Poštnina plačana v gotovini
Sptid. in abb. poa. 2. Gr.
IDromggiaOEK
UREDNIŠTVO in UPRAVA v Gorici v ulici Orzoni štev. 38 — Cena oglasom po dogovoru.
KATOLIŠKI TEDNIK
IZIDE VSAK ČETRTEK
Pottni tokovni rotom V, H/SOM
Leto H. Štev. 20
GORICA DNE 16. MAJA 1946.
Cena L. 4.-
„Ljudski duhovniki"
Sv. oče Pij XL je v svoji encikliki proti nemškemu nacizmu in rasizmu zelo obžaloval tudi to, da poganski nacizem zlorablja krščanske besede in jm daje popolnoma ne-krščansko vsebino. V takem potvarjanju besed so največji mojstri tudi komunisti, ki v svoji nad vse drzni lažnivosti prevračajo vse pojme in najbolj lepim besedam dajejo najbolj grdo vsebino.
Take besede so: svoboda, pravičnost, ljubezen, verska svoboda, demokracija itd. Med besede, ki jib komunisti tudi med nami radi potvarjajo, spada brez dvoma tudi beseda »ljudski duhovnik«.
Beseda ljudski duhovnik ima mnogoteri prav lep pomen.
Duhovnik je vzet iz ljudstva, posebno med nami Slovenci največkrat iz preprostih kmetskih in delavskih krščanskih družin. Zares ljudski duhovnik.
Ljudski je duhovnik tudi v tem smislu, da se je šolal največkrat s prostovoljnimi prispevki dobrega ljudstva, ki svoje duhovnike ljubi in zato podpira ubožne dijake v semeniščih.
Naši duhovniki so prav radi tega ljudski v tem smislu, da so ljudstvu hvaležni, ga toplo ljubijo, se z njim veselijo in z njim žalujejo. Ker so iz njega izšli, poznajo njegove potrebe in pravične želje ter mu skušajo po svojih najboljših močeh služiti in ga podpirati.
Ljudski so zlasti tisti duhovniki, ki se prav živo zavedajo svojo velike odgovornosti za duše, ki so jim poverjene. Zato so ljudstvu vedno na razpolago v cerkvi, na prižnici, v spovednici, v šoli, v župnišču. Po dnevi in po noči so svojim vernikom na razpolago, zanje molijo, delajo in se žrtve-inS«	t:
le ljudi, ka.eri so duhovnike pi-e-ganjali ali jim tudi le grozili.
Skrunjenje te besede
Ne le zloraba, ampak pravo skrunjenje ali onečaščanje besede »ljudski duhovnik« bi pa bilo, ako bi kdo imenoval ljudskega duhovnika tistega, ki svojega ljudstva ne vodi po poti resnico, popolnosti in svetosti proti večni domovini, ampak svojemu zapeljanemu, zmoti in gTe-hu vdanemu ljudstvu slepo sledi na poti pogube.
Ljudski duhovnik mora voditi ljudstvo po pravi poti, nikdar pa mu ne sme slediti po krivih poteh. Tega ne sme storiti ne za ceno ljudske hvale, ne zaradi kake gmotne koristi, ne iz strahu.
Današnji rod je prišel tako daleč, da imenuje in poveličuje kot »ljudske« celo take duhovnike, ki so zavrgli duhovniško suknjo ali dajejo ljudstvu veliko pohujšanje, ko ga s svojim vedenjem, pisanjem, govorjenjem in molčanjem, zavajajo celo v največjo sodobno zmoto brez-
božnega komunizma. Kako zelo mora boleti vsako krščansko srce in zlasti vse dobre duhovnike, ako slišijo in vidijo, kako kak njihov sobrat nastopa v javnosti celo z znaki brezbožuosti.
Taki duhovniki niso ljudski duhovniki. ampak •protiljudski duhovniki, ker delajo proti božjim in cerkvenim zapovedim ter proti duhovnim koristim vernega ljudstva,
Bog varuj slovenski narod naj večje nesrečo takih ljudskih duhovnikov, ki ljudstvu sledijo v pogubo, namesto da bi ga vodili k Bogu in pravi sreči!
PAPEŽ IN ŠKOFJE Marsikje naši ljudje ne prenesejo več besede papež in škof in hočejo od duhovnika, da ju v cerkvi sploh ne imenuje. Katoličani bi bili radi brez papeža in škofa.
Takim ljudem moramo povedati naslednje: brez papeža in škofa nismo več katoličani, nismo s Kristusom in njegovo Cerkvijo. Kar je Kristus določil, človek ne spreminjaj! Kristus pa je določil, da je njegov namestnik na zemlji papež, ki mu pri vodstvu Cerkve pomagajo škofje.
Iz življenja
Stolnica v Koelnu
Stolna cerkev v Koelnu je bila med vojno od bombardiranja zelo poškodovana. To je ena uajlepših cerkva na vsem svetu. Zidana jo v gotskem slogu. V njej se hranijo i-e-likvije sv. Treh kraljev. V Koeln so v nekdanjih časih Siovenci zelo radi romali. Poškodovano stolnico so že začeli popravljati in jo za silo tudi pokrili. Za službo božjo pa jo bodo odprli šele čez nekaj mesecev. Za izvršitev vseh poprav bodo rabili pet let.
Smrt starega odpadnika
V	Rimu jo umrl Ernest Bonaiuti, izobčen duhovnik, ki se tudi na smrtni postelji ni hotel spraviti s Cerkvijo. V Italiji je bil Bonaiuti njega dni zelo znan, ker je bil glavni predstavnik tistih zmotnih naukov, ki so znani pod skupnim imenom »modernizem«. To zmoto je obsodil Pij X. Imonoval jo jo eno najbolj nevarnih zmot vseh časov, Nevarna je zato, ker izpodkopujo same temelje naše vere, ko trdi, da verske resnice nam niso bile razodete, temveč
Dan za katoliški tisk
NALOGE KATOLIŠKEGA TISKA, ki jih navaja Pij XI. v okrožnici «Divini Redemptoris»
Veliko pomoč za to obnovo krščanstva mora doti katoliški tisk, ki naj najprej z raznoterim zanimivim čtivom ljudi privabi, jim potem vedno bolj pojasnjuje socialni nauk Cerkve, odkriva natančno in obširno nakane nasprotnikov, podaja proti njim orožje, ki se je že drugod najbolj izkazalo-; predlaga, kako bi bilo mogoče preprečiti slepivo agitacijo komunistov, ki so z njo premamili že mnogo ljudi tudi dobre vere
Listu da moč tisti, ki ga bere
Dandanes zelo veliko slišimo o svetovni sili tiska. Toda ob tem le premalokrat pomislimo, da ta veliki vpliv, ki ga ima tisk na sodobno življenje, ne zavisi samo od tiska, ampak prav tako, če ne še v večji meri, od bralcev.
Dolžnosti bralcev bi morale biti nam katoličanom svete!
Ena izmed teh dolžnosti je tudi ta, da smo ponosni na svoj katoliški tisk in ga pogumno beremo. Kolikokrat smo le prebojazljivi! Kolikokrat se zgodi, da se bojimo pokazati, da beremo katoliški list. Proč z bojazljivostjo! Če sovražnik božji prosto bero svoj list, kaj bi se mi bali! Zahtevajmo povsod katoliški tisk. Če bo dosti povpraševalcev, bedo tudi prodajalci poskrbeli, da bo vedno Da razpolago. Proč s strahom!
Posvetimo vse svoje moči vzvišeni nalogi:	utrditvi Kristusovega
kraljestva med našim ljudstvom s pomočjo tiska. Pri tem nikar ne glejmo na bojazljivce, poslušajmo Cerkev in Kristusa, ki pravi: Kdor Cerkev posluša, mene posluša. In če smo s Cerkvijo in s Kristusom, kdo nam more kaj!
Zgledi vlečejo
Silno lepo se razvija katoliški tisk v Severni Ameriki. Leta 1903. je bilo v Združenih državah komaj 9 katoliških dnevnikov s skupno dnevno naklado 150.000 izvodov. Leta 1935. je bilo že 134 katoliških dnevnikov s skupno dnevno naklado 2.500-000 izvodov. Vseh katoliških listov je bilo 1. 1936. 4631 z 9 milijoni naročnikov. Na vsakih devet katoličanov je prišel po en katoliški dnevnik. Danes je katoliško časopisje dobilo nov razmah, ki vedno bolj raste.
Posnemajmo druge narode! Čitajmo naš katoliški tisk. Katoliški list v vsako družino! Molimo in širimo našo liste!
0 katoliških društvih
Potrebe časa bodo prisilile dobre
vernike, da se povežejo med seboj v verska katoliška društva. Glede verskih družb določajo cerkveni
KDOR RES LJUBI SVOJ NAROD, moli zanj in ga priporoča Bogu. Ljubezen do naroda ne sme biti le v besedah in kričanju. Za narod ie treba delati in se žrtvova-
OKNO V SVET
Prvi teden Marijinega meseca nam je začel prinašati presenečenja. Ker vprašanje naših mej naše bralce najbolj zanima, obrnimo danc6 našo pozornost zlasti na ta predmot.
V	PARIZU so zunanji ministri i-meli vsak svoj načrt, kako nas bodo
—	ne združili, ampak prerezali. Raz-ven ruskega predvidevajo ostali trije načrti Trst in velik del Istre kot izgubljen za Jugoslavijo. Francoski načrt prereže Istro počrez ob poto ku Miren-Quieto in pusti Polo Ju goslaviji, amerikanski in angleški načrt pa režeta Istro od severa pro ti jugu, a se ločita le v tem, da arno-rikanski pušča Italiji raške rudnike, angleški pa jih dodeljuje Jugo slaviji. Ruski načrt daje celo Istro Jugoslaviji, na severu pa se zdi, da je začrtal izliv Soče in dalje ob narodni meji kot mejo, a ni natančnejših poročil ravno o tom, kar nas na Goriškem najbolj zanima.
Ker ni hotel nobeden izmed zunanjih ministrov popustiti niti za las, so sklenili, šo enkrat poklicati v Pariz obe prizadeti državi. Za Jugosla-vijo je bil pri skupni avdienci zaslišan g. Kardelj, za Italijo pa g. De Gasperi. Prvi jc govoril Jugoslovan, ki je rabil 3 ure, da je dokazoval, kako se o mejah danes nič več ne more razpravljati, ker da je bila cela Julijska Krajina že takoj prve dni revolucije vtelešena v Jugoslavijo. (Pisec teh vrstic se spominja, da je dr. Joža Wilfan pri enom mitingu 18. 9. 1943. povedal, da je OP na predvečer tega mitinga v slovesni seji nekje na Vipavskem anektirala Julijsko Krajino k Sloveniji. Ko je hotel pisec vprašati, kako mednarodno veljavo bo ta aneksija imela, mu niso hoteli dati besede.) Nadalje je g. Kardeij kritiziral tudi ruski načrt, ker ni Gradeža zarisal Jugoslaviji in jo ponovno terjal Trst za Jugoslavijo tor je navzočemu De Gasperiju povedal, da se pri določitvi mej ne sme pozabiti, kako je Italija napadla Jugoslavijo.
Do Gasperi je za njim dobil besedo in se je skliceval na pivo svetovno vojno in na pomoč Italije, ki jo je takrat dala Zaveznikom, da je tudi Jugoslavija došola :,vojo svobodo. Izrazil je hvaležnost mednarodni komisiji, ker pripoznava italijanski značaj mest v Julijski Krajini, a obžaloval je, da komisija ni raztegnila svojih preiskav na Reko, Zader, Lošinj in Cres. Ako že mora postati tržaška luka mednarodna,
naj je ne zadušijo s preozkim zaledjem. Na vsak način pa naj bodo meje tako začrtane, da ne bodo postale nov vzrok nasprotja med obema državama.
Kakor vidite, so mnenja tako daleč vsaksebi, da zunanji ministri niso mogli drugega storiti, kot odložiti vso zadevo miru z Italijo in skleniti, da začno proučevati mirovne pogoje z drugimi državami, bivšimi zaveznicami Hitlerja.
Ge bi se jim to bolj posrečilo, se bodo povrnili zopet k italijanskemu vprašanju. Padla je že tudi beseda, da bi ljudsko glasovanje odločilo, kam hočemo spadati. Italijanski časopisi že z debelimi črkami pišejo, da bo moralo to glasovanje biti izvršeno na vsem ozemlju od Piave ali vsaj od Livence proti vzhodu, da bo zmaga gotovo na italijanski strani. Čudno, da ne predlagajo, naj glasujejo vsi Italijani od Milana do Trsta.
Mi visokim Zaveznikom ne moremo drugega reci, kot to: nas Sloven-
cev sta majhna dva milijona, ki sta zdaj zaradi osvobodilne borbe zelo deeimirana. Italijanov je 40 milijonov.
Odrezati od našega narodnega debla tudi samo nekaj tisoč ljudi, pomeni za nas neprimerno občut-nejšo zgubo, kot bi pomenilo za italijanski narod, če bi par sto tisoč I-talijanov prišlo v Slovenijo. — Da se pa po bridkih skušnjah lanskega maja Italijani krčevito branijo in vse diplomatično sile napenjajo, da bi se rešili objema režima krvave zvezde v Jugoslaviji, naj se tamkajšnji režim ne čudi. Ako bi vladala tam demokratična svoboda, ki jo mi vedno znova terjamo, bi danes vsega tega prerekanja na konferenci
v	Parizu ne bilo in bi mejo z lahkoto določili.
Zadnje vesti pravijo, da o naših mejah v Parizu ne bodo več razpravljali. Poskušali bodo stvar urediti po rednih diplomatskih potih. Če se do 15. junija domenijo, bo takrat začela mirovna konferenca, drugače pa jo bodo odložili za nedoločen čas.
Nova presenečenja
PARIZ Radio poroča, da je v nedeljo 5. maja francoski narod glasoval ZA USTAVO z 9 milijoni 130 tisoč in 734 glasovi, PROTI NJEJ pa z 10 milijoni 670 tisoč 993 glasovi. S tem so Francozi pokopali načrt u-stave, ki so ga sestavili komunisti in socialisti. Desničarji: ka oličani, republikanci, radikali i. t. d. še sami niso računali na tako veliko zmago. Katera je bila glavna napaka načrta te nove ustave? Imel je več točk, s katerimi se katoličani -liso mogli strinjati (glej današnji članek: Družina in novodobna zakonodaja), a najbolj so so katoličani, republikanci in vsi desničarji upirali, da bi glasovali za ustavo, ki predvideva eno saato zbornico, ki bi bila odgovorna le sar.m sebi. Kdor bi imel v tej edini zbornici večino, njemu bi bila država na milost in nemilost izročena, V modernih republikah zapadne demokracije sta, povsod dve zbornici, ki druga drugo nadzorujeta in popravljata; brez odu-brenja obeh zbrnic ne more veljati nobena postava. V Angliji je pa za r.ekatore zadeve treba še kraljevega podpisa. Te različne ustanove so varnostni vontili, ki ne dovolijo, da bi ena sama zbornica postala vsemogočna zakonodavka . iji istočasno najvišja izvrševalna oblast, tako da
narod, ki ima tako zbornice, pri vsej »demokraciji« ni v stanu niti zbornico razpustiti, dokler ve poteče njena doba. Medtem pa zbornica s svojo neomejeno oblastjo lahko silno veliko škoduje državi. Francozi so pameten narod in so s poldrugim miiijonom glasov večine povedali, da ne trpijo nobene diktaturo nad seboj, niti diktature od strani izvoljenih poslancev.
Zdaj bo treba spet novih volitev v novo ustavodajno zbornico in te bodo v juniju. Ta zbornica bo imela nalogo, pripraviti nov načrt ustave tekom sedmih mececev. Vsi prijatelji Francije upajo, da bo ta načrt tako popravljen, da bo ves narod lahko z mirno vestjo glasoval zanj.
NtJRNEERG. Tam sodijo šo vedno glavne vojne zločince, najožje Hitlerjeve pomočnike. Zdaj so na vrsti že razbremenilne priče; tudi zločinci sami smejo govoriti, če imajo kaj povedati v prilog svojega zaprtega tovariša. Obravnava bo še dolga. V oddaljenosti 15 km od tega kraja je bila v nekem gozdu nagro-madena velikanska množina vojnega razstreliva. Med drugim je bilo tam tudi 173 raketnih bomb, imenovanih V. 2. Take bombe so kot tajno nemško orožje letale v letu 1944 na London in Anglijo in tam povzročale
hudo razdejanje. Dne 5. maja pa se je na še ne pojasnjen način ta zaloga municije užgala in 15 tisoč ton razstreliva je začelo pokati skozi celo noč, kot bi se odprl pekel. Pet kvadratnih kilometrov gozda je zajel en sam plamen. 16 km na okrog so vsa okna in vrata uiomljena vsled zračnega pritiska. Ljudje so bežali kot ponoreli, zlasti iz mesteca Feucht, ki je bilo le tri km oddaljeno. Vojaštvo jc hitro podvzelo var liostne mere, zastražilo vsa pota h gozdu in upajo, da bodo preprečili nadaljnje oksp'ozija. Tam v bližini je namreč še drugih 15 tisoč ton razstreliva. Zlasti pa se bojijo, da bi se ne sprostili vojni strupeni plini, ki jih je imela Nemčija tud: tam, a k sreči skrite v podzemeljskih bunkerjih. Požar se je približal že na 400 metrov do teh plinskih zalog.
Pri tej strašni nesreči sta bili le 2 osebi laže ranjeni, en ameriški oficir in en nemški civilist.
POLJSKA. V Londonu je bilo objavljeno, da se velika večina Poljakov, ki so se bojevali v zavezniških vrstah, nikakor ni voljna vrniti domov, dasi jim je poljska vlada dala zagotovilo o dobrem sprejemu in mirnem bivanju. Menda imajo fantje preveč skušenj, koliko smejo zaupati obljubam levičarskih vlad. Oko-lu 100 tisoč teh poljskih vojakov je še v Italiji in 35 tisoč v Angliji.
PALESTINA je tudi novo presenečenje za Angleže in Amerikance. Njih preiskovalna komisija je določila, da bi se smelo že letos tja preseliti 100 tisoč Judov iz Evrope, toda Arabci protestirajo. In ne samo v Palestini, temveč tudi drugod. Napovedali so v znak protesta stavko po večini arabskih dežel. Da bi bili vsaj Judje zadovoljni s to odločitvijo! Pa še ti niso, češ da je le premalo, kar jim komisija nudi. Tudi oni imajo svoje guerilske odrede in jih nikakor ne mislijo razorožiti. O svet, kako si še razburkan!
Veselejša novica prihaja iz Londona, kjer zborujejo zastopniki vseh angleških dominionov. Ti so si edini, da je treba angleški imperij obvarovati pred vsakim novim presenečenjem kakega napaua in tudi o sredstvih, ki naj jih porabijo v ta namen. Zdaj kličejo v London najboljše učenjake iz vsega angleškega sveta, da bodo podrobneje določili obrambne metode na podlagi skušenj iz zadnjo svotovne vojne.
BENETKE. En km od obrežja je zadela neka ribiška ladja na mino; dva ribiča sta mrtva, štiri so rešili.
\r EGIPTU vre med dijaki, kar ne zaupajo, da bo anglo-egipčanska komisija izpolnila vse egipčanske za-uteve po popolni neodvisnosti E-
gipta in po priključitvi cele Nilske doline (Sudana) k egiptovski državi. Zato so v Aleksandriji na univerzi nemirni dnevi, tudi kri je že tekla v spopadu s policijo. — Res dobre živce morajo imeti državniki, da jih vsa kolobocija v svetu ne spravi iz tira.
V	MANDŽURIJI kitajski komunisti hite, da zasedejo pred vladnimi četami ozemlje kitajske države, ki ga izpraznjujejo Sovjeti. Vsa pogajanja v Cungkingu in posredovanje ameriškega odposlanca jih nič ne motijo, tudi vse dane obljube, da se ustavi boj, so jim le prazne besede.
MA1DSTONE - Anglija. Na krasnem avtomobilu so se pripeljali pred grad Hever, častitljivo stavbo iz 14. stoletja, elegantni gospodje in -o iz gradu odnesli črez en tisoč biserov neprecenljive vrednosti. Poleg tega so se polastili tudi več drugih dragocenih predmetov; tako je šel z njimi moltivenik Ane Bolejn, nesrečne žene Henrika VJII. Imela ga je pri sebi, ko je stopala na mo-lišče v letu 1536. — Enaka usoda je zadela moltivenik kraljice Elizabete, ki je bil obložen na platnicah z zlatom in rubini. — Angleška policija je podvzela na letališčih in pristaniščih vse korake, da prepreči izvoz teh ukradenih dragocenosti v inozemstvo.
ZV EZA ARABCEV je sporočila zunanjim ministrom v Pariz, da se bodo vsi Arabci v Tripolisu najodločneje uprii vsaki bodoči povezanosti Tripolisa z Italijo.
Vsi so izdajalci
Moskovska »Izvestja« so obtožila voditelja socialno demokratske stranke v zahodni Nemčiji dr. K. Schumacherja, ki je preživel dolga leta v nacističnih koncentracijskih taboriščih, da je ovajal za časa bivanja v koncentracijskem taborišču sovjetske ujetnike nacističnim oblastem. List dodaja, da so nacisti postrelili 95°/o Rusov, ki so bili v Da^ hau-u, na podlagi informacij, ki jih je dal Schumacher.«
Ob tem pisanju se človeku zdi, da bere »Poročevalca« ali »Ljudsko pravico«.
O	dr. Schumacherju vemo to, da je velik nasprotnik spojitve socialistov in komunistov v Nemčiji. Zato je postal sedaj »izdajalec«.
Družina v londobii zakoiadaji
Družina jo podlaga iu prva celica človeške družbe. O tem menda ne dvomi nihče, ki je pri zdravi pameti. Zato je tudi družina prvotnejša kot vas, ki je skupina družin, in prvotnejša kot država. Zato so tudi družinske vezi, temeljne dolžnosti in pravice po naravi sami dane, neodvisno od vsake človeške zakonodaje, ker je naravno pravo pred vsakim pozitivnim človeškim pravom.
To so upoštevale do novejših časov vse zakonodaje kutlurnih držav in so puščale družinam njih čast, pravice in dolžnosti.
Naj novejše zakonodajo pa so čutile potrebo, tudi to naravno prvotno družbo razbiti in jo vpreči v državni voz. Bolj kot so državni režimi levičarski, manj jim je do urejenih družin in več pravic do njih si lastijo, na pr. skrajno levičarski nauk bi hotei celo pravico do otrok, ki naj ne bodo nič vec očetovi in materini, ampak kar državni.
Zanimiva je tozadevna debata v francoski konstituanti, kjer so kato-1 čaui predlagali, naj se člen 23. prihodnje ustave glasi:	»Država iz-
javlja, da spoštuje družino, sklenjeno potom zakona. Ta naj bo podlaga za našo socialno organizacijo*.
Levičarji (socialisti in komunisti) pa so ta člen odklonili s 343 glasovi proti 207 in pri debati so kar jasno povedali, da je pojem družine nekaj meščanskega in reakcionarnega. Neka poslanka je celo dodala: kapitalističnega. In zakaj? Ker je družina večkrat služila kot sredstvo reakciji!! Dobro ji je odgovorila neka katoliška poslanka, da je tudi ljubezen med možem in zeno pro-vzročila mnogo hudega med narodom, a da zaradi tega nobenemu ne pade v glavo, izkoreniniti ljubezen iz src Francozov in Francozinj.
V	načrt ustave je bilo sprejeto kot člen 23 naslednje besedilo: »Država zagotavlja družini potrebne pogoje za njen svobodni razvoj. Ona varuje enako vse matere in vse otroke potom zakonov in socialnih ustanov.«
O	očetih in njih družinskih pravicah ni nobene besede. Govorniki levice so kar naravnost povedali, da je namen tega člena, zavarovati še posebej nezakonske matere, ki bi morale biti med narodom še posebno v časti, ker jim je usoda manj naklonjena.«
Kam pride človek, ako se odtuji u! Kake osnovne zakone za državo sklepajo zbornice, ki so zavrgle nespremenljivi božji zakonik: 10 božjih zapovedi! Zdaj razumejo naši bralci, zakaj je katoliški zunanji minister v Franciji g. Bidault pozval narod, naj 5. maja glasuje proti načrtu te ustave.
llvala Bogu, da francoski narod ni sprejel ustave s takimi členi. Fri glasovanju 5. maja je zmagal zdra-
vi	del naroda, ki je osnutek ustar ri- zavrgel.
Družinsko vprašanje
na ŠvedsKem
Gustav Mollcr, minister za socialno skrbstvo v Stokhoimu, je napovedal celo vrsto socialnih reform, ki čakajo na odobritev državne zbornice.
Najvažnejša med njimi je gotovo ona, k; predvideva pomoč države družinam. Zanjo se zavzemajo vse stranke, meščanske in socialistične. Po tem načrtu bo prejemal vsak švedski otrok v družini letno 200.— kron, ki se bodo izplačevale v roke matere. S tern ima država namen pomagati v prvi vrsti družinam z mnogimi otroki in jim tako zvišati življenjsko raven. Izrecno poudarjajo, da te doklade ne smejo biti smatrane kot kaka miloščina, ampak kot pravičen dokaz hvaležnosti naroda do družin.
Družine z otroki bodo dobivale tudi nakaznice za obleko in obuvalo po znižanih cenah; istotako državna posojila za zgradbo lastnih delavskih hiš. Vsi otroci ljudskih šol bodo dobivali brezplačno kosilo.
Računajo, da bodo za te družinske podpore porabili letno 300.— milijonov švedskih kron, a pravijo, da hočejo imeti v državi srečne družine,
i bodo tudi državo samo osrečile, ker je na švedskem čut medsebojne povezanosti ljudstva zelo razvit.
To je pa res vesel pojav, da ima švedska vlada pred očmi v prvi vrsti blagor družin, na katerih sloni vsa človeška družba. Morda bo ta zgled potegnil še druge evropske države za seboj, da ne bodo več smatrale za svojo socialno nalogo, vsrkati družine v državno skupnost in jih s tem razbiti, ampak da bodo svojo socialno nalogo reševale na ta način, da družine utrdijo, jih moralno in gmotno podprejo ter tako napravijo zadovoljne in srečne. Če bodo družine močne, zdrave in srečne, bo tudi država taka.
Pogumen nastop
Tednik »II Pop&lo« iz Concordije prinaša dno 28. aprila t. 1. sledeče poročilo:
V	gledališču mesteca Citta di Ca-stello so imeli volivni shod, pri katerem so debatirali komunisti s krščanskimi demokrati. Govor jo nanesel tudi na razmere v Jugoslaviji. Komunisti so zatrjevali, da je pravično, ako Tito tam pobija duhovnike, ker so vsi fašisti in navadni zločinci.
Navzoč pa je bil tudi mlad fant, ki se je dve leti boril kot partizan v Titovih odredih. Ta je skočil na oder m je z gromovitim glasom za klical zborovalcem, da ima iz lastne skušnje dokaze, kako se komunizem bori v Jugoslaviji proti cerkvi kot taki in da so vse obtožbe proti jugoslovanskim duhovnikom ponaj-več le laž in pretveza za udarce proti cerkvi. Končal jo z besedami: »Ako bi se katoliška cerkev ne upr-
la komunizmu, bi neizbežno ubila samo sebe.«
Odločne besede bivšega partizana so za hip presenetile zborovalce, a nato izzvale burno odobravanje.
Pri naših mitingih se pa nikdo niti kihniti ne drzne v obrambo svojih duhovnikov. Sto jih molči iz strahu pred tremi partijci. To naj bi bila demokracija, ki so jim jo od leta 1941. dalje obljubljali! Normalni ljudje imenujemo to: teror, strah in diktaturo. Nekoč se bo to strahovanje gotovo končalo, čim pozneje, tem slabše za narod.
Jastreb in sokol
L. 1902. je napisal svetovno znam poljski romanopisec Henrik Sien-kieviez basen, ki čudovito natančno ponazoruje razmere, v katerih danes živimo.
Jastreb se je usedel k sokolovemu gnezdu in dejal: »V imenu svojih pravic ti ukazujem, poslušaj me!«
»Kaj hočeš od mene?«, vpraša sokol.
»Umoriti te hočem in požreti.«
»Pa zakaj mi želiš smrt?«
»Moje gnezdo je postalo premajhno«, odvrne jastreb, »in zato potrebujem tvojega, da posadim vanj svoje mladiče. Poleg tega tvoja navzočnost ovira mojo jastrebsko politiko. Daljo govoriš drugačen jezik in končno, ti mo ne ljubiš.«
»Govorim pač jezik, ki mi ga je Bog dal«, odgovori sokol. »Pa povej mi še, zakaj te ne ljubim?«
»To je postranska stvar. Vem le, da imam pravico, tiste, ki me ne ljubijo, umoriti in požreti.«
»Če bi te jaz ljubil, ali mi boš potem prizanesel?«
»Če bi me ti res ljubil, bi mi svoje gnezdo prostovoljno izročil in bi mi brez ugovora dovolil, da te požrem, ker jaz moram pridobiti na teži in masti.«
»Torej se ne morem rešiti na noben način?«
»Na noben način ne,« reče jasti*eb. »Če se žrtvuješ, si pridobiš pri meni nesmrtno slavo.«
Sokol nekaj trenutkov premišlja, potem pa vpraša: »Naj pride, kar že mora priti, toda povej mi, kje si se tega naučil!«
»Tepček«, mu odgovori jastreb, »ali ue veš, da so me dve leti vzgajali v živalskem vrtu v Moskvi?«
»Ah, če je pa tako«, odvrne sokol, »potem pač vidim, da me more rešiti le Bog in lastna moč.«
Zgodba se ponavlja tudi danes, le da z večjo krutostjo in večjo silo.
r so Gflkritoni
Imel sem priliko, da sem za velikonočne počitnice govoril z nekim mladim partijcem. Fant je šo mlad in je ohranil od doma še marsikaj dobrega. Toda prevzet je od »novih idealov«. Zanje je žrtvoval dve dobri leti življenja v gozdu, v službi VDV in Ozne. Posvečen Je v partijske tajnosti, saj je bil večkrat na
raznih zaupnih tečajih, kjer se je izšolal za izbornega partijca. Z njim se še dobro razumeva, čeprav je on partijec, jaz pa duhovnik, ker ni rečeno, da se morata komunist in duhovnik samo streljati ali zmerjati. Tale znanec mi je v prijateljskem pogovoru priznal sledečo resnico:
»Prav imaš, komunizem pa krščanstvo, to dvoje res ne gre skupaj.« In priznal je tudi, da v Boga ne veruje več, ne takega ne takega. »Saj je vendar vse samo materija in po smrti je vsega konec.«
Kakor mi je bilo težko, slišati tako izpoved iz njegovih ust, ker sva znanca iz mladih let, sem ga vendar pohvalil: »Ti si vsaj odkritosrčen in razumen človek«.
Koliko pa jih je še vedno, ki so ali tako nespametni ali tako hinavski, da hočejo še vedno biti kristjani in komunisti obenem, ali vsaj pred ljudstvom za take veljata
Socialno vprašanje
(Nadaljevanje)
7. Ali smo našteli že vse človeške dobrine?
Nikakor n9!
a)	Človek je družno bitje. Kot družno bitje potrebuje človek prijateljstva, ljubezni, vzajemne pomoči, priznanja in spoštovanja, pravičnosti in svobode.
Človek no živi le sam sebi. Drugii potrebujejo njega in on potrebuje drugih.
Koliko čiste srečo daje človeku družinsko življenje: možu in ženi medsebojna ljubezen, očetu in materi ljubezen in vdanost otrok, otrokom ljubezen staršev, bratov in sester.
Kako očarljiv je človeku spomin na dom. Dom ni le hiša z vrtom, dom je neka skupnost tega in še mnogo drugega, življenja v domači hiši, pri očetu in matesi, z brati in sestrami, pa še domačih navad, mladostnih spominov, veselih in žalostnih doživetij. Še osivelemu možu na tujem, ki ima vsoh tvarnih dobrin zadosti, oko zasolzi, ko se spomni doma. Misel na dom mu je kakor misel na izgubljeni raj.
Kako težko je človeku brez prijatelja, ki mu more vse zaupati, ki more pri njem iskati sveta v dvomih, tolažbe v bridkosti, pomoči v potrebi, moči v slabosti. Niso zastonj opevali prijateljske ljubezni in zvestobe že poganski pesniki. Prijateljstvo je zares velika dobrina.
Takšne — recimo socialne dobrine, ki izhajajo iz človekove druž-nosti — so še razne druge.
Človek si po pravici želi, da ga drugi spoštujejo, da mu ne odrekajo priznanja za dela, ki so prižet n ja vredna.
Družnost seveda spravlja človeka v zvezo z drugimi tudi tako, da ta skupnost utesnjuje njegovo u-dejstvovanje. Glede na to pa zopet po pravici zahteva, da so drugi pravični in mu ne jemljejo tega,
kar je njegovo, kakor tudi, da mu puste tisto svobodo, ki mu je za u-pravičeni razmah dejavnosti potrebna. Tako jo cela vrsta raznoterih socialnih dobrin, ki brez njih človeku ni dobro, ali vsaj ne tako debro, kakor bi mu lahko bila
b)	A družnost in družba, ki se snuje na družnosti, je za človeka dobrina tudi na ta način, da si človek brez družbe tudi navadnih tvarnih in duhovnih dobrin ne more v zadostni meri pridobivati.
Za pridobivanje tvarnih dobrin je potrebno urejeno gospodarstvo.
Človek mora namreč ali sam na svojem pridelovati tega, česar potrebuje — a kdo sam vse zmore? —. ali si kupovati od drugih, ali pa si mora z delom za drugo pridobivati zaslužka, ki si ž njim kupi, česar potrebuje.
A vse to mora biti prav urejena Urejena mora biti zemljiška posest, urejeno mora biti delo. Kaj ti pomaga posest, če ti jo vsak lahko iztrga? Kaj pomaga veselje za delo, če nihče tvojega dela ne mara in ne plača?
Potrebna je torej družba in v njej oblast, ki varuje dom in lastnino, ki ščiti delo in pravico dela, ki skrbi za red in mir.
Ta oblast mora skrbeti tudi za splošne pogoje urejenega gospodarstva: za urejen promet, za pota in ceste, za lahek prevoz; za urejono denarstvo, za urejene trge.
Tudi za pridobivanje duhovnih dobrin je potrebna pomoč družbe.
Za vzgojo in pouk so potrebne šele, za bogoslužje cerkve, za umetnost akademije in galerija Vsega tega posameznik ne zmore.
Za. vzgojo in pouk so potrebni učitelji, za zdravje zdravniki, za verstvo duhovniki.
Da je človeku dobro, je torej potrebnih mnogotero dobrin in za te dobrine še urejene družbe. Če ni zadosti teh dobrin, je človeku zlo. A teh dobrin ni zadosti, če družba ni prav urejena, zato je tudi takšna družba človeku zlo.
(Nadaljevanje sledi) Zakaj se Irska ni udeležila vojne?
Na to vprašanje je irski državnik De Valera časnikarjem tako odgovoril: »Zato nismo šli v vojno, ker se mali narod v slučaju poraza iz-postavlja nevarnosti, da ga uničijo; v primeru zmage pa nima moči, da bi uveljavil svoje pravice med velikimi zavezniki«.
Obvestilo
ZVU je podeseterila kazen za one; ki se ne držijo predpisov o kroženja po Gorici. Vsak kršitelj bo izročen sodniji. Pozivlje se vse prebivalstvo, da se strogo drži predpisov, kr jih je izdala mestna uprava za vozila in pešce. Kolesarji ne smejo voziti po pločnikih in poteh, določenih samo za pešce, in tudi ne po mestnih Vidovih in parkih. Po cestah se morajo držati desne strani, voziti drug za drugim in ne drug poleg drugega. Kolo mora imeti zvonce, dobre zavore in ponoči luč.
Marjanka:
(3)
/Marjetica
Poslušal jo je in zbudilo se je v njem nekaj spoštovanju in občudovanju podobnega. Pa le za hip; in že ga je premagala mladostna objestnost.
»Marjetica, kdo bi sedaj mislil na tako žalostne reči? Mladost je le ena. Glej, kako lepo evetejo rožice po polju 1 Zakaj bi šli brezbrižno mimo njih, ko pa so le za nas ustvarjene, zakaj bi si jih ne natrgali?«
»Gospod, kje so vse tiste cvetke, ki ste jih do sedaj na vaši poti utrgali?«
»Vidiš, Marjetica, to je pač usoda vsake cvetke. Dokler nam lepo cvete in prijetno dehti, jo imamo radi, ko pa nam ovene, jo zavržemo in si utrgamo drugo, lepšo. Vsaka pomlad nam prinaša novih; in ta pomlad mi je prinesla še najlep-šo, mojo zlatobelo Marjetico.«
Hotel jo je prijeti za roko, a hitro se mu je umaknila.
»O ne, gospod, nikakor no!«
S čistini glasom mn je polglasno zapela:
»Tudi jaz sem rožioa,
v	božjein vrtu vsajena;
skrivam se zdaj tu zdaj tam, urtgati pa se ne dam.«
Slikar jo je začudeno poslušal; še nikdar mu ni nobena deklica odrekla ljubezni. V Rimu so se najbogatejšo potegovale zanj, lahko mu jo bilo izbirati med najlepšimi. Vendar, vsake so je se naveličal, kajti prav kmalu je apoznal, da so bile vse kakor pomladni tulipani, lepi, a varljivi, katerim tako hitro odpade list za listom in jim ostane samo še golo stebelca Tu pred njim pa je stala deklica, revna in preprosta, brez vsakega le-potila, zato pa tem mikavnejš* v vsej svoji naravni lepoti. S svojim odporom je še bolj podžgala v njem željo, da bi spoznal do dna to veliko skrivnost zaprtega dekliškega srca.
»Marjetica, tudi tebe bom premagal!«
Ponosno se je vzravnala in ga zaničljivo pogledala:
»Nikoli, gospod, pa čotudi bii morala umreti!«
V	tem sta vsa razgreta pritekla na dvorišče mala bratca:
»Marjetica, Marjetica!« sta že od daleč klicala »veš, slavček si je spletel gnezdece zadaj za hišo na najvišjem hrastu. Tri drobna jajčeca so bila notri!«
»Pa kaj sta z njimi naredila?« se je Marjetica na moč prestrašila.
»Veš, Marjetica, Cirilček jih je hotel vzeti, jaz pa sem mu rekel, da moramo prej tebe vprašati!«
Olajšano se je oddahnila in pritisnila k sebi oba bratca. Pozabila je na svojo bol in jima ljubeznivo govorila:	\
»Ali vama nisem že prepovedala plezati po drevesih? Kako lahko bi padla in se pobila in mamica in Marjetica bi jokali. Zdaj pa pomislita še na mala slavčka, s kakšno skrbjo sta si spletla gnezdece, kako komaj čakata, da se bodo iz tistih drobnih jajčk izlegli mladiči. Kako prepeva drobni slavček v svojem neugnanem hrepenenju po mladem zarodu, ko vidva še sladko spita in zvečer tudi, ko se vama ne zljubi več niti ust odpreti. In vidva, neusmiljena dečko, sta jima hotela u-grabiti vso njuno sročo. Vidita, Jezusček je žalosten radi vaju in tudi vajina Marjetica je žalostna.«
Bratca sta jo s sklonjeno glavo poslušala. Oirilček je prvi tiho za-plakal, za njim še Metodčk.
»Marjetica, saj bova pridna, nikoli več ne bova plezala na drevesa, samo žalostna ne smeš biti,« jo je Cirilček goreča prosil.
Pogladila ju je po laseh in poljubila na vroča čela.
»Zdaj nisem več žalostna, bratca moja. Zvečer pojdemo skupaj k
šmarnicam, le glejta, da mi ne uideta kakor vedno!«
Spet sta odbrzela čez dvorišče na spodnji travnik.
Marjetica je zopet prijela za šivanja
Slikar jo je zamišljeno gledal.
»Marjetica, ali se ti vedno posreči, tako hitro spreobrniti ta dva mala grešnika?«
»Da, gospod, skoro vedno; zelo dobro srce imata, in če ju znam a besedami prav zadeti, sta takoj zopet moja.
»Marjetica, ali boš tudi mene) kdaj spreobrnila? Vem, prej sem te užalil, odpusti mi. Tudi jaz bi bil rad dobor, kot si ti. Slutim, da je svet, v katerem ti živiš, tako lep, a zame tako daleč, tako nedosegljiv«
—	je skoro nehote priznal.
Zdrznila se je, kajti v tej njegovi obtožbi je že začutila prvi klic po Bogu. Pravzelo jo je globoko sočutje do tega velikega otroka, ki je bil kljub vsemu bogastvu in slavi tak siromak. »Molila bom za vas, gospod. Bog je tako dober!« mu je iz vsega srca obljubila.
Kmalu se je poslovil z obljuba da bo že prihodnje jutro pričel z delom.
Zamišljen se je vračal v dolino.
V	svoji duši je nosil svetlo podobo nje, ki je vsa čista in lepa kot angel iz nebes stopila v njegovo živ-
ljenje, da ga popolnoma preobrazi in mu pokaže novo pot do srečnega cilja.
IL
»Marjetica, ali res nimaš danes niti malo časa zame?« jo je žalostno vprašal slikar Pavle, ko je mimo njega vsa zasopla nesla vodo v hišo.
Ustavila se je in položila vrča na tla; z roko si je pogladila vroče čelo:
»Toliko dela imam še do večera. Jutri je nedelja in še kuhinjo moram poribati; naša pnglavčka jo tako zamažeta. Kako pa vaše delo napreduje, gospod?« se jo Marjetica približala stojalu: »O, to pa je noš kozolec!« je vsa vesela vzkliknila, »kako lepo sto ga naslikali! Kdo bi mislil, da vas zanimajo tudi take reči!«
»Zakaj pa ne, Marjetica, glej, ▼ Rimu sem po vsem tem zaman hrepenel. Tam je le strogo začrtana u-metnost in njenih zapovedi ne smet prekršiti. Tu pri vas pa je vse tako naravno, neprisiljono, da se mi duša kar odpočije.
»Res, pri nas je tako lepo, gospod« jo navdušeno priznala.
»Marjetica, da bo še lepše, imenuj me po imenu, tedaj se bom res čutil tu kakor doma.«
»Bom poskusila« — ce mu je nasmehnila in odhitela v kuhinjo.
(Dalje)
Celjska Hohop dražba
Družba sv. Mohorja v Celju je začela spet delovati. Izdala je — dasi a precejšnjo zamudo — koledar za 1. 1946. Vsebina koledarja je kot po navadi zelo pestra in obsega leposlovne, znanstvene in politične sestavke.
Iz Koledarja zvemo najprej, da sc je Mohorjeva družba nanovo pre-osnovala. Bratovščina Družbe sv. Mohorja je ostala to, kar je bila, namreč cerkvena bratovščina s starimi pravili in vsemi duhovnimi koristmi. Poleg te pa je bila ustanovljena zadruga za vso Slovenijo z novimi pravili in novim naslovom: Tiskarna Družbe sv. Mohorja, tiskovna in produktivna zadruga v Celju r. z. z. o. j. Odbora sta tako sestavljena: Dr. Marijan Brecelj, predsednik zadruge; Dr. Fran Cukala, mariborski generalni vikar, podpredsednik zadruge in predsednik bratovščine: Dr. France Stele, podpredsednik bratovščine; Vinko Modem-dorfer, tajnik zadruge; F. S. Finžgar, tajnik bratovščine; Dr. France Kotnik, blagajnik zadruge in bratovščine; člani zadruge in bratovščine: Matija Munda, dr. Anton Trstenjak, France Bevk, Lovro Kuhar, dr. Stanko Canjkar, Beno Kotnik, Prosinger Riko; nadzorniki: Jurančič Jože, Tone Fajfar, Vinko Prelog. Kot je iz tega pregleda razvidno, so prvič v zgodovini Mohorjeve dru-žze prišli v njene odbore tudi izraziti protikatoliški ljudje, celo komunisti. To je prva novost oživljene Mohorjeve družbe.
Druga novost pa je ta, da je Mohorjeva družba postala pokorno orodje novega jugoslovanskega režima, ki je v svojem bistvu komunističen in protiversko usmerjen. Zadostuje, da pogledamo koledar, v ka-
terem se brez pridržka poveličuje OF («OF pomeni odsiej slovenski narod«, sir. 39), se zelo ostro obsoja ljubljanski škof Rožman in duhovščina ter brez pridržka poveličuje So vjetska Zveza. Nekateri članki so pisani v pravem časnikarskem žargona, kot smo jih vajeni iz Ljudske pravice (prim. na str. 146 o »mednarodni nazadnjaški sodrgi«). Uredništvo samo je čutilo, da se bo ta ali oni članek temu ali onemu zdel oster, zato pa se skuša opravičiti, češ »zavedati se moramo, da kolesa zgodovine ne moremo zasukati nazaj in je treba marsikateri zgodovinski resnici pogledati v obraz« (sir. 35).
S	tem samo ugotavljamo in ne maramo nikogar obsojati. Predobro vemo, da je Mohorjeva družba ob svoji obnovitvi stala pred izbiro: ali taka ali nobena. Vodstvo je izbralo prvo pot. Bodočnost bo pokazala, kaj jo bilo bolje. Nas V3e, ki so dobro zavedamo, kaj nam je Mohorjeva družba vedno pomenila, pa le boli, ko vidimo, da ta modra vzgojiteljica slovenskega naroda danee n* uživa popolne svobode, da bi lahko nadaljevala s svojim važnim poslanstvom, ampak jo komunizem izrablja v svojo namene.
Nekaj svojevrstnega je tudi to, da so nekateri komunistični tovariši postali »bratje« verske brate vščine, Ubogo verno ljudstvo, kako se igraje- s teboj I
PRIPIS. Ta članek je bil že stavljen, ko smo prejeli iz Jugoslavije med drugimi zanimivimi poročili tudi sludeče:
»Mohorjev koledar je pod pritiskom ves partizanski. Cenzura je namreč pripravljeno gradivo »savrgla in skoro vse zamenjala Mnogi ljudje pošiljajo koledar nazaj, češ da je to koledar »sv. Tita« in ne sv. Mohorja
Civilne poroke
Na tiskovni konferenci v torek 7. 5. je goriški upravnik major Long pojasnil, da tam, kjer manjkajo občinski uradi in kjer zato ne morejo na občini vpisovati cerkvenih porok, kakor bi se to moralo vršiti po italijanskem konkordatu, imajo cerkvene poroke polno zakonsko veljavo tudi prod državo, če se vpišejo pri pristojnem častniku za civilne zadeve. Neveljavni pa so zakoni, sklenjeni pred Narodno osvobodilnimi odbori, ker je že organizacija sama kot upravna oblast nezakonita. Briško vino Pridelovalci v Brdih imajo večje količine vina na prodaj, ki pa mu
Letošnji novomašniki
Na praznik presv. Srca Jezusovega, 28. junija, bodo posvečeni v duhovnike bogoslovci IV. letnika gori-škega centralnega semenišča, kjer se vzgaja duhovniški naraščaj vseh naših primorskih škofij.
Naša goriška nadškofija bo imela letos 16 novomašnikov. Izmed teh je 10 Slovencev, ki so tako razdeljeni:
4 iz Gorice in okolice (Stolnica, Sv. Ignacij, Srce Jezusovo, Vrtojba);
5 iz naših gora (Bovec, Trnovo pri Kobaridu, Otalež);
1 iz Brd (Medana);
1	iz Vipavske (Šturije);
1	s Krasa (Komen), ki je bil posvečen v duhovnika v februarju.
Polog naših bodo posvečeni v duhovnike tudi trije Slovorci iz reške škofije, en Slovenec iz tržaške iko-fije in štirje Hrvati iz Istre.
Dobrim ljudem priporočamo prav toplo vse letošnje novomašnike v molitev, da bi postali duhovniki po božjem Srcu, saj bodo na Njegov praznik posvečeni in najbrž tudi v cerkvi Srca Jezusovega v Gorici.
Vklenimo jih v duhovno akcijo letošnjega maja, saj trdna vera in zvestoba Cerkvi našega ljudstva odvisita v veliki meri od resnično dobrih duhovnikov.
Srce Jezusovo, blagoslovi naše novomašnike!
Svetogorska Kraljica, napravi iz letošnjih novomašnikov goreče apostole Kristusovega kraljestva med našim ljudstvom!
S mast pri Libušnjah
Mi malo pišemo v liste. Beremo pa radi, zlasti našega »Primorca«. Sedaj imamo nekaj novic.
Na Voliko noč je zaspal v Gospodu Toni Špancev, dolgoletni in vneti cerkovnik pri Sv. Lovrencu. Položili smo ga k večnemu počitku med pokojne cerkveno služabnike v bližini groba slavnega »goriškega slavčka« ob štovilni udeležbi in ob asistenci dveh gg. duhovnikov. Počivaj v miru, dragi Toni!
Tukajšnje društvo jo na Belo nedeljo uprizorilo »Miklovo Zalo«.
ne najdejo kupca Na vprašanje, če je mogoče podpreti prodaja, je major Long dejal, da bi tega problema no bilo, če bi bili koloni storili svojo dolžnost do gospodarjev in jim oddali po zakonu pripadajočo količino vina. Ko je ZVU hotela podpreti prošnje gospodarjev, so kmetje v splošnem odgovorili, da nimajo več vina. Kor so takrat odrekli sodelovanje z nami, jim tudi sedaj ne moremo pomagati, je izjavil g. guverner.
Potem so obravnavali še razna druga vprašanja manjšo važnosti.
Od sedaj naprej bodo tiskovne konference zopet tedensko. Tisti naši bralci, k’ si želijo pojasnila na kako vprašanje, naj vprašanje pošljejo ia uredništvo našega lista na Trgu sv. Hilarija 7.
Prireditelji so z uspehom prav zadovoljni.
Ali je pa to društvo res še samo prosvetno in nepolitično, kot so zagotavljali ustanovitelji? 'Vidimo m slišimo namreč sedaj čudne reči. Oni večer so v njem napadli Slov-Primorca. Govornik je dejal med drugim, da so katoličani tudi on in somišljeniki OF, ne pa samo tisti okoli Slov. Primorca. Saj mu verjamemo. Drugače pa je z onimi, ki OF vodijo, n. pr. »tovariši« ministri v »svobodni« Ljubljani in Beogradu, ki dušijo vse, kar je katoliško: tisk, šole, društva, podjetja, samostane, prireditve, verouk, nedelje itd. Naj nam tov. predavatelj dokaže, da to ni res.
Naši zavedni fantje so na napad že odgovorili: med darovi za list najdete krepak »zdravo« Slov. Primorcu.
Iz Čezsoče pri Boven
Na bovškem pokopališču sta na dan sv. Marka zrasla dva nova grobova V blagoslovljeno zemljo smo položili telesne ostanke dveh žrtev minule vojne, mater Ano Šuler in njenega sina Pavla . Skoraj tri leta sta bila zagrebena v neblagoslov-ijeni zemlji blizu domačo vasi. Sino-
vi	niso mogli več strpeti, da bi njihova dobra mati na tem kraja počivala. Iz Francije so prišli, da so svojo mater in brata prenesli na krščansko pokopališče.
Pokojna Ana in Pavel sta bila u-morjena od bratov Slovencev, ker jima je komunistična organizacija pritisnila na čelo pečat izdajalstva.
In kakšna izdajalca sta bila? Koga sta izdala! — Vsa njuna krivda je bila v tem, da nista mogla in nista hotela odobravati tega, kar so delali komunisti. Drugi vaščani so molčali, ker so vedeli, kaj čaka tiste, ki se upro rdečemu nasilju. Ana in Pavel pa sta si upala svoje protikomunistično mišljenje tudi na zunaj pokazati. To je bil njun zločin. Bila sta iz vrst onih Slovencev, ki so pravočasno spoznali, da v komunizmu ni odrešenja. Zato so ju prišteli med desottisočo žrtev, ki so
morale umreti nasilne smrti, in še danes nosijo po krivici počat izdajalstva.
Vsi ljudje, ki so ju poznali in i-;:iajo v sebi vsaj še iskrico poštenja, priznavajo, da sta bila pokojna Ana in Pavel poštena Slovenca in katoličana. To je ljudstvo pokazalo z veliko in dostojno udeležbo pri pogrebu.
Naj jima je Bog bolj pravičen sodnik, kakor pa so sodniki na tem svetu. Upamo, da se bo tudi pred svetom kmalu izkazala njuna nedolžnost.
Livek
V	nedeljo 5. t. m. so nas Idrci počastili s svojo »pleh muziko«.
Livčani smo zelo veseli lepih, poštenih prireditev.
Ne maramo pa, da bi nam iz doline prihajala taka kultura, ki goji skoro izključno le ples in zavaja našo mladino.
Nočm počitek in treznost sta poroštvo zdravega naroda, zato prosimo, da bi nas drugič ne motili. Dobrih pr odlita v in zdrave glasbe bomo pa vedno veseli.
Tremun (Slov. Benečija)
Zelo smo se bali, da nam bo umrl naš priljubljeni »monsinjor profesor« Trinko. Ko je šel 2. maja na o-bičajni sprehod, so mu je r.podrsnilo in si delj časa ni mogel pomagati. Dve uri je tako obnemogel ostal na soncu pod neko stezo. Ko je prišla pomoč, mu je pa, hvala Bogu, odleglo.
Škoda bi bilo, če bi ga izgubili tik pred biserno mašo, katero- bo daroval dne 21. junija
O	njem bomo pozneje kaj več spregovorili.
Dobravlje na Krasu
Tudi mi bi se radi oglasili v »Slov. Prim.«, da pokažamo, da nismo izumrli. Le žal, da moramo sporočiti zelo pretresljivo novico.
Nekateri vaščani so se predrznili vzeti iz »pila« kip M. B., ki že stoletja stoji sredi vasi, ga prežagali na dva dela, ga zažgali in si pri njegovem ognju cvrli jajca. Pri vsem delu so pa še ostudno preklinjali Mater božja Dobri vaščani so bili silno žalostni, ko se je raznesla po vasi vest o tem početju. Tudi na o-kolieo je napravilo to zlodejstvo globok vtis. Kar je dobrih, so poskrbeli, da vsaj malo zadostijo M. B. za te žalitve. 29. IV. je prišla v Dobravlje dolga procesija vernega ljudstva iz Tomaja, Šppulj, Krepelj, Križa in drugih vasi. Prepevajoč Marijine pesmi so prišli v vas, kjer je bil pripravljen na okrašenem prostoru nov kip M. B. Po ganljivih besedah g. župnika je vse ljudstvo polo lavre-tanske litanije z ljudskimi odpevi.
Marija sredi vasi čaka krivce in vse dobravsko ljudstvo, da poklekne pred njo in jo prosi odpuščenja. Božja roka visi nad zločinci in njihovimi potomci. Bog ne plačuje vsako soboto, a gorje, kadar plačilo pride.
Krščanski nauk za sv. birmo
je v cerkvici Starega sv. Antona v Gorici vsak dan ob 7. uri zvečer.
Darovi:
N. N. iz Livka 1000, za svobodo duhovnikov iz Rihenberka 100, od istotam 40, Vrtojbenka za velikonočna voščila 100, iz Kobjeglave 32, N. N. iz hvaležnosti do lista 400, iz Deskel 50, iz male kraške vasi, kjer strogo pazijo in zapisujejo one, ki prekoristni list čitajo, 600, Slov. Primorcu, najboljšemu odvetniku dobre stvari v odgovor na drugi na-
I	ad Soš. tednika na g. vikarja dobro misleči Trnovci 1400. N. N. iz pasu B 500, zavedna kat. mladenka iz Medane 500, verna in narodno zavedna Slovenka iz Rojana 300, preplačila iz Plavi 200, po svobodi hrepeneči Solkanec 500, K. U. z željo, da bi list izhajal na 6. straneh 200, N. N. iz pasu B 100, N. N. iz pasu B 100, iz Kostanjevice 100, Opatjeselo 50, za-vodni fantje iz Smasti 1400, še iz Livka 681, bratje Šular iz Čezsoče kot izraz hvaležnosti vsem prijateljem, ki so počastili spomin pokojno matere in brata s sožavljein, molit-' vijo, cvetjem in udeležbo pri pogrebu 1000, zavedna Slovenka iz Mav-hinj za cvetko v Marijin venec 500, Sosič Kristina iz tržaško farijine
družbe 250, cerkveni pevci in drugi prijatelji lista iz gor 500 -r 200. Bog povrnil
Slovensko Alojzijevišče
Za Slovensko Alijzijevišče so darovali :
Iz Ročinja L 1050.—, iz Vipave ">00.—, iz Komna 800.—, iz Šempetra 250.—, iz Gorice 500 ______
Vsem, ki sicer želijo biti neimenovani, Bog plačaj!
»Divji lovec*
Slovensko mladinsko gledališče je nastopilo 5. t. m. v Verdijevem gledališču s svojim -velikim tekstom” s Finžga-rjevim »Divjim lovcem". Ta predstava je brez dvoma eden največih uspehov letošnje goriške dramatične sezone. Dvorana je bila nabito polna: opazili smo zelo mnogo ljudi z dežele. Zlasti so bili posrečeni skupin?ki prizori in petje. Poseben čar Je dal drami orkester prof Ko-zmare, ki je pod veščim vodstvom Mirka Renerja spremljal, tolmačil, blažil dogajanje na odru.
Ni bilo še vse popolno. Ako pa pomislimo na kralko pripiavo in velike težave, moramo igralcem in prirediteljem biti hvaležni za požrtvovalnost.
Odgovorniuiednik msgr. ALOJZIJ NOVAK Tiskano z dovoljenjem fl.l.S.
Tisk. G. lucchl - Gorica
Domače novice
m h
mtiur
Žef se je poslužil nagle kurirke, da je prijatelja Urha povabil v Gorico. Najel je avto in Martin je naglo odpeljal iz Gorico Zofa, ki je šel prodajat svoje vino po Soški dolini, in Urha, ki jo smel svojega !>eličnega prijatelja spremljati. Na poti se jima jo marsikaj zanimivega pripetilo. V našem listu ne moremo vsega natančno popisati. Bralec naj si skuša is kratkih podatkov ustvariti celotno sliko zanimivega potovanja.
Vsaka hiša v Solkanu je pričala Zefu, kako veliki rodoljubi so tamkajšnji ljudje; Urhu pa je pričala, da so v tej vasi pod fašizmom zelo zanemarjali slovenščino; zato je postala danes vsaka stena šolska tabla, na kateri se mlado in staro uri v pisanju in branju. Urh je menil, da bo ti napredni ljudje tudi »»liki preroki, kajti čez nekaj let
bo gotovo vsak človek, ki ostane pri življenju, lahko pričal, da so imeli Solkanci prav, kajti izkazalo so bo, da je »živel Stalin« in da je pravtako »živel Tito«.
V Desklah sta Žef in Urh prvič na tem potovanju ugotovila, kako zelo škoduje v Soški dolini vlaga vinu. Bric ti v teh krajih kar čez noč spremeni okus.
V Kanalu je vprašal Urh Žef a, ali stanuje v tisti hiši, ki jo menda župnišče^ kak kovač z ženjico, ker sta bila na poslopju naslikana sip in kladivo. V Krstenici sta pa iz vedola, da ima v tej fari ta znak popolnoma edinstven pomen:	srp znači ljubezen in kladivo pridnost.
Žef je ves čas vpil na šoferja, naj vendar pazi, da ne povozi Tita, ker jo bila cesta z njegovim in.j-nom popisana. Martinu so je zdel Žef pravi malikovalec, pa je vkljub temu hotel možu ustreči, kajti vedel je, kako zna biti Žef velikodušen, ako ga v vsem zadovoljiš. Zaradi skrbi, da bi Tita ne povozil, je dvakrat manjkalo le za las, da Martin ni zavozil pod cesto. V tretje pa ni šlo po sreči, ampak so povozili lepo kozo, za katero je moral Žef odšteti na roko sedem tisoč lir, da se obvaruje večjih sitnosti. To je bilo nad Ročinjem.
Urh se je čudil, da po vaseh pišejo Titovo in Stalinovo ime tudi na gnojiščih, straniščih in hlevih. Rajni Mussolini bi si ne dovolil takega poniževanja.
V	Kobaridu so je spustil Urh v debato s tamkajšnjimi rdečimi narodnjaki, ki so mu očitali, da se je pri Konjičku obregnil ob pozdrav »Zdravo«. Spomnili so ga, cta je celo nadangel Gabrijel pozdravil Marijo »Zdrava, Marija!«
Urh se je izkazal ob tej priliki kot dober poznavalec duha in črke sv. Pisma. Predvsem je ugotovil, da nadangel ni pozdravil »Zdravo, Marija!«, ampak »Zdrava, Marija!« Tudi »Zdrava, tovarišica« in »zdrav, tovariš — bi se drugače slišala.
Na Libušnjem so pri Frančišku poslušali, kako je fant pravil nekemu tovarišu, da so mu v gozdu ubili očeta na »zelo preprost način«: »V hrbet smo mu sputili tri rafale, pa je bilo!« Malo je manjkalo, da ni nastala tepežka. Sprli so se tudi tisti onstran črte, »ki tmajo svobodo«, s tistimi tostran črte, »ki svobodo uživajo«. Nekdo, ki se je hvalil, koliko je žrtvoval za svobodo, jo dobil pošteno klofuto od tovariša, ki je klofuto zabelil s sledičimi besedami: »Tu imag pla-
čilo, ki ga zasluži delo za tako svobodo!«
V	tej vasi sta slišala Urh in Žef spet enkrat »Giovinezzo.« Zapeli so jo hudomušneži nekemu nekdanjemu fašistovskemu gorečniku, ki si sedaj lasti nekak monopol za »pravo«, t. j. rdeče rodoljubje.
»Časi se spreminjajo — in mi z njimi, so pravili stari latined,« je rekel Žef, ki le malo bere, a kar bere, to si dobro zapomni.
Višek presenečenja za Žefa je bil pri Kuzmi v Borjani. Tam je slišal rdeče tovariše, ki so se pogovarjali, da bo treba zahtevati od zaveznikov, naj pošljejo v vas »Čerine«, ker drugače ne bodo imeli miru pred »belogardisti«.
Urh je ves zadovoljen udaril po mizi: »Vidiš, tu govori Gregorčičevo ljudstvo svojo besedo. — Da sem doživel ta dan, sem zares srečen! Torej med nami je še nekaj ljudi in vedno več jih je, ki so vneti za Gregorčičevo zlato zvezdo z belim križem na sredi, ki odgovarja častnemu križu in svobodi zlati, za katero so se borili slovanski narodi zoper krvoločne Turke«.
To je govoril tako glasno, da so postali vsi rdeči tovariši pozorni. Nato je nadaljeval stoje vsej začudeni družbi:
»Kakšna svoboda je to, da se ihorate zatekati k »Čerinom«, ki
jih vaši tovariši v Gorici in Trstu n oče jo ? Med Vami so prepiri. Ali veste, zakaj? Nekoč sem bral, da je zvezda Mars, ki se tako imenuje po vojnem bogu, rdeče barve. Mars je bog krvave vojne in sovraštva. To zvezdo ste si izbrali in zato ne morete imeti miru. Ali se čudite? Pravo zvezdo si izberite, slovansko zvezdo »zlate svobode« in ljubezni, pa bo mir med vami. Ali ni res, da si vse naše ljudstvo samo to zvezdo želi?«
»Da, da, zvezdo svobode, slovanske svobode si želimo!«
Tako so vpili vsevprek in trkali s čašami.
Urh je napival:
»Živela svoboda, živelo slovansko bratstvo, vsi v boj za »križ častni in svobodo zlato« v znamenju zlate zvezde vašega in našega gorskega slavčka Gregorčiča.«
Vsi so odgovarjali:
»Živel, Simon Gregorčič, živela njegova in naša zvezda »zlate svobode in bratske ljubezni!«
Nazaj grede sta se Urh in Žef ves čas pogovarjala o vtisih dneva.
Nič več nista mislila na napise in vsakovrstne druge znake.
Tisto noč sta še sanjala o zlati zvezdi s sedmimi kraki, ki jo na sredi krasi žareči križ krščanske ljubezni in sprave.