KATALOGI V LJUDSKI KNJIŽNICI* PAVLE KALAN Kdor ima opraviti s knjižnico bodisi kot njen obiskovalec ali sodelavec, upravičeno želi od nje eno: knjižnica bodi tako urejena, da se vsaka knjiga, ki je v 'njenem skladu, zanesljivo in hitro najde. Sleherna knjižnica ima svoje naloge, svoje bralce, svojo knjižno zalogo, svoje delovne metode. Zato ni mogoče sestaviti splošno veljavnih navodil, ki bi v vseh posameznostih uravnavala knjižnično poslovanje. Tudi za ureditev knjižnega fonda in z njo povezanega signiranja ni enotnih pravil, ki bi veljala za vse knjižnice. Po katerem koli načinu pa so knjige postavljene in kakor koli so signirane, vedno in povsod velja, da knjižničarskega dela ne moremo uspešno opravljati brez seznamov knjig, ki se imenujejo katalogi. * Referat 'na ipasrvetiovam ju ljudskih 'kiujižni&air jev decembra 11998 v Ljubljani. Če pravim, da potrebujemo kataloge, hočem s tem povedati, da moramo v knjižnici imeti več katalogov, da torej ne zadošča en sam katalog. Kataloge sestavljamo za notranje poslovanje in za poslovanje z obiskovalci knjižnice. "V vsakteri knjižnici bi morali katalogi tvoriti enotno, v vseh svojih delih skladno napravo. čeprav ima vsak zase lastno funkcijo. Kolikor je pravilno upravljanje knjižnice odvisno od katalogov, bi mogli glede njih ureditve postaviti pogoj, da zadoščajo za uspešno delo. ako jih vodimo tako, da moremo iz njihove celote dobiti odgovore na naslednjo vrsto vprašanj: 1. Katere knjige ima knjižnica? 2. Koliko knjig je v knjižnici? 3. Kdaj, od kod in kako je prišla posamezna knjiga v knjižnico? 4. Ali je knjiga, ki njene osnovne bibliografske podatke poznamo, v knjižnici ali ne? 5. Katera dela določenega avtorja ima knjižnica in v katerih izdajah je na voljo posamezno delo? 6. Katera dela ima knjižnica o določeni stroki, predmetu, problemu? 7. Kje stoji določena knjiga? S. V kakšnem vrstnem redu so knjige postavljene? Na prvo izmed navedenih vprašanj dobimo odgovor pravzaprav v vsakem knjižničnem katalogu, ki vsebuje popis celotnega knjižnega fonda. Odgovor na drugo in tretje vprašanje dobimo s pomočjo inventarnega kataloga. Na vprašanja, formulirana kakor četrto in peto, odgovarja abecedni imenski katalog, na vprašanja takega značaja kakor šesto, daje pojasnila stvarni katalog. Na vprašanje, kakršno je sedmo, naj bi odgovoril vsak izmed katalogov. Na osmo vprašanje odgovarja krajevni katalog. Knjižničarji san o vajeni sicer še vse drugačnih vprašanj. Med našimi obikskovalci se dobe ljudje, ki bi radi izvedeli n. pr., v kateri svoji knjigi je Ivan Cankar napisal besede: »Narod si 1)0 pisal sodbo sam...«, katera zvezna država v Združenih državah Amerike ima vzdevek »dežela magnolij«, kateri skladatelj je ustvaril opero Hulda. Katalogov nimamo zato, da bi neposredno odgovarjali na ta in podobna vpruša/nja, pač pa katalogi lahko pouče interesenta, ali ima knjižnica Cankarjeve zbrane spise, kjer utegne s potrpežljivim iskanjem najti v začetnih prizorih I. dejanja drame Hlapci stavek: »Narod si bo pisal sodbo sam; ne frak mu je ne bo in ne talar!«; iz katalogov izvemo, da je v knjiž- nici ta uli ona enciklopedija, v kateri najdemo podatke o Združenih državah Amerike in morebiti tudi pojasnilo, da volja vzdevek »dežela magnolij« državi Mississippi; prav tako sti v katalogih poiščemo kakšen glasbenozgodovinski priročnik, in ec je ta priročnik opremljen z dobrim stvarnim .registrom, bomo hitro odkrili, da je opero Hulda uglasbil Cesar Franck. S solidnim poznanjem knjižnega zaklada, ki ga nudi knjižnica, more tudi knjižničar kdaj pa kdaj sam pomagati obiskovalcu do takih drobnih podatkov, saj s tem krepi bralčevo zaupanje do knjižničnih sodelavcev in ga «e bolj naveže na knjižnico. Seveda se včasih zgodii, da tak prizadeven knjižničar pozneje po ovimkih izve. ida s svojo uslužnostjo ni priskrbel bralcu novega znanstvenega spoznanja ali važnega prispevka za strokovno delo, ampak da mu je nehote in jievede pomagal razvozlavati zapletene probleme nagradnega tekmovanja v ugankarski rubriki Tovariša ali reševati križanke v Tedenski tribuni. Razume se, da ni naloga knjižničnih katalogov, razčlenjevati vsebino publikacij do .nadrobnosti, kajti normalno inven-tariziranje, kataJogiziranje in klasificiranje terja toliko truda im časa, da je nemogoče zahtevati, naj bi se knjižničarji, ki imajo na skrbi količkaj obsežen knjižni fond, ukvarjali s podrobnim registriranjem vsebine posameznih knjig. Ako bi v kattalogne kartoteke uvrščali prenadrobne podatke, bi postali katalogi natrpani in nepregledni in motena J)i bila njihova bistvena funkcija, da namreč kažejo bralcem pot do zaželenih knjig, ne pa do posameznih bibliografsko nesamostojnih sestavin publikacij ali celo do posameznih podatkov. Celota katalogov s četvero različnimi funkcijami — inventarja, evidence po abecedi avtorjev oziroma naslovov, evidence po vsebini knjig in evidence po razvrstitvi knjig v skladišču je neogibno potrebna za ekspeditivmo notranje poslovanje v knjižnici. Od teh katalogov sta za potrebe bralcev namenjena predvsem dva: abecedni imenski in stvarni. V prvem iščemo knjige, ki jih poznamo po pisateljih oziroma po naslovih, če avtor ni znan ali če gre za tiske, ki imajo več ko tri avtorje. Stvarni katalog pa nam omogoča, da iz množice del, ki so v knjižnici, najdemo tista, ki obravnavajo določeno področje oziroma predmet. V katalogih ameriških knjižnic je praviloma možno najti knjige tudi takrat, kadar ve obiskovalec samio za naslov dela, ne da bi poznal pisatelja. Vendar je pripomniti, da v ta nameni nimajo posebnega kataloga. V Ameriki je namreč v navadi tako imenovani »dictionary catalogue« (križni katalog); v njem so združeni listki našega abecednega imenskega in ^stvarnega kataloga z listki, ki so nekake kazalke od naslovov na avtorje. 1’udi v naših knjižnicah vseh vršit, prav posebno še v ljudskih knjižnicah povprašujejo ljudje po knjigah, ki jim poznajo naslov, ne pa avtorja, čeprav je le-ta sicer znan in v knjigi sami naveden. V lakih primerih bi zelo pomagal seznam, urejen po abecedi naslovov knjig. Tak katalog naslovov bi bil dobrodošel občinstvu, a veliko bi koristil tudi knjižničarju s tem, da bi mu pokazal pot do knjige takrat, ko mu ime avtorja ni znano ali se ga trenutno ne more spomniti. Potrebo po naslovnem katalogu čutijo knjižnice tudi pri nas in nekaj jih že uporablja takšen katalog vsaj v preprosti sestavi. V slovenskem tisku poznam dva primera, kjer je uporabljena ideja naslovnega kataloga. V mislih imam 1. predvojni knjigotrški katalog Slovenska knjiga (1940), katerega register vsebuje med drugim naslove pesniških, pripovednih in dramskih del ter mladinskih knjig, 2. no,vi katalog pripovednih del v slovenščini, ki ga je izdala ljubljanska Mestna ljudska knjižnica, kjer so seznami po strokah urejeni na podlagi naslovov knjig. I/. toga, kar sem doslej povedal, izhaja, da so katalogi nepogrešljiva naprava v vsaki knjižnici. Knjižničarjem so temelj, na katerem sloni vse njihovo tehnično in vzgojno delo, bralcem pa vodniki h knjižničnim zakladom in ključ do kulturnih vrednot, kakršne so v knjigah shranjene za liste, ki so željni znanja in plemenitega razvedrila. Na vprašanje, ali naj ima tudi ljudska knjižnica več katalogov, ni težko odgovoriti. Brez inventairnega kataloga, ki opravlja funkcijo matične knjige, si gladkega upravnega poslovanja v knjižnici ne moremo predstavi jati. Iz inventarnega kataloga je razvidno, katere knjige in časopisi so doslej prišli v knjižnico, kdaj, kako in od 'kod so prišli itd.; potreben nam je za računske in statistične posle. Inventarni (katalog nam kaže, kako je nastala in rastla knjižna zaloga in kakšno je njeno sedanje stanje. V ljudskih knjižnicah sitarega tipa je bil bralec praviloma navezan skoraj izključno na kataloge. Ker ni bilo med knjižničarjem in bralcem tistega neposrednega stika, kakršnega zahtevajo napredne težnje v knjižničarstvu, je bil popoln ali delen, splošen ali specialen, tiskan ali pisan katalog edini pomočnik, s katerim si je bralec mogel izbiraiti čtivo. Ali so dandanes, ko zahtevamo drugačno razmerje med knjižničarjem in bralcem in ko si prizadevamo, da bralcu omogočimo popolnoma ali vsaj deloma svoboden pristop h knjižnim policam, katalogi bralcu še brezpogojno potrebni? Res se zdi, /la izgublja v knjižnicah s prostim pristopom katalog kot pripomoček v rokah bralcev na pomenu; toda če preudarimo, da se knjižnica ne da smotrno urediti in voditi brez katalogov, uvidimo, da so konec koncev vendarle katalogi tista trdna podlaga, na katero «e opira knjižničarsko delo in ki je zgrajena predvsem za bralca, pa čeprav sam v njih morda nikdar ne išče. Kadar pa bralec želi čisto določeno delo ali celo čisto določeno izdajo nekega dela, takrat bo verjetno hitreje dosegel cilj, če bo pogledal v abecedni imenski katalog, kakor pa, če bo brez vodstva taval ined policami, ne vedoč, ali je zaželena knjiga sploh na (razpolago. Predmetni (geselski, abecedni stvarni) katalog je takega značaja, da za leposlovje ni prikladen. Leposlovna dela bi sicer mogli uvrstiti v predmetni katalog na osnovi formalnih vidikov, t. j. po literarnih zvrsteh, tako dia bi imeli v njem skupine m. pr. romanov, pesmi itd.; z ustvarjanjem skupin pa bi nasprotovali temeljni ideji predmetnega kataloga, da namreč na enem mestu pod istim geslom združuje spise o o2iko omejenem področju. Predmetni katalog je torej uporaben praviloma za nebeletiri-stično literaturo. Ker pa v vsaki ljudski knjižnici knjižni fond sestoji pretežno iz leposlovja, torej predmetni katalog kot edini oziroma kot glavni stvarni katalog ne pride v poštev. Kot stvarni katalog je tudi za ljudske knjižnice primeren sistematski katalog. Enotne sheme za stvarni katalog, ki bi veljala za vse knjižnice, ni mogoče predpisati. Sistematski katalog naj ustreza posebnemu značaju posameznega knjižnega fonda. V prejšnjih časih so bili knjižničarji celo mnenja, da ni možno ustvariti splošno veljavnega bibliografskega sistema, ki bi bil primeren za več knjižnic, kaij šele za vse knjižnice. Dandanes se vendarle uveljavlja naziiranje, da je mogoče stvarno oziroma sistematsko klasifikacijo poenotiti, da je torej mogoče sestavljati sistematske kataloge različnih knjižnic na podstavi istega bibliografskega sistema. To naziranje potrjujejo prepričljivi uspehi Dcweye-vega sistema, tako imenovane decimalne klasifikacije, ki si kljub mnogim nasprotnikom pridobiva čedalje več pristašev. Tudi za decimalno klasifikacijo kakor za vse druge sisteme klasifikacije pa vedno velja načelo, da naj sistematski katalog ustreza sestavu knjižne zaloge, da naj upošteva njeno sedanje stanje in njeno nadaljnjo rast. Pri tem greš e knjižničarji — posebno začetniki —-več s tem, da se spuščajo v prepodrobno klasificiranje, kot obratno. Abecedni imenski in stvarni katalog naj bosta dostopna bralcem. Obiskovalcem seveda ne sinemo dovoliti, da bi sami brskali po naših internih kartotekah, marveč jim bomo vsebino naših katalogov nudili v prepisali. Prepisi naj bodo po možnosti tipkani, če ne, pa vsaj čitljivo prepisani. Večje knjižnice pa bi morale obnoviti staro navado, da namreč, če le mogoče, izdajajo tiskane kataloge. Pred vsemi drugimi imajo 'tiskani katalogi prednost, ker si z lijih pomočjo bralci lahko doma v miru izberejo knjige, napišejo na preprosit listek signature ter s to enostavno naročilnico pridejo v knjižnico po čtivo. V tem pogledu so nas naši predhodniki prekašali, kajti ena alii dve lastovki še ne pomenita pomladi (s tem mislim na katalog srbolirvatskih knjig Delavske knjižnice in na katalog slovenskih pripovednih del Mesine ljudske knjižnice v Ljubljani, ki sta nedavno zagledala beli dan v tisku). /a obiskovalce knjižnice pa tudi žu knjižnično notranje delo in za nabavno politiko sta abecedni imenski teir stvarni katalog nedvomno potrebna. Abecedni imenski katalog je v novejšem razvoju knjižničarstva postal glavni knjižnični katalog, kar priznavajo tako teoretiki kakor praktiki naše stroke. Vendar mnenje, da lahko izhajamo tudri brez abecednega kataloga, ni nič nenavadnega, saj n. pr. še leta 1947 v Zagrebu izšla brošura U p u t s t v a z a p oslova n je i 4 e h 11 i č k o 11 r e d e 11 j e narodnih knjižnica zahteva razen inventarja »katalog knjiga po strukama«, poleg tega pa le še »kartoteku knjiga* (= kartoteko knjižnih listkorv), za katero dopušča alternativo, da se more ssložiti po signaturama, t. j. tako da se kartoni knjiga služil istim iredom kako su složene i knjige u or mar 11. Ali, kartoteka se može služiti i po abeced 110111 redu pisaca, bez obzira na struke, tako da knjižničar uvi jck Inko pronade svaku zatra-ženu knjigu, za koju ni j c siguran kojoj štruci pripada«. Z zadovoljstvom pa moram dodati, da pet. let nato izdani hrvatski priročnik za delo v ljudskih knjižnicah Biblioteke i njihovo u rede nje, ki sta ga napisala Zlatu Perllč in Marko Oreškovič, ter v srbščini napisana knjiga Biblioteke i r a d u njima. P r i r u č n i k za r u k o v o d i o c e narodni h b ib 1 i oteka, katere avtor je Esad Berberovic in je izšla leta 1953 v Sarajevu, terjata vse potrebne kataloge ter dajeta osnovna navodila za m jih sestavo s pridejanimi številnimi primeri za katalogiziranje. Pravilen odnos do katalogizacije v ljudskih knjižnicah nahajamo tudi v novejši jugo.slovun.ski strokovni publicistiki (11. pr. v knjigi Ljubice Nenadoviič U ir eden j e narodnih knji ž 11 i c. a 11 a solu. M a t e r i j a 1 za se 111 i -11 a r e 11 a m e n j e 11 knjižničar! 111 a 11 a r o d n i h knjižnica na selu, tiskani s cirilico 1958 v Beogradu). Katalog, urejen po naslovih tlel, za knjižnice z maj lini,m fondom ne pride v poštev, kajti oh potrebi lahko hrez velikih težav najdemo naslov vsake knjige v drugih katalogih. Večjim knjižnicam l>i naslovni katalog utegnil koristiti. Ako je knjižnica, ki bi si tak katalog želela, na 'tekočem v vseh drugih opravkih, ki so potrebni zu redno poslovanje, in ima možnost, da brez škode za drugo delo vodi tudi naslovni katalog, ji je vsekakor priporočljiv. Za sprotnjo kontrolo knjižnih polic in za občasne cc.lotno ali delne revizije knjižnega fonda nam služi krajevni (ali signa-turni) katalog. Kjer so knjige postavljene po abecedi ali po strokah ali po tekočih številkah, je pod nekimi pogoji kontrola možna bodisi na podstavi abecednega ali stvarnega ali inventarnega kataloga. Kadar pa razvrstitev knjig na policah ni razvidna naravnost iz 'katerega izmed drugih katalogov, ne more knjižnica izhajati brez posebnega krajevnega kataloga, če namreč hočemo imeti v njej red. Še na dvoje tehničnih vprašanj bi rad opozoril ob tej priliki. Prvo so tako zvane anotacije. Z njimi označujemo knjigam snov in oceno. Za zanesljivo klasifikacijo, tembolj seveda še za amo-tacijo, je treba vestno pregledati vsebino posameznega dela. To pa je zamudno opravilo, vrhu tega pa zahteva svojo mero časa tudi jezikovna formulacija, iki mora hiti jedrnata, a precizna. Da bi izdelovanje anotaoij postavili med obvezne naloge naših knjižničarjev, bi bila vsekakor prevelika zahteva. Drugo vprašanje se tiče kartotečnih listov. Naše znanstvene knjižnice uporabljajo praviloma prazne liste, ljudske knjižnice pa tiskane obrazce. Drugod po svetu so tudi v ljudskih knjižnicah zelo v rabi listki brez načrtanih rubrik. Listki brez predelkov iso dosti bolj pregledni, ker je na njih ves bibliografski popis del v enem zvezku načeloma strnjen v en sam odstavek. Le v primerih, ko gre za bibliografsko enoto z značilnostmi, ki jih hočemo posebej poudariti, popišemo te značilnosti v posebnem dostavku, tako imenovani bibliografski opombi. Tudi pri delili v več zvezkih, zlasti pa pri serijah in periodikih, nam večidel ne zadošča en sam odstavek, ampak moramo popis posameznih enot oddeliti od skupnega popisa. Prav za tak popis pa so listi z načntainimi predelki neuporabni. Predelki so, to je treba priznati, v veliko oporo neiizvežbanim knjižničarjem, posebno volonterjem, za vsakega poklicnega knjižničarja pa je znanje katalogizirainja brez črtanih formularjev absoluten pogoj. Zato sein mnenja, da bi tudi v ljudskih knjižnicah oimprej prešli h katalogizaciji na praznih listih. Obvezno naj bi bilo tako kata- logiziranje za vse knjižnice s poklicnimi knjižničarji. Sposobne knjižničarje-anuiterje bi bilo treba na točaj ih postopoma seznanjati s tem načinom katalogizacije. Za nekvalificirane kadre pa bi seveda še nadalje morali dopuščati tiskane obrazce. Oglejmo si ob kratkem sedanji položaj v naših ljudskih knjižnicah. Iz poročil, ki jih imamo o njih, iz osebnih opažanj in 'tudi iz nekaterih podatkov, ki smo jih slišali na posvetovanju, povzemamo, da stanje katalogizacije ni kdo ve kaj rožnato. Mnogo je knjižnic, iki razen inventarnega seznama nimajo nobenega drugega kataloga; zato limujo za razvrščanje knjig samo eno možnost: postavljanje po tekočih številkah inventarja. Večje knjižnice v 'mestih poznajo razen inventarja samo še interni abecedni katalog; med njimi nahajamo knjižnice, ki še tega ne dopolnjujejo. Bralci v iteh knjižnicah nimajo ničesar v rokah, s čimer bi si sami izbirali knjige. Nekateri interni katalogi niso v obliki kartoteke, ki je dandanes za notranjo rabo edino priporočljiva, ampak ise «e vedno drže zastarelega vpisovanja v zvezke. Stvarnega kataloga večina 'knjižnic sploh nima, ponekod ga imajo fragmentarnega, drugje samo v načrtu. — Iz vsega tega vidimo, da čaJka slovenske knjižničarje še dosti dela. Da bomo laže razumela stanje katalogizacije, kakršno se nam kaže iz poročil o naših ljudskih knjižnicah, poglejmo nekoliko v preteklost. Iz desetletja pred prvo svetovno vojno, ki pomeni dobo razcveta slovenskih društvenih knjižnic, poznamo navodila za knjižnično poslovanje, namenjena knjižničarjem ljudskih knjižnic in sestavljena v prvi vrsti za majhne knjižnice, ki jih je organiziralo počitniško društvo narodno radikalnih študentov »Prosveta«. Navodila so izšla v dveh tiskanih izdajah, prvič leta 1908, drugič leta 1910. Pretežni del zavzema v obeh knjižnicah seznam priporočljivih knjig, uvodne strani pa vsebujejo navodila za poslovanje knjižničarja. Druga izdaja je obsežnejša. Razen obširnejšega, popolnoma predelanega seznama za ljudske knjižnice porabnih knjig podaja poleg navodil za poslovanje v manjši knjižnici, ponatisnjenih iz prve izdaje, še navodila za poslovanje v večji ljudski knjižnici. Poudarjajoč uvodoma, da je poslovanje, ki ga je uvedla »Prosveta« pri svojih knjižnicah, kaj enostavno in vsakomur lahko umljivo, navaja kot tiskovine, ki se rabijo pri izposojevanjn knjig, tele: seznam km j ig, seznam lastnikov izkaznic, izkaznice in kartoni (= knjižili listki). Vse, kar pove o katalogih ran ju, je obseženo v naslednjih dveh stavkih: »V seznam knjig naj so vpisane knjige po vrsti, po številkah, kakor so urejene v knjižnici. Zapisati je treba natančno naslov' pisatelja in naslov knjige.« Oborožen z navodili, ki v celoti obsegajo približno poldrugo stran besedila, si kajpada knjižničar ni kdo ve kako belil glave z raznoterimi problemi knjižničarskega dela, posebej še s kula-logizacijskimi. A priznati moramo, da je imel v rokah najosnovnejše vodilo za upravljanje knjižnice. Pri vpisovanju podatkov v inventarni seznam, ki j c bil, kaikor smo izvedeli, edi ni katalog, in pri izpolnjevanju knjižnih listkov si je trud lahko olajšal s pomočjo spiska priporočljivih knjig, ki mu je nudil vzorce za zahtevani popis knjig. Kljub temu, da so kratka, so ta navodila pripomogla do neke enotnosti v poslovanju »Prosvetimih« knjižnic po majhnih krajih. Avtor navodil sam pripominja, da je za javne ljudske knjižnice v mestih in večjih krajih treba drugačnega poslovanja. V da namen priporoča način poslovanja, ki da »se je obnesel v neki jako vzorno upravljani Javni ljudski knjižnici«. Navodila za poslovanje v večji ljudski knjižnici so dolga dobre tri strani. Izmed katalogov zahtevajo inventarni in abecedni zapisnik, oba v oblilki zvezka; za vsalkega od obeh zapisnikov podajajo tudi vzorec. C.lede abecednega kataloga pravijo: »Abecedni zapisnik knjig je na razpolaga oitateljem. Knjige so zapisane v njem po abecednem redu pisateljev. Vsaki črki sta odmenjeni n. pr. dve strani in med posameznimi pisatelji iste črke se pušča nekaj prostora, da se lahko vpišejo še tudi dela, kii so pozneje izšla ali se nakupila... Abecedni zapisnik knjig ima dva, oziroma tri oddelke: a) za lepotslovne, b) za poučne in c) za mladinske spise (če obstaja zadnji oddelek). Priporočati je. da je naipravljenih več izposojevalnih zapisnikov, ki so Jjudem v raznih prostorih (n. pr. gostilnah, kavarnah) na razpolago.« Kakor vidimo, so tudi ta navodila dotkaj skromna, toda ker obsežnejših navodil v slovenskem jeziku ni bilo na voljo, so seznanila s primarnimi, čeprav primitivnimi pojmi knjižničnega dela marsikaterega od tistih požrtvovalnih ljudi, ki so si naprtili skrb za knjižnico. Po teh vzorih je opravljala knjižničarske posle cela vrsta slovenskih ljudskih knjižničarjev, med ikatenimii je bil poklicni knjižničar še dolgo bela vrana. Obsežnejša katalogizacijska navodila smo dobili Slovenci šele tri desetletja kasneje s publikacijo Avgusta Pirjevca K n j i ž n i c e i n k 11 j i žn ičarsko delo. Ta kuj iga si je mahoma pridobila priznanje ne samo med slovenskimi knjižničarji, ampak it udi zunaj Slovenije. Ljudsko knjižnico je Pirjevec v svojem delu nedvomno zelo upošteval, saj ji je posvetil vso pozornost tako v zgodo vin sik em pregledu kakor v posebnem poglavju z naslovom D e 1 o j a v n i h 1 j u <1 s k i h ik n j i ž n i c ter v poglavjih o socialni razčlembi modernih knjižnic, o tiipolo- giji in razčlembi čdtateljev itd. Tudi pri obravnavanju tehničnega dela v knjižnicah si je prizadeval posebej prikazati prakso v ljudskih knjižnicah. Kar se tiče katalogizacije, pa je njegovo razpravljanje prikrojeno v glavnem za potrebe znanstvenih knjižnic. Funkcije ljudskih knjižnic so tako korenito različne od funkcij znanstvenih knjižmie, da se tudi tehnično delo v obeh vrstah knjižnic ne more docela skladati. Cilj kalaloigizira-nja je v obojih, da zaželeno knjigo čim zanesljiveje in čimbrž najdemo, toda potrebe obiskovalcev znanstvene knjižnice se tako razločujejo od potreb obiskovalcev ljudske knjižnice, da (o nujno vpliva tudi na tehnično delo. Kar zadeva katalogizacijo, je razumljivo, da mora biti za znanstveno oziroma strokovno usmerjenega obiskovalca univerzitetne, narodne, študijske ali strokovne knjižnice uravnana drugače kakor za obiskovalca ljudske knjižnice, l’ri katalogiziranju v znanstveni knjižnici je itreba, da smo kar se da natančni v bibliografskih podatkih, tla posvečamo vso pažnjo absolutni enotnosti v pisavi značnie (naj opozorim recimo na antična, srednjeveška iin orientalska imena), da upoštevamo poleg individualnega še kolektivnega avtorja (pri korporativnih spisih), da previdno uporabljamo osnovni princip za določevanje značnie pri anonimnih spisih, da dosledno obravnavamo založniške serije z numeracijo ali brez mnneraeije zvezkov itd. Klasifikacija po strokah mora biti v znanstvenih knjižnicah drugačna že zaradi tega, ker je njihov celotni fond z vso beletristiko vred namenjen praviloma znanstvenemu študiju in raziskovanju. Nesmiselno bi bilo, da bi vso problematiko katalogizacije v znanstvenih knjižnicah prenesli tudi v ljudske knjižnice. Zato ne moremo kaitalog.izacijskih pravil za znanstvene knjižnice uporabljati kratko malo v ljudskih knjižnicah. To spoznanje je povsod po svetu narekovalo, da se izdelajo za ljudske knjižnice posebna kaitalogizacijska pravila, laka specialna pravila najdemo v raznih tujejezičnih priročnikih za upravljanje ljudskih knjižnic. Tudi slovenski priročnik Delo knjižničarja v ljudski knjižnici, ki ga je napisal Bogo Pregelj, vsebuje navodila za vpisovanje v inventarno knjigo ter za sestavljanje imenika knjig po snovnih skupinah in abecedne kartoteke knjiiig, vendar se z vprašanji popisa knjig podrobneje me ukvarja. Ker primerna pravila za abecedni imenski katalog, kakršnega potrebuje ljudska knjižnica, doslej v slovenščini še niso bila objavljena, vlada v tem pogledu pri nas precejšnja raznolikost. Nekaj večjih knjižnic se je oprijelo pravil za znanstvene knjižnice ter jih skuša z manjšimi ali večjimi spremembami pri- lagoditi lastnim potrebam. Nekatere knjižnice nadaljujejo prakso, podedovano iz časov iz iprve svetovne vojne. Precej knjižničarjev pa je vendarle, ki si na osnovi znanja, (pridobljenega iz priročnikov in na tečajih, prizadevajo z dobro voljo, da bi kataloge čimbolj e vodili. K napredku po osvoboditvi, ki ga vsekakor moramo priznati, so mnogo pripomogle tudi enotne tiskovine Državne založbe Slovenije. Iz (povedanega izhaja, da nujno potrebujemo predvsem enotna pravila za abecedni imenski katalog, ki naj čimbolj ustrezajo nalogam ljudskih knjižnic. Po prizadevnosti tovarišice Mare Šlajpah-Zornove smemo pričakovali, da taka pravila v doglednem času dobimo. Deloma so z njihovim značajem seznanjeni slušatelji knjižničarslkih tečajev, zlasti gojenci lanskoletne šole za knjižničarje in arhivske pomočnike. Poglejmo, kakšna načela naj bi upoštevali glede zaželenih pravil, ki bi morala biti kar se da enostavna. Bibliografski popis naj bi bil čim krajši. Deloma dosežemo to že s tem, da značnice ne oddelimo od samega popisa, marveč jo združimo z njim, tako da avtorskih imen v iprepisu aiaslova ne ponavljamo. Tudi dodatke k stvarnemu naslovu bomo upoštevali v okviru resničnih potreb. Glede oblik imenskih značnic za avtorje starega veka si ne bomo napenjali možganov, ali borno 'pesnika Iliade in Odiseje postavili pod grški II orne ros ali latinski Homerus, ampak ga bomo dali kar pod slovensko obliko Homer; prav tako bomo starega klasika basni postavili pod Ezop, ne pa pod Aisopos ali Aesopus. Slavnega Indijca Raoindranaiha Thakura ne bomo katalogizirali pod indijsko obliko, marveč 1 ki-iiio izbrali angleško obliko Tagore Rabindranath, pod katero je znan tudi pri nas. Tudi pri stvarnih znaonioah se bomo skušali ozirati na potrebe in zalite ve povprečnega slovenskega bralca. Slovečih orientalskih pravljic ina primer, \ki jiili pripoveduje Šeherezada svojemu krutemu kralju in možu, ne borno popisali pod arabskim, za evropska ušesa eksotično zvenečim Alf laila ma-laila, ampalk kar lepo pod Tisoč in ena noč. Korporativnih spisov v pravom pomenu besede naše ljudske knjižnice po navadi nimajo v svojih fondih. Izjemno imajo recimo kake spominske spise ob društvenih jubilejih, ilustrirane kataloge razstav in še kaj podobnega. Glede na omejeno število takih publikacij bi morda ljudske knjižnice izhajale brez posebnih pravil za korporativne spise; lahko bi jih obravnavali v praksi kot anonimne, posebno še, ker imajo publikacije, kakršne sem za primer navedel, dosti značilne naslove. Ljudska knjižnica, ki bi iz kakršnih koli razlogov uvrstila v svoj fond večje število 'korporativnih spisov v najožjem pomenu, bi pa za take spise vtzela na ipomoč pravila za znanstvene knjižnice. Kij ul) 'takšnemu poenostavljanju pa bodo pravila za katalogizacijo v ljudskih knjižnicah le morala še marsikaj obravnavati. Pojasniti hod o morala razlike v katalogizaciji del enega, dveh, treh, štirih in več avtorjev. Poučiti bodo morala