Hišica ob pokopališču
Jlikoraj bi rekel, da se je naslonila na zid vaškega po-$9pP kopališča mala cerkovnikova hišica. Streha ji je bila visoka in precej šiljasta, tako da je bilo videti ono malo zidane stene pod njo kakor obrazek petletnega poniglavčka, kadar se pokrije z dedovo kučmo. Okna so bila tudi mala in okrašena z raznimi domačimi cvet-licami, jasen dokaz. da je hišo urejevala ženska roka. Tudi mali vrtiijek, kateri se je držal hišice, bil je od zgodnje pomladi pa do kasne jeseni v raznovrstnem cvetju. Marsilcateri, ki je šel onod mimo, se je pri vrtu ustavil in dejal:
»Znate pa, znatc, to vam se mora reči. Vsaka stvarca vam se prime. In pa kje ]e dobite te evetliee, saj jih ni takih pri nobenem sosedu!«
59
»Vsako leto nelcaj novega, pa se mnogo nabere. Hodim tu po tam, vidim kaj lepega, poprosim in dobim. če ne precej, pa ko seme dozori, ali pa v jeseni, ko skopljejo gomolje. Rase pa pri nas, rase, saj je v za-vetju!« —
Tako 80 govorili Goličnikova tnati in prav so govorili, ker kaj bi cerkovnikovi brez cvetlic. Vsakdo pač ve, da niso vsi dnevi v letu jednaki, da mora biti cerkev ob velikih praznikih bolj praznično okrašena. Kako bi v cerkvi ob takih praznikih pogrešal cvetlic, katere vse nekako ožive in tako dobro izražajo veselje, katero čuti pobožni narod. Goličnikovim ni bilo treba ob takih prilikah hiteti po vasi od hiše do hiše, na posodo prositi tu pa tam in včasih tudi kakovo ne-ijubo besedo slišati. Imoli so vsega doma dovelj in kmalo je bila cerkev okrašena, kakor treba.
Župna cerkev se je belila sredi pokopališfia, a dve mogočni lipi, kateri ste stali pri vhodu na pokopališče že Bog ve od kdaj, napravili sta, da se je ta kraj hitro vsakemu omilil. Župnižče tudi ni bilo daleč, a za njim so so začenjale prijazne vaške hišice, razsejane po majhnem hribcu. Goličnikova hiša je bila tako reko<5 osamljena tamkaj ob pokopališčnem obzidju in kaj za to? Prijazna cerkev je bila gotovo najbolji sosed, kar bi si jih mogel miBliti.
Goličnikovi niso stradaii, živeli so ne sicer sijajno, vendar dobro in pošteno. Služba cerkovnikova je bila menda pri hiši, kar je stala Goličnikova hiša, ker če ne bi bil oni, kateri je hišo zidal cerkovnik, izvestno ne bi hiše postavil tako blizo cerkve in pokopališča. In ta"služba je nosila nekaj v gotovini, nekaj pa v biri. Razun tega je biio nekaj njivic in polja, a roka Golič-nikova je v prostih urah tudi nekaj zaslužila — bil je kolar.
Otrok je bilo pri hišt dvoje. Jožek, prvorojenec, in pa Katrica, njcgova sestrioa. To ni mnogo, nu, sta-rišem, kateri hočejo svoje otroke pošteno preskrbeti, je tudi to dosti.
Bilo je precej nekoliko glasneje in veselejše pri Goličnikovih, ko sta Jožek in Katrica nekoliko odrasla.
60
Katrica se je držala največ matere, hodila ž njimi na polje, po vodo in pomagala jim pleti v vrfcu. Jožek je bil bolj pri očetu. Majhen je bil še, to je res, pa vendar jim je marsikatero stvarco podal pri njihovem opravilu, da niso morali sami povsod stopiti. a ko so šli \ cerkev zvonit ali pa pripravljat za sv. mašo, nikdar niso po-gresah Jožka. Očetovst najvedja želja je bila, fia bi se Jožek kmalu naučil streči pri sv. maši.
»Pazi dobro in gledaj« — dojali eo večkrat o6e — »bodoš se ložje naučil in dobro ti bode to prišlo. Cerkovnikova služba je bila vedno pri Goličnikovih, pazi, da tudi ti kdaj postaneš cerkovnik.'«
Jožek je vedno pozorno v cerkvi pazil, in jedva se je dobro naučil brati, žti se je naučil dobro streči pri sv. maši, — cerkovnik pa vendar le ni postai.
Ali res ne? Kako to?
Tako!
Jožka so stariši, še dokler ni bodil v šolo, zelo zelo Ijubili, a tako tudi Katrico. ker sta bila oba res prav dobra, ubogljiva otročička. Ko je pa Jožek prišel v šolo, postal je hkrati Ijubljeneo gospoda župnika in gošpoda učSitelja. Jožck je bil najbolji uCenec. — »Ta pa. ta« — govoriia sta gospoda večkrat — »takovega že dolgo nismo imeli. Ta mora v mesto v šolo!«
In šel je Jožek v mesto. Oče Goličnik so sicer s prva malo 6udno gledali, češ: »To je vse lepo in dobro, aii kdo bode pladeval? Res berač nisem, ali, da bi sina v mestu vzdrževal, tega ne morem.« —
»GoliČnik, le ne skrbite preveČ —«, dejali so gospod župnik — »se bode že naredilo. Nekaj mu daste vi, nekaj jaz, nekaj sem mu pa že preskrbel pri svojih znancih v mestu. Tako bode prva leta, kasneje se bode pa že sam preskrbel, če bode marljiv. Koliko jih je že bolj siromašnih odslo v šole in glej, postali so visoki gospodje.«
Jožek je bil priden doma, bil je priden pa tudi v mestu. Ničesar mu ni manjkalo, ker se je pridno učil. A ko so prišle počitnice, kako je veselo odhitel v domačo vas, v hišico tam ob vaskem pokopališču. Kj, to je o božičnih in velikonočnih praznikih pomagal
61
očetu urediti veliki oltar, da ga je bilo veselje pogle-dati! Ob \elikih počitnicah je pa vsakega jutra stregel pri sv. maši dobremu gospodu župniku v domači cer-kvioi, v kateri je že vendar tolikokrat bil, v kateri je tako rekoč odrasel. Po dnevu pa, če ni imel drugega opravila, sedel je često s knjigo na klop tja pod oni atari lipi, kjer mu je bilo tako ugodno. Pred njim se je dvigala bela cerkvica, tam v kotu se je dvigala streha rojstne hiše, iz katere se je čula pesem očetove sekire, a izza zida pokopališčineg^, kjer se je prostiral Goli(*rnikov vrt, pokukala je večkrat brdka glavica dobre Katrice, češ, kaj vendar bratec pod lipo dela ?
Ej, beže leta, beže, kakor da bi jim človek za to plačal. Jožek je dobro odrastel in bil je ponos svojim starišem. — »Ne, tega si nisem nikdar misHla« — go-vorili so večkrat Goličnikova mati — »naš Jožek bode še kdaj gospod.«
»Kaj pa drugega, mati?« zasmejala se je Katrica — »Jožek bode gospod, jaz mu bodem gospodarila in vidva  7,  očetom bodeta z nama- To bode lepo, mati.«
»Ej, tega jaz ne dočakam!« ¦— zdihnili so Golič-nikova mati, vendar se je v njihovem srcu porodilo sladko upanje, da se vse to morda Še vendar lehko zgodi, neraogoče ni nič.
(Konec prih.)