Angelo Cerkvenik j V vrtincu V Ljubljani ga je Mark Antonij opomnil, da je treba izstopiti. Tonček Švigajev se ni ganil. Peljal se je naprej in izstopil v Zagrebu. Na postaji se je še prepiral z nekimi ljudmi, ki mu niso bili po volji, potem se je podal v mesto, noseč previdno kletko s papagajem. Angelo Cerkvenik / V vrtincu Tragedija štirih. V sedmih scenah. Osebe: ŽENA. - NJEN MOŽ. - NJEN LJUBIMEC. - NJEN NEKDANJI SNUBAČ. SLUGA. - SLUŽKINJA. - JEČAR. se dviguje nad resnico človeških možganov — to je resnica Boga, to je rešilni čoln človeštva, da se v trenutkih, ko se približuje smrt, reši pred potopom in ognjem, pred pre? padom blaznosti... Pojdi in pusti me! 522 Angelo Cerkvenik / V vrtincu MOŽ: Ti se bojiš? ŽENA: Bojim se, kajti gnilo telo, pepel in njegova senca ne spadata v vsakdanje življenje, med vsakdanje hinavce, mo* rilce, tatove, zdrave sifilitike in mlade starce, prostituirane svetnice in brezbožne, a fanatične oznanjevalce božje slave. Kakor volkovi ne trpe med seboj ovce, tako ta pisana družba ne more trpeti v svojem naročju javne grešnice. Kakor beži jagnje pred volčjo družbo, tako bežimo me pred človeško. Ta družba nas ne more trpeti, a živeti tudi ne more brez nas. Mi smo tur na človeškem telesu, kjer se kupičita gniloba in gnoj, da se predere in izteče... Grehi sveta tečejo skozi našo kri in naše meso. MOŽ: Ti se — tako se mi vsaj dozdeva — ponašaš s svojim položajem v človeški... ŽENA:... na človeški družbi! MOŽ: Vseeno! Ustvarjaš iz sebe mučenico. ŽENA: Ne vem. Ali samo me prodajamo svojo kri in svoje meso, ali smo samo me mučenice? Ali se samo me prostituiramo? Koliko odstotkov vas je, ki se ne prostituirate za manj vreden denar in koliko odstotkov vas je, ki ste tako malo prostituirani, kakor smo me? Ali nismo prav me, po poklicu prostitutke, med prostituiranci najmanj prostituirane? MOŽ: Ti mogoče, ti sigurno — a vse ne ... (Z narejenim zanosom): Veročka, naš vrt je ves v zelenju, naš vrt je ves cvetoč, bel, rdeč, rumen, rjav... naš vrt te pričakuje. Ali si pozabila na tisto uro, ali si pozabila? ŽENA (skoči s postelje in zbeži iz sobe): Počakaj, počakaj, ne sili me, da izvršim zločin! (Odmor. Mož hoče po sobi. Nekolikokrat težko vzdihne. Slišati je hojo dveh ljudi. Žena se smeje.) ŽENA (je še ni videti): Izbiti mu moraš iz glave to blaznost! NEKDANJI SNUBAIČ (malo vinjen, vstopi z ženo v sobo): Kaj bi mu jaz izbijal iz glave? MOŽ: Veročka, grem! ŽENA: Ne, zdaj ne smeš še oditi! Baš zdaj ne, da boš spoznal, kaj si hotel storiti, (snubaču) kajne, ti? NEKDANJI SNUBAČ: Ne vem, a čudim se temu tvojemu možu, da se ne more uživeti v to izgubo, ki je sicer velika, v resnici pa nikakršna! ŽENA (razposajeno; se smeje): Tako kakor če tatu drug tat ukrade , ukraden milijon! 523 Angelo Cerkvenih / V vrtincu NEKDANJI SNUBAČ: Kakšen milijon, Veročka?! Milijon pri. mer jati s teboj... kakor eden in neizmerno! MOŽ: Dolgočasno, glupo! ŽENA (objame in poljubi snubača): Dolgočasno! Ali je to tudi dolgo* časno? MOŽ (zadržuje jezo): Vera, mislim, da si dovolj razumna. Ta komedija je nezmiselna. Kaj hočeš s tem doseči? ŽENA (pozvoni): Doseči... Ali ne vidiš? Zvedel boš! (Na vratih se prikaže služkinja.) ŽENA: Vina, rib, kruha! (Se smeje. Služkinja se prikloni in odide. Mož hoče oditi.) Potrpi, ljubljeni, tudi ti prideš še na vrsto. MOŽ: Nisem ljubosumen, nikdar nisem bil, in nikdar ne bom. Ali me hočeš osmešiti pred tem bebcem? NEKDANJI SNUBAČ (se smeje). ŽENA (se smeje): Le dokazati ti holčem, da je ves tvoj trud zaman. NEKDANJI SNUBAČ (ironično): Mogoče se daste tedaj sod* nijsko ločiti, gospod (poudarjajoč) pisatelj?! MOŽ (se vsede; mirno): Gospod Gale, moj namen ni, da bi vas trpinčil. Moja družba vam je neprijetna — še v tem tre* nutku, ko ležite v njenem objemu, ste ljubosumni! ŽENA (se odmakne snubaču): Vsak dan — preveč sem rekla — periodično vsak petek me pride obiskat. In vedno ob tej uri kakor danes. V obeh letih ni niti enkrat izostal — in je res vselej ljubosumen. Vsakikrat vpraša po tebi. Boji se, da bi se utegnila premisliti in se povrniti v pošteno življenje, (se smeje) v pošteno življenje! Ta mož mi je bil — poleg tebe — prav za prav kažipot v tO: moje življenje... Nič se ne hudujem nad njim. Saj sem celota sama zase. Ko me je onečastil, sem šla za njim, da me je onečastil še... ah, kaj onečastil, kakšna čast, kakšna čast! Šla sem z njim in sem se vdala drugemu, tretjemu, četrtemu... in mnogim, mno* gim... Tedaj šele sem jela uživati, naslajati se, ko sem spoznavala vse te pohotne, srečne in nesrečne kreature, ki so se grizle v moje telo, in sem doumela, da sem vzvišena nad vsemi njimi. Videla sem stare mladeniče, spoznala sem mlade starce, ki so hodili mimo> mene ter s pritajenim dihom grešili v svojih mislih z mojim lepim, belim, gorečim tele* som, ki so se potapljali v blaznost mojih oči, ki so jokali in kričali od bolečin, pa so navzlic vsemu ostali — čisti (se krohoče), čisti ti umazanci, med vsemi umazanci najostud* nejši! Ti strahopetci, gugajoči se med gnojlem in svetni* 524 Angelo Cerkvenik / V vrtincu štvom, ki bi hoteli biti prasei in svetniki obenem, kakor ogromna večina ljudi... (Utrujena obmolkne in zamiži.) NEKDANJI SNUBAČ: Po navadi ni takšna! MOŽ (nezavedno): Ni takšna. ŽENA (odpre oči): Takšen si tudi ti, moj mož! Da, takšen! Nič nisi boljši, kakor drugi, nič nisi lepši. Tudi ti hodiš po sredi, vedm> po sredi... Ti si celo tipičen reprezentant teh ostudnežev... no, ker si reprezentant, te cenim ... reprezentanco urnem ceniti! (Se smeje.) NEKDANJI SNUBAČ (se približa ženi): O, kako dražestna si! Povejte, gospod, ali se vam ne zdi, da je danes prav tako lepa, kakor pred desetimi leti, ko je bila še prav mlada, čednostna deklica... čednostna ... (Se heheta.) ŽENA (mračno): Čednostna. da... Petnajst let mi je bilo tedaj. V šolo sem hodila in bila sem zaljubljena. V svojega inštruktorja sem bila zaljubljena, v tvojega prijatelja, Gale. Plah je bil in boječ — svetnik. Prihajal je v mojo učno sobico in mi razkladal matematiko, jaz pa sem ga s komolcem drezala v prsi... nalašč ... z nogo v nogo ... in mnogokrat, mnogokrat sem mu drzno pogledala v oči... On pa je stiskal zobe in se je ves tresel... Kako se je tresel! V meni pa je gorelo... moja pohotnost je bila utešena... Kaj sem jaz kriva, če me je Bog tako ustvaril? Fant je pozneje šel v semenišče. Danes zopet hodim k njemu — v spovednico— in še danes tako diha, še danes tako valovi njegova ognjena kri, ko se moje plameneče ustnice dotikajo rešetke ... ostal je svetnik, čist ostudnik! MOŽ: Vera, jaz sem svoj nagon ubil. Človek se mora dvigniti in postati večji, kakor je njegovo telo, globokejši kakor je časa njegove krvi, silne j ši, kakor je moč njiegovih mišic! ŽENA: Na račun drugih, vedno na račun drugih. Zato moramo biti me — in zato morate biti vi; ne kliči me zatorej k sebi. Greh in čistost nista eno in isto — a čistosti ni brez greha! NEKDANJI SNUBAČ: Kakor ni vina brez vode! ŽENA: Neumna prispodoba. MOŽ: Tudi iz gnoja se porajajo zlata zrna... ŽENA: Venomer: zlata, zlata... Pojdi, ti govoriš, samo govoriš. Že sam zvok tvojih besedi je umeten, izmišljen, narejen. In vsebina je kakor veter, še kakor fata morgana ne! (Vstopi služkinja in položi na mizo buteljko, čase, ribe in kruh na krožnikih. Služkinji:) Dobro! (Služkinja se prikloni in odide.) Na, mož, pili bomo... Pijmo, pijmo! Gale, tudi ti boš pil... 525 Angelo Cerkvenih / V vrtincu Rada pijem, vino je kakor opojnost v Boga, kakor omotična religioznost... Kadar pijem in kadar klečim pred Bogom, sem srečna. (Pije, tudi nekdanji snubač pije.) MOŽ: Ker piješ in klečiš pred Bogom, te je zapustila tvoja misel. ŽENA: Pij, mož, vsaj danes pij! Bogve, če se bova še kdaj videla. NEKDANJI SNUBAČ (me). ' * MOŽ (vstane): Veročka, kar sem ti rekel ob najini ločitvi, ponav* ljam: mogoče bo prišla težka, najtežja ura tvojega življenja. Spomni se tedaj name! Tvoja zunanjost me ni preslepila. Poznam te, zaman si se skušala utajiti. O, moja velika ljubezen me ni mogla prevariti. Nikdar ne! ŽENA: Pošto j še! Prepričati se moTaš, da me napačno sodiš, to se pravi, da mi mogoče daješ celo nekatere dobre lastnosti, ki jih absolutno nimam. MOŽ: Zunanja oblika, vse tisto, kar bi morebiti videl, me ne more prepričati, Vera. Ali ne moreš razumeti, da tvoja laž le potrjuje — resnico?! Preveč me ljubiš, previsoko me ceniš — zato se ne moreš povrniti k meni. ŽENA: Odidi, pojdi, (nervozno) hitro, hitro. MOŽ: Zdravstvu j! (Odide.) (Odmor.) NEKDANJI SNUBAČ: No, ta norec je odšel. ŽENA: Ti si dolgočasen in še neumen povrhu. NEKDANJI SNUBAČ (jezno): Dolgočasen in neumen... ti pa vlačuga! ŽENA: Vlačugarstvo je moj poklic. Ali je ta poklic slabejši kakor poklic rablja in mesarja? Ali ni še bolj ostuden poklic: ubijati, mesariti? NEKDANJI SNUBAČ: Vlačugarstvo ni nikak poklic. Vlačugar* stvo je samo vlačugarstvo, se ne da nikamor uvrstiti. ŽENA: Bedak, ne govori o stvareh, ki jih ne razumeš, ne govori o možu, ki mu ne segaš niti do kolen! NEKDANJI SNUBAČ: Zakaj ne greš tedaj z njim? ŽENA: Zato, ker smem in morem reflektirati le na tako družbo, kakor je tvoja ali Oskarjeva, ali vseh teh tisočev blodnikov! NEKDANJI SNUBAČ: Ti me nekako podcenjuješ. ŽENA: Podcenjujem? Kaj to pomeni? NEKDANJI SNUBAČ: Kaj me končno briga, kaj kaka takšna pravi... ŽENA (se krohoče): Kaka takšna. Zakaj pa prihajaš sem? (Sadistično.) Zakaj, a? Zakaj si ljubosumen name? Zakaj tako 526 Angelo Cerkvenih / V vrtincu sovražiš mojega moža in tistega mladega podporočnika, ki me požira s svojimi velikimi, čudovitimi...? NEKDANJI SNUBAC (razdraženo): Čudovitimi, čudovitimi! Oči so oči! ŽENA: Niso, oči niso kar tako oči. Tvoje oči so glupe, razumeš, bedaste! Ničesar ne najdem v njih, prav ničesar, njegove pa (naivno zaljubljeno)... o, njegove oči..., ko bi bila še mlada! Kar tresem se zanj, za tega lepega fanta! Da je mogel zaiti sern! NEKDANJI SNUBAC (razjarjeno): Ljubezen vlačuge ni več moderna v današnji dobi! Ta moda je že minila! Ne čitaš novin, kaj? ŽENA: O, ni še minila. Včeraj je tukaj pri meni ležal, vso noč je ležal pri meni. Ali moreš razumeti, kako je umazani žen* ski, ko naenkrat zleze na rešnjo skalo, ko se dotakne čistosti in postane sama čista? NEKDANJI SNUBAC: Nehaj, ali misliš, da je ta čist? ŽENA: Umazan si ti — vsakdo ni! NEKDANJI SNUBAC: Zakaj me ne odženeš, kadar pridem k tebi? ŽENA: Ker sem vlačuga, poklicna vlačuga. To jje moj vsakdanji kruh, ali ne razumeš? Vsakdo ima pravico priti semkaj, vsakdo — zakaj bi je ti ne imel? NEKDANJI SNUBAC: Torej kakor vsak drug? ŽENA: Da! Drugi so bolj taktni, rekla bi: bolj rahločutni in molče opravijo in po> navadi molče odidejo. Ne zmerjajo me in ne pripovedujejo mi nepretrgoma, da sem vlačuga. Nekateri so tudi dobri in me vsaj nekoliko trenutkov vzljubijo. Govore mi, da bi se mogla vrniti v pošteno življenje, izseliti se v Ameriko, Avstralijo' in delati, pošteno živeti! Pa to vse sama vem! A iz tega kraja ne morem (kakor haluciniranka). Poleg njega hočem živeti (kaže s prstom na neko nevidno podobo), poleg njega, čeprav ne z njim. Rada ga imam še vedno — ne, ne rada — ampak kakor veriga me nekaj veže z njim. Ne morem se odtrgati od njega. Njegov dih čutim, njegova ljubezen me greje, , NEKDANJI SNUBAC: Dovolj! Čemu mi to pripoveduješ? ŽENA: Bedak, kdo tebi pripoveduje! Pojdi, če nočeš slušati. NEKDANJI SNUBAC: V bardel sem prišel, ne v lice j! ! ŽENA: Zaušnico bi ti dala, pa si preumazan... No, ali hočeva opraviti... Nimam mnogo časa, stara se bo jezila. Saj veš, moj kruh je! Ali pa daj denar in odidi! 527 Jernej Jereb / Suženj demona NEKDANJI SNUBAČ: Samo oh dobro voljo si me spravila! (Vrže na mizo bankovec in odide.) ŽENA (vzame iz predalčka nočne omarice sliko svojega moža in jo poljublja): Mož moj, mož moj, če bi mogla, mogla... če bi smela samo za trenutek, samo za trenutek (krčevito), o, ljub* ljeni, kidaj bo konec — kdaj, kdaj...? (Zruši se na posteljo s sliko v roki in ihti.) Konec V. scene. Jernej Jereb f Suženj demona (Nadaljevanje) DRUGI DEL Zima je potekla v strašni enoličnosti. Vdal sem se v vse, brez volje sem se usužnjil grehu in nasladi. Moje življenje je bilo urejeno po urah, ki so bile natančno določene; tej uredbi se nisem ustavljal. Očital si nisem ničesar več. Delati se mi ni ljubilo. Še sanje so me zapustile; s Tonetom sva se razšla, hodil je svojo pot. Gospa Fani je bila srečna. Izginili so očitki, nervoznost jo je popustila. Zvito in previdno je vse uredila, nihče pri hiši ni slutil o najinem razmerju. Moje vedenje napram njenemu možu je bilo tako, da je dejal ženi, da sem prijeten in pameten dečko. Na zunaj je bilo zakonsko življenje teh dveh ljudi v najlepšem redu, ? dasi sva si pogosto on in jaz isto žensko v isti noči delila med seboj. To dejstvo mi ni več povzročalo srčnih muk. Marija je prizor tiste noči že pozabila. Gospa ji je spretno nakopičila vzroke svoje jeze, revica je vse verjela. Ko se je na pomlad poslovil «šinj]or», smo se preselili v novo, prikladnejše stanovanje. Življenje se je le nebistveno spremenilo. Jaz in dva dijačka smo spali v eni sobi, gospa je puščala vrata priprta... * Majnik me je zopet združil s Tonetom. Hodila sva po poljskih stezah in govorila o naravi in o umetnosti. V teh dneh se je moje brezčutje pričelo tajati, v ude mi je udarila kri, oko se je raz* gledalo. Neznan vonj je zavel od juga, kot vonj cvetja za morjem. Tistikrat, ko se je skalila Soča od gorskega snega, je zavelo tudi v kostanje. Razkošatilo se je popje, dolga vrsta v nebo prosečih vej se je povesila kot bi nosila v naročju sadove materinstva. 528 Angelo Cerkvenik / V vrtincu Tragedija štirih. V sedmih scenah. VI. scena. Po enem letu in pol. V zaporu. Spomladi ob 2. popoldne. (Žena sedi na postelji in premišljuje. Ječ ar [ga ni videti] odpre vrata. Mož vstopi.) MOŽ: Vera moja! ŽENA: Tvoja? (Ko jo hoče objeti, ga odrine.) Tvoja? Ne, ne! MOŽ (žalostno): Veročka moja, zakaj se tako mučiš. ŽENA: Nisem mislila, da boš prišel... Res! Kako to? Saj nikomur ne dovolijo prestopiti prag te celice! (Začudeno.) K&ko je to? MOŽ: Saj je vseeno! Tvoj mož sem ... Prijatelje imam ... ŽENA (z odklanjajočo gesto): Mož... ne, ne ... Že davno ne več! MOŽ: Če bi bila v tisti težki uri prišla, bi bila spoznala, da sem še vedno tvoj mož, pa te ni bilo ... ŽENA (začudeno): V težki uri? MOŽ: Ko si bila lačna! ŽENA (se smeje): Lačna? Ne, lačna nisem bila. Le moj zagovornik je tako trdil pred poroto, da sem bila lačna, zapeljana, da pa sem v bistvu dobra... O, saj je imel prav... Pol leta tukaj sedeti... To je nepopisno strašno ... MOŽ: Nisi bila torej lačna? ŽENA: Nisem. Samo tako se je zgodilo: v zrcalo sem se gledala in sem jela opažati, da se staram, da postajam grša... Kaj ne ... In nihče me ni več maral... Lastnik bordela mi je že namignil, da bom morala zapustiti to poslednje zatočišče, če ne bom znala več zaslužiti... (Težko ji je. Obmolkne.) MOŽ: Postarala si se, a grda nisi. ŽENA: S strahom sem opazila, da sem postala grda, zelo grda, ali sem le tako mislila. Na cesto me bodo vrgli, sem pre? mišljevala; ali bom morala delati, sem se vpraševala. Ribati, prati, kuhati, pomivati... Strašno! Po telesu me je spre? letel mraz. Vsak človek ne more delati. Delo mi je zoprno, sovražim ga! S strahom sem računala, koliko imam pri? hranjenega ... Nič nisem imela. In tedaj je nekega večera prišel grof Stromfeld... Imel je v žepu biserno ovratnico; za svojo ženo jo je bil kupil, za rojstni dan jo je hotel darovati ji. Tako mi je povedal... Nekaj nerazumljivega mi je šinilo v prste, nekaj, česar do danes nisem doumela ... in vzela sem ovratnico ... 604 Angelo Cerkvenih j V vrtincu MOŽ: In nisi bila lačna. ŽENA: Nisem bila, a vzela sem vseeno ovratnico. Lakote v bodočnosti sem se bala, kajti starala sem se, grda sem po* stajala in nihče me ni več maral... MOŽ: Vzela si, kar ni bilo tvcje, in nič te ne more opravičiti, da si to storila. ŽENA (resignirano): Nič, prav nič! (Po daljšem molku.) Ne, če natanko premisliš... marsikaj me more opravičiti, ali vsaj zmanjšati moj greh. Revežu ne bi vzela. Bogatašu sem ukradla. MOŽ: Nisem prišel sem, da bi te obtoževal, in ni potrebne, da se opravičuješ. ŽENA: Ne pred teboj, pred seboj se opravičujem. Kar sem zdajle glasno povedala, sem ponovila neštetokrat v mislih... Le zaradi sebe same! MOŽ: Prišel sem, da ti povem, kako malo se je izpremenilo moje razmerje napram tebi. Nič se ni izpremenilo. Spoznala si, da se staraš, praviš, da postajaš grda, bojiš se lakote. Pridi torej k meni, ko boš odsedela kazen. ŽENA (nejevoljno): Ali še vedno nisi doumel, zakaj se ne merem in ne smem vrniti k tebi? MOŽ: Prav nikakršnega razloga ne more biti, ki bi smel ovirati pot k miru in sreči. Če pa bi takšen razlog obstajal, bi ga morala pohoditi. ŽENA: Hujša kakor lakota, kakor vlačugarstvo je zavest manjše vrednosti svojega lastnega bitja, zavest milosti, ki bi jo uživala. MOŽ: Kakšne milosti. Ni milost, zgolj ljubezen, lepa, neseksualna ljubezen je to. Ali je seksus bistvo? Seksus je kakor lepota, seksus je le sredstvo, je kakor retorta, skozi katero mora priti v človeško dušo — ljubezen. ŽENA: Besede, same besede! V praksi ne more to veljati! MOŽ: Ne more obveljati? Ne trdim, da bo, le poskusiti morava. Če ne bo obveljalo, se ločiva za vedno, če obvelja, bova srečna oba! ŽENA: Čemu poskušati? Natanko vem, da ne bi obveljalo, da bi bila najina bolest še veliko hujša ob ponovni ločitvi. A zakaj me vendar ne pustiš, da bi hodila mirno po svoji poti? ... Lepa ne bo ta pot, a moja bo, moja! Po beznicah se bom klatila, pod mizami v beznicah bom spala v raz* trganih cunjah, med pljunki in ogorki, med pijano 605 Angelo Cerkvenik / V vrtincu drhaljo bom sama pijana, prodajala se bom za požirek žganja. Ali se bom še mogla prodajati? Ali je še kak košček mojega telesa, ki še ni bil prodan? ... (Bolestno.) Goljufala bom: že stokrat predano telo, senco pepela bom še stokrat prodala... MOŽ: Veročka moja, ali se bojiš ljudi? ŽENA: Da, ljudi! Za tebe se bojim! MOŽ: Odšla bova odtod. Daleč, daleč, kjer ne boš videla nobenega izmed teh obrazov, kjer boš srečavala nove, ne* poznane ljudi, daleč čez morje, kjer ne boš slišala ne znane govorice, ne znanih zvonov, kjer te ne bodo motile oblike domačih hribov. Daleč, daleč ... Samo solnce bo bolj žarko žarelo in grelo tvoje novo življenje... ŽENA: Ljudi se bojim, toda ne ljudi, katere poznam, kajti znance poznam skoraj tako dobro kakor samo sebe. Teh ljudi se najmanj bojim, ker so vsi moji grehi tudi njihovi grehi, in njihova polovica vseh grehov je umazanejša, kakor moja. Bojim se ljudi, ki jih ne poznam... Ali nam ni vsak ne* znanec lep, čist?... In nikdar bi ne mogla več spoznati vseh tistih ljudi... Spoznavanje je prestrašno. Ali ne razumeš tega? MOŽ: Čas te oropa vseh teh škodljivih domišljij, vse te ne* potrebne skrupuloznesti. ŽENA: Čas bo mojo rano samo poglobil do poslednjih možnosti — če bom vedno trezna. Utegnila bi znoreti; misel je kakor sveta inkvizicija, kakor luciferska tortura... sama opoj* nost mora biti moje življenje, sama opojnost! Čas ne mere ozdraviti človeškega telesa luesa. Spirohete grizejo, razjedajo, svoje nevidne kremplje širijo kakor sam satan po mehkih možganih... Mesto zdravila pa bi stal poleg mene ti, moj mož, ki bi me vedno znova spominjal na silno razliko med menoj in teboj... Dvoje ljudi... dvoje resnic ... dvoje pravic ... MOŽ: Dvoje pravic, dvoje resnic ... tisoče, milijone ... neizmerno mnogo jih je. Vzporedno gre njihova pot... le včasih se križa. V divjem letu tekmujejo med seboj. Milijon resnic, milijon pravic... Resnice pa še ni, in pravice tudi ne... Tista, katera bo v divjem diru zmagala, tista bo postala resnica in pravica... in potem: smrt! In vendar ne bo nikdar smrti, ne more je biti nikdar. Smrt je nič — in niča ne more biti... 606 Angelo Cerkvenih / V vrtincu ŽENA: Ali mi obljubiš, da mi ne boš nikdar več hodil na pot? MOŽ: Dokler trpiš — ne morem in ne smem. ŽENA (odločno): Moraš! MOŽ: Ne morem. Ali ne razumeš te besede? Samo umreti bi mogel s teboj! (Žena se zdrzne. Nekaj trenutkov gleda molče v oči možu.) ŽENA (počasi, preudarno): Umreti z menoj... Res, to bi bila rešitev za oba. Počakaj me! Vrnem se in pridem k tebi — umreti! (Ponovi tise.) Umreti... (On ji poda roko in odide. Žena stoji sredi celice negibno nekoliko trenutkov. Zakrili z rokama.) Umreti! Konec VI. scene. VIL scena. Pozimi. Moževa delovna soba. Ob 6. zvečer. Štiri mesece pozneje. (Mož in žena prideta — oba v črno oblečena — ter se vsedeta vsak v svoj fotelj. Oba sta zamišljena. Mož pije iz visoke čase vodo — požirek za pozirkom, popolnoma mehanično, tako da se zdi, kakor bi ne vedel kaj dela.) ŽENA: Zdaj v teh poslednjih trenutkih bi mogel opustiti absti* nenco. MOŽ: Zakaj? Načelo, ki je zame del resnice in lepote, mi je v vsakem trenutku življenja enako drago in enako močno. ŽENA: Tebe vendar ne bo več — zdaj, čez pol ure naju ne bo več. MOŽ: Ne vem, kaj se bo zgodilo z nama, a umreti ne moreva. To je samo razkrojenje telesa, to je samo pretvoritev v nove, nepoznano, mogoče lepšo, a brezdvomno v popolnejšo vsebino. ŽENA: Ne verujem. MOŽ: Jaz verujem. ŽENA: Ali se bojiš? MOŽ: Verujem in se ne bojim. Vera je večno življenje. ŽENi\: Tudi jaz se ne bojim, čeprav ne verujem. MOŽ: Misli globoko in spoznala boš dvoje: ali se bojiš in ne veruješ, ali pa veruješ in se ne bojiš. ŽENA: Umreti morava! Samo s tem namenom sem prišla sem. Drugače bi bila šla naravnost v beznico. Že mnogokrat sem mislila na smrt kot edini izhod iz te težke in mučne situacije, a nisem imela dovolj poguma, da bi se usmrtila. Ko me je obup vso osvojil, si prišel in si rekel, da bi mcgel — umreti z menoj, rajši umreti, nego pustiti me, da trpim. V tistem trenutku sem spoznala, da je smrt v družbi lažja. Včasih 607 Angelo Cerkvenik / V vrtincu me je popadla celo navidezna blazna misel, ki pa v bistvu svojem ni blazna, temveč popolnoma naravna: zaželela sem si, da bi zemlja skcčila s svojega tira, da bi se zaletela v naročje solncu in zgorela v enem samem trenutku, kakor v petroleju namočena cunja ... Da bi umrla s svetom, z zemljo vred. Sama ne morem.... Ali ni smrt človeka težka le zategadelj, ker se mora človek odtrgati od živega sveta? Ali ni bojazen pred smrtjo bolj vsečloveška ljubezen na= pram vsakemu poedinemu članu človeške družbe kot pa egoizem krvi? MOŽ: Ne vem. To vprašanje ni važno. Dejstvo je le, da ni naravno — in zategadelj krivično — nasilno uničenje živ? ljenja. Ne vemo, kakšne naloge so nam dane v življenju. Ali ne ubije samomorilec tudi od pamtiveka določenega mu dela? Ali se ne ubije mogoče tik pred svojim živ* ljenskim ciljem, ki mu za večno ostane prikrit, nedosežen, mrtev? ŽENA: Ljudstvo je kakcr gnoj, si nekdaj rekel? MOŽ: Tako sem rekel — saj tudi poedine celice v gnoju vrše neko določeno nalogo. ŽENA: Reči hočeš, da bi bilo bolje, če se ne bi usmrtila. MOŽ: Mislim, da grešiva, če si sama ugonobiva življenje. ŽENA: Tedaj mi ostane samo ena pot: ločiti se morava in iti vsak svojo pot. MOŽ: Poskusiti bi morala živeti skupaj — ali je to tako težko? Če poskus dokaže, da ne moreva skupaj živeti, tedaj pač napraviva konec življenju. Za to imava še vedno dovolj časa... ŽENA: Ne! smrt, samomor... oboje je grozno, vendar pa ni nič groznejšega, kakor le en sam dan skupnega življenja s teboj. MOŽ: Ne morem razumeti. ŽENA: Ne mcreš razumeti, da te tako neizmerno ljubim, da bi te mogla iz ljubezni ubiti! MOŽ: To so same besede. ŽENA: In te besede so misel, misel pa je rojstvo življenja. MOŽ: Življenje je bilo pred mislijo, pravečno je! ŽENA: Ti tega ne moreš razumeti! Moj bog! V obup me tiraš! Gobavec ne more živeti poleg zdravega, ne da bi ga okužil in če zdravega ljubi, kako bi ga smel okužiti? MOŽ: Zakaj ne? Ljubezen je višek egoizma. 608 Angelo Cerkvenik / V vrtincu ŽENA: Ti torej nočeš umreti? MOŽ: Nočem? Če misliš, da je te res edini izhod, sem pripravljen. Samo tega ne vem, če si dobro premislila, kaj nameravaš. ŽENA: Če sem premislila!? Od tistega dne, ko si bil pri meni v zaporu, sem dan za dnevom razglabljala in čim intenzivneje sem se poglabljala v to misel, tem jasneje mi je postajalo, da moram pretrgati vse niti, ki me vežejo s preteklostjo, kajti vsa moja preteklost je tako živa, kakor sedanjost — in vsa moja bodočnost bi bila moja preteklost. MOŽ: Dcbro, če si sklenila svoje račune, tudi jaz ne bom več odlašal, tem manj ker hočem tudi samemu sebi dokazati, da moji dvomi niso upravičeni. >. ŽENA (začudeno): Dvomi? i I i MOŽ: Da, dvomi! Zdaj, tako rekoč ob poslednji uri ti smem po* vedati in smem tudi samemu sebi popolnoma priznati. ŽENA: Govori! MOŽ: Dvomil sem marsikdaj o svoji moči, a po sili sem verjel, da sem močan. Dvomil sem, če bom mogel zmagati vse strašne muke, ki bi se porajale vsled najinega skupnega življenja, dvomil sem, če bi mogel pregnati strašne in ostudne slike o tvojem gnijočem telesu, dvomil sem nad svojo ljubeznijo, o kateri pa sem venomer govoril — govoril tebi, sebi in vsem ljudem. A tedaj se je vedno v meni po* rodil pošasten dvom... Z vsem naporom sem dvignil silno kladivo in udaril sem po pošasti na trdem nakovalu, da je zahreščalo... Ubil sem jo, pa ni ni'č pomagalo, vedno je pošastna prikazen nanovo vzklila in se razvila v strahotno podobo... In vedno iznova sem moral ubijati, ubijiati, ubijati. (Kratek premor.) Ne vem, če bi bil mogel to prenesti, ne vem, če bi bil mogel streti vse pošastne dvome za vedno... ŽENA (razočarano): Tedaj me nisi ljubil, temveč si le govoril? MOŽ: Ne, ne! Ljubil sem te in ljubim te, le tvojega telesa sem se bal, tvojega strastnega telesa. Besedo o gobavcu si izrekla komaj pred nekoliko trenutki... Podoba gobavca sel je kakor zahrbten in nenasiten parasit zajedala v moje možgane. Ali razumeš? - ŽENA: Nikdar nisem tako malo razumela, kakor v tem trenutku. MOŽ: Žal mi je, da ne moreš razumeti. Pa čemu razpravljava? Utrujen sem že! * ŽENA: Ne! Razloži mi to! 39 609 Angelo Cerkvenik / V vrtincu MOŽ: Nekdaj sem že rekel: Telo je sredstvo, ljubezen je vsebina. ŽENA: Zakaj lažeš v tem poslednjem trenutku? MOŽ: Izpijva... Spoznala boš, da nisem nikdar lagal... v tem trenutku boš spoznala! (Dvigne se in stopi k pisalni mizi ter nalije v dva kozarca vročega čaja in strese v vsako čašo po dve dozi praška. Obe časi položi na taso in ju prinese na mizico pred fotelja. Se zopet vsede.) Glej, v vsaki časi toliko strupa, da v nekolikih tre= nutkih premineva. To je najmočnejši strup. ŽENA" (se strese): Ali res v nekolikih trenutkih? In bolečine, ali so hude? MOŽ: Nič bolečin, takoj izgubiš zavest. ŽENA (nesigurno, monotono): Takoj... MOŽ: Čaj je bil vroč, strup je raztopljen. Čakaj, malo premešam in potem (meša z žličko v čašah) izpijeva. (Vsak vzame svojo čašo v roke. Nekoliko trenutkov molčita in se- gledata.) Pijva! ŽENA: Čakaj, samo še en trenutek počakaj! Ali hočeš res umreti zaradi mene? Ali bi ne mogla umreti samo jaz? Težko mi je za tebe. MOŽ (popolnoma mirno in jasno): Pripravljen sem. Ne odlaša j va! V večnosti ne pomeni razdobje najinega življenja nič. Pijva! (Jo poljubi na usta in ji pogleda v oči. Ženi se trese roka. Mož nese čašo k ustnicam, žena tudi. Mož izpije v dušku in omahne v fotelj, njej pa se silno strese roka in časa ji pade na tla ter se razbije; čaj se razlije. Dolg molk.) MOŽ (z naporom se nekoliko dvigne, odpre oči in jo gleda): Ti nisi izpila! (Hoče ji ponuditi roko, pa ne more, roka mu omahne, zatem še glava. Z zadnjim naporom.) Zdravstvu j! ŽENA (stoji kakor Lotova žena in gleda brezizrazno v umirajočega. Naenkrat izbruhne v histeričen jok...) O ... o ... o ... (Joče, a se kmalu dvigne, obriše si oči, poteze na obrazu ji ustvarijo trd, oster izraz. Zamišljeno hodi po sobi s silno bolestjo) o ... o! Ubijalka in vlačuga... in stara in grda! Samo še za v beznico... (tiho), samo še v beznico... (Pogleda mrtvega moža, kakor da bi se hotela posloviti od njega, potem pa odločno.) Ne! V beznice v beznice! (Naenkrat se ustavi pred ogledalom, ugledavši svojo sliko v njem.) Ali sem to jaz? Je to človeška podoba? Nikar (se odmika v strahu), nikar (strašno), ne glej me tako, ne glej me tako! (Tiho.) Očitajoče me gledaš! Kaj praviš, kako praviš? Ne, ne, ne! (Se brani, z rokami poskuša odriniti sliko, 6 JO Gustav Strniša / Ubranost toda pod silno sugestijo se približuje zrcalu. Obraz je spačila v pravcato nakazo.) ŽENIN DVOJNIK (z izpremenjenim glasom): Ti nisi samo vla* čuga... Morilka si! Tvoj namen je živel v tvojih možganih, kakor strupen črv. Čistega človeka si se bala; sovražila si ga, ker si bila poleg njega vsa umazana in gobava ... Zato si ga ubila ... Kako praviš? Da se je sam ubil? Tvoja misel ga je ubila... Tvoje besede o misli so resnica... čuješ!! res* niča! Rešiti se žiga poroke... to je hotelo tvoje blodno hrepenenje... ŽENA: Zakaj me je zalezoval, zakaj... Pojdi, pojdi! Kdo si ti, ki mi očitaš, kdo si? ŽENIN DVOJNIK (z izpremenjenim glasom. Se krohoče): Kdo sem! Ali me ne poznaš? (Vsiljivo.) Ali me ne poznaš?! Meni, mar meni hočeš lagati?! Od pamtiveka hodiva skupaj. Kakor kri in meso sva, kakor meso in kosti sva si sorodna ... Druga polovica tvojih možganov in tvojega srca sem, ubijalka! ŽENA: Ne, ne, ne! Ne poznam te! (Se bliža k zrcalu.) Daj mi mir; saj sem hotela umreti, hotela — pa nisem mogla... čašo mi je vzelo iz rok, vrglo jo ob tla! ŽENIN DVOJNIK (z izpremenjenim glasom. Se krohoče): Vrglo ob tla?! Kdo? Sama si jo vrgla... Že od vsega početka si vedela, da se ne boš nikdar usmrtila. Pri ustih si imela čašo, nagnila si jo že — tedaj pa si zmagala v sebi ti sama in si jo vrgla ob tla... Še se ti hoče blata, še gnoja... na tisoče jih hočeš še okužiti . . . gobavka! (Nasilno.) Pojdi, gobavka... pojdi v beznice, med pljunki in podmiznimi ogorki, med pijano drhaljo in gobavci boš poginila, ker si stara in grda... (se krohoče) stara in grda, grda... Konec VII. slike. Gustav Strniša / Ubranost Girlande smrek sipljejo biserno roso v tvoje naročje, gozd šepetaje naju sprejema; solnčni dan se smehlja čez pobočje, toplo je obema. V omamo naju ovija žarkov tenčica, srebot spleta kočico senčno pod drevjem; zasanjaj brezskrbno v zelenem zatišju, cvetica, saj kukavica kuka srečo med gostim vejevjem! 39* 61 1