Izhaja v Ljubljani vsak petek. Naročnina za avatro-ogrske kraje za celo leto 5'44 K. za pol leta 2-72 K, za četrt leta 1-B6 K: za Nemčijo za celo leto 5'96 K, za pol leta 2'98 K, za četrt leta 149 K; za Ameriko za celo leto 7 28 K. Posamezna številka 10 v. Glasilo jugoslovanske socialne demokracije« Reklamacije so poštnine proste. Nefrankiisns pisma se ne spre-lestajo Rokopisi se re vračajo. Inserati. Enostopna petit-vrstica 20 vin. za enkrat; 16 vin. za dvakrat; 12 vin. za trikrat; večkrat po dogovoru. p 78. štev. V Ljubljani, v petek, dne 20 septembra 1907 Leto X, NASLOVA; Za dopise, rokopise za list: Uredništvo *Hde-fega Rrapora*, Ljubljana. — Za denarne po iijatve, naročila na list, reklamacije, ins»rate i. t. d.: ,'Jpra.vništvo Rdečega Prapora,, Ljubljana, Jur ičev trg štev. 8 I. Deželni zbori. Deputacija socialno-demokratičnih poslancev s Češkega, v kateri so bili sodrugi Čehi Hudec, laroš in Nemec ter Nemci Beutel, Schafer in Seliger, je bila v četrtek pri ministrskem predsednika baronu Becku, da ga vpraša za stališče, ki ga zavzema vlada glede splošne in enake volilne pravice za deželne zbore. Poslanec Nemec je pojasnil ministrskemu predsedniku namen deputacije ta je dejal, da je rešitev deželnozborske volilne reforme na Češkem v smislu delavskih zahtev nujno potrebna, kar se je pravzaprav že s tem priznalo, da je bila češkemu deželnemu zboru že pred dvemi leti predložena osnova volilne reforme, ki se pa pač nikakor ni vjemala z opravičenimi zahtevami delavstva. Ministrski predsednik je odgovoril, da popolnoma priznava pravico delavstva do zastopstva v deželnem zboru in da hoče povsem resno pospeševati volilno reformo. Opozoril je na težave volilne preosnove sploh in zlasti na zapreke v češkem deželnem zberu. Ponovne je zatrjeval, da ima resno voljo, uresničiti volilno reformo, ki bi odgovarjala kolikor mogoče delavskim zahtevam. Poslanec Seliger je opomnil, da pričakuje delavstvo že sedaj volilno r formo od deželnega zbora in da je zato nujno potrebna jasna izjava vlade. Ministrski predsednik je izrazil pričakovanje, da ga bo delavstvo podpiralo pri tein težavnem delu s tem, da se bo zmerno vedlo. Poslanec Nč- mec je odgovoril, da se izpolni ta želja tembolj, čim hitreje pride volilna reforma na dnevni red in čimbolj bo vpoštevfda pravice delavstva. * * * Ministrski predsednik je torej govoril in kar je povedal, ne zanima samo delavstva na Češkem, ampak po vseh deželah. Odk^r je uresničena volilna rt forma za državni zbor, je nemogoče, da bi se ji zapirala vrata deželmh zborov in je tudi nemogoče, da bi delavstvo mirno trpelo brezpravnost v deželah. Tudi slovenski delavci ne morejo ostati na večne čase pod varušlvom svojih zagrizenih sovražnikov, ne da bi smeli sploh ziniti, če se gre za njih pravite in dolžnosti v deželi. Položaj za slovensko delavstvo je pač težaven. Na Kranjskem sta pač obe slovenski stranki teoretično zatrdili, da stojita na stališču splošne in enake volilne pravice; ali v praksi se ne drže te izjave ne klerikalci, ne liberalci. Klerikalce vqdi le misel, kako bi si zagotovili absolutno večino v deželnem zboru, liberalce pa, kako bi to preprečili. Na Goriškem je vlada pravkar sankcionirala volilno reformo, ki jo je deželni zbor sklenil v zadnjem zasedanju in ki je naravnost karikatura volilne pravice. Take pokveke nima noben deželni zbor v državi. V četrti kuriji, ki so jo sklenili z aktivnim sodelovanjem Italijani in slovenski klerikalci, s pasivno nedelavnostjo pa slovenski liberalci, daje Slovencem tri in Italijanom tri mandate. A vse tri poslance volijo volilci vsake narodnosti 8kupaj, volilnih okrajev za posamezne mandate ni, propoicionalnega zistema tudi ne. Oropani so Slovenci, ker je italijanski manjšini v deželi zavarovana večina v deželnem zboru, oropani so delavci, ker ne morejo dobiti pri tem zistmnu ne enega Oiandata. Tržaški deželni zbor je sklenil reformo, ki ne namerava nič druzega, kakor rešiti kamori dosedanjo moč, a sklenil jo je naravnost teroristično. Istrski deželni zbor se po dolgem obotavljanju in parlamentiranju strank in vlade snide; poleg administrativnih nalog ima izrecen namen, napraviti tudi volilno reformo. Na meščanski stranki se je pa slabo zanašati, kajti nacionalni moment bo igral glavno ulogo in vse kaže, da bo mnogo prepira, pa prav malo resne volje. Na Štajerskem in na K^oškem imajo pač »četrto kurijo*, ki pa prav tali i zadostuje, kakor m zadostovala peta kurija v državnem zboru. A od meščanskih strank tudi tukaj ni pričakovati ničesar. Resno voljo imajo v vseh deželah samo delavci. V času, ko se pripravljajo sodrugi na Češkem, v Galiciji, v Bukovini, na Avstrijskem i. t. d. na boj za deželnozborsko volilno pravico, tudi naše delavstvo ne bo smelo spati. Da je volilna pravica za deždne zbore tudi pri nas potrebna, je jasno kakor beli dan, a dokler delavstvo ne poseže vmes, je ne učakamo. Resnega dela bo torej treba. Draginja. Med dnevnimi novicami so ljubljanski dnevniki poročali zadnji teden, da so pekovski mojstri sklenili. podražiti kruh. Tako nedolžno je bila natisnjena notica, kakor vest o občinski seji, o veselici tega ali enega društva, ali o novem programu kinematografa. Pravzaprav ne. O ustanovitvi novega veteranskega društva v kakšni vasi se poroča bolj zanimivo in z večjim patosom. Kruh bo torej dražji? Kaj je na tem ležeče? Peki so sklenili tako — pa konec besedi. Toda za delavsko ljudstvo ni in ne more biti konec besedi, kajti to podraževanje gre največ na njegov račun in r.aši delavci nimajo tako sijajnih zaslužkov, da bi lahko metali denar brezobzirnim izkoriščevalcem z obema rokama v vedno odprto vrečo. Delavcem, ki so kot preducentje izkoriščani do skrajnosti, ne more biti vseeno, če se jih tudi kot konsumente dannadan hujše izkorišča. Leta in leta že narašča draginja; narašča pri vseh potrebščinah, narašča venomer. Cene, ki so jih delavci plačevali pred desetimi leti, so danes že legendarične. Nihče pa ne vpraša, kako naj ljudstvo plačuje vse, kar se zahteva od njega. Kruh ni edino živilo, ki se ga hoče podražiti, ampak cela vrsta produktov je že dražja. Na trgu se ne dobi ničesar za tisto ceno, kakor lani ob tem času; v špecerijski prodajalnici so se cene povišale — kamorkoli se človek ozre, povsod je vse dražje. Kapitalisti in agrarci smatrajo prebivalstvo za molzno kravo in mu nakladajo od dne do dne večja bremena, ne da bi pomislili, da ljudstvo sploh ne prenese več tega, kar se mu navaljuje na pleča. Za delavstvo pomeni draginja, ki jo že imamo in ki se jo še napoveduje, kratkomalo lakoto. Delavec ima omejene, pri nas še celo prav nizko omejene dohodke. 2 njimi mora računati. Razdeliti jih mora tako, kakršni so; kajti več nego svoj pičli zaslužek, ne dobi od nikoder, če se kruh podraži, se torej ne pravi, da bo plačeval nekoliko vinarjev več, ampak da bo jedel manj kruha, ne le on sam, ampak seveda tudi njegova družina. In lahko kupi kruha samo za toliko denarja, kolikor ga ima, torej čim je dražji, tem manj. Da bi nado- mestil kruh z mesom, na to ni misliti, kajti meso je za navadno ljudsko porabo itak že predrago. Poskočile so tudi cene sočivja; čim mine poletje, se podraži na trgu tudi to. Sadje, ki velja za zlasti važno živilno sredstvo, je pri nas pravi luksus; kdor si privošči vsak božji čas' kak grozd, se ga smatra že za sladkosnedeža. — Od česa naj ljudstvo živi ? Na Slovenskem je draginja resnična nevarnost za ljudstvo. Pogleda naj se uspehe pri naborih, vpraša naj se zdravnike bolniških blagajn, pa se lahko izve, da je naše delavstvo že sedaj nezadostno rejeno. Neštevilne bolezni izvirajo le iz tega nedc-statka. Posledice teh razmer so grozne. Ljudstvo peša, prezgodaj oštari, prezgodaj umira. Slabo rejen delavec se kmalu utrudi; njegovo fiz;čno delo ne more biti toliko vredno, kakor delo krepkih ljudi; vsak duševni napor ga umori. Slabotno telo nima dovolj odporne moči proti alkoholizmu, strasti ga lažje premagajo. Kako strašno upliva taka slabost staršev na generacijo, pa menda ni treba dokazovati. Bodočnost slovenskega naroda je veliko bolj odvisna od zadostue hrant, od zdravih stanovanj in od življenja brez prehudih gmot ah skrbi, nego od slovenskega vseučilišča. Kaj nam ^omagajo vse jezikovne pridobitve, če nam narod nirje od lakote in če nimamo zdravega zaroda? Toda s to skrbjo se ne ukvarjajo naši nacionalistični deklamatorji in človek bi mislil, da pri nas sploh ni nikogar, ki bi se resno pečal s tem vprašanjem. V državnem zboru imamo poslance, ki glasujejo brezskrbno za vsako zvišanje colnine, za vse indirektne davke, za zapiranje mej, za militaristične zahteve. V deželi sploh ne smatra nihče za svojo nalogo, skrbeti za olajšanje ljudskega življenja. V naših občinah gonijo visoko politiko, ampak po-draževanju živil se ne ustavijo z nobenim dejanjem. Zlasti občine bi pa imele nalogo, storiti v tem oziru, kar le morejo. Polje komunalne politike je zelo široko, ampak pri nas ga ne obdeluje nihče. Ljubljanski občinski svet je na papirju sklenil, postaviti tržnico. Živa duša ne ve, ali bo to kdaj izvršeno. Ali občinski svet bi tudi lahko vedel, da sama tržnica, ki je pač zlasti zaradi tržne higijene zelo važna, ne reši draginjskega vprašanja. Da se ga v kapitalistični družbi sploh ne more popolnoma rešiti, je sicer gotovo. Ali tudi v kapitalistični družbi ne sme biti ljudstvo obsojeno naravnost na sestradanje. Če se pa hoče ublažiti draginjo, mora občina poseči vmes in v prvi vrsti imajo to nalogo večje občine, ki imajo dovolj moči za to. Ljubljanski občini se po vsej pravici lahko očita, da podpira izkoriščevalce in pospešuje ode-ruštvo z živili. Kajti izvzemši malo mlekarnico na rotovžu ni storila še ničesar zoper draginjo. Z vsemi melodijami se poja slavo sedanje občinske uprave; da ljudstvo ne bo moglo jesti dosti kruha, to raz-žene vso občinsko slavo. Kaj bi mogla občina storiti ? . . . Povedalo se ji je že, ko je postala draginja mesa tako občutljiva, da se je moralo delavsko ljudstvo začeti postiti, ko še v pratiki ni bilo zapovedanega posta. Občina mora enostavno vzeti produkcijo najpotrebnejših živil v svoje roke. Če morajo mesarji, peki i. t. d. povrh cene za živino in moko, povrh produkcijskih stroškov i. t. d. zaslužiti še svoj prelit, ki ni majhen, je jasno, da bi komunalna podjetja lahko dajala svoje produkte za toliko ceneje, kolikor iznaša čisti privatni dobiček. Vrhutega pa pride še v poštev, da bi bila komunalna podjetja velika, v teh je pa režija vedno razmeroma cenejša, kakor v malih. Nedvomno je, da ima moderna občina to nalogo. Njen obstanek je opravičen le s tem, da ima skrbeti za blagor svojih udov. Občina — to je množica, ne pa peščica izkoriščevalcev. Ne za profite nekaterih denarnih vreč, temveč za blagostanje vseh ima skrbeti. Te naloge doslej ni vršila. Ali spričo novega podraževanja se bo moralo prebivalstvo vendar vprašati, ali naj mirno gleda, da se ga obsoja na lakoto, če občina ne vrši svoje naloge, bo moralo ljudstvo najti pot, da si pomaga. Politični odsevi. Osem deželnih zborov se je v pondeljek sešlo, namreč češki, moravski, gališki, salcburški, gornje-avstrijski, koroški, štajerski in bukovinski. Pred otvoritvijo češkega zbora se je predstavila depu-tacija socialističnih poslancev, sestavljena iz sodr. Hudeca, dra. S o uk up a, Jaroša, Beutla, Šelige rja in Schaferja najvišjemu deželnemu maršalu in mu je sporočila zahtevo delavstva glede splošne in enake volilne pravice. Deželni maršal se je zelo izogibal jasnega odgovora; dejal je, da gospodje precenjujejo njegovo moč, da se je posebna komisija že pred dvemi leti pečala z volilno reformo, a ni še dovršila svojih posvetovanj i. t. d. Svojega stališča o volilni reformi sploh ni hotel pojasniti. Ob začetku seje so spustili socialni demo-kratje več tisoč listkov, ki zahtevajo volilno reformo, v zbornico. V moravskem dež. zboru je podal poslanec sodrug Hybeš predlog, naj se uvede splošno in enako volilno pravico. Gališki dež. zbor je deželni maršal grof B a-deni otvoril z daljšim govorom, ki 'je bil večinoma posvečen volilni reformi. Deželni maršal je 'nagla šal, da je volilna preosnova potrebna in da se mora onim, ki doslej niso zastopani v .deželnem zboru, zagotoviti primeren upliv. Dežela želi reformo, ki naj pomeni napredek in zdrav razvoj; ali posledica reforme ne sme biti popoln preobrat vseh razmer. Zanikati ne sme vsega, kar je doslej veljalo za podlago, zanikati pa tudi ne sme upov za bodočnost. V štajerskem dež. zboru je poslanec J u rt el a (slov. kierikalec) pre^ v-al, naj se dovoli občini Teharje, da stnfe pot t '.uočinskega premoženja 26 92'> k^on stavcu cerkve. Poslanec R e s e 1 (soc. moku . je ugovarjal, ker po odlokih upravnega s Ji ■ ni gotovo, da sme občina sploh izdajati uenar za cerkvene stavbe. To pravico imajo samo cerkvene občine. Za predlog so glasovali vsi poslanci razven socialno-demokratičnih. Vložena je socialno-demokratična interpelacija, zakaj še ni potrjen novi občinski volilni red za Štajersko. Zaradi nagodbe so prišli ogrski ministri v pondeljek zopet na Dunaj. Sedaj se govori, da je položaj za nagodbo zopet prav ugoden. Dobro bo, počakati, dokler se no izve kaj gotovega. Častniške plače mislijo zvišati. Vojno ministrstvo bo zahtevalo za prihodnje leto devet milionov kron v ta namen. Uvesti hočejo za vsako žaržo več plačilnih razredov, tako da bi oficirji v plači avan zirali vsako tretje leto, tudi če ne avanzirajo v šarži. — Resnici na ljubo je treba priznati, da častniki s sedanjimi plačami res težko žive; mnogo jih je, ki sploh ne morejo izhajati. Ali pribiti je tudi treba, da niso tega krive nizke plače — nikjer v civilnih službah nimajo akademično izobraženi ljudje takih plač, kakor oficirji — temveč pravi vzrok je ta, da se zahteva od častnika »nobel® življenje, za katero njegovi dohodki res ne zadostujejo. Reforma je torej potrebna, ali ne v zvišanju plač, temveč v odpravi raznih častniških »navad®. Oficirjem naj se dovoli, da smejo nositi civilno obleko, ne zahteva naj se, da morajo zahajati le v najdražje lokale, da morajo povsod igrati nekako plemstvo, da morajo, kadar pride kak višji nadzornik, piti šampanjca' i. t. d., čeravno si ga morda sami ne žele, pa bodo s sedanjimi plačami bolje izhajali, kakor civilisti v enakih letih, ki z višjo izobrazbo, pogostoma ne zaslužijo polovico toliko, kakor njih bivši sošolci, ki so odšli v ka-delno šolo. Tudi častnikom ne želimo pasjega življenja; ne sme se pa zahtevati, da bi najsiro-mašnejši sloji plačevali njih nepotrebni luksus. Madjarski ministri so že zopet odpotovali — kakor poročajo zadnji, pravkar došli viri — v Budimpešto, ker avstrijska vlada ni hotela sprejeti njih zahtev glede nagodbe. Slava je bila torej kratkotrajna. Po svojih časopisih žugajo sedaj madjarski ministri, da ne pridejo več na Dunaj, ampak da bodo morali avstrijski v Pešto, če bodo hoteli imeti nagodbo. Zdi se nam, da diši ta ba-barija preveč po reklami. Socialni pregled. Knjigoveško mezdno gibanje v Ljubljani dobiva precej akuten značaj Nato opozarjamo vse knjigoveške pomočnike. Solidarnost je glavno. Delavci atavbe na južni železnici so imeli v nedeljo, 1. septembra, konferenco v Mariboru, katere se je udeležilo veliko število delegatov, tudi iz slovenskih krajev. Centralo železničarske organi- > zacije sta zastopala sodruga Dušek in Weigl, tržaško tajništvo sodrug Kopač, jugoslovansko stranko sodrug E. Kristan, štajersko strokovno komisijo pa sodrug Muchitsch. Razpravljalo se je najprej o zadnjem gibanju v severnih krajih južne železnice, katero je povzročil odhod hrvatskih delavcev (ki so pravzaprav slovaški in ogrski delavci). Tisto gibanje je bilo povsem nepripravljeno in neorganizirano in takozvani »hrvatski® delavci še vedeli niso prav, zakaj se gre. Naglašalo se je, da so na Ogrskem razni »delovodje®, ki naravnost kupčujejo z ondotnimi delavci. Organizirani delavci morajo skrbeti, da se odpre tudi tem tovarišem oči in se jim pokaže, kako jih izkoriščajo na eni strani podjetja, na drugi pa njih profi arski delovodje. Zt nje in za domače delavce, katerim delajo konkurenco, je treba, da se tudi oni organizirajo. — Potem se je poročalo o uspehu depu-tacije, ki je predložila dne 19. julija generalnemu ravnatelju gospodu dru. E g er ju zahteve delavcev na vrhni stavbi. Generalni ravnatelj je priznal, da so zahteve opravičene, pa je poslal deputacijo k stavbnemu ravnatelju gospodu Pichlerju. Ta gospod je pa govoril zelo ošabno. Skušal je tudi na laž postaviti delavce, ki so pa obstali na tem, da so resnične vse trditve glede sedanjih mezdnih in delavnih razmer. Nekaj časa pozneje so dobili delavci pismen odgovor. Zahteva glede minimalne plače, ki naj iznaša 3 K 10 v za delavce na stavbi, 3 K 50 v za prve delavce, 4 K za izučene delavce in delovodje in 2 kroni za delavke, je kratkomalo zavrnjena. Le malemu številcu se obljubuje po 10 vinarjev priboljška, če bodo prav pridni. Tudi glede avanziranja je železnica kvečjemu pripravljena dovoliti od treh do treh let pp 10 vin. zvišanja. Odgovor pravi, da ja tudi nemogoče, izdajati plačilne listke, ker ,J*bi!o treba 300 uradnikov zato. Bolje je baj-i1*! PQ s tem denarjem delavcem zviša mezde; le da gospod Pichier tudi tega noče in da so plačilni listki zelo potrebni, pa tudi ni treba celega bataljona uradnikov za nje. Delavski odbori in zaupniki so nemogoča reč — priv, g. Pichier, ker so delavci preveč raztreseni. Stavbno ravnateljstvo odklanja torej takorekoč vse. Naravno je, da so delavci všled tega odgovora zelo razburjeni. Položaj delavstva na vrhni stavbi je zelo slab, plače so različne, v nekaterih krajih še po 1 K 20 v. V Gradcu je bil velik shod, kamor so prihiteli delavci od blizu in daleč in tam je bila sprejeta sledeča resolucija: »Stavbnemu ravnateljstvu ces. kr. priv. družbe južne železnice se je zljubilo, izdati delavni red, ki nikakor ne odgovarja sedanjemu času, ki je pa tudi tak, da celo poslabša itak slabi položaj te kategorije. Delavci so tembolj ogorčeni, ker razglaša stavbfio ravnateljstvo brezprimerni delavni red, ko so delavci že vsled slabih mezdnih razmer in zato vsled neznosnega življenskega položaja do skrajnosti razburjeni. Stavbnemu ravnateljstvu se je tudi zljubilo, ukazati, da se izmeri prostor v stanovanjih nastavljenega osobja in da se mora naznaniti najemnino. Stavbno ravnateljstvo južne železnice se moti, če misli, da mu pojde osobje na led, ker ve, da nimajo taki ukazi dru-zega namena, kakor poskusiti, ali se ne bi dalo kaj odtrgati od stanarine. Vsekakor se pa noče ničesar priboljšati. Vsled tega sklene današnji shod, da se delavnega reda za delavce na vrhni stavbi ne vzame na znanje in da se tudi privatnih stanovanj ne izmeri in pribije, da ni v omenjenih naredbah niti sledu socialno-političnega duha.® To resolucijo je odobrila tudi mariborska konferenca, ki je nadalje sklenila, da se pridružijo delavci splošnim zahtevam vsega osobja južne železnice, ter bo dotična spomenica te dni predložena generalnemu ravnateljstvu. Sklenilo se je tudi, da se v spomenici naglasi, da še tiste obljube niso uresničene, ki so jih dobili železničarji črno na belem s podpisom gospoda Bohma. Končno se je razpravljalo o boju, ki je neizogiben, ako južna železnica ne izpolni opravičenih zahtev in se je tudi v tej točki doseglo popoln sporazum. Delavci z mramorjem stavkajo na Dunaju. Opozarjamo vsled tega vse delavce s kamnom, naj ne iščejo dela na Dunaju. Delavstvo tobačnih tvornio avstrijskih je predložilo c. kr. vrhovnemu ravnateljstvu spomenico, v kateri zahteva posebno povišanje in regulacijo svojih mezd in nekatere druge stvari, ki se tičejo posameznih kategorij. Iz stavljenih zahtev je posebno razvidno, da državno tobačne tvornice preračunavajo delo prav po tistih finesnih industrijskih ključkih, ka^or znsebni industrijci. Tudi v državnih tobačnih tvornicah ne poznajo nobene eksistenčne najmanjše plače; če le nanese, pa še znižajo delavki ali delavcu zaslužek. Prav primerna je zahteva, da 9e uvede pri vsem delavstvu, ki ni v pogojnem delu, tedenska mezda, mesto dnevne, dalje torej, da se ob premeščenju delavstva od oddelka k oddelku ne sme krčiti plača. Pri po-maknitvah na boljša mesta naj se vpošteva službena doba ob enaki zmožnosti. Za obrtne rokodelce zahtevajo enake službene pogoja kakor jih imajo uslužbenci c. kr. 'drž. železnic. Med zahtevami je tudi zahteva po slovenskem uradovanju in tiskovinah. Glede delavnega časa zahtevajo 48 ur dela na teden ter na leto 3 do 7 dni plačanega ■ dopusta. Delavnik naj se skrajša posebno tudi za čuvaje. Odgovor do 1. januarja 1908." Iz stranke. * Občni zbor političnega društva Bodočnost® v Ljubljani bo dne 21. septembra ob 8. uri zvečer v salonu hotela »Ilirija®, Dnevni red: Poročilo. Volitev odbora in vpisovanje članov. Slučajnosti. Tržaške zaupnike politične in strokovne organizacije se vabi na sejo, ki bode v sredo, dne 25. t. m. ob 8. uri zvečer v «D lavskem domu® (dvorana v prvem nadstropju). Razpravljati je o jako nujnih vprašanjih, zato pričakuje odbor, da se je gotovo udeleže vsi zaupniki. Zaupniki iz goriške okolice so vabljeni, da se udeleže zborovanja, ki bode v nedeljo, 22. septembra, po končanem ljudskem shodu v Vrtojbi. Na dnevnem redu je: Poročilo o tržaški konferenciji. Za deželnozborsko volilno pravico so bili v nedeljo razen mnogih manjših veliki shodi v Pragi, v Lvovu, v Linču, v O pa vi in v Černovicah. V Pragi je bilo 15 000 ljudi na shodu na Havličkovem trgu, kjer so govorili sodrugi Steiner, S e 1 i g e r in F o 1 b e r. Potem je odkorakala množica z rdečimi zastavami in primernimi napisi na Vaclava trg, kjer je govoril sodrug Tušar. — V Lvovu je bil shod pod milim nebom. Zbralo se je nad 10.000 ljudi. Govoril je poslanec sodrug H ud e c, potem Szmigielski, M o r a c z e w s ki in V i t i j k. Po shodu je bil sprevod po mestu. — Tudi v Linču je bil shod pod milim nebom. Govorila sta poslanca Schuhmeier in Weiguny. — V Op a vi je bil shod v največji mestni dvorani, po shodu obhod po mestu. — V Černovicah je bil shod pod milim nebom ; udeležilo se ga je 15.000 ljudi. Razen tega je bilo mnogo shodov po manjših mestih. Ogrski socialisti so sklenili, ustaviti delo dne 10. oktobra, ko se snide ogrski državni zbor. S tem hočejo demonstrirati za splošno in enako volilno pravico. Vlada še izjavlja, da je grof An-drassy izdelal načrt, ki bo »odgovarjal potrebam®, preprečiti »anarhijo® in varoval »madjarski značaj dežele®. Mora biti lepa, pokveka ! Nemška socijalna demokracija ima od pon-deljka sem svoj letošnji zbor v Essenu. Avstrijsko nemško soc. dem. stranko zastopata sodruga dr. Ellenbogen in Schuhmeier, češko pa sodrug Nemec. Iz poročila strankinega vodstva je razvidno, da je število politično organiziranih udov zadnje leto naraslo od 384.327 na 530.466 Viljemove besede, da je socijalna demokracija pri zadnjih volitvah pojahana, so torej sijajno ovažene. Sicer pa je dobila stranka, ki je imela pri zadnjih volitvah 3,010.000 glasov, letos 3 259.000. V nemških deželnih zborih je sedaj 135 socijalno- demokratičnih poslancev, v občinskih zborih 4496 socijalističnih svetovalcev in sicer 1207 v mestih, 3789 pa po deželi. Centralno glasilo »Vonvarts« v Berlinu se tiska v 130.000 iztisov. Strankina blagajna je imela nad milion mark dohodkov. Izdatkov je bilo 459.501 marka za agitacijo, 137.866 mark za podporo strankinih listov, 66.616 mark pa za strankino šolo. Dopisi. Pnlj. (Prvi javni shod jugoslovanske social n o-demokratične stranke.) Kakor je bilo naznanjeno v našem listu, je bil v nedeljo 1. t. ra. prvi javni shod slovenskih in hrvatskih delavcev v Pulju. Bil je za tukajšnje razmere jako dobro obiskan, kajti udeležilo ?e ga je nad 200 sodrugov. Pričel se je točno ob 10. uri dopoldne. Za predsednika je bil izvoljen sodrug Anton Pirc, za zapisnikarja pa sodrug Zlobec. Na dnevnem redu je bilo: 1. Kaj zahtevamo. 2. Volilna reforma za deželno zbore. Poročal je sodrug Petejan, ki je v obširnem govoru razložil glavne točke socialno-demokratičnega programa, zlasti tudi z zahtevami socialističnega narodnostnega programa. Energično je odbil podla obrekovanja, s katerimi obsipavajo nasprotniki socialno demokracijo. Nadalje je razložil socialistično stališče glede volilne reforme za deželne zbore ter se je pečal posebno temeljito z istrskim deželnim zborom in njegovim nedelovanjem. V narodnem oziru je računati, da je danes v Istri 70 odstotkov slovanskega in 30 odstotkov italijanskega prebivalstva. V deželnem zboru pa sedi 21 Italijanov in 9 Slovanov in pribiti se mora, da nima italijanska buržoazija toliko tolerance, da bi priznala vsaj enakopravnost jezika, vsled česar ta deželni zbor vsa leta sploh ni* deloval in so vsi interesi dežele zanemarjeni. Končno je vzpodbujal navzoče, naj se čvrsto oklenejo socialno demokratične stranke in z združenimi močmi izvojujejo neizogibni boj proti kapitalizmu. Govorili so še nekateri govorniki, potem se je shod zaključil z glasnimi živio-klici socialni demokraciji. Shodi. Protestni shod. V sredo, 25. t. m., zvečer se vrši v Ljubljani protestni shod vsled vedno naraščajoče draginje živil. Lokal se naznani po letakih. V Vrtojbi je dno 22. septembra t. 1., ob 3. uri popoldne, v gostilni gospoda Emila S a v n i g a ljudski shod. Na dnevnem redu je: Volilna reforma za deželni zbor. Ža iz dnevnega reda je razvidno, da je shod zelo važen in je pričakovati, da pridejo vsi sodrugi. Vabljeni so tudi sodrugi bližnjih krajevnih organizacij. domonstrantje sami socialni demokratje. Prav tisti, ki protežirajo vsako nasprotje proti socialni demokraciji. naj se pa primejo za svoj cenjeni nos; njih ljubljenčki, takozvani anarhisti, neorganizirani ljudje, razni »narodni* elementi, ki niso za nobeno zi-stematično delo, so prav radi porabili priložnost, za svoje ker vodstvo zadržuje gibanje, ker slepomiši i. . d. V resnici so nezadovoljni le klerikalci, ki bi bili, čeprav nimajo pristašev med železničarji, radi igrali prvo vlogo v gibanju. Vse, kar so železničarji doslej dosegli, so dosegli brez klerikalcev in krščanskih socialcev in proti njim. To-jih pa peče. Ali zavedni železničarji jim ne pojdejo na limanice, pa če sp vedejo še bolj »radikalno*. Tak »radikalizem* je namreč navadna sleparija. Železničarjem ni cilj pasivna rezistenca, temveč izboljšanje položaja; pasivna rezistenca je pa le sredstvo v ta namen in razume se, da bi bilo bolje, če bi se izpolnilo njih opravičene zaliieve brez tega skrajnega bojnega sredstva. Seveda, če ne pojde diugače, pojde pa tako. Ali prav zato, ker je zelo verjetno ali pa vsaj prav lahko mogoče, da bo pasivna rezistenca potrebna, je nad vse brezvestno, v tako kritičnem času zanašati nezaupanje. Če pride do skrajnega boja, bo železna disciplina najnujnejši prgoj za zmago. Disciplina pa zahteva, da se začne z bojem takrat, kadar je pravi čas, da se začne po jasnem načrtu in da se tudi vodi ves boj po brezpogojno veljavnem načrtu. Kdor zanaša sedaj med železničarje nedisciplino, jih hoče le oslabiti in pomagali kapitalistom, da bi lažje premagali needino in nedisciplinirano vojsko. To bodo železničarji razumeli in zato ne sedajo krščanskim »prijateljem* na limanice. »Surovost tržaških socialnih demokratov* je zopet priljubljen predmet za meščansko časopisje. V Trstu in v Ljubljani se razburjajo v najlepši slogi slovenski in italijanski nacionalisti nad socialističnim divjaštvom, ker je ljudstvo v petek po shodu in demonstraciji, prirejeni proti nezaslišanemu podraževanju živil, pobilo nekoliko šip. No. kdor količkaj pozna tržaško socialno demokracijo in zasleduje njeno delovanje, mora vedeti, da je pač zelo delavna, da se tudi zaveda svoje moči, da pa njen značaj nikoli ni bil surov in barbarski. Demonstracije naše stranke v Trstu niso tako nezaslišano nenavadni dogodki, da jih javnost ne bi mogla poznati. Naj se čuvaji javne morale le spomnijo na mnoge, res velikanske demonstracije, ki jih je socialna demokracija tudi v Trstu priredila ob času bojev za volilno pravico in pozneje ob volitvah, pa v dobi boja za nedeljski počitek i. t. d. Impo-nirale so pač vse one demonstracije, ker so bile veličastne sameobsebi, vsled množic, ki so se jih udeleževale in vsled vzorne discipline. Nič preveč redkega ni bilo, da je korakalo po 40.000 socialistov po tržaških ulicah, a Čim manj je bilo policije blizu, tem vzornejši je bil red. Če je bilo v petek večer nekoliko drugače, bi se torej žurnalistika, kateri je kaj ležeče na resnici, vprašala, kje je pravi vzrok, da je prišlo do izgredov. Objektivna preiskava razlogov bi kmalu dokazala, da so napadi na socialno demokracijo naravnost blazni. Ves Trst ve, da so prišli prvi napadi iz buržoaznih krogov, iz vrst tiste elegantno prevzetne družbe, ki se je zabavala v kavarni »Specchi* in ni imela pametnejše zabave, nego podlo zasramovati demonstrante. Izvolite le maloe razmisliti, gospodje psihologi! Ljudstvo demonstrira, ker se mu podražuje vsa živila, ker se ga obsoja na lakoto. In na to ljudstvo mečejo lakirani lenuhi, ki ves božji dan ne vedo, kako bi ubili čas, žemlje, »kifeljce* i. t. d. Ljudstvo bi pač moralo imeti vodo v žilah, če ga ne bi pogrelo tako infamno zasmehovanje. To je bil prvi povod spopadom, pa ni čudo, da je množico pograbil bes nad vso družbo, ki živi od delavskih žuljev, pa odreka delavstvu yse pravice. Toda gotovo je, da bi se bilo dalo omejiti prvi spopad, ako bi bili Delniška družba združenih pivevaren Žalec In Laški irg Telefon št* 163. v Ljubljani Telefon št. 1(1:1. priporoča svoje ZALOGA V SPODNJI ŠIŠKI č/dtli/ei t' i/fonori/cci y^att'rt žalijo čvbrv, po coni in. t-ct nostjiiH? palci ’ali rut/se> d>mc/o <^Sirnoricr?ska piDoDarrja G. ^ticrjcDib dcdiecD D bjubljarji, lOolfbuc tilicc š*. 12 pod novim strokovnim vodstvom priporoča slavnemu občinstvu in spoštovanim gostilničarjem tvoje novo varjeno, prUnano izborno pivo v todoih in ateklenio&h. Ustanovljeno leta 1855. «»*»**»#**»»»»*»»»»»»£ »»»»»»»*»* ** *#»#***>*»* » »»»»»»»»»*»* «» »»»»» Številka telefona 210. i--------------------------------------------------------------------------------------------------------- *** Lam*-«* » Krame