Poštnina plačana v gotovini.             1
Angelčck 1                                                               Letnik 35
LETO 1026-27                                                   SEPTEMBEH
O Jakcu-bedakcu, ki je vse verjel
A/"ekoč je bil otrok, ki ni imel več očeta ne matere in ' » je moral živeti pri tujih Ijudeh. Le-ti ga niso maralf in so ga klicali le za Jakca-bedakca, ker je vse verjel, kar mu je kdo rekel.
Ce je ležala zjutraj rosa po travi, je rekla gospo-dinja: »Jakec-bedakec, rožice so jokale ponoči, pojdi, pojdi in jih potolaži!« Pa je stekel otrok na vrt, božal cvetice in jih nežno pogovarjal: »Joj, ne jokajte več, rožice, saj vas imam rad, in skupaj se bomo igrali!« Šele, ko so se ljudje izza plota naglas zasmejali, je spo-znal prevaro, in sram ga je bilo, ko se je umikal v vežo.
Pa je že ukazala dekla: »Vrč solnčnih žarkov mi prinesi! V kiet moram, in tam je temačno.« Jakec-be-dakec je ubogljivo stekel, in spet je bilo smeha. Ali pa je hlapec poveznil staro kučmo na strešico pri vod-njaku in je dejal: »Jakec-bedakec, skozi okno poglej! Tvoj očka je prišel in na dvorišču povprašuje: Kje pa je moj Jakec-bedakec? Nekaj lepega sem mu prineseU Seveda je Jakec-bedakec verjel in ves vesel stekel na dvo-rišče. A tam je stal le stari vodnjak s kučmo. — Še
1
otroci so uganjali šale z revežem. Okroglih belih ka- I menčkov so mu dali in so rekli, naj posadi ta jajčka v I gnezdo, da se mu izvale ptički. Jakec-bedakec je storil 1 tako in čakal teden  za tednom, kdaj začivkajo ptički. Bridko se je razjokal, ko je videl, da je ogoljufan.
Tako se rau je godilo dan na dan, bedakec sem, pa bedalec tja.
Trdosrčni Ijudje so mu jeli zavidati ceki grižljaj kruha in tisto skodelico mleka, ki so mu jo dajali. In so sklenili: »Pošljimo ga kam, da ne najde več domov! Tako se ga 'lomo znebili!«
In tedaj so baš vstajali izza gore lepi, beli poletni oblački. Jakec-bedakec je gledal za njimi z velikimi, za-čudenimi očmi. »Teci, Jakec-bedakec, pa prinesi krajec tistega-le oblaka. Boš videl, za kako mehko blazino ti bo v postelji,« so mu rekli.
2
Pa je stekel Jakec-bedakec oblakom nasproti. Toda oblaki so se izmikali in se niso dali prijeti. Kolikorkrat je menil, da ima le še kratko pot do njih, so viseli na-enkrat že spet visoko na nebu. Pod noč se je zgrudil Jakec-bedakec ves spehan v mahovje. In ni vedel ne kod ne kam. Tedaj pa je vzblestela pred njim kresničica in je pred njim svctila vso pot prav do doma.
Ko je zjutraj čakal pred vrati, so mu zlohotnega srca odprli.
Kmalu nato je nekega večera zahajalo solnce zlato-rdeče in toli blesteče, da Jakec-bedakec kaj takega še ni videl. Pa so mu rekli: »Brž, Jakec-bedakec, teci za njim, za solncem, da ga ujameš! Tam onkraj gozda ga lahko z roko dosežeš. Pa mu odkrhni kos zlata. 2 njini ti bomo kupili suknjico in čižme, da boš hodil ob nedeljah z nanii k maši!« Jakec-bedakec je zdirjal, kar se je dalo, ker je imel res raztrgano oblekco in je moral tičati doma, ko so šli drugi v cerkev. Pa bi bil šel tako rad tudi on enkrat v cerkev. Tekel je torej in tekel, toda solnca ni dotekel. Navsezadnje je padel čez korenino in zletel v travo. In prav tam, kjer je padel, je ležal v travi cekin. Jakec-bedakec je mislil, da mu ga je vrglo solnce dol z nebes, zato ga je vesel pobral in se vrnil k rednikom ¦t in jim dal cekin. Le-ti pa so se jezili še huje, ker se niso mogli odkrižati Jakca-bedakca.
Tako je minulo leto, in zima je prišla v tiste kraje. Nekega dne, ko je prav strupeno brilo in vilo, je sto-pila neka starka-beračica na hišni prag. Vsa je bila za-vita v zakrpano raševino. Gospodinja ji je pomolila trd, napol plesniv kos kruha. Ko se je stara beračica poslo-vila, je stopila gospodinja v hišo in rekla otroku: »Jakec-bedakec, Mati božja je bila zunaj pravkar in je vprašala, če hočeš iti ž njo? Daj, steci za njo!«
5
Jakec-bedakec je vesel stopil pred vrata. Beračica je bila že dokaj daleč. Bedakec je stekel za njo in je tekel venomer. Burja je vila ledeno, snežinke so naleta-vale vse gosteje, in tudi mrak se je že delal. Jakec-be-dakec je pešal in ostajal zadaj. Ko je beračica zavila v gozd, je otrok zaplakal: »Oj 1 juba Mati božja, le počemu tako hitiš? Vsaj majčkeno počakaj, da pridem do tebe!«
Tedaj jc beračica obstala in se je obrnila k Jakcu-bedakcu. Razgrnila je raševino in je bila zares Mati božja Marija, v )epi halji, z zvezdami srebrno tkani. Pa je prijela Jakca-bedakca za roko in je šla z njim narav-nost v nebesa.                                       A.Ertl - A.Ž.
4