T a r a s K e r m a u n e r Ljubljana P O L Ž E K ORJE OB SLOVENSKI POEZIJI Z A OTROKE Pred sabo imam Sončnico na rami, antologijo s podnaslovom: Pesmi za otroke od Frana Levstika do danes. Urednik Niko Grafenauer. Izdala Mladin- ska knjiga, 1975. Kot vsak izbor je tudi Grafenauerjev oseben. Izloča pesmi, ki vlečejo v pedagogičnost, moralizem, ideologizem; kot prepričan estet ali celo estetioist ce- ni le take, ki so jezikovno ustrezne, samostojne, inovativne. Značilnost izbora pa mi je kvečjemu v korist, saj moj pretres antologije ne more ostati le kritika pe- dagogike, polemika s stališči, izraženimi v pesmih, ampak je že vnaprej usmer- jen k usodnejšim in pomembnejšim stranem literature za otroke. Prvi čvrsti vtis, ko sem zbirko prebral do konca: Nisem imel prav, pravo je zadel Strniša. Naj pojasnim, kaj s to čudno iz- javo mislim. Pred leti sem zapisal, da se slovenska povojna in predvojna literatura lo- čita tudi po tem, da je bilo v drugi nekaj osamljenih vrhov (Prešeren, Zupan- čič . . . ) , globoko pod njimi pa je ležala ravna nižina, medtem ko se po vojni dviga visoko mogočno pogorje, masiv z mnogo skoraj enakovrednimi vršaci, ki neopazno prehaja v nižja pogorja. Strniša se je, kot je njegova navada, jezil in je dejal, da to ni res. Pesnik da je zmerom eden, drugi da so epigoni in dile- tanti. Poezija za otroke kaže neprimerno jasneje kot poezija za odrasle, kdo je kdo in kaj je kaj. Pri pisanju za odrasle so pomembni različni vidiki: tehnična iznajdba, stilna in ideološka novina, globina misli, morala ali udarec zoper njo; v poezijo se vmešujejo momenti, ki niso bistveno pesniški, živo pa sodelujejo v književnem življenju, v kulturi. Poezija za otroke je čista kot studenec. Če pesnik dviguje prst in svari, je ta prst viden kilometre daleč. Ce pesnik f i lozo- fira, porečemo, lepo, a poetično ni. Ce pesnik ponavlja predhodnika, je kaj lah- ko razbrati. Pri manjši raznorodnosti tematike in številnosti motivike je mnogo manj osnovnih modelov; kdor ni izviren in samolasten, pri priči pade v izdol- ben kanal in preočitno posnema. Pesnik za zrele piše o sebi in zase; to ga sili, da se bori za svojo podobo v vsakem hipu in položaju. Kdor piše za otroke, je manj zavezan. Sam ne opazi, kdaj spolzi v splošno rabo. Biti mora prav velik pesnik, da je tudi tu sam svoj; da piše tudi v tem območju zase in da se tudi v tem primeru bori, da ga ne bi zasula množica znanih obdelav. Skratka: pri poetih za odrasle lahko naštejem plejado pomembnih, v tej knjigi, ki vsebuje v glavnem vse vredno, kar je na Slovenskem zapisano tovrstnega, pa vidim V predvojnem času dva velika: Levstika, Zupančiča in mnogo prav majhnih; v po- vojnem času dva večja, Zajca in Snoja ,nekaj boljših, Grafenauerja, Kovica, Pavčka, in mnogo poprečnih. Drugi vtis: Poezija za odrasle je prebila ozke meje, določene po cerkveni in vsakršni ideološki gosposki; poje o vsem, kar ji pade v srce, straši se še pred redkimi temami, medtem ko je poezija za otroke še zmerom samoomejujoča se. Ne mo- ralizira več na očiten način, seveda; ozki izbor tem pa kaže, da je stisnjena pod- zavedno: da si ne upa čez moralno konvencijo. Dve tri pesmi pojejo, v Sončnici, o smrti; pa še te o smrti junaka (France Kosmač: Kurirka Lenka) ali smrti nedolžnega otroka (Cene Vipotnik: Zelen grobek). Dve tri pojejo o trpljenju; pa še te so podložene ideološko (Mile Klopčič: Tri otrokove želje). Kot da otrok ne trpi in ne umira! Kot da je njegov svet sladka idila ali poligon, rezerviran za vzgojo! Kot da je otrok zgolj samo družinsko bitje, čez glavo potisnjeno pod vodo družinskega čustvovanja, družinske pripadnosti! Kot da je poleg družine edini njegov svet živalska in rastlinska natura, vendar dojeta kot razglednica, kot živalski vrt, kot rastlinjak! Morda sem preoster. Pa bom zapisal drugače: res je, slovenski pesniki slikajo otroka v različnih položajih, vendar je v vseh otrok in se obnaša otroško, če ne celo otročje. Sam pa se sprašujem: je to res? Je otrok res otrok? Kaj hočem reči? Ali ni lik, ki smo ga pripisali majhnim, pet, deset let starim bitjem, tak, da ustreza predvsem naši predstavi o svetu, nam, odraslim, ne pa njim samim? Si nismo izdelali podobe bitja, ki da je tabula rasa, primerno za gnetenje, ne- bogljenca, ki sam kliče po vzgoji? Se nam ne zdi nedolžno prav zato, da bi imeli pravico pisati po njem, ne upoštevati njegove narave, ampak mu vsilje- vati svojo? Vsiljevati mu jo surovo, brezobzirno ali pa nežno, hinavsko, oboje pride na isto: direktni teror in gladka persuazija ciljata v isti smoter. Ker je nekdo razglašen za otroka, se ne sme braniti, ne sme imeti lastnih čustev, last- ne oblikovanosti; sleherna tovrstna lastnost — za nas — pomeni, da je otrok trmoglav, nevzgojen, divji, težko vzgojljiv, nesociabilen; če pa je tak, imamo dolžnost — in pravico — da ga prevzgojimo. Če ga bomo preustrojili po naših načelih, mu bomo storili torej dobro. Z muko se spominjam svojega otroštva, vendar še zmerom toliko, da vem: vzgoja staršev je — zame — pomenila vdor drugega sveta, sovražnega, nemo- jega v moj svet. Med mano in svetom je poprej in še dolgo tekla čudežna reka neomejevane energije. Objemala sva se. Vse, kar sem videl, čutil, slutil, je bilo res. Nikjer nobene laži. Vse sem ljubil. Vse je bilo brez ovir, zidov, prepovedi, zapovedi. Hiše, mesta, časi so se premikali kot lahkotne zračne gmote. Fan- tastična komunikacija. Bil sem obenem na nebu in v zemlji, globoko v nji, spravljen in skrit; in tam sem poslušal zemeljske zvoke, pravljice rož, korenin. Čutil sem kožo sveta, njegovo meso; njegove barve sem tipal, njegov okus li- zal, živel z desetimi, s sto čuti. Pa nisem idiliziral! Kolikokrat me je bilo groza, triletnega, petletnega, sedemletnega! Noči neskončne more! Brezumnega stra- hu! Brezdanje ljubezni! Do bolečine podivjanih želja! Tenke nežnosti! Ogromne začudenosti! Težnje po darovanju, po biti obdarjen! Globokega sozvočja z zve- zdami, s soncem, z vijolico! Nisem bil sam, ta korček, ta mačka, ta list? Nisem bil jaz on(i), on(i) jaz? Sem sploh imel jaz? Da, tu se začenja vprašanje otroštva. Moderna, kapitalistična, pospešena neolitska civilizacija (ali kultura, vse- eno) vzgaja ljudi za pridobitnike, proizvajalce, državljane, akumulatorje, vloge, funkcije, za sinove in očete, za uradnike in kralje, za sužnje in delavce, za po- korne in odgovorne. Zida jih po določenem načelu. Razvija jim razum. Disci- plino. Nravnost. Oži jih v palice. Kvadrira in kvadriljira jih v škatle, da bodo imeli čim ustreznejšo duševno obliko in da se bodo čim efektneje skladali v kontejnerju, ki mu pravimo evropska družba. Vsak da mora postati del insti- tucionalne družbe — veličastne omare z mnogo predali in deli, o komponibil- nost našega modernega pohištva, v katerega smo začarani; — obenem pa mora biti sam, individuum, se pravi najmanjši delec celote, ki jo je zmerom mogoče razstaviti, deliti na pravilne dele do najmanjših; dihotomični princip, binarna logika. Vsak je ločen od drugih, ker je sam oseba, jaz, zakon (moralni); ker je pravna oseba, državljan; ker je v njem osrednja točka (jedro), glede na katero se integrira. Osrednja točka je sicer splošni zakon; a nič ne de. Zakon ureja promet sam, iz sebe, abstraktno, prek dela, prek prava, prek socialnih dolžnosti in pravic. — In tako naprej. Otrok, kakršen sem se doživljal, mi pravi, da sem bil v ljubezenskem ob- čevanju z vsem svetom; da med mano in drugim ni bilo ločitve; da je bil razum le majhen, skoraj zanemarljiv delček mene (mene? vsega!); da sem čutil s sto čuti; da so me prevevale goste želje in barvita domišljija. Otrok, kakršnega so mi kot zgled in ukaz ponujali starši, vzgojniki, policaji vseh vrst, pa je bil pra- vokotno bitje, poslušno prepovedim in zapovedim, razumno, odgovorno, meha- nično, odlično navita igračka, mrtva v sebi, z edino dovoljeno potrebo po vla- danju nad nečloveškim svetom, po spodbijanju drugosti, po zanikovanju vsega, kar ni on sam, kar ni človekov jaz. Prav. Skiciral sem nasprotje med modelom, v katerega stiska moderna do- ba (od neolitika naprej, a zmerom huje) vsakogar, brž ko se rodi, in nemodeli- ranim človekom, ki ima možnosti tudi za drugačne modele, želje po njih, daro- ve, sanje, da ne bi bil le člen v sistemu, le ena barva (in še to siva) med tiso- čerimi, ampak da bi, kot temu danes pravimo, »razvijal« tudi druge talente. A kakšno zvezo ima vse to s poezijo za otroke? Ima jo. Tu nekje tiči skrit odgovor na vprašanje, zakaj tako ozek repertoar motivike, zakaj toliko tabujev. V odraslem, pa naj je še tako pobožen, nraven, discipliniran, prej ali slej predre vse ideološke in kulturne ovire njegova strast, nezadoščenost, obup, nasilje, sanje, želje, sla; vse te oblike so sicer že spačene, že polemičen odgovor na uzdo, ki je človeku nataknjena, vendar se kljub skriv- ljenosti izraza dobro čuti iz njih neznanska, neutešna potreba po drugačnosti. Odrasli norijo, se preganjajo, pobijajo, osvajajo, ljubijo, umirajo — in poezija, poezija za odrasle je, ki jim v takih primerih drži ogledalo; v nji se zagledajo, v nji izvejo, da njihova groza ni nič nenormalnega, da je vsečloveška; da njiho- va nesreča ni zadela samo njih; da je vesoljna. Poezija je ventil, ki ga disci- plinska družba dopušča. Poezija je območje, ki stoji vsaj deloma zunaj zapo- vedanega in prepovedanega; zato je tako stalna in neuničljiva: ustreza člove- kovim težnjam, ki so mnogo globlje od vseh civilnih povezav. Kar sami sebi odrasli dopuščamo, svojim otrokom odrekamo. Takole (si) pravimo: v nas je silovita strast prebila smotrne meje civiliziranega človeka; to je slabo, a kaj hočemo. Otrok pa še ni zel; v njem še ni strasti; zakaj bi ga k nji torej hote navajali! Kot da tega, kar je v odraslem, v otroku ni! Ali bolje: strast, ki udarja skoz nas, je res tipično odrasla, ponavadi surova, besna, tudi grda. Razumljivo: prebiti mora toliko zaprek, tako se na tej poti zveriži, da postane odrasla, so- vražna, kruta, temna. Je res nujen tak model družbe, ki vsako človeško silovi- tost spači? Ne bi mogli družbovati na manj samouničujoč način? In še: otroka s tem, da mu jemljemo njegovo naravo (strast, željo, domišlji- jo), ne spremenimo v idealnega, v govorečo škatlo, v zgleden avtomat, v hiper- socializirano — dejansko pa hiperinstitucializirano — lutko, ampak ga, ravno narobe, obdamo z gorami zapovedi, prepovedi, brzd, discipline, ga režemo, sadistično bezgamo po njegovem mesu, ga pri živem telesu pregnetavamo, tu nekaj spulimo, tam dodamo, a v glavnem trgamo in sekamo. S tem ko ga sku- šamo narediti za nedolžnega, za nevednega, za otročjega, ga dejansko naredimo le za kandidata iste, naše, mučne institucionalizirane družbe, v kateri že sami dovolj in preveč trpimo. Se pravi, da bi bil — na planu poezije — takle rešilni izhod iz mučnega položaja: pisati za otroke kot za odrasle? Da, kolikor so tudi otroci že spačena bitja neolitika in doživljajo isto trplje- nje kakor ga mi. Opažamo, da sega moč odrasle družbe že do novorojenčkove zibelke, in nič ni čudno, če se mladina v zadnjem desetletju tako načrtno infan- tilizira. Njen postopek pomeni le eno: noče stopiti v svet odraslih, v tak svet, kakršnega opisujem in s kakršnim tudi odrasli nismo niti najmanj zadovoljni. Za otroke bi morali pisati enako senzibilno kot za odrasle: zabeležiti nji- hove groze, njihove sanje, njihove bolečine, ki so naše skupne bolečine. Pisati z enako leksiko, z enako metaforiko ali metonimiko. Čudno, da nas otroci ne pobljuvajo, ko jih kar naprej futramo z marcipanastimi metuljčki, čokoladnimi želodki, voščenimi cvetkami in nagačenimi muckami! Oni prav tako ljubijo kot mi, četudi, kot rečeno, spolno še niso dozoreli. Sam se iz svojega detinstva mnogo bolje spominjam lliade, ki mi jo je prebiral — mnogokrat precej netradi- cionalno vzgojni — oče, kot pa Cicibana, četudi sem znal tega na pamet. Moji otroci mi še danes, ko so odrasli, pripovedujejo, da so jim bila največja doživet- ja bralni večeri, v katerih jim je mati brala Zajca in Strnišo; ne Zajca za otroke, ampak onega resnega, blaznega, nihilističnega, kot so mu očitali; onega Strniša, ki sanja o zvezdah, o morjih, o zadnjih skrivnostih sveta. Pesmice Anice Černe- jeve in Danila Gorinška, ki pojejo o račkah tačkah in žvrgolečih siničicah, pa so ji pri priči izpuhtele iz glave, izpljunili so jih kot ponarejene bonbone. Na prej zastavljeno vprašanje je še en odgovor: Ne pisati samó kot za odrasle! Poskušati najti v nas, v pesniku, v odraslem tisto, kar je v njem nespačenega, nepolemičnega, neneolitskega; iti, kot pravim temu z metaforo, v paleolitik. V čas, ko še nismo imeli enega, posebnega doma, ampak je bil moj dom — naš dom — vsa zemlja; ko smo bili lovci, ne pa po- sestniki; ko smo potovali, ne pa zbirali, pridelovali, vzgajali, kopičili, prodajali. Ko smo bili, in grški mit nas še seznanja s tem, otroci sonca, lune, zmajev, na- jad, driad, vodnih bogov, bratje živali in rastlin. Ko še nismo bili okovani v in- tegralne jaze, ampak smo viseli vsepovsod iz sebe, bili zdaj roka breze, zdaj curek studenca, zdaj slast vlažne kože, materine kože, kože prijateljice, kože lubja, kože zemlje. Krivičen bi bil, če bi rekel, da vsega tega v slovenski poeziji za otroke ni. Mnogokaj je; vendar, in to je moja glavna pripomba, predvsem ali skoraj iz- ključno po tematiki, po arhetipih, ki se dedujejo od nekdaj, ne pa po izvedbi, po jeziku; ne po pesniški obliki, v katero pesnik arhetipe preliva. Poezija za otroke popisuje sonce, mesec, drevesa, živali, odprte pokrajine, livade, potoke, sanje, domišljijske kraje celo precej češče kot poezija za odrasle; 2 Otrok in knjiga 17 kar bi govorilo v prid njene »paleolitskosti«. Obenem pa je — žalostno — res, da so ti simboli dodobra pomeščanjeni ali celo brezupno pomalomeščanjeni; da je natura v celoti skrajno idilizirana. Sonce je tema, vendar v pesmi ne žari kot sonce, ki nas poji, ni energija, ki polje v nas, ki prehaja z neba vate, vame — takšna energija bi bilo, če bi sevalo skoz jezik; in takšna energija je, kadar gori skoz jezik, pri Levstiku, pri Zupančiču. Jezik je sonce. Jezik je mesec in je ži- val. V veliki večini naših pesmi pa se sonce predstavlja kot predstava: kot skrbno izbrani, nenevarni predmet, ki ga pesnik opazuje in opisuje. Kot sred- stvo vzgoje ali pouka ali urjenja opazovanja. Celo kot sredstvo poetizacije: li- rizacije sveta. V takšni liriki je sonce pesniški objekt, ki ga pesnik v najbolj- šem primeru raziskuje (tedaj je kot znanstvenik), v najslabšem pa le uporab- lja, da po njegovem vzoru naslika lepo sličico. Sonce tu ni več mitska prvina, ampak slika z okvirom ali celo okvir s sliko. Kdor ga gleda, ni več sončev otrok, čutni del sonca, vzcvetel iz sončnih žarkov, ampak je gledalec, bralec, jaz, evropska oseba, ki je sama svoja, posebna, človeška in zdaj, ko motri to nasli- kano sonce, uživa, če je dobro upodobljeno, hip zatem pa enako nepristransko, »objektivno«, sodniško, estetsko uživa, če zapazi posrečeno namalan mesec, ubesedeno vrbo ali vriskanje, udomačeno v durovsko tonsko lestvico. Tako vzgajamo otroka že v najranejši dobi za opazovalca, sodnika, meril- ca, estetskega uživača: za gledalca in bralca; tako mu žagamo njegovo ener- getsko — mitsko — spojenost s soncem, z naturo; tako ga delamo za izgub- ljenca, ki se bo prej ali slej znašel v tem svetu sam in, v zavesti te svoje sa- mote, obupaval, klel, tožil, se samosmilil in se zatekal k poeziji odraslih: k po- etičnemu zdravljenju svoje nesreče. Namesto da bi se poezija prepuščala svetu, namesto, da bi bili skoz njo njegov del, namesto da bi skoz njo vrel v nas naš mitski izvor, antropomor- fizira: Živali uporabljamo zase. Živali niso živali, to je ono drugo, samolastno, živo, ampak so znaki za nas. (Danilo Gorinšek: Vesela pesem; zajček da ko- žušček, rak škarje, jež iglo, nato: »Kožuh, škarje, iglo imam, / pa copatke ukro- jim sam.« Zajček je kožuh, rak = škarje, jež je igla. Živali so tu zato, da iz njih napravim copatke, obleko: da jih jemo; da se — v najboljšem primeru — z njimi igramo ali da nam izprosijo božji blagoslov.) Vsa natura je le za nas, naše sredstvo. Edina resnica — bit: generalni ekvivalent blagovne menjave, vrednost — je človek. Tako ostajamo ljudje zaprti v avtizem, v egotizem, v narcizem neolitskega lika človeške družbe, to je v model, ki prizna nazadnje samo človekov jaz, razum, proizvodnjo, moralo, integralnost, odpravlja pa do- mišljijo, čute, ljubezen, različnost; oziroma: vse to priznava, a samo, kadar mora, kot podtalna, neodpravljiva, a zoprna dejstva. Antropomorfizacija se veže z zgodbami. (Črtomir Šinkovec: Račka.) S po- pisi, kako živali živijo, kakšne so. Živijo kot ljudje, so kot ljudje: spo- gledljive, perejo se, češejo, uživajo, ponosne so kot gospe, obedujejo, spre- hajajo se. Otroka navajamo že kar spočetka, da so živali le posnetki ljudi, a ne ljudi kot odprtih bitij, ampak takšnih, kakršni smo danes, znotraj zapor- niškega neolitskega sistema. Ne dopustimo, da bi bile živali drugačne: da nji- hova hoja ne bi bila sprehajanje. Ni naključje, da za upodobitev tako radi iz- biramo domače živali: tiste, ki so nam najbolj podobne, ker smo si jih podredili. Če spozna otrok najprej domačo žival, se vanj že skraja vtisne mogočni obču- tek, da smo gospodarji sveta, da so nam živa bitja pokorna; da smo edini model sveta; in da so tudi druge — divje — živali domačim sorodne, torej delane po našem kopitu. Če pa niso, so nam sovražne in jih je treba ali pobiti ali vsaj otroke pred njimi svariti. (Dragotin Kette: Sultan in kužek.) Prava, dobra do- mača žival — recimo pes — je tista, ki služi človeku, ga brani, to je, brani nje- govo imetje (neolitska družba je razredna in lastniška). Junak je pogumni pes, ki volka, divjo, sovražno zver, pograbi za vrat, zmikasti in doseže, da ji za zmerom poide vsa volja še kdaj se tu plaziti, krasti! Tatvina je največje zlo; najpogumnejši je, kdor najbolj nesebično brani lastnino. Idealni svet je udo- mačeni svet. (Matej Bor: Srna.) Otrok je bodoči gospodar sveta; poezija mu po vrsti predstavlja njegove podanike in ga seznanja z njimi. Ker pa v poeziji za otroke človeški gospodar skrajnje redko ali nikoli ne razkriva svojega na- silja, zla, ubijavstva, ampak se kaže le kot dobri oče, kot skrbni gospodar, kot moralna oseba (torej skozinskoz ideologiziran), je razumljivo, da ga mora po- snemati tudi otrok. Živali ne morejo živeti brez nas. Niso zmožne niti skrbeti zase. A ker smo velikodušni, jih pokličemo; pridejo in nam hvaležne jedo kruh iz rok. Nasilje imperialističnega neolitčana je skrito pod ideologijo njegove poštenosti; blagi človek dela iz sveta živalski vrt, v katerem so živali zavaro- vane in srečne. Bantustanizacija vsega, kar ni evropski gospodar. Apartheid. Mnogo je igric. Vendar niso igre z usodo. Otroka učimo, naj se začne čim prej poigravati s svetom: svet ni živo telo, katerega živa roka, živi lasje, živa koža smo. Svet je naš predmet, naše sredstvo. Otroka učimo (Dušan Mevlja: Sinek jezdi), da je konj instrument za jezdenje. Damo mu lesenega konja, naj se najprej izuri na nenevarnem poskusnem konju. Trudimo se, da bi bili vsi živi konji enaki lesenim, vse živali narisanim in domačim, vsi ljudje zglednim in vzgojno popolnim ( = čistim členom sistema, zamenljivim, uporabljivim). Poje- mo pesmi o konju, ki gre sredi sobe v galop; pravimo mu, da ima dosti paše sredi sobe naše; ukazujemo mu, naj se v kuhinji ustavi, kjer naj mamico po- zdravi (konj vojak, konj služabnik). Igriv je človek, ki je ukrotil svet. Smo sredi družinske idile. Otrok ni bitje iz sebe. Živi v razredni družbi, v kateri je zgoraj razred staršev, spodaj razred otrok. Ker bodo otroci nekoč starši, torej vladarji, se morajo na to odgovorno vlogo pripravljati; naučiti se morajo, kako je treba zmožno in ljudomilo vladati (vdor ideologije). Kar je v otroku lastnega, kar sili proč od družine, je slabo, je asocialno. Starši so zgled, ki ga je treba čim zvesteje ponavljati: pravo otrokovo življenje je gibanje med kuhinjo, očetovo delovno in otroško sobo: jezdenje v zaprtem krogu neolitske ječe, prebarvane v sanatorij, v welfare state. Zanrske slike. (Vojan Arhar: Ploha.) To so podobe, obešene na steno do- mače hiše. Ali pa celo prijetna, mala doživetja, recimo: zmočilo me je. Nedol- žen dogodek — največ, kar se sme otroku pripisati, kar je otrok zmožen nositi. Največja nevarnost sredi dobre nature: poletna ploha. Ploha v počlovečenem svetu; kajti dež ni dež, ni nekaj samolastnega, energija sveta; je priprava neo- litskega obrata. Tisoč kapelj je škaf; a škaf poznam, to je domača reč. Prva kaplja vodo prosi; da, celo dež prosi, kot prosimo mi, ponižni ljudje. Druga kaplja vodo nosi; da, celo dež nosi kot kuli, kot prenaša nosač breme proizvod- nje, reči, blaga. Kamor koli pogledam, vidim samo naš svet: samo sebe. Sonce ni nora energija, ki žge, plodi, uničuje, plamti. Med soncem in rastli- nami — trobenticami (Jože Šmit: Trobentice) — je razmerje kot med dobrim dedkom in nedolžno dečico. Rastline niso ne strupene, ne svoje. Ze zgodaj se moramo naučiti, kako so le naš odsev. Ko iz zemlje pokukajo — ko mi izpod odeje zjutraj pokukamo — sonce za žarke nalahno pocukajo. Sonce ima iz obla- kov kučmo, torej je človek, dedek; oči si pomane, torej ima oči, očke; ne goreče 2' 19 oči, da z njimi zažiga kres požarov, da sežiga mojo kri, ne, očke ima, da z njimi opazuje (dela svet za predmet), mežika, se spogleduje, se igračka. Mi pa se igračkamo z njim; poredneži pojemo trilili, trilala, pojemo in piskamo, kar se le da. So češnje res ljudje, ki se preoblačijo, uživajo, krtačijo (Lojze Krakar: Češnje v belem)? Je res pomlad šivilja? Res natura tudi dela? Je res ne more- mo vizirati drugače kot skoz oči proizvajavcev? Res pajek tke mrežo in je tka- vec? Res ptiči orače celo spodbujajo, naj orjejo in sejejo — naj garajo? (Alojz Gradnik: Skrjanček.) So res maskote, ki nam prinašajo pri našem delu srečo? (Karel Širok: Polžek gre na pašo.) Je vse, kar je potepuško, kar nima doma, kar nori od energije, a kar zna tudi počivati, človeku sovražno? (Alojz Gradnik: Veter.) Je res treba veter od- ganjati od hiše, ker je potepuh, klatež, moč? Je res dober samo domači krov, varnost pri materi, skladnost v družini, poseljevanje polj in mest, statičen ob- stoj na mestu, topos? Je res ves svet samo slika? (Lili Novy: Pika-poka.) Je res grič ravno prav visok? Kaj to pomeni, ravno prav visok? Prav zame, za nas; grič kot točka na razglednici, kot vzpetina za gričelazca. Z griča gledaš: polje vidiš, gaj in log, vse vasice naokrog. Vse vidiš. Vse je tvoje: tebi v vizualni užitek. In vzkli- kaš s pesnico: svet je poln prelepih slik! Je to res še svet? Celo škratje, ta čudežna bitja, so postali pomočniki pri neolitski disciplin- ski vzgoji otrok. (Janko Samec: Škrati.) Niso več samolastna bitja zemlje, do- kazi, da svet ni le država, urad, trgovina, asfalt, umna živinoreja; niso več pri- če, da je svet nekaj drugega, nerazumljivega znanosti in zdravi pameti. Če otrok joka, če se cmeri in dere, ga pridejo iskat škrati in ga vzamejo s sabo. (V drugih pesmih so za strašila cigani; vsekakor zmerom podljudje, bitja, ki so zato nižja od nas, ker se ne zmorejo vključiti v delovno disciplino lastniško proizvajalne družbe.) Glavna naloga škratov — včasih dobijo tudi oni mesto v sistemu, mesto paznikov (zmožni, totalitarni sistem povzame vase že vse, do vil, do hipijev, do zločincev; vsi postanejo — pozitivna ali negativna, vseeno — funkcija sistema) — je, da vneto prisluškujejo, skozi špranje v hišo škilijo in pazijo, kdo vrešči in rjuje. Namen pesmi — in disciplinske družbe — je, da sta otrok in odrasli pridna, tiha, pokorna. Otroci so prihodnji delavci. Zato jih je treba že sprva navajati na delo. Zdaj se še igrajo, a zakaj se ne bi igrali prihodnjo resnost: delo? (Gustav Strni- ša: Mi pa hlebčke pečemo.) Nikoli ni prezgodaj. In pečejo mamici kruhek. Sicer je iz rjavega blata, a nič ne de, gre za princip, gre za metodo, gre za delovne navade. Dobri sonček jim gre na roke; prosijo zlate žarke — simbol nedolžne naturne nežnosti — da blatne hlebčke spremenijo v dobri kruhek. Ker se jim posreči, da hlebčke dobro vsajajo, iz veselja nad svojo koristnostjo veselo rajajo. Še in še bi lahko našteval. Tako rekoč ni naturnega pojava, ki ga poezija za otroke ne bi spremenila v pojav, ki služi človeku proizvajalcu, človeku go- spodarju. Res pa je, da ni malo tem in obdelav, v katerih prihajajo na dan tudi nekateri drugi poudarki, zdaj manj opazno, zdaj že kar ostro in samosvoje. Pesniki izhajajo iz antropomorfizacije. Ugotavljajo: polžek orje, miška seje, da bo vzrasla pšenica, polžek jo bo oplel, miška požela, polžek odpeljal v mlin, miška v mlinu zmlela. (Karel Širok: Polžek orje.) In vendar, ko pesem prebe- remo, nismo prepričani, da gre le za propagando poljedelske kulture, dela, or- ganizacije dela. Živali delajo kot neolitski ljudje, in vendar... Kot da se pesem — sama v sebi, kot pesem — preveša v svoje nasprotje. Kot da beremo zraven tudi nekaj, kar ni eksplicite zapisano, a nas objema s . . . s čim? Polžkovo in miškino delo se namreč kaže obenem tudi kot fiktivno. In ne samo kot igra. K o t . . . kaj? Delu je enakovredno uničevanje dela. (Alojz Gradnik: Mojškra Mara.) To je že pravo pohujšanje: vdor tistega, kar je pridržano le za odrasle. Kar podne- vi šiva, vse ponoči para, ta čudni človek. Po eni strani dela kot skrbni neolit- čan: šiva bele srajčke za domače zajčke in za zajčkov tačke šolenčke in hlačke; živali oblači v človeška oblačila, dela jih za človekove znake. Na drugi strani pa zajčki vendar ves čas tekajo bosi po rosi in se brez srajčke nagi valjajo v vlagi. Človeško delo je zaman: živali ni mogoče počlovečiti v mehanične lutke. Lahko jih pojemo, in to se tudi redno zgodi; ne moremo jih pa obleči in vse nagnati v človeški cirkus. Morda pa sploh ni važno delo. Ni življenje ena sama svatba? Motiv svatbe je zelo pogost. Star, mitski motiv: poroka sveta, združitev različnega, radost, žar, dosega cilja. (Cvetko Golar: Svatba na poljani.) S to svatbo ni več simboli- zirana le neka človeška moderna svatba. Skoz pesem vdira nekaj drugega. Rde- či mak se ženi s purpalo. Na ovsu ne jezdi otrok, ampak slak. Napiva. Čmrlji basirajo, škrjančki vriskajo, ampak ne človeku; živali same sebi. — Brez dvo- ma, oblika te poezije je meščanska. Idila. Uradnik gre na polje, opazuje poletno polje in — v hipih počitka, v prostem času — čustveno prenaša svoje življenje vanj. Vendar, ob tem se dogaja še nekaj drugega, nepričakovanega, nenačrtova- nega: sam nekako odpada, nehuje biti opazovalec, gledalec; pretaka se v rast- line, v živali. Zdaj ni več žival njegov posnetek, ampak postane on metafora za čmrlja, za mak. Začuti energijo sveta — pa čeprav jo doživlja v okvirih eno- stranskega rajanja impresionistične slike. Iz uradnika je izstopil bohem, bohem se je približal zemlji, ji prisluhnil. . . Pomlad je kategorija, neznansko ljuba meščanu, zaprtemu v ječo neolit- skih mest. Je meščanska kategorija idilizma. In vendar vdre skoz konvencio- nalne oblike ideologije še nekaj nepredvidenega. Ne več užitek nad gledanjem, ampak užitek v samem pirovanju. Obnova sveta. Bližina rekreacijskega mita. Vse se sicer preveč zbiksano lesketa, zlati, preveč je biserov, bliskanja, isker, kresanja, vriskanja, pa vendar poje izza pološčenega soboslikarstva nota, ki na- miguje, da se ogenj kreše: da energija seva. (Cvetko Golar: Pesem o čmrlju.) Žival služi človeku; dojenčku dela zobček. (Cvetko Golar: Miška dela zob- ček.) Vendar ga izdeluje tako, da vidimo irealnost njenega dela: žene meh, dol- be, pili, s svedrom vrta, s kladvom tolče, iskre kuje. Ta podoba prehaja smisel- nost poprečnega sveta. Da ne bi bilo absurdno, rečemo, da je pravljično. A kaj pomeni v tej zvezi pravljično? Domišljija prehaja prek običajnih in dovoljenih meja. Če bi kaj podobnega, kot beremo v tej pesmi, trdil nepesnik, bi ga pri priči zaprli v norišnico. Poezija sme. Kaj sme? Ne upoštevati siceršnih omejitev. Trditi nesmisle. Se prepuščati domišljiji. Si izmišljati. Odhajati v imaginarno. Radikalni kritik s tem ne bo zadovoljen. Ve, da je imaginarno le dopolnilo realnega; celo nujno dopolnilo. Človek, zaprt v neolitsko mehanično delavnico, mora bežati v želje, v sanje, v izmišljije, da bi sploh lahko preživel. Ta beg je ventil, ki ga realiteta dopušča. Torej je tudi navedena poezija zgolj dopuščena; ne prebija pravih zidov, ne trga pravih verig. Katera jih prebija? Jih sploh katera? Ali je v vsaki nekaj, kar predre skoz? Ali pa je le velika — prava — poezija tista, ki prehaja onkraj? Ker prehaja onkraj le jezik — pesniški jezik? Prehajati onkraj pomeni poslušati, kar je onkraj — onkraj neolitskega mo- dela. Marsikaj v slovenski poeziji za otroke vendarle sliši od onkraj in prevaja v naš jezik. Pesnik govori mački. (France Bevk: Muca se nam kuja.) Razlog je koristo- ljuben, neolitski: noče mišk več jesti. Zraven pa se takoj vmeša nekaj povsem nekoristnega, skoraj nesmiselnega. Mačka noče preje presti. Kot predica je ena- ka človeku in uporabljiva; vendar njena preja je le besedna igra, ki jo omogo- ča dvopomenskost besede presti. Kar sledi, je še bolj fantastično. Muco je treba kaznovati; to je zares najljubši neolitski posel. Vendar je kazen absurdna — polžu jo bodo prodali. Prodaja je neolitski pojem: blagovna menjava. Zanjo bodo dobili drobljaj pogače. Obenem pa je blagovna menjava osmešena, izpod- kopana: pesnik bo dobil pol žabje krače. In kaj bo delala mačka pri polžu: v polžji hiši bo lovila miši. Ta — zadnji — verz sega že izrazito čez razumnost logike. Smo v Alicini deželi, v alogičnem svetu drugosti. Iz tovrstnih absurdnih situacij, iz besednih iger, iz fantastičnih kombinacij sledi humor. Humor nemožnost norih položajev sicer počloveči, naredi jih spre- jemljive, civilizira jih, obenem pa omogoči, da jih neolitčani prenesemo. Humor je meja med onkraj njim in tostranskim: navidez udomačeno onkrajanje. Privlačen je ljudski, otroški humor otroka, ki ni mestjanski zglednež, am- pak prebrisanec z izjemno živim in nelogičnim, nedisciplinskim jezikom. (Fran- ce Bevk: Pri čevljarju.) Na vprašanje, kako mu je ime — to je najbolj tipično neolitsko vprašanje, državljanski vprašalnik, nujnost identificiranja, ločevanja od drugega, kontrola, člen(jenje) —odgovarja fantič: tam vprašajte, kamor ste- za polž roge. Kje je to? Drugje. Tam, kjer odgovor ni dostopen. Fant hoče osta- ti anonimen: brez civilnega jaza. Fant želi biti čisti trenutek, neujemljiv. Ko ga vpraša čevljar — odrasli, anketar, policaj, šolnik — kje je doma, bistroumnež odbrusi: Iz tistega sem kraja, kjer za par sta vola dva. Odtod, od nas, iz neoli- tika, iz parno-binarne logike, vendar obenem od povsod. Deček nima posebne- ga, določenega doma, hišne številke. Na koncu pa da za plačilo čevljarju, ki je menil, da je pametnejši od fanta, tale obet: ko se naredi tema, slepec — polž — vam ga prinese v košu leskovem brez dna. Blagovna menjava je raztrgana; na eni strani delo, na drugi prostost. Prikazujejo se nam fantastični kraji: kakršnih ni in vendar so. So samo v poeziji? Ni poezija odprtina, skoz katero seva tisto, česar logika noče dopustiti? Kje je žabja vas (Radivoj Rehar: Tri race)! V paleolitskem. Primikajo se fantastične zveze. Jožek polžka v plug zapreže, z bilčico ju zveže. (Igo Gruden: Jožek ima hiško.) To delo — oranje — je očitno nesmiselno; tudi igo — prikljenjenost živali in ljudi na njihovo funkcijo, na mesto v siste- mu — je nesmiselno, neučinkovito. Sta res polža, priklenjena z bilčico, zgolj podoba in povrh vsega še imaginarna? Ne bije skoznju drugačen svet? Muren, vprežen v kočijo (Vera Albreht: Ponesrečena vožnja), sicer služi človeku, a na način, ki dela človekovo vlado kljub vsemu smešno. Če mesar ves dan kolje komarja (Alojz Gradnik: Komarjeva smrt) in daje brencljem krače, pleče, krva- vico, gre za svet, ki je drugačen od preračunljivega in ekvivalentnega. Kaj res ni mogoče iz komarja narediti gore mesa? Smo tako zaprti v našo računsko in znanstveno logiko, da tega ne zmoremo več? Res mravlja ne more pobiti vseh loncev, ko leze čez lončarjeve piskre? (Branko Rudolf: Huda mravljica.) Res ne more pohrustati bika? Pesnik ni storil nič drugega, kot da je sledil matematični logiki, ugotovil, da je šest več kot štiri, da je torej neko bitje, označeno s šte- vilko šest, močnejše kot bitje, ki je označeno s številko štiri; ker ima mravlja šest nog in bik le štiri, je nujna zmagovalka. Pesnik je napravil — seveda ho- te — sicer logično napako, ki ji pravimo pars pro toto, vendar je njegova pe- sem poskus, pogledati onstran logike. In — ali res velja celota več kot del? Hiša več kot soba? Soba več kot dragocen rokopis, ki je v nji, kot otrok, ki v nji spi? Mesto več kot človek, ki se sprehaja po njem? Stara namizna luč več kot briljantno stikalo na nji? Naj sklenem. Primeri, ki sem jih navedel in ki niso niti reprezentativni, so le posamezni, negotovi, približni poskusi, kako uiti neolitski logiki; torej ne le pedagogiki, moraliki, ideologiji, racionalizmu, nasiljem vseh vrst, ampak nače- lom razredne družbe, utemeljene na produkciji, blagovni menjavi, znanosti in sistemu. Prihodnja poezija za otroke bo, tako upam, iz tipajočih poskusov pre- hajala v »metodo«: v takšno, ki prehaja vsakršno razumsko metodologijo. Pred nami je svet fantastike. Ne imaginarnosti, ne alibijskega dopolnila vladajoči realiteti. Samolastna simbolika: vrnitev mitskosti. Summary In the review of the anthology of Slovene poems for children, Sunflower on the Shoulder, from Fran Levstik until today, the author states that Slovene poetry for children is limited to a narrow selection of themes and that it does not dare to trans- cend the moral convention. He draws the opposition between the model (from the neolitic up to the modern age) into which everyone is pushed as soon as he is born, and on the other side the unmodeled man. He tries to find an answer to the question, why there are so many taboos in poetry for children. The solution is to write for children as sensitively as for adults. Poetry for children is depicting nature, but na- ture is totally idealised and symbols are bourgeois. At the early age the child is educated into an observer and reader. In such a way we are killing his mythical link with the sun and nature. The poetry antropomorphises the world instead of being carried away by it. The analysis of individual poems of the anthology shows that there is no natural phenomenon that the Slovene children poetry would not change into a phenomenon serving man the producer and master. There are some themes and creations where other tendencies could be felt. Here something unexpected breaks through the conventional form of ideology. The imagination transcendens the usual and allowed limits. The author quotes examples that are individual and uncertain attempts to escape from the neolitic logic. He hopes that the future poetry for children will find the way out of the first attempts to transcend the ra- tionalistic methodology.