ZBI, RKA SLOVENSKIH POVESTI UREJUJE IVA N GRAFE NAUER V. ZVEZEK . •• FR. S. FINŽGAR: STUDENT NAJ BO. NAS VSAKDANJI KRUH. ::: LJUBLJA NA 1915. ::: ZALOŽILA KATOLIŠKA BUKVARNA. Tisk J. Krajec nasl. :: Novomesto. ••••••••••••••••••••••••••••••••• • • • • : VSE PRI\VICE PRIDRŽI\NE. : • • . 􀀁 ••••••••••••••••••••••••••••••••• Uvod. Povestica „St u d e n t n a j b o", ki stopa v le tem zvezku pred širše občinstvo, nas seznanja z mladostjo enega naših najznamenitejših pripovednikov, Frančiška Sal. Finžgarja. Rodil se je Finžgar 9. februarja 1871. v Doslovičah pri Breznici 11a Gorenjskem, kjer je imel njegov oče malo posestvo, kajžo - po; meje si je pa postavil novo domačijo na Breznici sami blizu farne cerkve. - Do l. 1879. je hodil Francelj v brezniško enorazrednico, potem dve leti v šolo v Radovljici, kjer je njegov oče plačeval za stanovanje celo leto 12 goldinarjev; bil pa je za pastirja, hlapca in šolarja vse obenem. Leta 1882. je šel v Ljubljano na gimnazijo; prvo leto je temeljito ponesrečil - zakaj in kak􀃂, nam bo povedal pisatelj sam - potem pa je šlo gladko, postal je odličnjak, napravil 1891. maturo, pel 189-!. kot presbiler novo mašo in šel naslednje leto kot kaplan v duhovno pastirstvo, najprvo v Bohinj, kjer je bival od junija 1895. do junija 1896. Potem je bil kaplan na Jesenicah do decembra 1896., v Kočevju do maja 1898. in v Idriji do maja 1899.; nato ekspozit pri Sv. Joštu do oktobra 1899., kaplan in župni upravitelj v Škofji Loki do decembra 1900., kurat v ljubljanski prisilnici do oktobra 1902. Tedaj je dobil župnijo v Želimljah, kjer je ostal do maja 1908. Od tačas pa je župnik v Sori. V pisateljevanju se je začel uriti že na gimnaziji; v osmi šoli je bil urednik domačih vaj v Alojzišču, napisal je novelico .Zaroka o polnoči", ki je izšl2 1894. kot 58. zvezek Krajčeve Narodne biblioteke (psevdonim Basnigoj), in povest „Gozdarjev sin" (Slovenec 1893, Ljudska knjižnica, 6. zvez. 1907); v semenišču je sodeloval pri „Pomladnih glasih", zadnje leto (1895) kot urednik. Lela 1894. pa je za časa Tomšiceve bolezni pet mesecev urejeval • Vrtec"; sledil mu je Ani. Kržič. Iz Bohinja se je oglasil 1896. tudi v „D o m i n S v e t u", ki se je bil ravnokar iz preprostega lističa povzdignil do veljave uglednega leposlovnega glasila. Njegov urednik Fr. Lampe je bil od leta 1894. zbral okoli sebe lepo število mladih pisateljev; bili so med njimi pesniki Anton Medved, O. Zupančič-Gojko, Mihael Opeka, Anton Hribar, * l* - 4 - Mat. Prelesnik-Bogdan Vened, pripovedniki P. Bohinjec-Velimir, Janez Ev. Krek-Sovran, Fr. Jaklič-Podgoričan, Iv. Trošt-Dobravec, izmed starejših dr. Fr. Detela in Pavlina Pajkova, pridružili so se jim leta 1896 še Fr. Sal. Finžgar, E. Gangl, J. Štrukelj, Jož. Debevec-Ošaben. Finžgar je v Dom in Svetu leta 1896-1898. bogato zastopan z lirskimi in pripovednimi pesmimi, največji spis pa je povest v verzih • T r i g 1 a v• (1896). Take povesti so bile tačas v Dom in Svetovem krogu nekako moderne, gqjila sta jih A. Hribar (Knez Ljudevit 1896, Županova Minka 1897) in Matija Prelesnik (Jugov pir 1893, Ženitev · Ferdulfa vojvode, Knezova knjižnica I., 1894); tudi Stritarjeva .Olga• je izšla tačas (1893) v ,Ljubljanskem Zvonu". Kmalu pa se je Finžgar poslovil od lirike in se vrnil na svoje pravo polje, k pripovedništvu. V Kočevju je zasnoval .Deteljico" (DS. 1899) in jo v Idriji dovršil, napisal je nato .Staro in novo hišo", povest svojega očeta, za Mohorjevo družbo (Kol. za 1900), pri Sv. Joštu je dokončal novelo .Kvišku• (DS. 1899). Sledila je povest ,Dovolj pokore" (Mohorjev Kol. za 1901), zajeta iz življenja brezniške fare, nato lirične črtice - najdragocenejše so ,Oranže in citrone" (DS. 1901) in .Moja duša vasuje" (OS. 1903) - manjše novele (Oče je, DS. 1901, Smo pa le mož, DS. 1902) in narodna igra .Divji lovec• (DS. in nekoliko predelana kot knjiga 1902). Prva obsežna kompozicija Finžgarjeva je roman • l z m o d e rn e g a s v e t a• (OS. I 904), slika socijalnih bojev našega časa. Spisal f ga v Želimljah, motivi in značaji pa so zajeti iz njegovih doživljajev \ v tvorniškem kraju. V Želimljah je napisal tudi svoj veliki roman iz prvotne zgodovine Slovenov .P o d s v o b o d n i m s o l n c e m". Pobudo za to veliko delo so mu dale na široko zasnovani epski romani Matija Prelesnika iz zgodovine polabskih Slovanov, .Naš stari greh" (OS. 1903), .v smrtni senci" (DS. 1904), ,Vineta• (odlomek, DS. 1905); zgodovinsko ozadje mu je pokazala Kosova knjiga .Gradivo za zgodovino Slovencev• I. (1902) in zgodovina bizantinskega cesarstva. Nastala pa je iz tega nekaka epopeja iz zgodovine osvojitve Balkana po Slovenih, mogočna dika življenja naših prednikov in cesarskega Bizanca. Roman je izšel v DS., 1906-1907, in deloma čisto predelan, v dveh knjigah kot l. in 2. zv. .zb r a n i h s p i s o v• Fr. S. Finžgarja v .Leposlovni knjižnici• Katoliške Bukvarne (10. in 11. zv.) v Ljubljani 1912. Preveden je že na češki jezik (v .Hlasu") in v nemščino (ta prevod še ni izšel). · Iz 'salona in iz pradavnine se je Finžgar po presledku nekaterih let vrnil zopet na domačo kmetiško grudo in je v Sori napisal poleg manjših stvari novelo iz življenja podeželske učiteljice „S a m a" (DS. 1912) in preprosto-enotno povest grešnice-spokornice • D e k I e A n č k e" (DS. 1913). Iz kmetiškega življenja je zajeta snov tudi za povest .Silvester• v Mentorju (1910/11) in za drami .N a š a k r i (1912) - vrši se na Rodinah za časa francoske oblasti - in .V e r i g a• (DS. 1914). - 5 - .Prorokovana• in še ne docela natisnjeni .Boji" (OS. 1915) pa slikajo vpliv bojnih časov na naše ljudstvo. Po svojem osebnem in pisateljskem bitju, po svojem jeziku in mišljenju temelji Finžgar globoko v bistvu svoje domače hiše in svoje gorenjske domovine. Njegov oče in njegova mati, ki sta mu bila vzornika iz zgodnje mladosti, sta bila izmed prvih značajev, ki jih je pisatelj vpodobil; pripovedovanje očetovo o življenju svojem in svojih sosedov mu je dalo snovi za prve večje povesti, ki je v njih naslikal svojo brezniško domovino in brezniško ljudstvo. Tu se je navzel klene realnosti, da je iskal umetniških problemov v svoji bližini - najrajši je vpodabljal v svojih povestih ljudi iz okolice, v kateri je živel, in življenje, ki ga je gledal - tu se je napil tudi tistega idealizma, idealizma dela in trpljenja, ki govori iz njegovih spisov; brezniška govorica njegovega očeta je tudi bogati vir njegovega jezika in temelj njegovega umetniškega izražanja. Glavna moč Finžgarjeva v njegovih povestih pa je njegova mojstrska karakterizacija, živo slikanje oseb in življenja, dočim mu kompozicija posebno pri razrešitvi dejanja časih dela težave; dovršena tudi v tem oziru pa je „Dekla Ančka". V živi karakterizaciji je tudi glavni čar, ki diha iz Finžgarjevih tu natisnjenih dijaških spominov .št u d e n t n a j b o ... (prvič v Mentorju 1909/10); to se vidi razen pri glavnih osebah posebno v ostro začrtanih značajih Franceljnovih profesorjev, strogega razrednika Valentina Krmavnarja in ponosnega Frana Šukljeta, pa tudi v silhuetah naravoslovca Alfonza Pavlina in matematikarja Miha Wurnerja. - Glavni povdarek v črtici .Naš vsakdanji kruh" je v njeni ideji: v trdem delu za vsakdanji kruh človek spozna in čuti, kaj mu je Bog, kaj vera in molitev. - □ o □ o □ □ o □ □ Študent 1 naJ bo ... Trideset let je preteklo, odkar se je godila tale zgodba. Ni nova, in mislim, da ni stara. Ni nova, ker se jih godi takih vsako leto kdove koliko po naši domovini. Pa tudi stara ni, ker se bodo godile do konca bridkih dni našega revnega naroda - malo ljubljenega in spoštovanega. In prav zato vam jo pišem po resnici, ker bodo v njej stotine srečavale samega sebe. Duh časa se izpreminja. Nad množico krilijo njegove peroti in jo valovijo sem in pehajo tja. Toda odkritosrčna duša prizna, da je pravzaprav vse, kakor je bilo. Samo obleka se kroji po modi, telesa pod njo so taista. Irhovina je bila nekdaj moderna, danes je za maškaro in za parado. Svet danes brez meje modruje in se širokousti na stežaj, zabavljajoč preteklosti, zaeno pa paberkuje za drobtinami, ki so padale z davnih miz človeških duhov, se jim čudi in jih spravlja kakor dragulje. Kdor se napije modrosti in vede v polnih požirkih, kolne uka žejo - goljufivo kačo - ki ga je izpeljala od doma in vzdihuje, da bil bi pač vedno tam gori ostal ... Pastir ,tam gori' pa gleda v svet in vznevoljen kreše s cokljami po hribih hrepeneč v dolino k nJizam, s katerih dehti po mesu in pečenki. In tako dalje. Cloveško srce je nemirno in bo nemirno, dokler se ne zedini z Večnim ciljem. A ta nemir je oče dela in dejanj, to hrepenenje je grm, iz katerega reže usoda šibe za vsakoga. Kdor hoče skozi življenje tako, da bo rodil sad, ta bo bičan. Cvet, ki se smeje v sami pomladi - s prvim vetrom pa odpade - ni še nikoli rodil sadu. Kdor se boji vročega solnca in treska, ni živci. Dnevi brez viharja, brez koprnenja, brez ran in krvi - nanizani drug na drugega, niso življenje - ampak koledar, pratika. Ko mine leto, se vržejo v koš, da se z njimi zakuri. Pa ogrel se ob tem ognju ne bo nihče . . . Kogar pa zgrabi usoda in ga prikrivi - ne enkrat - k tlom, pa se v trenotku, ko bi imelo počiti v - 7 - križu, dvigne s silno močjo ter hodi pot naprej - ta živi življenja vredno življenje. In tako življenje živi naš narod - od nekdaj. Pritisnjen in pritiskan često ob tla - se dvigne vselej, in njegov korak je samozavestnejši .. Zdi se mi, da našega naroda ni otela sreča - ampak šiba, ki ga je skovala v jeklo. In tako je premočna večina sinov našega naroda deležna usode narodove. Ko zahrepeni otrok od doJlla, ko se je v rodni hiši po dolgerfl modrovanju izreklo: Student naj bo - v tistem hipu se je redno podpisalo pismo: Izročimo to mehko srce - trpljenju in boju: morda zmaga - morda pade, morda je ta dan začetek sreče rodne hiše - morda pa so udarili z usodno palico po skali, iz katere privro solze ... Z doma. pred župniščem so stali oče, mati in sin Francelj, na pragu pa župnik Janez. "Ste se odločili, oče?" ,.Poskusimo eno leto. Zakaj majhna je naša kajža. Za dva sina ne bo v njej prostora. Morda tegale spravimo do latjega kruha." Zupnik je zajel iz tobačnice velik ščep, ponosljal, zaobrnivši glavo na desno in levo, pa izpregovoril: "Poskusite I Povem vam pa: to je stava v loterijo!" Nato je obmolknil in potegnil veliko plavo ruto iz žepa. Fant je gledal v častitljivega starčka z velikimi, vprašajočimi očmi. Zakaj njegovih besedi ni razumel. Toda ra' zumel jih je oče in občutila jih je mati. ,,Loterija, kaj ne? Se težko zadl=!ne. Pa nikar, če mislite, da bi bilo napak za nas in zanj." "Oče, kar je sklenjeno, je sklenjeno. Fant naj gre. Poznam ga!" Tedaj je stopil župnik bližje Franceljnu, z levico ga prijel za brado, desnico mu položil na glavo, da mu je pogledal na dno velikih, hrepenečih oči. "Prerokujem vam, dasi nisem prerok, a1J1pak poznam jaz takele: Kamor se nagne - tako bo. Ce na pravo, malo tako pravdanskih, če na leyo, pa bomo vsi objokovali tole uro, ko smo dognali: Student naj bo!" "Kakor je božja volja," je dostavil oče, in družina se je poslovila od župnika. - 8 - Domov grede niso govorili. Sin je razmišljal o župnikovih besedah. Ali te misli so bile kratke in pravzaprav zoprne njegovemu srcu, katero .jih ni umelo. V sebi je občutil samo veliko koprnenje, skrivnostno čakanje. Nekaj velikega se bo zgodilo. To je slutil. Mračna zavesa je bila pred njim. V nemiru bi bil najrajši zacepetal z nogami, iztegnil roko in odgrnil to zaveso, da bi videl, kaj je za njo: Veliko mesto - velikanske hiše - novi součenci - učitelji - ki se jim pravi profesorji, torej nekaj novega - in več jih bo, ne en sam, kakor sedaj v ljudski. Vse to mu je povedal sosedov dijak. Ali ta mu je govoril tudi o strogosti teh mož - o sitnosti gospodinj - o latinščini, o genetivih in akuzativih, o aritmetiki in matematiki - besede tako grozne in neznane, da je mislil Francelj, ko je slišal prvič sosedovega dijaka tako govoriti: Preklinja! Spominjal se je posebno živo, ko mu je pripovedoval na paši o strašni knjigi. "Ce prideš vanjo - in to se zgodi, da ne veš kdaj, - plačajo stariši deset goldinarjev." Z grozoto ga je to navdalo. Zakaj brez nehanja je slišal povdarjati očeta: ,,Denar je v trdih pesteh! S krvavimi žulji ga služimo I Na beraško palico nas lahko spraviš, če ne boš priden!" Dasi je že v počitnicah vse to prevdarjal na drobno in na široko, se mu je v tem hipu, ko je spoznal, da je njegova pot odločena, zgostilo pred duhom v zmešnjavo, iz katere je jasno žarel samo en plamen: hrepenenje. V mestu. Vsa grenkost slovesa od matere ga je objela v trenotku ... Prvikrat v življenju je Francelj občutil, kako skeli rana v srcu. Zapeklo ga je na domačem pragu, in pekočina je gorela čedalje hujše. Vlakova kolesa so gromela enakomerno pod podom, mimo okna so bežale njive in travniki, hiše in cerkve - vse tuje, vse novo. V vlak so vstopali dijaki, za njimi očetje. Očetje so se menili odkod in kako, o stanovanju in šolah, - o letini in uimah, - mali dijački- novinci so pa molčali. V srcih je žedela grenkost slovesa. In čim večje je bilo doma hrepenenje po svetu, tem večja je bila gorest odhoda. Tako kruto je občutilo Franceljnovo srce ta prvi korak v svet, da bi bil v tem hipu zavriskal, ko bi se bil vlak obrnil in bi se reklo: Nazaj - domov! Toda šlo je dalje. Kocka je padla - torej: naprej! - 9 - Ko je potresel z močnim sunkom vlak voz za vozom in nato obstal na ljubljanskem kolodvoru, so oprtali očetje težke vreče in izstopili. ,,Fant, drži se me! Sicer se izgubiš!" Pravzaprav se je zdelo Franceljnu za malo, da bi se lovil za očetov žep. Zakaj minili so časi, ko se je držal materinega krila. Toda hrup in krik, gneča, vrvenje, vozovi in morje hiš - vse to ga je navdalo s strahom, da je krepko prijel uhelj očetovega irhastega žepa. In v tem hipu, ko se je zavedel, da je na cilju, je utonila grenkost slovesa od matere ... Pred kolodvorom je stal ograbek postarnih žensk. Le te so obsule očeta in ponujale stanovanja za dijake. „Gospodinje," je presodil Francelj in skrbno motril, katera se oprime očeta. Ko je stopila predenj že osivela ženica in ga pozdravila: ,,No, oče, ste prišli?" tedaj je Francelj dobro vedel, da bo poslej ta njegova zapovedovalka. Zakaj koncem počitnic je že oče preskrbel stanovanje. Huda se mu ni zdela, prijazna tudi ne. Posebno ga je motila čudna, napol gosposka obleka. Doma bi se ji bil na glas zasmejal toda tu se mu ni zdelo varno. ,,Kar pojdimo!" je omenil oče. Gospodinja Regina je segla po Franceljnovi roki, da bi ga vodila v mesto. Ali to mu je bilo neznansko odveč. Da bi njega ženska vodila za roko - nak ! Petdeset krav je pasel na planini sam, če se je stric Brčon napil, sam med gromom in bliskom, po strminah in goščavah - pa ga ni nihče prepeljaval za roko. Ne boš· - in izmaknil ji je roko ter stopil na drugo plat vštric očeta. ,,Nič se me ne boj, Franci," ga je tolažila gospodinja. Francelj se je nagnil pred očetom, da je pogledal Regini v lice. „ Saj se vas nič ne bojim! - Franci pa nisem. Jaz sem Francelj, kaj ne oče?" ,, Tiho, fant, in ne jezikaj!" Sin se ni ozrl vprašujoče na očeta, češ, zakaj me karate. Ostrine očetovega posvarjenja ni občutil, ker je ni bilo v njem. Celo prepričan je bil, da sta eno z očetom v trdnem sklepu, da njegovega imena ne bo nihče pačil ne po mestno in ne po gosposko. Zato se Francelj ni več ozrl po gospodinji in ni nastavljal ušes na pogovor med njo in očetom. Pogled se je razpasel po hišah, kočijah in množici. O čemer je sanjal doma, to je stalo pred - 10 - njim: dolge ulice, hiša ob hiši, bogastvo igrač je gledalo skozi okna - in nikjer konca in nikjer kraja. Odpirale so se nove ulice, širše in daljše, večje stavbe, neizmerna okna, čisto zatlačena z dragocenostmi. Francelj je gledal z razprtimi očmi, izpotikal se je često, zaverovan v izložbe, zaostajal za očetom in gospodinjo ter zopet hitel za njima, dobro pazeč na očetov kastorec in obilno vrečo, ki je jezdila oču na plečih. Vse se mu je zdelo kakor pravljica, deveta dežela, katero mu jo je opisoval sivi ded. Tu je bilo vsega dosti, celo preveč. Ali nekaj je pogrešil Francelj takoj: Ljubezni ni srečal in ni videl nikjer. Kadar sta šla doma z očetom po fari ali v bližnji trg, kamor je hodil nad uro daleč dve leti v šolo - povsod sta srečavala obraze in oči, v katerih je bila ljubezen in prijateljstvo. Znanci so pozdravljali očeta, pomoževali sredi ceste, ponudili drug drugemu mehur tobaka ali si vsaj voščili dober dan in srečno pot. V mestu dreve ljudje gorindol; očetov kastorec se ziblje e11ako111erno dalje in dalje - nihče ga ne ustavi, ni kdo ne pozdravi - - -. ,, Ko oče odidejo," je prevdaril naglo, kakor v omotici, ,, kaj potem?" Samo zazeblo ga je v hipu - kot bi mrzle mravlje ,zagomazele ob kosteh - pa je vse minilo. Zakaj gospodinja se je ustavila pred hišo in rekla: ,,Doma smo." Vsi trije so krenili z ulice v ozko, temno vežo. Od tam po še ožjih stopnicah, tako mračnih, da so z rokami otipavali stene. Ko so po mnogih izpotikljajih prišli pred vrata stanovanja, je gospodinja odklenila in velela očetu in fantu v sobo. Oče je previdno postavil vrečo sredi 􀂛obe, Francelj se je pa zaletel v prvi stol in ga prekucnil. Soba je bila namreč temačna, kakor ječa. ,,Kmet je kmet," je zagodrnjala gospodinja in pobirala stol. Očeta je to zbodlo! ,, I, 110, saj je resnično tako tema, da ni čuda, če se zaleti." „Ni tema, ne! Samo da se razgledate. Pa kako je pripravna takale sobica za študenta! Mir, kakor nalašč za uk. Ol􀂜no tjale v prazni zid! Pa ga dajte v sobo, da bo na ulico! Večno drr - drr - po ulici, fant pa k oknu zijat. Ali ga bom vezala h knjigi? Kakor nalašč, vam povem, in po ceni - zastonj takorekoč." Francelj je bil medtem zares že pri oknu ter se obesil čezenj, da bi se ogledal. Malo da si ni zvini) tilnika, tako je moral nagniti glavo, da je ujel par klafter neba, ki se je za četrtim nadstropjem kakor plahta razpenjalo nad - 11 - smetnim dvoriščem. Tam sta pa skakala dva kratkohlačkarja in lovila žogo. Ko sta zagledala Franceljnovo kmetiško glavo, sta pustila žogo in ga radovedno opazovala: klobuk, liodnične srajce mogočen ovratnik, zapet z vrtavko, suknjič prevelik in po modi, ki je gosposka paglavca nista poznala. Po kratkem molku zakriči starejši: ,,Kaj pa zijaš doli, kmet?" Mlajši mu je pokazal osla. V Franceljnu je zavrelo. Da ni bilo za hrbtom očeta in gospodinje, planil bi bil skozi okno in ju neusmiljeno nabil, ker sta ga tako ponepotrebnem napadla in sramotila. Toda zapomnil si je to v svojem kmetiškem ponosu in trdno upa!, da pride dan plačila. Zardel od jeze, se je obrnil od okna in ogledoval sobo. Gospodinja je razlagala očetu: .,Le poglejte, štiri postelje so v sobi - in samo štirje bodo spali. Drugod, ne veste, jih spi v taki sobi po osem. Tale posteljica bq vašega. Tukaj spi pa Jaka, ključavničarski pomočnik, z Zirovskega Vrha doma. Tamle Julijo, Lah, zidar, in tu krznar Pepe. Zjutraj zgodaj grego in zvečer pridejo. Ves božji dan bo študent sam. Ce ne bo tu zdelal, ne bo nikjer, tako vam povem. V tej sobi - gospodinja je odprla vrata v sosedno, svitlejšo in gosposko opremljeno sobo - v tej sva pa midva s sinom. Ah, moj Matevžek, ni večji od tegale, pa hodi že v višjo gimnazijo. Lahko mu bo kaj pokazal." Oče je na vsa ta govoričenja previdno kimal. Družba pomočnikov krog Franceljna mu ni bila posebno všeč. Toda stanovanje res ni bilo drago - denar je pa denar ... Ko sta nato z očetom izpraznila vrečo v zaboj, ki se je pehal pod posteljo in nadomestoval skrinjo, sta jo mahnila po mestu. Najprej sta poiskala gimnazijo, da se je Francelj vpisal in zvedel, kdaj naj se javi k vsP.rejemnemu izpitu. Potem sla pa hodila od trgovine do trgovine - po sejmišču, v gostilni sta jedla in se na večer vrnila h gospodinji. Francelj je bil truden, kakor še nikoli. Ni se menil za sostanovavce, ne za Matevžka in ne za večerjo. Hitro je zlezel pod odejo - in je zasanjal trudne, zmedene sanje ... K izpitu. Ko se je Francelj v jutru prebudil, ni mogel dolgo zbrati utrujenih misli. Ali je resnica, je razmišljal, ali je vse le dedova pravljica. Ko bi vsaj brat Janez stopil k postelji, ko bi prišla mati, ali če bi zapel petelin, in zalajal kužek pred durmi! Ničesar! Postelje pomočnikov so bile raz- 12 - grnjene - v sobi nikogar. Francelj je planil iz postelje - in šel naravnost k oknu. Nikogar - še onih dveh, kakor jih je videl včeraj, ni bilo na dvorišču. In solnca ni videl, ne domačih travnikov in v daljavi ni bilo s9ežnikov. Pusta, umazana stena se je dvigala pred njim. Zivo je občutil prvič - grozno tesnobo. Na prvi postaji bridkega pota, ki vodi iz paradiža, je stal Francelj. Zgodilo se je nekoč, da je prenočil v raztrgani koči sam na planini. Ali tedaj ga ni bilo groza. Danes ga je pa obšel strah, da se je tresel, ko je obuval škornje in oblačil suknjič. Plašen je pritisnil kljuko in šel na hodnik. Ni vedel, kam bi. Toda vedel je, da mora iz ječe vun - vun, da bi videl vsaj nebo. Brez pomisleka je zavil po stopnicah in gotovo bi bil ušel, da ni Regina zapazila begunca ter ga poklicala nazaj. Pri zajtrku si je ogledal Matevžka. Nosil je očala, kar se je seveda zdelo Franceljnu smešno. Pri kavi se je obiral in svaljka! krogljice iz mehke srdice ter jih metal po kuhinji. Kakor presit, lišpav teliček, ga je obsodil Francelj. Toda črhnil ni nobene. Matevžek ga je imel namreč spremiti v gimnazijo k izpitu. Pismene naloge ga niso oplašile - razen nemščine. Ko je zapisal narekovane stavke, da jih prevede v nemščino, je odložil pero, se naslonil s hrbtom ob klop in čakal. ,,Ne boš?" ga vpraša profesor. ,.Ne znam," je odgovoril Francelj. ,,Pa hodi!" In uprav takrat je dotipal Francelj v žepu materino desetico. Naglo je vstal, pograbil klobuk in odšel pred gimnazijo. Najbolje si je zapomnil, da stoje pred njo prodajalci sladčic, ki so nosili majhne „štantke" pred seboj. Takega moža je poiskal in zapravil celo desetico. Prepričan je bil dodobra - in tega prepričanja je bil vesel - da izpita ni prestal in se povrne z očetom domov. Kakor je hrepenel po mestu - tako se ga je nasitil docela. Mirno je čakal Matevžka in očeta, ki sta obljubila, da se vrneta ob goto'{i uri. Zobal je sladčice, vesel, da je pognal desetico. · Ce bi jo prinesel domov, bi mu jo mati gotovo zopet vzela. Ko je zagledal sredi kričečih dijakov, ki so barantali za knjige, očetov klobuk, je hitel k njemu. ,. Oče, nič ne bo! Kar zapodil me je!" Očetu se je lice zresnilo. ,.Nisi zdelal? Se mi je zdelo. Čemu trošek in pota?" - 13 - Tedaj je pristopil Matevžek in razjasnil, da fant še nič ne ve. Treba še počakati ustnega izpita. Ko je Francelj zagledal očetovo nagrbančeno čelo in zaslišal staro pesem ,o trošim' se je potuhnil in ni pokazal več veselja. Prepričan je bil, da pade - in naj pade potem tudi nanj očetova jeza zaradi nepotrebnega troška, vedel je, da bo otet mesta in tiste črne ječe, kamor so ga nastanili. Ali to pot se je Francelj urezal. Pri ustnem izpitu se je celo odlikoval. Verouk - igrača, slovenščina - takisto. Pri nemščini omeni profesor, da pismeno ni naredil ničesar. ,,Znaš sploh kaj nemščine?" ,,Znam pisati, znam brati in vem iz glave vse besede, ki se pišejo z oe." ,,No," se je namuznil profesor. Francelj pa je pričel, kakor bi otvoril zapah na rakah pri mlinu: Behorde, blode, Borse, bose . . . Razumel ni seveda niti ene besede. Naučil se jih je na paši pri juncih in teletih vsled izrecne želje učiteljeve, da je zaslužil iz nemščine p. d. (prav dobro). Profesorju je navsezadnje ta _glasna, nemška ploha toliko imponirala, da je razsodil: Ce se boš potrudil, bo že šlo, in Francelj se je preselil v drugo sobo, kjer je šlo za računstvo. Dokaj pogumen vsled tega uspeha odpre vrata in priropota v sobo ter takoj sede v zadnjo klop. Za katedrom je stal majhen mož, preko pleše počesane lase - strogi profesor Mihael. Ko je zagledal Franceljna, ki je pozabil na klobuk in ga snel šele v klopi, se je razjezil: ,,Dečko, neotesani kmet, vstani! Kdo ti je velel sesti?" Franceljna je oblila zona. Puhnil je iz klopi in obstal blizu vrat. Vse se je ozrlo vanj. Po !Zratkem molku, ko so ogledali zvečine gosposki dijački Franceljnove grozovite škornje, predolge hlače, prevelik suknjič - je udarilo vse v smeh. "Tihooo !" je zagromel zopet profesor. Kakor bi odsekal: molk. ,,Sedi, dečko, in poslušaj!" Francelj je sedel in vprl oči na desko. Bledikast deček je stal tamkaj. Profesor Mihael je nareka val: 35 me! rov blaga stane 65 goldinarjev; koliko stane 7 metrov istega blaga? Deček pri deski je napisal številke, mencal in mrmral - dokler ni potekla profesorju potrpežljivost - in „hajdi", - 14 - ga je pognal v klop. Za njim je prišel drugi - tretji ..• in zadnji. Pa vsak je šel z gromkim „hajdi" osramočen v klop. ,,Dečko - sedaj pa ti! Bomo videli!" Francelj se napoti z odločnimi koraki k deski, pograbi gobo in izbriše vse, kar so napisali drugi. ,,Zakaj brišeš?" ,,Zato, ker je napak!" ,,Bravo, dečko! Naredi bolje!" Francelj glasno računajoč piše in število deli in množi, da se je tresla deska - in reši nalogo pravilno. „Ali ste ga videli?" se obrne profesor Mihael do učencev! ,, Sedaj se jim pa ti smejaj, praznoglavcem !" Nato je stopil k njemu in ga potrepal po rami: ,,Le pogum, dečko! Midva bova dobra prijatelja!" Drugi dan je Francelj zvedel, da je sprejet v gimnazijo. Ko je še tistega dne segel očetu za slovo v roko, se mu je pa zdelo, da ga je ovilo tisoč vezi in ga povezalo krog in krog in da je jezen kerub, kot ga je videl v zgodbah, dvignil meč pred rajem, iz katerega se je napotil, ter mu velel: trnje in osat ti bo rodila zemlja ... Nedelja. prvi teden, odkar je Francelj bival v LjubJjani, je potekel v šumu in hrupu - v nekaki omotici. Sola, profesorji, součenci, mesto in ulice ter večni dirindaj po njih, celo hrana pri Regini - vse je bilo tako novo, železno in neokusno, da mladi študent od samega dušnega trpljenja ni vedel, ga li tare lakota, ali je opojen samih dobrot. Edino to je jasno občutil, da mu nadevajo obroč za obročem, spono za spono. Prava šiba božja se mu je zdela, da je moral kljub zelo gorkim septemberskim dnem - obuvati dan na dan škornje. Ko jih je zjutraj z bridkostjo natikal in sunkoma povlekaval za štrame, je vselej med tem delom počival nekaj hipov - zakaj škornje so bile v grlu dobro tesne - in ob teh oddihljajih se je oziral skozi mračno okno it:i iskal jutra. Toda njegova soba ni poznala veselega dne. Ob taki priliki je prevdarjal: Sama ječa. Celo nogi - vsaka zase - morata tičati v jš!či. Kakor bi ga kdo na vrvi gonil, tako hodi v šolo. Ce se zagleda za hip v izložno okno, ga sunejo gotovo trije komolci. Ko se ozre za prvim, ga odpahne drugi - in reka bežečih ljudi in tekajočih otrok - šolarjev ga plove dalje - kakor potok odlomljeno vejo, ki - 15 - se poprime tuintam, pa jo vselej valovi odtrgajo in poženejo naprej. Kako drugače je hodil doma v šolo - najprej v vaško - potem pa v oddaljeni trg. Sklicavali so se in sčakavali drug drugega. Potoma so postajali, barantali za pipce, obirali črešnje, oklatili marsikak oreh - in zato jih ni nihče preganjal. Organizirali so se v zbrane čete, - ki so med seboj izvojevale mnogo bojev, iz katerih so se vračali tepeni - ali zmagavci vseeno - redno pa z razkuštranimi lasmi in rdečimi uhlji. Vprizarjali so prave gonje za vranjimi in sračjimi gnezdi. Pokončali so mnogo tega škodljivega zaroda, dočim so gojili neizmerno spoštovanje do gnezdic ptičev - pevcev. Ko je nekoč :zloben šolar razdejal seničino gn􀂔zdo, so ga kruto obsodili. Kakor so videli v šoli učitelja Simna, tako so storili sami. Trije najmočnejši so ga vjeli in za vsako ubito jajčece jih je dobil po pet z leskovko. Nato so ga slovesno izključili iz družbe, da je pohajal sam, kakor odtrgan kosem megle. Takih in še drugih spominov dolga vrstavse je dvigala Franceljnu, kadar se je odpravljal v šolo. Ze v teh par dneh je bil do dna duše prepričan, da dolgo tega ne bo prenašal. Edino modro se mu je zdelo, da bi povezal culo, vrgel škornje čez ramo in jo mahnil peš domov. Tako je storil njegov bratranec Janez, katerega je oče peljal v Celovec, da bi se naučil nemščine. Preje je bil fant doma čez Ljubelj, nego oče, ki je šel zaradi opravka na Beljak in čez Koren. In nikdar več ga niso tiščali z doma. Tako bi bil naredil Francelj, da mu ni tega zabranil ponos. Vedel je, da oče ne govori mnogo, pa tem huje zaboli, kadar udari njegova roka. Ali bolečina mine in se pozabi. Toda sramota, ki se dvigne nanj, ta je bila zavora. Ko bi prišel med tovariše, ki so gojili dobro dosti zavisti, ker je bil odločen za študenta - ne, tega ne more, tega ne preboli! Zato je to izkušnjavo o pobegu kratkoinmalo odbil ter z jezo sunil nogo skozi preozko grlo v škorenj in udaril po podu: Ostanem, naj se zgodi karkoli. Tedaj se je oglasil jezen klic izpod oqeje: ,,Miruj, sicer ...! " Krznar Pepe je sklonil glavo in se obrnil jezen na postelji - proti zidu. Francelj se je prestrašil in odšel po prstih iz sobe v kuhinjo. Nedelja je bila. Vsi trije njegovi sostanovavci so še spali ali vsaj poležkavali v udobni lenobi. Ko je Francelj okrtačil škornje, se umil in sedel k zajtrku, je prišel v ku- 16 - hinjo Jaka z Žirovskega Vrha. Bil je lepo pražnje oblečen, široki, skoro oglati obraz je žarel zares nedeljski . • Fant, še mašo zamudiš! Obrni se!" Tako je nagovoril Franceljna in stoje zdrobil žemljo v kavo - ter hitro pojedel. Tako je bila njegova navada. Sicer je hodil s težkim kora􀁻om in se ob vsaki stopinji pognal z gornjim životom. Zivci so mu bili od jekla - menda. Ko bi stotina ljudi kriknila za njim strahu, bi se Jaka šele po kriku oprezno okrenil in leno pobaral: ,,Koga?" Dosti bistroumne zlobe je moralo tičati v besedi, ki bi Jaka toliko zbodla in razdražila, da je zagodrnjal skozi široke, močne zobe: ,, Da bi te mrha!" Toda jedel je, kakor bi na fari zvonilo. Jaka g􀁼 je torej pozval, ker se je tudi sam namenil k maši. Fraceljnu je bilo to zelo všeč. Zakaj ni še vedel, kje je nunska cerkev, Matevžek je pa hodil že v Križanke - višjegimnazijec. Pa tudi zato je bil vesel, ker je bil Jaka edini na stanovanju, ki se je ubogemu študentu omilil in priljubil. Dvoje grč, odsekanih ena pod Blegašem, druga pod Triglavom, pa obe z istega raskavega debla Gorenjcev. Ko sta stopila na ulico, ni bilo kdovekaj ljudi tamkaj in še ti nič praznični. Sicer tako vabeče trgovine so bile zaprte s pustimi, sivimi vrati, kakor skednji. ,,Jaka, nedelja", je vzdihnil bolestno Francelj. „Nedelja", je zamrmral redkobesedni Jaka in koračil s težko nogo molče dalje. Francelj ga je ošinil izpod sivozelenkastega klobučka - za pol goldinarja je bil kupljen na sejmu - z zelo razumnim pogledom. „ Tudi njega jezi ta mestna nedelja", se je razveselil za trenotek. Nato je molčal. Predenj je pa priplula resnična, domača nedelja ... Veliki zvon je zabučal z lin pri fari. Od gore do gore je zadonelo kakor božji glas. Na polju se je pripognilo v tihošumečih valovih žito, vse oškropljeno od nebeške , rose. Na vsako okno je potrkal glas zvona in zaklical: Otroci - nedelja! Nedelja tebi - oče - nedelja hlapcu - nedelja hlevu. In razgrnilo se je nad faro do konca in čez konec naprej do prve in devete sosede: Sveta nedelja. Pa je zavladal božji mir. Zapuhtelo je nad hribi kakor kadilo proti nebu. Vesela slovesnost je umita žuljave roke, otrla potni obraz. Zašumela so nagubana krila, zacvrkale visoke škornje in korak ni bil preširen in ne gnan od skrbi. Slovesen je bil in umerjen; tako se spodobi 􀀅 ]7· - svetišču ,...,... in v. svetišče je pretvoril zvon polje in travnik, l0g in goro. In na vasi! Kdo bi si upal nespodobno tei';i skozi vas, ali da bi zaškripalo kolo težkega voza, da bi pokal bič in klel voznik 7"'"" danes na sveto ·nedeljo. Beli rokavci dvigajo škafe ob studencu, pri koritu se oceja zlagama živina. Danes .se ne mudi! Da bi komat oklenil Luci težko grivo, da bi jarem stisnil roge voletu - danes? Danes postavajo fantje s konji, ki so jih prignali napajat. Brzda ne 'zvenči, zakaj na baržunastih telovnikih cingljajo tolarji ob težkih, srebrnih verigah. In kadar ti done, tedaj je na vasi, kakor se je zapisalo na Sinaju: ne delaj ne ti, ne tvoj sin, ne tvoja hči, ne tvoj hlapec.in ne tvoja živina ... In zvon je zabučal vnovič. Iz postavnega doma, iz lesene bajte od vsepovsod so se pojavljale prazniške post; we: dekleta z nabranimi belimi rokavi, kakor iz cukra, za svilenim nedrjem nagel in rožmarin, v roki zobčasto ruto . . . Fantje s1:1knjič čez ramo, tolarji ob verižicah - cink - cink -- in pod vrhom z rdečim opisane škornje - cvrk - cvrk - kajpa viržinko in-krivce - to je praznik. Celo stare mamice petdesetletna šajovka, ki se je modrikasto izpreminjala v solncu - celo ta sama živa, sveta nedelja. In skozi vas so rastle gruče - in zunaj vasi so se potopile v morje žita in plule med njim od vseh štirih vetrov, kakor bi živih rož nasadil po zelenih pšeničnih valovih ... Jaka in Francelj sta dospela molčeč pred nunsko cerkev. Tam sta utonila sredi begajočega vrvenja šolarčkov. Jaka je obstal za vratmi, Francelj je pa iskal prostora med součenci. Med mašo je Franceljna iznenadila pridiga. Ko je visok, belolas gospod - pri izpitu je Franceljna pohvalil, da dobro zna katekizem - prebral evangelij, je udobno sedel in razmotal pole papirja. ,,Za ves svet in še za pol Amerike" - tako se je včasih začudil Franceljnov oče - ih sin se je sedaj takisto. Da bi na prižnici kdo sedel - na - moška je ta. In nato je božji mož začel brati - pridigo. Pomnil je dobro, da je bilo od veroučitelja naročeno: Zapomnite pridigo! In sedaj - ni pridige - je le branje. Doma je bilo prav narobe. Parkrat v letu je bilo tudi samo branje. Toda takrat Franceljna ni nihče pestil za pridigo - ne doma - ne v šoli, ker branje -· 􀂰e nikdar ni bila pridiga. In še enkrat mu je zaplula pred oči domača nedelja, da je bil uverjen do zadnjega vlakna svoje modrosti: V Ljubljani pravzaprav še v cerkvi ni nedelje - -- - Študent naj bo. 2 - 18 - Po maši ga je Jaka čakal pred cerkvijo. Napotila sta se nekoliko po ovinkih domov. Jaka mu je tu in tam razodel ime nekaterih stavb. Francelj je vselej pogledal kvišku in potrdil s stereotipnim: aha. Blizu doma je izpregovoril Jaka: .Francelj, ti je dolg čas, jeli?" ,,Ne vem, kaj mi je!" .Potrpi! Meni se je še drugače godilo, ko so me dali semkaj učit. Večkrat tepen kakor sit. Pomočniki so se kar spopadali za moja ušesa. Pa je minulo. Ko mine tebi, boš pa gospod!" ,, Gospod," je ponovil študent zategnjeno. „Nikoli! Ali padem ali pa uidem, ne vem. Ampak prvo in zadnje leto sem v Ljubljani, to pa dobro vem." ,,Ne čenčaj!" Jaka ga je nekako očetovski srdito pogledal. Zavila sta v vežo. Razrednica. Kar je Franceljna zelo jezilo in mu tudi grenilo življenje je bilo to, da se v razredu kar ni mogel sprijazniti z vsemi součenci. Edino zadnji dve klopi, kjer so sedeli sami ,kmetje' in par navihanih repetentov je bila njegova družba. Večina součencev je bila gosposka ali pa že prej bivajoča v mestu in zato že toliko kulturna, da se je ločila od onih redkih, ki so prišli izpod slamnate strehe naravnost na mestni tlak. Zato se prve dni kar ganil ni iz klopi. Tiho je razmišljal in opazoval. Pred gimnazijo se ni mogel zadosti načuditi, ko je gledal imenitne součenčke v spremstvu gospe-mam. Drugega je pospremil oče do šole. Nekaterim je nesla dekla torbo do vrat. ,,Od zlomka," je klel v jezi, ,,če to cartanje ni preneumno - - - ! " In vselej se-je z nekim ponosom domislil svoje poti v poldrugo uro oddaljeni trg. V temi se je napotil z doma - v temi se je vračal - po trikrat na teden. In z njim? Vreča na hrbtu, v kateri je cijazil moko, krompir in hlebec kruha - da je imel hrano onih par dni, ko je bival v trgu. Stara Malevska mu je kuhala in ga prenočevala za dvanajst goldinarjev leto in dan. Tu pa sto korakov do šole in toliko, da ne zaprežejo kočije. - 19 - Tudi v šoli je opazil, da vsi profesorji niso posebno pravični z ljubeznivostjo. Zadnji dve klopi s.ta uživali krvavo malo ljubezni - in kar je je bilo, še tista je bila deljena mačehovski. Zato pa iz teh klopi ni bilo mnogo jasnih pogledov na kateder. Med ,kmeti' je vladala potuhnjena ponižnost in skromnost, dasi je v prsih vrelo, in se v žepu stiskala pest. Nasprotno so pa bili ,gosposki' zelo prešerni in objestni. Pred uro so jim bili ,kmetje' redno v zabavo. Vsak kos obleke so posebe ograjali in osmešili. Koliko je trpel Franceljnov klobuk - piskrovezar so mu rekli. Silno je trpel ogromen ovratnik hodnične srajce, in nič manj težke škornje, katerih nepočrnjene golenice in dolge štrame so bile vsak dan nova zabava kratkohlačkarjev. Francelj ni trpel udano, a trpel je. Zakaj bal se je pretepa, dobro vedoč, če se spozabi, bo nekaj nosov krvavih. Toda sredi drugega tedna je prišla izkušnjava tako nenadoma, da je ni zmagal. Profesor Mihael je imel za dijake sila hvalevredno navado, da je zamujal šolo. Pred njegovimi urami je bil redno velik vrvež in svitek. Ker ga prav tistega dne ni bilo izredno dolgo v razred, so se spravili gosposki z vso ihto nad Franceljna. Oblegli so ga v klopi, napadli srajco, golenice, izmaknili izpod klopi klobuk in ga zalučali po razredu. V tistem hipu je mera prekipela. Francelj se je dvignil v klopi, pograbil troje najbolj objestnih nagajivcev, stisnil jih na kup v klopi, nato pa dvignil strahovito nakovane škornje in začel dajati paglavcem lekcijo, da se je pri tej priči razlegel jok po sobi. Takrat se pa nenadoma odpro vrata. Visoka postava Franceljnu nepoznanega profesorja se pojavi med durmi. Profesor je v jel hip, ko so še delovale škornje. Jezen je zavpil: ,,Se zabavate kakor gorjanski voli"! Kako se pišete?" Po razredu je zadonelo njegovo ime, profesor pa h \oldne sta jo· mahnila z dovoljenjem Regine na izprehod. Ko se je pa začelo mračiti, sta šla k Stefanu na mošt. Parkrat sta šla gorindbl pred izkuhom in skrbno ogledala, če ni za Franceljna nevarnosti. Ne bi bilo ugodno, ko bi se pojavil· sredi cešte strog profesorjev obraz. Nato sta hitro izginila v vežo - Jaka naprej. Vstopila sta \; temačno sobo, zakajeno in vso zadahnjeno z vinskim .vzduhorn. Večja miza je bila zasedena glasnih gostov, ki so bili že dobro vinski. Vsi so se ozrli na prišleca. AH naglo so se zopet okrenili. Na oglu tisti je pahnil kozarec k sosedu in potisnil še napolprazno steklenico za njim. Francelj se ga je skoro bal. Zakaj prebito sršenasto ga je pogledal. Natanko je slišal, ko se je obregnil ob mladega pivca - Franceljna. ,,Od zlodja, zanaprej bomo mi doma, če bodo takile pili." , Ali njegovi tovariši so prav udarili v bučno pivsko pesem in se niso menili. · Jaka je točil. ,,Pij, fant! Si že pil mošt?" ,, Nisem ga. Sladek je." Francelj si je otrl ustnice z rokavom. ,,Ne smeš z rokavom," ga je poučil Jaka. Francelj je segel po ruto in se po nepotrebnem še enkrat obrisal. ·Nato sta oba obmolknila in pila. Mošt je sladko rezal po grl'!, požirki so bili čedalje globlji. ,,Se eno mero," je izpregovoril Jaka in pomolil steklenico oštirju ... Ko sta stopila iz veže, nista postala in gledala gorindol. · · Mošt je rodil pogum in srčnost. Na ulici so gorele svetilke. Francelj si je pomencal oči. Učutil je, da so rosne in luči so bile obrobljene z velikimi meglenimi kolobarji. Po sredi .ceste sta jo urezala proti domu. „Ardičina," je zaklel Jaka tako na glas, da se je Francelj izpotaknil, ko se je ozrl vanj. ,,Ardi6ina, prilega se! Kaj, Francelj?" ,,Meni je vroče, qa bi slekel suknjič." „Fant, ne nori! Ce črhneš gospodinji o moštu, sva sprta na ·večne čase." „Ne črhnem! Ampak tako mi je, da bi zavriskal. a ,,Ne nori, sem rekel. Zapro · te, če ·se oglasiš." Ftancelj je pomolčal. Pa se mu ni dalo. ,,Jaka, povej mi, zakaj . ne hodi Pepe k maši?" - 22 - „ Vprašaj ga I" ,,Saj ga bom, še nocoj! Misliš, da se ga bojim? Nič, še malo ne!" ,, ij.rdičina, zlasal te bo ! " ,,Ce me, kaj za to." „Francelj, ali se bojiš očeta, ker si zapisan v razrednici?" „Pravzaprav se ga bojim, pa se ga tudi ne. Če mu razodenem, kako in kaj, poreče meni: ,, Škoda denarja." Drugim pa: ,,S icer se jim je spodobilo, da jih je naš. Še premalo jih je." ,,In po pravici bi sodil. Samo pravice ni na svetu, to si zapomni nocoj, ko si pil prvi pot vinski mošt." ,,Pravice ni," je ponovil Francelj obupno. „Ni je; kdor je lačen, se mu ne bo dalo, ampak bo še bolj stradal. Kdor je sit, ga bodo pasli, da bo presit. Pravice ni!" „In če bi jaz srečal tistega zdajle, ko ni kdovekaj ljudi na ulici, tistega, pravim, ki mi je zalučal klobuk po šoli, kaj misliš, Jaka, kaj bi napravil?" „Pravico bi si napravil s pestjo, poznam te; ali napravil bi sebi in očetu križ in sramoto." „Križ in sramoto? Čemu? Klobuk bi mu snel in ga vrgel v Ljubljanico." .Jutri bi pa Tebe vrgli iz šole. Ne nori! Pravice ni!" Jaka je izgovarjal besede čedalje glasneje in trje. Kakor bi se prepiral. Zamislil se je vase tako tehtno, da ni odgovoril več Franceljnu. Zato je tudi ta umolknil in razmišljal. ,,Pravice ni," je mrmral polglasno za Jakom. Živo se mu je pojavil dogodek iz šole. Trdno je zaupal, da se opraviči in opere pred razrednikom Valentinom. Toda mož je srdito zapihal s katedra in mu velel molk. ,,Res je ni, pravice, saj v šoli ne. Jaka se ne moti." V dijakovo srce je vteknil prvič želo škorpijon ter ga je pičil. Iz prihodnosti mu ni svetila luč. Mrko so lezli oblaki nad njeg9vo glavo. Sence so plule pod njimi in žugale z biči. Se zastavil ni noge kvišku, pa se mu že posili obrača navzdol. ,, Kam, fant," je zarežal nenadoma Jaka. Francelj je dvignil povešeno glavo in se ozrl. Deset korakov je šel že mimo vežnih vrat, kjer je stal tovariš. Tako se je zamislil. .Ampak povem ti, ne nori!" ga je opozarjal Jaka zopet z ljubeznivim glasom. .o gostilni ne besedice!" - 23 - Tipala sta in se izpotikavala na ozkih stopnicah. Jaka je še desetkrat zaklel: Ardičina. Toda vselej je beseda zazvenela komaj na pol, kakor bi jo bil odgriznil z močnimi zobmi. Ni se maral spopasti z gospodinjo. . Dasi sta trdno obljubljala drug drugemu, da doma . utajita mošt, ga utajiti nista mogla. Sreča, da se Regina ni vrnila z obiska od tete, kamor se je napravila z Matevžkom. Vesela te odsotnosti sta glasno prihrumela v sobo. Tamkaj je ležal ob brleči lučki na postelji Pepe. "Kaj boš večnost zaležal, klada," ga je naskočil Jaka. „Zakaj ne greš k maši, ko je nedelja," se je oglasil pogumno Francelj. "Smrkavec!" je planil Pepe s postelje in nad Franceljna. Jaka je pa stopil vmes. "Pusti fanta!" Jaka je zavzdignil težko pest. "Kaj pa jezika nadme?" „Beseda ni konj. Cesarja se vpraša, pa bi se tebe ne. Sitnost!" Pepe je oštrknil s hudim pogledom Franceljna, ki je izza Jakovega hrbta pomežikoval njegovi jezi. "Pepe, prijatelji bomo, tako ti povem. Sedi in bodi dobre volje." Ob tem se je že Jaka sklonil k zaklenjeni skrinji, odprl pokrov in vrgel na mizo napol obrano gnjat. "Odreži, kaj bi se jezil!" Iz rok v roke je romala kost, čedalje bolj obeljena. ,,Glej, Pepe, jaz sem boljši socijalist od tebe. Slabotnega branim, lačnega nasitim, z veselimi se veselim, z jokajočimi jokam - pa pravim: Ni je pravice na svetu." Pepe se je ozrl na študenta, ki je s široko razprtimi očmi poslušal Jaka, kakor še ni nikdar pro\􀁻Sorja za katedrom. Jaka je vjel tovarišev pogled in ga je razumel. ,,Ne boj se tega-le," palec je pomolil proti Franceljnu. ,,Niso ga otresli s tepke. - Ni je pravice, pravim." ,,Jaka, ti si socijalist, kadar piješ. Sicer si pa hlapec, suženj. Jaz pa pravim: Je pravica na svetu. Samo zakopana je. In izgreble jo bodo take -le·rokel" Pepe je izdrl iz kravate veliko bucko in jo vrgel na mizo. Francelj je vstal, da bi videl natančno. Na rdečem polju sta se sklepali krčevito dve težki roki - med njima pokonci pa je· stalo kladivo. ,,Jaka, to je pravica: roka v roko, trpin do trpina. In če se ne odpro vrata pravice: Udari!" .- 24 - . · - · ,,Ha, le udari in uderi vrafa. Pa· za razbitimi vrati ne bo pravice I "' · t. . ,,Zakaj bi je ne bilo?" „ Zato, ker jo bodo tiste roke, ki bi 'jo izgreble, pri tej priči spet zakopale. Pravice ni." Pepe se je bridko in pomilovalno nasmehnil. .,, ,,Jaka, bodi dober in posodi mi goldinar." v „Nič ne posodim. S teboj grem. Na mošt greva k Stefanu. Ardičina, kakor medica! Francelj ti pa spa't. Regina se je zagovorila, ne bo je še zlepa. · Francelj ni pomisiil,· dq ga čakajo še stavki: na uta navigat, agricola arat itd.•:<). Glava mu je bila težka. Po njej je fomel ·pogovor, kakor ga še ni čul. Igla s sklenjenim·i rokami se je kakor skrivnostna zvezda zapičila pred njegove Qči. Om·otica ga· je zmagovala. Kakor iz daljave je še čul venomer: Pravice ni! - Udari! - Izkopi ji - So:c ijalist ..: ....: : Prik􀄺zal· se mu je razre.d - zc1dnji dve klopi sta sklepali roke - on je načeloval - zakričal - Udar,i :....L. Med gospodo se je razlegel jok - - - Trudne veke so 'se za)dopile. .: ' Servijeta. 1spodobilo se je, da je Francelj pisal do,mov. Dolgo ga je· trlo to pismo. Z Jakovo pomočjo ga je sestavil ih sporočil, da FJOzna- že pol Ljubljane, da rri.u Jaka privošči 'marsikak prigrizek, da bi mu v šoli šlo dobro, ko bi ne ·bilo nemščine. na svetu. :' Tudi Regina je pisc1\a. Ni bogvekaj hvalila študenta, a· grajala ga ni. Tudi ona je postavifa za kamen izpotike 'kruto nemščino in s tem pripravljala očeta na neizo&iben -padec, ki ga bržkone sin doživi prvi''semester. Ker JO je pa .vseeno nekoliko pekla vest, da bi utegn'il biti še kje ')rnk drug vzro􀄻 Franceljnove katastrofe, je poprosila, da bi mu napravili lepšo obleko, zlikan o􀄼ratnik in druge čevlje. Zak􀄽j ni ji prijetno, da bi· vodila takega na izprehod. Sam bi pa· lahko · zašel v škodo· samemu. sebi in očetu, Zaeno je omenilčl;, da je nujna potreba tale:_ Oče naj pošlje -tlenar, da mu kupi šestero prtičev, katere bi rabil pri obedu. Z rokavom ne gre, da bi st otiral ustnice po jedi. Ti pismi sta romali v -očetovo liišo in' vzbudili njem, ob skali, moči in opore. ,, Katra, po Krovca pojdem; morda nas reši!" ·,,Pojdi! Moder je - in dobrega srca." ,, Pa ta vihar in metež! Mož je že prileten!" ,,Prosi ga, kakor se Bog prosi; reci, da ga s povzdignjenimi rokami prosimo jaz in petero otročičev, lačnih otročičev - pa pojde -; kar hiti!" Andrej se je še enkrat ozrl na ubogo žival, še enkrat je v duhu premotril grozni udarec - ki je visel nad njim - ki je kakor kaplja čakal - piša - da bi padel - in ga z družino vred prikrivil k tlom - v grenko pomanjkanje ... ,,Pojdem !" Za par hipov je že škripala njegova s podkvico okovana peta po kamenitem kolovozu. Za njim je s praga šepetala žena blagoslov in molitve . . . Burja je zajokala krog voglov. - Andrej je utonil - v temno noč ... Mati se je vrnila v hišo, kjer so otroci še vedno ihteli in napol oblečeni v ·strganih srajčkah in revnih haljicah sedeli na edini postelji, za pečjo in po klopi. Ko so zagledali mater pri sebi, so se umirili in začeli iztezati proti njej roke. - 79 Katra je vzela v naročje najmlajšega in rekla: ,, V hlev gremo, vsi, k teličku - pa k ubogi Plavki. Kar ogrnite se!" Otroci so se stisnili k materi in vsi razrahani so šli bosi preko dvorišča v stajo. Tamkaj so sedli na steljo plašni, tihi in žalostni. ,, Teliček," je pokazal Štefanček s prstom! ,,Kravica spi," je omenila Francka šepetaje. ,, Bolna je," je razlagala mati. Otroci so se kmalu umirili in, naslonjeni na materino naročje z glavami, zaspali - vsi, razen Marice. Edino ta je že občutila nesrečo, ki jim je žugala. Sama zase je čepela v kotu in stiskala med prsti svetinjico Marije Pomočnice ter vsa goreča šepetala neprenehoma: ,,K Tebi vpijemo žalostni in objokani v tej solzni dolini ..." Mati je sklonila glavo nad detetom, ki je zaspalo v njenem naročju. Tudi ona je v grozni boli kakor otopela - obmolknila - solze so se posušile - sklonjena glava je zrla na revne prsi - in molila je molitev: „O Bog -, če ne zaradi mene - zaradi otrok te prosim! - Poglej, da sem jim dala vse - že vse - in še bi - ko bi mogla . . . Tica pelikanka bi bila rada - da bi udarila na te suhe grudi ... - O - toda Mozesa bi bilo treba - da bi iz skale pritrkal živih studencev ... O - daj nam naš vsakdanji kruh ..." Nič več ni bilo jasnega razuma v njeni duši - živelo je edino hrepenenje - in groza ... V daljavi se je dvigalo upanje - kakor blisk - pa za vsakim utrinkom luči je zadonel grom - grožnje in groze .. . Sama ni vedela, ali bdi - ali sanja - - 􀁴 Preden je še napočilo jutro, "SO se oglasili zunaj trdi koraki. - Katri je zaplalo srce ... ,,Sedaj sva tu!" ,,Hvala Bogu." „Križ božji, prišel je, zdravnik Krovec je prišel! O duša, tak človek!" Katra ni mogla vstati, tako naglo sta vstopila. Zdravnik Krovec, star kmetiški mož, blagih oči, ki so marsikako noč prebdele ob križih in nadlogah po hlevih - se je ozrl na živo kopo pred seboj - na mater z otročiči. Videl je, kar je že videl mnogokrat, in roso je občutil v svojih očeh. - 80 - .Kakor sem rekel; mrzlica! Nevarno! Pa zaupajmo! Nekaj mi - nekaj Bog! Saj jih vidi - črvičke!" In z roko je pokazal Andreju na otroke. - Nato se je lotil ... Dvanajst ur je preteklo, dolgih kakor večnost - grenkih kot vice. V hiši se ni govorilo in se ni jedlo, ne kuhalo. - Pred večerom je prišel zopet Krovec, - drgetaje je stala za njim v hlevu cela družina in gledala vanj - in čakala besede; besede, kakor jo je napovedal v jutru: konec - ali življenje, poguba - ali rešitev. - Ko je Krovec stopil do Plavke, se je dotaknil, je odprla medlo oko, se ozrla, kakor probujena iz omotice, dvignila glavo - in vstala. ,, Hvala Bogu, rešena je!" Tako se je oglasil mož - zdravnik, in njegovo lice ·je bilo polno blaženosti ... „Kakor sem rekel, Andrej, nekaj mi, nekaj Bog! Pa je šlo." Zvečer je še tulila burja krog voglov, pa to ni bil več žvižgajoči bič, to ni bil jok sirot - to je bila himna, ki jo je prepevala ob večerni molitvi zbrana družina - v s a k d a n j e m u k r u h u! □··••J1••·····□ ■■-□ ■ ■ □■-• □ •••• 􀀉 ....... □ KAZALO. Uvod . . . . . Študent naj bo . . Naš vsakdanji kruh Stran 3-5 6-69 70-80 mo! In z ' je tice, lice Pa bil 1na, "Zbirka slovenskih povesti" prinaša pripoved ne spise naših slovenskih pripovednikov starej ših in m laJijih, Ustre􀂔 hoče o b čut ni potrebi s lovenskih bral cev po do brem in cenem berivu in nalo ga. ji je, gojiti in buditi med wim ljudstvo m veselje do s lovenske knjige, ki je č lovek ne bere samo en krat, ko si jo od kod izposodi, ampak jo knpi, da jo ima kakor prijatelja pri sebi, da se ž njim po zabava in pllsv􀂕e. Zato je cena. nizka., 60 vinarjev za. zvezek. Doalej so iz š li all,deči zvez ki: *l. Josip Ogrinec, Vo j n i;iqJt .ti -􀂖 in krst . - St r n e n o p o l j e. "2. Fran Erjavec, Hudo brez d no in drugi spisi. 3, Ves e le p o v esti L (Jak lič , Za možem . V pustiv je šla.. - Jurčič , Pravda. med brato ma.) 4. KsaverMefto,Pov es t i i n s l i k e. (Štiri s mrti, Pot &iz trav nik , Požigalec). "5. P'r . S. FinžgQ,I', Št u d e n t n aj b o. - Na š v s a k d a n j i k r u h. ,,Katoliška Bukvarna v Ljubljani•.