ZGRNI ČASOPIS, UGASNI RADIO IN TELEVIZIJO
(TRETJIČ)
Potem, ko sem vam svctovala, da na zadevo z zlorabljanjem drog pogledate »neodtujeno«, kot na nekaj, kar se ne dogaja samo drugim in drugje (to je, mimogrede rečeno, smisel naslova te male nadaljevanke), je najbrž jasno, da se je z nevarnostjo treba soočiti neposredno kot s svojim (in otrokovim) življenj-skim položajem. Zato moja svarila pred »detektivskim« zalezovanjem otroka in pred paničnimi reakcijami napotujejo predvsem na misel, da je o tem, čemur smo rekli »življenjski položaj«, treba razmišljati pred dramatičnimi odkritji, mimo njih in neodvisno od tega, ali otrok že ima kakšne skušnje z drogami ali ne. To preprosto pomeni, da se je treba vprašati, kako nam gre, kako se odzivamo na življenjske težave, tako na svoje kot na otrokove in tiste, ki jih imamo z njim in zaradi njega, predvsem pa nas mora zanimati, kako se pri tem počuti otrok sam.
V ozadju zahteve po takšnem (samo) spraševanju in razmišljanju ni - kot bi se utegnilo zdeti na prvi po-gled - mnogo »prekratka« ideja, da bi bilo najuspešnejše preprečevanje zlo-rabe drog pač to, ko bi ustvarili ne-kakšen raj na zemlji, v katerem bi se vsi imenitno počutili: če pa že to ni mogoče, vsaj nekakšen zasebni raj za ogroženega otroka, obdanega s skrbjo, ljubeznijo in kar je še takih stvari, ki jih sicer otrok nedvomno tudi potrebuje. Življenje pa je - niti ne žal - drugačno, o čemer med dru-gim zanesljivo pričajo tudi vse člove-ške kulture, kar jih poznamo, ali vsaj večina med njimi. Vse so namreč poz-nale oziroma poznajo opojne droge in njihove učinke: sibirska ljudstva muš-
nico, mehiški Indijanci pejotl. ki je neka vrsta kaktusa, južnoameriški žvečijo liste koke, s tem si med dru-gim preganjajo občutek lakote. In-dijci betel. da o opiju, hašišu ali alko-holu niti ne govorimo. Raba teh drog pa je bila in je ponekod še strogo družbeno nadzorovana, kot bi temu lahko rekli. Nekatere, kot na primer pejotl, uživajo samo obredno, ob strogo določenih priložnostih. Navse-zadnje pa tudi naša sodobna civiliza-cija pozna legalno rabo drog: pravico do njih priznavamo bolnikom, ki tr-pijo neznosne bolečine, zlasti če so zapisani zanesljivi smrti kot rakavi bolniki v poznih stadijih svoje bo-lezni. Če vsega tega ne bi vedeli ali ne bi hoteli priznati tovrstne rabe drog.
Di Diio nesmiseino govonti o njinovi ZLO-rabi. Pouk te zgodbe bi lahko strnili v nekoliko poenostavljeno ugo-tovitev, da je raba opojnih drog neke vrste človeško priznanje, da življenje še zdaleč ni samo »praznik«, da v njem obstajajo tudi položaji, ki jim ne kot posamezniki ne kot družbe preprosto nismo kos. In če stvar obr-nemo bi, spet poenotavljeno lahko rekli, da gre za zlorabo takrat. ko so težave rešljive drugače pa tega ne mo-remo ali nočemo uvideti.
Za ponazoritev zadeve: mlad fant, miselni, lahko bi rekla kar »računalni-karski« tip mi je rekel o svojih skuš-njah s kajenjem »trave« približno tole: »Seveda sem poskusil: kdo pa ni? Celo večkrat. Vendar se nikoli nisem počutil kdo ve kako dobro. Na-sprotno, prav motilo me je, da »za-det« ne morem jasno misliti. In zdaj niti ne poskušam več. Hočetn reči tole: vzgoja v drži, da je svet z vsemi svojimi težavami vsaj načelotna raci-onalno obvladljiv (take vzgoje je bil fant očitno deležen), je lahko učinko-vito »sredstvo« za preprečevanje zlo-rabe opojnih drog. Seveda ne edino in najbrž tudi ne najboljše, če ni pove-zano s samozavestjo, potrebno za de-javno preverjanje miselnih rešitev. So pa seveda še drugačna »sredstva«: vzgoja zavesti o pripadnosti kaki skupnosti, o tesni povezanosti z njo in o varnosti, ki jo daje. Vzgoja v misli, da je trpljenje (take ali drugačne bole-čine) stniselno, da ga je možno daro-vati v korist drugim, za boljšo prihod-nost, za večno blaženost in podobno. Kar je pomembno, je dejstvo, da so
nekaten ljudje nekako »cepljeni« zo-per zlorabo drog in da zato vsako srečanje z drogo ni nujno usodno in vzrok za paniko. če za to zvemo. Vse-kakor pa je zadosten vzrok za resen premislek in odkrit pogovor: tako lahko zvemo, pri čem smo. Ne nazad-nje pa ima tak pogovor - kot smo že rekli - sam ob sebi tudi zdravilne učinke, če seveda vemo, kaj z njim hočemo.
Po vsem, kar smo do zdaj rekli, je nujen pogoj za tak pogovor spozna-nje, da je srečanje z drogo nevamo ali, če hočete, še zlasti nevarno za tiste, ki jih »njihov svet« na ta ali oni način boJi. Njihov svet smo dali v na-rekovaje zato, ker sicer zlahka priz-namo, da pod soncem ni dveh ljudi, ki bi si bila docela enaka. a hkrati prav redko ali nikoli ne pomislimo, da k tej enkratnosti spada tudi enkratnost sveta, ki ga vsakdo nosi v sebi. Ta se le deloma pokriva z našim skupnim svetom, če lahko tako rečem. Slednji, skupni svet je tako rekoč pridelek, do katerega je treba priti z vzgojo, z izo-braževanjem, s skušnjami. pri tem pa je treba vedeti, da skupni svet naših otrok ne bo enak tistemu, ki ga priz-navamo mi. Nanj sicer lahko vpli-vamo, vendar samo zelo omejeno. Zato so za uspešno pogovarjanje po-trebna predvsem odprta ušesa za do-jemanje razlik in velika strpnost, ko nas prime skušnjava, da bi vsiljevali svoj edini prav. Dobro je o sedanjih. tako rekoč dognanih razlikah tudi vnaprej kaj vedeti, a o tem prihod-njič.
INA PETRIC