stavil vprašanje, ali nam ne bi živi jeziki, ki so jo še ohranili, mogli dati kakih migljajev za njen prvi predzgodovinski razvoj. Lotil se je tega proučevanja na slovenščini, ki se mu je zdela še toliko zanimivejša, ker nasprotuje občemu mnenju, da se dvojina izgublja z rastočo civilizacijo. Po drugi strani ima slovenščina zelo razvita narečja in jo v knjigi more slediti tja do XVI. stoletja.
L. Tesniere je pri svojem delu uporabljal najmodernejše jezikoslovne metode, da določi razvoj slovenske dvojine v času in kraju. V ta namen si je iz starih slovenskih tiskov in novejšega slovenskega slovstva nabral bogato gradivo, ki ga je pomnožil s še bogatejšo zbirko iz narečij (seznam uporabljene literature in virov znaša 402 številki). Z izrednim čutom za jasnost in preglednost motri potem to gradivo po besednih vrstah, spolih, sklanjah in sklonih, spregatvah, časih in osebah, da poišče najprej rezultate za vsako posamezno skupino. Da je tu in tam kaka narečna oblika napačno naglašena, temu se spričo ogromnosti gradiva ne bomo čudili, toliko manj, ker je bilo delo dogotovljeno v  štirih  letih.
Končna dognanja v zgodovinskem pogledu so tale: dvojina v slovenščini izginja stopnjema; v sklonih se je izgubila najprej v mestniku, potem dajalniku, rodilniku, orodniku, nazadnje v imenovalniku — tožilniku; po spolu so jo izgubile najprej oblike ženskega, potem srednjega in končno moškega spola: po besednih vrstah so si sledili: pridevnik, kazalni zaimek, samostalnik, števnik in osebni zaimek, dočim glagol tvori skupino zase.
Še zanimivejši nego zgodovinski, pa so za nas zemljepisni podatki. Odkar je začetnik lingvistične geografije J. Gillieron izdal svoj ogromni Atlas lin-guistique de la France in ga osvetlil s svojimi duhovitimi razpravami, so znanstveniki po njegovi metodi začeli ustvarjati podobna dela za posamezna narečja in posamezna lingvistična vprašanja. Če pomislimo, da so še pred nedavnim časom raznašale slovensko bogastvo in revščino v znanstveni svet Škrabčeve platnice, koliko časa je moral iskati mecena Pleter-Šnikov slovar, da je moralo tako odlično in potrebno delo, kakor je Ramovševa Historična slovnica slovenskega jezika čakati par let na založnika, potem bomo razumeli, da smo Slovenci še daleč od tiste zlate dobe, ki bi nam v Ljubljani omogočila tako dragoceno knjigo, kakor je jezikoslovni zemljevid. Spričo te knjige znanstvenik ne bo mogel več prezreti Slovencev. In tu tiči tista velika narodna pomembnost tega dela  za  nas.
V tem lingvističnem atlasu pisatelj proučuje na 70 zemljevidih razširjenost iste dvojinske oblike na 279 točkah sirom Slovenije. Ozemlja z isto obliko je omejil, jih različno črtkal in tako dobil nazorno sliko, katera oblika je bolj razširjena, odkod prihajajo razdiralni vplivi. Tako je dognal, da so tista ozemlja, kjer izginja dvojina, podaljški srbsko-hrvatskega ozemlja, da se to opuščanje giblje v osredje slovenskega ozemlja, tako da n. pr. že zdržema od hrvatske meje pa do Ljubljane v širokem pasu govore dve ribe. Najbolje in najdalje se je dvojina ohranila v Prlekiji.
Prav, posebno moramo biti g. pisatelju tudi hvaležni, da^ nas je tako pravilno in s toliko ljubeznijo piedstavil svetu v svojih uvodih.                            J. Š.
Fridolin Žolna: Tokraj in onkraj Sotle ter tam preko. Domorodne hudomušnice. III. V Ljubljani, 1925.   Zvezna   tiskarna.   (Splošna   knjižnica,   zv.   56.)
Če pomislim, kako smo bili skromni in s kolikim odkritosrčnim veseljem smo brali Murnikove Navi-hance! Saj je res nepietetno, da se Žolna in žolnar-ščina ni bolj poljudila v nas! Zaslužila bi. Čast Milčinskemu! V svoje skromne hudomušnice je skril nekaj naše dnevne bridkosti, ki bo našim potomcem — zajemljiva in morda edina prostodušno-reali-stično verno zapisana — folklora.                     Pregelj.
GLEDALIŠČE.
Drama.
Posebej hočem govoriti samo o delih, pri katerih se more pokazati vrednost naše gledališke umetnosti, o tistih, ki zahtevajo izrazito pojmovanje notranjega bistva umetnine; misliti hočem nadalje o formi, v kateri nam gledališče danes predstavlja pesnitev, pa bodi časovno oddaljena kakor je Shake-spearejeva ali blizu kakor Ivana Cankarja ali Andrejeva. Ni namreč dvoma, da bi gledališče temu ali onemu delu moglo dati obliko, o kateri bi upravičeno rekli: to ni Shakespeare in to ni Iv. Cankar, kajti razen besed ne bi našli nič pesnikovega. In vendar je prav za prav edina zahteva gledališča: ohranitev vsega bistva umetnine.
Taka pomembna dela, o katerih hočem govoriti, so bila dosedaj: Ifigenija na Tavridi, Zimska pravljica, Za narodov blagor in Profesor Storicin. Dasi so vse te predstave dosegle nadpovprečni uspeh, so šle tu pa tam v neko smer, ki svojstvenost umetnine zatemnjuje ali premalo poudarja; mogoče je obliko-vavec predstave vtisnil delu svoje hotenje, ki nam je ostalo prikrito in ga splošno nismo cenili. Poglejmo!
Goethejeva Ifigenija je najčistejše delo klasicističnega oblikovanja. Izrazita pesnikova subjektivnost se je vklenila v objektivno snov Euripidove fabule in je tako prelita zaživela v harmoniji misli in čuvstva kot popoln umotvor svoje vrste. Osebnost in stvarnost prehajata druga v drugo: vse delo je urejena misel, nujna modrost in premerjena skladnost oblike. Človek sam je tu v najvišji popolnosti, ves sam v sebi kalos ka' agathos, ves lep in dober. Z bogovi se ne meri, vse zemeljsko vdano razumeva in spoznanje vsega dobrega ga očiščuje. Pesnikov zmisel za najidealnejšo življenjsko resničnost je tu zvest varuh pred tistim nesoglasjem, kamor teži vsaka močna pesniška osebnost, pred neskončnostjo namreč, iz katere se duh tako cesto vrača s strtimi krili nazaj v razočarano vsakdanje življenje. Zato je najvišja volja Ifigenije v tem, da so ji večno živi vsi zakoni; ob njih si ohrani svojo deviško neskaljeno ženskost in ostane tako nedotekljiva tudi pred najvišjim človekom. Orestovo očiščenje se vije skozi trpljenje, a završuje se v spoznanju, da se vsa nesoglasja tega sveta v višjem življenju razvežejo v prijateljstvo; ves naval strasti se umiri ob čisti ženski kot sestri. Luč razuma, ki drži »Ifigenijo«, je sicer dediščina racionalizma, a pojmovanje večnosti in časnosti v vzvišeni enoti, cena lastnih misli in svete samote, prijateljstva, odpuščanja pa je pesem novega izbranega in izčiščenega človeka, nova umetnost, ki jo imenujemo klasicizem, umerjenost duha in oblike