V Ljubljani v petek 21 julija 1863.
Naprej velja za Ljubljano: za vse leto 6 gl. — kr. a. v. za pol leta 3 ,»,,, začet. „ 1 „ 75 „ „ „
po pošti: za vse leto 7 gl. — kr. a. v. za pol leta3 „ t>0 „ „ ,, začet. „ '2 - 5 „ „ „
NAPREJ.
Oznanila. Za. navadno dvestopno
vrsto se plačuje: 5 kr., ktera se enkrat, 8 n v v dvakrat, 10 „ „ „ trikrat natisne, veče črke plačujejo po prostoru. Za vsak tisk mora biti kolek (šteinpelj) za 30 kr. Vredništvo je na starem trgu hišna št. 15.
Rokopisi se ne vračujejo.
Dopisi naj se blagovoljno frankirajo.
m. 59.
Ta list izhaja vsak vtorek in petek.
Tečaj I.
Oznanilo.
rj^a dopisom 16. jultfa letošnjega leta je dovolilo vodstvo južne, ogerske, hrvaške in koroške železnice, da se za 50 odstotkov poniža voznina vsem onim, kteri žele priti k svečanosti, ki se bode v Mariborji praznovala 3. dan avgusta meseca letošnjega leta na čast sv. slovanskih aposteljev Cirila in Metoda. — Po vseh slovenskih čitalnicah se dobivajo vstopnice, ki bodo za izpricevanje pri vsakej blagajnici (kasi) poprej imenovanih železnic, in veljale bodo za prihod v Maribor od 1. do 3. dne avgusta meseca, in za odhod 4. in 5. dan avgusta meseca letošnjega leta.
Narodna slovenska čitalnica v Mariborji.
, _ ■ ■ »-i! ■ - / Cestni zakon.
Nasvet g. poslanca barona Apfaltrerna ni bil podpiran; potem se oglasi poslanec Dežman: menim, da pri tem vprašanji ne smemo vegasto (einseitig) ravnati, in da se moramo ozirati na druge zakone, za ktere smo uže glasovali. Opiram se le na srenjski zakon in sicer na njegov zadnji paragraf, v kterem se tudi govori o razpustu srenjskih zastopnikov po de-želnej političnej upravi. Zdi se mi sicer, kakor bi odboro-vemu nasvetu bilo tukaj všeč vladin načrt predrugačiti. Ce ni tega, potem bi prosil g. poročevalca, naj mi razloži, kar se tega tiče; vendar menim, da ima tista mera, ktero smo vladi prepustili v §. 96. srenjskega reda, kjer je govor o srenj-skem zastopu, tudi obveljati pri druzih odborih. Opominjam, da se je tudi postavil za zidovanje raznih cerkev in farovžev odbor, pri kterem si je tudi prihranila vlada pravico, da ga sme razpustiti; naposled imenujem, da v zakonu o učilniškem patronstvu, ki pride kmalo na posvetovanje, tudi stoji paragraf, ki vladi hrani to pravico, da odbore sme razpustiti. Jaz tedaj takisto menim, če o kakej stvari kaj ukrenemo, da morajo naši sklepi enaki biti, in mislim, če smo uže sklenili, kar se tiče srenj skega zastopa, da moramo delati enako tudi z drugimi odbori, ktere volijo srenjski zastopniki, in torej gotovo nimajo tolike veljave, kolikoršno ima srenjski zastop. Torej bi postavil za- načelo: kar se je odločilo v §. 96. srenjskega reda, to naj velja tudi pri cestnem odboru. Prosil bi tedaj gosp. poročevalca srenjskega odbora, naj bi nam povedal, kakošen je tisti paragraf srenjskega reda po odborovem popravku, ker
nimam pri sebi odborovega poročila. Posl. baron pl. Apfal-trern: poprej sem prosil besede zato, da bi odgovoril nekte-rim besedam, ki so se povedale v tem razgovoru. Najprvo se je posebno trdilo, da ne more biti, da bi se deželna uprava vezala na privolitev deželnega odbora, kar se tiče §. 22., ker namreč mora vladi ostati pravica, da sme razpustiti družbe, ki nezakonito delajo. Najprej moram opomniti, da cestni odbor ni družba, kakoršne misli politično zakonodajstvo, ampak je le v ta namen izvoljen izvrševalen organ, ki se mora osnovati na podlogi tega zakona, o kterem se ima zdaj glasovati, in loči se od druzih političnih društev po svojem namenu, po svojej dolžnosti, po vsem svojem področji (wirkungskreis); kaže se, kakor čisto drugačno bitje, ki se nikakor ne da meriti s tistimi pravili, ki so veljavna pri društvih. Da bi tak organ delal svojej dolžnosti vprek, to je mogoče; ali tega ne moremo uže zdaj tako za gotovo trditi, kakor tudi jaz nečem za gotovo trditi, da bi se utegnil odbor hoteti razpustiti iz tacih vzrokov, kteri bi se ne dali popolnoma opravičiti. Zgodilo bi se lehko to in uno; skrbeti je treba, da se ne zgodi niti to, niti uno. Nikakor nečem kazati nezaupnosti do vlade s temi nasveti, kakoršne sem svetoval uže večkrat; še le tako mislim, da se najlaže odvrne nezaupnost, ako se na tanko razloči, in za tega delj sem želel, da bi §. 22. bil razločnejši. Moj nasvet o tej stvari ni bil podpiran, kar priča, da zbornica drugače misli; toda jaz nisem menil kazati nezaupnosti, ampak ubraniti, da bi se zopet ne vrnilo kaj tacega, kar smo uže več let sami izkušali v deželi, in ta namen je hvalen; ta namen ima zdaj tudi naša vlada. Premembe pak so povsod mogoče, torej tudi niso nemogoče v vladnih namenih. Ustavna vlada nam ni dana, da bi potrjevali paragrafe tako, kakor nam jih svetuje vlada, ampak da o njih vsak naravnost povč svojo misel, kako on meni, da bi se to moralo narediti, da bi koristilo deželi in njenej blagosti. Preverjen sem, da so uradnici sami dobri Avstrijanci, da imajo sami najboljšo voljo, pospeševati, kar je dobrega; vendar ni mogoče pogledati vsa-cemu človeku v srce, in ni mogoče naprej vedeti vseh okol-nosti, ki bi utegnile nagibati nekdaj tega ali tega, morda po mnozih letih. To je tisto, o čemur zdaj govorimo, moja gospoda! kar je bilo tudi vzeto v srenjski zakon, in sicer v čr-tež deželnega odbora. Tudi pri srenjskem zakonu smo bili mi v odboru postavili besede: „z dogovorom." In ko je uže bil množno pripravljen tisti spis, ki je imel priti pred slavno zbornico, nam se je v nekej seji oznanilo silno dvomljenje: da se ni za gotovo nadjati, da bi se ta zakon privolil, odobril, potrdil, če se odbor ne uda temu, da bi se postavilo: „ako se da vedeti" namestu: ^dogovoriti" ali „privoliti." Da bi tako važnega srenjskega zakona uže v rojstvu ne devali v nevarnost, zato se je bil odbor udal, in slavnej zbornici nasveto-
val, kakor sc je potem bilo prenaredilo. Ali vidimo, da se zopet enako zahtevanje vrača pred deželni zbor in z enakim žuganjem. Da, ako pravijo, tako mora biti, sicer vlada ne potrdi, da, potem je nepotreben deželni zbor. Moja gospoda! oprostite, da tako odkrito govorim, pa je res tako. Besede §. 96. v srenjskem zakonu so zares take, kakoršnili vlada želi zdaj tudi pri §. 22., in kakor smo slišali denes, kakoršne tudi svetuje odbor. Da so v §. 96. srenjskega reda besede: „ako se da vedeti deželnemu odboru," to je resnica; ako pa hočete, moja gospoda! pri §.22. denes enako potrditi, boste le dosledni; moja misel, moja osobna prepričanost pa to ni.	(Dalje prih.)
v Hekaj »a pomislek Slovencem.
Spisal Ljud. Tomšič.
(Konec.)
Združiti se s Hrvati, to je težka misel, ker je Hrvaška res kraljestvo, ki ima vse drugačne pravice nego mi; ali v jezici združiti se toliko vsaj, da se glavna slovniška pravila ne bodo nakrižna, to je lehko, to je čisto mogoče in djansko. Naštel je, kakor je znano, dr. Firmenich 92 nemških narečij brez kočevskega, in vendar imajo vsi Nemci en književen jezik, ki rabi vsaeemu pisatelju. Ce so torej Nemci le pod enim književnim plaščem; če Nemci, da-si jih je mnogo, imajo v knjiži vsi iste besede: zakaj bi se tudi južnoslovanska narečja bolj ne mogla zediniti v enako pisavo — če je tako lehko mogoče ? — Združiti se pa moremo le, ako se v jeziku prebližamo velicemu južnoslovansliemu narodu, in to ne precej vse, ampak počasi, ker dobro vemo, da se počasi daleč pride. Conditio sine qua non pa je, da malo pogledamo sebe, kako zdaj pišemo in govorimo, potlej pa sosede Hrvate. Slovenci govorimo na pr.: „delau sem ves dan, pa nisem biu truden;" torej nikoli ne izrekamo: „al, el, il" v minolej participii, kakor pišemo; tako se čuje govoriti le, kolikor je meni znano, med belimi Kranjci, kterih je pa vrlo malo. Po-gledimo še Hrvate, kar se tega tiče. Kajkavski Hrvatje, kterih je precej veliko, sicer govore: „al, el, ilzato se pa vendar nikjer tako ne piše v luvaškej književnosti. In to je zmešnjava, da pišemo Slovenci, kakor skoraj nihče ne izgovarja. Dostikrat sem čul slovenskega kmeta: da bi le teh alov, elov in Hov ne bilo konci besed! Ne bi li torej bilo dobro, da se tu poprimemo hrvaške oblike, ktera nam bi dala mnogo dobička pri našem težkem početji? Pišimo tako: „de-lao sem ves dan, pa nisem bi o truden." Taka pisava bi našemu kmetu bila mnogo razumnejša, in stopili bi Slovenci zopet za velikanski korak bliže k Hrvatom. Pravilo bi takej pisavi bilo kaj lehko, namestu: „lu bi v participijah mino-lega časa pisali: „o," torej : „al — ao, el — eo, il — io." Kdor kolikaj zna brati, nihče ne bi se mogel izgovarjati, da mu je to pravilo pretežko. Mislim, da je: ,.au, en, iu,u kakor izgovarjamo, obilo podobnejše hrvaškemu „ao, eo, io/' nego dozda-nje: „al, el, il.u Morali bi tudi še nekaj druzih pravil vzeti v slovenščino, a naš kmet bi zato vendar ne bil nič na škodi. Tako so na pr. enklitike velik velik zaklad našega jezika; le najti se mora kdo, da ga izkoplje. Dalje na pr. pišemo: „kamen, kterega sem zagnal, pobil je učiteljevo okno." To ni prav. Kamen je stvar, ne osoba, in zaimek se tu ozira na neživočo stvar; kterega tedaj smemo jemati le pri živih samostalnicih, a ne pri neživih, ker pravilo govori: imena, ktera kažejo kako živo osobo, imajo četrti padež enak dru-zemu. Za oziralne zaimke pa ne stoji nikjer, da bi povsod imeli četrti padež enak rodilniku. To je pot, po kterem se morejo Slovenci počasi Hrvatom pridružiti v knjižnem jeziku. Hrvaški jezik je krasen, rekel bi, popolnoma izobražen; pre-
gledimo torej njegova pravila, in kar bi Slovencem ne oviralo narodnega razvitka, to radovoljno hitro vzemimo v svojo pisavo. Reči je lehko: vzemimo hrvaški jezik v slovenske knjige, ali težavno, z več pogledov mučno je, zares ga vzeti. Počasi in premišljeno dalje stopajmo, ker nam je na poti še veliko steklenine, ob ktero bi se prav lehko zbodli, in potem šepali vse svoje živenje.
Dopisi.
Iz Ljubljane. A — Silno potrebno je, da bi se napravila sistema slovenskemu hitropisju (stenografii). Mnogo se je uže pisalo o tej reči, ali do sedaj se vendar ni še nič zgodilo. V „Novicah" in v „Napreji" so se uže vabili gospodje, ki umejo korenito naš jezik in hitropisje, naj ustanove sistemo, ktera bi ustrezala slovenskemu jeziku; ali — da bi tako ne — do sedaj je ostalo še vse, kakor je bilo. Dobro nam je znano, kako se je godilo v zadnjem deželnem zboru slovenskemu hitropisju, in tako se nam bode godilo tudi prihodnje, dokler ne ustanovimo tej reči sisteme. Oglasilo se je bilo dosti gospodov hitropiscev, da imajo sistemo uže pripravljeno; do sedaj pak smo vendar ostali vedno le pri samem pripravljanji, sicer pa nismo nič napredovali. Brali smo v dunajskem listu „Oesterreichische bliitter fiir stenogralie," da se v Ljubljani misli ustanoviti hitropisno društvo, ki bi tudi posebno imelo nam6n, da bi naredilo hitropisno sistemo slovenskemu jeziku; ali kaj se nam je nadjati od tacega društva, v kterem le dva uda umejeta slovenski jezik? Zelo malo, ali pa čisto nič! Vabil se je tudi po slovenskih listih g. profesor Magdie v Zagrebu, sin slovenskega naroda, jezikoslovec in izvrsten hitropisec, naj blagovoljno razglasi slovensko sistemo, ki je jo napravil; pa tudi to ni imelo vspeha. V imeni slovenskega naroda tedaj še enkrat prosimo g. Magdiča, naj komu v Ljubljani blagovoli izročiti vsaj rokopis svoje sisteme, da bi se v prihodnjem deželnem zboru moglo vsaj nekaj govorov slovenski stenografovati!
\ Iz Ljubljane 22. julija.—m—. Te dni je zopet prišel na svitlo „Ost und West," časopis, ki se je tako srčno poganjal za naše pravice, ki je pa lani moral prenehati zarad tiskarnih tožeb. Vrednik mu sicer več ni g. Tkalac, ampak g. Aleksander Sandič, toda časnik je ohranil svoj poprejšnji program in svojo poprejšnjo izvrstnost, kakor nam priča prvi list. „Ost und West" je sicer poprej obetal, da bode izhajal vsak teden enkrat; ali vredništvo zdaj oznanja, da je to bilo nemogoče, ker se je oglasilo premalo naročnikov, in zato izide le 15. in 30. dan vsacega meseca, in stoji (košta) po pošti za vse leto 10 gld., za % leta 5 gld. 20 kr., za % leta 2 gld. 60 kr. V obeh prvih listih se tudi popisuje vsa zadnja tiskarna tožba g. Tkalca in njegovih pomočnikov. Uže zgodovina in politično jako izurjena peresa vsega tega lista ga živo priporočajo vsem Slovanom, torej tudi Slovencem, za ktere je pregovoril uže marsikako važno in gorko besedo, in upamo, da jo bode še govoril. -— Tudi smo v roke dobili uže 3. zvezek „Torbice," ki v Zagrebu pogumno in zanimljivo piše o marsičem, kar bi se težko pisalo v Ljubljani; vzlasti se mnogo peča z ljubljansko gimnazijo. Osnovana je, kakor je bil nje zadnji zvezek, in tudi jezik vrlo napreduje, da-si bi želeli, naj bi se umeknila še sem ter tje kaka slovniška napaka, tako na pr. beremo: pazijoč namestu: pazeč,'kakor: hodeč, ne: hodijoč; ali gotovo smo se preverili, da „Torbica" premore vse jezikove in druge zavire, zato jo vsem Slovencem srčno priporočamo ž njenim lastnim povabilom:
Z današnjim zvezkom smo zvršili „Torbico" za letos, — nikakor pa za vselej, česar se uže nekteri nadjajo, kakor ču-
jemo, ako nam Bog le potrebnega zdravja d&, in pa ako ne bode tudi v prihodnje manjkalo materijalne podpore. „Tor-bica" bode torej prihodnje šolsko leto izhajala zopet v zvezkih, vselej na 3 polah, in sicer tako, da bodemo konci prihodnjega šolskega leta 8 novih zvezkov imeli (brez letošnjih). — VeljA pa „Torbica" za vse prihodnje šolsko leto v Zagrebu 2 gld. a. vr., zunaj Zagreba po pošti 2 gld. 50 novči-čev. Dijaci se morejo naročevati, kakor dozdaj, tudi na posamezne številke po 25 novč. Naročnina naj se pošlje podpisanemu vredniku in vlastniku do 1. oktobra „poste restante" v Zagreb, ker okoli 15. oktobra izide 1. zvezek prihodnje „Torbice." Donašala bode „Torbica" pesmice, povesti, razne druge stvari in dopise — vse od mladih rok v slovenskem in hrvaško-srbskem narečji, z latinico in cirilico pisane, za ktere se mladini prav živo priporočamo. Pomočnik jej ostane tudi v prihodnje g. L j ude v it Tomšič, nje početnik, kteri bode v šolskih počitnicah naročnike nabiral po Slovenskem. Prosimo torej, da bi nas domoljubi gospodje radi podpirali, ker brez materijalne podpore ni napredka. Tudi prosimo, da bi blagovoljno priobčili ta poziv svojim čestitim bralcem vsi časopisi, kteri so „Torbici" prijatelji.
V Zagrebu 12. julija 1863.
JVikomed Ravnikar*
slušatelj kr. pravniške akademije v Zagrebu, vrednik in vlastnik -Torbice."
Važnejše dogodbe.
Ljubljana. Milostni nadvojvoda Franc Kari je pogorel-cem v Selcah poklonil 200 gld.
—	C. k. uradniku iz Komna g. Gironcoli ju je 19. dan t. m. vlak na železnici na Brežini odtrgal glavo, ko je po nesreči padel pod hlapon. Nesreče se pri železnici lehko gode, ker je premalo stražnikov7, da morajo toraj železnico od daleč po dratu zapirati z vrnilami. Se ni dolgo tega, kar je bila pri Ljubljani taka vrnila v glavo zadela kmetico, ki ni vedela, da se zdaj zapira železnica.
Koroška. Gosp. Andrej Einspieler se je bil pri višem deželnem sodstvu v Gradcu pritožil zarad tiskarne razsodbe celovškega deželnega sodstva, toda v Gradcu je bila potrjena prva razsodba; zdaj pak je podal na Dunaj pritožbo najvi-šemu sodnemu dvoru.
Dunaj. Posled prošnje štajerskega deželnega zbora, da bi namreč zopet dobili vse državljanske pravice tisti Štajerci, ki so bili obsojeni zarad .1848. leta in zarad poznejših političnih pregreh, sklenilo je Nj. veličanstvo 16. dan t. m., da se poda polna milost vsem tistim, ki so je vredni, toda sami je morajo prositi. —- 13. dan t. m. je potrdilo Nj. veličanstvo nasvet istranskega deželnega zbora, naj bi se več ne volili v Malem Lošinji ampak v mestu Oresu deželni poslanci za mesta Cres, Krk in Mali Lošinj , in tudi oba deželna poslanca za srenje političnih okrajev Cresa, Krka in Malega Lošinja.
—	K nadvojvodi Maksu so bili un dan prišli meksi-kaiiski poslanci, med kterimi sta bila dva vladike.
-— „Presse" govori, dajo tirolski viši državni pravdnik Hasslwanter poslal na Dunaj odgovor, v kterem pravi, da v pastirskem listu tridentinskega kneza vladike ni našel nič, kar bi vredno bilo kazni.
—	Šolski odbor je sklenil, da po srenjskih ljudskih učilnicah ne bodo plačevali učnine: otroci, ki so sami, ali kterih roditelji so tako ubožni, da uživajo javno podporo; kterih oče je vojak ali niži častnik; najdenci in sirote, za ktere skrbi ali srenja, ali hiša za najdence. Ako so roditelji uže za enega otroka osvobojeni, potem ne bodo plačevali za nobenega
več. Okrajni načelnik lehko osvobodi otroke ubozih dninarjev in delavcev po fabrikah, ubozih mater in patentiranih oslabelih vojakov in malih obrtnikov. Okrajno načelstvo mora v 8 dnevih podati magistratu imena vseh tistih, ki žele biti osvobojeni; ako ta ne dovoli, potem se je pritožiti srenjskemu odboru. Osvoboditev ima veljavo, dokler otrok hodi v učilnico, in tudi, če prestopi v drugo ljudsko učilnico.
— 10. seja poslanske zbornice. Prvosedoval je Hasner; na ministerskej klopi: Schmerling, Mecsery, Lasser, Plener, Burger in Hein. Bralo se je vprašanje grofa Potoc-kega in njegovih tovaršev o krakovskem hrupu, in sicer: 1) ali je vlada zadovoljna v tej zadevi s poročili deželnih uradov, ali je pa še dala sicer preiskavati? 2) alibi vlada ne hotela precej naročiti gališkim, posebno pa krakovskim uradovom, naj se ne strelja na ljudstvo, da-si poprej ni bilo ukazano, da se mora razkropiti? — Gališki državni poslanec Benoe je bil dr. Zyblikieviču na Dunaj po telegrafu poročil o zadnjem nepo-koji; krakovska telegrafija pa tega ni hotela prejeti, rekoč, da ni dovoljeno, in zato je vprašal grof Potočki dalje: 1) aH je krakovska telegrafija po naročilu delala, ne samo, kar se tiče oblike, ampak tudi v materijalnem oziru? 2) ali so ta naročila taka, da celo državni poslanci med sejami ne morejo zvedeti, kaj se doma godi v tako važnih stvareh? Drugo vprašanje pak je podal zbornici grof Kinsky s tovarši zarad ujetih Poljakov, ki so prisiljeni, da morajo prebivati ondi, kamor jih pošljejo: 1) ali bi morda slavno ministerstvo ne hotelo povedati, zakaj se je to zgodilo? 2) ali bi ne hotelo povedati besed mednarodnih pogodeb o tej reči? Potem se je volil odbor, da bi se posvetoval o poročilu komisije zarad državnih dolgov postavljene. Volilni listki so se oddali, in glasovi šteli zunaj zbornice. Za tem je bil na vrsti Miihlfeldov nasvet, naj bi se namreč izpustil §. 7. v bilježniškem redu. Miihl-feld je rekel, da je lani svetoval, naj se naredi velik zakon o verah, pa da je učakal žalostne izkušnje, ker lani zbornica ni hotela, da bi na posvetovanje prišel zakon o verah, kterega je uže bil naredil poseben odbor. Enaka se je godila tudi vladi, ki je bila obljubila maja meseca 1861. leta načrtan zakon, po kterem bi se delo v red mednarodno razmerje katoliške cerkve z nekatoliškimi verami. Ta zakon pa ni bil prišel v zbornico, ker se je bilo treba poprej o tej stvari, kakor je djal državni minister, dogovoriti s papeževim prestolom, kar se pa še ni zgodilo do denašnjega dneva. To da ga je podučilo, da zdaj ni tisti čas, da bi se podajali zbornici veliki zakoni; prav zato pa se mora skrbeti, če ni z velikimi zakoni mogoče nič opraviti, da posamezni zakoni popravijo, kolikor se da. Govornik je še dalje razlagal zgodovino raznih ver od 1849. leta, in priporočal svoj nasvet. Drugi nasvet je pa umeknil — da bi se namreč osnoval stanoviten odbor za verske zadeve — ker bi morda potem prvi nasvet hitro ne bil dognan; toda svetoval je, naj se naredi odbor, ki bode najprvo presojeval njegov prvi nasvet, kar je tudi potrdilo glasovanje. Potlej se je oznanilo, da so bili izvoljeni v odbor za poročilo komisije zarad državnih dolgov postavljene, ti-le poslanci: Degli Alberti, Fleckh, Wohlwend, Kirchmayer, Ha-genauer, Hopfen, Gschier, Stamm in Doblhof. V odbor za Miihlfeldov nasvet so bili izvoljeni: Gutovski, Kuranda, Miihl-feld, grof Mazuchelli, Hagenauer, Wezyk, Lohninger, van der Strass in Kuziemski. Za tem se je prvič bral domovinski zakon. Tinti je nasvetoval, naj bi se izročil odboru devetih; Doblhof pa je želel, naj bi se dal na presod odboru dvanajstih, ker to je važna, v splošno živenje avstrijskih narodov seza-joča stvar. Doblhofov nasvet je obveljal, in v ta odbor so bili izvoljeni: Rechbauer, Heyss, Mogielnicki, Doblhof, Herbst, Wohlwend, Bučka, Berger, Grebmer, Derbič in Stummer. Na-
posled se je prvič bral preudarek državnih stroškov in dohodkov za 1864. leto. Herbst je svetoval, naj bi se najprvo izročil odboru devetih, kar je tudi potrdilo glasovanje. V ta odbor so bili izvoljeni: Kaiserfeld, Groholski, Gross, Herbst, Rothkirch, Szabel, Taschek, van der Strass in Tinti.
Salcburg. 20. dan t. m. po poldne je prišel pruski kralj Viljem v Salcburg.
Trojedina kraljevina. „Pozor" piše, da se je zopet nabralo 979 gld. 75 kr. od 25. maja do 15. julija letošnjega leta za južnoslovansko akademijo.
Čres. Na Čresu so se ljudje bili 13. dan t. m. tako vprli zarad neke nove ceste, ki se jim dela, da je 14. dan t. m. do 200 ljudi prišlo, in razdrlo vse dosedanje delo. Gosposka jih je prijela v strah, in preiskava se začne zarad tega hrupa.
Češka. Govore, da bode konci julija meseca odložen državni zbor do prvih dni septembra, in da bode v tem času sklican češki deželni zbor, da bi izvolil nove državne poslance, ker je odstopilo toliko poprejšnjih; ko se to dovrši, potem neki pojde precej zopet na dvoje deželni zbor.
—	20. dan t. m. je bil dr. Belski slovesno postavljen za župana; govoril je v češkem in nemškem jeziku.
—	Višega deželnega maršala na Češkem Alberta grofa Nostica je posled njegove prošnje Nj. veličanstvo 19. dan t. m. milostno oprostilo te službe.
Galicija. 14. dan t. m. je policija v Krakovu zalezla več stotov (centov) smodnika, in ujela delavce, ki so imeli ž njim posel. Smodnik so odpeljali na trijeh vozčh, množica pak je spremljajočim vojakom žvižgala in va-nje metala kamenje. Nek zadet vojak je strelil in več druzih za njim. Ranjenih je bilo četvero ljudi, nekteri pa pišejo, da samo dvoje.
—	17. dan t. m. je umrl meščan Zf^bkievič za ranami, ktere je bil od puške dobil 14. dan t. m. Mestni odbor je ukrenil, naj se namestništvu pošlje prošnja, da bi se pre-iskavalo zarad prigodeb, ki so bile 14. dan t. m.
—	Tudi v Levovu je, kakor beremo, skriven poljski odbor, ki je pomagal Visockemu, ko je šel na Radzivilov.
—	Po noči med 11. in 12. dnevom t. m. so kmetje hudo razsajali po nekdanjem bohnijskem okrožji, 4 do 5 štirjaških milj na široko; pobiti hote namreč vse plemenitaše in gospode, ker menijo, da se poganjajo za Poljake, kmetove sovražnike. Nekteri trdijo, da jih je nekdo moral podpihati in na noge spraviti.
Erdeljska. Madjarski poslanci niso bili niti v prvej, niti v drugej, nitivtretjej seji erdeljskega deželnega zbora; imeli so med seboj več shodov pod prvosedstvom grofa Mikesa, in sklenili so, da za zdaj ne pridejo v zbornico, in menda tudi poznejše ne.
Ruska. Vlada je ukazala velik vojaški nabor (rekrut-bo), to je: izmed vsacih 1000 duš mora priti deset mož na vojsko, in tako bode v novembru letošnjega leta 500.000 novincev sklicanih v orožje.
—	Časnik „Journal de St. Petersbourg" pak piše, da bode vojaški nabor po gubernijah: Vilna, Kovno, Grodno, Volyn, Kijev in Podolje še le 1864 leta.
—	Ruska vlada je v svojem odgovoru zavrgla vseh 6 nasvetov zapadnih vlad, in rekla, da v poljski vpor se morejo vtikati samo tiste tri države, ki so med seboj razdelile nekdanje poljsko kraljestvo t. j. Avstrija, Ruska in Pruska. Odgovor dalje pravi, da sedež poljskega vpora prav za prav je v Galicii, na Poznanjskem in v Parizu. Z Dunaja neki da je v Petrograd uže odšlo novo pismo, v kterem naša vlada na ravnost izreka, da misli v tej stvari za trdno hoditi z fran-cozko in angleško vlado.
■— Beremo, da je zadnji čas poskušala ruska in pruska vlada Avstrijo odcepiti od zapadnih držav, kar se pa ni posrečilo , ker se je neki temu krepko po robu postavila avstrijska vlada.
Poljska. Iz službe so morali iti vsi poljski uradnici, ki so služili na železnici od Varšave na Vilno in od Diinaburga na Kovno.
Francozka. Nobena zapadnih držav ni dovoljna z ruskim odgovorom, ki na Francozkem ni bil po godi niti mi-roljubej, niti boja želnej stranki.
—	Govori se, da pojde maršal Niel v Petrograd, in da preneha diplomatična vez med Francozko in Rusko, če se car več ne podil.
—	Med mestom Parizom in Rouenom je telegraf, ki v Parizu in v Rouenu ob enem tiska poročila, ki se pošiljajo po njem. To je iznajdba necega gospoda dArlincout-a.
—	Voskovod Forey je poslal iz Meksike cesarju Napoleonu: \) 5 zastav in 13 praporcev (manjših zastav); 2) srebrne ključe mesta Meksika; 3) cesarjeviču je poslal majhen risan top.
.Angleška. Palmerston pravi, da bi se vnela vojna po vsej Evropi, ako bi se ovrgle pogodbe, ki zdaj veljajo, in ako bi se izkušalo zopet obnoviti staro poljsko kraljestvo.
"Vlaška. časnik „Independance" pripoveduje, da niso bili sami Poljaci v tistej trumi, o kterej smo zadnjič pravili, da se je bojevala z vlaškimi vojaki, ampak da je bilo iz Turčije prišlo po Donavi do 400 tujcev, med kterimi je bilo samo nekaj Poljakov, na angleškej ladii, in da so šli pred bojem in po boji proti sredi dežele, ne ob ruskej meji. Pravijo, da je to nalašč naredila turška vlada, ker bi Rumunce rada pripravila v zadrege, kar trdijo tudi sami vlaški časniki.
Amerika. 1. dan t. m. je bil zavezniški vojskovod Reynolds zgrabljen in zmagan pri Gettysburgu; 2. dan t. m. je bil zopet hud boj, v kterem je ranjenih in ubitih 20.000 zaveznih vojakov in 30.000 konfederircev. Linkoln konfede-rirskemu prvosednikovemu namestniku ni dovolil priti v Wa-shington, kjer je hotel razodeti imenitne reči. Vojskovod Frenche je hotel osvojiti Williamsport, ali odgnan je bil. Vicksburg je 4. dan t. m. vzčt; južne države se žel6 dogovarjati zarad miru.
Iz svetih Višarij. Prihodnjo nedeljo, t. j. 26. dan t. m. bode lepa slovesnost pri ljubeznjivej materi Marii devici na sv. Višarij ah: blagoslovile se bodo nove orgle, ktere je naredil slovenski mojster Jož. Grafenaver iz Brd v Zilskej dolini. Ker so se pak napravile največ z milimi darovi iz slovenskih rok, čutimo so dolžni, da oznanimo to slovesnost vsem Slovencem, ktere prijazno k njej vabimo.
Duhovni na sv. Višarijah.
Dunaj 23. julija. — Nadavek (agio) srebru 11.00.
37J
Oznanilo.
Na znanje se daje vsem, da se bode od 27. dneva julija meseca letošnjega leta po sklepu upniškega odbora v kon-kursnem imetku Ferdinanda Luscherja prostovoljno prodajala velika zaloga drobnega blaga in raznih dišav (specerei) v pro-dalnici na kapucinskem predmestji na dunajskej cesti št. 79.
V Ljubljani 23. julija 1863.
Poravnovalni voditelj Dr. Jernej Zupane.