VSE ZA ZGODOVINO 57 Filip Čuček Vpisal se je med Nemce, dasiravno komaj za silo nemško tolče Občevalni jezik kot element manipulacije v popisih prebivalstva 1880–1910 na Spodnjem Štajerskem Čuček filip, dr., koroška 158, Si - 2000 maribor 323.1(497.4)(=163.6:=112.2) “18/19” 314(497.4) (=163.6:=112.2) “18/19” 94(497.4)(=163.6:=112.2) “18/19” VPISAL SE JE MED NEMcE, DASIRAVNO KOMAJ ZA SILO NEMšKO TOLČE Občevalni jezik kot element manipulacije v popisih prebivalstva 1880-1910 na Spodnjem Štajerskem avtor je predvsem na podlagi časopisnega gradiva anali- ziral popise prebivalstva med leti 1880 in 1910 na Spodnjem Štajerskem. Skušal jih je prikazati skozi prizmo manipulacij, ki so bile element (pre)moči nemške strani. V času napetih nacionalnih odnosov je predstavljala rubrika občevalni jezik velik vir za (navidezno) množitev nemštva v avstrijski polovici monarhije. nemška stran je poskušala prikazati (predvsem) spodnještajerska mesta kot starodavne nemške »trdnjave«, medtem ko so se Slovenci temu upirali in vztrajali na objek- tivnejši sliki. na statistično »množitev« nemške strani na Spo- dnjem Štajerskem so pogosto vplivale tudi trenutne lokalne politične razmere, kjer so nemci z osvojitvijo občinske uprave ali z gospodarsko premočjo vplivali na rezultate popisov pre- bivalstva (najočitneje pri zadnjem popisu leta 1910). Ključne besede: Spodnja Štajerska, avstrijski popisi prebi- valstva (1880, 1890, 1900 in 1910), občevalni jezik, nacionalni boji, politična zgodovina. Čuček filip, Phd., koroška 158, Si - 2000 maribor 323.1(497.4)(=163.6:=112.2) »18/19« 314(497.4) (=163.6:=112.2) »18/19« 94(497.4)(=163.6:=112.2) »18/19« HE DEcLARED HIMSELf A gERMAN, ALTHOUgH HE HARDLy SPOKE ANy gERMAN Language of communication as an element of manipulation in censuses 1880-1910 in Lower Styria The author used newspaper reports to analyze censuses in lower Styria between 1880 and 1910. he tried to present them in the light of the manipulations that were used in the inter- ests of german (super)power. at the time of tense national relations the category language of communication served as a major source of an (apparent) rise in the numbers claiming german nationality in the austrian half of the monarchy. The german side tried to present the towns (particularly) in lower Styria as age-old german “fortresses”, while the Slovenes op- posed that and insisted on a more objective picture. The sta- tistical “growth” in the german population in lower Styria was often affected by the political situation at the local level, where germans could exert influence on census results by tak- ing over municipal administration or by economic superiority (most apparently so at the last census in 1910). Key words: lower Styria, austrian census (1880, 1890, 1900 and 1910), language of communication, national strug- gles, political history. 58 VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XIV, 2007, št. 2 Potem ko je bil na mednarodnem statistič- nem kongresu leta 1872 v Petersburgu sprejet pro- gram za ljudska štetja, je tudi v dvojno monarhijo počasi pricurljala ideja o vpeljavi nove rubrike. Že v štetjih leta 1857 in 1869 so poskušali določiti na- rodnostni princip v avstriji, toda na podlagi ocen uradov (in ne zavesti prebivalstva) glede jezikovne pripadnosti (kot zunanjega vidika narodnosti) je bilo nemogoče podati realno sliko. toda, če so se od 50-ih let 19. stoletja obotavljali vpeljati nov de- javnik, s katerim bi lahko (le) ocenjevali narodno- stni vidik, je vprašanje, ki ga je sprožil petersburški kongres, povzročalo številne polemike že za časa nemškoliberalne (auersperg-lasserjeve) vlade v avstriji. Če se je translitvanska polovica monar- hije odločila uvesti tudi »materinski jezik«, pa je avstrijska polovica (tedaj pod taaffejem) določila rubriko »občevalni jezik« v popise prebivalstva in s tem povzročila veliko politizacijo (sicer nedolžnih) ljudskih štetij.1 nova rubrika seveda ni bila primerna za do- ločanje dejanske (nacionalne) strukture, še sploh na jezikovno mešanih območjih. občevalni jezik je vlada sprejela v času, ko je mednacionalna spra- va postajala vedno bolj nemogoča. nacionalna po- larizacija (in diferenciacija) je povzročila, da je ob- čevalni jezik postal sredstvo manipulacije, ki ga je izkoriščal (predvsem) gospodarsko močnejši ele- ment (na Spodnjem Štajerskem nemški liberalci). Po nastopu taaffeja so se začeli nacionalni odnosi med nemci in Slovenci vse bolj zaostrovati. krepi- tev nacionalnih idej je prinesla tudi na Spodnjem Štajerskem ostro ločnico, ko dve nasprotujoči si politični usmeritvi nista več našli skupnega jezika ne v političnem in tudi ne v vsakdanjem življenju. Prepad je postajal vedno bolj nepremostljiv, oboji so za dosego lastnih ciljev uporabljali najrazlič- nejše metode in skušali preko medijev vplivati na ostalo prebivalstvo. dejstvo, da je na Spodnjem Štajerskem ve- činsko mestno prebivalstvo nemško, podeželsko pa slovensko, je potrdilo že prvo štetje prebivalstva po občevalnem jeziku leta 1880. Stara struktura prebi- valstva je bila dejansko takšna, čeprav je bilo štetje zaradi nove rubrike kljub vsemu varljivo. marsik- do je namreč vpisal nemščino, čeprav je uporabljal 1 Vlado Valenčič, Etnična struktura ljubljanskega prebival- stva po ljudskem štetju 1880, Zgodovinski časopis (ZČ), 1974/3-4, 287–294. v vsakdanjiku slovenščino. k temu je v letih nacio- nalne diferenciacije pripomogla propaganda, ki jo je nemška stran mnogo bolj krojila sebi v prid, pa tudi nepoznavanje dejanskih razmer. Uradno stati- stiko je s to rubriko »nadziral« v spodnještajerskih mestih, ki so imela povsem nemški značaj, moč- nejši nemški element. Štetja niso podajala trenu- tnega stanja, ker je marsikdo podlegel lokalnemu nemškemu pritisku in se pri ljudskih štetjih pri- znaval k nemštvu. tako so bili rezultati bolj posle- dica statistične kot pa realne asimilacije. Štetja po občevalnem jeziku so nagibala tehtnico pač v ko- rist privilegiranih jezikovnih skupin, kar so nemci na Spodnjem Štajerskem dejansko bili.2 celje, ki je imelo še sredi 19. stoletja bolj slovenski značaj, so nemci že sredi 70-ih let označevali za »pranem- ško« mesto.3 kljub temu so bile razmere v celju v začetku 80-ih let boljše kot drugje na Spodnjem Štajerskem, kjer je slovensko meščanstvo moralo v slabih razmerah začeti s političnim bojem. Slovensko časopisje je prebivalstvo ves de- cember4 vestno opozarjalo in svarilo, da naj bo pri popisu zelo previdno in da naj »vsak v svojem kro- gu ljudi poduči, da svojo slovensko narodnost vpiše- jo, če tudi včasi še drug jezik govore v hiši«.5 V mestni občini maribor je z vsemi mestni- mi okrožji po popisu živelo skupaj z aktivnim vo- jaštvom 17.628 ljudi. od tega je bilo tistih, ki so v rubriko občevalni jezik vpisali nemščino, 13.517. Slovenščino je navedlo 2431 oseb. rubrika obče- valni jezik očitno ni bila stoodstotno izpolnjena, ker je bila vsota s tistimi, ki so navedli tretji jezik, manjša od števila mestnih prebivalcev. Po statistiki je bilo v mestu razmerje med nemškim in sloven- skim jezikom 76 % proti skromnim 13 %. celje, ki je bilo s predmestji več kot trikrat manjše, je premoglo 5393 ljudi. 3301 prebivalec je navedel nemški jezik, 1872 pa se jih je odločilo za slovenski jezik. odstotkovno razmerje v drugem največjem 2 Janez Cvirn, Nemci na Slovenskem (1848–1941), v: »Nem- ci« na Slovenskem 1941–1955, Ljubljana, 2002, str. 105; prim.: Fran Zwitter, Nemci na Slovenskem, Sodobnost, 1938, str. 483–495; Andrej Studen, Zapleti okrog občeval- nega jezika, v: Slovenska kronika XIX. stoletja, 1861–1883, Nova revija, Ljubljana, 2003, str. 351–352. 3 Janez Cvirn, Trdnjavski trikotnik. Politična orientacija Nemcev na Spodnjem Štajerskem (1861–1914), Založba Obzorja, Maribor, 1997, str. 9–12. 4 Npr. Slovenski narod (SN), 12. 12. 1880, 30. 12. 1880. 5 SN, 5. 12. 1880. Filip Čuček, VPISAL SE JE MED NEMCE, DASIRAVNO KOMAJ ZA SILO … ZGODOVINA ZA VSE VSE ZA ZGODOVINO 59 spodnještajerskem mestu je bilo 60 : 34 v korist nemcev, na Ptuju pa 64 : 20, prav tako v nemško korist. od 4257 prebivalcev Ptuja jih je namreč 2729 izbralo nemški jezik, le 899 pa slovenščino.6 iz statistike lahko razberemo, da je po občevalnem jeziku največji odstotek nemcev živel v mariboru, nato je sledil Ptuj z dobrimi 10 % manj, najmanj nemcev pa je bilo v celju (60 %). Vendar pa na- cionalne strukture nikakor ne gre enačiti s stati- stičnimi rezultati, ker je bilo na prelomu stoletja opravljenih nekaj analiz prebivalstva omenjenih mest. robert Pfaundler je ugotovil, da je med pre- bivalci mesta maribor več takih, ki so se rodili na slovenskem jezikovnem ozemlju (55 %). V celju naj bi bilo odstotkovno razmerje 70 : 30 v sloven- sko korist, na Ptuju pa 60 : 40, prav tako v prid Slovencem. Z analizo pramateriala istega ljudske- ga štetja leta 1900 je do podobnih rezultatov prišel tudi Janko mačkovšek, ki je ugotovil, da je imelo domovinsko pravico v občinah slovenskih politič- nih okrajev 71 % mariborskega, 69 % celjskega in 63 % ptujskega prebivalstva.7 Po popisu je Slovenski narod resignirano ugotavljal, da so rezultati porazni, ker da je »mno- goteri hišni posestnik ali družinski oče mislil, da se v dotičnej rubriki samo vpraša, ali on zna nemški 6 Special-Orts-Repertorium von Steiermark, herausgegeben von k. k. statistischen Central-Commission, Wien 1883, str. 1; 200. 7 Cvirn, Nemci na Slovenskem, str. 104–105; Arnold Suppan, Slowenen und Deutsche in Krain, der Untersteiermark und in Slowenien in den Volkszählungen von 1880, 1910, 1921 und 1931, v: Geschichte der Deutschen im Bereich des he- utigen Slowenien 1848–1941 (herausgegeben von Helmut Rumpler, Arnold Suppan), Verlag für Geschichte und po- litik Wien, R. Oldenbourg Verlag München, 1988, str. 314; o etnični strukturi spodnještajerskih mest glej: Janez Cvirn, Andrej Studen, Etnična (nacionalna) struktura mest na Spodnjem Štajerskem (1880–1910), v: Zbornik radova pr- vog i drugog međunarodnog seminara zajednice Nijemaca Hrvatske – Zagreb (uredila Nives Rittig-Beljak), Varaždin: Tiskara Varteks; Zagreb: Zajednica Nijemaca u Hrvatskoj, 2002, str. 115–123; prim.: Vasilij Melik, O razvoju slovenske nacionalno-politične zavesti 1861–1918, ZČ, 1970/1-2, str. 45–46; Matjaž Klemenčič, Germanizacijski procesi na Šta- jerskem od srede 19. stoletja do prve svetovne vojne, Časopis za zgodovino in narodopisje (ČZN), 1979/1-2, str. 351–369; Fran Zwitter, Prebivalstvo na Slovenskem od XVIII. stoletja do današnjih dni, Učiteljska tiskarna v Ljubljani, Ljubljana, 1936, str. 63; Fran Zwitter, Prva štajerska narodnostna sta- tistika, ČZN, 1937/1-4, str. 193; Emil Brix, Številčna nav- zočnost nemštva v južnoslovanskih kronovinah Cislitvanije med leti 1848 do 1918, ZČ, 1987/2, str. 297–307 (Brix sicer navaja po popisu leta 1880 75 % nemškega prebivalstva za Ptuj in 64 % za Celje). ali ne zna in je vpisal sebe in otroke mej Nemce, da- siravno poslednji ne znajo niti besedice nemškega, a on komaj malo za silo nemško tolče«. Prav tako so pod rubriko občevalni jezik med nemce vpisali svoje posle nemški obrtniki, med njimi pa so se znašli celo kakšni narodnjaki, ki so bili »nevpraša- ni mej Nemce vpisani«. tako je časnik pozival, da je potrebno stvar pretresti in upoštevati napake ter opozarjal »prijatelje slovenske stvari, katerim je za to, da se vsak naš domačin k svojemu narodu pri- števa, naj vse nepravilnosti in nezakonitosti, ki so se tu ali tam pri popisovanji godile, na dotično mesto naznanijo, da se popravijo«.8 toda, kljub temu da so spodnještajerski liberalci vsako priložnost izko- ristili za navidezno množitev nemštva, do ukrepov ni prišlo, čeprav je vlada poudarjala svoje nad- strankarstvo in politično nepristranskost. o rele- vantnosti štetja po občevalnem jeziku pa je dovolj zgovorno pričala šolska statistika v ljutomeru, češ da ni nobenega učenca z nemškim maternim jezi- kom, medtem ko je trg po popisu imel dobrih 40 % prebivalstva z nemškim občevalnim jezikom.9 V ocenjevanju popisa prebivalstva je Cillier Zeitung menil, da se v celju med meščani in ura- dniki ne da našteti niti petdeset Slovencev, »četu- di bi jih iskali z Diogenovo svetilko«, v bistvu pa je ponavljal ugotovitev neznanega dopisnika Sloven- skega naroda, ki je leta 1874 resignirano zapisal, da je v celju, čisto slovenskem mestu, »narodnja- kov tako malo, da jih lahko preštejemo na prstih«. toda neugodna socialna struktura slovenskega prebivalstva v mestu se je pričela v začetku 80-ih let izboljševati.10 tudi v mariboru, kjer je maribor- ski slovenski časnik ocenjeval, da je v mestu okrog 9000 Slovencev in 8000 nemcev, medtem ko je bila okolica mest večinoma slovenska. V celjski okolici je tako med približno 2500 prebivalci živelo le sla- bih 120 nemcev.11 kljub temu da nemci po štetju (in v novi vladi) niso bili ogroženi (obdržali so močne pozi- cije v mestih, v okrajni politiki, v sodstvu in sploh v 8 SN, 6. 1. 1881. 9 Klemenčič, Germanizacijski procesi, str. 366. 10 Janez Cvirn, Urbanizacija ter njeni vplivi na socialno in nacionalno strukturo Celja (1867–1914), v: Mednarodni kulturnozgodovinski simpozij Modinci, Rogaška Slatina, Maribor, 1993, str. 303; prim.: Janez Cvirn, Kri v luft! Čreve na plot! Oris družabnega življenja v Celju na prelomu sto- letja, Novi tednik – Radio Celje, Celje, 1990, str. 16. 11 Slovenski gospodar (SGp), 17. 2. 1881. 60 VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XIV, 2007, št. 2 javnem življenju), so se razmere po koncesijah Če- hom in Slovencem na kranjskem pričele zaostro- vati (nemški ustavoverci so leta 1880 proti »slavi- zaciji« monarhije in za ohranitev svojega »starega« posestnega stanja12 na dunaju ustanovili nacio- nalno naravnano društvo Deutscher Schulverein,13 proti njihovi asimilacijski organizaciji pa so tudi nenemški narodi aktivirali svoja društva (Slovenci Ciril-Metodovo družbo leta 1885)).14 taaffejeva vlada je vnesla v nacionalne od- nose precejšnjo dinamiko. nemci, ki so upali, da bo vlada čimprej padla, so se vse bolj radikalizirali. Slovenci, ki so se v spremenjenih političnih razme- rah v avstriji otresli vladnega pritiska in protislo- vensko naravnanega uradništva pod vladno direk- tivo, so se začeli politično organizirati. nemštvo so potisnili v defenzivo, zaustavili nemški prodor na 12 Spodnještajersko nemško časopisje je od začetka 80-ih let poudarjalo, da so spodnještajerska mesta starodavna nem- ška mesta. Celjska Deutsche Wacht je denimo še najbolj ognjevito zagovarjala navedeno stališče (Cilli ist eine urde- utsche Stadt), ki so ga utemeljili nemški kolonisti na ruševi- nah nemške Celeie in ki je vse do konca sedemdesetih let, ko se ob podpori vlade začne načrtna slovenizacija, obvarovalo svoj nemški karakter. Zato je list menil, da je potrebno bra- niti starodavno nemško posestno stanje (Besitzstand), saj da ne gre brez boja izgubljati pozicij (Grund und Boden), ki so jih priborili predniki. Toda spodnještajersko nemštvo se ni zavedalo gospodarskih in socialnih sprememb, ki so prebu- dile »nezgodovinske narode«, in je videlo v krepitvi sloven- ske narodne zavesti slovenizacijo nemškega prebivalstva, vse skupaj pa postavljalo ob bok razmeram na Češkem, ki da jim Slovenci sledijo. Janez Cvirn, Boj za Celje. Politična orientacija celjskega nemštva 1861–1907, Zbirka Zgodo- vinskega časopisa, 5, Zveza zgodovinskih društev Slovenije, Ljubljana, 1988, str. 5. 13 Več o tem glej: Pieter M. Judson, Exclusive Revolutionaries. Liberal Politics, Social Experience and National Identity in the Austrian Empire, 1848–1914, The University of Michi- gan Press, Michigan, 1996, str. 207–218; Werner Drobesch, Deutscher Schulverein, ZČ, 1992/2, str. 187–196; prim.: Andrej Vovko, Delovanje društva Südmark na Slovenskem Štajerskem do leta 1914, v: Zbornik Janka Pleterskega, založba ZRC, ZRC SAZU, Ljubljana, 2003, str. 230–231. Nemški Schulverein je predstavljal kontinuiteto že poprej ustanovljenih nemških obrambnih organizacij. Prim.: Ernst Bruckmüller, Sozialgeschichte Österreichs, Herold Verlag, Wien, München, 1985, str. 419; Andrej Vovko, Nemška šol- ska organizacija Deutscher Schulverein, v: Slovenska kroni- ka XIX. stoletja, 1861–1883, str. 340–341. 14 Prim.: Andrej Vovko, Mal položi dar..., portret slovenske na- rodnoobrambne organizacije Družbe sv. Cirila in Metoda 1885–1918, Slovenska matica, Ljubljana, 1994, str. 21–24; 27–28; 35–39; Andrej Vovko, Podružnice »Družbe sv. Cirila in Metoda« na Štajerskem, ustanovljene do leta 1907, ČZN, 1980/2, str. 352; Andrej Vovko, Družba sv. Cirila in Metoda, v: Slovenska kronika XIX. stoletja, 1884–1899, str. 37–39. podeželje in omejili nemško politiko na mesta in nekatere trge.15 Svoje sile so Slovenci skoncentrirali zlasti pred celjem, kjer se je po prihodu Josipa Ser- neca slovenska stran počasi, toda vztrajno krepila. radikalizacija (predvsem) nemške politike, ki jo je prinesla taaffejeva vlada, se je seveda čutila tudi pri popisih prebivalstva (pri rubriki občevalni jezik). Že naslednje štetje leta 1890 je bilo mnogo bolj politično »obremenjeno« kot prvo, ko so se mnogi še »lovili« okrog nove kategorije. Spodnje- štajerski Slovenci so se predobro zavedali dejstva, da morajo pokazati svojo »prisotnost«. Zato so se še posebej pripravili na novi popis, pred katerim je slovensko časopisje vestno pozivalo rojake k trezni presoji.16 Še posebej se je posvetilo rubriki Umgan- gssprache, ki je predstavljala največji problem in povzročila, da je število nemcev v avstriji »nara- slo«, medtem ko je bila dejanska slika povsem dru- gačna. »Ne poizvemo torej najprvlje, koliko Nemcev ali Slovencev na primer v deželi Štajarski prebiva, ampak koliko ljudi tukaj navadno govori nemški ali slovenski (Umgangssprache). To pa je velik razloček in sedaj slabo za nas Slovence, kajti naši slovenski odpadniki, tudi nemškutarji imenovani, gorijo za nemški 'Umgangssprache' ali 'občevalni jezik'. Zato so pri zadnjem štetji trumoma lomastili med Nemce in tako hipoma število Nemcev, vsaj na papirji, zna- tno pomnožili, Slovencev pa skrčili.« Štetje je navi- dezno kazalo, da se število Slovencev na Spodnjem Štajerskem manjša in bilo odličen pripomoček ti- stih, ki so želeli Spodnjo Štajersko »videti« nemško. Zato ni bilo nič čudnega, če je slovenska politika poskušala na vsak način preprečiti ob že itak »na- pačno« postavljeni rubriki dodatne malverzacije, še posebej pa je opozarjala na vestno izpolnitev dotične rubrike. »Vsak priden Slovenec naj torej za- piše ali sam v naglasnico (Anzeigezettel) ali izpove pred štetnim komisarjem v zapisnik (Aufnahmsbo- gen) kot svoj 'občevalni jezik' ljubo slovensko mate- rinščino. /.../ Na dalje naj pazi vsak v svojem obližji strogo, kako se bode vršilo kje ljudsko štetje. Vsako pomoto, slehernega človeka, ki bi prave Slovence na- govarjal, zapeljeval, podmitaval, strahoval in silil, izneveriti se slovenstvu in vpisati se med one, kojim je nemščina 'občevalni jezik', treba takoj naznaniti 15 Janez Cvirn, Politične razmere na Štajerskem v času vlade grofa Taaffeja (1879–1893), ČZN, 2002/1, str. 9. 16 SGp, 12. 12. 1890; Südsteirische Post (SP), 3. 12., 13. 12. 1890. Filip Čuček, VPISAL SE JE MED NEMCE, DASIRAVNO KOMAJ ZA SILO … ZGODOVINA ZA VSE VSE ZA ZGODOVINO 61 dotičnemu okrajnemu glavarstvu.«17 nemško časo- pisje je slovenske pozive seveda tolmačilo po svoje in jih prikazovalo kot prepričevanje oziroma pri- tisk slovenske strani, češ da bodo »slovenski« vpisi pod rubriko »občevalni jezik« vnašali zgolj nepra- vilnosti v že tako načeto nemško posestno stanje na Spodnjem Štajerskem.18 dejanski rezultati šte- tja so slovensko časopisje seveda razočarali, zato je kritiziralo in ocenjevalo stanje, češ da je rubrika Umgangssprache ponovno »poskrbela« za napačni prikaz prebivalstvenega razmerja19 in da »števeni rezultati nemajo ne v znanstvenem, ne v praktičnem oziru one vrednosti, katero naj bi imeli po namenu postave«.20 nacionalno naravnana politika je v desetletju pripeljala do tega, da so nemške obrambne organi- zacije vplivale na končne rezultate. Če je štetje leta 1880 po občevalnem jeziku pokazalo 11 % nemcev in 89 % Slovencev na Spodnjem Štajerskem, je de- lež slovenskega prebivalstva po naslednjem štetju nazadoval v skoraj vseh okrajih. V mariboru se je 17 SGp, 25. 12. 1890; prim.: SN, 27. 12. 1890. 18 Deutsche Wacht (DW), 25. 12. 1890. 19 SN, 10. 1. 1891. 20 Slovenec (S), 17. 1. 1891. razmerje glede nacionalne pripadnosti, kot ga je kazala uradna statistika po občevalnem jeziku, v desetih letih spremenilo. k nemcem se je prište- valo že 80 % prebivalcev, Slovenci so imeli le še 13 % med 19.898 ljudmi, ki so živeli v širšem mestu. tudi v ostalih dveh mestih se je razmerje dvignilo na račun nemcev. celjskih nemcev je bilo že 71 %, Slovencev pa 25 % med 6264 prebivalci, kolikor jih navaja statistika. V Ptuju je živelo 67 % nemcev in le 16 % Slovencev od 3924 prebivalcev mesta.21 na Spodnjem Štajerskem se je po rezultatih štetja de- lež Slovencev v desetletju zmanjšal z 89 na 88 %. Če je imelo leta 1880 18 občin nemško večino, je bilo leta 1890 takih že 22.22 največji padec slovenske- ga občevalnega jezika je bil viden seveda tam, kjer je bila organizacija nemške strani pred popisom najizrazitejša. V celju je tako delež prebivalcev s slovenskim občevalnim jezikom padel za 10 %, kar je bila glavna zasluga celjskega Nemškega društva, 21 Special Orts-Repertorium von Steiermark, herausgegeben von k. k. statistischen Central-Commission, Wien 1893, str. 1, 2. 22 Melik, O razvoju slovenske nacionalno-politične zavesti, str. 45; prim.: Klemenčič, Germanizacijski procesi, str. 352–353; 356. Avstrijski ministrski predsednik v letih 1879-93, grof Eduard Taaffe. Zgodovinski arhiv Celje, Zbirka upodobitev osebnosti. 62 VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XIV, 2007, št. 2 Navodila za popis prebivalstva leta 1880. Filip Čuček, VPISAL SE JE MED NEMCE, DASIRAVNO KOMAJ ZA SILO … ZGODOVINA ZA VSE VSE ZA ZGODOVINO 63 ki je pred štetjem od vseh celjanov zahtevalo, da v rubriko »občevalni jezik« vpišejo »deutsch«.23 celjski nemci torej niso sedeli križem rok, pač pa so z vsemi sredstvi poskušali (navidezno) pomnožiti število nemških prebivalcev v mestu. Proti njihovemu početju se je po štetju prito- žil pravnik Jakob deljan, ki da je bil določen »in der Statistik wenigstens die Zahl der Deutschen zu vermehren«. njegovo pritožbo v zadevi Josef Si- monitsch, ki da je vpisal svoje slovenske podnaje- mnike med nemce, je celjski mestni zastop sprva zavrnil, po pritožbi na graško namestništvo pa jo je neckermann upošteval. Slovensko časopisje ni skrivalo razburjenja. »Wenn man nur erwägt, dass man sogar einen slowenischen Juristen in di- eser Weise zur deutschen Umgangssprache pressen wollte, was muss erst alles bei minder Gebildeten, oder solchen Leuten geschehen sein, welche in irgend einer abhängigen Stellung von Deutschen leben.«24 dejansko stanje štetja po občevalnem jeziku pa so izkazovale šolske statistike. V primeru za Šoštanj je jasno razvidno, da je bilo leta 1890 v trgu le 15 šoloobveznih otrok z nemškim maternim jezikom, medtem ko je bilo »nemškega« prebivalstva po po- pisu skoraj polovica.25 rubrika občevalni jezik je postajala od šte- tja do štetja vse pomembnejša. Pritiski (nemške) strani so se na prelomu stoletja že očitno kazali v vsakdanjem življenju. Slovenska stran je prebival- stvo vestno opozarjala na pasti »občevalnega jezi- ka«. »Ako ste v službi, vedite, da gospodar ne sme vpisati brez vašega dovoljenja in znanja občevalne- ga jezika, kakor bi se njemu zdelo. Zahtevajte od- ločno, da vpiše Vaš slovenski materin jezik kot Vaš glavni in prvi občevalni jezik.«26 na drugi strani je nemško časopisje opozarjalo in svarilo pred »ume- tno« krepitvijo Slovencev in na vse kriplje pozivalo spodnještajerske nemce (in tudi Slovence), naj se ne ozirajo na agitacijo slovenske strani, pač pa naj brez sramu vpišejo nemški občevalni jezik.27 Še več. 23 Cvirn, Studen, Etnična (nacionalna) struktura mest, str. 119; Emil Brix, Die Umgangssprachen in Altösterreich zwischen Agitation und Assimilation, Hermann Böhlaus Nachf., Wien – Köln – Graz, 1982, str. 155; prim.: Special- Orts-Repertorium von Steiermark, herausgegeben von der k. k. statistischen Central-Commission, Wien, 1893, str. 1. 24 Südsteirische Post (SP), 8. 4. 1891. 25 Klemenčič, Germanizacijski procesi, str. 366. 26 SGp, 27. 12. 1900. 27 Marburger Zeitung (MZ), 15. 12. 1900. celjska »vahterca« je trobila, češ da je od rezultatov popisa odvisna nadaljnja usoda spodnještajerskih nemcev in pisala, da je vendar logično, da Sloven- ci, ki na delovnem mestu uporabljajo nemščino, vpišejo nemški občevalni jezik (čeprav so povsod drugod uporabljali slovenščino).28 na podlagi tega je nemška stran postopala na izredno zvijačen način. »Od več stranij dobiva- mo poročila, kako strankarsko so postopali komisar- ji ljudskega štetja. Nekaterih niso sploh vprašali po občevalnem jeziku. /.../ Po nekod so se godile veli- ke nerednosti od strani nemškutarskih županov in njihovih komisarjev.« Slovensko časopisje je tako opozarjalo na kršitve in pozivalo Slovence, naj vložijo ovadbo na okrajno glavarstvo in zahtevajo ponovni popis. »Vsakega ovadite, ki doma slovenski občevalni jezik rabi, pa je povedal pri štetju nemške- ga, da bo pošteno kaznovan. Po razsodbi upravnega sodišča velja tisti za Nemca, ki je napovedal nemški jezik za občevalni.«29 Še najbolj vroče pa je bilo vprašanje občeval- nega jezika v spodnještajerskih mestih z nemško večino. Posebej na udaru je bilo celje kot sredi- šče slovenske in nemške politike. mesta ob Savinji, kjer so imeli Slovenci (zaradi premetene politike in dobrega strateškega položaja) največ možnosti za uspeh, nemci nikakor niso prepuščali naklju- čju, ampak so postopali precej preudarno. tudi pri popisu prebivalstva so bili izredno prebrisani in povečevali (navidezno) prisotnost nemštva. ko je mestni magistrat (ta je celo izjavil, »da nikdo ne more dvomiti, da je v mestu Celje samo eden obče- valni jezik, in ta je nemški jezik«)30 objavil podatke o prebivalstveni strukturi, slovenske strani ni pustil ravnodušne. Po občevalnem jeziku je nemška stran beležila lepe uspehe. med 6713 osebami v mestu »bi bilo se število celjskih Nemcev pomnožilo za 575 oseb, število celjskih Slovencev pa zmanjšalo za 126 oseb, kljub temu, da se je število vseh prebivalcev po- večalo zgolj za 449 oseb«. navsezadnje rezultat niti ni presenetil slovenske javnosti, ki je ugotavljala, da »je moralo na stotine slovenskih uslužbencev in uslužbenk kot 'občevalni jezik' upisati nemščino, dasi se vrši v Celju promet prav za prav v slovenščini in bi najzagrizenejši celjski Nemec z nemščino delal 28 DW, 30. 12. 1900. 29 SGp, 17. 1. 1901. 30 SN, 29. 3. 1901. 64 VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XIV, 2007, št. 2 presneto slabo kupčijo,«31 ob tem pa menila, da je pravih nemcev v mestu pravzaprav bore malo.32 nemška stran je seveda zavzela povsem nasprotno stališče in se čudila nad pritožbami Slovencev, ki se niso strinjali z rubriko občevalni jezik, češ da kazi realno prebivalstveno strukturo v deželi. menila je, da so pritožbe slovenske strani povsem neumestne in da je zakon glede občevalnega jezika povsem na mestu (rubriko je seveda povezovala z obče- valnim jezikom na delovnem mestu in na ta način ponovno »zmagala«, nasprotovala pa slovenskim zahtevam po izenačitvi občevalnega in maternega jezika, češ da sta to dve povsem različni stvari).33 na prelomu stoletja je živelo v celju 6317 ljudi. od teh jih je navedlo nemščino kot svoj ob- čevalni jezik skoraj 74 %, slovenščino pa le nekaj manj kot 22 %. V mariboru, ki je po statistiki imel 24.600 prebivalcev, se jih je nemško opredelilo 78 %, slovenščino je vpisalo dobrih 16 %. Ptuj je imel 4223 prebivalcev. od teh se jih je nemško opre- delilo 69 %, slovensko 13 %. kot vidimo, se je v mariboru razmerje za malenkost spremenilo v ko- rist Slovencev, medtem ko se je v celju in na Ptuju spremenilo na škodo Slovencev.34 nemški pritisk se je v naslednjih letih samo še stopnjeval. Slovensko časopisje je pozorno bdelo nad aktivnostjo nemške strani, precejšnjo pozor- nost pa namenjalo Šentilju, kjer da živijo »po za- dnjem ljudstvenem štetju l. 1900 /.../ 503 Slovenci in 201 Nemec, torej že skoro 30 %«. Slovenska politika je opozarjala na načrtne akcije nemške strani, ki si je prizadevala priključiti kraje med mariborom in Šentiljem ter ustvariti neke vrste »nemški most« do največje spodnještajerske nemške »trdnjave«. Še več. Padec Šentilja v nemške roke je predstavljal veliko nevarnost, saj bi se nemško-slovenska jezi- kovna meja premaknila na jug (proti mariboru).35 Zmaga nemške strani na občinskih volitvah v za- četku leta 1910 je prav zaradi tega povzročala med slovensko javnostjo nemalo skrbi.36 kljub temu da so v Šentilju našteli skoraj 900 oseb s slovenskim 31 SGp, 11. 4. 1901; Domovina, 12. 4. 1901. 32 SGp, 2. 5. 1901. 33 DW, 14. 4. 1901. 34 Gemeindelexikon der im Reichsrate vertretenen Königreiche und Länder, IV. Steiermark, herausgegeben von k. k. stati- stischen Zentralkommission, k. k. Hof und Staatsdruckerei, Wien 1905, str. 2, 4. 35 Slovenski Branik (SB), 1. 4. 1908. 36 SB, 1. 3. 1910. občevalnim jezikom (in dobrih 200 z nemškim),37 je bojazen pred izgubo strateškega kraja ostala tudi po popisu.38 na drugi strani je celjsko društvo Naprej (po pisanju in agitaciji Slovenskega Branika ter po če- škem vzoru)39 že konec leta 1910 v celju izvedlo nekakšno »privatno« štetje, kjer je upoštevalo slo- venski občevalni jezik podnajemnikov in služin- čadi pri nemških družinah ter ugotovilo drugačno strukturo prebivalstva, kot so jo predstavljale ura- dne statistike.40 nemška »marburgerca« je po po- pisu pisala o 3340 Slovencih v mariboru (po ura- dni statistiki), slovensko časopisje pa trdilo, da se je »vpisalo okoli 12.000 Slovencev pri ljudskem štetju«. Uradna statistika je torej v mestu ob dravi beleži- la manjše število Slovencev kot pred desetimi leti (zaradi nemškega pritiska na (predvsem) sloven- sko delovno silo), slovenska stran pa kljub temu optimistično menila, da »naj nas je na papirju ko- likor hoče, mi vemo, da nas je od leta do leta več, da napredujemo, Nemci pa gredo nazaj«.41 Prav zaradi tega je slovenska stran pred popisom prebivalstva leta 1910 ponovno opozarjala na mahinacije nem- ške strani (in na pazljivo izpolnjevanje rubrike ob- čevalni jezik), štetju pa je namenila vso pozornost. Slovensko časopisje je poudarjalo, da naj ljudje pri popisu vpišejo slovenski jezik (torej jezik, ki ga uporabljajo pri občevanju v družini, in ne jezika, ki ga (nekateri) govorijo na delovnem mestu).42 Predvsem je opozarjalo slovensko prebivalstvo, da naj nikakor ne nasede števnim komisarjem na deželi in da naj vpiše slovenščino pod občevalni jezik,43 podnajemnike v mestih pa, da naj se ne dajo premotiti od hišnih (nemških) posestnikov (ti so prejeli naznanilne listke in sami vpisovali svo- je podnajemnike kot ljudi z nemškim občevalnim jezikom, dejansko pa bi se morali podnajemniki opredeliti in vpisati sami) ter da naj sami vpišejo samo slovenski občevalni jezik, nikakor pa ne tudi nemščine.44 nemško časopisje je nasprotno obto- 37 Spezialortsrepertorium von Steiermark, k. und k. Hof und Staatsdruckerei, Wien, 1917, str. 105. 38 Npr. SB, 1. 11. 1913. 39 SB, 1. 6. 1909. 40 Cvirn, Studen, Etnična (nacionalna) struktura mest, str. 121; Brix, Die Umgangssprachen, str. 160; prim.: Slovenski Branik, 1. 11. 1910; MZ, 15., 18. 3. 1911. 41 SGp, 16. 2. 1911. 42 SGp, 22. 12. 1910. 43 Straža, 19. 12. 1910. 44 SN, 27. 12. 1910. Filip Čuček, VPISAL SE JE MED NEMCE, DASIRAVNO KOMAJ ZA SILO … ZGODOVINA ZA VSE VSE ZA ZGODOVINO 65 D et aj l p op is ni ce p op is a iz le ta 1 88 0 z ru br ik o o ob če va ln em je zi ku . 66 VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XIV, 2007, št. 2 ževalo slovensko (klerikalno in liberalno) stran, da si prizadeva za statistično pomnožitev slovenskega prebivalstva, še sploh pa, da je k temu naperjena vsa politična aktivnost (slovenizacija dežele in s tem več slovenskoobčevalnega prebivalstva, de- lovanje slovenskih duhovnikov, ki da favorizirajo slovensko prebivalstvo ipd.).45 Slovenska politika je bila tako »kriva« za neumorno agitacijo glede slo- venskega občevalnega jezika (enačenje maternega in občevalnega jezika), nemška stran pa je poziva- la svoje (in slovenske) somišljenike k trezni (nem- ški) presoji (in vpisovanju nemškega občevalnega jezika).46 obojestranska aktivnost pa tudi tokrat ni minila brez nepravilnosti in mahinacij. »Nemci po svojih političnih in napadalnih društvih ter po svo- jih 'Volksratih' niti posebno tajno niso delali priprav. Povsod so vrinili svoje pristaše za števne komisarje. Taki agitaciji se osrednja vlada ni prav nič upira- la, a deželne vlade, ki so v službi raznih 'Volksra- tov', so te priprave natihoma še podpirale.«47 Upad slovenskega prebivalstva je bil vsekakor posledica agresivne nemške politike. tako je štajerski držav- nozborski poslanec karel Verstovšek sredi januarja leta 1911 vložil interpelacijo v poslanski zbornici, kjer je nemško stran obtoževal načrtne agitacije v jezikovno mešanih okrajih, nemške hišne gospo- darje pa načrtnega vpisovanja nemškega obče- valnega jezika za svoje stranke.48 Spodnještajerski liberalci (poslanci in časopisje) so temu seveda močno nasprotovali.49 Za razliko od maribora pa je celjskemu društvu Naprej, ki je poudarjalo, da je občevalni jezik identičen z materinščino, uspelo, da se je delež prebivalcev s slovenskim občevalnim jezikom v celju povzpel za 8 %.50 maribor je imel tako s predmestji 27.994 prebivalcev, od katerih se jih je 22.653 opredelilo za nemški jezik, 3828 za slovenščino, v odstotkih povedano 80 % za nemce in slabih 14 % za Slo- vence. V celju se je pri 6919 popisanih prebivalcih slabih 67 % odločilo za nemščino, skoraj 30 % pa se jih je priglasilo k slovenskemu jeziku. V celju se je stanje spremenilo v slovensko korist, medtem ko je 45 MZ, 29. 12. 1910. 46 MZ, 3. 1. 1911; DW, 31. 12. 1910. 47 SB, 1. 1. 1911. 48 Cvirn, Studen, Etnična (nacionalna) struktura mest, str. 121; Brix, Die Umgangssprachen, str. 161, 164. 49 Prim.: MZ, 15., 18. 3. 1911. 50 Cvirn, Nemci na Slovenskem, str. 107. maribor šel po rezultatih statistike v smeri krepitve nemštva. Ptuj je imel 4631 ljudi. V odstotkih je po- pis prikazoval nemško stran z nekaj manj kot 80 %, slovenska stran je predstavljala 13 %, kar pomeni, da se je delež tistih, ki so se priglasili k nemcem, povečal za več kot deset odstotkov, medtem ko je bil delež Slovencev enak kot pri prejšnjem štetju. delež prebivalstva s slovenskim občevalnim jezikom je na Spodnjem Štajerskem do prve sve- tovne vojne upadal. V mestih je to bilo še pose- bej presenetljivo, saj je največ priseljencev v drugi polovici 19. stoletja prišlo s slovenskega podeželja. V največji meri se je mestno prebivalstvo »ponem- čilo« v štajerskem Podravju, medtem ko so bile na celjskem razmere za Slovence ugodnejše. ker jezi- kovne statistike niso bile odraz dejanskega stanja v mestih, ampak odraz politične premoči nemcev, se je to poznalo pri prikazu jezikovnih razmerij. Še najbolj se je nemška premoč občutila pri popisu prebivalstva leta 1910 v Šoštanju. ta je sicer še leta 1880 nosil slovensko lice, a je ob spremembi lokal- nih (občinskih) oblasti leta 1890 hitro spremenil svoje barve. Pri štetju leta 1900 je slovenska stran ponovno pokazala slovenski značaj trga (zaradi zmage na občinskih volitvah). toda že naslednje štetje je jasno pokazalo, da je statistična slika v po- pisih prebivalstva marsikje na jezikovno mešanih območjih odvisna od trenutne (nemške) prevlade. Zaradi slovenske večine skoraj vseh spodnještajer- skih trgov so se tako gospodarsko močnejši liberal- ni nemci trdno oklepali občevalnega jezika in tako (navidezno) množili število nemcev na Spodnjem Štajerskem. Če je bilo nemcev v Šoštanju leta 1900 dobrih 15 %, pa so števni komisarji pri štetju leta 1910, ko je po propadu slovenske usnjarne ivana Vošnjaka občinsko politiko vodil hans woschna- gg (nečak slovenskih politikov Vošnjak), našte- li kar 70 % nemcev.51 k temu so svoje dodale še razne mahinacije, ki jih je bilo od štetja do štetja več. Zaradi splošnega upada slovenskega prebival- stva na Spodnjem Štajerskem (z 89 % leta 1880 na 84 % leta 1910)52 je slovenska stran verjetno upala na boljše izide naslednjega popisa prebivalstva leta 1920 v avstro-ogrski, do katerega pa nikoli ni pri- šlo. 51 Hansu Woschnaggu je nemška Südmarka spisala nekrolog ob smrti leta 1911, v katerem se mu je zahvalila za ponem- čenje Šoštanja. Več o tem glej v: Cvirn, Studen, Etnična (na- cionalna) struktura mest, str. 116. 52 Cvirn, Nemci na Slovenskem, str. 102–107. Filip Čuček, VPISAL SE JE MED NEMCE, DASIRAVNO KOMAJ ZA SILO … ZGODOVINA ZA VSE VSE ZA ZGODOVINO 67 Viri in literatura – deutsche wacht – domovina – marburger Zeitung – Slovenec – Slovenski Branik – Slovenski gospodar – Slovenski narod – Straža – Südsteirische Post – gemeindelexikon der im reichsrate vertretenen königreiche und länder, iV. Steiermark, he- rausgegeben von k. k. statistischen Zentral- kommission, k. k. hof und Staatsdruckerei, wien 1905. – Special orts-repertorium von Steiermark, he- rausgegeben von k. k. statistischen central- commission, wien 1893. – Special-orts-repertorium von Steiermark, he- rausgegeben von k. k. statistischen central- commission, wien 1883. – Spezialortsrepertorium von Steiermark, k. und k. hof und Staatsdruckerei, wien, 1917. – andrej Studen, Zapleti okrog občevalnega jezi- ka, v: Slovenska kronika XiX. stoletja, 1861– 1883, nova revija, ljubljana, 2003. – andrej Vovko, delovanje društva Südmark na Slovenskem Štajerskem do leta 1914, v: Zbornik Janka Pleterskega, založba Zrc, Zrc SaZU, ljubljana, 2003. – andrej Vovko, družba sv. cirila in metoda, v: Slovenska kronika XiX. stoletja, 1884–1899, nova revija, ljubljana, 2003. – andrej Vovko, mal položi dar..., portret sloven- ske narodnoobrambne organizacije družbe sv. cirila in metoda 1885–1918, Slovenska matica, ljubljana, 1994. – andrej Vovko, nemška šolska organizacija de- utscher Schulverein, v: Slovenska kronika XiX. stoletja, 1861–1883, nova revija, lju- bljana, 2003. – andrej Vovko, Podružnice »družbe sv. cirila in metoda« na Štajerskem, ustanovljene do leta 1907, ČZn, 1980/2. arnold Suppan, Slowenen und deutsche in krain, der Untersteiermark und in Sloweni- en in den Volkszählungen von 1880, 1910, 1921 und 1931, v: geschichte der deutschen im Bereich des heutigen Slowenien 1848– 1941 (herausgegeben von helmut rumpler, arnold Suppan), Verlag für geschichte und politik wien, r. oldenbourg Verlag mün- chen, 1988. – emil Brix, die Umgangssprachen in altösterre- ich zwischen agitation und assimilation, hermann Böhlaus nachf., wien–köln– graz, 1982. – emil Brix, Številčna navzočnost nemštva v juž- noslovanskih kronovinah cislitvanije med leti 1848 do 1918, ZČ, 1987/2. – fran Zwitter, nemci na Slovenskem, Sodobnost, 1938. – fran Zwitter, Prebivalstvo na Slovenskem od XViii. stoletja do današnjih dni, Učiteljska tiskarna v ljubljani, ljubljana, 1936. – fran Zwitter, Prva štajerska narodnostna stati- stika, ČZn, 1937/1-4. – Janez cvirn, andrej Studen, etnična (nacional- na) struktura mest na Spodnjem Štajerskem (1880–1910), v: Zbornik radova prvog i drugog međunarodnog seminara zajednice nijemaca hrvatske – Zagreb (uredila nives rittig-Beljak), Varaždin: tiskara Varteks; Zagreb: Zajednica nijemaca u hrvatskoj, 2002. – Janez cvirn, Boj za celje. Politična orientacija celjskega nemštva 1861–1907, Zbirka Zgo- dovinskega časopisa, 5, Zveza zgodovinskih društev Slovenije, ljubljana, 1988. – Janez cvirn, kri v luft! Čreve na plot! oris dru- žabnega življenja v celju na prelomu stole- tja, novi tednik – radio celje, celje, 1990. – Janez cvirn, nemci na Slovenskem (1848–1941), v: »nemci« na Slovenskem 1941–1955, lju- bljana, 2002. – Janez cvirn, Politične razmere na Štajerskem v času vlade grofa taaffeja (1879–1893), ČZn, 2002/1. – Janez cvirn, trdnjavski trikotnik. Politična ori- entacija nemcev na Spodnjem Štajerskem (1861–1914), Založba obzorja, maribor, 1997. – Janez cvirn, Urbanizacija ter njeni vplivi na so- cialno in nacionalno strukturo celja (1867– 1914), v: mednarodni kulturnozgodovinski simpozij modinci, rogaška Slatina, mari- bor, 1993. 68 VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XIV, 2007, št. 2 – matjaž klemenčič, germanizacijski procesi na Štajerskem od srede 19. stoletja do prve sve- tovne vojne, ČZn, 1979/1-2. – Pieter m. Judson, exclusive revolutionaries. li- beral Politics, Social experience and natio- nal identity in the austrian empire, 1848– 1914, The University of michigan Press, michigan, 1996. – Vasilij melik, o razvoju slovenske nacionalno- politične zavesti 1861–1918, ZČ, 1970/1-2. – Vlado Valenčič, etnična struktura ljubljanskega prebivalstva po ljudskem štetju 1880, ZČ, 1974/3-4. – werner drobesch, deutscher Schulverein, ZČ, 1992/2. Zusammenfassung ER TRUg SIcH ALS DEUTScHER EIN, OBwOHL ER DEUTScH NUR ZUR NOT RADEBREcHT Die Umgangssprache als Element der Mani- pulation bei Volkszählungen in den Jahren 1880 bis 1910 in der Untersteiermark nachdem auf dem internationalen Statistik- kongress 1872 in Petersburg ein Programm über Volkszählungen angenommen worden war, er- reichte die idee der einführung einer neuen rub- rik auch die doppelmonarchie. diese neue rubrik war allerdings für die Bestimmung der tatsächli- chen (nationalen) Struktur nicht geeignet, insbe- sondere nicht in sprachlich gemischten gebieten. Bereits die erste Volkszählung nach der Um- gangssprache im Jahr 1880 zeigte, dass in der Un- tersteiermark die Stadtbevölkerung deutsch und die landbevölkerung mehrheitlich slowenisch war. die Zählungen gaben nicht die tatsächliche momentane lage wieder, weil so mancher dem lokalen deutschen druck unterlag und sich bei Volkszählungen zum deutschtum bekannte. da- her waren die resultate mehr eine folge der statis- tischen als der realen assimilation. nach der Zählung stellte die Zeitung Sloven- ski narod resigniert fest, dass die resultate nieder- schmetternd sind, weil „manch ein Hausbesitzer oder Familienvater dachte, in der betreffenden Rub- rik werde lediglich gefragt, ob er Deutsch kann oder nicht, und er trug sich und seine Kinder als Deutsche ein, obwohl letztere kein einziges Wörtchen Deutsch können, und er selbst Deutsch gerade nur zur Not radebrecht“. die regierung taaffe brachte eine beachtli- che dynamik in die nationalen Beziehungen. Be- reits die nächste Zählung im Jahr 1890 war poli- tisch viel stärker „belastet“ als die erste Zählung, als viele noch mit der neuen kategorie „rangen“. die national orientierte Politik hatte im laufe eines Jahrzehnts dazu geführt, dass die deutschen nati- onalen Schutzvereine die resultate beeinflussten. während die Zählung 1880 nach der Umgangs- sprache 11 % deutsche und 89 % Slowenen in der Untersteiermark ausgewiesen hatte, sank laut der folgenden Zählung der anteil der slowenischen Bevölkerung in fast allen Bezirken. die rubrik Umgangssprache wurde von Zählung zu Zählung immer wichtiger. der druck von deutscher Seite zeigte sich um die Jahrhun- dertwende schon merkbar im täglichen leben. am „heißesten“ war die frage der Umgangsspra- che in untersteirischen Städten mit deutscher mehrheit. Besonders celje als Zentrum der slo- wenischen und deutschen Politik stand im mittel- punkt der konflikte. der deutsche druck nahm in den folgejahren noch zu und der anteil der Be- völkerung mit slowenischer Umgangssprache war in der Untersteiermark bis zum ersten weltkrieg im Sinken begriffen. am stärksten bemerkbar war die deutsche Übermacht bei der Volkszählung im Jahr 1910 in Šoštanj. während es im Jahr 1900 in Šoštanj laut Zählung gut 15 % deutsche gegeben hatte, zählten die Zählkommissäre im Jahr 1910 – als nach dem niedergang der slowenischen leder- fabrik von ivan Vošnjak die gemeindepolitik von hans woschnagg, einem neffen der slowenischen Politikerfamilie Vošnjak, geleitet wurde – gleich 70 % deutsche. Schlagwörter: Untersteiermark, österrei- chische Volkszählungen (1880, 1890, 1900 und 1910), Umgangssprache, nationaler kampf, politi- sche geschichte.