LITERATURA
' <- " O ' K
X v>
Tomaž Šalamun
Emil Filipčič
Milan Jesih
Uroš Kalčič
Milan Kleč
Franci Zagoričnik
Milan Dekleva
Vitomil Zupan
Tine Hribar
Peter Jambrek
Dimitrij Rupel
Denis Poniž
Samo Simčič
Ivan Urbančič
Milovan Danojlič
PROBLEMI 5 - 1979
Tomaž Šalamun: Po sledeh divjadi
Emil Filipčič: Grein vaun (odlomek)
Milan Jesih: Volfram, večeri, lokomotive
Uroš Kalčič: V štafaži
Milan Kleč: Pesmi
Franci Zagoričnik: Proza
Milan Dekleva: Dvojčice brez krmarja
Vitomii Zupan: Levitan (odlomek)
Tine Hribar: Drama hrepenenja (odlomek)
Peter Jambrek: Moji (neuresničeni) sociološki ideali
Dimitrij Rupel: Umetnostna proizvodnja in njene politike
Denis Poniž: Kulturna politika, nje bridkosti, nje sladosti in tisti, ki v njej sodelujejo
Samo Simčič: Glosa o potrpljenju
Dimitrij Rupel: Zadeva zaupanje
Ivan Urbančič: Elementi za razvitje vprašari|a naroda na Slovenskem
Denis Poniž: Milovan Danojlič, Muke z besedami
Milovan Danojlič: O besedah, ki poganjajo strah v kosti
Vizuelno poeziio so prispevali:
Jeremy Adier, Eugenio Miccini, Toth Arpad, Slavko Matkovič, Jean-Francois Bory, Alesandro Spatola, Paul Johnson, Gui-
do Savio, Matjaž Hanžek, Friedrich Sauerkraut in Lamberto Pignoti
Izbor so naredili:
Franci Zagoričnik, Denis Poniž in Matjaž Hanžek
Naslovnica: Niko Grafenauer
Zadnjica: Denis Poniž
PROBLEMI 188, letnik XVII (5, 1979)
Pri sestavi te številke so sodelovali: Niko Grafenauer, Dimitri| Rupel, Jaša Zlobec. V. d. glavnega urednika: Matjaž
Hanžek. V. d. odgovornega urednika: Slavoj Žižek.
Uredništvo: Ljubljana, Soteska 10. Tekoči račun: 50101-678-48982, z oznako: za Probleme. Letna naročnina 80 din, za
tujino dvojno. Izdajatelj RK ZSMS. Tisk: ZGEP Pomurski tisk, TO tiskarna, Murska Sobota, Lendavska 1.
Revijo denarno podpira Kulturna skupnost Slovenije; po sklepu Republiškega sekretariata za prosveto in kulturo št.
421-1/74 z dne 14. 3. 1974 je revija oproščena temeljnega davka od prometa proizvodov.
Uredništvo začasno sprejema sodelavce na Starem trgu 21 (prostori šKUC-a) vsak torek in četrtek med 13. in 15. uro.
Cena te številke 20 din.
tomaž Šalamun - po sledeh divjadi
Včeraj me je tam, kjer je
poniknila črta Barnetta Nevvmana
potopilo v vodo. Na gladino sem
priplaval kot črn, temno moder
svetleč cvet. Strašno je biti
roža. Svet je obstal. Nemo sem se
odprl, žametno, verjetno
dokončno. S Tomažem Brejcem sva se
pred tem pogovarjala o mistiki
finančne mase, o očesu, o trikotniku,
o bogu. O možnosti branj, o
šansi, o slovenski zgodovini in
usodi.
Ne dotikajte se me.
Tak kot sem, sem največji kapital.
Jaz sem voda, ki se v njej
usoda sveta dogaja za nas.
Omotičen sem. Ničesar ne razumem.
Vem.
Ponoči, ko sem ljubil, sem
poročal. Zdaj sem črn kubus podoben
marmorju ali granitu z drugega sveta,
ptič, ki stoji, z rumenimi nogami,
z ogromnim rumenim kljunom, ki se mi
črno perje blešči, zdaj visok
cerkven dostojanstvenik, to je:
vsi so hoteli navaliti name, na
cvet.
Čist temen cvet sem, ki
miruje na gladini.
Nedotakljiv in nedotaknjen.
Strašen.
prostor ki ne krili na rokah
ne krili na nobeni postavi
•
bizarne so reke
strašne so planjave
•
pot ki obriše mleko s čela
•
vsak ki zagleda naravo
rokavico razdre
to so reči ki jim plapolati ni
dovoljeno
mesto obkoljujejo
zid in zob
ponev je na terasi gradu
gumb uniforme drugega časa
se kotali v prah pod
palme obzorje je
modro in rjavo
zvonov v tej civilizaciji
ni zaslediti
teče konj
teče otok na konju ki ne vidi
hriba
•
puščavo gugamo
mreže ne gugamo
•
noge kolesarja
zakaj poganjate obroče
•
saja
zgori na mojo dlan
primerjam kalifa in
brezo
kapo kalifa in
vejo breze
vsi smo tvoji
tolmači ki jih vrtinci
prašijo
cvet kjer so
čebele in cvet kjer čebel
ni
1
vse kar sem videl utegne človeštvo
razbrati
•
palec je zdaj na obroču
na obroču živi okno neveste
•
sij sen
umri ostrina
•
češnje so okrasile potno čelo
drvarja
vezir moj
ulegel se je na bronast
tlak
kocke postavljal kot
alpe da bi mi skril
oči vonj svoj mečem kot ping
pong žogico pade v njegov
vrt kjer bleščava
slepi
otrok se dotika oboda
obod se dotika zlatih kock
•
pojdi
umiri slepca ki je polizal
travo
•
oko prodre skoz prvo in skoz drugo
šipo
•
osnuj prst božji
naredi radio
Piti sem ji dal svoj črni
bezeg.
Oblekla ga je,
se izvila in ga raztrosila v
rdečo pomlad.
Kako sva ji nosila vina in kruha, s tigrom!
Komaj sva zmagovala doline,
ki so na njih vstajale tovarne!
Na trebuhu sva ležala,
vsa pijana,
prepelica ob naju je bila varna.
Škrat, škrat! sem vpil,
danes jeva bedro,
Salomonovo oko!
Tiger je vrgel češnje na vlak,
kotalila se je po napeti strehi.
Misliš, da so bile tu kdaj
reke, sem vprašal?
šumi so gazele ki tečejo po
radirki
radirko dvignem v dan kot
školjko
•
post
nabira se v rokavu reke ki ji ne razberem
imena
•
tlimo z brati
umremo v sipi ki jo pogoltne
volk
počivam na
pesku kjer je pod mojimi
razprtimi rokami
mlin
žuželke se igrajo igro kje si
list ni
lista na soncu
moje telo je tu
slučajno
dvignite se žuželke najdite si
oazo
ne nožkajte se med mojimi
prsti ki so vsi
svetlobi
podarjeni
2
preberi basen
oporoka moja
•
bog šumi v kamnih in telesih
ne vidi vozla ki ga zavezuje trava
•
poštar nikoli ne prodre v mrak
Vedno sem žvečil
bilko,
v tistih deželah ni bilo
čik gumija.
Pobožal sem ga po glavi, ko je bil
nag in črn.
Reka se je izlivala
v morje ob naju.
Poglej,
žaba in prepelica,
potem bo vlaga,
sonce bo zašlo.
In res je bila vlaga,
luči so se prižgale v mestu,
ampak žabe so šele prav
začele regljati, ko sva
veslala s tokom domov.
telesu ne poljubljamo mesa ampak
barvo
•
gnoza siplje
pesek na zvon
moko na zvon
•
duše tkejo tkalski stroji
vsak ki natakne obraz ve zakaj
Vse vino dam za
oazo v stekleni krogli,
so peli zvonovi. Ob strupu
imperija ta nedolžnost
boli.
Jahali smo konje,
božali smo breze.
Tepli smo se,
mi Slovani,
vsakogar na cesti.
Kje si zdaj,
čuden oštir na vozu,
oštir z dlačicami,
poliži prst!
nebo se orje z besedami
ne s plugom
•
kdaj ima rojstni dan skleda leče
•
petek
enaintrideseti žamet
•
na tombolah so si mostiščarji gradili
bivališča
na tombolah in na zelenih piastrih
Obredi niso še
določeni,
trave ne še
pokošene.
Praznik rok: praznik
žareče človeške krvi. Na
tem granitnem tlaku,
bratje,
na teh žarečih
kamnih spimo. Čuva nas
Neptun, ki nam bo
razklenil
črni
čas.
vrat kače so prsi tihe borovnice
volumen nebes izmerimo z nitkami
•
tu je smrt taka kot gramoz
višje ni višja ker se gramoz ne premika
človek ga naklada z lopato
•
po sledeh divjadi
Zažgal bom njive!
Pšenica je rumeno kladivo.
Vkopal bom črne kamne,
lopate pobarval modro in jo
obesil na drevo.
Ose bodo brenčale.
Veter se bo gugal.
Seno bo šlo v nos in
svit bo od eksplozije po
tovarnah.
Na isti avto se bom naslanjal,
ki je bil moj avto na
Rodosu.
4
emil filipčič - grein vaun	(odlomke)
Sanjal sem, da sem bil v zeleni svileni sobi in zra-
ven si bila tudi ti in vsi drugi. Pa tudi mi smo bili
nekakšne lahke, žive slike iz svile. Jedri in gladke
kože kot zmeraj in v težkem barhantu, s pernatimi
klobuki, ampak — obenem že spomini. Tudi tvoje
sanje so bile tu: tistih šest belopoltih moških, med
katerimi sem bil tudi jaz, je stalo ob stenah in te
gledalo z resnim spoštovanjem; na sredi je stal
vodnjak, ne, to ni bil vodnjak, samo majhen bel
kamen je bil, nekdo od nas ti ga je dal v roko
in v njem so vrele nove slike. Bilo je jutro in nebo
je preparat zdravi, blazni krik petelina. V metalnem
sijaju žoltega perja je vstala rdeča in zelena zar-
ja. Obenem pa smo vedeli, da v nas gorijo sveče
na tihem pokopališču noči. Vsi smo stali v jami in
migljajoča svetloba sveč je padala na naše bele
obraze. Bilo je tudi veliko otrok in njihov zvonki
smeh se je podiral kot domine. Bela, gola ženska
je odgrnila zavese in v sobo je padel bogat valj
goste, prašne sončne svetlobe. V prekrasnem ne-
redu so na prašnih mizah in foteljih ležale stare
knjige z zlatimi platnicami in orumenelimi listi. V
knjižnih omarah so stale neke bledo vijoličaste
knjige, ki so morale nekoč dolgo stati v vodi. In
vsi smo bili prisotni, čeprav v sobi ni bilo nikogar
razen mačke, ki je spala v fotelju, ženske, ki je
zdaj strmela skozi visoko okno v gozdove, in ne-
kega profesorja v Beludžistanu, Borivoja Simiča. In
včasih je skozi sobo kot veter sinil zlobni duh in
nenadoma sem planil na človeka, ga podrl podse
in ga s strahotno hitrostjo udaril v glavo, v sunku
vstal in ga potegnil za sabo in vrgel v steno, skočil
k njemu in mu prižgal lase z vžigalnikom ... ven-
dar smo vsi vedeli, da te slike ne morejo nikoli
zmagati, in kakor da resno prikimavamo z glava-
mi, smo strmeli v prepad, iz katerega so se z
obupno spačenimi obrazi zaganjali ti zavrženi pos-
kusi.
Vse je bilo tako, kot je spodaj, ampak prav ta edi-
na razlika, da smo vedeli, da smo zgoraj, nad sabo,
je delala vse drugačno. Bil sem to jaz, o tem ni
bilo dvoma, natakal sem vino iz vrča v kozarec,
ravno s tem pa sem že imel v sebi vse druge, in
prižvižgali so kot reaktivna letala, do podrobnosti
izdelani, s svojimi sanjami vred, zvezani z znan-
stvenimi vezmi kemijskih formul, s svojimi lopatka-
mi za izdelavo gradov iz peska, kakor živi opisi
časa. Vedeli smo, da ločitve ni in da si samo v pri-
spodobi mahamo z balkonov in s kovčki čakamo
na železniških postajah; nihče ni nikoli nikamor
odšel, pa tudi vrnil se nikoli ne bo, vseskozi ko-
rakamo bliže in bliže, na istem nevidnem kraju.
Zazvonili so zvonovi v cerkvah. Pokleknili smo k
molitvi. Jaz sem stal v zadnji klopi. Nenadoma sem
pred sabo povsem samoumevno zagledal vse ver-
nike. Bili so vseh barv, vseh zastav, švedski kralj
Gustav in njegova žena sta klečala prav pred ma-
no, Buda je stal sredi skupine rudarjev iz Kaknja,
objemal dva čez rame in ponosno, s široko od-
prtimi usti, kljubovalno pel: Jugoslavijo, borba te
rodila! Na prižnici je stal Roosevelt, ali pa je bil
to mogoče njegov brat, in strastno si je pritiskal
sklenjene dlani na čelo, hipoma je razširil roke in
se brez besed smejal; po prehodu med obema vr-
stama klopi (bila je to podeželska cerkvica in ime-
la je samo dve vrsti), je v nepopisnem šumu, ro-
potanju bobnov, v padajočih valovih vzklikanja, med
poki šampanjca in v prepletu pisanih trakov in kon-
fetov, prihajal sprevod zmagovalcev iz prve in dru-
ge svetovne vojne, in z otroško zadrego kot pri
prvem obhajilu so ti možje z razbrazdanimi obrazi
sprejemali hostije na jezik. Zagledal sem očeta,
stal je sredi množice in odločno salutiral s tresoči-
mi ustnicami je zadrževal jok in spoznal sem, da
v tem prizoru vidi parado v počastitev oktobrske
revolucije na moskovskem stadionu; in nenadoma
sem v tišini nezmotljivo zaslišal tisto brezzobo si-
kanje starih, uvelih babic; in videl sem tebe, kako
z zaljubljenimi očmi gledaš v meni indijanskega
poglavarja; in gole partizane, ki so jih pretepali
z bikovkami, peii so revolucionarne pesmi s krvavo
peno na ustih; želja do zadnjega, kamorkoli sem
pogledal!
Da, celo ti, ki so se odločili za temo! Prav zdajle
je eden pritekel pred prižnico in vrgel stekleničko
črnila Rooseveltu v obraz. Stari gospod si je šel z
dlanjo osuplo čez lice in videl sem, kako se mu
je stisnilo srce. Tedaj pa so že skočili nadenj,
zvlekli so ga s prlžnice kot prašiča in eden si je
že slačil hlače, da bi se mu posral za vrat; drugje
so trije s sekiro sekali glave ljudem, zraven pa je
sedel nekdo in igral na harmoniko; in od zidu do
zidu je šlo ječanje na križ pribitih; vriskaje so se
ljudje vseh stanov metali v klobec, si srali v usta,
stare, gnijoče kurbe so se vrtele na lestencih in
scale po vseh; še! Še! so z vseh strani naraščali
klici, vrzimo se v drek, izničimo se, nobene vere
več, pljuni mi v obraz, berimo sveto pismo in si
prdimo v obraz! Streljajmo se! samo da pokažemo,
kako preziramo življenje! In takoj se jih je na de-
setine začelo streljati v glavo, se metati s kora na
tla, z rokami ob telesu, z vzklikom: drek! drek!
drek! drek! začeli so si vsevprek rezati žile, potem
se je nekdo spomnil prizora iz Bunuelovega filma
5
Andaluzijski pes in takoj so vsi začeli rezati oči
in drug drugemu sesati tekočo sluz, več jih je
sedelo pred oltarjem Matere božje in si ga metalo
na roko, potem je padla nova ideja: pojdimo na-
tegovat majhne, desetletne dečke, da bojo kričali
od bolečine! Sploh razrušimo vse, tecite po cestah
in mečite bombe v ljudi! Pritecite k frizerju, popol-
noma vsakdanje, kot da ni nič, potem mu pa ne-
nadoma izpulite britev iz rok in si prerežite vrat,
in ko boste videli, da mu to jemlje voljo do živ-
ljenja, si zarežite še v čelo, zraven pa vzklikajte:
Živel socializem! živelo bratstvo med narodi! Živela
domovinska ljubezen! Za smisel, svobodo! Za
kruh!
Ampak počasi, neizbežno ponehujejo bliski te histe-
rične nevihte in ljudje izčrpani, v mokrih, slinastih
oblekah nazadnje tiho obklečijo pred neko neiz-
mernostjo, ki je v njih — prav zasmilijo se mi,
ali so sploh česa krivi? — tule stojijo v klopeh,
eden ob drugem, in vsak išče svojo rešitev in tudi
najmanjši med njimi je zgled, ki vleče za sabo,
prav zato, ker še vedno ima možnost, da najde ti-
sto edino, absolutno resnico; vsi so tu. Podpol-
kovnik Rakonjič, ki me je v Zagrebu velel zvezati
na posteljo in me je potem osebno mučil z elek-
triko, mračen in s stisnjenimi ustnicami, v svojem
črnem ogrinjalu. Papež Janez Dobri, ki sem ga ne-
koč videl na fotografiji, in James Joyce, tega sploh
nikoli nisem videl, tudi na fotografiji ne, ampak
bral sem njegove knjige in ti divji prizori, ko je
maloprej tu vse sralo po potnem prtu, me v mar-
sičem spominjajo nanj, tudi to kozmogonično na-
števanje, Marylin Monroe in vse te lepotice, pre-
mečkane na gladkih straneh Playboya, Bob Dylan,
Brigite Bardot, Henry Miller in vsi, ki jih je on
naštel, in spet kot pristavek na koncu popisa, dra-
matis personae: smetarji, meščani, delavci, konjar-
ji, kralji, berači, finomehaniki in še enkrct stano-
valci Ulice dveh ali treh cesarjev, Paul Nevvman,
Eisenstein, pa še malo domišljijskih sestavljenk,
sfingin brat, kolo bicikla v podobi človeka, osebe
iz drame Kogler, ki sva jo enkrat napisala s Sra-
čem, župnik, Magda, Adolphus, Mark Kavšek, cap!
In že so začeli igrati to dramo, še preden sem se
lahko znašel, in zares, malodane zardel sem, ko
sem zagledal, kako se postavljajo v dejanje te ne-
zrele misli. Slo nama je za to, da bi bilo vse čim-
bolj absurdno, no, in seveda je dogajanje pote-
kalo na pokopališču, pokopavali so Koglerja, no,
Klaus pa ni hotel moliti in župnik se je držal po-
strani, ker je bila ena kurba! (Magda) prisotna na
pogrebu, takoj zatem pa so že začeli igrati šah
na slepo in skakati v daljavo, jasno, zmagal je
župnik, na koncu pa je iz krste skočil Kogler in z
vzklikom »Rovarili ste za mojim hrbtom!«, postrelil
nekaj ljudi. No, to je zdaj stalo pred mano, Roose-
velt je bil župnik, Magdo je igrala Marylin Monroe,
eden od tistih rudarjev iz Kaknja je bil režiser in je
kar med predstavo posegal v dogajanje in poprav-
ljal igralce in nam vsem žrl živce s svojim tanko-
vestnim ponavljanjem prizorov, dokler niso bili »pro-
čiščeni«, kot se je izražal. Na sebi sem zaslutil te-
žo bremena, ki ga nosi veliki ustvarjalec. Ta otroč-
ja igra se je pred mojimi očmi spreminjala v zrel,
odgovoren posel, iz pijanega brbljanja dveh sedem-
najstletnikov je zdaj steklo prepričljivo dogajanje.
Napake ni bilo, čimdlje je igra trajala tem bolj jas-
no je postajalo, da do napake nikakor ne more
priti, vsaka beseda in gib sta stala na mestu, kot
prikovana v območje človekovega sveta in pravza-
prav so ravno najbolj diletantski prizori pretresali
dvorano, da je začela škripati s stoli, sopsti, in tu
pa tam je kdo bruhnil v nevzdržen, olajšujoč jok
—	in na vse je mrzlo legala zona, kajti kot pri
vsaki veliki igri se tudi pri tej nikoli ni dalo za-
nesljivo vedeti, ali je dobra ali slaba. Da, včasih
se je zdelo, da je vse prav, igralec je, na primer,
smešil kako človeško pomanjkljivost, da so si vsi
morali brisati od smeha solzne oči, tako posrečeno
je to zadel, nenadoma, v nihaju trenutka, pa je
njegov napor zaneslo čez rob in iz obraza mu je
pogledala gnusna spaka, ali pa, in to je bilo še
hujše, sredi najbolj samozavestnega nastopa so
v njem vsi zagledali tisti preprosti, zabiti pogled
človeka, ki ne razume niti ene same besede, ki jo
izreče. In ravno tedaj je na oder čisto naravno
prišla ljubezen. To je bila ljubezen! To so videli
vsi. Bila je pomladna noč in luna in videlo se je
daleč v temo, čez ograje vrtov so viseli težki, dišeči
cvetovi, čakal jo je zraven spomenika žrtvam pad-
lih v narodnoosvobodilni vojni, kadil in gledal čez
polje, kjer je stala tovarna. In zdajci jo je zagledal,
šla je mimo razsvetljenih oken vratarnice — in vsa
dvorana je brez diha zamaknjeno strmela, ko je
šla sem po ozki poti, steptani čez polje — stisnil
jo je obse in duhal njene lase in vrat in jo poljub-
ljal, vsa je dišala po železovih opilkih in imela je
belo polt šestnajstletnega dekleta. In zdaj, kot da
hoče nekdo to nalašč pokvariti — zakaj je bilo to
potrebno?! — zakaj je moral biti ta fant impotenten!
—	tu pa tam je kdo jezno zapihal skozi nos in spet
se je zaslišalo škripanje stolov in ta ali oni je
ostro pogledal stran, v steno, kot da noče biti več
priča tem naivnim poskusom v zamračeni sobi,
sramežljivemu preobračanju — ne, to je bilo pre-
tirano — perfidno, kajti zraven se je moral še laga-
ti, da jo je, to so bili mučni prizori igre v igri, ko
je stal pred prijatelji, trkal z vrčki piva in se postra-
ni smejal — zakaj to! Kako da je kar odnehal že
po dveh, ali treh poskusih in se zadovoljil z než-
nim, platoničnim strmenjem, s tihim dotikanjem pr-
stov, ko pa je čas neusmiljeno tekel! — zakaj ni
6
bilo v njem več moške, egoistične zahteve! — mo-
goče bi jo rešil — kakšna ideja, namigniti ji, naj
s prijateljico naredi samomor — gre naj, zamaši
izpušno cev s krompirjem, se usede v avto in
ga pusti brneti — zgoraj sta pustili poslovilni pismi
in — kaj? — mogoče sta se spogledali ...
Nenadoma je zviška padel težek, svilen zastor.
V dvorani je zavladala siva izčrpana tišina. Nena-
doma me je obšla slutnja in z napetostjo sem za-
čel gledati te obraze, potem sem odmahnil z roko,
kaj bi se pretvarjal pred sabo! Saj sem vendar
prekleto dobro vedel, da je to res prav to: prav
ista dvorana kot v začetku, sicer so zdaj odnesli
velikanske mize in na njihovo mesto postavili sto-
le, tudi tistih zlatih glav ni bilo več videti in prav-
zaprav nisem videl niti enega znanega obraza, en-
krat se mi je sicer zazdelo, da tam v prvi vrsti
sedi Geleve, v temni obleki in skoraj plešast, no,
pa tudi ta vtis se je kaj kmalu zgubil v gostoti za-
stav, med gledališkimi kritiki, bančniki, predsedniki
Akademij umetnosti in znanosti ... ampak saj prav
za to je šlo, da sem vedel, da lahko v vsakem tre-
nutku pokličem predse kogarkoli, samo če ho-
čem!
»Končajmo že to!« sem rekel zdaj na glas in divje
pogledal po dvorani, »potegnite že črto pod to!«
»Ampak zakaj se jezim,« sem se zdaj vprašal, »in
zakaj vas gledam, kot da vas mislim požreti, saj
to ne bi spremenilo ničesar. Prosim,« sem rekel
zdaj že kot kakšen predavatelj in se zakopal v šop
spisov, ki sem jih imel na mizi in razmetane po
vseh predalih, »prosim«, sem še enkrat ponovil,
da bi si obdržal njihovo pozornost, ko nikakor ni-
sem mogel najti tega spisa, no, pa tudi to ni bilo
čisto res, dobro sem vedel da je v predalu, in zdaj
sem ga potegnil ven in začel brati:
»Ko je 2ivanovič pojedel zadnji grižljaj, je ostal
sam. Izginilo je vse, morja, gozdovi, gore, ves svet,
samo še Zivanovič je ostal. Ampak njegova lakota
še ni bila potešena. Počutil se je kot da sploh še
ničesar ni dal v usta. Vendar ni bil presenečen, z
živalskim nagonom je čutil, da se nekaj skriva za
vsem tem. Naglo se je ozrl v temo za svojim hrb-
tom. Tam nekje se je nahajal tisti zadnji od naj-
bolj zadnjih, ki je Zivanoviča popolnoma presegal
prav zaradi svoje neulovljivosti, a ga tudi potre-
boval, ker je moral gledati, srebrno oko. Zivanovič
je zdaj spoznal, kaj pričakuje neznanec od njega.
In zdaj se je 2ivanovič zvil kot barska artistka in
se zaslinil kot kača jajčarica in se z izbuljenimi
očmi in s potnim čelom začel truditi, da bi se požrl.
Bil je to tragikomičen prizor, ampak sporočilo, ki
ga je potrebovala nevidna sila, je ostalo zapisano v
njej s srebrnimi črkami, kakor vsa druga. Glasilo se
je:
»Požri vse, naj izgine vse, ampak ti sam boš
zmeraj ostal na pragu ideje Boga, tega ne boš
mogel prestopiti, samega sebe ne moreš po-
žreti.«
Proti vsem pričakovanjem sem se zdaj zamislil in
sem molčal kake pol ure. Medtem je začelo deže-
vati in kaplje so pomirjujoče škrapljale po strehi.
Strmeli smo drug v drugega in tista gola ženska je
spet šla k oknu in odgrnila zavese in spod stropa
so se z njih usuli oblaki prahu. Nevihta je pone-
havala, med oblaki je na nekaterih mestih posijalo
sonce. »Izreči moram sodbo,« sem rekel počasi, kot
da šele urejam besede v sebi. »Kajti jaz sem ta, ki
je začel to igro.« Tedaj sem s tistega kupa vzdig-
nil šop listov. »Tole je ta knjiga, v kateri smo se
znašli mi vsi. Iz nje ne moremo izstopiti. V njej si,
ko jo bereš, in v dvorani si, ko se ozreš okrog
sebe. Zato obstajajo razlike, edino zato. Razlika ti
vedno kaže, da ni razlike. Ko si v knjigi, dvorane
ni, ne obstaja, vse je v knjigi, vse je iz enega kosa.
Knjiga pa nosi v sebi nevidno sporočilo. In takrat,
ko se nenadoma znajdeš v dvorani, spoznaš, da
je to prav taka vseobsežna enotnost, kot je bila
prej v knjigi. Knjiga ti hoče povedati, da si ti glav-
ni junak, kjerkoli že si. Samo od tebe pa je odvisno,
kaj boš prebral v knjigi, v tem svetu okrog sebe,
in kaj boš zapisal vanj, s peresom kakor z mečem,
s plugom kakor s kopačkami. Zgodba, ki jo pišeš,
se razlikuje od vseh drugih zgodb, od vsega sveta.
Zgodba kaže tvojo globoko osamljenost, kaže ti, da
ni razlike, da si po tej osamljenosti enak vsem sve-
tovom na svetu. Tako zdaj stojim pred vami in
prevajam iz jezika moje samote v jezik knjige, v
človeški jezik. Mislim, da sem prišel v območje
ljudi namenoma in v njem tudi nameravam zdržati,
kajti vsaka izkušnja mi je dragocena. Za pomen
nisem v skrbeh, vem, kako je z njim. Izmisliti si ga
je treba. Služi ti, da zdržiš brezmejnost razumeva-
nja.«
Z Ireno sva odpotovala k njeni stari mami, nekam
na Dolenjsko, vedel sem samo to, da teče tam
zraven reka, Krka, in zaradi kdove česa sem na
to veliko dal. S stisnjenimi ustnicami sem strmel
skoz okno, ne da bi prav zares videl hiše in zelene
ploskve polj in gozdov, ki so drvele mimo, bil je
deževen dan, avtomobili so se nenehno, v ener-
gičnem, pršečem šumu za kratek hip zlivali z br-
nenjem avtobusa. Irena je spala zraven mene, zvita
v nekakšen klobčič na sedežu, včasih sem jo pogle-
dal, majhna usta je imela malo odprta, nežna koža
se ji je svetila kot pravkar umita, takšen otroček.
Začutil sem se skrbi očeta, moža, na meni je bila
odgovornost, in nenadoma sem opazil, da sem na-
peto usmerjen v zunanje. Zasledoval sem sprevod-
nika, kako se nama počasi bliža, bil sem popol-
7
noma miren, ampak v sebi sem se pripravljal na
spopad z njim, če bi začel kaj sitnariti zaradi prt-
ljage, ki sem jo položil na sosednji sedež, in z ve-
likim naporom volje sem zavrnil misel, da bi še en-
krat pogledal v žep, ali nisem mogoče izgubil de-
narja — to sem storil že trikrat. Zdaj se je zraven
nas ustavil policijski avto, šofer in miličnik sta se
poznala in sta spregovorila nekaj besed, samo to
je bilo. Ampak bilo je zadosti, da sem se spomnil,
da imam v nahrbtniku za štirideset tisoč hašiševe-
ga olja. In že sem v sebi zagledal predstavo, ka-
ko pride policaj na avtobus, zazdim se mu sum-
ljiv, skoči na nahrbtnik in že se valjava po tleh in
si trgava obleko, on potegne pištolo, zgrabim ga za
roko, da ustreli v tla in zdaj ga zabodem v grlo
in potem ... ustavim avtobus in z Ireno beživa čez
mokra polja ... Potovanje je trajalo in trajalo,
ustavljali smo, sprejemali nove potnike, nekateri
so odhajali in si poravnavali plašče pred avtobu-
som, potem so se spet začela premikati polja, ne-
halo je deževati in spet začelo, prijela sva se za
roke in se gledala, ali pa sva se na hitro poljubila
in potem spet začela gledati vsak po svoje. Risal
sem v majhen notes, ki mi ga je podarila, bila je
zamotana zelena risba, povsod so se pojavljali ob-
razi, drevesa, da, pravzaprav sem risal ilustracije
za knjigo, vse sem že videl, na naslovni strani bi
bila tista podoba bojujoče se gorile, ki sem jo na-
risal na steno v sobi, nad tem bi z mojo pisavo pi-
salo: Grein Vaun! in Emil Filipčič. Za hip sem že
tipal hrapave platnice, morale bi biti narejene tako,
kot so francoske izdaje, čisto preprosto, kot kakš-
na skripta, obenem pa izredno privlačno. Enkrat
sem videl tako lonescovo dramo. Naklada pa bi
bila — obračal sem število sem ter tja — 2500 iz-
vodov. Bele platnice, ne preveč grobe, ker belo te-
ga ne prenese, obrobljene z rdečim robom, notri,
v sredini, pa bi stal še en rob, zelen, tako da bi
bilo vse skupaj kot kakšna učna knjiga, in v tem
zelenem kvadratu bi bila čisto majhna, črna, boju-
joča se gorila. Tedaj sem zagledal svojo športno
copato, ki se je upirala v sedež pred sabo. Koža,
nekoč kakor iz žameta je gladko, izrabljeno sijala,
vezalke so bile umazane in natrgane in podplat iz
bele gume zlizan. Spomnil sem se, kako sem vča-
sih vrtel pas, to se mi je še zdaj kdaj pa kdaj
dogodilo, le da sem imel v roki pletilko, ali pa
svinčnik, in sem si z vso silo, usmerjeno v no-
tranji pogled, zamišljal, da sem nogometni igralec.
Videl sem se, kako tečem čez travo za žogo, ki se
je lesketala v luči reflektorjev, z omamno natanč-
nostjo sem jo v mislih čutil, kako se mi za kratek
hip trdno prilega k nogi, in v tem sem že postal
črna gmota gledalcev, ki je zahrumela iz teme, ta
krik me je kot ptico ponesel naprej, to je bil finale
kupa Žila Rimea! In v lahkih, nezadržnih skokih
sem obšel dva češkoslovaška igralca — vse je ob-
stalo na nogah, zadržani dih sto tisoč ljudi mi je
dal nov sunek in v dovršeni napetosti celega tele-
sa, ki se je od črne kopačke, zarite s konico v
mokro travo, medtem ko sem z drugo nogo kopal v
zrak, in rdečih nogavic, v katerih so se risala polna
meča, in nabitih stegen, na katerih so se vlažno
svetile temne dlake, pa hlačk, ki so vihrale v hi-
trosti, pa vlažne majice, prsi, rok v teku in dolgih
las, ki jih je veter nosil nazaj, zlivalo v eno samo
linijo energičnega hotenja sem se pognal v smer z
zanesljivimi očmi nagona in preigral še vratarja!
In zdaj, v dveh treh zadnjih korakih sem se vsega
prelil v udarec, ki je eksplozivno zatresel mrežo s
same golove črte. Droben dež je pršel na travo.
Bilo je 5 : 2, za Jugoslavijo, v finalu, devetnajst
minut pred koncem tekme! Zagledal sem brata v
njegovi kuhinjici v Kranju, kako v čezmernem kriku
veselja vstaja z invalidskega vozička, zagledal sem
vsa ta stanovanjca, v katerih je zdaj med stenami
odmeval ta udarec, tisto staro Šumatovačko ulico
na Čuburi, Beograd, Ljubljana, celo stric Francelj,
ki ga nogomet sploh ne zanima, je gledal to tekmo,
baklja pri baklji je gorela na stadionu in na častni
tribuni je stal Tito, z vsem svojim spremstvom ulit
v to zmago. Počasi sem tekel proti sredi igrišča,
nem in pretresen od resnobe, predan čutenju--
vdiral sem se v razmočeno travnato zemljo, čutil
sem, kako se mi mišice skladno daljšajo in nape-
njajo v trde krogle, prepotena majica se je sočno
lepila na moja prsa in globoko sem dihal.
To je bila ena izmed teh slik iz bele sobe, ki sem
jih hotel povedati Ireni, pa nisem uspel. Bilo me je
sram. še nobenemu človeku jih nisem zares pove-
dal. Vse to je bilo čudno — po eni strani je bil
pas moja največja moč, iz njega sem črpal globoka
spoznanja o svetu, tako da sem se včasih čutil,
kadar je v sobo nenadoma pritekel oče in me
začel dražiti: vrtipase! vrtipase!--jaz pa sem
se ozrl k njemu s tistim izčrpanim pogledom, ki je
prihajal iz onstranstva in ga zagledal, kako stoji
med vrati in se smeje, začutil sem se starega--
ampak po drugi strani je pas od mene jemal, vle-
kel me je proč od zunanjega, delal me je plašnega,
strahopetnega, saj sem prav z njegovo pomočjo v
hipu lahko nadomestil vsak poraz v tem svetu s si-
jajnimi zmagami v onstranstvu, samo leči mi je bilo
treba na posteljo, prijeti pas in ga zavrteti med
prsti, in že sem jahal na konju z vihrajočo grivo
in za mano so bobneče topotala kopita konj, pod
mojimi vojščaki, bil sem prvinsko prodoren, kot ža-
reča zvezda, ki za sabo vleče rep. Pa to pravzaprav
ni bilo največ — to, da sem bil kralj v srebrnem
oklepu z mečem iz zlata, in sem jahal črnega konja
--središče je bilo drugje, pas, ki se je enako-
merno vrtel, je bil samo vidna prispodoba tega ne-
8
vidnega ritma — to sem imel! — to bitje srca, iz
katerega je vse nastajalo. In od tod sem odhajal
v svet, spuščal sem se v ljudi, preživljal sem nji-
hove usode, postajal medved, zemlja, drevo, pustil
sem, da so propadala cela kraljestva, v istem sem
bil eno in drugo, propad in zmaga, bil sem ble-
ščeče letalo, prav toliko pa star štedilnik na sme-
tišču in razmočeni asfalt, v katerem so ostajali
odtisi čevljev, ladijska vrv, v katero pljuskajo va-
lovi ... mirno, zanesljivo sem premleval kaotično
kopičenje tega sveta in ga spet razstavljal v pro-
zorni, nevidni ritem.
Imel sem v lasti svoj izvirni smisel, pa nisem znal
prav ravnati z njim. Da bi se uprl šoli in svetu za-
konov, ki je z njo še bolj očitno padel name, sem
se metal v fantazijo, brez uma, poželjivo in zgo-
reval, da je od mene ostajala samo še plašna, ble-
da senca. In zaradi tega sem imel občutek krivde,
nekaj je bilo narobe, zunanji svet ni več mogel tr-
peti škode, ki sem mu jo delal, stene so neizbežno
začele pokati, svetloba je vse bolj pronicala vame
in mi kazala, da razlike ni, tudi neznansko zunanje
morje je bilo moje, saj sem vendar vse vzel od
njega! Pas, konjsko hojo, prežvekujoči gobec z ve-
likimi črnimi nozdrvmi in z zeleno, kot kaša gosto
penasto slino, ki se mu je cedila iz kotičkov ustnic,
trg pred kinom Slavija, kamor so se v večerni svet-
lobi zlivali trolejbusi, tramvaji, avtomobili, in se
vrteli v krogu, ki mu ni bilo konca, ljudje so tekli
med avtomobili, bile so strehe hiš v svetlobi neba
in neonske črke kina Slavija, prodajalci bučniti se-
menk, ciganski otročki v krasnih umazanih in raz-
trganih oblačilih bogatih barv so beračili pred ki-
nom, bose nožice so imeli že čisto sive od prahu,
na pločniku se je gnetla počasi polzeča masa lju-
di, povsod so ležali pohojeni čiki, zmečkane avto-
busne vozovnice, na asfaltu je ležala plast finega
prahu in vanj je šumeč vtiskala množica čevljev,
opanke ljudi s kmetov, poceni sandali ljudi iz
predmestij, malih uslužbencev, okorni, težki voja-
ški čevlji, damski čevlji z zašiljeno konico in z viso-
ko, ozko peto, v vsaki hiši je bila v pritličju trgovina
in za steklom izložbenega okna so se v slepeči lu-
či bleščale majice, puloverji, srajce, nogavice, v
obleke so bile opravljene lutke, ki so nepremično
strmele skozi steklo, v naslednji trgovini so stale
knjige različnih velikosti in barv, z naslovi, Robin-
son Crusoe, Eichmann, Družba Pere Kvržice, Fe-
ničanski brod — zame ni bilo časa, vse je bilo tu,
kot zmeraj ali pa kot prvič so ostale strehe hiš v
temnečem se večernem nebu, na nekem balkonu
je bilo na vrvi obešeno perilo in se je gugalo, iz
hiš so prihajali princi, sam sem se plazil v neki ve-
ži kot jaguar, hotel Moskva je bil vsa Rusija in člo-
vek, ki je slonel na oknu in gledal dol na cesto je
bil lahko Lenin, trušč avtomobilov, tramvajev in
ljudi se je dvigal še čez strehe in lastovke so ne-
mo letele čez nebo. Vse to sem znova in znova
pozabljal in stiskal sem se vase, v močvirne pokra-
jine, v drveče konje in gradove, kot da odhajam v
sanje, ko pa sem bil vendar v vsakem hipu v isti
sredi, razpet v obe smeri čez resničnost.
Nazadnje sem obležal v klavrnem samozadovolje-
vanju. Prizori so se omamno ponavljali in nabre-
kali v presladke, lepljive sadeže. (Napredka ni bilo
več. Svet je bil dovršen, vendar brez načrta, nobe-
ne želje po spoznanju ni bilo več v njem, igra je
pozabila gledati nase kot na skrivnost. Nobene
spremembe ni bilo, bal sem se tvegati, in lahkotno
kot napumpan balonček se je dogajanje, sito sebe,
vrtelo v lenih krogih. Prišel sem iz slačilnice in med
zobmi kotalil žvečilni gumi in tu pa tam ugriznil
vanj, s tisto leno, navznoter obrnjeno hojo, ki je
šla iz bokov v noge, čez ramo sem si malomarno
vrgel svilen suknjič, predvčerajšnjim me je nekaj
prijelo, da sem kar poletel z letalom v Rim, si kupi!
ta suknjič in še nekaj drobnarij in se še zvečer
vrnil v Beograd ... lase sem imel še vlažne, zdaj-
le sem prišel iz klubskih prostorov na ploščad pred
stadionom, okoli Harley Davidsona so spet stala
dekleta, čakala so me tudi, ko sem prihajal s tre-
ningov, prav zaradi mladosti so si bila vsa brez-
osebno podobna, imela so napete riti, oprijete s te-
snimi, zlizanimi kavbojkami, marsikatera je bila
brez modrčka in s palci, potisnjenimi v zadnja že-
pa na kavbojkah, se je malomarno izprsila, da so
se ji prsi s trdnimi bradavičkami polno risale v
majico; ves Harley sem imel že opisan z njihovo
šminko in z iglami so napraskale v lak srca, moje
ime... o tem je že izšla reportaža v Čiku in fo-
tografija nad naslovom me je kazala, kako stojim
zraven Harleya in kažem praske; ko sem šel čez
ploščad, je k meni pritekel majhen star Šiptar, po-
znal sem ga že, in začel v polomljeni srbščini brb-
ljati: čiuša nona, Lodane, pa kaki si dvojicu golo-
va danas dao, bog te ubi brate, pa onaj Pantelič iz
Radničkog ni da trepne nije mogo, joo... to je
predrlo napetost, ki je nastala takoj, ko sem se po-
javil na vratih, in še nekaj navijačev, ki so stali tu
v bližini, se je približalo in preprost človek v sanda-
lih se je živčno prerinil k meni, se nerodno dotaknil
mojega suknjiča in začel hlastno govoriti in v za-
dregi vzdigovati ramena, kot da hoče glavo poti-
sniti vase, izvinite druže Lodane što ovako . .. med-
jutim (začutil sem, da je bila to beseda, ki jo na|-
rajši uporablja), stvarno bi vas molio za autogram,
ubiče me moja dvojica mališana ako dodjem kuči
bez autograma, se je na koncu rešil v humor; e pa
ako je tako, nečemo valjda da pravimo poso na-
rodnoj miliciji, sem rekel pripravljeno in tako poma-
gal človeku iz zadrege, tu se je pokazal mehki, so-
čutni del moje narave, hkrati pa je bila to razvijajo-
9
ča se želja, da bi obvladal položaj in znal v vsa-
kem trenutku ohraniti mir, kajti v resnici me je
strašno zmedlo, če me je kdo gledal višjega od se-
be; z mrmljanjem glasov za sabo sem prišel k mo-
torju in seveda je najbolj predrzna od punc sedela
na njem, zdaj je sicer malo zardela in se očitno
začela obnašati čisto nagonsko, z obema rokama
se je oprijela gumijastih ročajev krmila, stresla z
lasmi in začela brneti z usti, to pa je le še pouda-
rilo njeno trmasto željo; in naenkrat, kot se nena-
doma oglasijo vse ptice v krošnji, so začele druga
čez drugo dajati opazke: očeš li da me provozaš
dans malo na svom Harliju, Mare? Jao, što danas
lepo izgledaš, Mare, mnogo si lepši od Al Pačina,
zato ganjaš samo starije žene, Lodane, probaj
mladje, pa češ da vidiš koje su bolje, hej, Mare,
očeš li stvarno da pevaš na Beogradskom proleču?
Tedaj sem se s čevljem uprl v debelo gumo mo-
torja in prijazno rekel tisti punci: ajde, mala, kupi
se bržebolje jer mi se žuri na randi; te besede so
jo oplazile čez hrbet, da ji je v sredi ustavilo dih,
in krotko, kot da jih je po pravici dobila od očeta,
je šla takoj dol; usedel sem se na Harleya in za-
hrumel z njim, da jih je preglasil, potem sem ga
spet utišal, da je samo še globoko bobnel, in ji re-
kel čez ramo: pa šta, ti si 'tela da se vozaš? sko-
raj brez glasu je pritrdila z ustnicami in me ne-
močno pogledala, razkrito mlado dekle; pa doEro,
šta onda čekaš? da se predomislim? zdaj se je
takoj usedla, ampak kot da še zmeraj ne verjame
prav, in popustil sem uzde Harleyu, da se je z
vso težo prilepil na asfalt; ne vem več, ali sem jo
potem peljal na Topčider in jo pofukal kar tam,
ali pa sem jo zapeljal domov; predstave so tu za-
čenjale naglo bledeti, nekakšna megla je šla čez-
nje in v to se nisem hotel poglabljati — stvar je
bila taka, da bi tu naletel na mino, kajti vse iz-
kušnje, ki sem jih dotlej imel, so se končale tako,
da sem nazadnje, po nekaj časa trajajočem vla-
žnem drgnjenju, brezvoljno obležal na postelji in s
praznimi očmi gledal kamorkoli, samo da ne bi
videl te ženske, ki je sedela na drugem koncu
postelje, kot da se tudi njej nabira kepa v grlu,
in neka težka, vsako misel jemajoča črna senca
je padala name in zdaj sva oba začela umikati oči
pred najino goloto, ker je v naraščajoči tesnobi
črna pijavka izsesala kri iz najinih teles, da sta
ležali stari in ohlapni, brez krvi, koža je bila mrtvo
bleda in dlakava, njej so se sramne ustnice pove-
sile kot kakšen uvel cvet, kure mi je otrplo ležal
med stegni, kožica se je nabrala v gubice pod (ma-
lo) golo glavico in bil je modrikast, kot mrtev zaro-
dek; obadva sva si čimprej želela stran — nena-
doma sem se spomnil, v kakšnih nenavadnih sim-
bolih je prihajal ta svet na površje; katerikrat se je
zgodilo, da sva z Branetom obsedela v naslanjačih
pred pisalnim strojem, dolgi, beli prsti so mu negib-
no ležali na tipkah, sedel sem čisto ob njem, da
sta se najina naslonjača tesno sprijemala, in z
mrko nagubančenim čelom vrtel med prsti svinč-
nik; oba sva s težavo dihala skozi nos in zdaj se
je ta, zdaj drugi, v sunku vrgel naprej, v molčeči
zid, ki se je trdno in ravnodušno dvigal vse do
stropa sobe, in z nemirno premikajočimi se očmi
bral zadnje vrstice, ki sva jih napisala včeraj —
in potem spet nemočno omahnil v naslonjač; vča-
sih sva se morala umakniti, in kar z olajšanjem, kot
da sva odložila s sebe breme, sva šla v gostilno
čez most, k češnovarju, in tu sva se vsedla za mi-
zo, naročila pivo in preste in pustila domišljiji, da
je v neobveznem pogovoru v nekaj besedah obno-
vila ves roman, med poživljujočim hrustanjem prest
sva skicirala nadaljni načrt — Skorzeny postane
v Turčiji polkovnik — Murn zblazni — Valenta upo-
kojen, trguje s svizci — potem sva se počasi vra-
čala domov, prezračena, in ostanek dopoldneva
sva lenarila; Brane je bral časopis, športno stran,
sam pa sem risal neko sliko, zdaj ji pravim slika,
takrat pa je bila zamišljena kot smešnica, narisal
sem jih več, čez vso stran, in jim dal skupen na-
slov: Tip — Top Humor; slika o kateri govorim, je
prikazovala par v poltemni dvorani kina, za njima
so se, do kamor je prodiral pogled, vrstili prazni
sedeži, in ona ga je držala za roke, kot tiste pičke,
ki ne morejo spustiti frajerja niti za minuto, in z
glavo je prav kravje slonela na njegovih prsih in
gledala v platno z velikimi, zabitimi očmi, ta pa je
sedel negibno kot kip, glavo je imel nenormalno
veliko, roke debele, mesarske in kosmate, stegna
kot dva soda, in strmel je v platno s kovinsko
brezizraznim obrazom mongoloida in seveda je bil
ostrižen na krtačko; in zdaj je ona rekla: dragi za-
što nas dvoje uvek gledamo isključivo trilere? ta
pa je odvrnil, ne da bi odmaknil pogled s platna
in z istim, negibnim obrazom: začepi, Erna.
Pokazal sem risbo Branetu in nezadržno se je za-
čel smejati, res, na tej sliki je bilo nekaj tako po-
šastno norega, da si se moral smejati do solz.
Hej, pazi, na tem kraju sem, sledi mi budno in zve-
sto, če ne, propadeš.
Neizprosno, verige mečem v steklo, razbijam se-
stavo tega romana. Trdim, da me vsakdo razume,
zato ker se razumem sam.
Zebe me. Tu ni nobenih imen.
Zgodba se mi spet razkriva v svoji preprosti goloti.
Tudi pas, gibčni, prevrtljivi ritem, je samo prispodo-
ba, na katero se nanašam. Jaz edini. Zdaj sem na
tem kraju. Zadnji. Zdaj sem v osnovnem položaju.
In to ponavljam.
10
Čutim, da sekam zgodbo, še preden je končana.
Kot zver trgam pripoved in jo začenjam drugje.
Pa to ni zato, ker bi preziral ljudi. Ne, samo zau-
pam jim.
Zdaj sem se spomnil Tomovih sanj. Sanjal je,
da se je znašel pred vhodom v deželo Malej. Pre-
mišljeval je. ali naj vstopi, ali ne, nazadnje se je
odločil in šel noter. In v hipu se je znašel sredi sa-
mih tračnic in zdaj je izza njegovega hrbta pridr-
vela lokomotiva, bil je samo rumen blisk, in komaj
je skočil na drugo tračnico in si rešil življenje, je
že tam pridrvela lokomotiva — zzaf! — in komaj
je skočil proč, to pa je teklo vse hitreje in hitreje
in lokomotiv je bilo zmeraj več.
Taka je moja zgodba. Zgodbe drvijo v njej kot lo-
komotive in jaz skačem z ene na drugo in nimam
časa, da bi se obotavljal, čeprav moram vsak
skok tehtati s smrtjo.
Kdo sem torej? Kaj, ali bom šel spet gledat v spi-
se? Ali pa bom začel govoriti imena? Zdaj že bolje
razumevam svojo skrito željo. Razkriti hočem sa-
mega sebe, pravim. To pa pomeni ravno to, da se
hočem odkriti, sebe, najbolj pravega, nezmotljivega,
edinega. Zato hočem govoriti resnico. Iščem zaupa-
nje v svojo razsojo. Hočem se popolnoma zanesti
nase. Zato teče ta zgodba. Nečemu v njej pravim
onstranstvo, nečemu zunanje, vendar vidim, da je
vse to isti svet. Imam ga pred sabo. Vse, kar je v
meni vidnega, je svet, ostalo, tisto, kar je golo,
tisto sem jaz. Zdaj vem, ne odkrivam sebe, sebe
poznam, tu sem, nič drugega, ampak svet odkri-
vam. Saj ravno zdaj, ko sem se vrnil vase, vidim,
da pravzaprav o takem golem sebi nimam kaj reči,
samo podlaga sem. Pa dobro, tudi če bi rekel, da
sem glava, da sem možgani vsega dogajanja, saj
s tem ne bi povedal kaj več, če sem pa tako sa-
mozadosten, zakaj ne ostanem kar tu, pri sebi, v
izviru, v tej brezbesedni goloti? Zakaj se kar na-
prej vračam v svet? In kako to govorim, vračam
se v svet, kot da sem se mu sploh kdaj izmaknil.
Kdaj — ne, niti enkrat samkrat nisem bil zunaj nje-
ga, tudi takrat ne. ko sem skozi žensko padal na-
vzgor v temo in so pred mano plahutale samo še
prozorne svilene zavese, niti takrat, ko sem kot
breztelesen plesal v glasbi čarobnih piščali, in ne,
ko sem si zamišljal, da letim v svoji postelji, pokrit
s težkimi blazinami, in se mi rjuhe toplo ovijajo
okoli nog, v vesolju, glavo dam ven, da začutim,
kako mi v mrazu zažarijo lica in da potem s srhom
ugodja stisnem mehke rjuhe med stegni, prižamem
se obse in obrnem posteljo, da leti postrani nad ze-
meljsko kroglo — obračam |o po volji, kakor ho-
čem — tako da zdaj ležim na boku, zvit v klobčič,
in gledam dol na Zemljo, svetlika se kot kepa še
vlažne rude ... in zdaj potegnem neki vzvod in v
hipu začnem naglo padati, s tisto strahotno, brne-
čo hitrostjo, ki me počasi kar raznaša, tako da se
mi zazdi, da sem se razletel na vse koščke, kot
kašen stroj, še preden se zares zadrem v morje in
eksplodiram v njem — ampak še v hipu, ko je
morje zagrnilo globok rov, ki sem ga zadri vanj,
sem bil spet v cel in sem počasi padal na poste-
lji skozi vodo, bila je tišina in tema in enkrat sem
obdrsnil veliko telo, vtisnjeno v zvalovali vodi, ko
se je naglo zganilo: padel sem in sem se tudi na-
vznoter počutil, kot da sem sredi neznanskega
morja — zdaj sem v daljavi zagledal, da se je ne-
kaj zasvetilo, pomislil sem, da je to verjetno kašna
globoko vodna riba in kot v zvezi s tem sem se
spomnil tistega našega dvorišča v Sumatovački
ulici, ob zidu sta stali dve visoki drevesi in njuni
vretenasti krošnji sta bili polni majhnih zelenih
listov; kadar je zapihal veter, so se vsi listi hkrati
premikali in gledati je bilo skoraj preveč za oči;
potem sem se spomnil časov, ko sem bil trgovski
vajenec in sem s triciklom razvažal fasungo na
dom, malo je visel na eno stran in cvilil je, imel
sem ga spravljenega na dvorišču za trgovino in po-
kritega s plahto iz polivinila, in ko sem ga naložil
z gajbicami, sem zapeljal z dvorišča na cesto, in
zdaj sem se znašel v tem toku, ob meni so drveli
avtomobili, za sabo sem zaslišal masivni, gugajoči
se glas avtobusa in podvizati sem se moral, da se
mu čimprej umaknem s poti, čez vso cesto so se
kot s kakšnim sem in tja švigajočim avtomatičnim
valjarjem vtiskale gume in oblaki pršečih kapljic
so se vrtinčili nad tlemi; že čez hip je nov odtis
zbrisal prejšnjega; ko pa sem zapeljal na Vojkovo
cesto, je vse to ostalo za mano, tricikel je kar na-
enkrat spet začel enakomerno cviliti, gume so se z
mokrim zvokom oprijemale tal in to je čas. ko sem
spet lahko razmišljal, kako bi napisal novelo z
naslovom — Dvorišče. Hotel sem govoriti o našem
dvorišču v Sumatovački ulici, tam, v teh prvih
igrah se je vendar vse začelo, vlekla sva paličke
po tleh, Neša je bil medved, jaz pa sem bil Miki,
divji pes, njegov prijatelj, in potovala sva čez hri-
be in prašne puščave, poiskala sva si prenočišče
pod korenino ogromnega drevesa ... in potem sem
hotel prikazati, kako se je spuščal večer in je iz
naše kuhinje skozi odprta vrata čez balkon priha-
jal duh po palačinkah, ki so se pekle, komaj sem
že čakal, kdaj me bo mama poklicala, in tekal sem
po vsem dvorišču in tleskal z jezikom, da bi ust-
varil topot konjskih kopit. Mesec je začel svetiti na
nebu, na najvišjem balkonu hiše je slonel Mičin
ded in kadil in gledal proti hiši generala Kostje,
zrak je bil topel in je dišal, za našim zidom je stal
vrt in tam so rasle neke vijoličaste rože, in takrat
je zrak nenadoma preparal divji krik mačke, na
enem koncu so čez zid molele strehe sosednjih
11
drvarnic, v pritličju je stanovala Verica in v raz-
svetljenem oknu je bilo videti njeno mamo, kako
šiva, v ustih je stiskala buciko ... in potem je to
odšlo in nikoli več se ni vrnilo. Divji pes se je pre-
selil v drugo stanovanje, na drugi konec mesta.
Tudi tam je bilo dosti dečkov in takoj za hišo se je
nahajal trg, konjska kopita so zveneče odskakova-
la na cesti, ki je bila iz samih granitnih kock — ne,
šlo je še naprej, neizbežno sva se z očetom nena-
doma morala znajti na postelji, stala sva zraven
zelenega stebra, sredi katastrofalne hitrosti, pred
katero se ni dalo izmikati oči, v težkem vonju olja
in saj, povsod okoli so hitro hodili ljudje in bilo je
vročično, kako te je vsak opozoril nase s kakšno
malenkostjo, s tem, kako je s težavo, kot da je
pohabljen, nosil v eni roki težak kovček, medtem
ko je v drugi držal otroka, ali pa je bila to ženska
z bradavico na licu, in tedaj je šel čez to gosti za-
dah scaline, nad nami pa je bobnel glas iz zvočnika
in železne tračnice so se svetile v umetni svetlobi
in na plastičnem ščitniku očetove oficirske kape je
poplesaval odsev vseh mogočih svetlob, pred na-
ma je stala težka, sajasta lokomotiva, z železnim
valjastim trupom in z velikimi rdečimi kolesi, potne
srage so se ji cedile čez trebuh, čakala je in zve-
neče dihala; v temi so škrtale postave železničar-
jev na gramozu, nebo je bilo prepreženo z žicami
in barvastimi lučmi, glasovi so si klicali, si dajali
znamenja z rdečimi svetilkami in si odgovarjali; nad
tem se je dvigalo mesto, grozd hiš v temi, ponekod
je bil kakšen svetlobni napis, zelene črke, v raz-
svetljenih oknih so se videle luči in strop, za za-
veso je stopala senca ženske, človek je sedel na
balkonu in gledal sem dol, in če sem malo pri-
sluhnil, sem zaslišal, kako hrumi reka avtomobilov
skrita nekje v tej grmadi; premog se je svetlikal,
para se je z debelim glasom neprenehno zadevala v
dimnik; iz gneče je prišel vojak in prinesel očetu
cigarete; oče je odvil celofan in ga vrgel v koš,
potem je odprl škatlico in ponudil vojaku; ta se je
neumno nasmehnil, in vzel eno; prižgala sta; s tem
je bilo vse odločeno; malo dvorišče je bilo zmeraj
izgubljeno; ko je potem vlak zabobnel na železnem
mostu na Savi, sem slonel pri odprtem oknu in
gledal mesto, ki se je oddaljevalo; tedaj je počil
zid v dvorani kina Božidar Adžia in s stropa se je
usul droben pesek, ampak to seveda ni moglo zmo-
titi veselega vrišča otrok v pionirskih rutah, za ka-
tere se je zdaj, po sprejemu v Zvezo, na platnu
vrtela risanka o Peri Detliču, s tisto, vse sproti po-
zabljajoča hitrostjo; rdeča pločevina trolejbusov je
srhljivo zacvilila, ko je vlak zapeljal čeznjo; zdaj
se je zrušil stadion JNA in cvilež temnih vojvodin-
skih prašičev se je razbežal po vseh ulicah; pada
Avala, zbogom, zbogom — Soškič! Bobek! Šekula-
rac! Kje ste! Kam ste odšli!
Samo fragmenti, samo še vlaki iz vseh smeri drvi-
jo čezme.
12
milan jesih - volfram, večeri, lokomotive
20.
It, it, it k viru ur, da se duri v duri odprejo: hiša koča, noša peča — sna dno: v oknih ognji vrelih polj,
tu zrelih olj mir, interier predan, vonj po porodu in vse nedotaknjeno, miza, stoli, sliki, bista, in isto...
Tiho, oh! konzul v mrzli Afriki, papige češčine učim, v papriki spim, kadar bi pisal domov, je dom dim.
in ne vem, to bogastvo — ti dnevi, volje, gnevi, strahi, radosti bodre, a žiher to jemljem, a je zame?
Slepa sila sle zame, ostra žvala, omika in luč, čas čaja in čas čara — zame! stremljenje! prosta rast!
Citiram: »Večer se s krotko tišino igra, na zemljo je padla dobrotna tema in planinam obraze zakrila ...«
Besede v lahnem sfumatu, pomeni potopljeni kot v kakšno drugo, tuje življenje, ki ga jaz ne bi znal živet;
telo si slači blaga alge spominjanja — tesen korzet — in s težkim, motnim sijem mineva.
30.
Dvakrat sem zaspal in dvakrat sem se zbudil in obakrat je bil isti čas, težek in nepojmljiv; zaprt
pred človeškimi dnevi, zastrt umu, volji ne zaznaven, a vidu notri ne v brezdanji slutnji delišes vabeč;
tako sem pred seboj tuje bitje, ki bi rado spred sebe šlo in si zakrilo obraz udbaša, izraz čiraša z močjo:
zgubljene vere, ugasle in že malo pozabljene strasti — tako bom, dokler ne umrem, živel med ljudmi.
Tišina je oblekla dom v sladkost okus po pozabljenju; znenada od signala nestrpen pisk lokomotive.
Dan usiha, reči v polmraku začenjajo noret: škarje plešejo, vaza se zogne, ko škarje zletijo, umakne se spet.
V	nebo je stopila Venera žalostnih ljubezni prispodobnica, in vlak, ki mu kaže pot, že leze naprej.
V	pritličju se s klavirja oglasi lahkoten skerco, v zraku je nekaj, ni vonj, kar rahlo, decentno vznemirja.
31.
Strah me je ob ljubezni ljudi živet — žleht voda, kruh hud — in v glavo sijat od razcvetenega zaupanja;
strah me je z njimi trgovat: zasluge veličina, slava žrtve, tako se šteje njihov temni denar.
Raje sem sam in strog; neizrekljiv stojim sred sebe, velik, da mi na temenu še poleti sneg ne skopni,
neizrekljiv z razbolelim, zateklim jezikom srepim v rodovitno resnico, zadnjo človeško pravico: umri.
Danes sem spustil narodne rolete, zgrmele so, ko da se kaj pomembnega podira.
Ugasnil sem radio in prižgal indijsko kadilo, ki diši še s pridahom študentovskih let.
Ne govoriva, brez bele glave črni tekač in jaz, polna vsak svojega bistrega mira.
Vem, če dvignem rolete in prinesem ves hrup, bova videla: zunaj zbledel in zginil je svet.
13
32.
Cista piava zima po nebu riše prozorne cvetove: med njimi prepoznavam ljube obraze in jih pozdravljam,
do potešenosti, kot v privilegiju, hodim po zledenelem barju in se veselim svojih zemeljskih dni:
za doto. ki je nima milijonarka, sem z izvoljeno devico dobil zvesto srce in delavne roke —
v prsih imperij, blagega miru, v ramah gotovost silna sredobežna, za čelom bistra in tehtna moška modrost;
moj hod je tako lahak, da ga snežec komaj rahlo čuti in misli, to se prekopicuje neugnani veter severnjak;
moj pogled smel, da si v Ljubljani samodržci panično ruvajo peacemakerje — šušti, kot bi kolesom spuščal gume!
O omama, sem in se slavim! O svetli čas, o čarna moč. ki mi ne nehaš v nozdrvih plat, o srečna katastrofa —
kot ko goliči prebijejo lupino in nastežaj odprejo kljune, tako jaz hočem življenja.
34.
O ti prostost! Odpiram se v noč, slikanica otroka, ki je zaspal in jo zdaj sanja, najlepšo, takšno, kot je.
Prav, da se kdaj od kod zasliši pobegel zvok, kdaj slep korak, kdaj jek minut, kdaj lajež tuj
»n kdaj bel pisk lokomotive in potlej odzvenevanje v nebu zvezd in v vrtu mrkem pajčjih nog,
debel hip, ko se razstrejo vsi čuti in se v čistem in burnem pozabljenju poženejo naokrog.
Predmestne hiše so ugasile bogatijo luči, le pri starših, ki o skrbeh govorijo, pokod še brli.
Karte v kakšnem predalu udarijo resno partijo, dijakova pesem, tkanje dneva, se para od hipertonije patosa.
Kako je suh tek časa neukrotljivi, kako do dna in konca sem sprijaznjen z njim.
Roke, glavo, srce, voljo si odpenjam, mečem balast, kvišku drsim.
35.
Mlačen, truden, sebi tuj in čuden sem dobedel do zore; neusmiljena milost in strahopeten pogum — brskat vase!
A preden se skrijem za suhe veke in si padem visoko v dno, se hočem še pri oknu držat za zastore
ki prisluhnit v brsteči vrt — to bo cvetel, o žgolenje — in nič ne mislit, da bo treba kdaj umrt.
Nedelja je, ljudje zvečine še spijo, od noči objeti in odeti v razkošen slamnat sen,
jaz pa sem veninven, ko da vsa pota vodijo vame, da veninven vsa bremena sedajo meni na rame.
čedalje bolj se mrzim in bojim svoje slepe, neljubeznive bližine in navzočnosti krhke — zakaj že ne mine?
Zdaj si bom velel zapreč počitka šimelne bele: tihč do poldneva bom spal, in ne bodo se rjuhe ogrele.
Jutrnja ura miruje, ponosna eia luči; nič se na svetu ne zgane, v prsih se nič ne strese.
14
36.
Večer je speča volkulja, tiho diha in enakomerno, enakomerno in tiho diha vse speče v zgodnjo uro večerno:
po nebu se vžigajo zvezde, ratar čas mednje vrezuje nepojmljivo vijugaste brazde.
Zastrl sem okno, pozaprl slovarje — »Falstaff: What, art thou mad? is not the truth the truth?« —
in sam nase obsojen obsedel in dvignil svoje donebesne plote: s členki včas po mizi potrkam,
srkam vroče mleko in grizem piškote, od gozda čutim skrivnostne glasove — se mar pripravlja zarota dreves?
A propos, čuden dovtip: drevesa so samo-stojna bitja; rad jih mam, a ta naklonjenost je kruta: v sobi sam les,
vmes, naj zamižim, nekaj mehkih, kot od bolezni, kovin pa steklo pa... Zakaj sploh to govorim?-
Ni več začudenja vame. Drugače rečeno: zgubil sem svet. M, polna termovka mleka. Odlični piškoti, sam med.
37.	\
Zunaj je bistra noč polnega mesca, z ugasnjenimi lučmi sem pripeljal domov, blag s seboj
in ves prežet s širokim razumetjem; mož brez stropa sem pred blokom še dolgo sedel v tihem avtu:
nikoli vedeno, nikoli verjeto, nikoli sluteno se je čvrsto zgrnilo k meni in sijalo od jasne navzočnosti,
planet se je razletel in se počasi, nazorno nanovo sestavil — prepaden sem se zapodil gor, oj, stanovat:
ob buteljki odpirač, ob sveči vžigalice, ob budilki kladivo junaško in po morju dišeči beli prt, o snažnost,
in v vazi velike jarke rože, bitjeca, in v postelji speče žensko telo in še pol življenja pred menoj —
jaz bom polje ljubil, jaz žel praprot, jaz sina učil premoče, poguma in človeške častnosti;
prav je zato, da sem močen in krhek v čarobni, slavnostni uri... o ... v noči bistri polnega mesca ...
38
Sončni hleb nad Rožnikom, nad strici in tetami rdi, s pogledom se podpisujem čez ognjene obleke —
tako se večeri: po tržcu gresta dva miličnika, pokončna kot žveplenki, tričetrt odbije tri udarce take.
Resen in zbran in ves od knjig stojim pri oknu obrit od obrnjenosti, gladek; gladek od reda
ne neham ven strmet — krotek poginja dan, kot živega ga kljuva črn vran.
Daljnega vetra odmev v zavesti zgane postan chat noir, na mizi se odzove lahkomiselno ženino pismo.
Jutro je daleč, kot planina, do njega in do njih strune napete potrepetavajo, mleko se peni v golidah.
in jaz sem daleč, sebe in vsega sem utrujen in bolan, kar slab sem v nogah in negotov . ..
Otroci so se zatekli v mire tihih domov... Na planem pes čas čuva človeški strah.
15
eugenio miccin' ' 1Q7? / « sic erat in fatis? »
16
V I	I V • V	V 1 # v ■
uros kalcic - v stafazi
Vstopim skoraj istočasno s temnejšim gospodom,
ki vstopi skoraj istočasno s temnejšim gospodom,
da se malone zagatita v podboj. Nemajhno prese-
nečenje. Sprejemnica je prazna, po stenah so razo-
bešena oblačila, nekoliko zatohlo, deževno. V vsem
tem čutim določen porog. Kaj zdaj. Mimogrede se
zalotim, da sem se bil podzavestno nadejal kakš-
nega portirja, vsaj klubskega uslužbenca, torej sem
toliko zamudil? Sedem na stol ob mizici, na kateri
ležijo revije. Roka mi puhlo seže po eni izmed. Re-
vija na pol odprta, počiva na kolenu, kaže žensko,
ki hlini dremež na obali morja. Cemu zdaj sedim
v tuji sobi s tujo žensko in čakam kaj? Šele zdaj
se mi posveti, kako brezglavo funkcioniram. Sle-
herni trenutek, ki ga presedim tu pod plašči, me
utegne drago stati.
Nekakšna zdrizasta voljnost, zgloncana ustrežlji-
vost je v vseh teh predmetih, ki me v tolikšnem
številu obdajajo. Rumeni gosposki škorenjci z vi-
soko peto, ozko zašpičeni, s štibali iz mehkega
govejega usnja, da se kakor uveli povešajo proti
tlom kot rjavo ščene s pobešenimi uhlji pri beton-
skem stebričku malomeščanske vrtne ograje na
Mirju 22. Ravno tako plašči, trenčkoti, hlače. Vonj
po stiski. Garderobe gospodov se tiščijo vsaksebi,
na lepem sredi tujega prostora, brez toplega ščeti-
nastega gospoda v notranjščini hlačnic, sredi tujih
garderob; ne kot doma, ko utegnejo hlače in srajca
ležati daleč narazen v razkomatanosti.
Temnejši gospod, ta pa ne tako. On sihdob, ko jaz
ne delam ničesar, temveč brezdelno posedam in
bolščim predse, marljivo slači pepita površnik in
sezuva ošpricane gamaše in že ne bodi len shodi
in že se pomenljivo-preteče približuje slokim vra-
tom, četudi ga nihče ni klical, naj. Zdajci vidim, v
kakšni ponižnosti so me vzgajali vzgojitelji. Prav-
zaprav nikjer ne piše, kako prepovedano je vsto-
pati brez poziva — navsezadnje sem povabljen —
skozi vrata v prostor, v katerega se je smelo po-
ševno naprej zagnal gospod. Mislim, kako je zdaj
po vseh izračunih že v dvorani. Prvih nekaj tre-
nutkov slej ko prej utegne biti nekoliko težavnih.
Oči vseh so uprte v prišleca, recimo, da za hip
umolkne celo godba, zamre pogovor, tolkljanje tak-
tirke, škripanje parketa, bledi obrazi se hladno —
a brez sence obtoževanja — kar stori pekel še
hujši — zasučejo vate, čakajo nemara, da se spo-
takneš ob rob preproge ali mogoče blekneš kaj.
Cez minuto, najkasneje čez dve, je vsega konec,
sprejemni obred v kraju. Mašinerija se počasi zga-
ne in zamelje naprej. Trkanje kozarcev analogno
drdranju zobnikov, klepet, gibanje teles, temnejši
gospod je zdaj tisti bledi obraz, ki čaka name, da
vstopim. Kakor bom potem jaz čakal drugega.
Pomislim, kakšna cipa mora biti ta lepa ženska, ki
leži na pesku, kakšen namig je v vsem tem, kak-
šen test širjenja zavesti so mi tedaj nastavili. Laj-
dra je nemara študentka umetnostne zgodovine in
požira le za denar, da more nositi bolnemu očetu
živež iz ljudske kuhinje, dokler ne bo kustos. Am-
pak ali ni bolj čisto, če je cipa in se ne slači toliko
zaradi denarja, kakor zavoljo globokega prepričania
in strasti. Sicer pa tudi za še ne vem kako velik
denar ne moreš delati reči, ki se ti upirajo, najsi
ti oče zgladni. Se pravi, da je študentka umetnost-
ne zgodovine kljub vsej kulturi in dobremu srcu
cipa. Zakaj jaz ne bi mogel hliniti dremeža na obali
morja niti za sto tisoč dolarjev ne.
Sami seveda ne vedo, čemu so postavili v en kot
masivno ulito stojalo s tremi prapori, v drugega za-
jeten lonec z bujnim, a negovanim tropskim rastli-
njem, vendar s tem še ni vse rečeno. Ravno v naj-
bolj nezavednih družbenih vzgibih se razodeva naj-
več razuma. Pomemben pokazatelj je dejstvo, da
smo gostje banketa v nekakšni čakalnici druge
stopnje oblečeni le v spodnjice, kar bi bilo docela
relevantno glede na lonec rastlinja — džungle. A
temu ni tako. Kljub vsem protinaporom je surovo
očitno, da ta prisilna razgaljenost ni znamenje ne-
kakšne sproščenosti, združitve s prirodo (loncem
džungle) ali celo razuzdanosti, če vam je tako
ljubše, temveč se ta razgaljenost kot taka manife-
stira šele v odnosu na prapore, ki igrajo civilizacijo.
Iz tega nujno cimi, da narava človeka omogoča
že kot takega, civilizacija pa o-ne-mogoča, dopo-
vedujoč mu, da brez nje (obleke) ni nič, oziroma
je gol nič z majhno začetnico.
Vstopim v jesenski gozd, da si naberem kostanj
za južino. Pristopim k še čvrsto zaprti ježici z obe-
tajočim se sadežem v notranjščini. Takoj je očitno,
da sem priča eni izmed mnogih paranoidnih rastlin;
njen prarazum je očitno vedel, da bo nekoč pozneje
prišla na svet lačna veverica, zato se je zavaroval
proti njej — saj biti pojeden po njegovi logiki ni
razumno, veselo živeti in poganjati pa je. A narava
nedvomno ni računala name, ko stopim s težkim
škornjem na bodičasto ovojnico in jo malo raz-
kvasim, da izskočijo trije voljni, drug k drugemu
tiščoči se plodovi, od katerih sta le dva rabna za
jedačo, eden pa mogoče kvečjemu za seme. Dva
zdrava potomca primem za siva čopičasta repka
in ju podržim — v dlani — se bleščita dva zlo-
ščena rjava usnjata oklepka. Torej si narava sama
ni bila dovolj zaupala, ko je izumila bodičasti oklep
17
iz prožnega, svežega zelenila. En repek vtaknem
in vkleščim med prednja sekalca in cuknem: kosta-
njevo usnje se razpara po dolžini. V sonce se za-
rumeni trebuh jedrca, ki pa je zavarovan še z eno
in zadnjo kožo, ki je sicer dokaj tenka, proti udar-
cem neodporna, zato pa toliko težje oluščljiva in
kosmato-grenkega okusa. Naposlea mi na dlani
sedi docela nag, nezavarovan in za použitje goden
plod. Kakor da Kostanj ni računal na vse to, kakor
da narava ni računala name, človeka, ki bom vko-
račil v jesenski gozd nekoč in v pol minute zmasa-
kriral ves njen razum, vse tisto, kar si je ubožica
natuhtala v milijardah letih. PS: Doma, preden
stresem zarezan kostanj na razbeljeno ploščo, opa-
zim še nekaj. Notranja stran trde usnjene ovojnice
je podložena kot zimski čeveljci z mehko srebrno
dlako, da bi bilo ja čim bolj mehko. Tako z lju-
beznijo in skrbjo torej naredijo kostanj, da ga jaz
ne bi dobil med zobe, ki jih je one naredilo zato,
da pohrusta svoj lastni kostanj.
Podjetje je torej gosposki ušlo iz vajeti in jim zraslo
čez glavo, saj so z njim nehote še debeleje pod-
črtali, kako proti človekovi naravi je njihovo rav-
nanje. To se še črno obkroži, ko gospodje poka-
žemo le-nekakšnemu portirju, ki pa si že na prvi
pogled lasti več pravic, kot jih tiče njegovi bolj
kakor manj simbolični funkciji — kakor da je v
izbiri svojih pravic praktično neomejen, pri tem pa
v nobenem oziru ne more ogrožati pravic nadrejene
mu gosposke, kar avtomatično povišuje njeno de-
spotstvo v nebo — torej se to še črno obkroži, ko
gospodje pokažemo nekakšnemu portirju, ki pa si
že na prvi pogled lasti več pravic, kot jih tiče nje-
govi bolj kakor manj simbolični funkciji, svoje vi-
zitke oziroma vabila, z drugimi besedami prepust-
nice, ki so skrbno in lično natisnjene, vendar jih
portir takoj po sprejetju malomarno raztrga na štiri
kosce in jih vrže v koš, kot da je kakšen birokrat.
Utrne se misel, da so vizitke nemara ravno zavoljo
tega natisnjene tako skrbno. Gospodom izkazati
čast z vabilom, potem jih že ob samem sprejemu
ponižati v čredico — zakaj v sprejemnici druge
stopnje nas je že kar okrog sedem — postopek je
že malone preprozoren, da ne bi sprožil vala novih
ugibanj.
V kotu ob nezakurjeni peči je sedela mlada ženska,
oblečena kot so vse tajnice na tak način, da obleka
nekako ne sodi nanjo, ampak je vanjo bolj zavita
kakor kakšen poklonček, za raznimi ruticami, diše-
čimi puloverji, bujnimi, neokusnimi verižicami okrog
vratu, nemara s kakšno na pol prerezano glavo sre-
brnega črnca. Poleg nje počiva, s tolsto glavo po-
greznjen vase, namrščen debeluh, osupljivo podo-
ben žabi. Desno od nje, dober meter stran, si pod-
pira glavo pri obradku moški zrelih let z izredno
zdolgočasenim izrazom na obrazu, ki v vsem posne-
ma takšen prazen goveden obraz jelena. Večina
drugih se sklanja globoko nad mize, da se njihovi
upognjeni hrbti lesketajo kakor siva roževina or-
jaških hroščev ali ubite jerebice na poljski poti.
Vprašam se tiho, kot že tolikokrat doslej, kaj bi
storila žaba in kaj hrošč, da skočim k tajnici, ji
snamem ovojnato oblačilo, jo stisnem k mrzli peči
in naredim vanjo kar tam ob debelem trhlem pa-
nju.
Portir ima pred seboj nekakšno kartoteko, v ka-
tero so vloženi dosjeji o vsakem izmed gospodov,
s čimer je seveda dosežen vrhunec. Portir na pri-
mer sprašuje enega od gostov, ali govori fran-
coščino ali kakšen drug inozemski jezik. Gospod
s pogledom obleti vse druge nas, češ ali bomo go-
sposka družbica zdaj kar takole ovčje prenašali
dotični maltretman. Portir nestrpno tleskne s svinč-
nikom po mizni ploskvi, češ ali je gospod slišal
vprašanje, v katerem je nedvoumno izražena ne-
vednost in zategadelj volja zvedeti, ali govori fran-
coščino. Gospod prikima da. Očitno se je bil od-
ločil med dvema možnostima za ono drugo od obeh
dveh — ohraniti najvišje dostojanstvo in vzviše-
nost v najnizkotnejšem ponižanju, nekakšno bo-
žansko nedotaknjenost, recimo. Ne dovoliti, da si
gospod omadežuje svoja čustva ob nekakšni pri-
kazni iz množic. Nekakšna kelnerska filozofija, na
primer, silna moč in visokost, ki jo uživa služab-
nik nad svojim gospodarjem. Kateri je bil kdaj višje
nad kraljem, razmišlja kelner, ko z v konico zvitim
in v mlačno vodo namočenim prtičem drgne madež
s slinastega gospodovega podbradnika, kakor či-
stilec čevljev.
Se najmanj materinske ljubezni, če ne celo kar
nič, je bilo vloženo v človeški izdelek. Tako Marko
nima kakšnih trdih lusk in ostrih bodic, temveč le
kot pergament tenko povrhnjico, mezdrno plast, ki
je brez sleherne omembe vredne brambne vloge,
temveč služi kvečjemu temu, da se more zbosti
ob kostanjevi ježici in šipku. Spodnjo plast usnjice
sestavlja razvejičeno živčno vozličje, ki povzroča,
da boli. Najspodnejša plast je podkožno tkivo, ki
s svojim maščevjem ublaži udarce in greje pre-
mrle kosti. A kaj Marsu ves njegov bajni epitelij z
roženico, ko mu jaz dvakrat potegnem z nožičem
raz trebuh, kaj mu bodo vse njegove kožne nad-
stavbe in ves žolti loj, ko ga jaz energično- su-
nem, da pade vnic v ostre skale in raztrgam vso
to skrbno premišljeno in lično napravljeno telo na
štiri kosce. Kakor da bi komu podjetje ušlo iz va-
jeti in mu zraslo čez glavo.
Portir sedaj obkroži nekaj na formularju. Potlej,
takoj zatem, kakor da je to običajen postopek,
vpraša, ali je član. Gospod začudeno usloči obrvi
18
in zamomlja v brke nekaj, kot da je menda tako-
intako vsakdo od prisotnih član, če se ne moti,
oziroma točneje takole:
Kolikor mi je znano, je menda vsakdo od nas tukaj
prisotnih avtomatsko član, ali pač?
Uradnik ga še pred koncem podrednega stavka
suhobno zavrne, kje da je to slišal. Gospod tihce
gleda uradnika. Nikjer ni zapisano, da ste član že
s tem, da ste tukaj, zdrdra uradnik in ne da bi po-
čakal na razplet negotovosti okrog gospodovega
dejanskega članstva nekaj obkroži v formularju,
kar daje slutiti, da so odgovori gospodov pravza-
prav docela nepotrebni in le nekakšna ljubezniva
formalnost. (Ostro me prešine, da me potemtakem
lahko navsezadnje še brez slehernega pojasnila
odslove. Obenem mi je vedno bolj jasno, da sem
zavoljo svoje prislovične nečimrnosti zašel v ne-
kakšno zanko. Torej tako!) Ravno tako se zgodi
pri vprašanju, ali je gospod poročen, kar le-tega
stane več, kakor lahko plača, da prebledi kot ste-
na, h kateri odide brez besed in ob nji v kot dvo-
rane, k|er obstane pri vogelnem oknu, kažoč v in-
terijer svojo hrbtno stran. Portir, kakor da ni nič,
obkroža naprej in spravi dosje v kartoteko. Ravno
tako, ko mu rečem, ali ste vi tukaj zaradi nas ali
mi zaradi vas.
II.
Tedaj vidim sobo v njeni jarki svetlosti in kozarcih
z vloženimi kumaricami na zamehurjeni okenski po-
lici, zamaščeni kombineži, kiselkastim vonjem iz
razmetane postelje, ki kaže nekje žimnico z zasu-
šenimi, rumenkasto obrobljenimi madeži. Na tleh
med čiki leži in se zvija kot kakšen pohojen de-
ževnik tajnica od mrzle peči. Na sebi nima drugega
nič kot para kitajskih spodnjic, ki zaradi evropskih
drugačnih riti delajo zadaj nekakšen mehur. To
daje misliti, da Evropci bodisi preveč sedijo in
tanjšajo sedalo, bodisi imajo žejni in lačni kitajci
tolste shrambene riti, v katerih zadržujejo maščobo
in vodo za še bolj puste dni kakor bušmani. Žen-
ska stoji pred mano. Mrha, ji rečem. Zdaj premiš-
ljam, če ji rečem sezuti spodnjice, tedaj bo v svo-
jem popolnem ponižanju na nek način višja od
mene, saj globje se je v tem smislu ne da ponižati.
Bolje storim, če ji kakor po nemarnem pustim ob-
držati ta zanikrni kosec tekstila, saj si tako še na-
prej ohranjam možnost kadarkoli ukazati ji snetje
le-tega, s tem pa še naprej držim njeno negotovo
usodo v svojih rokah in si podaljšujem svoje go-
spostvo nad njo. Poleg tega popolna golota že
sama po sebi vzbuja nekakšen videz svečanosti in
resnobe, kar ne velja za človeka v kitajskih spod-
njicah z mehurjastim sedalom. Pač pa se domislim,
da z žensko le še ni vse postorjeno, ko opazim
tenko srebrno (ali zlato ali platinasto — to je ire-
levantno) verižico z obeskom, ki jo ima obešeno
okrog vratu. Rečem, verižico je treba sneti. Ženska
se ničkoliko začudi, misleč si, saj nisem na fluoro-
grafiranju, in oklevajoče nese roke na zatilje. Od-
petje in snetje subtilne verižice s krščanskim obes-
kom mi stori več veselja, kot sem si obetal in kot
bi mi ga pogled na njem kosmati zatrep. — Verižica
se z obeskom navzdol spusti in se s finim rožlja-
njem kot kača zvije v neštevilnih zankah v srebrni
mrzli klobek na mojo mizo.
Ko se spuščam po strmih kamenitih stopnicah po
vsej priliki nekam v kletni prostor, se mi globlje
v dvorani najprej odkrije pogled na črne vojaške
škornje, ki prekrižani počivajo drug na drugem pod
mizo, zato sem toliko bolj presenečen, ko v celoti
sestopim v dvorano in vidim, da je nosač škornjev
nad mizno ploščo v belo civilno obleko vdet go-
spod s titulo in priimkom, všitim na zarobku prs-
nega žepka, izza katerega v smislu skorajšnjega
obreda moli pozlačen nalivnik. še bolj me prese-
neti, ko opazim, da v ravnanju tega človeka, v
njegovi mehaniki, in kar je še več: v potezah nje-
govega obraza, tiči prevelika podobnost s portirjem,
da bi obveljala za naključno. Kar mi je pri tem
skraja mrzlo, je spoznanje, da si gosposka prizade-
va s kar najnižjimi triki doseči poceni efekte (in s
tem seveda razkriva svojo pravzapravšnjo šibkost):
nekakšna usodna, zlovešča in pomenljiva podob-
nost med gosposkim osebjem, ki naj bi napravila
vtis brezizhodnosti, ujetosti v že kakšen človeški
stroj, z eno besedo, to so najnižja pomagala naj-
bolj cenene literature in filmov. Junak beži iz soba-
ne v sobano, a kamorkoli mu odnese pogled, pov-
sod isti mrzlo smehljajoči se portirjev obraz v ne-
štetih preoblekah. To naj bi bralcu vzbudilo višjo
grozo kakor pogled na bližajočo se gmoto tisoč-
glave krvave vojske.
Dvorana je prostorna, vendar še malo ne tako ob-
sežna in razkošna, kot sem pričakoval. Proti pri-
čakovanjem je tudi dejstvo, da mize in fotelji niso
lahkomiselno in lahkotno — kakor je v salonih na-
vada — razpostavljeni po prostoru, temveč so or-
ganizirani v vrsto ob krajši steni tako, da so vsi
stoli onkraj nekakšne mizne bariere, gostu pa prav-
zaprav ne preostane drugega, kot da stoji kar tam
v praznem. Za mizami sedi vsa gosposka, z obrazi
uprta vame, ki sem ravnokar vstopil, da mi je bilo
podoba, da stopam pred kakšen sodni zbor. Kar
sem še na lastno osuplost opazil, je bila odsotnost
vseh tistih gospodov, ki so pred menoj vstopili. To-
rej je res prav vsaka malenkost v domeni njihove
19
majhnoumne igre. Seveda je bilo že vnaprej kaz-
no, da bo v belo oblečeni gospod takoj zatem, ko
me bo vprašal, kako se kaj počutim, že nekaj vpi-
soval v svoj formular, ne da bi počakal na moj
odgovor, da se počutim različno kdaj. To se še
svetleje zaorje v zavest, ko me vpraša, če bi hotel
biti član. Ker vem, da je moj odgovor docela brez
kakršnekoli moči in vpliva, se odločim, da odgovo-
rim pošteno in preprosto kot nekega gozdarja sin,
ki mu je malo mar za hasek: to najbolje veste sa-
mi, gospod, sicer pa imate že vse takointako zapi-
sano črno na belem. Gospod s titulo se na moje
lažje presenečenje obregne ob pripombo, se na-
smehne in reče, da to že, vsekakor, vendar da ga
vseeno zanima moje mišljenje, obenem pa že hiti
obkroževati odgovore na vprašanja, ki mi jih za-
radi pozne opoldanske ure in utrujenosti gosposke
očitno ni nameraval postaviti. Kar me je tedajci
znenada resnično osupnilo, pa je bil podatek, da je
med gosposko, v kotu pri po vsej priliki nezakur-
jenem kaminu sedela neka ženska, dokaj skrbno
oblečena in daleč naokrog nadišavljena, kot kakš-
na tajnica, krotka in ravno zato toliko bolj hotna
ob vsem tem seveda zaprepadljivo podobna oni
ženski iz revije. Ta ženska očitno ni imela drugega
opravila, nego da je sedela s prekrižanimi nogami,
se oprijemala gracilne usnjene torbice in se od ča-
sa do časa sporazumevala s sosedskima ji gospo-
doma v meni nerazumljivem besednjaku. Ce bi ji
mogel prisoditi kakšno funkcijo, bi ji prisodili tisto,
ki jo je v sprejemnici druge stopnje opravljal lo-
nec s tropskim rastlinjem — torej so za razmerje
vroča strastnost džungle — hladna vzvišenost go-
sposke poskrbeli tudi na višjih inštancah! Vse te
potankosti so me oplazile še toliko bolj skeleče za-
radi tega, ker sem si bil banket vendarle pred-
stavljal za spoznanje drugače. Za nameček me ie
obšla neka zoprna, neartikulirana slutnja, češ da v
vseh teh mizernih poskusih poniževanja, ki sem jim
izpostavljen tukaj, iščem zase neke adute. Potem-
takem igram enakovredno usmiljenja vredno vlogo
v igri, ki si jo je tako genljivo zaželela naveličana
gosposka.
Nocoj sedim v tejle sobi. Velik mir se me nekako
nasilno polašča. Te dni, kar me imajo tukai, mi je
postalo do kraja jasno, da ni do podrobnosti zre-
žirano zgolj njihovo ravnanje, temveč vsaj posred-
no tudi moje. Pri vsem tem nisem na njihovih ob-
razih zasledil niti najrahlejšega izraza veselja ob
moči, ki jo imajo nad mano, niti kančka zmago-
slavja ob tem, kako imenitno sem njim v veselje
nehote odigral (in ker tega veselja ni bilo, je bilo
moje ponižanje seveda toliko bolj korenito) prizor
strahotno vzvišenega, temveč kvečjemu kakšne pro-
seče poglede, ki se tečno lepijo name.
III.
Komaj ugledam sobo v njeni jarki svetlosti in ko-
zarcih z vloženimi kumaricami na zamehurjeni
okenski polici, zamaščeni kombineži, kiselkastim
vonjem iz razmetane postelje, ki kaže nekje šlarafi-
jo z zasušenimi, rumenkasto obrobljenimi jedkimi
madeži, zdriz. Na shojenem bosanskemu tepihu se
zvija in hlini mnogoktere strasti ženska na obali
morja. Vstani, vstani, lajdra, pravim, sonce je že
visoko, in ji mečem nazaj čevlje, salonorje, peko
art. slavica br. 38, ji mečem v glavo verižico s kr-
ščanskim obeskom, rjavo bluzo z našitkom go-go
girl made in indija, drap kostim brez našitka, pač
pa s pretrganim obešalcem, damsko torbico, katere
vsebina zarožlja skupaj z okroglimi kamenčki, na
katere prileti, naparfumirano rutico, ki jo veter ne-
koliko vzdigne in jo zanese v dolge kopaste valove,
da si začne v solzah zapenjati modre. Torej ni-
sem dobra ponuda, reče in se usekne v majčken
robec, ki ga je bila očitno že ves čas stiskala v
pesti, z nekakšnim sila glasnim in čuda prdcu po-
dobnim zvokom po šivu parajočih se moških hlač
Pač, rečem, si. Ampak ali ni že ves čas nekako v
veljavi tih dogovor, da med nama vlada neke vrste
sestrski odnos, nič več. Sestrski odnos, zasmrka ;n
potegne v žrelo ženska, sinoči si bil drugačnega
prepričanja, brezznačajnež, in si nateguje že oble-
čeni hlačno-životni del hlačnih nogavic ana, tako
da stopa na prste in izmenično dela z nogami črko
O, kot da bi gledal kakšno telovadbo žabjih kra-
kov. Glej, da ti ne prisolim ene okrog ušes, rečem,
saj zdaj mi je do sitega dovolj vseh teh vaših dol-
gočasnih igric, ki pa se jih jaz odslej ne grem več.
Zdaj, ko si nas oropal vsega, kar smo imeli — in
tako malo smo navsezadnje hoteli — ihtavo zakriči
tajnica in sune s pestjo, da se ji parček dojk žoga-
sto zaguglje gor dol, zdaj si pa upaš nam pokazati
vrata, pehati nas na cesto, zdaj, ko imaš ti vse,
mi pa nič; ko smo te vabili na banket, si bil pa
malone berač, da bi te lahko kupili za mojo pu-
dernico, te vložili v tistile kozarec kumaric, ki so
vse moji bivši ljubimci, da veš, o le kaj mi je bilo
treba trapi prihajati sem dol v ta brlog nehvalež-
nih kanalij — ampak kaj ti pa je, kaj pa tako
čudno gledaš?
V tistem vzamem svinčnik iz ust, skočim na mizo
in se z vsemi kremplji zasadim v mehko smreko-
vino, da ne bi zdrsnil z nje, ki se pod mojo težo za-
gunca. Kaj še hočeš, pravi tiše ona in se zadenjsko
odmika in si natika gorenji del kostima. Dvakrat
sunkoma zamahnem z repom, da naredi v zraku
nekaj podobnega znaku neskončnost. Ženska si
živčno ureja pričesko s sponko med ustnicami in
stoji ob mrzli peči, skok od mene. Čakam na go-
den trenutek. Ženska miruje in strmi vame. Raz-
20
draženo udarim z desno prednjo šapo ob mizo, da
pepelnik zleti na tla in se prepognjeni čiki razsu-
jejo po shojeni bosanski preprogi. 2enska pridušeno
krikne. Zarenčim močno, zdraščeno se prestopim,
život se mi prilepi ob mizno ploskev, črna dlaka se
mi naježi na tilniku, uhlje stisnem tesno ob glavo,
v slehernem kremplju čutim, kako srbeče se zasaja
v mehko smrekovo tkivo. Prihulim se še bolj, neko-
liko privzdignem zadek, sleherna mišica je napeta
do bolečine, ženska zamiži/zavrešči in tako naredi
starogrško grimaso; s tem mi da znak, da v enem
loku eksplodiram čez sobo, jo podrem na tla in jo
zgrabim. V nekaj zamahih in kratkotrajnem rvanju
pod menoj leži vroče/golo žensko telo, ki ga s
kremplji desne šape zgrabim za lase, da mu upog-
nem glavo malo nazaj in razgalim beli vrat. Šavs-
nem gladno in žejno in potem mežikam v visoko
sonce, ko je treba trgati bolj žilnate kose in jih dlje
žvečiti med zobmi. Ko me že tišči v želodcu, a ne-
kako še nimam dovolj.
1	kom. pisalna miza
1. kom. stol z odlomljeno nogo
1. kom. slika J. B. Tita
2	kom. belih nylon zaves
1 šteka cigaret filter 57
1 kom. levega ženskega čevlja peko št. 38
1 kom. emajlirana džezva emo celje
IV.
Tedaj si moram priznati, da sem bil to gosposko
ves čas pravzaprav više cenil, če ne že kar ljubil.
Zakaj ob tej njihovi puhli opereti me ošine hlad naj-
mučnejšega dolgočasja. Desno od mene naduto
koraka kozjebradi, močno svetovljansko zagoreli
gospod, ki drži dvocevko tako, kakor da bo vsak
hip ustrelil nekakšnega vepra, dasi je vsakomur
jasno, da se česa več kakor dveh treh jerebic in
enega ruševca ni nadejati v tem resorju. Njegovi
škornji so zloščeni do popolnega zahodnonem-
škega sijaja, obleka brezhibna. Podoba je, da gle-
dam samega sebe, v čemer je nekakšna sprava in
spokojnost. Večino gospodov nas obvladuje nekoli-
ko lahkotno do mirno/zaspano razpoloženje, ko slo-
ko in zložno stopamo prek nizkega borovničevja,
ki ga lisasto osvetljujejo skozi orumenele krošnje
trgajoči se žarki poznega popoldanskega sonca.
Hosta je prikladna za gosposko. Redka, prostrana
dobrava, borovničevje in z iglicami natresene za-
plate mahovja se izmenjujejo z redko rjavo praprot-
jo. Listje je večinoma še na drevju, s čimer nam je
hoja manj hrupna. Prepričan sem, da je večini
članov precej malo mar, ali bodo kaj uplenili ali
nič. Katerikrat pomislimo, da bi lahko z isto lah-
koto, s kakršno se pomenjkujemo in se obmetava-
mo z duhovitimi opazkami, kdo izmed nas komu iz-
med nas razstrelil glavo, s čimer bi nam vsem na-
vsezadnje napravil uslugo; nesreča na lovu bi nam
dala snovi za klepet v naslednjih štirinajstih dneh.
Pri malici, ko sedimo ob nekem potoku in bolj ali
manj molče glodamo kuretino in se splakujemo iz
kositrnih čutaric, me obide, kako osamliena druž-
bica pravzaprav smo mi. Kako s tem plačujemo
svoj veliki mir.
Na pozno popoldne se globlje v gozdu utrgam dru-
gim gospodom in jo uberem čez reso med bo-
rovci. Ustavim se ob debelem deblu, naslonim
obenj dvocevko in sprožim, da tolsto poči čez ve-
černo jaso. Jerebica spusti oblaček razcefranega
perja kot nekakšno sporočilo, nato pa v zlomljeni
črti kot kamen zadrvi strmo/poševno čez nebo. Pri
tem se niti ne poskuša oteti s prhutanjem. Udriha
s krili šele takrat, ko je v posušenem trstičju že
prepozno.

T6TH ARPAD
21
SLAVKO MATKOVIČ: v slavo skupine OHO
22
milan kleč - pesmi
OH, POEZIJA
OH, NESREČA
V DALJAVI
JE VRGLO SMREKE
NARAZEN,
PRITEKLE SO KOZE
IN SE ZAPODILE
CEZ PLANOTO,
KJER STOJI
MOJA PASTIRSKA
KOČA
To sem navedel
popolnoma natančno.
Tako se je začelo
dogajati in bilo je
dovolj, da sem se
po dolgem času
spomnil
na poezijo
in ker sem skušal
še kaj rešiti,
sem nemudoma stekel
h koči.
Kar so me noge nesle,
sem planil po stopnicah
in odpahnil vrata,
vendar je bilo že prepozno:
v moji sobi
je bila samo še postelja,
miza in stol
in težko je bilo pričakovati,
da se bo dalo
še kaj rešiti.
KOČA
v koči sem našel
dišečo mast,
torej mi je bila
dana možnost,
zaprl sem polkna
in se slekel,
pazljivo sem se
namazilil
po celem telesu,
vsak del posebej,
tako ves gladek
in dišeč
sem se usedel
na stol,
roke sem položil
na kolena,
glavo sem nagnil
malo nazaj,
potem sem samo čakal,
menjavale so se noči,
jaz pa sem čakal
in čakal
da ukanim poezijo
MAST
noči so se ponavljale,
jaz se nisem ganil,
kar naprej je bila tema
in vedno bolj sem čutil,
kako sem napet
in kako mast žari,
kot da bi v mojo nesrečo
prijela, lahko bi me
raztrgala, kmalu nisem več
vzdržal, odskočil sem
in udaril v polkna:
koze so ležale pred kočo,
vendar obrnjene,
kakor da bi gledale
zvezde, ki so se kot obsedene
drsale po usločenih hribih,
kar pa je bilo že dovolj,
da sem sklepal, kako mi ni
uspelo in kako sem bom moral
počasi sprijazniti s poezijo
23
PRVI DAN
klečala si pred mano
in me rotila:
da vsaj ne bo
kot nekoč, —
jaz pa sem že zrl
za čolnom,
ki ga je mimo zaganjal
mladenič
in si mislil:
takrat — ko si me prijela
od zadaj, bi morala biti
moški — zato sem te zapustil
DOLGUJEM PRIMER
zakaj pa te ne bi obiskal,
zdaj je popolnoma vseeno —
kaj počnem, vse je odvisno
samo od mene, kakor se je
tudi zgodilo, — pozdravljala si me
skozi okno, obleka ti je drsela
čez ramena, celo slišal sem te,
tvoje besede ljubezni so dišale
in pohitel sem in se dotaknil
tvojih ustnic, ki pa so bile
mirne, niso se premaknile,
zato sem se za trenutek začudil,
vendar moral sem se samo spomniti
minulih noči, pa sem ti razprl noge
in se zazrl mednje ter prisluhnil
globokim in najbolj toplim
besedam ljubezni
POINT OF NO RETURN
ALTEREGO
ET IN EGO
HOMO PER ANALOGIAM
24
franci zagoričnik - proza
Franci Zagoričnik v očeh opazovavcev.
Roland Barthes:
Le plaisir du texte, prvi odstavek.
Zadovoljstvo u tekstu: kao i Bekonov podra-
žavalac, ono može da kaže: nikada se ne
pravdati, nikada se ne objašnjavati. Ono ni-
da ništa ne poriče: »Skrenuču svoj pogled,
to če ubuduče biti jedina moja negacija.«
(Iz Rolan Bart: Zadovoljstvo u tekstu; preveo
Jovica Ačin; Gradina, Niš 1975)
3. os. ed. ONO
Čas in prostor, dve nulti določili teksta. Pri tem je
čas, ki ga bo moral obravnavati tekst, lahko polju-
ben. Leto, letni čas, ali še natančnejše določilo
časa, ali čas, ki niti ne bo omenjen. Nekaj kar
bo na vsak način sodilo v čas pisca, »v zadnje
leto njegovega življenja«. In enako je tudi s pro-
storom. Prostor, ki ga očrtuje tekst, če se že
tekst načrtuje črtno, je obenem lahko tudi pot
ali vožnja z vlakom od Maribora do Ljubljane,
pri natančnem premisleku pa pot znotraj neke
sobe na Kokrici pri Kranju do edino pripravne-
ga sedeža in edino pripravne mize, skrivnostne mi-
ze, mizice pogrni se, kjer se edinole lahko začne
tekst. Drugače ne gre. Drugi poskusi se ne obnese-
jo.
Tako je potem zagotovljeno to, kar je sicer na-
sploh zagotovljeno, čas ki je natančno tukajšnji
čas in zdajšnji prostor kot skupni časni prostor,
ki se bo nemara prepletal tudi z drugimi časi in
drugimi prostori, ki bi tudi bili na nek način povod
in povodec teksta. To je toliko gotovo, kolikor po-
zneje, ko se bo tekst že dogajal, že ne bo več
pomembno. Pisec bo že znotraj tako vzpostavlje-
nega časnega prostora. Eno in drugo bo »ob« in
»raz«, bo obrazloženo, kot bi bil obraz teksta ob
obraz, znotraj njega, v tistem kar je potem in
medtem in tudi že predtem razlog. Tekst lahko o
tem samo nekaj pove. Ker ga ni mogoče do tiste
mere sleči, da bi bil čisto in zgolj samo razlog.
Ta se samo oblači z besedami v besede, ki se naj-
prej valjajo na hitro zapisane na raznih vizitkah,
vozovnicah in ostalih priročnih papirčkih kot neke
mogoče uporabne vodnice do teksta,
Zdi se skoraj zanesljivo, da ni nobena stvar in
noben pojav toliko ponižan in tudi ne toliko povi-
šan do tega, da se ne bi mogel obleči v besede ali
se ubesediti. Tekst je na ta način pred poljubno
izbiro v veleblagovnici vsega-mogočnega in vsega
-mogočnega in ne samo besed. Vendar nastopi kot
detajlist, ki bo ustregel določenemu okusu in este-
tičnemu hotenju vsakega posameznega iskavca.
Tisti ki najdejo, ne dobijo nič. Tisti ki ne najdejo,
so še naprej v domeni vsega. Veleblagovnik celo
ne bo ničesar posebej ponujal, še manj vsiljeval.
Navidez bo pisca pustil svobodnega v navidezni
svobodi. Saj gre navsezadnje za določeno besedi-
šče, četudi si ga pisec lahko sam zmišljuje. Zmiš-
Ijuje si venomer samo tisto kar že je. Le da je
kletka jezika dovolj velika in vzbuja vsakršno za-
upanje.
Tudi nezaupanje. Na tem mestu je to n. pr. »zadnje
leto njegovega življenja«, ki je beseda kot beseda.
Skoraj razumljivo je, da se beseda kot beseda v
sluhu dramatika sprevrže v dramatiko. Pisca bo o
tem gotovo in ne prvič opomnil dramatik tistih dni,
pisec »Iger iz naših dni« in drugega, prijatelj Pa-
vel Lužan. Njegova opomba ga bo razočarala kot
že enkrat prej. Namesto da bi se razveselil, ker je
s tem pravzaprav trčil ob mejo med varnostjo
zdajšnjosti in nevarnostjo prihodnosti. Ta meja je
lahko proizvod dramatizacije kot preizvod strahu v
nasprotovanju varnosti, ker je varnost zmeraj sa-
mo navidezna in zmeraj samo začasna. Bistveno.
Kaže dramo kot elementarni religio in dramatizacijo
kot religiozno spletko.
Beseda kot beseda da mislit, da je pesnik rojen
dramatik kot nosivec prvinskega strahu. Da vedet,
da je igra z besedami nevarna. Lahko si priigraš
prekletstvo. Vse vas bo (Zagoričnike) doletela ne-
sreča, (božja) kazen. Kakor da nas drugače ne bi.
Ne kliči vraga. Kličem resnico. Ne-umnost, ne kot
umnost, ne kot neumnost. Ob-raz, kar je ob in kar
je raz. Obraz je maska tistemu ob in tistemu raz.
Obraz neimenovanemu, kot je beseda neimenovana
besedi.
Beseda z vsemi kar bes-se-da je kvečjemu ime za
neimenovano, je njegovo znamenje, je ničenje ni-
ča, pa tudi stvarjenje nečesa iz ničesa, stvarjenje
sveta, beseda sveta (ne sveta besede!). Beseda da
enačaj med besedo in svetom. Vendar se svet do-
daja po sebi in ne po besedi. Beseda je kvečjemu
prevod dogajanja sveta. Tudi beseda se dogaja po
sebi, ampak ne brez sveta in ne brez svojega pis-
ca. Beseda zavaja z imenovanjem neimenovanega,
25
ki pa se s tem ni sprevrglo v domeno besede. Ne-
imenovano je še naprej neimenovano. Je absolut-
no, ki nenehno sili čez rob navideznega govora o
vsem. Je takoimenovani bog (bog z veliko, bog bo-
gova in sploh), ki ga ime ne vobrazi in obrazloži.
Beseda nima dovolj moči, da bi za svojim obrazom
— masko odkrila obraz neimenovanega. Zmeraj je
strah votel in brez vsebnosti. Dramatik se igra z
življenjem v strahu pred kaznijo, v strahu, ki je že
sam po sebi prestajanje kazni, ker sega onkraj go-
vora o vsem. Zato bo žrtvoval (igral na) vsako
besedo, s katero se lahko oprijemlje sveta kot pro-
tiutež neimenovanemu, kot protiuteži svoji neime-
novani utemeljenosti ali neutemeljeni imenovanosti.
Temeljna pomenljivost, kot jo kaže ljudski pregovor
»beseda ni konj«, nas opozarja na to, da je beseda
predvsem le beseda ter da je njena bistvena zmož-
nost imenovanja stvari in pojavov zmeraj samo po-
sredniška, zmeraj nas samo potegne za sabo, za-
vede nas v zgolj predstavo tistega kar imenuje in
v predstavljeno resničnost, ne v resničnost samo,
tudi posredno ne, ampak zgolj v predstavo res-
ničnosti.
Predstavljanja, resničnosti v sintagmi »beseda ni
konj« si ni treba zamišljati samo v danih besedah.
Lahko si predstavljamo tudi potreben premislek,
ustvarjalen napor, kot temu rečemo, ki predpo-
stavljeno besedo obraz — masko poveže s stvarjo,
ki ni beseda, da bi na ta način beseda s tistim kar
ona ni pridobila moč in veljavnost tega kar ona ni
kot svojo lastno vsebnost in da bi to moč in ve-
ljavnost tudi presegla.
Tako pridemo do negacije besede, ker ta namreč
po svojem izhodiščnem namenu dopoveduje tudi
to, da »beseda je konj«, kar premislek ovrže. Saj
to ne ustreza niti resničnosti konja niti resničnosti
besede. S tem pristanemo na ravni pregovora kot
izrazu besedne in pomenske zakonitosti, pristanemo
na najboljši možni ravni, ki predstavlja do kraja
premišljen premislek, dokončno izdelan filigran
mišljenja. Ta raven ne pripisuje besedi nobenega
določenega pomena, pač pa zgolj šanso, po ka-
teri more biti beseda ravno po svoji nedoločljivosti
neprimerno več od katerekoli druge posamične
določljive stvari (konj, upanje, ljubezen itn.).
Po običajnih merilih sodeč beseda z imenovanjem
stvari pridobi in imenovane stvari z imenovanjem
zgubijo, predvsem neimenljivost, zakratost, varnost
v izključenosti iz kroga človekovega računanja z
vsem. Beseda jih potegne v območje »religiozne
spletke«, v »humano« eksploatacijo in uničenje,
Konj kot vprežni suženj, razvedrilo, objekt, salama,
nasproti bitju neimenljivemu in svobodnemu, ki
»gospodarju sveta« ni niti prispodoba svobode ni-
ti v katero drugo njegovo korist.
Gerard Klein:
Les temps n'a pas d'odeur
Bali so se takšne možnosti,	ker to so bili ljudje.
Bali so se takšne možnosti,	ker to so bili ljudje.
Bali so se takšne možnosti,	ker to so bili ljudje.
Bali so se takšne možnosti,	ker to so bili ljudje.
Bali so se takšne možnosti,	ker to so bili ljudje.
Bali so se takšne možnosti,	ker to so bili ljudje.
Bali so se takšne možnosti,	ker to so bili ljudje.
Bali so se takšne možnosti,	ker to so bili ljudje.
Bali so se takšne možnosti,	ker to so bili ljudje.
Bali so se takšne možnosti,	ker to so bili ljudje.
Bali so se takšne možnosti,	ker to so bili ljudje.
Bali so se takšne možnosti,	ker to so bili ljudje.
Bali so se takšne možnosti,	ker to so bili ljudje.
Bali so se takšne možnosti,	ker to so bili ljudje.
Bali so se takšne možnosti,	ker to so bili ljudje.
Bali so se takšne možnosti,	ker to so bili ljudje.
Bali so se takšne možnosti,	ker to so bili ljudje.
Bali so se takšne možnosti,	ker to so bili ljudje.
Bali so se takšne možnosti,	ker to so bili ljudje.
Bali so se takšne možnosti,	ker to so bili ljudje.
Bali so se takšne možnosti,	ker to so bili ljudje.
Bali so se takšne možnosti,	ker to so bili ljudje.
Bali so se takšne možnosti,	ker to so bili ljudje.
Bali so se takšne možnosti,	ker to so bili ljudje.
Bali so se takšne možnosti,	ker to so bili ljudje.
Bali so se takšne možnosti,	ker to so bili ljudje.
Bali so se takšne možnosti,	ker to so bili ljudje.
Bali so se takšne možnosti,	ker to so bili ljudje.
Bali so se takšne možnosti,	ker to so bili ljudje.
Bali so se takšne možnosti,	ker to so bili ljudje.
Bali so se takšne možnosti,	ker to so bili ljudje.
Bali so se takšne možnosti,	ker to so bili ljudje.
Bali so se takšne možnosti,	ker to so bili ljudje.
Bali so se takšne možnosti,	ker to so bili ljudje.
Bali so se takšne možnosti,	ker to so bili ljudje.
Bali so se takšne možnosti,	ker to so bili ljudje.
Bali so se takšne možnosti,	ker to so bili ljudje.
Bali so se takšne možnosti,	ker to so bili ljudje.
Bali so se takšne možnosti,	ker to so bili ljudje.
Bali so se takšne možnosti,	ker to so bili ljudje.
26
Rdeči val
vsadil bom vodo
da bom videl njene rože
Razgovor z urednikom založbe Obzorja, Hermanom
Voglom. 0 neki moji zaostali obveznosti do za-
ložbe, ki k sreči še ni bila stornirana. O raznih dru-
gih stvareh. O svojem negotovem eksistenčnem
položaju, kjer mi vse visi v zraku. Ni se mi treba
posebno pritoževat, a lahko v hipu dokončno ob-
visim. Dovolj je, da se zamenja uredništvo, da novi
urednik ne bo čutil potrebe do posluha za moje
delo, kar me čez noč postavi tudi pri mariborski
založbi pred vrata. Nobene varnosti, socialne in
moralne, nobene besede. Pred vrati sem pravza-
prav na neki način skozinskoz. Pazit moram, kam
stopim, ker mi čevlji puščajo in vse drugo in po-
dobno.
Ne, tega nisem trdil. To sem sprejel nase. O avant-
gardni ediciji Znamenja pa, da se nekateri uredni-
ki Znamenj, ki Znamenj niti ne potrebujejo, obnaša-
jo kot da je edicija njihova privatna stvar. Sam sem
eden njenih glavnih sodelavcev. Knjige Fondi Oryja
Pala, Fusnota, Namreč in soudeleženost v zbornt-
kih Perica, Katalog 2 in 57 pesmi. Vendar še ni
prišlo nikomur na misel, da je moje mesto v edi-
ciji pri njenem urejanju, pri odgovornosti za njeno
usodo, ki je v zadnjem času bolj njeno pokopava-
nje kakor njen nadaljni obstoj. Seveda mi ni do te-
ga, da bi bil tudi sam grobar te edicije. In če bi
mi kdo očital, da bi bil rad njen rešitelj, mu te misli
ne bi branil, četudi bi bil takšen moj namen, milo
rečeno, nespoštljiv in nečeden.
Ne, tudi tega nisem govoril. Ne povem vsega. Na-
vadil sem se na to, da so vsi drugi pametnejši.
Oziroma, nisem se še odvadil tega, da so vsi drugi
pametnejši.
Snoči (11. jan. 79), na sestanku uredništva Pro-
blemov, mi je Taras Kermauner predpostavil kar
porazno možnost, šlo je za razpravo o predlogu
Srečota Dragana za novo likovno opremo revije.
Ne bom šel v podrobnosti, ker gre tu za drugo
stvar. Domneval sem, da je nekaj hudo narobe z
njegovim predlogom. Celo to, da v nekem svojem
delu spodkopava moj koncept urejanja in s tem tu-
di moj literarni nazor. Skraja sem bil zmeden in
odveč.
Taras je bil prepričan, da mi je predlog všeč. Mo-
ral sem mu priznati, da pravzaprav ne. Nisem pa
bil pripravljen tega povedat javno. Njegova pripom-
ba k temu je bila, da se bom pa potem doma po-
govarjal o tem in se žrl, ker nisem govoril že vče-
raj. Pomislil sem, da me je zadel v črno z neko
svojo-mojo resnico, a s tem nisem imel kaj počet.
Se naprej sem premleval zase.
Vedel sem, da se moram osredotočit na nevarnost,
ki sem jo videl v Srečotovem predlogu in šele v
ponovni razpravi o novi opremi revije sem lahko
kolikortoliko premišljeno nastopil. V pogovoru se
je domnevana nevarnost nekako razblinila in šele
ob tem sem predlog za novo opremo revije iskreno
podprl.
Po svoje je imel Taras kar prav. Ne vem pa, ali je
govoril iz svoje lastne skušnje ali pa je le mene
prečital in razkrinkal.
Iz tega bi lahko sledilo, da sem vendarle tudi jaz
pokopaval edicijo Znamenja, ne samo tisti, ki so
se imeli za to bolj poklicane. Takšno gledanje bi
bilo še najbolj zdravo. In obvezujoče. Bolj komod bi
bilo kazati s prstom na druge.
Takšna je misel. A pa bom obvezo sprejel, tega
ne vem. Zmeraj to: ugovarjat, ugovarjat in zmeraj
ugovarjat sodelavcem in prijateljem. Verjetno bo
tako, da bom včasih obvezo sprejel, včasih pa je
ne bom sprejel.
Na obzorja je prišel tudi Marjan Pungartnik. Zame
zelo pomembno srečanje, šele ta hip mi je prišlo
na misel, da sva se s Pungijem sploh prvič pogo-
varjala, čeprav se poznava že eno desetletje.
Sploh je cela vrsta ljudi, s katerimi sem se poznal
in s katerimi sem kdaj sodeloval, a se z njimi ni-
sem nikdar pogovarjal. Malo zaradi svoje skromno-
sti, še bolj verjetno po neumnosti, nikdar pa ne
zaradi domišljavosti.
Vse sorte se da iz tega sklepat. Enkrat gre za o-
gibanje ljudem, za strah pred ljudmi, čeprav ni
nujno, da ljudje grizejo. Drugič gre za alibi v delu,
ker tam sem najbolj varen in dam lahko največ od
sebe. Skorajda dve skrajnosti, ki pa se k sreči
stekata in dopolnjujeta.
Tako zvem od Pungija za njegovo stališče do an-
tologije VVesteast. Povem mu, da smo izdali že dru-
go antologijo in da pripravljamo tretjo. Imo za sa-
moposebi umevno, da bo sodeloval in v tej samo-
posebi umevnosti se ne moti. Me to po nepotreb-
nem preseneča in čutim, da bi moral dopovedovat
ravno to, kar je že samoposebi umevno. Na bolj-
šem sem tam, kjer lahko informiram o tem, kar
smo dozdaj počeli in kaj smo še pripravljeni po-
čet.
Počet, kakor da je to kaj. Odrekel bi se sodbi, da
je to kaj. Zame zgolj zaupanje v to, da je to kaj
in da je to pomembno. Ne pretirano pa tudi ne
skromno zaupanje, a nekako na ta način, da na to
ne sme mislit, kot da bi bilo to nekam nespodobno
in naduto.
Recimo, da prepuščam sodbo drugim. Da pa jaz
počnem, v kar sem prepričan in da to svoje pre-
pričanje izvajam predvsem samo s svojim delom in
delovanjem kot enoto v delu in delovanju skupaj z
drugimi.
27
Peter Mlakar, Ivan Volarič Feo, Polona in Matjaž
Hanžek, Živko Kladnik, Denis Poniž, Mirjam Kopše,
Boris Jukič, Ivo Antič, Zlatko Naglič, Maksim Se-
dej ml., Gordana Kunaver, Branislav Novak, Nuša
in Srečo Dragan, Edvard Zajec, Henrik Marchel,
Vinko Tušek, Nejč Slapar, Irma Kern, Lilijana Gra-
šič, Franci in Jože Slak, Stane Jagodič, Toni Gomi-
šček, Sandy Klock, Milena Merlak, Lev Detela, Pe-
ter Kersche in seveda vsi Zagoričniki in drugi. Ce
Blaža Ogorevca ni zraven, je zraven na ta način,
da ga zraven ni. To, kar zadeva VVesteast in tudi
mnoge njegove sodelavce iz Hrvaške in Srbije in
z drugih koncev sveta, od San Francisca do Tokia.
Megalomanstvo brez megalomanije. Deseta umet-
nost po Ivu Antiču. VVesteastizem po Žarku Rošu-
Iju. Neokonkretizem po novoletni poslanici Ljubo-
mira Stefanoviča. Jaz ne izbiram. Meni je vseeno.
Samo da je pošten hec.
meni je vseeno
meni je čisto vseeno
če se ne bo obnesla voda
bom poskusil z ognjem
Rdeči val
Beseda kot beseda.
Beseda da besedo. Kaj vse dajo besede! Kak lep
nesmisel. Pa tudi kak nelep smisel. In drugo. Na-
zadnje tudi to, da človek kdaj umolkne. Bil sem
tudi gluhonem.
Sel sem na avtobusno postajo v Mariboru. Bil sem
že lačen, a sem se najprej namenil pogledat, kako
je z avtobusi.
Spregledal sem tablo z voznim redom. Najbrž zato,
ker je bilo polno ljudi, šel sem k šalterju in zdelo
se mi je, da nekdo pred mano že sprašuje za Ljub-
ljano. Rekla mu je (tista za šalterjem), da so karte
v avtobusu. Vedel sem, da je odveč. Samo da mi je
to prihajalo bolj počasi. Rekel sem: za Ljubljano ob
treh. Na avtobusu, je rekla. Lahko pa bi me tudi
nadrla.
Sklepal sem, da bo na avtobusu dren in potem
nikdar ne veš, a bo sploh kakšen sedež in vse mi
je bilo nekam negotovo. Pogledal bi še na vlak.
Tam so bili vsi šalterji zaprti. Potem sem naše! nek
28
poseben prostor, nekakšen poseben urad, kjer so
prodajali karte za spalnike in tujino in za izlete in
pomislil sem, da lahko vsaj vprašam, če se že dru-
gače ne znajdem. Zvedel sem, da se karte res
dobijo tam. Dobil sem karto, potem pa me je pra-
šal (tisti za šalterjem), če ob 15,40. Rekel sem, da.
Potem mi je zaračunal še za brzi vlak. In takšno.
Kupil sem si dva sendviča in ju bolj ali manj po-
žrl. Pa mi je bilo nekam žal. Ni bilo kaj prida ko-
silo. šel sem v kolodvorsko restavracijo, pa me je
kar vrglo skoz. Bilo mi je vse nekam čudno, saj
kaj pa sem sploh pričakoval. Tako z boljšim kosi-
lom ni bilo nič. Šel sem v slaščičarno. Naročil sem
si dve torti in Oro. Mislil sem sesti k eni punci, a
mi je slaščičarka odnesla stvari na drugo mizo.
Vseeno sem pojedel kar na hitro in zginil ven. Na
peronu sem kupil še en sendvič in bobi palčke.
Na vlaku je bilo tako, da sem si našel prazen ku-
pe. Potem so prišli še trije fantje. Eni takoj, eni na
naslednji postaji. Nobenih znancev. To je veljalo tu-
di zanje, ker se med sabo niso pogovarjalili. Kdor
je prišel in prašal za prostor, je dobil v odgovor
samo prikimanje.
Nasproti mene je sedel nekakšen Tadzio, pa tudi
sam nisem bil noben Aschenbach. Gledal sem ven.
Ko sem se zjutraj vozil proti Celju, je sonce vzha-
jalo. Vzhajalo in spet zahajalo za griči na jugu in
spet vzhajalo. Zdaj je zahajalo za Pohorjem. Mis-
lil na vzhajajočo in zahajajočo velikost in barvo
sonca pa ne preveč.
Kazalo je, da vlak ni bil ravno brzi. Kar naprej se
je ustavljalo. Vlak? Srednjega spola. Tisti vlak?
Moškega spola. Kar na vsaki postaji se je ustav-
ljal. Kondukterju sem dal obe karti, navadno in za
brzi vlak. Nekaj je premišljeval. Gledal sem ga brez
razumevanja in bil malo v zadregi. Rekel je, da je
to za brzi vlak. Prikimal sem. Nisem imel kaj reči.
Zmajal je z glavo in kazal s prsti, da sem plačal
toliko in toliko. Kaj naj se zdaj poserjem?
Sploh že dolgo časa nisem govoril.
Presodil je, da sem tujec. Ne, najbrž sem gluhonem
in mi vrnil karti. Mislil sem si, samo da je vse v
redu, meni je prav. Presodil je, da z mano ni
nekaj v redu in sem se strinjal tudi s tem. Tako
kot je oni na šalterju presodil, da sem pač tak pa
tak in da me lahko ogulfa. Ampak to se mi tako
smešno zmeraj dogaja, da se ničemur ne čudim.
Zmeraj kaj doplačujem. Ce ne to pa to, da sem
policiji na vlakih zmeraj sumljiv. Beograd—Zagreb.
Beograd—Kosovska Mitrovica. Ljubljana—Rijeka.
Pula—Ljubljana. Maribor—Bruck an der Mur. Itn.
Če ne to pa to, da si naberem bolhe. Bla-bla. Ni
vredno mislit.
29
Na Pragerskem je Tadzio izstopil, šele na peronu
sem opazil, da je invalid. Za crknit. Dobro, da nisem
prej videl. Gledal sem se v prejšnje trenutke kot
zanikrnega humanista. Še na misel mi ni prišlo, da
se najbrž vseeno ne bi kar zjokal. Sploh pa, a ni-
sem jaz tudi invalid? Zakamufliran, skrit, potuh-
njen?
Nekje med Poljčanami in Celjem sem naletel na
ribiča. Bila je nekakšna snežna kotanja. Dolinica.
Vode nobene. Razen v snežni obliki. V tej obliki
so lahko potem tudi vse druge stvari. Pa ni bilo
nobenih drugih stvari razen ribiča z ribiško palco.
A kej prjemlejo? — sem ga vprašal.
Kaj vem. Najbrž se ne spodobi nadlegovat in mo-
tit ljudi pri ribolovu. To je sakralno početje. Lahko
bi šel svojo pot, četudi se je pojavil na moji poti.
Ja, ne preveč! — je odgovoril. Ali pa:
A tej gdo kej prašou?
Ampak zakaj vendar. Ni nujno. Sploh ni nujno in
odvadi se že skrivat se za najslabšimi možnostmi.
To je pametno in varno. Nič te ne more preseneti-
ti in prizadeti.
To je strahotno in varno. Zakaj pa te ne bi smelo
prizadet?
Ja, se preveč pa tudi na morjo — sem tvegal. Sem
čakal na udarec.
Pej ti u rt! — ni rekel.
Njbrž jm na paše — je rekel.
Prepametne so.
In kaj? A čakaš da'vjo nehale bit pametne? —
sem rekel.
A pa čakaš da'vš ti začeu bit pametn? — sem re-
kel.
Kokr se uzame. Jest nč na čakam. Jest lovim ri-
be. Toj use.
Ali pa se o pameti ne spodobi, ni vljudno nače-
njat. Pa je on začel. Rekel je, da so ribe pametne.
Tako je. Drugo vprašanje odpade. Nič namigovanja.
Pošteno se usedi in daj mir. Lovi ribe in daj mir.
Permišljuj in daj poštenim ljudem mir.
A pa čakaš da'vš ti začeu bit pametn? — odpade.
Mene ribe ne motijo. Ti me na motš. Nč me na
mot — sem rekel.
Po pa sej tih bot. Ti motš. Motš moje ribe. Uniču
m'boš ulou — je rekel.
Od nekod se je zablisnilo. V neki drugi pokrajini, v
naslednjem kraju.
Tako je vsa nadaljna pot vodila skoz rdeči val.
Povsod smo se vozili skoz rdeče signale. Kaj vem
Mogoče so medtem spremenili signale in rdeče je
zdaj to, da greš skoz. Samo rdeče, samo skoz
rdeče. Ker možno je samo to: a so vsi nori, ali
pa so spremenili signalizacijo in so zdaj druga
pravila.
Na svoje oči se zanesem. Čeprav moje oči niso
pošteno videle Celja. Laškega še manj. Najbrž so
tam kakšne toplice. Rimskih toplic še manj. Zida-
nega mosta še manj.
Potem so postaje v rudnikih. Ne vem, kako grejo
po vrsti in me tudi nič ne briga, ker si tako ne za-
pomnim. Trbovlje, Hrastje, Zagorje. Ne, Hrastje je
pri Kranju. Nekje en visok dimnik. Peljali smo se
skoz podzemske jaške nekega rudnika. Nekje je
šel vlak po stopnicah. Ves čas lepo trobil: tiduti
tidu. Duti duti.
Poglavitna skušnja na rdečem valu je bila ta, da ni
bistvene razlike med mirovanjem in gibanjem. Pre-
hod med mirovanjem in gibanjem je samo vizualen
in ni zaznaven z drugimi čuti. Zaznavanje gibanja
pride v druge čute neopazno in postopoma. Zaradi
vizualne zaznave je zavest hitrejša od drugih čutov.
Tako kot minute minevajo uro za uro, a njihovo
premikanje v sprotnih presledkih ni opazno, ka-
kor da teh prekledkov niti ni.
še manjša razlika je razlika v zaznavanju med že
vzpostavljenim gibanjem in še hitrejšim gibanjem.
Te razlike skorajda ni. Posebno, če je že tema in
je drvenje vlaka, ki niti ni brzi vlak, skoz rdeči val
zimskih ozvezdij.
30
milan dekleva - dvojčice brez krmarja
(posvečeno združenemu delu v Delavnici za potencialno umetnost)
1. 0.
mi, ali mreže, stepe ne
odenemo v zeleni lokvanj
odvrženosti, ko celo tesna
vrata stegen premoti
tihi jok besnih sončnih nevest.
1. 1.
mislim reže stepene
vode, zeleni lok, vanj nemo
odvrženo stisko celote sna:
vrat moti preste gena,
stihijo končnih, vestnih nebes.
2. 0.
lastnina lepih
žeja, niha, joče,
išče stikalo rok,
pore na svetiščih
in plavino narobnih
zvezdnih besed.
2. 1.
le lastni pih na
ženi, jahajoče
stikališče otrok,
napore svetih išči
in nepravilno robnih
besednih zvezd.
3. 0.
res ni carjev, sodi hrana
brezbožcev za kleti
mirnih? ali nosijo kolena
upor na mesta ponižanih?
3. 1.
resnica rje v sodih, rana
brez, božcev, zakleti
mir nihal in osi, ko lena,
uporna mesta po nižinah.
4. 0.
je možno streči
stvarjenju na
mini praznine: smo
kotli mita,
v saje niča sujemo
kresnico lic.
4. 1.
je možnost reči:
stvar je nujna?
prazni, nemi nismo
kot limita,
vsajeni času jemo
resnico klic.
5. 0.
radiram omame
ob ud imovitih,
ob svet kovanja poljubov, ris
meglenic, mrk
hipno zelene medalje
motnih dreves, ti
bodi terasa,
slovo blaga dnine!
5. 1.
radi ramo mame
obudimo v tihi
posvet ljubkovanja obrisov,
megleni cmrk
hipnoze, le nemo dalje
dremotnih vesti,
bodite rasa.
blagoslov ednine!
31
jean-fran?ois bory / 1972
JEAN — FRANCOIS BORY: esej o umetnosti
32
vitomil župan - levitan
(odlomek)
3.
Preiskava je bila končana v nekaj mesecih, potem
se spet nekaj mesecev živ krst ni zmenil zame.
Zaman sem »treniral«, se pravi, pripravljal se za
vsak dan posebej, uril telo (s počepi in vajami) in
duha ( z notranjimi dialogi na vse teme, za katere
se mi je zdelo, da sem jih v naglem vrtincu življe-
nja preskočil), si utrjeval moralo ( z avtosugestivno
metodo »močan sem«, »krivica se mi godi«, »neki
prijatelji se pulijo zame«), izravnaval depresije (s
slo, s tihim petjem obešenjaških pesmi, z oddaja-
mi radia Luknje in z igrami, ki sem si jih sproti iz-
mišljeval, z domišljijskimi potovanji in s športnimi
prireditvami) in se za vsak primer uril v tehniki
umretja (ni res, da samo strahopetci velikokrat
umrejo v domišljiji, če človeku smrt ne postane do-
mača, ga lahko v najbolj slovesnem trenutku svoje-
ga življenja strahotno polomi. V fazi največje pre-
obrazbe, večje kakor je bil ves razvoj od črvov in
plazilcev sem (če je ta razvoj sploh bil, pater Ja-
nez je zanimivo pripomnil, da ni opazil na opicah
niti najmanjšega razvoja v zadnjih tisočletjih; prav
nič nesmiselnega se mi ne zdi teorija, da so neka
višje razvita bitja iz vesolja opravila poizkus na ne-
ki živalski vrsti — in ustvarila človeka). V preobraz-
bi, ki se imenuje po domače smrt, se masa in e-
nergija posameznika, ki se dotlej imenuje živ člo-
vek, prevrne v maso in energijo mrhovine. A še po
klinični smrti je v mrhovini nekaj procesov, ki bi
jih imenovali organske, žive. In misel, ki jo človek
oddaja v kozmos, ne da bi vedel, kako — tudi ne
umre z njim. Težko se pa človek v svoji zavesti
znebi prirojene in privzgojene groze pred razbit-
jem celotnosti svoje fizične in psihične osebe.
Cvetlico mirno utrgamo in vtaknemo v gumbnico,
čeprav ustvarimo pri tem isto fazo preobrazbe,
smrt cveta. Morda bi kakšni velikani z milijonkrat
večjih planetov lahko tako nosili v gumbnici mrtve
nage ženske? Ko bi ovele, bi jih odvrgli.
Misel hodi v daljave, v globine, v višino, vrta v
skrivnosti, bega, neulovljiva in brez miru plahutajo-
ča, svobodna in neugnana. Um dela ko stroj, ču-
stvo pa čepi v drobu, ne premakne se nikamor,
žge, drgeta, prekleti suženj in tiran hkrati.
Čakanje na neznano hudo zelo utruja. Večne vaje
brez uporabe. Tudi atleti potrebujejo počitek pred
nastopom, če so pretrenirani, izgubljajo tekme. Če
popuste v treningu, niso sposobni za nastop. Zato
pravočasno izvedo za dan nastopa in trener jim
strokovno predpiše ritem treniranja in počitka, na-
petosti in sproščevanja. Jaz sem se pa spustil v
tako težak šport, pred menoj je bila morda olimpi-
jada — a kdaj, tega nisem mogel niti slutiti. Vsak
hip je lahko izbruhnila.
V kakšnem petem ali šestem mesecu treninga se
je v viharni noči, ko je bil dež in veter ob lino, ob
kakšnih dveh po polnoči, prižgala v celici luč, vra-
ta so se sunkoma odprla. Sedel sem in si pomel
oči. Dajmo! Dajmo! Zelo oster glas. Tisti statiti
mladenič z mrzlimi modrimi očmi. Vstal sem in
oblekel suknjič, s katerim sem bil pokrit v hladnem
času (poletje, jesen, zima). Dajmo že! In sva šla
skozi kakšnih šest rešetkastih železnih vrat, po
znanem ceremonialu, ki sem ga že dobro obvladal
(naprej! stoj! naprej!), po stopnicah navzdol, naglo,
nervozno. Luči, tihota, nikjer žive duše, soma vra-
ta. Olimpijada je torej prišla. Pri hoji sem čutil
rahlo odrevenelost v udih — in sline mi je zmanj-
kalo v ustih, človek je presneto slab gospodar čez
sebe! Vse se poigrava z njim, strah, groza, žalost,
upi, obupi, želje, bolezni, živci! Kako le dosežejo
fakirji in yogiji oblast čez sebe? Seveda, sli se po-
polnoma odrečejo. Mi bi pa radi spolno občevali s
smrtjo in posilili usodo.
Stiskal sem mišice rok, prsi in trebuha, in jih spro-
ščal. Skušal sem dihati globoko. Odklenil je velika
železna vrata v pritličju. Preden so se odprla, sem
bil prepričan, da bom zagledal stopnice v klet. A
prikazalo se je — dvorišče. Dež in veter. Spremlje-
valec me je silovito prestavil na svojo levo stran.
Moral sem stopati ob njem po pesku. Prispela sva
do črte, ki je bila močno vrisana v pesek. Potem
sem moral korakati ob njem vzporedno s poslop-
jem. Izza vogala je bilo na kakšnih deset metrov
videti senco človeka z brzostrelko, ki se je motno
bleščala v luči žarometov na visokem zidu. Nena-
doma je spremljevalec ukazal Stoj! Na levo krug!
Spet je bila črta v pesku. Obrnil sem se. Napred
marš! In spet nazaj. Tudi na drugi strani sem opazil
enako senco z brzostrelko. Ceremonial mi sicer ni
bil prav nič jasen — a eno se mi je poblisnilo: ne
bodo me obesili, ustrelili me bodo. Ali je mogoče
sploh kaj storiti? Zid je visok kakšnih pet metrov.
Ljudje z brzostrelkami so oddaljeni vsakokrat vsaj
osem metrov, če ne več. Spremljevalec je brez
orožja, a pravi atlet. Zaškrtal sem z zobmi in ob-
čutil, da imam spet slino. Noge niso ravno lahke.
Spremljevalec je odšel k hiši; naslonil se je na zid
in poveljeval od tam (stoj! na levo krug! napred
marš!) jaz pa sem ekserciral na tistem dvorišču
in čakal, kaj bo. Ni mi šlo v glavo, čemu vse to.
Po naravi sem pa strahotno radoveden. In čvekam
rad. če me zdaj ubijejo, kakšna škoda da ne bom
33
mogel nikomur pripovedovati o skrivnostnem cere-
monialu pred usmrtitvijo! Kdo bi si mislil, koliko
domišljije imajo ti tipi. Ali pa so mehanično pre-
vzeli od Rusov kakšno njihovo prakso? To bo! Dež
mi je bil v obraz, veter mi je nosil lase, a vse to
sem občutil čisto nekje na robu zavesti.
Moker sem se vrnil v celico. Kasneje mi je povedal
Koseznik, da se to imenuje — sprehod! Svoji
»olimpijadi« sem se moral smejati do solz. Bila mi
je pa vendarle koristna šola, nekaka skušnja. Mar-
sikaj sem v sebi popravil in izpolnil. Predvsem je
treba začeti z vajami takoj, ko se prižge luč (mi-
šice, dihanje) in ne šele potem na poti. Treba se je
pripraviti tudi na smrt z ustrelitvijo, preiskati, kaj
se skriva v njej, najti kakšno možnost za domišlji-
jo.
Koseznika so odpeljali. V njegovo celico je prišel
strahopetec, ki si ni upal niti odgovoriti na trkanje
po zidu. Tisto smer sem imel pretrgano. Koseznika
nisem videl nikoli več, tudi slišal nisem zanj, nihče
ga ni poznal. Profesorja so obsodili na petnajst let,
bil je čisto zbegan, ko so ga pripeljali s sodišča
nazaj. Kasneje sva se srečala v jetnišnici. Zunaj je
zahajal v neko družbo, kjer so govorili vsega vra-
ga, nekaj tega je potem zaupal kolegom v konfe-
renčni sobi. Sojen je bil po zakonu o ljudstvu in
državi. Žena je sedela več ko leto dni brez ob-
sodbe, kar se je imenovalo tedaj »bila je na DKD,
na družbeno koristnem delu«).
Čez dva dni so odpeljali tudi profesorja, v njegovo
celico pa je prišel zelen začetnik, ki sem ga z
muko učil predmetov iz prvega razreda jetniške šo-
le. Za tri stavke sva od začetka potrebovala celo
popoldne. Bil je prepričan, da ga je potunkala že-
na, ker je imel ljubico. Neke zadeve iz časa okupa-
cije. Bil je imovit mož, kasneje so mu vse zaplenili,
tako da je tudi žena dobila svoj bumerang v glavo.
S težavo sem ga naučil kontaktirati naprej, bil je
pravi antitalent za arest, tudi onaniral je samo,
kadar je dobil paket s hrano od doma. Bil sem to-
rej precej osamljen.
Včasih bi plezal po stenah in hodil po stropu ko
muha. Koledar, ke sem ga izpraskal na steno, je
kazal, da se bo zima kmalu prevagala v pomlad.
To pa je čas, ko me zmeraj razganja kakor brste-
če drevo. In še premestili so me v skrajno celico,
poleg katere je bil sosed, ki je noč in dan tipkal
in odgovarjal na trkanja, niti za »dober tek« pri
menaži se hudič ni zmenil. Ka je tipkal? Po zvokih
sem izračunal (tipkal je kar hitro), da napiše tudi
po trideset strani na dan. V desetih dneh tristo li-
stov. Na mesec skoraj tisoč. Kasneje sem izvedel,
da so dajali ljudem pisati podrobne življenjepise z
natančnim opisom vseh dogodkov in vseh ljudi,
ki so jih srečali v življenju. In to ne enkrat. Po pet-
krat, šestkrat, tako so nekateri popisali na kile pa-
pirja. Sam sem svoj življenjepis odklonil. Kasneje
mi je rekel komisar jetnišnice: nihče ne pride iz teh
zidov, ne da bi napisal avtobiografijo. A ni me pre-
pričal. Upiralo se mi je pisateljevati za gospode to-
variše. Ni šlo v moj slog življenja, pa amen. V ne-
katerih stvareh sem trmast ko mula.
Sosed »pisatelja« sem postal osamljen kakor v
prvih dneh aresta. Kibla ven, kibla noter. Menaža.
Preiskava. Hoja gor in dol. Zijanje v lino. Posluša-
nje cirkularne žage od nekod. Čivkanje vrabcev, ki
so slutili prvo pomlad. Enkrat ali dvakrat me je
klical zasliševalec, da me vpraša, kako mi je. Iz-
vlekel nisem iz njega nič. Študij različnih paznikov,
ki so se vrstili v službi, od katerih so bili eni čisto
vljudni in nenapeti, drugi ostri ko bajonet. Pred
deset tisoč leti so baje nastala prva človeška na-
selja. Kdaj se je rodila zamisel prve ječe? človek
bi se napihnil, vdihoval bi in vdihoval, da bi razgnal
zidove in magari padel pod njimi ko Samson.
Treba je bilo izumiti kakšno novo igro. Iz robca
sem si napravil vozel — lutko, si jo nataknil na
prst in se učil govoriti s trebuhom; lutka je bila
prav malo časa lutka, oživela je kakor Storžek,
povedala je, da ji je ime Frina (kakor tisti kurtiza-
ni v Atenah, ki je bila pred sodiščem zaradi nemo-
rale, za časa Sokrata; slekla se je pred sodniki —
in bila oproščena, Sokrata so pa zatolkli), poslej
sva imela pogovore, spala je z menoj, naveličala
sva se drug drugega in se spet spravila, sprla sva
se in se spet vzljubila. Bila je zelo svojeglava in
mi je povzročila nemalo sitnosti. Včasih pa sem
se ji moral tudi od srca smejati. Enkrat sem se
tako krohota! sredi celice, ko so se neslišno od-
prla vrata. »Dajte tisto sem!« je rekel ukazujoč
glas. Prestrašil sem se. Nisem je dal iz rok. Razla-
gal sem tistemu tipu, da je to robec — in res sem
ga preslepil. Ko sva ostala sama, sva sklenila, da
bova bolj previdna. Silvio Pelico poroča v svoji
knjigi »Moje ječe« o kaznjencu, ki je ubil paznika,
ker mu je zmečkal pajka, s katerim se je samot-
nik pogovarjal. Frina je imela zelo zanimivo otroško
dobo in je tudi znala o njej privlačno pripovedovati
— samo — imela je tako bujno domišljijo, da ji ni
bilo vsega verjeti. Nekoliko me je tudi motilo, da
je bila tako domišljava, prepričana je bila, da je
neubranljivo, usodno privlačna za moške. O mo-
ških je imela — kakor se to lepoticam velikokrat
primeri — nekoliko poenoteno mišljenje. Sicer je
bila pa inteligentno, toplo-iskreno bitje; dvojna mo-
rala ji je bila nad vse zoprna. In imela je še eno
čudovito žensko lastnost: znala je poslušati. Pri-
povedoval sem ji zgodbe o kaznjencih, kar sem jih
poznal iz leposlovja in mitologije. Ona pa je delala
majhne pripombe, tu in tam je kaj vprašala pa se
34
spet predala zvestemu poslušanju. Zelo jo je pre-
tresla pripoved o Prometeju, ki se je zameril bogo-
vom, ker je — po izročilu — »ukradel bogovom o-
genj in ga nesel ljudem«. Zelo težko je razumela,
da se to samo pesniško tako reče, da pa pomeni
nekaj čisto drugačnega, da je namreč skušal lju-
dem razsvetliti glave, pojasniti jim, da po ustavi
bogovi nimajo tistih pravic, ki si jih laste, da za-
koni ne smejo biti samo nekaj navideznega, palica
z enim koncem — no, in da so ga zato obsodili
zaradi sovražne propagande. Prikovali so ga na
neko skalo na Kavkazu, kamor je vsak dan priletel
jastreb, ali orel, in mu izkljuval jetra, ki so pa do
drugega dne spet zrasla.
Frina je pripomnila, da najbrž to strašno boli, ker
je slišala za nekoga, ki so mu vzeli košček jeter
za laboratorijsko preiskavo — in je rekel, da je
blazno zabolelo. Nadaljeval sem. Prikovan na tisto
skalo je imel seveda veliko časa. Postajal je ža-
losten, prijemal se ga je obup, padal je v depresi-
je. In zoper to pomaga samo nekaj zdravil, na pri-
mer jeza ali pa sla. Nekaj časa je klel, potem pa
je začel premišljevati o ženskah. In ta mali se mu
je dvignil. Kaj pa zdaj? Roke je imel priklenjene,
nobena samopomoč ni bila možna. Vtem je priletel
tisti orel, ki je imel nalogo, da mu hodi kljuvat je-
tra — in je sedel na tisto mesto, ki je za ptiče naj-
bolj primerno: na meseni drog. Kremplji sicer boli-
jo, a še bolj boli neizpolnjeno poželenje. In tako se
mu je nekega dne posrečilo, da ga je zabil ptiču v
mesto, kamor neki Japonci baje porivajo obglav-
ljene goske. In kako se je vse skupaj nehalo, je
hotela vedeti Frina. Kako? Ptič se je navadil in
baje so kasneje kromozomi toliko popustili, da se
je iz te spolne zveze rodil Dedalus, ki je bil oče
slavnemu Ikaru, o čemer modri James Joyce ne ve
ničesar.
Potem sem ji pripovedoval o Sisifu, kako je moral
valiti kamen v hrib in kako je kamen zmeraj spet
zdrsnil v dolino. Frina je vprašala, zakaj je bil ob-
sojen? Vidite — vse življenje govorimo o sisifov-
skih delih — zakaj je bil pa kaznovan, nisem ve-
del. Zanimalo jo je, če je bil morda gospodarski
kriminal? Slišala je namreč, da naš dinar tako va-
limo v hrib in zmeraj spet zdrsne nazaj. Zagotovil
sem ji, da kriminal ni bil, razen če mu niso kaj pod-
valili. Ni mi dala miru, dokler si nisem izmislil, da
je »obrekoval kulturne delavce«. Ko pa je izvedela,
da je bil od hudega napora in prekournega dela
domala impotenten. je ni zanimal več. Potem sem
ji pripovedoval o Kristusu, ki je bil zaprt In obso-
jen na smrt, ker je javno kritiziral farizeje. Moral
sem ji razložiti, kaj je to »farizej«. Ko sem ji po-
vedal, da so to povečini ugledni možje z dvojno
moralo, eno za svetek, drugo za petek, je takoj
razumela. V vsaki urejeni državi so farizeji krepko
povezana družba v družbi, ki budno pazi na vsa-
kega, katerega sumi, da ni farizej. Pri tem sem
ji povedal še primer čisto zasebnega farizejstva.
Spoznal sem zelo čislano in verno gospo — nje-
nega sina sem inštruiral matematiko. Nekoč sina
ni bilo doma — odšel je s sošolci na smučanje —
a ona me ni pustila oditi. Moral sem piti z njo čaj z
žganjem ali bolje, žganje s čajem, v kuhinji, pod
močno žarnico. Izpraševala me je o mojem odnosu
do religije. Nisem se ji hotel preveč zameriti —• ve-
del sem, da hodi vsako jutro k maši in k obhajilu
— pa sem se izmotaval, kakor sem vedel in znal.
Občutila je, da moja vera ni nič kaj trdna — in za-
čela misijonariti. Govorila mi je o bogu, v posmrt-
nem življenju, o nebesih in peklu, o Savlu, ki se je
spreobrnil v Pavla in postal svetnik, naposled pa
o Kristusu, do katerega je imela odnos današnjih
»fanov« do svojih idolov. Zanjo je bil to zelo lep
mož, zelo inteligenten, obvladal je vsako družbo,
moški in ženske so kar sedeli okrog njega in ga
gledali — skratka toliko da ni rekla, kakšen play-
boy je bil to. To me je motilo. Nisem religiozen, ta
človek pa mi je bil — ko sem dozorel in premi-
slil stvari — če je res živel ali ne — nekam bra-
tovsko blizu, če bi ne bil razuzdanec, huligan in
pretepač — bi želel biti kakor on. Srednje možno-
sti me niso zanimale.
Kmalu sem opazil, da ima ženska načrte z menoj.
Začela me je počasi zapeljevati. Polagala mi je ro-
ko zdaj na rame, zdaj na roko, zdaj na stegno. Zra-
ven mi je pa pripovedovala Kristusov življenjepis.
Znala je na pamet tudi neke stihe svete Terezije
de Jesus, ki govore o združitvi z njim, in to prav
ognievito, škoda da |ih ne znam govoriti. Frina se
je pozanimala, kakšna je bila gospa, čedna, ne-
kaj čez trideset, polnoudna, prezgodaj ovdovela, rit
pa je imela ko kobila. Taka, da bi si jo človek ta-
koj poželel, če se ne bi bal vseh tistih ceremonij
okoli prekoračenja šeste božje zapovedi. Nosila ie
po svetu tako resen in strog obraz, da bi odbila
vsakega ženskarja, ki bi ne nameraval izgubiti ve-
liko časa in truda z njo.
Hudič babji je ugotovil, da je bil Kristus v mladih
letih nemara natančno tak kakor jaz. Gledati sem
moral razpelo na steni, kjer je bil križani res zelo
lepe postave, malo takih sem videl na svetu. Pri
tem je — za primerjavo otipavala mojo postavo,
slekla mi je suknjič in mi odvzela kravato, verjetno
ker v Kristusovih časih Judje niso nosili kravat.
Srajco mi je odpela zaradi vročine. Poljubila me
je pa na usta zaradi čedalje večje podobnosti med
menoj in njenim vzorom. Mirno sem jo prijel za
zadnjico, a počasi mi je odrinila roko. »Ali bomo
fukali?« sem vprašal čisto poslovno. Zatisnila mi
35
je z dlanjo usta in šepetala na uho: Nobenih takih
besed, ljubi moj. Biti moraš priden. Obljubi, da boš
priden!
Ni čakala na odgovor. Božala me je pod srajco in
šla z dlanjo za pas, zraven je pa ves čas čvekala
svete legende. Sezula mi je čevlje in nogavice, ker
je baje hotela primerjati noge, slekla mi je srajco,
majico in hlače — pa me ogrnila z živobarvnim
prtom.
Bil sem najbrž zelo smešen , ko sem sedel tam v
kratkih spodnjih hlačah, ogrnjen v namizni prt, ona
pa je govorila ko dež in vztrajno odrivala moje
roke od sebe, ne da bi vplivalo na njeno pripoved.
Ko je prišla do tja, ko Kristusa javno slečejo, je
rekla: pred moškimi in ženskami! Bila je čisto za-
ripla v obraz, nadaljevala je: kako je trpel, ko je
bil tako sramežljiv... in da so ga ženske gledale
čisto nagega ... da so vse videle ... vse, vse ...
tudi tisto... vse, vse... Da ni večje muke za sra-
mežljivega človeka, kakor pokazati vse. In da mo-
ramo tudi mi trpeti zanj... In tako se je, drgetaje
od razburjenja, slekla do nagega, ohranila je samo
natikače z visokimi petami ... Seveda pri tem ni
bila niti hip tiho ... Potegnila je tudi meni spodnje
hlačke dol, a se je pri tem delala, ko da ne gle-
da mojega divjaka, ki je dvignil glavo. Mislil sem
si — no zdaj smo naposled prispeli. Kje pa! Potem
je bil Kristus bičan. In tudi mi moramo trpeti v nje-
govem imenu. Podala mi je pleten pasji bič (čeprav
niso imeli psa pri hiši) in napela rit, zraven je na
glas molila. Pritisnil sem ji toplo in tisto lepo ob-
likovano dvojno poloblo — tedaj sem pa opazil, da
ima komaj vidne, roza proge od biča po hrbtu in
po riti.
Postal sem radoveden, ali ima koga, ki se mu da-
je bičati, ali to počne sama. Podal sem ji bič in ji
rekel: Daj se sama! Sprva se je branila, a bila je
skoraj v histeričnem krču od pričakovanja, solze so
ji začele teči po licih, začela me je zmerjati s stra-
hopetcem, celo antikrist mi je rekla, potem je pa
pograbila bič — in da vidite, kako je človek lahko
neusmiljen do sebe! Molila je zelo na glas. Vdala
se mi je kar na tleh, ona je glasno molila litanije
(usmili se nas, prosi za nas, in vse po vrsti, pa
»uboge reve k tebi vpijemo«), jaz sem pa glasno
zmerjal in kvantal, ni prisluhnila, ko sem ji dopove-
doval, kakšna kurba farizejska je. Bolj ko sem jo
zmerjal, bolj živo je migala pod mano — in domi-
slil sem se, da ji psovke in kvante seveda povzro-
čajo sladko bolečino kakor maloprej bič. Bil sem
torej uporabljen do kraja.
Konec koncev je vstala in odnesla obleko v ko-
palnico, jaz pa sem se oblekel v kuhinji. Ko se je
vrnila, je bila počesana in spet dostojanstvena go-
spa, ki me je vikala in kmalu omenila, da je že po-
zno. Redko se mi upre kakšna ženska — ta se mi
je. Predvsem sem bil premlad za tako hude pre-
izkušnje. Poleg tega sem pa že zelo zgodaj začel
zaničevati farizije — bogve če nisem nagonsko
čutil v njih svoje strupene sovražnike v prihodno-
sti? Pri vratih me je vljudno prosila, kdaj naj pri-
dem na naslednjo instrukcijo. »Rit imaš perfektno,«
sem ji rekel v slovo, »a Kristusa bi raje pustila
pri kurbariji pri miru.« Samo oči so se ji zožile in
zaprla je vrata za menoj.
Frina me je vprašala, kako je bilo s Kristosovo
spolnostjo. Premislil sem. Zdi se mi, da je bil kakor
yogiji, sicer ne bi imel take moči v očeh, da je »de-
lal čudeže«. Farizeji so ga obrekovali v zvezi s
sveto Magdaleno in svetim Janezom, da bi zmanj-
šali njegov sloves in mu umazali ime. Frini je bil
ta mož všeč, posebno ko sem ji povedal, da so že
tedaj imeli prakso zapirati in usmrčevati politične
jetnike skupaj s kriminalci. Križan je bil med dve-
ma razbojnikoma!
Nekoč me je Frina vprašala, zakaj se toliko ukvar-
jam s spolnostjo? Prvič mi je to prirojeno. Drugič
sem si to priboril v vztrajnem boju zoper družbo,
ki se spolnosti poslužuje kot sredstva za zasužnje-
vanje. Tretjič... tretjič je pa še veliko globljega.
Premisliti moram. V urah, ko Frina spi po kosilu,
bom to skušal oblikovati v besede — in zvečer bom
imel o tem predavanje na radio Luknji.
Pri pometanju celice (vsak dan poda paznik metlo
v sobo, potem jo čez čas spet vzame) sem odlomil
košček sirka iz metle. Z nožičkom (ki sem si ga
izdelal iz druge podkvice na čevlju), ki sem ga po
slabih izkušnjah skrbno skrival v opasju hlač, sem
si odrezal droben pramen las in z nitko napravil
prav čeden čopič, še koničasto sem ga obrezal, iz
rje na kibli in saj sem napravil tinto in se naučil
pisati kakor Kitajci. Sprva so mi šle samo velike
črke, s časom pa sem postal pravi mojster, s ti-
stim čopičem sem pisal na klozetni papir kakor s
peresom, čitljivo in naglo. Moral sem se pripraviti
za večerno predavanje, moral sem si napraviti ne-
kak red v švigajočih in prehitevajočih se mislih.
Noben slučaj ni, da je Bocaccio z Dekameronom
napovedoval veliko novo dobo in zaključek sred-
njega veka, ki je dovršil svoj sistem kakor pirami-
do in v njem moralno okamenel. Za predavanje
bom vzel zgodbo »Alibek in puščavnik« in jo pri-
merjal s teološko-filozofskimi zgodbami istega ča-
sa. Kako sta »vtikala hudiča v pekel« lepa Alibek
in puščavnik, ki se je hranil s kobilicami. Potem
pa si bomo ogledali kak »beg svete družine v
Egipt«. Tudi v evropski meščansko zmoralizirani
družbi bo prišlo do prepiha. In Amerikanci bodo
še radi brali izobčenega Henrija Millerja (tedaj je
prinesel francoski lektor na univerzi iz Pariza njego-
36
vi knjigi »Tropiques du Capricorne« in »Tropiques
du Cancer«. »Treba je pisati življenje, ne litera-
turo«, je rekel Henri. »Dekameron« je bil življenje,
»Beg v Egipt« pa literatura.
Spolnost sodeluje v vseh velikih premikih. Ko je po
renesansi meščan zavihtel svojo copato in se je
Cerkev spet znašla, je zaradi nemorale šlo v ječe
in smrt veliko svobodnjaških duhov. Meščanska
morala je tako močna, da so se je ustrašili celo
boljševiki in prepovedali »svobodno ljubezen«. In
vsa resnica o spolnem življenju naj se umakne v
debele Sittengeschichte — za večerno branje upo-
kojencev.
Ni čuda da je spolnost družbena sila, saj se iz nje
rodi človek. Razen tega je pa to edino področje
človeka, kjer sodelujejo res vsi čuti, vsa domišljija,
vsa človekova fizična in psihična oseba. Zato ust-
varja individuum. Važna je pa tudi za spoznavanje
na katerem drugem področju, po primerjavi. Seve-
da živimo v dobi, ko je psihologija strašno zaostala
za drugimi vedami in se ji ni posrečilo »prestopiti
praga znanosti« (po Jamesu). Filozofije so se raz-
vijale v smeri svojih tez. Freud je postavil za osno-
vo človeka slo, libido, Kirkegaard (in po njem eksi-
stencializmi) je ustoličil kot gonilno silo strah, ka-
tolicizem je učil kes in žalost »v dolini solza«, soci-
alne revolucije so uvedle jezo (razredno sovraštvo).
Nihče ni opazil, da so v človeku (kakor v živali) šti-
ri osnovna čustva, iz katerih se šele v dolgotraj-
nih procesih razvijejo druga. Poželenje, strah, žalost
in jeza. Strašno dolgo traja, da se tem »temnim«
čustvom postavijo nasproti »svetla«, poželenju —
sitost, strahu — up, žalosti — veselje in jezi —
ljubezen.
Imel sem ribanje in splošno čiščenje celice. In
med tem sem premišljal. Našel sem navadno igro,
ki sem jo imenoval »matador čustev.« Oglejmo si
tale štiri čustva v medsebojnih odnosih: poželenje
žene k predmetu poželenja, strah žene od pred-
meta strahu, jeza žene drugače kakor poželenje
— k predmetu jeze, v napad, žalost je pa statična,
nedejavna. In naprej: strah uničuje poželenje, po-
želenje uničuje strah, prevlada večje čustvo. Pes
ima prepovedano ukrasti zrezek, v njem se zbudita
poželenje in hkrati strah pred kaznijo — večje ču-
stvo zmaga. Enako v človeku — nihče ne bo mo-
gel posiliti ženske, če mu streljaš mimo ušes. Jeza
uničuje strah, strah jezo. Zato vojaku, ki ga pred
bitko strah, povedo, da sovražnik posiljuje nje-
govo ženo — in jeza uničuje njegov strah. Vsa
vojna propaganda to ve. Tudi poželenje uničuje
strah. Zato vojaku obljubijo, da bo po zmagi lahko
plenil in posiljeval. Žalost pa uničuje vsa druga
čustva. Zato se je katoliški srednji vek tolikokrat
predajal žalosti in melanholični meditaciji — da je
pasiviziral poželenje, ki je pretilo, da ustvari stanje
nemorale. Španski Filip II je ves dvor zavil v žal-
no črnino. Današnje družbe so še vse urejene po
metodi dresure državljana, na štirih prvinskih ču-
stvih, natanko tako kakor šolajo pse v dresurnih
šolah. Strah pred kaznijo, vzbujanje poželenja po
nagradi, pa tudi vzbujanje jeze na sovražnika in
žalosti nad grehi. Zato imamo pravo, ki kaznuje (pa
tudi teror), plačilne sisteme (pa tudi podkupova-
nje), politično huskaštvo in krize. Kje je še družba,
ki bo temeljila na svetlih čustvih? Na izpolnjevanju
svetlih želja (demokracije, normalnih odnosov med
ljudmi, odgovornosti pri oblastnikih), na svetlih u-
pih (smiselni cilji pred človekom, ki nekaj dela), na
veselju — in ljubezni?
Ribal sem tisto celico tako, da sem jemal krtačo
pod nogo in brizgnil vodo po tleh. Kako naj ra-
zložim Frini, kaj je globlji pomen napora prodreti
spolnosti do dna? In to tako, da me ne bo osu-
mila kakšnega licemerstva? Ko so nekomu sodili
zaradi posilstva, ga je sodnik na kraju razprave
pozval, ali ima še kaj pripomniti v svojo obrambo.
Ja, gospod sodnik, je rekel obtoženec, prosim, če
bi upoštevali, da grozno rad fukam.
Ko je bila celica pospravljena, jo je paznik pre-
gledal. Potegnil je s prstom po grevcu — prah!
Prav z žalostjo me je pogledal in mi ponovno po-
dal sivo-črno cunjo. Ne vem, od kod v vseh ječah
sveta neprestano sneži čisto navaden siv, skrajno
droben prah. O tem mi je pravil nekdo, ki je se-
del že v sedmih državah. Line so zaprte, nič se ne
dogaja, prah pa pada brez prestanka na ljudi in
predmete. Paznik tudi z mojim ribanjem ni bil
prav nič zadovoljen, kazal mi je temne lise po tleh.
Seveda mu ni prišlo na misel, da se nisem pri ri-
banju spustil na kolena in obdelal deščico za de-
ščico. Ta je bil edini, ki je včasih prižgal cigareto
z vžigalico. Od tega je bil jetnik vsaj pol ure dobre
volje.
Čedalje bolj se je bližala ura oddaje o mojem od-
nosu do spolnosti. Postajal sem rahlo nervozen.
Ali naj začnem s tem, da sem sicer erotoman...
ali pa da imam satiriazo ... vendar pa to ni vse.
spolnost je tudi portal v človekovo duševnost. Spol-
nost je tudi orodje in lahko nevarno orožje. Vsega
tega Frina ne bi razumela. Orodje za spoznavanje
drugih področij človekove duševnosti. Orožje za
boj zoper depresijo v sebi in stagnacijo družbe.
Ne, ne, tako ne bo šlo. Tudi o razbijanju tabujev
ji nima smisla govoričiti. Premišljal sem o rimskem
imperiju. Eni so trdili, da je propadel zaradi »cor-
ruptio morum«, zaradi sprijenosti običajev, posebno
na spolnem področju. Vendar je zveza najbrž neko-
liko drugačna. Sita družba seveda sprošča spol-
nost, sprostitev pa vodi v razuzdanost. In kdor
37
res dobro živi, ne gre nič rad na vojsko. Zoper
vdore zdravih barbarov s severa bi morala stati
močna vojska. Kristjani so svoj pasivni odpor (po-
doben Gandijevemu ahimsa — pravilu) zgradili na
spolni čednosti in čistosti, bili so močni, nepre-
magljivi. Ko so se v poznem srednjem veku zrah-
ljale te vezi, se je cerkev zamajala in se v rene-
sansi komaj obdržala. Kako to, da sem jaz tako
odporen, čeprav sem si ustvaril popolno spolno
sproščenost? Ali pa si nemara to samo domiš-
ljam? Namreč oboje: da sem odporen in da sem
brez kompleksov? Treba se je zgrabiti za ovratnik
in se pošteno stresti. In spet začeti pri Abrahamu.
Sicer je pa izvirno sveto pismo polno zelo zanimivih
zapiskov o spolnosti. Spomnil sem se družbe na-
ših najodličnejših intelektualcev, ki so sestavljali
nekoliko šaljive pornografske stihe, odlične po
obliki in izvirne po vsebini. Veliko teh stihov sem
znal na pamet. In celo abecedo kvantarskih štiri-
vrstičnic, od katerih mi je bila posebno všeč črka
T: Tank se ne boji kamele, tempelj je molitve hram,
troti fukajo čebele, Tarzan si ga drajsa sam. Ka-
sneje so celo abecedo dali natisniti. Stavil jim je
stavec pri glavnem dnevnem časopisu (»Jutro«) in
nekega dne je — seveda po nesreči — med ma-
limi oglasi izšla cela štirivrstičnica v krohot in po-
hujšanje ljudstva. Zdravnik, ki se mu je žena iz-
neverila, je dal v tisočih izvodih natisniti njeno sli-
ko, bila je popolnoma naga, in jo raznesti v noči
po vsem mestu. Na sliki je bil napis: Poznam še
druge take sestre zale, ki so se tudi nage slikat
dale. (Vse to je bilo pred vojno.) Izbruhnil je
škandal, ko se je razvedelo, da neki zobotehnik
omamlja z injekciami pacientke in jih potem foto-
grafira v zanimivih položajih. Vmes je bila baje
tudi neka nuna. Škandal so potlačili, ker je bila
vpletena v zadevo vrsta mogočnikov.
Tako nekako sem od Abrahama sem vlekel nitko
do svojega časa, ko so prišli pome. Bil je samo bri-
vec, v majhnem predprostoru pri stranišču me je
obril. Ponudil mi je že tretjič, da nese kakšno po-
što ven, a spomnil sem se, kaj mi je o njem pove-
dal Koseznik. Kasneje pa sem izvedel, da je le bil
paznik, ki je bil voljan pomagati komu, v katerega
je imel polno zaupanje. Tako si je rešil glavo
Slavko, ki so ga ugrabili v Trstu, pripeljali čez me-
jo in vrgli v podzemlje. Mislim, da niso oblasti ni-
koli ugotovile, kako je sporočil iz bunkerja, kje je in
kaj je z njim.
Z oddajo ni bilo nič. Nisem se še dobro pripravil,
komaj signal »v luknjo padel — lojtro pozabil« sem
začel oddajati, ko so se spet odprla vrata. Paznik
je obstal pri vratih, vstopil pa je mlajši človek v
uniformi brez oznak in mi podal nekaj potipkanih
listov papirja. »Preberite!« Bila je — obtožnica.
Strahotna nemorala in perverznost, poizkus umora,
poizkus posilstva — in kar iz tega nujno izhaja —
sovražna propaganda, izdaja domovine in špiona-
ža. Tri, štiri strani. Svojim očem nisem mogel ver-
jeti. Veliko stavkov sploh nisem razumel. In kakor
bi sploh ne šlo zame. Čakajoči je komaj dočakal,
da sem prišel do zadnje strani, potegnil mi je liste
iz rok in se obrnil. Stopil sem proti njemu. Hotel
sem ga kaj vprašati. Vrata so se mi zaprla pred
nosom.
4
Ne vem, če sem bil že kdaj v življenju tako prese-
nečen. Nikakor se nisem mogel spomniti formulacij.
Samo neke besede, neki stavki so sekali v spomin,
zmedeni in brez zveze. Skoraj vso noč sem preležal
buden, preden sem si naposled dejal: nocoj in ju-
tri me ne bodo ubili, ker me potrebujejo za sodnijo.
In tako sem padel v neko čudno moro, podobno
spanju, iz katere sem se prebujal — in se spomi-
njal nekih obtožb — pa se spet skušal umiriti.
Tudi v jutru nisem mogel najti v sebi iskre humorja,
kar me je prav zaskrbelo. S Frino nisem hotel go-
voriti. Popil sem tisti »češpljevi čaj«, ki so mu
rekli kava, in hodil gor in dol. Bil sem nekako top,
dokler si nisem predstavljal lokalnih bogov v po-
govoru o meni. Skrtnil sem z zobmi. Doslej sem
dopuščal, da se motijo, da so se prenaglili, da
mislijo, češ da sem jim res nevaren, da so izpusti-
li nadme svojo policijsko rutino, da se jim zdim res
škodljiv, da konj z repom udari po obadu, ki ga
pika, da se jim zdim baraba in kurbir, ki ga ni ško-
da. Zdaj mi je postalo jasno, da zavestno lažejo,
machiavelisti drobnega kova. Izdaja domovine!
Špionaža! Najprej pa je treba obtoženca moralno
osrati tudi pred malomeščani. Duhovnike, zdravni-
ke, umetnike — sploh ljudi, ki uživajo pri ljudstvu
kakšno spoštovanje — je treba najprej spolno
moralno zrušiti in namazati z drekom. (Tega se je
poslužil tudi Hruščov, ko je v svojem znamenitem
govoru obdelal moralni lik Stalinov. To je počela
»sveta« inkvizicija. To so navsezadnje prakticirali li-
beralci v boju zoper duhovščino.) Predstavljal
sem si, kako bogovi drug drugemu pripovedujejo
podrobnosti, ki jih je dognala preiskava o tej ba-
rabi Levitanu. Zunaj so neznanci širili govorice, da
sem stalinist. To je bilo po informbiroju kaj močno.
Meščani in malomeščani, ki so si oddahnili, da so
lahko zabavljali čez Staiina in Ruse, so mi vse
slabo od srca privoščili. Tistim, ki so se skušali
zavzemati zame, češ da sem talentiran pisec, so
namignili, da bodo še strmeli, ko bodo izvedeli, kaj
sem v resnici. Špijon! No, in fant je res znal ne-
kaj jezikov, bil je nekoliko po svetu, rad je bil v
družbi tujcev, ves vražji je — kdo mu je videl či-
38
sto v dušo? Pa sadizem! Levitan je perverznež
najnižje vrste. In umori! Ta človek ima krvave ro-
ke!
Radio Trst mi je od srca privoščil, da sem nadraj-
sal, tisti kvizlingi v slovenski oddaji so si kar meli
vulve. Radio Budimpešta je poročal o meni in še
o nekem Hrvatskem pa nekem srbskem piscu, češ
da »trpimo v krvavih Titovih taboriščih«. Radio Pa-
riz je pa veleumno razložil, da sem stalinist in
rusofil, kar je ponatisnil baje tudi nek ameriški ča-
sopis, ki ga izdajajo naši izseljenci. Priljubljen v
svojem mestu nisem bil nikoli, za to se tudi nisem
pulil. Zadostovala mi je peščica inteligentnih znan-
cev. Moji predniki so z Gorenjske, kjer se baje »pri
vsaki hiši pravi — Pri bahaču«. Poleg tega sem
imel strupen jezik in naglo roko (kot nekdanji bo-
ksar) — in pomenil sem potencialno nevarnost za-
konskim tovarišem čednih žena. Pa še pil sem —
in pijan postanem siten in prepirljiv, ker me začne
razganjati preobilica spolne moči.
Jeza na bogove je bila prva stopnja izboljšanja du-
ševnega stanja. Z avtomobilom so me odpeljali na
sodnijo, sedel sem zadaj v »marici« s spremljeval-
cem, ki se ni hotel pogovarjati. Ko sem čakal na
razpravo, je prišel tudi moj poročnik. »Lepa obtož-
nica!« sem mu očital, a samo nasmehnil se je. »U-
pam, da bova o tem še kdaj govorila,« sem rekel,
njemu pa ni bilo do pogovora, imel je svoje skrbi,
med njimi tudi to, kako se bom vedel na razpravi,
ker bi kaj lahko tudi njemu kaj priletelo na glavo,
češ da me je »slabo pripravil«,
človeško občutje je zelo čudna aparatura. Koliko-
krat se mi je zasmilil kak paznik, ko sem opazil,
da jetniški zid tudi njemu riše s kremplji svoje
črte v obraz. Vsi smo bili v veliki »flajšmašini«,
kakor pravijo arestanti. In vsak se je reševal po
svojih močeh. Rusi so našli grešnega kozla, Sta-
lina, in Solženicin je lahko napisal svojo pretres-
ljivo knjigo o »Ivanu Denisoviču«. Pri nas ni izšla
še niti ena knjiga o vročih problemih v razvoju od
stalinistične obnove do samoupravne potrošniške
družbe, ker grešnega kozla ni bilo, zato tudi reha-
bilitacije niso možne.
Jaz sem se oziral po ljudeh, ki so hodili mimo, in
iskal v njih obrazih nezadovoljnosti »z obstoječim
redom«. V svoji stiski sem se spomnil Koseznikove
pripovedi o tem, kako »se zunaj nekaj kuha in
vre, kako bo vse skupaj kmalu šlo po zlu«. Pristopil
je k meni star človek, upokojeni sodnik, ki mu tega
nikoli ne bom pozabil, kljub paznikovemu opozorilu,
da ne sme govoriti z menoj, mi je stisnil roko in
rekel: Sodil vas bo pa — bivši mizarski pomočnik.
Vsa burka — razprava — je bila zelo utrudljiva.
Sodnik je postavljal vprašanja, na primer »ali ste
res vi to risali?« Res. »Ali ste imeli nenormalne od-
nose z ženskami?« No, kmalu je izključil občin-
stvo. Tožilec je na neke moje odgovore vzklikal:
No, vidite, še pred sodiščem klevetate! Posebno
hud je bil, ko sem vprašal, kako da so neki pisci
popolnoma enakega poklica kakor jaz, državno za-
ščiteni (da ne smem delati vicev nanje), dočim
sem jaz brezpraven? Bral mi je tudi iz moje knji-
žice, iz drame, o kateri sem že pripovedoval, po-
sebno ga je motil stavek »morala je sredstvo za
vladanje, oblastnikom samim je nepotrebna«. Sod-
nik je bil hud, ker sem se »tako neumno izmotaval,
ko je vendar vse jasno«. Tožilca sem vprašal, ka-
ko sem prišel do vzdevka špijon? Pojasnil mi je
tako: če se podate na teritorij, ki je strogo čuvana
državna tajna, in vas tam primejo, ste — pa četudi
ste prišli tja brez namena — krivi po zakonu o
špijonaži. Vi ste v razpoloženju, v kakršnem ste
bili, občevali z inozemci — in prav gotovo povzro-
čali škodo. Dokazni material — nekaj akvarelov in
nekaj karikatur z napisi — je ležal na sodniški mi-
zi. Priča ni bila zaslišana niti ena. Presenečen sem
ugotovil, da imam tudi — branilca, odvetnika ex
offo, nekega bebastega starca v lovskem suknjiču,
ki je tudi postavljal vprašanja in opozarjal sodišče
na mojo zavrženost, češ »da branilec v socializmu
ne sme delati iz črnega belo«. Na koncu je prosil
za milo kazen, ker je tako jasno, da nisem pri pravi
pameti. Zoper to sem močno ugovarjal. Ta starček
je imel kasneje celo pogum, da me je obiskal v
jetnišnici. Skušal me je prepričati, koliko mi je kori-
stil. če ne bi bilo zraven paznika, bi šel po zraku
domov. Povedal sem mu pa lepe stvari. Videl ga
nisem nikoli več.
Nihče ni bil zadovoljen z mano. »V imenu ljudstva«
sem dobil sprva 15 let, kasneje so mi to zvišali na
18 let, ker sem se baje »neprimerno vedel na so-
dišču«. In spet v zaprto marico in nazaj — v svojo
celico. Zdaj me je res nekoliko stisnilo, ko so se
zaprla za mano vrata. Slišal sem, da včasih do
razprave ne bijejo, ker bi obtoženec to lahko po-
vedal na sodišču, da se pa prava zabava začne
šele po obsodbi. Moral sem se torej pripraviti na
vse. Slišati je bilo tudi o takih, ki so se obesili na
radiator v celici. Zakaj me niso vrgli v jetnišnico?
Zakaj so me pripeljali nazaj?
V takem pričakovanju se je najbolje predati športu.
Delal sem počepe z odročenjem in predročenjem,
sklečke na prstih rok in nog, drncal sem gor in
dol po celici. Zaletel sem se, kakor bi hotel iti po
steni gor. A pri tem sem postal počasi lačen.
Spomnil sem se, da mi niso dali kosila. Za mano
so hodili obrazi ljudi, ki sem jih videl na sodišču.
Nekje je spet pela tista cirkularna žaga. Tolkel
sem po steni sosedu, ki se ni oglasil. Minute so
tekle počasi, čas se je nekje ustavil. In tudi tole
se imenuje življenje. Razbičajo ti živce in potem
te priklenejo v brezčasje. Rablji pa sede nekje oko-
39
li mize, zvračajo kozarce in se zafrkavajo med se-
boj, čakajo, da se spusti noč. Potem bodo prišli.
Potem bodo prišli. Vrata celice so se odprla kmalu
po večerji — vstopili so trije, vsi v uniformah ofi-
cirjev. Najvišji, podpolkovnik, ki sem ga poznal iz-
pred vojne z univerze, študiral je pravo, si me je
ogledal in vprašal:
»No, kako je, Levitan?«
»Kako?« sem odvrnil, »petnajst let!«
Nasmehnil se je. »Nobena jed se ne poje tako
vroča, kakor se skuha.«
Eden je slonel na vratih, drugi na steni, tretji na
radiatorju. In smo se pogovarjali. Pritožil sem se
čez obtožnico in čez sodni postopek.
»To ni naša stvar,« je rekel eden od njih.
»Sicer so pa zmeraj amnestije,« je dodal drugi.
»Vedeti morate, Levitan,« je povedal podpolkovnik,
»da vas nimamo za razrednega sovražnika in da
ne bomo pozabili, da ste bili dober partizan.«
Živemu človeku se res lahko pripeti vse. Želel sem
izvedeti, kaj bo poslej z mano?
Kaj — šli boste v jetnišnico.
»Tam bo pa slabša menaža kakor pri nas,« je ša-
ljivo dodal drugi.
Potem se je podpolkovnik zasmejal in vprašal: »Po-
vejte no, Levitan, koliko bab ste nabrisali?«
Vsi so se od srca smejali. Delal sem se skromnega,
a oni so vedeli svoje.
»Katera ni ušla na drevo, ga je dobila,« so se sme-
jali.
Potem so odšli in pustili za seboj kaj čudno vzduš-
je v celici.
V kakšen eksperiment z ljudmi sem zašel! Vsa ti-
sta dolga leta nisem mogel napraviti iz sebe pra-
vega arestanta, čeprav sem se res dobro šolal in
polagal izpite na najtežji fakulteti življenja. Ostal
sem vselej svobodnjak, kar so čutili vsi jetniški
uslužbenci in so me zato lahko samo sovražili ali
spoštovali, sredine ni moglo biti.
Istovetil sem se z raziskovalcem, ki se je podal v
divje in nevarne pokrajine, recimo v Amazonas, in
se ne pritožuje čez tegobe poti. Raziskuje divja
plemena, si zapisuje izsledke, ne da bi vedel, ali
se bo vrnil v civilizacijo ali ne, Indijanec pa nikoli
ne postane. Včasih sem se spomnil tudi tistega
črnca v Južni Afriki, ki si je presekal z lopato go-
lenico, da je skril vanjo prelepi »črni diamant« in
ga pritihotapil iz rudnika. Rad sem premišljal o
ekspedicijah na zemeljske tečaje. O vzponu na
Gavrizankar in Mt. Everest. Moja stara mati ni bila
izobražena, a vedela je vse o ekspedicijah, še
otroku mi je pripovedovala, kako so šli na Gavri-
zankar, kako na severni tečaj. Njene pripovedi so
nadomeščale pravljice, katerih ni znala ali ni imela
rada. Pripovedovala mi je o potopu Titanica in
kakšne težave je imel Lesseps (izgovarjala je tudi
zadnji »s«) pri kopanju prekopov. Zelo so jo za-
nimale neraziskane dežele. Nič ne vem, od kod je
imela vse podatke o Stanieyu in Livingstonu, o
Amundsenu in Byrdu (ki mu je rekla po domače
»Birt«) in še o celi vrsti raziskovalcev in potovalcev.
Ko sem kasneje bral o teh podvigih, sem se moral
čuditi, kako so njene pripovedi držale. Seveda ti
ljudje zanjo niso bili ne junaki ne pustolovci, za
take ljudi ni imela smisla, tudi o znanosti ni govo-
rila. Raziskovalci so ji bili poklic kakor vsak drug.
Eden je rojen za krojača, drugi za potovalca. Ona
in pisatelj Celine sta me podučila, da vidnih junakov
ni občudovati. Tako v »Potovanju na konec sveta«
gleda vojak Robinson svojega poveljnika, ki v bitki
stoji sredi roja krogel na vrhu griča, gleda na karto
in mirno daje povelja, pa se utrne Robinsonu: To
je torej resnično junak! A že naslednji trenutek se
spomni: pravzaprav bi pa krava tam stala ravno
tako, torej — pomanjkanje domišljije! Za mojo sta-
ro mamo bi bil poveljnik enostavno — poklic ka-
kor vsak drug.
Skoda da nisem podedoval njene stvarnosti. Kadar
sem grozno jokal kot otrok, mi je zmeraj čisto mir-
no rekla: Le jokaj, ti vsaj lulati ne bo treba. Po
kakšnih odlomkih človek nabira življenjsko veščino.
Balzac pravi »življenje je obrt, katere se je treba
pridno učiti«. In ko si že skoraj mojster, se pravi
vsaj pomočniški izpit je že za tabo — pridejo neki
lokalni bogovi in zahtevajo od tebe, da pozabiš
vse, kar si se izučil in liješ solze navdušenja nad
njihovo veličino. Koliko nesrečnežev je to napravilo
iz strahu, iz oportunizma, pa tudi iz premisleka ali
pritiska okolice, da ne govorim o možnosti — na-
domestiti eno vero v sebi z drugo; so ljudje, ki
brez vere ne morejo živeti. In marsikomu se je po-
tem zgodilo kakor tistim mačkam v ameriških eks-
perimentih, o katerih sem bral v nekih knjigah o
psihologiji: najprej so mačke na rdečo luč dobivale
električne udarce, na zeleno pa hrano — toliko
časa, da so se njih pogojeni refleksi utrdili — po-
tem so pa barvo luči zamenjali. Mačke so dobile
živčni zlom, da so se v krčih valjale po tleh. Vče-
raj »živio veliki Stalin!«, danes »dol s svinjo Stali-
nom!« Raziskovalci v džunglah Amazonasa živijo
čisto drugače, tam pomeni vsaka stvar, ki jo sre-
čajo, nevarnost ali koristnost, ali pa je nevtralna.
Kasneje uredijo podatke tako, da ločijo zanimive
od nezanimivih.
Po kakšnih dveh dneh so prišli pome »vzemite vse
svoje stvari s seboj!« Spodaj sem iz majice, ki je
prispela v zavoju, napravil culo, in vanjo so šli
tisoči cigaret, ki so se nabrali iz zavojev, pa stotine
vžigalic in še malenkosti, med njimi knjiga, ki me
je posebno razveselila, vrlega Huizinge »Jesen sred-
njega veka« v italijanščini. Vrnili so mi tudi pas in
vezalke za čevlje. Zdaj je šlo vse docela rutinsko.
40
Vožnja. Izkrcanje na jetniškem dvorišču. In v »so-
bačnik«, v pasjo utico, kakor pravico Rusi meter
krat meter velikim predelom za jetnike, ki morajo
čakati na sprejem — da ne bi prišli med seboj v
stik.
Kadil sem cigareto za cigareto in takoj našel stik
s sosedom, ki je bil prav vešč kontaktiranja. Pove-
dala sva si naglo, kdo sva in izmenjala novice.
Pred vojaškim sodiščem je dobil dvajset let, civilno
bi ga bilo »zvagalo« (da bi izvedel vrat, koliko nje-
gova rit vaga, kot pravi Villon). življenje mu je
rešil branilec, kapetan po šarži. Ujeli so ga namreč
kot kurirja emigrantskega centra. Olajševalna okol-
nost je bila to, da je delal za denar, ne iz navdu-
šenja za idejo. Bil je iz zelo revne kočarske rod-
bine z vrsto otrok. Povedal mi je, da je te dni pad-
lo kar več smrtnih obsodb. Obsojen je tudi nek ar-
hitekt, ki sem ga poznal. In da se Rusi v sporazu-
mu z Amerikanci pripravljajo na vdor v Jugoslavijo.
Da bo zapel jaltski sporazum med Vzhodom in
Zahodom, razdelitev fifty: fifty. Samo malo je tre-
ba še vzdržati. Zato je režim tudi tako nervozen.
Marsikdo bo izgubil glavo. Take reči sem potem
poslušal leta in leta. Poleg tega pa: svinje angleš-
ke so nas izdale, izdale so nas svinje amerikanske,
svinje ruske nočejo vdreti v Srbijo in svinja papež
deluje na Poljskem in na Madžarskem, za nas se
pa ne zmeni.
Prevzel me je puklast, siten možiček v veliki pisar-
ni in me vpisal v veliko knjigo. Vzel mi je pas, ve-
zalke in Huizingo — zaman sem se z vsemi štirimi
oklepal knjige, »boste potem delali raport na up-
ravnika, tišina«, je rekel. In tako so me odpeljali v
celico. V jetnišnici ni bilo več take tihote in tudi
neki arestanti so postajali po hodnikih, eni so či-
stili, drugi raznašali knjige, v rjavih, sivih in zeb-
rastih arestantskih oblekah, eni ostriženi, drugi ne,
to sem videl, ko so pozdravljali paznika s snema-
njem okrogle kapice.
Prišel sem v celico, ki je imela lesena vrata, v ka-
terih sem kaj kmalu odkril luknjico za gledanje na
hodnik. Bila je nekoliko večja samica z dvižno po-
steljo in slamnjačo, mizico, stolčkom in mrzlim
radiatorjem. Bilo je tedaj precej mraz, pritisnil je
zadnji napad umikajoče se zime. 2e v prvi uri sem
izvedel od soseda, da je obsojen na smrt in da sem
tudi jaz v tako imenovanem »smrtnem traktu«. Ali
sem že pravomočen? Ne. Ali si je tožilec pridržal
rok za ugovor? Oba sva si ga pridržala. Začutil
sem zvezo med vprašanji in nazivom trakta.
Pri oknu sem našel vpraskano: Obsojen na smrt ...
dne tega in tega (pa ime, ki sem ga pozabil) ...
2ivela svoboda! je pisalo zraven. Na vratih sem
našel narisano debelo žensko z nogami narazen, s
tintnim svinčnikom, in pod njo napis z velikimi
črpami »Franca rada da«. Bilo je zelo mraz, jaz
pa lepo v letni obleki, v kateri so me vzeli. Hrana
tekoča, tedaj še nisem vedel, da ima vsaka ponav-
ljajoča se žlobodra svoje arestantsko ime. Redko
zelje se je imenovalo zeljev čaj. Potem je bil fižolov
čaj. Obledna prežganka mrliški čaj. Na vodi kuhan
koruzni zdrob pa se je imenoval »dratferhau« ali
petelinov fuk. Zjutraj je bila »češpljeva župca«, to
je kava, in edini obrok kruha, koruzni hlebček,
nizek, trd, imel je kakšnih pet centimetrov v pre-
meru.
Začela se je torej lakota. Kibla je bila nekoliko več-
ja kot v preiskovalni celici, z debelimi plastmi rje,
verjetno je služila vse od stare Avstro-ogrske, ki
je zgradila to jetnišnico, priključeno sodišču. Srati
je bilo problem. Tenka hrana je povzročala zaprtja,
človek pa je bil izčrpan in so ga pri dolgem čepenju
začele boleti noge; ko je vstal (velikokrat brez
»uspeha«) se mu je včasih storilo črno pred očmi.
Potrkal sem tudi na drugo stran, odgovorilo je, a
kontaktirati ni hotelo. Na smrt obsojeni, recimo da
se je pisal Branko Gornik, mi je povedal, da v tisti
celici sedijo trije »doktorji« in nekaj prevajajo za
jetniško upravo ali za varnostno službo iz tujih je-
zikov. Eden ima dosmrtno, dva pa po dvajset. Šo-
lani ljudje da so bolj plašni v ječah. Res je bilo
slišati tipkalni stroj. Gornik je bil višji uslužbenec
nekega gradbenega podjetja. Prijatelji so ga opozo-
rili, da bo aretiran, jo je pihnil v Italijo in zaprosil
za politični azil. Naši so ga hoteli dobiti nazaj kot
kriminalca, pa ni šlo. Dal je nekaj intervjujev za ita-
lijanske časopise, kjer je napadel našo gospodar-
sko politiko. Potem pa je prišel ilegalno nazaj, po
ženo. Ujeli so ga. Ker je bil član partije, so si ga
posebno privoščili. Opozoril me je, naj pri lini, ki
tu ni bila tako visoka, gledam skrajno levo, tam je
razgled na sobo ambulante.
V sobi so tri ženske, ki oddajajo na prste slepo
abecedo. Ena je prav fina. Oddajati nazaj ni mo-
goče razen zvečer z lučjo, pa je treba paziti, ker
se vidi s hodnika.
Po večerji so se odprla vrata in v sobico je stopil
tisti lakirani kmet, o katerem sem že pripovedo-
val. Provokator. Imel je nalogo poizvedeti, kako
reagiram na proces in obsodbo. Prenočil je pri
meni, zjutraj pa je prišel ponj nadpaznik, ki se je
delal, ko da popravlja pomoto.
»Kaj pa vi delate tukaj?« je nadrl mojega gosta.
»Poberite svoje stvari! Pridite!«
Izvedel sem kasneje, da so ga radi vtikali v celice
intelektualcev. Vlekel je skrivnosti iz njih. Pozneje
je postal arestantski »šef kulture« in je hodil pre-
cej svobodno po jetnišnici.
Tiste tri vesele arestantke v sivo-modrih progastih
haljah, ena debela, ena stara, tretja skoraj zares
lepa, so res mahale, oddajale, se smejale, ta de-
bela je rada pokazala prsa, bila je sploh vsa vraž-
41
ja, njeno geslo je bilo »čez fuk ga ni« — in ker
je črka »f« v slepi abecedi poteg čez prsa, je to
včasih naredila na golo, drugi dve sta se pa sme-
jali. Nenadoma so vse tri izginile, v ambulantni sobi
pa so se naselili neki starci. Čez nekaj časa mi je
poročal Gornik, da so jih ujeli pri nekem prestop-
ku in premestili.
Izvedel je od redarjev. Kakšni so ti traktni re-
darji? (To so namreč jetniki, ki nosijo kible, raz-
deljujejo hrano, čistijo in imajo često tudi »redarsko
sobo«, če je ni, imajo pa svoj štab v pazniški so-
bi! Zelo važne osebe.) Ja, šef redarjev — nekdanji
gestapovec — je prava zagonetka. Malo manj ko
da ima traktne paznike pod komando, če hoče,
lahko napravi katero koli uslugo. Bil je kakšen me-
ter in osemdeset visok mož, dovolj širokopleč, pa
popolnoma sivo-črnega obraza, v katerem so glo-
boko sijale čisto srebrno sive oči. Pod seboj je
imel dva redarja, ki sta ga ubogala ko uri. Gornik
mi je povedal, da se ne upata niti »prdniti« brez
dovoljenja svojega »šefa«. Ta se je do mene takoj
izkazal. Naročil je, naj mi prinesejo knjig Bil sem
vesel. Le kaj mi bodo prinesli? No, odprla so se
vrata, zunaj je stal na stolčku pladenj s knjigami,
ob njem pa arestant v zlikani obleki in z dolgimi
lasmi. Podal mi je Engelsov Antiduhring. Delal se
je, ko da me ne pozna. A bil je nekdanji partizan-
ski poveljnik znanega imena. Mož je bil zaprt zara-
di simpatij do Vzhoda, potem pa je neznano kako
»ušel iz zapora«. Ko so ga spet aretirali, je zgr-
melo za njim kakšnih trideset ali štirideset ljudi.
Med njimi tudi nek moj znanec, ki mu je posodil
nekaj malega denarja, dobil je za to šest let. Bila
sta skupaj v partizanih. Zlikani bivši poveljnik je
imel posebno veselje s tem, da mi je nosil knjige
Marxa in Engelsa, od »Kapitala« do »18. brumaire
Louis Napoleona«, potem pa je prešel na Lenina.
Gornik mi je pa povedal, da dobiva romane, zato
pa da včasih kakšne cigarete. Kdor se je znal knjiž-
ničarju posebno prikupiti, je dobil tudi kakšen pu-
stolovski roman izpred vojne, ki sploh ni bil vpi-
san pod pravim imenom v kartoteko. Baje so imele
neke zanimive knjige iztrgano naslovno stran in
tja prilepljen listek z lažnim naslovom. Za eno ta-
ko vem: prepovedani Dumasovi »Trije mušketirji«
so imeli naslov »Maksim Gorki«.
Jaz pa sem bral davne in dolge razprave. Sprva
sem se počutil kot tisti kmet, ki je prišel v mesto
bolj pozno in iskal večerje, pa so mu povsod rekli,
da imajo samo še juho. Juhe pa mož ni in ni ma-
ral. šel je torej spat brez večerje. Ponoči je pa ne-
komu v sobi zraven njegove postalo slabo, prišel
je zdravnik, da bi ga klistiral, zmotil se je v sobi
in se zaletel v kmetovo. Ta se je zaman branil,
zgrabili so ga in mu nalili polno zadnjico. Ko je
prišel domov, so ga vprašali, kako je kaj v mestu.
Čisto dobro, je rekel, samo če podnevi nočete jesti
juhe, vam jo ponoči v rit zlijejo.
Kmalu sem sprevidel, da človek veliko govori o re-
čeh, ki jih ne pozna. Začel sem brati pozorneje.
Pri »Kapitalu« sem sicer moral preskočiti marsika-
tero stran, nekatere stvari sem pa prebral s pri-
dom. Engels me je s svojim spisom zoper Duhringa
poučil, da je bilo to tako obdobje, ko so hoteli vsi
filozofi Nemčije ustvariti svoj kompletni sistem, tako
Duhring kakor Marx, in še cela vrsta, da o meta-
fizikih ne spregovorim. Tako kakor je ob zaključku
srednjega veka vsak večji mislec ustvarjal kom-
pletni sestav, najbolj znana sta Tomažev in Dunsa
Scota. Ko se pa sestav sezida do svoje pirami-
dalne popolnosti, najprej okameni, potem pa začne
razpadati. Za srednjim vekom je prišla renesansa.
Pred kakšnim novim obdobjem stojimo mi? Sistem
eksistencializma razpada. Katolištvo skuša evolu-
irati proti znanosti, ki je ni mogoče več zanikati.
Sistem marksizma kaže čedalje večje razpoke. Psi-
hologija je razvrednotila »dušo« in »duha«, kot
nekaj kar biva samo po sebi, s tem je bil idealizem
smrtno prizadet. Fizika je ugotovila, da »materija«
ni zadnja substanca, s čimer je materializem dobil
smrtni udarec. Sinteza? Kje se kaže? Kakšna bo?
Pri vsem tem me je zeblo ko psa. V traktu sta bila
dva glavna paznika, koščeni Gugel in mali, za-
dirčni Jančič, ki so mu rekli »uš«, ker je rad kri-
čal na jetnike »dajmo! dajmo! preklete uši!« Gugel
je pregledal mojo celico po pometanju in me opo-
zoril na nujnost reda in snage. Vprašal me je, ko-
liko sem dobil. Ko je slišal število let obsodbe, je
žalostno zmajal z glavo. Zakaj? Politika, sem od-
vrnil.
»Pa tak mlad, krepak človek!«
Majaje z glavo je odšel, pri vratih pa se je obrnil:
»Vzhod ali Zahod?«
Zahod.
Od tedaj je gojil neke tihe, a prijetne simpatije do
mene. Ob večerih mi je včasih rekel celo »lahko
noč«, tako da ni nihče slišal. Ta »lahko noč« je bil
zlat žarek. Zaradi tega pozdrava toliko da se ni-
sem predal kakšnemu humanizmu.
»Uš« me pa od prvega srečanja ni mogel. Verjetno
ni prenesel, da sem mu gledal naravnost v oči.
Tako da je moral umakniti pogled. Slišal sem o
navadah in pravilih v nemških koncentracijskih ta-
boriščih. Tam je bilo sploh prepovedano lagerašu,
da bi stražarju pogledal v oči. Morali so hoditi s
povešenim pogledom.
Napravil sem še napako, da sem mu rekel samo
»paznik«, kakor je on rekel meni samo »Levitan«.
Kaj sem jaz za vas? je vprašal. Nisem vedel, da so
to zdaj sami gospodje. Zunaj je bil uveden nago-
vor »tovariš«, tu je pa bil »gospod paznik«, »go-
spod upravnik«, »gospod komisar.« Zanimivo, da
42
so tudi politiki nekdanjega »tovariša Stalina« v
govorih imenovali zdaj »gospod Stalin«. Na kmetih
je »tovariš« pomenilo — miličnika, »tovarišica« —
učiteljico, »gospod« pa župnika. Na eni strani so
torej stali — tovariš predsednik, tovariš miličnik in
tovarišica učiteljica, na drugi pa gospod Stalin, go-
spod župnik in gospod paznik. Kratkomalo — po
tej napaki v naslavljanju (ki je nastala čisto narav-
no, tovariša si prav gotovo zdaj nisva, za gospoda
pa nisem vedel) je kmalu prišel »Uš« v mojo celico,
šel je gor in dol in si jo ogledal, potem je poklical
enega redarjev s hodnika — in mu ukazal, naj sna-
me okno in ga odnese. Zunaj je snežilo, da je bilo
kaj. Mrzel zrak je zavel skozi odprto okno in vra-
ta. Vprašal sem — zakaj je vzel okno?
»Se bo popravilo,« je zamrmral.
Steklo je bilo res počeno. A okna nisem videl več.
Sibirija! Zeblo me je tako, da si tudi na goli koži
nisem mogel ogreti rok, ki sem jih vtaknil za sraj-
co. Proti mrazu sem malo odporen. Začeli so mi o-
tekati členki na prstih rok, odprli so se ob straneh
in začela mi je teči iz poklin sokrvica. Najhuje je
pa bilo, ko so mi začeli »govoriti« prsti na nogah
v tistih letnih čevljih z luknjicami. Imel sem zmrzle
v vojski, zmrznili so mi v ofenzivi leta 1943, ko de-
set dni nisem prišel iz snega do popka. Po vojni
sem jih komaj spravil k sebi v toplicah. Mraza pa
ne konca ne kraja. Pri tisti hrani sem se 24 ur na
dan tresel ko pes na kuzli. Deko so mi dali tako,
da se je videlo skoznjo. Ko sem skušal z njo zagr-
niti lino, so mi energično povedali, da je to prepo-
vedano. Ko moker pes sem hodil gor in dol, spati
od mraza nisem mogel, in tisti vsaj topli »čaji« so
se mi začeli zdeti imenitni, šotor ogreje ena sama
sveča. Eskimski iglu je topel od čisto majhnega
ogenjčka. Tu pa ni bilo pomoči.
Gornik mi je povedal, da obešajo v kleti, v beton-
skem bunkerju, ki ima tram in kavelj. In da so Gu-
glu tekle solze po licih, ko se je enkrat vrnil iz
kleti. Da pa Gugel ne prenese »vzhodnih deliktov«.
Da je pravi sadist do informbirojevcev.
Na radiatorju sem našel napis »vsega bo, samo
nas ne bo.« Na pokrovu od kible sem si napravil
čisto majhen ogenjček iz kartončkov od cigaretnih
škatel, da bi se vsaj malo ogrel. Ujel me je — na
srečo — Gugel.
»Pogasite takoj, Levitan! Kako morete delati kaj
takega?«
Vrgel sem tiste zlate plamenčke v kiblo in mu po-
vedal, kako me zebe. Gledal je v okno brez stekla
in molče kimal z glavo. Pokazal sem mu roke. Oši-
nil jih je samo mimogrede s pogledom. Rekel je
»hm« in odšel. Naslednji dan me je preselil v celi-
co, o kateri sem že pripovedoval: moja soseda je
bila »poverjenik za kurbe.« In še mi je lepo pode-
lil zavoj s hrano, ki mi ga je poslala mati.
V tej celici je bilo še več napisov, političnih in por-
nografskih, imela je še lepšo luknjo v vratih — in
soseda me je zabavala cel dan. Gugel mi je dal pri-
nesti še eno deko.
Kako malo potrebuje človek za srečo. Treba ga je
samo vreči na dno težav in potem nekoliko dvig-
niti — pa ima skoraj deveta nebesa. Vražja drkc
čica v sosednji celici me je sicer začela utrujati.
S posredovanjem šefa redarjev sem dobil Dickensa
»Povest o dveh mestih«, bivši partizan — knjižničar
— je gladko klonil pred bivšim gestapovcem. So-
seda ni mogla razumeti, da kdo raje bere taka
»jajca«, kakor da bi se pogovarjal z njo o kurba-
riji. A če ti nekdo pod »nujno, nujno« oddaja se-
demnajstkrat isto zvenečo besedo, ki pomeni po
Bocacciu »klin za zasajanje ljudi«, potem že pri »k«
ne preveč zabit človek ve, kaj pride za njim. Spom-
nil sem se tiste čedne, tako zadržane gospe na
morju, ki sem se ji komaj upal približati. Ko sva se
pa spoznala, me je prosila, naj ji »govorim grde
besede« — in čisto je podivjala. Ni bila edina. Ko
je padel mrak, je »poverjenico« posebno prijelo. V
tistem meddobju med dnevom in nočjo, preden so
prižgali luč.
»Naredi si trdega! Ali imaš trdega? Nasloni ga na
zid, tukaj spodaj. Brez hlač sem. Naslonila bom na-
go na zid. Dajva!«
In potem samo še butanje s pestmi po steni.
Kadar je nastala huda diskrepanca med ginljivim
Dickensom brez lulka in literaturo moje sosede,
sem si lahko predstavljal, kako se umirjeni in
zdržni ljudje počutijo, kadar trčijo ob mojo razu-
zdanost.
Pri živalih tega ni. človek ne bi smel dvigati nosu
nad živaljo, temveč se učiti od nje. 2ival nima voj-
ne, ne arestov, ne zločinstva, ne sadizma, ne dvoj-
ne morale, ne norišnice, ne puhlih govorov, cele
strani bi zavzel spisek dejanj, ki jih žival ne počne.
Opica mirno onanira pred občinstvom živalskega
vrta. Psi se v pomanjkanju psic buzerirajo na sre-
di ceste. Zrebec grize kobilo, ne da bi se zmenil
za gledalce. Bika spravijo v klavnico na kravi.
Mačke se gonijo po strehah in dvoriščih, ne da bi
se menile za kaljenje nočnega miru. Petelin si vsak
čas izbere drugo kokoš iz svojega harema. Zajci
se parijo na tekočem traku. Pa martinčki na soncu.
Komarji v zraku. A zaradi »corruptio morum« ne
propade noben živalski imperij.
Kmečki fant mi je kasneje povedal, kako je nate-
goval včasih mlado kobilo. Pristavil je pruko in ji
dvignil rep. Rekel je: To nikogar ni nič bolelo in
nihče zaradi tega ni imel nič manj. Ljubezni s ko-
bilo ga ni bilo niti malo sram. Ko je pa povedal
njegov sovaščan, da je njegova mati v norišnici,
je zardel od sramu in se izmotaval: Ah, kaj. samo
na živcih je malo bolna.
43
Vso to prenapeto moralo in njeno stalno spremlje-
valko, »dvojno moralo«, nam je skuhal evropski
srednji vek v strahu za oblast. Grki tega niso po-
znali, Rimljani tudi ne. Indijci še danes živijo svo-
bodnjaško spolno življenje. Kama Sutra uči, kako
morata lizati lingam »ženska ali evnuh«. Do naj-
hujših spolnih zločinov prihaja v moralno najbolj
zaprtih družbah.
Tudi ne vem, zakaj bi se lirično razčivkal nad svo-
jim trpljenjem v hudih ječah, če lahko povem, da
sem bil čisto lahak in odsoten iz ječe, ko sva s
»poverjenico« občevala 6kozi zid.
Stara grška teorija uči, da je življenje kolo, na ka-
terega je pripet človek. Kolo pa se z njim vrti. Ne
pove pa, ali stoji to kolo vodoravno ali navpično.
Prepričan sem, da navpično, drugače ne bi bilo
takih vzponov in padcev v človeškem občutju.
Velik vzpon je bil zame, ko sem nekega jutra iz sa-
mice priletel v skupno sobo, kjer je bilo kakšnih
petnajst jetnikov, od katerih so bili nekateri že pra-
vomočni, drugi še ne, sami »težki« kalibri. Soba se
je imenovala »špijonska soba.« Vsak prebivalec je
imel v obtožnici špijonažo. Ob stenah so bile
slamnjače, prelomljene v naslonjače, ponoči so po-
stale postelje. V kotu je stala celica z majhnim
steklenim oknom, pravo stranišče z lesenim sede-
žem, znotraj je bila velika kibla. Okni sta bili dve,
pravi okni z debelimi železnimi križi, zunaj je bil
obešen lesen ščitek zoper gledanje z okna, a bil
je na pravih mestih obdolben, da se noter ni videlo,
ven pa. Pri vratih je stal umivalnik s pločevinastim
rezervoarjem, ki je imel pipico, in lavorjem. A to še
ni bil ves luksuz špijonske sobe. Imeli so šah, na-
pravljen iz kruhove sredice (črne figure tako, da je
bila kruhu primešana črna pasta za čevlje) in karte,
izdelane iz kartona cigaretnih škatel, kjer so imele
dame noge narazen, kraljem so binglji viseli, fantom
stali, na vsakem asu je bil pa kak napis v polkrogu
(kot »arestant arestantu volk«, »made in pička mater-
na«, »jebeš ne jebeš vreme kurcu prolazi«), pa »špa-
na« (ali »mlin«), V stranišču smo tudi kuhali, pred-
vsem kavo, včasih pa celo frigana jajca na špehu.
Kuhanje je zelo preprosto: škatljica od konzerve
na žici, potem se zvije papir v rolo (časopisni) in
prižge spodaj, da počasi gori navzgor, s polo pa-
pirja je mogoče skuhati kavo. Za skodelico ima
vsak svojo škatljico od konzerve. Tudi knjig je bi-
lo na izbiro, Tržačan Sabotini je imel celo zbirko
sodobnih italijanskih piscev, pa tudi prevodov v
italijanščino, s posebnim zanimanjem sem bral Kost-
lerjev Mrak opoldne (Buio a mezzogiorno). Sprva
je človek v taki sredini na preizkušnji. Kakor volk v
krdelu, polarni pes v vpregi, ali opica v svoji čredi
— si mora najti položaj, ki mu pripada po hierar-
hični lestvici.
Kmalu sem občutil, da je prvi volk tržačan Saboti-
ni, novinar ali kaj, vsekakor dovolj izobražen, po-
sebno o umetnosti je vedel čuda veliko. Bil je do-
stojanstven, telesno krepak človek. Še isti večer se
je pred spanjem spustil z menoj v pogovor, in kma-
lu sva bila v sporu zaradi Apolinaira, ki sem ga
po njegovem cenil napačno in veliko previsoko.
Kakšna dva dni je trajalo, da mi je ugovarjal pri
vsaki stvari. Tedaj sem spal pač na najslabšem
mestu pri sekretu, kot novodošli, on pa na naj-
boljšem, ravno prav oddaljenem od stranišča in od
oken, od koder je pihalo. Potem je prišlo na dan,
da je tudi on boksal. V zavesti svoje premoči je
predlagal, naj bi malo potrenirala naslednji dan.
Da se tako in tako premalo gibljemo. Naslednje
dopoldne smo res napravili match. S cunjami in
kosi obleke so nama obvezali pesti in se umaknili
k steni. Začela sva. Takoj sem videl, da mu je bil
boks — stvar moči, in da ni nikoli toliko treniral,
da bi proniknil v pravo globino tega športa, ki brez
moči res ne gre, a njegovo bistvo je v inteligentni
taktiki in strategiji. Mahnil je nekaj kratov tako, da
bi mi odbil glavo, kakor se reče, če bi me zadel.
Potem se je pa začel zaletavati v moje leve »kont-
re«. Ne morem reči, da sem bleščeče zmagal — a
popustil je on, in to je bilo za sobo dovolj še isti
večer so me brez debate preselili bliže k njemu in
tudi v pogovoru je začel iskati stičnih točk bolj ka-
kor spornih.
Naslednji napredek je bil, da sem vzel fanta poleg
sebe, recimo Čopa, za adjutanta. To pomeni, da je
upravljal mojo imovino (hrano, cigarete), da je bil
moja šivilja (zašil mi je hlače, ki so začele pokati
na zadnji plati, pa zaštopal nogavice) in moj čev-
ljar (popravil mi je čevlje). Iz piščančeve kosti je
izdelal lične igle, kar ni hitro delo, iglo se že zbru-
si, najtežje je napraviti dobro ušesce; po šest igel
poči, da se sedma posreči. Bil je sojen zaradi troj-
nega sodelovanja (z ameriško, italijansko in našo
obveščevalno) in dolar mu je bil ljubši od dinarja
in lire. Glavo mu je rešila samo mladost. Bil je
miren, prijeten dečko, in dovolj bister. Kadar je
prišla ura kvantanja, se je samo smehljal. Nikoli
se ni niti malo vznemiril. Bil je v ameriškem teča-
ju za agente. Povedal mi je vrsto zanimivih reči.
Na primer — aretacija nevarnega, oboroženega in
treniranega nasprotnika. Greš mimo njega, ko se
srečujeta, ko da ga sploh ne vidiš, potem pa obrat
in revolver v hrbet. Lezi na trebuh! Vzameš mu na-
glo orožje, potem pa hlače in gate dol, jajca mu po-
tegneš med stegni nazaj in mu nanje nadeneš
zanko iz strune. Pa spet hlače gor! In ga pelješ
ko bika na rinki. če se upira, zategneš — in pade
od bolečine. Tako ga mirno vodiš med ljudmi.
(se nadaljuje)
44
tine hribar - drama hrepenenja
(Od Cankarjeve do Sellgove Lepe Vide)
»Malheureux peut-etre Thomrne, mais heureux
1'artiste que le dšsir dechire! Nesrečen je morda
človek, toda srečen umetnik, ki ga razjeda hre-
penenje!«1 Ta Baudelairjev stavek nahajamo na
začetku tiste njegove pesmi v prozi, ki nosi v
francoščini naslov Le desir de peindre. V slo-
venskem prevodu (Rože zla, Mladinska knjiga,
Ljubljana 1977) se ta naslov povsem pravilno gla-
si Želja po slikanju.2 Vendar postanemo pozorni
na to, da je bil prevajalec P. Karlin francosko be-
sedo »desir«, besedo iz naslova in iz prvega stav-
ka pesmi, prisiljen nadomestiti z dvema slovenski-
ma besedama: z željo in s hrepenenjem.3
Morda to na označevalni ravni pomeni, da sloven-
ščina v odnosu do francoščine razpolaga z enim
označevalcem več; toda znotraj naše govorice nas
zanima predvsem razmerje med obema navede-
nima označevalcema. V kakšnem razmerju sta si
želja in hrepenenje?
Zakaj se nam sintagma »želja po slikanju« sliši
* bolje, kot pa sintagma »hrepenenje po slikanju«?
In zakaj nam sintagma »umetnik, ki ga razjeda
želja« zveni glede na sintagmo »umetnik, ki ga
razjeda hrepenenje« manj primerno? Prvi razloček,
ki ga zaznamo, je v tem, da je želja usmerjena
navzven in da je poudarek ravno na tej navzvenus-
merjenosti, medtem ko je pri hrepenenju, četudi se
usmerja navzven, poudarek na njegovi navznoter-
usmerjenosti. Pravzaprav se hrepenenje šele prek
želje usmerja navzven, k takemu ali drugačnemu
objektu. Samo za sebe pa hrepenenje razjeda
subjekt, ga trga (dechire, pravi Baudelaire) na dvoje
in s tem narazen. Je torej hrepenenje izvir želje?
In želja, z druge plati, odrešujoča preusmeritev
hrepenenja? Ali pa je hrepenenje enostavno se-
stavina želje, tisto najbolj notranje želo želje?
K odgovoru na ta vprašanja se bomo skušali pri-
bližati prek hermeneutične analize in prek psiho-
analitične interpretacije dveh slovenskih dram,
Cankarjeve Lepe Vide iz leta 1911 in Seligove
Lepe Vide iz leta 1977. V pomoč nam bojo tudi
komparacije z dejstvi iz literarne zgodovine in iz
zgodovine filozofije.
I. Cankarjeva Lepa Vida
Zadnji stavek Baudelairjeve pesmi v prozi Želja
po slikanju vsebuje določeno klasificiranje žensk:
»Nekatere ženske zbujajo poželenje, da bi jih pre-
magal in v njih užival; ona zbuja željo, da bi poča-
si umiral pod njenim pogledom.« Ona, ta femme
fatale kot simbolna figura želje, je ženska, ki bi
bila lahko predhodnica Cankarjeve Vide.4 Toda
Cankarjeva Vida ni simbolna figura želje, marveč
simbolna figura hrepenenja. Vendar spet ne tiste-
ga neutolažljivega hrepenenja, zaradi katerega
skoprni Mignon iz Goethejevega VVertherja.5 Vida
prinaša čudotvorno hrepenenje. Namreč kot ob-
jekt oziroma cilj hrepenenja. A Vida je obenem tu-
di subjekt hrepenenja, ki pa je, kolikor je brez ob-
jekta in brez cilja, drugo in drugačno hrepenenje.
V Cankarjevi drami Lepa Vida nastopa več vrst
hrepenenja, toda osnovno gibalo njene dramatur-
gije je nasprotje med Vido kot objektom hrepenenja
ter med Vido kot subjektom hrepenenja.6 Na začetku
drame, ko se seznanimo s prizorom, v katerem Po-
Ijanec pred Dionizom ravnokar končuje svoje pri-
povedovanje o lepi Vidi iz ljudske oziroma Pre-
šernove pesmi, se srečamo že tudi z obema vlo-
gama Vide. Sla je z doma in se ni ozrla. Odneslo
jo je hrepenenje po nečem drugem. Brž ko je sto-
pila na ladjo in se je ladja odtrgala od brega, pa
že ni več videla sonca, ni slišala morja, temveč je
slišala glas, ki ni bil glas njenega, marveč može-
vega hrepenenja: »On po morju hodi, tebe išče in
se bridko joka...« In namesto da bi zapela od
veselja, je lepa Vida »vzkriknila od bolečine.« Za-
grabilo jo je domotožje. Zdi se torej, da je domo-
tožje neka vrsta hrepenenju nasprotna sila. Ker
pa domotožje razumemo lahko tudi kot hrepene-
nje po domu, kaže, da obstaja nasprotstvo v hre-
penenju samem. Hrepenenje se samo v sebi trga
ter se cepi na hrepenenje po daljnem in na hre-
penenje po domu.
Od tod sovisnost hrepenenja in bolečine. Boleči-
na je bolečina v sebi trgajočega se hrepenenja.
Bolečina hrepenenja, ki je razpeto med dva bre-
gova njega samega.7 Poljanec: »Veter je bil list
odtrgal ter ga zalučal v reko; list gre dalie, zme-
rom dalje, dalje, blagor mu! ... List se je bil spu-
stil v tolmun, pod vrbe; tam se ziblje, trepeče, ne
more nikamor, val ga nosi od brega k bregu...
neprestano od brega k bregu, brez cilja ...« Zaradi
svoje razpetosti je hrepenenje zavrto in samo vase
zaprto gibanje. Kroži v mejah lastne bolečine. »Člo-
vek se ziblje, kakor jadrnica na valovih, kadar vet-
ra ni. Ziblje se, ne priziblje se nikamor.« Tako pra-
vi Damjan, ki je dvakrat zapustil dom, se dvakrat
vrnil domov in se zdaj na stara leta pripravlja, da
bi tretjič pobegnil od doma in iz domovine. Kajti
ne strpi doma, čeprav ve, da bo na tujem spet bo-
lan od same bridkosti in da bo zaradi svoje sta-
45
rosti na tujem skoraj zagotovo tudi umrl. »Poglavit-
no je, da človek vstane, da gre, gre, gre; kaj tisto,
kedaj in kam!« Od doma ali domov, to je vseeno.
Vsekakor pa drugam. Hrepenenje nima obstanka.
Mrva, zapit pisar in prvi Vidin ženin, se zato pri-
toži: »Bog je dal človeku hrepenenje, za cilj pa ga
je ukanil.« Pritožuje se, ker hoče nemogoče: cilj
in hrepenenje obenem. Svoj odnos do Vide opiše
Mrva takole: »Zdajle, recimo, bi se lahko smejal
in bi rekel: kaj mi je ona, kaj sem jaz nji? Pa bi za-
tisnil oči in vse bi zavpilo v meni: ona ti je življe-
nje! Kar je bilo kdaj v tebi lepega, dobrega, ple-
menitega — vse ti je ona! Hrepenenje in cilj —
oboje ti je ona! — O, bratje, težko je!« Vida je
Mrvi ravno ta nemogoča istovetnost cilja in hre-
penenja, za katero je Bog človeka ukanil; in ta
nemogoča istovetnost ni nič drugega kot vse. Ona
mu je vse, t. j. življenje.
Lepa Vida kot objekt hrepenenja
Ker pa doma ne moreš imeti domotožja, ker na cilju
ni hrepenenja in ker v hrepenenju ni končnega ci-
lja, Mrva pa hrepeni ravno po istovetnosti hre-
penenja in cilja, se mu Vida kot objekt hrepenenja
lahko na kraju izkaže le kot prevara. V tem tre-
nutku se vse sprevrne, sprevrže v svoje nasprotje.
Vse postane nič, življenje smrt: »sladka je bila pre-
vara, spoznanje pa je grenko, grenko ... boljša bi
bila smrt!« Zato v senci prepoznanja, v obzorju
zgubljenih iluzij, hrepenenje neizogibno zasenči
sovraštvo; objekt hrepenenja se pretvori v objekt
sovraštva: »Kadar jo vidim, bi jo najrajši udaril,
naravnost v tisti beli obraz, na tiste svete oči, na-
to bi pokleknil prednjo ... to ne more biti ljube-
zen ... Moja nevesta je, pravijo, pa mi je tako da-
ljna in tuja in nedosegljiva kakor španska kraljič-
na. « Ne da Vida ne bi marala Mrvo, sam jo so-
vraži. Se pravi: razpet je med ljubezen in sovraštvo.
Nedosegljiva mu je, ker se je boji doseči. Ker je
noče doseči. Ko mu je najbližje in najbližja, ko sta
si iz oči v oči, mu je najbolj daljna in tuja. Čim
bliže sta si hrepenenje in cilj, tem bolj raste nape-
tost med njima; tem bolj sta si torej narazen. Sar
mo če bi si bila neskončno oddaljena, bi bila po-
temtakem lahko nekaj istovetnega. Cilj hrepenenja
zato vselej že v »neskončnost« odmaknjeni cilj.
človek, kot končno bitje, objekta hrepenenja prav
zato, ker si ga želi, noče najti. Zanj je izgubljen,
še preden ga je začel iskati. Usoda zgubljenih ilu-
zij je usoda iluzij na kraju zmeraj že izgubljenega
objekta hrepenenja.
Ob grenkobi spoznanja, da je resnica hrepenenja
prevara, se hrepenenje začne kazati Mrvi kot »jo-
kavo hrepenenje.« Tragika človekovega življenja
se mu pokaže kot komedija: »resnica je naša čisto
živalska lakot po kosu belega kruha in po žarku
belega sonca... in resnica je naš strah pred
smrtjo in strahopetnost pred samomorom ...« Bolj-
ša od bolečine spoznanja in od bolečine v sebi
trgajočega se hrepenenja bi bila smrt, toda tu je
strah pred smrtjo. Kakšna je smrt? Smrt je »viso-
ka in temna; v votlih jamah ni oči, ali vendar
strmi brezmejna zloba iz tistih votlih jam ...« Brez-
mejna zloba smrti, ki stoji izza vsega, tudi izza
ljubezni, vzbuja strahopetnost pred samomorom
in se tako na čuden način izkaže za najbolj trden
branik življenja. Kaj preostane ob brezmejni zlobi
smrti? Kaj storiti? »Nič ne ostane, nič ni storiti!«
V nasprotju z Mrvo je Poljanec nekoliko drugačne-
ga mnenja: »Eno samo hrepenenje mu nazadnje
ostane, temu listu v tolmunu: po spanju, hrepe-
nenje po dolgem, dolgem spanju ...«
Če ne bi bil na smrt bolan, bi v Poljančevem nir-
vanističnem hrepenenju, na njegovem dnu, brez
zadržkov prepoznali delovanje tistega nagona, ki
mu je Freud dal ime nagon smrti. Tako pa smo v
dvomih, saj Poljanec med drugim opominja, pred-
vsem samega sebe, da so njegove sanje »o vese-
lem hrepenenju, ko ve, da je smrt ob njegovi ra-
mi«, nesmiselne prav zaradi tega. Prav zaradi te- *
ga, ker je bolan na smrt. Kolikor bi bil zdrav, bi
bil torej zmožen veselega hrepenenja. Bi ga morda
zapustilo »trudno hlepenje« in bi se napotil za
glasom, ki ga je vabil: »ne od onkraj morja — od
onkraj zvezd!« Vendar tudi to ni gotovo, kajti Po-
ljanec ima hrepenenje načeloma za bolezen, ki je
hujša od kuge. Ki je hujša od te zavratno moril-
ske bolezni. Ki je smrtonosnejša od te sicer do-
volj smrtonosne bolezni: »ni se ji moči upirati,
človek jo uboga brez volje, kakor suženj valpta . .
in blodi brez nehanja v noč iz noči... brez ne-
hanja ...« Hrepenenje je bolezen, ki je močnejša od
volje. Torei, bi zdaj lahko zaključili z večjo gotovo-
stjo, v hrepenenju je vendarle neka nagonska moč,
ki človeka žene mimo njegove volje; in ker je hre-
penenje enako bolezni, ki je smrtonosnejša od ku-
ge, nagon v njegovem srcu ne bi mogel biti nič
drugega kot ravno nagon smrti.
Seveda pa se takoj postavi vprašanje, ali naj bi ta
sovisnost hrepenenja in nagona smrti veljala za
vsako hrepenenje ali pa le za povsem določeno
hrepenenje. Se ne zdi smešno, če bi nagon smrti
iskali tudi v veselem hrepenenju? Ni veselo hrepe-
nenje nagonu smrti ravno docela nasprotna težnja?
Ni morda celo njegovo najbolj čisto nasprotje?
Odgovor najdemo pri Dolinarju, ki se bolj boji
zdravja kakor smrti, kajti zdravje da bi bilo živ-
ljenje v nižinah, smrt pa pomeni prehod v drugo
in drugačno življenje; »Drugače ne more biti, ne
46
sme biti: nekje je drugo življenje, kjerkoli; pleme-
nitejše, večje, spoznanja polno življenje, nič po-
dobno temu trudnemu, slepemu, zahajajočemu
umiranju, ki je zdaj naš delež! Jaz verujem v to
drugo življenje — odkod drugače hrepenenje po
njem, hrepenenje po smrti, po osvobojenju iz te
žalostne ječe! In nikoli ni bilo to hrepenenje tako
globoko in tako bolesti polno, kakor je zdaj, ob teh
urah, ko vem, kako blizu mi je kolovoz in kako
daleč so mi zvezde... Slab sem in strahopeten,
pljunil bi na svojo strahopetno dušo!« Na tej točki
je Dolinar sicer prej ponovitev Mrve kot pa pono-
vitev Poljanca, toda obenem izreka resnico obeh.
Namreč prav resnico hrepenenja, če je običajno
življenje zahajoče umiranje, pa drugo in drugač-
no življenje smrt že predpostavlja. Hrepenenje po
drugem in drugačnem življenju je hrepenenje po
smrti. Drugo in drugačno življenje terja samomor,
kajti smrt je pogoj osvoboditve iz vsakdanjega
življenja ječe.
Da hrepenenje po smrti ni veselo hrepenenje, je
kriva strahopetnost; kriv je strah pred brezmejno
zlobo smrti. Zaradi tega strahu pred smrtjo se v
človeku nagon smrti lahko izoblikuje le kot hre-
penenje po smrti. Človekov nagon smrti torej ni nič
nagonskega. Ni nič pradavnega in nič praživalske-
ga oziroma pračloveškega, marveč to, kar človeka
prav v zadnjem trenutku potiska k samomorilnim
mislim, ki so živalskemu svetu povsem tuje. Šele
iz hrepenenja po drugem in drugačnem življenju,
ki je hrepenenje po smrti, začne človek v sebi od-
krivati živalsko življenjske plasti ter jih potiskati
iz svoje zavesti, tj. iz svoje sedanje zgodbe v zgo-
dovinsko preteklost oziroma v svojo pra-ali-pred-
zgodovino. Freud je skušal nagon smrti sicer tudi
biološko utemeljiti, kot teženje vseh živih bitij po
vrnitvi v neživo naravo, zaradi česar ima to teže-
nje za konservativno in regresivno težnjo; vendar
tedaj, ko sestopi iz metafizičnih metapsiholoških
konstrukcij in vstopi v psihoanalizo, ta nagon raz-
bere in razloži kot težnjo po združitvi. Ta težnja
po združitvi/spojitvi se po Freudu glede na različ-
ne faze človekovega psihičnega razvoja in glede
na spolno razliko pojavlja v različnih oblikah; vse
te oblike pa so po izvoru vendarle le modifikacije
osnovne človekove težnje po združitvi, tj. težnje po
združitvi z materjo. Zelja po združitvi z materjo, ki
je kot želja seveda nezavedna, se je porodila v ti-
stem trenutku, ko se je človek rodil in se tako lo-
čil, se pravi bil ločen, od matere: to je bil trenu-
tek prvotne, izvirne tesnobe ali pratesnobe člove-
ka. V falični fazi človeškega razvoja se ta prate-
snoba človeka pri otrocih moškega spola izposta-
vi kot tesnoba pred kastracijo, kajti v tej fazi si
otrok želi koitus z materjo (kot tej stopnji razvoja
ustrezajočo obliko združitve z materjo) in zato
se boji, da bi izgubil organ, ki mu edini omogoča
zaželjen spolni odnos. »Sicer pa je to še zmeraj
ista situacija, kakršna je v osnovi prvega velikega
stanja tesnobe ob rojstvu in infantilne hrepenenjske
tesnobe (Sehnsucht-Angst), situacija ločitve od va-
rujoče matere.«8 Tesnoba nastopi zaradi nevar-
nosti, da bo dokončno onemogočena združitev z
materjo; ne le obnavlja, ampak ponavlja se reak-
cija »hrepenenjske obsedenosti« ob izgubljenem-
pogrešanem objektu. Kolikor človek nekaj smrti po-
dobnega ne more doživeti, je po Freudu tudi strah
pred smrtjo, katerega izvir je smrtna tesnoba,
lahko le »predelava« oziroma »analogon kastra-
cijske tesnobe«, če se zdaj ozremo, bomo videli,
da se smrtna tesnoba oz. njen derivat, strah pred
smrtjo, izpričujeta kot edino faktično navzoča za-
stopnika nagona smrti.
V resnici pa je prav narobe. Nagon smrti je le
naknadna projekcija smrtne tesnobe. Kakor je tudi
tesnoba, vključno s smrtno tesnobo, zgolj projek-
cija hrepenenja. To dejstvo nam Freud kljub vsem
ovinkom izda sam. V 25. predavanju iz Predavanj
za uvod v psihoanalizo, ki nosi naslov Tesnoba,
naletimo takorekoč že kar na ustrezno formulo,
namreč v zadnjem stavku naslednje zgodbe: »Prvi
situacijski fobiji otrok sta fobija pred temo in fo-
bija pred samoto; prva se pogosto obdrži vse življe-
nje, obema pa je skupno pogrešanje ljubljene ne-
gujoče osebe, torej matere. Nekega otroka, ki mu
je bilo v temi tesno, sem slišal klicati v sosednjo
sobo: »Teta, pogovarjaj se vendar z menoj, strah
me je.« »Ampak kaj boš imel od tega? Saj me
ne vidiš.« Nato otročiček: »če kdo govori, je svet-
leje.« Hrepenenje v temi so torej pretvori (umge-
bildet; preoblikuje) v tesnobo pred temo.«9 Kdo se
ob tej zgodbi ne bi spomnil tistega Cankarjevega
stavka, po katerem je umetnik otrok, ki poje v go-
zdu, da bi ne skoprnel od strahu. Ker mu je tedaj
svetleje. Ker si tedaj prepreči, da bi se mu hrepe-
nenje pretvorilo v tesnobo. Gozd je simbol teme
in samote obenem. Petje pa je simbol umetno-
sti, te zapornice med hrepenenjem in tesnobo.
Kaj je vsebina oziroma objekt hrepenenja. Freud
navaja pogrešanje matere, ljubljene osebe, tj. ob-
jekta, na katerega je vezana otrokova ljubezen.
Na istem mestu skuša Freud razložiti, zakaj se
otrok prestraši, ko namesto matere kot znane in
ljubljene osebe zagleda tujo postavo. »Njegovo ra-
zočaranje in njegovo hrepenenje se zdaj sprevrže-
ta v tesnobo, torej v libido, ki je postal neupora-
ben, ki pa zdaj ne more obviseti v praznem, tem-
več se odvede v tesnobo. Tudi je komajda naključ-
je, da se v tej za otroško tesnobo paradigmatični
situaciji ponovi pogoj prvega stanja tesnobe med
porodom, namreč ločitev od matere.« če bi se
47
hoteli zadovoljiti s pametjo poprečnega psihoana-
litika, bi na pričujoči stopnji interpretacije Cankar-
jeve drame in njenih akterjev že lahko izvlekli na-
slednji generalni zaključek: Poljančevo hrepenenje
po dolgem, dolgem spanju ter Mrva-Dolinarjevo
hrepenenje po smrti nista nič drugega kot simptom
nepreseženega hrepenenja po združitvi z materjo.
Kar bi pomenilo, da so vsi trije infatalne »osebe«,
da so se v svojem razvoju zaustavili nekje med
falično in genitalno fazo, tako da želje po združitvi
z materjo ne zmorejo preusmeriti na to ali ono iz-
voljenko. Namesto da bi mater nadomestili z
drugim objektom, z žensko kot objektom spolne
ljubezni — morda se bo to Dolinarju s pomočjo
Milene na kraju vendarle posrečilo —, premeščajo
in prenašajo svojo infatilno željo na imaginaren
način v Vido, v imaginarni objekt hrepenenja. Tako
njihov strah pred smrtjo ni vzrok, temveč učinek
njihove smrtne tesnobe, ki je po svoji plati spet
le učinek tesnobe pred kastracijo, saj je za njih
želja po spolnem odnosu z Vido po bistvu incestna
želja. Od tod zavrtost njihovega libida in odva-
janje zavrtega libida v tesnobo takšne ali dru-
gačne bolesti.
Preden pristanemo na te enostavne in razvidne
povzetke, pa si je treba zastaviti nekaj vprašanj.
Predvsem pa si ogledati nenavadno protislovje v
navedenem Freudovem tekstu. Po Freudu se hre-
penenje sprevrže v tesnobo. Torej bi morala biti
tesnoba na določen način učinek hrepenenja. Kar
pa ne bo držalo, saj bi moralo biti v tem prime-
ru v otroku hrepenenje po združitvi z materjo, da
bi se potlej ob njegovem rostvu lahko porodila
tesnoba, že pred njegovim porodom in s tem pred
njegovo ločitvijo od matere. Skratka: hrepenenje
po združitvi bi moralo tedaj obstajati že pred lo-
čitvijo. Vse kaže, kolikor na takšno protislovje ne
moremo pristati, da je tesnoba kljub vsemu ven-
darle pred hrepenenjem. Da je morda celo nje-
gov vzrok.
Razen tega Freud v zadnjem tekstu ne govori le
o hrepenenju in tesnobi, ampak vpelje tudi razoča-
ranje. Razočaranje in hrepenenje skupaj da šele
izzoveta tesnobo. Hrepenenje samo na sebi torej
ni vzrok tesnobe. Drugače rečeno: hrepenenje ni
zadostni razlog tesnobe. In naprej: kaj sledi iz
hrepenenja tedaj, če se mu ne pridruži razočara-
nje? Vprašanje je upravičeno, ker se zdi, da je
hrepenenje pogoj razočaranja, da pa razočaranje
ni pogoj hrepenenja. Ko se Freud v spisu Zavrtost,
simptom in tesnoba znova vrne k opisu tesnobe
otroka, ki namesto matere zagleda tujo osebo,
sicer spet navaja, kako je ta tesnoba rezultat re-
akcije nevarnosti pred izgubo objekta, na kate-
rega je navezan, obenem pa opozori na nov pojav:
otrok ob tem občuti tudi bolečino. To bolečino
razloži Freud na osnovi tega, da otrok kot dojen-
ček še ne zna razločevati med začasno izginitvijo
in trajno izgubo; in le počasi se nauči, da se bo
mati, četudi izgine, vseeno znova vrnila. »Mati mu
to zanj tako pomembno spoznanje privzgaja s tem,
ko se igra z njim tisto znano igro, pri kateri si
pred njim pokrije obraz in si ga na njegovo ve-
selje spet odkrije. Tedaj občuti takorekoč hrepe-
nenje, ki se ga ne drži obup.«10 Občuti takorekoč
veselo hrepenenje. Natančneje: hrepenenje občuti
na meji obupa in veselja. Ker je to igra in se po-
navlja v rednih presledkih, na katerih ravno pra-
vilno pogostnost pazi mati kot voditeljica igre, se
hrepenenje nikdar ne prevesi v obup in razoča-
ranje, marveč vselej sprosti v veselje, ko se mati
odkrije. Igra zakrivanja in odkrivanja obraza navadi
zato dojenčka na to, da v trenutku hrepenenja ta-
korekoč že vnaprej začuti veselje in da takorekoč
pozabi na tesnobo in obup, v katero je poprej za-
padel, kadar je začutil odsotnost matere. Končno
se bo naučil, da izginitev in odsotnost matere prav-
zaprav ni nič resnega; da spadata v igro, v kateri
vselej dobi.
Kdaj se nauči tega? Kdaj mu postane takšen po-
gled na svet navada? Ko se začne predstavljeno
igro otrok v nekoliko spremenjeni obliki sam igra-
ti. To je tudi »prva igra, ki si jo otrok sam ustva-
ri«,11 pripomni Freud že leta 1920 v spisu Onstran
načela slasti. Igra poldrugo leto starega otroka,
ki ga je opazoval Freud, je bila sprva v tem, da
je vse dosegljive predmete metal od sebe, da bi
jih potem s pomočjo drugih spet našel. Malo ka-
sneje se je osamosvojil in se igral s »špulco« na
nitki kar v svoji posteljici; metal jo je čez rob, po-
tem pa s pomočjo nitke spet potegnil k sebi, ob
čemer je ob metu vzkliknil drugače, kat pa po pote-
gu nazaj, ko se je povrnjenega predmeta zmeraj
znova še prav posebej razveselil. Distinktivno ar-
tikulirana vzklika naj bi pomenila tole: tja in tu.
Višek je ta hip dosegel, ko se je otrok osvobodil
tudi vnanjega predmeta ter se začel igrati sam
s seboj kot objektom in sicer tako, da je pred ve-
likim skoraj do tal segajočim zrcalom izmenoma
počepal in vstajal, se torej samemu sebi izme-
noma skrival in odkrival; tudi to igro se je otrok
nekega dne, ko je bila mati za nekaj ur zdoma,
naučil sam ter materi, ko se je vrnila, z glasom,
ki je pomenil tja, skušal povedati, kaj mu je uspelo:
uprizoritev lastnega izginotja. Zaradi izredne po-
membnosti, ki jo ima za otrokov razvoj faza njego-
vih nastopov pred ogledalom, je Lacan to fazo
izoliral in ji dal tudi ustrezno ime: zrcalna faza oz.
stadij ogledala. V tej fazi si otrok izoblikuje svojo
zrcalno podobo; s čimer pa je formulirano nekaj
tavtološkega, saj je ta podoba, ki jo dobiva o se-
48
bi, edina podoba. Prek te podobe torej šele na-
knadno, se postopoma identificira, torej diferencira
od vsega drugega, kar sicer vidi.
Iz prikazanega razvoja odnosa med otrokom in
materjo je razvidno, da je prvo ogledalo, v katerem
zagleda otrok samega sebe, ravno mati, njen o-
braz. Materin obraz je potemtakem izhodišče otro-
kove primarne identifikacije. Izhodišče njegove pri-
marne zrcalne podobe (image), tj. njegovega pri-
marnega imaginarnega jaza. Že prav na začetku
se med otrokom in materjo vzpostavi torej izra-
zito dualni odnos. Odnos, glede na katerega so
vsa druga otrokova razmerja potisnjena popolno-
ma v ozadje. Tudi njegovo razmerje do očeta. V
tej razpravi sicer nimamo namena raziskovati, v
kakšni zvezi je navedeno dejstvo s Cankarjevo
poudarjeno nezavezanostjo na mater, pač pa smo
se s to problematiko prisiljeni mimo problema hre-
penenja soočiti tudi zato, ker v sami drami Lepa
Vida nastopa mati na prav poseben način; namreč
kot Mati, kot poosebljena mati, ki je zaradi tak-
šne vloge kajpada brez osebnega oziroma last-
nega imena.
V primarnem odnosu med otrokom in materjo mati
nima imena. Mati ima obraz. Ta materin obraz
sprva otroku ni le nekaj najbolj znanega in zato
domačega, nekaj najbolj ljubljenega, kolikor na tej
stopnji dojenčkovega razvoja lahko govorimo o
ljubezni, ampak je otrok s tem obrazom takorekoč
poistoveten. Od tod otrokova prestrašenost in
njegova tesnoba, če nenadoma zagleda tuj obraz.
Tuj obraz pomeni neposredni udarec v materin
obraz, s tem pa tudi v otrokov lastni obraz; kajti
otrok je poistoveten z materinim obrazom in zato
nenadni pojav tujega obraza deluje nanj kot pojav
prikazni, navsezadnje kot napad na njegovo iden-
titeto. Njegov imaginarni jaz, do katerega se je
komaj prikopal, je v nevarnosti, saj je vanj udaril
komet, ki ni zgorel v zaščitnem plašču atmosfere,
ki ga otrok še nima, marveč se je zaril naravnost
v njegov obraz. Ter pustil na njem neizbrisne sle-
dove. Otrok se je znašel pred breznom svoje
identitete, pred hiatom oziroma shizmo svojega
imaginarnega jaza.
Razpoko svojega in s tem otrokovega obraza mati
ne prikriva. Svojega manjka, ki je obenem tudi
manjko otroka, saj zaradi poistovetenja z mater-
jo manjka tisto, kar manjka materi, najpoprej in
predvsem otroku, mati ne skuša odpraviti, marveč
ga skuša obvladati. Vzame ga dobesedno v svoje
roke. Ne da bi napolnila nastalo luknjo, temveč da
bi pokazala, kako ta luknja vendarle ni brez dna.
Otroka skuša obvarovati pred breznom ravno na
ta način, da ga na manjko navaja. Da se gre
z njim igro zakrivanja in odkrivanja obraza. Igro
videza in resnice, češ: pravi in resnični obraz je
le moj obraz. Ta obraz se sicer lahko izmakne, iz-
gine z obzorja otrokovega pogleda; namesto nje-
ga se lahko prikaže nekaj tujega (z rokami prekrit
obraz), lahko se prikaže magari povsem tuj obraz,
toda to je le krinka: nazadnje se mora — spet —
pokazati pravi in resnični, tj. materin obraz. Skozi
igro mati otroka uči torej tega, da je tuj obraz le
trenutni videz, le začasno zastrtje njenega, tj. o-
trokovega obraza. Mati preigra manjko tako na
zelo premeten način. Ne da bi bilo manjka; manjko
je, toda ni resničen. Manjko je videz. Resnica
manjka ni v manjku resnice, marveč v neresnično-
sti manjka. Tuj obraz, drug in drugačen obraz, o-
braz drugega glede na zmeraj znova potrjeni po-
zitivni izhod igre ni nič drugega kot zastrta podo-
ba mojega (materinega) obraza. Prej ali slej se to
mora izkazati. V otroka je vgrajen temeljni, toda
podtalni kamen ojdipovega nagona po resnici.
Ker je zaupanje v resnico oziroma v pravi obraz
brezmejno (zaradi česar je treba, če ni drugega iz-
hoda ali drugačne razrešitve, videz zastrtega a-
braza tudi razbiti, ubiti njegovo navideznost), je
nagon po resnici smrtonosni nagon, nagon smrti,
če mi ne uspe, se ta nagon obrne zoper mene sa-
mega, zoper mojo neresničnost, zoper navideznost
in zato popačenost mojega obraza, zoper zgre-
šeno identiteto imaginarnega jaza. Nagon smrti
se sprevrže v težnjo po samomoru.
Je torej zavest materine igre nezavedna laž? Je
rezultat zakrivanja in odkrivanja materinega obra-
za prvobitna prevara, primarna iluzija, v katero se
je brez svoje krivde zapletel in ujel nedolžni otrok?
Je vzrok Poljančeve ter Mrva-Dolinarjeve težnje k
smrti oziroma vzrok hrepenenja po dolgem, dol-
gem spanju v prvobitni zapeljanosti, v prvobitni
očaranosti in uročenosti z igro, v katero so bili
vpeljani brez svoje volje? Je njihovo razpoznanje
življenja kot prevare v bistvu nezavedno soočenje
s prvobitno prevaro sicer čez vse očarljive in mam-
ljive igre?
Nadaljnji razvoj otroka nam je pokazal, da otrok
materi ni docela nasedel. Da tudi materina igra ni
docela enoznačna. Gre za vlogo in težo tistega
poslednjega pa vendarle predzadnjega trenutka,
preden si mati odkrije obraz. Ko je otrok tik pred
tem, da se njegovo hrepenenje prevesi v obup.
Ne čaka mati vselej na ta trenutek? Ni ravno v tem
čakanju mik igre? V tem, da se za otroka igra
vzpne na rob propada? Na rob propada njegove te-
žko vzdrževane identitete, na rob razpada njego-
vega komaj in komajda zakrpanega imaginarne-
ga jaza? Hrepenenje se lahko sprosti v veselje le,
če že doseže določeno napetost. Ko raste ta na-
petost, ki je v osnovi istovetna s tem, čemur pra-
49
vi Freud iibido, raste tudi hrepenenje. Napetost, s
katero raste hrepenenje, ki na določen način raz-
ganja otroka, v otroku obenem nedvomno vzbudi
tudi občutek utesnjenosti; in v tej svoji razsežno-
sti napetost ni nič drugega kot spodnja plast te-
snobe. Tesnoba se res prebudi šele tedaj, ko hre-
penenje omahne in nastopi obup, toda njeno spa-
nje je bilo vse prej ko pa trdno spanje. Čim bolj
napeto je hrepenenje, tem bolj budna in pripravlje-
na je tudi tesnoba. Brez tesnobe oziroma brez na-
petosti kot njene spodnje plasti bi tudi hrepenenja
ne bilo. In kakor tesnoba ni vzrok hrepenenja, tako
tudi hrepenenje ni vzrok tesnobe. Poskus njune ra-
zlage s pomočjo formalizirane kavzalne določeno-
sti, h kateri se na ravni metapsihologije zateka
Freud, zato neizogibno vodi v logično nedosled-
nost, v protislovje, ki pa ga Freud na ravni ana-
lize uspešno razrešuje z metaforonimičnimi pote-
zami: s premestitvami in nadomestitvami, z gibi so-
določenosti in nadodločenosti. Hrepenenje in te-
snoba sta enakoizvorna, torej enako izvirna.
Mati ne more vselej uganiti, kdaj je najbolj pravi
trenutek. Zato se otrok kdaj pa kdaj znajde že
onstran meje. Se sreča iz oči v oči s tesnobo; se
pravi z obupom in strahom, kajti tesnoba nikdar
ne nastopi sama, kot taka. Ne nastopa v ospred-
ju, temveč v ozadju. Otrok se kaj kmalu nauči, ka-
ko jo bo tam tudi zadržal. Igro, ki jo je sprva vodi-
la mati, kmalu ne le izsiljuje, ampak jo čedalje
bolj tudi dirigira. Odreja, ko terja, časovni razmak
gibov itd. Dokler se ne začne igrati sam, z igrač-
kami in nazadnje s samim seboj. Igra zakrivanja
in odkrivanja materinega obraza se sprva nada-
ljuje v igro s prisotnostjo in odsotnostjo matere;
otrok s svojim jokom in glasom prikliče odsotno
mater ali izzove nadomestilo njene prisotnosti,
tj. njen glas: v sosednji in temni sobi mu je svet-
leje, če se mu oglaša mati. Morda se mu oglaša le
s svojo hojo, toda tudi ti šumi zadoščajo za uvod
v mirno spanje. Tako postane mati simbol varno-
sti. Prevzame manjko nase, v teh trenutkih pred-
spanja; Mati tolaži na smrt bolnega Poljanca kot
otroka: »Ali si sam ostal, ubožec? Lepo zaspi, le-
po sanjaj! Sede k postelji.« Lepo zaspati pomeni
lepo sanjati. Zaspiš pa lepo, če ne zaspiš sam.
Toda od kod grdo spanje in grde sanje?
Grde sanje, sanje v senci odsotne matere, v sen-
ci manjka njenega glasu ali njenega obraza, so
sanje o tujih obrazih, o prikaznih in o njihovih
glasovih, glasovih pošastno zveneče tišine. Koli-
kokrat se je otrokovo hrepenenje prevesilo v obup!
Kolikokrat je otrok ostal sam, v samoti teme in
tišine! Kolikokrat je ostal sam z manjkom svoje
identitete, sam z luknjo v svojem jazu in z odprto
rano na svojem obrazu, preden se je te grde sa-
nje svojega življenja naučil sam tudi izigrati. Pre-
den se je naučil igro s prisotnostjo in z odsotnost-
jo matere nadomestiti z igro odsotnosti in prisot-
nosti nekega predmeta. Igra s predmetom kot na-
domestkom matere ima v sebi zato tudi nekaj
motnega, nekaj sovražnega in maščevalnega. Ko
otrok vrže predmet, ga za trenutek ne le odvrže,
ampak tudi zavrže. V njegovem vzkliku: tja! je
kanček privoščljivosti in vzkliku: tu! poleg veselja
velika mera zmagoslavja. S to igro, ki zaradi tega
pomeni določeno odtujitev materi, pa se otrok, ki
se je vse dotlej popolnoma istovetil z materjo, v
enaki meri odtuji seveda tudi samemu sebi. Raz-
dvojenost in s tem razcepljenost sta mu odslej la-
stna ravno tako, kot sta privlačnost in odvratnost
neodtujljivi sestavini predmeta njegovega hrepe-
nenja, torej ljubezen in sovraštvo neodtujljivi se-
stavini njegovega hrepenenja. Neodtujljivi, zato
neizogibno povezljivi, toda hkrati neizogibno tudi
nezdružljivi sestavini. Kakor zaradi svoje odvisno-
sti od drugega (matere in njenih nadomestkov)
otrok nikdar ne more odpraviti manjka polnosti in
celovitosti svoje biti, tako tudi razpetosti svojega
hrepenenja ne more nikdar docela preseči. S tega
vidika je ambivalentnost »junakov« Cankarjeve
drame v odnosu do objekta hrepenenja in s tem
razpetost tega njihovega hrepenenja povsem nor-
malna. Še najbolj problematičen je Dioniz. ki sploh
ne pozna hrepenenja: »Dan brez večera ... večno
življenje ...« Poljanec: »Brez hrepenenja?« Dioniz:
»Kaj je hrepenenje?« Poljanec: »Blagor ti!« Blagor
ubogim na duhu, kajti njih je vera, upanje in »nebe-
ško« kraljestvo.12 Toda kaj je z njihovo človeško-
stjo, če ne vedo za hrepenenje? če v njih ni hre-
penenja?
Razen Matere nastopa v Lepi Vidi še ena oseba
lastnega imena, Zdravnik kot poosebljenje zdravega
razuma in preproste pameti, ki pravi takole: »Mno-
go ljudi sem videl; najbolj pošteni, najbolj pleme-
niti najbolj človeški so tisti, ki ne vedo, kaj je kesa-
nje, kaj so sanje, kaj je hrepenenje, tisti, ki žive
lepo in veselo pod božjim soncem kakor žival in
kakor rastlina ...« Če drugega ne, je človeškost
bitja, ki živi kakor žival in kakor rastlina, ne pa
kakor človek, vsaj vprašljiva človeškost, človek,
ki je brez hrepenenja, ne živi kakor človek. Živi
bolj pošteno, bolj plemenito, morda je celo bolj
človeški, z manj sovraštva in zlobe, kot ju ima
v sebi človek hrepenenja, toda to je omejen člo-
vek. Hrepenenje je namreč tisto, kar razpira in
razširja meje človeka. Kar človeka izvleče iz nje-
govega dualnega odnosa z materjo, torej iz njego-
ve zaverovanosti v zrcalno podobo samega sebe,
v podobo imaginarnega jaza.
Že med igro s predmetom, bržkone že celo pri
igri, ki jo z zakrivanjem in odkrivanjem obraza vodi
mati, se namreč vpleteta tista dva dinstinktivna
50
zloga, ki glasovno spremljata odsotnost in pri-
sotnost objekta hrepenenja. Hkrati z razvojem igre
izgubljenega in spet najdenega predmeta se razvija
tudi otrokova govorica. Lacan zato že na ravni te
igre razbere ne le vzniknjenje, ampak že kar
zmago simbolnega, »človek svoj čas dobesedno
posveti razvijanju strukturalne alternative, v kate-
ri druga drugo pozivata prisotnost in odsotnost.
Prav v trenutku njune bistvene konjunkcije in ta-
korekoč na ničelni točki (au point zero du desir)
želje zapade človeški objekt zajetju, po katerem je
anulirana njegova naravna svojskost in po kateri
je odslej podrejen pogojem simbola.«'3 Po razločku
med besedama je razglašen in obenem uglašen
razpor med otrokom in igračo, med sub-jektom in
ob-jektom igre. S tem pa tudi med subjektom in
objektom hrepenenja. Igra besed kot označevalk
prisotnosti in odsotnosti predmeta pa vendar še ni
prava simbolna igra. V uglašeni igri s predmetom
otrok še ni popolnoma zavezan pogojen simbolne-
ga. Zato tudi učinkom simbolnega ne.
Čeprav zdaj predmet nadomešča mater, smo še
zmeraj znotraj dualnega odnosa. Otrok še ni iz-
stopil iz njega in se ga potemtakem ne zaveda kot
takega. Njegovo hrepenenje je še daleč od želje.
Opazili smo, da na točki, na kateri Freud govori o
»Sehnsucht«, Lacan vpelje francoski izraz »desir«,
ki je po svojem pomenskem obsegu precej širši,
saj lahko pomeni ali hrepenenje ali željo, lahko pa
tudi oboje skupaj. Ker je ta izraz glavni Lacanov
termin, torej presečišče Lacanovih temeljnih de-
finicij, se bo pokazalo, namreč glede na Lacanove
lastne definicije, da je raba tega izraza na tem
mestu napačna. Kajti učinek te rabe je zabris
razlike med hrepenenjem in željo.
Iz dualnega odnosa s svojo zrcalno podobo izsto-
pi otrok šele, ko se po igri pred ogledalom, po
igri skrivanja s samim seboj, obrne od ogledala in
od samega sebe k materi, ki se je pravkar vrni-
la ter ji z glasom, ki pomeni tja, pove, skuša do-
povedati, kaj se mu je v igri samoodsotnosti in
samouprisostvovanju zgodilo oziroma kaj mu je
uspelo. Ob tem dogodku je otrok prepoznal, da je
objekt hrepenenja, ki se mu kaže v zrcalni podo-
bi, on sam. Objekt in subjekt igre, s tem pa tudi
hrepenenja, sta si le navidez različna. V resnici pa
sta eno in isto. Tudi ne-jaz je jaz, je podoba ali
drugobit jaza. Tu je rodni kraj fichtejevske iden-
titetnostne filozofije in vsakršne refleksijske, tj.
idealistične metafizike. Otrok se zave, da si je tu-
di tedaj, ko si je kot običajni objekt igre/hrepene-
nja odsoten, na nek način prisoten. Da se mu
zrcalna podoba izmakne prav tedaj, a tudi edino
tedaj, ko si ji sam izmakne in umakne. In da si
po drugi plati svojo zrcalno podobo lahko unavzo-
či, kadarkoli se mu to zahoče. Tako se v otroka
vtisne razlika med njim samim in njegovo zrcalno
podobo. Vtis te razlike spomni otroka na njegovo
prvo ogledalo in na njegovo prvo zrcalno podobo,
na obraz matere. Odslej bo to obraz drugega, od
njegovega obraza različen obraz. Medtem ko je
bila mati zdoma, se je njena vloga povsem spre-
menila: podvojila in zato razcepila. Doma je ne
čaka več le po njej hrepeneči otrok in zdaj že
vsakdanji soigralec, ampak predvsem sogovornik.
Iz nagovorjenega in vzklikujoče kličočega bitja se
je otrok medtem spremenil v govoreče bitje, saj se
z vzklikom, ki pomeni tja, obrne k pravkar prišli
materi kot z besedo, kot z označevalcem (simbo-
lom) nečesa, kar se je zgodilo že poprej in kar
torej ni več prisotno. Brž ko otrok mater nagovori,
se obrne nanjo kot na subjekt govorice, obenem
upravičeno pričakuje od nje priznanje, da ji je,
kljub odvisnosti od nje, postal enakovreden. Terja
potrditev, da se je tudi on izpostavil kot subjekt
govorice. Potrditev in priznanje terja prav od ma-
tere, kajti mater, ki mu je že doslej pogosto go-
vorila in se delala, kakor da jo razume, ima za no-
silko govorice.
Mati tudi zares je nosilka in prenašalka govori-
ce. Toda materin jezik nima matere. Ko se otrok
znajde v razliki med besedo in stvarjo, začne
spraševati: kaj je to? Nekako se zaveda, da imajo
vse stvari imena in da vse besede nekaj pomeni-
jo. Ne ve pa, kaj pomenijo. Zato sprašuje. Mati si-
cer odgovarja, toda beseda je tista, ki da besedo.
Pošilja k drugi besedi in tako naprej, šele besede
torej diferencirajo otrokov svet: tako zunanji kot
notranji. Prek njih, prek njihove simbolne označe-
valne dimenzije šele začne otrok zares razloče-
vati med samim seboj in svojo zrcalno podobo,
med svojim realnim in med svojim imaginarnim ja-
zom. čeprav se simbolna dimenzija tako kaže kot
tisto tretje in naknadno, je v resnici to prvo in
prvotno, saj diference med dimenzijo realnega in
med imaginarno dimenzijo pred vstopom simbolne
dimenzije sploh še ni. Diferenca znotraj identitete
se pokaže šele v vzvratnem ogledalu. V vzvratnem
ogledalu tekočega traku besed.
Triadna struktura simbolnega, realnega in imagi-
narnega v katero je vstopil otrok s svojo besedo,
je odslej tudi pogoj dualne relacije med njim sa-
mim in njegovo zrcalno podobo kot objektom hre-
penenja. Posledica je ta, da se zaradi uočene raz-
like znotraj dualne relacije razcepi in podvoji tudi
objekt hrepenenja. Mati kot prvo ogledalo in prva
zrcalna podoba otroka, kot izvir njegove identitete,
je še naprej objekt otrokovega hrepenenja, obe,
nem pa si je objekt hrepenenja postal tudi sam.
Namreč ravno prek svoje zrcalne podobe. Prek svo-
jega imaginarnega jaza, tj. ljubljenčka sVoje do-
51
misiji je. Paradoks hrepenenja je v tem, da otrok
na tej stopnji svojega razvoja išče pot, na kateri
bi ravno kot ljubljenček svoje domišljije ostal ali
postal tudi mamin ljubljenček.
Na osnovi razlike med samim seboj in svojo zr-
calno podobo, torej v območju triadne strukture
tudi na osnovi razlike med svojim in materinim
obrazom, med seboj in materjo, otrok kaj kmalu
odkrije ne le razliko, ampak tudi razločnik med
materjo in očetom. Odkrije spolno razliko, če je
to otrok moškega spola, na kar se doslej nismo
veliko ozirali, ker postane to pomembno šele se-
daj, zasluti, kaj povezuje očeta in mater. In ker
ima tisto, česar mati nima, tudi on sam in ker ga
povezanost med očetom in materjo ločuje od ma-
tere, bi rad očeta spodrinil in odrinil. Oče se mu
je postavil na pot njegovega hrepenenja. Pot do ci-
lja, do združitve z objektom hrepenenja je prese-
kana. Avtoriteta očetove moči, ki otroka prižene
ne le do morečih, ampak pogosto kar do morilskih
sanj, pa seveda zadošča, da se otrok v strahu za
tisto, kar ima, umakne. Očetova avtoriteta mu ob-
velja kot zakon: očetova beseda obvelja kot bese-
da prepovedi, kot beseda, ki prepoveduje dostop
do prvobitnega spolnega objekta hrepenenja in s
tem vstop v območje čistega in najvišjega užitka.
Hrepenenje zaradi te prepovedi ni nič manjše. Na-
robe. Napetost hrepenenja in s tem tesnoba se po-
večata. V igrivost otroka je udarila strela. Kajti
objekt igre in hrepenenja, ki mu je bil v igrah, na
katere ga je navadila mati, vselej na voljo, saj ga
je ubogal takorekoč na klic, se mu je prvič nepo-
vratno izmaknil. Postal je prepovedan objekt. Kar
se zdaj lahko vrne in se bo nenehno vračalo, ni
nič drugega kot hrepenenje po prepovedanem ob-
jektu. In to hrepenenje po prepovedanem objektu
je šele tisto, čemur pravimo želja.
Ne gre za istovetnost želje in zakona, tj. zapove-
di/prepovedi, kakor pravi Lacan, ki igra na večpo-
menskost francoskega izraza »desir«, namreč za
istovetnost hrepenenja in prepovedi v želji. V željo
sta vpeta hrepenenje po materi kot spolnem objek-
tu hrepenenja ter očetova prepoved in očetova ob-
sodba tega hrepenenja. Zato je v nasprotju z La-
canom treba pritrditi Freudu, da je želja v svojem
jedru vselej spolna želja. Sublimacija želje zato po-
meni sestop in vrnitev k predspolnemu recimo či-
stemu hrepenenju. Običajno pa se želja kot (spol-
na) želja, kot spolno hrepenenje po materi, uveljavi
in kljub prepovedi ohrani na ta način, da si otrok
prepoved pravilno razloži kot zapoved: želi in poželi
si druge ženske! V obzorju te zapovedi je vsaka
izvoljenka zato najpoprej in neizogibno nadome-
stek matere. Nadomestek, toda ne nadomestilo.
Hrepenenje po prepovedanem in za zmeraj izgub-
ljenim objektom hrepenenja ostane.
To hrepenenje je odslej hrepenenje po nemogočem,
hrepenenje po čistem užitku ob združitvi s spol-
nim objektom hrepenenja. Hrepenenje po incest-
nem orgazmu. Banalni nadomestki tega orgazma so
skoki čez plot. Banalni, ker nobeden od teh skokov
ni salto mortale, kakršen bi bil Ojdipov skok, če
ga v ta skok ne bi zabrisala usoda; ker je bil v ta
skok pognan na nezaveden način, ga ne plača z
živlienjem: samooslepitev ni toliko kazen zaradi
tega skoka, kolikor kazen zaradi zavestne zagna-
nosti po poti onega predhodnega in predspolnega
hrepenenja, hrepenenja po resnici odstrtega obra-
za. V Cankarjevi Lepi Vidi ne gre za ojdipovsko
hrepenenje, temveč prav za hrepenenje po čistem
užitku, za hrepenenje po prepovedanem in za zme-
raj izgubljenim, tj. spolnim objektom hrepenenja.
Ker je spolni objekt hrepenenja objekt, ki je obvisel
v zraku, ne da bi bil tja sploh vržen, ga klici hre-
penenja ne morejo poklicati nazaj. Objekt hrepe-
nenja, ki ga lahko pokliče v prisotnost hrepenenje
samo, je predspolni objekt. Iščemo ga lahko torej
le tostran ali onstran spolnosti. Tostran ali onstran
želje in njenega prvobitni spolni objekt nadome-
ščajočega objekta; spolni objekt hrepenenja je to-
rej nemogoči objekt oziroma objekt samega sebe
onemogočujočega hrepenenja. Vida je poosebljenje
tega in takega objekta hrepenenja; prav zato pa
tudi simbol hrepenenja kot takega, kajti odrasel
človek kot človek želje se s hrepenenjem kot takim
lahko sreča le na simbolen način.
Mrva najprej pravi: »Nisem je našel.« Potem pa na-
daljuje: »Tudi iskal je nisem ... Kaj je ena meni?
Kaj sem jaz nji? To se pravi: iskal je nisem, na-
šel sem jo.« To je čuden krog, saj se znotraj njega
srečamo z navidez povsem protislovnima izjavama.
Kdor išče, ta najde. Mrva je Vido našel, ne da bi
jo iskal: »tik pred menoj se je zavrtila, oplazila me
je s kratkim, vihrajočim krilom po licu ... spoznal
sem jo, čeprav je imela črno masko ... « Kakor
je Vido našel, tako jo bo Mrva tudi izgubil. Izgubil,
ker jo bo zavrgel: »Ali pa se mi je sanjalo! Sanje
ali resnica! Minilo je — prav je, da je minilo! Lju-
bezen, vzdihovanje, cmeravost, lepe besede, mili
pogledi — kaj še? Kar v skrinjo, pa skalo na po-
krov! Kadar otrok doraste, zaluči v kot svojo pun-
co iz cunj ... Vse, kar smo počeli, je bila neumna
in smešna komedija.« Tragedija iz neumne in
smešne komedije seveda ne more vznikniti. Ko je
Mrva Vido zavrgel kot punco iz cunj, je tudi s svo-
jim življenjem začel pometati kot s cunjo. Zadnje
zatočišče te cunje je »močna železna kljuka«. Kot
punca iz cunj Vida ni več objekt hrepenenja. Brez
objekta hrepenenja pa tudi hrepenenja samega ni.
Z Vido kot punco iz cunj je Mrva zavrgel hrepene-
nje kot tako, kajti za otroka punca iz cunj kot ob-
52
jekt hrepenenja ni punca iz cunj, kakor se resnica
kaže odraslemu, marveč podoba mamine ljubezni,
zrcalna podoba njega samega.
Toda zakaj Mrva zavrže Vido? Zakaj z Vide, ki jo je
kljub njeni črni maski spoznal med vsemi pisanimi
pustnimi šemami, ni potegnil te maske, ji pogledal
v obraz in jo poljubil? Ali vsaj zaplesal z njo? Mor-
da zato ne, ker mu je Vido že prevzel nekdo drug?
Ker se je Vida že odločila za drugega, za Dolinarja?
Glavni razlog je v tem, da je nanjo že ves čas »gle-
dal z očmi svoje duše«, z očmi svojega hrepenenja
in da je bila »sijajna lepota« Vide lepota teh oči
in za te oči. Vprašanje, kaj pomeni duša, za zdaj
lahko postavimo v oklepaj. Odločilno je to, da se v
vzvratnem ogledalu te duše hrepenenje samo kaže
kot strmenje v prevaro, kot slepilo, da človek ne bi
videl »strašnega življenja«, v katerem živi »s tem
resničnim telesom«. Resnica z resničnim telesom
se namreč razkriva v obzorju duše kot »čisto ži-
valska lakota« in »strah pred smrtjo«. Torej je tudi
življenje resnične Vide, Vide z resničnim telesom,
nekaj strašnega. Črna maska ni navidezen, temveč
resničen videz Vide. Je resnica Vide z resničnim
telesom, resnica Vide s strašnim življenjem v tem
telesu.
V očeh duše in z vidika hrepenenja je Vida špan-
ska kraljična. Z vidika razočaranega hrepenenja,
tj. z vidika spoznanja, postane španska kraljična
punca iz cunj; Vida z resničnim telesom, edina Vi-
da, ki še preostane, pa je Vida strašnega, tj, spol-
nega življenja. Ob nastopu Vide v prvem dejanju
zato Mrva, »ves trepetajoč od ljubezni in sovra-
štva«, ne govori tistega, kar po Poljančevih bese-
dah govori njegovo srce, temveč pravi: »Ko si
prišla, te nisem ne poljubil, ne udaril. Vrni se v pa-
radiž.« Toda medtem jo je po prvih besedah ironič-
nega pozdrava že obsodil: »Izpovej se, usmiljeni
sodniki ti bomo.« V tretjem dejanju potem Mrva, ko
je dokončno zavrgel Vido, svoje sicer grešno srce
takole opiše: »Nikoli ni bilo tako čisto in mirno to
moje grešno srce«. Obenem pa v trenutku, ko se
je dokončno odločil za samomor, pove: »Strah me
je kakor zaljubljenca, ki trepeče in prebledeva od
prevelike radosti.« Če je pred Vido trepetal od lju-
bezni in sovraštva, trepeta zdaj, pred smrtjo, od
prevelike radosti,14 Kot zaljubljenec in brez sovrašt-
va v sebi.
Zato njegova smrt ni tragična. Samomora ne na-
pravi iz obupa, temveč iz ljubezni. Iz ljubezni do
svoje neveste smrti: »Svatovsko je moje veselje.«
Mrva, ki že s priimkom spominja na mrtvaka, je ne
le s tem priimkom ženskega spola, ampak z vsem
bitjem in žitjem misteriozno nasprotje Vide. Sim-
bolno poosebljenje nagona smrti. In priča tega, da
nagon smrti ni nič nagonskega. Tudi nič realnega
ne. Kajti Mrva ne umre zaradi tega, ker bi ga tako
kot Poljanca izdalo telo. Do samomora se spušča
po vrvi besed. V smrt se spusti torej skozi dimen-
zijo simbolnega.
To ne pomeni, da se nagon smrti izoblikuje zgolj
kot »maska simbolnega reda«;15 človekova smrt (še
posebej pa njegov samomor) se poraja v vozlišču
vseh treh človekovih dimenzij: v vozlišču simbolne-
ga, realnega in imaginarnega. Res pa je, da di-
menzija simbolnega sega tako tostran kot onstran
človeškega življenja. V območje besed, ki oživljajo
stvari tako, da jih ubijajo (saj jih nadomestijo, ko
kljub odsotnosti stvari zastopajo prav te stvari),
se človeški otrok takorekoč že rodi. Ob razvoju
oblik igre, na katero je otroka navadila mati in v
kateri sta bila že od začetka sonavzoča distinktiv-
na glasova za označevanje prisotnosti in odsotno-
sti, smo videli, kako se je otrok priigral do razu-
metja distinktivnih glasov kot besed in kako se
je formirala realnost otroka. Realnost otroka, tega
sicer vseskozi realnega bitja, se je formirala skozi
simbolno dimenzijo besed prek diferenciranja nje-
gove zrcalne podobe. Prek oblikovanja njegovega
imaginarnega jaza. Srečanje z (očetovo) besedo kot
zakonom v otroku ne povzroči le dokončne diferen-
ciacije med njegovo in materino podobo, dokonč-
nega razcepa v objektu hrepenenja, ampak povzro-
či tudi potlačenje spolnega hrepenenja po materi;
s čemer je po eni plati omogočen nastanek želje,
po drugi plati pa se v otroku avtoritativna podoba
očeta in njegove besede začrta kot ideal jaza. V
otroku se vzbudi stremljenje, da bi se temu idealu
jaza čim bolj približal, da bi čim bolj zmanjšal raz-
mik med tem nad-jazom in svojim lastnim jazom.
Odslej se (očetova) beseda oglaša v njem kot vest;
ki ga bo spremljala tja do groba, kajti vse do zad-
njega ne bo dosegel svojega idealnega jaza, po-
polnega zlitja imaginarnega jaza z idealom jaza.
Beseda kot taka, poslovilna beseda na grobu je ne
izčrpa, pa očitno spremlja človeka še tudi po
smrti. Celo samomorilec Mrva ne ostane brez be-
sed: »Ni bil tako lahek in poskočen korak čez črni
most! In nekoliko zamude je bilo, da sem se odrešil
svoje pretesne ovratnice ... Kako bi z njo med
svate?« ironija besed ne pozna meja.
Samo besede so tiste, ki omogočijo izenačenje
smrti z mostom. Ki omogočajo navidez poljubno
menjavo podob tostranstva in onstranstva. Dokler
je bil Mrva še živ, si je korak v smrt, korak čez
črni most predstavljal kot korak v deželo sanj:
»Tam bom legel in bom spal in bom sanjal o ti-
stem življenju, ki mi ni bilo dodeljeno ...« Dežela
onstran resničnega telesnega in zato strašnega
življenja je torej taka dežela sanj, v kateri se sanja
o življenju, prav o tistem življenju, ki je bilo že tudi
za časa življenja predmet sanj oziroma hrepenenja.
53
Razlika med predmetom prejšnjih in predmetom
zdajšnjih sanj je v tem, da v zdajšnjih sanjah ni
več razlike med predmetom sanj in samimi sanja-
mi. V sanjah tistega, ki je napravil korak čez črni
most in prestopil črto življenja in smrti, ni razlike
med sanjami in življenjem. Isto sta hrepenenje in
cilj hrepenenja. Nevarnosti razočaranja ni več. Sa-
nje so resnica in zato dilema, ali resnica ali sanje,
odpade. Ne zato, ker bi se sanje izkazale kot pre-
vara in bi se pokazala umazanost čiste resnice o
telesnem življenju, marveč zato, ker zdaj do prevare
sploh priti ne more.
Upoštevati pa moramo, da so sanje o takšnih sa-
njah sanje še živega človeka. Da so, skratka, sanje
o sanjah. Drugače rečeno: hrepenenje po takem
hrepenenju, ki bi imelo v sebi že tudi objekt hrepe-
nenja. Takšno hrepenenje je usmerjeno seveda zo-
per sebe samo, kajti hrepenenje raste ravno iz od-
nosa do odsotnega objekta in njegova napetost se
sprosti v veselje šele tedaj, če je po določenem ča-
su dovolj velika, če je objekt, po katerem hrepe-
nimo, ne pokaže takoj. Prisotnost objekta, t.j. so-
prisotnost subjekta in objekta hrepenenja, hrepe-
nenje razreši. Človeka prevzame veselje; kakor bi
ga z druge strani, če bi bil izostanek objekta hre-
penenja predolg ali celo neizbežen, zajel obup. V
obeh primerih pa se napetost in tesnoba hrepene-
nja na nek način sprostita. Mrva za življenja spro-
stitve ne doživi. Zato jo išče v smrti. Ker zavrača
objekt hrepenenja, ki bi bil izven hrepenenja, to
pomeni, da Mrva zavrača vsak objekt hrepenenja
sploh. Navsezadnje ima cilj/objekt hrepenenja že
ob sebi. Vida se mu dobesedno ponuja: »Ali me
poljubi, ali me udari v lice!« Toda ne prenese je.
Sovraštva in ljubezen do Vide kot cilja/objekta hre-
penenja, ki pa seveda ni in nikdar ne more biti
istoveten s hrepenenjem samim, sta v njem tako
zelo pomešana in izenačena, da Vide ne more
ne poljubiti ne udariti. Njegovo hrepenenje se tako
ne more sprostiti v veselje. Pa tudi v obup, kajti
objekt/cilj hrepenenja je vendarle tu, ne. Obdaja in
izžira ga le neskončna žalost: »Posloviti sem se ho-
tel s smehom in z grenko besedo, zdaj pa je to-
lika žalost v mojem srcu, da mi lije iz oči.« Vendar
je v zmoti, ko misli, da ga je za cilj/objekt hrepe-
nenja ukanil Bog, kajti s svojim nemogočim hre-
penenjem, s svojim hrepenenjem zoper hrepenenje,
se je ukanil sam. če obdolžuje Boga, potem dela
to zaradi melanholične smrtne tesnobe, ki ga je
prevzela ob smrtni nevarnosti, ko se je obrnil zo-
per vsak objekt hrepenenja, torej tudi zoper sa-
mega sebe kot objekt hrepenenja in s tem ljubezni.
Melanholična smrtna tesnoba (iz katere se poraja
strah pred smrtjo, tj. pred samomorom) in hrepe-
nenje po smrti se ne izključujeta, marveč sopogoju-
jeta in predpostavljata. Od kod melanholija in od
kod sovpetost hrepenenja po smrti ter smrtne tes-
nobe v njej, pove Dolinar, ki zboli za to boleznijo
prav ob Vidi: »In komaj je prestopila prag, so njena
lica splahnela, so zatemnile solze njene oči. Ni je
luči, da bi pregnala to senco na njenih licih, ni je
ljubezni, da bi otrla te solze ... « Zato: »Ničesar
več ne vem, ničesar več ne čutim. Komaj še vem,
da sem jaz, da živim, da hodim živ človek med ži-
vimi ljudmi in ne breztelesna senca med sencami «
V breztelesno senco med sencami pa se je skoraj
že spremenila Vida: »Vida! Gledaš me tiho in tuje,
kakor od onkraj življenja — če bi te ne ljubil, bi
se te bal!« Melanholija vzklije, ko se tisti, ki ljubi,
začne bati tistega, ki ga ljubi oziroma tega, da bi
ga ta nehal ljubiti, ga potem zasovražil in na kraju
zapustil.
Za človeka pomeni živeti ljubiti, tj. biti ljubljen.
Človek ljubi, da bi bil ljubljen. Toda kako naj se
tedaj iz hrepenenja sploh razvije ljubezen? Kajti
vsakdo lahko nudi drugemu le to, kar sam nima.
Prej ali slej se zato pojavi bojazen in tisti, ki po-
pusti prvi in si prvi prizna to bojazen, bo prvi tudi
nehal ljubiti, tj. zahtevati vračanje ljubezni od dru-
gega. Če ob tem ne bo našel nadomestka ali nado-
mestnega objekta hrepenenja, kar se Dolinarju po-
nudi z Mileno, bo prej kot drugega začel sovražiti
samega sebe: svojo nezmožnost, svoj manjko. Da bi
se rešil neznosnega nemira, bo zahrepenel po mi-
ru, tj. po spanju in v skrajnem primeru po smrti.
Iste vsebine, toda drugega pola je manija, kateri
je podrejen Dioniz: »Naprej, Vida, naprej! Do
zvezd ... do zvezd!« Tako uspešno premaguje svo-
jo melanholično zasnovo: »včasih sem se vzbudil
ponoči, pa mi je bilo groza, da bi planil in zakri-
čal ... « Depresijam se zato ne more povsem iz-
makniti: »Težko mi je srce, strah me je « Toda na
koncu vselej prevlada manični triumf. Težnja po
odrešitvi, ki se ji pridružujeta silna vera in upanje,
ga prisilita, da še mrtvega Poljanca priganja na
pot: »Kam, o brat, kam? Kaj nisi hotel z menoj ...
z menoj na lepšo pot? ., . Vstani, pojdi, kakor si!«
Mati ga prej zavrne, kot pa tolaži: »Najlepšo pot je
šel!« Toda Dioniz bo ostal ravno tako nepogrešljiv,
kot je bil njegov predhodnik Damjan, ki še tik pred
smrtjo pripoveduje: »Kakor je volja božja, bratje,
kakor je volja božja! človeka pokliče spomin, od
onkraj mosta mu da znamenje; vstani in popotno
palico v roko! Zadnjič se mi je sanjalo, starcu, o
tisti lepi španski kraljični ... o mladosti, bratje, se
mi je sanjalo in kri popotniška je rekla: pojdi!«
Dioniz je morda za spoznanje hujši, toda izguba te
ali one španske kraljične tudi njega ne bo nikoli
pokopala. Vselej bo našel takšno ali drugačno na-
domestilo. Miru pa ne.
54
Poljanec je drugačen. Ni niti melanholik niti mani-
jak. Njegova drugačnost se kaže že na zunaj v tem,
da ob tem, ko moški drug drugega kar poprek
ogovarjajo z brat, edinole on, čeprav v fantastični
viziji, nagovori Vido s sestra. Iz ozadja se bližata
Dioniz in Vida, ženin in nevesta, z roko v roki, Po-
ljanec pa jima hiti naproti: »O brat, o sestra, ča-
kal sem vaju v trpljenju in veri ... o, pač sto let
in tisoč let!« Pravzaprav sploh ne vemo, če Vida
res ni njegova sestra. Saj Poljanec Mater, ki je
Vidina mati, nenehno kliče z mati, kot da je torej
tudi njegova mati: »Upihnite svečo, saj je sonca
preveč! ... Ali ste pri meni, mati?« Kolikor na rav-
ni psihoanalize ne gre za faktičnost, temveč za
strukturno vlogo oseb, imamo Cankarjevo dramo
nedvomno lahko za družinsko dramo.
V prvem dejanju nastopa Poljanec v nekakšni pri-
vzdignjeni vlogi ali nadvlogi. čeprav Dioniz govori
o njuni ljubezni do Vide, ostane ta izjava povsem
splošnega značaja, saj Poljanec potem ob izpovedi
Mrve ljubezen presoja z nekakšne objektivizirane
točke: »To je ljubezen!« Od začetka je njegova
vloga v tem, da vpeljuje problem hrepenenja, ga
interpretira in komentira: »Vse to hrepenenje, ki
gloje v srcu, prijatelj, je le hrepenenje po večno-
sti ... « Poljanec hrepenenje torej deseksualizira;
seksualna ljubezen in celo vsakršno erotično hre-
penenje naj bi bila le primerek in ospredje hrepe-
nenja po večnosti. Sele v tretjem dejanju, tik pred
Prihodom Dioniza in Vide v fantastični viziji, se Po-
ljanec izjasni tudi osebno: »Kje je Dioniz, moj ma-
li? Kje je Vida, moja roža?« Sama fantastična vizija
je posledica naslednjih Poljančevih besed: »Poz-
dravljena, roža čudotvorna, ti zvezda moja, moje
hrepenenje ... nagni se k meni, popotniku ... Nič
več trpljenja, nič več bridkosti ... pozdravljena,
pomlad ti večna ... O mati, dajte mi roko, da
vstanem, da pojdem na to svetlo pot ... Dajte mi
svatovsko oblačilo!« Nekaj incestuoznega je v vsem
tem dogajanju: »Vse je dopolnjeno, vse pozabljeno!
Poljubi Vido in Dioniza. Zdaj drži široka bela cesta
v večno pomlad!« Predvsem seveda v večno pom-
lad Poljanca, Vide in Dioniza.
Najprej je Poljanec tisti, ki poljubi Vido, svojo rožo
in Dioniza, svojega malega. Vida, roža njegova, se
»oklene Poljanca okrog vratu in ga poljubi« šele
prav nazadnje, ko je že mrtev. Poljanec pa si že
vseskozi želi, da bi se roža čudotvorna, to nje-
govo hrepenenje in ta njegova zvezda, nagnila k
njemu in ga objela. Ker se to ne zgodi, se v smrtni
uri sam vzdigne iz smrtne postelje; pravzaprav ne
čisto sam: za pomoč prosi mater. Terja, takorekoč
zahteva pomoč: mati, dajte mi roko! Če je Dioniz
njegov mali in če je Vida njegova roža, je mati nje-
gova Mati. Spet smo pri znamenitem Prešernovem
verzu: Tvoj pevec, ti, tvoj ljubi, tvoja mati.
S tem pa smo spet pri nič manj znamenitih štirih
točkah Lacanovega Z. Necelovitost in razceplje-
nost subjekta/Poljanca je očitna. Na prvi pogled
je dovolj očitno tudi subjektovo razmerje do ima-
ginarnega objekta hrepenenja, Poljančevo razmer-
je do Vide kot njegove rože. Razmerje subjekta do
njegove boljše polovice v njem samem, do tistega,
kar ima in s čemer se ponaša, do njegovega ma-
lega, Poljančevo razmerje do Dioniza, je že manj
očitno in težje razberljivo; kajti Dioniz je tudi »tvoj
ljubi«, ljubezen subjektovega objekta hrepenenja.
Najmanj očitno in zato komajda razberljivo pa je
subjektovo razmerje do matere kot Matere.
Kakor v Prešernovem verzu, tako je tudi v Cankar-
jevi drami izostanek ali manjko očeta sam na sebi
neopazen Toda ta manjko, ki ga kot manjka seveda
ni videti, tako da ne bije v oči, učinkuje v srcu
drame hrepenenja: bije v razbolelih srcih vseh v le-
po Vido zazrtih. Ker je človek vozlišče treh dimen-
zij, se znotraj strukture simbolnega, imaginarnega
in realnega tudi vloga očeta struktuira v tri dimen-
zije: v dimenzijo realnega očeta, imaginarnega oče-
ta in simbolnega očeta. Simbolni oče je istoveten
z besedo oziroma z imenom očeta; njegova beseda
je tista, ki se postavi poprek na pot hrepenenja ter
subjekt hrepenenja s prečnico zakona loči od ob-
jekta hrepenenja: realna mati ostane ob tem on-
stran prečnice. Imaginarni oče je učinek nastopa
simbolnega očeta ter subjektovega potlačenega
hrepenenja po materi kot njegovi prvi zrcalni po-
dobi; subjektu se zato kaže kot instanca kazni in
zaščite obenem, kot ideal jaza; ta prvi izrastek nad-
jaza kasneje zastopajo ali Bog kot nosilec deset
božjih zapovedi ali Zgodovina z njenimi zakoni ali
Vodja z njegovimi ukazi itd. Realni oče je v svoji
realnosti tisto, kar preostane (njegova realna majh-
nost ali šibkost se namreč pokaže šele v obzorju
imaginarnega očeta), sicer pa je zgolj nosilec prav-
kar opisanih dimenzij očeta. Njegov pomen izstopi
zato zlasti tedaj, če ga ni ali če noče oziroma ne
more privzeti funkcije simbolnega in imaginarnega
očeta.
Tedaj ti dve funkciji padeta običajno na mater, ki
pa ima — to je bistveno — že predpisano, kakor
smo videli, drugo vlogo: biti prepovedan objekt
hrepenenja, če prevzame funkciji simbolnega in
imaginarnega očeta, to pomeni, da mora nastopiti
in nastopati v imenu očeta ter se sama postaviti
poprek na pot otrokovega hrepenenja po njej: v
samoprepovedi mora prepovedati samo sebe. Naj
opravi to uspešno ali ne, v vsakem primeru se bo
na koncu izkazalo, da ni bila »dobra« mati, kajti
»dobra« mati je le mati, ob kateri stoji tudi oče v
vseh treh svojih dimenzijah, če vzame mati nado-
mestitev imaginarnega očeta zares, tedaj imamo
opravka s takoimenovano falično materjo. Če tega
55
ne napravi, potem ostane otrok brez ideala jaza,
pogreša zaščito, tj. jasno začrtanih mej, do kam
sme; predvsem pa ne pride do resničnega potla-
čenja njegovega hrepenenja: želja kot želja, ki je
vselej spolna in nezavedna, se torej ne more zares
izoblikovati.'4
Kolikor se ob manjku očeta mati ne razvije v falično
mater, temveč v njeno negativno nasprotje, z vidika
psihoanalize ta negativiteta kajpada ne more biti
nekaj irelevantnega, marveč velja kot pozitivno
dejstvo, katerega učinki z negativnim predznakom
so, četudi različni, istovetni z učinki falične matere.
Prve besede, ki jih Mati izgovori v prvem dejanju
Lepe Vide, so: »Odkod prihajaš. Vida, nesrečnica?«
Če naj bi bil to stavek v imenu očeta, torej stavek
gospodarja hiše in njenega reda, bi moral biti na
koncu klicaj! Vida bi morala odgovarjati pred in-
stanco očeta, zagovarjati svoje početje. V Mate-
rinem vprašanju pa je prej kot očitek in opozorilo
navzoča nekakšna tožba. Zato Vida tudi ničesar ne
odgovori, marveč se vtakne Mrva, ki bi s svojim
ironičnim pojasnilom rad vsaj malo ogorčil Mater
in tako posredno kaznoval Vido: »Iz Španije, mati,
iz Španije!« Toda nič. Cankar zapiše: »Vida in mati
odideta na desno.« Enako pasivna je Mati skozi vso
dramo; delno jo uporabljajo za služkinjo (»Mati je
bila prinesla čaja ter je odšla ... Mati, ali ste skr-
beli tudi za vino?), sicer pa se k njej zatekajo le
v stiski: bolj kot pomoči iščejo tolažbe. Tudi njene
zadnje besede, s katerimi se upre slepi zagnanosti
Dioniza ob smrti Poljanca, zvenijo hkrati predvsem
kot tolažba za druge in samotolažba: »Najlepšo pot
je šel!« Kakšen je učinek takšne matere, popiše
Cankar v Mojem življenju, v zgodbi o suhih hruš-
kah, ki jih je na prigovarjanje sestre Line, se pravi
zaradi njene »ženske zapeljivosti«, ukrade! iz oma-
re, kjer jih je imela zaklenjene mati. Ko je mati
krajo odkrila, ga je Lina z »izdajalsko hinavščino«
zatožila: »Takrat se je zgodilo nekaj, kar me prešine
z neznano grozo še ob spominu. Mati me ni uda-
rila, tudi ni rekla Žale besede; sedla je na klop,
skrila je obraz v dlani ter je zajokala, da so tekle
solze izza belih prstov.« Cankar se je obrnil, poiskal
sestro Lino, ki je medtem natihoma smuknila iz iz-
be, jo zgrabil »za dolgo kito ter jo vlačil za seboj
po vrtu«. Veliko tega besa je moralo veljati materi,
kajti le z njim je lahko prekril neznano grozo, ki
ga je prešinila ob z dlanmi zakritem obrazu matere
in ob solzah, ki so se namesto odkritega obraza
pokazale izza belih prstov.
Cankarjeva mati je bila slaba mati, ker je bila pre-
dobra. S svojo jokavo dobroto in s svojo pobož-
nostjo, s katero je v imenu Boga Očeta zničevala
idealno podobo zaradi bioloških in socialnih vzro-
kov že tako ponižanega realnega očeta, je v kri-
tičnih situacijah namesto zaupanja vzbujala nezna-
no grozo, ki je potlej vseskozi sledila Cankarju.17
Sicer se je ne bi spomnil in ga ne bi prešinila vsa-
kokrat znova. Mati v Lepi Vidi je refleks tega spo-
mina. Ko ob zadnjih trenutkih Poljanca Vida in Dio-
niz, »obadva upognjena, prideta s trudnimi koraki«
domov. Vida »proseč« zakliče: »Mati, o, mati!« Od-
govora ni. Mati je namreč zaposlena s pripravami
v imenu Boga Očeta: »Mati prižge svečo.« Med
njo in Poljancem vse do smrti, ko ga »pckriža« ni
nobene besede več. Zadnji razgovor, ki je potekal
med Materjo in Poljancem, je bil tale: »Mati«! Mati
»se vzdrami: Kdo je?« Poljanec »šepetaje: Mati... daj-
te mi rožo ... do ustnic mi jo dajte! ... Ali dali
ste mi kamen na prsi ... o Bog, usmili se!« Mati
je tiho. Poprej je imela ob takih trenutkih navado
reči: »Sanjaj! Tudi jaz sem trudna ... « Zdaj je hu-
je, pomirjanje ne bi pomagalo in tako so zadnje
besede, ki jih Poljanec reče neposredno Materi,
besede o tem, da mu je namesto rože do ustnic
dala kamen na prsi.
Kamen na prsih je simbol more kot krinke groze,
krinke zaradi katere je groza vselej že neznana
groza. Groza prešine človeka mimo in onstran tes-
nobe ter strahu. Je strašnejša od strahu in tes-
nobnejša od tesnobe. Zato je človek kot take ne
more zdržati. Brž ko se najavi, človek zbeži od nje
oziroma iz položaja, v katerem bi se moral z njo
zares soočiti. To pa je položaj istovetnosti hrepe-
nenja in cilja, h kateremu navidez tako težijo ju-
naki Lepe Vide, v resnici pa iz njega vseskozi be-
žijo. Pa četudi, tako kot Mrva, v smrt. Kajti groza
kot taka, groza istovetnosti hrepenenja in cilja, je
hujša od smrti. V to grozo je v zgodbi o suhih
hruškah izzivala mati Cankarja s svojo po usmilje-
nju kiičočo popustljivostjo; od nje je pobegnil in
v besu začel vlačiti za seboj po vrtu sestro. Če ne
bi pobegnil in če bi se približeval materi, bi bil to
korak v incest ali pa korak, če bi ga mati zavrnila
in ga tako udarila naravnost v obraz, k popolni iz-
gubi matere kot objekta hrepenenja. Rezultat bi bil
isti. Hrepenenje ne bi bilo potlačeno, marveč zlom-
ljeno. Uničeno.
V tem kontekstu nam Poljančeva prošnja, šepeta-
joča zahteva: »Mati ... dajte mi rožo ... «, marsi-
kaj pove. Tudi o vlogi Vide, rože njegove. Če je
poprej terjal le to, da mu Mati pomaga na pot k
roži čudotvorni. k Vidi kot zvezdi njegovega hrepe-
nenja, terja zdaj od Matere rožo, tj. Vido samo.
Vida naj bo dar Matere. Mati naj mu podari njegov
objekt hrepenenja, naj izpolni obljubo: »Rad bi že
spal, ali treba je čakati; dočakati moram, kar mi je
obljubljeno ... Hiti zlata zvezda po srebrnem loku,
da bo vse dopolnjeno!« Obljuba, na katero se skli-
cuje Poljanec, kajpada ni bila nikoli izrečena: sama
obljuba je bila le obljubljena.
56
A že obljuba obljube sama je bila dovolj, da je Po-
ljanec postal čakajoč na ... obljubljeno dopolnitev.
Kakšna je podoba dopolnitve? »Kakor da bi stal
na visoki gori, v soncu ves — in vsenaokoli ve-
soljnost, večnost, jaz sem večen. Tal ni pod noga-
mi, telesa ni. Tako pač gledajo duše iz nebes na
grobove ... O brat, in hrepenenja ni več, vse je
dopolnjeno ... « Poljanec govori v pogojniku, v ok-
viru vnaprej napovedane metafore, s katero slika
vrh metonimičnega gibanja: »hrepenenje mu je pot
kazalo — čarodejka, tiha bela vešča je krščansko
romala pred njim«. To hrepenenje nima cilja, ker je
samo cilj: toda tak cilj, ki tudi sam tava in nima
mesta: »oslepele so oči, noge so ob kantonih že
omahovale; ne trpljenja več ne bridkosti, hrepene-
nje samo je ostalo, božji plamen šel je skozi noč«.
Iz noči v noč, »Hrepenenje, ti zvezda na nebu —
kam, odkod? Tisočkrat tisoč let, brez miru, brez
doma boči se tvoja pot!« Tudi imena torej nima
hrepenenje: zdaj je zvezda zdaj božji plamen, zdaj
roža čudotvorna in daljnožarka zdaj tiha bela ve-
šča.18
Iz sintagme psevdonimov vseeno izstopa temeljna
paradigma hrepenenje: coincidentia oppositorum.
Katerikoli psevdonim je lahko prvi označevalec, ki
reprezentira subjekt za drug označevalec in ga ta-
ko konstituira kot subjekt hrepenenja, toda vsak
psevdonim je obenem tudi znak antagonizma v sub-
jektu. V sovpadanju nasprotij, tihe bele vešče in
božjega plamena, se ne poraja pomiritev in kon-
centracija, marveč decentracija in razspomost hre-
penenja. Revolucija ni razrešitev temveč obnovitev
konflikta med antagonističnimi nasprotji. »Zgrudil
se je ob cesarski cesti, daj počitka, Bog, o daj mi
sanj! In nebesa dala so mu sanje.« Fant bo spet
zagledal rožo čudotvorno, v sanjah jo bo videl dalj-
nožarko, vzdramil se bo in bo šel na pot. Začel se
bo nov krog večnega vračanja enakega, ki pa ima
ravno tako svoje naličje: »Živel je mož, ime! je psa,
lepo ga je redil, nekoč mu ukrade kos mesa, zato
ga je ubil; na vrtu ga pokopal je, na križu pa na-
pisal je: Živel je mož ... « Fant ni pes in Bog ni
mož, zato se vsebina modela razlikuje, toda sam
model je isti. Je Bog res iznad modela, izven raz-
pornosti sovpadajočih nasprotij?
(se nadaljuje)
OPOMBE:
' Baudelaire Charles, Le Spleen de Pariš, Le Livre de
Poche, Pariš 1972. str. 141.
3 Baudelaire Charles, Rože zla. Knjižnica Kondor 163,
Mladinska knjiga, Ljubljana 1977, str. 83.
3	Podobno je v nemščini; težave so se pokazale zlasti
ob prevajanju Lacana, pri katerem osrednje mesto
zavzema ravno termin »le desir«. Nemški besedi
»VVunsch« ter »Sehnsucht«, ki približno sovpadata z
našima besedama »želja« in »hrepenenje«, sta se iz-
kazali kot nezadostni, tako da se je prevajalec (Ja-
cques Lacan, Schriften I, Walter-Verlag, Olten 1973;
glej Begriffsregister, str. 240) odločil za izraz »Bege-
hren«, ki ga je že Lacan sam uporabil v svojem refe-
ratu Die Bedeutung des Phallus J. Laccn, Ecrits,
Pariš 1966, str. 690) leta 1958 na Institutu Marx-
Plancka v Munchnu. V predavanju z dne 5. januarja
1977 Lacan nemško besedo »VVunsch« prevede v
francoščino z izrazom »souhait«, ki pomeni željo v
smislu voščila ter jo je po Lacanu uvrstiti med »de-
mande et desir«; glej Ornicar? 1977. štev. 9, str. 10.
Po etimologiji se »desir« veže na latinski »deside-
rum«; s semantičnega vidika povezuje F. Bezlaj v
Etimološkem slovarju slovenskega jezika (Mladinska
knjiga, Ljubljana 1976) »desiderum« neposredno s
»hrepenenjem«, vendar prekrivanje ni popolno, saj
preizkus s substitucijo ni brez ostanka.
4	Problem ženske kot simbolne figure posebej obrav-
nava Lothar Honnighausen v knjigi Praraphaeliten
und Fin de sižcle (V. Die ideale Geliebte, 1. Die fern-
me fatale als Symbolfigur); VVilhelm Fink Verlag,
Munchen 1971.
5	Posebno podpoglavje (Nur wer Sehnsucht kennt: Mig-
non) posveti Goethijevi Mignon in problematiki hre-
penenja v Das Prinzip Hoffnung (Suhrkamp, Frank-
furt am Main 1974, 111—1167) tudi E. Bloch. Po njem
Mignonino hrepenenje ni niti moško niti žensko, niti
aktivno niti pasivno, marveč brezspolno in lebdeče
hrepenenje, brezpogojno hrepenenje oziroma hrepe-
nenje par exellence; zato »Mignon, čisti subjekt hre-
penenja po pesniku ne more postati nikakršen objekt
hrepenenje (str. 1171)«.
6	»V dialogih se razvrščajo različni tipi hrepenenja. Po-
ljanec je zaradi bolezni poln resignacije, fatalistične
vere v usojenost življenja in pripovednik koprnenja
po nirvanskem miru v smrti ... Usojenost, ki je člo-
veku v krvi, vodi tudi Damijana in mu v njegovih
poznih letih še vedno ne da miru. Takšen jo Mrva,
ki sprevideva brezciljnost hrepenenja.« (J. Pogačnik,
Cankarjeva Lepa Vida, Sodobnost, 1976—5, str. 478).
To na| bi bii torej v osnovi le en tip, tj. negativni
tip hrepenenja. Drug tip hrepenenja predstavlja po
J. Pogačniku Dionizovo hrepenenje: »Njegovo hrepe-
nenje je, za razliko od resignativnega in tatalistične-
ga hrepenenja tovarišev, dejstvo in predstavlja pozi-
tiven tip v skali hrepenečih ljudi.« Če to Pogačnikovo
tezo primerjamo z Dionizovo izjavo, ki jo bomo v
tekstu še podrobneje pretresali, da sploh ne ve, kaj
je hrepenenje, potem pozitiven tip hrepenenja tako-
rekoč odpade in smo le pred negativnim tipom hrepe-
nenja oziroma njegovimi različicami In zakaj naj bi
bilo dejavno hrepenenje že kar pozitivno hrepenenje?
Delitev hrepenenja na pozitivni in negativni tip je
57
neustrezna. Na razliko med Vido kot objektom in kot
subjektom hrepenenja pokaže J. Kos v Pregledu slo-
venskega slovstva: »Kot v ljudski baladi hrepeni Vida
po sreči v drugačnem svetu — tega predstavlja mla-
di posestnik Dolinar. Toda podobno kot v ljudski pes-
mi se pokesa svojega bega, ker ji je svet meščanske
sreče tuj; vrne se rajši v svet trpljenja, ki je edina
prava podlaga za hrepenenje, to pa je bistvo življe-
nja. Ideja hrepenenja se hkrati pojavlja še v drugi
obliki. Vida je svojim tovarišem simbol sreče, po ka-
teri hrepenijo. Glavna ideja se torej v igri ponavlja
v dvojni podobi.« (str. 239). Seveda pa ni simbol le
Vida, ampak je simbolna drama v celoti; zato je prob-
lem Vide precej globlji od dileme ali naj ostane v
svetu meščanske sreče ali ne; in iz »paradiža«, kate-
rega simbol in nič drugega je svet meščanskega Do-
linarjevega doma, ne gre zaradi kakega kesanja, mar-
več zaradi hrepenenja samega. Razen tega trpljenje
ni izpostavljeno kot edina prava podlaga hrepenenja,
saj Vido iz »paradiža« požene hrepenenje kot tako,
ne pa trpljenje.
7	»Bistvo Vide je, da je hrepenenje neuresničljivo. Bi-
stvo hrepenenja je, da je neuresničljivo: da nima kon-
ca, če se konča, se izniči. Hkrati pa je značilno, da
težimo po koncu, po dopolnjenosti. Zato je hrepene-
nje samo v sebi protislovno.« (T. Kermauner, Can-
karjeva Lepa Vida, Dialogi 1978 — 1, str. 25) Gre se-
veda za cilj hrepenenja. Zato lahko rečemo tudi na-
robe: ker hrepenenje po bistvu nima konca, kjer bi
se lahko uresničil cilj hrepenenja, je hrepenenje vselej
že uresničeno.
8	Sigmund Freud, Studienausgabe III—325, S. Fischer
Veriag GmbH, Frankfurt am Main, 1975.
9	Sigmund Freud, Studienausgabe I—393.
10	Sigmund Freud, Studienausbage III—306.
11	Sigmund Freud, Studienausgabe III—224.
12	Ne le Pogačnik, ampak takorekoč vsa literarna teo-
rija in esejistika zato docela zgrešijo, ko imajo Dioniza
za subjekt hrepenenja. S tem pride na dan, kolikor
je na naslednji stopnji Dioniz namreč dojet kot po-
osebljenje pozitivnega tipa hrepenenja, tipična težnja
k subsumaciji poezije hrepenenja pod ideologijo strem-
ljenja, kamor spada tudi religiozna ideologija Izidoria
Cankarja. Kar zadeva socialistično ideologiio, je E
Kristan naspol še razbral — ob uprizoritvi — Dioni-
zovo nehrepenevsko osnovo: »Ti hrepeniš za sončnim
ciljem, desetkrat se ga dotakneš tja čez morje; pet-
najstleten fant pa ne zdihuje in ne sanja, ampak gre
za njim in ga doseže.« (Cankarjeva »Lepa Vida«, Iz-
brano delo, DZS, Klasje 23, Ljubljana 1950, str. 176).
Toda Kristan se ne zaveda protislovja, ki je v tem,
da cilja hrepenenja Dioniz pač ni mogel doseči, če
sploh hrepenel ni: dosegel bi lahko kvečjemu cilj vere
ali stremljenja. Kasneje se zabrišejo celo sledi tega
protislovja: »mladi Dionizov rod, prežet z optimizmom
in zdravjem, čaka sončna prihodnost v socializmu«,
pravi J. Mahnič v Zgodovini slovenskega slovstva V,
Slovenska matica, Ljubljana 1964. Celo T. Kermau-
ner, ki sicer govori o »na silo optimističnem Dionizu
(str. 17)«, hkrati pa tudi o tem, da Mahnič s formula-
cijo o »pogumni ljubezni mladega Dioniza«, torej z
epitetonom »poguma«, potiska Dioniza »stran od hre-
penevcev« ter Koblar, ki piše o tem, da Dioniz »dobi«
Vido, implicira »popolno negacijo hrepenenja (str. 22)«,
ne opazi, da v tem njegovem izvajanju tiči protislovje.
Ali Dioniz je ali ni hrepenevc? Nazadnje se Kerma-
nuner odloči za hrepenevca: »Veličina človeka (Dioni-
za) je v tem, da bo hrepenel naprej — do svoje
smrti, in morda spet okužil kakega novega petnajst-
letnika; in da bo prenašal štafetno palico naprej na
nove hrepenevce. A vsi bodo le hrepeneči, nobeden ne
bo mogel hrepenenja na tem svetu dopolniti.« (Dia-
logi 2—118). Do takšnega zaključka pride Kermouner
zato, ker enači hrepenenje in upanje: »hrepenenje, se
pravi upanje (str. 118)«; tako seveda ni že samo na
sebi antipod upanja, vere in stremljenja. Zaradi tega
nasprotja, ki jih Kermauner opisuje kot znotrajhrepe-
nenjska nasprotja, pripadajo v glavnem nasprotju med
hrepenenjem na eni strani ter med vero, upanjem in
stremljenjem na drugi strani. Seveda ta formalni pre-
mik ni bil tolikšen, da bi Kermaunerju onemogočil iz-
postavitev nasprotij sploh: koeksistence nasprotij v
Lepi Vidi.
13	J. Lacan, Ecrits, str. 46.
14	»Vida sledi svojemu srcu — kot mu sledijo vsi drugi.
Tudi oni ne ljubijo konkretnega sočloveka (s tem so le
tovariši v nesreči, to je največ; bratje). Če pravijo, da
ljubijo Vido, pomeni, da ljubijo svoje hrepenenje, svoje
srce, sami sebe: svojo usodo.« (T. Kermauner, str.
119). Natančneje: ljubijo in sovražijo, toda hrepenenje
je silnejše. Silnejše celo od ljubezni do samega sebe.
J. Lacan, S II—375.
16	V okviru lacanovske terminologije se je problema ma-
tere pri Prešernu in Cankarju prvi lotil R. Močnik v
razpravi Mesčevo zlato (Problemi 106—107, Ljubljana
1971). Vendar problem ni v tem, da bi bila pri Can-
karju »mati imetnik falosa (str. 88)«, marveč v tem, da
kljub izostanku imaginarnega očeta kot ideala, to ni.
Kajti le falična mati je lahko simbolni oče; zaradi te
identitete pa simbolna operacija seveda ni nikdar do-
vršena in tudi instanci nad-jaza se ne more razviti.
S. Žižek je v zapisu Dva aspekta (Problemi 177—180),
Ljubljana 1978) opozoril na to, da že D. Pirjevec (Ivan
Cankar in evropska literatura, CZ, 1964) vlogo matere
pri Cankarju pojasnjuje v odnosu do nad-jaza pri
Freudu; obenem opozori Žižek tudi na to, da ta mati
(iz Cankarjeve črtice Ob smrti postelji), ki »s svojo
smrtjo nastopi kot Ime (str. 205)«, ter nas iredukti-
bilno zadolži in zaveže, ni falična mati. Obenem pa
se je treba vprašati, kako naj »mati nastopa kot no-
silec falosa, označevalec simbolne kastracije (prav
tam)«, če pa se mati »ne more ustaliti kot nosilec
kastracije, ker smo z njo v temelju v zaprtem-dualnem
razmerju (prav tam, str. 206)«. Mati ne nastopi s
svoio smrtjo kot Ime, ker je že poprej nastopala v
Imenu nekega drugega oz. Drugega.
17	»Velik je bil obup; ali vzbudilo se je v nas še nekaj
vse temnejšega, strašnejšega. Ne jaz sam, nas vseh
petero, kakor smo sedeli krog mize v temi, je občutilo
nenadoma grenko, zlobno sovraštvo do matere.« (I.
Cankar, Zbrano delo 21, DZS, 1974; Sveto obhajilo,
str. 240).
18	Koblarju je bolj kot vešča všeč sveča: »tiha bela
sveča, sam božji plamen je šel skozi noč (Slovenska
dramatika. Slovenska matica, Ljubljana 1973, str. 63)«.
58
peter jambrek
- moji (neuresničeni) sociološki ideali
Slovenski sociologi, vsoj tisti, s katerimi se pogo-
steje pogovarjam, so v zadnjem času vedno bolj
nezadovoljni s številnimi stvarmi, ki zadevajo mož-
nosti za njihovo strokovno delovanje. Zato, pa tudi
na osnovi lastnih izkušenj, se strinjam z mislijo,
ki je vsebovana v povabilu, naj objavim nekaj svo-
jih kritičnih razmišljanj o sedanjem stanju sociolo-
gije na Slovenskem, da z našo sociologijo ter s
pogoji njenega funkcioniranja, nekaj ni v redu. Na-
men pričujočega sestavka je, nanizati nekaj oseb-
nih vtisov o tem vprašanju ter razmisliti tudi o
možnostih za izboljšanje sedanjega neugodnega
stanja.
Preden pa začnem pisati, želim pojasniti, da se že
v začetku odrekam nekakšnemu »objektivnemu«
prikazovanju stvari. Zavedam se namreč, da so
problemi, o katerih bom poročal, le potencialno
univerzalni, splošno občuteni in prisotni, da sam
dajem določenim vprašanjem večjo težo kot kateri
od mojih delovnih tovarišev, da nekatere zanemar-
jam, druge pa morebiti »umetno ustvarjam«. Prav
zato sem se odločil, da se bom osredotočil na
stvari, s katerimi sem sam nezadovoljen, ki me
vznemirjajo in razburjajo. Tem razmišljanjem pa
ne bom poskušal dati že a priori neke splošnejše
veljave; če jo imajo, naj presodijo sami vsi tisti,
ki jih prav tako zanima razvoj naše sociologije.
Izvor nezadovoljstva so neuresničeni ideali, ki si jih
človek ustvari glede na svojo dejavnost. Zato bi
se bilo pametno ozreti nazaj, ter se vprašati, kaj si
pravzaprav predstavljam pod pojmom »dobre soci-
ologije«. Ali še splošneje, zakaj sem se sploh za-
čel ukvarjati s sociologijo. Od odgovora na to
vprašanje je namreč odvisno vprašanje o izvorih
nezadovoljstva s svojim lastnim sociološkim počet-
jem. O tem nezadovoljstvu pa ne more biti no-
benega dvoma: Vsak dan znova jadikujem, sam
pri sebi, ali pa svojim prijateljem in kolegom, da
ne delam tistega, kar bi res rad. Ko predavam, se
le včasih vrnem zadovoljen iz predavalnice v svo-
jo pisarno. 2e kakih deset let se pripravljam, na-
črtujem, razmišljam in se veselim, da bi že končno
enkrat začel raziskavo, s katero bi bil res zado-
voljen, pa se mi to še do danes ni posrečilo. Vedno
pogosteje sedim na sestankih, ki se mi zdijo za-
pravljanje časa, na katerih ne zvem nič posebno
novega, vznemirljivega, ali spodbudnega. Včasih se
mi zazdi, da vedno manj pogosto počnem tisto, kar
sem si vedno želel delati kot sociolog, da postaja-
jo »mladostni strokovni ideali« vedno bolj oddalje-
ni, neuresničeni, ali celo neuresničljivi.
Kateri in kakšni pa so ti »ideali«, kakšno predsta-
vo o »dobri sociologiji« sem si izoblikoval?
Čeprav se mi zdi, da bi bilo koristno, če bi se kdaj
zazrl v leta zgodnjega otroštva, si priklical v spo-
min travme, osebne stiske, intelektualne dileme,
razgovore s prijatelji iz gimnazijskih let in druge
življenjske izkušnje, ki so odločilne za formiranje
človekove osebnosti, se mi zdi, da bi vse to pre-
seglo namen pričujočega sestavka, in da bi pred-
vsem bilo nezanimivo za bralca, ki bi želel priti
čim prej do središča problema, o katerem poročam.
Zato se bom omejil le na kratek prikaz tistih oseb-
nih izkušenj, za katere domnevam, da so sora-
zmerno bolj neposredno vplivale na moj sociološki
strokovni nazor, ter sploh na odločitev, da se u-
kvarjam s sociologijo.
Mislim, da gre za štiri vrste osebnih izkušenj: za
potovanja v gimnazijskih in študentovskih letih, za
anketiranje (terensko delo) v času študija ter po-
zneje, za osebne izkušnje in opazovanja v času
služenja vojaškega roka, ter za novinarsko in
uredniško delo pri študentovskem listu Tribuni. Res
je sicer, da sem se v vsaki od naštetih vrst situ-
acij znašel več ali manj na podlagi lastnega preu-
darka (vojska je v tem pogledu seveda izjemna),
vendar pa nobena ni bila umetno ustvarjena, la-
boratorijska, kontrolirana, eksperimentalna. Vse
skupaj so izvor življenjskih izkušenj, ki nastajajo
na podlagi osebnega angažiranja, tveganja, kon-
fliktov, nesporazumov, duševnih stisk in političnih
sporov, objektivnih in subjektivnih zavor.
Vendar pa sem vsako od teh situacij doživljal tudi
kot igro, kontemplacijo, opazovanje in »nepristran-
sko zbiranje podatkov«. Vsaka konkretna vrsta
angažmaja je pomenila večje število situacij, ki so
bile hkrati različne in podobne. V končnem raz-
misleku se je izkazalo za izvedljivo in razumno
primerjati in izmeriti ustrezne izkušnje: primerjati
razgovore z ljudmi, s katerimi sem se pogovarjal
na potovanjih po različnih evropskih deželah; po-
sploševati razgovore z ljudmi, ki sem jih anketiral;
iskati skupne značilnosti novinarskih vesti, ki sem
jih sprva objavljal v Tribuni; ugotavljati neke uni-
verzalne vzorce obnašanja sicer povsem različnih
si članov takšne totalne inštitucije, kakršno pred-
stavlja vojaška garnizija.
59
Nadaljnja značilnost vsake od teh vrst življenjskih
situacij je bila, da sem bil primoran, ali pa se mi je
zdelo zabavno, zapisovati si svoja opazovanja, kar
je pomenilo, da sem moral vrsto konkretnih vtisov
urediti in nekako posplošiti. Gre za popotne zapi-
ske, novinarske članke, izpolnjevanje vprašalnikov
in poročanje o poteku intervjujev, pisanje dnevnika
v voj9ki.
In končno je potrebno omeniti, da je vsaka situa-
cija pomenila le nepopolni osebni angažma, kakr-
šen je značilen za položaj tujca. Najboij značilni
primer »tujca« je seveda popotnik. Tisti, ki potuje,
je ljudem, s katerimi pride v stik, hkrati blizu in
daleč. Ljudje vedo, da ga dolgoročni osebni inte-
resi ne vežejo na okolje, v katerem se trenutno
nahaja. Ni zakoreninjen v določenem moralnem in
lastniškem svetu do te mere, da bi izgubil svojo
svobodo gibanja in presoje. Tujec je na robu,
hkrati zunaj in znotraj družbenega prostora, skozi
katerega se giblje. Zato so do tujca ljudje pre-
senetljivo odkriti. Zaupajo mu stvari, ki jih pogo-
sto ne izdajo niti svojim najbližjim. Popotnik in tu-
jec sta v položaju, ko lahko vidita in zvesta več kot
stalni prebivalci nekega kraja ali dolgoletni člani
kakega združenja. Tudi anketarji, novinarji in ne-
poklicni vojaki so v bistvu popotniki, ki se nepre-
stano približujejo in oddaljujejo od določene družbe-
ne lokacije. Že v študentovskih letih se mi je počasi
izoblikovalo spoznanje, da utegne sociologija pome-
niti logično nadaljevanje doslej nepoklicnega intere-
sa za opazovanjem, beleženjem in posploševanjem
obnašanja ljudi. Pretirano bi bilo reči, da sem se ali
da se še čutim »poklicanega« ukvarjati se s temi
rečmi. Zdelo se mi je in se mi pač še vedno zdi, da
je res čudovito, če človek lahko v svojem poklicu
dela tisto, kar ga zares veseli, na kar se spozna,
kar zanj ni neko od zunaj mu vsiljeno breme,
ampak osebno zadovoljstvo.
Toda zakaj ravno sociologija? O družbi poroča tu-
di leposlovje, novinarstvo, filozofija, z njo se u-
kvarja tudi politika. Spomnim se, da me je nekoč,
ko sem šele razmišljal o študiju sociologije, priza-
delo, ko mi je prijatelj, ki je sicer umetnik, rekel,
da je bil (takrat še živi) Jože Derganc obetaven,
dokler ni opustil pisanja literature in se lotil in-
dustrijske sociologije. V tej sodbi je bila zameglje-
no, toda dovolj nedvoumno izražena misel, da je
sociologija v primerjavi z leposlovjem neka manj-
vredna dejavnost. Da se sociologija ukvarja sicer z
istimi ali podobnimi vprašanji kot leposlovje, ven-
dar manj uspešno. Da je sociologija potemtakem
zatočišče manj talentiranih, pa bolj dolgočasnih,
pedantnih in v pisanju manj izurjenih ljudi, ki si v
primerjavi z umetniki komajda zaslužijo naziv in-
telektualca. Prizadelo me je to mnenje verjetno
prav zato, ker je Jože Derganc še na Klasični gi-
mnaziji v Ljubljani vodil literarni krožek, v katerem
smo drug drugemu prebirali svoje »literarne spise«;
najplodnejši in tudi sicer vodilni član krožka je bil
seveda Derganc.
Karkoli bi na tem mestu povedal o tem, zakaj sem
se odločil za sociologijo, ne pa na primer za knji-
ževnost, novinarstvo, politiko ali kaj drugega, bi
bilo narobe. Tako se je pač zgodilo in ne vem na-
tančno, zakaj. In če kdaj pišem o primerjalnih
prednostih »sociološkega« spoznavnega procesa,
»sociološke« metode in teorije, je v ozadju in v
podzavesti prav gotovo poskus racionalizacije o-
menjene osebne dileme.
Važno pa je, vsaj zame, da so skupne značilnosti
življenjskih situacij, o katerih sem pravkar govoril,
opredelile in še opredeljujejo mojo predstavo o
»dobri sociologiji«. Ta je, tako se mi vsaj dozdeva,
rezultat razmišljanja o opazovanjih, ki jih je razi-
skovalec sam opravil, pomeni torej povzemanje
osebnih izkušenj in razumevanje situacij, v katerih
se je sociolog sam znašel. Prav osebni angažma
in opazovanje je po mojem mnenju eden (seveda
ne edini) od pogojev za večstransko razumevanje
določenega družbenega pojava in za osnovno za-
upanje raziskovalca do podatkov, na podlagi ka-
terih posplošuje. Zdi se mi, da ne moremo niti
najbolje dojeti niti dovolj zaupati opazovanjem, ki
jih je za nas ali namesto nas opravil kdo drug. No,
ta misel je na tem mestu izražena morda preveč
kategorično, in vsakdo, ki bere učbenike meto-
dologije, bo rekel, da ni izvedljiva, če verja-
memo v sociologijo kot kolektivno, zgodovinsko
in mednarodno podjetje, katerega cilj je zdru-
ževati delo številnih raziskovalcev ter se dokopati
do sintetičnega znanja o družbi.
Pa vendar poudarek na osebnem opazovanju in
razumevanju ni odveč, ker vsaj v mojem primeru
razkrije pomemben izvor nezadovoljstva s svojim
sociološkim poklicnim delom. Kot rečeno, vsa ta
leta razmišljam o raziskavi, ki bi pomenila nada-
ljevanje tistih vrst spoznavnih doživetij, ki so bila
značilna za moje »pred-sociološko« obdobje — in
ki bi ta doživetja tudi presegla, ker bi jim dodala
še profesionalno kakovost. Od vsega tega ni nič
ali skoraj nič. Napisal sem že nekaj »teoretičnih«
člankov, »pojmovno-hipotetičnih modelov«, preve-
del, uredil in napisal po en učbenik, napisal knji-
go o razvoju jugoslovanske družbe, ki v glavnem
povzema raziskave drugih sociologov, ter opravil
nekaj raziskav, za katere so zbirali podatke anke-
tarji. Te raziskave sem večinoma tudi dokon-
čal; obdelal, analiziral in interpretiral zbrane
podatke; izluščil iz njih nekaj teoretičnih zaključ-
kov; objavil ustrezne rezultate. Sedaj je bralcu ver-
jetno tudi razumljivo, zakaj sem z vsem tem delom
nezadovoljen ali vsaj pretežno nezadovoljen.
60
Ničesar prepričljivega ne morem navesti v svoje
opravičilo. Sklicevanje na to, da pač večina (vsi?)
slovenskih sociologov pretežno uraduje, seveda ni
opravičilo, ampak opozorilo, ki niti ni odveč. V res-
nici se mi zdi, da vsa ta naša sociološka srenja
venomer predava, piše članke, hodi na sestanke,
in tudi raziskuje. Toda tudi raziskujemo najraje v
svojih uradih: tam se sestanemo, da izdelamo »raz-
iskovalni projekt«, v posebnih (večjih) sobah pou-
čimo anketarje, kako spraševati ljudi, potem preko
telefonov, pošte in posebnih nadzornikov — spet
iz svojih pisarn — vodimo, nadziramo, usmerjamo
zbiranje podatkov. Ko so podatki zbrani, jih poseb-
ne vrste uradniki »obdelajo«, statistično analizirajo,
raziskovalci pa jih potem izza svojih z najrazličnej-
šimi papirji obloženih miz pregledamo in o njih ne-
kaj napišemo. V resnici pri nas niti ni težko »izvesti
raziskavo«, ne da bi prestopili praga svoje pisarne.
Spet je seveda mogoče ugovarjati. Ugovori so zna-
ni: da vsega dela raziskovalec sam ne more opra-
viti, da je narava množičnih podatkov taka, da jih
ne more zbrati en sam človek, da obstoji delitev
dela in specializacija, ki tudi v znanosti veča učin-
kovitost dela. To vse je res. Vendar pa mislim, da
je bistvena razlika med raziskavo, ki temelji na po-
datkih, v katerih veljavnost, ustreznost in natanč-
nost je nosilec raziskave intimno prepričan, ter
med raziskavo, ki se opira na empirično gradivo,
katerega kvaliteta je preverljiva le glede na neka-
tera »formalna« metodološka merila oziroma kate-
rih znanstveno legitimnost garantirajo predvsem
rutinsko rabljeni postopki zbiranja podatkov. Bojim
se, da pri nas daleč prevladuje prav drugi tip raz-
iskav.
Vendar pa ni rečeno, da raziskav prvega tipa ni ali
da jih ni, ker so neizvedljive. Sam sem z občudo-
vanjem in zavistjo spremljal raziskavo svojega ko-
lega na Chicaški univerzi in dobrega prijatelja Billa
Kornbluma, ki je nekaj let preživel s svojo družino
v mehiški delavski četrti na jugu Chicaga, delal
v tamkajšnjih jeklarnah, postal sindikalni aktivist,
obiskovalec vseh krajevnih gostišč ter končno, ko
smo že vsi obupali nad njim, zagovarjal sijajno,
danes že klasično doktorsko disertacijo o socialni
organizaciji delavske krajevne skupnosti v Ameriki.
Ko sem prišel na zambijsko univerzo v Lusaki, sem
nasledil Nizozemca van Binsbergena, ki je pred
menoj predaval predmet »sociološke teorije«. Sre-
čala sva se samo mimogrede, tako da o njegovi
študiji religioznosti lusaškega prebivalstva vem le
iz druge roke; prebral sem le nekaj krajših, nedo-
končanih odlomkov iz raziskav, ki so se mi zdeli
izjemno in razburljivo čtivo. Ta sociolog je nam-
reč skoraj leto dni preživel (spet s svojo družino)
v enem izmed lusaških črnskih predmestij, dokler
ni ugotovil, da bo lahko razumel religiozno obna-
šanje mestnega prebivalstva le, če bo dodobra
spoznal njegove podeželske, plemenske izvore. Pre-
selil se je torej na podeželje, v kraje, od koder so
prišle družine, ki jih je opazoval v Lusaki. V vasi,
kjer je zbiral podatke z neposrednim opazovanjem
in pod pretvezo, da piše rodbinsko kroniko vaškega
poglavarja, je zbolel za neko trebušno boleznijo in
moral prekiniti raziskavo ter se vrniti v Lusako in
nato nazaj v Evropo. In zakaj ne bi na tem mestu
omenil tudi Matijo Goloba iz Ljubljane, ki že vrsto
let preučuje kooperativne in druge odnose v slo-
venskih vaseh, tako da dela s kmeti na polju, se
z njimi pogovarja po delu in ponoči zapisuje svoja
opazovanja, če pa se človek loti takega načina
raziskovanja v naši uradniški Sloveni^, mora biti
že kar malo čudaka ali ga vsaj družbeno okolje
šteje za takega.
Zakaj torej ne delam ali ne delamo več podobnih
raziskav? To vprašanje je seveda v dobršni meri
hipokritično. Toda sprenevedanje nam nič ne po-
maga. Priznajmo si, da tovrstno raziskovanje pri
nas ni niti ugledno niti donosno, nasprotno, da je
povezano z osebnimi odrekanji, telesnimi napori,
velikimi izgubami časa, zanemarjanjem družine,
službe in funkcij. Kdo bi torej počel kaj takega v
družbi, ki nad vse ceni materialno ugodje in udob-
je, uradniško pozo, statusne simbole (kravata, bela
srajca, pisalna miza, tajnica, avtomobil, prijetno
stanovanje, komfort ...)? Priznam, pravkar oprav-
ljeno izpraševanje vesti je tudi v mojem primeru
pokazalo, da sem v tem pogledu pač konformist.
Cena, ki jo plačujem za ta konformizem je pač
»slaba vest« ali nezadovoljstvo s svojim delom in
rezultati tega dela, odkupujem pa se z načrtova-
njem tiste svoje »sanjske« raziskave, ki jo odla-
gam iz meseca v mesec, iz leta v leto.
Morda imam naposled vendarle pravico, da nekaj
odgovornosti za stanje, ki ga ocenjujem za neza-
dovoljstvo, zvrnem še na »družbo«, natančneje, na
institucionalne pogoje raziskovalnega dela. To, kar
bom sedajle povedal, ni nič novega. Izven svojih
uradov in pisarn, v katerih sestankujemo, na cesti,
na hodniku, doma, v lokalu, vam bo marsikdo za-
upal svojo »izvirno« rešitev problema: osnovna, me-
sečna, redna plača intelektualca (znanstvenika,
univerzitetnega profesorja, in drugih) naj bo tolikš-
na, da bomo lahko dostojno živeli. Potem šele
se bo dalo solidno, kvalitetno in sproščeno ustvar-
jati, delati. In res, zdi se, da sedanji sistem plače-
vanja intelektualnega dela prav spodbuja zasluž-
karstvo, uveljavljanja denarja kot odločilno merilo
delovne storilnosti ter destimulira raziskovanje, ki
ga pogojuje intelektualna radovednost, moralna pri-
61
zadetost, profesionalna odgovornost, politični an-
gažma.
Slovenski poklicni sociologi, pa najsi že delajo na
univerzi ali v samostojnih raziskovalnih inštitutih,
morajo skozi celo vrsto sit in rešet. Njihove moral-
ne, politične, strokovne, pedagoške (ali so še kakš-
ne druge?) sposobnosti neprestano preverja zaple-
tena mašinerija komisij, odborov in svetov. Tistemu,
ki je uspešno prestal vse te preizkušnje, bi lahko
zaupali, da bo odgovorno in samostojno opravljal
zaupane mu naloge. Plačan naj bo za svojo celo-
kupno dejavnost, ki je največkrat kombinacija pe-
dagoškega in znanstvenega dela, ne pa za vsako
opravilo (predavanje, članek, raziskavo, elaborat)
posebej. Saj ni potrebno, da dobivamo avtorske ho-
norarje za članke in učbenike, ki jih že itak mora-
mo pisati, ni potrebno, da se nam plačujejo de-
lovne ure za raziskave, ki bi jih tako ali tako sno-
vali, ker je taka narava našega dela. Neprimer-
no, celo škodljivo je. da vse to počnemo zato, ker
moramo zakrpati družinski proračun. Le-ta bi moral
biti že od vsega začetka (natančneje, od prvega
do zadnjega v mesecu) uravnotežen, konkretno in-
telektualno poklicno delo pa bi morali opravljati iz-
ključno iz strokovnih in moralnopolitičnih pobud.
Dodatno naj bi bili plačani le za materialne stroš-
še raziskovalnega dela. Na tem mestu mislim, da
ni potrebno predložiti še nekakšen normativno-in-
stitucionalni model, ki bi pomenil praktično izvedbo
predlagane zamisli. Tak model je, vsaj po mojem
prepričanju, povsem izvedljiv in združljiv z obstoje-
čim ali programiranim samoupravnim sistemom na
področju izobraževanja in raziskovanja.
Pa še nekaj. V takem sistemu seveda ne bi mogli
več tolerirati in se zadovoljevati le s formalno in
ritualno funkcijo vsega sistema za preverjanje stro-
kovne, pedagoške in moralnopolitične sposobnosti
intelektualcev. Zdi se mi, da ves ta mehanizem de-
luje v veliki večini primerov povsem rutinsko, urad-
niško. Vsaj na univerzi je v veljavi — kljub vsem
institucionalnim inovacijam — še vedno prastari,
sistem uradniške senioritete. Kriterij za napredo-
vanje so službena leta. Ne glede na delovne učinke
napreduje univerzitetni delavec praviloma vsakih
toliko in toliko let za eno stopnjo na hierarhični
lestvici višje. Dodatne zavore za napredovanje ve-
ljajo le za mlajše, ki morajo še magistrirati in dok-
torirati, pa potem čakati na habilitacijo. Mehani-
zem se aktivira le izjemoma, kadar pri kakšnem
kandidatu postanejo vprašljive moralnopolitične
kvalitete. Ne nasprotujem tovrstnim intervencijam,
če so le dokazane in podprte s podatki, ki so jav-
no preverljivi. Nesprejemljivo pa je, da se sistem
ne aktivira v vseh tistih, po mojem mnenju šte-
vilnejših primerih, ko pride do neskladja med for-
malnim položajem intelektualnega delavca, ter nje-
govimi delovnimi uspehi. Slednji so lahko višji ali
nižji od njegovega položaja. Temu ustrezno pa bi
morale ukrepati tudi kadrovske in habilitacijske ko-
misije, ki ne bi smele dopuščati, da napreduje nek-
do, ki ne izkazuje intelektualne ustvarjalnosti, ali
da zaostaja ali prepočasi napreduje tisti, ki po
svojih strokovnih dosežkih prehiteva svoje kolege.
Hočem reči, da bi bilo treba izredno zaostriti in
dosledno uveljaviti strokovne in delovne kriterije,
vztrajati na moralnopolitičnih merilih, ter — če bi
s tem uspeli — zaupati univerzitetnim delavcem, da
si bodo sami določali naloge v okviru splošneje
opredeljenih delovnih obveznosti. In jih tudi dostoj-
no (se pravi, vsaj tako, kot na vseh drugih insti-
tucionalnih področjih) plačati.
Druga osnovna pomanjkljivost delovnega okolja
slovenskih sociologov pa je, po mojem mnenju
nizka stopnja profesionalne kulture. Slovenski
sociologi nismo konstituirani kot intelektualna
skupnost, ki bi na neformalen, pa tudi organiziran
način (preko raziskovalne skupnosti, društva, mar-
ksističnih centrov, itd.) gojila in uveljavljala tiste
vrednote, ki so specifične za znanstvenoraziskoval-
ne in podagoške poklicne skupnosti. Te vrednote
pomenijo zanikanje navad, ki jim sam zapadam in
nad katerimi se pritožujem. Navzven se kažejo v
kultu knjige, v intelektualni radovednosti, v priza-
devanju biti na tekočem z vsem novim v stroki
doma in v svetu, v spoštovanju do znanja, informi-
ranosti, ostrine duha, preciznosti izražanja, boga-
stva besednega zaklada, v intelektualnem poštenju.
Vemo približno, za kaj gre. Vedeti pa bi tudi mo-
rali, da vse te vrednote in intelektualne navade
niso naprodaj, vsaj ne v trgovini na drobno.
62
dimitrij rupel
- umetnostna proizvodnja in njene politike
Glede metod spodbujanja in organiziranja proizvod-
nje umetnosti (leposlovja, gledališča, glasbe, li-
kov ...) ni nikakršnega splošnega, mednarodnega
sporazuma. Med razlogi za tak neenak odnos in za
»nejasno« razumevanje umetnosti so: kulturne, ide-
ološke in ekonomske razlike med deželami ali na-
rodi. Poznamo dežele ali narode, ki cenijo umetnost
kot privilegirano mesto in kot najvišji dosežek na-
cionalne ustvarjalnosti: so dežele, ki dolgujejo, ali
se jim vsaj zdi, da dolgujejo svojo nacionalno iden-
titeto pretekli umetnostni proizvodnji. Na drugi
strani pa najbrž obstajajo dežele, ki so skoz zgodo-
vino ohranile »hladen« odnos do umetnosti: smatra-
jo jo kot luksuz, ali pa jo ocenjujejo zgolj po njenih
»praktičnih« zaslugah. Poleg tega so dežele, ki so
komaj kdaj vedele za osamosvojitev umetnosti kot
posebnega proizvodnega sektorja, in nekatere, ki
so jo v najnovejšem času nehale priznavati kot
takšen sektor. Eden od kazalcev nacionalnega od-
nosa do umetnosti (ali določujoči dejavnik za nje-
no uvrstitev na takšno lestvico) je morda obstoj
ali neobstoj državnega ministrstva ali nacionalne-
ga proračuna za področje umetnosti, ki ga najpogo-
steje imenujemo resor za kulturo. Naslednji indika-
tor bi morda bil obseg takšnega proračuna, t. j.
raven kulturne potrošnje na glavo prebivalca. Ka-
kor se to morebiti zdi čudno, se številke o kultur-
nem standardu nekega ljudstva ne bodo nujno
ujemale s tradicionalno priznano »kulturnostjo« te-
ga ljudstva: kulturo lahko vodi in troši ekskluzivna
elita. Bolj temljita raziskava bi pokazala, koliko so
naše ideje o kulturi utemeljene na predsodkih: zdi
se, da imamo rajši »visoko«, elitno, tradicionalno,
»čisto« umetnostno proizvodnjo, in torej njene pro-
izvode enačimo s kulturo.
Zato je zelo težko razpravljati o neki kulturni po-
litiki, kot da obstaja neki nedvoumen instrument
ali metoda za spodbujanje in organizacijo umetno-
stne proizvodnje. Politika umetnostne proizvodnje
ni »tehnični pojem« v smislu knjige, koncerta ali
gledališke predstave. Tudi točno definirana insti-
tucija ni: kot je npr. institucija obrambe, vzgoje
ali ekonomske politike: saj mnoge družbe odlično
shajajo brez nje, ali pa jo smatrajo kot manj važ-
no, dekorativno, feminilno, nadomestljivo. Namen
tega papirja je opisati in po možnosti definirati
različne politike umetnostne proizvodnje.
Ko tu govorim o kulturnih (ali umetnostnih) politi-
kah, imam v mislih naslednje:
1.	pravila umetnostne produkcije v družbah, kjer
obstaja določna tradicija umetniškega poklica;
2.	pravila, ki so rezultat bolj ali manj eksplicitne
potrebe sistema po umetnostni proizvodnji;
3.	situacije, v katerih je mogoče umetnike in izde-
lovalce politike smatrati kot ločene družbene
enote, in kjer je mogoče proizvode enot obeh
vrst smatrati kot posebna pomenska območja;
4.	kompleksne odnose med umetnostnim proizvaja-
njem in umetnostno potrošnjo, v katerih lahko
odkrijemo »sledove« sodelovanja in nasprotova-
nja; t. j. sfero, kjer se obe resničnosti sreču-
jeta in med seboj součinkujeta;
5.	značilnost umetniškega proizvoda, da je družbe-
no in ideološko »prehoden« in odziven: kar ne
pomeni, da je mogoče umetnost omejiti na te
»sestavne dele«.
Na primer: v Sloveniji je v 19. stoletju obstajala
tradicija romanopisja, ki je bilo urejeno s sistema-
tično potrebo po nacionalni identiteti, po uveljavit-
Ijanju patriarhalnih vrednot; ti romani so nastali
v izrecnem nasprotju z željami nemške birokracije
in v rahlem sporu s cerkveno politiko, medtem ko
so jih pisatelji skrbno izvajali po programu narod-
noosvobodilnega gibanja mladoslovencev. Bili so
kritični do tuje sile (avstrijske vladajoče ideologije)
in skladni z domačo kulturno politiko; vendar jih
z zgornjim abstraktnim opisom še ne moremo »iz-
črpati«. čeprav so bili »navdihnjeni« s sodobnimi
(vendar nekoliko zastarelimi) estetskimi in družbe-
nimi idejami, so ti romani še vedno gojili estetsko
percepcijo in jezikovno kompetenco slovenskega
naroda. Primer je zanimiv zaradi kombiniranega
delovanja dveh različnih, celo nasprotujočih si po-
litik. Danes lahko najdemo »podobne« primere ta-
ko imenovane »protikulture«: medtem ko je v opo-
ziciji do prevladujoče ideologije širše družbe, je
verjetno v skladu z neposredno skupnostjo. Za ve-
lika umetniška dela je nabrž tipično to, da uhaja-
jo »kontroli« katerekoli skupine, šole ali skupnosti:
ta dela utegnejo, kot je pisal Goldmann, »potisniti«
obdajajoče jih mentalne strukture in ali politike
»na zelo visoko stopnjo koherentnosti«, kar je že
dejanje »zunaj kolektivne zavesti« (potiskanje tak-
šnih struktur na raven koherentnosti pomeni dolo-
čeno mero odmika od prvotnega stanja.*
* L. Goidman, Pour une Sociologie du Roman (Pariš,
Gallimard : 1964), str. 41—47.
63
Glavni problem politike umetnostne produkcije je
razumeti in — če je mogoče — razrešiti nasprotje
med seboj in svojim predmetom. Zdi se, da so po-
goji za ne-posredne stike ali celo združevanje
umetnikov in njihovega občinstva izredno neugodni;
in da je konec koncev nekakšen posrednik potre-
ben. Institucije in politike se morajo razviti, in so
razvite, da bi posredovale v prej omenjenem raz-
merju. Te institucije in te politike so podedovale
(ali bodo podedovale) praktično vse probleme, ki
so jih (pred njihovo intervencijo) imeli umetniki z
občinstvom, in ki jih je to imelo z njimi. Zato so
torej tisti, ki tehtajo politiko, občutljiva in notranje
kompleksna tretja »stranka«, ki ima možnost pre-
vajati pa tudi konstituirati interese, potrebe, vredno-
te, prepričanja ... vsake od obeh preostalih strani.
Orientacija in uspeh teh teles sta seveda odvisna
od tega, kako so narejena, kako je opravljeno
»rekrutiranje«, in kateremu »taboru« pripadajo.
Niti najmanj ne dvomim, da je ustanova posredni-
ka — kljub svojim potencialno odtujevainim zna-
čilnostim — še vedno edino »praktična«* rešitev
za sodobno umetnost. »Idealna« situacija ne bi po-
trebovala meditacije: »potrošniki« bi vsi razumeli
in podpirali umetniško ustvarjanje, če ne bi celo
sami postali umetniki; umetniki pa bi bili v soglasju
s to visoko dvignjeno zavestjo, če se morda ne bi
»uresničili« in se odpravili kot umetniki, da bi ta-
ko postali »potrošniki« neproblematičnega življe-
nja samega. To, da govorimo o umetnostni poli-
tiki, pomeni po definiciji neko odtujeno situacijo z
»razpokami« v kolektivni zavesti.
Toda kompleksnosti takšne politike ne moremo
razumeti, če se ne spopademo s kompleksnostjo
družbenega položaja sodobne umetnosti. Jasno je,
da različni družbeni sistemi obravnavajo umetno-
stno proizvodnjo na različne načine; zato si bomo
poskusili ogledati problematične odnose v pogojih
obeh sistemov: kapitalističnega in socialističnega.
I. Kapitalizem
Neko umetniško delo, proizvedeno v kapitalistični
družbi:
1. lahko izraža, reproducira, je v soglasju z...
vladajočimi idejami te družbe; v tem primeru je
v skladnem položaju z okoliščinami, ali kot pra-
* Pravzaprav ne samo »praktična«: če razumemo kot
posredovanje tudi kritiko umetnosti (publicistika, revi-
jalno življenje, žirije itn.), je potrebna tudi »teoretična«.
Znani in škodljivi so (bili) poskusi umetnikov, da bi se
prebili neposredno do občinstva. Tu mislim na različne
romantične teorije pa tudi na moderne populiste (cf. N.
Frye, Anatomija kritike — Anatomy of Criticism, Prince-
ton, New Jersey, 1957)
vi Goldmann: je manifestacija buržoazne zave-
sti same*; ta vrsta umetnosti je na ravni lažne
zavesti, ideologije.
2. Umetnost lahko zavrača, kritizira, je v opoziciji
do vladajočih idej (vključno z umetnostno tra-
dicijo), spregleda lahko skoz mistifikacije kapi-
talističnega sistema; takšna umetnost bi bila na
ravni resnične, kritične zavesti.
Marx je zapisal, da je kapitalistični način proiz-
vodnje sovražen določenim umetnostnim obli-
kam." Seveda je s tem mislil resnično zavestno,
kritično vrsto umetnosti, ki bi znala prikazovati in
informirati človeka in družbo na poln, ustvarjalen,
produktiven, pošten način. Kapitalizem nasprotuje
celi resnici o sebi. Toda odnos ni vselej tako pre-
prost: zaradi delitve dela in vseh mogočih odtuje-
valnih procesov kapitalizmu ni treba razlagati pre-
povedi. Prepovedi so del življenjske resničnosti pod
kapitalizmom: so implicitne. Vprašanje pa je, kaj
lahko nek umetnik, ki je v kapitalizmu rojen, stori,
da bi premagal to »naravno«*** stanje stvari. To
da je kapitalizem sovražen do določenih oblik u-
metnosti, se nanaša na dejstvo, da kapitalizem
definira in določa umetnost kot neko v principu
parcialno, odtujeno vrsto prikaza in informacije.
»Narava« umetnosti je »prijetno soglasna«, harmo-
nična, zabavna ... torej je del sistema. Marx je te-
daj mislil (ko je razpravljal o sovražnosti kapitaliz-
ma do umetnosti) izredno umetnost. To bi bilo stali-
šče, ki velja za slehernega razrednega sovražnika
(proletariat, revolucionarji...) in to stališče pred-
postavlja zmožnost umetnosti, da preseže svoj (ka-
pitalistični) značaj, svojo »naravo.«
Ni potrebno podrobneje razlagati primere umetno-
stne proizvodnje, ki je ustrezno služila kapitalistič-
nim interesom, ki je smatrala kapitalistični sistem
kot primeren. Omenimo samo nekaj primerov tak-
šne umetnosti:
1. 1.
Umetniška dela, ki se udeležujejo kapitalističnega
ravnanja, in ki pomagajo kapitalističnemu sistemu
na zavesten način; ki izbirajo njegove privilegije
in najrazličnejše instrumente pa značilnosti (solza-
ve televizijske serije — »soap opere«, grozljivke,
pornografija ...).
* Cf. Lucien Goldmann, Pour une Sociologie du Roman
(Pariš, Gallimard: 1964), str. 56.
** Trditev je iz Marxovih Teorij o presežni vrednosti: cf.
Marx-Engels, O umetnosti in književnosti (Ljubljana, CZ:
1950), str. 38.
*** »Tu pridemo do samega principa mita: zgodovino
spreminja v naravo.« Cf. Roland Barthes, Mythologies
(New York, Hill and Wang, 1976), str. 129, »...buržo-
azne norme so doživete kot očitni zakoni naravnega
reda ...« — ibid„ str. 140.
64
1. 2.
Umetniška dela, ki se udeležujejo kapitalizma in
ki mu pomagajo »nezavestno«. Ta dela lahko raz-
delimo v dve skupini:
1. 2. 1.
umetniška dela slabe kvalitete, ker je njihova vi-
zija šibka, in ker niso dovolj občutljiva, da bi zna-
TABELA TIPI UMETNOSTI
la podati koherentno »podobo« sveta oz. v svetu,
kjer živijO;
1. 2. 2.
umetniška dela, ki so uspešna zaradi svoje »notra-
nje« neznatne potrebe po definiranju sveta (npr.
glasba, balet, psihološko gledališče, poezija itn.)."
* Glej »Tabelo«
Zapisano je že bilo, da so meščanski kulturni po-
litiki v večini razvitih zahodnih dežel kar se da o-
težili razlikovanje omenjenih tipov umetnosti.* Saj
ne podpirajo samo čiste »prokapitalistične« umet-
nosti; subvencionirali bi tudi aktivnosti, ki so »zgolj
umetnost« in celo tiste, ki nasprotujejo vladajočim
idejam. Splošna predpostavka je, da je sistem v
večini primerov dovolj močan, da »integrira« pro-
blematično, antikapitalistično, opozicijsko umetnost;
podobno ravna buržoazna parlamentarna demo-
kracija s komunističnimi partijami na Zahodu. Za
nekonformistične umetnike je postalo vse težje ob-
* Cf. Herbert Marcuse, Counterrevolution and Revolt
(Boston, Beacon Press: 1972).
stajati in funkcionirati kot nekonformistični umet-
niki. Subverzija bi morala postati bolj prefinjena,
saj je direktna kritika v marsikaterem pogledu po-
stala del vsakdanjega poslovanja buržuazne demo-
kracije. Kapitalistična produkcija ni več »sovražna
določenim panogam duhovne proizvodnje« na kak
preprost in neposreden način. Za politike je »res-
nična zavest« v marsikaterem pogledu postala
praktičen problem. Postala je obvladljiva, če bi se
zdaj hoteli pogovarjati o različnih možnih načinih,
ki jih lahko uberejo politiki pri obvladovanju kul-
turnih problemov sodobne kapitalistične družbe, bi
to pomenilo pogovarjati se o načinih uglajevanja
nekega podjetja, ki se je samo po sebi problema-
tično. Na drugi strani pa se srečamo z zanimivo
65
(dialektično?) situacijo. Medtem ko se moramo za-
vedati strategije buržuazne kulturne politike s svo-
jimi očitnimi in dejanskimi interesi, si lahko zami-
slimo kontra-politiko, ki ima za cilj globoko revolu-
cioniranje in demokratizacijo kulture. Skratka, ni
nam mogoče razpravljati o neki (eni sami) kultur-
ni politiki; govoriti moramo o različnih politikah v
kontekstu umetnostne produkcije pod kapitaliz-
mom. Morda si jih lahko predstavljamo takole:
1.	integracijsko usmerjena politika — izvajajo jo
vladne agencije, in
2.	v-boj-zoper-vladajočo-ideologijo usmerjena poli-
tika — ki jo izvajajo radikalne skupine, organi-
zacije in celo posamezniki.
Problem z drugo vrsto politike je v tem, da jo je
mogoče zelo lahko spremeniti v novo integracijsko
usmereno politiko, v »ogledalno« sliko uradnega
podjetja. Ker je bojevito usmerjena politika pogo-
sto izenačevana s socialistično (protikapitalistično)
politiko, bomo o nekaterih njenih problemih raz-
pravljali kasneje, ko bo govor o politikah v socia-
lističnih sistemih. Na tem mestu naj zato dodam
samo nekaj pripomb. Predvsem bi se morali, zave-
dati, da je bilo v buržuazni tradiciji zelo malo umet-
niških del, ki so delovala kot prave manifestacije
buržoazne zavesti.* Lahko bi rekli, da se središče
buržuazne kulture stoji iz opozicijskih umetniških
del. Kot sta dokazala že Lukas in Goldmann s
primerom buržoaznega romana, so se ta umetniška
dela večinoma bojevala zoper vladajočo ideologi-
jo, buržoazno kulturo, kolektivno zavest itn. Na
drugačnem nivoju analize je naravno mogoče re-
či, da struktura teh del izdaja svojo buržoazno na-
ravo: individualistično iskanje avtentičnih vrednot,
partikularnost vizije itn. Res je, da odpor, deviant-
no, inovativno dejanje lomi rituale, tradicionalno
ideologijo, mitologijo itn., toda prav tako je res, da
označuje tipično buržoazno rešitev. To je eden od
razlogov zakaj sodobna umetnostna analiza po-
sveča manj pozornosti vsebini, in se vse bolj po-
sveča strukturam. Vsa umetniška dela so »kritič-
na.« Kritičnost je postala norma buržoazne kultu-
re. Ta ugotovitev pa seveda ne diskvalificira naše
predpostavke, da utegne obstajati umetniška ak-
tivnost, ki je globoko subverzivna glede na kapita-
listični sistem; in da lahko (v kontekstu kapitalistič-
ne družbe) najdemo radikalno politiko, ki bo spod-
bujala takšno umetnostno proizvodnjo.
Osnovna poteza običajnih diskusij o kulturni poli-
tiki je predpostavka, da je »umetnosti treba poma-
gati«, da umetnosti ne bi smeli prepustiti vulgar-
nosti tržišča, saj ima specifično lastnost, ki je v
protislovju s količinskimi pravili kapitalističnega
* Goldmann, op. cit.
ekonomskega življenja. Iz vseh teh diskusij na kon-
cu ptide enoglasna zahteva za vladno intervencijo
v obliki pomoči, subvencij, nagrad itn., sredstva
zanjo pa naj bi prišla od davkov. V zadnjem času
je bila — v zahodnih kapitalističnih državah — ve-
čina velikih in odličnih umetniških del proizvedena
z državno podporo ali v soglasju z agencijami, ki
so izpeljane iz trdnjav (velike korporacije itn.) kapi-
talističnega sistema. Ta položaj privablja poeno-
stavitve v tem smislu, da ima sistem umetnost pod
kontrolo. Ne morem se strinjati, da lahko obstaja,
ali da obstaja ena sama (pa naj bo še tako dife-
rencirana v sebi) kulturna politika.
Problem, ki ga vidim v takšni centralizirani, plani-
rani in budžetsko izpeljani politiki, je v splošni
frustraciji z njo. Davkoplačevalci dvigajo glasove z
različnimi interpelacijami v parlamentih; agencije
se čutijo odgovorne državi, kulturni tradiciji in dav-
koplačevalcem: izvršujejo nekakšno cenzuro nad
umetnostno proizvodnjo; občinstvo se na splošno
počuti alienirano od politike: zdi se mu, do je cela
stvar bolj ali manj elitistična; umetniki se čutijo od-
govorni sistemu, in bolj in bolj dobivajo vlogo dr-
žavnih uradnikov: ta osovražena situacija se obi-
čajno razrešuje z začasno »neposlušnostjo«, s
»polomijami« vseh vrst in v splošni frustraciji; se-
veda je veliko umetnikov, ki se v takšnem aranž-
maju izvrstno počutijo, toda to počutje pogosto
daje slabe umetniške rezultate, če seveda ne gre
za umetnost »nevtralne« sorte, takšno, kot je opi-
sana pod točko »1.2.2.«.
čeprav je tržišče v splošnem na glasu kot najbolj
odtujujoča variabla v modelu kapitalistične kultur-
ne ureditve, in čeprav običajno pravimo za dela,
ki se potrjujejo na tržišču, da so ponaredki (ne-
avtentična), vendar menim, da pojava tržišča še
nismo povsem raziskali in izrabili. Zdi se, da so v
njem oz. v njegovih modificiranih oblikah skrite še
velike rezerve: npr. javne fundacije (kot PBS —
javna televizijska mreža v ZDA in Kanadi), umet-
niške zadruge, umetniški sindikati itn.
Pojav tržišča še ne pomeni menjave dela, kjer se
vrednost določa po najbolj brezobzirnih tekmoval-
cih. če vzamemo v račun pregovorno in neizbežno
nizko produktivnost v kulturni sferi (razen, v pri-
meru zavestno komercializirane umetnosti, ki je
komaj zainteresirana za avtentično tržišče umet-
nosti), lahko rečemo, da bi tržišče moglo predstav-
ljati bolj nekakšno mesto srečavanja, družbeno
priložnost soočanja in dopolnjevanja, mesto pre-
pletanja in medsebojnih odnosov med umetniki,
med njimi in občinstvom, priložnost za vzgojo po-
trošnikov. Tu mislim na »odprte« galerije, gledali-
šča in umetniške prireditve »na prostem«, ki se
lahko razvijejo v happeninge in dinamična izkustva
vseh vrst.
66
Ena od alternativ uveljavljeni kulturni politiki, če-
prav jo zagovarja manjšina udeležencev kulturnega
življenja, običajno radikalni izobraženci, je sociali-
stična politika. Na kratko bomo raziskali njene
prednosti in pomanjkljivosti, tako da bomo opisali
prakso socialističnih kulturnih politikov
II. Socializem
Model konformistične in opozicijske umetnosti |e
gotovo mogoče razširiti na socialistični »tabor«:
utegne se zgoditi, da neko umetniško delo, ki je
proizvedeno v socializmu, bodisi:
1.	zavrača, ali
2.	sprejema vladajoče ideje in institucije socia-
listične družbe.
Primer harmonije med umetniškim delom in sociali-
stičnimi idejami v mnogočem spominja na »alter-
nativo« »kapitalističnega« umetnika. S popolnim za-
vračanjem kapitalističnega sistema lahko pristane
na socialističnega: in — če ima srečo — ne bo
postal ena od dekoracij kapitalističnega sistema
(ki potrjuje njegovo »liberalno« in »odprto« politi-
ko). Po drugi strani ne bo v harmoniji, ampak v
opoziciji; in cela podoba postane že spet zelo za-
pletena. Za »kapitalističnega« umetnika je sociali-
zem kritični naklon »pribežališče pred dilemami«*
kapitalizma; medtem ko za »socialističnega« umet-
nika označuje ubrani, »strinjajoči se« naklon, če-
prav utegne postati »strinjajoči se« umetnik v so-
cializmu z mnogo vidikov moralno superiornejši
od »strinjajočega se« umetnika v kapitalizmu, sta
njuna položaja v marsičem podobna. Položaj kon-
formiranega umetnika pod socializmom je sinteza
dveh tipov, ki sta bila obravnavana v razdelku pod
naslovom »Kapitalizem«: po eni strani je konfor-
mist, po drugi strani je kritičen (npr. glede buržo-
azne kulture). Edini novi (idealni) tip je kritični so-
cialistični umetnik. Mogli bi trditi (kot se to tudi
pogosto trdi) — recimo v primeru sovjetskih disi-
dentov-oporečnikov — da lahko kritični (opozicio-
nalni, nasprotujoči ...) umetnik v socializmu samo
»pade nazaj« v kapitalistični model. V tem primeru
bi morali reči, da je binomni model univerzalen. V
bistvu bi morali razlikovati med dvema pod-tipoma
opozicionalnega umetnika v socializmu:
1.1. kritični umetnik, ki mu manjka perspekti-
ve, in zato pade v kapitalistični model; v
kapitalizmu najde pribežališče pred sociali-
stičnimi dilemami;
* Cf. G. Lukčcs, Realism in Our Time (Harper Torchbooks,
1971) — slovenski prevod: O današnjem pomenu kritič-
nega realizma. Prev. T. K., uvod Boris Ziherl. Ljubljana,
CZ: 1961.
1.2. kritični umetnik, ki priznava socialistični
sistem kot napredek od kapitalističnega,
toda si prizadeva k še novemu napredova-
nju na dialektičen način; socializem vzame
kot izhodiščno točko, ne kot korak v na-
pačno smer.
Kaže, da so škandalozne zadeve v zvezi z opo-
rečniki v vzhodnoevropskih državah izredno poeno-
stavljali in, seveda, izrabljali za politično propa-
gando: zato so na neki način nejasne in zavaja-
joče. Dejstvo je, da so nekateri socialistični kritiki
sami razvrednotili svoje v bistvu napredno stališče,
tako da so dovolili zahodni propagandi priigrati še
eno točko zoper socializem (npr. Solženicin), na-
mesto da bi pokazali, da so s svojo dejavnostjo
napredovali še en korak stran od kapitalizma, ne
pa se vrnili v njegovo naročje.
čeprav ne bi smelo biti težko za socialistične (mar-
ksistične?) politike videti umetniško kritiko kot gi-
balno, napredno silo, zelo pogosto zavzemajo funk-
cionalistično, t.j. konservativno stališče proti njej.
Poskusimo razumeti to težavo.
Gledano na splošno obstajata dve »teoriji« o raz-
merju med socializmom in umetnostjo: prva ra-
zume umetnost kot podrejeno (odsevajočo, ilustri-
ra jočo in včasih »na poti«) socialistični ideji člo-
veške totalitete; druga razume umetnost kot bist-
veni, celo najvažnejši (kritični, revolucionarni ...)
element človeškega osvobajanja; torej bi umetnost
bila večja, višja, razsežnejša kot določena (npr.
socialistična) družbena zamisel, gibanje, formaci-
ja ... Marx je sam pustil odprte poti za različna
razumevanja, tako da je — po eni strani — zago-
varjal tezo, da je »koncentracija talenta v nekem
posameznem umetniku« posledica odtujenih okoli-
ščin kapitalizma* Torej se bodo po njegovi od-
pravi vsi ljudje lahko ukvarjali z umetniškim ustvar-
janjem; vsi bodo umetniki, in nikakršne potrebe ne
bo po umetnosti kot posebnem sektorju ali po-
sebni disciplini.
Po drugi strani pa je Marxa vznemirjalo »neenako
razmerje med razvojem materialne produkcije in
* Tu mislim na Marxovo predpostavko: »Ekskluzivna kon-
centracija umetniškega talenta v" posamezniku in zati-
ranje le-tega v veliki masi, kar je v zvezi s prejšnjim, je
posledica delitve dela « V našem času je umetnik še
vedno podrejen »lokalni in nacionalni borniranosti, ki iz-
haja čisto iz delitve dela«; posameznik je podrejen »do-
ločeni umetnosti, tako da je izključno slikar, kipar itd.
»V komunistični družbi, kjer ne bo delitve dela, tudi ne
bo »slikarjev, temveč ... kvečjemu ljudje, ki med drugim
tudi slikajo.« (Cf. Marx, Izbrana dela II — Ljubljana, CZ:
1976 — str. 259—260).
67
npr. umetnostne«*: kar pomeni, da umetnosti ni
mogoče, ali da je vsaj ne bi smeli, podrejati dolo-
čenim ekonomskim in družbenim pogojem. Med-
tem ko bi v prvem primeru moralo veljati, da socia-
lizem prinaša za umetnostno proizvodnjo nova pra-
vila in da torej opravičuje politiko, ki poskuša »ko-
ordinirati« različne sektorje; v drugem primeru no-
bena takšna politika ne bi bila opravičljiva. Kot je
znano, ni Marx sam predlagal nobene posebne so-
cialistične estetike; ravno nasprotno — Lassallu je
svetoval uporabo »univerzalnih« (Shakespeare)
principov.** V tem pogledu je marksistična disku-
sija o »tendenci« v umetnosti zelo poučna.***
Soočeni smo z vrsto marksističnih tekstov o umet-
nosti (Brecht, Lukacs, Benjamin, Enzensberger ...),
ki na ta ali oni način »podrejajo« umetnost »histo-
ričnim« potrebam socializma****; po drugi strani
pa najdemo avtorje, kot so Goldmann, Marcuse in
npr. H. Press*****, ki obravnavajo umetnost kot
privilegirani instrument osvobajanja človeka, obli-
kovanja prave zavesti; instrument permanentne
subverzije vseh etabiliranih norm, vrednot itn. Z
drugimi besedami, umetnost je centralna točka, me-
tafora ali »sinonim« za marksistično filozofijo, ekvi-
valent socialističnega mišljenja.
Dilema ima vsekakor celo vrsto podvprašanj. Ven-
dar je glavni problem, okrog katerega se vsi vr-
tijo — problema so se lotevali na podoben način
z obeh strani: marksistične in nemarksistične —
problem distance med umetnostjo in življenjem,
oziroma med umetnikom in občinstvom*; z Lu-
kacsevimi besedami, razlika med »notranjo« in »zu-
nanjo« deskripcijo.** D. Bell je opisal polom tradi-
cionalne estetike v ameriški kulturi, medtem ko je
Lukacs napovedal tak polom v socialistični družbi.
Napoved poloma sestoji iz predpostavke, da umet-
niki sodobnemu (socialističnemu v Lukčcsevem
primeru) človeku nimajo povedati nobene posebne
resnice. Nič več ne stojijo nad soljudmi oziroma
*	»Težavno je (razumeti), da sta (grška umetnost in ep,
op. D. R.) nam še v umetniški užitek in da v nekem
smislu veljata kot pravilo in nedosegljiv vzor.« Cf. Marx,
ID IV, str. 45.
** Marx v pismu Lassallu: cf. Marx-Engels, O umetnosti
in književnosti, str. 85—87.
*** Engelsova pisma M. Kautsky in M. Horkness: cf.
Marx-Engels, op. cit, 52—58.
**** Cf. M. Esslin, Brecht (New York, Norton: 1974), str.
126—156; W. Benjamin, llluminations (New York, Schoc-
ken: 1969).
***** H. Press, »Marxism and Aesthetic Man« v G. Bat-
cock, ed., The New Art (New York, Dutton: 1973).
*	Daniel Bell, The Cultural Contradictions of Capitalism
(New York, Basic: 1976).
** Cf. Lukacs, op. cit., str. 93—135 in passim.
zunaj življenja: integrirani so v družbo in življenje
opisujejo »od znotraj«. Z nekoliko domišljije lahko
najdemo primere takšne umetnosti v različnih po-
pulističnih (radikalnih ameriških ali običajnih ki-
tajskih) teorijah: od »zemeljskih del« (Earthvvorks)
in »deestetizacije« do naivne kmečke ali delavske
umetnosti. Problem s temi teorijami je, da jih na-
vadno uporabljajo: na Zahodu zdolgočaseni pre-
možniki, na Vzhodu izbrane in specialno izučene
skupine. Logika v ozadju teh umetnostnih teorij je
povezana z idejo perfektne in srečne družbe; in tu
je mesto, kjer se stikata (konvergirata) komunizem
in postindustrijska družba.
Če se vrnemo k socialistični kulturni politiki; sploš-
nega zavidanja vredno se zdi dejstvo, da v socia-
lističnih deželah umetnost ureja država. Toda
splošno prezrto dejstvo je, da te politike navadno
spodbujajo na eni strani »neproblematično«, nev-
tralno umetnost, na drugi pa takšno, ki je ekspli-
citno v skladu z okusom institucij. Socialistična
kulturna politika je najpogosteje propadla v pri-
merih »kritične«, napredne umetnosti — s tem, da
jo je preprosto označila kot »nazadnjaško«, pro-
kapitalistično itn. Logika je preprosta, saj prihaja
iz birokratskega vira. Ne gre niti za tehnokracijo
ampak za preprosto birokracijo. Torej težko pri-
čakujemo produktivne odgovore s tega konca.
III. Samoupravljanje
Na koncu bi rad opozoril na samoupravni model
kulturne politike, ki teži k postavljanju novih odno-
sov med umetniki in občinstvom. Samozadostno
bi bilo trditi, da samoupravljanje predstavlja prave
odgovore na naša vprašanja: gre za odpiranje no-
vih možnosti.
Kolikor lahko sodim po lastnih izkušnjah z jugo-
slovanskim sistemom, je njegova glavna prednost
stik med proizvajalci in potrošniki umetnosti. Prva
prednost (v primerjavi s sovjetskim modelom, na
primer) je ta, da je opuščena ideja ene politike za
vse. Jugoslovanske interesne skupnosti za kulturo
ne funkcionirajo na temelju vnaprej definirane kul-
turne politike. Včasih je mogoče slišati pritožbe, da
sploh nimamo nobene kulturne politike: menim, da
so te pritožbe dobro znamenje demokratizacije in
rastoče avtonomije samoupravnega sistema. Kul-
turne skupnosti naj bi bile mesta, kjer se srečujejo
proizvajalci in porabniki, in kjer se dogovarjajo o
načrtih. Koordinirajo potrebe in možnosti: na koncu
odločijo, kaj bodo proizvajali in koliko — v zameno
za kaj in za koliko denarja. Razultati teh sporazu-
68
mov so manj vidni v obliki grandiozni projektov'',
kot pri urejanju vsakdanjih sporov in napetosti med
umetniki in občinstvom. Kot sem zapisal na dru-
gem mestu**, je morda res, da so umetniki danes
na slabšem v finančnem pogledu (kot so bili pod
etatističnim modelom, ki je deloval preko prora-
čuna), toda proizvodnja v smislu števila predstav,
knjig, koncertov itn. se je bistveno povečala.
Odkar je bil sprejet zakon o združenem delu, so de-
lavci v vseh sferah družbene produkcije legalno
enaki. Orodje za dosego takšne enakosti se imenu-
je »svobodna menjava dela«, ki se manifestira v
tako imenovanih samoupravnih sporazumih.**
Namen sistema je seveda ta, da bi se čimbolj
zmanjšala vloga poklicnih posrednikov, in da bi eli-
minirali proračunski sistem.***
Naj omenim dva problema tega novega kompleks-
nega sistema kulturne politike. Prvič, kulturni pro-
ducenti (t.j. umetniki) pogosto nočejo sodelovati
pri izdelovanju politike, ker takšno sodelovanje
jemlje njihov »dragoceni čas«; ta demokratična
ureditev se jim zdi nevznemirljiva in škodljiva za
izvorni poklic, čeprav tudi priznavajo, da jih je stari,
nedemokratični sistem omejeval. Drugi problem je
problem družbenega vrednotenja umetnostne pro-
* Grandiozen projekt bi bil, če bi Slovenci dočakali »no-
vega Prešerna« ali »novega Cankarja«, če bi umetnost
spet pokazala Slovencem zrcalo izvoljenega ljudstva, če
bi skovala nacionalni program ... Seveda ne moremo
reči, da nismo dočakali filmskih špektaklov in kulturnih
spomenikov grandiozne vrste; res pa je, da so v večjem
delu produkt dogovorov, ki presegajo same kulturne
skupnosti.
** D. Rupel, »Demokratizacija in ustvarjalnost« (poročilo
za UNESCO), Delo, Vol. XVI., št. 227, str. 26.
** Delavci v neki tovarni podpišejo pogodbo z delavci
gledališča, v kateri je določeno, kolikšen del presežne
vrednosti hočejo investirati v delovanje gledališča (če
sploh kaj), medtem ko je gledališče po tej pogodbi za-
vezano proizvesti določeno količino predstav za tovar-
niške delavce. Pogodb »večjega« pomena ne podpisujejo
posamezne institucije ampak samoupravne interesne
skupnosti, kjer so pogodbene stranke: zbor proizvajalcev
(gledališča, galerije, založniki ...) in zbor porabnikov
(tovarne, mesta, krajevne skupnosti na eni ter »posebni«
porabniki kot politične organizacije, televizija itn. na
drugi strani). Kompleksnost sistema se še naprej kaže
v strukturi založniških svetov, delavskih svetov ali vod-
stev kulturnih ustanov: tudi ti samoupravni organi se-
stoje iz proizvajalcev in porabnikov. En del notranjega
političnega telesa neke kulturne institucije sestoji iz
delavcev, ki delajo v instituciji, drugi del pa iz pred-
stavnikov kulturne porabe (ravnotežje moči je navadno
na strani »notranjih« ljudi, odvisno pač od »družbenega
pomena« institucije).
*** Ob prehodu na novi sistem organizacije kulture pa
se je pojavil tudi nov stranski produkt. Decentralizacija
je zahtevala ustanovitev velikega števila (pač glede na
pravilo o občini kol osnovni enoti) kulturnih skupnosti,
ki so zaposlile veliko število uradnikov: kar je v ta novi
poklic poklicnega samoupravljalca pritegnilo nekdanje
neposredne umetnostne proizvajalce. V nekem smislu se
je umetnostna proizvodnja spet po-uradila.
izvodnje. Kljub proklamirani enakosti vsakršnega
dela, se umetniki včasih smatrajo kot heteronomni,
manipulirani proizvajalci, ker velja, da ne ustvar-
jajo presežne vrednosti, ampak jo samo porab-
ljajo.
Medtem ko naj bi bila »ekonomska baza« avto-
nomna v svoji politiki »trošenja«, pri umetnostni
proizvodnji velja drugače. Medtem ko je tržišče obi-
čajnih dobrin bolj ali manj svobodno, je tržišče
umetnosti navadno omejeno. Z drugimi besedami,
umetniki bi se radi videli tudi v vlogi porabnika
(»materialnih« dobrin), in bi hoteli imeti besedo
pri družbeni proizvodnji nasploh: kar je v bistvu
temeljna ideja »svobodne menjave dela«. Zdi se
torej, da oprašanje določenosti »vrhnje stavbe« po
»ekonomski bazi« še ni povsem rešeno in preseže-
no, kot bi v samoupravni družbi moralo biti.
Vendar je še dodaten problem: kako vstaviti samo-
upravni model kulturne politike in samoupravnega
umetnika v tabelo »Tipov umetnosti«. Zdi se, kot
da je vidno odsotna v njej, ali pa kot da je le ne-
važna variacija »socialističnega modela«. Priznam,
da bi vstavitev jugoslovanskega modela precej za-
motala tabelo, kar seveda ne pomeni, da nadaljnja
izpopolnitev (in diferenciacija) socialističnega mo-
dela ne bi bila potrebna. Tako kot je zdaj, je treba
tabelo razumeti kot popolno le do te mere, kolikor
nam gre za »idealne tipe« (»klasični« kapitalizem in
»klasični« socializem sovjetskega tipa). Smatram,
da je samoupravni kontekst umetnostne proizvod-
nje poseben pojav, ki pa ni »etabliran« do te mere,
da bi lahko govorili o situaciji popolne identifikacije
ali direktne opozicije. Z drugimi besedami, model,
ki predstavlja formalno ločevanje »umetnikove ide-
ologije« in »pravnopolitičnega konteksta umetnost-
ne proizvodnje« (to pa je ravno značilno za naš
model), za samoupravljanje ni primeren. Bilo bi
notranje protislovje, če bi rekli, da vlada med sa-
moupravnim interesom umetnika in samoupravnimi
interesi države preprost odnos soglašanja ali spo-
ra; če seveda ne razumemo cele ideje samouprav-
ljanja kot pretveze — kar pa bi — spet — ne bilo
v skladu s prepričanjem v ozadju tega papirja.*
Eden od problemov s samoupravnim modelom je,
kot sem že zapisal zgoraj, tako imenovano po-
manjkanje orientacije in prevladujoče razpoloženje
pomanjkanja »velikih kulturnih dosežkov«, kar je
povezano s pomanjkanjem velikih kulturnih škanda-
lov, ki so bili včasih značilni za jugoslovansko
*** To seveda ne drži niti v kapitalizmu, socializem pa
družbene potrebe tako ali tako smatra kot relativne,
zgodovinske ...
* »Pravnopolitična vrhnja stavba« naj bi bila ravno re-
zultat soočanja številnih samoupravnih teženj, številnih
umetniških ideologij ...
69
umetniško sceno (ukinitve revij, »šikaniranje« avtor-
jev, politična obračunavanja, postavljanja in od-
stavljanja urednikov, izobčenja nazorov in skupin
umetnikov ...). Kakorkoli že sodimo te nove fru-
stracije, jih je mogoče kompenzirati z zavestjo, da
je to natanko tisto, o čemer so se umetniki in nji-
hova publika sporazumeli. Seveda leži glavni prob-
lem umetnosti zunaj problematike kulturne poli-
tike.
(če bi vseeno poskušali sestaviti nekakšno tabelo
umetnostni tipov v samoupravljanju, bi morali za-
četi »per negationem«: produkt samoupravne »ide-
ologije« v samoupravnem »kontekstu« ni nujno
»konformistična umetnost«!)
SLAVKO MATKOVIČ: literatura
70
denis poniž - kulturna politika, nje bridkosti,
nje sladkosti in tisti, ki v njej sodelujejo
Gorostasno je govorjenje o kulturni politiki; začet-
kov ima malo, poti, po katerih se ume razpresti in
zaplesti pa je veliko. In ko sledimo mislim, zapisa-
nih po naših časnikih in revijah, mislim, ki se vijo
z govorniških odrov ob pomembnih kulturnih in
drugačnih obletnicah, mislim, ki so jih polne dekla-
racije in sklepi in poročila raznoterih kulturnih in
političnih teles, smo v srcu in duši nekako neza-
dovoljeni, razočarani. Kajti v vsem povedanem je
veliko lepih, vzvišenih, čistih in navdušujočih be-
sed, ki s svojo srebrnkasto žuborečo melodijo go-
dijo ušesom in beročim očem, duhu in srcu, kot
smo dejali, pa puščajo samo praznino. Kako to,
da se ne moremo oplajati z besedami, porojenimi
iz navdušujoče in spodbudne uprtosti k idealom
tega sveta, ki na marsikaterem področju dokazu-
jejo, da so ideali vendarle uresničljivi, da jih je
moč obrniti v prid človeku in Človeku, pisanem z
veliko začetnico. Občestvo torej more in mora ver-
jeti besedam, ki so znanilke in prednja straža pri-
hajajočega novega dne. A vendar v tem jutru bo-
dočnosti ostajamo vedno, kadar beseda nanese
na kulturno politiko, prazni in s slabimi občutki.
Ne samo, kadar poslušamo »posvečene« besede,
tudi v pogovorih drugačne vrste, v prijateljskih,
strokovnih, kritiških, ustvarjalnih, društvenih, pole-
mičnih, esejističnih. Ko se tem, včasih bolj, včasih
manj obveznim besedam pridruži še zares stro-
kovno vedenje o kulturi in kulturni politiki, se po-
ložaj prav nič ne izboljša, morda postane še bolj
turoben in neprijeten, saj stvari, ki so bile prej le
slutene, postajajo sedaj tudi argumentirane, torej
niso več neobvezne in poljubne, marveč del tega,
kar zmore znanost (sociologija, estetika, filozofija
umetnosti) postaviti kot svoj predmet, kot svojo do-
kazljivo resnico. Tu se seveda odpira področje, ki
mu bo skušalo slediti tudi naše razmišljanje.
Kolikor se bo dalo, se bomo skušali izogibati argu-
mentom iz vsakdanje prakse: to smo storili po te-
meljitem premisleku, saj ne želimo reducirati spisa
na obtožnico proti forumsko delujočim posamezni-
kom, ki s pomočjo izbranega tiska, televizije in
skozi mašinerijo žirij, nagrad in podobnih ljudskih
slavij izrekajo svojo moč in nemoč, svojo blešča-
vost in bebavost, čeprav so tudi oni del kulturne
politike in je njihovo delovanje moč zaslediti tu
in tam, pa vseeno menimo, da niso pomembni kot
posamezniki, kot persone, marveč kot skupina, kot
socialna grupa v razmerju do drugih delujočih so-
cialnih grup v območju kulture in umetnosti. Pre-
večkrat in preradi smo se slepili v naivni veri, da
so posamezniki (torej: persone) tisti, ki krojijo kul-
turno politiko in prevečkrat smo pozabljali, da se
je socialni grupi etablirancev to posrečilo le zato,
ker so delovali enotno, varujoč svoje skupne inte-
rese in boreč se za skupne koristi. Pri tem jim je
bilo malo mar, kakšna je v resnici kulturna politika,
kaj se dogaja z njo v procesu, ki vodi od ustvar-
jalca do sprejemnika kulturnih izdelkov; njihovi
spisi za demos so bili sicer verbalno bleščeči, mi-
slili in delali so pa drugače, po svoje. Ta po svoje
je fenomen, ki ga je skušala razkrinkati že cankar-
janska moderna, pa ji je to uspelo le deloma. Ni
oportuno, če spregovorimo o tem pojavu nekaj be-
sed že na tem mestu. Zoper ideale cankarjanske
moderne (ti ideali so izvedeni v celi vrsti predvsem
Cankarjevih del, a bi se jih dalo analizirati tudi v
Murnovih pesmih — glej Pirjevčeve opombe k Mur-
novemu ZDI) so etabliranci postavljali nekulturniške
in neestetske argumente, ki se jih da identificirati z
zloslutnimi avstroogrskimi pojmi Dom, Vera, Cesar.
Pod Dom in Cesarja so stlačili vse, kar je v mo-
derni dišalo po evropskem, alternativnem, odprtem
svetu, skozi kritiko »estetike« so vzpostavili strogo
zamejeno ideologijo domačijskega, narodnega spre-
nevedenja, Vera je pokrivala prav tako svet ideo-
loškega, še posebej pa privatnega (moderna je po-
stala pojem za duhovno in nravstveno propadanje,
tako da je moral Tavčar »intervenirati« s svojim
Cvetjem v jeseni, Aškerc s svojimi »zgodovinskimi«
eposi, Govekar pa z narodopisnimi adaptacijami
slovenske zgodovinske gloriole preteklih stoletij in
brumnim domačijstvom. Od takrat dalje se vleče
skozi kulturo rdeča nit odpora zoper evropskost
slovenske kulture. Ta odpor ima nekaj arhetipov,
ki jih velja našteti in podrobneje razčleniti. Prvi
arhetip je odpor zoper pesimizem. Kulturno ustvar-
janje, ki ne temelji na optimizmu, pa čeprav samo
prikritem, ki ne nakazuje v literaturi vsaj prikrite-
ga happy enda, je bilo en bloc zavrnjeno. Sloven-
stvo, ki je v svoji zgodovini en sam velik in vase
se rušeči pesimistični obup, se je navzven vedno
deklariralo kot optimistično in svetlo poigravanje
z Zgodovino, Usodo ali Resnico. Mar je potem čud-
no, če so najbolj občudovane tiste impresionistične
slike, ki buhtijo od svetlih barv, one v temnejših
tonih pa so, čeprav ničmanj impresionistične, po
71
sujetu pa nič manj slovenske, porinjene vstran, med
opombe in naštevke? Je morda Kocbekova Zemlja
doživela svojo negativno kritiko sodobnikov samo
zato, ker je uradovala takrat socialno-humanistična
delavnica? Drugi arhetip je odpor zoper spolnost,
še posebej pa zoper spolne odklone. Dovoljena in
čaščena je samo okorna, sopeča kmečka ljubezen,
ki meji na preprosto, z genetskimi zakoni ohranitve
vrste determinirano parjenje. Kraigherjeva Školjka
je klasičen primer, kako je slovenska kulturna jav-
nost pojmovala spolnost v umetnosti. Povojnih pri-
merov niti ne bi našteval, če me k razmišljanju ne
bi privedle grozljivo enostranske (negativne) kritike
Zupanove Igre s hudičevim repom, ki niso negativ-
ne samo zaradi estetskih pomanjkljivosti besedila,
marveč predvsem zato, ker je slovenski ocenjeva-
lec še vedno pripravljen narediti križ čez spolnost,
jo pokopati in zamolčati, čeprav v en glas hvali
hrvaško in srbsko beletristiko tipa Majdak ali Ka-
por. Se slabše je s poezijo, slikarstvom. Tu so spol-
ne teme tabu ali pa so polakirane in metaforično
obdelane do nespoznavnosti. Še največ je na tem
področju naredila skupina OHO, ki je svojo socialno
in artistično izvršenost doživljala tudi zaradi odkri-
tega odnosa do spolnosti.
Tretji arhetip je ljubezen do domovinskosti, ki pa
je največkrat pervertiran v domačijskost, ki tudi
zablode, bedo, duhovno in materialno revščino slika
s kar se da vzpodbudnimi metaforami. Zato še ved-
no apologeti domačijskosti postavljajo za zgled in
ideal slike bratov Kraljev, Kranjčeve in Ingoličeve
povesti, Jakčeve grafike in Potrčeve drame. »Na-
ši« so vedno dobri, pametni, čustveni, vedno delu-
jejo v skladu z L|ubeznijo, Poštenostjo in Resnico,
»tujci« pa so razdiralci duhovnega in materialnega
sozvočja, izkoriščevalci so, brezbožniki in spolni
iztirjenci. Mar je treba posebej razmišljati, da je
Finžgarjeva povest Pod svobodnim soncem med
najbolj branimi slovenskimi uspešnicami vseh ča-
sov, da pa to nikakor ne velja za Cankarja, Kraig-
herja, Gruma, Kosovela, vsaj ne za njihova najbolj-
ša dela. Četrti arhetip je antievropejstvo. Evropej-
stvo je, še od časov Mahniča, Ušeničnika in po-
dobnih »estetov« pojmovano kot splet najrazlič-
nejših zablod, tehničnih pogruntavščin, literarnih
in stilističnih novotarij, skratka splošnega nravstve-
nega in duhovnega razvrata, ki divja po Evropi
dvajsetega stoletja. Kritiki poznih štiridesetih let in
zgodnjih petdesetih, Vidmar, Ocvirk, Ziherl, Kreft,
so vsi po vrsti zadajali evropejstvu, vsakdo se-
veda iz lastnih, enkratnih in skupnih, občestvenih
pobud, milostne strele, naivno misleč, da je kultura
odvisna od spremenljivega okusa posameznikov in
da je moč predpisovati estetsko-stilistične elemente
skladno s trenutno politično situacijo.
III.
In vendar se skozi kulturno politiko, kot jo vidimo
danes kaže zanimiv paradoks, ki pravzaprav sploh
ni paradoks, marveč samo drugačna oblika stare
zakonitosti. Čeprav vsa etablirana umetniška pro-
dukcija (ki verno sledi ali pa zanika »antisloven-
sko« v opisanih štirih arhetipih) deluje v neizmerno
ugodnih materialnih pogojih, tiska in ponatiskuje po
mili volji, dobiva in deli nagrade zveznega, republiš-
kega, regionalnega in občinskega karakterja, sode-
luje (ali bolje: sedi) v vseh žirijah, ima odprte mož-
nosti vsakodnevnega, dopisovanja v časnike,
uzurpira društva, združenja, strokovne forume, re-
vije, filmska producentska podjetja, galerije itd.,
pa doživlja ob varljivem socialno-estetskem uspehu
pravzaprav uro socialne gluhonemosti in onemog-
losti (če neka neposredna proizvajalka ob delu zna-
nega slovenskega popisovalca Haloz vzhičena
vzklika, da čuti iz knjige veti duh domačije, po-
meni to, da bi morala v resnici ostati na domačiji,
ne pa se pehati osem ur v zadušljivi fabriki in bra-
ti — kot nadomestek, slepilo, fikcijo — povesti o
rodnem domu), kjer in ko mora priznati, da se mla-
da (ta pojem je vprašljiv obenem pa pomeni v tem
kontekstu za vse prizadete laskanje) kritika zanje
ne zmeni, da mlado (mestno) občinstvo njihovih
del ne bere, ne gleda slik in grafik, ob filmih ki
tožijo o izgubljeni vaški idiliki in nesrečni ljubezni,
pa se samo prizanesljivo posmehuje in zabava. Tu-
di ves osnovno- in srednnješolski izobraževalni si-
stem, pa dobršen del visokošolske učenosti ne
moreta dvigniti cene cenenemu blagu, ki je ceneno
ne le zaradi šibkosti sujeta vis-a-vis močne (a pre-
proste) ideologije, marveč tudi zaradi naivne in fi-
lozofsko izpraznjene strukture, ki pozna samo go-
vor arhetipov, standardnih podob, ponovljenih
stanj. Njena pomanjkljivost pa je tudi v obupnem
privatizmu, ki skuša urbi et orbi razglasiti za sve-
tovne probleme to, kar je zanimivo samo za tri
vasi ali malo večje podeželsko mestece. Socialna
literatura, socialna glasba in socialno slikarstvo so
samo slab nadomestek literature, glasbe in slikar-
stva, in čimbolj jih bomo propagirali in pošiljali v
sleherni dom, manj uspeha bomo imeli.
Sicer pa je treba samo pogledati, kaj dramatizira-
nega in izvirnega ponuja slovenskemu občestvu
slovenska televizija, pa se bomo lahko še enkrat
prepričali, da je tisti instant ponaredek vsakršne
sorte — od Marodiča do Kozinca — ob ginljivih
TV prenosih spektakularnih kulturnih praznikov
pravzaprav votel in prazen, obenem pa v skladu s
splošnimi kulturnimi zahtevami vidmarjansko-bo-
rovske zdravorazumarskosti. Seveda lahko na tem
mestu zagrozimo z zgodovino, to nepristransko raz-
sodnico dobrega in slabega, lepega in grdega, če
72
seveda ne bi dvomili v nepristranskost zgodovine in
njen nezmotljivi estetski čut. Saj se je, reva uboga,
ob tolikerih ravnovrstnih opravilih marsikdaj krepko
zmotila. To, kar je bilo razglašeno za cvet poezije,
proze in slikarstva v poznih štiridesetih letih (dela
in kritike — bolje panegiriki teh del — še obstajajo,
saj orvvellovske »popravke« časopisov še nismo
pričeli izvajati v širšem obsegu), danes komajda
pozna kakšen strokovnjak, tedaj pa to ni bil samo
cvet umetnosti, marveč tudi temelj kulturne politike,
kompas, izhodišče, platforma. Tisto, kar pa je bilo
s silovito kretnjo ideološkega, moralnega in estet-
skega ogorčenja zavrnjeno in zavrženo, pa je danes
ne samo analizirano, marveč tudi brano in hvalje-
no. Pa nismo tako delali samo s svojimi kulturnimi
ustvarjalci, uzdo in komat po meri smo skušali na-
takniti tudi tujcem, čeprav jih nismo niti dobro
poznali. Kdo ve, je to morda tudi zaradi premajhne
ali enostranske razgledanosti po tujih umetnostih,
ki jo odkrivamo pri marsikateremu od stavljenih in
etabliranih kulturnikov. Sicer pa ni treba ugibati,
saj jih ni tako malo, ki so ob tej ali oni priliki glas-
no in jasno izjavili, da so ponosni na svojo kulturno
gluhonemost. Zanje je pojem kulturne politike vse-
kakor nekaj čisto svojevrstnega, pristno slovenske-
ga. Pa jih tudi ni tako malo, ki bi se z veseljem
preselili v Rim, Firenze, Salzburg, na Dunaj ali v
Pariz, če bi seveda ti Rimi, Firenze, Salzburgi, Du-
naji in Parizi hoteli kaj slišati zanje, če bi hoteli
s slovenskimi kulturniki tako moževati, kot si v svo-
jih spisih predstavlja največji slovenski svetovljan
Bogdan Pogačnik.
III.
Zdi se, da smo vseeno nekoliko bliže pojmu, o ka-
terem skušamo povedati nekaj temeljnih misli. Kul-
turna politika je predvsem in samo način žitja in
bivanja kulture same, nikakor pa to ni s »politiko«
vodena kulturniška etabliranost. Kulturno politiko
torej lahko pojmujemo predvsem iz kulture same.
Zato se moramo seveda vprašati, sedaj ko približno
vemo, kaj kultura ne sme biti, kaj v kulturi lahko
spodbuja kulturno politiko, torej politiko kulture v
njenem prvotnem pomenu (aktivni, odločujoči ude-
leženec polisa ustvarja politiko), kaj daje tema dve-
ma pojmoma, združenima v paradigmi kulturna po-
litika enakovreden, uglašen pomen. Da bi to do-
segli, moramo poznati dvoje. Najprej razmerje med
kulturo in ostalimi socialnimi aktivnostmi znotraj
določene strukture, obenem pa tudi razmerje med
producentom in konzumentom »kulturnih dobrin«.
Razmerje med kulturo kot (eno izmed) socialnih
dejavnosti v strukturno organiziranem svetu in dru-
gimi aktivnostmi socialnega sveta je seveda hkrati
razmerje med dialektično pojmovano bazo in deli
nadstavbe, kjer pa igra kultura, predvsem pa njeni
proizvajalski, aktivni del (Lukacs, Adorno, deloma
Sartre), umetnost, ključno vlogo. Zgodovinsko gle-
dano, pomeni to, da ima vsak družbeni sistem in
vsak način duhovnega obvladovanja sveta svoj po-
zitivni odnos do kulture, pa čeprav se ta pozitivni
odnos kaže tudi kot čista, destruktivna negativiteta
(stalinizem, nacizem, sodobni represivni sistemi
vladanja), ki kulturo pojmuje kot antikulturo — kot
grobi, pozunanjeni, napadalni, kičasti mitos, sce-
nerijsko in režijsko tempiran na zavest in okus
lumpenproletariata in drugih bolj ali manj dekla-
siranih strat. Seveda je kultura še notranje raz-
cepljena na tisto, ki rabi za refleksijo čiste moči, ki
je torej v službi moči in s tem posredno tudi sama
moč, torej s smislom, ki prihaja od zunaj, in ono
drugo, ki nastaja iz prej omenjene pozicije odpora
čisti moči, seveda na način, ki je tudi sam blizu
delovanju moči. To je seveda tudi princip, ki smo
ga na začetku popisali ob konkretni, povojni slo-
venski kulturni situaciji. Mar je zato čudno, če so
bila vsa ta umetniška dela, ki se niso želela vdi-
njati moči zavrnjena in razglašena za zablodo, njih
avtorji pa socialno diskreditirani in označeni za
delomrzneže, lenuhe, antisocialne elemente, pijance
in spolne zablodneže? Zato kulturna zgodovina
Evrope pozna od renesanse dalje svoje »pomladi«
in svoje »ledene zime«, ciklično menjavanje kul-
turne politike, ki je bila politika moči, politika apri-
vatizma, kolektivizma, pripadnosti eni ideji itd., in
kulturne politike, ki je realizirala dogajanje same
kulture, torej rast in dialektični razvoj kulturne in
umetniške zavesti.
IV.
Oboroženi s tem vedenjem gremo lahko nekoliko
dlje in razmislimo že obravnavane štiri slovenske
arhetipe odpora zoper evropskost slovenske kulture
in kulturne politike. Na tem mestu bi mu seveda
lahko pridružili še petega, normativnost fiktivnega
knjižnega slovenskega jezika, a bi nas pot zapeljala
preveč vstran od osrednjih problemov. V pisanju
etabliranega kulturniškega sloja, pa naj bo to
pisanje staro deset in več let ali samo nekaj dni,
lahko opazimo določeno temeljno neskladje. Na
eni strani lahko beležimo cele nize načelnih izjav,
katerih motto je želja, da bi tudi v kulturi vzposta-
vili načelo demokratičnega samoupravnega socia-
lizma in da bi skozi kulturno politiko vrednotili
predvsem fenomen dela kulturnih delavcev, njihov
prispevek naporom združenega dela, če uporabim
nekoliko ohlapno oznako. Na drugi strani pa, iz-
pod peresa istih avtorjev, nenavaden srd, bes in
73
ogorčenje, kadar spregovorijo o konkretnih kultur-
nih izdelkih, akcijah, naporih in dejanjih določenih
drugih kulturnih delavcev, povečini neetabliranih in
neinstitucionaliziranih. Ti napadi in neargumenti-
rana kritika en bloc in par excellence so izredno
daleč od deklariranih misli o vlogi in pomenu kul-
ture v združenem delu. V teh napadih se pojavljajo
predvsem omenjeni štirje arhetipi, včasih posamič-
no, največkrat zaradi lagodnosti (in nevednosti) av-
torjev združeni pod oznako duhovnega nihilizma
(vrinek: moram priznati, da te tavtologije, ki jo je
zrodil slovenski zdravi razum, nisem nikoli povsem
doumel: nihilizem je nekaj v območju duhovnega
sveta, ali pa ga sploh ni, kar je seveda tudi neke
vrste tavtologija, saj odsotnost aktivnega nihilizma
naznanja prisotnost utrujenega nihilizma*. Materi-
alni nihilizem je kvečjemu barbarstvo.)
Ker je slovenski nacionalni mitos našel zatočišče
v literaturi, ki je po svojem globokem bistvu fikcija,
torej organizirano slepilo, ki ustvarja ex nihilo, je
zadobila predvsem literatura vlogo svetega ali vsaj
posvečenega. V območju posvečenega so stvari
vsaj približno razločene in se ve, kaj še lahko uvrsti
pod sveto in kaj ne. Prav gotovo pesimizem, spolne
zablode, psovanje, ljudje iz podtalja, jezikovni in
vsebinski eksperimenti, spogledovanje s »hudi-
čem« evropske meščanske brezbožnosti, smrt, vdo-
ri dialektične filozofije ne morejo prevzeti statusa
posvečenega tako kot domovina-dom, mati, rodni
kraj, zgodovina, obredi, čast, delo, skupni napori,
bodočnost, ljubezen, tovarištvo. Odsotnost mitosa
je torej s stališča slovenske kulturne politike omo-
gočena s prisotnostjo pozitivne umetnosti, pred-
vsem literature. Poezija, kot najbolj izpostavljeni
vrh literature, je najbolj pod udarom. Kar poglejmo,
koliko pravd je teklo po letu 1945. zaradi poezije
in kako nesmiselni so se že po kratkem času po-
kazali argumenti, s katerimi so nastopali tožniki.
Kdor bo pisal zgodovino estitike na Slovenskem,
torej zgodovino vede, ki neodvisno od trenutnih
nihajev dnevniškega negodovanja zaznamuje tok
razvoja umetnosti kot artističnega pojava, bo mar-
sikdaj naletel na praznine, ki jih povzroča prav sle-
po vztrajanje na pocijah mitosa. Da bi ohranili mi-
tos v kakršnikoli obliki, so dovoljeni vsi prijemi, ki
jih le stežka uvrstimo pod instrumentarij kulturne
politike. Pri tem se izkaže, da je nerazumljiva ga-
lerijska, založniška, revialna ali nagradna politika
najmanjše, zanemarljivo zlo. Hujše posledice (lahko)
ima klic po socialnem in ustvarjalnem izobčenju z
vsemi znanimi posledicami, klic, ki je bolj pogost
in resen, kot se zdi na prvi pogled. Sicer pa je ves
kulturno-izobraževalni sistem prirejen tako, da po-
trošnik kulturnih dobrin, ki na eni strani postaja
* Nietzschejeva oznaka iz Volje do moči
soodločevalec o kulturni politiki na vseh ravneh,
na drugi strani dobiva od osnovne šole dalje pov-
sem enostransko podobo o umetnosti (ars), kolikor
je sploh dobiva, saj je umetnost (ars) reducirana
na literaturo, osnove estetske vzgoje, osnove (za-
res samo osnove) filozofije in sociologije umetnosti,
osnove glasbene izobrazbe, likovne vzgoje. Pri tem
pa tudi sama literatura vedno bolj reducirana na
nacionalno književnost, ali v našem besednjaku
na tista dela in avtorje, ki so v skladu s sloven-
skim mitično-nacionalnim modelom. Bolj žalostno
dejstvo je, da se ta mitično-nacionalni model ob-
ravnava z vso resnostjo in zavzetostjo tudi na vi-
sokih šolah, da se torej povsem zapira začarani
krog, v katerem posredovalci kulturnih dobrin (šol-
niki, pedagogi) poučujejo tako in samo tako, kot
so jih poučili. Odstopanja so redka, nepomembna
in v kali zatrta. Zato ni čudno, če straši še vedno
neki ruralno-domačijski model proznega pisanja, ne-
kakšna lepotno-razčustvovana poezija podobnega
tipa, oboje daleč stran od estetskih in idejnih prob-
lemov sodobnega literarnega ustvarjanja. Jasno je,
da se v taki naravnanosti ti problemi in gibanja,
značilna za evropsko sodobno literaturo zamolču-
jejo ali pa se prikazujejo kot zasmeha vredna za-
bloda nekih iztirjencev. Tu seveda izginja vsaka
kulturna politika, zamenjuje jo princip na moči in
oblastnosti temelječe hierarhije in etabliranosti, da-
leč od vsake deklarirane idealnosti, še posebej pa
daleč od samoupravnega dogovarjanja v kulturi.
Ker razen redkih poskusov (predvsem v literaturi)
institucionalni sistem delovanja še ni presežen, raje
se celo krepi, torej ni moč misliti na enakopravno
dogajanje tradicije in avantgarde, »klasike« in eks-
perimenta.
Tradicionalizem, ki zaznamuje meščanski svet in
meščansko mišljenje, je namreč naklonjen nespre-
menljivosti, nespremenljivost pa je prikrita v lju-
bezni do minulega, »klasičnega«, do kanonskih
vrednot minulih umetnostnih smeri in del. Ta lju-
bezen do preteklega izvira seveda iz želje, da bi
svet ostal tak kot je, ne samo svet kulture, marveč
vse socialne sfere, kar seveda suponira tudi ne-
spremenljivost materialne baze in odnosov v njej.
Taka kulturna politika, ki se kaže kot napad na
sleherni poskus eksperimentiranja na področju kul-
ture, ki skuša preprečiti vsako avantgardno ten-
denco, je seveda v svojem bistvu globoko reakcio-
narna in ahistorična. Ko analiziramo položaj, delo-
vanje, artistična sredstva in učinke avantgardnih
in eksperimentalnih kulturnih pojavov, jih seveda
ne »zagovarjamo«, marveč vzpostavljamo nivo ena-
kopravnosti različnih umetniških usmeritev. Pri tem
nas ne smeta plašiti niti administrativna represija,
niti odpor tistih tradicionalistov, ki jim že samo so-
-žitje različnih kulturnih usmeritev daje povod za
74
vsakršne, tudi najbolj nesmiselne obtožbe, obre-
kovanja in napade. A priznajmo si enkrat za vselej:
revolucijska lirika, kot eden izmed najzanimivejših,
a najmanj raziskanih kulturnih in umetniških do-
godkov polpretekle dobe, je bila v svoji vsebinski
dimenziji tako avantgardna, kot tudi eksperimen-
talna, pa čeprav so se njeni (nekateri) predstavniki
pozneje pomeščanili in sprejeli načelo in oblikovna
sredstva bledega manierizma in nerflektiranega hu-
manizma.
V.
Na tem mestu seveda že lahko začnemo »vredno-
titi« kulturno politiko in vse, kar sodi pod ta po-
jem. Nedvomno se nahajamo v svetu, ki je zazna-
movan s svojo različnostjo in odprtostjo novemu
in neznanemu. Kultura in umetnost imata v tem
svetu, ki se nam kaže kot svet naraščajoče mate-
matizacije in kibernetizacije, ki se izkazuje za logič-
no in kvantitativno določljivo celoto spoznanj, po-
seben pomen in vlogo.
Odkar umetnost kot »najaktivnejši« del kulture ni
več edini instrument spoznave, je seveda s stališča
matematiziranega in kibernetiziranega logosa (ali
vsaj nekaterih njegovih reprezentantov) kultura po-
tisnjena nekam na obrobje. Tak položaj se seveda
kaže tudi v realni kulturni politiki, kjer se nekatere
bogate slovenske fabrike »poskušajo« tudi v kul-
turni politiki, le-ta pa največkrat prehaja na ob-
močje kazanja moči, kako je moč ustrezno vsoto
kapitala »pretopiti« v ustrezno vsoto kulturnih in
umetniških dobrin. Kultura se v tem mišljenju, ki
propagira razne Jakije, reducira na potrošno blago,
ki razen menjalne nima nobene druge, recimo es-
tetske vrednosti. Žal je huje, da taki razmejitvi
med bazo in nadstavbo podlegajo poleg bolj ali
manj prostituiranih »samorastnikov« tudi teoretiki
kulture, ki vidijo v tej alternativi resnično osvobo-
ditev kulture in njen izstop iz alieniranosti, v katero
jo je potisnila meščanska družba v sredini 19. sto-
letja. Vrednost kulture, merjena z močjo denarja,
ki že apriori deli na revne in bogate, na bolj in
manj kulturno »sposobne«, vsekakor ne more biti
osnova kulturne politike, kajti tako vrednotenje
kulture nosi s seboj še vrsto drugih nevarnosti: na
ena strani si »samorastništvo« podaja roke z dile-
tantizmom množične kulturne produkcije, na drugi
strani sproža pojav estetskega siromašenja, poeno-
stavljanja, klišejstva in stereotipnosti, odpira vrata
likovnemu in literarnemu diletantizmu, ki se mu od-
pira tudi Društvo slovenskih pisateljev, če osta-
nemo samo pri literaturi. Če se takšni kulturni po-
litiki pridruži še vrednotenje v skladu z opisanimi
slovenskimi kulturnimi arhetipi, potem seveda lah-
ko pričakujemo, da bo kulturna raven prebivalstva
(ta pa se da meriti, skladno z različnimi standardi,
recimo UNESCO-vimi) še naprej padala in da bodo
»tržišče« obvladovali televizija, Dr. romani, dile-
tantske slike in glasba in razne kmetske povesti.
V tej konstelaciji seveda vsaka druga in drugačna
literatura, glasba, likovnost takoj dobe status
»avantgardnega« in »eksperimentalnega«, apriori
so nevarne naši (kateri naši? — tega nihče ne ve
točno, zaimek »naš« nas rešuje pred totalno ne-
vednostjo!) kulturni usmeritvi in politiki, treba jih
je neprenehoma preverjati, pa čeprav nimamo ne
aparata ne merila, zgolj vzvišene besede po časni-
kih in ob prigodnih kulturnih slovesnostih. Potem
postane tudi jasno, zakaj postajajo s stališča ta-
kega razumevanja kulturne politike vprašljive lite-
rarne revije, določene slikarske prireditve, določena
glasbena dejavnost itd. Vrednost kulture je torej
določena na dva načina: na eni strani odloča »zve-
stoba« slovenskim arhetipom, na drugi zvestoba iz-
ročilom takšne kulture, ki spreminja kulturno blago
predvsem in samo v menjalno vrednost, izraženo s
tisoči prodanih izvodov, vstopnic ipd. Vsa kulturna
in umetniška produkcija, ki ne pristaja na tako op-
redelitev, je seveda izločena, potisnjena na raven
samoizdajateljstva in samodistribucije, tako pa je
že sama po sebi sumljiva, potrebna neprenehnega
preverjanja, včasih celo administrativno razglašena
za »šund«, od katerega je treba plačati prometni
davek (npr. nova mala plošča skupine Pankrti). če
se seveda zgodi, da del teoretikov in kritikov ne pri-
stane na takšno delitev ali se ji celo eksplicite zo-
perstavi, mora etablirana srenja takoj poslati na
obhod svoje bolj ali manj osamljene jezdece in
snajperiste, ki pričnejo, ne z močjo argumentov in
historičnega vedenja, marveč z močjo moči, »pre-
pričevati« prizadete o njihovih zmotah. Vrednost
takih ekskurzij je seveda hudo dvomljiva in smeš-
na obenem: »lonely riders« so največkrat ljudje, ki
ne morejo več vztrajati na naporni poziciji eksperi-
menta in avantgarde, ki ne prinašata nikakršne
socialne varnosti ali gmotnih ugodnosti, marveč
neprenehno spopadanje z zadrgnenostjo etabilirane
kulturniške srenje, niso pa tudi s srcem na strani
vsakršnega diletantizma, za katerega se seveda
zavzemajo v svojih spisih. Zato so notranje razdvo-
jeni, brez trdnega položaja v strukturi kulturnega
in umetniškega dogajanja, obenem pa oboroženi z
dvojno mero napadalnosti in užaljenosti na vse in
vsakogar. Zato tudi uporabljajo isti vatel za najraz-
ličnejše, medsebojno povsem raznorodne kulturne
in umetniške pojave, sproti si zmišljujejo nove Pro-
krustove postelje, na katere naj bi legale njihove
kulturne žrtve.
75
Kmetištvo, ki ga je na Slovenskem tehnobirokracija
že zdavnaj povozila in spremenila v nekakšno ne-
prepričljivo kuliserijo, jim predstavlja še vedno spo-
menik slovenstvu, pa čeprav z drugo nogo stojijo
v širšem evropskem svetu, se mu čudijo in strme
onemijo ob slehernem njegovem odblesku.
VI.
Spis ne more imeti zaključka, saj stvari, o katerih
govori, še vedno so in to na način, kot smo jih
poskušali izpostaviti. Vprašanje je, ali lahko revija,
kot so Problemi, premosti to situacijo, jo naredi za
produktivno, ali lahko analizira kulturniške odlo-
čitve etabliranih in institucionaliziranih kulturnikov
in njihovih klik, ali lahko pokaže, v čem se od njih
razlikuje alternativna kultura eksperiment, avant-
garda — ? Odgovor je, kot že tolikokrat poprej,
skrit v zavezanosti delu, ki edino zmore postaviti
ob gore očitkov in podtikanj in neuresničljivih kul-
turniških parol umetniške izdelke, ki govore z dru-
gačno estetsko govorico in drugače pojmujejo kul-
turno situacijo, v kateri nastajajo in ki jo s svojo
prisotnostjo tudi zaznamujejo, če bo to delo sle-
dilo spoznanjem o možnosti in uspešnosti neinsti-
tucionalnega delovanja (ob neprivatiziranih oblikah
institucionalnega, saj živimo v Evropi Upravljanja,
Evropi Informacij) bo po notranji logiki zbledel po-
men in veljava etab!>ranega apriorističnega ureja-
nja kulturne politike z časnikarskimi pozivi in go-
vorniškimi tiradami. Drugačne poti k uresničevanju
kulturne politike tudi ne bi smelo biti, če je kul-
tura res tisto, kar od nje vsi tako željno pričaku-
jemo. Vprašanje Problemov, v katerih bo verjetno
tudi izšel ta spis, pa se ne postavlja samo na rav-
nini sporočilnega medija, na ravnini prostora, v ka-
terem se dogaja alternativna kultura in umetnost,
se postavlja predvsem esencialno: so Problemi lah-
ko tudi nosilec, kot so to že bili, avantgardne in
eksperimentalne umetnosti, ki bo s svojimi izdelki
pobijala trditve o ekskluzivnosti in zaprtosti, torej
tiste, ki jih etablirana kulturniška srenja uporab-
lja po principu, da je »napad najboljša obramba«?
In ne nazadnje, kakšen vpliv lahko imajo Problemi
na slovensko kulturo in umetnost, tako s svojo
umetniško prakso kot tudi kulturno teorijo. Kajti
če so Problemi del določanja, kaj je kulturna po-
litika, potem je treba priznati, da mora imeti to do-
ločanje izhodišč in temeljnih pojmov na področju
kulture in kulturne politike enake štartne pozicije,
kot vsaka druga etablirana in institucionalizirana
oblika kulturnega in umetniškega udejstvovanja. če
temu ni tako, potem je kulturna situacija in kul-
turna politika odeta še v temnejše in mračnejše
barve, kot pa jih slika pričujoči spis. In gorostas-
nost govorjenja o kulturni politiki še bolj brezupno
gluhonema.
Denis Poniž
ADR I ANO SPATOLA
76
samo simčič - glosa o potrpljenju
Prijatelj me je nagovoril, naj napišem gloso o svo-
jem primeru. Moji vesti je sicer bližje potrpljenje
kot samopomilovanje ali srdito obtoževanje ljudi,
zato mi je tuje pisati o sebi. Moj notranji čut mi
pravi, da so ljudje moj drugi jaz; torej je v njih
in meni ista človeškost v različnih osebnostih in
različnih stopnjah duševne moči in tudi jaz nisem
imun zoper njihove slabosti. Pa vendar pričakujem,
da sem po svoji notranjosti tudi zanje njihov drugi
jaz, ki sme biti razumljen, ljubljen in oštevan, če
ravnam napačno ali če lažem. Zato sem se odločil
gloso napisati, ker ne mislim zgolj nase, marveč na
tisto, kar je med nami vsemi.
V iskanju temeljev civilizacije sem v najrazličnej-
ših pustolovščinah odkril na postajah svojih živ-
ljenjskih poti vire globokih notranjih spoznanj, v
katerih se je, poetično rečeno, tipajoč duh ma-
terializiral v osebnost z jasnimi mislimi in dejavno
silo v njih. V trenutku prvega cveta te zrelosti
(pri okrog 30 letih) me je pritisk nabranih zakladov
človeške modrosti in njene resnice pričel težiti, ker
jih nisem več mogel zadrževati zase. Sklenil sem
storiti vse za izpoved svojega odkritja primerno po-
trebam sveta, ki so mu širine duha smiselna vsebi-
na življenja. Tedaj se je v meni sprostil duševni do-
godek, ki pravimo, da kliče človeka k pravemu,
zanj edino možnemu delu — poklicu, za katerega
se ni samo izšolal, ampak je njegovo srčno bistvo.
Prvič sem zavestno in z jasno predstavo o tem,
kaj me čaka, sprejel v svoj intimni zakup tisti del
radosti, ki osrečuje s spoznanji tudi druge, in tisti
del trpljenja, ki ga za to radost zmorem nositi sam.
Pisati poezijo, ustvarjati umetnost in graditi misel
svobodnega človekovega duha je zapisano v mo-
jem srcu. Vse svoje delo sem moral zasnovati na
tem dejstvu in pustiti vse drugo, če sem hotel
biti zvest sebi, in se ne ozirati na težave in mne-
nja, ki smatrajo delovanje duha za iluzijo in izmi-
slek fantastov. Vodila me je splošna človeška nuj-
nost, da v svetu morajo živeti misleci in pesniki,
ki skrbijo za spoznanja, lepoto, za slike, ki izzivajo
z grdoto vest o zlu in zbujajo razsodnost, in za
znanje »po duhu potujoče duše«, ki ni sebi namen,
marveč deli sebe s svetom in ljudmi. V tem smi-
slu je inteligenca prav tako »vrt človeštva« kot
gospodarstvo in družba, celo bolj človeški od pro-
izvodnih mehanizmov in družbenih struktur. Odlo-
čitev, da snujem misli in metafore in da z njimi
vestno prispevam k oblikovanju in preobrazbi jav-
nega mnenja, mi je nadvse draga in jo ljubim bolj
kot udobje blagostanja, bolj kot srečo, ki bi je
ne mogel uživati brez drugih. Zanjo se tudi res-
nično žrtvujem, kajti nobena moč ni vrednejša od
moči človeškega srca, čeprav je še tako pogubna.
Pot samostojnega pisatelja je polna negotovosti
in težav. Vsak začetniški korak bodisi v pisanju
bodisi v odnosih z ljudmi, od katerih si odvisen,
ubi|a in lomi. Ta »igra« je v naši mentaliteti dovo-
ljena le kot vrtičkarstvo po službi, nikakor pa ne
kot usode polna kultura in zavestno delo. Lite-
rarnih časopisov je premalo, da bi bilo pišočim
zagotovljeno stalno ustvarjanje, ogromne človeške
sile pa se zlivajo le v proces, ki zadovoljuje zgolj
metabolizem človeka in ga podreja darvinistični
opici brez duha, po katerem je človek človek. Za-
torej je neupravičena podrejenost kulture razmeram
v gospodarstvu in organizacijam družbe. Umetnost
in kultura, to je temeljna človeška svoboščina. To
pa izjavljam na lastno pest, po svoji skušnji in svo-
jem, vendar človeškem spoznanju. Ker tako mislim
jaz sam, sem si sam naložil skrb, da se preživim s
honorarji, ki znesejo okrog 1500.— din mesečno,
tako da si ne morem oskrbeti niti poštene kurjave
čez zimo. Ne morem se upirati možem, ki so raz-
sodili: »da me družba ne priznava vrednega soci-
alnega zavarovanja in statusa samostojnega pisa-
telja«, kot mi je ustno izrekel tovariš, ki ureja tak-
šne zadeve. Tudi društvo, ki združuje pisatelje in
pesnike, ni dolžno podpirati pišoče ljudi, ki so si
ta poklic izmislili v svoji domišljiji in zagledanosti
vase, saj bo zgodovina presodila, ali si kdo pošte-
no ali nepošteno ustvarja v duši podobo pisca in
pesnika; ker sem mislil drugače, je moje samopre-
vare kriva moja neumnost.
Samozvani samostojni pisatelj zato predlagam:
da se teoretično sprejeta drugotnost duha ne tol-
mači kot drugotnost duha ustvarjajočih ljudi,
da družba skrbi za razmere pišočih ljudi in umet-
nikov sploh ter jih materialno kakorkoli podpre,
če se ti v naporu po uveljavitvi svojega dela odpo-
vedujejo osnovam materialnega blagostanja člove-
ko,
in da prizna delo v pesništvu, pisateljstvu in miš-
ljenju kot enakovreden poklic v splošni delitvi de-
la, položaj samostojnega pisatelja ali umetnika pa
obravnava kot službo, vredno človeškega dosto-
janstva, svobode duha in vsaj minimalnega, a red-
nega materialnega nagrajevanja iz občih virov.
Nisem poklican za pravnika, ki naj ustvarja dru-
žbeno zakonodajo, prispevam lahko le realno so-
cialno čutenje, ki mu pravim človekoljubje in kate-
rega stvarnost povezuje ljudi v bratsko delitev tega,
kar imamo, in v družbeno enakost svobodo ustvar-
77
jajočih ljudi. Ni mogoče verjeti, da je proizvodnja
smisel človeštva in naša osnovna skrb. Pomembna
je zato, da smisel nemoteno ustvarjamo. Tudi orga-
nizacija ljudi v skupnost ne more biti smoter, če
ne omogoča svobodnih možnosti duhovnega raz-
voja človeka skozi stalne notranje prenovitve ter
samostojno in javno kulturno delo. Tudi živali so
sposobne proizvajati (ose izdelujejo papir) in ob-
likovati družbene organizme (čebele in mravlje), a
le človek je sposoben misliti in se s spoznanji od-
rešiti svoje ignorance. Delo v področju zavesti je
največ, kar človeštvo zmore. Zanj pa mora človek
še dandanes tvegati beraštvo in svetniško muko
ali iti v gozdove kot borec z občim zlom. Ta duh
presega materijo in brez njega ostane človek pri
tehniki dela in v svoji delovni organizaciji — ne le
pri nas, marveč kjerkoli v svetu — pomanjšan na
svoje instinkte.
Zato smatram svoje delo za vrednejše od osebnega
trpljenja, zaščito temeljnih pravic do lastne člove-
škosti pa izročam boju z nevednostjo in s prezirom
do duha. Verujem v moč resnice in moč misli. Ve-
rujem tudi, da moj primer ni osamljen, marveč
zmeraj pogostnejši v civiliziranem barbarstvu.
PAUL JOHNSON: FORLONA THIS (iz keltskega rokopisa,
ki so ga našli na otoku lslay)
78
dimitrij rupel - zadeva zaupanje
Stari teksti pripovedujejo, kako so nekoč ljudje za-
upali svojim voditeljem, svojim poglavarjem, čarov-
nikom, duhovnom, seniorjem, modrim starcem, kra-
ljem, vojvodam, knezom, očetom ... V starih časih
naj bi bili kolektivi živeli v skladu sami s seboj,
avtoritete naj bi bile legitimne. Takole piše Engels
v znamenitem Izvoru družine ...:
»In ta gentilna ureditev je v vsej svoji otroški
preprostosti nekaj čudovitega! Brez vojakov,
žandarjev in policajev, brez plemstva, kraljev,
namestnikov, prefektov ali sodnikov, brez ječ,
brez procesov gre vse svojo urejeno pot. Vsak
spor in prepir razsoja skupnost tistih, ki se
jih tiče: gens ali pleme ali posamezni gensi
med seboj — in le kot skrajno sredstvo, ki
se redkokdaj uporablja, preti krvno mašče-
vanje, naša smrtna kazen je samo njegova
civilizirana oblika, ki jo obremenjujejo vse
prednosti in slabosti civilizacije. Čeprav ima-
jo mnogo več skupnih zadev kakor mi danes
— gospodinjstvo ima skupno cela vrsta dru-
žin in je komunistično, zemlja je last pleme-
na, samo vrtički so začasno dodeljeni posa-
meznim gospodinjstvom — vendar prav nič
ne potrebujejo našega obsežnega in zaple-
tenega upravnega aparata. Odločajo prizadeti
in v večini primerov stoletni običaj že sam
vse uredi. Revežev in siromakov ne more
biti — komunistično gospodinjstvo in gens
poznata svoje obveznosti do starih, bolnih
in v vojni pohabljenih. Vsi so enaki in svo-
bodni — tudi ženske ...« (MEID V, 303—304).
Durkheim je družbe in skupnosti ločeval na tiste,
ki razpolagajo s kohezijo, ali razodevajo njeno po-
manjkanje, govoril je o različni stopnji diferencira-
nosti in integriranosti skupin in skupnosti. Ker je
zaupal v novodobno demokracijo, je stare, primi-
tivne družbe imenoval »mehanično solidarne«, nove
pa »organsko solidarne«, vendar je v teh slednjih
opazil velike težave, recimo težavo anomije ali
brezpravja. Med »kužnimi« boleznimi nove dobe in
sploh družb, ki so slabo integrirane, je navedel sa-
momor.
Če se zdaj preselimo iz teorij v današnji čas, lahko
v zvezi z zgoraj povedanim opazimo dva pojava:
1. pomanjkanje zaupanja ljudi v voditelje; in 2. iska-
nje novih voditeljev in izgubljenega zaupanja. Naj
to opišem najprej z zelo oddaljenim primerom ko-
lektivnega samomora pripadnikov sekte Hram ljud-
stva v Gvajani. Ta samomor — o tem sem prepri-
čan — govori o neki temeljni pomanjkljivosti ame-
riške družbe, ki bi jo Durkheim imenoval pomanj-
kljiva integriranost, Marx odtujitev, VVeber pa že-
lezna kletka. Da gredo Američani skoz obdobje
krize zaupanja v svoje voditelje, je jasno že dolgo
časa, še posebno od afere VVatergate. Iz te krize
se rojevajo nove skupnosti, nove integracije, iščejo
se novi voditelji. Eden takšnih voditeljev, ki se je
našel v tej krizi, je Jim Jones. Kot je razvidno iz
objavljenih gradiv, tega moža ni mogoče imenovati
drugače kot lažnega preroka. Na svojski način se
uresničuje svetopisemska napoved!
Naj navedem nam vsem bližji in za nas važnejši
primer: samoupravljanje. Jasno je, da je samoup-
ravljanje zraslo iz krize državnobirokratskega mode-
la družbenega življenja. Jugoslovanski ljudje so se
odločili, da jim niso potrebni stari patroni in zapo-
vedniki, da ne marajo državnooblastniške prisile,
ampak da si lahko vladajo sami. Iz te potrebe je
nastal v razvoju povojne Jugoslavije delegatski si-
stem, ki temelji na nezaupanju — do starih pred-
stavnikov, odposlancev in zastopnikov. Delegatski
sistem je utemeljen na prepričanju, da je najbolje
pri vsaki stvari biti sam zraven, da ni mogoče za-
upati ne lepim besedam ne bleščečim očem, am-
pak da je treba stvari vzeti v svoje roke. Delegatski
sistem je v tem smislu najmnožičnejša varianta
upravljanja z družbenimi zadevami in svetovna pre-
lomnica.
V današnjem času se tedaj ravnamo po načelu za-
upanja glede na delo in ne glede na apriorni polo-
žaj. Noben odposlanec in zastopnik nam ni vnaprej
vreden zaupanja, ampak si mora to zaupanje spro-
ti zaslužiti. Zato tudi delegatski sistem predvideva
možnost zamenjave delegata. Stari časi apriorne
avtoritete so tedaj za nami, kakor je za nami tista
čudovita skladnost, ki so jo opisovali pred Engel-
som, Durkheimom pa Lukacsem že rimski pesniki,
npr. Ovid. Zdaj pravimo: avtoriteta razumnosti.
In zdaj naj opišem tretji primer, ki je v zvezi s slo-
venskimi pisatelji in njihovim društvom. V zvezi s
položajem slovenskega pisatelja je nastala dolo-
čena kriza, ki bi ji lahko metaforično rekli: odhod
pisatelja z odra slovenske družbe (gre za majhno
parafrazo Fritzove pesmi o pesnikih). V tej krizi
(ko so slovenski pisatelji iz-diferencirani in dez-in-
tegrirani glede na splošne slovenske projekte) se
je nekaterih pisateljev polotila melanholija, drugih
pa spet brezglavo iskanje novega občestva, nove-
ga gensa. V takšnih kriznih časih se seveda lahko
dogodi, da lažni preroki zavedejo ljudi. Poskušal
bom opisati, kako se je to zgodilo pri DSP.
79
Položaj je bil tak, da je omogočil, da se je nek
posameznik lahko oglasil za branilca demokracije,
za žrtev sistema, in da je okrog sebe zbral število
vernikov. Medtem ko bi demokracija velevala, da
bi se njegov položaj sproti preverjal, da bi se moč
porazdeljevala, da bi nastal prostor združevanja
glede na delo (to je pisateljevanje), se je zgodilo,
da se je prostor DSP vse bolj ožil, da so bili vanj
pripuščeni ljudje glede na svoj apriorni položaj
(položaj simpatije, položaj v drugih hierarhijah itn.)
— nikakor pa ne glede na svoje delo. DSP je v
zadnjem obdobju (štirih, petih let) uveljavljalo vse
mogoče ključe in načela (regionalni, generacijski
itn. princip), ne pa delovnega principa, principa pi-
sanja tekstov. In tako se je zgodilo, da je lahko
vodstvo tega društva izkoristilo zaupanje svojih
članov in iz svojega delokroga izključilo najproduk-
tivnejše ali vsaj zelo produktivne člane, in jih na-
domestilo z nostalgičnimi in tudi nekoliko zbegani-
mi verniki, ki so iskali preroško, očetovsko zavetje.
Kaj se je konkretno godilo? Tu naj preidem v prvo
osebo in na raven osebne izkušnje, da mi kdo ne
poreče, da hočem sam zbirati skupine in jih zasto-
pati na ravni politične konfrontacije.
1.	svoječasno sem bil imenovan ali izvoljen v sta-
novanjsko komisijo DSP. Ko sem v njej zagovar-
jal stališče, ki je bilo v nasprotju s članom vod-
stva DSP, sicer pa je predstavljalo večino v
komisiji, je bila stanovanjska komisija ukinjena;
2.	PRED nastopom sedanjega vodstva sem vestno
in redno sodeloval v komisiji za stike s tujino:
povem naj, da nisem v naslovu člana te komisije
nikoli nikamor potoval, nikogar reprezentiral, če
sem bil povabljen na tako posvetovanje v ožji
domovini, je bilo to zato, ker sem za tisto prilož-
nost napisal naročeni referat; s prihodom seda-
njega voditelja se je moje sodelovanje nehalo
in kot mi je bilo sporočeno, nenadoma nisem
več ustrezal za delo glede na svoj apriorni
(sumljiv) položaj; kot mi je sporočeno, se je v
zadnjem obdobju delovanje te komisije nekoliko
zožilo, v glavnem na določanje reprezentantov
za različna potovanja v tujino, tistih seveda, ki
so ugajali voditelju DSP;
3.	vedno sem smatral, da je DSP prostor pisateljev,
kamor se pisatelji morejo obračati v svojih po-
klicnih zadevah, dobili naj bi nasvete in pomoč;
DSP v zadnjem obdobju ni bil takšen prostor,
ampak je bil prostor, ki ga je vodstvo izkorišča-
lo za klevetanje, ovajanje, onemogočanje pisa-
teljev. Ko mi je izšla neka knjiga, je voditelj
društva, katerega član sem, hodil od Poncija do
Pilata, spraševal in ovohaval, govoril in podpi-
hoval, češ da gre za nevarno, slabo, nepotrebno
knjigo. Govoril je skratka zoper moje delo, v
imenu društva pisateljev zoper pisatelja. Tovari-
ši, takšnega društva ne potrebujem: bolje mi je,
če ga ni. Zakaj bi nekdo, če je član nekega sta-
novskega društva, v zvezi s tem svojim stanom
trpel še hujše težave, kot jih že trpi. Potrebujem
društvo, ki se zame postavi, ne ki se postavi
zoper mene. Skušal mi je ta naš voditelj prepre-
čiti izdajo druge knjige, preprečiti udeležbe na
posvetovanjih, preprečiti delo — in vse to z
bakljo v roki, z bakljo, ki jo je prižgal ob ognju
svojega hrama, ki smo mu mi vsi v začetku
posodili svoje plamene in plamenčke.
4.	Pa ne gre samo za pravice nominalnih članov
društva, ki so bile dan za dnem poteptane, am-
pak za pravice delavcev pisateljev, ki še niso
člani DSP; njegov voditelj si je na vse načine
prizadeval, da bi zastavil vhod v svoj zasebni
hram neposvečenim brez insignij: mladim pes-
nicam, pesnikom, ki so morda v zadnjih desetih
letih napisali več verzov in strani, kot jih je na-
pisal sam voditelj, je zapovedal ostajanje zunaj
hrama. Ko pa hram ne bi smel biti hram ampak
normalna hiša, kjer se nahraniš in poviješ rane.
Edino še, kar je ostalo od društva, je tanka bilj-
ka eksistence svobodnega umetnika. Mladi pes-
niki prihajajo k meni in pravijo, da jih voditelj
spravlja ob kruh in zdravje, in naj kaj storim.
Kaj naj storim in kaj lahko storim, če me je vod-
stvo DSP črtalo s seznama živih, ko sem rela-
tivno še pri močeh.
5.	Vodstvo DSP si samo kroji pravico, zraven pa
trdi, da zastopa pravice vseh, da je kroj sinteza
vseh krojev. Trd oklep pravice si je skovalo in
nobena puščica in nobena beseda ga ne zadene.
Kaj je storilo: nelegalno in netovariško si je do-
ločilo štiriletni mandat, si izbiralo upravne od-
bore in tajnike, predsednike komisij, pošiljalo
karakteristike in se pošiljalo za izvedence v raz-
lične organe, žirije in komisije, se pošiljajo na
položaje, se volilo za predstavnike slovenske li-
terature med drugimi literaturami, ne da bi vpra-
šalo člane in literaturo.
Ko to govorim, izhajam iz nezaupanja. Tudi če bi
še pred štirimi leti imel kaj zaupanja, ga danes ni-
mam nobenega. Zato predlagam, da svoje društvo
utemeljimo na nezaupanju, to je na zaupanju zaradi
dela, ne zaradi avtoritete in apriornega položaja.
S tem bomo onemogočili, da bi nas same zavedlo
k enostavnim rešitvam, k demagoškim zatekanjem
v nova plemena: saj vendar vemo, da so minili časi
skladnosti.
Ponovil bi misel, ki sem jo pred kratkim izrekel med
svojimi kolegi pri reviji Problemi: presekajmo situ-
acijo, ko zaupamo le abstraktnim položajem in
fevdom. Vnaprej si hočemo razdeliti pogačo, ozem
80
!je. ne da bi kanili eno kapljo vode na moko, ne da
bi zasadili eno seme v zemljo. Navaditi bi se mo-
rali živeti skupaj, četudi nismo vsi eno, in nimamo
enakih misli, družiti nas mora delo, ne strah pred
oblastjo drugega. Kot je minil čas zaupanja v enega
samega boga, je minil tudi čas malih fevdalcev, ki
boječe prežijo vsak za svojim plotom, če torej v
kaj zaupam, je to delo, je to demokratičen sistem
hkratne integracije in diferenciacije, ali kot pravi
Kardelj, naš častni član, pluralizem samoupravnih
interesov. Sicer bomo še naprej tavali od enega
lažnega preroka k drugemu.
Torej nisem samo zato, da se skliče občni zbor,
kjer naj se postavi na dnevni red zaupnica vodstvu
DSP, ampak zato, da se v DSP ugradijo demokra-
tični odnosi, ki bodo preprečevali možnost manipu-
lacije, ki bodo priznavali avtoriteto razumnosti, ne
rationem auctoritatis, ki bodo po možnosti odpra-
vili pojav lažnih prerokov.
GUIDO SAVIO
31
82
ivan urbančič - elementi za razvitje
vprašanja naroda na slovenskem
Pričujoči spis je zelo skrčen povzetek iz mnogo
obširnejše študije (obsegajoče cca 700 tipkopisnih
strani), ki jo je avtor napisal v okviru svojega red-
nega dela na Institutu za sociologijo in filozofijo
v Ljubljani. Spis nakazuje vrsto elementov za si-
stematično razvitje sodobnega vprašanja naroda za
razliko od tradicionalnega narodnega vprašanja,
povezujoč narod kot zgodovinski pojav z epohal-
no-zgodovinskimi določili bistva človeka. Poglavit-
ni del omenjene študije je prikaz epohalnih določil
bistva človeka v novem veku, v modernem času in
v sodobnosti.
1.	Razvitje vprašanja naroda v sodobnem svetu s
posebnim ozirom na vprašanje naroda na Slo-
venskem zahteva teoretičen oris skrajnega ho-
rizonta filozofskih vprašanj človeka, oris epo-
halno-zgodovinskih določil človeka in le-tem
ustreznih oblik človeške skupnosti. Gre nam
skratka za to, da bi se ponovno in iz ozira na
današnje svetovno-zgodovinsko dogajonje ove-
deli sodobne problematičnosti naroda kot ta-
kega in še posebej usodnih sestavin in vpra-
šanj slovenskega naroda v sodobnem svetu.
2.	Ker so torej Slovenci kot narod izhodišče,
predmet in cilj naših raziskav, se nam kot prvo
zastavlja vprašanje pojmovanja slovenskega
naroda. Vedeti moramo, kaj je slovenski narod,
in kakšna je njegova posebna geneza. Brez
take vednosti najbrž ne bi vedeli niti tega, kaj
pravzaprav raziskujemo in čemu.
Da pa bi vedeli, kaj je slovenski narod v svoji
posebnosti, je treba še prej in nujno najti
ustrezen odgovor, kaj je pravzaprav narod kot
narod, katere so njegove konstitutivne zna-
čilnosti, kakšna je njegova geneza v zgodovini
Evrope, kako je z narodom kot narodom v mo-
dernem svetu, in kaj se narodu kot narodu
obeta v prihodnosti.
3.	Čeprav se zdi na videz jasno in samoumevno,
kaj je pravzaprav narod, zaidemo pri poskusu
odgovora na to vprašanje v nemajhne težave,
in vsa samoumevnost tega pojma se nam zgu-
bi. Tako se nam z vso ostrino in nujnostjo
vrača vprašanje, kaj je narod?
4.	S tem zastavljamo vprašanje naroda. To naše
vprašanje naroda pa moramo razločno in ostro
razlikovati od narodnega vprašanja. Narodno
vprašanje vstaja v okoliščinah posebnega na-
rodnega zatiranja, tj. v okoliščinah vnanje ovi-
re narodnega gibanja ali hotenja samostojnosti
naroda. Narodno vprašanje se je npr. zastav-
ljalo ljudstvom stare Avstrije, ki je ovirala gi-
banje teh ljudstev k lastni samostojnosti. Na-
rodna vprašanja so v današnjem svetu (poseb-
no v Aziji, Afriki itd.) sicer še vedno aktualna;
vendar se narodno vprašanje v tej obliki npr.
Slovencem ne zastavlja več kot prvo in odlo-
čilno vprašanje. Na novo postavljeno vprašanje
naroda pa izhaja iz nove spremeniene konste-
lacije naroda v modernem svetu in zadeva nje-
govo bistvo (v posebnem smislu te besede).
Novo vprašanje naroda, ali iz ozira na našo te-
mo vprašanje naroda na Slovenskem je nače-
loma možno šele v koncu tradicionalnega na-
rodnega vprašanja, tj. v koncu ali dovršitvi na-
rodnih gibanj v narodne države in torej v času
začenjajočega se preraščanja naroaov v neko
univerzalno človeštvo. Vprašanje naroda vse-
buje distanco do naroda in z njim je narod
sam v vprašanju. V nadaljevanju gre naprej za
to, da se pokažejo tisti momenti nove konste-
lacije naroda v modernem svetu, ki sami po
sebi peljejo k našemu novemu vprašanju na-
roda.
5. Ker tu postavljamo vprašanje naroda z ozirom
na Slovence, ker skratka postavljamo vpraša-
nje naroda na Slovenskem, so za nas posebno
važna tisti razmišljanja slovenskih avtorjev o
slovenskem narodu, ki se gibljejo v neki po-
sebni izkušnji nove konstelacije naroda v mo-
dernem svetu. S tega vidika se ustavljamo pri
tezah več slovenskih avtorjev in pri njih ugo-
tavljamo neko bolj ali manj jasno formulirano,
bolj ali manj jasno ugledano posebno dilemo
naroda, še posebej malega naroda danes, pri
čemer začetki vedenja (slutnje) za tako dilemo
segajo že v čas naše »moderne«. V jeziku so-
dobne znanstvene teorije je ta dilema, na krat-
ko formulirana, naslednja:
—	Postavka je narod kot sistem v svcjem oko-
lju.
—	Spremembe v okolju in v narodnem sistemu
so v nekem medsebojnem razmerju.
—	Spremembe v okolju zahtevajo prilagajajoče
spremembe v narodnem sistemu.
83
—	Sistem, ki ne odpravi v sebi zavor za svoj,
glede na okolje, nujen razvoj, ne more pre-
živeti, oz. je v svojem nadaljnjem obstoju
ogrožen.
—	Sistem, ki mora, če naj preživi, odstraniti v
sebi elemente svoje lastne identitete, ele-
mente, ki se mu kažejo kot taka zavora, se
v svoji identiteti sam odpravi in s tem prav
tako kot tak ne preživi, se ne obdrži.
Omenjena dilema ni primerna kot stališče za
naše novo vprašanje naroda in tudi ne kot
stališče za naše raziskave, temveč nam v svoji
faktičnosti služi kvečjemu lahko za izhodišče.
Niti ena niti druga stran dileme, niti ne dile-
ma kot taka ni primerno stališče za odgovar-
janje na naše vprašanje naroda.
6. Pretežna večina avtorjev, ki danes razmiš-
ljajo o narodu, si ne zastavlja načelnega vpra-
šanja, kaj pravzaprav je narod. Ta pojem pu-
ščajo v neki obrabljeni samoumevnosti, ki ni-
česar ne pove. To velja tudi za vse naše av-
torje, pri katerih smo se doslej zadrževali. Zato
se nam spet postavlja vprašanje, kaj je prav-
zaprav narod kot narod in kaj je, oz kakšna
je njegova geneza, da bi tako šele lahko govo-
rili o posebnostih Slovencev kot naroda. Vpra-
šanje nas pelje k že obstoječim teorijam na-
roda. Preučitev nekaterih takih teorij naroda
nam pokaže nekatere njihove bistvene značil-
nosti:
—	Vse so razvite v neki svojski ločenosti od
velike evropske filozofije, ki pa ji ostajajo
brez lastne tematične vednosti o tem ven-
darle notranje zavezane.
—	Vse skušajo narod v genetičnem oziru raz-
ložiti tako, da iščejo tista historična dejstva
in tiste dane psihične, kulturne, družbene,
ekonomske, etnološke ipd. elemente, ki da
v svojem medsebojnem spletu tvorijo tako-
rekoč pred narodom kot narodom dani, »zu-
naj« njega delujoči vzrok za njegov nasta-
nek.
—	Pri vseh kmalu uvidimo, da taka historično
dana dejstva in taki elementi ne razložijo
geneze naroda, ker so sami pravzaprav že
akti naroda, jih torej pred narodom kot takih
ni bilo in zato z njimi ni dan odgovor na
vprašanje geneze naroda kot naroda, torej
ostane pri vseh teh teorijah naroda nepojas-
njena »skrivnost«: bistvena geneza naroda
kot takega.
—	Pretežna večina obstoječih teorij naroda go-
vori o legitimnosti zahteve po narodni svo-
bodi, po samodoločanju naroda v vsakem
možnem oziru, ne da bi skušale dati od-
govor na vprašanje, od kod taka zahteva
sploh lahko izhaja in kaj pomeni (vsebin-
ski vidik svobode naroda), in ali kot znan-
stvene teorije — za kakršne se imajo —
sploh lahko tematično obravnavajo svobodo.
Iz dosledne moderno-znanstvene obravnave na-
roda, ki se radikalno drži svojih imanentnih
možnosti, pa narod, narodnost, ljudstvo in po-
dobno sploh ni več kaj realnega. Tako so
»ljudstvo«, »narod«, »narodnost« itd. le besede,
ki iz sugestivnega učinka jezika dobijo samo
videz realnih entitet, so torej samo fikcije, s
katerimi ni mogoče reševati kakih problemov,
in ki tudi ne dajejo kakih jasnih pravil za dr-
žavno ali družbeno življenje. Na take fikcije pa
se vežejo nekatere množične emocije, s kate-
rimi je mogoče in je treba tako ali drugače ra-
čunati, ki pa postanejo lahko tudi nevarne. To
je dosleden rezultat moderne znanosti, če se
loti raziskave naroda ipd. Pri tem ostaja v
okviru te znanosti neodgovorljivo vprašanje,
ali je moderna znanost edina možna oblika
človeške vednosti, in ali je ta znanost sploh
še vedenje o čem, posebej še o narodu.
7. Obstoječi poskusi razlikovanja med ljudstvom
(etnos) in narodom (v smislu nacije) so v istem
smislu nezadostni kakor že prej omenjene teo-
rije naroda. Ko namreč skušajo razlikovati med
ljudstvom kot tistim, kar naj bi bilo obstajalo
pred narodom, in samim narodom, navajajo
namreč za karakterizacijo te razlike prav tista
določila, ki po njihovi teoriji povzročijo nasta-
nek naroda. Tako je npr. nasploh ta postopek
naslednji:
Sovisni elementi geneze naroda so a. b, c, d,
itd.; sedaj pa se pri ugotavljanju razlike med
ljudstvom in narodom spet navede te iste ele-
mente a, b, c, d, itd. To se pravi, naj bi ka-
rakteristike, ki razlikujejo narod od vsake dru-
ge človeške skupnosti oz. grupe, veljale tudi
za razliko ljudstva kot predhodnika naroda in
tega naroda samega. Tak postopek pa je na-
čelno nedopuseten, ker ne vidi, da tudi ljud-
stva kot tega ljudstva še ni bilo pred aktom
vzpostavitve naroda.
Po drugi strani nekateri skušajo najti razliko
med ljudstvom in narodom ob vodilu sheme, po
kateri je ljudstvo narod v možnosti. Tudi po
tej shemi je prezrto dejstvo, da je karakteriza-
cijo ljudstva kot naroda v možnosti dana samo
iz ozira na narod, pri čemer ostaja docela ne-
določeno: kaj bi moglo biti to ljudstvo samo
brez ozira na (»poznejši«) narod.
84
8.	Omenjene nezadostnosti neodvisno od evrop-
ske filozofije razvitih teorij naroda in ugoto-
vitev njihove notranje, njim samim nerazvidne
zavezanosti duhu te filozofije — vse to samo
po sebi zahteva, da premislimo narod eksplicite
iz velike evropske filozofije. Izhodna teza je, da
se začnejo narodi porajati šele v novem veku
evropske zgodovine. Vprašanje je, kaj je tisto,
kar daje novemu veku ta značaj, da je namreč
prav novi vek. Splošen odgovor je, da je novi
vek ali nova epoha svetovne zgodovine neka
notranja povezana enota ne pa le vsota slu-
čajno v tem času najdljivih mnogoterosti oz.
različnih pojavov. To, kar vse te različne pojave
druži v enoto epohe, kar jim daje neki edin-
stven značaj, je imenovano duh nove epohe
svetovne zgodovine. Ker je ta »duh« kot to
obče v posebnem in posameznem, dojet le
vnanje, z opazovanjem od zunaj, se javljajo
pomisleki in dvom, ali je ta »enotni duh« za-
res v stvari sami tisto, kar vse mnogotero po-
vezuje v enoto nove epohe, ali pa je nekaj, kar
mi sami stvari le pripisujemo. Kljub obveščeno-
sti o tem, da jemlje velika evropska novoveška
filozofija za svoje izhodišče, medij in cilj prav
tega duha, naši dvomi s tem niso odpravljeni.
Zato tudi nismo gotovi, da je mogoče in nujno
narod kot narod misliti iz te evropske filozo-
fije.
9.	Omenjeni dvom nas pripelje do edine možnosti
vstopa v tega »duha«, v možnost gledanja te-
ga novega duha od znotraj. S tem prehajamo
k imanentnemu razvitju principa novega duha
in s tem obenem principa ali neporušljivega iz-
hodišča in fundamenta velike evropske novo-
veške filozofije. Ta princip je vzpostavljen z
Descartesovim stavkom ego cogito, ergo sum.
Razvitje tega principa pokaže:
—	da se z njim docela svobodno, brez vsake
odvisnosti od česa vnanjega ustvari ta ego
kot absolutni subjekt, ki ga v dotedanji zgo-
dovini ni bilo;
—	da se v aktu te samostvaritve novega ego
ali subjekta docela na novo v dotlej neslu-
tenem bistvu vzpostavi tudi docela novo
mišljenje, ki ima bistveni značaj pred-stav-
Ijanja;
—	da je to novo mišljenje vedno akt in je to-
rej kot neka teoretična dejavnost vendarle
že s samim tem dejavnost in torej volja,
kar pomeni, da je novo vzpostavljeni sub-
jekt enotnost novega mišljenja in nove vo-
lje, enotnost teoretične in praktične dejav-
nosti;
—	da se glede na tak ustroj novega subjekta
novi filozofiji zastavi naloga razviti ustroj
teoretične dejavnosti subjekta (teoretična
filozofija) in ustroj praktične dejavnosti sub-
jekta (praktična filozofija);
—	da se naloga samorazvitja vseh momentov
novega, samoustvarjenega subjekta edin-
stveno dovrši v sistemih nemške klasične
filozofije — in sicer dovrši od tako imeno-
vane subjektivno idealistične do objektivno
idealistične stopnje te dovršitve.
10.	Razvitje principa nove filozofije, namreč prin-
cipa cogito — sum kot vzpostavitev vseh mo-
mentov ustroja tega samoustvarjenega abso-
lutnega subjekta, nam razkriva ustroj bistva
epohalno novega človeka, po katerem se nova
epoha svetovne zgodovine šele lahko imenuje
novi vek. S tem prihajamo do vpogleda, da
epohalne svetovno-zgodovinske spremembe oz.
prevrati zadevajo samo bistvo človeka, in se ne
godijo mimo ali nad človekom ali zunaj njega.
Bistvo človeka je torej epohalno zgodovinsko
in šele, če se zgodi taka bistvena sprememba,
je sploh mogoče govoriti o epohalni spremem-
bi, tj. o nastopu nove epohe svetovne zgodovi-
ne. Oboje je notranje sovisno.
11.	Ko razvija svoj novi princip ali izpostavlja bist-
veno novi ustroj novega človeka, pokaže ve-
lika evropska filozofija celoto življenja tega po
bistvu epohalno novega človeka. Človeštvo se
v svoji novi samoustvarjeni človeškosti ali no-
vem bistvu uoblikuje v enotnih ljudstvih ali na-
rodih. Človek novega bistva in samoustvarjeno
novo ljudstvo oz. narod si torej nujno sopripa-
data. Ljudstvo ali narod se tako pojavi v sve-
tovni zgodovini z aktom svoje absolutne (= sa-
mostojne, neodvisne od česa sebi vnanjega)
samostvaritve ex nihilo, in notranje opazovanje
akta te samostvaritve pokaže obenem bistveno
genezo naroda oz. ljudstva. Ta geneza se do-
gaja na način bistvene iz-obrazbe po bistvu
novega človeka. Tako nova »narodnost« ali
»Ijudskost« ni le kaka človekova pripadnost
ali kaj podobnega, temveč pripada samemu
epohalnemu bistvu novega človeka.
12.	Samoustvarjeno ljudstvo ali narod je stalna de-
javnost, je dejavnost sama; ne pripada mu ka«a
mirujoča ali mrtva bit, temveč samo dejanskost.
Zato je narod gibanje nenehne aktivnosti. To
gibanje rezultira oz. vsaj nujno teži k ustano-
vitvi sebe kot lastne narodne države s svojskim
notranjim ustrojem. Prav tako nujno se ljud-
stvo oz. narod notranje členi v urejeno in struk-
turirano narodno družbo. Bistveni ustroj na-
rodne države in narodne družbe razvije iz svo-
85
jega principa nemška klasična filozofija —
predvsem v Heglovem sistemu. Narodna država
je po svojem edinstvenem principu urejenosti
mon-arhija. Ustroj narodne družbe tvorijo sta-
novi, ki se ločijo po funkcijah v narodno-dr-
žavni celoti oz. po obliki lastnine. Osnovni stan
so samostojni kmetje lastniki zemlje. Sledi de-
lovno-poklicni stan (Stand des Gevverbes), ki
je sestavljen iz treh različnih pod-stanov: roko-
delskega (samostojni obrtniki), tovarnarskega
in trgovskega. Tretji je obči stan, ki ima svojo
samostojnost v dejavnosti za obči blagor. Ra-
zen teh stanov obstaja še nekaj, kar ni ne
stan ne skupina, ampak se imenuje sodrga ali
drhal. Ljudstvo oz. narod je po svojem bistve-
nem notranjem ustroju meščanska ali bolje
državljanska družba. Ta beseda ni docela ustre-
zen prevod termina »die biirgerliche Gesell-
schaft« in tudi »der Biirger« iz ozira na naše
razmišljanje pravzaprav ni »meščan«, temveč
prej občan, ali pravzaprav državljan iz ozira
na narodno državo. Zato bomo rekli, da je druž-
ba narodne države kot take državljanska druž-
ba, sestavljena iz samostojnih, svobodnih dr-
žavljanov različnih stanov.
13.	V skladu s svojim principom pokaže filozofija
nemškega klasičnega idealizma na to, da je
narod oz. ljudstvo najvišja v zgodovini doslej
realizirana oblika človeške skupnosti, da pa
kot taka še ni zadnja oblika. Kakor se namreč
ljudstvo oz. narod sam po sebi ustvari, tako
se po svoji dovršitvi tudi sam sebe usmrti in
preide v višjo obliko človeške skupnosti — sve-
tovno skupnost. Narod je namreč posebna ob-
lika človeškosti in v tej posebnosti obenem
nujno omejena. Odprava te omejenosti implicira
samousmrtitev naroda kot posebnosti.
14.	Narodu oz. ljudstvu »ustreza« torej samo »nem-
ška« klasična filozofija. Samo ta domisli narod
kot subjekt. Filozofija naroda je in ostane ta
»nemška« filozofija. Samo v nji je razvit pojem
naroda in narodne države tako v sistematičnem
kakor tudi v genetičnem oziru.
Samo ta filozofija je filozofija absoluta ali žive
substance kot subjekta. Ta absolut je njena
stvar sama. Nobena posebna znanost zato ne
more dati bistvenega pojma naroda. Znanosti
v današnjem smislu besede lahko raziščejo (in
morajo raziskati) konkretno historično faktici-
teto vsakokratnega konkretnega naroda, o bist-
venih filozofskih pojmih kot strukturnih možno-
stih naroda pa ne odločajo.
15.	S pridobljenim klasično-filozofskim pojmom na-
roda si pri našem novem vprašanju naroda še
ne moremo mnogo pomagati. Naš cilj je: priti
z našo filozofsko vednostjo »na višino našega
časa«. Pridobljeni bistveni pojem naroda nam
zato služi le kot osnova za nadaljnji premislek.
Tega začenjamo z orisom marksistične teorije
naroda. Premislek pokaže, da temelji ta teorija
na bistvenem pojmu proizvodnje kot udejstvo-
vanja proizvajalnih sil. To pa je filozofski fun-
dament Marxove filozofije. Marksistična teorija
naroda nas pelje k Marxovi filozofiji, katere
fundament in horizont je prav proizvodnja kot
udejstvovanje proizvajalnih sil.
16.	Marx nastopa do nemške klasične filozofije iz-
recno kritično. Ta kritika zadeva sam princip
novoveške filozofije. Pokaže se, da je opisani
absolutni samoustvarjalni akt, izražen v prin-
cipu ego cogito ergo sum, da je ta principialno
začetna samoustvaritev subjekta, zagledana sa-
mo kot »miselna« stvaritev. Ta akt je za Marxa
»abstrakten« v tem smislu, da je pri njem ab-
strahiran osnovni pogoj take in vsake misli kot
misli, marveč da mora za tak miselni akt že
obstajati faktični živi individuum, ki mofa za-
dovoljevati svoje življenjske potrebe in proiz-
vajati predmete za to zadovoljevanje. In ta in-
dividuum je dejanski vedno samo v povezano-
sti z drugimi takšnimi individuumi. Kar taki in-
dividuumi so, so samo po svoji dejanski pro-
izvodnji. Marx kritizira nemško klasično filozo-
fijo iz izkustva neke drugačne človeškosti, iz
izkustva modernega bistva človeka. Novoveška
filozofija do vključno Hegla je govorila iz izkuš-
nje novega bistva človeka glede na prejšnje
epohe svetovne zgodovine, namreč glede na
srednji in stari vek. Marx govori iz izkušnje
epohalno modernega človeškega bistva, ki ga
označujejo imena delavec-proletarec, proizvajal-
no-prisvajalna sila. Z nastopom tega moder-
nega bistva človeka se zaključuje novi vek in
se začenja moderna epoha svetovne zgodovine.
Reči je mogoče tudi obratno: moderni epohi
ustreza spet novo, tj. moderno bistvo človeka.
Med novim vekom in moderno dobo je zato v
nekem smislu podoben prelom ali zareza, ka-
kršno smo našli med srednjim in novim vekom
evropske oz. svetovne zgodovine. Ta podobnost
je zgolj formalna. Marxova filozofska misel sto-
ji v tem modernem epohalnem prelomu in ga
obenem izreka.
17.	Bistveni ustroj modernega človeka je univer-
zalnost njegovih konstitutivnih bistvenih karak-
teristik. Ta po bistvu moderni človek načeloma
ni več omejen po posebnosti kakega naroda
oz. ljudstva; v svoji družbi ni več določen po
določilih narodno-družbenega stanu (katerega
koli) in zato načelno tudi ni več državljan, kar
86
obenem pomeni, do družba modernega človeka
načelno prav tako ni več državljanska družba
(die biirgerliche Gesellschaft). Proletarec, de-
lavec, proizvajalno-prisvajalno bitje potreb so
imena, ki z različnih vidikov gledanja izrekajo
edinstveno, sovisno celoto univerzalnih kon-
stitutivnih karakteristik bistva modernega člo-
veka. Te so univerzalna produktivnost, univer-
zalne potrebe, univerzalni predmeti za univer-
zalno zadovoljevanje potreb, kar vse omogoča
in zahteva univerzalno menjavo, ki se nanaša
tako na potrebe in njihovo zadovoljevanje, ka-
kor tudi na proizvodnjo in njene predmete.
18. Človek moderne epohe svetovne zgodovine po
svojem modernem bistvu kot univerzalno pro-
izvajalno-prisvajalno bitje načeloma ni več niti
narodni človek ali državljan kot član državljan-
ske družbe, niti ni stanovsko določen, niti ne
nastopa kot samostojni subjekt v odnosu z
drugimi samostojnimi subjekti, zato tudi ni
osebnost, določena po zasebni lastnini ob-
jekta. Po svojem bistvu si moderni človek pri-
svaja prirodo kot svoj predmet univerzalno za
zadovoljevanje svoje univerzalne potrebe, obo-
je namreč kot rod. V principu zato njegov pred-
met nima značaja zasebne lastnine, ampak je
svojina rodu. Moderni človek ima svojo samo-
stojnost in svobodo samo kot rod, ne pa kot
samostojni zasebnik, niti ne kot državljanska
(burgerliche) osebnost. To pomeni, da je te-
meljni družbeni odnos modernega človeka —
tj. delavca ali proletarca ali skratka prisvajalno-
proizvajalnega bitja bistveno drugačen kot v
prejšnji epohi bistva. Temeljen ni več odnos
zasebne lastnine objekta, temveč je temeljen
odnos univerzalno prisvajanje objekta v njego-
vi (iz rodu izhajajoči) univerzalnosti, kjer je to
prisvajanje ipso facto izkazovanje in razvija-
nje (rodovno univerzalnih) užitkov kot človeš-
kega taktičnega predmetnega bogastva. Ne re-
dukcija objekta v odnosih med subjekti na en
sam odnos — odnos zasebne lastnine —, ki
je povrhu še obstrakten odnos, temveč odnos
vsestranske prisvojitve vsestranskega bogastva
objekta ali predmeta po vsestranskem polnem
rodovnem človeku, je temeljni družbeni odnos
po bistvu modernega človeka. Ta prisvojitev pa
ni mišljena kot kako uživaštvo, temveč kot
razvitje in izkazovanje vsestranskosti človeka
modernega bistva. Pogosto omenjana vsestran-
skost, vendar najpogosteje ne razumljena v
principu oz. iz modernega principa, je prepro-
sto rodovna univerzalnost: s strani modernega
individuuma gledano to pomeni razviti v sebi
vse potence ali moči rodu, biti zmožen za vse
užitke (ki so sami po sebi že tudi produciranje),
ki jih je razvil v svojem razvoju ves rod; po-
meni producirati iz tako razvitih zmožnosti za
užitek vseh individuumov rodu.
19.	Narod je po svojem družbenem ustroju držav-
ljanska (»meščanska«) družba, ki je v svoji
enotnosti razčlenjena na stanove. Razen stanov
obstaja v tej družbi samo še drhal ali sodrga.
Sele misel modernega bistva človeka odkrije v
narodni družbi temeljno podvojenost. Vsi sta-
novi skupaj se ji pokažejo kot buržoazni ali
lastniški razred, ki mu stoji nasproti — ne več
ono brezimno one ali drhal —, temveč delav-
ski ali proletarski razred. Vzpostavitev moder-
nega bistva človeka in z njim nastop proleta-
riata kot posebnega razreda še znotraj narod-
no-državljanske epohe sta načelno sovisna.
Razredni boj je po svojem končnem smotru v
bistvu boj za polno epohalno udejstvitev ali
samo-izpostavitev modernega univerzalnega
bistva človeka kot rodu. Vsi drugi cilji tega bo-
ja so taktično-strategični in začasni. Ta boj je
revolucionaren, revolucija je v svoji dovršitvi
tisti akt, ki moderno človeško bistvo kot mož-
nost udejanji. Taka revolucija se zato imenuje
socialistična in se razlikuje od buržoazne, ki
udejanja človeka kot državljana.
20.	Narod, ljudstvo, narodni človek ali državljan-
ski človek, na zasebni lastnini objekta uteme-
ljena narodna osebnost, narodna država, sta-
novi narodne družbe, državljanska svoboda
(burgerliche Freiheit), državljanska enakost, dr-
žavljansko bratstvo, ustroj narodne države itd.
itd., vse to so elementi tiste »stvari«, ki nosi
prejšnjo epoho zgodovine (kapitalsko). Marxova
moderna filozofska misel sama v sebi z vsem
tem nima nič skupnega in je do vsega tega lah-
ko samo v radikalno kritičnem odnosu, ker po
bistvu moderni človek taktično, revolucionarno
ruši ta svet prejšnje, oz. dotedanje epohe.
21.	Iz principa Marxove moderne filozofske misli
oz. iz modernega samoproizvedenega bistva
človeka z vso potrebno jasnostjo vidimo, da si
narod kot narod oz. posebno ljudstvo (ker pač
med ljudstvom in narodom glede na doslej
razvite principe ni mogoče razlikovati), narodna
država, narodna družba oz. državljanska ( =
»meščanska«) družba, sestavljena iz samostoj-
nih, stanovsko razlikujočih se in na zasebni
lastnini zgrajenih osebnosti (= buržoazija v
najširšem smislu) nujno sopripadajo in v sovisju
s še drugimi momenti, tvorijo celoto sveta prej-
šnje (kapitalske) epohe. Narod kot narod je
principialno vezan na pred-moderno epoho sve-
tovne zgodovine, in kolikor se ohranja še v
moderni, je s tega vidika tako po svoji narodni
87
državi kakor tudi po svojih še ohranjenih ele-
mentih državljanske (= »meščanske«) družbe
in s tem po svoji posebnostni omejenosti znotraj
epohe modernega sveta načeloma samo še
ostanek preteklosti, ki bo ob svojem času pre-
nehal obstajati. To prenehanje pa ni vezano
zgolj na kak ekonomski napredek (ekonomija
je v principu vedno nacionalna ekonomija, pri-
pada epohi narodov, državljanski epohi, in je
tisto, kar je ravno stalni predmet Marxove naj-
ostrejše kritike), temveč je vezano na člove-
kovo popolno bistveno preustvaritev iz svoje
narodne oz. ljudske omejenosti v rodovno uni-
verzalnost, v moderno univerzalno prisvajalno-
proizvajalno bitje.
22.	Prav tako je treba videti, da glede na princip
Marxove filozofije mora imeti in ima marksi-
stično potrjevanje naroda, zavzemanje za na-
rodna gibanja in za ustanavljanje novih na-
rodnih držav, zahteva po samodoločbi narodov
itd. samo taktično-strategični značaj v pogo-
jih razredne borbe proletariata, ki je že dejan-
sko internacionalno povezan in solidaren. Pro-
letarski internacionalizem je vezan samo na
razredni boj proletariata kot posebnega raz-
reda in preneha obstajati v udejanjenem ko-
munizmu skupaj s proletariatom kot posebnim
razredom. Proletarski internacionalizem zato ni
končni cilj revolucionarnih bojev.
23.	Če se vprašamo, kakšno je razmerje med mož-
nostjo in dejanskostjo modernega bistva člo-
veka kot principa Marxove filozofije, ugotavlja-
mo, da to moderno bistvo (to moderno dolo-
čeno človeško bitje) ni le kaka prihodnja mož-
nost, temveč je že dejansko in je v tej svoji
dejanskosti razvilo vse svoje univerzalno rodov-
no bogastvo. Proizvajalne sile so — bistveno
gledano — v svojem udejstvovanju ali proiz-
vodnji razvile nesluteno bogastvo vseh momen-
tov univerzalne rodovne subjektitete: od mnogo-
terih potreb, zmožnosti in užitkov v načinih za-
dovoljevanja do proizvodnje, proizvodnih sred-
stev, kamor spadajo moderna tehnologija, teh-
nika, znanost, organizacija itd. Vse to je bi-
stvena proizvodna eksteriorizacija rodovne sub-
jektitete, ki je s to proizvodnjo obenem razvi-
jala in razvila do današnje stopnje svoje raz-
vitosti tudi sama sebe. Moderna proizvodnja je
dejansko univerzalna, se ne ozira na nacional-
ne in druge meje, posebnosti in omejenosti; po-
trebe po bistvu modernega človeka so dejan-
sko univerzalne, principialno neodvisne od na-
cionalnih in drugih mej; užitki v načinih zado-
voljevanja teh potreb so prav tako univerzalni,
v vsem razvitem modernem svetu načeloma
isti. S tega vidika tudi med razredi ni več bi-
stvene razlike.
Moderno bistvo človeka je dejansko razvito v
opisanem smislu in Marxova filozofska misel
je po samem svojem principu emfatična misel
proizvajalnih sil in njihovega proizvodnega udej-
stvovanja; do tega bistvenega procesa Marxo-
va filozofska misel ni kritična in tudi nima di-
stance, ker bi sicer morala prenehati biti taka
filozofska misel. Iz njenega notranjega principa
gledano opisani univerzalni proces razvoja pro-
izvajalnih sil — mišljenih sedaj bistveno —
sploh ni problematičen ali vprašljiv. Iz ozira na
sam princip Marxove filozofske misli je ves
problem modernega sveta in modernega. člo-
veka samo v tem, da opisanemu univerzalne-
mu rodovnemu proizvajanju in prisvajanju (pro-
izvodnemu prisvajanju ali prisvajajočemu pro-
izvajanju) stoji nasproti zasebno prilaščanje
bodi v individualni, grupni, korporacijski, na-
rodni, blokovski itd. obliki. Ne proizvajalne sile
v svojem bistvenem smislu, ampak na odnosu
zasebnega prilaščanja zgrajeni proizvodni od-
nosi v modernem svetu so z Marxovega vidika
edini vseobsežni predmet kritike, ki vključuje
vso ostalo kritiko. Zasebno prilaščanje, zaseb-
na lastnina je temeljni značaj objekta v odnosu
med subjekti in pripada prejšnji epohi svetov-
ne zgodovine, ne ustreza pa več modernemu
razvitemu bistvu človeka in s tem tudi ne mo-
derni epohi sveta, zakaj prav z njim se v mo-
derni epohi ohranja protislovje med dejanskim
univerzalnim rodovnim proizvajanjem in pri-
svajanjem na eni ter zasebnim prilaščanjem
na drugi strani.
24. V teku razvoja samih proizvajalnih sil v mo-
dernem svetu pa se je dogodil neki bistveni
prevrat, ki ga z Marxovega principa moderne
filozofske misli načelno ni mogoče videti niti
kot vprašanje niti kot problem in ga tudi ni mo-
goče reducirati na proizvajalne odnose oz. sploh
na odnos zasebnega prilaščanja. Omenjeni pre-
vrat pomeni konec moderne in nastop sodobne
epohe svetovne zgodovine. Skušamo ga karak-
terizirati principialno, bistveno. Proizvajalne si-
le so v svoji dejanskosti enotnost proizvodnih
sredstev in žive, polno razvite bistvene proiz-
vajalne sile ali rodovne subjektitete. Ta živa
proizvajalna sila ali rodovna subjektiteta je ab-
solutna v tem smislu, da se sama po sebi v
proizvodnem posredovanju s sredstvi te pro-
izvodnje sama sebe proizvaja. Sredstva so nje-
na izpostava in zato načeloma nji podrejena.
Taka sredstva so med drugim orodja, stroji,
moderna tehnologija, avtomatika, kibernetika
88
vključno z računalniki, moderna znanost. Ce-
lota vseh teh sredstev je moderna tehnika. Ta
je kot sredstvo ra2umljena antropološko-instru-
mentalno. Vsa ta sredstva imajo univerzalni
2načaj in se jih nacionalne ali druge podobne
meje prav nič ne tičejo.
Sedaj moramo ugledati omenjeni bistveni pre-
vrat kot 2ačetek sodobne epohe. Moderna raz-
vita proi2vodnja je sama v sebi odločilno po-
sredovana z moderno tehniko in kot taka, na-
mreč kot ra2vita moderna proi2vodnja, temelji
sama na moderni tehniki. Namesto da bi teh-
nika še naprej bila le podrejeno sredstvo pro-
izvodnje kot udejstvovanja človekovih bistve-
nih sil, postane kot moderna tehnika določujo-
či pogoj ra2vite moderne proi2vodnje. Tehnika
pa dobi 2načaj moderne tehnike s tem, ko se
postavi na eg2aktno moderno 2nanost, ki dobi
s tem sama tehnični značaj. Moderna tehnika
kot določujoči pogoj moderne ra2vite proizvod-
nje ne more biti več proizvodnji kot udejstvo-
vanju človekovih bistvenih sil podrejeno sred-
stvo. Instrumentalno-antropološko razumevanje
moderne tehnike ta obrat nujno prezre. Instru-
mentalno-antropološko pojmovanje tehnike ne
ustreza sodobni razviti moderni tehniki. Zahte-
va, podrediti jo v tako sredstvo, zato ne more
uspeti, kar pelje v stopnjevanje teh naporov in
s tem v naraščanje napetosti v človeku, ki se
po svoji rodovni subjektiteti hoče še naprej
uveljavljati kot subjekt in gospodar. Prav v tem
pa se lomi. Zato odslej tudi ni več živa proiz-
vajalna sila ali rodovna subjektiteta tista, ki
sama sebe producira in sama določa oz. po-
stavlja svojo bit in svoj način biti kakor tudi
način biti svojih predmetov in sredstev, temveč
je po svojem načinu biti sama določena od mo-
derne tehnike. S tem pa rodovna subjektiteta
tudi izgubi svojo subjektnost. Izkaže se, da
človek po svojem bistvu kot rod ni več subjekt,
da sodobni človek očitno ni gospodar svojega
neomejenega svetovnega gospodarstva, tem-
več postane po načinu svoje biti razpoložljiv.
S tem tudi svetovno gospodarstvo v principu
ni več človekovo gospodarstvo. Ker se ta pre-
vrat »dogodi« v samem bistvu modernih proiz-
vajalnih sil, zadeva neposredno samo moderno
bistvo človeka. Med moderno epoho in sodob-
nostjo je prelom ali ra2lom. Po bistvu sodobni
človek ni več samo proi2vajalna sila in po-
treba, ni več zgolj proizvajalec-prisvajalec, ni
več le delavec ali proletarec, njegovo bistvo
skratka ni subjektiteta rodu. In da sodobni člo-
vek to nI, ne leži na zasebnem prilaščanju kot
proizvodnem odnosu, temveč na prelomu v pri-
svajalno-proi2vajalni sili sami. Bistvo sodobnega
človeškega bitja je v svojem načinu biti določe-
no od moderne tehnike. Njegov ustroj je prob-
lem posebne ra2iskave.
Poskušati 2vesti opisani bistveni prelom zno-
traj samih modernih proi2vajalnih sil na proiz-
vodni odnos 2asebnega prilaščanja kot osnove
drugih proi2vodnih odnosov je mogoče le, če
pre2remo, da se omenjeni prelom dogodi na
bistveni ravnini proizvajalnih sil in docela ne-
odvisno od takih ali drugačnih proi2vodnih od-
nosov, predvsem od odnosa zasebnega prila-
ščanja. Ta odnos sam izgubi svoj odločilni po-
men in je skupaj s prej omenjenim protislovjem
modernega sveta odrinjen na obrobje nekega
drugačnega »dogajanja«. Zato nakazani bist-
veni prelom iz moderne dobe v sodobnost sploh
ni zagledljiv na podlagi onega protislovja uni-
ver2alne proi2vodnje-prisvajanja in 2asebnega
prilaščanja.
25.	Skušnja sodobnega bistva človeka, kakor smo
ga komaj naka2ali, s tem še nikakor ni izčr-
pana. Sodobna izkušnja je namreč globlja od
doslej opisanih, saj se ji iz prikazane zgodovin-
skosti samega bistva odpira pogled v to, da se
človeško bitje razločuje od vsakokratnega zgo-
dovinskega bistva človeka, čeprav je to bitje
obenem docela potegnjeno v vsakokratno bist-
vo in takorekoč brez »za2navnega ostanka«
prekrito 2 njim. S tem se vračamo k čudnemu
vprašanju, ki smo nanj zadeli v teku našega
razmišljanja, namreč: kaj je v izvorno-bitnem
smislu ljudstvo, predno se je vzpostavilo kot
ljudstvo v tistem smislu, kakor smo to opisali?;
v čem je ta razločenost med ljudstvom in ljud-
stvom (ne med dvema različnima, temveč pri
enem in istem)? Vprašujemo: kaj je človek
»bil«, predno je postal po bistvu novoveški člo-
vek?; kaj je »bil«, predno je postal po bistvu
moderni človek?; kaj je »bil«, predno je postal
po bistvu sodobni človek? To ni historično
vprašanje, temveč vstaja iz vpogleda v zgo-
dovinskost samega bistva človeka, ki nakazuje,
da človeško bitje ni brezpogojno zvedljivo na
bistvo človeka, in da 2 vpotegnitvijo človeškega
bitja v vsakokratno 2godovinsko bistvo ta raz-
loček ni in ne more biti odpravljen. Za našo
temo je razvitje tu nakazanih vpogledov in vpra-
šanj prvorazrednega pomena, zakaj šele z
razvitjem le-teh pridemo lahko z »višine« na-
šega časa«, do njegovega (brez-)temelja.
26.	če človeško bitje ni zvedljivo na svoje vsako-
kratno zgodovinsko bistvo, je to bitje z vpo-
tegnitvijo v tako svojo epohalno bistveno dolo-
čenost in s tčko nerazločenostjo samo po sebi
ogroženo. Ta ogroženost je toliko večja, kolikor
89
bolj se izgublja vsaka sled te razločitve. Mo-
derno dobo karakterizira — s te strani gledano
— popolna izguba sledi te razločenosti, iz ka-
tere se razločuje človeško bitje in bistvo. Ugle-
danje naroda oz. ljudstva zgolj kot omejene
posebnosti in ovire univerzalizmu delovne ži-
vali moderne epohe, pred-pripravljeno že s sve-
tovnostjo »hegeljanskega« absolutnega duha.
je mogoče samo v izgubi vsake sledi omenjene
razločenosti. Teza o koncu naroda oz. ljudstva
in sodobna teza o koncu človeka si sopripadata
iz izgube sledi omenjene razločitve. Zakaj ugle-
dati narod oz. ljudstvo kot tako omejenost in
oviro univerzalizmu ter proglasiti njegov konec
brez vsakega tehtnega pridržka, je mogoče sa-
mo, če se človeško bitje brezpogojno razume
kot moderna delovna žival, tj. kot po svojem
bistvu proizvajalno-prisvajalna sila ali skratka
delovni človek. S tem smo se vrnili k dilemi
naroda, izhajajoči iz nove konstelacije naroda
v modernem svetu. Konec naroda oz. ljudstva
v modernem in sodobnem času ogroža samo
bitje človeka, ker je to bitje brezpogojno vpo-
tegnjeno v svoje moderno in sodobno bistvo,
ker se brezpogojno ima za delovnega človeka,
za proizvajalno-prisvajalno silo. Nerazločenost
tega dvojega, namreč bitja in bistva, je obenem
prezrtje razločenosti ljudstva in ljudstva (kot
istega), ki je zato v svojem koncu v »obojem«
na koncu. S tem pa vstaja v ljudstvih danes
obenem z napredujočo univerzalno nivelizacijo
človeka kot moderne in za vse razpoložljive
delovne živali in še bolj z moderno-tehnično
določenostjo človekovega načina biti neka slut-
nja nekakšne »narodne ogroženosti«, ki se sa-
ma neustrezno razume kot nekakšen novi na-
cionalizem ipd., na drugi strani pa se razlaga
zgolj kot preostanek državljanske (= meščan-
sko-buržoazne) epohe. Toda oboje je neustrez-
na diagnoza neke še ne lokalizirane »bolečine«
in »slabega počutja«, ki se izkazuje v mnogih
»simptomih« moderne sodobne družbe, ki so
jih že opazili in jih bo potrebno še podrobneje
raziskati. Vstaja slutnja nekakšne naraščajoče
»stiske« sodobnega človeka, ki se na mnoge
načine opisuje in navadno (neprimerno) razlaga
in zvaja po že znanih, iz tradicije privzetih she-
mah. Vstaja nesluten odpor najsubtilnejših in-
dividuov sodobne »razvite družbe«, ki posega
celo po skrajnih družbeno rušilnih sredstvih,
kakršen je sodobni terorizem, v primeri s ka-
terim je »klasični« anarhizem videti prav idi-
ličen. Celo samomor lahko postane tako ru-
šilno sredstvo, naravnano na sebe samega. Go-
vori se o »eskalaciji nasilja« ipd. Govori se o
življenjski apatiji, sovražnosti, naveličanosti,
utrujenosti sodobnega človeka itd. Vse to se
dogaja v takoimenovanem »razvitem svetu« ob
hkratnem obilju, ki je brez primere v zgodovini.
Sodobni človek v svojem življenju ne more go-
voriti o kaki posebni nuji pomanjkanja česa, kar
rabi za življenje; živi v brez-nujnosti. In vendar
se govori o neki nuji sodobnega človeka. Kje
so izviri te čudne nuje brez-nujnosti?; to ostaja
skrito pod vsemi mogočimi razlagami, ki so-
dobnemu bistvu ne ustrezajo; se skuša rešiti
na načine, ki prezrejo konstelacijo, v kateri sto-
ji človeško bitje v sodobni določenosti svojega
bistva.
27. Glede na narod oz. ljudstvo vidimo, da v so-
dobnem svetu vstaja vprašanje lastnega jezika
kot prvo in nato vprašanja narodne oz. ljudske
kulture, visokega in vsega šolstva itd. Jezik je
prvi element narodne oz. ljudske identitete in s
tem obenem identitete vsakega človeka tega
ljudstva. Govor skoz in skoz prežema samo
bitje človeka in ta govor ni nikoli univerzalen
v smislu kakega znanstveno-tehničnega sim-
bola. Govor je medij ali sredina samega bitja
človeka. Vendar je govor vedno ta govor, ved-
no ta govorica tega ljudstva in nikoli kako uni-
verzalno razpoložljivo sredstvo. Tako je npr.
slovenska govorica sredina slovenskega člo-
veškega bitja, ki zato ni univerzalno bitje na-
sploh. človeško bitje pa je v sodobnosti po
svojem načinu biti, v svojem sodobnem zgodo-
vinskem bistvu določeno od bistva moderne
sodobne tehnike. Ta je univerzalna, zato mora
biti univerzalen tudi po nji določeni jezik. Ta
postane iz medija samega bitja človeka sedaj
neko mnogotero uporabno sredstvo — torej ne-
kaj razpoložljivega kot vse drugo tudi. Moder-
no-tehnično določeni jezik ima svojo paradigmo
v formaliziranem umetnem sistemu definiranih
simbolov, urejenih po določenem kodu. Moder-
na kibernetika in računalniška tehnika v tem
oziru prednjačita. Vsi ljudski ali narodni (»na-
ravni«!) jeziki so v sodobnem razvoju moderne
znanosti-tehnike s tem podvrženi procesu te
svojske univerzalizacije, ki je obenem niveli-
zacija. Pravimo, da nastajajo »specialni znan-
stveni jeziki«. Ti »jeziki« imajo vse manj skup-
nega z govorom in razumljivostjo. Njihove »be-
sede« so neme, ne govorijo več. Izvzete so iz
živih (ali mrtvih) ljudskih jezikov ter kot razpo-
ložljivi znaki uporabljene za gradnjo znanstve-
no-tehničnih sistemov in definirane po vsako-
kratnem sistemu, znotraj katerega so vgrajene,
človeku, nešolanemu v kaki sodobni znanstve-
ni disciplini, je njen jezik nerazumljiv, mu ne
govori, je nem. Toda v tej nemosti se duši
samo človeško bitje. Zakaj za znanstveno dis-
90
ciplino šolani človek je znanstvenik, vendar ne
more prenehati biti človeško bitje in se tako v
obojem v sebi razhaja. Iz kakega »naravnega«
jezika izvzeta beseda in kot kaj razpoložljivega
uporabljena v kakem znanstvenem sistemu, ni-
kakor ni več ljudska oz. narodna beseda in
medij človeškega bitja, temveč univerzalno ni-
velizirani, v neki sistem vgrajeni in po njem de-
finirani znak, s katerim manipulira znanstvenik
ne glede na svojo ljudsko pripadnost in prav
tako brez ozira na to, iz katerega ljudskega je-
zika je bil ta znak izvzet. Kaj se s tem prav-
zaprav dogaja, je mogoče ugledati samo iz pre-
misleka človeškega bitja in govora kot nje-
govega medija. Z opisanim procesom namreč
tedaj ni ogrožen le ljudski oz. narodni jezik,
temveč je ogroženo človeško bitje samo, ki se
v pomanjkanju tega svojega »zraka« duši. Dru-
gače in precizneje rečeno: človek po svojem
modernem sodobnem bistvu sam ogroža svoje
človeško bitje in govor kot njegov medij.
Za nas je glede na našo temo važen predvsem
vpogled v neko taktično razhajanje sodobnega
znanstveno-tehničnega »jezika« in takoimeno-
vanega »naravnega« ali skratka ljudskega je-
zika. Ta razhod razumemo kot neposredno so-
visen s prej omenjeno razločenostjo bitja in
bistva, katere sled se začenja kazati sodobne-
mu človeku. To razločevanje je razhod, je raz-
našanje, je raztrganje; in ta raztrganina je pre-
bivališče sodobnega človeka; to je sodobna, iz-
vorno mišljena diaphora človeka. Družbeni po-
javi in simptomi tega razhajanja »jezikov« pa
so najbrže lahko tema raziskave, ki je za tako
majhen narod, kakršen je slovenski, danes ver-
jetno bolj aktualna kot pri večjih narodih oz.
ljudstvih. Taka raziskava pridobi na širini in
globini, če jo povežemo s problemom narodne
oz. ljudske kulturne tvornosti v sodobnem svetu
(ne »ljudske« v kakem »primitivno-kmečkem«,
temveč v bitnem smislu).
Nakazani razhod in razločevanje bitja in bistva
človeka, to sodobno diaforo človeka, ki se
glede na jezik kaže kot razhod znanstveno-teh-
ničnega »jezika«, jezika kot univerzalno razpo-
ložljivega sredstva in ljudskega jezika kot me-
dija bitja človeka, razumemo kot znamenje pri-
-hoda nepredvidljivega. Koliko jih to danes
vidi, ne šteje. Odločilno je, da je mogoče videti.
28. Z dosedanjim uvodnim premislekom je zarisan
skrajni horizont našega novega vprašanja na-
roda oz. ljudstva. To vprašanje se samo po
sebi izkazuje obenem kot radikalno novo vpra-
šanje človeka danes. Zgodovinskost samega
bistva človeka je nakazana v svojih treh epo-
hah: novem veku, moderni dobi in sodobnosti.
Poglavitni karakter sodobnosti pa je nakazan
kot razhod ali razločenost človeškega bitja in
bistva, omenjena diafora. O bistvu človeka v
epohah pred novim vekom (v srednjem in sta-
rem veku) v našem uvodu ne moremo razprav-
ljati. V našem času se prepletajo elementi vseh
treh epoh bistva in so v tej prepletenosti da-
našnjemu mišljenju prepreka za zagledanje last-
ne sodobnosti.
Vendar smo v našem uvodu postavili naše vpra-
šanje kot vprašanje naroda na Slovenskem. V
nadaljevanju je treba zato v poglavitnem naka-
zati, za kaj nam gre. S tem se obračamo k slo-
venski bistveni zgodovini.
29. Predno nadaljujem, se mi zdi potrebno brez
vsake patetike povedati nekaj, kar mora biti
povedano, da ne bi — glede na nadaljevanje
— prihajalo do kakih dvomov in sumničenj.
Sem Slovenec in slovenskost vseskozi prežema
moje bitje. Slovenska govorica je sredina slo-
venskega človeškega bitja in s tem tudi mojega
bitja. Zato potrjujem materino govorico in slo-
venstvo z vsem svojim bitjem, naj sem pri tem
še tako razdvojen, zakaj v slovenskem bitju
nihata zanos in zamorjenost. Toda to potrjeva-
nje ni zaslepljeno ali onemoglo pristajanje na
vse, kar je slovenskega; ni brez-miselno spre-
jemanje vsega, kar kje zine ali stori katerikoli
Slovenec, samo zato, ker je to zinil ali storil
Slovenec; tudi ni kako zapiranje v ozek. narodni
krog ali skrivanje za narodnim plotom. Zato
to potrjevanje ni kak slovenski nacionalizem ali
neo-nacionalizem. Nacionalizem pripada — kot
smo se o tem lahko prepričali — neki epohalni
določenosti človeškega bistva. Izkustvo sodob-
nega razhajanja in razločevanja človeškega
bitja in bistva preprečuje, da bi to potrjevanje
zapadlo nacionalizmu; in to izkustvo tudi je
edina prepreka nacionalizmu danes. Mislim
celo, da se je treba danes slovenske nacionalne
posebnosti zares v vsem njenem obsegu in nje-
ni globini ovedeti in tako tudi s tem ovedenjem
odgovarjati sodobnemu razhodu oz. razloče-
vanju bitja in bistva ter v takem odgovarjanju
odrešiti svoje slovensko človeško bitje. In kako
se naj lastne nacionalne posebnosti ovemo, če
ne tako, da se izhajajoč iz našega bitnega iz-
kustva sodobnosti ozremo nazaj na naše zgo-
dovinsko izročilo? Prej omenjena odrešitev tu
ni mišljena iz kakega odrešeništva ali odreše-
91
niške »narodne dejavnosti« (kake nove akcije,
ki lahko pripada le neki epohalni določenosti
bistva človeka kot subjekta ali pa kot rodovne
subjektitete), zakaj če smo voljni prisluhniti tej
besedi, nam odrešitev in rešitev bitja pove to-
liko kot ohranjujoča in varujoča sprostitev bitja,
ki razen tega ne obljublja nobene uporabnosti
ali koristi pri reševanju kakih perečih družbe-
nih problemov.
(se nadaljuje)
friedrich sauerkraut
92
denis poniž
- milovan danojlič, muke z besedami
Knjiga Miiovana Danojliča (izšla je v založbi Neza-
visna izdanja, Beograd, kot 20. zvezek, pred seboj
imam že tretji ponatis) je knjiga o jeziku, je torej
knjiga metajezikovne govorice. Njena problemati-
ka je tako globoka, tako aktualna, tako pretreslji-
va, obenem pa tako groteskna, celo šaljiva in rado-
živa, da je povsem jasno, zakaj je knjiga izšla iz-
ven institucionalnega izdajateljskega aparata, ki
pristaja na tisti tip govorjenja in pisanja, ki se mu
knjiga izmika, ki se mu roga, ki ga zavrača z moč-
jo argumentov — ne trenutnih, minljivih — marveč
historičnih, semantičnih, sociolingvističnih. Danoj-
ličeva knjiga govori o usodi sodobnih jezikov: od
otroškega, preko pogovornega do političnega, znan-
stvenega, esejističnega in literarnega. Pri tem avtor
stoji na stališču, da je jezik kot sporočilno sredstvo
podrejen dvema glavnima komponentama: na eni
strani funkcionalizmu »globje strukture« (po de
Saussurenu), ki ga ne smemo zamenjevati s funk-
cionalističnim pragmatizmom, kakršnega pozna npr.
vsebina malih oglasov, na drugi strani estetsko-
gramatično-semantičnim zakonitostim, ki so dolo-
čene, torej niso poljubne, nezavezujoče, od kogar-
koli. Danojlič ostaja znotraj srbskega jezika svoje
trditve podpira s primeri, čeprav ne navaja njiho-
vih avtorjev, kar je povsem razumljivo predvsem
pri nekaterih jezikih (političnem ipd.). Njegove ugo-
tovitve, strnjene v deset poglavij, od katerih se
vsako bere kot samostojen, iskrivo umetelno in
poznavalsko eruditsko napisan esej — z dovolje-
njem avtorja smo prevedli osmo poglavje z naslovom:
O besedah, ki poganjajo strah v kosti, lahko str-
nemo v nekaj skupin aksiomov. Najprej je definiran
aktualistični jezik, jezik »prekrščevanja«, kot ga
imenuje pisec. Stvari, odnosi, dogodki se spremi-
njajo, a v zavesti oblastnikov so spremenjeni šele
tedaj, ko jih zamenjajo druge besede. Jezikovna
kultura je enaka ničli, saj jo obvladujejo množični
»mediji«, ob katerih se oplajajo tudi literati in znan-
stveniki. Semantični nivo jezika, poleg gramatič-
nega, ki je temeljni kamen spotike, je najmanj de-
finiran: v jeziku zato nastopajo sintagme, ki so
tavtološke, nelogične, kontradiktorne, nesmiselne,
nerazumljive, prazne, napačne. Govoriti nerazumlji-
vo pomeni govoriti nelogično, tavtološko zmes
»pridobljenega« in »izumljenega«, ki je podlaga
za druge govorce in njihove monologe. Določene
besede imajo status posvečenega: kdor hoče pri-
dobiti socialni status in institucionalno pripad-
nost, jih mora volens nolens uporabljati, pa čeprav
o njihovi vsebini, pomenu, medsebojni povezavi,
ne ve nič ali skoraj nič. Vsebine dejanj so zame-
njale besede: ker so razen kadar so zapisane —
nematerialna realnost, jih je moč uporabljati po-
vsem neobvezno, brez strahu pred sankcijami,
pred porogom tistih, ki jih umejo uporabljati, brez
strahu pred posledicami, da bodo govorci nosili
odgovornost za dejanja, ki jih ubesedaio. Jezik
fraz-enodnevnic je jezik, s katerim pričenjamo pi-
tati osnovnošolce. To je funkcionalistični, do kraja
prozorni, pragmatistični jezik, ki pa ga otroci pod
vplivom svoje čudovite fantazije spreminjajo v
nadrealistično zaznamovano fikcijo, v absurdnost
pragmatičnega, v nasprotje tistega, kar so hoteli
doseči šolniki. Logoreja, značilna za celotno sfero
sporazumevanja, je tu še najmanj opazna, tako
kot je fiktivni jezik športnih poročevalcev najbolj
verističen, saj skozi metafore realizirajo veljavne
(a neizrekljive resnice — v drugih tipih jezikov).
Danojličeva knjiga postavlja stvari per negationem:
v tem je do skrajnosti dosledna in povsem različ-
na od naših debat o jeziku (morda z izjemo Bordo-
novega diskurza v Sobotni prilogi Dela o totalno
bebavem jeziku šolskih učbenikov, ki ostajajo, kar
je značilno in tragično, na logorejskem frazarje-
nju, ki ni zmožno samospraševanja do tiste meje,
ko stvari niso več samo neobvezne, marveč nas
prizadenejo s svojo kruto resničnostjo.
Knjiga Muke z besedami pa nam sporoča še ne-
kaj, kar ni nič manj pomembno: za lase so privle-
čene trditve tistih, ki vidijo vse zlo v jeziku avant-
gardne literature, farizejsko pa zatiskajo oči pred
tistimi jeziki, ki jih sodobne tehnike posredovanja
v milijonih primerkov posredujejo »najširšim ljud-
skim množicam«, s čimer jih načrtno in zavestno
alienirajo od virov jezika, od izročila in sodobnega
organizma v jeziku. Na tem mestu Danojličeva
knjiga postane več kot samo bleščeče zamišljen in
napisan esej, več kot samo poročilo o dejanskem
stanju, saj spregovori o nekaterih temeljnih raz-
merjih med jezikom in družbo, med govorcem in
poslušalcem, med tistim, ki posreduje jezik, in
onimi, ki ga sprejemajo. Ko premislimo ta pre-
obrat, ki ga prinaša prav poglavje, ki smo ga pre-
vedli, potem spoznamo, da Muke z besedami za-
htevajo trajnejši in globji premislek pa tudi kakšen
dodatek, ki bo stvarem dodal še druge razsežno-
sti in druge ugotovitve. Če namreč priznavamo,
da je verbalno sporazumevanje eno izmed najos-
novnejših (s tem pa tudi najpomembnejših), saj
93
po marksističnih teorijah poleg dela konstituira
človekovo zavest, potem se moramo zgroziti že
samo ob primerih, ki jih navaja Danojlovič, saj
jasno govore v prid tezi, da postaja naše govor-
jenje vedno bolj avtomatizirano, pragmatistično in
funkcionalistično, da pa so avtomatizem, pragmati-
zem in funkcionalizem taki, »da so znotraj votli,
zunaj jih pa nič ni.« In ponašanje z jezikovno
kulturo, ki naj bi pri Slovencih segla kar do Bri-
žinskih spomenikov (se je kdo že kdaj vprašal za-
kaj so ti teksti imenovani kar — spomenik??), je
samo podaljšek tiste lagodne nevednosti, ki jo sle-
herni dan prinašata v sleherni dol časnikarska
in televizijska beseda: govoriti in poslušati, ne da
bi se vprašali po jeziku, v katerem je nekaj izre-
čeno.
LAMBERTO PIGNOTTI
94
milovan danojlič
- o besedah, ki poganjajo strah v kosti
Mi vsi smo, bolj ali manj, žrtve vladajočega jezi-
ka svoje dobe. Dušimo se v obrabljenih formulah,
padamo v pasti navidezno nespremenljivih resnic,
dihamo zrak, zastrupljen z odpadnimi jezikovnimi
snovmi, ki jih za seboj puščajo ideologija, časniki,
ekonomska propaganda ter druge oblike poučeva-
nja, torej prepričevanja. Naša doba je čas, ko se
najširše množice izvijajo iz objema neznanja, to gi-
banje je podprto z idejo znanosti, od katere pri-
čakujemo odgovore na vsa postavljena vprašania.
Prvi korak izvijanja iz spon zaostalosti je zožen
na sprejemanje določenih obrazcev neke retorike:
svetu ne vladajo ideje in ljudje, marveč določene
besede.
Splačalo bi se od blizu opisati nasilje, ki ga nad
vsakim človekom uveljavlja vladajoči jezik dolo-
čene dobe in v določenem prostoru. To nasilje se
dogaja v imenu nekaterih besed, podpirajo pa ga
sintagme in določeni obrati. Gledano širše pomeni
to določen način funkcioniranja jezika, ki nam
skuša vsiliti stališča, ki jih ne smemo in ne mo-
remo hladno objektivno oceniti.
Mnogim je poznana tista nelagodnost, celo strah,
ki ju občutimo pred oblastniško leksiko. Jasno
ločimo posvečene besede od drugih, navadnih,
manj pomembnih. Lahko bi naredili mali besednjak
samostalnikov, glagolov in pojmov ter osebnih
imen, ki imajo nadrejeni, pooblaščeni položaj v
procesu sporočanja. Tako se je iz jezika izločil
poseben jezik, nadjezik, v katerem vladajo te ne-
dotakljive besede. Ne označujejo toliko stvari in
idej, bolj jih zamenjujejo. Idolatrija dosega vrhu-
nec na nekaterih jezikovnih prireditvah, kjer igral-
ci besno, v nedogled, razstavljajo svete besede na
zloge in glasove, jih skandirajo ali pa jih, polni
strahljivega spoštovanja, izpisujejo s svetlečimi
črkami. Beseda uživa sama v sebi, sama sebe
hvali in slavi.
V srčiko te zmote je položeno prepričanje, da vse
ideje niso zamenljive, skladno s tem pa vse bese-
de niso enakopravne. Koristilo nam bo, če pogle-
damo kako in v katerih smereh se razvija igra,
kako jo posamezniki sprejemajo in vodijo.
Čeprav so prav toliko, kot je potrebno, te besede
nedoločne kličejo k dejanjem, obsojajo, prepove-
dujejo ali ščuvajo, določajo meje dovoljenega in
nedovoljenega. Cilj ukazovalca in zakonodajalca
ni izmenjava izkušenj; vse kar želijo je, da za do-
ločen čas usmerijo prenos ukazov. Da bi to do-
segli, je poleg drugega potrebno odvzeti besedam
njihovo libidinozno sočnost, treba jih je pohabiti in
zvezati. Nekatere od teh kronanih besed so za-
vladale dušam in celinam, v davnih časih so izgubi-
le še tisto trohico smisla, ki so ga posedovale.
Tako čarno obremenjevanje pojmov se dogaja
vedno, kadar na področju logike vdro utopije, ilu-
zije in voluntaristične obsedenosti. Besede so naj-
laže žrtve ideološkega brezumja: če ni moč ob-
vladovati življenjskih tokov, lahko vladamo bese-
dam. Ce se stvari s težavo izboljšujejo, jih lahko
razimenujemo ali preimenujemo. V jeziku se množe
vsakršne plitve abstrakcije, čarovni obrazci in za-
klinjanja, brsti prava parazitska leksika, ki ne pred-
stavlja ničesar razumu dostopnega, vendar zelo
jasno določa prostor dovoljenega mišljenja. Stra-
hovlada je tako ostra, da je nekatere od teh besed
treba izgovarjati samo z intonacijo verovanja in
ljubezni, nežno. Objektivna ali nevtralna intonacija
sta podobni skrunitvi. Dogodi se, da katera od
teh besed ugasne, čeprav jo zamenja druga, prav
tako nedoločena, vendar uspešna. Tako je kon-
cepcija denarno-blagovni odnosov doživela čas
triumfa in čas pozabe. Vendar ni dovoljevala
razlage, ne ko je bila na oblasti ne ko je odšla
v nemilost.
Svete besede se menjajo, sistem ostaja. Moč ima,
s katero posveti vsako novo krilatico, jo vtisne v
duše in na čela. če se nekdo želi vključiti v ta
način komuniciranja, mora vsekakor pristati na
izrekanje vladajočih sintagem. Vprašanje, ali va-
nje veruje oz. ali sploh veruje, nihče ne postavlja.
Kdor postavlja gesla (lozinke), ta je za; kdor molči,
je sam sebe izločil. Ni hotel ali pa se ni mogel priu-
čiti šifram. Posvečenost te leksike se včasih izka-
zuje kot prava duševna motnja. V tej smeri je
najdlje prišel tisti domači profesor sociologije, ve-
liki ljubitelj progresa, ki se zavzema za to, da bi
vzvišene besede — progres — ne uporabljati v
tako nespodobnih izrazih kot sta progresivno ob-
davčenje kmetov ali progresivna paraliza. Kako
naj bo bolezen napredna?
Splet mišljenja, ki temelji na magični moči posa-
meznih besed, ne pozna spremembe, niti notra-
njega gibanja ali dozorevanja. Besede so polne
samozadovoljstva, ko trajajo in veljajo, ko pa jih
vržemo iz obtoka, se naenkrat, brez sledu, pogrez-
nejo v nič. Ideje, na katere se sklicuje to mišlje-
nje, same po sebi niso bistvene, važno je sode-
lovati v igri verovanja.
Vladajoče besede določajo okvire mišljenja, dolo-
čajo, kako jih je treba uporabljati, pa tudi sintak-
so. Tako se logokracija utrjuje v nekaj smereh in
95
na različne načine. Sistem je zaprt. Vsak pogum-
nejši obrat bi ga lahko ogrozil. Odkrito mišljenje
zahteva enakopravnost vseh besed, spoznanj in
pristopov. Takoj ko so neke besede izvzete iz do-
meta svobodne razprave, so moteni vsi odnosi,
perspektive so izkrivljene. Zamolčano meče senco
na izgovorjeno, laž požira ostanke resnice. Bur-
ka, ki bode v oči, je dolgočasna in grda. Zaradi
tega se pričenjajo naivne sholasticne razprave o
stilu, kvarjenju jezika, krizi besedovanja itd. Iz
povedanega jasno sledi, da je taka »stilistična«
kritika frazerskega žargona polovičarska, da se
izogiba spopadu z izvorom zlega. Mnogokrat sko-
zi negodovanje zaradi stranpoti in pregreh, po-
skuša prikriti pravi izvir logokratskega nasilja.
Govoriti na tem mestu o slabem jezikovnem oku-
su pomeni menjavati bistvo z enim od njegovih
formalnih izrazov.
Smo na območju t. im. vrednostne retorike, o ka-
teri sta v poslednjem času razpravljala Barthes in
Marcuse. Odlika te retorike je kopičenje dejstva in
sodbe v pomenu ene in iste besede. Poglejmo pri-
mer: mišljenje nekega pisatelja je bilo, v javnem
glasilu, ocenjeno kot larpurlartistično. Iz vsebine
zapisa se vidi, da je larpurlartizem razumljen kot
napačna usmeritev. Tako postavljena karakteriza-
cija umetnosti-zaradi-umetnosti, ne dovoljuje za-
vrnitve, preskusa, prav tako ni moč braniti take
usmeritve. Lahko da avtor, ki izreka tako brez-
prizivno obsodbo, sploh ne ve, kaj pravzaprav po-
meni larpurlartizem. Tega ni moč preveriti: dialoga
ni. Jasno je, da se mora vsak ustvarjalec sramo-
vati larpurlartističnih izkustev, da jih mora zavra-
čati in se jih braniti. Jasno je: ampak zakaj naj
bi bilo to jasno? Komu, od kje? Svobodnemu
človeku ni nič jasno, tako poznano, tudi ne tako
močno nedotakljivo.
Poglejmo še eno, politično obarvano besedo re-
vizionizem. Dovolj je, če za nekega misleca, stran-
ko ali nauk rečemo, da so revizionistični, in že
smo s to trditvijo, ki je lahko napačna, izrekli
nedvoumno negativno obsodbo. Kdo, zakaj in kaj
revidira; je morda revizija potrebna in utemeljena,
jo vodi močna, poštena osebnost; kaj so cilji re-
vizije; je med njimi vsaj eden vreden, da o njem
razpravljamo — vsa ta vprašanja so naprej iz-
ključena. V logokratski ureditvi je beseda revizio-
nizem postala sinonim za desni odklon in podlo iz-
dajo, tu ne more biti milosti. Tisti, ki obsoja, |e
našel način, da s klasifikacijo ubija. Obsojeni je
včasih, na srečo, v položaju, da mu vrne z istimi
besedami. Uporabniki sistema so tisti, ki spoštu-
jejo notranji dogovor in požrtvovalno podpirajo
vlogo vladajočih besed.
Frazerski žargon je poln tujk in klateških, niko-
garšnjih besed. Samo brezdomske besede so
zmožne da sočasno imenujejo in ocenjujejo. Takoj
ko katera postane del vsakdanje skušnje, ko jo
bolje poznamo in občutimo, ko poznamo njen po-
menski doseg, se pojavijo svobodne interpretaci-
je, vrednostna retorika je ogrožena. Čimbolj je
beseda oddaljena od življenjskih situacij, tem po-
korneje ji bomo služili. V središču ostajajo mrtvi
pojmi in blokirani pomeni, kar vidimo, so le daljnji
odsevi napačnih domnev, obsedenosti in poljubno-
sti, ki nas slepo zasužnjujejo.
Ce verjimemo W. B. Yeatsu, pravzaprav njegovi
pesmi The Rose Tree, so nekateri politiki že na
začetku našega stoletja začutili, da zaradi poli-
tičnega jezika hira živo jezikovno deblo. Tu mislim
na pogovor med irskima vodjema Piercem in Con-
nolyjem v pesmi Rožni grm ki v moji prepesnitvi
in razlagi izgleda takole:4
Nekateri, pravi Pierce Connolyju (z lahkoto upo-
rabljajo besede) zaradi političnega jezika se bo
mogoče (posušil grm naše Vrtnice;), ali pa samo
nad trpkim morjem (pihajo kužni vetrovi).
Connoly pravi: Grm bi morali (zaliti, da ne odmre,)
da ozeleni, na vse strani (da požene nove veje, da
se zasveti (v jutru popek, kot) ponos naše zgrad-
be.) (Toda kje naj najdemo vodo,) pravi Pierce
Connolyju), ko so se posušili vsi vodnjaki? Se-
veda, od nas vseh (rožni grm zahteva kri, da z
njo) zalijemo njegove žile.)
V	skladu z davno nujnostjo in izkušnjo vemo, da
bi morala vsaka beseda poimenovati nekaj povsem
določenega, obstoječega, pomembnega in da poi-
menuje razumljivo ter ob primerni priložnosti. Sa-
mo s to predpostavko beseda lahko izpolni svojo
sporočilno nalogo. Seveda se lahko dogovorimo,
da besede ne bodo poimenovale obstoječe, temveč
priznavale odsotno; lahko uravnamo pesniško igro,
v kateri do pomenov pridemo s svobodno izme-
njavo izkustva med samimi besedami; pri vsem tem
se bodo pojavili razni nesporazumi, pojavili se
bodo dobitki na eni in izgube na drugi strani. Ven-
dar: eno je nekomunikativnost sodobne pesmi,
drugo utrujajoča poljubnost frazerskega žargona.
V	njem so besede prisiljene, da so več, kot zmo-
rejo, in manj kot so v resnici. V zagati pričnejo
okoli nas plesti mreže laži. Konkretnost pomenja-
nja, povsod in od začetka, je edina pot, po kateri
vzdržujemo zvezo s stvarmi; pot pesniške, torej
svete uporabe jezika. Zato moramo danes, bolj
kot kdajkoli prej, zahtevati jasnost jezika. Nejas-
nost je stopila v službo k nasilnikom. Zato je tre-
ba trdovratno in dosledno bojkotirati jezik, ki ne
prenese osebnega čustva in mišljenja, se pravi —
svobode.
prevod-. Denis Poniž
* Za slovenski prevod smo vzeli prevod v prozi
96
MATJAŽ HANŽEK: mikroportret feota (pesnika) — 1 omikron
DENIS PONIŽ: NAJ ŽIVIJO TRUSTI!