šolski prijatel.
Izhaja vsak torek na pol poli in veija na leto 2 fl. 12 kr. po pošti, 1 11. 36 kr. brez pošte.
Cislo 48. V torek 28. novembra 1854. III. tečaj.
O sadjoreji.
(Dalje.)
XXI. Kako se iz sadja vino (mošt, tolkla) naredi.
Dobro sadje nam daja veliko živeža, pa tudi prijetno pijačo, koja dobremu gospodarju pri domu veliko odrine, ali če ga proda, mu dobiček prinese, da druge potrebšine laglej po-skerbi. Vedeti je treba, kdo hoče dobro vino iz sadja naredili:
1.	Vse sadje, iz kojega hočemo mošt naredili, mora biti zrelo. Mešanca: zeleno, zrelo in prezrelo sadje ti ne stori dobrega vina, ker ob enem ne zavreje. Zavoljo mnogoverstnc vgodnosti sadja se ne sme tedaj mošt ves na enkrat delati, ampak poredoma, kakor je sadje dozrelo, bodi si pa plemena kakoršnega hoče, se mešati sme. Dostojna mešanica različnih plemen da vinu veliko boljši okus, kakor enojnega plemena.
2.	Da le pusto, terdomocno, nežlalino sadje dobro, stanovitno vino da, p. tepke, drobnice, eernevke, lesnike, vinšce; itd. Bolj ko je žlahno in vodeno sadje, slabeje vino je iz njega, in manj časa se da hraniti.	i
3.	Sadje za vino ne sine pomlajeno ali kaj zmehčano biti, temuč terdo, zrelo. Skvasene tepke tako tudi druge gruške,. še menj pa ognilo sadje niso za vino.
4.	Silačen mošt se skoz rešeto precejen u dober vinski' sod vliva, in pred ko je mogoče napolni, scer se nerodno sčisti.i
5.	Močno in naglo vrenje stori, da mošt vlečljiv ne postane. To se pa pospeši — da mošt tudi pri merzlem vremenu hitrejši vre — če se deseti del vina, ki je v sodu, zavreti da, in po tem zopet med ovo zmeša.
6.	Ko je vrenje dokončano, se mošt u druge sode preljije; tako ostane lepše barve, bolj okusen in žlahen. Sodi se denejo u hladno klet, kde ni kisline, repe, korenja itd., da sc ne skazi; tudi se morajo zalivati, da so čez in čez polni, ali se dobro zavehati, da zunajni zrak vina ne spridi.
7.	Ce hočeš sadnemu moštu lepo rudečo barvo dati, daj černih bezgovih jagod, černic (borovnic) ali pa malnic s sadjem u prešo, ali pa njih soka v sod vlij, pred ko drožje meče,
8.	Prav dober kus se moštu da, in sadni duh zgubi, če se mu pred, ko drožje meče, pest suhega bezgovega cvetja v sod verze, ali pa sladke skorje, ali druge prijetne dišave u rutico zavezane, na niti obešene, dva ali tri tedne u sredi soda vtopljene puste.
9.	Močno se sadni mošt zboljša, če se vanj, preden drožje meče, dobrega vinskega mošta primeša, ali pa, kakor hitro se včisti, v drug sod na vinske drožje pretoči.
Tega pa Bog vari, da bi kdo tako zboljšauo sadno vino za grojzdno nevednim prodajal!
(Dalje sledi.)
Franc Ksaver Lušin,
knezonadškof Goriški.
(Dalje.)
Tirolska dežela je med francosko vojsko prišla Bavarcom in Francozom v roke. Te žalostne in hude čase se je tu vse prenaredilo, bi rekel, vse prekucnilo. Kdor to pomisli, lahko spozna, da je bilo težko, gromovilo delo, vse sopet zravnati in na pravo pot pripraviti. Ta butara je zadela našega Lušina. On je dobil nalogo, vse duhovne reči, posebno kar plačilo duhovnikov in šole zadene, na novo vravnati. Tri leta se je Lušin s tim opravilom trudil, se povsod zkazal kot ravnodušnega, pravičnega, dobrotljivega in skušenega moža. Vse ga je ljubilo in spoštovalo. Tudi presvitli cesar Franc se je mi-lostljivo na-nj ozerl. Stolica Tridentinskega škofa je bila že celih pet let prazna. 12. novembra 1823 je bil mnogozasluženi, obče ljubljeni in spoštovani Lušin od cesarja za Tridentinskega
škofa imenovan, ter od svetega očeta, papeža Leona XII., 12. maja 1824 poterjen. V Solnogradu je bil potem 3. oktobra 1824 od knezonadškofa, Avguština Gruber-ja, za škofa posvečen. 17. oktobra so na to Tridcnčanr svojega novega škofa s veliko slavo in s velikim veseljem v svoje mesto sprejeli in vpeljali. —
Kot referent v duhovnih in šolskih zadevah je Lušin — novi škof — tudi pri Talianih, ki v južnih krajeh Tridentinske škofije stanujejo, močno slovel. Pa vendar — on ni bil rojen Talian, ni bil žlahnega rodu, in to marsikomu ni dopadlo. O začetku je bil clo primoran, na bolj odležnem in manj ročnem mestu prebivati. Pa naj si bode, kar mu drago — Lušin je znal vse poravnati, vse prenesti. Ze je 30 let minulo, kar je Lušin kot višji pastir pasel Tridentinske ovčice, in vendar je sedajni knezoškof Tridentinski, njegov naslednik, od nekdajnega škofa pregovoril slavne in hvalne besede, ko jc svojim vernim oznanil smert Lušinovo. Le poverhno hočemo tu sem postaviti njegove lepe besede. Naj veča skerb Lušinova jc bila, si izrediti pridne in brumne duhovnike. Veliko denarjev je na to obernil, duhovno seminišče razširiti. Skcrbno je gledal, kako mladi bogoslovci v znanostih napredujejo, in vselej se je s pobožnim sercom vedleževal njih duhovnih vaj. Obnovil in vravnal je tudi svoje duhovno svetovavstvo, in pri tem sitnem opravilu se obnašal pravično in stanovitno, vedno le na to gledaje, kar ■ je na božjo čest in na srečo svojih ljubih duš. Poravnal je,' toraj narprej potrebne reči okoli sebe v svoji bližnja vi, in po-,[ tem se poda! tudi po svoji škofii, vse pregledal in popravil,, kar in kolikor je mogel. Vsi so priložnosti dobili dosti, spoz-, nati, kako bruiunega, miloserčnega in dobrotljivega škofa da'/ imajo! Njegova prebrisana glava, njegova velikoletna skušnja" in njegova dobra volja je povsod — naj da je bila ree še tako ' zamotana — znala poravnati, svetovati in pomagati. Mož rahle! besede, goreče ljubezni, svete gorečnosti, in ojstrega zataje-' vanja je bil tako ponižen in krotak, da ni nikoli veljati dal, kakor i da bi sam kaj storil bil, vso čest prepustil je drugim; do bornih^ sirot je bil pa tako dobrotljiv, da je včasi njemu samemu po-J
irebnih dnarjev zmajnkovalo, znebil se je včasi do zadnjega vinarja. Po pravici veljajo od njega Davidove besede (ps. tli, 9.): »On razsija, deli bornim, njegova pravica ostane vekomaj, njegova moč bo povišana do česti in slave." In taka je tudi bila; vsim zvest pastir, skerben varli in dober oče si je tudi pridobil serce vsih svojih vernih. 10 let je pasel to svojo čedo; in ko se je bil glas raznešel, da ima po višjem povelji svojo Tridentinsko škofijo zapustiti, se je vse prestrašilo, vse je žalovalo. Bilo je kakor nekdaj, ko je sv. apostel Pavi od svojih ljubljenih Efežanov slovo jemal. Vsi so žalovali in jokali se, da ne bojo več gledali njegovo obličje. —
Tako je govoril sedajni knezoškof Tridentinski svojim vernim in jim priporočeval, v svojih molitvah se spomniti rajnega knezoškofa Lušina. In gotovo so te besede vsim vernim globoko v serce segle, kajti bile so iz njih sere vzete in govorjene. Čest in slava tistemu, ki jih je govoril, — čest in slava pa .tudi tistemu, od kterega je govoril jih! —
(Dalje sledi.J
Ogledalo pridnih otrok.
1	IV. Štefan.
Med visokimi Češkimi gorami stoji samotna, in kakor od ^celega sveta ločena farna vas T., obdana od rodovitnih polj 'in zelenih pašnikov. Hiše, scer niske, so vender čedne in ^snažne, zmed njih srede pak se dviguje pod oblake beli stolpič "farne cerkve, kazaje prebivavcom, kakor z perstom, gor proti Nebeški domovini. Iz pod sive skale za vasjo izvira bister •\laden studenec, ki se, prijetno šumljaje, skoz vas vije in . jreskerbljuje ljudi in živino obilno z zdravo pijačo. Neka sveta ^ iliota je čez (o dolinco razlila, in prebivalci njeni, ločeni po visokih hribih od posvetnega hrupa, živijo še dandanašnji prav patriarhalno (staroočakovsko). — p Preteklo je že mnogo let, odkar se je v (i vasi bornim staršem rodilo dete, kteremu je blo pri sv. kerslu ime Štefan ^lano, in ravno on je, kterega na poti skoz živlenje njegovo spremiti hočemo. Minulo je blo še komaj pol leta, kar je bil
naš Štefan luč sveta zagledal, ko mu že nemila smert starše kmalo enega za drugim pobere. Kaj se tedaj pravi: ljube starše imeti, od tega ni imel Štefan nobenega zapopadka, zakaj prezgodaj je omolknil mili glas in sladka pesmica Ijubijoče matere pri njegovi zibelki, prezgodaj je zastalo blago serce in dela vajene roke skerbijočega očeta. Neka priletna teta je bla po smerti staršev Štefana v izrejo prevzela. Ljubila ga je scer, ko lastno dete, ali pri njej nar boljšej volji je vender Štefan že v zgodni mladosti mnogo hudega preterpeti moral. Bla je namreč teta, desiravno zlo delavna in pridna, vender le revna, zakaj neka zastarana bolezen jo je mnogokrat na bolno postijo poderla, in če si je tudi o zdravlju kaj prihranila, je o bolezni koj urno vsega zmajnkalo. Bla je posebno o pervih letih, ko se je Štefan tu znajde!, revšina včasih tolkšina v bajtici, da bi se bil človek zjokal.
Pogosto bolehanje je teto le predobro prepričevalo, da se ji bo morebiti na zemlji kmalo za večno ločiti od svojega ljubega rejenca. Misel, komu ga bo izročila, ako jo Bog kmalo odlod pokliče, jo je včasih kej zlo vnemirovala, vender po-znavši skerb in vsegamogočnost Tistega, ki preživi tudi revnega červička v prahu zemlje, se je vedla v ti skerbi vselej lepo vtolažiti. Bla je namreč zelo pobožna in polna zaupanja v Boga. Skerbela pak je (udi serčno, zgodaj v nežno serčice ljubega Štefana vsajati seme pobožnega in brumnega živlenja,, in soznanjati ga s dobrim in ljubeznipolnim očetom v nebesih.-! perve besede, ki jih je fantek čenčljati zamogel, so ble po—I'' svečene v Njegovo češčenje. —	;;
Med takimi okolšinami doraste Štefan sedmo leto, in ken je bla v vasi tudi šola, ga je teta zdaj pričela v šolo pošiljati.> Gospod učeniku se je Štefan zastran svoje vbogljivosti, po-' sebno pa še zastran bistrega uma kmalo zlo prikupil in po-znajoči njegov revni stan so sklenili, posebno skerb v njegovo ' odgojenje oberniti. Ko se jc bil dobro brati in pisati navadil 'j so ga pričeli tudi z otroci premožniših staršev vred v petju irl' igranju na glasovirju zastonj podučevati. Posebno v tem pred-1'1 metu se je Štefan tako dobro odrezoval, da je kmalo druge'i
oučencc na glasovirju prekosil. Spoznal pa je (udi dobro kerb in dobrolljivost gospod učenika proti njemu, toraj jih je 10 končani šoli vselej popraševal, če mu imajo kaj opravka lati; željel je namreč z tim se gospod učeniku hvaležnega ikazovati, da jih je kam vbogal, ali jim kako drugo malenkost jpravil. Opravljal pa je tudi vsako naročilo z nar večo na-'ajnčnostjo in zvestobo, in yidilo se je, da seme, ki ga jc teta v njegovo serce vsadila, poganja lep kal.
Pripetilo se je, da so ravno o tein času stare in pokvar-ene cerkovne orgle popravljali. Štefan se je, kolikor mu je jas pripustil, kaj rad pri orglodelcih v cerkvi znajdel in umetne lela pregledoval. Ker je bil tudi pripravljen vsako potrebno cč prinesti iz pisal prah snažiti ali kaj druzega opraviti, so »a orglodelci prav radi poleg sebe vidili, in mu za plačilo tudi rečkrat kaj od jedila podarili. To se je Štefanu posebno pri-eglo, ker teto je zopet bla bolezen tako poderla, da se že !ri mesce ni ganila iz postijo. Milodari, ki jih je od sosedov >rejemala, pak so bli tako pičli, da bi večkrat celi dan ne bla »rižleja zavžila, ako bi ji Štefan od tega, kar je od dobrotnih l>rglodelcov ali včasih tudi od gospod ueenika jedila prejemal, he bil kaj prihranoval in ji domu prinašal. Sreča za teto, da 'e bil Štefan že tolko dorastel, da ji je mogel v nje revščini ';aj prestreči, sreča pa tudi za Štefana, da je dober Bog. teto 1 aj tako dolgo pri živlenju ohranil, da si je sam že enkolko omagati zamogel. To jc bla pač le Božja dobrolljivost, kar 'e teta tudi dobro spoznala in večkrat z Štefanom vred z go-'ečo molitevjo se Bogu zato zahvaljevala. —
Bolezen tete se ni hotla zdaj na bolje oberniti; čutila je, a moči so jo skoraj popolnoma zapustile, toraj poprosi nek 'cčer Štefana, naj gre gospod fajmoštra prosit, da bi jo prišli ;rugo jutro z sv. zakramenti umerjočih previdit. Gospod faj-'iošter pridejo prec z Štefanom do bolne tete, pogledat, kako 'e počuti, in ker jo zlo slabotno najdejo, obljubijo še nicoj sv. obhajilom priti. Kmalo potem se oglasi od cerkovnega [tolpiča zvon, vabivši ljudi, spremiti sv. rešuje telo do revne olnice, Z gorečo svečico v rokah pričaka Štefan pred hišico
u
gospod fajmoštra, ki so, spremljeni od pobožne množice, pri-j šli podelit teti tisto tolažbo, ki jo sveta katoliška cerkev svo-(( jim vernim otrokom tako radodarno deli. Po končani pobož^ nosti, ko so bli gospod fajmošter in ljudje odšli, veli teta. Štefanu, se k njeni postlji vsesti, in zdaj mu z slabim in milini^ glasom tako v živo začne ponavljati in priporočevati lepe( navke, ki mu jih je dozdaj delila, da so se Štefanu britke solze,, kakor svitle jagode, dol po licih vlile. Ne pozabi, mu je sled-, nič rekla, nikdar mojih navkov; boj se Boga, živi po njegovih, svetih zapovedih, kakor sim te učila, in zagotovim te, če te, tudi v ti bolezni jaz zapustim, On, ki nad oblaki kraljuje, te gotovo nikdar zapustil ne bo. Zdaj mu veli, k postelji poklekniti, da je, kakor je bil navajen, opravil večerno molitev, potem ga je blagoslovila, in mu vkazala, iti k počitku. Kmalo fantiček sladko zaspi! —
(Dalje drugi pot.)
Drobtiiieica.
Spet je prišlo (pri Braumiiller-ju na Dunaju) dvoje delo slavnega rojaka našega drja. Miklošiča na dan:
Formenlehre der alt-slovenischen Sprache, 2. natis, močno1 pomnožen, kar se tiče stvari, pa tudi s tem, da našteva po-;r vsod izvirnike s stranmi in verstami vred, kar ga proti perve-,:' mu iztisu posebno priporoča. Cena 2 11.	l'
Berilo slaroslovensko (chrestomathia palaeoslovenica), iz; različnih starih spisov. Cena 1 fl.	r1
Ker je v njem več znanih zgodeb iz sv. pisma (od egipt.,'i Jožefa, Jakupa itd.), zato bo umel te spise lahko vsak brez, besednjaka in se naučil samotež brez težave po staroslovenski. j Kdor hoče pisati dobro po naše, tisti mora znati tudi vsaj po— glavitne lastnosti častitljivega jezika prededov naših. Naj bi,;' si toraj omislil vsak pisavec slovenski le-te oboje izverstne;, bukve slovečega jezikoznanca, ki je spet pomnožil ž njimi,' velike zasluge svoje v pismenosti staroslovenski.
Oglas.
* »Šolski prijatel" bode skoraj že 3 leta star. S novim letom ga bomo entnalo spreoblekli. Več rodoljubov in družt-venikov je nas prigovorilo na to. Zatorej bomo »šolskega prijatela" takole spremenili:
a)	Izhajal bode vsak mesec le enkrat, in scer na dveh in, ako 1 se dosti naročnikov oglasi, na dveh do treh tiskanih polah
ter 15. den vsacega mesca.
b)	Donašal bode narprej različne poezije, zgodovinske in druge povesti izvirne in prestavljene, životopise imenitnih Slovanov, poto- in krajopise, sostavke iz zgodovine, narodopisja, basno-in naravoslovja, slovstveni pregled, kjer se bodo nove slovanske knjige naznanovale in kratko presojevale, nekaj od šolskih reči, različne drobtinčice in vse, kar naše družtvo zadeva. Vsak mesec bomo na znanje dajali, kdo je na novio pristopil, kdo je plačal alj kej podaril itd.
Pisalo se bode vse v lahko razumljivej pa vendar čistej slovenščini, kakor jo v novih berilih za gimnazialne šole nahajamo.
c)	Veljal bode zanaprej: za druitvenike 1 fl. sr., za nedruil-venike pa 2 fl. 12 kr. na leto.
Vse dosedajne gg. naročnike lepo povabujemo , da nam tudi prihodnje leto zvesti ostanejo; posebno mislimo, da nobeden naših gg. družtvenikov ne bode gledal na eden goldinar, kterim bode naš edini lepoznanski časopis podpiral in si za 'majhen dnar kej mikavnega in koristnega za celo dolgo leto prikupil.
Vas pa, častiti spisatelji in domoljubi! vas lepo vabimo, 'podpirajte nas marljivo! Kar rokopisov že imate alj jih napravite: pošiljajte jih v Celovec pod naslovom podpisanega vred-'nika. Za vse, kar se tiskalo bode, hočemo radi in pošteno 'plačevati. Tistim gg. pisateljem pa, ki za svoje sostavke plačila ne tirjajo, bomo poštnino povračevali in eden alj dva iztisa '»šolski prij." pošiljali. S Bogom! Andr. Einšpieler.