PESMI
Franček Rudolf
KROKANJE
Palica v železni ograji balkona. Še ena palica. Cela veriga palic. Krat dva.
Z roko sezam navzdol.
Čevlje še imam.
Noge tudi.
Potem se naenkrat spomnim:
Kaj pa, če to
ni moja roka?
Mogoče sem se pozabil
pod mizo v baru.
Mogoče sem se vrgel  v naročje
kakemu policaju.
Oblije me zona. Toda konstruktivno
se lotim problema.
Roke zapičim v streho.
Zdaj so TV antena.
Noge vsilim mizi
(zdaj ima šest  nog
in se hudo maje).
Lase vsadim na vrt.
naredim okrasno kroglo iz glave,
z vsem ostalim
pa še kar nekako prebijem.
prižgem radio in pojem
tralala.
Potem se vrnejo
moji zaposleni deli
in potem tako že sonce vstaja.
1195
PRVI IN ZADNJI RANDI
Ob šestih  pred Figovcem
Bil je dež. izrazit dež
Rekla si Ti si tako moj
Ti si moja, jaz sem tvoj
Ljubezen je lepa reč
Bil sem v sivi obleki in naenkrat sem bil
tujski legionar dežja
Saj bi te ljubil,  kačjeoka, dolgonoga, superoks
pa nisem  imel dežnika
Dež, izrazit dež je bil Dež — problem generacij Dež. ki je že nekoč zakrivil vesoljni  potop Dež je bil
GRAD
Tu stoji  grad. Neskončne svetle sobane. lestenci neprestano pobii mavričnih luči. Postelje za sanje, za spomine velike omare in po stenah zbirke vseh lepih in zanimivih  re
\   rdečih steklenih vazah sveže cvetlice;
in na vrtu se vsak dan razcvetajo nove.
Vendar ko bolje pogledaš te zidine.
vidiš:  to  so pravzaprav  rame,   lasje ali   noge.
Da. Iz naju je ta grad. Najine besede
in sanje so njegova notranja oprema.
I oda že davno sva od  tod  zbežala.
Vsa vrata so sneta, vsako okno široko zeva.
1196