’ ' • ■ BWBWM LETO XXXVI / ŠTEVILKA 3, MAREC 2004/POŠTNINA PLAČANA PRI POŠTI 2380 SLOVENJ GRADEC / CENA 500 TOLARJEV ------ GOZDNO . GOSPODARr™™ ci ^\/cm ■j.GP' m . UVODNIK INVESTICIJA V ZAKLJUČNI FAZI V prvem tednu meseca marca je stekla poskusna proizvodnja na novi žagalnici v Otiškem vrhu. Izdelali smo prve trame za evropski trg in naložili prve kamione. Sicer pa tudi fotografije svoje povedo. Več o žagalnici pa v prihodnji številki. Nadaljevanje z naslovne strani. 1. Hlodi pripravljeni za razrez na novi žagi. 2. Ražagujejo se prvi hlodi. 3. Delo ob robilniku. 4. Prostor za upravljanje žage. 5. Sortirna linija tramov. Tekst in foto BORUT TASIČ GOZDARSTVO tl DELAVNICA ZA OBLADOVANJE PODLUBNIKOV ZA LASTNIKE GOZDOV V DRAVOGRADU GORAZD MUNŠEK, univ.dipl.inž.gozdarstva Zavod za gozdove Slovenije, Območna enota Slovenj Gradec Gozdarji tudi v letošnjem letu pričakujemo zelo veliko prenamnožitev podlubnikov. Da nas ne bodo presenetili, gozdarji javne gozdarske službe po posameznih krajevnih enotah v Koroški regiji že izvajajo predavanja in delavnice o življenju in pravočasnem obvladovanju podlubnikov. V dopoldanskem času 4. marca 2004 je bilo v prostorih gostišča Bukovčan v Dravogradu zelo živahno. Gozdarji KE Dravograd so pripravili delavnico z zanimivim naslovom: »LUBADAR - kdo bo koga?«. Glavna organizatorja in voditelja (moderatorja) tega srečanja z dravograjskimi lastniki gozdov sta bila Vlado Petrič, vodja KE Dravogradjn Milan Golob, vodja KE Črna na Koroškem. Oba gozdarja sta v letu 2003 uspešno sodelovala na izobraževanju vodij krajevnih enot z naslovom »Razvoj sodelovanja z lastniki gozdov in sodelavci na krajevni enoti«, praktično pa sta pridobljeno znanje uporabila na tem srečanju. Njunemu povabilu na sestanek se je odzvalo več kot trideset lastnikov. Zavrtavanje podlubnikov v oslabela drevesa je zanimalo tudi tri lastnice gozdov, ki so z ostalimi prisotnimi aktivno sodelovale pri izvajanju izobraževalne dejavnosti. Vlado Petrič je vse prisotne seznanil s potekom delavnice, podal je poročilo o stanju podlubnikov, o evidenci registriranih žarišč in težavah pri obvladovanju smrekovih podlubnikov v letu 2003 v območju KE Dravograd. Poudaril je, da so premnamnoženi hrošči povzročili največ škode v nižinskih sestojih na dravskih rečnih nanosih, kjer naravna rastišča ne ustrezajo smreki, in na prisojnih pobočjih spodnjih predelov Košenjaka in Gjstrice. Prisotni so si ogledali tudi kratek film o življenju in zatiranju smrekovih lubadarjev -podlubnikov, katerega so naredili v ZGS. Golob Milan je slikovito podal informacije o vrstah podlubnikov in njihovi razširjenosti doma in v svetu. S pomočjo multimedijske oziroma računalniško vodene predstavitve so prisotni zelo nazorno spoznali velikega smrekovega lubadarja ali knaverja ter malega smrekovega lubadarja. Za dobro tehnično izvedbo je skrbel Ivan Stornik, vodja odseka za informatiko v ZGS OE Slovenj Gradec. V drugem delu srečanja je potekala delavnica v skupinah. Po naključnem izboru v manjše skupine zbrani lastniki gozdov so na osnovi podanih zanimivosti sami ugotavljali, katere so slabe in dobre strani pri hitri sanaciji žarišč podlubnikov in kako hitra sanacija vpliva na nadaljnji razvoj podlubnikov ter na kvaliteto napadenega lesa. Poiskali pa so tudi rešitve. Čeprav so se s posebno metodo analize, obdelave in ugotavljanja posameznih problemov seznanili prvič, jim je delo šlo zelo dobro od rok. Uporabili so H-metodo. Ocenili so tudi delo na področju obvladovanja podlubnikov v domačem gozdu. Zanimivi pa so bili tudi predlogi za rešitve težav s podlubniki. Po rangiranju imajo po mnenju lastnikov gozdov največjo pomembnost naslednje rešitve: pravočasno opazovanje sestojev -sodeluj tudi s sosedom - in pravočasni ter večkratni pregledi s strani lastnika, pravočasni skupni ukrepi pri obvladovanju podlubnikov - revirni gozdar in lastniki gozdov, pravočasni posek lubadark in sanacija žarišč, davčne olajšave oz. nadomestilo za izpad dohodka itd. Glavni voditelj in oblikovalec delavnice Vlado Petrič Na delavnici so sodelovali tudi dravogajski gozdarji Ivan Stornik, glavni za multimedijsko predstavitev podlubnikov na delavnici Skupinsko delo lastnikov gozdov med potekom delavnice o podlubnikih Foto AT Gorazd Mlinšek Vsi prisotni so se strinjali, da je za preprečitev velike škode v naših smrekovih gozdovih potrebno pravočasno in temeljito pristopiti k obvladovanju podlubnikov. Po končani delavnici sem imel vtis, da so prisotni z zadovoljstvom zapuščali gozdarsko druščino in da jim ni bilo škoda dopoldneva - za kar se lahko zahvalimo obema moderatorjema, ki sta zastavljeno nalogo zelo dobro izvedla. ▲ lummrn 3 TEČAJ ZA LASTNIKE GOZDOV JANKO MIKELN, univ.dipl.inž.gozdarstva, <£■ Zavod za gozdove Slovenije, Območna enota Slovenj Gradec Februarja smo gozdarji Zavoda za gozdove Slovenije - Krajevne enote Prevalje skupaj z inštruktorjem iz Srednje gozdarske in lesarske šole iz Postojne na kmetiji Ploder na Šentanelu izvedli tečaj za lastnike gozdov. Tema, ki smo jo obravnavali je bila vzdrževanje motorne žage. V hladnem, vendar sončnem vremenu se je na tečaju zbralo šestindvajset lastnikov gozdov, ki so z zanimanjem prisluhnili inštruktorju Jožetu Požarju iz SGLŠ iz Postojne. Enodnevni tečaj smo izvedli v dveh delih. V prvem je Jože v ogretem prostoru udeležence seznanil s sestavnimi deli motorne žage, ki so pomembni za varnost, z motornimi in žagalnimi deli, pomembnimi za delovanje žage, z izbiro žage in vzdrževanjem navedenih delov z namenom, da bi bilo motenj v delovanju žage, ki so posledica neustreznega ravnanja, čim manj. Slabo vzdrževana motorna žaga je velikokrat vzrok za nezgode in poškodbe, povzroča pa tudi slabo voljo med delom. Ker se vzdrževanja žage in priprave za sečnjo ne da naučiti samo s poslušanjem, so udeleženci v drugem delu tečaja pod vodstvom Jožeta in Franca, ki dobro poznata delovanje žage, praktično poskusili pripraviti svoje žage. Motorne žage so razstavili, jih očistili, sestavili, nabrusili verige in jih preizkusili na pripravljenem hlodu. Nekaj navzočih je obnovilo nekoč že slišano, za večino pa je bilo marsikaj novega - predvsem praktični napotki za pripravo žage. Plodrovim iz Šentanela se zahvaljujemo za prijaznost in pogostitev v tistem hladnem, vendar lepem februarskem dnevu. A PREDVELIKONOČNA RAZMIŠLJANJA VIKTOR LEVOVNIK »Mir,« je rekel vojak, »dosežemo lahko samo tako, da delamo vedno več in boljše, tako nas sovražnik ne bo upal napasti.« »Ne,« je rekel prijatelj, »mir bomo imeli, če uničimo vse orožje in potem nikogar ne bo več strah.« »To je narobe,« je trdil sociolog. »Mir bo šele takrat, ko bodo imeli vsi ljudje dovolj hrane.« Jaz pa mislim, da bo mir in sreča za vse šele takrat, ko bomo dosegli višjo stopnjo duhovnosti, ki bo bolj pomembna od materialnega. V predvelikonočnem času še več razmišljamo o miru, sreči, složnosti, prijateljstvu. Veselimo se prihoda tega praznika, saj že stari pregovor pravi, da se velike noči vsak kot veseli. Za ta praznik ponavadi prebelimo in počistimo svoja bivališča, da dostojno odpravimo zimo. Najlepše pa bi bilo, če bi znali počistiti tudi tisto stezico, ki vodi od človeka do človeka, od srca do srca, da bi beseda, izrečena pri mašah imela smisel ne samo takrat, ko si jo izrečemo, ampak bi postala naša sopotnica skozi celo leto. Zato vam polagam na srce in dušo, spoštujmo drug drugega, prizanašajmo si in se imejmo radi. Želim, da vam slovesno zadoni velikonočni zvon in da preživite prijetne praznične dni v krogu svojih najdražjih. ▲ — 4 Vm INFORMATIVNI GOZDARSKI STORŽI V FEBRUARJU GORAZD MUNŠEK, univ.dipl.inž.gozdarstva C' Zavod za gozdove Slovenije, Območna enota Slovenj Gradec Letošnje leto je prestopno. Vsake štiri leta je najkrajši mesec v letu za en dan daljši. In tudi letos je bilo tako. V začetku februarja smo že mislili, da bo muhasta zima naredila hiter preskok v toplo pomlad. Kljub nizkim jutranjim temperaturam od 0° C do -9° C so bile najvišje dnevne temperature za ta letni čas kar visoke. V dolinah se je dnevna temperatura v času od 1. do 19. februarja kar nekajkrat dvignila tudi do +9° C, na osončenih višjih predelih naših hribov pa je bilo še topleje, tako da so pod skorjo postali živahni celo podlubniki. Vendar pa je bilo njihovo veselje bolj kratko, saj se je zadnji teden ponovno ohladilo. Nočno rahlo deževno rosenje se je v noči z 18. na 19. februar spremenilo v sneženje tudi v dolini. 22. februarja je zimi v nižjih predelih ponagajal še dež, katerega pa je naslednje dni mraz prisilil v popolno snežno preobrazbo. Od 23. do 25. februarja se je sneženje ojačalo, v tem času je v koroških dolinah zapadlo do 40 cm, višje pa več kot 1 meter snega. tAtitititltA Snega so bili veseli izvajalci pluženja na gozdnih in lokalnih cestah, ki na Koroškem povezujejo samotne zaselke in kmetije z dolino in morajo biti že v zgodnjih jutranjih urah prevozne (prevoz na delo, prevoz mleka, odprtost zaradi intervencij v slučaju nesreč - požar, nezgode pri delu). Posameznim lastnikom gozdov in drugim izvajalcem zimskega vzdrževanja teh cest to delo po pogodbi predstavlja dodatni vir zaslužka. Manj pa se veselijo obilnih snežnih padavin tako gozdarske kot občinske službe, ki skrbijo za vzdrževanje in kontrolirajo porabo denarja za vzdrževanje teh prometnic. Več bo porabljenega denarja za zimsko vzdrževanje, manj ga bo za letno vzdrževanje cest v reliefno razgibani gozdni krajini. tAfitifAtAtA Debela snežna odeja pa bo omilila tudi za letos napovedano sušo. Gozdna tla bodo enakomerno vsrkavala vlago in napojila vodozbirna območja, topeči se sneg v planinah pa bo enakomerno polnil struge naših rek tudi v poznospomladanskem času. lAtAtAtAtAfA Čeprav so ponovne ohladitve upočasnile prebujanje prezi-movajočih podlubnikov in prestavile njihovo prvo rojenje za kakšen teden, je bilo že mnogo gozdarskih aktivnosti na terenu namenjenih preventivnemu varstvu. Tako gozdarji javne gozdarske službe kot lastniki gozdov moramo biti pravočasno pripravljeni na obvladovanje podlubnikov. 13. februarja 2004 smo se vodja odseka za gojenje in varstvo gozdov v OE Slovenj Gradcu in vodje krajevnih enot ter gojitelji načrtovalci na posameznih KE sestali z gozdarskim inšpektorjem Dragom Križanom. Dogovorili smo se o konkretnih in pravočasnih zadolžitvah pri obvladovanju podlubnikov. O težavah, ki jih povzroča prekomerna namno-žitev podlubnikov, je potrebno s pomočjo najrazličnejših medijev seznanjati tudi širšo javnost. Tako je Zdenka Jamnik (KE Radlje ob Dravi) za lokalni radio v Radljah ob Dravi pripravila prispevek o življenju in obvladovanju podlubnikov, avtor Informativnih storžev pa za Koroški radio (kmetijska oddaja »Od brazde do kruha«). #AtA?A#A#A#A 12. februarja 2004 smo se na operativnem sestanku sestali gozdarji ZGS OE Slovenj Gradec in gozdarji GG Slovenj Gradec, katerih podjetje ima koncesijo za izvajalska dela v koroških državnih gozdovih. Skupaj smo pregledali zadolžitve za dela v teh gozdovih, podane v pogodbi med Skladom kmetijskih zemljišč in gozdov Slovenije in izvajalskimi podjetji ter dogovori med javno gozdarsko službo in GG. Dogovorili smo se tudi za točno časovno opredeljene operativne plane za sečnjo, gojitvena in varstvena dela v poslovnih enotah. Delo v gozdu bo dobro izvedeno, če bosta medsebojno sodelovanje in kontrola izvedbe del stalna. ?A?AfAtAfAtA V zaključni fazi je izdelava gozdnogospodarskega načrta GE Radlje - desni breg. 16. februarja so imeli končni usklajevalni sestanek gozdarji urejevalci in terenski gozdarji KE Radlje ob Dravi. Dogovorili so se za podrobni kontrolni pregled opravljenih popisov gozdov in predvidenih planiranih del v gozdovih radeljskega dela Pohorja in v nižinskih gozdovih na desnem bregu Drave za obdobje desetih let (2004 -2013). 9AAAAAAA9AAA V letošnjem letu je bil sprejet nov Zakon o divjadi in lovstvu, v katerem so opredeljene naloge in način gospodarjenja z divjadjo v naši državi. Po tem zakonu je v februarju potekalo urejanje lovsko upravljavskih območij, usklajevanje teh pa se nadaljuje v marcu. ?A?A?AtAtAtA Biomasa postaja energetsko vse bolj zanimiva, zato lesarje, zaposlene v tovarni ivernih plošč v Otiškem vrhu, zelo skrbi, kaj bo z lesnimi sečnimi in žagarskimi ostanki, potrebnimi za njihovo proizvodnjo v prihodnje. 9. februarja so v Dravogradu organizirali posvetovanje o uporabi biomase. K sodelovanju so povabili tudi gozdarskega strokovnjaka, prof. Dušana Mlinška. 'AfAtAtAtAfA Če je bil januar gozdarsko smučarsko obarvan (Državno gozdarsko tekmovanje v smučarskih tekih in veleslalomu na Kopah, Evropsko prvenstvo gozdarjev v nordijskem smučanju v Franciji), je bil mesec februar vsaj delno obarvan gozdarsko nogometno. 6. februarja so se v telovadnici osnovne šole v Radljah ob Dravi srečali športno nastrojeni radeljski lastniki gozdov in koroški gozdarji. Pomerili so se v malem nogometu. Vsi so bili požrtvovalni, prijetno pa je bilo tudi po tekmi. Rezultat je bil 7:7. A Nogometaši ekipe radeljskih lastnikov gozdov in koroških gozdarjev pred tekmo v Radljah ob Dravi. Foto Silvo Pritržnik m 5 VZDRŽEVANJE MOTORNE ZAOE MILAN GOLOB, univ.dipl.inž.gozdarstva, 91- Zavod za gozdove Slovenije, Območna enota Slovenj Gradec Pri nekdanji karavli na Rehtu je 12. februarja 2004 Zavod za gozdove, krajevna enota Črna, organiziral enodnevni tečaj vzdrževanja motorne žage za lastnike gozdov iz občine Črna na Koroškem in občine Mežica._ Kljub temu, da smo tovrstno izobraževanje za lastnike gozdov v Črni že imeli, se je tega tečaja udeležilo kar sedemindvajset lastnikov gozdov iz krajevne enote Črna. Dobra udeležba potrjuje, da se lastniki gozdov zavedajo velikega pomena pravilnega vzdrževanja motorne žage. Redno in strokovno vzdrževana motorka pomeni tudi večjo varnost pri delu z njo. Predavanje, praktični prikaz in pomoč pri vzdrževanju motornih žag je vodil profesor s Srednje gozdarske šole Postojna, Jože Požar. Udeleženci so s sabo prinesli tudi svoje motorne žage in so prikazano s pomočjo inštruktorja tudi sami preizkusili na svojih žagah. Stroške za izvedbo izobraževanja sta poleg Zavoda za gozdove RS pomagali plačati tudi občina Črna na Koroškem in Mežica, za kar se jima najlepše zahvaljujem. A Razlaga inštruktorja iz Postojne Udeleženci med vzdrževanjem motornih žag OSNOVE VZDRŽEVANJA MOTORNE ŽAGE LUBI SVETUJE FRANC HUDRAP, inž.gozdarstva, ZGS KE Prevalje V času, ko neugodne vremenske razmere otežujejo delo v gozdu, se lahko bolj posvetimo vzdrževanju motorne žage, ki je osnovno orodje pri podiranju drevja, izdelavi gozdnih lesnih sortimentov, ter izvedbi negovalnih del. Slabo nastavljena ali vzdrževana žaga je neučinkovito in nevarno orodje še posebej pri zahtevnem delu v gozdu, kjer je potrebno veliko znanja, telesne moči in spretnosti. Večina okvar na motornih žagah nastane zaradi uporabe stare torej nekvalitetne mešanice goriva ter slabega vzdrževanja. Učinkovitost žage je odvisna predvsem od pravilne nastavitve motorja in pripravljenosti žagalnih delov. Osnovna nastavitev žage je opravljena v tovarni, po potrebi jo je po utekanju potrebno obnoviti. To delo je najbolje prepustiti serviserju. Če motorno žago uporabljamo vsak dan lahko kontrolo in vzdrževanje razdelimo na dnevno, tedensko in mesečno, pri manj pogosti uporabi pa temu smiselno prilagodimo tudi pogostost in obseg vzdrževanja. Pred vsako uporabo žage je potrebno preveriti varnostne ele- mente, ali gladko delujejo zavora vzvoda za plin, stikalo za izklop ter zavora verige, če so matice in vijaki priviti. Srce motorne žage je dvotaktni zračno hlajen bencinski motor, ki lahko pri svojem delovanju razvije preko štiri-najsttisoč obratov na minuto in se močno segreje. Zato mora biti žaga očiščena, še posebej hladilna rebra na cilindru, ter reže na pokrovu zaganjalne naprave pod katerimi je vztrajnik z magnetom in lopaticami ventilatorja. Ta ventilator potiska svež, neseg-ret zrak po eni strani na zračni filter po drugi pa preko reber cilindra, ter tako omogoča zadostno hlajenje motorja. Dnevno je potrebno očistiti zračni filter, očistiti in obrniti meč, namazati zobnik meča, če ga ta ima in preveriti morebitno po-škodovanost lovilca verige. Preverimo stanje verige ter jo po potrebi napnemo in nabrusimo. Tedensko ali vsakih petdeset ur dela preverimo stanje blažilnikov tresljajev, namažemo igličasti ležaj bobna sklopke, očistimo svečko - razmik elektrod mora biti 0.5 mm, po potrebi izravnamo robove meča. Mesečne kontrole veljajo predvsem pre- verjanju obrabljenosti potrošnih delov žage in njihovi zamenjavi. Pregledamo obrabljenost pogonskega kolesa, bobna in segmentov sklopke, zavornega traku na zavori verige. Očistimo zunanjost vplinjača, pregledamo filter za zrak in gorivo ter ju po potrebi zamenjamo. Izperemo rezervoarja za gorivo in mazivo z bencinom, pregledamo električno napeljavo. Uporabljajmo svežo mešanico goriva v razmerju kot jo predpisuje proizvajalec motorne žage. Mešanico pripravimo z olji za mešanico proizvajalca in 98 oktanskim bencinom. Več kot štiri mesece stare mešanice ne uporabljamo, saj olje v mešanici s starostjo izgubi mazalno sposobnost - posledica je zabloki-ranje motorja. Za mazanje verige uporabljajmo originalna olja za mazanje verig na primer BIOROL, ki je okolju bolj prijazen, ne pa razna olja za hidravlike ali celo odpadno olje. Za učinkovito delo morajo poleg vzdrževanih motornih delov biti pravilno pripravljeni tudi žagalni deli, zato pri pripravi upoštevajmo navodila proizvajalca le teh. Veriga mora biti ves čas pravilno napeta -toliko da jo z roko še lahko potegnemo po letvi ne da bi premaknili žago - veriga mora teči, ne sme pa viseti z letve. Za pravilno brušenje uporabimo šablono za kot brušenja in predpisano dimenzijo pile. Ko zbrusimo rezilce do polovice, uporabimo ustrezno manjši premer pile, zato da ne zabrusimo ploščic k zakovicam in nam ne utrga verige. Pri triosminskem koraku verige uporabimo za nove rezilce pilo debeline 5.5 mm, po polovici pa pilo debeline 5mm. Globinski zobje morajo biti ustrezno nižji od rezilcev - za mehek les 0.8 mm, za trd les pa 0.65 mm. Za učinkovito in predvsem varno delo pa ni dovolj samo tehnično brezhibna in pravilno vzdrževana motorka, temveč moramo obvladati pravilno tehniko dela in uporabljati vsa osebna zaščitna sredstva. V ta namen organizira ZGS tečaje iz vzdrževanja motorne žage in pravilne tehnike dela, ki se jih iahko udeležite vsi lastniki gozdov. Vsem želim varno in uspešno delo! A 6 VIHARNIK MiSl 5 ZGODBE IZ VSAKDANJEGA ŽIVLJENJA V GOZDU RUDI REBERNIK Pri ogledovanju svojih albumov sem izbral nekaj slik, za katere menim, da bi bile primerne tudi za objavo v Viharniku in jih zato prilagam. Slike so iz različnih časov zgodovine našega gozdarskega dela in življenja. Prva je iz obdobja, ko se je začelo naše gozdarstvo razvijati in gospodariti na našem območju. Takrat so bile v sklopu gozdnih gospodarstev ločene Gozdne uprave in Gozdne manipulacije. Gozdne manipulacije so se ukvarjale s sečnjo in proizvodnjo, Gozdne uprave pa so odkazovale in nadzorovale sečišča ter po izvršenem delu na terenu izvedle kolavdacijo ali prevzem delovišč. Na prvi sliki, ki je nastala v zgodnjih petdesetih letih, so gozdarji in uslužbenci takratne okrajne uprave za gozdarstvo Slovenj Gradec. Na sliki je nekaj gozdarjev, katerih se nekateri še gotovo spominjate. Med njimi je inž. Dušan Sernec, ki je bil gozdarski strokovnjak še iz kraljevine Jugoslavije in nekaj časa po vojni tudi vodja gozdnega obrata Slovenj Gradec. Nadalje so še: Stanko Krevh, Franc Košak z ženo, Karl Vranjek, Franc Pečolar, Ivan Vovk, Albert Turičnik in drugi. Pozneje, ko se je okrajna uprava priključila h Gozdnemu gospodarstvu, pa smo z večino od njih postali sodelavci. Naslednja slika je iz revirja Plešivec v poznejšem obdobju, in sicer iz leta 1962 na 1963, ko je bila huda zima z visokim snegom in zameti. Tisto leto je bil dograjen stanovanjski trojček na Plešivcu, v katerega sem se spomladi skupaj z dvema drugima vselil tudi jaz s svojo družino. Nekega dne pozimi mi je šef, Peter Planinšec, naročil, da moramo z našimi delavci očistiti cesto iz Suhega dola na Plešivec, ki je bila polna snežnih plazov, in jo toliko usposobiti, da bo mogoče z močnim parom konj priti na Plešivec. Napovedala se mu je namreč kolav-dacijska komisija za pregled in prevzem prostorov v stanovanjskem trojčku zaradi dovoljenja za vselitev. To je bila težka in naporna pot za večinoma starejše ljudi iz sanitarne in stanovanjske komisije ter za naše Gozdarji in uslužbenci Okrajne uprave za gozdarstvo Slovenj Gradec v zgodnjih petdesetih letih. Foto fotografije nepoznan. Zima leta 1962-/963 na Plešivcu. Foto Rudi Rebernik. UTRINKI IZ REVIRJA tm SaS53?S3li KRŠIiš! ou >LU (/)< ac2 gžS i°š Noo> ooo oo^ gradbene strokovnjake, ijali. Šef Planinšec, .... ki so gradnjo izvajali ki so mu bila taka pota v užitek in veselje, mi je kasneje pripovedoval, s kako težavo so možje iz komisije premagovali pot iz Suhega dola do Plešivca, ko so jo morali prehoditi peš, oprijemajoč se samo konjske vprege in sani. Jaz sem jih v novi zgradbi na Plešivcu že pričakoval v ogretih prostorih z malim okrepčilom in kavico. Po počitku in pregledu prostorov jih je naš voznik, Gustl Gorjup, odpeljal nazaj po zasneženem in romantičnem Kaštelskem jarku v Suhi dol in v Slovenj Gradec po poti, ki je bila sedaj mnogo prijetnejša. Zadnja slika pa je iz časov sindikalnega turizma, ko je naš obrat obiskal tudi Vršič in druge lepe slovenske kraje. Tako so si lahko naši gozdni delavci, posebno starejši, ki drugače niso nikoli šli iz domačega kraja, ogledali lepote in zanimivosti naše domovine. A Sindikalni izlet gozdnih delavcev o brata Slovenj Gradec na Vršič, jeseni, leta 1965. Foto Rudi Rebernik. GOZDNI POSESTNIKI IN KMETOVALCI - POZOR Pomladni čas je pravi čas za pripravo vašega traktorja za dolgo in varno delovno sezono. Usposobljeni serviserji - mehaniki kmetijske mehanizacije z dolgoletnimi izkušnjami na področju vzdrževanja kmetijskih in gozdarskih traktorjev firme GG-PC Servis Pameče vam bomo za ceno 27.500,00 SIT pregledali in usposobili vaš traktor. Opravili bomo naslednja dela: • zamenjava olja v motorju, • zamenjava čistilcev olja, • zamenjava čistilcev goriva, • kontrola olja v vseh sklopih, • pregled čistilca zraka in čistilca hidravličnega olja, • mazanje vseh mazalnih mest, • kontrola polnjenja akumulatorja in pregled tekočine v akumulatorju, • kontrola in nastavitev zavor, • kontrola pritrditve kolesnih vijakov, • kontrola krmilnega mehanizma (krmila, končnikov, premnikov), • pregled in kontrola svetlobnih teles. Z NAŠIMI STROKOVNJAKI PA SE BOSTE LAHKO DOGOVORILI TUDI O POPRAVILU ŠE DRUGE KMETIJSKE MEHANIZACIJE, KI JO UPORABLJATE PRI DELU (vitle, prikolice ...). Vse nevarne odpadke (olja, filtre, čistilce, tekočine, akumulatorje ...) odpeljemo in oddamo pooblaščenim odjemalcem. POKLIČITE NAS NA TELEFON: 88 46106, GSM: 031 574592 Se priporočamo! Kolektiv GG-PC Servis Pameče I ™gppp ČEBELE SPOMLADI _....... ______ ________________ #4 #4 #4 #4 #4 ljp4: #4 #L'4 #L'4 #4 #\4 #4 #14 #4 #4 #4 „ #4 #4 #4 #4 #4 #4 #4 #4 #4 #4 #4 ČEBELARSTVO Janez bauer #4 #4 #4 #4 #4 #4 #4 #4 #4 #4 Južni vetrovi so zabučali preko noči. Snežene zaplate so se spremenile v vodne potočke in pod hrasti so na piano pogledali prvi zvončki. Toplo pomladansko sonce je prebudilo prve čebele, ki obiskujejo zvončke, mačice in lesko. Domov se vračajo otovorjene s koški cvetnega prahu in medičine. To je idilična pripoved o pričetku pomladi, ki pa se ne uresniči vsako leto. Že letošnja je nekaj posebnega. Pust nam jo je kar pošteno zagodel, namesto pomladi nam je prinesel zimo in sneg. Najbolj so te spremembe občutile čebele. Prve mlade čebele je matica zalegla že konec januarja. Izvalile so se v februarju in od takrat dalje se količina zalege stalno povečuje. Zelo pa se je povečala tudi poraba hrane in vode, ki jo rabijo čebele za nego zalege. Ob nenadni, več dni trajajoči ohladitvi čebele ne morejo po vodo. Stisnejo se nazaj v zimsko gručo in ne morejo več negovati in greti zalege. Prav tako ne morejo doseči še zadnjih zalog hrane in v panju zavlada lakota. Veliko čebeljih družin je tako pomrlo zaradi te letošnje krute pomladi. Prav tako je zaostal razvoj čebeljih družin. Lani smo imeli prve roje že sredi aprila, letos jih bo bolj malo. Pogoji za čebelarjenje se tako slabšajo iz leta v leto. Če pomislimo, da je čebela ena glavnih opraševalk cvetja, bo zaradi tega tudi letina slabša. Svoje bodo naredila še škropiva, pesticidi in insekticidi in ob takih prihodnjih letinah bo čez leta nekaj čebelarjev imelo čebel še samo za vzorec. O kakšnih medenih letinah ne bomo mogli več govoriti. Potreben bo malo večji interes vseh, ne samo peščice čebelarjev. V čebelji družini, ki je preživela te zimske težave, smo sedaj priča silovitemu razvoju. Matica veča količino zalege iz dneva v dan, zelo se poveča tudi poraba hrane v panju. Kdor lani ni varčeval pri krmljenju za zimo in jim je dal najmanj 15 kg sladkorne raztopine, se sedaj nima česa bati, poraba hrane je bila letos velika in čebele marsikje stradajo. Ko se temperatura dvigne na najmanj 15 stopinj, lahko pogledamo v panj. Odpremo zadnja vratca, odstranimo opaž in izvlečemo stranske sate. Pregledamo vse sate do zalege, samega gnezda pa ne razdiramo, saj je še prehladno. Ocenimo količino hrane v stranskih satih. Čebele morajo sedaj imeti še najmanj 8 kg hrane. Drugače jo moramo dodati v obliki sladkorne pogače ali pa krmimo z ogreto sladkorno raztopino. Zavedajmo pa se, da vsako krmljenje sedaj izredno obremenjuje mlade čebele, iztrošile se bodo s predelavo sladkorja, namesto da bi v maju nosile domov medičino. Zato pravimo, da kakor čebelar v avgustu seje, tako potem drugo leto žanje. Novo čebelarsko leto se res začne v avgustu. Prihodnji mesec bomo pa že pobirali prve letošnje pridelke, cvetni prah in prvi cvetlični med. A ZAVAROVALNICA MARIBOR PE Podružnica SLOVENJ GRADEC tel.: (02) 88 12 700, (02) 88 12 730, fax: (02) 88 12 737 IZBERITE MODRO SVOJO POT V 365 DNEH JE LAHKO SAMO EN DAN NESREČEN. NE PUSTITE SE PRESENETITI. Vaša Zavarovalnica Maribor d.d. ZVEZA HRANILNO KREDITNIH SLUŽB SLOVENIJE, p.o. LJUBLJANA POSLOVNA ENOTA SLOVENJ GRADEC Telefon 02 883 93 00 Blagajniška mesta: Slovenj Gradec, Celjska 7 tel. 02 88 39 313 Mislinja tel. 02 88 50 210 Dravograd tel. 02 87 70 140 Radlje ob Dravi tel. 02 87 70 150 Prevalje tel. 02 87 50 220 V naši hranilno kreditni službi vam nudimo zaupno, zanesljivo, varno in gospodarno urejanje vaših denarnih zadev. Poslujemo s posluhom za vsakega komitenta. VARČEVANJE Ponujamo ugodne obrestne mere za vse vrste vezanih tolarskih depozitov. TRANSAKCIJSKI RAČUNI: • za samostojne podjetnike, društva • za imetnike dopolnilnih dejavnosti na kmetijah • za fizične osebe NOVA PONUDBA: HRANILNA KNJIŽICA OBROČNEGA VARČEVANJA KREDITI: • vse vrste dolgoročnih in kratkoročnih kreditov, ugodno tudi za nakup kmetijskih zemljišč DODATNA PONUDBA. • MAG N A kartica • plačilna kartica ACTIVA - možnost dviga gotovine na bančnem avtomatu • vplačilno mesto za vzajemne sklade KD Investments (GALILEO, RASTKO, KD BOND) • zavarovalniške storitve za zavarovalniško hišo SLOVENICA OHRANJAMO TRADICIJO IN SKRBIMO ZA RAZVOJ! ZDRAVO SKRBA ZA ZDRAVJE JE LAHKO LEPA, ŽIVETI X ZANIMIVA, TELESNO IN DUHOVNO BOGATA MOJCA, Koroško društvo za osteoporozo Torek. Bliža se 15. ura. Bi? Ne bi? Ta teden me je bolelo grlo. Zunaj se vse blešči. Snežna belina. Ni vetra. Moja hoja postaja redna navada. Ne vzdržim. Grem. Koroško društvo za osteoporozo je tudi v Kotljah uvedlo strokovno vodeno telovadbo in pohodništvo. K pohodom smo povabile tudi nečlane. Prvič smo krenile na pot v začetku novembra 2003. Od takrat še ni odpadla nobena torkova hoja. Gospa Danica je uvedla še eno novost. Objavila je zbirališčno točko v Kotljah. Če si željan hoje v družbi, se pojaviš na zbirnem mestu ob 11.00 dopoldne, vsak dan, tudi ob vikendih, in greš za eno uro hodit. Edina obveza je, da si ob uri na dogovorjenem mestu. Ta hoja mi zelo ustreza, za telo in dušo. Naješ se lepot pokrajine in hodiš v naravi v najsvetlejšem delu dneva. Kosti pa sprejemajo, kar potrebujejo. Hodiš in gledaš, vadiš pravilno dihanje (za to skrbi Danica Ošlovnik). Govoriš, če se ti ljubi. Lahko si tiho in uživaš. Polniš baterije in se bogatiš. Delo prav nič ne trpi, če od 24. ur vzameš eno za svojo dušo in telo. A BOLEZNI SCITNICE METKA MARKOVIČ, dr. med. spec. spl. med Ščitnica je žleza na vratu, ki leži pred sapnikom in pri odraslem tehta 15 do 25 gramov. Sestavljata jodva režnja, ki sta povezana z istmusom. Žleza je sestavljena iz mešičkov (foliklov), med njimi pa so živčna vlakna in mreža krvnih in limfnih žil. Osnovna produkta folikulskih celic sta hormona T4 in T3, kalcitonin pa tvorijo celice C. Sinteza ščitničnih hormonov je odvisna od zadostne količine jodida, ki ga zaužijemo s hrano, in stvorjenega tiroglobulina. Klinično najpomembnejši način uravnavanja delovanja ščitnice je hipotalamo-hipofizno ščitnična os. Celice hipofize izločajo glikoprotein TSH, ki pospešuje rast ščitnice, povečanje celic, metabolizem v žlezi, sintezo tiroglobulina ter vse stopnje v sintezi in izločanju ščitničnih hormonov. Sproščanje TSH zavirata T3 in T4. Izločanje TSH pospešuje TRH. Delovanje ščitnice je torej uravnano po principu negativne povratne zveze. Za ocenjevanja metabolnega stanja ščitnice določamo koncentracijo TSH, T4 in T3. Delovanje ščitnice je vpleteno v različne metabolne procese: • rast in razvoj (rast in zorenje tkiv v nosečnosti in zgodnjem obdobju po rojstvu), vpliv na plodnost; • presnovo; • metabolizem ogljikovih hidratov; • metabolizem maščob; • metabolizem kosti; • kardiovaskularni sistem; • delovanje mišic. HIPERTIREOZA je posledica izpostavljenosti tkiv čezmernim količinam ščitničnih hormonov in sposobnosti tkiv, da na to odgovorijo. Vzroki: motnje v regulaciji delovanja žleze, ki jih redko povzroča preveliko izločanje TSH (tumor hipofize, slabša odzivnost hipofize na ščitnične hormone), avtoimunsko vnetje ščitnice. Na področjih s kroničnim pomanjkanjem joda v prehrani je vzrok avtonomno tkivo v žlezi, hormonsko aktivni karcinom pa je izredno redek vzrok. latrogene oblike hipertireoze srečujemo kot posledice obremenitve organizma z jodidom pri preiskavah ali neprilagojenem odmerjanju hormonov ščitnice. Klinična slika je odvisna od starosti bolnika in vzroka. Splošni znaki: izguba telesne teže kljub normalnemu ali povečanemu apetitu; zaradi povečanega metabolizma nekoliko poraste telesna temperatura, pri čemer je koža izrazito topla in vlažna. Bolnik se čezmerno poti, posledično je zelo žejen, občasno ima tudi driske. Kardiovaskularni sistem: predvsem so prisotne motnje srčnega ritma. Sistolični krvni tlak je nekoliko zvišan, diastolični pa znižan. Prisotna je odpornost na preparate digital-isa. Hipertireoza ne vpliva na koronarne arterije, zaradi povečane obremenitve srca pa se lahko pojavi angina pektoris. Živčevje in mišičje Bolniki se pritožujejo, da so prekomerno utrujeni, hkrati pa so nervozni in razdražljivi. Pogosto je prisotno tresenje okončin, mišice so oslabele, atrofične v ramenih in stegnih, zato imajo bolniki težave pri delu z iztegnjenimi rokami, pri hoji po stopnicah in dvigovanju iz počepa. Endokrini sistem Pri ženskah so prisotne motnje menstruacijskega ciklusa, zmožnost zanositve je zmanjšana. Pri moških se lahko pojavi ginekomastija. Pri dolgotrajni hipertireozi se lahko razvije osteopatija, ki je klinično zelo podobna osteoporozi in se bistveno zboljša po zdravljenju. Sladkorna bolezen je težje vodljiva, potrebne so višje doze inzulina. AVTOIMUNSKA OBOLENJA ŠČITNICE Avtoimunska hipertireoza (bazedov-ka, Gravesova bolezen) Bolezen je nepojasnjenega izvora, zanjo so značilni: hipertireoza z golšo, endokrina oftalmopatija in pospešeno bitje srca. Pogosteje obolevajo mlajše ženske. Ščitnica je običajno povečana, trša, lahko tudi asimetrična. Nad žlezo je običajno prisotno brnenje in šumenje, ki skoraj zanesljivo potrjujeta diagnozo. Nohti značilno odstopajo od podlage, med boleznijo lahko nastopi močno izpadanje las.Redkejše najdemo spremenjeno kožo na sprednji strani meč. Prizadeto območje je dvignjeno, zadebeljeno, površina je podobna pomarančni lupini. Lahko srbi ali je močneje pigmentirano. Spremembe na koži lahko spremljajo kijasti prsti s tipičnimi spremembami kosfi. Endokrina oftalmopatija je vnetje tkiva za očmi - orbitami. V začetku bolezni imajo bolniki značilne simptome - povečano solzenje, občutek tujka v očesu, zelo jih moti svetloba. Trepalnice so potegnjene nazaj in kmalu se pojavijo vnetni znaki in prizadetost mehkih tkiv orbite. Zrklo se pomakne naprej, pojavi se egzoftalmus. Lahko se pojavijo dvojne slike, omejena gibljivost zrkla, lahko pride do izsušitve očesa. Prizadet je lahko tudi vidni živec, kar se kaže s padanjem ostrine vida, spremembami v razlikovanju barv in izpadih v vidnem polju. V skrajnem primeru lahko nastopi celo slepota. ENDEMSKA GOLŠA Nastane zaradi pomanjkanja joda v prehrani, zaradi česar se zveča izločanje rastnih dejavnikov in ščitnica se golšasto poveča, vendar pa je njeno delovanje normalno. Pojavi se že v zgodnjem otroškem in mladostniškem obdobju. Do pubertete je pojavnost pri obeh spolih enaka, v in po puberteti pa je večja pri deklicah, tudi odrasle ženske zbolevajo pogosteje kot moški. Manjše prehodno povečanje žleze nastopi pri vsaki menstruaciji. Med nosečnostjo in dojenjem potrebuje organizem bistveno večje količine joda, zato se v tem času endemska golša pogosto poveča. V Sloveniji se izvaja jodna profilaksa od 1.1953, ko je postalo obvezno dodajanje 10 mg kalijevega jodida v 1 kg kuhinjske soli. Golšavost šolarjev se je s tem zmanjšala na 15-18 %, kar je še vedno preveč. HIPOTIREOZA je posledica katerekoli funkcijskih ali strukturnih sprememb, ki pripeljejo do nezadostne tvorbe ščitničnih hormonov. Kretenizem se zaradi motenj v razvoju žleze lahko razvije takoj ob rojstvu. Miksedem je popolnoma izražena slika hipotireoze, pri kateri se nalagajo mukopolisaharidi v koži in podkožju. Največkrat je hipotireoza posledica kroničnega avtoimunskega vnetja, lahko pa poteka z drugimi avtoimunskimi obolenji. Klinična slika je odvisna od stopnje hormonske odpovedi, starosti bolnika, trajanja obolenja in vzroka nastanka. Začetne oblike včasih odkrijemo slučajno. Splošni znaki Prisotni so predvsem: brezvoljnost, zaspanost, odebeljen jezik, pozabljivost, apatija, slabše prenašanje nizkih temperatur, zaprtost, slabši apetit in porast telesne teže. Koža je tipično groba, suha, zadebeljena, bleda in voskasta, ker se v podkožju kopičijo mukopolisaharidi, zadržuje se voda in natrij. Pride lahko tudi do izpadanja dlak in las. Srce in ožilje Srčna senca je zaradi razširitve srca na rentgenskem posnetku povečana, pogost je tudi izliv v osrčnik. Pogostnost koronarne ateroskleroze je dvakrat večja, kar pa ne pomeni tudi enake pogostnost miokardnega infarkta, ker je obremenitev srca ob zniža-nejn metabolizmu zmanjšana. • v • • tv* v« Živčevje m m/s/c/e Mišično-živčni znaki hipitireoze se kažejo z upočasnitvijo gibov in govora, podaljšanimi kitnimi refleksi, zaradi počasnejšega krčenja in sproščanja mišic, naglušnostjo in oteženim požiranjem. Kri Značilna je slabokrvnost, kar naj bi bila fiziološka prilagoditev zmanjšanemu metabolizmu. Lahko je motena resorbcija železa in vitamina B12. Endokrini sistem Prisotne so motnje menstruacijskega ciklusa, zmožnost zanositve je zmanjšana. Pri sladkornih bolnikih, zdravljenih z inzulinom, je možnost hipoglikemičnih reakcij večja. Tumorji ščitnice - karcinomi, limfomi in sarkomi. V ščitnico lahko zasevajo različni malig-nomi. Najpogostejši so: zasevki ledvičnega karcinoma, karcinoma črevesa, dojke in melanoma. Diagnostične metode Metode ocenjevanja delovanja ščitnice Inšpekcija - pregled prednje vratne regije, namenjen predvsem ugotavljanju velikosti ščitnice. Žleza je lahko difuzno povečana ali gomoljasto spremenjena. Palpacija - tipanje je namenjeno predvsem opredelifvi občutljivosti in pre-makljivosti ščitnice in gomoljev v njej. Preiskava ščitnice z ultrazvokom - ocenjujemo strukturo žleze. Ocenimo, ali je žleza povečana difuzno ali gomoljasto. Scintigrafija ščitnice prikaže strukturo in delovanje žleze. Metode ocenjevanja delovanja ščitnice Določanje koncentracij TSH, T3 in T4 v serumu Biopsija s tanko iglo in citološka analiza punktata - njen glavni pomen je najzgodnejše prepoznavanje malignih tumorjev in diagnostika vnetij ščitnice. Zdravljenje je odvisno od vzroka bolezni. A KRUŠNA PEČ MIHAELA LENART Z leti se vsaka stvar postara in izrabi. Tako je doživela svojo življenjsko dobo tudi naša krušna peč, ki je služila dvema rodovoma. Bila je že tako dotrajana, da smo se bali, da bi se sesula ravno takrat, ko bi v njej prasketal največji ogenj. Sklenili smo, da jo zamenjamo z novo. Ko smo jo pričeli rušiti, mi je bilo zelo tesno pri srcu, kot da odhaja iz hiše en član družine. Dolga leta nam je zvesto služila kot krušna mati. Veliko dobrega črnega kruha in hrustljavih potic smo spekli v njej. Takrat je vedno omamno dišalo v vseh prostorih po hiši, še posebej, ko smo jemali te dobrote iz njenih nedrij. Peka kruha je bil pravi obred, ki je trajal pol dneva. V peč je bilo treba naložiti polena, ki smo jih imenovali krušna drva. Nekdo iz družine je pripravil omelo, po navadi iz hojinih vej, s katerim smo ometali peč dva do trikrat. Med ometanjem je prostor prijetno zadišal po smoli, ki se je cvrla v iglicah omela. Včasih smo za omelo nabrali kar smrečje, ki je med ometanjem spustilo iglice, nekateri pa so ga delali iz krušnega ličja. Priprava kruha je bila nekoč nekoliko drugačna, kot je danes. Gospodinje so same pripravljale kvas tako, da so puščale koščke testa v »deži« ali kadunji, kot so imenovali leseno posodo, v kateri so mesili kruh. Te štručke testa so se potem posušile na pladnju in so čakale na drugo peko. Rekli smo jim domače »mednce«. Pred uporabo jih je Mihaela ob svoji novi krušni peči. bilo treba namočiti v mlačno vodo že zvečer, da so se do jutra zmehčale. Tak kvas je dal kruhu kiselkast okus in je preprečeval, da bi v kruh prišla »slaščica«, ki ga je pokvarila; rekli smo, da se je kruh »potegnil«. Najbolj nevarno obdobje za »slaščico« je bil čas zorenja žita. Ko pa so prišle skrinje in so začeli shranjevati kruh v zamrzovalnikih, so gospodinje opustile te domače kvasovke in pekle kruh le na svežem kupljenem kvasu. Krušna peč je imela posebno mesto v hiši, saj je bila edin vir toplote za vso hišo. Po kmečkih hišah so vanjo zakurili vsak dan, če pa so naložili debele hlode, je dajala toploto tudi po dva dni. Pozimi smo jo še posebej čislali. Bila je najboljše zavetišče, kadar je zunaj snežilo in je burja zavijala okrog vogalov. V preteklih časih je bila edina topla postelja mnogim brezdomcem, med vojno tudi kurirjem in partizanom. Pozimi so otro- ci, premraženi in mokri od snega, najraje zlezli nanjo, da so se pogreli. Slišala je nešteto novic, pripovedi in pravljic. Starčki so po ves dan sedeli ob njej, pa tudi zimska hišna opravila smo postorili ob topli krušni peči. Posebno vzdušje je bilo ob veliki noči, ko je bila polna lepo zapečenih orehovih potic. Da pa so bile res lepo zapečene, je morala vsaka gospodinja vedeti, kakšna je prava temperatura. Potice so pekle na veliki petek in ko so bile gotove, so se počutile olajšane, saj so opravile najbolj odgovorno letno opravilo v kuhinji. Jeseni smo v krušni peči sušili sadje. Po vsej hiši je prijetno dišalo, še posebej, kadar smo sušili češplje. Časi so se spremenili. Na podeželju so zrasle nove hiše s centralnim ogrevanjem in za krušno peč ni več prostora. Nekateri so jo zgradili v kletnih prostorih ali pa sploh nikjer. Danes marsikje ugotavljajo, da bi v hiši prav prišla tudi krušna peč. Tudi kmetje ne sejejo več žita in ne pečejo več kruha doma, čeprav še vedno zatrjujejo, da je najbolj okusen kruh iz krušne peči. Nepozabni so nekdanji božični večeri. Povsod je dišalo po orehovi potici, po sveže umitem lesenem podu, kadilu, svečah v jaslicah in božičnem dreveščku, ki je bilo postavljeno pri jaslicah v kotu. Ko je družina postorila vse, so vsi zlezli na krušno peč in peli božične pesmi ter uživali v tem čarobnem večeru, ob polnoči pa odšli k maši. Z našo staro krušno pečjo je odšlo tudi obdobje nekega lepega časa življenja. Ni več živ-žava v tej hiši, kot je bil nekdaj; ostala sem sama in nova krušna peč. A v/m mm 11 Postoj, popotnik in name se ozri, čeprav sem skrita pred mnogimi očmi, postoj in k meni obrni svoj obraz in videl boš, kako razjeda me zobati čas. A ne klonem in kljub vsemu se ne dam, obstajam v spomin vsem vam; v spomin na stare čase in delovne ljudi, ki so tod borili za svoj kruh se z žulji svojimi. Ra vn ar jeva Tončka Sredi gozda na meji med dvema krajema, Pernicami in Gortino, se skriva majhna jasa, za katero marsikdo sploh ne ve. Skrita je pred ljudmi, ki se s svojimi jeklenimi konjički podajajo na planino, na vrh k cerkvi in šoli. Le nekaj jih ve zanjo. To so tisti ljubitelji narave in njenih lepot, ki se korajžno zagrizejo v breg z nahrbtnikom na ramah in peš ubirajo pot. Na tej jasi je primerno mesto za počitek in pozdrav stare, majhne hišice; pol lesene, a druga polovica je zidana s kamenjem. Ob jutranjem svitu in večernem mraku se skromno stiska v breg kot bi se sramovala svoje preprostosti. A, ko jo obsije sonce, pa se ponosno razbohoti; češ, poglejte me! Čeprav sem stara in skromna; a kljubujem času in še živim. Z njo živi tudi njena stanovalka; zdelana in ostarela ženica, nekdanja vaška dninarica. Antonija je njeno ime, a za nas domačine Ravnarjeva Tončka, Kraljeva hči. Kraljevo se je imenoval njen dom, od koder se je pred mnogimi leti preselila na to jaso, ki je takrat še ni čisto obrastel gozd in se je dalo videti na sosednje hribe. Sedaj je njihovo obzorje le nebo in nekaj zemlje okrog hišice. Tončki naslov »kraljeve« hčere v življenju ni nič koristil; ni ji olajšal bede, niti ji nahranil otrok, ne živine. Vse to je morala storiti s svo- jimi rokami, ki so vsak dan pridno obdelovale tuja polja za hlebec kruha, vrečo krompirja in mogoče kdaj tudi košček mesa. Bog ve! Vse je bilo odvisno od gospodarjev na kmetijah, kako človeški in razumevajoči so bili. Tisti košček njive, ki ga je obdelovala zase in travnik; kaj travnik, pašnik ali še slabše - močvirje, od koder sta z možem v košu znosila krmo za krave, sta morala krepko odslužiti in navadno so dolgovi še ostali. Revež, ki ni imel drugega kot svojo golo rit in kopico lačnih otrok ni nikoli prišel na zeleno vejo vse dokler, dokler se niso časi spremenili in je država » poškilila« tudi na take. Tudi Tončki se je življenje malo izboljšalo. Otroci so odrasli in sfrčali z doma in še občini se je odtrgala majhna denarna pomoč. Dokler je še lahko delala na polju, je bila njena njiva posejana in zasajena in v hlevu so krulile svinje in se drlo kup kokoši, slastna hrana za jastreba. Tudi v dnino je še vedno rada hodila, saj ji je to delo zlezlo pod kožo. Pa plačano je bilo, saj s svojo malo podporo bi težko preživela. Leta so potekla, prikradla se je utrujenost in bolezen. Njene zdelane roke so postale hudo boleče in skrivenčeni prsti je nočejo več ubogati. Tudi v noge se je naselila bolečina in tudi te odpovedujejo poslušnost. Le palica ji je pomočnica. Revma se je naselila v njene sklepe, kjer obupno trga in boli ter krajša noči, ki postajajo vedno svetlejše. Njeni spomini pa tavajo v preteklost in jo najdejo sklonjeno nad vedrom z umazanim perilom, ki ga drgne po lesenem ribežu in splakuje v ledeno mrzli vodi pri studencu. Potem ni čudno, da so ji ostale posledice. Tudi delo v mokri zemlji, katera je bila njena vsakdanjost ni nedolžna. In ostal je še studenec, pri katerem je prala nekoč in pere še danes. Ostala je njiva, na kateri je plela nekoč in bi plela še danes, če bi jo telo še ubogalo. Kdo ve, ali bo kdaj dočakala dan, ko bo v tem svojem skrom- nem domu odprla pipo in bo pritekla voda. Bo dočakala, da ne bo treba ponjo k studencu. Sicer je ne nataka več sama; za to poskrbi njena najmlajša hči, a tudi ona se bo nekoč postarala in obnemogla. Kako dolgo bosta morali še živeti v stoletju za nami? Treba bo pohiteti, saj Tončka pričakuje že svoj osmi križ in to v letošnjem juniju. Samo Bog ve ali bo še katerega, čeprav ji želim še veliko let. Se bodo morali ti moderni časi še spremeniti, da se bo kdo spomnil pomagati starim in obnemoglim? Saj so otroci, naj skrbijo zanjo; bo kdo dejal. Naj jo vzamejo k sebi ali dajo v doml Vse to je res in tudi oni se tega zavedajo in so ji že ponudili svojo pomoč, ki jo je sprejela le za kratek čas in se zelo kmalu vrnila v svoj preprosti raj. Jaz vem, da bi ji takrat, čeprav bi ji po svojih pojmih izboljšali življenje odvzeli svobodo in dom, v katerem živi od mladosti in je po svoje srečna. Tu so ostali spomini; tu so ostala njena mlada leta. Tu so se rodili otroci in jih je v trpljenju in pomanjkanju vzredila v poštene in delovne ljudi. Od tu so odnesli na pokopališče njenega malega angelčka in naj ji sedaj vso to njeno prehojeno pot vzamejo? NEI Naj živi svoje življenje, kjer lahko razprostira svoje peruti, saj drugače bi se počutila kot ujeta ptica, ki so ji peruti pristrigli in ne bo mogla nikoli več vzleteti. Le zdravje naj ji služi in ji daje moč ter voljo za borbo z življenjem. Tudi osmi križ naj je ne upogne preveč in je ne pokoplje pod svojo težo. Kaj bi ji zaželeli vi za njen jubilej? Pustimo tiste že obrabljene fraze čestitk in vsaj v mislih potujte k njej ali še bolje, obiščite jo in skrajšajte katero od dolgih, samotnih ur. S prisrčnim obiskom in klepetom ji boste dali najlepše darilo, ki ga stari ljudje potrebujejo - svojo dušo in srce! A 12 mmmim ZLATA POROKA PRI LUBASU V PODKRAJU PRI KOTLJAH ROK GORENŠEK Tridesetega januarja 2004 sta praznovala zlato poroko, petdesetletnico zakonskega življenja, Tončka in Beno Kotnik, p. d. Lubasa iz Podkraja pri Kotljah. Svoj visoki življenjski jubilej sta praznovala doma v veseli družbi svojih otrok, sorodnikov in prijateljev. Zlatoporočenima slavljencema želimo vsi, ki ju poznamo, spoštujemo in radi imamo: še mnogo let zdravja, sreče in veselja v krogu svojih najdražjih, sorodnikov in prijateljev. Prisrčno jima želimo, da bi učakala še več takih lepih življenjskih jubilejev, še višjih in še lepših, kot je bila njuna zlata poroka! Vse najboljše in še na mnoga leta zdravja in sreče! A Tončka in Beno Kotnik HRIBERNIKOVA BIČA JE PRAZNOVALA LUDVIK MORI LET Micki, kakor jo vsi kličemo, je stekla zibelka 7. januarja 1924 ob bratu Nantlu in sestri Haniki na obširni Prežilovi domačiji v kraju Sv. Primož nad Muto. Kakor sama pravi, je najraje pasla krave in zraven pela lepe slovenske pesmi, tako dolgo, da je ni slišal simpatični fant, Hribernikov Maks. Večkrat je prišel na pomoč pri paši in med njima je preskočila iskra ljubezni. Ko je odrasla, jo je vzel kot mlado nevesto na Hribernikovo domačijo, od koder sega lep razgled po celi Dravski dolini, zelenem Pohorju, vse tja do Kamniških vrhov in še bi lahko našteval. V zakonu sta podarila življenje štirim hčerkam: Štefki, Majdi, Gretki in Tončki. Žal je najstarejša zaradi zahrbtne bolezni že umrla. Življenje je kar naglo teklo v dobrih in težkih časih in tako sta dočakala zlato poroko, ki sta jo v ožjem krogu svojih potomcev slavila leta 1998. Pri Hriberniku se je večkrat slišala vesela pesem in Micka si jih je kar precej zapisala v svoj mali zvezek in še katero podarila za kakšen življenjski jubilej. Maks pa je pridno čebelaril ter večkrat komu podaril kozarec zdravilnega medu, še posebej ob obisku kakega bolnega prijatelja. Po njuni zlati poroki je začel Maks zaradi zahrbtne bolezni naglo pešati, dokler ni pred tremi leti umrl. Sedaj Marija živi s hčerko Gretko in njenim možem Jožetom in tudi že številni vnuki ji delajo družbo. Še vedno pa so ji v veselje rože, katere skrbno zaliva in jih neguje- Zadovoljna je, da mladi skrbno gospodarijo in prenašajo poslanstvo kmetovanja na prihodnje rodove. A 80 LET JOŽETA GOLOBA p.d. IVICA SLATINSEK BIVCEVEGA PEPIJA V februarju je praznoval svoj osemdeseti rojstni dan Jože Golob, p. d. Bivčev Pepi iz Loma nad Mežico. Rodil se je 18. 02. 1924 očetu Andreju in mami Mariji kot peti otrok. Družina je bila številna, odraščal je s tremi sestrami in štirimi brati. Že v otroštvu je okušal trdoto kmečkega dela. Starša sta ga večkrat dala služit na bližnje kmetije, le da je bil on tako navezan na dom, da je s služenja kar pobegnil. Ljubezen do domače kmetije mu je ostala vse od otroštva pa do danes, ko samostojno gospodari že triinpetdeset let. Druga svetovna vojna Bivčevi družini ni prizanesla, saj so celo Jože GOLOB, p. d. Bivčev Pepi družino selili v Slavonsko Požego. Jože je imel takrat sedemnajst let, zato je moral po končani vojni še na služenje vojaškega roka. Vojaški rok je služil pri konjenici. Konji so bili njegova velika ljubezen in skrb, saj jih je imel vsa leta tudi na domači kmetiji. Leta 1951 si je izbral življenjsko družico Miro, s katero sta zagospodarila na Bivčevi kmetiji, kjer živita še danes. Kljub trdemu delu in težavam sta v letu 2001 še čila in zdrava praznovala zlato poroko. V zakonu so se jima rodili štirje otroci. Usoda jima je dva prehitro vzela iz srečne družine. Ostala sta še hčerka Mojca, ki s svojo družino živi v Črni, na Bivčevi kmetiji pa bo gospodaril sin Mirko z družino. Jesen življenja so dediju Pepiju polepšali štirje vnuki. Posebej ga kratkočasita vnuk in vnukinja, ki ga dnevno spremljata pri delu. Naj omenim še to, da so bili Bivčevi »pobi« v mladih letih daleč naokrog znani po petju. To je stric Pepi ohranil vse do danes. Kljub trdemu kmečkemu življenju in številnim življenjskim preizkušnjam nas s toplim pogledom in nasmehom prijazno sprejme na svoji kmetiji. Zaključila bom z rekom: »Kdor poje rad, je zmeraj mlad!« Naj ta misel še dolgo drži in ohranja strica Pepija pri zdravju. A FRANC KOČNIK ROK GORENŠEK LET V soboto, dne 31. januarja 2004, je Franc Kočnik v lepi novi dvorani gasilskega doma v Kotljah praznoval sedemdeset let svojega, z uspehi in težkimi preizkušnjami bogatega, življenja. Sedemdesetletni slavljenec Franc se je rodil 3. 2. 1934 na Vrhah pri Slovenj Gradcu na kmetiji pri Temnikarju. V družini so bili štirje otroci: tri hčerke in en sin. Po drugi svetovni vojni se je družina preselila v Kotlje na Preški vrh k Pušniku. Franc se je leta 1951 zaposlil v železarni na Ravnah na Koroškem, kjer je delal do upokojitve. Leta 1962 se je poročil z Ivico, hčerko Ivana Zdovca - Roženkovega Anza-na, ki so ga na Rimskem vrelcu med vojno ubili Nemci. Francu so se rodili trije sinovi. Stanovanje pa si je uredil v hiši ženine matere na Brdinjah. Oba, Franc in žena Ivica, sta bila prijetna, izredno družabna človeka polna humorja in veselja do življenja. Oba sta bila tudi aktivna, družbeno in politično angažirana v domačem kraju in v železarni, kjer sta bila zaposlena. Včlanjena sta bila v vse družbene organizacije. Zmeraj nasmejana sta z njima lastnim humorjem povsod skrbela za dobro voljo. Franc je bil tri leta Fran c Kočnik predsednik Prosvetnega društva Kotlje, šest let predsednik SZDL Kotlje, predsednik sindikata v železarni Ravne štiri leta. Od leta 1958 je član Lovske družine Prežihovo, od leta 1953, ko je uspešno opravil alpinistični tečaj, pa je član Planinskega društva. Kot član lovske družine je opravljal različne pomembne funkcije v družini. Član PGD Kotlje je postal leta 1953. Dve mandatni dobi (10 let) je bil predsednik Gasilskega društva, in to prav v času gradnje novega gasilskega doma, ki je sedaj ponos Kotljam, vse do zgraditve leta 2003. Naj bo dovolj naštevanja, zakaj Franc je bil povsod, kjer je bilo potrebno. Potem je prišlo za Franca in vso družino usodno, žalostno leto. Vedno nasmejana in za šalo in smeh pripravljena žena Ivica se je v hudi avtomobilski nesreči težko poškodovala. Tako, da je po petih letih bolehanja in životarjenja spomladi leta 2003 umrla. To je bil za Franca in vse njegove najhujši udarec v življenju. Toda z njemu lastno voljo do življenja je preživel ženino nesrečo in smrt. Preživel je tudi svoje težave in postal spet skoraj stari Franc, kakršnega smo bili vajeni in ga poznali. Tudi njegova ljubezen do tako tragično preminule žene ni umrla, saj jo skoraj vsak dan obišče na pokopališču v Kotljah. Dragi Franc! Biti s teboj v družbi je zmeraj prijetno in veselo. S teboj čas vse prehitro mine, le lepi, prijetni spomini ostanejo! Dovoli, dragi Franc, da se ti v imenu vseh, ki te spoštujemo in te radi imamo, zahvalim in ti toplo čestitam za vse, kar si nam dal lepega v sedemdesetih letih svojega življenja. Prepričan sem, da po sedemdesetletnici tvojega rojstva, dragi Franc, slavja šele prihajajo. Gotovo bo še več obletnic, še več večjih in lepših praznovanj na poti tvojega življenja! A mmma Izdaja: Gozdno gospodarstvo Slovenj Gradec, d.d. 2380 Slovenj Gradec, Vorančev trg 1 zanj: direktor Silvo Pritržnik, univ.dipl.inž.gozd. Telefon: 88/ 43-332, faks: 88/ 42-684 E-mail: viharnik@gg-sg.si Odgovorna in glavna urednica: Ida Robnik Uredniški odbor: Marlena Humek, Gorazd Mlinšek, Jože Potočnik, Ida Robnik in Brane Širnik Lektorica: Marta Krejan Likovna urednica in grafično oblikovanje: Marlena Humek Priprava za tisk: Forma Hutter, Maribor Tisk: ZIP CENTER, Ravne na Koroškem Vse pravice pridržane, © Gozdno gospodarstvo Slovenj Gradec 2004. Fotografije in teksti © avtorji Oblikovalska zasnova Viharnika: Peter Vernik Avtor fotografij na naslovnici: Borut Tasič Dobitniki plaket venetskega konja z leve proti desni: prvi Stanko Hovnik, drugi direktor tovarne KOSI Andrej Uršnik, četrti Jože Repas, sedma Marija Hosner in deveti Alojz Smolčnik, predstavnik godbe na pihala Slovenj Gradec. A.V Foto Metoda Hovnik - Rek V prostorih gimnazije Slovenj Gradec je 11. marca 2004 Turistično društvo Slovenj Gradec podelilo plakete, simbole venetskega konja, za leto 2003. Za razvoj turizma v nekem kraju so poleg naravnih danosti pomembni predvsem osveščeni prebivalci. Tisti, ki so si za to najbolj prizadevali, so bili izbrani in nagrajeni s priznanji. PIHALNI ORKESTER SLOVENJ GRADEC je prejel plaketo velikega venetskega konja, plaketo malega venetskega konja pa so prejeli: Stanko HOVNIK iz Pameč, Marija HOSNER iz Pameč, Jože REPAS iz Raduš in Tovarna KOSI Slovenj Gradec. Letos so ta priznanja delili že sedmo leto in jih lahko dobijo posamezniki ali skupine za sodelovanje in aktivnost pri razvoju turizma v Mislinjski dolini. Predsednik Turističnega društva Ivan Bošnik je pred podelitvijo pohvalil prostovoljne aktivnosti občanov pri razvoju turistične dejavnosti, saj je turisfično-ekološka osveščenost prebivalcev na zelo visoki stopnji. Pri snovanju sodelujejo tako profesionalne organizacije, kakor tudi Plaketo velikega venetskega konja je prejela slovenjgraška godba na pihala. društva - od kulturnih društev, gasilcev, lovcev, ribičev, še posebej pa primestne vaške skupnosti in četrtne skupnosti. Turistična aktivnost se odraža tudi v šolah, pri mladih, ki neposredno sodelujejo pri izvedbi raznih prireditev. Tudi v tem letu društvo daje poseben poudarek urejanju okolja, okoljevarstvenim vprašanjem in turističnemu izobraževanju. Prireditve so programsko usmerjene tako, da se bodo odvijale po vseh večjih krajih občine. Največjo pozornost letos namenjamo novi pohodniški poti za rekreacijo iz Sloven[Gradca do gostišča Tina v Škratovo deželo na Gmajno. To želimo predstaviti in opisati ter izdati posebno knjigo in zloženko. Zupan Mestne občine Slovenj Gradec Matjaž Zanoškar ocenjuje, da je turistična dejavnost v porastu, še posebej je pomembno, da se oživlja ponudba na Pohorju, na letališču in v Hotelu Kompas. Zagotovil je tudi aktiven odnos Mestne občine do dela in aktivnosti turistične dejavnosti, ki ima vse pogoje za uspešen in dinamičen razvoj, še posebej z vstopom v Evropsko skupnost. Dobitnikom plaket venetskega konja je čestital in se jim zahvalil za njihov prispevek pri razvoju turizma v občini. V programu so nastopali Pihalni orkester Slovenj Gradec in ljudske pevke Postavkova dekleta iz Podgorja, ki so prikazale predelavo ovčje volne na star način - od krtačenja, predenja in »štrikanja«, vmes pa so prepevale razne pesmi. Po uspešnem delu so prikazale kmečko večer- ► jo, med pripovedovanjem vicev so pridno zajemale hrano iz skupne sklede, nazdravljale in spile kakšen kozarec mošta ter v spremstvu harmonikarja prepevale šaljive pesmi. Lepo znajo ohraniti in prikazati stare običaje. Pogostitev za udeležence so pripravili dijaki in mentorji poklicne Gostinske šole Slovenj Gradec. Hvala za uspelo slovesnost gre predsedniku Turističnega društva Ivanu Bošniku in tajniku Vinku Klančniku. ▲ Postavkova dekleta na prireditvi. Foto Metoda Hovnik - Rek PO MESKOVI POTI FRANC KONEČNIK ■■■■j Pri Upravni enoti v Slovenj Gradcu smo se v skladu z vsakoletnim izobraževanjem odločili, da en delovni dan posvetimo kulturi. Po raznih predlogih in razmišljanjih, da pobližje spoznamo kulturni utrip podeželja v območju naše Upravne enote, smo za izvedbo izobraževanja izbrali pohod po Meškovi poti. Ta odločitev je bila smiselna predvsem zato, ker so v letu 2004 predvidene številne prireditve v počastitev spomina na pesnika Franca Ksaverja Meška, ki je dolga leta deloval in služboval kot župnik na Koroškem. Vreme nam je v prihajajočem tednu močno zagodlo, ker je bilo do predvidenega pohoda cel teden izredno slabo. Se zadnjo noč so bile neprekinjene obilne padavine, ki so nam poizkušale preprečiti planiran pohod. Meškovo pot je zelo dobro osnovalo in opremilo s kažipoti Turistično društvo MURN Sele-Vrhe, ki je tudi sicer skrbnik te poti. Za lažjo odločitev za udeležbo posameznikov so med drugim poskrbeli tudi z zloženko s pomembnimi znamenitostmi, obeležji in zemljevidom, ki jo je možno dobiti v turistični pisarni MO Slovenj Gradec na Glavnem trgu. Zloženka je nastala v okviru projekta CRPOV za območje Primestne vaške skupnosti Sele-Vrhe v letu 2001. Izpred Upravne enote smo se popeljali do cerkvice sv. Roka na Selah. Tu nas je pričakala prijazna domačinka Nevenka, ki je poskrbela za strokovno vodenje in nas je spremljala do konca poti. Najprej smo spoznali cerkev sv. Roka, katere nastanek sega v začetek 16. stoletja. Sv. Rok je zaščitnik pred boleznijo, zato so se mu zlasti v preteklosti priporočali zoper nalezljive bolezni, proti težavam z nogami in tudi proti steklini ter kugi. Franc Ksaver Meško, župnik in pisatelj je bil zelo zvest svojim Selancem. Če je bilo treba, se je pogosto podal na pot od sv. Roka do sv. Neže. Na tej poti so se mu pridružili krajani. Namen te poti je bil, da bi v sušnih dneh poprosili za deževje. Starejši domačini pravijo, da so bili včasih verniki in Meško mokri od dežja še preden so prispeli do sv. Neže. Meškova pot je posvečena Francu Ksaver-ju Mešku, župniku in pisatelju, ki je večji del svojega službovanja preživel in delal (domala 39 let) na Selah in spomini nanj so nepozabni. Franc Ksaver Meško je bil zgled širokosrčnega in prepričljivega človeka, saj je bil vedno prežet z ljubeznijo do vsega lepega, resničnega, dobrega, poznal je izbran občutek za besedo, naravo in ljudi. Rodil se je 28. oktobra leta 1874 v Ključarovcih blizu Ormoža in je dočakal skoraj 90 let. Paradiž mojega življenja je moja rojstna vas. Sest hiš stoji v dolinici, kak or Bogu pod pazduho. A še teh šestih je prideljena ena sosednji vasi Hranjigovcem, oddaljeni dobrih pet minut, medtem ko stopa popotnik skozi vse naše naselje le skopih pet minut. (F. K. Meško: Iz raja mojih dni) Po končani osnovni šoli pri sv. Tomažu je obiskoval nižjo gimnazijo na Ptuju, višjo pa v Celju. Nato je v Mariboru in v Celovcu študiral teologijo in bil leta 1898 posvečen v duhovnika. Franc Ksaver Meško je umrl v Slovenj Gradcu 11. januarja 1964, pokopan pa je pri svetem Roku na Selah pod Uršljo goro. Tako letos mineva 130 let od pisateljevega rojstva in 40 let od njegove smrti. Prav je, da se ga spominjamo s spoštovanjem in tiho blagostjo, ki mu je bila vedno pri srcu in se je izražala v njegovih dobrohotnih dejanjih. Hrušč viharnih večerov zaduši njene lastne glasove: naša duša le posluša, se čudi, a za lastne misli nima ne časa ne prostora. (F. K. Meško: Ob tihih večerih) Najprej je služboval po raznih župnijah na Koroškem: Škocjan, Šentanel, Marija na Zilji blizu Beljaka. ► Ker po plebiscitu (1920) ni mogel ostati na avstrijskem Koroškem, je postal župnik na Selah nad Slovenj Gradcem, kjer je župniko-val od leta 1945 do smrti. Med drugo svetovno vojno so ga Nemci izgnali na Hrvaško in v Bosno, od tam je preko Beograda prišel v Stično (1942), kjer je dočakal konec vojne, potem pa se je vrnil na svoje ljubljene Sele. Franc Ksaver Meško je pričel s pisanjem že v gimnaziji. Kmalu je postal sodelavec revij: Ljubljanski zvon, Dom in svet ter drugih. Njegove knjige sta založili in izdajali Slovenska matica in Mohorjeva družba. Franc Ksaver Meško je pisal črtice, novele, romane, legende, eseje ter tudi dramska besedila s kmečko in versko vsebino. Mnogo let je že minilo; mnogo vode je poteklo medtem po potoku kraj domače vasi,, življenja valovi so me odnesli daleč od rodnega sela. Pozabil sem mnogoče-sar izza mladih dni; mnoge, ki so mi bili nekdaj dragi, sem izbrisal iz knjige spominov, ker je niso bili vredni, ne vredni, da jim hranim dano srce. (F. K. Meško: Sosedov Petrček) Jakob Soklič, župnik slovenjegraške župnije, mu je v župnišču uredil spominsko sobo, sobo pa so uredili tudi v župnišču na Selah. Rokopise hrani Koroška knjižnica dr. Franca Sušnika na Ravnah na Koroškem. Leta 1924 je slovenjegraški mestni svet razglasil Franca Ksaverja Meška za častnega občana mesta Slovenj Gradec; tako so leta 1930 preimenovali Cerkveno ulico v Meškovo ulico, na začetku katere so tudi poslovni prostori naše Upravne enote Slovenj Gradec. Ob 120-letnici Meškovega rojstva in ob 30-letnici njegove smrti so pred cerkvijo svetega Duha v Slovenj Gradcu postavili njegov doprsni kip, delo priznanega umetnika - domačina Radeta Nikoliča. Pravijo, da mora imeti vsak človek nekaj, kar je drago njegovemu srcu in njegovi duši, kar ima rad, kar ljubi. Tako pravijo in mora biti pač resnica. (F. K. Meško: Poljančev Cene ek) Po teh spoznanjih našega župnika in pisatelja smo se podali naprej na pot. Skoraj nismo mogli verjeti svojim očem, da nas je nenadoma obsijalo toplo sonce, ki nas je spremljalo domala do konca te prelepe poti. Po ogledu cerkvice sv. Roka in Meškove spominske sobe v farofu smo nadaljevali po pobočju in se najprej ustavili ob prvi kapelici. Ta božja znamenja so krajani postavljali v zahvalo za ozdravitev po hudi bolezni, vrnitvi mož iz vojne, ali pa s prošnjo za zdravo in srečno življenje na kmetiji. Vsaka kapelica ima še dandanes svojega lastnika, ki jo vzdržuje in okrasi s preprostim zelenjem in travniškimi rožami. Pri marsikateri kapelici, ki jo bomo srečali ob poti, je Meško rad posedal. Po nekaj hoje smo se ustavili pri kmetiji Breznik. Gospodar nam je na kratko predstavil delo na kmetiji. Tudi Meška se še zelo dobro spominja in nam je rad povedal nekaj anekdot iz njegovega službovanja na Selah. Malo je tudi potožil, da mladi neradi ostajajo na kmetijah. Morda bo v bodočnosti spet kaj bolje, ker so se pričeli intenzivno ukvarjati s kmečkim turizmom. Prilegla se nam je njegova pestra ponudba domačih dobrot, ki so nam še kako prav prišle za nadaljnje premagovanje poti. Pot se je nadaljevala malo bolj navkreber in nekateri udeleženci, ki večji del pač sedimo, smo jo le stežka premagovali. Še sreča, da smo se ustavili ob Samčevi kašči. V preteklosti so ljudje v teh stavbah hranili žito, suho sadje in orehe, pod stropom pa je visel kakšen kos suhega mesa ali klobase. Kašči, ki so jo izdelali tesarski mojstri tistega časa, nikakor ni prizanesel zob časa. Samo nekaj korakov naprej od spomenika padlim domačinom v drugi svetovni vojni, se pot razcepi. Meškova pot na razpotju pri zanimivi združbi lip zavije desno in se nadaljuje po stari globači med travniki in njivami. Pogled nam razkrije bogastvo naših razgibanih pobočij: ravnica, travnik, njiva, rob gozda, porasel z grmovjem, šipkov grm, divja češnja ob poti, stare jablane in hruške ter mogočni hrast. Nekoč so se pod krošnjami teh dreves spočili in okrepčali kosci in grabljice, orači, sekači in žanjice. Tudi nam bi se prilegel počitek, toda zaradi obilnih padavin v minuli noči si kaj takega pač nismo mogli privoščiti. Gozdnata vzpetina na naši levi, za velikim hrastom z lovsko opazovalnico, jejurjevka, ki spominja na zaobljeno, rjavkasto glavo in naj bi predstavljala gobana - jurčka, le da jo namesto listja in iglic obdajajo travniki in njive. V hladu gozda smo prispeli do kmetije Pernjak. Z roba gozda se odpre zelo lep pogled na Vrhe, Pežlov vrh in del Sel, v ozadju pa se razteza Pohorje s svojimi čudovitimi planjavami. Pod seboj nato uzremo Pernjakovo domačijo z velikimi mogočnimi poslopji, v ospredju z majhnim kozolcem, nekoč stalnim spremljevalcem večjih kmečkih gospodarstev. V preteklosti so v njih stali mmMM 17 do cerkvice sv. Roka, od koder smo se bogatejši s spoznanji naše ožje kulturne dediščine in dobre volje vrnili na sedež Upravne enote ter naprej proti domu. A Postanek na Strčkovem britofu. NOVA KNJIGA POHORSKA BESEDNA SAMORASTNIKA IDA ROBNIK vozovi, brane, plugi, zložen les, po košnji pa v slabem vremenu tudi seno in otava za zimsko krmo. Na kmetiji sta nas prijazno sprejela gospodarja. Se dolgo ne bomo pozabili dišeče orehove potice in domačih napitkov. Zahvalili smo se za ponujene dobrote in gostoljubje in z več energije nadaljevali pot naprej navzdol po vlaki, po kateri so pred nekaj dnevi spravljali les v dolino. Pot na tem delu je bila dokaj zahtevna, ker pač nismo poskrbeli za primerno obutev. Nekaj metrov kasneje smo se na srečo spustili v Dularjev graben, kjer smo prečkali glavno cestno povezavo Slovenj Gradec -Kotlje, in se ponovno podali v zavetje gozda. Ko smo premagali prvi vzpon, smo si po tihem rekli, da je poslednji; s tem smo osvojili Vrhe. Napor nam je bil poplačan s čudovitim pogledom na Uršljo goro. Njene prepadne stene pod vrhom so dostopne samo gamsom in izkušenim alpinistom, globoko spodaj pa je skrito Ivarčko jezero, ki je predvsem poleti zelo obiskana izletniška točka za rekreativne sprehode. Med nadaljevanjem poti so gobarji izpod listja in igličevja pobrali tu in tam tudi kakšno gobo. Pot skozi hrastov gozd in brezov gaj nas je po grebenu pripeljala do mogočne lipe, ki stoji na meji obeh sosesk in dežel. Ljudje govorijo, da je dal lipo zasaditi češki kralj Otokar takrat, ko je Mislinjsko dolino odtrgal od Koroške dežele in jo priključil Štajerski. Seveda pri lipi ni izostal naš podpis v spominsko knjigo, ki se za popotnike nahaja pod to krošnjo. Vrhovi in doline so tu pogosto poimenovani po kmetijah, zato ta vrh nosi ime Koplenov vrh. Tik preden smo se spustili proti sv. Neži, smo v gozdu ugledali posebno zavito deblo smreke, ki ga je na svojstven način izoblikovala narava. Nekoliko vstran je sedem obeležij v obliki kamnov, ki predstavljajo spomenik padlim v času NOB. Domačini vedo povedati, da so kamni razporejeni točno tako, kot so borci obležali pod streli okupatorja. Po kratkem kramljanju smo naenkrat opazili naš cilj - gostišče Neža, s pogledom na prelepo cerkvico svete Neže, po kateri tudi ime gostilne. Cerkev stoji ravno na tromeji občin Ravne na Koroškem, Dravograda in Slovenj Gradca. Na tem prostoru župani teh treh občin vsako leto priredijo veliko turistično prireditev, ki se je je vredno udeležiti in na njej sodelovati. Čeprav je po programu na tem mestu šele polovica poti, saj bi se morali vrniti do sv. Roka po drugi smeri, smo soglasno ugotovili, da nam je glede na naše sposobnosti toliko poti več kot dovolj. V gostišču Neža smo se primerno okrepčali z obilnim kosilom, ki smo si ga po tej naporni poti vsekakor prislužili. Poskusili smo tudi nekaj energetskega napitka, da je bilo naše druženje bolj sproščeno in zanimivo. Naš odmerjen čas je tako prehitro minil, zato nas je lastnik gostišča popeljal nazaj V letu 1993 je izšla še ena knjiga o življenju Pohorcev v preteklih obdobjih. Pripovedi dveh bratov Miklavec, Filipa in Petra iz Orlice pri Ribnici na Pohorju, je zbral in priredil pisatelj in publicist Anton Gričnik. Ob koncu predprejšnjega stoletja sta bila brata Miklavec pomembna kulturnika in pisatelja. Filip Miklavec, kmet v Orlici, je objavljal številne gospodarske članke in prevajal iz slovanskih jezikov, še dlje pa je v prevajanju dospei njegov brat Peter Miklavec, revni kočar in oče enajstih otrok, ki je kot prvi slovenski poklicni prevajalec prevedel domala celotnega Sienkievicza in številne druge slovanske pisatelje. Razen tega sta se oba brata preizkusila tudi v pisanju izvirnih povesti. Le-te in pa nenavadno zanimivi osebnosti obeh avtorjev so pritegnile pozornost Antona Gričnika. Leta 1990, ko je zbiral snov za knjigo pohorskih povesti Noč ima svojo moč, je sklenil, da bo zbiral njuna dela, ki so bila raztresena po raznih časopisih. V knjigo je uvrstil pet daljših povesti obeh avtorjev, ki opisujejo težke razmere življenja »pod slamnato streho«, pod graščaki, v pohorskem kamnolomu, v boju s Turki, v borbi za ljubezen in grunte. V dodatku knjige pa nastopi še en samorastnik, Petrov sin Ciril Miklavec, ki je pripisal nekaj zanimivih lovskih pripovedi. Spremno besedo je knjigi poklonil dr. Matjaž Kmecl, pohvalil talent, pričevalnost, ognjevitost, globoko slovensko in slovansko zavest bratov Miklavec ter njun skoraj religiozni odnos do besede. Srebrno sivi ovitek ponazarja »srebrno« vsebino in sive stare čase, žlahtni pa ga slika ribniške pokrajine mariborskega akademskega slikarja Slavka Koresa. A MATERINSKI DAN Komaj eden dan v letu je tvoj praznik, mati, a za mene vsak dan s teboj je bil dar tvoj zlati. Tvoj odblesk srca ljubezni čutiii smo vsepovsod, v naših srcih pa še zdaj odmeva, ljubezni polno in dobrot. Nihče na vsem svetu ne ljubi kakor mati, mi pa za tvoj praznik, ne vemo, kaj ti dati. Najlepše rože, mati draga, za tvoj praznik bomo nabrali, zbrali solze tvoje vse ter jih spremenili v cvetoče bisere. Spletli bomo rožni venec, venec najlepših spominov, spremljal nas bo vse življenje, nas vodil in premagoval trpljenje. Ana Uršej 18 ivmmvm NAJSTAREJŠA PESMARICA PRI NAS - NA GRADIŠČU NEVENKA KOTNIK, predsednica KD Ksaver Meško Veliko je na svetu ljudi, ki ustvarjajo. Na žalost pa velikokrat ostanejo dragocenosti njihovega ustvarjalnega zaklada skrite pred svetom ali pa se o njih izve šele čez mnogo let, ko živi le še spomin nanje. Ena od teh dragocenosti, ki je dolga leta ostala zaprta v pozabljeni skrinji, je 23. januarja letos le zagledala luč sveta. Na ta dan je v Ljubljani v BTC City-ju uredništvo oddaje Vsakdanjik in praznik, RTV Slovenija, izvedlo natečaj za najstarejšo pesmarico v Sloveniji, kjer je zmagala zares ogromna pesmarica, s kar 3600 stranmi, ki je bila predlagana za Guinessovo knjigo rekordov. Pesmarica je last Hedvike Anželakz Gradišča, njej pa jo je podarila njena babica, Ve-rovnikova, ki je avtorica pesmi. Z možem je živela na kmetiji Podelitev nagrade Hedviki Anželak za ohranjeno najstarejšo na roko napisano pesmarico iz natečaja oddaje Vsakdanjik in praznik. pri sv. Danijelu nad Trbonjami v časih, ko je bilo težko za denar. Svoje delovno življenje si je rada obogatila s pisanjem verzov, ki so ji polepšali marsikateri grenki trenutek. Tega svojega veselja pa ni smela deliti z možem, ki je bil stiskaški, in je morala pred njim skrivati zvežčiče, za katere je zapravila marsikateri težko prislužen kovanec. Z leti se je tako nabralo kar veliko zvezkov, ki jih je zvezala v usnjene platnice. Njena zadnja pesem je bila napisana leta 1837. Na jesen svojega pesniškega življenja je svoje bogastvo, za katerega niti mož ni vedel, podarila svoji vnukinji Hedviki, ki ji ta pesmarica veliko pomeni in zaradi njene vrednosti se od nje noče ločiti. Saj skozi branje verzov, ki so jih napisale roke njene babice, njen duh še vedno živi. ▲ ZAJEMI VSAK DAN MAJDA PAJER Dnevnika nisem nikoli pisala. Pač, na neko Silvestrovo sem se odločila, da bom na svoj način zabeležila vsak dan prihodnjega leta. Vzela sem rokovnik in s prvim dnem v letu začela pisati dnevnik, ki sem ga imenovala Zajemi vsak dan. Prve dni, oziroma tedne sem z neko nestrpnostjo v prazen list slehernega dne vpisovala nekje prebrane ali lastne misli ter lepila izrezke iz časopisov in revij. To sem počela ob večerih, saj mi je vsak preživeti dan kar sam prinesel primerne misli, ki so mu pritikale. Sčasoma se je to veselje in pričakovanje prelevilo v obveznost, ki je »morala« biti opravljena vsak dan sproti ne glede na moje razpoloženje. To je zahtevala moja trmasta naravnanost - vsako začeto delo mora biti tudi opravljeno! Naključje je hotelo, da so se mi ravno v tem letu, ki sem ga izbrala za svoj »dnevnik« dogajale velike stvari, med njimi tudi življenjske prelomnice. Zvezek se je debelil, poleg bogatih misli sem vanj vnašala slike, risbe, suho cvetje ... Bili so dnevi, ki so prinašali toliko bogatega »materiala«, da sem ga komaj strnila na eno stran, in bili so dnevi polni praznine. Takrat sem pod datum vpisala komaj kakšno besedo več kot molk. Minevali so meseci, leto se je bližalo h koncu. Zadnji dan leta sem vpisala poslednjo misel. Oddahnila sem si in zvezek spravila v omaro. Čez leta mi je nekajkrat prišel v roke in z velikim zanimanjem sem listala med globoko zvenečimi mislimi, ki so se včasih razposajeno smejale, pogosteje pa vzdihovale od žalosti in bolečine. Tisto leto je bilo pač tako ... »Pravega« dnevnika, v kakršnega vpisuješ dogodke iz svojega življenja, pa nisem pisala nikoli. Le čemu bi ga? Tovrstno pisanje je namenjeno izključno avtorju, saj je njegova vsebina največkrat zelo osebna (in ravno zaradi tega še posebej privlačna za tuje oči!). Zase pa ne potrebujemo dnevnih zapiskov; vsak dan posebej se piše sam v duši posameznika in se zrcali skozi naše razpoloženje in življenje. Tako je z nami ljudmi. Ne moremo vedeti, kako težko je breme, ki ga ne nosimo sami. Ne zase, ne za druge ne moremo vedeti, kaj bo jutri. Pa se le prevečkrat obremenjujemo z drugimi, namesto s sabo. Poleg tega stremimo za blaginjo v prihodnosti, današnji dan pa nam uhaja z vsemi svojimi radostmi in stiskami vred. Nekje sem prebrala tole misel: »Ne skrbite za jutri, kajti jutrišnji dan bo imel svojo skrb. Zadosti je dnevu njegova lastna teža ...«. A MED HIŠAMI Med hišami me vodi tiha pot. Ljudje v domove so vstopili, ki prej so prazne jih pustili. Med hišami me vodi tiha pot. Med hiše je počasi legel mrak. Ljudje v domovih so luči prižgali, domovom svojim so svetlobo dali. Med hiše je počasi legel mrak. Nad hiše se že spušča hladna noč. Ljudje v domovih ogenj so prižgali, domovom svojim so toplino dali. Nad hiše se že spušča hladna noč. Med hišami me vodi tiha pot. Ljudje v domovih so krog miz se zbrali, domovom svojim so vsebino dali. Med hišami me vodi ... tiha pot. Majda Pajer mmMm 19 Ob koncu februarja tega leta se je na zasneženem slovenjgraškem pokopališču z vojaškimi častmi velika množica ljudi poslovila od Mladena Mrmolje, pedagoga, družbeno-politične-ga delavca in dolgoletnega direktorja Uprave za obrambo ZS pokrajine in Koroške, prejemnika Častnega znaka svobode Republike Slovenije. Mladen Mrmolja se je rodil v kmečki družini leta 1936 v Šentilju v Slovenskih goricah. Njegovi narodno zavedni starši so se s Primorske pred fašizmom umaknili v Štajerski del Slovenije. Mladen je ostal brez očeta že v prvem letu svojega rojstva. Po osnovni šoli je uspešno končal učiteljišče v Mariboru. Učiteljsko pot je začel v Mislinji, kjer je poučeval štiri leta in srečal življenjsko sopotnico, učiteljico Esto. Učiteljska družina se je s sinom Urošem preselila v Šmartno pri Slovenj Gradcu, kjer si je zgradila topel dom. Mladen se je dobro zavedal, da so potrebna nova znanja in širša obzorja tudi v šoli. Po Pedagoški akademiji v Mariboru je kot predmetni učitelj odpiral učencem skrivnosti fizike in tehnike. »Bil je dober učitelj, predvsem dober in pošten človek, velik prijatelj mladine. Številne generacije učencev se ga s spoštovanjem spominjamo, tudi na jubilejnih srečanjih nekdanjih učencev. V lepem spominu ga imajo nekdanji sodelavci v šoli, prijatelji, sosedi in krajani. Znal je povezati ljudi, njihove sposobnosti, energijo in optimizem. Organiziral je številne izvenšolske dejavnosti. S posebnim zanosom je ustanovil taborniško organizacijo in v njej uspešno sodeloval petindvajset let. Krajani Šmartno in okolice bomo pomnili njegov nemirni duh, njegovo vzpodbudno besedo. Še posebno so mu hvaležni šmarški gasilci,« je med drugim ob slovesu dejal njegov nekdan-jj učenec Vinko Vrčkovnik, predsednik primestne vaške skupnosti Šmartno pri Slovenj Gradcu. Od leta 1972 je Mladen Mrmolja opravljal različne naloge na občini v Slovenj Gradcu. Bili so to novi izzivi in obveznosti, ki jih je odgovorno in pošteno opravljal. To je bil čas, ko so se občani Mislinjske doline odločili za prvi samoprispevek, »ZA« je pomenil hitrejši razvoj občine. Kot učitelj za družbene službe, pozneje predsednik Izvršilnega sveta SO Slovenj Gradec, se je zavzemal za nove vrtce, šole, zdravstvene in kulturne domove, za nove mostove in ceste. Ob razpisu drugega referenduma je Mladen zapisal: »29. maja 1977 se bomo na voliščih izrekli na najbolj neposreden in demokratičen način za samoprispevek, ki bo zagotovil naši mladini boljše pogoje šolanja in zdravega razvedrila, nam vsem kvalitetne zdravstvene storitve ter večje možnosti kulturnega udejstvovanja, prenekatero oddaljeno kmetijo pa z asfaltnim trakom približal dolini ...«. Tretje obdobje Mladenovega prizadevnega delovanja obsega vojaško področje. To je bil čas, ko so potekale priprave in napori ter boj za samostojno državo Slovenijo. Dr. Tomaž Čas, državni sekretar na Ministrstvu za obrambo, je ob slovesu Mladena Mrmolje dejal: »Z žalostjo smo sprejeli novico, da je Mladen izgubil boj s težko boleznijo ... Imel je pomembno vlogo pri nastajanju samostojne slovenske države. Kot poveljnik Teritorialne obrambe Koroške je v prelomnem letu 1990 odločno prevzel zaupano nalogo tajnega oblikovanja oborožene strukture novo nastajajoče države na območju Koroške. V vojni za Slovenijo je bil član koordinacijske podskupine v Celju, ki je vodila vse osamosvojitvene dejavnosti v zahodnoštajerski pokrajini, odgovoren za usklajevanje in načrtovanje dejavnosti vseh civilnih struktur. Imel je velike organizacijske sposobnosti, smisel za delo z ljudmi in v težkih časih tako za državo kot za njega samega obilo poguma in iznajdljivosti. Do leta 1995 je bil direktor tedanje Uprave za obrambo Celje. Pozneje je bil tudi direktor Uprave za obrambo Slovenj Gradec do upokojitve 1997« Mladen Mrmolja je prejel številna priznanja in odlikovanja, med njimi: najvišje državno odlikovanje - častni znak svobode Republike Slovenije, red generala Maistra lil. stopnje z meči, srebrno in bronasto medaljo Slovenske vojske ter medaljo Maneverske strukture narodne zaščite. Srečko Lisjak, predsednik Zveze veteranov vojne za Slovenijo (ZVVS), je poudaril, da je bila življenjska pot Mladena Mrmolja izredno bogata. Njegov delež je bil izredno velik v pripravah in v vojni za samostojno državo Slovenijo. »Ponosni smo, da smo Te poznali, da smo se skupaj bojevali, da smo delovali in s skupnimi močmi ustvarili ta naš slovenski dom,« je med drugim namenil sodelavcu in prijatelju predsednik ZVVS. Pred nekaj leti se je Mladen upokojil, čeprav so ga sodelavci prepričevali, naj še ostane na delovnem mestu. Mladen Mrmolja ni bil človek, ki bi se lahko prepustil lagodnemu življenju. Njegov delovni čas in obveznosti so se res spremenile in razlikovale od prejšnjih. Več časa je lahko posvetil ženi Esti in malima vnukoma, Dominiku in Alekseju, ki dedka zelo pogrešata. Mladen je živel tudi s skrivnostmi narave: bil je vrtičkar in vzorno je negoval svoj vrtni sadovnjak. Sprostitev in daljši počitek je našel na morju, prevzelo ga je športno jadranje in zadnjič ga je sonce ogrelo, ko je predpreteklo jesen navdušeno jadral. Z Mladenom smo izgubili sodelavca, ki je prevzemal zaupane naloge preudarno in z vso odgovornostjo. Mladim je bil zgled in odličen mentor. Jože Potočnik, prof. mm 20 vm RUDI HERMAN 1926-2003 - V SPOMIN VELIKEMU PIONIRJU IN SAMOUKU Tretjega aprila 2004 bo minilo leto, ko smo se kot stari zvesti trop za obzidjem perniškega kraja miru poslovili od našega znanca, kmeta, tudi lovskega tovariša in prijatelja, Hermanovega Rudla. Lepo, prelepo je to Hermanovo, malček nagnjeno v nižino, kjer te sonce poboža najprej bolj od strani in se sneg poslovi šele, ko ga od drugod izzivajo zelene trate. Pa še visoko je ta svet, tam proti vrhu hriba se smreke oblečejo z vejami skoraj do tal, še bukve poženejo korenine bolj narazen, da se v objemu obdržijo, ko kljubujejo ujmam. Vsem takšnim in drugačnim hudim uram se mora tu upreti tudi človek, že v plenicah ga bolj premetava in trese, ko na žarah ali posekah čaka življenjski sok materinih bradavic. Kako lep, ampak težek je ta svet. Tisto Rudijevo 1926. leto, ko je stara Smovnca ob babičenju rekla: »Ljudje, poba mamo,« je bilo menda lepo. Je pomaknjena v pozabo prva vojna, vsaj malo pozabljene težave, zdrahe in kri ob severni meji. So si tudi Hermani, tradicionalno po planinsko prijazni ljudje, pridelali kakšno zamero, samo zato, ker so ostali za Slovenijo, slovensko pridigo in šolo. Visoka, previsoka cena za takšno dedovo odločitev! Le malo let je Rudiju ob sestrah Ančki in Tilčki pa ob bratu Frančeku ostalo za igro. Kdaj pa je na takratnih kmetijah sploh bil čas za igo? Že je bila tu nova vojna, novo nasilje, fronta, partizanstvo. Ni bilo vprašanj, za slovenstvo se je rod odločil že 1919. leta. So s pametjo, strpnostjo in tudi z žrtvami prebrodili vojno, prebrodili tisti morda najbolj sivi povojni čas strašenja s kotli, uničujočo obvezno oddajo, novim nasiljem tu ob meji in sekanjem gozdov brez vsake pameti. »Ko daš norcem v roko sekiro in oblast,« so govorili ljudje. Že v istem metežu se je Rudi pogumno zavzemal za svoj kraj, za naše ljudi, velikokrat se podajal na samo špico, ko je postajalo nevarno. Izselitev z meje je visela v zraku, še prijaznost je bila sumljiva. Hkrati pa je že snoval novo življenje. Ko so bile samo še drče furmanskih vlak, je snoval in navduševal sokrajane za ceste, razmišljal o drugačni živinoreji, podpiral umno gospodarjenje z gozdovi. Bil je kmet, ki je takratne gozdarje prepričeval naj pustijo pri miru tiste stare borovce na vrhovih. V njih je dihalo staro življenje, petelini, jelen je našel zatočišče, še so bila jezera. Težko bomo še našli takšnega samouka. Bili smo na začetku petdesetih let, ko je v Libeličah izkopaval litoželezne cevi starega Uranškovega mlina, si zapisoval dolžine, risal in gledal kako so narejena sidra, z golo roko božal vsak košček zarjavelega železa, da je prvi na Mlakah postavil malo elektrarno. Zasvetila je luč, zaigral radio, pognal »drešar«, mlačev je bila lažja, ljudje so videli, kaj se da. Pa veste kako daleč je od Libelič do tam pod vrhe Mlak? Ob tem je ostal velik lovec, godbenik in prosvetar. Sele ob stoletnici perniških muzikantov smo ugotovili, koliko not je prepisal, jih prav umetelno olepšal z napisi, v lovski koči še hranimo njegove risbe gospodov srnjakov s posek, še vedo starejši, kakšen veseljak je znal biti na odru. Vse življenje se je učil, otroke spodbujal k učenju, bil skrajno vztrajen, trmast kot kmet - vendar v žlahtnem smislu te besede. Znal okregati pastirje in jim tudi pomagati zgnati čredo v trop in pod varno streho. K. VALTL Rudi stojji v sredini s palico. V krogu te, njemu drage tovarišije so pognale kal mnoge dobre ideje za pernice, Mlake, za ta planinski svet. Čas vse bolj hiti in prinaša vsakdanje spremembe v naša življenja - prijetne in neprijetne. Prijetni dogodki nam ostajajo v spominu, neprijetne pa poskušamo čimprej pozabiti. Vendar pa ostaja v naši gozdarski zavesti neprijeten dogodek izpred petih let. 12. marca 1999 je bolezen premagala Marijo Modrej, tajnico gozdarskega obrata v Črni na Koroškem. Naša Marička, kot smo klicali črnjanski gozdarji prijetno Marijo, je bila prijazna in sposobna tajnica, ki je rada pomagala vsem, ki so potrebovali kakršnokoli pomoč. Imela je trdno voljo do življenja, a vendar so bile njene življenjske sile premagane. Kljub temu pa ostajajo spomini na Maričkina dobra dejanja, za katera smo ji še danes hvaležni koroški gozdarji. G. M. liffJKijffjfri 21 * 1915 + 2004 c.dL- Js ” APOLONIJA MEH K večnemu počitku je od nas odšla Apolonija Meh ali Zg. Košutnikova Lona iz Raduš 54, kot so jo klicali domačini. Zapustila je hišico, ki ji je bila najljubša na svetu. Vedno jevbila ozaljšana z rožami, skromna in prijazna z dobro Lono. Če bi Lona še lahko spregovorila, bi rekla takole: »Zbogom hišica domača, zdaj te vidla več ne bom, šla sem k večnemu počitku, tam pri Bogu bo moj dom.« Ta skromna^hišica je bila topel domek otrokom: Mariji, Jožici in Marjanu. Čeprav so izleteli iz domačega gnezda, so se, tako kot se lastovice rade vračajo tja, kjer so se rodile, vračali tudi oni tja, kjer so se rodili, kjer so živeli njihovi mladostni spomini. Ne bo več Lona odpirala vrat te hišice in na pragu ljubeznivo sprejemala svojih dragih. Bolezen in smrt sta jih zaprli. Odpirali jih bodo poslej njeni nasledniki in obujali spomine na čase, kako svetla so bila jutra, sončni dnevi in zvezdnate noči, ko je bila mama še sredi svoje družine. Kako toplo in varno je bilo zatočišče njenim otrokom in vnukom. Poglejmo, kaj piše v Lonini knjigi življenja, v najpomembnejših poglavjih 9. 2. 1915 se je rodila v Spodnjem Razborju pri Podpečanu, v tako imenovani Rdeški bajti, kot najstarejša med sedmimi otroki. Osnovno šolo je obiskovala v Razborju. V mladostnih letih se je preselila k Anželaku in si služila vsakdanji kruh pri Žnidarji in Lampreti v Podgorju in Goli v Slovenj Gradcu. Druga svetovna vojna jo je kot vse ljudi potegnila v svoje zlovešče kolesje. Bila je med tistimi zavednimi ljudmi, ki so pomagali borcem za svobodo. Pomagala je z obveščanjem in oskrbovala bunker pri Rožeji v Razborju, kjer so se skrivali ranjenci. Med vojno se ji je rodila hčerka Marija, dekličin oče pa je padel v Pohorskem bataljonu na Osankarici. Po vojni se je poročila z Rožejevim Guštinom iz Razborja. Od njene tete sta kupila Košutnikovo domačijo. Mož je z obdelovanjem lesa prinašal dodaten vir dohodka h gospodarstvu. Rodila sta se jima hči Jožica in sin Marjan. Kmalu je družina zgubila očeta, in to že leta 1968. In Lona je ostala sama z otroki. Hčerka Marija, ki je že bila zaposlena, ji je bila pri oskrbi družine v veliko oporo. S skromnostjo in pridnostjo otrok so se prebili skozi največje težave. Lona ni klonila, trudila se je, da so se otroci izobrazili, se zaposlili in si ustvarili družine. Iz svoje hišice ni želela nikamor. Do doma so ji speljali cesto, ji napeljali elektriko in z mobilnim telefonom je bila vsakodnevno povezana z njimi. Pogosti obiski njenih in obiski prijaznih sosedov so ji odganjali samoto. Rada se je udeleževala družabnih srečanj, za svoje zasluge v drugi svetovni vojni je bila včlanjena v organizacijo ZB in rada je hodila v cerkev. Ni ji bila težka dolga pot peš do nje, dokler je še bila bolj čvrstega zdravja, kasneje pa so jo otroci vozili k službi božji. Z nasmehom je znala prikriti svoje bolečine, živela je skromno, a trdno; tako je premagovala vsa trpljenja in izgube v življenju. Kakor lepe, blage sanje hitro vse minilo je, le podobe tvoje, mama, vedno polno bo srce. Anica Meh in vsi njeni ’ 1941 + 2004 ALOJZ KOVŠE Alojza Kovšeta sem poznala že v otroških letih. Tudi ko smo odrasli, je rad prihajal v moj dom. Svojo delovno dobo si je nabral kot gozdni delavec. Bil je zvest organizaciji Rdečega križa, saj je daroval kri več kot petdesetkrat. Zelo sem ga cenila, ker je neizmerno lepo skrbel za svojo mamo Ano, še posebno po tem, ko ji je bolezen pustila težke posledice, saj je bila hroma po celi levi strani telesa. V tistem času sem mu pomagala pri gospodinjskih opravilih, če je potreboval pomoč. Ko mu je umrla mama, se je začel zapuščati. Na dan njenega pogreba je odšel peš v Velenje. Vrnil se je čez nekaj dni. Postal je samotar. Nikogar ni pustil blizu, le jaz sem ga nekaj časa še lahko obiskovala, socialna delavka pa le ob mojem spremstvu. Se bolj čudaški pa je postal po letu 1995, ko je Suhodolnica poplavila velik del svojega porečja in se hudourničarji niso odzvali njegovi prošnji, da bi tudi njegovo hišo zaščitili pred katastrofo. Pred letom dni je bil že v zelo hudi stiski, skoraj bi bil zmrznil v svoji hiši. S sosedo sva ga nahranili in uredili, da je dobil drva. Nagovorili smo ga, da je odšel v dom starostnikov v Črneče, vendar se tam ni mogel prilagoditi. Že po nekaj dneh je prišel nazaj domov. Nekaj časa je dovolil, da je prihajal k njemu mlad fant, ki je služil civilno vojaško službo, potem pa se je spet zaprl vase in dovolil vstop samo še meni in nekaj sosedom, nazadnje pa samo še Jožefu Pačniku. Bali smo se, da bo tako v samoti prišla nadenj smrt. In to se je zgodilo. Morda bi se morala kakšna organizacija bolj zavzeti zanj, mi nismo bili dovolj močni. Štefka Melanšek ZAHVALA Ob smrti drage mame, babice in tašče APOLONIJE MEH iz Raduš 54 se iskreno zahvaljujemo vsem darovalcem cvetja, sveč in svetih maš, hvala osebju Internega oddelka Splošne bolnišnice Slovenj Gradec, patronažni sestri g. Andreji, osebni zdravnici g. Metki Markovič, prijaznim sosedom, g. Anici Meh za govor, Postavkovim dekletom za zapete žalostinke, zastavonoši, č. g. župniku Leopoldu Koratu za pogrebni obred, pogrebni službi, izvajalcu Tišine, in hvala vsem, ki boste pokojni ohranjali spomin. Vsi njeni * 1923 + 2004 MARIJA KREJAN Da bo natanko po kratkih devetih mesecih, odkar jo je hudo prizadela smrt moža Alberta, Marija KREJAN v grobu ob njem našla svoj mir, nihče niti pomisliti ni mogel. Čutili so bolečino in žalost njeni otroci, a ji vendarle ohranjali voljo do življenja s prepričevanjem, da jo v teh trenutkih potrebujejo bolj kot kdajkoli v življenju. V ponedeljkovem dopoldnevu pa je bilo njeno čakanje na otroke prevzeto še z molitvijo, saj je nesrečno padla in si zlomila kolk. Zal strah, ki so ga ob tem začutili vsi najbližji, ni bil prazen, pa čeprav so verjeli in upali, da si bo trdih preizkušenj vajena ženica le še opomogla. Pa jim jo je smrt vzela tako hitro, da še verjeti prav ne morejo- Na Colnarci je mama Matilda 1. januarja leta 1923 povila dvojčici, Marijo in Tončko. Težko, revščine, skromnosti in dela polno življenjsko pot so rojenice namenile naši Mariji. A tudi s toplino in ljubeznijo je bila postlana, saj ju je sipala, ne le svojima sestrama in bratom temveč vsem, ki so jo obkrožali. Najrazličnejša opravila so krojila njeno mladost, viharna vojna leta so jo potisnila v Radlje, kjer je morak je morala prati in kuhati za preživetje. V svobodi se je vrnila domov in se zaposlila na f‘ ** '•'* 1-1 ~ ko ji je sodelavec in se zaposlila na žagi. Marsikatero garaško delo ji je postalo lažje, Albert razkril sorodno pot preizkušenj in težav, kar je v mladih srcih porodilo najlepša človeška čustva. Okronala sta jih pred oltarjem v aprilu leta 1948 in za Marijo je bil to najlepši dan v življenju. Nekaj prijetnih tednov sta mladoporočenca preživela še na Colnarci, potem pa v najemnem stanovanju v Mislinji našla topel življenjski kotiček. Nista se mu izneverila vseh skupnih petinpetdeset let. Njuno zakonsko srečo je vsej znova podžigalo sedem otrok, katerim je Marija poklonila vse zaklade materinstva. Odrekla se je opravilom na žagi in se posvetila le skrbni vzgoji sinčkov in hčerkic. Ob eni sami plači je morala za preživetje postoriti kar največ in premalo je bil vrt, kateremu je bila zapisana vse svoje žive dni. Morala je odsluževati še tiste koščke zemlje, kjer je posadila krompir. Z ljubeznijo se je lotila vseh opravil, ob veselju z rožami pa tudi zapela. Tudi pletla je rada, saj so morali njeni otroci vendarle nadeti kaj toplega in lepega, pa tudi Albert si je zaželel toplih nogavic. A je bila vsa Marijina pridnost, vsa odrekanja in skrbno bdenje nad odraščanjem otrok vendarle premalo, da bi ji življenje prizaneslo s preizkušnjami. V kratkih dveh letih jo je zlomilo najhujše, izgubila je sina in hčerko. Le zavest, da jo potrebujejo še ostali otroci, jo je vračala v življenje, pa čeprav globoke rane nikoli niso bile zaceljene. Saj je bila ponosna na svoja dekleta in sina, ki so našli pravo pot k vsakdanjemu koščku kruha in se je veselila zetov, ki so jo obiskovali s hčerami. Tudi tega, da mora biti v oporo možu, ni nikdar pozabila. A da si tako grobih klofut življenja ni zaslužila, je bila vendarle pregloboko prepričana. Vsak svoj žarek sonca so ji ponujali tudi vnuki, saj je med vseh štirinajst trosila svojo toplino in rada skrbela zanje, kar so čutili, hvaležno sprejemali in vračali, tako kot si je dobra ženica zaslužila. Le kako zelo jo bodo pogrešali, tega si babica Micka ni mogla predstavljati. Želeli so ji pač vsi, da bi bila njena jesen življenja čim lepša. V nasmeh razvleči njen obraz je želelo tudi vseh enajst pravnukov in z neponovljivim otroškim čebljanjem jim je to tudi uspevalo. Pa še nekaj nepozabnega je obogatilo njeno in Albertovo starševstvo; z ljubeznijo in hvaležnostjo prežeta zlata poroka, ki so jo iima posvetili otroci in je toplo božala njune spomine. Da bi jih le daljši čas, da ne bi tako hitro posegla vmes smrt in Krejanovim otrokom prehitro vzela očeta in mame, ki izgube svojega zakonskega sopotnika ni zmogla preboleti. Žalost ie zlomila Marijino srce, saj so bile bridke življenjske preizkušnje le pretrde za njeno dobrohotno naravo. Ko je v ponedeljek lonček k vsemu pristavilo še nesrečno naključje, je bila zaman zdravniška oskrba, pa čeprav je operacijo uspešno prestala in je bilo upanje, da si bo opomogla, še kako upravičeno. A, žal, je vmes posegla kruta smrt in pretrgala njeno nit življenja. Marjan Križaj Ni smrt tisto, kar nas loči in življenje ni, kar druži nas. So vezi močnejše, brez pomena zanje so razdalje, kraj in čas. ZAHVALA Ob boleči izgubi našega dragega brata in strica JANEZA JELENA iz Zgornjega Razborja, 20.5. 1949-19.2.2004, se iskreno zahvaljujemo vsem sorodnikom, sosedom, prijateljem in znancem, ki so ga spremljali na zadnji poti, mu darovali vence, cvetje, sveče in za svete maše. Hvala zdravnikom in strežnemu osebju internega D oddelka slovenjegraške bolnišnice za zdravljenje in nego, lovcem Lovske družine Podgorje za spremstvo in iovski pogreb, govornikoma Ivanu Glasenčniku in Sandiju Stumpflu za besede slovesa, domačim cerkvenim pevcem za zapete žalostinke, gospodu župniku Leopoldu Koratu za pogrebni obred in Pogrebni službi Komunalnega podjetja Slovenj Gradec. Žalujoči: brata Tone in Miha, sestra Jožica z družinami ter ostali sorodniki. Vsi bomo enkrat zaspali, v miru počivali vsi, delo za vselej končali, v hišo očetovo šli. Takrat zvonovi, zvonite ... A. M. Slomšek SPOMIN 31. marca bo minilo eno leto žalosti, ko nas je zapustila naša draga mama, babica, prababica in teta ANTONIJA VAVKAN, Jaževa mama iz Dovž. Hvala vsem, ki z molitvijo in lepo mislijo obstojijo ob njenem grobu, ji prižigajo sveče in polagajo cvetje. Žalujoči: vsi njeni ZAHVALA V naša srca si se vpisala, čas te ne bo izbrisal. Tudi če spokojno spiš, z nami kakor prej živiš. V šumenju vetra slišimo tvoj glas, v šopku cvetja vidimo tvoj obraz. Ob boleči in nenadomestljivi izgubi naše ljube in skrbne mame, babice, prababice in sestre MARIJE KREJAN iz Mislinje, Gozdarska cesta 82, se iskreno zahvaljujemo vsem sorodnikom, sosedom in znancem, ki so bili z nami v trenutkih globoke žalosti in bolečine in jo v tako velikem številu pospremili k večnemu počitku ter ji darovali cvetje, sveče in svete maše. Posebno se zahvaljujemo gospodu župniku Tinetu Tajniku za opravljen pogrebni obred, Jerneju Žaveršniku za opravljene pogrebne storitve, govorniku Marjanu Križaju ter pevcem za zapete žalostinke. Vsem, ki z lepo mislijo nanjo postojite ob njenem grobu, iskrena hvala. Vsi njeni vmmm 23 * 1928 + 2004 IVAN PETRIČ Jazbina je dolga ozka dolina, katero je v strma pobočja Pogorevca in Uršlje gore oblikoval Jazbinski potok. Če ne bi bila speljana gozdna cesta iz Žerjava pod sam vrh Uršlje gore, bi bila ta slikovita divja dolina odrezana od sveta. Tako pa je še danes živa. Na strmih sončnih pobočjih na koncu Jazbine še vztrajajo na samotnih kmetijah dobri ljudje. Ena med njimi je tudi Močivnikova kmetija. Med kmečko hišo in zanimivim stolpom so Močivniki postavili manjšo leseno vrtno uto. Pogostokrat sem obiskal Močivnike v Jazbini in rad posedel v tem lesenem »svetišču« skupaj z Ivanom Petričem, nekdanjim gospodarjem Močivnikove kmetije. Ivan Petrič - Močivnikov dedi se je razveselil vsakega gosta na svoji kmetiji, še posebno pa stanovskih prijateljev gozdarjev. Zelo vesel pa nas je bil, ko mu je bolezen preprečila, da bi lahko še delal v skrivnostnih in zanimivih gozdovih Jazbine. Pogostokrat smo pokramljali z Ivanom v senci njegove ute. Rad se je razgovoril o svojem življenju. Rodil se je 13. decembra 1928. Vse življenje je preživel vjazbini. Kot otrok je najprej spoznaval lepote jazbinskih grap in bregov v okolici Karničnikove in Močivnikove domačije. Močivnikovo kmetijo, ki so jo po agrarni reformi dobili v last Petriči, je oče Petrič hitro zaupal sinu Ivanu. Ker pa je bila kmetija majhna in brez gozda, se je Ivan zaposlil kot gozdni deiavec na takratni gozdni upravi v Črni na Koroškem. Tri mesece je preizkušal svoje moči v rudniku Mežica, vendar se je hitro vrnil v gozd. Z ženo Francko si je ustvaril prijeten dom, kjer sta vzgojila in pripravila za nadaljnje življenje pet otrok - hčere Emo, Ano, Terezijo, Olgo in sina Ivana. Na kmetiji je gospodaril ata Ivan vse do leta 1988, ko je predal Močivnikov svet v posest najmlajši hčeri Olgi. Bolezen mu je preprečila, da bi bil še aktiven v jazbinskih gozdovih. Ostal pa je zvest svojim čebelam, rad je kuhal dober češpljev šnops, dokler so mu roke dopuščale, pa je tudi spretno pletel koše. Z motiko v rokah se je pogostokrat sprehodil po gozdnih cestah in še pravočasno očistil dražnike in kanale pred razdiralno hudourniško vodo. Tako kot razjedajo cestno telo odvečne padavine, tako je Ivana bolezen najedala vrsto let. Bolečine pa si je Ivan lajšal s prepevanjem. Rad je imel domačo pesem, rad je poslušal domače viže tudi po radiu, katerega je imel v svoji uti. Star radio mu je bil okno v svet. V svojem kraljestvu, vrtni uti, se je tudi rad spominjal časov, ko je komaj trinajst let star fantič postal partizanski kurir. Vedno pa je imel pri sebi »Viharnik«, na katerega je bil stalno naročen. Prebral je vse prispevke v tej reviji, večkrat pa se je zamislil ob prebiranju spominov na pokojne prijatelje in znance. Minilo je že več kot mesec in pol, ko se je od Močivnikovih za vedno poslovil Ivan Petrič - Močivnikov dedi. 1. februarja 2004 se je zaključila njegova življenjska pot. Zapustil pa nam je mnoge spomine na dogajanja vjazbini, katere je zelo rad spletal v svoji vrtni uti. Gorazd Mlinšek ZAHVALA Ko vam je bolezen izpila zadnje moči, prišle so za nas neprespane noči, v molitev polagamo žalost bolečo; v upanju, da več ne trpite - prižgimo svečo. Nikoli ne boste umrli za nas, le daleč ste šli - nad zvezdami čuvajte nas. Hvala vsem za iskreni stisk roke, za izkazano čast našemu atiju, za vso skrb, dobroto in pomoč, za sočustvovanje in za vsa dobra dela, ki ste jih kdajkoli naredili našemu atiju v tako velikem številu. Še posebna zahvala velja osebju internega oddelka Splošne bolnišnice Slovenj Gradec, bolnice v Topolšici - dr. Branislavu Čer-venjaku, gospodoma župnikoma Jožetu Lodrantu in Tonetu Vrisku, govornikom ter pevcem iz Črne na Koroškem. Vsi Močivnikovi '%) sr €\ * 1925 Ni smrt tisto, kar nas loči + 2004 in življenje ni, kar druži nas. So vezi močnejše, brez pomena zanje so razdalje, kraj in čas. SREČKO BREZNIK Mrzli februarski dan je rezal do kosti, ko smo se zadnjič poslovili od Breznikovega Srečka - Anžiča. Žalostni smo se zbrali, da se poslovimo od sokrajana, borca in soseda. Odšel je na zadnji pohod, kot mnogi njegove generacije pred njim. Rodil se je 3. januarja 1925 družini Škof iz Starega trga, ki je skupaj štela trinajst članov. Takoj po osnovni šoli se je izučil krojaške obrti. Tudi njemu strahote druge svetovne vojne niso prizanesle. A ko je s peto prekomorsko brigado osvobajal svojo domovino, so bile težave kmalu pozabljene. Po vojni je naredil še mojstrski izpit in postal vodja obrtno-krojaške delavnice. Leta 1951 ga je srce za zmeraj zvabilo na Sele - Vrhe, saj se je poročil z Anžičevo Marico. Opustil je svoj poklic in se posvetil kmetovanju. Ker je kmetija na stičišču treh dolin, so vse novosti najprej »okužile« Anžičevo kmetijo. Prvi je začel prodajati mleko direktno delovnim organizacijam, 74. leta je bil ustanovitelj gasilskega društva, invalidske organizacije, da ne naštevamo vseh odborov in organov v katerih je imel pomembno vlogo. Njegova smrt nas je presenetila, saj se je prav dobro držal za svoja leta. Žalost, ki jo občutimo ob izgubi drage osebe, se do neke mere ublaži, ko se spomnimo, da se je boril za naš boljši jutri in da bo spomin na dejanja, ki jih je storil, še dolgo v naših srcih. Za Srečka bi lahko dejaii, da je bil velik mož za majhno vas. Ženi, sinovoma in vsem sorodnikom pa v imenu PVS, ZB in aktiva invalidov izrekam iskreno sožalje. Anton Vušnik Ob boleči izgubi naše drage mame in biče FRANČIŠKE JAVORNIK, Rekove Fanike z Brd 43, 06. 03. 1931 -05. 02. 2004, se iskreno zahvaljujemo vsem, ki ste naši dragi mami stali ob strani v času bolezni: zdravnici dr. Darinki Hartman-Krnc in osebju slovenjgraške bolnišnice za zdravniško pomoč in lajšanje bolečin, dekanu gospodu Francu Rataju za obiske na domu in opravljen pogrebni obred, Komunalnemu podjetju Slovenj Gradec za organizacijo in izvedbo pogreba, pevskemu oktetu za zapete žalostinke, g. Repniku za odigrano Tišino ter g. Marjanu Križaju, Jožetu Podkrižniku in vnukoma Karmen in Andreju za izrečene besede slovesa. Prav tako se zahvaljujemo družinam Kolar, Landeker in Pridgar za pomoč v najtežjih trenutkih. Hvala vsem, ki ste pokojno pospremili na njeni zadnji poti, darovali cvetje, sveče in za svete maše. Vsi njeni 24 VIHA VELIKONOČNA KRIŽANKA sestavil jožeurbancl 1 * h? t ' ' #■ “IT-V* Č ► •. SESTAVIL JOŽE URBANCL PEVKA V OPERI STRUPEN IGLAVEC SEJA ZA UMRLIM HOMERJEV EP NOGOMETNI KLUB ANTON AŠKERC OLIVER TVVIST SOPROGA SPISEK VELIK0N0Č. DARILO VDOR AMERIŠKI SMUKAČ READ PRVA ŽENSKA C UMIRJANJE JEZERO V TURČIJI RUDARSKI ODPADKI NADEVEK PTIČ PLENILEC POLOŽAJ V JOGI UNIVER.. CENTER SLOV. ZG0D0V. AMERIŠKE MAČKE RADIJ PRI P. PLEM. ASKOV NAIVNEŽ VELIKA DRŽAVA V AZIJI PRIPADNIK ILIROV SM. SKAK. AHONEN JED DEL SUKNJIČA NEKDANJI MAR. KRALJ DRŽAVA V ALŽIRIJI VRSTA VRBE PERZIJSKI VLADAR SLOV. PES. MAJDA KOŽA MLADIH KOZLIČEV PEVKA KOVAČ BALONAR ŠORN DRUŠTVO PISATELJEV ZENON BREZ Z RADIJSKI UREDNIK ROT GEOMET. SREDIŠČE SLOVENIJE MAJHNA KAPA NAGRADNO VPRAŠANJE Prejeli smo kar zajeten kop odgovorov na nagradno vprašanje o posnetku, ki je bil narejen na gradu VViederdriss 3. avgusta 2003, kjer je bil 13. grajski piknik. Izžrebali smo dva nagrajenca, ki bosta prejela praktična darila: Branko Jamnikar, Gornji Dolič 19, 2382 Mislinja in Metka Pohovnikar, Podgorje 25, 2381 Podgorje V prvi števili Viharnika je bila objavljena nagradna križanka. Tudi zanjo smo prejeli kar precej pravilnih rešitev. Izžrebali smo Mihaelo PAVLIČ, Gornji Dolič 39 a, 2382 Mislinja, ki bo tudi prejela praktično darilo. Čestitamo! Uredništvo immmrn 25 NARAVOSLOVNI DAN - LOVEC Besedilo in fotografije: RENATA VASERFAL, prof. RP Zima, snega smo imeli v izobilju in mraz je pritiskal z vseh strani. Odrasli se najraje skrivajo v toplih stanovanjih, otroci pa si želijo veselega sankanja in iger na snegu. Kaj pa živali _v naravi? Z drugošolci OS Dravograd smo sklenili poiskati odgovor na to vprašanje. Nova spoznanja so otroci pridobili z delom v računalni-ci in na terenu. V računalnici smo najprej pobliže spoznali gozdne živali, ki živijo v naših gozdovih. S pomočjo računalniških programov smo lahko opazovali gozdne živali, poslušali njihovo oglašanje in spoznali najrazličnejše zanimivosti o posameznih živalih. Gozdne živali smo razvrstili na tiste, ki pozimi: • otrpnejo, poginejo ali se zari-jejo v blato, • zimo predremljejo ali prespijo in • tiste, ki same skrbijo zase ali preživijo zimo s človekovo pomočjo. Živalim pozimi primanjkuje hrane. Spoznali smo, da tiste, ki prezimijo: • obirajo ostanke drevesnih plodov, • objedajo rastline • ali pa jim pomagajo lovci in gozdarji. Pred mrazom se gozdne živali zavarujejo z: • gostejšo dlako, • puhastim perjem in • varnim bivališčem. Ko smo gozdne živali podrobneje spoznali v učilnici, smo povabili na obisk še lovca, gospoda Otokarja Praperja, da nam v naravi kaj več pove in pokaže o gozdnih živalih. Povabilo je z veseljem sprejel in nas v začetku naslednjega tedna obiskal skupaj s svojim lovskim psom Brinom. Skupaj smo se odpravili do gozda. Na poti smo bili radovedni in se trudili biti čimbolj previdni, saj nas je lovec opomnil na to, da je narava dom rastlin in živali. Gospod lovec nam je tudi povedal, da so mnoge gozdne živali plahe in se pred nami hitro skrijejo. Zato jih je težko odkriti. Slišijo najrahlejši šum, šelest listja pod našimi koraki ali rahel pok, ko se pod stopalom prelomi suha vejica. Tudi tuj vonj po človeku, ki jim ga prinese vetrič, jim pove, da smo v bližini. Gozd je pozimi še posebej zanimiv. Odkriva nam sledove tistih, ki so tod hodili pred nami. Vsak obiskovalec gozda si želi srečati čim več gozdnih živali in to smo želeli tudi mi, a nam ni uspelo. Lovec nas je sproti opozarjal na obgrizene plodove in vršičke, obglodana debla in vejice, živalske iztrebke, rogove in druge ostanke živali ter odtise stopal v snegu in blatu, ki lovcem oziroma poznavalcem povedo, kaj so živali počele na svoji poti. Spoznali smo, da lahko živali prepoznamo tudi po sledeh, ki jih puščajo v snegu in v mehkem blatu, ko hodijo po gozdu, okoli krmišč in solnic. V krmišču je bilo seno, nekaj koruznih storžev in semena za ptice. Ker je bilo v gozdu veliko zelene podrasti, predvsem robidovja, se srne raje poslužujejo le-tega zelenja in ne suhega sena iz krmilnic. V solnice nastavljajo lovci kameno sol, ki se sama od sebe topi zaradi temperaturnih razlik ali zaradi vlažnosti v ozračju in potem teče po suhem smrekovem deblu, s katerega jo potem srnjad tudi liže. Kako je okusna, pa smo pokusili tudi mi. Kljub temu, da jo je bilo zelo težko razdrobiti, nam je le uspelo dobiti majhen košček za posku-šino. Videli smo tudi, kje počivajo srne v našem gozdu, kje so si naredile ležišča. Med krmiščem in solnico smo videli tri kopne luknje. Lovec nam je povedal, da tu počivajo srna in dva mladiča, srna počiva v večji kopnači, mladiča pa v manjših kopnačah. Samec ima svoje ležišče nekoliko nižje od družine in bliže glavni cesti. Zelo pogosto živali izsledimo zaradi njihovih iztrebkov. Po njihovi obliki lahko ugotovimo, za katero žival gre. NASI VTISI Z NARAVOSLOVNEGA DNEVA Na naravoslovnem dnevu mi je bilo zelo všeč, Ker nam je lovec pokazal veliko novega, kar do danes še nismo poznali. Lovec nam je povedal, da živali ne smemo plašiti. Anja Mojemu kužku je ime Brin. Je z lato rumene barve, je zelo živahen. Ko zavoha lisico, je ves iz sebe. Matevž Meni je bilo na naravoslovnem dnevu najbolj všeč, ko nam je lovec dal kameno sol iz solnice in smo jo lahko pokusli. Najbolj všeč pa mi je bilo, ko sem lahko vodil lovskega psa Brina. Bil je tako močan, da me je skoraj potegnil v potok. Matej Prvič sem videla krmilnico. Krmilnica je bila narejena iz lesa. V njej je bilo veliko sena, koruznih storžev in semenje za ptice. Videla sem tudi solnico, kjer nam je lovec Otokar dal pokusiti sol. Saša Lovec nam je razložil, da se srnini in srnjakovi parklji razlikujejo. Sandra Lovec nam je povedal, da se srnam in srnjakom sedaj pozimi težko godi, saj se jim v gfo6okem snegu udira pod nogami, zato se hitro utrudijo, ko morajo hoditi po snegu in so tako lahko hiter plen drugim živalim. Dominik 26 rnmmm Brin nas je ves čas vodil po lisičinih sledeh. Kamena sol je zelo dobra, čeprav je zelo težko priti do nje. Kdo je tukaj »IuIaI«? Srna ali srnjak? Aleš mora biti zelo močan. Pihalni orkester Železarne Ravne v San Remu. Zmagovalna kreacija iz Slovenije. San Remo - slikovito italijansko mestece na Ažurni obali mnogi poznajo le po njegovih znamenitih filmskih in glasbenih festivalih. Prav nič manj poznani pa niso v teh krajih cvetličarji, ki v Genovskem zalivu, v pokrajini z blago mediteransko klimo, vzgajajo najlepše cvetje v Evropi. Njihove čudovite cvetlične aranžmaje lahko vsako leto občudujemo tudi na novoletnem koncertu dunajskih filharmonikov. Vsako leto v mesecu januarju se cvetličarji iz San Rema in okolice pomerijo med seboj s cvetličnimi kreacijami na točno določeno temo. Letos so s cvetjem predstavili vse nove članice Evropske unije. Velike vozove - ikebane najrazličnejšega cvetja so spremljali tudi najboljši pihalni orkestri. Slovenijo je zastopal Pihalni orkester železarjev Ravne. Parade so potekale po mestu že dva dni pred glavno prireditvijo, ki si jo je ogledalo preko trideset tisoč obiskovalcev. Več milijonov gledalcev je lahko spremljalo direktni prenos, za katerega je poskrbela italijanska televizija - RAI. Kombinacije pisanih barv in različnih cvetov so bile resnična paša za oči in kamere. Zmagali so cvetličarji, ki so v cvetju predstavili Slovenijo. Njihova fantastična cvetlična kreacija, ki je predstavljala Postojnsko jamo, je z izborom rož (orhideje, mimoze) in z originalnim pristopom resnično izstopala. Za čudovito promocijo naše države pa so z atraktivnim nastopom ponovno poskrbeli tudi ravenski godbeniki. TEKST IN FOTO BRANE SIRNIK Aktualna tema: Evropa.