K
A
CUDEZ
THE MIRACLE
N F O
režija:
scenarij:
fotografija:
glasba:
igrajo:
producent:
Neil Jordan Neti Jordan Philippe Rousselot Anne Dudley
Beverly D'Angelo, Donald McCann, Nyall Byrne, Lorraine Byrne Miramax Films, Velika Britanija, 1991
Po šaljivi objestnosti komedije High Spirits (1988), ki je kljub zvezdniški zasedbi ostala bolj ali manj v senci istočasnega Beetlejuica in nekaj boljšemu humorju v remaku We're No Angels (1989), se je Neil Jordan vrnil domov. Prav zares, saj je Čudež lani posnel kar v svojem domačem mestecu Bray, ki leži v okrožju Wicklow blizu Dublina. Vrnil se je tudi k svojemu prvemu celovečercu Angel (1982), saj je bil to nacionalni, z irskim esprijem prepojen thriller o mladem glasbeniku, ki se zaplete v serijo umorov. Z glasbo imamo opraviti tudi tokrat, najprej za lo poskrbi muziciranje Courtneya Pina, ki sodi v samo prvo ligo otoškega jazza. Glasbeniku-filmskemu junaku tokrat poti ne križajo trupla, je pa situacija vseeno ekstremna... ali bolje, se kot taka (zgolj) napoveduje. Čudež je, če povemo z opernim vokabularjem, tik pred začetkom prvega dejanja na naglo presekana uvertura. Jordan, ki v svojih filmih zelo rad poleg režije podpiše še scenarij, se tu namreč poigrava s temo incesta. V veliko pomoč mu je pri tem Beverly D'Angelo, precej posrečena izbira, saj se je večini poklicnih filmskih oglednikov zapisalo, da kot »stranger in town« izžareva zrelo seksualnost. Na drugi strani incestne-ga parčka je potrebne atribute
mladostne zagnanosti in neizkušenosti prispeval debitant Nyall Byrne. Ta blesti v paru — njegovo najboljšo prijateljico, ki se trudi arhetipski ojdipski trikotnik razširiti v malo običajnejši štirikotnik, je enako izvrstno odigrala Lorraine Pilkington.
V narativno tako dramatičnem okolju Čudež vseeno ostaja razpoloženjski film, film drobnih dogodkov ali kar nedogodkov. Bolj pomembno od tega, ali se bo nekaj zgodilo in kako, se zdi Jordanu ostati pri odnosih med filmskimi liki. Ti pa so vzpostavljeni že na začetku filmske zgodbe in kadar Jordanu zato statike postane dovolj, preklopi v fikcijo. Te ima pri roki vedno dovolj in pri njenem doziranju je zelo soliden. Oba mlada junaka, glasbenik Jimmy in njegova prijateljica Rose, si čas krajšata z lepljenjem izmišljenih usod na mimoidoče like, od vseh njunih »žrtev« pa je na fikcijo najtrdneje pripet Jimmy sam, tako kot je to ponavadi z žrtvami ojdip-ske situacije: Verjel je očetovi zgodbi o materini smrti, medtem pa se je ta začela vračati na dvoumne obiske v njegovo mesto in s tem k družini, ki jo je zapustila. Zdaj Jim-myju predstavlja skrivnostno tujko Renee, ki se v sinovo mestece vrača zato, ker kot igralka nastopa v bližnjem Dublinu. Jimmy skuša
osvojiti Renee in s tem povzroča napete odnose z očetom, ravno tako glasbenikom. Konvencionalnost arhetipskega obrazca Jordan razbija s posameznimi izleti v fikcijo ali vsaj k njenim pripomočkom: od sanjskega prizora kupovanja krste, kjer nastopa oče, prek cirkuškega okolja, kjer nastopata Jimmy in Rosin robati ljubimec, do formule igra-v-igri, kjer nastopa Renee. Bolj kot kočljivost incesta je v središču Jordanovega prepleta realnosti in fikcije težnja pokazati, kako banalne so gole resnice, realnost brez fikcije torej. »Čudeži se zgodijo, ko ¡ih najmanj pričakuješ.« isto pove Rose in med izgubljanjem nedolžnosti cirkuškemu krotilcu živali ukrade ključe kletk cirkuških živali... vse to zato, da bi si pripravila lasten mali čudež (osvoboditve vseh zveri), da bi lahko Jimmy sredi cerkve v še eni tipični jordanovski potezi srečal begajočega slona. Jimmy in Rose lahko travme filmskega zapleta preživita le zato, ker ne pristaneta na ogoljeno resnico; samo zato je konec filma lahko enak začetku. Incesta ni bilo, bil je le film o koncu neke mladosti.
TOMAŽ KRŽIČNIK
GREŠNE MISLI
MORTAL THOUGHTS
■ ■can
režija:
scenarij:
fotografija:
glasba:
igrajo:
producent:
Alan Rudolph
William Reilly, Claude Kerven Elliot Davis Mark Isham
Demi Moore, Glenne Headley, Bruce Willis, John Pankow A Columbia Pictures, ZDA, 1991
Film Mortal Thoughts je kriminalna zgodba — film o zločinu, postavljenem v psihosocialni kontekst prijateljstva med dvema ženskama. Demi Moore (Ghost) in Glenne Headley (Dick Tracy) sta solastnici lepotnega salona in dolgoletni prijateljici, prepričani, da nič na svetu ne more spodkopati njune medsebojne povezanosti in vdanosti. Cynthia (Moore) je poročena z dol-
gočasnim poslovnežem, Joyce (Headley) pa je bil namenjen težaški, večno zadeti in brezposelni frajer, Bruce Willis (Die Hard). Ker si je par neprestano v laseh, temperamentno ter vihravo vzdušje njunega zakonskega življenja pa je nekaj povsem običajnega, Cynthia ne jemlje resno prijateljičinih vse povprek izrečenih grešnih misli in groženj, da bo nekoč moža ubila.
Toda nekega dne Willis vendarle konča s prerezanim grlom, ženski pa zasnujeta 'nedolžni' scenarij o tem, kako si bosta zavezniško oprali s krvjo omadeževane roke. Čeprav je dispozicija za zgodbo o zločinu in z njim povezanimi skrivnostmi (truplo med dvema ženskama, od katerih je ena osumljenka) za gledalca dovolj provokativen nastavek za razplet dogajanja, užitku poznavalca mitologije zločina film v nadaljevanju prav gotovo ne uspe povsem zadostiti. Ko zapišem, da gre v tem filmu ves čas nekaj narobe, seveda še zdaleč ne mislim na tisti »narobe«, ki vztrajno spodkopava gledalčevo identifikacijo in daje kriminalni zgodbi samo še večji čar. V Mortal Thoughts gre pač za preveč poenostavljeno 'prevaro'. Cynthia se prostovoljno odloči, da bo detektivu (Harvey Keitel) — zunaj prostora za policijsko zasliševanje prič — izpovedala resnico in
Ker skoraj vsak teden kak »major« z one strani oceana (Fujisankei. Berlusconi, Bouyges, Cecchi Gori, Canal Plus idr.) odpre svoje predstavništvo v Hollywoodu, teh predstavništev pa ne vodijo več Američani (tako kot nekdaj), temveč tujci, so v Varietyju objavili prav poseben Survival Guide, imenovan tudi A Lesson ¡n Hollywood Speak, namenjen svežim prišlekom v zverinjak showbiza. Gre za nazoren prikaz do skrajnosti izpiljene umetnosti laganja, ko producenti, distributerji ter zastopniki režiserjev, scenaristov in igralcev govorijo eno, mislijo pa nekaj povsem drugega ali tretjega; tujci, ki tega ne razumejo, izgubljajo svoj denar in propadajo. Ob koncu je dodan dobrohoten nasvet, naj prišleki ta Survival Guide čimprej temeljito preučijo, sicer je zanje bolje, da se takoj vrnejo domov, s seboj pa naj ne pozabijo odpeljati Dina De Laurentiisa in Giancarla Parrettija, dveh najbolj znanih žrtev nepoznavanja ».Hollywood Speaka«.
Neodvisna distributerska hiša New Line se je letos že tretjič uvrstila na prvo mesto B. O. lestvice v ZDA/Kanadi in J tem spel prehitela »majorje«. Tokrat ji je to uspelo s komedijo House Party 2 Douga McHenryja in Georgea Jacksona (gre za »sequel« nizkobudžetne »blackploitation« uspešnice Reggieja in Warringtona Hudlina iz 1. 1990), ki je prvi teden priigrata 8.265.287 USD, kar je 2.347.932 USD več. kot je prislužila drugouvrščena Curly
Sue Johna Hughesa (Warner Bros.). ***
Veteran med »neodvisnimi« producenti, Sandy Howard (World Entertainment/Business Network), ki ima za seboj že 59 filmov, posnetih v 20 državah (najbolj znan med njimi je Mož, imenovan Konj / A Man Called Horse, 1970 / Elliotta Silversteina, z Richardom Harrisom v gl. vlogi), je poskrbel za dva nova celovečerca. Konec oktobra tako v Torontu začno snemati družinsko komedijo Baby On Board, s Carol Kane in Judgom Reinholdom v gl. vlogah, režira pa Francis Schaeffer. Gre za pripoved o newyorškem taksistu, ki odkrije zapuščenega dojenčka na zadnjem sedežu svojega taksija in kasneje odkrije, da je dojenčkova mati ubila nekega člana mafije. Schaeffer bo režiral tudi drugi film, črno komedijo We're Only Killing Lawyers, o dveh priletnih damah, ki skleneta domače mestece »očistiti« brezobzirnih odvetnikov; snemati začno januarja v Wellingtonu (Nova Zelandija).
INFO
■ *