Poštnina platana v gotovini.
Štev. 23.	V Ljubljani, dne 20. avgusta 1925.	Vil. leto.
Glasilo Osrednje Zveze javnih nameščencev in upokojencev :: za Slovenijo v Ljubljani.
Cena posamezne štev. 1 Oln.
„NAS GLAS“ izide vsakega desetega, dvajsetega in zadnjega v mesecu. Celoletna naročnina . . . Din. 40-— Polletna naročnina .....	20*—
četrtletna naročnina .....	10'—
Za inozemstvo je dodati poštnino. ...... Oglasi po ceniku. —:	:
Uredništvo: Anton Adamič, Ljubljana, Bohoričeva ulica štev. 12. Rokopisov ne vrača, a ko se ne priloži znamk. Dopise v latinici in cirilici sprejema le podpisane in zadostno frankiranc. Rokopise je adrcsiratl le na urednika.
Upravništvo: Na naročila brez denarja se ne oziramo. Naročnina naj se šilja po nakaznici oziroma položnici le v Ljubljano, Vodnikov trg št. 5/1. je pošiljati tudi zbirke za naš tiskovni sklad.
po-
Tja
Občni zbor O. Z.
z dne 9. avgusta 1925.
Predsednik O. Z. g. Maks Lilleg otvori občni zbor ob pol 10. uri, <ker ob določeni 9. uri vsled nezadostnega števila navzočih delegatov ni bil sklepčen. Konštatira sklepčnost in imenuje zapisnikarjem g. Bekša in g. Beguša in overovateljem zapisnika g. Paternostra in g. Rusa. — Uvodoma obžaluje slabo udeležbo na občnem zboru (ca. 70 navzočih) in se spominja Nj. Vel. kralja s pozivom, da zakliče občni zbor junaškemu kralju »Živijo«, kar vsi navzoči z navdušenjem store.
Nato predlaga g. Lilleg, da pošlje občni zbor Nj. Vel. kralju sledečo brzojavko:
Vaše Veličanstvo! Na svojem občnem zboru v Ljubljani dne 9. avgusta 1925 zbrani državni uslužbenci in upokojenci Slovenije se Vašemu Veličanstvu klanjajo in poudarjajo neomejeno zvestobo in udanost do najvišjega prestola ter globoko zaupanje v Vaše Veličanstvo kot pokrovitelja svoje centralne organizacije Glavnega Saveza državnih nameščencev v Beogradu.
Predlog se soglasno in z velikim navdušenjem in odobravanjem sprejme.
G. Lilleg poroča:
»Ker bo gospod tajnik podal izčrpno sli-iko delovanja O. Z. od zadnjega občnega zbora do danes, dovolite, da se omejim samo na nekaj konstatacij, katere je potrebno, da jih pribijem v javnosti — in to resno in jasno.
Gospodje, brezdvomno je, da so bili in so v naši državi državni uslužbenci oni element, kateri so s svojim neumornim in smo-trcnim delom pripomogli, da se država, četudi počasi, pa vendar konsoliduje in ureja.
Oni so kot vedno zvesti in zavedni državljani z vso vnemo zavračali vse protidr-žavne in separatistične pokrete, kateri danes prevevajo marsikatero drugo državo. Za to neumorno državotvorno delo do danes niso želi niti najmanjše zahvale. Gospodje, recimo, da so temu krive le na'še desolatne politične razmere.
Niti ena vlada, katerih je bilo po prevratu že mnogo — bile so na vladi skoraj že vse politične stranke — se ni potrudila, da bi resno proučevala vprašanje državnega uslužbenstva; uiti ena ni imela ne misli ne volje, da obezbedi državno uslužbenstvo ter ga postavi.na mesto, katero mu po vseh pravicah gre, da ga reši proletarizacije.
Vse dosedanje vlade so to vprašanje, katero je za državo gotovo eno najvažnejših, Popolnoma omalovaževale.
Gospodje, vsaj mi se zavedamo, da ni vse eno, kakšna je državna uprava. Dobra uprava da v tuzemstvu zaupanje, v inozemstvu ugled; slaba uprava podkupuje zaupanje in ugled.
Gospodje, na čigavih ramah sloni uprava? Brezdvomno edino le na ramah državnega uslužbenstva; dokler državno uslužbenstvo izpolnjuje svoje dolžnosti v polni meri in neprikorno, toliko časa uživa država zaupanje in ugled. Kako pa se more zahtevati od državnega uslužbenca, da izpolnjuje svoje dolžnosti brezhibno, če živi v največji bedi, če čuti, da se proletarizira, če je glad en razcapan, če se mora vsestransko ubijati, da le skromno preživlja sebe in svojce?
Naši državniki ne uvidevajo, da silijo take razmere državnega uslužbenca na nedovoljena stranpota — da si mora, če hoče živeti, iskati postranskega zaslužka, da postane naposled podkupljiv, da izrablja svoje službeno mesto ne v prid države, pač pa v prid onih, ki mu ponujajo takozvani bakšiš.
Opozarjamo merodajne faktorje: Še je čas, da store, kar je potrebno, kajti uslužbenstvo po pretežni večini še ni koruptno, še ni podkupljivo; doklej, to ostane odprto vprašanje.-
Opozarjamo pa tudi naše državne poslance, ki so prišli tudi z našimi glasovi v narodno skupščino, da nam je jako dobro znano, da niti ena politična stranka kljub vsestranskim obljubam, niti posamezni poslanci niso pokazali volje, da se zavzamejo za državno uslužbenstvo z isto resnostjo in vnemo, katero zahteva rešitev tega, ne samo za nas, pač pa 'tudi za državo velevažnega vprašanja.
In če ttidi sedaj od te strani ne bo potrebnega odmeva, naj si vse politične stranke zapomnijo: Prišel je že čas, da se tudi državni uslužbenec zaveda svoje politične moči, da noče več slepo drveti za političnimi strankami, katere ga prezirajo in ga puste v bedi, kakor hitro pridejo do oblasti. Že danes se pojavljajo glasovi, da je treba s po-edinimi poslanci obračunati. Ko pa ti glasovi postanejo odločnejši, mora priti do resnega obračuna.
Mogoče ni daleč čas, ko bo državno uslužbenstvo čutilo potrebo, da tudi pri volitvah, ne oziraje se na politične stranke, nastopa popolnoma edinstveno. Obljub, pa le obljub je bilo že dovolj! Dejanj hočemo! Mi nočemo ničesar drugega kakor možnosti, da Se nam zasigura inteligenta dostojno življenje, ki in kakor so ga zasigurale že vse druge države svojim uslužbencem.
Da pa naši državni poslanci ne morejo dvomiti, da državni uslužbenci in upokojenci s sedanjimi prejemki ne morejo živeti,
naj služi kot najsijajnejši dokaz to, da oni sami, ki imajo poleg svojega poslanskega mesta gotovo še druge dohodke ,sedaj zahtevajo — vsaj čitali smo v raznih časopisih — da se jim dnevnice zvišajo od Din 300 na 400 dnevno.
Na žalost moramo pa tudi pribiti, da poleg že imenovanih faktorjev nosimo krivdo tudi mi sami; kajti mi še nismo povoljno organizirani, mi še ne stojimo na stališču: Eden za vse, vsi za enega.
Poglejmo si države, kakor Francijo, Avstrijo, Grško, Romunijo in druge — tam je uslužbenstvo s svojo dobro organizacijo in z edinstvenim nastopom doseglo, da danes lahko brez skrbi živi, da izpolnjuje, ne oziraje se na desno ali na levo 'brez korupcije, brez bakšiša točno in vestno svoje dolžnosti.
Te države gotovo niso v boljšem finančnem položaju kakor naša gospodarsko močna država.
Da iz voj ujej om naše minimalne zahteve, to je samo to, kar nam po vseh pravicah gre' potrebujemo, kakor vidite in kar vedno poudarjamo, močne in edinstvene organizacije, v prvi vrsti strokovne, potem pokrajinske in močni Glavni Savez. Naša dolžnost je, da s primerno agitacijo pridobimo za organizacijo vse one kolege, kateri ji do danes stoje še ob strani.«
Njegovo poročilo se z odobravanjem sprejme.
^ Za njim poda tajnik g. Bekš sledeče poročilo: (Priobčinom posebej. Ur.) Njegovo poročilo se z odobravanjem in dolgim viharnim ploskanjem sprejme.
Temu sledi poročilo blagajnika g. Lavrica, iz katerega je posneti sledeče: (Priobčimo posebej. Ur.) Tudi to poročilo se z odobravanjem sprejme.
Nato da predsednik g. Lilleg svoje poročilo in poročilo tajnika in blagajnika v debato in prosi navzoče, da se oglasijo k besedi. Ker tega nihče ne stori, izjavi, da smatra, da so poročila soglasno sprejeta,
G. Petrovčič 'poroča, da je kot revizor O. Z. pregledal računski zaključek in blagajniške knjige s prilogami in je ugotovil, da je vse poslovanje popolnoma v redu. Izjavi, da so pregledali pred njim blagajniško poslovanje tekom poslovne dobe tudi že drugi, 'kar priča pismena izjava g. Drago Lundra, katero prilaga zapisniku. Zato predlaga, da se da razrešnica odboru. Predlog se soglasno sprejme.
K čl. 11. novih pravil predlaga g. Lilleg, da se izjemoma pripusti k glasovanju tudi one organizacije, ki napram O. Z. v gmotnem oziru doslej niso izpolnile svoje dolžnosti. Predlog se soglasno sprejme.
G. Lilleg poroča, da pravila o načinu volitev ne vsebujejo nobene določbe, zato je prepuščeno občnemu zboru, da o tem odloča. Prosi predloga ali naj se voli Gl. odbor z listki ali »per acclamationem«. Soglasno se sklene, da se voli »per acclamationem«.
G. Lavrič izjavi, da ima od svoje organizacije davčnih uradnikov nalog, da poda v imenu te organizacije pri volitvah G. odbora sledečo izjavo: »Imenom delegatov ljubljanske sekcije udruženja davčnih uradnikov čast mi je izjaviti, da bomo pri volitvi predsedstva oddali prazne glasovnice, ker smo desinteresirani na kandidatih, ki jih je postavila večina delegatov na snočnem posvetovanju. Bodočega dela v O. Z. se bomo po svojih skromnih močeh udeleževali v meri reorganizovanja.« — Izjavo vzame občni zbor z vznemirjenjem na znanje.
Nato prečita g. Beguš kandidatno listo, katero je sprejela večina delegatov na svojem sestanku dne 8. avgusta 1925 v salonu pri Mraku. Po tej listi predlaga za predsednika g. Lillegga, za glavnega tajnika g. Bek-ša in za glavnega blagajnika g. Paternostra. V nadzorstvo predlaga gg. Stanka Brinška, Anton Križmana iz Krškega in Ivana Flegarja.
G. Lilleg da ta predlog na glasovanje, pri katerem se soglasno sprejme.
G. Lilleg poroča, da je potrebno, da občni zbor določi članarino, katero bodo imele plačevati organizacije O. Z. Predlaga, da se zviša dosedanja mesečna članarina za vsakega člana od 1 dinarja na 1.25 Din, ker bo morala plačevati O. Z. svoje prispevke Gl. Savezu.
G. Bischof predlaga, da se o tem debata ukine, na kar da predsednik g. Lilleg predlog za zvišanje članarine na 1.25 Din na glasovanje. — Predlog se soglasno sprejme.
G. Lilleg poroča, da je bil glede uredništva N. Gl. svoječasno storjen sklep O. Z., da občni zbor ali potrdi g. Adamiča za urednika, ali pa, da prepusti v tem oziru odločitev G. odboru. Predlaga, da se prepusti odločitev Gl. odboru.
G. Pirc priporoča, da bi postal N. Glas živo glasilo. Seveda je to odvisno v prvi vrsti od nas samih, kako ga podpiramo in pri njem sodelujemo. Gl. odbor naj odloči glede uredništva, izbere pa naj se tudi redakcijski odsek, ki bo skrbel za N. Glas, da postane res vestno in objektivno glasilo državnih uslužbencev.
G. dr. Stegenšek pripomni, da je v smislu pravil, da določi urednika Gl. odbor, nakar da g. Lilleg predlog na glasovanje. Predlog se soglasno sprejme.
G. Lilleg poroča, da se ima vršiti dne 30. avgusta t. 1. v Beogradu izreden kongres Gl. Saveza, razen tega pa po vsej državi shodi državnih uslužbencev. Gre sedaj za to, v katerih krajih Slovenije naj bodo ti shodi. Vse druge direktive dobimo od Glav. Saveza. Na zadnji seji O. Z. je bil sklep, da naj bodo shodi le v večjih centrih drž. uslužbencev.
G. Paternoster predlaga, da naj bi bili shodi v vseh krajih, kjer so okrožna sodišča.
G. Bekš predlaga, da naj bi bili shodi v Ljubljani, Mariboru, Kranju, Novem mestu, Krškem, Celju in Ptuju. Predlog g. Bekša se soglasno sprejme. Glavni Savez se ima o tem sklepu obvestiti .
G. Lilleg izjavi, da se je čulo, da so pravila nejasna, in obljubi, da bo Gl. odbor pravila preštudiral da na prihodnjem občnem zboru predloži event. izpreminjevalne predloge.
G. Pirc opozarja, da je pisarna O. Z. premalo znana, kjer bi dobivali drž. uslužbenci informacije v organizacijskih zadevah, na razpolago naj bi jim bilo več strokovnih li-
stov in to tudi inozemskih, določi naj se za člane morebiti uradne ure, sploh naj se pisarna uredi tako, da bo odgovarjala vsestransko. Tako bomo oziroma bo O. Z. pridobila zaupanje in članstvo.
G. Lilleg izjavi, da je O. Z. bila vedno na tem, da si uredi tako pisarno, je pa to bilo in je še vedno težko, ker ni dobiti primernega lokala. Glavni odbor bo skušal rešiti tudi to vprašanje v splošno zadovoljstvo.
G. Bekš opiše na to težave, katere je imela doslej O. Z. z lokali za pisarno. Po njegovi izjavi je bila pisarna prvotno na Poljanski cesti za prav nizko najemnino, toda vsled pomanjkanja stanovanj je bil ta lokal odpovedan ,na kar se je izselil in pričel poslovati v prostoru davčnega urada na Vodnikovem trgu. Na pritisk fin. delegacije je moral tam poslovanje ukiniti, nakar je dal mestni magistrat v ta namen na razpolago eno sobo. Toda pričelo je tudi magistratu primanjkovati lokalov, vsled česar je zopet preklical dovoljenje. In tako je sedaj O. Z. brez vsake pisarne, dasiravno jo zelo nujno potrebuje. On posluje v svojem stanovanju; vsled tega prosi, da delegati o tem razmišljajo in pridejo z nasveti.
G. Pirc pripomni, da so se oddali v Št. Peterski vojašnici lokali privatnim organizacijam, naj se zahteva, da se odda ena soba tudi O. Z.
G. Lilleg izjavi, da bo Gl. odbor o tem razpravljal na svoji prvi seji.
G. Rajč se strinja z izvajanjem g. Pirca in želi, da bi sedokalne organizacije večkrat informirale o sklepih O. Z. s tem, da se sejne zapisnike razmnoži in razpošlje. Na ta način bi bil živahnejši stik med O. Z. in njenimi organizacijami.
G. Lilleg izjavi, da bi bilo to težko, če ne celo nemogoče, dokler, nima O. Z. svoje pisarne. O. Z. pa bo informirala vse člane o storjenih sklepih in sejah z objavljenjem v N. Glasu. Sklepe, ki bi event. ne bili za javnost, pa bo sporočila pismeno ,ali na kak drug način.
G. dr. Stegenšek opozori na čl. 14, točka 8. pravil, po katerem je O. Z. naročeno, da naj po svojem preudarku priobči v svojem glasilu vloge na pristojna oblastva glede stanovskih vprašanj, kakor tudi došle rešitve. Poudarja, da je vse funkcijoniranje O. Z. odvisno glavno od njenih treh glavnih funkci-jonarjeV; to pa: predsednik, glavni tajnik in blagajnik. Ne bilo bi prav, ako bi zahtevali od njih, da delajo zastonj in priporoča, da se jim določi stalna mesečna nagrada. Občni zbor naj v to pooblasti Gl. zbor. Predsedniku naj bi določil glavni zbor morda od časa do časa reprezefjtacijsko nagrado. Glede pripombe, da so pravila nejasna .izjavi, da se v tem ne strinja s kritiki, da je vsaj ogrodje popolnoma zdravo in je prepričan, da bodo pravila dobro služila.
Končno poroča g. Lilleg, da so posamezne skupine drž. uslužbencev imenovale v Gl. odbor O. Z. provizorično do Glavnega zbora delegatov kot podpredsednike oziroma kot odbornike sledeče delegate:
I.	) Uradniška skupina:
podpredsednik: dvorni svetnik g. dr. Ferjančič, odbornik: g. Josip Beguš.
II.	) Upokojenci: podpredsednik:	ravna-
telj g. Svetek in odbornik: g. Majcen.
II.) krajevne organizacije: podpredsednik- prof. Rajč iz Celja in odbornik: Mahkovec iz Maribora.
Zvaničniki in slnžitelji niso imenovali doslej nobenega zastopnika v Gl. odboru O. Z.; zato ostanejo za nje ta mesta do nadaljnjega rezervirana. Poročilo sc vzame na znanje.
Pred zaključkom se g. Lilleg iskreno zahvali občnemu zboru za zaupanje z zatrdilom, da bo posvetil vse moči v prid državnim
uslužbencem, katere čaka še težka borba. Zato naglaša potrebo, da vsak državni uslužbenec pritisne, kakor je svoj čas že g. Pirc predlagal, na svojo politično organizacijo, da se zavzame za državne uslužbence. Najbolj pa je potrebna agitacija od kolega do kolega, da vsak pristopi v organizacijo, da bomo vsestransko mogli inponirati. Na to zaključi občni zbor ob pol 12. uri.
Tajniško poročilo z občnega zbora O. Z.
Cenjena gospoda! Odkar se je pričelo delovanje O. Z., t. j. od časa, ko je zadobila prejšnja naša organizacija »Društvo državnih uslužbencev In upokojencev« sedanji svoj naziv, teče od prevrata dalje že 8. leto. Osmo kratko leto, pa vendarle dolgo, kot zaključek prejšnjih 7 dolgih, ako listamo po kroniki O. Zveze in ako pazno zasledujemo podrobni potek njenega prizadevanja od tistih dni, ko nas je oduševljala mameča luč dosežene svobode in ujedinjenja — pa do danes, ko še vedno 'željno pričakujemo svobode: osamosvojitve samega sebe potom temeljitega Izboljšanja našega gmotnega položaja.
Bila so leta mukotrpnih naporov, pa vendarle kronana z delnimi uspehi; bila so leta, ko je O. Z. stala pred občnim zborom praznih rok in bila so leta, ko smo smeli pripisovati vse brezplodno or-ganizatorno delo ne le samo političnim prilikam, ki so sledile menjaje in celo po večkrat v enem in istem letu; bili pa so tudi časi, ko smo morali neuspehe pripisovati tudi samim sebi.
Kot dolgoletni tajnik O. Z. smatram za svojo dolžnost da ne podajam samo retrospektivne slike za dobo zadnjega poslovnega leta, oziroma za dobo med enim in drugim občnim zborom, marveč da ob takšnih prilikah skušam tudi v kratkih potezah podati bilanco za vsa leta nazaj. Z eno samo besedo, naj bo očrtana ta bilanca! Ali moremo danes, po preteku še ne polnih 7 let govoriti o relativno doseženih uspehih,
Mirnega srca lahko to vprašanje potrdimo z Da! Uspehi so tu, toda v primeri z napori vseh najrazličnejših strokovnih in pokrajinskih organizacij zopet relativno tako malenkostni, da se nam za prvi hip zdi, kakor bi naše organizacije vso to dolgo dobo jedva životarile, kamoli smotreno delovale.
'Žal, da je s temi uspehi korakala ves čas tudi draginja, ki ji vse pridobitve na polju najrazličnejših, od časa do časa izpopolnjujočih se uredb in zakonov o draginjskih dokladah, novega zakona o državnih nameščencih, povečanih dnevnicah za službena potovanja itd. itd. še daleko niso bile kos. Vse ugodnosti, ki jih ji nudil aktivnim državnim nameščencem novi uradniški zakon, so se razblinile kakor sneg pred solncem v popoln nič s 15. majem t. L, ko je stopil v veljavo novi stanovanjski zakon.
Vprašali se bomo torej končno vendarle: Kje so tisti uspehi', ki jih po vsej priliki že sproti absorbirajo različni drugi zakoni in uredbe, ki po svoji neugodni strani-najbolj zadevajo fiksne na-stavljence, pred vsemi aktivne in upokojene drž. nameščence??—
Trdili smo, da je malenkostni uspeh vsaj relativno dosežen. Pa če tiči ta uspeli samo v počasnem spoznavanju naše lastne nemoči in prav v ničemur drugem, so naše organizacije že nekaj priborile.
Hladno ocenjevanje naših desolatnih socijalnih razmer in s tem posebno združeno omalovaževanje rešitve našega vprašanja od strani najrazličnejših vlad bi nam moralo že davno usmeriti nova pota, ki vodijo samo in edino v veliko, močno in tesno sklenjeno organizacijo vseh aktivnih In upokojenih državnih nameščencev! Ako smo postali aktivni državni nameščenci med seboj enakovredni s teni, da prejemamo od države svoj zaslužek v dinarjih, česar žal naši najbednejši kronski upokojenci'še niso mogli doseči, potem, gospoda moja, ni nobenega razloga več, da bi hodili tudi glede vprašanj, ki so vsem skupna, svoja pota ločeno še nadalje.
Ta apel velja vsem tistim strokovnim organizacijam, ki1 iz najrazličnejših stvarnih in osebnih razlogov, ki pa po večini ne drže, motrijo delo naše O. Z. od daleč in samo — s kritiko.
Vsi smo se žrtvovali težkim nalogam upravne konsolidacije, sluga in dvorni svetnik, vsak sta prispevala po svoje ter vztrajala pri svojem idealizmu, Vsi brez izjeme vemo, da je naše vprašanje, ali bolje, da bi moralo biti to vprašanje zadaća vse slovenske inteligence, ker je socijalno in kulturno vprašanje Slovenije in Jugoslavije, živ-Ijensko vprašanje osrednjega stanu v obče. Ne smemo pa tudi prezreti, da je to vprašanje hkrati tudi vprašanje dobre državne uprave, državnega ugleda in javnega poštenja. In zopet smo dobro vedeli po drugi strani, da se to vprašanje vsled povojnih razmer in upro(p!aščanja industrije ni dalo morda dokončno rešiti v enem letu. Znano nam ni bilo nič manj, da je izboljšanje naših gmotnih razmer v mnogem odvisno od pametne notranje finančne politike, od tečaja dinarja, skratka od dviga naše produkcije, zunanjega kredita, prometa in trgovine. Nazadnje nič manj tudi od upravne reforme in pravične porazdelitve davčnih bremen, da se bodo državne blagajne zopet napolnile. Vedeli smo vse to, trpeli in čakali. Toda danes, ko porast in že skoro stabilizacija dinarja na omiljenje draginje še vedno ne vpliva toliko, da bi ne vprašali: Kaj boš jutri jedel, s čim boš plačal stanovanje, kako boš oblekel svojo dcco? — danes po šestih letih, ko že trinajsta vlada ugiba, kako naj na vsa ta vprašanja odgovori, danes, gospoda moja, ni več časa za pomišljanje nam, danes vemo bolje kot kdaj, pri čem smo. Iščimo si svoj spas tam, kjer ga mož ob možu in v delu najdemo — v močni skupni organizaciji.
★ * *
Od zadnjega rednega letnega občnega zbora naše Zveze pa do danes ni preteklo nič manj kakor 2 leti in četrt. V odsotnosti predsednika Lil-iega, ki se je mudil tiste dni na konferenci 01. Saveza oziroma predsednikov vseh pokrajinskih zvez v Beograd, ga je vodil 13. maja 1923 I. podpredsednik O. Z. Vinko Janežič v sejni dvorani mestnega magistrata. Burni dnevi so bili tedaj, morda nič manj, kot dnevi, ki jih imamo v najbližji bodočnosti pred seboj. Tako zvani akcijski odbori, ki so jih poklicale v življenje pokrajinske organizacije v zvezi z železničarskimi udruženii, so imeli polne roke dela. Žal, da se to delo, ki je bilo sicer na široko zasnovano — Centralni akcijski odbor je imel svoj sedež v Beogradu — vsled medsebojnih nesoglasij, ki so bila več ali manj političnega izvora, ni obneslo.
Ofenziva, ki je bila po vseh brezuspešnih spomenicah in prošnjah naperjena proti neume-vanju takratne vlade, osvedočenemu našim živ-Ijenskim interesom, se je zrušila sama vase baš radi tega, ker je C. A. O. v Beogradu docela odpovedal. Projektirani protestni shodi so se 10. VI. 1923 v večjih mestih Slovenije sicer vršili, drugod pa so izostala. Zato je manifestacija ostala brez odziva. O. Zvezo je zastopal 12. junija pri C. A. O. gosp. profesor Volavšek. Slo je takrat v glavnem za zvišanje nezadostnih draginjskih doklad. Četudi je bilo že 29. IV. sklenjeno, da sc delegati z vlado ne bodo več pogajali, so slovenski delegati v znak lojalnosti popustili in se pridružili večini, ki je poslala k min. predsedniku Pašiču 100-člansko deputacijo. Gosp. Pašič je odgovoril tej deputaciji tako, kakor odgovarjajo v takšnih okoliščinah vsi premijerji. Vse je odvisno od skupščine, ki mora votirati vladi z zakonom o proračunskih dvanajsitnah potrbne višje dohodke itd.
Slovenski in hrvatski delegati s takšno vladno izjavo seveda niso bili zadovoljni, radi tega so zahtevali od beogradskega C. A. O., da nameravano akcijo izvede. Ta pa je zahtevo odklonil, Drejel je od pokrajnskih organizacij zasluženo zaupnico in stvar je bila položena ad acta. — S tem je bilo seveda tudi konec slave akcijskih odborov.
Kot objektivni kroničar moram beležiti, da je imela naša O. Z. mesec popreje neljubi konflikt, ki ga preds. Lilleg razračunava! z neustrašeno ‘besedo pred Savezno Glavno upravo. Iznesel je vse nedostake v tej upravi, ožigosal bagaletizira-uje O. Zveze od strani Gl. Saveza v času, ko bi moral ravno Gl. Savez povzeti vso akcijo v svoje roke in ne gledati, kako uvajajo inicijativo preko G. Saveza druge pokrajinske organizacije na lastno pest. Preds. Lilleg je priboril s svojim nastopom zadoščenje od Gl. Saveza in prejšnji ugled naše O. Z., ki je bila po trditvi Gl. Saveza še do zadnjega časa (ll. V. 1923) politična domena in je skrivala v sebi odmetniiške in hajduške elemente.
Konferenca je končno zaključila z resolucijo, da se 1. morajo zvišati od 1. V. 1923 vse draginj-ske doklade za 100%; 2. kronske penzije prevesti v dinarske po istih načelih kot prejemki za aktivne; 3. Ljubljana uvrsti v I. drag. razred; 4. maksimiranje rodbinskih doklad za neukazno osebje (sluge in zvaničnike) ukiniti; 5. uzakoniti načrt novega zakona o civ. drž. nameščencih; 6. osigurati stanu primerne stanovanjske prilike vsem drž. nameščencem; 7. komisijo za redukcijo drž. nameščencev, ki je bila baš tedaj v najbohotnejšem cvetu, 'izpopolniti z 2 članoma Gl. Saveza; 8. izvesti restitutio in melius za vse tiste drž. nameščence, ki so bili postavljeni na cesto za časa volitvene vlade in 9. izplačati do konca junija 1923 vsem aktivnim in upokojenim drž. nameščencem posojilo na račun vojne odškodnine, ki jo določa dotični zakon.
To je bila prva skupna resolucija, ki se je sprejela na pismeno zahtevo naše Zveze leta 1923, ki pa je rodila ravno tako malo sadu, kakor vse poznejše do najnovejšega časa.
*
Posegel sem s tem uvodom deloma že v dobo pred bbč. zborom z dne 13. V. 1923, ker se mi je to zdelo v ilustracijo takratnih medsebojni h od-nošajev med poedimimi strok, organizacijami na eni, med pokraj, zvezami na drugi in med ravnokar omenjenimi udruženjj ter Glav. Savezom zopet po drugi strani, neobhodno potrebno. Vmes pa se seveda ne smem izogniti statističnim podatkom izza prošle dobe težkih borb in spominov. Občni zbor 13. V. 1923 je postavil za predsednika O. Z. g. Lillega, za I. podpreds. g. Vinka Janežiča, za M. podpreds. pa g. iMartina Majcna. Za podpredsednika pokr. akcijskega odbora, o katerem sem ravnokar izproždl par omemb, je bil izvoljen gosp. Beguš. Kakor nobenemu funkcijonarju O. Z. ne gredo seveda na rovaš neuspehi tudi njemu, ker je našemu pokrajinskemu akcijskemu odboru — kakor sem bil omenil že preje — dajal smernice Beograd, tisti čas več ali manj sterilni Beograd v pojmovanju naših navidezno lokalnih stremljenj, o katerih pa smo že od prvih dob po prevratu iskreno želeli, da bi se centralizirale. Istočasno je gosp. Beguš prevzel mesto Ji. tajnika O. Z. ter je kot tak imel priliko pokazati svojo sposobnost.
Za tem obč. zborom je sledila I. seja ožjega odbora O. Z., ki je 15. VI. 1923 s soglasnim sklepom poveril zaupanje g. Begušu v lastnosti tajnikovega namestnika, g. Lavriča v lastnosti blagajnika, g. Primožiču v lastnosti blagajnikovega namestnika in g. Golobu v lastnosti Zvezinega gospodarja, Poleg teh funkcijonarjev so,, bili voljeni v ožji odbor O. Z. kot predstavnik akademikov g. Sušeč, kot zastopnik upokojencev g. Svetek, za upokojene častnike, njih udove in sirote g. Jesenko, za ostale uslužbence gosp. Marinšek, jaz pa 'že šestič za tajnika naše Zveze.
Toda pot je ostala še dalje neobdelana in raz-imeromai mala manjšina, ki je izvajala običajne 'Parlamentarne posledice ze leta 1922., je potegnila za seboj v nepojmljiv vrtinec še dokaj drugih manjših organizacij nižjih uslužbencev. Izstopale so druga za drugo, dokler sc nismo znašli neki dan sami, toda v eni in isti' hiši. Priznam, napredka organizacije takšne razmere niso mogle pospeševati bili pa- smo' vsi skupaj do zadnjega časa, četudi’ne izrečni mandatarji, pa vendarle po srcu In sledeč čutilom, ki so nam odkrivala našo lastno bodo, oficijelni zaščitniki vseh slovenskih drž. uslužbencev brez izjeme. Tudi tistih, ki so nam pokazali hrbet, ne da bi nam jasno in s tehtnico kompromisa povedali v obraz, kaj jim ni prav in kaj zahtevajo. —	, u u* vn
Vsi, povdarjam prav vsi smo dobro občutili, da smo’ morda z nepremišljenim postopanjem zadali nevarno rano tisti Osr. Zvezi, ki je dala pred leti življenje Zagrebu in zanetila iskro ojačenega organizatornega pokreta naši skupni državni sto-jid Beogradu.
Zato ni čuda, da so se v naslednjih mesecih pojavljali različni zvani in nepozvani glasovi z nasveti, kako izločiti sterilnost obstojeeč Osr. Zveze in kako ustvariti popolnoma novo centralno Udruženje z našo, t. j. slovensko inicijativo. Vse to obeležje je zavzemalo mesece avgust, septem-ber in oktober 1923 in širši odbor O. Zveze je imel ponovno priliko, da se je s tem vprašanjem meritorno bavil. Priti pa — čudno — nikdar ni mogel do zaključka, da je treba ustvariti v tako težkih časih povsem novo centralno organizacijo,
ki se svetlika šele tam nekje v dalji in zajedno seveda na nos na vrat likvidirati obstoječo Osr, Zvezo, ki svoji nalogi ni kos. Večina je odločila, naj se že obstoječa O. Zveza reorganizira na način, ki bo sprejet od vseh strokovnih organizacij brez vsakršnih predsodkov samoljubja ali z namfu šljenega zapostavljanja koterekoli strok, organizacije, ker je še vedno bolje, da se obnovi ugašajoče življenje — ako je to sploh mogoče —■ kakor pa ustvarja novo.
To načelo je O. Zveza ščitila ves čas, ne toliko radi lokalnih slovenskih razmer, kolikor radi odnošajev, kjerkoli izven mej naše pokrajine. — Življenjska potreba v času, ko je stopil v veljavo činovniški zakon, je bila, — da vzdržimo pokrajinske »veze in ž njimi Glavni Savez — za vsako ceno. Vsi, naglašam, prav vsi, višji, srednji in nižji in zepet obratno navzgor smo na lastni koži občutili, da ta zakon z daleka ni soroden s predlogi, ki jih je v mučnih in dolgotrajnih sejah zaključevala naša O. Zveza in s katerimi smo, kakor se je to v gotovih prilikah, toda v za nas klavrno priznanje naglašalo, tam doli Imponirali.
Činovniški zakon, kakršen je bil odglasovan, ni bil delo naše O. Zveze, ki je bila po laskavem zatrdilu resnih činiteljev tako v državni upravi sami kot v Glavnem Savezu ena med prvimi in najbolj razboritimi. —
Historijat o križevi poti načrta, ki je bil tretji tega zakona, bo še marsikomu v dobrem spominu. —
Čeprav je ustvaril poleg marsikaterih dobrin mnogo zla, je bilo to zlo naše skupno breme in ta skupna nedeljena peza nas je zbodrila za nadaljnje delo. Dvignila nam je duha, ki je klonil in sklenila nas je še bolj v obrambo skupnih interesov. V- podrobnosti se seveda ne morem spuščati, če pa navedem, da je bil iz prvotnega zakonskega osnutka, ki ga je ne v zadnji vrsti poklicala v življenje ravno naša Zveza eliminiran
člen, ki je določal prevedbo starih penzl-onlstov, ter vzpostavljen zopet paragraf, ki je normiral	,
triletno nestalnost iz prevesne večine drž. nameščencev itd., itd. sem — mislim — že s tem dovolj osvedočil ljubezen matere — vlade in nar. skupščine, ki sta takšen zakon sprejeli za svojega legitimnega' otroka.
In kaj naj rečem o takozvani uredbi o razvrstitvi državnih nameščencev? Vlada je vedela, kam naj vrže otrovano ost nesoglasja in razprtij. Organizacije je hotela zadeti in reči moram, da se ji je ta taktika posrečila morda bolj, nego je pričakovala sama.	•
Naredba o razvrstitvi je bila sicer res objavljena v zakonitem roku do 1. XI. 1923, vsebovala pa v interesu gotovih krogov zopet ni takšnega socialnega in etičnega obeležja, ki bi moglo zadovoljiti vsaj večino drž. nameščencev. Komisije so postavili gospodje po eno pri vsakem ministrstvu — in te so prevajale tako, da so bili nekateri z istimi predpogoji favorizirani, drugi, pri drugih ministrstvih, prvim sicer docela ekvipa-rentni, pa udarjeni in ponižani. Geometri, računski uradniki, pisarniško osobje, strokovni učitelji itd. - vsi ti bi nam lahko zapeli o prevedbi značilno pesem z refrenom, ki na ujedinjenje in enakopravnost kaj malo spominja. —
Kje je bil parlament, ko se je delala uredba o razvrstitvi? Zakon o civilnih drž. uradnikih ga je molče spominjal na njegovo zadnjo besedo sankcije.
In tako je šlo drugo za drugim. — Neizplačane razlike so pričele trkati takoj na vrata, ki se niso odprla do danes in o katerih ne vemo, ako se bodo v bližnji bodočnosti. Takozvani avansi so za delj časa storili svojo dolžnost, usta so'onemela. Naša usta, ki so vajena manjšiii grižljajev, za gospode tam zgoraj so značili ti avansi polno vrednost dolžnih razlik. (V tem zmislu se je govorilo vsaj na ljubljanskem uradniškem kongresu 19. IV. t. 1.)
Izplačilo teh razlik nam navadnim zemljanom je že od svojega postanka zavito v mistično haljo.
(Dalje prihodnjič.)
Vestnik.
Brzojavni pozdrav. Predsednik O. Z. g. M. Lilleg je prejel na dan občnega zbora sledeči telegram iz Beograda: Toplo pozdravljamo današnjo skupščino O. Z„ želeči jej obilo uspeha v svo-
iem delovanju. Vam pa želimo kot dolgoletnemu vodji slovenskih uradnikov, da delujete plodonosno še dolgo let z isto vztrajnostjo in z vam lastno energijo v občno Magobit. Predsednik Glavnega Saveza dr. Jovanovič, podpredsednik Dju-
Tičič.
Zagreb mesto upa z vso gotovostjo, da' pride v I. ra'zred draginijskih doklad. Zagrebški N. Gl. konstatira, da je- bilo iz političnih razlogov nekaj mest favoriziranih, vsi ostali kraji in mesta pa so bila prikrajšana. — Da ovo nije proizvoljna tvrdnja, piše N. G. — svjedoči činjenica, da unatoč neprekidnom zauzimanju sviju bivših pokrajinskih namjesnika grad Zagreb nije mogao biti uvršten u I. razred skupoče i to prema njihovim izjavama, danim našem predsjedništvu, radi političkih razloga. Dakako da s istih razloga nije bilo mjesta ni za pasivne krajeve Hrvatske u I. razredu skupoče. — Kaj pa Ljubljana, Maribor? So bili tudi za naša mesta merodajni 'politični razlogi? Kako to, ko smo imeli mi Slovenci v različnih, v dvanajstih vladali tudi svoje zastopnike v vladi? 'Po našem skromnem mnenju bi bilo logično,, da Zagreba tudi sedaj ne potisnejo v I. razred draginjskih doklad, četudi, ali pa — ker ima vlado za seboj. Ali ne? — Zagrebški N. Gl. piše nadialje: Ovo zapostavljanje tešku su snosili pogodjeni drž. činovnici in službenici gubeći vjeru u pravednost i socijalni obzir našeg zakonodavnog tijela. Teško su snosili ne radi ono par dinara razlike, več radi omalovaževanja njihovog rada, njihovih potreba i njihove vrijednosti. —• Ali boli kolege iz Zagreba ta krivica šele sedaj tako zelo, odkar so postali zagr. meščani spokorniki? Po naše proiznešeno, bi bilo edino pravilno, da se vsakdo za svoje grehe spokori, tudi otroci za zablode svojih staršev. Torej plačilo — in ne pokoro? Hm.
Pa ne maramo biti zlobni. Želimo veliko uspeha; upamo, da si kaj kmalu podamo roke.
Vštetje vojaške službene dobe. Po U. T. posnemamo, da je ministrstvo prosvete zavrnilo neko prošnjo učitelja N. N., da bi se mu vračunal v službeno dobo čas, ki ga je po maturi odslužil kot vojak s sledečo motivacijo: Po čl. 282. finančnega zakona za 1. 1922./23, se vsem visokošolcem, srednješolskim in ostalim borcem v Srbiji in Črni gori, kakor tudi uradnikom-dobrovoljcatn iz novih pokrajin, ki dobe zvanje s pravico do penzije, doba prebita v vojni — po odštetju kadrskega roka — dvojno uračunava v dobo ukazne službe in za penzijo. Ker nosilec ni bil dobrovoljec, se ne more poslužiti tega člena. Kakor je iz priloženega Uve-rjetija razvidno, je bit prvič 3. novembra 1919; tedaj je pravilno razvrščen in se mu ne more popraviti Rešenje. Dekret Dvorske komore od 2. novembra il832. Br. 47.388 kakor tudi zakon o vojaški oskrbi osobja c. in kr. vojske c. in kr. vojne mornarice in c. in kr. domobranstva od 27. decembra 1876, L. d. Z. br. 158, ki v § 8. našteva, katera vojaška doba se uračunava pri odmerjanju penzije; te odredbe, na katere se prosilec opira, pa so veljale Je za avstrijske državne uradnike, a ne tudi za učitelje osnovnih šol, ki so postali državni uradniki z vsemi pravicami istih šele ko je stopil v veljavo zakon od 31. julija 1923.
Umrla je po kratki in mučni bolezni dne 17. avgusta t. 1. gospa Terezija Košir roj. Križman, soproga g. Franca Koširja, ravnatelji zemljiške knjige. 'Pogreb se je izvršil dne 18. avgusta ob pol 3. pop. iz kapelice pri Sv. Krištofu na pokopališče pri Sv. Križu. Blagopokojni' večni mir in pokoj, ostalemu g. vdovcu, našemu zvestemu naročniku, pa iskreno sožalje!
— TOVARNA ČEVLJEV PETER KOZINA KOMP. izdeluje odslej naprej ludi lahke damske čevlje ter čevlje za gospode najnovejše forme in najboljše kvalitete. Prodaja na malo:« LJublJana-Breg 20, Aleksandrova cesta 1, Prešernova ulica,* Zagreb, Raćkoga ulica 3.

NAjßoylÄrtuDri
SLCORfC
Originalne (prave) potrebščine za
„Opalograph"
Barvne trakove, ogljen-, Indigo, povoščeni papir podloge za stroje, kopirne zvitke, razmnoževalne barve, konceptna držala.
LUD. BARAGA, Ljubljana,
Selenburgova ulica	Šelenburgova ulica.
J. Trpin
naicenelfa manufaktura
Maribor
Glavni trg 17.
Najboljši
šivalni stroji in kolesa edino le
‘Hlipa Petima
znamka
OilliElBimlki
za rodbino, obrt in industrijo
Ljubljana
klin PnUmngi ipenmlü Pouk « vozonlu breip lačen. Večletna garancija Delavnica sa popravila.
Ha veliko	Telefon 913	Na malo
,mß
■ .i
r * .i -'4 wL
i .. X
Tovariši!
Priporoča sc Vam trgovina s papirjem, pisarniškimi in šolskimi potrebščinami
II. IIIIU llUHl. ile U1UMWI
Mubljana. Kongresni trg št. 8.
Prvovrstno blago in zmerne cene
F. Szontner, LluDllono
Šelenburgova ul. 1.
Specijalist za ortopedi-čna in anatomična obuvala in trgovec s čevlji.
Manufakturna trgovina
FABIANI & JURJOVEC
Ljubljana, Stritarjeva ul. 5.
Priporočata se pri nabavi jesenskega in zimskega blaga. Vedno v zalogi perje, pub In žima za blazine od najcenejše do najfinejše vrste.
Na obroke proti garanciji uradov.
Ivan Gajšek
papirna trgovina
LJUBLJANA	Sv. Petra cesta 2
pisarniške potrebščine, papir, fini pismeni papir, notezi, umetniške razglednice. Fino blago — nizke cene. Edino založništvo „Jugoslovanskega poslovnega koledarja“.
Kupujte svoje potrebščine le pri tvrdkah in obiskujte le lokale, ki inserirajo v „Našem Glasu*.
Kdor podpira nas, tega podpirajmo mil
Za nakup vsakovrstne kuhinjske posode in vsega v želez-ninarsko stroko spadajočega blaga se priporoča firma
Schneller 8 Verovšek
Cjubljana, Dunajska cesta 16.
Priporoča se za nakup vseh pisarniških in šolskih potrebščin
tvrdka
N. Tičar, lilBii.
Perje in puh
C. 3. HAMANN
= Ljubljana, Mestni trg 8. =
Priporoča se
modna trgovina
A. Sinkovič El. K. Se
LJUBLJANA, Mestni trg 19.

Je vendar najboljši I
tl
mm
Najcenejši nakup banaške moke, sladkorja, kave, olja, masti, riža, testenin, pralnega in toaletnega mila, južnega sadja, dišav ter vseh vrst špecerijskega in kolonijalnega blaga.
Vedno
nainižie
cene!
Izdaj« Osrednja Zveza javnih nameščencev in upokojencev za Slovenijo v Ljubljani. Odgovorni urednik Anton Adamič. — Tiska Narodna tiskarna v Ljubljani,