že nekaj časa obljubljajo,- mi je ob koncu najinega pogovora dejal Khalid.
To so bili vtisi in mnenja treh tujih
Ф
L
D)
0
>N
?
k
IB
C
4*
C
Ф
V
3
)1Л
Ф
>0
O tem, ali bo KUD Študent šel na Poljsko ali ne, je bilo mnogo napisanega, še več pa izgovorjenega. Dokončno je le bilo odločeno: KUD bo odšel na Poljsko...
Odbor ZŠ MVZ ima že dolgo prijateljske stike s poljskimi študenti. Rezultat tega prijateljstva je tudi planirana izmenjava kulturnih skupin študentov iz Katovvic in Maribora.
Poljski študentje nas bodo prišli obiskat v času od 13. do 19. aprila, naš KUD pa jim bo vrnil obisk v času od 27. aprila do 3. maja.
Ta turneja naj bi bila za čla-'ne KUD Študent kot nagrada za delo, Ivi so ga vložili za dvig kvalitete na področju folklore in pevskega zbora. V zvezi z nastopom našega KUD Študent smo se pogovarjali s predsednikom Vladimirom Pravdičem.
S kakšnim programom namerava KUD nastopiti na Poljskem?
Na Poljsko bosta odpotovala pevski zbor in folklorna skupina. Celoten program je sestavljen tako, da pokaže melodijo in ritem jugoslovanskih narodov. Zavedamo se, da bomo lahko le s takim programom uspeli na mednarodnem področju ter uspešno zastopali mariborske in obenem jugoslovanske študente. Zavedamo se tudi, da je to težavna naloga in da jo moramo tudi uspešno izvršiti.
Slišali smo, da so vaš program folklore in pevskega zbora ocenili strokovnjaki, zato nas zanima, kakšna je bila ta ocena?
Obe skupini so ocenili priznani strokovnjaki. S tem sta skupini tudi dobili dovoljenje za gostovanje v inozemstvu. Tako sta pevski zbor ocenila profesor Gregorc in tovariš Rakuša. Oba sta dala zboru in njegovemu dirigentu Stanetu
Jurgecu laskave ocene. Tudi folkloro je ocenil priznani strokovnjak, in sicer predsednik komisije za folkloro pri republiškem odboru ZKPO Slovenije inženir Bruno Ravnikar. Njegova ocena je lepo priznanje folklorni skupini. Seveda pa mora skupina še precej vaditi, da svojo kvaliteto ižboljša.
Kakšne probleme imate trenutno, to je mesce dni pred odhodom v Katovvicc?
Seveda je vsaka taka turneja povezana z ogromnimi problemi, ki nastajajo vsak dan. Vsak tak problem se najlaže reši z denarjem, torej sem s tem že povedal, da je največji problem z denarnimi sredstvi. Vsak član KUD, ki bo odšel na Poljsko, mora prispevati iz lastnih sredstev 150 novih dinarjev. Problemi pa so tudi pri nastanitvi petdeset poljskih študentov v Mariboru, in to ob najnižjih denarnih stroških. Vendar upam, da nam bo uspelo s pomočjo vseh mariborskih študentov, posebno pa študentov iz študentskega doma, to težavo urediti. Nadaljnji problem obstaja pri organizaciji nastopov za Poljake v Mariboru in okolici. Problem glede prevoza naše grupe na Poljsko pa smo rešili zelo ugodno — s pomočjo transportnega podjetja železnice v Mariboru, saj bo potovala, polovica študentov brezplačno. S tem si prihranimo mnogo denarja.
Si mnenja, da boste uspešno zastopali Maribor oziroma Jugoslavijo?
Tega mnenja sem in sem vedno bil, to so mi potrdili tudi strokovnjaki, ki so ugodno ocenili obe skupini našega KUD Študent.
Vsem udeležencem želi Katedra pri nastopih mnogo uspehov.
Razgovor vodila Olga Cerič
Obrazi
Ivan Rudolf:
O TOPOGRAFSKI POEZIJI
Humanistično konstruktivistični malomešiam gledajo skoz laino prizmo svojih estetskih meril na topografsko poezijo kot na tujek v naši druibeni danosti Toda če se poglobimo v bistvo črk in umetnosti stavljenja, zapazimo, da je pisana beseda ob svojem nastanku, v začetku razvoja jezika, vedno poleg svoje smiselne funkci je izraiala s svojo obliko samo neko globlje gibanje, se pravi, to,
kar je označevala, je obenem tudi ponazarjala. Topografska poezija torej ad hoc osmišlja likovno vrednost posameznih črk. Topografsko poezijo je uvedel John (XWaha proti koncu 17. stoletja na Severnem Škotskem, kjer jo je uporabil za borbo proti zaostalemu kleru. Razni eksperimenti na tem področju so se ponavljali posebno v času romantike, a pri vseh pogrešamo trdnejšega sistema. Topografiki
0:0
08
ашкштшп огашошшхш) со аотиго ашшштхо m 0ШЖВ0 ошптто cd аигаихз ашикшп соаашт ommso cd авдхпт аашго ашд»
“ ооаго опсшш аио адаиво оо аоштго
СШШ)
охпгаго аошиса овмшшсо сјгошшјшео сигашшш согј:; вз от^ташгаишгохгаллЈгатЈггж)
ашшзшогалжотЈттамтгатг, и о ССШ0етп1ШВШШВД1СХ1ШШН!®Ш1ДЈКШ
сашдшшхшошшшшшшшлшсш
so frapirali egalizirajoči okus literarne javnosti, ta poezija je šele s potnim razcvetom industrializacije prodrla v širše kroge in dolivala formalni razvoj.
Ne samo vsebina in literarna oblika, temveč tudi vizualni učinek pesmi tvorijo njeno popolnost. Logična participacija na niču in biti niča se nikjer nazorneje in provokativneje ne izr a ta kot v strukturi globalnih elementov topografske poezije. Nič ni bolj rešeno fal-zificiranja, akvizitorstva, nekonsekventnosti in podobne navlake kot ravno umetniško dognana in dosledno izpeljana oblika, ki biva
1ШМШ
nad vsem, subtilno vključuje vse ter v preprosti obliki, na rafinirano odkrit način izrazi to, kar je izraziti hotela. Tetko se je poglabljati v mračne hodnike senzibilnosti in se vzpenjati na vrhove čistega razuma ter hkrati prinesti dovolj otipljive sadove, da jih lahko uti-je od spevoiger, ljubezenskih romanov in piva in zrezkov neumen psevdohumanistični malomeščan. Vse je lepo, najlepše pa se je pustiti pitati in pljuvatt na vse, kar ne pada naravnost v trelo. Ceterum censeo topografsko poezijo lahko razume vsakdo, če le hoče, če pa noče, po ljudskem izreku •bog vari silite.
C
c©3
XI. Republiška
niške fotografije
Moderni spo
za politika
mina Razen sta odlični in vprašujem Prehodni pokal Janeza Kuharja je se, zakaj ta avtor ni prejel nobene letos že četrtič zapored dobil fotoki-
limpfH	nafploh	pa ima ta razstava veliko |1ок1ик Maribor. Od članov tega klu-
■	K*	««■ ■	napako	v tem, da so barvne in črno- h* J® žirija izbrala za razstavo 57 fo-
belc fotografije pomešane med se- tografij enajstih avtorjev (na razsta-boj in tako ne pridejo do izraza iz- . ...	,	..
redne kvalitete nekaterih barvnih 'e	JC	bll° »oslanih 611 fotografij	101
V lepem razstavnem prostoru arhi-	grafij je lepo	priznanje	za njegove	slik.	avtorja).	Bogo	Čerin
tekta Franca Novaka v Murski Sobo-	zelo	dobre fotografske	dosežke, ki
ti je bila od 17. februarja do 10. mar-	smo	jih videli	na razstavi. Fotografi-----------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
ca 1968 odprta enajsta republiška ja Barok, ki je vključena v nagraje-razstava umetniške fotografije. Zara- no kolekcijo fotografij, je tehnično di izrednega zanimanja prebivalcev najbolj dovršena fotografija na tej Murske Sobote je organizator — fo- razstavi. Drugo nagrado in srebrno tokino amaterski klub Murska Sobo- medaljo za kolekcijo umetniških fo-ta — razstavo umetniške fotografije, tografij je dobil Ivan Dvoršak za ki je bila prvič v tem mestu, podalj- Zbirko Klic, Rdeče elipse, Nafta in šal za sedem dni. Na razstavi je raz- Otroci iz Lenta.
stavljalo 24 avtorjev s skupno 1*3 fo- Na razstavi smo opazili tudi neUaj tografijami.	fotografij, ki bi si zaslužile pohvale
Strokovna žirija je podelila zlato strokovne žirije. Med te bi uvrstili medaljo članu FKK Maribor Ivanu dobro fotografijo z naslovom 220 V, S pojmom politiki so tu mišljeni kar ločuje, ne išče prvin, ki enoti j o.
Dvoršaku za kompozicijsko odlično Ui jo k »vtor Jože Benedek iz foto-	W *; Р°1Шк' Poklic™ P«vete	deSogi io° Ce
fotografijo Klic. Inž. Marjan Smerkc grupe SOLT Ljubljana posnel na ne- in 0 njlh gov'>ri Pastoralna kon- uh kompromisih, kjer gre za modro iz FKK Ljubljana je z dvema meda- kem mladinskem plesu, in fotografija stitucija na temle mestu: »Tisti, ki izenačevanje in pravično obzirnost, ljama (zlata za kolekcijo in srebrna iz mikro sveta Jutranja rosa, katere so БРО®°^п1 se morejo usposobiti Če se krčevito drži čisto postranskih za umetniško fotografijo) dokazal, avtor je Mirko Udir iz FKK Tržič. za težko in hkiati nadvse častno poda je eden izmed najboljših umetni- Матјап Pfeifer iz FKK Maribor je etično dejavnost, naj se nanjo pri-ških fotografov. Prva nagrada in zla- razstavil tudi nekaj barvnih fotogra- Ргау1ЈаЈо in naj se ji z vnemo predata medalja za kolekcijo štirih foto- fij. Posebno fotografiji Slovo in Ma- i°> ne da bi Sedali na lastno uS°dje
in gmotne koristi!« (Svet 75.)
Kakor vsak poklic zahteva tudi poklic politika stalno spopolnjevanje ter hkrati zlitost te umetnosti — »ars politica« jo imenuje koncil (Svet 75)
— z osebo politika. Koncil oriše podobo idealnega politika strnjeno takole; »Proti krivici in. zatiranju, proti samovoljni gospodoV&lnosti in nestrpnosti, bodisi posameznika ali politične stranlie, naj zastopajo z neoporečno značajnostjo in preudarnostjo, iskreno in nepristransko, z ljubeznijo in političnim pogumom naj se posvete blagru vseh!« (Svet 75.)
Kadar bo politika res postala zadeva vesti, bo politik svoje delo vedno znova razgrnil pred svojo vest ter se v njej spraševal tudi o svoji politiki.
Moderna ascetika pozna tudi »grehe«, ki, vanje lahko pada politik:
»Greši«, če je politik, a ne pozna zgodovine. Ce ima celo o vladajočih Ideologijah čisto primitivno znanje.
Ce več da na svoj »politični čut« kot na resen študij položaja. Ce ne pozna krajevnih, narodnih in mednarodnih konjunktur, ne ideoloških, ne gospodarskih ne političnih. Ce se je spo-prijaznil z obstojem subproletariata in z izkoriščanjem nerazvitih dežel.
Ce brani krajevne interese ne glede na nadrejena občestva, Ce rešuje na hitro in površno, kjer bi bilo treba temeljitega preudarka. Ce ne ve, kaj pravzaprav hoče s svojim delom. Če se ustavlja na površju problemov, a ne vidi in ne upošteva njihovih globljih razlogov. Ce ne zna predvidevati. stvari in pri tem izgublja središče. Ce Ce ni zmožen akcije v velikem. Ce ne , .	v	. . .„
zna vstavljati posameznih trenutnih razr	J	zavrača,	a	ne	st°n mče-»
političnih dejanj v celoten in trajen *aL da se razmere uredijo v položaj, politični načrt. Ce sijajnega ne razli- kjer bi razrednega boja ne bilo. Ce kuje od možnega. Ce svoje politične х kljub dokazani nesposobnosti kr-akcije ne ureja v globlje m višje tež- .	..	..	‘	_
nje svoje generacije. Ce jutrišnjo ge- cevit0 oprijemlje stolčka. Če pozab-neracijo žrtvuje egoizmu današnje. Ua, da so nravni prestopki in politič-Ce ne zna razbirati, v katerih deja- ne zmote kristjana, ki je v javnem njih in pojavih trenutne situacije se življenju na vidnem mestu, hkrati skriva energija, ki jo lahko uporabi , .»	.	л	,	.
za skupno blaginjo. Ce ob političnem Pohujšanje. Ce se politično izdaja za manevriranju ostaja naiven. Ce do- kristjana, ko to dejansko ni več. godkov ne zna izrabljati za politično Tako nekako bi si poklicni politik vzgojo ljudstva. Ce mu težji položaji moral spraševati vest. Ker pa se mo-jemljejo razsodnost. Ce hlini zvesto- ra v neki meri vsakdo udeleževati bo »načelom«, kjer je dejansko odpo- političnega življenja, velja ta »sponi,« i.,	«,	.	.....	.	veda]. Ce dobre predloge in težnje vedni obrazec« v mnogočem za vse.
N fotografi lz republiške razstave	nasprotnikov	zavrača.	Če nad vsem,	Tone D.
Devizne obleke so v naftalinu...
t
Maturantski ples 68 je za nami.
Od prejšnjih se ni razlikoval niti za las. O, pač. To pot so naj• nestrpnejši in najbolj »fajhtni« maturanti in nematuranti prihranili svoje borbene sposobnosti za drugič. Vse drugo pa je bilo, to mi morate priznati,
po starem kalupu.
Raznežene mamice so zopet potočile za dobro vedro solza, ko so opazovale svoj maturantski naraščaj, kako lahkotno in mično brusi parket v dvorani C na mariborskem sejmišču. Se posebej se niso mogle nagledati svojih hčera, ki je bila vsaka najlepša in v najimenitnejši toaleti. (Za marsikatero so morali dobri starši odšteti tudi po nekaj tisočakov, novih seveda. Večina pa jih je morala prej zamenjati v šilinge ali lire. In avtomobili so zato brzeli v Gradec ali Trst. In trgovci in šivilje so si meli roke. In ...) Nekatere pa so bile seveda skromnejše, saj vsakdo nima globokega žepa. Mnoge maturantke pa se plesa sploh niso mogle udeležiti, saj bi bilo nespodobno, če bi se udeležile hudo elitnega plesa v obleki, ki ni iz brokata ali kakšne druge
imenitne (beri: drage) tkanine. No, k sreči je bil takrat še trgovski ples, ki ni bil tako fin, in vsi so se lahko zabavali.
Plešoče, jedoče, sedeče in pijoče je zabaval teniški ex-šam-pion (in pevec baje) Ivica Ser-Jezi. Tudi on je marsikateri orosil oči, Se posebej, ko je zapel tisto lepo in do solza ganljivo SUZE LIJU PLAVE OCl. Trudil se je res, pa kaj, ko je organizator sklenil z njim pogodbo in je že ob drugi uri z orkestrom vred pokazal pete (baje so mu nekatere maturantke sledile vse do avtomobila in ubogi Ivica bi skoraj ostal v Adamovem oblačilu).
Višek plesa je bil... Pa kaj bi govorili. Devizne obleke so v naftfllinu, mlade dame so sprale ličilo z obraza, robčki mamic so se osušili... Zato: maturantski ples 68 je mrtev, živel maturantski ples 69!
Braco Zavrnik
Marija Švajncer ml.
Samo razmišljanja ne zadostujejo
na Številnih konferencah, seminarjih, sejah, v tisku,
NA RADIU IN TELEVIZIJI VELIKO RAZPRAVLJAMO O BREZPOSELNOSTI V NAŠI DRŽAVI. TAKE RAZPRAVE NISO VEC NIC NOVEGA. ŽALOSTNO JE, DA SE LJUDJE NEKEGA STANJA, KI NIMA V SEBI NIC DOBREGA, ZELO HITRO NAVADIMO IN ZARADI TAKE NAVAJENOSTI NE MISLIMO VEC NA REŠITVE, AMPAK PREPUSTIMO VSE PRASTAREMU REŠITELJU — CASU, ČEPRAV BI SE MORALI ZAVEDATI, DA JE PRAV VSAK ČLOVEK SESTAVNI DEL DRUŽBE IN BI MORAL KOT TAK TUDI IZPOLNJEVATI SVOJE NENAPISANO POSLANSTVO.
Nezaposlenost med mladimi narašča; resnico si je treba priznati brez olepševanja. Delo ima nad človekom veliko moč — cel6 osebnost lahko spremeni (bodisi v pozitivnem bodisi v negativnem smislu). Ce je ta pomembnost tako jasna in razločna, tako neverjetno navzoča, so lahko posledice osebkove nenamerne brezposelnosti zelo velike. Vedno močneje se kažejo. Nemalokrat ali točneje pogosto se zgodi, da postane delodajalec nekega, svetlih idealov polnega, mladega človeka tuja tovarna, tuje gradbišče, tuja delavnica... Zdaj nas zanima odnos, ki ga bo dobil tak, skoraj izgnan mlad človek do lastne države, do vseh tistih ljudi, ki so premalo ali pa nič napravili, da mu ne bi bilo treba odhajati z doma. Zanimajo nas spremembe, ki se bodo pojavile v takem človeku.
Naj živi človek v tuji deželi začasno ali pa za zmeraj, svoje pripadnosti si ne bo mogel izruvati. V tujem svetu bo vedno tujec. To bo nosil v sebi, a tudi drugi mu bodo dali vedeti, da je tako. Morda hoče ob povratku prav zaradi te tesnobe pokazati, da je tisti veliki svet lep, da je mogoče v njem zelo veliko zaslužiti. (V resnici je mogoče veliko zaslužiti, če človek gara tudi v času, ko drugi počivajo, če pretirava v svojem delu, če si zmanjšuje dnevne obroke hrane. Ali pa pretirava tudi zato, da bi se lahko prej vrnil?) Gledanje, da je vse tuje tudi boljše, ni več nič novega, samo stopnjuje se. Ko se kasneje zgodi, da dobi tak človek zaposlitev doma, zavzame do vsega dokaj odklonilen odnos, ki lahko marsikoga preseneti, je pa v resnici samo preprosta posledica tega, kar se je bilo prej dogodilo.
Pred odhodom je mlademu človeku neprijetno, da je še vedno na ramenih svojih staršev, ki so radi poudarjali, da bi ga želeli kar najhitreje spraviti do kruha. Kruh pa je tako nedosegljiv. Težko mu je, ker ne more uresničiti svojih želja in postati to, kar si je vedno želel. (Mlad človek se v večini primerov zelo hitro odloči za poklic, ki bi ga nekoč želel opravljati.) V njem se pojavijo neke vrste manjvrednostni kompleksi; za razvijajočo se osebost to ni nič čudnega. Nikakor pa ne moremo mimo skrajno negativne plati, ko mladoletnik zaide na kriva pota, s katerih se ob spoznanju, da je mogoče priti do kruha tudi na precej lahek način, zelo težko povrne.
Kje bi lahko naleteli na rešitve po tako pesimističnih razmišljanjih? V hipu bi lahko vzkliknili, naj prenehajo delati ljudje, ki so že upokojeni, in prepuste' svoja mesta mlajšim. Nizke pokojnine pa nam pokažejo, da na tak način problema ne bo mogoče rešiti. Kljub temu pa je še mogoče najti delovna mesta — samo poiskati jih je treba. Koliko je še po-
klicev v razvoju, med njimi so tudi talci, ki jih ljudje ne vrednotijo, a so vseeno enakovredni drugim. Usluž-nostnih dejavnosti pri nas ne moremo pohvaliti. Ali ni tukaj nekaj bilk katerih bi se bilo mogoče oprijeti? Rešitev bi bila lahko tudi v tem, da bi nekoliko zmanjšali osebne dohodke vodilnih uslužbencev.
Po temeljitih razmišljanjih je torej mogoče naleteti na spremembe, a samo razmišljanja v tem primeru res ne zadostujejo!
Krvodajalska akcija mladih
■s *>■» »»««*-*
I
Jože Kraner 27-letnl kovlnosllskar le že 44-kral daroval kri*
Pred kratkim so komisija pri komiteju ZMS Maribor in terensko-va-škl aktivi ZMS iz okolice Maribora organizirali na transfuzijski postaji splošne bolnišnice Maribor krvodajalsko akcijo. Dali so ji ime Rdeči teden.
Vsi vemo, kako je potrebna pomoč človeku v kritičnih trenutkih, vemo, kakšna dragocenost je kri takrat, ko gre za človeško življenje. Mladi so pokazali svojo humanost — dali so kri, ki bo reševala življenje soljudi. S svojim nesebičnim de jap jem so dokazali, da zanje človečnost ni samo fraza, ampak je resnica, del njih, resnica, je dejanje.
V dveh dneh je darovalo kri kar 81 mladih ljudi. Največ krvodajalcev je bilo Iz Selnice ob Dravi. Sledijo Fram, Pernica, Šentilj, Bresternica in drugi kraji Iz mariborske okolice.
KATEDRA
♦________
Miroslav Slana:
Obisk pri ljutomerskih gimnazijcih
Mati so ml nabasali kruha In klobas,
oča so me zapclall v Lotmerk v prvi klas ...
Pred dnevi smo se pogovarjali e profesorji in dijaki ljutomerske gimnazije Frana Ml* klošiča o delu in uspehih, o načrtih ter o kulturnem in zabavnem življenju gimnazij* cev. Ugotovili smo, da se življenje ljutomerskih gimnazijcev v marsičem razlikuje od življenja gimnazijcev v večjih mestih.
Ljutomerski gimnazijci so za razliko od
drugih srednješolcev nekam vase zaprti, da ne rečem zagrenjeni. Med njimi ni srečati tiste razposajenosti, kot bi jo človek med idiličnimi prleškimi griči pričakoval od bodočih študentov, od bodočim mladih intetafc-dočili študentov, od bodočih mladih intelck-samokritičiiosli in odločnosti, kar ima svoje slabe posledice. Mladi nihajo nekje med črnim in belim, med pojmom kmetija in študij. Mnogo jib je, ki sc vse do mature ne znajdejo ki se ne znajo vključiti v resnično Življenje srednješolcev. Negativne posledice, ki dobivajo svojo globalno podobo nekako v svojem okolju, bi lahko odstranili samo z boljšo organizacijo, s tesnejšo povezavo in z aktivnejšim sodelovanjem, predvsem pa s pestrejšim kulturno zabavnim življenjem, ki jc danes na gimnaziji dokaj pasivno.
Ce upoštevamo, da je ljutomerska gimnazija relativno mlada, saj je bila ustanovljena Šele leta 1963 na pobudo občinske skupščine, da so prvi maturanti zapustili učilnice lani, se ne smemo niti čuditi in grajuti mladih, saj si gimnazija v tako kratkem času ni mogla ustvariti želene tradicije. Bolje je, da postavimo vprašanje profesorskemu kadru: »Kje so vzroki, da je kulturno in zabavno življenje gimnazijcev nekako umrtvl-čeno, in ali je potrebno, da ljutomerska gimnazija sploh obsfaja?«
Na vprašanje jc skušal odgovoriti ravnatelj šole, profesor Drago Novak.
Pred vojno so Imeli v Ljutomeru meščansko Šolo, ki so jo obiskovali mladi iz celotnega Pomurja in Prlekije. Danes potreba po kadrih vedno bolj narašča, kajti znano Je, da Je področje Prlekije In Pomurja še dokaj zaosta'o.
Da bi omogočili šolanje nadarjenim viničarskim in kmečkim otrokom, da bi dobili potrebne kadre in dvignili intelektualni potencial Prlekije, so leta 1963 ustanovili gimnazijo. Zanimanje zanjo je bilo veliko, saj se Je žc prvo leto vanjo vpisalo več kot 90 dijakov. Danes obiskuje gimnazijo 227 dijakov, ki izhajajo pieteino iz kmečkih in delavskih družin.
Dijaki so vozači, doma z dežele, ln v prostem času pomagajo doma pri delu — pa liči morda delček vzroka za neorganiziranost In premajhno aktivnost na šoli prav v tem, je povedal prof. Novak. Poudaril je, da večjih vzgojnih problemov na šoli nimajo, saj so dijaki močno vezani na delo doma In imajo zato dovolj možnosti, da izrabljajo odvečno energijo v pozitivne namene pri kmečkem delu. To Je vsekakor malce zgrešeno, kajti podoben način delovnika bi koristil Predvsem dijakom kmetijske šblc, medtem ko bi gimnazijci morali biti bolj pozorni do kulturnih dejavnosti, segati bi morali po dobri knjigi, skratka — združiti bi sc morali v močnejšo kulturno organizacijo. Gimnazijci bi morali obenem tvoriti steber in sestavni del prleškega kulturnega In zabavnega življenja ...
Ravnatelj Je povedal, da si gimnazija lahko ustvari renome predvsem z disciplino, kar je
pogoj, da bodo bodoči dijaki uspešneje sodelovali tudi na kulturnem ln zabavnem področju. Zanimiv je tudi podatek, da vpliva alkohola med dijaki ni opaziti, čeprav izhajajo vsi iz vinorodnih krajev.
Na vprašanje, kam po maturi, je prof. Novak zaskrbljeno dejal: »Odkar gimnazija obstaja, se trudim, da bi nadarjenim dijakom posredoval Štipendije za nadaljnje šolanje. Lani je bil moj trud Se kar uspešen. Tudi
letos so nam na republiški skupščini obljubili šlipepdijsko pomoč za najboljše maturante. Maturante pa je pripravljeno štipendirati tudi nekaj prlcško-pomursklh tovarn in ustanov.« To je samo delni izhod; precejšen del maturantov pa si mora iskati pogoje za nadaljnji študij povsem samostojno.
Za študij agronomije je med maturanti malo zanimanja, čeprav je znano, da je Prlekija agrarno področje. Letos bo maturiralo predvidoma 48 dijakov, vendar sta se za študij agronomije odločita samo dva. Gimnazijci, ki izhajajo iz kmečkih družin, menijo, da v »njihovem kmetijstvu« ni posebnih per-spektiv. Njihovo mnenje se mi zdi mulce
f>retirano, saj je znano, da ponekod obde-ujejo zemljo še vedno na dokaj preprost način, čeprav je zemlja precej rodovitna in bi sposobni kadri lahko mnogo prispevali k smotrnejšemu obdelovanju in k dvigu standarda na tem področju.
Profesorski kader je sicer dobro zaseden, rimanjkujc pa jim kadra za telesno vzgojo, rav zato je tem bolj presenetljiv podatek, da gimnazijci najaktivneje delajo na športnem področju, kjer so dosegli že več vidnih uspehov. Lani so bili na srednješolskem prvenstvu v šahu prvi, dokaj uspešni pa so tudi v košarki in nogometu.
Učni program se bistveno ne razlikuje od drugih slovenskih gimnazij. Razlika je morda v tem, da imajo pouk samo dopoldne, torej v eni Izmeni in ne v dveh ali celo treh, kakor je to »v modi« po nekaterih drugih šotah. Imajo pet učilnic in tri laboratorije. Do naslednjega šolskega Jeta bodo dogradili še kabinet za tuje jezike in kabinet za tehniško delo.
Drugo Novak pravi, da se je treba agresivno boi Iti za »peneze« (za materialna sredstva), čeprav so jim kolektivi in občina še kar naklonjeni. Pohvalno je, da ima občinska skupščina Ljutomer (verjetno ena izmed redkih!) veliko razumevanje za rast in razvoj gimnazije in Jim je že po krajši, a vztrajni prošnji odobrila kredit za dograditev kabinetov.
Učni uspehi so relativno povprečni. Ob polletju je od 227 dijakov imelo zadovoljiv uspeh 68 %. Za primerjavo bi lahko omenili ptujsko gimnazijo, kjer je ob polletju izdelalo samo 60 % dijakoV, ali pa soboško, 'kjer je izdelalo 71 °/o gimnazijcev. Letos imajo 48 kandidatov za maturo. Obstaja možnost, da jih bo 85 % uspešno maturiralo.
Maturanti bodo priredili maturantski ples s programom 6. aprila v domu kulture v Ljutomeru in ne v radenski kavarni, kamor so si nadvse želeli. Vodetvo šole Je namreč njihove želje Iz neutemeljenih razlogov zavrnilo. Do nasprotja je prišlo tudi pri izbiri maturantskega izleta. Maturanti se navdušujejo za morje, predvsem za Makarsko, vodstvo šole pa za Budimpešto in Dunaj. Mladi Prleki, bodite vztrajni in nam sporočite, kdo bo zmagal'!
O kulturnem in zabavnem življenju bi bilo težko zapisati kaj obširnejšega. Res je, da imajo celo marksistični krožek, v katerega je včlanjenih 56 dijakov. Čeprav je njihov idejni vodja prof. Lazbaher, deluje krožek neredno in premalo resno. Dramski sekciji je le s težavo uspelo, da Je naposled le doštudirala Igrico Pisana žoga v režiji prof. Tomaškove. Najbolj neuspešen pa jc njihov
literarni klub, ki ga v prihodnje ne bi smeli imeti samo za pro formo. Ustanovili so sicer svojo literarno revijo, toda revija izhaja neredno, enkrat letno, v preteklem šolskem letu pa sploh ni izšla. Med prleškimi dijaki Je precej pesnikov, pisateljev in tudi piscev aforizmov, vendar sc ne znajdejo in niso med seboj povezani. Komu naj pripišemo krivdo za to?
KULTURNO IN ZABAVNO življenje na gimnaziji je torej slabo razgibano. Dejstvo pa je. da so Prleki v bistvu živahni In veseli ljudje. Ljutomerčani, ki so znani po Svojem vinu in Šcgavosti, si želijo ansambel sodobne zabavne glasbe. Se vedno upajo, da jih bodo njihovi gimnazijci v bližnji prihodnosti presenetili * ansamblom sodobne zabavne glasbe. Želim, da se jim želja izpolni! Glasbenikov v Ljutomeru praktično ni, mladina pa bi želela plesati.
Ob koncu kličem vsem gimnazijcem: zbudite se, mlodi Prleki, pokažite, da ste vredni nasledniki svojih dedov! Nadaljujte delo znanih rojakov, kot so akademski slikar Košar, komponist Osterc, dramatik Kreft, prof. Zadravec, jezikoslovec Miklošič in še mnogi drugi.
Od tu in tam
6. aprila bo v domu kulture v Ljutomeru MATURANTSKI PLES ljutomerskih gimnazijcev. Maturanti se za ta veliki dogodek skrbno pripravljajo. Za svečanost pripravljajo zabavni program: Malo za Salo, malo zares. Na ma. turantski ples so povabili tudi KATEDRO.	M. S.
Ljutomerskim gimnazijcem je uspelo navdušiti svojega ravnatelja prof. Novaka za »ribičijo« (za ribolov). Ravnatelj je »ribičijo« zelo vzljubil in čestokrat ga domačini opazijo, kako skupaj z dijaki »namaka trnek« v Ščavnici, črncu in celo v Muri. To je vsekakor edinstven primer, da je gimnazijcem uspelo pridobiti ravnatelja pod »njihov vpliv«!	M.	S.
Za 8. marec je ljutomerske gimnazijce obiskala Ela Ulrih-Atena, ena izmed najhrabrejših bork prleškega predela. Atena je zdaj podpredsednica odbora za prosveto in kulturo skupščine SR Slovenije. Po prisrčnem sprejemu in krajši svečanosti jim je Atena pripovedovala svoje spomine iz partizanskih časov, obenem pa je poudarila tudi vlogo žena v NOB.	M.	S.
7. marca je bUo v prostorih ljulo-merske gimnazije šahovsko tekmovanje med srednješolci kmetijske šole iz Rakičana in domačimi gimnazijci. Borba je trajala od osme do dvanajste ure. Zmagali pa so proti pričakovanju gostje iz Rakičana z rezultatom 9:2. Dobro se je izkazal gimnazijec Baltron, ki je edini dosegel točko v prvem in točko v drugem kolu. Gimnazijci, ki so v šahu poželi že več lovorik, so bdi malce potrti, vendar so odločno napovedali novi dvoboj. Datum dvoboja bodo določili pozneje.	M.	S.
MLADI LITERATI ZA DAN ZENA
V počastitev dneva Sena smo imeli na gimnaziji Tabor majhno proslavo. Obiskali so nas trije bivši dijaki naše šole ter nam prebrali nekaj svojih literarnih stvaritev. To so bili Tone Kuntner, Majda Grbac in Andrej Brvar. Tone Kuntner nam je bral svoje pesmi. Po mnenju navzočih dijakov so bile pesmi res 'dobre Majda Grbac je prebrala prozna sestavka pokojnega Petra Baloha. To sta bila Nebeška reforma in Spomeniki. Andrej Brvar pa nam je prebral nekaj svojih pesmi. Nuša
Kaj pa Jugoslavija?
Dogodek, ki je v zadnjih letih najbolj proslavil Maribor po naši domovini, je prav gotovo zgodovinska prepoved, da bi se mladoletniki pod Šestnajst let po osmi uri zvečer gibali po mestu. O- odloku Je bilo mnogo napisanega, da Je že vse napisano skupaj postalo neresno, :zato o samem odloku ne bi razpravljal — jasno je samo eno, da je plod lopatarske logike, tiste, ki je naredila že dovolj škode tudi na kakem drugem področju.
Odlok sam bi morda prepričal kakšnega pridnega mladoletnika, da bi šel pač malo manjkrat v gledališče, a tisti, ki sl upajo, hi si upali lcljub temu — pa bi vsa nepraktična reč počasi padla v pozabo.
Časopisi južno od nas so kopičili mnenja na mnenja. Mogoče še nikoli v zgodovini naše države ni bilo naše mesto tako opsovano, tako strašno načelno ožigosano kot koncentracijsko taborišče. 3n prav gotovo še nikoli ni bilo priložnosti, da bi Jugoslavija tako zanosno hvalila Maribor in njegovo občinsko skupščino. Jasno je torej, da je ta obrobni ukrep trčil na neka latentna vprašanja, ki v Mariboru ne pomenijo dosti, zelo dosti pa pomenijo južneje od nas.
Ne smemo pozabiti, da je vsak šesti Jugoslovan nepismen: in da v naši državi ničesar ne sovražimo tako prisrčno kot kulturo in prosveto. Ni nejasno, zakaj je mariborski primer — kasneje pa tudi morda predlogi iz raznih krajev »tudi pri nas bi bilo treba sprejeti podoben ukrep« — tako razburil državo. Mnogokje je potrebno pustiti tudi mlajšim od šestnajst let, da svobodno huliganijo, če že hočemo, da bodp še malce mlajši proizvajalci. Ukrep je mogoče v imenu kakršnekoli (lokalne au religiozne ab socialistične) morale raztegniti še na. osemnajstletne in dalje — do dvajsetega leta. Kaj vemo, če ne bodo zaradi tega ukrepa nekje rj Jugoslaviji prepovedali dvajsetletnemu dekletu iti na ples, nekemu petnajstletniku postati to ln ne ono, nekemu sinu odhod v Nemčijo, kakšni hčerki poroko; če ne bodo v kakšnem mestu namesto birokratskih odnosov začeli preganjati mladoletnike — ker grešni kozel mora biti.
Na naslovni strani »Krokodila« som videl zadnjič sliko »huligana«. Satirični list Je sicer satirični list, a tudi odurnost je odurnost. Ce imajo Rusi čuden okus. ni treba, da ga imamo še pri nas. Posebno ?e, ker ga imamo tako ali tako zadosti.
A okus si lahko privošči tudi Maribor — kakršnegakoli hoče. V času samoupravljanja je jasno, da ima vsako mesto določeno samostojnost. A vseeno bi se moral kdo od teh, ki so sprejemali odlok, vprašati, v kakšni državi pa živimo? Kje pa smo? Kar Je morebiti možno pri nas — ali ne bo to v širšem merilu škodljivo.
Sicer pa — nasilje Je vedno prebujalo mlade, napredne sile. Tako pravijo nekateri.
NA PREDAVANJIH
Libertas
8. marec Rot Festum
Sem, sem za enakopravnost. Toda ne za Шсо, da bi moral namesto tebe pomivati posodo. Kajti ko pridem iz službe domov in berem (ta tolikokrat sponašani) časopis, sem utrujen, in naravnost revma me strese, če pomislim, da bi moral začeti z lupljenjem krompirja. Bajc toliko več zaslužim, tl pa sl vzemi pomočnico. Ce pa danes ne dobiš primerne gospodinjske pomočnice, praviš. Ja, morda pa nisi tl z vsako zadovoljna. Ce pa si tako izbirčna, tedaj kar sama delaj. Gospodinjsko pomočnico pa bi mučila, jo zmerjala, ji stokrat na dan povedala, kako drago je socialno zavarovanje. Ona pa ni ženska, kaj, si ne zasluži enakopravnosti?
Ne, ne bom se danes prepiral s tabo, ko je osmi marec.
Ve mislite, da Je osmi marec, da je dan žena naravnost najprimernejši dan, da skllstirate moža. Da ti nisem ničesar kupil, gospod Mohorko pa Je vse kupil. Prekleli Mohorko, saj on je direktor, pa bi se poročila z njim.
л da greste danes ženske in se ga boste nažingale, enkrat na leto? Kar izvoli, če kot intelektualka misliš, da Je boj za enakopravnost v tem, da se lahko enlcrat na leto javno, legalno, praznično napi jete!
Res je, tudi jaz proslavljam prvi maj, novo leto in dan republike navadno okrogel, toda jaz tega ne počnem iz boja za enakopravnost. Samo me muči, boš videla, bom šel, pa me ne bo do dvanajstih. Kar naj grem, praviš. O, saj upam. Mene no boste s tem osmim marcem pretentale!
Moja mama je bila kmetica in Je delala od zore do mraka in ni vedela za osmi marce.
Saj, meja mama, ja! Kaj pa tvoja mestna razvajenka?
Ti bi rada nazaj tiste čase, ko so bili moški »'gospodje« v službah, ko so zaslužili toliko, da bi lahko imela še gospodinjsko pomočnico in ljubčka od dolgega časa. Vam bom že dal to enakopravnost, poznam tol
No, zdaj se pa Joči! Saj nič ne rečem. Nimam predsodkov; ampak priznaj, da je lepše, da se Jaz napijem za dan žena kot pa ti, mati, ali ti, tovarišica predsednica sveta za gospodinjske probleme. Zgodaj bom prišel, res.
Samo ne vlači na dan Zofke Kveder! Ti Jo le beri, Jaz je ne bom; Imela Je stransko vlogo v slovenski literaturi.
Pil bom samo pivo. Da sem — trap. Ne.
čil j trap
UBIL BI SE, DA SE NISEM RODIL
PES LAJA IN PAZI IIISO. NEKDO LAJA IN ZIDA IIISO ON JE DELOVNO MESTO NUDIL VEDNO MLAJŠEMU — SINU
PAZITE, KDO VSE MAHA S PARTIJSKIMI ZASTAVAMI, DA NE BODO POSTALE PREVEC RDEČE SE KOLO ZGODOVINE BI SE USTAVILO, CE BI GA NAPRAVILA DOMAČA TOVARNA
AFORIZMI — NIHAD VOLIC
18
*
C
Ф
)N
Ф
Ф
>0
0
c
43
6)
(A
0
a
■
n
0)
Ф
IH)
C
>N
0)
0
o
>
(A
2
3
J
MIROSLAV SLANA:
AGENT
(Črni
Oni dan je vdrl v pisarno neznanec z zavihanim ovratnikom. Izne-nadene sodelavke so pometale lepotilni pribor skupaj s skodelicami kave kar v predale in Se isti trenutek so po uradu zaropotali računalniki in pisalni stroji. V črni slutnji sem potisnil PLAY-BOY pod Uradni list in se napravil sila zaposlenega. Direktor je namreč »službeno« odpotoval v Grenoble na olimpiado, pa smo bili sami doma.
Brezbrižno je neznanec položil veliko torbo na mizo in si hladnokrvno obrisal potno čelo s črno rokavico, ki je ni snel z desnice. Ta tip je sumljiv, sem pomislil. Ampak zdaj mi ne more ničesar več dokazati. Drži, z večjim podjetjem smo se združili zaradi naše nerentobilnosti —. Toda to je vendar INTEGRACIJA, to je danes družbena modnost, kot recimo MINI-KRILA! Končno pa smo vsi vodilni enako prispevali k deficitu. Ne, ne, to mora biti pomota —!
Nedolžno sem dvignil glavo: »Želite, tovariš?« sem vprašal uradno, glas pa se mi je tresel.
Kdo je neznanec, smo se nemo vpraševali.
Mož se je pripognil. Nastala je smrtna tišina. Zdaj zdaj se bo zgodilo najhujše, sem pomislil... Neznanec pa je izpulil iz tal pero, ga potisnil v roko skoraj okameneli sosedi in bliskovito segel v torbo. Na veliko začudenje navzočih je zdaj govoril za dve terci nižjim glasom: »Včasih je bil Lucifer prepovedan, danes vam lahko ponudim.
humor)
izvirnega Vraga v telesu, Malapar-tejevo kožo, Veliki denar! Bi se raje odločili za Kratkotrajno srečo, za Neobjavljene pesmi ali Za Iskanje izgubljenega časa? Na voljo imam tudi Ljubezni Richarda lVagnerja, Ubogega belca in Avčinovega Otroka — pri meni na obroke, pri meni najceneje!«
Končno je tip pospravil svojo »kramo«. Napotil se je proti izhodu. V meni pa je vse močneje kljuvala črna slutnja in brez zaščite sem čakal, kdaj se bo neznanec obrnil, sl opil k meni, mi potisnil pod nos nekakšno izkaznico in neizprosno rekel: »Tovariš Poneverič — oblecite plašč, brž! In brez neumnosti, prosim — imamo dokaze, da...«
In, sveta nebesa, pri vratih se je mož .naglo obrnil. Neprizadeto je premeril moj zmedeni obraz, potlej pa je naglo segel v žep —. On torej ni on?! Za vraga, ves čas sem slutil, da me opazujejo pri dejanjih, mi je šinilo skozi možgane in pri priči sem se sklonil za pisalno mizo.
Tedaj pa je neznanec, na veliko začudenje navzočih, izvlekel iz žepa zobotrebec ...
»Kmalu spet na svidenje!« se je prijazno priklonil, nato pa izginil skozi vrata z zobotrebcem med zobmi.
Po prostoru je završalo: »Kaj je vendar hotel neznanec z zavihanim ovratnikom, s črno torbo in z zobotrebcem med zobmi?!« Osmero oči se je »zapičilo« vame. še vedno sem čepel pod mizo. In zdaj sem vedel, da tudi oni vedo ..
M