Moril, ^atrtek i««ol.otn uhaja >» Ttljt i Mari-jro brez pošiljanja na
J ril  I> »<» l»tl)  S g 1. — k.
■| pol i-i. . . 4 ,, — ,, H četrt IM» . - ,, 80 „
l'n (><► ^ 11 i
U »" lota io (i
ii pol leta .'• H ,a , Hrt leta 1! ,.
- k
K o ,
. Ii- llll-t L. III   V aHII-l >
K na itolnem trgu (Dom plati) Mi, it. 179.
Oznanila .-
Za naradne drestopn i •
Trsto i« plačajo II kr.,i« »e nitun« I krit, i kr. če *• tiska Škrat 4 kr. 1» »t tieka Škrat,
Teče pUnenke «e plačujejo po prostora.
Za i.i, ||M| j« plafat-kolek (Steiupelj) lt 30 k.
Kokopisi ■* ne »racajo, lopini naj «e Mag.iToljnu frankujojo.
Ht. HO.
V Mariboru   2.   oktobra 18(>9.
TeoaJ II.
Ceska
snaga,
Poslednje dve volit vi na Češkem ste dokončani, račun sklenen, Čehi so slavno zmagali povsod! To je kratko povedano, a obsega pomenljivo važnost.
Za istino, veličastno in vzvišeno je gledati cel narod, ki se mogočnejšemu sovražniku ne uda, ki se s pogumom na življenje in smrt bori za čast svojo in zlato svobodo! In tak pogled smo imeli na Češkem. Češki narod je »tal nasproti mogočnemu nasprotniku, nasproti vladi, ki ima v roci vsa orožja moči; stal je skoro sam na bojišči, zapuščen od jalovih politikov sorodnih bratov, zasmehov.in in nerazumljen celo od onih, ki pravijo, da jim je svoboda vseh narodov sveta. Vlada je razpostavila po vsej črti skrivno in očito svoje bojovnike; ves njen aparat časopisja, domačega in zunanjega, je vdeležil se borbe proti češkemu narodu; njeni „neodvisni" sodniki so z za pori in strahovitimi kaznimi na denarjih segali po onih narodnjakih, ki so javno izrekali to, kar je narod zdaj s svojimi volitvami potrdil. — Vse tej in drugi sili je češki narod imel nasproti staviti lastno zdravo moč. lastno politično prepričanje, politično zrelost — kakoršne ne nahajamo pri nobenem drugem narodu.
Češki narod velja med slovanskimi narodi za politično najzreleji. Naš slovenski narod, mnogo manji in morda še v veči nevarnosti svojoga obstanka živeč, imel jo zanj vselej največ simpatij in jemal si je v zadnjem času na njem izgled svojega delovanja. Vselej smo dogodjaje in gibanja na Češkem na tanko in največim interesom opazovali. Vemo, da nam naši nasprotniki, ki so tudi nasprotniki Čebov in vsega Slovanstvn, no bodo pritrdili, ker sploh že Slovanom ne znajo pravični biti: vendar smelo rečemo in izid čeških volitev nam to potrjuje: češki narod ni le prvi med slovanskimi, on je med prvimi politično zrelimi narodi v Evropi.
Pogledimo Francoze, „veliki narod." Na čelu svobode so stali Prišla je čeznje vladna sila, volili so vladno, pokopali lastno svobodo z lastnimi volitvami. In Nemci? Molili so vselej vladen vspeh, vspeli moči. V opoziciji so zmagovali lo, kader je bila birokracija ž njimi vred v opoziciji Italijani, strastni, v stranke razcepljeni in mod seboj gnjilih elementov polni, niso brez lastnih in tujih vlad dosegli ničesa. In kaj bi bili dosegli Mag-jar/ brez svoje bogate, mogočne in čestiželjne aristokracije? Itd.
Čebi so zmagali pri volitvah, in kader zmagajo v politiki popolnoma rekli bodo lehko, da je zmagal češki narod, v pravem pomenu besede
Slava kličemo Slovenci vrlim čebom, ker se veselimo njih zmage, ki bo nam sorodni bratje; pa veselimo se njih zmago tudi, ker je en del zmage SlovanBtva, torej tudi našo. Pri tem pa ne smemo pozabiti, da Čehom ni zmaga pečena v usta priletela. Ceski voditelji in najboljši možje češkega naroda niso leta in leta rok križem držali. Niso bili bojazljivi, niso se ozirali na levo in desno, niso oprezovnli — kakor včasi mi in naši zastopniki. Imeli so en cilj pred očmi in do tega so kornkali neustrašeno, niso se dali z ma-
lostimi zadovoliti, — kakor včasi mi in naši zastopniki. Čehi so dokazali svetu in nam , da jih, naj si bodo med seboj te ali one misli, veže in edini ena ideja, ki je v denašnjem veku za nje in za nas prva in se glasi: ,za narod in domovino!"
Učimo se od Čebov ; tako bode zmagala zastava Slave.   Naprej!
Slovenski jezik pred celjskimi porotniki!
Zvijanje in iskanje po razlogih, s kteriini bi so mogel slovenski jezik iz c. kr. uradov odgnati, jo staro, starejše kakor naša resna borba za jo-zikovo ravnopravnost. Prijatelji zastarelega nemškega uradovanja so se sicer v toj zadevi kazali malo originalne in njih izgovori so se ponavljali leto za letom, od kraja do kraja. Stereotipne zvijače in progreški proti postavam pameti, kar se jih je geldo slovenskega uradovanja tekom časa rodilo v uradnih krogih, so znani in slovensko časopisje jih je že često krtačilo , v deželnih zborih so bili že več kakor enkrat pobiti. Čo mi denes to stvar še enkrat na dan spravljamo, godi se le zato, ker na eni strani borba ne smo prestati, dokler se slovenščini godi krivica, in pa zlasti zato, ker bi žololi, da bi se stari birokratični, odinonajezikovo ne z nanj o so opirajoči šlendrijan — kakor stenice po posteljni opravi v novo stanovanje — ne prenesel v nove, svobodtioraisolno ustanovo. Ena teh novih ustanov so porotne sodnijo v tiskovnih zadevah, kterira slišimo c. kr. prodsednike in državue pravdnike — enkrat v zvezi narodi — toliko opravičene hvalo peti in ktere so v istini svobodni besedi odprle pot v Avstrijo. To ustanovo si želimo čisto, brez starega šlendrijana, po novem kopitu.   Ali v Colji vendar še poskušajo s starini kopitom.   Ali nesrečno!
pravdi proti kaplanoma Šucu in Kavčiču jo stavil njuni zagovornik g. dr. Šurbi prošnjo, naj bi se stavila porotnikom vprašanja v slovenskem jeziku. Sodnija je o tej prošnji sklepala in sklenila, da se vprašanja no bodo stavila slovenski. Te dni smo zvedoli tudi razloge, s kterimi jo g. predsednik pl. Vest pred porotniki opravičoval sodnijski sklep. Samo v kratkem si jih oglodimo. G. prvosednik je rekel: „l'o postavi mora vsak porotnik znati brati in pisati, torej se mora pri Vlakom porotniku toliko omike domnevati (voraussetzten), da popolnoma umi'; nemški jezik." To logiko spravljati z izgledi in doslednostimi ad absurdom, bilo bi predober kup. Opomniti hočemo torej le eno, ki se tiče porotne postavo samo z ozirom na celjske porotnike.
Lastnost porotnikova po postavi izvira 1. ali iz one o in i k e , ktera se smo pri možu domnevati po dodelani maturi ali izpitu maturi ravno-važnem; ali pa 2. iz posostva, od kterega se plačuje vsaj 20 fl. direktnega davka na leto.
Ako zdaj pogledamo v zapisnik celjskih porotnikov, našli bomo, da je noprimerno veča večina teh zaupnih mož bila poklicana ex titulo davka
Narodopisne slike lx življenja natega naroda.
V. Zenitov. (Konec,)
Dever predstavi in priporoči nevesto svekrvi in „velikomu očetu," tako se namreč ženinovemu očetu pravi, ravno kakor nevestini materi: velika mati, kar sem že omenil. Nevesta prijemša ključo in druge stvari od svekrve poklekne z ženinom vred na hišni  prag. Svokrv.i stopi pred njuju.  V eni ■oki ima kupico vina, v drugi pa ročnik (hnndtuch).   Nevesta : Hvaljen bodi bog in Marija mati! — Svekrva: Na veke bodi hvaljen bog in Marija, hčerko! — Nevesta: Mati, kaj imate v tej kupici? — Svekrva: Vino in pšenico. — Nevesta spusti kak kak denar v kupico, pa nadalje praša : Kaj je 5e v tej kupici? — Svekrva: Sineki in hčerce. — Nevesta da drugi dar v kupico, pa še v tretje praša: Kaj je šo v tej kupici? —r Svekrva: Vsaka dobrn ljubav, čest in sreča, da hi rabila iti plodila tebi in vsem tvojim vse 8w dni do velike starosti, vso do pozne smrti. — Nevesta da trotji dar v kupico. Svatje zavrisknejo, godci zagodejo. Svekrva predavša kupico z darovi, s kterimi se jej je sneha „prikupila", svojemu poleg stoječemu možu, pre k|i*a sneno, ovije ročnik okoli obeh na pragu klečečih, ter nju pod vriska niei» in streljaujem svatov v hišo potegne.  Ta običaj jo posebno po Istriji razširjen. Nazadnje vrže starešina še kolač čez streho.
Sneha gre najpoprejo v kuhinjo. Kuharica jej da od vsake jedi ne kaJ poskusiti, ona pa vrže kak dar pod ognjišče. Na to se malko na klol» vsede, malega dečarca, navadno od žlahte, kterega na svoja krilo vzeme, Njubi in popestvuje, in z rutico odnruje. Ta dečarec imenuje se „poko-l8nfek". h kuhinje gre molitvice moleča in za božji blagoslov in dobro 5re*o proseča v shrambe in v staje, ter tudi tukaj vrže kak mal dar pod Ni,
Pri večerji, ki so zdaj začne, sede nevestini svatjo na goronjem koncu mize, ravno kakor so na nevestinem domu ženinovi svatjo na prvih sedežih sedeli. Tudi tukaj pridejo v oglarji pod okno tikat, iu sploh so na žer.inovom domu pri večerji vse ono ponavlja, kar jo na nevestinem domu bivalo.
Ženitvaujski piri se denes navadno v enom dnevu končajo, le pri premožnejših trpe še po dva, po tri dni, le malokedaj tam do petka v jutro, kjer se nazadnje svatom pelinkoveo za zajufrk da V pokropčanjo pregnanega želodca.
Na Kranjskem dolenjskem se cenitev konča z ,vodno daritve", ki jo je nedavno v „Novicah" nekdo opisal.
Kedar gre nevesta prvukrat z ženinom spat, mu mora črevljo sezufi, valjda v znamenje pokornosti. Sezuvša mu črevlje, mora na to paziti, da ona njega prejo z roko po zadnjici plajsne, nego on njo, preden v posteljo skoči.  Čemu to, tega ne vem.
Sneha kliče svekrvo sploh za mater, svekra pa za očeta.
Gostje so se razšli in ženitev je pri kraji. -- Ženin in nevesta sta zakonska, nli kakor njima tudi po nekterih krajih pravijo: „onadva." On, kader o svoji zakonski polovici govori, jo imenuje sploh „moja", in tudi „moja ta stara", in ravno tako tudi ona o njem: „moj" in „inoj ta stari." Časih on njo tudi za „babo" ima, iu ona njega za „dedau , dasiravno sta šo obadva mlada, pa to lo bolj v niigajivo-ljtibcznjivi smisli. Ni pa vsaka mati ž ena, in tudi ne vsak oča m o ž. Pregovor pravi: da mati ni žena, dokler nima hčeri; — in oča ni mož, dokler nima sina. Ta razloček je gotovo malokomu poznan, pa tudi meni je bil dolgo nepoznati. Ta pregovor sem čul na Sotli.
Kader onadva kamo v opravkih gresta, ne gresta drug vštric drugega, nego on gre naprej, ona pa kakih 15—20 stopajev za njim. Od tod pride brž ko ne fraza, ktero imajo tudi Itusi, da ženska gre v „zamož", t. j. udaja ali moži se. Tudi kedar mati in odraščen sin kamo v opravkih gresta, gre sin naprej in nekoliko stopajev za njim mati.
Po nekih vaseh zagrebško okolico ženo svojo može vičejo, to isto so
k častnemu poslu porotnega sodnika. Z ozirom na postavo in na krajne razmere celjsko torej vse domneve in konsekvencije , ki »o ne naslanjajo na ta premislek, v zraku vise in ne odgovarjajo postavi in dejanskim razmeram!
Pa še en „razlog" smo slišali proti -dovonskim vprašanjem. O. Ve-stova usta so razlagala: „Siccr pa lu oni porotniki, ki nemški ne uniejo, na nobeno stran ničesar ne razumeli. ko bi se jim vprašanja stavila tudi v slovenskem jeziku". Mislimo, da se ne motimo, ako trdimo, da je s tem razlogom celjska sodnija ponovila ono staro očitanje, da je slovenski jezik, kakor ga pišemo v knjigah in časopis,h, slovenskemu občinstu nerazumljiv. To očitanje je menda od slovenski' strani že temeljito pobito. Torej ga ne bomo več ometali , ampak sledili hočemo enkrat lirndnijnm na njih polie. Dato non conce-so - da sedanji pismeni jezik nI — „landesublieh" iv deželi navaden in umljiv), kakor smo že brali po množili razsodbah štirskih viših in nižih instanc, morn nam vsaka sodnija priznati, da Slovenci-, ali kakor bi ona rekla „der Windisehe", ne laja. ampak da govori nek jezik , ki je „lan-desiiblich". Tega tudi nobena sodnija ni so tajila, da mora s strankami govoriti in obravnavati v „landesublieh" jeziku, marveč se vsi uradniki oklicu« jejo na to, da se znajo v dotiki s slovenskimi ljudmi posluževati ljudskega govora; — samo da časnikarske rusko — hrvaščine ne uniejo. Gotovo bi se dala, kakor vsak drug jezik, tudi ta uradna „landesiiblieh" slovenščina s temi ali onimi črkami zapisati. Dozdaj nam še to pisave ni prišlo nič pred oči — morebiti, ker navadno obravnave pri cesarskih uradih niso javne. ali so javnost toliko za ujo ne meni. Porotna sodnija celjska pa je zbrala mnogo občinstva in kar je storila, razvedelo se je po širokem svetu. Zakaj je neki c. k. sodnija celjska opustila to lepo priliko in ni dala vsemu slovenskemu občinstvu izgleda ali muštrn, kakovšen je tisti „landesublieh" jezik, kterega neki vsi uradniki znajo in kterega edinega ljudstvo razume ? Kdo za zlodja je silil c. k. sodnijo staviti vprašanja v onem fiktivnem jeziku , kterega mi pišemo, in kdo jej je branil staviti in zapisati vprašanju v „hmdesublicb" slovenščini? Ves slovenski svet, ki hoče delati slovenske vloge, bil bi celjski sodniji hvaležen, ko bi bil zvedel za „landesublieh" jezik, in sodnija — varo-vateljca pravice — bi bila častno dokazala, da zna Slovencem t. j. deželnim prebivalcem pravična biti!
Veselilo nas bo, ako bomo mogli pri prihodnji porotni sodbi konstatirati, da če se tudi no bi ni ustreglo „^prenapetim tirjatvnm nekterih „ultra-sov" in njih jezični mešanici"" , se je vsaj ustreglo slovenskemu ljudstvu, ktern svoj jezik ljubi, kakoršnega že tudi ima.
Iz rif/Hnili zborov.
l)</<'lni /J)(>r sinjlTftlii
(Deveta seja 29. s ep t.) Poslanec Herman naznani, da bodo deželni odbor interpeliral zarad novo ustanovljene realno gimnazijo v Ptuji, kamor so se imenovali samo učitelji, ki so slovenščine čisto nezmožni. Kako brezobzirno je v tej zadevi postopal deželni odbor, kaže imenovanje prof. Fichtne, kije iz Celja znan kot strahovit nemškutar in političen razgrajač — njegove, podagogične zmožnosti nam do zdaj še niso prišlo ob znanja. — Poslance Seidel znpriseže in g. lliandstetter podpira svoj predlog, naj ima vsak poslanec med zborovanjem po pet goldinarjev plačo na dan. Dozdaj poslanci, ki v Gradcu stanujejo nimajo plače. Brandstetter je govoril, da je govoril, kajti sama „Tgp." piše, da Br. ni vedel z razlogi podpreti svojega nasveta. — Skoraj so nam zdi, kakor da bi se hotel Ur. sam v Gradec preseliti, ker v Mariboru od dne do dne postaja nemogočneji. — Stremavr poroča v imenu
najde tudi po nekih krajih Istro, in morebiti tudi še po drugod, za kar pa jaz ne vem.
Ona je luna, on je snlncc, ona je megla, on je veter, ona je naklo, on je kladvo, ona je solza, on je oko, z eno besedo nerazdruživa sta. Zakonska raspitanja, ali kakor Murko pravi, da bi Sla žena „v pot" od svojega moža ter se od n|e.ga ločila, to so redko prikazni v našem narodu. Nerazdružljivost, nerazpitljivost zakonske zveze sp visoko v čislih drži. — Ravno tako redka, ali še redkeje je v našem narodu zakonska nezvestoba, prešestvo ali kakor Kiizmič pravi „pra zniivanj e." Med sto zakonskimi pari jih je morebiti komaj deset, ki pravi pomen teh besed razumejo ! — Če pri nas ženska glava poltno greši, greši kot deklica, zapeljana po fantu, skor nikoli pa kot poročena žena. Narobe je v tem pogledu na Hrvaškem, kjer narod v familjskih zadrugah živi. Deklica zvesto in varno čuva svojo deviško čistoto, in statistično potrjena prikazen je, da je tam nnj-menje nezakonskih porodov, kjer ljudstvo v zadrugah živi. Če je pa deklica enkrat „snašica" postala, potem je druga —. Roje se, ka ne bi pohujšanja delal, pustim to v stran.
Kedar eden ali drugi oudovi, je sploh navada, da preživeči vsnj eno leto za vmrlim tuguje in udovnje; kdor se pred tem časom ženi. o tem pravi svet: ženo v jamo, z drugo na slamo ! ter mu to za zlo vzeme.
K koncu vsem zakonskim ta-lo svet: varujte se prvega krega, prve svaje, prve nesloge, prvega kujanja: dokler se bodeto temu ogibali, bo zakon ■rečen, kakor hitro je pa prvi greh storjen, jih pa cel legion za njim pride-Skušenjaki sicer de, da imajo ženske tako nravi, ki ne dade možu preje mira, preden so tako ne rnztogoti nad njimi, da jih s palico po plečih naplajsa; kajti od moža, kterega ljube, tepenini biti, jeza njo neko posebno, se ve da srhljivo poželjenjo. Volcnti non lit injuria! In ti skušenjaki pravijo nadalje, da naplajsana žena po eksekuciji mora še enkrat bolj ljubi, nego ga jo popreje nenaplnjsana ljubila. Če je to res, potem je ta prikazen za psihologa gotovo zanimiva in pikantn.
V Zagrebu. —p,
finančnega odbora o deželnem računu. Dovoli se 5250 gld. za odgojence v vojaških učilnicah, a sklene, naj bi v prihodnje ti doneski sploh nehali. Dovoli se tudi podpora učencem na realki in ubogim učiteljem po deželi. Dr. Schmidt tirja 300 gl. za narodoslovsko društvo, menda zato, da bi mogel zopet g. Schmidt iti kam v tuje dežele študirat, kako se ribe plodijo in morske gobe množe Nasvet se izroči finančnemu odseku. Nekemu tehničnemu profesorju so potem plača povekša, in dovoli 2500 gl. (500 gl. več kakor lanu za knjižnico na Ivanišči: za Ivaniščo sploh 81.030 gl. Potrde se še nekteri drugi nasveti finančnega odseka in h koncu se deželnemu odboru prepusti smešna prošnja uekterih „štirskih,, literatov, naj bi se njih izdelki igrali na deželnem kazališči. Kakšni morajo biti ti literati in ujih duševni otroci (menda bi ne škodovalo, ko bi 9e nam primerila tiskarska pomota otrobi), kaže dovolj že prošnja sama na sebi. --- Prihodnja seja v saboto.
I) o p i s i.
Is Itjubljane, 29. septembra. |lzv. dop.| (Druga porotna sodba proti g, Aleš ovcu, kot vred ni k u „Triglava".) Včeraj se je vršila druga obravnava pred porotniki zoper g. Alešovca, vređuika „Triglava" zarad pregreška žaljenja časti c, k. vojske po §. 491 in 493. Prvosednik sodnijo je bil g. Luschin, prisednika gg. svetovalca Koz jek in Perko, državni pravdnik in tožnik g. Lehman, zagovornik obtoženca g. dr. Razlag. Porotniki so bili • gg. Jožef Grogorič, Trdina, Ahčiu Gašpar, Knstnor, Streker, Perle9 Franc, Perdan, Remšak, marki Gozani, Ihdcer, Tanibornino, Koren
Obravnava se je začela ob 9. uri in končala po prenehanji in odložen ji na 4. uro popoldne, ob '/<i7 uri zvečer.
Kakor po navadi je nagovoril prvosednik sodnije porotnike in jim razložil važnost njihovo naloge, na kar so potem prisegli. Dalje jo opominjal prvosednik občinstvo , da se ima mirno zadržati in nikakor ne izrazovati za-dovoljnosti ali nezadovoljnosti. Obravnava je bila, ker je „Triglav" nemšklist, nemška. Pismena obtožba, ki se je brala, toži g. Alešovca, kot odgovornega vrednika, da je v štev. 42. t. 1. v članku „Wieder eine Turnfahrt" (zopet turnarsk izlet), v kterem so govori o izletu nemških turnarjev na Janče posebno v Ljubljani pred kasino, žalil čast c. k. vojske ali armade, češ da jej je manjkalo hrabrosti pri kraljevem Gradcu. Pred kazino so namreč dno 26, maja zvečer, — kakor bo čitateljem še v spominu — nekteri oficirji napadli z golimi sabljami dva vinjena kmečka fanta, ki sta s zastavo slovensk1 povnjoča mimo prišla. Enega teh, Hrastar po imenu, so hudo razsekali, da se je mond odpeljati v bolnišnico. „Triglav", govoreč o tej stvari, pisal je v omenjeni številki : „L'eberhaupt entvvickelten die officiere der hiesigeu gar-nison bei der ganzen aftaire eine bravour, die man bei dem andenken un Kdniggriitz nicht ervvarton sollto" (to se pravi: sploh so pokazali oficirji tukajšnje posadke pri celej tej homatiji tako bravuro (predrznost), kakor bi jo ne bilo pričakovati pri spominu na kraljevi Gradec.) Posebno v teh besedah vidi državno pravdništvo žaljenjo časti c. k. vojske, po §. 491 in 49o, kajti pripisuje so v zasramovalnih izrazih c. k. vojski zaničljiva lastnost, da jej ji' manjkalo poguma. Akoravno je „Triglav" to besede preklical po nagibu g majorja Maierja , glede na oficirje tukajšnje posadke, vidi vendar državno pravdništvo v prej omenjenih besedah žaljenje vse c. k. vojske, in jo tedaj po dovoljenji vojnega ministerstva tožilo službeno samo od sebe, brez privatnega nagiba.
Prvosednik potem prebere ves obtožen članek in prične izpraševanje
zatožonca.
.lakob Alešovec, 27 let star, neoženjen, pisatelj, je izvršil na ljub ljanski gimnaziji G. razred in potem privatno študiral naprej, ter učil kol odgojitelj.   Zdaj je pisatelj.
Prvosednik vpraša, kako je prišel članek v tiskarno in kdo gl jo pisal ?
Zatoženec: Članka nisem pisal sam. Dobil sem ga doma na svoji mizi. Pogledal sem samo napis, in ker mi je bil rokopis znan kot zanesljiv, in se mi je mudilo spisati šo prvi članek lista, oddal sem ta rakopis tiskar skomu inntii, ko je prišel, kakor po navadi, po rokopise. Imena ne veni zdaj več, pa bi ga tako tudi ne povedal, ker je to navada pri vredništvih, da se ne izdajajo imena sodelavcev, Odgovornost prevzamem na-se. Rokopis seru sežgal, kakor po navadi.
Prvosednik meni, da bi bilo bolj varno rokopise hraniti (D, da bi moral vrednik biti tako previden (! — Aj — aj ! Pis.), vpraša, kdaj je bral zatoženec članek in kako je s korekturo listn.
Zatoženec: Zvedel sem drugi dan zjutraj po pismu prijatelja, da me major Maier išče in da je že dva gospoda ustavil na cesti misle, da sta pri vredništvu „Triglava". Svarili so me tudi prijatelji pred oficirji, ki menda nekaj nameravajo proti meni. Poslal sem tedaj po list v administracijo i" takrat še le sem bral omenjeni članek. Korekturo berem sam, toda zadnjo stran, posebno, če se pozno izstavi, pustim stavcu, ki je zanesljiv in korekturo tudi sam oskrbi. List ima naročnikov okoli 450.
Prvosednik opominja zatoženca, da ima postavno dolžnost paziti na to, kaj pride v list.
Zatoženec omeni, da se je popravek, kakor ga je želel major Maier. vzel v prihodnji list, in s tem je mislil, da je stvar končana, ker je major izrekel, da hoče odstopiti od tožbe, če se popravek natisne.
Priča g. Blaznik ne ve ničesa povedati, ker nima časa pečati se i-rokopisi, ali jih celo prebirati I Pri njem so tiskajo trije časopisi, tedaj ima že samo s temi dosti opravka, ne glede na drugo svoje posle.
Potem se prebere več dotičnih uradnih spisov, med temi tudi dovo ljenje c. k. vojnoga ministerstva k tožbi.
Državni pravdnik Lehman prične na to svojo ustmeno zatožbo W govori z veliko gorečnostjo, včasih skoraj s strastnim glasom blizu tako-le
Zoper ta članek to/iti je moralo državno pravdništvo službeno iz Ustnega nagiba, da brani čast in poštenje c. k. vojske, kteri so očitajo tukaj neopravičene reči. Kmalu so bodo pred sodnijo razjasnile žalostne dogodbe •23. maia in pokazalo *e bo, kako je bila ta stvar prav za prav. Objektivno bodo g. porotniki gotovo našli v tem članku žaljenje časti e. k. vojske po $. 491 in 493. Nesreča, ki jo zadela avstrijansko vojsko, pripisuje se, tako rekoč, oficirjem. Tukaj so bili hrabri proti neoboroženim, — hoče reči pisatelj člauka — tam pa niso pokazali posebnega poguma. To je vendar zasiamo-vanje vse vojske? V bombastičnih besedah potem povdarja g. državni pravdnik, kako mora razsrditi vsacega domoljuba tako obrekovanje vojske, ki ima v sebi vse narode, ki žrtuje kri in življenje za dom iu za tesarja ! Tem bolj in tedaj kazni vredno tako žalenje, ker no meri samo na eno osebo, timveč na celoto. In kaj je bil vzrok? Kukav, nesramen pretep! (Eine crbiirmlicho, niedertrachtige' Priigelei I) Ali bi se ne dale to besede doloma obračati tudi na znane dogodbe pred kazino? — Pis.) Poglejmo nazaj v zgodovino, vedno neoskrunjena je čast in hrabrost naše vojske, in pripoznai a celo od zmago-govalnega sovražnika. Preverjen sem tedaj, da so g. porotniki popolnoma prepričani, da je v tem članku kazni vredno žaljenje c. k. vojske.
Kar se tiče subjektivne krivde, ali osebe vrednikovc, je on sicer rekel tu, da članka pred natisom ni bral. Jaz tega nikakor ne morem verjeti, list ni velik in no daje toliko dela, posebno pa je bilo tačas vso razdraženo, /arad česar no verujem, da bi vrednik članka ne bil bral. Vi g. porotniki, bodete razsodili, ali je to opravičevanje vrednika verjetno ali ne. Jaz ostajam pri obtožbi tudi glede na osebno krivdo zatoženca.
Zatoženec omeni še enkrat, da članka ni bral.
Dr. Razlag prične potem zagovarjati: Treba je to stvar pregledati iz psihologičnega (dušnoslovuega) stališča. Žalostne dogodbe so bilo po tem, da so vznemirjale, in posebno zaiadtega, ker so si stranke nasprotne. Beseda, v takej razburjenosti izrečena ali pisana , ne sme se soditi tako , kakor bi bila izrečena s hladno krvjo. Oficirji pred kasino, ne umeči našega jezika, bili so po družili nahujskani na vinjena kmečka fanta, kar so se ve da mora grajati. Razdraženost je bila velika, tedaj so ni čuditi, če je rabil „Triglav" bolj ostre besede. S trm pa , da jo govoril o „bravuri" ni očital vojski pomanjkanja hrabrosti, ktere jej nikdo od nas ne odreka. „Bravura" je že posebna stopnja predrzno hrabrosti, h ktori pa ni zavezan tudi najpo-gumnejši vojak, no smo se torej zamenjevati s hrabrostjo. V tem tedaj, da se vojaku očita pomanjkanje „bravure", ni nič žaljivega. V subjektivnem oziru ni državni pravdnik čisto nič dokazal in izrekel lo svojo mnenje. Če seje on oziral na to, da je list majhen in kazal na dunajske liste, jo treba lo omeniti, da je pri velicih dunajskih listih po več in dobro plačanih vrednikov, kise pečajo edino le z listom , kar pri „Triglavu" ni. Tudi zanemarjenja potrebne pozornosti ne najdem, ker članek, kakor sem rekel, ni razžaljiv. Pričakujem tedaj za trdno, da porotniki spo/.nnjo zatoženca nekrivega.
Državni pravdnik ugovarja in povdarja še enkrat nesramnost zasmehovanja (niedertriichtigkeit des hohues), tudi glede na osebnost ostane pri svojom mnenji, akoravno ga ni mogel dokazati.
Tudi zagovornik ugovarja še enkrat, in potem se seja preloži na popoldan.
Ob 4. uri se je začela zopot z nagovorom g. prvosednika Lušina Kakor v prvi pravdi, govoril je tudi v tej na srce porotnikom in jim razkladal na široko porotno postavo, ter do dobrega ponovil še enkrat vso obtožbo. Po predsednikovem govoru , zopet skoraj poldrugo uro trajajočim, predložila je sodnija porotnikom ta-lo vprašanja, ktera podajani v skrajšani obliki:
1. Ali je zatoženec kriv, da jo v članku „Wioder eine Turncrfahrt" z besedami „iiberhaupt entvvickelten die ofliziero" itd. (glej spredaj v za-tožbi) c. k. vojski, posebno pa e. k. sovorni vojski, ki jo bila v bitvi pri kraljeven Gradcu, očital pomanjkanje hrabrosti, tedaj dolžil to vojsko zanič-Ijive lastnosti ?
2. Ali je zatoženec kriv , da je na gori omenjeni način razpostavil c k. vojsko javnemu zasramovanju?
Za primerljaj. da se ne potrdita ta dva vprašanja:
3. Ali jo članek, gori v 1. vprašanji naveden, sposoben, da bi dolžil f. k. vojske, posebno pa c. k. severno vojsko, ki jo bila v bitvi pri kraljevem •midcu, zaničljivih lastnosti, ali jo razpoztavljal javnemu zasramovanju?
4. Ali jo zatoženec kriv, da je prezrl postavno pozornost pri natisu tega članka?
Po posvetovanji, čez ono uro trajajočem nnznanil je viši porotnik Kftstner to le razsodbo porotnikov: Odgovor na 1. vprašanje: Ne, ni kriv, z 10 zoper 2 glasova. Na 2. vprašanje: No, ni kriv, z 10 zoper 2 glasova. Na 3. vprašanje: No, z 5 zoper 7 glasov. (Opomnimo šo enkrat, da jo za obsodbo treba najmanj dvo tretjini glasov.)
Občinstvo jo pozdravilo to razsodbo z dobro in živio - klici, i" sodnija je spoznala zatoženca nedolžnega, ter ga odvezala od vseh sodniških stroškov.
Upati hočemo, da no bomo tako kmalu zopet imeli priložnosti takoj obravnavi, ter da bode. tudi slavnim državnim pravdništvom prava resnična "oboda tiska po storjenih skušnjah se malo bolj priljubila! Zastareli absolutistični kazenski paragrafi so nič kaj ne vjemajo več s svobodnim dnhoin "»sega časa, očiten dokaz temu so porotno obravnave v tiradcu, v Pragi, v ^e'ji in zdaj tudi pri nas v Ljubljani.
I* Ptuja, 30. septembra. [Izv. dop.j (»Poljudno veroučje" pa sklep Matičnega odbora v 15. seji). Prava omika osvobaja, blaži, ponuja roko sl°gi, jedini ljudi, kteri še v mraku tavajoči bili so raznih muenij, nesložni, V88J v razpri.   Kedar mi Slovenci razumniki doženemo na jasno in vedro
r,e|ne omikanega ozračja, bodemo vsi ene misli, eno volje, enega prepričanja ' 1'oglavitih stvareh; dosle še nas gostoma ovirajo temne oblasti, nespametne f'stranosti, vnleče se iz smrdljivega gnezda kvarne nevednosti, iz nedostatka
občnega razgleda častnih pridelkov, ktere sla um in vednost dosle stvarila, izlasfi po skrbnem prebrodu prirodnih skrivnosti. Prirodne vede razkrivajo ftemodrčevega; stvorstva božanska čude.,,, večne in nespremenljivo zakone, ktnriin vrednik je praum ; prirodne vede učijo najlepše in najvrednejše čislati vseravnatelja vseh vidnih in nevidnih svetov, Kdor dnes samo koščok naukov goji, drugih pa ne kliče na pozorišče mojega duha. ali od pozvanih slobo jemlje ter zrjavelosti zročuje, mora se jako pomilovati, in ni dostojen voditelj in učitelj ljudstvu, nego motnik m kalnik, nazadnjak, mračno oko in oviratelj unino-nravnomii razvoju, in takega brdja obilno zmagamo, zarad česar drni in zdihuje dosti naroda v črni noči mnogobrojnih predsodkov in praznoverja, ne more više. ne more naprejn. Modro toraj dela Mohorovo društvo počenšo poleg pobožnih spisov deliti prostemu seljaku tudi druge koristno knjigo. Matičina pravila velevajo \ prvi točki, kaje Matici namen slovenskemu narodu pripomoči do prave o m i k e s tem, da na svetlo daja primerno knjige v slovenskem jeziku, ali vsaj podpira izdavanje. Stvarjaje in v obliko devaje te besede gotovo ni imela Matica kana ni volje, da spravlja na beli dan bogoslovske knjigo, kar ide oskrbovati vladištvom ter pogledati za stroške; naše ljudstvo jo dovoljno previđeno prostonarodnimi spisovi, vsaj obsipano, za to so so trudili pokojni Slomšek, in to lepo nalogo častno ia marljivo vrši odlični Mohorov zavod; katekizmov štejemo na kope, modro urejenih pa nič. V 15. odborovi seji Matice slovensko sklenolo so je 10 proti 5 glasom na svetlo spraviti „poljudno vcrouoje*, ali ako so komu rači rabiti slovniško neprijazen „verna"; jaz sem gojil zanesljivo upazen, ka veleučeni odbor brez dolgega razpravljanja prepusti rokopis Mohorovi družbi na izdavanje, kakor je učinil s Fabiolo, in vsemu razgovoru bodo konec, toda večini pričujočih odbornikov jo inači ugajalo. Zdi se mi, ka odbor učinivši omenjeni skončutek ni zadosti pazljivo in pozorno presodil Matičinoga občinstva, med kterim je skoro samo razuniništvo, a kroto malo kmetov, in ti so gotovo toliko olikani, vsaj omikani, ka že globše vidijo očiščenimi nazori, ki so toraj lohko brez omotice in omamiee sprehajajo nad poljudnostjo. Ta knjiga bi se spodobila za niže plasti našega naroda, kteri je malo v roko dobi, ako jo Matica izda, in za učitelje kot sovzgajalco rahle mladine ; možaku ostrejše brodečemu no zndovoli; takisto malo pomore na povzdigo in ohranitev nravnosti matičarjev, kar je dolo nravja. Bdi kanila seljaštvu biti hišna knjiga, ravno zato ide v področje Mohorove družbe, sicer pa jo hišnica že minovšega stoletja imela drugo lice, v nji namreč se nahaja razvo krščanskega nauka mnogo koristnega za gospodarstvo in duševni razvoj, poglej „bitno knižico" v Zagrobu 1783 ; a denes bi treba bilo taki knjižici, ktere težko pogrešamo, povse drugo lice dati, iu za njo bi naj razpisalo Mohorsko društvo dostojno darilo, (buli je rečeno, ka so vsi Slovenci katoličani, za koga pa jo že tretje izdanje protestanškogn slovenskega sv. pisma uove zavezo pod naslovom: „Novi zakon" z grškega na stari slovenski jezik obrnjeni po Kiizmič Stevani. V Kbsegi 1848.? Komu BO namenjene „Pesmeno knjige" spravljene evnngjeličiinskini gmajnam, v veliki osmini 505 strani itd? za koga so molivnice in protestanške učilnice v Pucincih, Bodoncih, Petrov-cib, Križevcih in Ilodoši? Resnično sočih zgodeb in prikazni ne uioromo in ne smemo neknti. Ka Matica ni akademija, vemo, kerinači ne bi bila Matica, ker pa mi nimamo tnodrišča v smislu novejšega ustrojstva, tedaj mora Matica kolikor toliko nameščati modriščeter negovati znanosti, a Mohorova družba s pisa-vati in širiti poljudno knjige, in ravno zato ni to Matičina dolžnost. Matici jo odprto nezmerno široko polje, skoro sam goli prelog, kterega so mora živo lotiti. Nujno potrebujemo zgodovino slovanskega naroda, svetovno zgodovino sestavljeno primerno sedanjemu stanju jenih preiskav, modrstvenih del, zomljepisja v vednostni obliki, prirodnih ved spisov v raznih strokah itd. Najkrepši razlog zoper odborov sklep pa je, ka jo „prostonarodno voroučjo" na svetlo dano ze 1851. leta po Vilhelmu ovelou v hrvaščini lehko umljivi za seljaka na podlogi Jirsikove „popularno dogmatike". Ako jo ta knjiga lehko razumljiva prostemu seljaku, kolikor več omikanemu matičarju; komur pa se hrvaščina še zadeva, uči se jo toj priliko in porodi ti dvojni dobiček. Pokaj delati Matici nepotrebne potroške? Čo je nekoliko gospodekov popustilo Matico, ker še ni izdala veroučje, ne bodi nam lo merilo nli povod k temu početju; kdor ovnja toliko slabstvo in medluštvo v pomaganji naših slovstvenih zavodov, popij ga mori, podoben je negodni in kilavi deci, ki se pri najmenši neugodnosti skuja in nos pobesi. Hvala Bogu. ka jo nimamo mnogo, nuj odpade kot suhljnd z zelenega drevesa, ktera ni za drugo, nego da se skuri. Tudi nam ni znano, ka bi druge Matico na svetlo rivale poljudna veroučja. - - Menda ne bi grešil odbor, ako bi prijomši rokopis nn-ravnoč ga zročil in poklonil Mohorovenui društvu; pokih dob pa jo mnogo matičarjev, izlasti dukovnikov iiiohorjanov, postreže se i jiliovemu zahtevu. Matica pa pozorno skrbi za znanstvene rokopise.
Iz Gorice. [JjBV. đop.] Naš deželni zbor jo bil doslej eden najbolj tihih, ker spala je pri nas narodna stvar in kar so je budio , delalo se jo lo s pravilom, ki ni za čase železnic in tolegrafov več za rabo: počasi so dalje pride. Pa prišel jo prigon od spodaj. Tabori in čitalnice so mnogo storili. Naši narodni poslanci morajo tem narodovim željam besedo in javnega izraza poiskati. In ker so med njmi tudi odločni možje in vili Slovenci, bodo se letos zgodilo. Vpraša ujo z edin je nj a SI o v en co v bodo tudi pri nas prišlo na dnovni red. Kolo se bode zavrtilo in po naravnem zakonu bode moralo iti -- naprej! Bilo bi morila, iz raznih ozirov , napačno od mene, ko bi že dones hotel ugibati ali celo prezgodaj izdati , kar sem čul v našem narodnem taboru, kako upamo, da bode stvar iztekla so boljo, nego morda menijo naši bratje Slovenci drugod. Objavil pa vam bom vse takoj potem, ko se bode dejansko pokazalo.
Veliko upanje stavimo na naše slovensko politično društvo „Soča", kteremu so na čelu prvi možjo nagega zaupanja. Upamo namreč , da bo to društvo svojo politično delavnost raztegnilo čo/. vso okraje, kjer v Goriškem Slovenci prebivajo. Tako menimo hode nasledek tega gibanja ta važen, da bode precej po prvih volitvah mš dsželni zbor vso drugo obliko dobil , t. j.
tako kakor je naravno opravičena. Slovenci moramo večino dobiti , ker nam gre. —
Is Unca, '27. septembra. 11 z v. ib»p | J. Sinoči ob polu 8. uri je nastal v vasi Hakek strašen ogenj, ki je, gnnn od silne sape. v malih minutah pokončal \C> gospodarjem vsa pohištva, L<» s pomočjo hitro dospelih brizgalnic jo bilo mogoče požar ustaviti in sosedna poslopja oteti; vendar znaša število pogorelih poslopij 44. Očitna hvala gre tedaj Cerkljanom, Un-čanom in opravništvu Postojnske kolnice, ki so zapazivši ogenj, prihitoli z brizgalnicanii v pomoč. Skoda je tem veča, ker so ljudje že vso svoje pridelke pospravili v shrambe in poslopja, od kterih jim ni druzega ostalo, ko okajeno, rnzkopano zidov je in kuj) pepela. Očitne graje je pa vredno v tej nesreči vedenje planinskega starešinstva, klero ni one svojih dveh brizgalnic poslalo, dasiravno je gorelo skorej pri sosedu Izvzemši Župana, kterega ni bilo doma, imeli so občinski svetovalci dolžnost, priteči nesrečnim v pomoč ali poslati vsaj brizgnlmVe tje. Ve bi bili Blažon i. dr. pri tacih rečeh tako iskreni, kakor so za nemškutari)o iu druge v njih področje nikakor ne spadajoče zadeve, zaslužili bi gotovo očitno hvalo.
Politični razgled.
Na G 0 tke m in Moravskom so stopili nemški poslanci v „de-želni zbor" skup. Češki poslanci zopet v zbornico niso prišli in jih uo bo. Najbrž pa bodo zopet izročili deklaracijo. Dunajskim listom se tudi telegra-fuje, da so vsled ltiegrovega nasveta sklenili do cesarja poslati posebno adreso , v kteri bodo naravnost od prestola zahtevah izpolnenjo želj češkega naroda. — Nemški časopisi so vsi srditi na one češke Jude, ki niso glasovali proti češkemu narodu in tako zakrivili, da je vlada propala pri volitvi na najvnžnejom kraji, v Starem mestu in Sraihovem.
V g a 1 i š k e m deželnem zboru je nasvet Groholskega obveljal, naj so vladi izroči prošnja lvovskega mesta, vsled ktere bi se volitve v Lvovu odložile do tedaj, kader bodo mogočo po novo skleneni postavi.
Na hrvaškem zboru jo Živkovič interpeliral bana, ali kaj veo odpravi vojaške granice.
M a g j a r s k i časopisi obeh strank začenjajo svetavati avstrijski vla di da češko in sploh federalistične opozicije v Cislajtaniji ne sme prezirati, terauč se pogoditi ž njo. Za tega del veliko sovraštvo do Magjarov v nemškem taborji. —
V bavarski zbornici poslancev ne morejo nič voliti in nič sklepati. Obe stranki sti namreč čisto enako močni: liberalci imajo 72 in klerikalci 72 udov. Ker se ena stranka drugi ne uda , absolutne večine ni mogoče dobiti. Vlada bo morala najbrž zbor razpustiti.
Na Francoskem je zdaj najvnžnojšo vprašanje, kedaj se snide postavodajalni zbor kteri bi imel že skupaj biti, pa so ga vlada boji sklicati. Celo vladni listi svetujejo, da se mora sklicati v drugi polovici oktobra. Ker bode liti poslancev zahtevalo iiberalnejih poprav v ustavi, in bode radikalna opozicija proti vsomu cesarjevanju: je ministerstvo in Napoleon sam v zadregi, zato so sklicanjo zbornice odriva.
Španjsko ministerstvo in regent Serano sta enih misli, kortezom ponujati vojvoda iz (lenuve za španjskega kralja. Voljen je baje odbor 15 poslancev, ki so potrebna dela za krnljcvo ponujanje prevzeli. Med tem pa so pripoveduje o republikanskih krdelih , ki so orožujejo v Andaluziji in v Madridu Prihodnjost prinese v Španiji krvavo domačo vojsko, ako vlada ne bodo ravnala bolj državniško kot zdaj. ko svoboščino, kar jih je dala, sama nazaj jemlje.
It.MH1 si vari.
* (Zakaj t i r j a dr. Giskra v kranjskem doželnera zboru nemščino.) Giskrovo pismo na pl. Konrada so glasi po ljubljanskih časnikih : „Sicor je prepuščeno deželnemu odboru, da odločuje, v kterih deželnih jezikih se obravnava in podava tvnvina za obravnavanje; vendar je dež. zbor pri leni veziMi na j. 19. drž. osnovnih postav in je na dalje paziti tudi na okoliščino, da se morajo na Kranjskem sklepati deželne postavo v nemškem jeziku , ker je nemški tekst avtentični. — Stenogra-fična poročila, ki morajo dajati popolno podobo obravnavanja (§. 15. opra-vilnika), se ravnajo ravno zato po obravnavanji samem in so smejo torej „promiscuc" (pomešano) pisati v tem ali onem deželnem joziku. Drugače pak jo s zapisniki sej (§. 12. opravilnika.) Ti so postavodejnim činom deželnega zbora podlaga in spričujejo, ali se je zadostovalo ustavnim pogojem veljavnega sklepanja v deželnem zboru; tudi so vsled deželnega reda odločeni, da se predlože Njegovemu veličastvu. Vsled tega in ker jo nemški tekst postav zdaj edino avtentični in bo ostal avtentičon tudi pri dvojezičnih postavah, mora vlada stanovitno tirjnti, da so ti zapisniki po vsem zadržaji pišejo tudi nemški, kur pa ne izključuje, da ne bi se polog tega pisali tudi slovenski. Temu pa je še pristaviti, da — ko bi so zapisnik sej pisal v dveh jezikih — bi se moralo vse, kar so mora po §. 12. opravilnika vzeti v zapisnik, dosledno tudi v deželnem zboru v obojem jeziku izraziti, in na dalje, da hi so moral zapisnik v prihodnji seji v obeh jezikih prebrati in potrditi." — Tako Giskra, čegar tirjatev je tako nedosledna, protiustavna, nelogična ter opravila zakasnujoča, ka niti ne trenotek ne dvomino, da hi se jej slovenski poslanci mogli kedaj podati. Z lahko vestjo prepustimo poslancem, da v tej zadevi varujejo čast slovenskega jezika. To pa moramo že zdaj omenjati, da sedanje ministerstvo — kakor povsod — tako tudi tukaj čisto protikoustitucijonalno v stvari upleta cesarjevo  osebo, in   sicer tako  podtika, kakor  da  bi  se  cesar branil
ledatelj iu vrednik Anton Tomšič
slovenskega jezika in mu zapiral duri cesarskega dvora. Tako podtikanje se nam — da ne rečemo več — zdi vsakako neopra>ičeno. Cesar Franc Jožef |e dozdaj šo vselej rad poslušal slovenske glasove in znano je nekoliko pričin, ko je tudi sam slovenski govoril. Ce se ministri z enakim spoštovanjem do našega jezika ne morejo ponašati, naj bi ga vsaj glede cesarja ne tajili, nli ne delali, kakor da bi pri cesarju tega spoštovanja ne bila iskati. —
* (Hranilnica kranjska) je v občnem zboru sklenila, v spomin 50letnega obstoja svojega prihodnje leto iz svojega premoženja zidati veliko novo poslopje za realno šolo in je v ta namen odločila 100.000 do 120.000 gold. Hiša ostane sicer lastnina hranilnici, ali prepustiti jo hoče deželi in mestu za šolsko rabo brez plačila. Rea velike hvale vreden sklep!
* (Komentar k VVaserjevp m u govoru). Iz Laškega trga se nam piše: „Šest jih pade, kjer porine", poje Koseški. Gotovo takrat ni mislil, da so slovenski korenjaki še zdaj taki, kakor so nekdaj bili. Pri otvo-renji čitavnice v laskom trgu podkupili so nekteri nosramni nemškutarji hlapce iu obrtuijskih pomagačev, da bi napravili kak škandal. Zbralo se je kacih 18—20, oboroženih s poleni in drugim omikanim orodjem nemške kulture. V pivarui pri Z. so so zbirali. Tj o pridejo tudi trije Žavčanje ; ko odidejo, planejo za njim gori omenjeni možaki, ropotajo z orožjem, ter jim žugajo, da bodo donos spodili vse Slovence. Zavčanje se vstavijo in vprašajo, kaj da čejo ti razsajači. Nek možicelj s cilindrom na glavi, skoči naprej in maha po njih. Pa zdaj se je tem sirovim postopačem štrena zmed'a. Ko so Žavčanje videli, da so prav po roparsko napadeni, se branijo s silo proti sili in ni preteklo pet minut, že so ali obležali ali ubežali napadniki. Nekteri so neki sprejeli malo prasko. Ker so pri besedi nazoči bili trije slovenski zdravoslovci, so iz milosti se podali k odgnanim, gledat in pomagat, ko hi trebalo. Trije žavski Slovenci in 20 nemškutarjev! — Nemški prigovor pravi, da veliki dogodjnji mečejo senco predse.
Ta škandal v laškem trgu jc prava senca k zadnjemu Waserjevemu govoru, kjer našim nasprotnik o m tako brez vseh ovinkov priporoča, naj Slovence p r e p o d e. G. Wasor mora veselje imeti s temi razbojniki. Mi gospoda za take zaveznike nikakor ne zavidamo! Samo prosimo, naj se potem ne išče v našem taboru ščuvajo v, ako se bo narodno vprašanje jolo reševati z obroženo roko, ako bo misel ravnopravnosti tirjala krvi in življenja.
Telegram „Slov. Narodu."
Gradec 1. okt.
Prošnje za zedi njeno Slovenijo so deželnemu zboru poslale občine: Hardek, Višnjeva, Tolsti vrh, Sv. Martin, Socpaclt, Sv. Lorenec, Krčevina, Zavrč, Tmovci, Turški vrh, Gorenjski vrh, Sv. Andrej.*)
*) Občine, ki vedo ceniti vrednost zedinjene Slovenije za narodov duševni in materijalni napredek, naj bi po vsem Slovenskem pošiljale onake prošnje deželnemu zboru v Gradec, ki se bo tako najbolje prepričal, da stoji slov. narod za našimi vrlimi poslanci. Na nogo torej, slovensko občine! Vredn.
Popravek. V sostavek : „Kratek življenjepis in pa dela slovstvena Antona Janežiča" se je nekoliko motljivih iu jako neljubih tiskarskih po-greškov vlczlo. Koj v vvodu mora stati: „V s e s t r a n sk o" a ne „Brez stransko." Dalje : „N a r o d i 1 seje Anton J a n e ž i č 19. decembra 1828" a no 1825; „pri Sv. Jakobu v Rožu" a no: v Ložu. Dalje: „R o h i d o m" a no: Kobidom. Dalje : „nove realke" a ne „naše realke." Dalje : „v J a n e ž i č e v i o d s o č n o s i" a ne: „v Janežičevi od-hodnosti." Dalje: „Oliban" a ne: „Aliban." „R a i č" a ne „Bačič." Dalje : „Z o r n i c a" a ne : „Zarnica."
I^i nI »cl u n g /ur Prlinumeratlon
aut die
innieii ersclieiiiende politische Uoclienschrift:
„Der Osten,"
(II. Jahrgang),
Herausijfigeben von H. Bresnitz.
Dns Program des „Osten" ist eine entschioden autonomistisehe Constituirung Oesterreichs auf der Basis des gleichen Rechtes fiir alle Viilkor und Confessionen. ,,Der Osten" vvidmet dem ganzen europaischen Oriente dio grbsste Aufmerksamkeit, und ist dahor u n e n t be h r li e h
L fiir Jeden, dorsich iiber die politisehen, volksvvirth-schaftlicheu und c ultu r-h i s t ori sche n Verha 1 tni sse d es
I Orientea untcrrichten wi 11. „Der Osten" empfiehlt sich vvegen seiner zahlreichen Verbreitung im Oriente auch insbesondere fttit Di-s e r a t i o n e n.
„Der Oaten" ist zugleich die billigste politische VVochenschrift, denn er kostet blos:
Fiir Wien...............fl. 5 Jahti., ti. 2.50 halbj., n. 1.25 viertlj.
„      „   mit Zustellung ins Haus „ G   „    „ 3.—   „    „ 1.50 „ 1 Fiir die iisterr. Konigreiche u. Lan-
der mit Postzusendung.....„ C   „    „ 3.—   „    „ 1-50 «
j; Fiir das Ausland mit Postzusendung „10   „   „ 5 —   „    „ 2.50 n
Die Adniinistration des „Osten."
Tiikar Kduard J*uiU
Lastniki - Dr. Jote Voaniak in drugI.